Leto XXVII. Štev. 40.
Poštnina plačana v gotovini
Lendava, 6. oktobra 1940.
Cena 1 Din.
Izhajajo vsak četrtek za sledečo nedeljo
Domovina je naša mati. Med vsemi jeziki mora Slovencem naš materin jezik najlubši biti. Beseda materina je vseh dobrot največja dobrota.
(Ant. M. Slomšek)
Letna naročnina: na posamezni naslov 30 Din, na skupni 24 Din, za inozemstvo 72 Din, z Marijinim L. 100 Din, za Ameriko 3 dolare *
Štev. položnice 11 - 806 *
Uredništvo v Lendavi Uprava v Črensovcih
Živimo
v resnih časih . . .
Znani veliki voditelj katoličanov v nemškem kulturnem boju Windhorst je nekoč sprejel študente, ki so mu prišli z navdušenjem izrazit svojo vdanost Windhorst jih je nagovoril in pokazal na resnost časa. Nenadoma pa jih je vprašal: „Ali imate orožje za boj tudi pri sebi? Splošna osuplost. Tedaj pa potegne Windhorst rožni venec iz žepa in pravi: „Poglejte, gospoda moja, to moje orožje. In jaz vas vprašam, imate vi tudi svoje orožje pripravljeno in ga znate uporabljati?“ In nato jim je govoril z navdušenjem o moči molitve, ki jo zajema ravno iz rožnega venca.
Tudi mi vsi smo katoličani. Saj sami večkrat javno povdarjamo, da so vsa naša dela in vse naše borbe kronane z uspehom le takrat, če bo blagoslov z nebes nad njimi. Blagoslov božji v teh današnjih stiskah in skrbeh bomo pa dobili po molitvi rožnega venca.
Dve veliki skrbi težita tudi danes naše duše.
Prva skrb: mir na svetu. Že več kot eno leto divja neizprosen boj, morda najhujši, kar jih pomni svetovna zgodovina. Mnogo človeške krvi je že v tem času popila zemlja in nešteto solz je zdrselo po mladih in uvelih licih. Nespravljivo sovraštvo razdvaja narode, tiste evropske narode, ki so se zares ponašali z visoko krščansko kulturo. Pomanjkanje in trplenje vedno bolj narašča in nihče ne ve, mar se ne bo današnja vojna danes ali jutri raztegnila ne samo med miroljubne narode, ampak tudi na skrajni vzhod. V grmenju topov, v reglanju strojnic in v ognjenem gromu in bobnenju bomb se izgublja klic človeštva po miru, se duši klic papeža po svetovnem miru, treznost in pameten pomislek nimata mesta. To vrtoglavost in valovanje strasti more zaustaviti le Bog.
Druga skrb, ki nam stiska srce: kako ohraniti mir našemu narodu. Kratkovidni in neodgovorni elementi so v teh težkih časih začeli za nameček še nov boj, ki gre proti vsemu, kar je svetega našemu narodu. Najsvetejše dobrine našega naroda in verska čustva so jim v zasmeh in igračko. V tem boju pa se jasno blesti eno vprašanje: zvestoba Bogu ali pa padec v najhujši barbarizem in sproščenost živalskih nagonov. Svoboda in dostojanstvo človeške osebe je brezpravni suženj brezrazredni ali državni tiraniji.
Mi katoličani smo se že itak odločili za Boga, za Kristusa, za svobodo človeškega dostojanstva. Mi smo pripravljeni na boj pogumno in odločno. Brez ran in žrtev seveda tudi v tem boju ne gre. Moramo vztrajati. Zato seveda ne zadostujejo zgolj človeške moči. Na pomoč mora priti božji blagoslov.
Pravkar smo stopili v mesec sv. rožnega venca. Zato vprašamo s besedami Windhorsta: „Katoličani, ali imate svoje orožje pripravljeno in ga znate uporabljati? Zgrabite za orožje rožnega venca. Mogočna armada nas mora biti. Armada molitve z orožjem rožnega venca. Ne samo stare ženice, ki z vdanostjo čakajo večer svojega življenja, ne samo otroci, ki morda še ne vedo za današnjo človeško žaloigro sveta, ampak vsi, možje in mladeniči, dekleta in žene, prav vsi smo poklicani v to armado. To je naša sveta dolžnost. Kdor se brez vzroka odteguje molitvi rožnega venca, ta slabi fronto in ovira pot, ki vodi do zmage.“
Živimo v težkih, zgodovinsko važnih in morda v zgodovini človeštva najbolj usodnih časih. Morda se usoda človeštva odloča za stoletja in
prav zato ne sme nihče stati ob strani. Prav vsak se mora boriti in delati in dati svoje moči na razpolago. Kakor izobraženec, ki je imel srečo, da si je razširil obzorje, tako tudi preprost kmet, ki mora dan za dnem razgrebati po zemlji, da preživlja ljudi. Vsak po svojih močeh.
Brez vsakega človeškega strahu in ozira na ljudi se moramo pridružiti tej armadi molitev. Naj mogočno doni naš klic pred božji prestol: Gospod, vladar sveta, podeli svetu zaželjeni mir, ki si ga vsako srce želi! Naš narod pa ohrani v trdni zvestobi do tebe!
Tujerodni otoki
Sedmograška (Transilvanija, Erdeljska) je dežela, ki po vsej božji pravici pripada Romunom kot narodu, ki že od nekdaj živi tam v ogromni večini.
Madžari in Sasi so le prisiljenci iz poznejše dobe. Zato so pripovesti o postanku plemenitih sekelskih Madžarov sicer lepe za narodnostno, rekli bi, prenato vzgojo Madžarov, primerne toda zelo malo verjetne bajke, ki jih mirno smemo uvrstiti med naše pripovedke izpod Triglava. Z neko čudno pravico so si Madžari prisvojili Sedmograško, ko so vendar tam Romuni že od nekdaj kot domačinski narod v presežni večini.
Kako vendar je bilo to mogoče? Brez dvoma je pripomogel k temu stari madžarski fevdalni sistem. Fevdalci, plemenitaški gospodarji velikih posestev, so biti Madžari ali pa vsaj pomadžarjeni tujci. Ti so na svoj fevd, podeljen v dosmrtno uživanje, vedno pripeljati s seboj svoje sorojake Madžare, Nemce, Čehe in tako so svoj fevd in svoje razkošno življenje na njem obdali z vdanimi in zanesljivimi ljudmi. Na ta način so vzrasli tujerodni otoki v prvotnem romunskem narodnem telesu.
Seveda so se s časom namnožili in iz posameznih družin in rodovin se je razraslo celo naselje tujerodcev. V novejši dobi, posebno po letu 1848, je še madžarska državna oblast to posebej pospeševala.
Ozrimo se nekoliko po naši zemlji. Gospodarji obsežnih fevdalnih posestev in veleposestev, kar jih je še so sami tujerodci, kakor tudi upravitelji, uradništvo in gazde.
Pravzaprav je naš slovenski človek zelo gibek, da zna s svojo odporno ter prirojeno prilagodljivostjo tako uspešno stapljati tujerodne drobce v slovenstvo. Seveda se je to stapljanje našega prekmurskega človeka posrečilo skoraj vedno le pri nižjih, nikdar pa ne pri višjih, plemenitih slojih. Svež slovanski dotok je bil premočan, nasproti hirajočim in od udobja izživljenim madjarskim družinam in nižjim uradnikom. Zato ni čudno, če so se znašli na upravah veleposestev vse do današnjih dni razni Rafensbergerji, Hallassy, Pijačeki, Vlašiči, Arvaji, Schweinhammeri, Messnerji itd. Sistem se do današnjih dni pravzaprav v ničemer ni spremenil. Menjavajo se imena, le naših domačih imen ni zaslediti v upravi.
Kajpada je samo po sebi umevno, da je jezik v zasebnih razgovorih teh upravnikov le madjarski ali pa nemški, samo kak slovanski ne, ki je po njihovem mnenju še vedno jezik hlapcev.
Torej še vedno v njih živi trdno osvedočenje, da je naš slovenski človek rojen le za hlapca, beroša, ne pa za kaj višjega. Vodstvo veleposestev je pridržano le tujerodcem, kakor tudi beli, boljši kos kruha samo njim. Morda kakšne drobtine padejo našemu človeku v prgišče, ki pa jih v svoji plahi hlapčevski naravi smatra za veliko milost in dar.
Naj torej vdano čakamo, kakor njim gremo na roko pri tem, ko nas mislijo lepega dne vreči v trdi jarem „stare“ domovine ? Tisti jarem, čigar sledovi se še danes poznajo na vsakem koraku naše prekmurske zemlje? Mar naj zvesto in mirno poslušamo govore tistih patrijotov, ki nam deklamirajo one govore, ki so se jih naučili od svojih tovarišev pri zavzetju Slovaške ali Sedmograške v zadnjih letih? Težko, da bi naše ljudstvo to mirno prežvečilo. Naše ljudstvo zahteva in želi izvršiti začetno delo brez vsakega odlašanja.
Podprimo zato vsestransko načeto akcijo ne samo za takojšnjo razdelitev hipermaksimuma enega vele-
posestva, ampak zastopamo tudi načrt razdelitve sploh vseh onih maksimumov in posestev, od katerih nima naše ljudstvo nobene koristi.
Na ta način upamo, zlasti danes, ko je ves svet poln pričakovanja, da najde nova porajajoča se Evropa na slovenski zemlji, posebno še na naši prekmurski grudi, le kmeta posestnika. Prepričani smo, da se bodo predstavniki naših oblasti se odločno zavzeli za to, da bo opravil spomladansko delo že naš slovenski agrarni upravičenec, zaenkrat vsaj na beltinskem hipermaksimumu. Vsekakor bo potem naš človek zrl v svojo preteklost kot v čas težke more, katere se je ob svitu jutranje zarje boljših dni vesel rešil in šel s pogumom na delo, da mu bo omogočeno življenje z delom lastnih rok.
Naši zidarji in stavbinski delavci trpijo veliko škodo
Okrog 500 se jih je moralo vrniti domov
Kakor znano, smo v preteklem tednu doživeli v Sloveniji poskus štrajka gradbenega delavstva, ki je bil plod podtalnega hujskanja ter ni bil utemeljen z nobenim socialnim razlogom. Delavstvo ni soglašalo s tem, zato je štrajk propadel. (Op. ured.)
Razmere v svetu so letos zadržale naše prekmursko delavstvo doma. Posebno so biti prizadeti moški delavci, ki so nujno potrebni v domovini kot vojaški obvezniki. Država in banovina je hotela odpomoči tem na ta način, da jih je sprejemala na delo pri javnih delih po Sloveniji. Povsod jih srečaš: na državni cesti Naklo —Kranj, pri utrdbenih delih pri Škofji Loki, na cesti Maribor—Fram, posebno pa pri stavbah v Ljubljani in Mariboru.
Prejšnji teden sem imel priliko voziti se z njimi iz Ljubljane: biti so redkobesedni, jezni in so zadirčno odgovarjali. Ko sem jim pa povedal, da sem iz Slov. Krajine, so načeli z menoj razgovor.
Nek Petanjčar mi je pripovedoval: „Delal sem v Ljubljani na stavbi. Zaslužil sem kot zidar 7 din na uro. Navadni delavci zaslužijo 5 din na uro. Nekaj bi se že poznalo, če ne bi živež bil tako drag v mestu. Pri nas doma slabo plačujejo. Nekaj je pa le, ko ne moremo v tujino! Samo ta prokleti štrajk nam je vzel delo in ker ne vemo, kako dolgo bo trajal smo se „sakompak“ napotili domov.“
Pokazal mi je košare in vreče, kjer je imel spravljeno svoje orodje.
Oprijel sem se te skrajne jeze na štrajk in sva začela govoriti. Ostali delavci so naju obtožili in razvila se je prav prijetna debata. Petanjčar je nadaljeval: „V petek dopoldne (bilo je 20. okt. op. ured.) so prišli trije moški na našo stavbo, ki smo jo gradili ob nunskem vrtu.“ Prinesli so plakate in začeli: „Vse delavstvo štrajka v Mariboru. Tovarnar Hutter je dal delavstvu 5 milj. dinarjev kot nagrado, graditelj pa je ta denar ustavil za sebe. Delavstvo je stopilo v štrajk, mi se jim moramo pridružiti in biti solidarni, gre za nas vse! Vse strokovne organizacije so sklenile, da bo tudi v Ljubljani danes ob 10. uri štrajk. Po deseti uri ne sme nihče na delo.“ (Kakor je razvidno iz poročila banske uprave, je proglasila štrajk samo levičarska organizacija, ostale tri pa ne! op. ured.) Nekateri naši delavci na zgradbi so se jim takoj pridružili in začeli: Štrajk mora biti, hočemo višje mezde! Takoj so izvolili odbor, ki bo pazil, da ob 10. uri vsi zapustijo stavbe in ti odborniki bodo potem tudi stražili stavbo, da ne bo nihče začel delati!
Ko smo jim nekateri iz Slov. Krajine začeti dopovedovati, kam bo-
mo tedaj mi šli, ko nimamo zaslužka, so nas začeti tolažiti: „Prijavite se stavkovnemu odboru, ta vam bo za ta čas preskrbel hrano in dnevnico. Odbor je že začel zbirati denar, vsa Ljubljana je za nami, za vse je preskrbljeno!“
„Kakor sedaj vidite, je tako preskrbljeno za nas, da moramo domov.“ Trpka ironija mu je obkrožila usta. „Nihče ne ve, kdaj se bo štrajk končal, nihče ne ve, ali bodo naši zopet sprejeti, ko se povrnejo. Najbrž jim že bodo drugi zasedli mesta.“
Vsi so bili obupani, tarnali so in se spraševali, kaj bodo na zimo, če sedaj poleti, ko bi morali zidati, štrajkajo! Eden iz Žižkov je dodal: „Vej tisti, ki so tam okoli hodili pa nas naganjali naj tá nehamo zidanje, že majo mastne dnevnice! Kšenki se ne bi tak hrenili i ne tak debeli bili“.
Iz zgornjih izjav naših delavcev lahko jasno vidimo, kakšno škodo povzročajo dandanes marksistični agentje delavstvu samemu. Saj nihče ne dvomi, da so sedanje plače delavcev zadostne, ko so se vse življenske potrebščine podražile. Zato so tudi prave delavske organizacije, kakor Zveza združenih delavcev in druge predložile banski upravi pameten predlog za zvišanje mezd delavcem. In ravno tega so se rdeči hujskači ustrašili: da bi delavstvo mirno prišlo do svojih plač. Oni hočejo štrajk, oni hočejo nered, oni hočejo nezadovoljno delavstvo, ker samo tako delavstvo morejo nahujskati zoper vlado, kar je njihov edini cilj.
Zato niso podvzeti takozvanega poravnalnega postopanja pred oblastjo. Pri tem postopanju namreč banovina pozove zastopnike delavcev in podjetnikov na razgovor in ona posreduje, da pride do sporazuma. Medtem pa delavci delajo nemoteno naprej in ne trpijo nobene škode. V tem štrajku rdeči hujskači niso tega niti dopustili, ker so se bali, da bi prišlo takoj do sporazuma in do povišanja plač. Saj njihova želja ni bila pomagati delavstvu. Njihova želja je štrajk, nahujskati delavstvo in ga pognati na ulice. Pa so se kruto vrezali. Že po 4 dneh se je delavstvo vrnilo brez ozira na povelje na stavbe, pogajanja za višje mezde se pa vršijo na banovini. (Nove minimalne mezde za nekvalificirane delavce so že urejene. Op. ured.) Komunistična organizacija je razpočena in povsod se širi glas: dol s komunisti! Kajpada se naši prekm. zidarji pridružujejo temu mnenju.
F. C.
2
NOVINE
6. oktobra 1940.
Nedela
po Risalaj dvajseta i prva
Tisti čas pravo je Jezuš vučenikom svojim priliko eto: Prispodobno je včinjeno kralestvo nebesko k človeki krali, ki je šteo račun činiti s svojimi slugami. I gda bi začao račun činiti, postavleni je pred njega eden, šteri je dužen bio njemi deset jezer talentomov. Gda bi pa ne meo, odket bi plačao, zapovedao ga je gospod odati i ženo njegovo i sina i vsa, ka je meo ino plačati. Doli spadnovši pa on sluga, molo se je njemi govoreči: „Mej potrplenje z menom, i vsa ti plačam.“ Smilüvo se je pa Gospod nad onim slugom, odpüsto ga je i dug njemi je engedüvao. Vö idoči pa on sluga, najšeo je ednoga s svoji slüžbeni tivarišov, ki je dužen bio njemi sto sodov; i zgrabivši davio ga je govoreči: „Plačaj, ka si dužen.“ I doli spadnovši te slüžbeni tivariš njegov, proso ga je govoreči: „Potrplenje mej z menom i vsa ti plačam.“ On je pa nej šteo; nego je šo i vrgo je njega v temnico; dokeč bi dug plačao. Videvši pa njegovi slüžbeni tivarišje, štera so se dogodila, jako so se razsrdili i idoči pripovedavali so gospodi svojemi vsa, štera so včinjena. Teda je prizvao njega gospod njegov i veli njemi: sluga nečamuren, ves dug sam ti odpüsto, da si me proso. „Nejli se je trpelo zato i tebi smilüvati nad tvojim službenim tivarišom, kak sam se i jaz nad tebom smilüvao?“ I razsrdivši se gospod njegov, dao ga je hoharom, dokeč bi ves dug plačao. Tak i Oča moj nebeski včini vam, či ne odpüstite vsaki svojemi brati s srca vašega. (Mat. 18, 23—35.)
V apoštolskoj veri molimo: „Jezuš bo prišeo sodit žive in mrtve“ na sodnji den. Mi pa tüdi znamo, da nas čaka račun včasik po smrti, gda se düša prikaže pred sodnikom Jezušom Kristušom.
Odgovor bomo morali dati:
1. Sami na sebe. Bog nam je podelo obilno dobrot. Dužni smo njemi še več kak desetjezero talentov srebra.
Bog nam je dao zdravo oko, gladek jezik, gibčne roke, hitre noge, zdravo telo in pa že svojo prelepo podobo — neumrjočo düšo. Ta je večvredna kak ves svet.
O vsem tom bomo mogli dati račun. Odgovoriti bomo mogli, kak smo rabili svoje oči, roke, noge, jezik, pamet, srce itd.
2. Za svojo deco! Eva, prva mati, je veselo rekla: „Po Bogi mam človeka.“ Tak morata reči vsaki oča in mati: Od Boga smo dobili zarod! Vej sv. Pavel piše, da so vaša deca iz Boga rojena.
Jezuš je etak molo za svoje apoštole: „Sv. Oča! ohrani jih v svojem imeni, štere si ni dao, da bodo eno... Štere si ni dao, sam jih vse obvarvao in nieden se je ne pogübo.“
Tak bi tüdi starišje morali vzgajati deco, da bi na konci svojega živlenja oča pa mati lehko etak molila: „Oča nebeski! Tü je vsa čredica naše dečice, štere si nama dao, se nieden ne pogübo.“
Račun bomo morali dajati tudi še:
3. Za bližnjega. To je pa vsaki človek, tvoj prijatel ali neprijatel, tihinec ali domačin. Odgovor boš davao za svojega brata, sestro, hlapca, deklo in za vse, štere si vmoro s pohüjšanjom in s slabim zgledom sploh.
Sv. Jeronim je vsikdar mislo na sodbo in pravo: Ali jem ali pijem ali kaj drügoga delam — vsikdar se mi vidi, da čüjem Sodnikov glas: Daj račun od svojega hiševanja!“
Ta misel ga je obvarvala pred greha in ga je spravila do srečne in vesele sodbe in pripelala v nebesko veselje.
Abiturientom!
Abiturienti z veliko maturo dobijo na pošti službo, če niso stari več kot 20 let. Starejši se sprejmejo v slučaju, če so že odslužili vojaški kaderski rok. Prošnje morajo vložiti na direkcijo pošte v Ljubljani. Dvanajst abiturientov iščejo za to službo.
Papež Pij XII. o katoliškem delu
Člani Katoliške akcije pa morajo tudi biti povezani med seboj v eno samo veliko družino od najstarejših do najmlajših. Tudi med duhovnimi pomočniki akcije mora biti sloga in če so kakšne majhne razlike, naj se žrtvujejo ljubezni in vzajemnosti. Sile naj se ne trošijo in izgubljajo, ampak vse pobude in vsi delovni načrti, bodisi duhovnikov, bodisi laikov, naj se med seboj spravijo pametno v sklad.
Sloga pa mora biti tudi med organizacijami Kat. akcije in med drugimi organizacijami, ki zavisijo od cerkvene avtoritete in od katerih imajo mnoge tudi značaj apostolata in sodelovanja s Cerkvijo. Nobena ne sme druge ovirati v njenem delu, ampak morajo med seboj tekmovati in se vzajemno podpirati, zato da se v prirodni razliki duhov, značajev, navad in okoliščin pokaže skupna ljubezen. In kjer koli bi se osnovala Kat. akcija znotraj drugih organizacij, ki imajo cilje in organizirane oblike apostolata, naj se ne moti struktura in življenje dotičnega društva, ampak naj se mu dá samó nova pobuda, da bo na ta način eden izmed sodelujočih članov velike osrednje organizacije Kat. akcije. Tako se bo namen pokristjanjenja zasebnega in javnega življenja najuspešneje dosegel. „Pojdite, dragi
sinovi in hčere,“ — je vzkliknil papež — „k ponižanim, revežem, trpečim in od sveta zapuščenim, dvignite jih, tolažite jih in pomagajte jim! Naj v svoji revi in trpljenju čutijo poleg sebe brata, ki z njimi sočustvuje, ki jim hoče biti prijatelj v nesreči, jim ponuditi roko in jih dvigniti.“
„Pojdite“ — je dejal papež — „med mladino po vzgledu Jezusa Kristusa, ki jo je najbolj ljubil. Tam bo Cerkev našla najbolj idealna in plemenita ter goreča srca. Pojdite med odrasle, ki so bili vzgojeni v Bogu tujem ozračju, ki pa danes, ko se rušijo tolike ideologije in sistemi, zavestno ali podzavestno čutijo klic nesmrtne duše, ki ne more biti zadovoljna zgolj s človečanskim napredkom:, ampak se hoče napiti ob studencu neminljive resnice. Rojdite med svet in zaupajte Kristusu, ki ga je premágal, da more poslej zmagati v njem Duh. Vaše orožje naj bodo molitev, zgled in pero; ponižnost, dobrota, krotkost in previdna modrost; razsvetljena ljubezen, ki človeške osebe ne zamenjuje z zmoto kot tako, ker to je treba odbijati, človeško dušo pa ljubiti, ker, naj si je človek v še tako veliki zmoti, dejansko ne želi ničesar z večjim hrepenenjem kakor resnico.	(Konec)
Kaj pravite?
Poleg navijanja cen, ki je najnovejši pridobitni poklic, so še tudi druga dobičkanosna sredstva, ki so značilna zlasti na živilskem trgu.
Pride gospa z deklo na naš domači trg kupovat. Med drugimi sedi in prodaja tudi kmetska ženica zelje, fižol, zmočaj, pšeno in druge vsakdanje potrebščine. Dežuje, v velik robec se zavija in plaho ponuja pridelke.
Gospa napolni dekli polno košaro. S košatim zamahom vzame iz torbice 500-dinarski bankovec in ponuja ženici.
„Naj ne zamerijo, gospa, nemam več drovnih kak dvatreseti ranjški.“ „ Kakšna prodajalka pa ste potem? Pa počakajte, saj bo dekla prinesla drobiž.“
In je z deklo odkošatila s trga. Ženica je čakala zaman. Ni bilo od nikoder ne dekle, ne gospe, ne drobiža, četudi je ženica vsa premočena čakala še dolgo potem, ko je že trg bil izpraznjen.
Kaj ne, gospod urednik, je pač hudo, če je draginja in je vse tako drago, saj tudi gospa mora dražje plačevati dišave in lepotila — kmetom pa itak vse samo zraste, zakaj ne bi dali zastonj.
*
V nekem starejšem „Düševnom Listi“ sem našel sledeče trditve, ki jih je napisal neki Juventus:
„Jezuš je svoj nespremenjeni evangeliom na nas evangeličance zavüpo. Drago, ali dužnosti i odgovornosti puno herbijo smo dobili od naših verevreli očakov.“
Prosimo, naj nam Juventus v D. L. zgodovinsko dokaže to dvoje:
1. Kdaj in kako je Jezus svoj evangelij zaupal evangeličanom.
2. Kateri očaki in kdaj so evangelij dobili. Prosimo imena teh očakov!
Po vsej Slovenski Krajini samo naše „Novine“!
Po državi
Madžarski kmetijski minister grof Mihael Teieky je obiskal našega kmetijskega ministra Čubriloviča in in preds. vlade Cvetkoviča, ki se je pa mudil v Niški banji. Med razgovori je bilo omenjeno, da se bodo kmetijsko-gospodarski odnošaji spopolnili na ta način, da bo Madžarska nakupovala pri nas svinje in ovce, Jugoslavija pa v Madžarski pšenico.
Ban dr. Natlačen je podpisal novo odredbo o minimalnih mezdah za nekvalificirane delavce na ozemlju dravske banovine.
Besarabski Nemci potujejo vsak dan, večinoma ponoči skozi Maribor in preko Ljubljane skozi Jesenice v svojo novo domovino Nemčijo. Potujejo v udobnih in prostornih vagonih. Ti Nemci imajo večinoma ruske kape, široke brke in sploh obrazi vseh sličijo ruskim mužikom. Tudi govorijo ruski.
Največji kapital s katerim narod razpolaga. Ko je minister za telesno vzgojo Pantič obiskal svoj rojstni kraj Kičevo, je imel ob tej priložnosti govor, v katerem je med drugim dejal, da je delo največji kapital, s katerim narod razpolaga. Minister se je zavzemal za to, da se tudi pri nas uvede obvezna delovna služba. Končno je omenil tudi vprašanje organizacije mladine in je dejal, da mladina pripada državi in da ima država dolžnost, da se pobriga za vsestransko vzgojo mladine. Obvezni pouk o telesni vzgoji ima za cilj, da dvigne narodni ponos in smisel za skupno delo v skupni blagor. Mi spoštujemo narodna čustva vseh naših sosedov, je dejal isti minister ob neki drugi priliki. Smo pa tudi enodušno pripravljeni, da branimo naše s krvjo napojene domače grude. Mi smo proti vsem tujcem, ki rovarijo po naši državi in ki bi nas radi zavlekli v vojno.
Priznanja za yelika dela. Dne 30. sept je ban dr. Natlačen izročil prevzv. g. škofu dr. I. J. Tomažiču odlikovanje reda sv. Save I. razreda z lento za delo in skrb ne samo na cerkvenem in verskem področju, ampak tudi na narodnostnem. Njegovo obširno delovanje je našlo priznanje pri kraljevih namestnikih in to odlikovanje naj bo te izraz. Istotako je bil odlikovan tudi stolni dekan, prelat dr. Cukala z redom Jugoslovanske krone III. razreda., stolni kanonik Rudolf Janežič pa z redom Sv. Save III. razreda, ravnatelj Cirilove tiskarne Franc Hrastelj kakor tudi ravnatelj dijaškega semenišča dr. J. Aleksič pa z redom Jugoslovanske krone IV. razreda. K visokim odlikovanjem čestitamo tudi mi.
Š. Skledar:
Svetilnika
Naše Zemlje
Dr. FRANC lVANOCY
Koliko časovnih obdobij je že minilo, — obdobij, ki so naša, ki tvorijo temelj našemu življenju, ki so tako rekoč naše rojstvo... Mi, ki živimo danes, ki rastemo v času, kateremu še najmanj moremo reči „rojstvo“ — mi prav malo pojmimo vélike čase, v katerih so ledino, ki je danes plodna njiva, obdelovali naši veliki možje.
Ne pravim, da danes ni duhovnih velikanov.
Mislim reči le, da je pomenilo v zaton se nagibajoče 19. in klijoče 20. stoletje za Slov. Krajino kulturno rojstvo. Oba Küzmiča, Temlin, Kosič in ostali pred omenjeno dobo, so samo vrgli seme, ki je vzklilo šele tedaj, ko so našo kulturno ledino preorali borbeni možje.
Imena: Franc Ivanocy, oba Jožefa Klekla, Ivan in Jožef Baša, Štefan Kühar, Avgust Pável in Jožef Borovnjak s svojim krogom — to so blesteči temelji, ovenčani z jutranjo zarjo narodnega vstajenja.
Bog vari, da bi danes kaj pretiravali.
Toda sedaj, po tolikih letih, vidimo, kako je v devetdesetih letih preminulega stoletja vzšlo naše narodno sonce nad lepo Slovensko Krajino ob Muri in Rabi. Vzšlo je in ni padlo v nedogled pod udarci madžarskih
šovinistov. Ne! Kajti sonce je visoko in kdo more kaj proti taki narodni duši kot je slovenska, slovanska?!
Dobro je to videl blagopokojni Franc Ivanocy. In v hipu, v katerem se je zavedel, da mora na delo, se je plemenito odločil. S tem, kar je storil, si je ustvaril spomenik, ki je trajnejši od brona.
Slovenca Ivanocyja je 25. sept. 1857. Bog podaril slovenski zakonski dvojici Adamu Kodela (ton. Koudila) in Rozaliji roj. Hus (ton. Hujs) v Ivanovcih, bedenički fari. Po zaslugi župnika Štefana Slamarja je bil nadarjeni Francek sprejet v sirotišnico KelczAdelffy v Kőszegu. Kakor sam poroča v svojih „Adatok“ (Podatki), je ob tej priliki sprejel priimek Ivanóczy, ta pridevek mu je dal že njegov oče! — „iz spoštovanja do tistega lepega spomina in dobrega glasu duhovnikov, ki so izvirali iz iste rodbine in nosili to ime.“ Bili so: Adam Ivanocy, župnik v Beltincih, Pavel Ivanocy, župnikoval prav tam in Matjaš, štévanovski župnik. († Sakovič še v svojem spómenku omeni kot Ivanocyjeva sorodnika Kodela Petra in Jožefa Borovnjaka.)
Vseskozi je Ivanocy kazal bistrega duha.
Tako v gimnaziji, ki jo je v sedmih letih z najboljšim uspehom dovršil v Kőszegu in Szombotelju, tako v centralnem bogoslovju v Budimpešti; z eno besedo: v vseh svojih študijskih letih.
In ne samo to. Kajti edino bister duh ne bi dopolnil Ivanocyjeve osebnosti. Biografi-sodobniki poudarjajo Francovo izredno živahnost, ne sicer
preveč pri vedenju, marveč pri delu, ki je s tem zadobilo ton razboritosti. Ob vsej borbenosti pa je ostal Ivanocyjev značaj mil in plemenit. Njegovo korenito slovensko jedro si je iskalo izraza vsepovsod:
Pri študiju, ki se ga ni lotil iz častihlepja, marveč iz pravega nagiba, pri občevanju s tovariši bogoslovci, in pozneje, ko je kot bogoslovni profesor in prefekt deloval med svojimi gojenci; prav posebno pa še v dušnem pastirstvu s Slovenci in sploh z vsakim, katerega je v življenju srečal.
Zares, to ga posebno odlikuje: njegov značaj. Zakaj mož, ki je velikega duha, mora imeti kremenit značaj.
In Ivanocy je bil velikega duha. Rad je imel svoje kolege, še raje pa svoj narod.
Dr. Franc Rogač, pokojnikov življenjepisec, v svojem delu lepo utemeljuje, da je bil Ivanocy ob svoji posvetitvi v mašnika (11. julija 1882.) življensko zrel. In prav tej njegovi zgornji duhovni dograjenosti gre zahvala za nam nad vse važen dogodek, ki se je zgodil 20. marca 1889. Tedaj se je Ivancocy, doktor bogoslovja in bivši bogoslovni profesor pojavil na Tišini kot novi župnik. Mlad, sposoben mož, o katerem so tedaj vsi mislili, da bo po univerzitetnem stolčku zasedel somboteljski škofijski sedež. In sedaj se s ponosnimi prošnjami na ordinariat odpove vsemu in gre v tišinsko faro med uboge Slovence pastirovat... Bila je pač v srcu blagega moža velika ljubezen do slovenskega ljudstva. Prvič je očitno prišla do izraza že za njegove kaplanske službe
6. oktobra 1940.
NOVINE
3
Glasi iz Slovenske Krajine
Vsem širitelom. Ste že pozabili, da se v nedelo 6. okt. zberemo pri Sv. Sebeščani? Kak, či komaj čakamo na te den! Samo naročnino šče moremo pobrati! Na veselo svidenje!
Odlikovanje. Ob slovesni otvoritvi in blagoslovitvi petanjskega mostu, je ban dr. Natlačen odlikoval tišinskega dekana Krantza z redom Sv. Save IV. stopnje. Načelnika tišinske občine g. Flegarja pa z redom Sv. Save V. stopnje. Čestitamo!
Smrt pobira. V Lendavi je nenadoma umrl v torek zjutraj g. Samuel Eppinger v 72 letu starosti. Zadela ga je srčna kap. Pokojnik, ki je bil izraelske vere, je bil lastnik velkega parnega mlina, hotela „Krona“ in tovarne opeke. Naj v miru počiva!
„Naša kri“ na odru prosvetnega doma v Soboti. Zadnjo soboto zvečer ob 8 uri so študentje člani, „Zavednosti“ in člani turniškega prosv. društva pokazali svoje sposobnosti v Soboti. Igrali so Finžgarjevo igro: „Naša kri“, ki že sama po svoji zasnovi zahteva dobre igralske moči, a so po naši študenti dobro odigrali. Obisk je bil kljub zelo slabemu vremenu še zadovoljiv.
Kaplanske premestitve. Beltinski kaplan, g. Gomboc Franc je premeščen k Mali Nedelji. G. Štukovnik Franc, ki se že mudi v soboški bolnici, je pa premeščen v Št. Ilj v Slov. goricah. V Beltince pa pride za kaplana g, Alojz Pajdiga. Želimo g. Gombocu na novem mestu veliko uspeha v dušnopastirski službi, kakor tudi novemu gospodu kaplanu, da se dobro počuti med nami.
Z dopusta se je vrnil šef Borze dela g. Kerec Franc, ki se je mudil nekaj časa med našimi sezonskimi delavci v Bački, Baranji in Vojvodini. Dosegel je upravičeno zvišanje plač našim poljedelskim delavcem. Naši delavci so mu iz srca hvaležni za to tiho in uspešno delo.
Predsednik bogojanske občine odlikovan. Višja oblast je odlikovala načelnika bogojanske občine g. Ivana Žižeka z redom Sv. Save V. stopnje. Zaslužnemu in delavnemu načelniku k temu odlikovanju iskreno čestitamo!
Znani gostilničar med Beltinci in Rakičanom g. Štefan Mertük je po kratki bolezni izdihnil svojo dušo. Na zadnji poti ga je spremljalo veliko ljudi. Ostalim naše sožalje!
Občni zbor prosvetnega društva v Bogojini. Na septemberskem občnem zboru prosvetnega društva v Bogojini je bil izvoljen sledeči odbor: predsednik: Pucko Štefan, podpredsednik: Horvat Franc, tajnik: Vogrin Janez, blagajnik: Lopert Jožef, knjižničar: Gutman Martin, Novemu odboru želimo lep in uspešen napredek v prosvetnem delu.
Smrt kosi. V Črensovcih je prejšnji teden izročila svojo blago dušo Bogu po dolgotrajni bolezni Ana Törnar, mati g. Törnara, salezijanskega duhovnika v Veržeju. Pokojni, ki je vdano prenašala svojo bolezen, naj sveti večna luč!
Grozdje zori — nebo se solzi. Po naših goricah odmevajo pesmi klopotcev a grozdje zelo počasi zori. Pred dnevi je sicer nastopilo lepo vreme, ki je zaposlilo ljudi na njivah in prijetno bilo za naše gorice. Sedaj pa dežuje že cele dneve brez prestanka. Letos bo slabo. Toča je precej pobila — a kar je ostalo pa gnili. Trgatev bo komaj koncem meseca oktobra.
Po naših koruznih poljih že odmevajo pesmi trgačev, vendar se bolj osamljeno, ker deževje zastavlja popolno dozoritev koruze.
Novi, zunanji gumi za moško kolo je izgubil zadnjič na semnju v Lendavi na glavni ulici siromašen kmet. Poštenega najditelja naprošamo, da ga odda proti primerni nagradi na župnišču v Lendavi.
Mura se je zopet razlila čez obmurske travnike in senožeti, tako da je bila na Hotizi in Bistrici za nekaj dni onemogočena vožnja z brodom čez Muro. Voda počasi odteka, a pušča za sabo žalostne sledove.
Nezaželjeni gostje so v zadnjem tednu obiskali v Lendavi in lendavskih goricah več hiš, kjer so vzeli s seboj vse, kar jim je prišlo pod roke.
Skrb za prehrano siromašnih šolarjev Prosvetni minister dr. Korošec je izdal odlok, s katerim naroča vsem šolskim oblastem, da morajo na vsaki šoli organizirati šolsko kuhinjo, zato da se prehrana siromašnih otrok ne bo prepustila le naključju. Sredstva bodo zbrala državne ustanove, občine, šol. poloklinike, dobrodelne narodne in domoljubne organizacije.
ODVETNIK
KOCMUR CIRIL
V MURSKI SOBOTI se Je vrnil iz vojaške službe
in zopet redno posluje.
Po svetu
Največja država v Evropi. Nemški statistični urad objavlja številke o prebivalstvu Nemčije in so dognali, da Nemčija štete sedaj skoraj 99 miljonov. Tako je Nemčija sedaj glede prebivalstva največja država za Rusijo, dočim ima Anglija z Irsko 46,5 miljona, Italija 44 milj., Francija 42 in Španija 25 milj.
Slavni Sueški prekop tiho počiva. Glavna prometna žila angleškega svetovnega cesarstva, Sueški prekop, o katerem dandanes mnogo govorimo, je popolnoma miren. Nobene ladje nikjer ni videti, ki bi plula skozi ta prekop, ker nihče noče reskirati svojega življenja pred nevarnimi napadi italijanskih letal.
Najvažnejša točka na zapadno afriški obali Dakar, važno oporišče za letala, zaklonišče za vojno brodovje in neobhodna postaja na poti okoli rta Dobre nade, ki je v francoskih rokah in so ga angleške čete hotele zavzeti s pomočjo generala de Gaullea, so bile odbite, češ da bi zasedba Dakarja zahtevala obsežnejših vojnih napadov.
Tudi bombardiranje na Gibraltar od strani francoskih čet je prenehalo. Bombardiranje je trajalo dve in pol uri in so francoska letala vrgla čez 300 bomb, ki pa niso napravile velike škode.
Zakaj so Nemci preložili izkrcavanja čet na angleški otok. Kakor vemo so Nemci ob vsej belgijski in francoski obali zbrali na tisoče malih ladij in splavov, ki so bili pripravljeni ponesti nemške vojake proti angleškim obalam. Toda nastopilo je viharno vreme, ki je male nemške ladje vse premetalo in razbilo. Temu so se še pridružili angleški bombniki, ki so vsako noč bombardirali pristanišča in povzročili velika razdejanja. Angleži pravijo, da so stem Nemci izgubili več sto malih ladij in splavov in je pri tem najbrž utonilo 50.000 mož. Iz sedanjih političnih dogajanj pa je razvidno, da Nemci pripravljajo v najbližjih dneh vpad nemških čet na Anglijo in bi s tem sedanja vojna zavzela najhujšo nevarnost.
Nemčija, Italija in Japonska so sklenile vojaško trozvezo, ki v glavnem obstoja v tem, da si te države nudijo takojšnjo medsebojno vojaško pomoč z vsemi sredstvi, kakor hitro bi katerakoli država, ki v sedanji svetovni vojni v Evropi ali Aziji, dosedaj še ni udeležena, napadala eno izmed treh pogodbenic. Brez dvoma je ta trozveza naperjena proti Sovjet-
ski Rusiji in Združenim državam Severne Amerike, ki sta edini velesili, ki bi v Evropi ali Aziji napadle te tri države. Ta nova trozveza po mnenju političnih krogov pravzaprav ne spreminja položaja, ki je dejansko obstojal že od leta 1937. Ta zveza je sedaj samo službeno potrjena. Zlasti ameriška vlada je zato dobro vedela, posebno Roosevelt je vedno opozarjal na to in za ameriški narod je sedaj položaj jasen.
Prvi Rooseveltov ukrep proti Japoncem. Roosevelt je objavil zaporo (blokado) za izvoz starega železa iz Združenih držav na Japonsko in je prepovedal tudi izvoz letalskega bencina na Japonsko.
Italijanski zunanji minister grof Ciano je dejal v Berlinu, da sta Afrika in Evropa življenjski prostor Nemčije in Italije in je zato ustvarjanje bodočnosti v rokah Nemčije in Italije.
Sv. oče Pij XII. je prevzel osebno vodstvo službe za pomoč francoskim ujetnikom in beguncem. Že prej je sv. oče kot apostolski nuncij v Munchenu obiskoval ujetnike. Kamor ni mogel sam, je pošiljal švicarske duhovnike. Tudi danes pošilja voj. ujetnikom zavoje oblek, knjige in druge predmete, da bi jim olajšal današnje žalostne in težke čase.
Angleži so za vojno izdali že 700 milijard dinarjev. V toku prvih šestih mesecih tekočega proračunskega leta so skupni izdatki Anglije dosegli ogromno vsoto 1 milijardo 610 milijonov 145.776 funtov šterlingov (okrog 300 milijard din). Računa se, da bodo izdatki do konca proračunskega leta znašali 3 milijarde 461 milijonov 790.000 f. št. (700 mlijard din).
V Berlinu odločno trdijo, da se bo Nemčija in Italija borila do popolne kapitulacije Angleške.
Mussolini, voditelj Italije, ki dela Angležem velike skrbi na Afriških tleh.
v	Soboti. Vlekla ga je tudi po očeto-
vi	smrti ljubezen do matere. To je ljubil z gorečnostjo, ki ji ni primera.
Velik je bil Ivanocy. In veliko je bilo to njegovo dejanje. Mi mali ga niti doumeti ne moremo.
Nato so se začela leta dela in borbe. Prenovil je župnijsko cerkev, dal namestiti nove orgle in nove zvonove. Koliko si je dal opravka, da je bila cerkev vredna Najvišjega Stanovnika! V to skrb za hišo božjo je nežno stkana njegova verna podoba.
V onem času so dobili v peštanski vladi večino liberalci. Začeli so z borbo proti katolicizmu, proti pastirovanju v slovenskem jeziku — proti Ivanocyju. On pa ni klonil. Oznanjal je božjo besedo Slovencem v slovenščini; širil je Mohorjeve knjige po zgledu vrlega Borovnjaka, cankovskega župnika in svojega sorodnika. Obenem pa je mislil na knjige v prekmurščini.
Tedaj so tudi oblastva in škof dr. István Vilmos prišli na idejo, da bi za „Vogrske Slovence“ ustanovili družbo z istim namenom, kot je Mohorjeva. S tem so Madžari hoteli preprečiti, da bi se ogrski Slovenci ozirali tja, odkoder so Mohorjeve knjige izhajale... In naši možje so priložnost kar pograbili. Že nasl. leta za tem je izšel „Najsvetejšega srca Jezušovoga veliki kalendar za lüdstvo na 1904-to prestopno leto“; tiskan z madž. črkopisom v cerkveni tiskarni v Sombotelju. Razpečali so ga v 4000 izvodih.
To je bil Uspeh.
Dasi do nameravane družbe ni prišlo, je vendar po Ivanocyjevih be-
sedah nastal „temelj, na katerem bi počasi mogoče bilo osnovati kulturni razvoj tega dobrega ljudstva v domačem jeziku“. — Na tem temelju je pozneje vzrastel Marijin list, so pognale svoje kali Novine, in vse publikacije okrog njih. (Pri prvem Kalendaru so sodelovali razen Ivanocyja in Alojzija Küharja še mladi kaplani: oba Jožefa Klekla, Ivan Baša in Jožef Sakovič).
Sedaj pa je završalo... Zgrnili so se sovražni oblaki in zdaj zdaj — se je zdelo — bodo bliski zajeli Ivanocyja, njegove in njih delo. Kajti Madžari, mesto da bi dali obljubljeno gmotno pomoč, so kričali po raznih liberalnih listih zoper velikega moža in ga zmerjali s panslavistom. Pri volitvah narodnih poslancev pa so mu podtikali ponarejene letake ...
O Ivanoczyjevem zadržanju v tej dobi in o njegovem boju prav lepo piše v Kalendaru iz 1. 1914. † Sakovič:
„Dr. Ivanoczy Ferenc so retkoga talenta i znanja človek bili. S svojov velkov, ostrov pametjov, s svojov vučenostjov bi oni že davno lehko meli visiko čest, či bi takši vugibki človek bili, kakših je največ. Ali oni so trden mož bili, nalizavanja pred zemelskimi velikašami so ne poznali. Krivico, hamičijo, tlačanje siromaškoga lüdstva so ostro preganjali. Za toga volo so jih svecki gospodje, posebno niki sobočki čestniki odürjavali. Ali zaman so pisali v novinaj laži proti njim, zaman so šteli križati njihove poti: Ivanoczy so batrivno šli naprej po svojoj poti, ar je ta pot poštena i pra-
vična bila. Liberalce je peklo, ka slovensko lüdstvo bole poslüša na Ivanoczyja, kak na njé, záto so vse prilike probali, kak bi mogli pokojnomi gospodi poštenje zamazati...
V čem so pokojni gospod ne meli pára i zakaj volo so jih vsakojački liberalčeki najbole črtili: to je bila njihova velika lübav do svojega slovenskoga lüdstva i navdüšenost za slovenski jezik. Neprestrašeno so glasili proti vsem neprijatelom, ka Sloven tüdi ma naturalsko pravico na svoj jezik i ka ga nemre zavrčti nikdar i za nikoga volo ne.“
Nadalje poroča Sakovič pod psevdonimom „Vindex“, da je dr. Franc Ivanoczy ves izkupiček za svoje premičnine zapustil revnemu slovenskemu dijaštvu. Z obrestmi te fundacije naj se vedno šola kak slovenski dijak.
I lepo zaključuje svoj spomenek:
„Daj Bog tvojemi vernomi slugi, velikomi prijateli Slovencov, imenitnomi duhovniki, vekivečno veselje vu Tvojem kralestvi!“
Da, tako bodi! To Želimo predvsem mi, ki smo danes zbrali, da ob obisku našega lepega Goričkega proslavimo njegov spomin. Njegovo mehko čuteče srce, ki je pred smrtjo izrazilo željo počivati v prav domači zemlji, je že strohnelo. Kolikokrat je zatolklo silno in neenakomerno, ko se je boril za svoj narod, kateremu so ogrski naduteži kratili naravne pravice.
Vendar je zmagal on. Dasi je zapustil svoje ljubljeno ljudstvo že v 57. letu svoje starosti (preminul 29. avg. 1913), nam je ustvaril temelje, na katerih so varno gradili že pred
nami in na katerih moramo zidati kulturno stavbo naše Krajine mi.
Prisrčno pisano biografijo o njem, ki je doslej tudi najpopolnejša, je napisal njegov učenec in prijatelj dr. Franc Rogač (iz madž. prevel Ivan Baša). Samo toliko, da omenim naslove poglavij. Ti naslovi so tudi psi hološko krasno podani. Poleg predgovora sledijo: Napočeno popovje (1857—78), v cveti žitka (1878-82), v senci svetišča (1882—83), v poslopji vučenosti 1883—89), na pragi düševnoga pastirstva (1899—90), vu vročini dneva (1890—1900), v ognji boja (1899—1907), veren sin domovine, neotrüjeni težak, mrak živlenja, podreti hrast, ništeren cvet spomina.
Ta lepi življenjepis je objavil Kalendar iz 1. 1915. na sedeminšestdesetih straneh; opremljen je s sliko Ivanoczyjevega rojstnega doma in mnogimi iz njegovega življenja.
Resnično! V ognju boja se je izkazal vernega sina domovine. V vročini dneva je bil neutrujeni težak za naše slov. ljudstvo, za našo narodno svetinjo — materinski jezik.
In on nas je v svojih člankih in v vsem svojem delu prvi opozoril na širno obzorje, kjer je izšlo sonce naše slovenske kulture. In tega sonca nam ne sname nihče — nikoli!
Kajti kdo more kaj proti taki narodovi duši, kot je slovenska?!
(Viri: Dr. Franc Rogač; Dr. Ivanoczy Franc, K 1915; Vilko Novak: Franc Ivanoczy; Vindex (=J. Sakovič): † Dr. Ivanoczy Ferenc, K 1914; Dr. Josip Grueen: Starine železnih in ralajskih Slovenov, ČZN 1914.)
(Konec)
NOVINE
4
6. oktobra 1940.
PRAVILA
Agrarne in gospodarsko-podporne zadruge v Črensovcih.
Sklic izredne skupščine sme vsak čas zahtevati najmanj ena desetina zadružnikov. Zahtevo za takšen sklic skupščine morajo zadružniki izročiti upravnemu odboru pismeno in v tej vlogi navesti razloge za sklic skupščine in dnevni red. Upravni odbor je dolžan sklicati skupščino v 15 dneh. Če upravni odbor ne skliče skupščine, smejo zadružniki zahtevati od nadzornega odbora, naj jo on skliče. Če bi niti nadzorni odbor ne sklical skupščine v 15 dneh od dneva, ko je prejel zahtevo, smejo zadružniki zahtevati od registrskega sodišča dovolitev, da jo smejo sklicati sami. V tem primeru navedejo sklicatelji v vabilu na skupščino dovolitev sodišča.
Na dnevnem redu vsake skupščine mora biti posebna točka o predlogih in pritožbah zadružnikov. O teh predlogih in pritožbah sklepa skupščina, če so bili izročeni sklicatelju skupščine pismeno najmanj osem dni, preden se snide skupščina; sklicatelj pa jih je dolžan objaviti še isti dan s tem, da jih razpoloži na vidnem mestu v poslovalnici zadruge.
§ 39.
Skupščina mora biti na sedežu zadruge; vendar pa sme biti tudi v drugem kraju zadružnega okoliša, če smatrajo sklicatelji to za primerno.
Vabilo na skupščino se mora objaviti po predpisu § 16. teh pravil. Obsegati mora kraj, prostor, dan in uro skupščine kakor tudi dnevni red.
Če je na dnevnem redu sprememba pravil, je treba navesti določbe, ki naj se spremenijo ali dopolnijo. Toda če se sprememba tiče glasovalne pravice, jamstva ali poslovnega deleža, se mora navesti tudi nameravana sprememba ali dopolnitev. Vrh tega mora biti popolno besedilo vseh predlaganih sprememb ali dopolnitev razpoloženo vsaj tri dni pred skupščino na vpogled zadružnikom v poslovalnici zadruge ali na kakšnem drugem primernem kraju, ki mora biti označen v vabilu.
Vabilo na skupščino se mora takoj razpoložiti v poslovalnici zadruge.
Med dnem, ko se vabilo objavi, in dnem skupščine, mora preteči najmanj sedem dni.
Vabilo na skupščino podpiše, kdor jo sklicuje.
§ 40.
Skupščina more pravomočno skle-
pati samo o predmetih, ki so postavljeni na dnevi red.
Brez postavitve na dnevni red se sme sklepati samo o voditvi skupščine, o sklicu nove skupščine, kakor tudi v primeru § 7. odst. 3. teh pravil in v primeru § 79. odst. 1. zadružnega zakona.
§ 41.
Vsak zadružnik ima pravico do enega glasu. Za sklep je potrebno, da glasuje za predlog več kot polovica navzočih zadružnikov.
Za sklep, s katerim se spreminjajo pravila, menjajo člani upravnega ali nadzornega odbora (§§ 20 in 29) kakor tudi za sklep o prestanku zadruge ali spojitvi z drugo zadrugo, mora glasovati za predlog več kot polovica vseh zadružnikov.
Skupščina more pravomočno odločati, če je navzoča na njej vsaj polovica zadružnikov.
Če ne pride na skupščino zadostno število zadružnikov, sme biti čez pol ure z istim dnevnim redom nova skupščina, ki sklepa z nadpolovično večino glasov ne glede na število navzočih zadružnikov, če se to izrečno navede v vabilu na prvo skupščino in če se obenem označi dan, ura in kraj nove skupščine. 
V primerih iz 2. odstavka tega paragrafa ne more biti rok za novo skupščino z istim dnevnim redom krajši od 15 dni; tudi ta skupščina zboruje ne glede na število navzočih zadružnikov, sklepa pa z nadpolovično večino glasov.	(Dalje)
zalar Marija:     Gospodinja skrbi za zimo!
Paradižnikova mezga. Rdeče paradižnike operi, odreži zelene peceljčke, nato je nareži v kosce, jih odcedi in odstrani peške. Lahko je pa takoj kuhaš, in prvo vodo odliješ, ker je je mnogo. Ko je že precej gosto, začneš kuhati mezgo. Ves čas mešaj. Skuhana je, ko se cmok na krožniku več ne razlije in ostane gost; potem jo nadevaj v kozarce. Če je pa bolj redka, jo še toplo prelij v steklenice. Bolj redka mezga se uporablja za juhe in omake kot začimba. Od goste mezge se pa dela vse, zlasti omaka pa tudi marmelada na kruh, seveda z raznimi pridatki in mešanicami. V dijetični prehrani brez soli pa je paradižnik eno neobhodnih živil, ker se lahko neslan in surov vživa, ali pa z začimbo cukra. Vsekakor pa paradižnik cenimo in vživajmo že zato, ker vsebuje največ vitaminov. Surov je pa najdragocenejši.
Zelen paradižnik v jesihu. Vzemi zelene paradižnike. Na 1 kg paradižnikov odmeri četrt litra jesiha ter ga prav malo ocukraj. Shraniš je lahko cele, ali v rezinah, ali pa razpolovičene. Daj jih v porcelanasto posodo in nalij vreli jesih. Tako naj ulezavajo po-
krite dva dni. Potem jesih odlij, zopet prevri in še dolij močnega jesiha. V tem prevri še rezine, a zelo naglo, samo po eno minuto naj vrejo. Končno hladne vloži v kozarec in nalij jesih, v katerem si jih kuhala. Ti paradižniki služijo kot priloga k mesu, pa kot začimba v razne omake. V krompirjevo juho tudi spadajo. Vsak zelen paradižnik se tako dobro ohrani.
Rdeč paradižnik celi v jesihu. Za dva kilograma lepih rdečih paradižnikov vzemi 1 jesiha, vmes pol litra vode in eno veliko žlico soli. Vodo in sol najprej dobro prekuhaj in šele potem dolij jesih v vrelo vodo. Paradižnike nadevaj v ta jesih in naj vrejo 2 minuti. Ohlajene naloži v ogret kozarec ter dolij s jesihom, da bo stal nad paradižniki. Končno nalij za prst visoko olja in zapri kozarec. Te paradižnike uporabljaš za omako in za salato.
Zelena paprika za zimo. Nareži jo v rezine, naloži v kozarec in polij s skuhanim osoljenim jesihom. Drugi dan jesih odlij, prevri in spet polij na rezine. Jesih naj stoji čez rezine. Končno dolij za en prst olja in zaveži.
Pismo domačoj fari
Večkrat sam ti že nameno pisati, tebi, domača fara, v tujini nikdar pozablena.
Izseljenec vnogokrat pomisli na rojstni kraj i domačo faro, šteri se ešče zaveda, da ma v sebi katoličansko-verski čüt; ino potem pomisli na življenje v tüjini, pride do toga sklepa, da je srečen tisti, ki ne pozna, ka je življenje v tujini, naj šče žive doma tak skromno življenje; je koliko toliko srečen i zadovolen, ve zna, ka obdelava domačo grüdo. Pri izseljenci pa lehko opaziš nezadovolnost, čiravno si kaj zaslüži i ešče žele več, pri tom mogoče zgübi svoje düševno i telovno življenje.
O ti slavna fara beltinska, ki si dala letos osem novomešnikov, izvoljencov Gospodovih, sinov sv. Janeza Boska! Zaistino srečna fara, ki daš toliko delavcov v gorice Gospodove. Letos sem imeo priliko, da sem se vdeležo slovesnosti nove meše v tüjini. Cerkev je bila malo okrašena; slavolokov sploj ne bilo. Kakša lepota i veselje pri domačoj cerkvi! Keliko naroda pride od blüzi i daleč! Ali v tüjini je vse drügače; v cerkvi nej bilo dosta vernikov, ki bi prišli po novomešniški blagoslov; novomešnik z zelenim vencom na glavi, v rokaj nese križ, ob strani njega subdijakon i dijakon, srečni starišje, dva brata, pet sester i rodbina pridejo v cerkev. Skoro ne bi opazo, da sem pri novoj meši, če ne bi novomešnik vsakomi navzočemi posebi podelo svoj novomešniški blagoslov.
Pozdravlene fare Slovenske Krajine z dühovništvom, letošnjimi novomešniki i verniki s prošnjov, da prosite i molite Boga, naj izseljenci ostanejo pravi katoličani, ne pa samo po krstnoj knigi v domačoj fari, nego tüdi v istini katoličani domače fare v tüjini.
L. Š. v Nemčiji.
Kupujemo topolov les,
mora biti čist brez grč, suh, 5 cm debeline, 10-15-20 cm širine, od 85 po 10-10 cm do 155 cm dolžine. Ponudbe poslati na poštni predal 3., K r a n j.
NOCOJ...
Nocoj ni zvezd,
nocoj ni cest,
nocoj mi v duši je tema,
brezdanji mrak.	
Iz dalje Skrivnost doni,
in lije v dušo mi trpečo,
bolečo od ran,
ki jih življenje je zadalo,
ljubezen poglobila
in ki peko, peko hudo ...
Poslušam klarinet — vse bližje poje, joka, nazadnje sam sem klarinet.
Skrivnostna pesem tone v mrak, se zgublja preko polja, a v moji duši je nebo, je nihajoča struna, ki poje v noč...	K. I.
S o p o o o r o t
Prvenstvena tekma med S. K. Lendavo in ptujsko Dravo, ki se je odigrala zadnjo nedeljo v Lendavi, se je končala z rezultatom 4:1 (0:1) za S. K. Lendavo.
*
V Budimpešti in v Beogradu so zadnjo nedeljo odigrali tri nogometne tekme med jugoslovansko in madžarsko reprezentanco za donavski pokal, ki so se končale za nas z lepim uspehom. A-moštvo Jugoslavije je na tujih tleh z izvrstnim nacionalnim teamom Madžarske igralo neodločeno. Istočasno pa je B-moštvo premagalo odgovarjajoče madžarsko moštvo v Beogradu s 3:0. Zgubili so edino naši juniorji s 4:2.
MALO ZA SMEH
Kmet je prišel v mesto in zagledal pred gimnazijo mestnega študenta ter ga vprašal:
—	„Čuj, fant, kakšna hiša je to?“
—	„To je mlin” — mu je odvrnil študent, hoteč ga potegniti.
—	„Saj to sem si tudi sam mislil, ker vidim osla pred njim, mu je odvrnil prebrisan kmet.
Za novo sezono prinašamo
RADIO APARATE
Minerva, Orion, Körting, Sachsenwerk, Hornyphon, Mende, Braun, Graetz, z dvoletnim jamstvom. Baterijski aparati so opremljeni z D elektronkami, delujejo brez akumulatorja. * Predvajanje aparatov brezobvezno - ceniki franko.
Dolgoročno odplačilo!
M. SOBOTA
MATIJA MALEŠIČ: POVEST SLOVENSKE KRAJINE
3.
Ura tiktaka na steni. Skrušeno sedi pri mizi Sotlička in jo posluša. Vdova pogleduje po Andražu, ki je zleknjen po klopi in gleda nekam skozi okno.
Žalost leži že leta in leta na Sotličevi bajti. Bajta se seseda, ko da je bridkost, ki jo tlači, pretežka in preogromna.
Tiktakaj, ura, tiktakaj nepretrgoma in dolgo, dolgo! O, Andraž je ko mlad hrast v gozdu! Tiktakaj, ura!
Kakor štiri rdeče; zoreče jabolke so bili sinovi, ko je padel mož pod voz in ga je povozilo in je umrl. —Ustavna se je ura in ni tiktakala tri mesece.
Roke je pokrival žulj na žulju — dva sama žulja sta bili njeni dlani — od ust si je pritrgovala, da jih je odgojila in so dorastli. Pa je premotilo najstarejšega, zasanjal je o ameriških dolarjih, izposodila si je denar, ker si ni dal izbiti iz glave in je šel. Pošiljal je leto dni. — Ustavila se je ura — vedela je, da je nesreča. Zasulo ga je. Šest mesecev ni tiktakala ura.
Za njim sta hotela dvojčka. Ni ju pustila. Doma nista vzdržala v siromaštvu. V mlin sta šla na Muro, prihajala domov, hodila ju je obiskovat, če nista prišla. Lepo so živeli tedaj, bel kruh se je smejal na mizi ob petkih in svetkih. Pa je narastla Mura, odtrgala mlin, odnesla brata v mlinu. — Ustavila se je ura in ni tiktakala leto dni. — Mlin so nekje ujeli, brata sta utonila. Trupli počivata tam daleč nekje v medjimurski ravnini.
Tiktakaj, ura, tiktakaj, ne ustavi se, dokler gleda Sotlička nebeško sonce! Ne daj, Bog, te grozote! Andraž je ko mlad hrast!
Le kam strmi? V Ameriko se mu hoče? Na Muro? Nikamor! Tiktakaj, ura!
„Dober dan vama Bog daj!“ pozdravi Ritoper. Mali se prestraši, sin plane s klopi in se pretegne, da zapoka v členkih.
Palirjev pogled se vzradosti. „Pojutrišnjem bo pomenek! Saj pojdeš, Andraž?“
„Ne pojde! Ne pustim ga!“ jekne mati. „Vašega krila se ne morem vedno držati. Saj se mi ljudje že posmehujejo.“
„Andraž, Andraž, ne veš, kaj govoriš!“
„Bajta se seseda in razpada. Z lačnimi slinami je ne morem popraviti! Bel kruh smo tudi že jedli pri nas in mi je dolg čas po njem.“
„Za kako ceno smo jedli bel kruh?“
„Saj ne grem na Muro!“ Andraž se skoro jezno otrese na mater. „Pridem! Pojutrišnjem!“ „Ne jemlji mi zadnjega sina, Ritoper!“
„V jeseni, ko prinese pšenice, boš govorila drugače.“
Ritoper hoče oddrobneti.
Sotlička stopi za njim. „Ali gre Veren s teboj?“ „S kom pa naj bi šel, če ne z domačim palirjem?“
„Če ne gre Veren, ga ne pustim in ne pustim! Neizkušen je še Andraž in premlad!“
Tiktakaj, ura!
„O Veren, Veren...“ se jezi Ritoper na tihem, a prijaznega izraza na obrazu noče pregnati.
4.
„Boš že videla!“ govori Horvatov Geza Ritoperjevi Lini. In njegov obraz je ves zavit v skrivnost, pogled zaplava skozi vrata prodajalne v daljavo in je zagoneten, ko da vidi nekaj, česar drugi ne vidijo, ko da ve nekaj, česar drugi niti ne slutijo. O, to bodo gledali, ko zvezdo! Lina, niti ne slutiš! Strmela boš in odpirala oči!
Lina lista po knjigi in ne ve, kaj bi odgovorila skrivnostnemu Gezi.
Mati ga je prislužila v Budimpešti in poslala nebogljeno dete bratu. Brat je robantil. Zlat denar mu je zamašil usta. Radi zlatega denarja so začeli ljudje šepetati o sreči Horvatove Mariške in o visokem gospodu v Budimpešti. Horvat je previdno
molčal o sreči svoje sestre, prejemal zlat denar in ga nosil v Ritoperjevo krčmo. Ko je Geza dorastel šoli, ga je poslala mati v mesto. Še bolj so govorili ljudje o sreči Horvatove Mariške in o bogatem gospodu v Budimpešti. Gezi so prišle govorice na uho. In so mu ugajale. In je hotel med vaškimi dečaki igrati gosposkega otroka.
Pred letom se je Geza vrnil iz mesta. Gospod bi bil rad, mestne obleke nosi, včasih preozke, preohlapne, usnjatih žoltih dokolenic menda niti v spanju ne odloži. Ujec ga ne časti ko gospoda, grdo ga gleda, zmerja ga in mu odkrito pripoveduje, da ni hiša nič počaščena z njegovo navzočnostjo. Zlatega denarja ni iz Budimpešte! Geza ravnodušno in prezirljivo prenaša ujčevo zbadanje. O, tudi ujec bo strmel, ko pride njegova ura. Žal mu bo vsake trpke besede, ki jo izgovori Gezi.
Ujec se jezi, ker ne prime Geza za nobeno delo. Geza miga z rameni in namiguje na svoje šole v mestu, kjer se ni učil delati z rokami. Ujec bi rad vedel, kake so te šole in vprašuje pastorja za svet. Pastor maje z glavo. Ujec prosi gospode v uradih in odvetnike v Soboti, naj bi vzeli izšolanega Gezo v službo. Gospodje v uradih in odvetniki migajo z ramami in majejo z glavami. Ujec se razsrdi in pokaže Gezi vrata. Geza se potika po Goričkem in živi kdo ve od česa. Pa pride pismo iz Budimpešte. Ujec ga raztrga in vrže v peč — vendar ne zapodi Geze, ko pride pod streho prenočevat, tudi spregleda žlico, ki je pri jedi pripravljena za Gezo.
Ljudje ne verjamejo več v srečo Horvatove Mariške in so pozabili na visokega gospoda v Budimpešti. Geza pa hoče, da bi ljudje govorili o visokem gospodu in napeljuje govor nanj, kjer more. Vsa svoja pojasnila pa zavija v meglo, da ne more nihče zvedeti resnice.
„Meni bi že lahko zaupali“ meni Lina, vstane, se opre s komolci na prodajalno mizo in mu od blizu gleda v oči.
„Lina, ako le komu, bi se tebi prvi in edini razodel. Toda — moja ura še ni prišla!“
(V drugo naprej.)
Za tiskarno v Lendavi; Balkanji Ernest
Izdajatelj: Klekl Jožef
Urednik: Matija Balažic