INSTITUT Zfi NOVEJŠO ZGODOVINO R dp ZGODOVINSKI ôas. 1991 941/949 119910060,2 OVINSKI ČASOPIS HISTORICAL RÈVteW ЏК» o«g leto 1991 2 letnik 45 ZČ Ljubljana, 45, 1991, številka 2, strani 175-354 in VII—X ZGODOVINSKI ČASOPIS" ^ ° £ 949.712(05) YU ISSN 0350-5774 GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Uredniški odbor: dr. Bogo Grafenauer dr. Vasilij Melik (glavni in odgovorni urednik) Janez Stergar (namestnik glavnega urednika) Nataša Stergar (tehnični urednik) dr. Miro Stiplovšek Peter Stih Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zaključena 15. 5. 1991. Izdajateljski svet: Prevodi : Zunanja oprema: Upravnica revije: Dr. Milica Kacin-Wohinz, Zdravko Klanjšček, dr. Jože Koropec, Samo Kristen, dr. Vasilij Melik, dr. Darja Mihelič, dr. Janko Ple- terski, Janez Stergar, Prvenka Turk Madita Šetinc (nemščina), Lidija Berden (angleščina) Neta Zwitter Majda Čuden Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1, tel.: (061) 332-611, int. 210 Letna naročnina: Tekoči račun: Sofinancirajo: Tisk: Naklada: za nečlane in ustanove 240 din, za društvene člane 160 din, za društvene člane-upokojence 120 din, za društvene člane-študente 80 din Cena tega zvezka v prosti prodaji je 96 din Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 50101-678-49040 Republiški sekretariat za raziskovalno dejavnost in tehnologijo Republiški sekretariat za kulturo Republiški sekretariat za vzgojo in izobraževanje ter tel. kulturo Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani Znanstveno-raziskovalni center SAZU Tiskarna Slovenija, Ljubljana, junij 1991 1900 izvodov Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo št. 415-294/91 av z dne 23. 4. 1991 je Zgodovinski časopis oproščen davka od prometa proizvodov. ZGODOVINSKI ČASOPIS — LETNIK 45, LETO 1991, ŠTEVILKA 2 KAZALO — CONTENTS i . . . . • . ' . RAZPRAVE — STUDIES . . . . . . i • Herwig W o l f r a m , Karantanija med vzhodom in zahodom 177—187 Caranthania between the East and the West. Avars, Bavarians and Lombards in the 8 t h and 9 t h Century Bogo G r a f e n a u e r , Problem migracij v zgodovini Slovencev . . . . 189—201 Migration Problem in the History of the Slovenes Bogo G r a f e n a u e r , Migracije v jugoslovanskih deželah od 15. do 18. stoletja in njihov pomen za nadaljnji narodnostni razvoj 203—209 Migrations in the Yugoslav Countries from the 15 t h till the 18 t h Cen­ tury and their Significance for Further National Development Branko M a r u š i č , Cesare Balbo v Ljubljani 211—215 Cesare Balbo in Ljubljana Olga J a n š a - Z o r n , Historično društvo za Kranjsko 217—238 Historical Society for Carniola Andrej S t u d e n , Stanovanjska kultura nekaterih ljubljanskih ulic 1910 239—257 Housing Culture of Some Streets in Ljubljana in 1910 Marjan B r i t o v š e k , Dileme »novega kurza« Leva Davidoviča Trockega 259—268 Dilemmas in the »New Course« by Lev Davidovič Trocky Miroslav S t i p l o v š e k , Volitve v Delavsko zbornico za Slovenijo leta 1926 269—290 Elections to the Labour Chamber for Slovenia in 1926 France K r e s a l , Koncentracija delavstva v revirjih in industrijskih cen­ trih v Sloveniji med obema vojnama 291—297 Working Class Concentration in the Environs and Industrial Centres in Slovenia between the Wars Janez M a 1 a č i č , Zunanje migracije Slovenije po drugi svetovni vojni 299—313 External Migrations of Slovenia after the Second World War JUBILEJI — ANNIVERSARIES Slavko Kremenšek — šestdesetletnik (Peter V o d o p i v e c ) 315—317 Slavko Kremenšek — Sexagenarian KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE — CONGRESSES, SYMPOSIA, SOCIETY EVENTS Simpozij o življenju in delu dr. Antona Korošca (Jurij P e r o v š e k ) , . . 319—325 Symposium on Life and Work of dr. Anton Korošec Seminar o prvi svetovni vojni (Petra S v o l j š a k ) 326—327 Seminar on the First War Znanstveni simpozij »Il museo civico« (Boris G o m b a č ) 327—329 Scientific Symposium »Il museo civico« RAZSTAVE — EXHIBITIONS 800 let nemškega reda (Jože P o d p e č n i k ) 329—334 800 Years of Teutonic Knights OCENE IN POROČILA — REVIEWS AND REPORTS Dubrovački horizonti, I—XXII (Ignacij V o j e) 335—339 Vaško Simoniti, Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju (Ignacij V o j e ) 339—342 Lothar Gall, Europa auf dem Weg in die Moderne 1850—1890 (Peter V o ­ d o p i v e c ) 342—343 tDragutin Pavličević, Hrvatske kućne zadruge, I. (do 1881) (Boris G o l e c ) 343—345 * Mahničev simpozij v Rimu (Petra S v o 1 j š a k) 345—347 La gente e la guerra (Marta V e r g i n e l l a ) 348—350 Gustav Ajdič in Zoran Jerin, Letalstvo in Slovenci 2, od prve do druge sve­ tovne vojne (Sandi S i t a r ) 350—351 Vid Vremec, Pinko Tomažić in drugi tržaški proces 1941 (Janez G r a d i š ­ n i k ) 351—353 La cultura slovena nel Litorale ; Lojze Bratuž po 50 letih (Janez G r a ­ d i š n i k ) 353 IZVLEČKI — ABSTRACTS Izvlečki razprav in člankov v Zgodovinskem časopisu 45, 1991, 1 in 2 . . . VII—X Abstracts from Papers and Articles in Historical Review 45, 1991, 1 and 2 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 . 2 . 177—187 177 H e r w i g W o l f r a m KARANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM Obri, Bavarci in Langobardi v 8. in 9. stoletju Predavanje na oddelku za zgodovino na Filo­ zofski fakulteti v Ljubljani 6. novembra 1989.1 Najprej nekaj metodoloških pripomb: 1. Približno eno generacijo traja, da se novo nastalo ime ljudstva pojavi v pismenih virih kot etnografska novost. 2. V pismenih virih zabeležena poimenovanja ljudstev so ali njihova lastna po­ imenovanja ali pa poimenovanja s strani drugih, ki so v literaturi izredno dolgo preživela. Naj kot primera omenim le (nemško) oznako »Böhmen« za Cehe in oznako »Skiti« za Hune in Gote. 3. Zgodnjesrednjeveška ljudstva ne predstav­ ljajo skupnosti istega porekla, temveč načeloma polietnično zgrajene ustavne in pravne skupnosti. Tako npr. poznamo tudi romanske in slovanske Bavarce, ro­ manske, slovanske in germanske Obre, seveda tudi romanske, morda celo ger­ manske Karantance. Sedaj pa k temi sami: Polietnična kneževina Karantancev predstavlja naj­ starejšo zgodnjesrednjeveško plemensko tvorbo, ki se je oblikovala v vzhodnem alpskem prostoru iz priseljencev in domačinov in si nadela na ozemlje nave­ zano ime. Karantanci so bili brez dvoma pretežno slovansko ljudstvo, ki je za­ jemalo tudi Hrvate, Dudlebe in Bolgare. Poleg tega so živeli v deželi tudi do­ mačini — Romani, tako imenovani Vlahi. Germanskih drobcev ni mogoče iz­ ključevati, pa tudi ne dokazati. Predniki Karantancev so se naselili v starem Notranjem Noriku in mu dali pečat »slovanske dežele«.13 Najbrž že leta 592 in 595, najkasneje pa leta 610, je bila skoraj vsa Dravska dolina v rokah slovanskih vojaških enot, ki so pri ob­ rambi svojih osvojitev lahko računale na pomoč Obrov. Po hudem porazu Obrov pred Carigradom leta 626 so alpski Slovani najbrž okrog leta 630 zame­ njali kagana z novim gospodarjem. Sâmo je izkoristil težnje po odcepitvi, ki so Obre slabile na Zahodu in Vzhodu ter se uveljavil kot vladar srednjeevropske slovanske države. Težišče te države je ležalo sicer v sudetskem in podonavskem prostoru, je pa mejila na jugu prav gotovo na ozemlje Langobardov in tako za- objela tudi področje poznejše Karantanije. Leta 630 je namreč kralj. Dagobert I. poskusil uničiti Samovo tvorbo. Pri tem se ni opiral le na svoje frankovske, alamanske in najbrž tudi bavarske čete, temveč je dosegel tudi sodelovanje Langobardov. Ce naj bi le-ti prispeli do Donave ali celo v südetski prostor, so morali prej napasti alpsko-slovanske sosede, ki so bili pod vodstvom Walluca in so zato tako ali drugače pripadali Samovi državi. Po Paulu Diakonu (IV, 38) sta furlanska vojvoda Taso in Cacco imela v ob­ lasti slovansko regio quae Zelila appellatur usque ad locum, qui Medaria dici- tur. V PD IV, 36—40 opisani dogodki so časovno zelo težko določljivi; Kljub temu lahko domnevamo, da sta oba furlanska vojvoda Taso in Cacco vladala nekako od 611—615 do 620—625, ko sta bila umorjena. To pa pomeni, da Taso in Cacco nikakor nista mogla biti zaveznika frankovskega kralja Dagoberta I. Ker upravičeno lokaliziramo ozemlje Zellia do kraja Medaria kot Spodnjo zilj- sko dolino do Meglarij, lahko sklepamo, da so se Langobardi že pred letom 630 1 avtorjeva dela k temi : Die Geburt Mitteleuropas. Geschichte Österreichs vor seiner Ent­ stehung (Wien—Berlin 1987). — Ethnogenesen Im frühmittelalterlichen Donau- und Ostalpen­ raum (6.—10. Jahrhundert). Natlones 5 (Hg. Helmut Beumann/Werner Schröder, Sigmaringen 1985) 97 ss. — Conversio Bagoarlorum et Carantanorum. Das Weißbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission In Karantanlen und Pannonien (Böhlau Quellenbücher, Wien 1979). ia Paulus Dlaconus, Hlstoria Langobardorum IV 7. 178 H ' WOLFRAM: KARANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM vojaško spoprijeli s Slovani v poznejši Karantaniji. Vsekakor so Slovani v Spodnji ziljski dolini morali plačevati sosednjim Langobardom davek vse do časov furlanskega vojvode Ratchisa, ki je leta 744 postal kralj. Ratchis je vodil srdite bitke proti Corniola Sclavorum patria in je v teh skorajda sam izgubil življenje (PD IV, 52). Neodvisno od tega pa je izgubil tudi pensio, davek, ki so mu ga plačevali Karantanci iz Spodnje ziljske doline. Mogoče se v tem enkrat­ nem poročilu iz let 730/740 prav tako zrcali okrepitev alpskoslovanskih Karan- tancev, kot v dejstvu, da so skoraj istočasno prodrli do doline reke Salzach pri Bischofshofnu. Čeprav tega ne moremo dokazati, domnevamo, da so Karantanci v tridesetih letih osmega stoletja položili temelje za poznejšo odločitev, priklju­ čiti se Bavarcem in se odpovedati tradicionalno dobrim odnosom do langobard- skega Juga. Toda prehiteli smo čas in se moramo zato povrniti v sredino sed­ mega stoletja. Samova smrt, ki jo datiramo v leto 659, je omogočila ponovno obrsko nad­ vlado nad širokim delom slovanske Srednje Evrope. Alpski Slovani pa so — kot vse kaže — uspeli zavarovati svojo samostojnost. Tako se je npr. Wallucus, knez »krajine Vinedov«,2 lahko pred Franki in Obri skliceval na svojo neodvis­ nost. Okoli 631/632 je sprejel Alzecove Bolgare, ki sta jih obe sili preganjali in zasledovali. Begunci so zamenjali tabor in prešli od Obrov k Bavarcem, ti pa naj bi jih na ukaz Dagoberta I. na tisoče pobili. Pod vodstvom Alzeca se je sku­ pina Bolgarov rešila in pribežala k Wallucu ter živela eno generacijo pod nje­ govo oblastjo. Šele med leti 656 in 671 so Bolgari — »iz neznanega vzroka« — zapustili nastajajočo Karantanijo, odšli h kralju Langobardov in se naposled povečini naselili v Beneventu. Paulus Diaconus, ki je poročal tudi o tem, malo prej omenja, da je sin okrog leta 665 umrlega furlanskega vojvode Lupa zbežal k »slovanski gens-ple- menu« v Carantanum.3 Furlanski avtor je torej še po štirih generacijah vedel za krajevno ali pokrajinsko ime, iz katerega so Karantanci izvajali svoje ple­ mensko ime. Paulus Diaconus se drži seveda etnografske tradicije, po kateri poimenuje nova dejstva s starimi pojmi. Tako razlaga Carantanum kot ljudsko spakedranko klasične oznake Carn(u)ntum, ki pa seveda ni imela nobene zveze s Karantanijo. Listine iz devetega do enajstega stoletja so označevale Krnski grad kot Carentana — civitas Carantana in sosednjo Gospo sveto kot ecclesia sanctae Mariae ad Carantanam. Carantanum — Carentana je bila današnje Go- sposvetsko polje (Zollfeld). Kneževina je dobila svoje ime po Krnskem gradu ob vznožju Šenturške gore (Ulrichsberg), mons Carentanus. Karantanci so pre­ bivalci Gosposvetskega polja. To poročilo Pavla Diakona pojasnjuje nastanek imena Karantanija. Ker je to tudi najstarejše, časovno nesporno izročilo — po mojem prepričanju je omemba v poročilih kozmografa iz Ravenne kasnejši dodatek devetega stoletja — se moramo vprašati, ali se drži zgodovina Langobardov že okoli leta 665 ve­ ljavne oznake, ali pa se v njej zrcali kasnejše časovno obzorje. Da je prva raz­ laga verjetnejša, lahko sklepamo iz najstarejše zgodovine Karantanije. Začenja se s tem, da so Karantanci okoli leta 740 pod vodstvom imensko znanega kneza stopili v zgodovino. Ta, Borut in njegov rod sta takrat neomejeno vladala pre­ težno slovanski genuini zvezi. Bavarski sosedje so zanjo le zelo obotavljaje upo­ rabljali novo posebno ime namesto starega običajnega splošnoslovanskega ime­ na; kljub temu pa je poganski knez Borut — kot vse kaže — že prej vladal plemenu, ki je že imelo politično-pravno ureditev in je gotovo že nosilo karan- tansko ime. Ce pomislimo, kakšen radikalen politično-verski preobrat je Borut pripravil svojim ljudem, ne da bi se ob tem moral odpovedati podedovanju oblasti v okviru svoje družine, potem prav gotovo ni mogel biti prvi karantan- ski knez. Kot smo že uvodoma omenili, je praviloma tako, da moremo odkriti 2 Fredegar, Chronicae IV 12; prim. Paulus Diaconus, Historie Langobardorum v 29. 3 Paulus Diaconus, Historia Langobardorum V 22. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 179 neko etnično novost šele generacijo po njenem nastanku. Potemtakem lahko računamo, da je bila karantanska etnogeneza zaključena okoli leta 700. Ta pro­ ces je trajal najmanj eno življenjsko dobo. To pa se ujema — kar se tiče časov­ nega obzorja — s poročilom Pavla Diakona, po katerem naj bi živelo v Caran- tanum »posebno slovansko ljudstvo«. Prvi trije znani karantanski knezi so bili vsi v sorodstvu: Borut, »borec«, je vladal že pred letom 740 pa do približno leta 750. V času med pomladjo leta 741 in pred poletjem leta 743 so okrepljeni Obri skušali ukrotiti Karantance. Ti pa so si zagotovili pomoč Bavarcev in so tako z združenimi silami odbili na­ padalce. Ob tem pa so sami prišli pod nadoblast svojih »pomoč dajočih« sose­ dov. Z juga — kljub tradicionalnim vezem — ni bilo pričakovati pomoči, ne od Kranjcev, ki so bili slej ko prej odvisni od Obrov, ne od Langobardov, ker so si alpski Slovani bili priborili in ohranili svojo samostojnost tudi na njihov račun. Izguba slovanskega davka iz regio quae Zelila appellatila je najbrž stala s tem v zvezi. Komaj dobro desetletje je bilo šele minulo, odkar so karantanske čete prodrle iz območja Enns-Pongau do Salzacha in tam požgale Maksimilijanovo celico v Bischofshofnu. Kljub temu se je Borut podredil agilolfinskemu voj­ vodi Odilu in že poleti leta 743 so korakale karantanske čete v bavarski vojski proti Frankom. Sin Cacatius (Gorazd) in bratov sin Chaitmar (Hotimir) sta kot talca jamčila za Borutovo zvestobo. Po očetovi smrti se je Cacatius vrnil iz Bavarske in Karantanci so ga usto­ ličili kot kneza. Vladal je približno od leta 750 do leta 752. Po njegovi kratki vladavini so Karantanci »zaprosili« kralja Pipina I, naj jim pošlje Cacatijevega bratranca. Po vrnitvi je Hotimir leta 752 postal knez. Ustavno-zgodovinska in­ terpretacija se s posebno vnemo ukvarja z deležem Karantancev pri postavlja­ nju knezov. V ta namen proučuje izročila o ustoličevanju koroških vojvod iz poznejšega in poznega srednjega veka. Nočem sicer načelno oporekati možnosti, da se lahko stare tradicije ohranijo dolgo časa — na Gosposvetskem polju je udomačen tudi zelo starodaven obhod štirih cerkva vrh štirih gora (Vierberge- lauf). Vendar mora zgodovinar le svariti pred precenjevanjem ustnega izročila, kar se tiče njegove veljave, učinkovitosti in časovne veljave. Ce opat Janez Ve- trinjski v 14. stoletju ve poročati o tem, da je »kmet kot predstavnik ljudstva v slovanskem jeziku preveril primernost in še posebej krščansko vero koro­ škega vojvode pred njegovim slovesnim ustoličenjem«,5 te kratke oznake kaj­ pada ne nasprotujejo zgodnjesrednjeveškemu izročilu. Zna biti, da segajo znani, zelo kompleksni obredi pri ustoličevanju koroških vojvod nazaj v Borutove čase, vendar je to zelo vprašljivo. Politično opolnomočeni Karantanci so ustoli- čevali kneze na Krnskem gradu in se pri tem posluževali »knežjega kamna« — na glavo postavljenega vznožja rimskega stebra v jonskem slogu. Knežji ka­ men, danes shranjen v Deželnem muzeju v Celovcu, je najstarejši po verodo­ stojnih zgodovinskih virih uporabljani in ohranjeni simbol oblasti v vsem vzhodno-alpskem prostoru. Karantansko ustoličevanje spominja tudi na ustoli- čevanje čeških Pfemislidov, o katerem pa so se ohranila samo pismena poro­ čila, ne pa tudi insigniji. Borutovega sina Cacatija (Gorazda) in njegovega bratranca Hotimira so skupaj z drugimi talci odvedli na Bavarsko, kjer naj bi bila vzgojena v krščan­ skem smislu. Leta 811 je salzburški nadškof Arn lahko dokazal, da so papeži Zaharija (741—752), Stefan II. (752—757) in Pavel I. (757—767) dodelili Karan- tanijo njegovim predhodnikom." Množinska oblika »predhodniki« vključuje tudi opata-škofa Janeza, tako da je Karantanija morala biti prvič dodeljena Salz- burgu in s tem bavarski cerkvi še v njegovem času, morda celo še pred pora­ zom, ki ga je leta 743 utrpel Odilo v spopadu s svojimi frankovskimi svaki. * Paulus Dlaconus, Historie Langobardorum IV 38. s Heinz Dopsch, Adel und Kirche als gestaltende Kräfte in der frühen Geschichte des Sü- dostalpenraums. carinthia I 166 (1976) 23 s., zlasti 30. 8 D. Kar. I. 211 (811 VI 14). 180 H. WOLFKAM: KARANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM Okoli leta 752 je Hotimir postal knez Karantancev. Pred tem je živel sko­ raj deset let na Bavarskem. Na otoku Herrenchiemsee ga je neki salzburški du­ hovnik vzgojil v kristjana. Ko se je Hotimir vrnil v Karantanijo, mu je sledil njegov nečak kot duhovni svetovalec. Oba skupaj sta zavezala karantenskega kneza do tolikšne pokorščine nasproti salzburški cerkvi, da je »po kratkem času«7 vzpostavil stik s škofom Virgilom. Hotimir je prosil Virgila, da bi kar sam prišel misijonarit, kar pa je salzburški škof moral odkloniti. Namesto Vir­ gila in kot njegov pooblaščenec, episcopus missus,8 je prišel v deželo pokrajinski škof Modest in ostal tam do svoje smrti okrog leta 763. Ta dogodek je sprožil prvi poganski odpor Karantancev; povezava s Tasilovim uporom harisliz leta 763 ni neverjetna.9 Ustanova pokrajinskega episkopata izvira iz krščanstva grškega Vzhoda, po deurbanizaciji latinskega sveta pa jo je prevzel tudi Zahod. Kot takšne vrste »podeželski škof« je deloval tudi Modest v Karantaniji. Ljudska tradicija v zve­ zi z Modestom in čaščenje tako imenovanega Modestovega groba, ki je pravcati potpuri starin, sta povezani s »stolnico pri Gospe sveti«. Najbrž je Modest osre­ dotočil svojo misijonsko dejavnost zares pri Gospe sveti, ki je ležala nasproti Krnskemu gradu, središču Karantanskë kneževine. Nikoli ni bil gosposvetski škof, temveč je bil po naročilu salzburškega škofa pristojen za deželo Karanta­ nijo. Izraz, »pokrajinska škofija Gospa sveta« je torej per definitionem zgrešen. Po Modestovi smrti okoli leta 763 je Hotimir ponovno vabil Virgila, da bi le ta osebno nadaljeval misijonsko delo. Virgil je tudi tokrat odklonil, zlasti, ker se je v deželi prebujal ponoven odpor. V šestdesetih letih sta sledili še dve nadaljnji carmulae, »kot pravijo Bavarci«.10 Po Hotimirjevi smrti je odpor Ka­ rantancev prerasel v pravo vojno, ki je trajala od 769 do 772. V tem letu je Ta- silo III. slavil svojo veliko karantansko zmago. Zamena dinastije je utegnila še ojačiti boje. Tasilovo zmago so primerjali z zmago Karla Velikega nad Saši, vojvodo samega pa v stilu slavospeva s Konstantinom Velikim, zmagovalcem nad pogani. Pretrgano zvezo do Salzburga je znova vzpostavil karantanski knez Waltunc (Valtunk), ki je zaprosil Virgila za misijonarje. Od tega časa naprej pa do škofove smrti leta 784 šteje Conversio šest nadaljnjih krščanskih misij. Salzburški viri osvetljujejo pomen udeleženih oseb, ki so vseskozi štele k ožjemu krogu sodelavcev Virgila. Tudi salzburški Romani so sodelovali pri karantanski misiji. Več kot tretjina duhovnikov je imela nesporno romanska imena, katerih nosilci so zagotovo izpričani v salzburškem okrožju. Med salz- burškimi misijonarji pa je bil tudi Virgilov zaupnik iz domovine, Irec Duplite- rus-Dublittir.11 Po Virgilovi smrti je škof Arn nadaljeval metodo svojega predhodnika. Za karantansko misijo sprva ni zadolžil nobenega pokrajinskega škofa. Odposlal je štirinajst misijonarjev pod vodstvom presbiterja Inga, ki pa mu je uspešno in dolgoletno delovanje zagotavljalo škofu enakovreden status. Janez Vetrinjski je naredil iz njega prvega koroškega vojvodo. Sele ko so ga povzdignili v nad­ škofa, je leta 798/799 Arn preoblikoval salzburško misijonsko organizacijo slo­ vanske pokrajine, v kateri je Karantanija še naprej zavzemala prvo mesto. V ta namen so leta 799 posvetili pokrajinskega škofa Teoderiha. Posvetna oblast in nadškof Arn sta ga vpeljala v njegovo službeno področje. Delež Salzburga pri uspešni karantanski misiji je nesporen. Ob tem pa ve­ lja omeniti še Oglej in Freising. Njun delež je tendenciozno poročanje 9. sto­ letja skoraj potisnilo v pozabo. Problem razmejitve obeh škofij, ki sta se ga zavedala že prijatelja Paulinus in Arn, in ga je — brez uspeha — skušal reševati Ursus iz Ogleja, se je do- 7 Conversio Bagoariorum et Carantanorum cc. 4 In 5. * Conversio Bagoariorum et Carantanorum cc. 5. » Prim. Annales regni Francorum a. 788. „ _ , _ „ c 10 prim. Lex Baiwartorum П 3, conversio Bagoariorum et Carantanorum e. ». 1 1 Conversio Bagoariorum et Carantanorum e. 5; prim. Wolfram, Mitteleuropa 145. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . ' 1991 • 2 181 končno razrešil za njegovega naslednika leta 811. Zatem je Karel Veliki dal spi­ sati listino, s katero je bila dokončno zapečatena odločitev o delitvi Karantanije in o Dravi kot meji med Oglejem in Salzburgom. Smrt Pipina, vladarja Italije, poleti leta 810, je ogrozila politično enotnost obeh metropolitanskih enot (Salz- burga in Ogleja), kakor je bila predvidena v Divisio regnorum. Po delitvenem načrtu naj bi Karel mlajši dobil Italijo do reke Pad. Pipin pa je zapustil sina, zakonitega dediča z imenom Bernhard, čigar pravico do italijansko-langobard- ske kraljevine v mejah iz leta 810 je njegov cesarski ded bil izrecno priznal. V pozni pomladi leta 811 je Karel mlajši še živel, zato je bilo pričakovati, da bo politična meja ločila Salzburg od Ogleja. V tej situaciji sta obe metropoli težili k čim jasnejši ureditvi pravnih odnosov. Tako je bilo tudi v naslednjih letih. Se tik pred svojo smrtjo je Arn poslal svojega arhidiakona in izbranega na­ slednika jeseni leta 819 v Aachen, da bi od Ludvika Pobožnega izposloval po­ trdilo Karlove diplome. Pokrajinski škof Teoderih, ki je v glavnem deloval v Karantaniji, je pre­ živel svojega ordinarija Ama, ki je umrl 24. januarja 821. Adalram — Arnov naslednik — je po Teoderihovi smrti imenoval škofa Otona za njegovega na­ slednika. O le-tem je poleg imena znano samo to, da je deloval na svojem pod­ ročju še po 4. januarju 836. Ko sta bila nadškofa Liupram (836—859) in Adal- win (859—873), »je vodil škof Osbald slovansko ljudstvo-«.12 Osbald se je mimo nadškofa obračal direktno na Rim. Znana sta papeževa odgovora na dve pi­ smeni vprašanji, ki jih je Osbald naslovil na Nikolaja I. (858—867), verjetno za časa Adalwina. Le-ta »dajeta drastično sliko o problemih v misijonskih okrajih in o surovih navadah tega časa. Tako je papež odločil, naj se kleriki, ki so v silobranu ubili kakšnega, pogana, odpovejo duhovniški časti, ker noben duhov­ nik ne bi smel prelivati človeške krvi. V svojem drugem pismu je papež določil, naj o pretepu, pri katerem je neki duhovnik ubil diakona, razsodi komisija pod predsedstvom salzburškega nadškofa. Ce bi se udarci izkazali kot smrtonosni, naj duhovniku odvzamejo duhovniško čast; če pa je bil vzrok diakonove smrti padec s konja, naj bo duhovnik prizadet le s cerkveno pokoro.«13 Osbald pa je še drugače dokazal svojo samostojnost. Nihče iz vrst starejših karantenskih po­ krajinskih škofov, od Modesta preko Teoderiha in Otona do Osbalda, ni bil za­ pisan v salzburško pobratimsko knjigo. Njihovih imen tudi v drugih »knjigah življenja« ne najdemo; izjema je le Osbald, ki je v reichenauski pobratimski knjigi kot prvi zapisan na seznamu »duhovnikov iz Karantanije-«.14 Poznejša izročila vedo na splošno poročati o prepirih med karantanskimi škofi in njihovimi salzburškimi ordinariji. Zadržanje Osbalda pa je najbrž bilo vzrok temu, dà ga je Adalwin najkasneje leta 863 odstavil oziroma da je po nje- govi smrti sistiral slovanski episkopat. Osbald je ime anglosaškega kralja — mučenca iz sedmega stoletja, ki je podpiral misijonarje in celo prevajal njihove pridige. Spomin na kralja Osbalda ni živel samo na britanskih otokih, postal je tudi del sakralne folklore na celini. Zanimanje Anglosasa Alkuina za obrski in slovanski misijon je štelo med kulturne dobrine njegove domovine; že Beda Venerabilis je vzpodbujal to zanimanje. Ce škof Osbald že sam ni bil z otoka, je po vsej verjetnosti bil vzgojen v anglosaški misijonski tradiciji. Ta je tudi sicer zapustila sledove v deželi; zadnji karantenski knez je nosil anglosaško ime Etgar. Približno tri generacije — od 740 do 828 — je bila Karantanija ro­ dovna kneževina v okviru Bavarske, in sicer najprej v okviru regnum vojvod Odila in Tasila III., nato pa karolinških kraljev. Po padcu Tasila III. leta 788, najkasneje pa po ustanovitvi Vzhodne prefekture 799/802 so vladali zapovrstjo štirje knezi — Priwizlauga (Pribislav), Cemicas (Semika), Ztoimir (Stojmir) in Etgar. Ludvik Pobožni je 828 uvedel frankovsko grofijsko ureditev v Karanta- 12 Conversici Bagoariorum et carantanorum c. 9. 13 Wolfram, Mitteleuropa 282. 14 Verbrüderungsbuch Reichenau 108 e 1. 182 H. WOLFHAM: KARANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM nijo, s čimer se je razširilo bavarsko pravo na vse prebivalce dežele. Sicer ob­ stajajo posamezne listine, ki tudi še po tem času omenjajo karantansko plemen­ sko pripadnost. Tako označene osebe pa nikoli ne nastopajo v deželi sami, tem­ več ali na sosednjem Bavarskem ali na panonskem kolonizacijskem ozemlju. Etnično razlikovanje nima pravne podlage, temveč le podoben pomen, kot ga ima Quartis. Meje Karantanije Na zahodu in severozahodu je Karantanija mejila na Bavarsko, tako da so šteli k njej tako Vzhodno Tirolsko, Koroško in Lungau kot tudi Enns-Pongau in doline štajerske Aniže, Murice in Mure. Na severu je segala dežela preko zgornje- in dolnjeavstrijskih apnenih Alp. »Ischler Landl« in dolina reke Krems tja do Klausena sta po vsej verjetnosti tudi bili karantenski, kakor tudi južni del Dolnje Avstrije z mejno reko Schwarza. Vzhodna meja je potekala ob gor­ skem pasu, ki sega od dolnjeavstrijskega Bucklige Welt preko Fischbacher Al­ pen do srednje Mure in je znan — čeprav šele iz madžarske dobe — kot mons Predel,15 kot »mejna gora«. Kateri predeli severne Slovenije so bili karantenski, je težko povedati. Če se je leta 811 govorilo o tem, da teče Drava skozi sredo Karantanije, potem območje južno od Drave ni moglo biti majhno, če bi naj oglejski patriarh ne bil močno prikrajšan. Najbrž lahko istovetimo jugovzhod Karantanije z jugovzhodnim notranjim Norikom pred njegovo razširitvijo s Ptu­ jem. To lahko sklepamo iz dejstva, da je Ptuj (Poetovio) pripadal panonski ob­ lasti Langobardov kot tudi Pribine, pa tudi iz dejstva, da se v diplomi Karla Velikega iz leta 811 Norikum enači s Karantanijo. Furlanec Pavel Diakon je vsekakor smatral, da je Carniola, »mala Karnija«, dežela Slovanov, patria Scla- vorum, in jo je nedvomno razločeval od Carantanum, kjer je živelo od Carnio- lenses, »Kranjcev« različno slovansko ljudstvo.16 Na jugozahodu so tvorile Kar­ nijske Alpe slej ko prej mejo med patria Carnium, Karnijo v ožjem smislu, in Carontani Kozmografa iz Ravenne.17 Kranjci Južno od Karantancev, na območju furlanske oblasti, se leta 820 omenjajo Carniolenses.ls K njim lahko prištevamo tudi kneza Vonomyrja, ki je po navo­ dilu vojvode Erika Furlanskega leta 795 z jugozahoda napadel obrsko državo in vdrl prav v njeno središče med Donavo in Tiso. Carniolenses so prebivalci male deželice Carnia, Kranjci in so živeli ob zgornji Savi, medtem ko je ležala antična patria Carnium onstran kontinentalnega razvodja ob gornjem toku Piave, Tagliamenta in Soče. Imena, ki se začenjajo z zlogom Car-, Carni(ol)a in Carantanum označujejo po vsej verjetnosti eno in isto, namreč deželo kamenih ljudi. O blizkosti med Kranjci in Karantanci priča tudi arheologija, saj ozna­ čuje materialno zapuščino tega prostora kot »kottlaško kulturo«. Kljub temu ni nikakršne podlage za domnevo, da bi Karantanci in Kranjci že pred koncem karolinške dobe tvorili politično enoto, dasiravno sta obe deželi od leta 828 na­ prej kot grofiji pripadali bavarski Vzhodni prefekturi. Kranjci in del Karantancev so se pridružili vojni Ljudevita, ki je divjala pet let ob jugovzhodni meji frankovske države. V zimskem Aachnu so se 817 oglasili bizantinski poslanci, da bi se pri cesarju Ludviku Pobožnem zavzeli za romansko prebivalstvo Zahodne Dalmacije. Po eni strani so slovanske zveze in njihovi knezi, med katerimi je bil vodilen Borna, osnovale v Liburniji in v so­ sednji Dalmaciji skupnost, ki se je podredila frankovski nadvladi. Ta skupnost je bila zelo privlačna, tako da so se Borni pridružili še Guduscani. Ta gens se je poimenovala po kraški reki Gacka med obalo in Malo Kapelo. Celo Timociani 1 5 Wolfram, Conversici 79 s, s prip. 20, po Fritzu Poschu in Heinrichu Purkarthoferju. 1 6 Wolfram, Conversio 76 s, s prip. 10. 1 7 Anonymi Ravennatis Cosmographia IV, 37 s. 18 Annales regni Francorum a. 820. , , , . , , . . . -ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 183 so zapustili svoja bivališča ob Timoku, ki se v današnji Vzhodni Srbiji zliva v Donavo, pri čemer so »prekinili svojo zvezo z Bolgari«.19 Po drugi strani je fur­ lanski dux Cadolah pospeševal naselitev slovanskega prebivalstva v Istri na račun- domačih Romanov in sebi v prid. Za Ludvika Pobožnega je bila ta pri­ tožba o Cadolahovi slovanofilski politiki tako pomembna, da ni hotel odločiti brez duxa in prizadetih. Sestavil je komisijo na visoki ravni in preložil poga­ janja v kraj sam; rezultat je bil znameniti Placitum iz Rižane pri Kopru, edin­ stven vir, katerega besedilo se je v celoti ohranilo. Sicer pa je pri reševanju tega spora prišlo do zavlačevanja, če ne celo do odprtega odpora. Drugo bizan­ tinsko poslanstvo se je še poleti 817 zglasilo pri cesarju, toda brez uspeha. Nato so prišli jeseni 818 poslanci prijateljskega duxa Borne kot tudi njegovega na­ sprotnika Ljudevita iz Siska-Siscie. Tokrat pa so se Ljudevitovi poslanci prito­ ževali nad Cadolahovo »krutostjo in nestrpnostjo«.20 Ljudevitovi očitki so torej v vsakem pogledu dopolnjevali gravamina istrskih Romanov. Vse kaže, da je Cadolahova politika Ljudevita zelo oškodovala. Ko so se Ljudevitovi poslanci brez uspeha vrnili domov, je dux Pannoniae inferioris21 najkasneje ob začetku pomladi 819 udaril. Ljudevit je dotlej gotovo priznaval frankovsko nadoblast, saj njegova vojna dejanja takrat še niso ve­ ljala kot bellum, temveč kot carmula22 — podobno kakor Bernhardov upor. Ju­ lija 819 je Ludvik Pobožni ukazal, naj Cadolah iz Italije napade Ljudevita. Tudi Bavarce so leta 819 mobilizirali proti Ljudevitu. Tako je bilo že 8. maja v Frei- singu znano, da bo treba z vojsko proti Vzhodu, in 4. julija so stale bavarske čete, comitatus contra Liuduuinum, že globoko v Panoniji.23 Vsekakor se je ta vojska takrat premikala že dlje kot mesec dni po deželi Hunov, se pravi, da ni pretirano hitro napredovala. Dobra mera bavarske lagodnosti je narekovala tempo pohoda; tako je neki regensburški klerik 2. junija 819 našel dovolj časa, da je in Hunia in exercitu začel rokopis, ki je najstarejša datirana avstrijska knjiga. Slabih petnajst tednov pozneje, 12. septembra, je pisec končal svoje delo v St. Florianu, ki ga zgodovinski viri ob tej priložnosti prvič nesporno ome­ njajo.24 Dve freisinški listini sta bili oporoki za primer, da bi izstavitelja umrla v Ljudevitovi vojni. Pisec knjige je zagotovo preživel, po vsej verjetnosti sta preživela in se vrnila v domovino tudi oba previdna oporočnika. Medtem se je italski vojski mnogo huje godilo. Ko se je vračala s svojega neuspešnega po­ hoda, je izgubila voditelja, še preden je prekoračila furlansko mejo; Cadolah je tu 31. julija 819 podlegel visoki vročici. Čeprav je slavil zmago nad napadalci, Ljudevit diplomatskih odnosov do cesarskega dvora ni prekinil. Narobe, v Aachen je dal sporočiti, pod katerimi pogoji bi bil pripravljen znova priznati frankovsko nadoblast. Cesar je Ljude- vitove predloge zavrnil in sam odposlal protiposlanstvo v Sisak, ki pa prav tako ni bilo uspešno. Medtem je Ljudevit, ki je moral biti zares privlačna osebnost, našel močno podporo pri »sosednih gentes«.25 Tako so celo Timočani, ki so ka­ nili zapustiti Bolgare in se pridružiti Frankom, se pravi Borni, spremenili svoj načrt ter se pridružili Ljudevitu. Ta gentilna tvorba kneza iz Siska, ki spomi­ nja na začetke moravske države, je zajela tudi Kranjce in del Karantancev. Celo FortunatuSj patriarh iz Grada, je poslal rokodelce za gradnjo utrdbe Si- sak-Siscia. Se pozno poleti 819 so bili ob karantanski Dravi boji, da bi se za­ ustavila močna Ljudevitova vojska. Samo nekaj tednov ali mesecev kasneje je slovanski knez spremenil smer svojega pohoda in vkorakal v Dalmacijo. Se do leta 822 naj bi trajala njegova borba proti frankovskim četam in njihovim slo­ vanskim zaveznikom. l a Annales regni Francorum a. 813. 2 0 Annales regni Francorum a. 818. 2 1 Annales regni Francorum a. 819. 2 2 Wolfram, Mitteleuropa 269. 2 3 Traditionen Freising nn. 415 in 419 (819 V 8 in 819 VII 4). M Wolfram, Mitteleuropa 269. 2 5 Annales regni Francorum a. 819. 184 H.WOLFRAM: KARANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM Ljudevita običajno imenujemo kneza Hrvatov. Kdor pa sledi etnografskim vidikom in sprašuje po »oblikovanju in ureditvi plemen«26 se bo izognil temu, da bi prenašal anahronistična merila na etnogenetski proces. Sicer ni dvoma, da je Konstantinos Porphyrogennetos poznal Slovane iz Dalmacije in nekaterih predelov Slavonije kot Hrvate. Toda ta avtor je pisal sto let po državnih analih, v katerih sicer naletimo na bogato poznavanje slovanskih plemenskih imen, ni­ kjer pa ne na ime Hrvatov. Da je Konstantinos Porphyrogennetos v svoj prikaz vključeval tudi bajeslovna poročila, je znano. Vrhu tega je — kadar govori o Dalmaciji — imel v mislih bolj Primorje. In zares vse kaže, da se je hrvaška etnogeneza začela približno eno generacijo po Ljudevitu — po eni strani v oko­ lici Klisa, po drugi strani v okolici Bihaća, ne pa ob Savi ali v prostoru Reka— Tharsatica. Uspešen nasprotnik Ljudevita je bil furlanski dux Balderih. Le-ta je bil po­ slednji imetnik tega starega langobardskega vojvodstva. Leta 824 so se oglasili Bolgari s Tise in Donave pri cesarju in med drugim zaprosili za »vrnitev« od­ visnih slovanskih kmetov. Franki si najbrž o nakanah Bolgarov kot tudi o ne­ varnosti njihovih zahtev niso bili povsem na jasnem. Ludvik Pobožni je njihove zahteve nekam odlašujoče obravnaval. Istočasno je reagiral Aachen tudi na ba­ varsko dilemo. Ludvik Nemški, ki je postal leta 817 bavarski kralj, je leta 826 prišel najbrž prvikrat v svoje kraljestvo. V njegovem spremstvu je bil kot prvi prefekt Vzhodnih dežel izredno sposobni in tudi na Bavarskem vplivni Ge­ rold IL, stric mladega kralja. Oba sta se morala v prihodnje potruditi, da znova osvojita za Bavarce teren, ki so ga bili izgubili v prid Furlanije. Balderih je namreč vladal v Karantaniji in — najkasneje od konca Ljudevitove vojne na­ prej — tudi v Gornji Panoniji, se pravi, globoko znotraj bavarske Vzhodne de­ žele. Napovedoval se je grozeč konflikt o pristojnosti.' Leta 827 so sirmijski Bolgari vdrli z ladjami po Dravi navzgor v Gornjo Panonijo, »pregnali kneze Slovanov in nad nje postavili bolgarske vladarje«.21 Krivdo za ta poraz so naprtili izključno Balderihu, čeprav ni samo furlanski vojvoda, temveč tudi Gerold II. še leta 826 izključeval grozečo bolgarsko inva­ zijo. Balderih se je moral umakniti, njegovo mandatno območje je bilo razde­ ljeno med štiri comités. Najbrž si lahko razlagamo to poročilo tako, da sta leta 828 bila imenovana za Karantance in Kranjce po en grof in da sta bila podre­ jena bavarskemu prefektu Geroldu II. Preostala dva comités pa sta verjetno dobila okrnjeno Furlanijo in Istro in ostala s svojimi grofijami pri Italiji. Ka­ zen, ki ni bila namenjena samo Balderihu, temveč tudi njegovemu gospodarju, najstarejšemu cesarskemu sinu Lotarju, je Ludvik Pobožni odredil leta 828. Na­ vzoča sta bila tudi Ludvik Nemški in Gerold IL, ki sta še poleti 828 začela vojno proti Bolgarom. Poslednjega furlanskega vojvode ter Lotarja I. v Aachen ni bilo. Tako je bilo razpuščeno furlansko vojvodstvo in Italija ločena od Panonije. Hkrati sta izgubili tudi Karantanija in Kranjska svoj avtonomni status, Sisak pa je ostal gentilna kneževina vse do prihoda Madžarov. Se pred Ljudevitovim koncem je Bavarec Mahtheri 10. julija 822 podaril svojo posest med Trušnjami (Trixen) in Grebinjem (Griffen) freisinškemu sa­ mostanu Innichen. Prejemnik je škof Hitto, ki prepušča posest daritelju kot dosmrtni fevd. Listino, ki je bila sestavljena o pravomoćni kupčiji, je potrdilo devetnajst oseb, ki vseskozi nosijo bavarska imena in so pravno izkazane kot Bavarci. O tem, kje je bila listina sestavljena, ni podatkov, tako da ne moremo niti zagotovo reči, ali so bile med pričami take, ki lahko veljajo kot »Korošci«, in če, koliko jih je bilo. Tu in tam pojmujejo prvotno in dolgo časa tudi edino omembo bavarskega zemljiškega posestnika kot dokaz proti spremembi karan- tanske ureditve leta 828. Res je Mahtheri omenjen šele v zadnjih letih karan- * Tako (Stammesbildung und Verfassung) je naslov knjige Reinharde Wenskusa, ki je iz- rvi izdaji 1961. Annales regni Francorum a. 827. äla v prvi izdaji 1961 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 185 tanske kneževine. Bolj kaže, da so Mahtheri in njegovi pristaši šele ustvarili predpogoje za uspešno uvedbo grofijske ureditve kot pa obratno. Prvi oblast­ nik v začetku še enotne grofije Karantanije je bil neki Helmwin, njega pa je nasledil neki Albgar. Od obeh sta nam znani le imeni, ki se pa dobro uvrščata v »nomenklaturo« Bavarske in njenega vzhodnega dela. Najkasneje leta 844/ 845, verjetno pa že dosti prej, je Pabo postal karantanski grof. Njegovo delo­ vanje, ki se je proti njegovi volji končalo leta 860, je bolj znano. Vzpon Karantanije kot kraljeve dežele je neločljivo povezan z Arnulfovo osebnostjo. Karantanija je bila Arnulfova domovina in oporišče njegove obla­ sti; tu je doraščal in se izkazal kot kraljevski dux. Odtod si je osvojil oblast ne le nad Bavarsko, temveč nad vzhodno frankovsko kraljevino v celoti. Se današ­ nji rodovi ga — četudi anahronistično — označujejo kot »Arnulfa Koroškega«. V Karantaniji je Arnulf pogosto bival tudi po letu 887, in sicer tako v štajer­ skem kot v koroškem delu. Božič leta 888 je proslavil na Krnskem gradu ob vznožju Senturške gore. Od srede 9. stoletja naprej je Karantanija pridobivala na pomenu, razvila se je njena infrastruktura in bogastvo dežele se je pomno­ žilo. O tem govorijo številne podelitve bavarskim cerkvam; seveda je bila pri tem po obsegu in vsebini salzburška »Magna Charta« iz leta 860 daleč na prvem mestu. Splošno zanimanje se ni omejevalo le na cerkvene zemljiške posestnike, kot kaže primer Witigowa. S ponosom se je vsakdo v Panoniji priznal za Ka- rantanca, kadar je pričeval in praesentia Arnolfi ducis.28 V petletju med letoma 874 in 879 se je slovanski apostol in panonsko-mo- ravski nadškof Metod korak za korakom umikal iz salzburške Panonije, dokler se ni moral tu docela odreči svoji poziciji. Ta čas je nadškof Theotmar verjetno v osebi Salomona obnovil karantanski pokrajinski episkopat. Škof je imel štiri naslednike, Engilfrieda, Alaricha, Dietricha in Gotaberta. Samo o zadnjem nam je znano več kot samo ime. Postavil ga je bil nadškof Pilgrim (907—923) in služboval je še pod Odalbertom (923—935). Ti karantanski škofje so prvi salz- burški pokrajinski škofje, ki se tako imenujejo. Freising, ne pa Salzburg, je bila prva škofija, ki je v deželi zgradila lastniški samostan, in sicer kolegiatno usta­ novo Marija na Otoku (Maria Worth). Cerkev je bila posvečena svetnikoma Pri­ možu in Felicijanu, katerih relikvije so bile na Vrbsko jezero prenesene za časa škofa Walda (864—906). Vzpon Karantanije do kraljeve dežele je tudi razlog za njeno poimenovanje kót'"»grofija« in »država« namesto »grofija« in »pagus«. Tako je bila nekoliko okorno poimenovana še pred letom 893 z lokacijo in co- mitatu Ruodperti in regno Carantano. Bolj elegantno je rečeno za časa »našega nadvse ljubljenega sorodnika in slavnega mejnega grofa Luitpolda«, da leži Krški dvor in Charentariche in comitatu ipsius.29 V sistemu bavarskega Vzhoda, ki je bil sestavljen iz frankovskih grofij in gentilnih kneževin, je imela Karantanija izreden položaj. Dežela je tvorila od leta 828 naprej grofijo, ki je mogla biti označena tudi kot »država«. Proti koncu 9. stoletja pričajo viri o večjem številu karantanskih grofov pod enim nadgro- fom. Ureditev bavarskega Vzhoda pa je bila odvisna od posesti Panonije, se pravi zahodnih delov nekdanje rimske province severno in južno od Drave. V obeh delih sta bila slovanska kneza, ki sta bila sicer odvisna od vzhodnofran- kovske države, pač pa sta v središčih Blatenski Kostel Zalavâr in Sisàk-Siscia vladala dokaj samostojno. Medtem ko so o knezih iz Siska znana samo njihova imena, vemo dosti več o knezu Pribwini iz Nitre, ki so ga bili Moravci izgnali in o njegovem sinu Koclju (Chozil). To pa zato, ker sta odločilno podprla grško- slovansko misijo. Tako sta prišla v nasprotje do bavarske cerkve in tudi do vzhodnofrankovske kraljevine. Pribwinov zaščitnik, Ludvik Nemški je bil de­ setletja v sporu s svojim sinom Karlmannom, ki je vladal bavarskemu Vzhodu, 2 8 Traditionen Regensburg n. 102. 2 8 DD. Arnolf 109 in 162; glej Peter Stih, Regnum Carantanum. zgodovinski časopis 40 (1986), 215 ss. 186 H. WOLFRAM : KAHANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM ne da bi se pri tem kaj pr ida menil za očetove pristaše. Posledica tega je bila, da je Regensburg najkasneje leta 876 — Kocelj je bržkone ta čas umrl — od­ ločil, da se Pribwinova kneževina razpusti. S tem je izgubila Panonija severno od Drave svojo samostojno vladavino; bavarski Vzhod se je začel razkrajati . Niti poslednji krčeviti poskus, postaviti 884 kneza Braclava iz Siska za frankov- skega vazala in ga tako vse bolj pritegniti k obrambi Panonije, ni uspel. Skoraj pol stoletja ni bilo več kaj slišati o »državi med Dravo in Savo«, ki je nekoč na Zahodu segala prav do zagrebškega prostora. Sedaj naj bi se na področju nekdanje vladavine Ljudevita iz Siska rekrut i ra la poslednja vojska v boju za frankovsko-bavarsko Panonijo. Leta 896 so položili v Braclavove roke »zaščito Panonije z Blatenskim Kostelom (urbs paludarum)«. 3 0 Le malo pozneje sta Blatenski Kostel in Sisak — kot kaže — podlegla »Obrom, ki se zdaj ime­ nujejo Madžari«. 3 1 Ti so bili že leta 894 »vse do uničenja razdejali Panonijo 3 2 in tako zadali poznokarolinški ureditvi Panonije smrtni udarec. Genti lne slovan­ ske kneževine so utonile, in tudi niso bile obnovljene, ko so Otoni znova osvojili dele donavskega in vzhodnoalpskega prostora. Preseljevanje narodov se je tako v desetem stoletju — čeprav pozno — ven­ darle končalo tudi v našem prostoru. Leta 976 so Bavarsko razdelili in njen ju­ govzhodni d e l uredili kot vojvodino Karantani jo. Imetnik te vojvodine je vladal ozemlju, ki je segalo od južnega dela Dolnje Avstrije do Verone in vključevalo Furlanijo, Kranjsko in Istro. Tej večjezični, tradicionalno polietnični skupnosti se je obetala sijajna bodočnost. Znano je, da je tudi ta poskus kmalu v prvi vrsti iz dinastičnih vzrokov spodletel. Toda v časih, ko se vsepovsod prebuja spomin na obstoj historičnih regij, naj nam bo dovoljeno, spomniti tudi na to staro skupnost, ne da bi nas zaradi tega kdo osumil, da postavljamo pod vpra­ šaj sedanje državnosti. Prevedla Tatjana Zeichen-Messner Z u s a m m e n f a s s u n g KARANTANIEN ZWISCHEN OST UND WEST Herwig Wolfram Die Entstehung des polyethnischen Fürstentums der Karantanen stellt die älteste frühmittelalterliche Stammesbildung dar, die sich im Ostalpenraum aus Zuwande- rern und Einheimischen vollzog und dabei einen bodenständigen Namen annahm. Die Karantanen waren ein eindeutig slawisch bestimmtes Volk, das auch Kroaten, Dudleben und Bulgaren umfaßte. Außerdem gab es einheimische Romanen im Land. Germanische Splitter sind nicht auszuschließen, aber auch nicht nachzuweisen. Die Vorfahren der Karantanen waren in das alte Binnennorikum eingewandert und hat­ ten es zum »Land der Slawen« gemacht. Nach der großen awarischen Niederlage vor Konstantinopel im Jahre 626 dürften die Alpenslawen um 630 den Khaghan gegen einen neuen Herrn eingetauscht haben. Samo nützte die Abfallbewegungen, die im Westen wie im Osten die Awaren schwächten, und schwang sich zum Herrscher eines mitteleuropäischen Slawenreiches empor. Der Tod Samos erlaubte die Wieder­ herstellung der awarischen Herrschaft über weite Teile des slawischen Mitteleuropas. Die Alpenslawen scheinen hingegen ihre Selbständigkeit behauptet zu haben. Boruth, der erste bekannte Karantanenfürst, herrschte von vor 740 bis um 750. Zwischen dem Frühjahr 741 und vor dem Sommer 743 versuchten die wiedererstark­ ten Awaren, die Karantanen zu unterwerfen. Diese versicherten sich der Hilfe der Bayern, schlugen die Angreifer gemeinsam zurück, gerieten aber dabei selbst unter die Oberhoheit der »hilfsreichen« Nachbarn. Bedenkt man, welch radikalen politisch­ religiösen Kurswechsel Boruth seinen Leuten zumuten und dennoch die Herrschaft 30 Annales Fuldenses (cont. Alt.) a. 896. 31 Annales Fuldenses (cont. Alt.) aa. 894, 896 in 900. 33 Annales Fuldenses (cont. Alt.) a. 894. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 187 innerhalb der Familie wie selbstverständlich vererben konnte, dann wird er sicher nicht der erste Karantanenfürst gewesen sein. Um 700 wäre mit dem Abschluß der karantanischen Ethnogenese zu rechnen. Die bekannten, höchst komplexen Zeremo­ nien der Kärntner Herzogseinsetzung können in die Zeit Boruths zurückreichen; daß sie es tatsächlich tun, wirkt jedoch höchst unwahrscheinlich. Urkunden des neunten bis elften Jahrhunderts bezeichneten die Karnburg als Carentana — civitas Carantana und das gegenüberliegende Maria Saal als ecclesia sanctae Mariae ad Carantanam. Die Karnburg am Fuße des Ulrichsbergs, mons Ca- rentanus, gab dem Fürstentum den Namen. Im Westen und Nordwesten schloß das Land an Bayern an, so daß Osttirol, Kärnten, der Lungau sowie der Enns-Pongau und die Täler der steirischen Enns, Mürz und Mur zu Karantanien zählten. Im Nor­ den reichte das Land bis über die oberösterreichisch-niederösterreichischen Kalkal­ pen hinaus. Das Ischler Landl und das Kremstal bis gegen Klausen dürften ebenso karantanisch gewesen sein wie der Süden Niederösterreichs, wo die Schwarza den Grenzfluß bildete. Die Ostgrenze verlief entlang dem Bergsystem, das von der nie­ derösterreichischen Buckligen Welt über die Fischbacher Alpen bis zur mittleren Mur reicht. Welche Teile Nordsloweniens karantanisch waren, ist schwer zu sagen. Wahrscheinlich war der Südosten Karantaniens mit dem südöstlichen Binnennori- kum vor seiner Erweiterung um Poetovio identisch. Paulus Diaconus verstand die Carniola, die »Kleine Karnia«, als das Slawen­ land, die patria Sclavorum, schlechthin und unterschied sie eindeutig von Caranta- num, wo ein anderes Slawenvolk als die Carniolenses, »Krainer«, lebten. Die Kar- Namen, Carni (ol)a und Carantanum, meinen wohl das gleiche, Land der Steinleute. Es gibt aber keinen Anhaltspunkt für die Annahme, Karantanen und Krainer hät­ ten vor dem Ende der Karolingerzeit eine politische Einheit gebildet, außer daß sie beide ab 828 als Grafschaften der bayerischen Ostland-Präfektur angehörten. Die Krainer und ein Teil der Karantanen schlossen sich dem großen Liudewit- Krieg an, der fünf Jahre lang an der Südostgrenze des Frankenreiches tobte. Der Aufstieg Karantaniens als Königslandschaft ist untrennbar mit der Person Arnulfs verbunden. Karantanien war Arnulfs Heimat und Machtbasis; hier wuchs er auf, bewährte sich als königlicher Dux und konnte von hier aus nicht bloß die Herr­ schaft über Bayern, sondern das ganze ostfränkische Königtum erringen. Die Völkerwanderung hatte im zehnten Jahrhundert auch in unserem Raum ihr Ende gefunden. Im Jahre 976 wurde Bayern geteilt und sein Südosten als Herzogtum Karantanien eingerichtet. Der Inhaber dieses Herzogtums herrschte über ein Gebiet, das vom südlichen Niederösterreich bis Verona reichte, das Friaul, die Krain und Istrien umfaßte. Eine glänzende Zukunft schien dieser vielsprachigen, traditionell po­ lyethnischen Einheit gewiß. Daß auch dieses Experiment sehr bald aus vorwiegend dynastischen Gründen scheiterte, ist bekannt. 188 Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 . 2 ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1, tel.: (061)332 611, int210 vas vabi, da kot redni član vstopite v eno izmed slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev Društveni člani po nižji ceni prejemajo osrednje glasilo slovenskih zgo­ dovinarjev »Zgodovinski časopis-«, imajo popust pri nabavi knjig iz za­ loge zveze, lahko sodelujejo pri strokovnih in družabnih prireditvah dru­ štev (zborovanja, predavanja, strokovne ekskurzije in podobno), brez­ plačno prejmejo zvezino značko in izkaznico ter uporabljajo zvezino knjižnico. Potrjena izkaznica ZZDS omogoča brezplačen ali cenejši vstop v številnih domačih in tujih muzejih ter galerijah. Člani slovenskih dru­ štev s popustom kupujejo knjige »Slovenske matice«, občasno pa tudi publikacije drugih slovenskih založb. Članarino in naročnino lahko vplačate vsako dopoldne (od ponedeljka do petka) na zvezinem sedežu ali pa s položnico na žiro račun: Zveza zgodo­ vinskih društev Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 12, 50101-678-49040. Vplačilo vseh članskih obveznosti je možno tudi pri vseh matičnih po­ krajinskih zgodovinskih in muzejskih društvih. Tu so njihovi naslovi: Zgodovinsko društvo Ljubljana, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 Zgodovinsko društvo v Mariboru, Muzej narodne osvoboditve, 62000 Ma­ ribor, Heroja Tomšiča 5 Zgodovinsko društvo v Ptuju, Pokrajinski muzej, 62250 Ptuj, Muzejski trg 1 Zgodovinsko društvo v Celju, Muzej revolucije, 63000 Celje, Trg V. kon­ gresa 1 (63001 Celje, pp. 87) Zgodovinsko društvo za Gorenjsko, Gorenjski muzej, 64000 Kranj, Tav­ čarjeva 43 Zgodovinsko društvo za severno Primorsko, Pokrajinski arhiv, 65000 Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja l/III Zgodovinsko društvo v Novem mestu, Zavod za šolstvo R Slovenije — organizacijska enota, 68000 Novo mesto, Glavni trg 7 Muzejsko društvo v Škofji Loki, Muzej na gradu, 64220 Škof j a Loka, Grajska pot Belokranjsko muzejsko društvo, Belokranjski muzej, 68330 Metlika Zgodovinsko društvo v Slovenskih Konjicah, 63210 Slovenske Konjice Klub slovenskih zgodovinarjev in geografov na Koroškem, Postf. 38, 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija Zgodovinsko društvo za Pomurje, Pokrajinski muzej, 69000 Murska So­ bota, Trubarjev drevored 4 Zgodovinsko društvo za Koroško, Koroški pokrajinski muzej revolucije, 62380 Slovenj Gradec, Glavni trg 24 Zgodovinsko društvo za južno Primorsko — Società storica del Litorale, Pokrajinski muzej, 66000 Koper-Capodlstria, Gramscijev trg 4 Zahtevajte prijavnico za vpis pri enem izmed pokrajinskih zgodovinskih društev ali na sedežu osrednje zveze! ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 2 . 189—201 189 B o g o G r a f e n a u e r PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV Referat na 25. zborovanju slovenskih zgodo­ vinarjev v Murski Soboti, 1. oktobra 1990. 1. OPREDELITEV POJMOV »MIGRACIJE« IN NJENIH TIPOV V ZGODOVINI SLOVENCEV Migracije (selitve opaznega števila ljudi iz enega geografskega prostora v drugega — bodisi posamič, bodisi v skupinah, bodisi začasno, bodisi trajno — pomenijo nasploh v zgodovini človeštva izredno pomembne procese.1 Naj spomnim le na štiri procese te vrste, ki so bistveno spremenili položaj v Evro­ pi oziroma položaj Evrope v svetu: na t. i. »neolitsko agrarno revolucijo«, ki je vzporedno s širjenjem novega prebivalstva širila iz Bližnjega vzhoda preko Balkana na kontinent prvo poljedelsko civilizacijo; notranje migracije v okvi­ ru rimskega imperija kot pot do romanizacije obsežnih področij zahodne in srednje Evrope (z zmago latinske »koiné« kot sredstva sporazumevanja med ljudmi različnega izvora in jezikov) ; t. i. »preseljevanje narodov« od 4. do 7. stoletja, ki pomeni - izhodišče za začetek nastajanja skoraj vseh današnjih evropskih narodov, najprej v obliki ohlapnejših etničnih skupnosti, nato kot izhodišče za oblikovanje modernih narodov (res da po različnih poteh in ne le po enotni, kot domnevajo različne filozofske šole in teorije); medkontinentalne migracije zadnjih stoletij, ki so »evropeizirale« obe Ameriki in Avstralijo po daleč prevladujoči množici današnjega prebivalstva in s tem povsem spreme­ nile položaj »Evropejcev« v svetu (seveda gre za nastanek povsem novih člo­ veških • prostorov, saj se delež prebivalstva Amerik v svetovnem prebivalstvu bistveno spremeni od 2,2 % /11 milijonov/ okrog 1500 preko 1,1 % /30 milijo­ nov/okrog 1800 na 10,5 % /182 milijonov/ pred 1914, pri Severni Ameriki — ZDA in Kanada — se razmerje v istih časih spreminja celo od 0,2 % /1 mili­ jon/ preko 1,1 % /10 milijonov/ na 5,8 % /100 milijonov/ to je 29-krat hitrejši razvoj kot rast populacije sveta v tem času.2 Teorija nasploh deli migracijske tipe po vzrokih glede na različne človeške značaje (razlike v razmerju do zemlje in do potovanja), glede na socialne vzro­ ke (politična preganjanja, odvzem pravic različnim skupinam), verske vzroke (preganjanja drugovercev ali njihova ogroženost), gospodarske vzroke (privlač­ nost večjega zaslužka ali boljšega načina življenja v mestu), nato glede na tra­ janje (sezonske migracije ob transhumantni paši ali ob sezonskih poljskih de­ lih; začasne ob namenu vrnitve domov in trajne), glede na prisilo ali svobodo selitev (pri prisili ne gre le za dobesedno prisilno naseljevanje, npr. sužnjev v antiki ali kaznjencev v Avstraliji, marveč tudi za posledice barbarskih vdo­ rov ali plenilnih pohodov in pustošenja, npr. ob turškem napredovanju na Balkanu), s čimer se povezujejo tudi kriteriji množičnosti (posamič, v masah), spontanosti (npr. evropske migracije v obe Ameriki v 19. stoletju) ali državne organizacije (npr. na Ogrskem v 18. stoletju po osvojitvi izpod turške oblasti) in še kakšnih podrobnih nians.3 1 L. Dollot, Les migrations humaines, Paris 1958; C. Dupeux, Les migrations, San Franci­ sco 1975 ; Migrations in Post-War Europe, Izd. J. Salt In H. Clout, London 1976. 2, Za razmerja pred odkritji Colin Me Evedy, The Penguin Atlas of Modem History (to 1815), str. 8—9 in 84—85, za okrog 1910 pa W. Wöllmann v Raum und Bevölkerung In der Welt­ geschichte II, Ploetz, Würzburg 1956, 199—275. 3 Prim. lit. v op. 1. 190 В- GRAFENAUER: PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV V slovenskem zgodovinopisju in geografiji so bila v zvezi z migracijami obravnavana predvsem tri vprašanja — slovanska naselitev (ob vprašanju, ko­ liko staroselcev je mogoče domnevati za proces njihovega stapljanja s prise­ ljenci), dolgotrajni proces srednjeveške agrarne kolonizacije (kot vzrok zmanj­ šanja nekdanjega slovenskega ozemlja približno za dve tretjini do konca sred­ njega veka) in obdobje modernega izseljevanja, zlasti med 1870 in 1914." Poleg tega je bil — že v novejšem času — obravnavan problem urbanizacije (premik prebivalstva s podeželja v mesta).5 O različni tipologiji migracijskega gibanja ni globalnih analiz, le ob posameznih primerih obstoje študije, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v tem delu. Stvar je toliko lažje razložljiva, ker so gotovo tudi slovenski napori pri obravnavanju teh stvari vsaj delno povezani z antro­ pogeografsku smerjo, ki se je izražala tudi v delu velikega srbskega geografa Jovana Cvijića, pa tudi v različnih srednjeevropskih geografskih šolah:6 Vsaj pri migracijskih gibanjih znotraj kontinenta ali njegovih večjih delov so na­ mreč iskali konstante, ki so stalno vplivale na določene migracijske tokove. Klasičen primer je obravnavanje »metanastatičnih premikanj« na Balkan­ skem polotoku, ki so gotovo njegova posebnost. Medtem ko se drugod v Evropi končuje agrarna kolonizacija praviloma okrog leta 1500 in so bile bistvene etnične spremembe zvezane samo z njo — potem pa se začnejo velike migra^ cije šele z izseljevanji v 18. ali v 19, stoletju in v istem času je bistveni prelom tudi v pospešenem večanju prebivalstva meščanskih krajev (mest ali trgov), je bilo tu drugače. Od druge polovice 14. stoletja naprej se začne tu vrsta novih migracijskih gibanj (po Cvijićevi terminologiji »metanastatičkih kretanja«), ki se v veliki meri izražajo bodisi v sestavi prebivalstva posameznih krajev (npr. v Moravski Srbiji), v jezikovnih spremembah (širjenje različnih variant što- kavskega dialekta) in tudi v etnični pomešanosti prebivalstva v različnih po­ krajinah. Ob iskanju splošnih geografskih zakonitosti pri teh nenavadnih po­ javih v preteklih stoletjih se je Cvijić skušal opreti na dokazljive procese polpretekle dobe, ki jih je pokazalo terensko preiskovanje o izvoru prebival­ stva vsega področja Moravske Srbije in tudi znatnega dela »stare Srbije« (Kosova in Metohije): Za ves ta čas je posplošil konstantne tokove selitev iz hribovskih predelov (zlasti Črne Gore in Hercegovine) v nižinske (»župne«) predele porečja Donave in Save (pa tudi na drugi strani v Primorje in na oto­ ke). Vpliv širjenja in upada turške oblasti mu je bil sicer tudi viden faktor, vendar le kratkotrajen in manj pomemben. Podobo je bilo mogoče preskusiti le ob zgodovinskih virih, ki so pričali o teh tokovih v dobi širjenja turške oblasti in njenega obstoja in učinkovanja. Viri za ta vprašanja so bili za naš prostor prvič na široko uporabljeni ob na­ stajanju druge knjige Zgodovine narodov Jugoslavije. Pripeljali so do značil­ nega, v knjigi nerazrešenega vprašanja. Sintetična podoba »selitev in etničnih sprememb v jugoslovanskih pokrajinah od 15. do začetka 19. stoletja« (712— 723) je ostala v glavnem zavezana le Cvijićevi metodologiji, s tem pa je prišla v nasprotje z drugačnim rezultatom obravnavanja teh vprašanj ob regionalni zgodovini v isti knjigi. Tako je za razpravo o knjigi, organizirano junija 1960 na Cetinju, predložila ožja redakcija tudi poseben referat o »migracijah v ju­ goslovanskih deželah od XV. do XVIII. stoletja in njihovem pomenu za nadalj­ nji narodnostni razvoj« (besedilo, ki sem ga pripravil, je bilo objavljeno le v 4 Pregled z literaturo do 1968 v Gospodarska In družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog (= GDZS1) I, Ljubljana 1970: P. Blaznik, B. Grafenauer, M. Kos, Fr. Zwitter, Ko­ lonizacija in populacija, str. 29—127. 5 GDZS1 I, str. 108—114; v. Melik, Rast mestnega prebivalstva pred prvo svetovno vojno, Ekonomska revija 7, 1956, str. 193—210; J. Pleterski, Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno, Studije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor 1981 (prva objava 1967), str. 193 -̂ 214. : 8 Sinteza: J. Cvijić, Balkansko poluostrvo 1 južnoslovenske zemlje I, Beograd 1922 (v fran­ coščini Paris 1918); razprave o delu v zborniku ob 50-letnicl smrti: Naučno delo Jovana Cvijića, Beograd 1982. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 . 2 191 ciklostilu v srbohrvaškem prevodu).7 V njem sem zoper shematično podobo navedenega besedila podal tipološko sintezo regionalne zgodovine, ki je poka­ zala časovno razporejene tri različne tipe migracij: ob širjenju turške oblasti in območja turških vpadov individualni beg prebivalstva in naseljevanje ljudi, ki-so se v novi okolici z njo hitro stopili; po uveljavitvi turške oblasti obdobje skupinske kolonizacije privilegiranih skupin (naseljevanje turškega prebival­ stva zlasti v mestih, vojaškega pastirskega prebivalstva s posebnimi privilegiji pa ob mejah; ko so te skupine izgubile po širjenju območja cesarstva svoje pri­ vilegije, so se z istimi pravicami naseljevale na drugi strani državne meje na habsburškem in beneškem ozemlju); od 18. stoletja dalje vnovič individualno seljenje (tu veljajo Cvijićeve ugotovitve) razen ponekod, kjer država pospešuje novo agrarno kolonizacijo (npr. naseljevanje nemškega prebivalstva v Slavo­ niji in v Banatu). Za poznejše etnične spremembe je najpomembnejša brez dvoma opisana skupinska kolonizacija (privilegiji in verske posebnosti so ohra­ njevali skupinsko povezanost in s tem postali tudi odločilni faktorji za po­ znejšo etnično nehomogenost s temi procesi zajetih prostorov). Seveda je bila to pobuda za podobne razmisleke o kolonizacijskih procesih tudi v slovenski zgodovini, tem bolj ker je razprava o »migracijah«, ki jo je za mednarodni zgodovinski kongres v San Franciscu 1975 organizirala »mednarodna komisija za študij socialnih gibanj in socialnih struktur« prav tako opozorila na vpra­ šanje tipologije migracij v različnih obdobjih in prostorih.8 Relativna homogenost slovenskega etničnega ozemlja seveda dokazuje, da migracijski tipi balkanskega tipa v turški dobi za zgodovino Slovencev niso bili pomembni, saj so nas res oplazili le prav na robovih. Vendar velja tudi v naši zgodovini upoštevati v bodoče različne tipe migracij in morda tudi upo­ rabo različnih skupinskih oblik naseljevanja v večji meri, kot je bilo to v do­ sedanjem zgodovinopisju. Pri kriterijih te tipologije gre najprej za razlike glede na značaj prostora v zvezi z obsegom njegove naseljenosti (ali gre po­ temtakem predvsem za doselitev v malo naseljen prostor, za pregon starejšega prebivalstva ali za doseljevanje z asimilacijo starincev). Delno je to zvezano tudi z vprašanjem, ali gre za naseljevanje le na že ustvarjeno kulturno zem­ ljišče, ali se spreminja le njegova boljša izkoriščenost spričo uvajanja novih gospodarskih tehnik, ki omogočajo preživljanje večjemu številu ljudi, ali pa gre sploh za ustvarjanje novega kulturnega zemljišča s krčenjem gozdov ali drugačnih oblik anekumene.9 Vsaj v dveh obdobjih — ob srednjeveški koloni­ zaciji in ob organizaciji obrambe proti »turškim« vpadom iz Bosne pa se po­ stavljajo tudi vprašanja o uporabi posebnih skupinskih oblik naseljevanja (bodisi s posebnim socialnim ali tudi posebnim etničnim značajem). Omejil se bom le na kar se da kratek pregled teh oblik, razdeljenih po poglavitnih raz­ ličnih časovnih obdobjih migracij v okviru zgodovine Slovencev.} V predslo- vensko zgodovinsko obdobje našega prostora pri tem ne segam. Najprej o na­ selitvi naših slovanskih prednikov (v dveh časih in smereh — okrog 550 skozi Moravska vrata s severovzhoda, okrog 590 skozi Panonijo z vzhoda s podporo 7 Zgodovina narodov Jugoslavije П. (red. B. Gralenauer Itd.), Od začetka 16. do konca 18. stoletja, Ljubljana 1959. poglavja o zgodovini jugoslovanskih dežel v Osmanskem cesarstvu, zla­ sti pa V. Cubrilovič, Selitve in etnične s p r e m e m b e . . . od 15. do začetka 19. stoletja, str. 712— 723; kritični prikaz B. Grafenauer, »Migracije v jugoslovanskih deželah od XV. do XVHI. sto­ letja in njihov pomen za nadaljnji narodnostni razvoj«, je bil objavljen za simpozij na Cetinju junija 1960 v 200 ciklostilnih Izvodih (v srbohrvaškem prevodu J. Ferluge) ; upal sem, da bo po­ budu kakega turkologa, da bo začel s preverjanjem novih tez na podlagi virov (ki jih sam ne morem uporabljati zaradi neznanja jezika). Vendar se to nI zgodilo, kljub temu, da je težko pristopno besedilo doživelo doslej mnogo različnih priznanj v metodološkem pogledu. Zaradi tega uporabljam priložnost, da besedilo objavljam v tej številki ZC. Nekatera vprašanja s tega področja so bila obravnavana v referatih v . kongresa zgodovinarjev Jugoslavije 1969 na Ohridu, ki so bili delno objavljeni v JIČ-u 1969, št. 4, in 1970, št. 1-2. 8 Poleg del v op. 1 glej še M. Ekmedžlč, Internacionalni 1 interkontinentalni migracioni po­ kreti iz jugoslovensklh zemalja od kraja 18. vijeka do 1941. godine, Godišnjak Društva istor. BiH 20, 1972/73, str. 101—136. 11 GDZS1 I, poleg op. 4 zlasti poglavja o vrstah zemljišča in načinih proizvodnje. 192 В- GRAFENAUER: PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV Obrov), ki se je v drugem delu svojega referata ne bom dotikal:1 0 Gre za na­ selitev sicer ne »praznega«, a relativno redko naseljenega prostora (o starosel­ cih pričajo njihovi neposredni sledovi v arheologiji in dediščina v krajevnih in drugih imenih, pa tudi različni vplivi na poznejši slovenski razvoj, bodisi v planinski živinoreji, bodisi v nekaterih kulturnih izročilih, bodisi ob dvojnem vplivu na slovenski poznejši razvoj — aktivnem v vnovičnem širjenju krščan­ stva v 8. stoletju, pasivnem pa ob socialni preslojitvi z novimi barbarskimi go­ spodarji kot pospešku pri preskoku iz plemenske družbe v teritorialno »držav­ no« organizacijo).111 Trditev o naselitvi novega prebivalstva v relativno redko naseljen prostor dokazuje več vrst zgodovinskih virov: Najprej gre že za ne­ posredna pričevanja, pripovednih virov o etnosu (Sciavi), ki dotlej tu ni bil znan, in o njegovem širjenju kot novega pojava (zlasti podatki ob slovansko- romanski meji v Furlaniji in o slovanskem širjenju v Istri).12 To dopolnjuje relativna redkost slovanskih arheoloških najdb v primerjavi z antičnimi. Arhe­ ologi soglasno podčrtujejo tudi pričevanje arheoloških najdb o izrazitem kul­ turnem prelomu v našem prostoru okrog leta 600 (glede različnosti arheolo­ škega blaga iz pozne antike in iz zgodnjeslovanskega obdobja — glede »ka- rantanske«. in »ketlaške« kulture).13 Relativno redkost zgodnjesrednjeveške naseljenosti dokazuje tudi poznejše širjenje naselitvenega prostora in zgostitev njegove poseljenosti v srednjem veku (o tem neposredno pričajo viri ne le za freisinško Loško gospostvo, marveč tudi viri za razvoj slovanske naselitve v Istri ter o razvoju slovenskega prostora med morjem in Karnskimi Alpami).14 Na to sem želel opozoriti le zaradi nezdružljivosti podatkov virov z venetskimi in podobnimi legendami in njihovim vpiivom na javno mnenje, ki ga more razložiti samo neuravnovešenost politične presoje spričo preloma z vsem izro­ čilom slovenske politične misli, pa seveda tudi prelomom z zgodovinskim miš­ ljenjem nasploh (kje so časi, ko je prihajala med Slovence Staretova Obča zgodovina v 30-52.000 izvodih med družinskimi mohorjevimi knjigami, ki jih je bralo nekajkrat več ljudi!). Kvalifikacijo teh teorij puščam ob strani, nji­ hova ocena pa razsodnim in razgledanim ljudem pri nas ne bi smela biti več io poieg GDZSl I (op. 4) še B. Grafenauer, Nekaj vprašanj iz dobe naseljevanja Južnih Slo­ vanov, ZC 4, 1950, str. 23—126, posebej 39—49 in 57—62, Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov (izd. B. Grafenauer s komentarjem), Maribor 1988, poleg tega za širši okvir B. Grafenauer, Etnična struktura in zgodovinski pomen jugoslovanskih narodov v srednjem veku, ZC 19—20, 1965—1966, 103—114, in 21, 1967, str. 7—48 (izšlo tudi v nemščini Die ethnische Gliederung und die geschicht­ liehe Rolle der westlichen Südslawen im Mittelalter, Ljubljana 1966, in v srbohrvaščini JIC 1966, st. 1/2. str. 5—36, v nekoliko skrajäani obliki). 1 1 B. Grafenauer, Die Kontinuitätsfragen In der Geschichte des altkarantanlschen Raumes, Alpes Orientales v, 1969, str. 55—85, v istem zborniku tudi še več drugih razprav. 1!\ O tem so zbrani podatki virov z ustreznim komentarjem v moji izdaji Pavla Diakona, Zgodovina Langobardov, Maribor 1988 (delno v neposrednem komentarju k posameznim omem­ bam v besedilu vira, poleg tega pa v sklenjeni razpravi, str. 321—375). 1 3 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveâka arheološka slika karantenskih Slovanov, Ljubljana 1979; J. Gisler, Zur Archäologie des Ostalpenraumes vom 8. bis 11. Jahrhundert, Archäologisches Korrespondenzblatt 10/1, 1980, str. 85—98; S. Ciglenečki, Höhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum, Ljubljana 1987; A. Pleterski, Etnogeneza Slovanov, Arheo, posebna štev. 1990, in Vprašanje kulture naših prednikov v zgodnjem srednjem veku, Traditiones 19, 1990, str. 39—46. 1 4 M. Kos, O starejši slovanski kolonizaciji v Istri, Razprave SAZU, 1. razr., 1, 1950, str. 53— 32; B. Grafenauer, Proces doseljavanja Slovena na zapadni Balkan i u Istočne Alpe, Posebna izd. ANU BiH XII, 1969, str. 29—55, posebej 40—46. 1 5 Opozorim naj le na mojo izd. Pavla Diakona (op. 12) ter na zbornik tega gradiva v Arheo 10/1990, Venetovanje. Zbornik »Z Veneti v novi čas« (ur. I. Tomažič v samozaložbi, Wien), Ljub­ ljana 1990, navajam le zaradi korektnosti polemike, sicer je namreč vsa njegova vsebina brez prave vrednosti. Napačno branje venetskih napisov — dokazano s transliteracijo treh gramati- kalnih tablic — se ne da braniti le z golim ponavljanjem starih napak in trmastim vztrajanjem pri njih. Inzistiranje na veljavnosti razlage toponimov po vnanji podobnosti zunaj metodološke problematike raziskave kontinuitete in zunaj znanstvene jezikoslovne diskusije ne zasluži vno­ vičnega obravnavanja (njegovo vrednost označuje klasični spovednikov odgovor na vprašanje grešnice, ali je hud greh njena ošabnost zaradi lepote: »zmota ni greh«). Sapo pa jemljejo re­ snemu opazovalcu razprave poskusi sklicevanja na vire, ki pa so v direktnem nasprotju z nji­ hovim besedilom. Kako je mogoče Jordanesovo sporočilo o Venetih med Visio in Dnjestrom »na levi strani venca visokih gora« (Karpatov okrog Dacije!), »-ki se razprostira proti severu«, na­ vajati kot poročilo o Slovanih-venetih »v sami Italiji«? Kako je mogoče iz sporočila legende o sv. Kolumbanu, da je. »nameraval iti v dežele Venetov, ki se imenujejo tudi Slovani, da bi razsvetlil njihovo slepo pamet z evangeljsko lučjo«, pa je po pouku Gospodovega angela »spo­ znal, da ni primerno potovanje k temu plemenu za širjenje vere« in je zaradi tega »počakal v onem kraju (=Bregenz!). dokler se ni odprla pot v Italijo«, kar neposredno kaže, da so bili Veneti zunaj Italije, kot dokaz za obstoj »Slovencev-Venetov« »v Italiji«? Kako je mogoče po- ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • f 103? K vprašanju tipologije pa nas navaja predvsem skoraj tričetrt tisočletja' trajajoče obdobje srednjeveške kolonizacije v okviru fevdalne družbe. Ves рск tek srednjeveške kolonizacije kaže — že od prvega sporočila o naselitvi Slo­ vanov v notranjosti Istre okrog leta 800 naprej 1 6 — da gre v največji meri za* naseljevanje na nenaseljenem (pašniškem ali prej z gozdom pokritem) ali' redko naseljenem zemljišču v okviru uveljavljanja gospodarskih interesov zemljiških gospodov po gospodarskem učinku njihove zemljiške posesti. Hkrati z zemljiščem so sicer od kralja pogosto prejemali tudi tam naseljene poljedelce, ki so tako prehajali v podložništvo, a le redko je šlo tudi za možnost pregona (kot se omenja v listini Karla Velikega o »Eporestalu«, češ da se lahko ljudje, ki tod prebivajo in ne žele prevzeti ustreznih služnosti do novega samostan­ skega zemljiškega gospoda, »svobodni odselijo«).17 . . . Pri tej kolonizaciji relativno praznega prostora se kaže večkrat uporaba po izvoru ali tudi jeziku (etnosu) povezanih skupin. Izmed številnih primerov jih navajam le nekaj: »Slovane« okrog 800 v notranjosti Istre, »Bavarce«, »Ko­ rošce« in »Slovane« na Loškem gospostvu že po urbarju 1160 (Notitia bonorum de Lonca), naselitev Slovencev v več desetinah krajev v območju »stradae Hungarorum« v Furlaniji po 967 na gospostvu oglejskega patriarha, naselitev nemških kolonistov v obmejni pušči proti Hrvaški na Kočevskem od srede 14. stoletja naprej itd.18 Povezanost te vrste skupin in njihov izraz v strukturi podeželskega prebivalstva sta bila le relativno trajnega pomena. Skoraj v vseh primerih je prišlo sčasoma do stopitve z okoliškim prebivalstvom. Drugačnih — socialnih ali pravnih — skupinskih oblik je bilo v sloven­ skem kolonizacijskim prostoru le malo in z eno izjemo niso imele etnogenet- skega značaja ali posledic, drugače kot pri prepletanju Hrvatov, Srbov in Mu­ slimanov ali Makedoncev, Bolgarov, Turkov, Grkov in Albancev.19 V tem po­ gledu je slovenski zgodovinski prostor razvojno drugačen. Brez takšnih izrazov so ostale skoraj vse takšne srednjeveške skupine prebivalcev, ki jih je obrav­ navala dosedanja historiografija. O vaških županih je ne glede na njihov prvotni dvignjeni položaj v okviru vasi in sorazmerno številčnost v nekaterih okoliših (npr. v uradih gospostva Laško po urbarjih 13. stoletja) pokazal Hauptmannov razplet problematike njihovega razvoja, da je bila Peiskerjeva teorija o njih kot o posebni gospodarski ali celo etnični gospodujoči plasti ne­ utemeljena.20 . Drugače je s kosezi, ki so bili gotovo poseben socialni sloj s posebnim pravnim položajem (to kažejo njihova sodišča) in vsaj v Karantaniji s poseb- ročilo Pavla Diakona (po Sekundu Iz Tridenta) o vpadu Bavarcev »v deželo Slovanov« (In Scla- borum provinciam, 593) oziroma »napadu na Slovane« (super Sclavos«, 595) razvezatl kot »go­ vor« o Slovencih »kot o narodu«(!) . И Ima »svojo urejeno In bogato državo«? Kako je mogoče postaviti rojstni kraj sv. Hieronima »v današnjo Slovenijo«, ko je po lastnih sporočilih rojen v Dalmaciji v Stridonu ob meji s Panonijo in ta meja nikjer ne teče na današnjih s lovenskih t leh (F. Bulic, Izabrani spisi, 1984, Stridon, str. 87—198, prvič objavljeno 1920)? S kakšnim »poudar­ kom prevaja s lovenske (slovanske) besede v latinščino«, pa morajo dokazati šele naši venetski avtorji, preden bo treba pokazati njihovo napako (zaenkrat zadošča le smeh na take bose trdit­ ve — kot na omenjeno domišljavost o lepoti). In.kako je mogoče spremeniti Mojzesa iz Korene v Mihaela, čas njegovega (ali interpoliranega?) zapisa o Slovanih v Dakiji ter njihovi osvojitvi Traklje in Makedonije in prodora v Ahajo in Dalmacijo prestaviti iz 7.-8. stoletja v leto 430 in vse skupaj povezati z Veneti na slovenskih tleh (gl. L. Niederle, Slovanske starožitnostl 11/(1, Praga 1906, str. 175 in 415)?! 1 8 Rižanski zbor (A. Petranović, A. Margetić, K. Bratož), v Prispevki k zgodovini Kopra, Ljubljana 1989, str. 81—83; za zgodovinski komentar gl. navedbe v op. 14 (M. Kos, B. Grafenauer) ; B. Grafenauer, zgodnjefevdalna družbena struktura jugoslovanskih narodov in njen postanek, 2 £ 14 i960 35 95 " Fr.' Kos, Gradivo I, 275, formula v sicer nepristni listini, prefalzificirani v 10. stoletju. * P. Blaznlk, Urbarji freisinške škofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo IV, Ljubljana 1963, str. 127 si.; za naselbine v Furlaniji M. Kos, K postanku slovenske zapadne meje, RZDHV V—VI, 1930, str. 336—375, posebej 365—373. 1 9 Gre za prostore mešanja Hrvatov. Srbov in Muslimanov (»Turkov«) s središčem v B o ­ sni in v prostoru nekdanjih Vojnih krajin, ter Bolgarov, Turkov, Grkov in Albancev v Vardar­ ski, Pirinski, Egejski Makedoniji in južni Albaniji — za Makedonijo v tradicionalnem obsegu do balkanskih vojn. Za zgodovinske strukture pri nastajanju te vrste mešanosti ozemlja prim. B. Grafenauer, Proučevanje problematike posameznih manjšinskih skupnosti, v zborniku Narodne manjšine. Ljubljana 1990, str. 17—30. 2 0 Lj. Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, Ljubljana 1954; B. Grafenauer, Vprašanja županov itd., Naša sodobnost 3, 1955, str. 1125—1136; S. Vilfan, v GDZS1 II, 1980, str. 18 do 58 (pri vseh z literaturo od Peiskerjeve županske teorije naprej). 194 B. GRAFENAUER: PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV nim mestom v njeni zgodnjefevdalni državni organizaciji, ker sicer ne bi neke pravice prejšnjega zbora svobodnjakov ostale njihovemu zboru (pristajanje na novega grofa oziroma vojvodo) ob prehodu od polvazalne kneževine v položaj frankovske grofije (med 817 in 828) ; sloj se je postopno razkrojil med 13. in 16. stoletjem, ko je v tem smislu izginil med podložniki in so se ohranile le še ne­ katere šibke skupine s predvsem formalnimi razlikami od drugih podložnikov.21 Zgodovinsko in po številu je sloj gotovo najpomembnejši in relativno najmoč­ nejši v razmerju do drugega prebivalstva. Sicer sta vidni predvsem še dve veliki skupini — v območju Savinjske marke (sem je Hauptmann na nek način skušal povezati tudi zagorski koseški urad ter koseze vzhodno in južno od Ljubljane) ter na severozahodnem Gorenjskem križke koseze in blejsko-bo- hinjsko skupino. Hauptmann je gledal v kosezih tudi neke vrste kolonizacijsko obliko.!22 Prvotno skupino je gledal le v karantanski skupini v zgornjem Po- dravju in Pomurju (pa tudi tu je opravičeno spoznal v nekaterih naselbinah kraje, ki so nastajali že v drugem kolonizacijskem obdobju (po okrog 1100 ali 1200). Vsi drugi, ki smo proučevali to vprašanje, smo bili glede te teorije skep­ tični (M. Kos, J. Zontar, jaz sam in S. Vilfan, če pustimo Malovo povsem dru­ gačno teorijo ob strani).23 Moram pa priznati, da se mi v zadnjem času, ko se vnovič vračam k temu vprašanju ob pripravljanju komentarja k izdaji briksen- ških urbarjev za blejsko gospostvo in skušam urediti naše danes precej boga­ tejše znanje o kosezih, kot smo ga imeli pred štiridesetimi leti, ko sem dokon­ čal rokopis Ustoličevanja, kaže Hauptmannova teorija vendarle drugačna po svoji možnosti vsaj za področje Savinjske marke, ki je bila od svojega na­ stanka skozi poldrugo stoletje v rokah karantanskih dinastij, ki bi mogle upo­ rabiti takšno skupinsko kolonizacijsko obliko s priznavanjem koseških pravic. Vse je seveda še odprto, a zdelo se mi je, da moram povedati v tem pogledu svoje dvome.24 Za razvoj srednjeveške kolonizacije prav v Pomurju in zlasti severno od Mure je bila pomembna organizacija posebnega sloja »strelcev« in njihovih naselbin kot varuhov meje z obeh strani dosti širokega pasu obmejne pušče, ki je bila do druge polovice 12. stoletja gotovo brez organizacije zemljiških go­ spostev, pa tudi sorazmerno redkejše naseljena. Sami »strelci« (o njih je zbral podatke za štajersko stran Milko Kos, postojanke ogrske »stražne krajine« proti zahodu pa sta obravnavala pri nas Ivan Škafar in Ivan Zelko) seveda 21 Iz v resnici že nepregledne literature o kosezih navajam le skromen izbor najpomemb­ nejših avtorjev za današnje stanje problematike: P. Puntschart, Herzogseinsetzung und Huldi­ gung in Kärnten, Leipzig 1899, str. 144—203; Lj. Hauptmann, čigar raziskava se začenja 1915, Sta- roslovanska družba in obred na knežjem kamnu, Ljubljana 1954, str. 75—126, kot sklep tega raz­ iskovanja; E. Klebel, Von den Edlingern in Kärnten, AVGuT 28, 1942; B. Grafenauer, Ustoliče- vanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Ljubljana 1952, str. 320—383, Deset let proučevanja ustoličevanja koroških vojvod, kosezov In države karantanskih Slovencev, ZC 16, 1962, str. 176—209 (in zemljevid naselbin kosezov v GDZS1 II, v pril.) ; H. Ebner, Von den Edlin­ gern in Innerösterreich, AVGuT 47, 1956; W. Fresacher, Das Ende der Edlinger In Kärnten, Kla­ genfurt 1970, in Die Freisassen in Kärnten, 1974; S. Vilfan, Koseščina v Logu itd., Razprave SAZU, 1. razr. 5 (Hauptmannov zbornik), Ljubljana 1966, str. 179—215, in GDZS1 2, 1980, str. 279— 353 na različnih mestih. 22 Za selitev kosezov Iz Bleda v Bohinj je postavil to teorijo že v razpravi die Herkunft der Kärntner Edlinger v VSWG 21, 1928, širše pa jo je uporabil v knjigi 1954 (op. 21). 2 3 M. Kos v svoji Zgodovini Slovencev od naselitve do reformacije, Ljubljana 1933, J. Zon­ tar, K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča, Slovenski pravnik 52, 1940, str. 285—295, drugo glej v op. 21. Navedeni skeptiki so seveda priznavali poznejši nastanek koseških naselbin v posameznih primerih, a le kot izjemo (tako že B. Grafenauer v Ustoličevanju za nekaj kra­ jev). 2 4 Glavni vzrok za dvom je z ene strani spoznanje, da so bile po vsem videzu sprva na Koroškem vse skupine kosezov — tudi one, ki so bile pozneje zvezane z različnimi gospostvi — zvezane s knezom/vojvodo, kar po njihovi vlogi ob ustoličevanju vendar družbeno dosti dviga njihov položaj (po Vilfanovi sodbi vsaj v bližino plemstva, čeprav je po moji sodbi to vsaj po formalnem kriteriju plemenitosti v smislu frankovske države pretirano ali celo nemogoče: raz­ lika je bila gotovo v neposesti zemljiškega gospostva). Z druge strani se zdi, da so imeli kosezl v Savinjski krajini — in le tu so imeli poleg Karantanije večji obseg — drugačen značaj; po Hauptmannovem mnenju naj bi spadali v to skupino tudi zagorski kosezi (po organizacijski strukturi so gotovo enaki savinjskim, v Kranjsko na] bi prešli kot dota Sofije Vlšnjegorske ob možitvi s Henrikom Andeškim). pa tudi kosezi okrog Ljubljane, kjer je gospostvo prešlo v roke Spanhajmov gotovo po papeški zmagi v boju za lnvestlturo, po Hauptmannovi (res nedokaz­ ljivi, kar pa ne pomeni neverjetnosti!) domnevi enako iz rok Višnjegorskih kot Laško gospo­ stvo In še kaj v okviru Savinjske krajine. V ta okvir gotovo ne spadajo kosezi od Križ do Bo­ hinja, ki so bližji koroškemu tipu. Do razrešitve tega vprašanja ostaja ves problem seveda od­ prt, vendar sem danes mnogo bližje priznanju Hauptmannove teorije, kot sem bil nekdaj. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 195 niso neposredno vplivali na kolonizacijski razvoj, toda prostor med njunima črtama med Muro in Rabo je bil v veliki meri napolnjen s slovenskimi kolo­ nisti od 12. stoletja naprej, kot je pokazal zlasti Milko Kos v svoji dvakratni razpravi o tem vprašanju (zlasti na podlagi analize krajevnih imen).25 Med takšnimi skupinskimi oblikami prebivalstva s posebnimi nalogami in pravicami so pustili trajno sled le izrazi tokov, zvezani s širjenjem Osman- skega cesarstva. To res ne velja za prvi val posameznih beguncev na postojnski Kras, ki ga kažejo že urbarji okrog leta 1500, ker je hitro poniknil med svojo okolico.26 Podobno se je stopila s sosedstvom tudi raztresena naselitev uskokov na Ptujskem polju, ki je zapustila le različna družinska imena (tudi Šalamun, Jančar, Stupan itd.). Pač pa se je trajno vtisnila v naselitvene in etnične struk­ ture skupinska naselitev pastirskega vojaškega sloja v Žumberku in nekaj belokranjskih vaseh ob Kolpi, ki so jih povezovale vojaške naloge in posebne pravice, sredi 16. stoletja, ker je bilo to ozemlje po teritorializaciji Vojne kra­ jine po letu 1600 vključeno v to novo vojnoupravno enoto in ob odpravi Vojne krajine 1881 pridruženo Hrvaški.27 Ze v srednjem veku so se začele tudi drugačne, individualne migracije z gospodarskimi podlagami. V podeželju velja to za nekatere posebne dejav­ nosti (furlanski fužinarji, nemški rudarji v Idriji ipd.), poleg tega pa gre za dve vrsti tokov v meščanska naselja: z ene strani za selitev iz bližnje podežel­ ske okolice, z druge za priseljevanje trgovcev in pozneje denarnih mogočnikov iz tujine. Prav ta tip migracij se je uspešno uveljavljal v okviru merkantili- stičnega gospodarstva in začetkov kapitalističnega gospodarstva v 18. stoletju, še posebej po lomljenju fevdalnih organizacijskih oblik (zlasti z osebno svo­ bodo kmečkega prebivalstva v naših deželah s patenti 1782) ter po velikem gospodarskem prelomu sredi 19. stoletja. Nova migracija se do 1914 izraža se­ veda zlasti v izseljevanju. Naše stoletje pa je prineslo v zvezi s spremembami gospodarskih struktur ter posebej prometa povsem nove oblike sezonskih in vsakodnevnih migracij (z razliko med krajem zaposlitve in prebivanja), pa tudi nasploh je bistveno spremenilo gibljivost prebivalstva (po podatkih štetja 1981 je živelo v republiki Sloveniji 47,23 % prebivalcev drugje, kot so bili rojeni, čeprav je šlo pri 39,6 % le za selitve znotraj republike, 7,56 % je bilo priseljen­ cev od drugod v Jugoslaviji, 1,3 % iz »tujine«, ki pa je lahko tudi slovensko zamejstvo). Podoba ni popolna, ker statistika ne zajema slovenskih izseljencev iz ustreznega obdobja drugje v Jugoslaviji in v tujini. To so gotovo v primer­ javi s sredo prejšnjega stoletja poteze popolnoma novega sveta in načinov nje­ govega življenja.28 2. SREDNJEVEŠKE MIGRACIJE NA SLOVENSKEM29 V srednjeveških migracijah, ki jih začenjam z nastajanjem zemljiških go­ spostev — saj o prejšnjem dogajanju poznamo le temeljne obrise — lahko raz- 2 9 M. Kos, Urbarji salzburške nadškofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo I, Ljubljana 1939 (zemljevid in komentar v besedilu), R. Härtel Sagittarii und Schützen in den Ostalpenlän­ dern, Mitteil. d. Ges. für Salzburger Landeskunde 112—113, 1974, str. 289—324; o naseljevanju prim, poleg salzb. urbarjev in tam navedene literature še M. Kos, Kolonizacija med Dravo in Babo, pa krajevna imena na -ci, Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968, str. 256—264, kjer se sklicuje na svoje prejšnje delo in na Fr. Kovačiča, Doneski k starejši zgodovini Murskega polja, CZN 15, 1920. m M. Kos, Urbarji Slovenskega Primorja II, Srednjeveški urbarji za Slovenijo III, Ljublja­ na 1954, str. 96—98. 27 Zbornika: Vojna krajina, ur. D. Pavličević, Zagreb 1984, in Vojne krajine u jugosloven- skim zemljama u novom veku do Karlovačkog mira, ur. V. Cubrilovic, Beograd 1989 — tu je str. 291—303 pregled slovenske historiografije (delo V. Simonitija) ; najpomembnejša avtorja o Žum­ berku in Marindolu sta pač J. Mai in F. Moačanin. 2 8 Statistični letopis SR Slovenije 1983, str. 73. 2 9 Pri naslednjem besedilu gre seveda predvsem za povzetek rezultatov dela predvsem M. Kosa in P. Blaznika, podrobnejša literatura do okrog 1968 je navedena v GDZS1 1, 1970 (op. 4). Glede na nekatere nove metodološke koncepte prim, tudi B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 2, Ljubljana 1965, in S. Vilfan, Die deutsche Kolonisation nordöstlich der oberen Adria und ihre sozialgeschichtlichen Grundlagen, v Die deutsche Ostsiedlung des Mittelalters als Pro­ blem der europäischen Geschichte, Vorträge und Forschungen ХЛПП, Sigmaringen 1975, str. 567— 604. 196 в - GRAFENAUER: PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV likujemo tri procese v razmerju do naših sosedov — na severozahodu in severu razmerje do Bavarcev kot predstavnikov Nemcev in obenem poglavitnega obli­ kovalca nemškogovorečega prebivalstva v današnji Avstriji, na zahodu med Alpami in morjem ter v Istri razmerje do romanskega sveta, na severovzhodu razmerje do Madžarov. Med temi tremi problemi je seveda zgodovinsko daleč najpomembnejše bavarsko-slovensko razmerje, saj se je v njegovem okviru slovensko ozemlje, okrog leta 900 zmanjšano na okrog 60.000 km2, skrčilo do 15. stoletja na okrog 24.000, medtem ko je prešlo okrog 36.000 km2 v teku sred­ njeveške kolonizacije v nemški (po današnji terminologiji avstrijski) etnični prostor. Pri tem gre za prirođen izraz gospodarskega razvoja postopnega na­ stajanja kulturne podeželske pokrajine s kmečkim prebivalstvom različnega izvora. Slovensko ozemlje med Donavo na severu in Kolpo ter Jadranom na jugu, med zahodnim' robom Panonske ravnine in povirjem Drave je bilo od okrog leta 800 v oblasti frankovske države, ki jo je v 10. stoletju v tej vlogi zamenjala srednjeveška nemška država. Na severu in v zgornjem Podravju že v 9. stoletju, južneje pa od druge polovice 10. stoletja naprej pa do konca 11. stoletja, se je izoblikovala tudi nova fevdalna družba s temeljnimi organizacij­ skimi oblikami velikih zemljiških gospostev z dvori in hubno preurejenimi va­ škimi naselbinami.30 .Veliki nosilci oblasti v deželah in na teritorialnih zemlji­ ških gospostvih so bili dinastični rodovi največ bavarskega izvora in isto velja tudi za velik del cerkvenih gospodov. Spričo dosti ekstenzivne naseljenosti velikega ozemlja, ki so ga zasedli Ka- rantanci, je bilo še mnogo prostora za poznejšo kolonizacijo domačega slovan­ skega in tujega kmečkega prebivalstva. To je bilo hkrati tudi poglavitno vpra­ šanje za nove frankovske/nemške zemljiške gospode, kajti pridobljena zem­ ljiška gospostva so dajala korist le z delom podložnih kmetov za kultiviranje poljedelske zemlje in organizacijo kmečkih gospodarstev. Vzporedno z nasta­ janjem hubne ureditve vasi se je uveljavljala tudi intenzivnejša obdelava polja (natriletno kolobarjenje s praho), ki je omogočala na istem ozemlju pre­ življanje večjega števila kmečkih ljudi in s tem še povečevala prostor za nove priseljence ali domače koloniste.31 Pri teh procesih gre v podeželju — in tu je živelo do konca srednjega veka v naših krajih 90 do 95 % vsega prebivalstva — do 15. stoletja v bistvu za povsem agrarno naselitev. To nam živo ponazarja loško gospostvo freisinških škofov, za katero imamo na razpolago sorazmerno zgodnje urbarske vire in je poleg tega najbolje raziskano zemljiško gospostvo na slovenskih tleh: v dolinah obeh Sor je bilo leta 1160 157 organiziranih kme­ tij (po Blaznikovi kalkulaciji okrog 865 prebivalcev); v 130 letih do 1291 se je število kmetij povečalo na 748 (3900 prebivalcev), v naslednjih dobrih 200 letih do 1501 pa le še na 757 in ob tem 47 kajž (3975 kmečkih ljudi in 246 prebival­ cev kajž). Zaradi novih gospodarskih možnosti pa je prišlo v naslednjih 130 letih (do 1630) do podvojitve prebivalstva, toda le v obliki kajžarjev in gosta- čev (na 10.000: 879 kmetij, 779 kajž, 115 gostaških bajt).32 V teh pogojih je prišlo do prvega pomembnega naseljevanja nemškega kmečkega prebivalstva že v 9. stoletju (pas ob Donavi od Aniže do Litve, v Pa- nonijo, v manjši meri tudi že v notranjosti Vzhodnih Alp). Vendar je obdobje madžarskih napadov v prvi polovici 10. stoletja ta proces pretrgalo in to kolo­ nizacijo v Panoniji celo uničilo. Poglavitno obdobje kolonizacijskega kultiviranja slovenskega ozemlja in z njim zvezanega priseljevanja nemškega kmečkega prebivalstva pa sega od 3 0 B. Grafenauer, Zgodnjefevdalna družbena struktura (op. 16) In S. Vilfan v GDZS1 2, 1980 v različnih poglavjih, zlasti Zemljiška gospostva, Kmečko prebivalstvo po osebnem položaju in Agrarna premoženjska razmerja. . . . . . . . 31' B. Grafenauer, GDZS1 l, str. 201—250; w. Abel, Geschichte der deutschen Landwirtschaft vom frühen Mittelalter bis zum 19. Jhdt., Stuttgart 1962, str. 12—149; The Cambridge Economic History of Europe, Vol. l : The Agrarian Life of the Middle Ages (ed. M. M. Postan), Cambridge ' 3 2 P. Blaznik, Skofja Loka in loško gospostvo, Skofja Loka 1973, str. 20—40, 126—140, 186— 302, 403—438, pregled na tabeli po str. 430. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 197 srede 10. do 12. (ponekod do 13.) stoletja. To delo je zajelo najprej za poljedel­ stvo prikladnejše ravninske, dolinske in gričevnate predele, ugodnejše tudi po klimi, in šele pozneje gorate s težjim načinom obdelovanja.33 Tako se s tem razvojem zvezana germanizacija ni širila od etnične meje proti notranjosti, marveč je pustila sprva gorski rob na zgornjem Koroškem in zgornjem Štajer­ skem nedotaknjen ter je zastavila v širokih kotlinah in odprtih dolinah na vzhodu in jugovzhodu. Ob starih slovenskih vaseh so nastajale nove nemške, v stare vasi pa so se priseljevali tudi posamezni nemški kmetje. Prvi pojav se izraža v izvoru krajevnih imen: če na Koroškem pustimo pri strani »preva­ jalne pare« (pri njih je lahko izvor slovenski ali nemški), je bilo na ozemlju, ki je bilo po štetju 1900 slovensko, razmerje med krajevnimi imeni sloven­ skega in nemškega izvora 43 : 17, na tedanjem nemškem ozemlju pa 35 : 20.34 Mešanje prebivalcev različne etnične pripadnosti pa kažejo včasih omembe v listinah: 1218 med pričami Sifridus Bawarus in Sifridus Sclavus, 1321 v vasi Tiffen Heindrich der Teudz in der windisch Heindrich in podobno.35 Mešanje te vrste je seglo daleč na vzhod (na danes nemškem ozemlju na Koroškem oko­ liši Brez, Krke, v Celovški kotlini, Laboški dolini, na Štajerskem okoli Gradca, Wildona in Lipnice ter ob državni meji proti Ogrski, na danes slovenskih tleh pa Dravsko polje med Mariborom in Ptujem, Sorsko polje med Loko in Kra­ njem, ob zgornji Savinji, okoli Trebnjega in Smarjete na Dolenjskem in še drugje). O tem pričajo tudi navajanja »bavarskih« in »slovenskih« kmetij, ka­ terih imena izvirajo od jezikovne pripadnosti njihovih hasnovalcev v mešanih področjih (in ne iz razlike v agrarnih sistemih, kot soivčasih trdili).36 Rezultat je bila sorazmerna pomešanost velikega dela slovenskega ozemlja, tudi njego­ vih južnih predelov, za poznejši čas pa je bilo pomembno predvsem prevla- danje nemškega življa v velikih ravninskih in dolinskih jedrih v severnejših predelih. Odkar so se velika ravninska in dolinska naselitvena jedra napolnila, so gospodje pri kolonizacijski dejavnosti uporabljali predvsem domačo delovno silo, ki je bila tudi bolj cenena. Pri migracijah gre sedaj za krajše razdalje iz dolinskih v hribovska področja. Od okrog 1200 naprej se je postopno začelo spričo nove oblike kolonizacije etnično izenačevanje s tem, da začenja prevla­ dovati v vsej pokrajini tisti etnični element, ki je prevladal v starih naselitve­ nih jedrih. Na severu je začel prevladovati nemški živelj, na jugu slovenski, ki je asimiliral nemške naseljence ali manjše otoke iz prejšnjega obdobja. To je res trajalo še dolgo, vendar temeljna smer ni bila dvomljiva. Iz mešanega ozemlja sta se oblikovala dva homogena etnična bloka, na jugu slovenski, na severu nemški. Strnjeno slovensko agrarno ozemlje je zajemalo Ziljsko dolino vzhodno od Smohorja in od Beljaka naprej vso Dravsko dolino do črte, ki je potekala nekoliko severno od reke (Osojske Ture, Možberk, Krnski grad, Go­ spa Sveta, Stalen, Djekše in Krčanje na Svinji planini, Led in Labot na Dra­ vi, Sobota in greben Kobanskega ter severno podnožje Slovenskih goric do Radgone). Prvi statistični podatki iz 19. stoletja kažejo, da je etnično stanje doseglo izrazito dozorelost: v slovenskem mariborskem okrožju iz leta 1849 je bilo po Czoernigovem štetju iz leta 1846 94,84 % slovenskega in le 5,16 % nem­ škega prebivalstva (po štetju iz leta 1830 naj bi znašal slovenski delež celo 3 3 Za drugačna stara mnenja, ki so trajala do druge polovice 19. stoletja, prim. U. Jarnik, Andeutungen über Kärntens Germanisierung (Pripombe o germanizaciji Koroške), s studijo in opombami izd. B. Grafenauer, Celovec 1984 (prva objava v Carinthia 1826). „„„„,„„ , „ i o » E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch v. Kärnten I, Klagenfurt 1956 : za s lovensko ozemlje daje sam v pregledu str. 216 te številke (ob 39»/. prevedenih parov in 1 "/» imen drugačnega izvora), za nemški del dežele pa navaja tu v čisti obliki le imena slovenskega izvora (in 2 % imen^dru­ gačnega izvora), prevedene pare pa kar prišteva k nemškim imenom (63 7o), ker pa je parov 4 3 % (str. 170 si.), dobimo navedeno razmerje. , ,„„. *,. ,™n „,., no „i . xi «;i.™ * A. Jakséh, Mon. hist. duc. Carinthiae IV/1, Klagenfurt 1906, št. 1770, str. 98 si.; H. Wiess- ner, isto V in , Klagenfurt 1963, št. 600, str. 176. . . . . , „ T T e t , , A , , „ T I T S f *> B. Grafenauer, zemljevid Ш, GDZS1 2, pri str. 320: podlagai Gradivcr II, št. 438, 536, III, št. 20, 22, 47, 54, 208, 211, 212, 261, 262, 270, 284, 374, IV, št. 59 a, 158, 163 268, 406, 440 529, V, št. 298 (večino podatkov je zbral že VI. Leveč v Pettauer Studien Ш, ki so izšle posmrtno 1905). 193 В, GRAFENAUER: PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV 96,9 % ) . Na Koroškem pa je znašal slovenski delež do etnične meje 89 % vsega prebivalstva, na z uredbo o utrakvističnih šolah leta 1945 priznanem mešanem ozemlju pa celo 97.5 %.37 Vzporedno s tem procesom so nastajali na jugu le še nekateri redki novi otoki z doseljevanjem nemškega poljedelskega prebivalstva. Sredi 13. stoletja so se naselili kmetje iz Pustriške doline v območju zgornje Bače (Rut in Nem­ ška Koritnica) in po 1283 v Soriškem uradu nad zgornjo Selško Soro. Manjši nemški otoki so nastajali do 15. stoletja, v Kanalski dolini in v Beli peči, naj­ pomembnejši pa je bil seveda obsežnejši nemški otok v obmejnem gozdu na Kočevskem med Ribniško dolino in Suho krajino na severu in Kolpo na jugu, ki je nastal ob kolonizaciji pod vodstvom ortenburških grofov v 14. stoletju in se je pozneje z domačo kolonizacijo še nekoliko razširil. Omenili smo tudi doseljevanje tujega prebivalstva v večja mesta po nji­ hovem nastajanju od 12. stoletja naprej. Vendar je to manj pomemben proces. V srednjem veku so se etnična razmerja spreminjala predvsem ob agrarni ko­ lonizaciji. Sama mesta niso spreminjala etnične podobe, razen kolikor se je spremenila podoba njihove soseščine. To velja tudi za slovenski prostor. To je tisti del slovenskega zgodovinskega razvoja, ki neposredno izraža resničnost zgodovinskega temelja za vprašanje irskega kartuzijanca iz Pleterij, kako so mogli Slovenci preživeti kot narod tisoč let brez svoje države. In označbo tega zgodovinskega rezultata v angleški zgodovinski publicistiki kot »čudež«.38 Oba druga dva dela problematike, ki ji skušamo slediti v srednjem veku vsaj v temeljnih značilnostih, sta pa v tem pogledu bistveno drugačna.39 Ob meji romanskega in slovenskega sveta med morjem in Karnskimi Alpami se je izoblikovala meja od ustja Bele v Tagliamento proti jugu na prelomu rav­ nine in predalpskih hribov ter kraških planot do Dobrdobske, oprta pa tudi na potek takratnega langobardskega utrdbenega sistema, ki je zapiral prehod iz hribov v ravnino ob vseh dolinskih vratih. To se je dogajalo od konca 6. do začetka 8. stoletja, pri čemer so imeli nekoliko svojsko usodo le trije prostori (Vipavsko dolino so zajeli Slovani v začetku 7. stoletja, Beneško Slovenijo v začetku 8., porečji Bele in Ziljice pa sta bili pod langobardsko oblastjo od 20-ih let 7. do 30-ih let 8. stoletja). Odtlej se meja do 15. stoletja ni več premaknila niti ш prišlo do romanske agrarne kolonizacije; obratno je to mejo po 1420 še utrdil novi potek vzhodne beneške državne meje (ustaljene po 1516) in za­ hodna meja beneške Slovenije (Slavie) proti Italiji pred vrati Čedada kot de­ želice s posebnim vojaškim in delno upravnim značajem.40 V Istri pa je v raz­ voju, ki je bil nekoliko daljši (od konca 6. do 12. stoletja) prišlo v več etapah (prva okrog 600 v severnem delu prvotne pokrajine, druga okrog 800 v okolišu Buzeta, tretja v postopnem širjenju proti morju, končanem v 12. stoletju pred tržaškim mestnim obzidjem) do slavizacije podeželja (s severa najbrž severno od Mirne), pri čemer je ostal romanski le ozek pas ob morju od Milj pa do ustja Dragonje.41 Meje so se ob novih kolonizacijskih tokovih, ki so zajeli Istro « , , н Л , В * ' „ , 5 г а * е п а о ! г ' z g ° d o v l " a slovenskega naroda 5, Ljubljana 1974, zemljevid str. 204—205 , ^ n r = w - Z g ? d 0 V l n a S i °Y e n £ e v ' L J u b 4 a n a 1979, str. 411), analiza stanja str. 270-275 za Štajerska so r&ifo ™ f n i r f ^ ! r e d r V ° , b j i v , l j e ï P°<îaîM Czoernigovega štetja (za Mariborsko okrožje), za Ko- oreoLF v n ï ï f w ? ¥ % № £ J e l o r l S l n a l n l n P ? l ? t k ? v t e § a š t e t Ja . M se je ohranil v Kozierjevem ?£ov priimek je Balbo pisal kot Las Casas. Balbo je prišel v Ljubljano ravno v času, ko sta se Izmenjala generalna guvernerja pro­ vinc. Konec aprila 1811 je odšel maršal Marmont, konec junija pa je službo nastopil novi guver­ ner grof Henri Bertrand (1773—1844). Bertrandu se je leta 1811 rodil v Trstu sin Alexandre Hen­ ry, ki je postal francoski general. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 • 2 213 čiji in bil je tako med nami edini, ki je ta jezik razumel. Tako se je takrat delalo in ker je bilo potreba delo opraviti, ni bil prav nič pomemben način. Ne bom presojal, če je bilo slabše opravljati naloge nepremišljeno ali pa jih sploh ne opravljati, kar se je v mrzličnem vzdušju tistega časa tudi dogajalo v nekaterih deželah. Kakorkoli že, nekega lepega dne nam je Las Casas, avtor Lesageovega18 Atlasa in človek, ki je imel dar za podajanje skrajšane oblike dejstev in številk (ta sistem je uporabil tudi njegov brat pri likvidaciji ilirskih računov), prinesel sumaričen iz­ vleček, izpisan s številkami in z za prst praznim mestom na koncu, kjer naj bi nje­ govemu podpisu dodali še naše. Zoperstavil sem se taki skrajšani metodi in nisem hotel podpisati. Toda pričel se mi je smejati in me je opomnil, kako je nemogoče, da bi preveril že eno samo od mnogih številk. Končno, mi je dejal, odločam vendarle sam, ali naj dam podpis ali ne, vendar pa bi dokument brez mojega podpisa motil delo komisije in upočasnil plačilo velikih in manjših zneskov, ki naj bi jih prejeli zainteresirani. Prepričal sem se in zaradi nastalih razmer podpisal. Nato sem obiskal guvernerja Bertranda in se mu pritožil, da tako ne morem na­ daljevati, prosil sem ga še, da me razreši take službe. Odgovoril mi je, da cesar ne mara odpovedi, da je treba služiti ljudem na njihov ne pa na sebi lasten način. Ce bom vztrajal, bom sam nosil posledice. Vztrajal sem in bil sem rešen dolžnosti. Zelo pošten mož je bil ta general in spominjam se, da sem ga zapustil v prepričanju, da je najbolj vdan in iskren podanik Napoleona, kar sem jih kdaj srečal. Kasnejši čas ie potrdil to mojo mladeniško sodbo. Tako sem na začetku leta 1812 zapustil Ljubljano in odšel v, Pariz. Potoval sem v naglici, kot je bila takrat navada, tako da nisem niti spal, da bi lahko spodbujal nostiljone; pri tem sem trpel bolj, kot če bi potoval v kočiji ali pa po morju. Toda bil sem srečen, da sem se rešil te neprijetne službe v Ljubljani«."1 V krajšem avtobiografskem spisu (pisan je v tretji osebi) Vita di Cesare Balbo je življenje v Ljubljani označil: »Leta 1811 je bil pri Državnem svetu v Parizu in prisostvoval, kot, odrasla oseba, k a r je s svojimi enaindvajsetimi leti v resnici tudi bil, sestankom, na kater ih je bil cesar; t i dogodki so m u ostali v globokem spominu. Postal je član sveta za likvidacijo v Ilirskih provincah in ker je postal pogumen, se je odpovedal službi, ker ni verjel, da bi jo mogel vest­ no opravljati.«3 0 O svojem bivanju v Ljubljani je Cesare Balbo poročal v pismih prijatelju Carlu Vidui. Kasneje je bilo eno izmed t e h pisem objavljeno,2 1 v njem se je po­ tožil prijatelju, da že dva meseca ni prejel nobenega pisma ne od njega ne od doma. Upa, da se mu bo povrnilo dobro razpoloženje, sicer pa n ima v Ljubljani nobenega prijatelja, s kater im bi lahko prijateljsko in zaupno govoril: »živim y samoti, ki je slabša od puščave«. Iskal je v mestu knjige, našel je knjigarno, ki je imela na voljo knjige v nemščini in francoščini, toda vse te knjige so bile bolj po okusu uradnikov in oficirjev. V Balbovi zapuščini 2 2 so bila ohranjena še druga ljubljanska pisma Vidui, med njimi je bilo tudi pismo (20. septembra 1811), v ka terem je razpredal svoje poglede na zgodovino. Sicer pa je t a k r a t veliko pisal in njegovi prvi zapisi iz Ljubljane so dat i rani marca 1811, v času, ko je pripravil štiri predavanja v fran­ coskem jeziku. Ta predavanja naj bi imel (ali pa jih je imel) v t a k r a t nastajajoči ljubljanski družbi (akademiji). Za katero družbo ali društvo gre, ni povsem jas­ no. Zagotovo pa je zanimanje glavnega guvernerja maršala Marmonta 2 3 za jezik večinskega prebivalstva Ilirskih provinc prispevalo k taki pobudi ali, kakor piše v Balbovi biografiji: »Kako leto pred tem si je maršal Marmont, ko je upravljal Ilirijo, zamislil neko akademijo (un'accademia), ki bi svoje zanimanje posvečala predvsem je- 13 Las Cases je v letih 1803—1804 izdal pod imenom Le Sage Atlas historique (Balbo rabi obliko Lesage). 1 9 E. Klcottl, n. d.; 343—344. • • M E. Ricotti, n. d., 381. , M | Lettere di politica e di letteratura edite ed inedite di Cesare Balbo precedute da un di­ scorso sulle rivoluzioni del medesimo autore. Firenze 1855, 87. ** Pregled Balbovih objavljenih in neobjavljenih spisov je objavljen v: E. Ricotti, n. d., 432 in si. Sestavljalec je Imel takrat na voljo celotno zapuščino, z leti pa se je porazdelila in se danes hrani na različnih krajih. . 23 I. Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, veda 1/1911 320 in si. S tem v zvezi je potreba omeniti skoraj sočasni izid Vodnikove Pismenosti (1811), Franula de Weissenthurma Saggio Gram­ maticale Italiano-cragnolino (1811) in J. Stullija tretji del Vocabolario italiano-illyrico-latino (1810). 214 B.MARUSIC: CESARE BALBO V LJUBLJANI ziku, saj se, kot je znano, cepi na razne dialekte, ki so vsi slovanskega porekla «M Za zamisel se je Balbo ogrel, v svojih štirih govorih je predstavil namen društva ter z »zanesenostjo m rahločutnostjo« obravnaval splošno temo o vladanju držav. Poleg navedenega je v Ljubljani nastal Balbov francoski tekst Considéra­ tion politique sur l'Historié. Za Slovence bi bilo zanimivo poznati Balbovo spo­ menico o razmerah v Ilirskih provincah s posebnim poudarkom na jeziku — Memoria sull'lllirio, e specialmente sulla lingua; spomenica je bila napisana v francoskem in italijanskem jeziku in do danes še ni bila objavljena.25 V Ljub­ ljani je nastalo tudi razmišljanje Sour l'irrésolution et l'amitié, dalje pripoved o papežu Juliju II. in načrt zgodovine francoske revolucije (oktober 1811). Iz de­ cembra 1811 je Balbova rokopisna knjiga spominov Alcuni uomini, spomini na sodobnike. V uvodu je avtor zapisal: »Decembra leta 1811, ko sem bil v Ljub­ ljani je nastalo tudi razmišljanje Sur l'irrésolution et l'amitié, dalje pripoved v brezdelju pomislil, da bi bilo zame malo koristno, vendar bolj koristno kot če ne počnem ničesar, da zapišem tisto, kar vem o pomembnih osebah, ki sem jih poznal.« Tako se je spomnil umetnostnega zgodovinarja J. B. d'Agicourta, pes­ nika Vittorija Alfierija, njegove življenjske sopotnice grofice Albany in drugih. Seznam Balbovih ljubljanskih spisov navaja tudi zapiske o J. Neckerjevem Compte rendu, présenté au roi (1781), o T. Blackwella Memories of the Court of Augustus (1755-1764) in o drugih. Balbo je prebiral še dela Gabriela Bonnota de Mablyja, spomine francoskega kardinala barona Retza in pravno literaturo. Sodeč po zapisih oziroma datumih, ki jih nosijo, je Balbo živel v Ljubljani od marca leta 1811 do začetka leta 1812. Razmišljanje v italijanščini z naslovom Perche? je bilo datirano v Trstu marca 1812. Morda je takrat še bil v Ljubljani m je le slučajno prišel v Trst, saj je potem, ko je dobil odpust iz službe v Ilir­ skih provincah, prav odbrzel v Pariz.27 Cesare Balbo je sodil v vrsto uradniškega kadra, ki ga je francoska oblast namenila za službo v Ilirskih provincah. Tu je bilo administrativno delo težavno in zapleteno, kakor se je pritoževal glavni intendant Ilirskih provinc Chabrol de Crouzol še leta 1813.28 Tudi delo, ki naj bi ga opravljal Balbo kot član likvidacij­ ske komisije je bilo težavno. Komisija je imela namreč nalogo, da popiše in veri­ ficira vse terjatve do javne blagajne. Grof Las Cases, ki je delo komisije vodil, je po opravljeni nalogi potoval po Ilirskih provincah in svoja spoznanja napisal v posebni spomenici. Francoski uradniki v provincah so prihajali tudi iz vrst avditorjev pri Državnem svetu; od tod je prišel tudi Balbo, ki je poleg drugega v Ljubljani srečal »plemenito dekle« (gentil zitella).29 Očitno pa ni bil uslišan in ne brez notranjih bojev je ukrotil nastajajočo ljubezen; o tem srečanju je pisal prijatelju Vidui.30 V literaturi ni ravno veliko opozoril na Balbovo bivanje v Ljubljani. Poleg Balbovih biografov pišejo o tem le redki drugi pisci. Zaradi neke temne podobe, ki jo je Ljubljana zapustila v Balbu, se verjetno tudi biografi in drugi pisci s tem ne ukvarjajo posebej. To velja tudi za lani umrlega torinskega univerzitet­ nega profesorja Ettoreja Passerina d'Entrevesa, ki je napisal monografijo o Bal- bovi mladosti.31 Antonio Anzilotti je bil prvi, ki je skušal povezati Balbovo mo­ rebitno direktno soočanje s slovanskim svetom z njegovo kasnejšo publicistiko 24 B. Ricotti, n. d., ai. и ? r ? , n l U ? 5 e teëf b ? s e t l U a išče zgodovinar Janez Sumrada, doslej še neuspešno. 2 0 E. Ricotti, n. d., 23—24. f Carlo Vidua Je 16. februarja 1812 iz Mantove pisal Balbu: » . . . tvoja usoda v Ljubljani me je ozdravila.. «, kar lahko pomeni, da je bil tedaj Balbo že rešen svojega službovanja (C. Bal­ bo, Lettere del Conte Carlo Vidua. 1. Torino 1834, 216—217). ™ M. Senkowska-Gluck, Uredništvo v Ilirskih provincah. ZC 44/1990, 393—397. 2 9 E. Ricotti, n. d., 381. „,.•„ "° ° s v ° 3 1 W. u b e znl 3e seznanjal Viduo v treh pismih, v zvezi z njunim prijateljevanjem ie primerno omeniti povabilo Vidue Balbu, da bi skupaj obiskala Trst, Istro, Pulj in Solin, v ni- smu z dne 27. septembra 1811 (C. Balbo, n. d., 212—214) ' p 3 1 La giovinezza di Cesare Balbo. Firenze 1940, 29 in si. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 215 in političnim načrtovanjem.32 Wolfango Giusti, ki je objavil monografijo o Bal- bovem odnosu do slovanskega sveta, ugotavlja, da je večjo pozornost namenjal večjim združbam slovanskih narodov tako Rusom in Poljakom.33 Slovence in Hrvate je Balbo poznal kot Ilirce, ki prebivajo na Kranjskem, na Hrvaškem, v Istri in Dalmaciji.34 Ob teh navedbah iz njegovih zrelejših let bi bilo vredno spo­ znati ugotovitve spomenice, ki jo je napisal leta 1811 v Ljubljani. Balbo je pro­ blem reševanja eksistenčnih vprašanj malih slovanskih narodov povezoval z de­ lovanjem katoliške Avstrije. Ta država naj bi bila nekaka združevalna sila za male slovanske narode, ker bi sicer na lahek način postali plen carske Rusije. V pismih, ki jih je naslovil na uredništvo revije Revue des deux mondes (1845), ni polagal velike važnosti v uporniško dejavnost avstrijskih narodov. Bolj kot v neko samostojno slovansko državo je verjel v Avstrijo oziroma avstroslovansko državo, ki bi služila tudi interesom Italije in ki bi pomembno delovala na med­ narodne politične odnose.35 Balbu gredo tudi zasluge, da je med Italijani prvi tako odmevno in z velikim zamahom zastavljal vprašanje dežel na balkanskem polotoku, tako imenovano »vzhodno vprašanje«, katerega reševanje je v drugi polovici 19. stoletja ne le teoretično, marveč tudi praktično vključevalo italijan­ sko javnost. Z Balbovim primerom začenja Angelo Tamborra svojo temeljno študijo o Cavourjevi balkanski politiki.36 Iz zrelih Balbovih let je ohranjen publicistični prispevek, s katerim se je bolj posredno dotaknil slovenskega etničnega ozemlja. Ko je Ilarione Petiti di Roreto37 objavil študijo o italijanskih železnicah, je delo ocenjeval tudi L'Osser­ vatore Triestino (25. januar 1846). Tržaški list se je seveda zavzemal za povezave Trsta z Dunajem preko Ljubljane in Maribora in je tako polemiziral s tezo, ki je mesto vključevala v italijanski prometni sistem. Balbu se je tako nastala di­ lema zdela vredna ponovne obravnave, svoje dokončne opredelitve pa ni iz­ rekel.38 Cesare Balbo sodi med tiste obiskovalce Ilirskih provinc, ki se od ondod niso vračali z navdušenjem. Tudi v njegovih objavah iz poznejših let niso ilirske iz­ kušnje pustile kakega pomembnejšega spoznanja, zlasti o narodnostnih razme­ rah. Pri tem ni šel nič dlje od drugih piscev, ki so pri opisih različnih slovanskih narodov hote ali nehote zapisali več napačnih podatkov in ugotovitev. Sicer pa so bile tudi za Francoze prve polovice 19. stoletja etnične razmere na Balkanu in v Vzhodni Evropi »težko razrešljiva uganka«.39 R i a s s u n t o CESARE BALBO A LUBIANA Branko Marušič Nei primi mesi del 1811 il futuro autore Delle speranze d'Italia (1844) Cesare Balbo (1789—1853) fu mandato a Lubiana per compiere una liquidazione amministra­ tiva delle Provincie Illiriche. A Lubiana il giovane conte piemontese si trovo in di­ sagio senza libri, senza amici »in una solitudine peggiore che in deserto«, come rife­ risce in una sua lettera all'amico Carlo Vidua. Il soggiorno del Balbo a Lubiana non fu lungo, un anno circa. Non è possibile chiarire se a Lubiana fosse venuto a cono- scenza di qualche esponente della cultura slovena. Nel lascito di Balbo si trovava un scritto inedito Memoria sull'Illirio e specialmente sulla lingua (in italiano e francese). Per Balbo gli Sloveni erano Slavi illirici. Il contatto diretto con gli Sloveni non ha lasciato tracce nelle pubblicazioni del Balbo degli anni maturi. 32 Italiani e Jugoslavi nel Risorgimento. Roma 1920, 5—11. 33 Cesare Balbo e i problemi del mondo slavo. Trieste 1957. O Giustijevi monografiji je na- pisal poročilo I. Juvančič v Jadranskem zborniku 3/1958, 445—451. 3 4 Speranze d'Italia. Firenze 1855, 453. 3 3 A. Cronia, La conoscenza del mondo Slavo in Italia. Padova 1958, 395. 36 Cavour e i Balcani. Roma 1958, 13 in si. , , „ , „ u m л и Pripadnik piemontske plemiške družine, iz katere je izšel tudi general Carlo Petit« di Roreto (1862—1933), prvi vojaški guverner v Julijski krajini po prvi svetovni vojni. 3 8 Lettere di politica e letteratura edite ed inedite di Cesare Balbo . . . 304—310. 3 9 P. Vodopivec, Slovenci v francoskih očeh v letih 1830—1920. ZC 44/1990, 31—47. 216 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 2 RAZPRAVE FILOZOFSKE FAKULTETE 1985 Janek Musek: Narava in determinanta zavestnega odločanja Stefan Kociančič - Dragi Štefanija: Glosarij zbornika bratov Miladino- vin Nataša Golob: Dvanajstero mesecev 1986 Jelka Pirkovič: Zgodovina urbanih oblik Kostanjevice na Krki Tone Pretnar — Božena Ostromecka: Slovensko-poljski slovar — no- skusni snopič y Slovenci v evropski reformaciji Slovenski jezik v znanosti, 1 1987 Janez Höfler: O prvih cerkvah in pražupnijah Stane Bernik: Črnomelj Lokev skozi čas Ivan Stopar: Karolinška arhitektura na Slovenskem Iva Curk: Rimska lončena posoda 1988 Etnološka stičišča, 1 Gregor Kocijan: Slovenska kratka pripovedna proza 1892—1918, Biblio- grafija Irene Mislej : Janez Benigar 1989 Slovenski jezik v znanosti, 2 Milena Horvat: Ajdovska jama BOrisMet^)nU' M o d e l i s l o v e n s k e literarne kritike. (Od začetkov do 20. 1990 Janek Musek: Simboli, kultura, ljudje A n d?azisk Iav)F Ì 1 O Z 0 f Ì J a L u d w i g a W i t tgensteina (Od traktata do filozofskih Krešimir Nemec: Med literarno teorijo in zgodovino (razprave in eseji) Jože Pogačnik: Starejše slovensko slovstvo Paola Korošec: Alpski Slovani — Die Alpenslawen Ivan Stopar: Vojak, potepuh in vedutist Friedrich Bernhard Werner Si- IcSlUS 1991 Ivan Stopar: Joseph Leopold Wiser pi. Berg, Ljubljanski vedutist, kali- graf in miniaturist Razprave FF izdaja Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Ed­ varda Kardelja v Ljubljani, Aškerčeva 12, tel. (061) 332 611, int. 201 Knii- ge lahko kupite z naročilnico ali pri prodajalcu knjig v avli fakultete in v Kulturno-informacijskem centru Križanke, Trg francoske revolucije 7 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 • 217—238 217 O l g a J a n š a - Z o r n HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO V začetku 19. stoletja so pod vplivom romantičnega gibanja na eni in pod vplivom uveljavljanja mavrinske kritike na drugi strani po Evropi pričela na­ stajati posebna društva z namenom, da odkrivajo posebnosti posameznih dežel in da postanejo središča in zbirališča za vse, kar nudi dežela važnega in zani­ mivega s področja starinoslovja, predvsem pa, da postanejo središče za razisko­ vanje politične, literarne in kulturne zgodovine. Nemški zgodovinar Hermann Heimpel,1 ki je raziskoval razvoj društev v Nemčiji in Avstriji v 19. stoletju, jih je razdelil v štiri skupine: Prva skupina (1779_1819) je bila še pod močnim vplivom prosvetljenstva; njeni začetki se­ gajo pravzaprav v dobo baroka. Gre predvsem za razna ljubiteljska društva, sem bi lahko šteli npr. že leta 1800 obstoječe Društvo prijateljev narave in do- moznanstva na Moravskem, ki se je 1804 združilo z že obstoječo kmetijsko družbo v Moravsko-šlezijsko družbo za pospeševanje kmetijstva, prirodoznan- stva in domoznanstva; iz te se je 1818 s cesarjevo odobritvijo razvil Francov muzej v Brnu.2 V drugo skupino uvršča Heimpel društva, nastala med leti 1819—1848 in jih označuje kot predmarčna društva. V tem času so res nastala številna društva v Nemčiji in Avstriji. Heimpel povezuje njihov nastanek tudi z izdajo Monumenta Germaniae historica (od 1819 dalje) in poudarja, da so v tem času nastala zgodovinska društva v ožjem pomenu. V teh društvih so od­ igrali pomembno vlogo v začetku razni nadvojvode, knezi ter plemstvo na sploh. Ta ugotovitev se nedvomno ujema s situacijo pri nas, saj vemo, kakšne so zasluge nadvojvode Janeza pri nastanku Notranjeavstrijskega historičnega društva in kakšna je bila vloga nekaterih- članov plemiških družin pri nastanku pokrajinskih društev (baron Codelli itd.). Od meščanskih elementov so v teh društvih zastopani predvsem duhovniki, juristi, gimnazijski profesorji, zdrav­ niki in lekarnarji. Taka je bila'cela vrsta nemških društev: saško (1824), šlez- vijsko-holsteinsko (1833), hannoversko (1835), Mecklenburg-Schwerinsko (1835), saško-altenburško društvo (1838), würtembersko (1843), prusko (1846) itd. V to vrsto društev spadajo tudi Historično društvo za Notranjo Avstrijo (1843) in druga avstrijska društva. Imena se med seboj nekoliko razlikujejo^ nekatera so društva za domoznanstvo, druga za starinoslovje, tretja historična društva. Heimpel meni, da ta društva niso nastala samo iz neke romantične pobude, ampak da je bil vmes tudi državni interes in ob tem ugotavlja, da so pri teda­ njih vladah bile bolj, priljubljene izdaje in raziskave starejših obdobij, zlasti virov za srednji vek, manj pa viri za novejšo zgodovino.3 Zato najbrž ni na­ ključje, da se tudi v slovenskih pokrajinah sprva kaže večje zanimanje za sta­ rejša obdobja. Tretja skupina društev nastane po letu 1848. Na našem ozemlju razpade Notranjeavstrijsko historično društvo in iz njega nastanejo tri pokrajinska društva. Heimpel poudarja, da se je država v tem času sicer skušala vtikati v njihovo delovanje, vendar ji je to veliko manj uspevalo kot v predmarčnem času. Vsekakor je v Nemčiji to začetek kritičnega zgodovinopisja, in značilne­ je, da so raziskovanja razvijali zunaj univerz in akademij številni ljubitelji zgodovine. Po Heimplovi razdelitvi naj bi četrta skupina zgodovinskih društev »Hermann Heimpel, Geschichtsvereine einst und jetzt. Geschichtswissenschaft und Ver­ einswesen im 19. Jahrhundert. Göttingen 1972, str. 45-73 (Veröffentlichungen des Max Planck In­ stituts für Geschichte, Bd. 1). . . „ „ „ » , 2 J. Mal, Naše Muzejsko društvo v teku sto let. GMDS XX, 1939, str. 1. 3 H. Heimpel, str. 51. 2* O.JANSA-ZORN: HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO z S d o v i n a S h V ìlì890-!9?0,Mn°g- dela še vedno niso slonela na poklicnih r S i fTlnW J f d 0 V 1 " s k l h d r u š t v i h s o se mnogokrat srečevali študirani ju­ risti filologi, advokati zdravniki, kajti izšolanih zgodovinarjev je bilo še ved- laik s o 3 I T H Z H W • ? e l ° Vf k ° d e l a j e t 0 r e j S l°" e l° n a ljubiteljstvu. Mnogi laiki so bih tudi finančni podporniki društev in njihovih glasil n„J^VSeh d r " Š t v e n i h s t a t u t i h 1 9 - s t°letja se poudarja zbiranje, ohranjanje in uporaba raznih virov za zgodovinske raziskave, na prvem mestu je zahteva po reševanju zbiranju in izdajanju listin. Tako se listine najprej tiskajo v d r £ kaTeiò vfhko 4W Ph°SkUŠaJO P * № Ì Z d a J a t Ì t U d i V P^-bnih "zbornikih' Društva kažejo veliko skrb za posamezne zgodovinske spomenike, predvsem antične Arheologija je ves čas zelo pomemben del tedanjih prizadevanj. V tTsni povt zavi z zgodovinskimi društvi so tudi deželni muzeji, ki so marsikje nastali že ?n Hr,?f Z^V7 z g o d o v i n s k i h d r u š t ^ v so nastali tudi društveni arhivi in društvene biblioteke, razne zbirke, kot npr. numizmatične, lapidariji ipd Z nastankom društev so tesno povezani nastanki časopisov za deželno in kra­ jevno zgodovino, za domovinsko zgodovino in za objavljanje virov. V tem je velika zasluga zgodovinskih društev, saj se je tako pričel razvijati strokovni tisk. Mnogi časopisi, ki so pričeli izhajati kot društvena glasila v 19. stoletju izhajajo se danes. Vsekakor je v začetku sodelovalo veliko nestrokovnjakov sde potem ko so se razvile posamezne zgodovinske šole, je situacija postala drugačna. Tudi glede članstva je stanje zanimivo. Raziskave kažejo4 da je v 2ne ruït t f U r \ S O d e l 7 a l ° к а Г 8 ° o d s t o t k o v ljubiteljev zgodovine in največ 20 odstotkov strokovnjakov. S temi so mišljeni profesorji, arhivarji muzealci n îakoTse^zi f 1 * ^ ™ ^ 0 ™ ^ P° * « > * . M - V je odstoìekTÓkov- I. HISTORIČNO DRUŠTVO ZA NOTRANJO AVSTRIJO (1843-1850) Prva prizadevanja za ustanovitev društva prijateljev zgodovine Notranie katerï ï taTeSt0 V "T ^ - ^ ™ P ° b U d n Ì k Ì S° ћ Ш - V o j v o d a Janez i n n Ü kateri štajerski zgodovmopisci kot prof. Albert Muchar,5 arhivar Josef Wartin- S L ï ï " S v u ? r 0 g a b r a l n e gf .d r u š t v a P " Joanneumu. Ohranjeni o l S e k statuta v arhivu Joanneuma o historičnem društvu, ki bi obsegalo Kranjsko Koroško in Štajersko, nosi datum 24. septembra 1839.' Vendar j f trajalo s?e ne- kaj let, da je društvo bilo res ustanovljeno. Znano je, da so se v predmar^ni T l Z Z t - a Z n e S t r 0 k 0 y . n e o r S a n i z a c i J e > vefinoma na teritorialnih p o d l a g a in ce le mogoče v senci zaščite vplivnih osebnosti. Tako npr. Društvo za pospe- 4 H. Heimpel, str. 62. ie swTtèSfâUa^&Ffâ^&W*«™**- 2 > h k o n f - e m U<** - Gradcu Dunaju in postal profesor za blbUiskeX^e етад^То^!,^0^,113' p o t e m ä t ^ l r a l na nega društva za Štajersko p i ' s e l e ? V £ Ì t \ , , f r S H X ? g J ^ t V f z a Notranjo Avstrijo In Historic- in se 'ÄT^^^^^^T^ iS^S^SSS^^^ k 0 n e a l Še ™ kjer je tudi ustanovil dijaški knj ižnicoPotem , 7 i . J n ? , f ï? , b° , v a l 5?* Pffesor v Mariboru, ASA АК£»Ј£АЖА'a.e s SÏ2ÏÏS? ?.?kSif, "JcSvl S S W A ' S S Ä e z SS svojo naklonjenost vse do sm?H najlepšem spominu (Stanko Vraz), mnogim Je izkazoval ZHvs ' t ^ iMofŠf r . £ !£з Н 1 з * о г 1 8 С п е V e r e i n für Innerösterreich und sein steirischer Zweigverein. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 . 2 219 sevanje in podpiranje industrije in obrti v Notranji Avstriji; njegova pravila so bila potrjena 1837." Ideja o povezanosti treh dežel Notranje Avstrije na eni strani in privlač­ nost graškega centra, kjer deluje nadvojvoda Janez kot glavni zaščitnik zgodo­ vinskih raziskovanj, na drugi strani, prav gotovo igrata pomembno vlogo pri ustanovitvi te prve oblike zgodovinskega društva. Najbrž pa k temu pripomore tudi to, da ima Štajerska tedaj zlasti v Mucharju že pomembnega pisca (tedaj je že izšla njegova Urgeschichte der Steiermark) in v Wartingerju poznavalca arhivskega gradiva. Kot kaže, sta oba prva pričela z akcijo. Muchar je pripra­ vil statut in s tem osnutkom je arhivar Wartinger odpotoval v Celovec na raz­ govor9 ter tam predložil osnutek statuta na zboru prijateljev zgodovine. Morda je potem šel še v Ljubljano, ali pa je bila zveza vzpostavljena po kom drugem. Dejstvo je, da je bil naprošen Ludwig Crophius,10 opat samostana Rein, da pre­ vzame vodstvo začasnega odbora, šele nato pa so se obrnili na nadvojvodo Ja­ neza. Prošnjo z dne 17. marca 1840 so podpisali: za Štajersko opat Ludwig Cro­ phius, Albert Muchar, stanovski sekretar K. G. Leitner,11 graški župan Josef Maurer in stanovski protokolist Franz Formentini; za Koroško svetnik in ape­ lacijski sekretar Johann Konrad, Franz Fritz, Ludwig Weber in Karlman Fior, vsi trije kapitularji samostana sv. Pavla in profesorji v Celovcu, apelacijski protokolist Gottlieb Ankershofen,12 konzistorialni kancler Heinrich Hermann, Michael Jabornegg v. Altenfels13 ter Felix Anton pi. Benedikt; za Kranjsko pa gimnazijski prefekt Elija Rebič, profesor Franc X. Heinrich, licej ski bibliotekar Jožef Kalasanc Likavec (Likawetz),14 kameralna sekretarja Henrik Costa in Franz Hermann v. Hermannstahl,15 advokati dr. Leopold Baumgartner, dr. Ka­ rel Ulepič (Ullepitsch), muzejski kustos mag. ph. Henrik Freyer in J. K. Er- berg.1* Le med zastopniki Kranjske so bili taki, ki so se čutili Slovence, ozi­ roma so znali slovensko. 8 J. Mal, str. 15. 3 Popelka, str. 6. 1 0 Ludwig Crophius von Kaiserssieg (1792—1861), .opat cistercianskega samostana Kein od 1823 dalje. Bil je profesor na teologiji v Gradcu, rektor univerze, kurator Joanneuma, študijski ravnatelj deželne tehnične šole, kot opat član štajerskih deželnih stanov. Ima velike zasluge za ustanovitev notranjeavstrijskega Historičnega društva In Historičnega društva za Štajersko, ka­ terega ravnatelj je bil od 1844 do 1861, po smrti nadvojvode Janeza 1859 pa je postal še pokrovi­ telj (protektor). 1 1 Karl Gottfried Leitner (1800—1890), pisatelj In zgodovinar. Študiral je pravo in bil kratek čas (1825) profesor v Celju, nato v Gradcu. Potem je bil v službi štajerskih deželnih stanov, ne­ kaj časa v arhivu Joanneuma, bil tudi član bralnega društva Joanneuma, v letih 1836—1854 pa stanovski sekretar. Zaradi zdravja je 1854 odšel v Italijo, a se je 1855 vrnil v Gradec, bil kurator Joanneuma in član odbora Historičnega društva za Štajersko. Zgodovinske članke je objavljal v MHVSt. « Gottlieb Ankershofen (1795—1880) je študiral pravo In bil apelacijski tajnik v Celovcu. Veliko se je ukvarjal z zgodovino svoje dežele. 1844—1860 je bil ravnatelj Historičnega društva za Koroško, od leta 1853 tudi konservator za Koroško, v letih 1849—1860 je urejal Archiv für vater­ ländische Geschichte und Topographie. Bil je član dunajske Akademije znanosti in številnih znanstvenih društev in ustanov doma in v tujini. Med drugim je bil tudi častni član Historič­ nega društva za Kranjsko. Objavljal je v Carinthii, v Mittheilungen des historischen Vereins für Kärnten itd. Izdal je tudi Handbuch der Geschichte des Herzogthums Kärntens, dva zvezka (1841 —1859). 1 3 Michael Franz Jabornegg von Altenfels (1797—1874) je bil jurist, vendar je ves prosti čas posvečal raziskovanju bogatih rimskih spomenikov Koroške. Objavljal je v Carinthii in v Ar- chivu für vaterländische Geschichte und Topographie. Njegovo življenjsko delo je »Kärntens rö­ mische Altertümer« (1870). Bil je med ustanovitelji Historičnega društva za Koroško, od 1844 do 1846 njegov tajnik. w Jožef Kalasanc Likavec (1773—1850) je bil rojen na Češkem, gimnazijo je končal v Pragi, stopil v red piaristov, poučeval na raznih šolah na Češkem in Moravskem, prišel 1815 v Gradec. 1825 doktor filozofije in 1827/28 prvi rektor obnovljene graške univerze. Od 1831 do 1835 je bil rav­ natelj graške gimnazije. Napisal je veliko filozofskih razprav. V svojih spisih in predavanjih je bil pristaš Kanta. 1836 je postal Čopov naslednik v Ljubljani; ta prestavitev je bila pravzaprav kazenska. l s Franz Hermann von Hermannsthal (1799—1875), pesnik. Študiral je pravo, stopil v držav­ no službo in prišel leta 1831 kot koncipist kameralne carinske uprave v Ljubljano. Tu se je pri­ družil krogu M. Čopa in F. Prešerna, pisal je v Illyr. Blatt, bil odbornik Filharmoničnega dru­ štva. Poročil se je s slikarko Amalijo Oblak, hčerjo ljubljanskega advokata. SBL napačno na­ vaja, da je Hermannsthal 1845 na poziv Muzejskega društva za Kranjsko pričel preiskovati raz­ ne arhive in biblioteke. V resnici je to delal po nalogu Historičnega pokrajinskega društva za Kranjsko (MHK 1860, str. 20—22). Ze 1846 je odšel na Dunaj v finančno ministrstvo, kjer je 1865 kot sekcijski svetnik stopil v pokoj. Izdal je več zbirk pesmi, sodeloval pa je tudi v Vodniko­ vem spomeniku. Ves čas je ostal dopisni član Historičnega društva za Kranjsko. 1 9 Erberg je omenjen v članku Genesis des historischen Vereins für Kraln (MHK 1858, str. 79—80) ; leta 1843 pa je že umrl, In ga zato ne srečamo več. 220 O. JANSA-ZORN: HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO Pripravljalni odbor so sestavljali: A. Muchar, opat L. Crophius, J. Wartin- ger, K. G. Leitner, J. Maurer, F. Formentini, vsi iz Štajerske. 24. junija 1840 je predložil nadvojvoda Janez statut guvernerju grofu Wickenburgu. Kot pravi Popelka, so Muchar in njegovi prijatelji upali, da bo društvo mogoče ustanoviti že jeseni 1840, vendar niso računali z dolgo potjo, ki jo mora napraviti taka prošnja na cesarja. V naslednjem letu je prišla prošnja nazaj na graški guber- nij zaradi nadaljnjega poizvedovanja. Štajerski stanovi so se izrekli za podporo društvu, čeprav novo društvo ne bi bilo v tesnejši zvezi z Joanneumom. 2e 2. junija 1841 sta podala razlago v enakem smislu kuratorij Joanneuma in sta­ novski odbor, vendar sta odklonila denarno podporo in prostore. Prav tako je soglašal z ustanovitvijo Historičnega društva za Notranjo Avstrijo ilirski gu- bernij v Ljubljani. Po skoraj triletnem čakanju je cesar 29. aprila 1843 dovolil ustanovitev društva in prevzem pokroviteljstva nadvojvodi Janezu. Odredbe gubernija na urade in oblasti o dovoljenju društva nosijo datum 21. maja 1843.17 Zato se tudi ta datum pojavlja kot datum začetka treh pokrajinskih društev oziroma skupnega Historičnega društva za Štajersko, Koroško in Kranjsko. Statut je bil pripravljen že prej, vendar se prva oblika18 nekoliko razlikuje od. tiste iz leta 1845, ki je bila objavljena pod naslovom Statuten des aller­ höchsten Ortes genehmigten historischen Vereines für Steiermark, Kärnten und Krain.1 3 V prvem členu je poudarjeno, da je glavni namen društva ohra­ njanje in razsvetljevanje zgodovine treh dežel. Prvenstvena naloga društva pa je zbiranje vseh vrst pisanih in tiskanih virov, ustnega izročila ipd., vse to naj se zbira, natančno prepisuje in da na razpolago prijateljem zgodovine in raz­ iskovalcem (člen 2), ki bodo pripravili zgodovinske prikaze. Društvo naj zbira vsa doslej tiskana zgodovinska dela, opise dogodkov in predmete iz zgodovine vseh treh dežel in naj pripravi temeljite sezname, nato pa te zbirke dopolnjuje. Tako bi nastale bibliotheca stiriaca, bibliotheca carantana in bibliotheca car- niolica (člen 3). Društvo naj zbira vse še nenatisnjeno, predvsem naj raziskuje zasebne arhive in registrature, sezname in opise tu nahajajočih se rokopisov, kronik, zgodovinskih razprav, dokumentov, listin in naj te zbirke neprestano dopol­ njuje z natančnimi prepisi in z originalnimi dokumenti (člen 4). Zelo natančno so v členu 5 opisane razne kategorije virov, ki naj jih člani društva iščejo v arhivih, bibliotekah in registraturah : a) kronike dežel, mest in trgov, samosta­ nov, plemiških družin, cehov itd.; b) statute viteških redov, mest, trgov, vasi, cehovskih organizacij; c) »saalbiicher« in t. i. codices traditionum; d) urbarje, skladiščne knjige, originalne računske knjige ali solidne izvlečke iz njih, de­ želne topografije, podatke o poljedelstvu in živinoreji, industriji in obrti, o me­ rah in utežeh, vrstah proizvodov, starejših cenah proizvodov in živil, plačah delavcev, razmerah podložnikov itd.; e) originalne listine in dokumente, ki se nanašajo na vso deželo, posamezne korporacije, mesta, trge, vasi, gradove in zemljiška gospostva, cerkve, samostane, posamezne osebe; f) plemiške knjige, originalna pisma ipd. znamenitih mož in žena dežele; g) starejše rodovnike plemenitih družin, originalne rokopise posameznih pomembnih mož; h) roko­ pisne zapuščine domačih pisateljev; i) dokumente o višjih in nižjih, javnih in zasebnih izobraževalnih in zdravstvenih ustanovah; k) starejše topografske predstavitve (opise okrajev, gospostev, sodnih, župnijskih, krajevnih in gozdnih meja); 1) zbirke starejših deželnih zakonov; m) starejše biografije znamenitih mož dežele. Iz vsega tega naj bi nastali arhivi Štajerske, Koroške in Kranjske. 17 Popelka, str. 7. 18 Popelka, str. 6—7 navaja povzetek prvotne verzije, ki je ohranjena v graSkem Joanneu- rau. Rokopisno verzijo hrani tudi Arhiv RS, Druät. A XVIII, fase. 13. 1 9 Izälo v Celovcu (Leon) z letnico 1845, 15 str. Enak izvod Je bil tiskan tudi v Ljubljani vendar brez letnice; hrani ga Narodni muzej. Illyrisches Blatt objavlja 25. 7. 1844 del, ki govori o zbiranju gradiva. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 221 Člen 6 pravi, da bo društvo poskrbelo za sposobne in zanesljive bralce in prepisovalce- dokumentov in organiziralo krajši pouk diplomatike.20 Člen 7 go­ vori o materialnih virih, ki jih je treba zbirati deloma v originalu, deloma pa prerisovati oziroma delati odtise. V poštev pridejo: a) vsa kiparska dela iz pra­ zgodovine, rimski napisi na kamnih, vsi rimski spomeniki z reliefi, slikami bo­ gov, daritveniki, žare, orožje, novci; b) vsi nagrobniki in spomeniki iz kamna, kipi, slike, rezbarije v cerkvah in gradovih ter pohištvo iz srednjega veka; c) vse staro orožje, noži, kopja, bodala, zastave, bandere, oprema, ognjeno orožje, prahovnice itd.; d) vsi srednjeveški pečati, grbi ipd.; e) srednjeveški novci, me­ dalje, mučilno orodje; f) vse vrste kart (specialne, deželne, župnijske itd.); g) gradbeni in situacijski načrti; h) vse podobe, risbe, slike, lesorezi, bakrorezi domačih trgov in mest, vasi, cerkev, romarskih krajev, ruševin, gradov, kopa­ lišč, mostov, tovarniških zgradb itd.; i) posnetki vseh noš, obleke vseh stanov (plemstva, duhovščine, vojakov, redovnikov, meščanov in kmetov) ; k) portreti plemstva, duhovščine, znamenitih mož. Iz tega bi nastala kiparsko-slikarska zbirka starin Štajerske, Koroške in Kranjske. Društvo bo izbralo spretne posa­ meznike, ki bodo izdelali natančne kopije spomenikov, slik ipd. (člen 8). Društvo naj bi se potrudilo, da ohrani in posreduje potomcem ,tudi seda­ njost, zanimive dogodke, praznovanja (člen 9). Velik pomen pripisujejo ust­ nemu izročilu in člen 10 poudarja, da je treba zapisati vse pripovedke, prav­ ljice, pesmi posvetne in religiozne vsebine, tudi v dialektu, zapisati melodijo in napev, zbirati pričevanja še živih prič raznih dogodkov v notranjeavstrijskih deželah. Pri tem ne bi smelo biti izpuščeno nobeno mesto, trg, vas, grad, žup­ nija (člen 11). Člen 12 opozarja na razne povezave, ki so bile v starejši zgodo­ vini, npr. spodnje in vzhodne Štajerske s Panonijo, zgornje Štajerske z zgornjo in spodnjo Avstrijo, Koroško in Salzburško, Kranjske v povezavi deloma s Pa­ nonijo, deloma z Italijo, dalje na vpliv dinastičnih vezi, vlogo samostanov ipd. Ta položaj bo zahteval preiskave arhivov v deželah, s katerimi so bile naše de­ žele povezane, npr. centralnega arhiva na Dunaju, arhivov v Salzburgu, Pas- sau, Brixnu, Münchnu, Freisingu, Ogleju, Gorici, Vidmu. Zato naj bi usposob­ ljeni člani društva pripravili prepise dokumentov, zakonov in listin ter izdelali kataloge o vsem, kar se nanaša na naše dežele. Zbrano gradivo naj društvo da takoj v obdelavo (člen 14). Kaj vse naj bi sedanjost ohranila za bodočnost, je našteto v členu 15: a) opisi krajev, diecez, dekanij, župnijskih okrajev in gospostev, b) predstavitve in opažanja o religioznih ustanovah, šolah, vzgojnih in izobraževalnih ustano­ vah, c) poročila o plemenitih družinah, d) biografije državnikov, junakov, du­ hovnikov, učenjakov, umetnikov ipd., e) orisi značaja prebivalstva dežel, nji­ hove glavne strasti, mnenja ipd., f) opisi deželnih in krajevnih praznikov, naj­ ljubših zabav in veselic, iger, šeg in navad, posebej ob krstu, poroki, pogrebih, cerkvenih proščenjih, narodnih praznikih, g) zbirke pregovorov, praznovernih pogledov, prerokovanj, mnenj iz' ljudskega življenja med poljedelci, pastirji, lovci, rudarji, železarji, h) podatki o tovarnah in manufakturah, trgovini in prometu, obrti in industriji, o letnih in tedenskih sejmih, cenah industrijskih izdelkov, delavskih plačah, luksuznih predmetih, i) besednjak krajevnih jezi­ kovnih posebnosti (idioticon) v vsakdanjem življenju, najbolj uporabljenih in potrebnih besed s priloženo visokonemško izgovorjavo, k) poročila o iznajdbah, napredku znanosti in umetnosti s primerjavo med preteklostjo in sedanjostjo, 1) poročila o odličnih, rodoljubnih in sicer znamenitih dejanjih rojakov, m) opi­ si znamenitih naravnih pojavov in dogodkov (jame, slapovi, razgledi, plazovi, poplave, potresi, kužne bolezni med ljudmi in živalmi, meteorji itd.), n) opisi zdravstvenega stanja ljudi in živali, običajne bolezni in zdravila zanje s po­ datki o dobrih zdravnikih in ranocelnikih, posebej o zelo starih, o medicinskih 2 g To je organiziral, kolikor ml Je znano, le Ankersnofen na Koroškem. 222 O. JANSA-ZORN: HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO postajah, o) opisi starih in novih rudnikov, plavžev in prodaje produktov, p) opisi deželnih okrajev v topografsko-političnem, religiozno-moralnem, fizikal- no-naravoslovnem, znanstvenem, ekonomskem, rudarskem in trgovskem po­ gledu. Od člena 16 dalje statut govori o organizaciji društva. Najprej je rečeno, da Historično društvo za Notranjo Avstrijo21 tvorijo tri pokrajinska društva (člen 16), potem je povedano, da je sedež osrednjega odbora in celotnega dru­ štva v Gradcu, ki ima to prednost, da so tam Joanneum in druge ustanove (člen 17). Posamezna društva imajo sedeže v Gradcu, Celovcu in Ljubljani. Osrednji odbor sestoji iz osmih članov, ti so poleg predsednika še ravnatelj in tajnik ter pet članov. Osrednji odbor izvolijo posamezna društva iz vrst tistih članov, ki stalno živijo v Gradcu (člen 18). Vsako treh pokrajinskih društev ima svojega ravna­ telja, ki mu stoji ob strani tajnik (poslovodja) in trije odborniki (člen 19). Vsa­ ko društvo voli svoje člane znotraj dežele, in sicer može, ki so ali dobri pozna­ valci zgodovine ali delavni raziskovalci ali izobraženi diletanti, ki bi lahko na­ mene društva znatno pospeševali (člen 20). Člani se delijo na prave in častne (člen 21). Vsa tri društva imajo enak namen, t. j . neprestano raziskovanje, skrb­ no ohranjanje in zbiranje raznega gradiva (člen 22). Posamezna društvena rav­ nateljstva v Gradcu, Celovcu in Ljubljani skrbijo na svojem področju za varo­ vanje in zbiranje gradiva (člen 23). Posamezne zbirke starin, arhivi in knjižnice se nahajajo v Gradcu, Celovcu in Ljubljani (člen 24). Pokrajinska ravnateljstva z odbori imajo sestanke vsaka dva meseca oziroma kakor se zdi ravnatelju po­ trebno. Sklepi se sprejemajo z večino glasov, izvršuje jih ravnateljstvo (člen 25). Pokrajinska društva vsako leto na svoji šesti seji pripravijo letna poro­ čila, ki jih predložijo osrednjemu odboru v Gradcu (člen 26). Korespondenco z osrednjim odborom in s člani vodi tajnik, ki tudi piše poročila o društvenih sejah. Tajnik je tudi vodja društvenih zbirk, biblioteke, arhiva in zbirke starin (člen 27). Vsak član prispeva letno članarino 2 gld konv. v. (člen 28). Blagajno in račune vodi eden odbornikov kot blagajnik. Plačila v društvene namene se opravljajo samo po sklepu ravnateljstva in proti pismenemu nakazilu in pod­ pisu ravnatelja. Posamezna društva morajo v letnem poročilu dati popoln fi­ nančni obračun osrednjemu odboru v Gradcu (člen 29). Osrednji odbor v Gradcu ima določene posebne pravice: a) ima vrhovno vodstvo celotnega društva, b) pri njem je matična knjiga (matrika) vseh rednih in častnih članov, c) sprejema z večino glasov glede na želje in sklepe treh dru­ štev vse zunanje člane iz drugih avstrijskih pokrajin in častne člane. Sprejem tujcev kot častnih članov je od primera do primera pridržan mnenju cesarja, d) daje trem društvom razne predloge za izpopolnitev, e) sprejema letne obra­ čune treh društev, f) sprejema in hrani pri svoji zbirki starin, arhivu in biblio­ teki prepise vseh katalogov in seznamov, in če je mogoče, posnetkov in prepi­ sov originalov vseh v društvenih zbirkah nahajajočih se posnetkov, g) pokra­ jinska društva pošiljajo osrednjemu odboru nadaljevanje svojih katalogov in seznamov o prirastku, h) pri osrednjem odboru se nahaja osrednji katalog vseh predmetov, ki so v knjižnicah, arhivih in antikvarijih posameznih društev, in sicer je na posameznih listih označen vsak predmet posebej in seznam urejen po abecedi, i) osrednji odbor sprejema vse izdelke in predstavitve, ki jih pri­ pravijo člani na podlagi skupnega gradiva, k) skliče vsako leto občni zbor in seje celotnega odbora, 1) daje na občnem zboru popolno poročilo o prizadeva­ njih društva, o naraščanju zbirk itd., m) tu dobiva predloge zbranih članov, n) določi že prej iz dospelih razprav in izdelkov tiste, ki bodo prebrani na občnem zboru, o) ima pravico določiti tiste izdelke in razprave, ki jih bo skupaj z let- 21 V naslovu statuta Je imenovano Historično društvo za Štajersko, Koroško in Kranjsko, tu pa Historiêno društvo za Notranjo Avstrijo. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 • 2 223 nim poročilom društva redigiral tajnik in bodo v skladu s cenzurnimi predpisi natisnjene (člen 30). Posamezni zvezki skupnega glasila bodo izdani na skupne stroške in osred­ nji odbor poskrbi za prodajo preko knjigarnarja (člen 31). Posamezen zvezek glasila dobi vsak član, ki je plačal 2 gld konv. v. kot letni prispevek (člen 32). V glasilu naj bodo poleg tekstov tudi litografije ali bakrorezi antičnih predme­ tov, pokrajin, portreti, tako da bi bile važnejše stvari iz zbirk na ta način ob­ javljene (člen 33). Za tiskana dela nudi redakcija nizke honorarje. Po prodaji poda celoten obračun in pošlje ostanek sredstev v blagajno osrednjega odbora za skupne namene (člen 34). Celotno društvo je pod predsedstvom pokrovitelja, ki v primeru bivanja v Gradcu vodi seje osrednjega odbora in potrjuje sklepe s svojim podpisom, ukaže pa tudi sklicati občni zbor in mu predseduje. Za to čast je naprošen za­ ščitnik Joanneuma, nadvojvoda Janez. Pri občnih zborih posameznih društev naj bodo prisotni v Gradcu deželni guverner ali njegov namestnik, pri zborih v Ljubljani in Celovcu pa deželni komisar ali njegov namestnik (člen 35). V primeru razpada oziroma razpusta društva preide vse dotlej zbrano gradivo v biblioteki, arhivu in antikvariju na Štajerskem v last Joanneuma, na Koro­ škem in Kranjskem pa na stanove v Celovcu in Ljubljani z obveznostjo, da te zbirke ohranijo in jih dajo na razpolago prijateljem domovinske zgodovine (člen 36). Statut je imel prvotno 37 členov, končna verzija pa jih ima 36. Dostavek, da je sprejem tujcev kot častnih članov pridržan mnenju cesarja, je dodala dvorna pisarna. Poleg tega je dvorna pisarna zahtevala, da občnemu zboru društva v Gradcu prisostvuje guverner ali njegov namestnik, zboroma v Ce­ lovcu in Ljubljani pa deželni komisar.22 Člen 10, ki je po pisanju Popelke23 omenjal »die indirekten und direkten Einwirkungen der französischen Revolu­ tion auf die innerösterreichischen Länder«, je bil v poznejši verziji spremenjen in se glasi : »Hier bemüht sich der historische Verein vorzüglich die Ueberlief e- rung aus dem Munde der noch lebenden Augenzeugen von den indirekten und direkten Einwirkungen der geschichtlichen Ereignisse auf die innerösterreichi­ schen Länder sorgfältig zu sammeln .. .«24 Kot vidimo, je statut zelo natančno opredelil naloge in cilje društva, po­ pisal razne vrste virov, nakazal, kaj in kako naj se zbira raznovrstno gradivo, da bi nastale posamezne zbirke (knjižnica, arhiv, zbirka starin). Čeprav je morda na eni strani čutiti precejšen poudarek pri raziskovanju zgodovine po­ sameznih plemiških družin, pa se po drugi strani kaže tudi zanimanje za vsak­ danje življenje, za zbiranje ljudskega blaga v »narečju«, za etnografske zani­ mivosti, za gospodarski razvoj tako mest kot podeželja. Vendar je močno čutiti vpliv romantičnega gledanja na zgodovino. 2e 25'. julija 1843 so uradno prosili opat iz Reina, Muchar, Leitner, For- mentini in War tinger nadvojvodo Janeza, da prevzame pokroviteljstvo novega društva in da se izvolijo člani osrednjega odbora in odborov pokrajinskih dru­ štev. Prošnji je bila priložena lista tistih oseb, ki so že leta 1840 bili povabljeni k ustanovitvi Historičnega društva za Notranjo Avstrijo. Na listi je bilo poleg treh Štajercev še osem Kranjcev in osem Korošcev, manjkal je edino nekdanji graški župan dr. J. Maurer. Zdi se, da je bil sprva predviden za ravnatelja kranjskega društva ljub­ ljanski škof Wolf, ki pa je to funkcijo odklonil, baje zaradi starosti25 (star je bil 61 let), morda je odklonitev v zvezi še s čim drugim. Tako je postal ravna- a Popelka, str. 7. 2 3 Popelka, str. 7. 2 4 Tako piše tudi v rokopisu ohranjeni izvod statuta v Arhivu RS (Druät. A, x v n i , fase. 13). 2 a Popelka, str. 8. Škof Wolf je že 1847 častni član društva, po osamosvojitvi društva 1850 pa ga ne srečamo več. 224 O. J A N S A - Z O R N : HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO telj baron Anton Codelli, gubernijski sekretar. Predlog o tem je prišel iz Grad­ ca kot sporočilo guvernerja Weingartna dne 26. oktobra 1843, prav tako za druge člane odbora. Tajnik naj bi bil kameralni prokurator Ulepič, člani pa kanonik Novak, licejski bibliotekar dr. Likavec in muzejski kustos H. Freyer. Glede Likavca je posebej poudarjeno, da zna slovenski jezik in da bo zato lahko koristen.26 Ta predlog je nato osrednji odbor odobril 19. novembra 1843. Štajersko društvo se je konstituiralo takole:27 ravnatelj opat iz Reina, tajnik Muchar, člani pa Leitner, Wartinger in Formentini. Odbor koroškega društva so sestavljali: ravnatelj Franz Fritz, gimnazijski prefekt v Celovcu, tajnik Ja- bornegg, člani pa grof A. Christallnigg, G. Ankershofen in dr. Kumpf.28 Čeprav je bilo v letih, ko se je Historično društvo za Štajersko, Koroško in Kranjsko ustanavljalo, rečeno, da ne bo dobilo prostorov v Joanneumu, je vendarle postal sedež osrednjega društva prav arhiv Joanneuma. Dali so na­ tisniti kar 1000 izvodov statuta, polovico tega je ostalo v Gradcu, po 250 izvo­ dov pa sta dobili kranjsko in koroško društvo. Potem so pričeli akcijo za pri­ dobivanje članstva, ki naj bi se končala konec marca 1844. Osrednji odbor je imel sejo 19. novembra 1843 in je izdelal poziv za včlanjenje v društvo, ki nosi datum 9. decembra 1843.29 Posamezna društva so poskrbela, da so bili ti pozivi objavljeni v tedanjem časopisju, in sicer 13. decembra 1843 v Grazer Zeitung, 18. januarja 1844 v Klagenfurter Zeitung in v 53. zv. Carinthie (1843), za' Kranjsko pa je vabilo za vstop v društvo objavil 1. februarja 1844 Illyrisches Blatt. Pridobivanje članstva je potekalo dokaj ugodno na Kranjskem in Koro­ škem, manj pa na Štajerskem. Junija 1844 je predložil guverner Weingarten nadvojvodi Janezu imenski seznam 291 članov kranjskega društva, od tega je bilo kar 81 duhovnikov. Koroško društvo je tedaj imelo 232 članov (septembra že 250), medtem ko je opat iz Reina 1. avgusta 1844 predložil seznam 66 rednih in 5 zunanjih članov štajerskega provincialnega društva.30 Vendar imamo za konec leta 1844 že naslednje podatke: Kranjsko društvo 320, Koroško društvo 312 in Štajersko društvo 214, skupaj torej že 846 članov.31 Nato so v letu 1844 začasni odbori vseh treh pokrajinskih društev sklicali nekakšne ustanovne občne zbore, kjer so izvolili stalne odbore. Prvo je bilo Historično pokrajinsko društvo za Kranjsko, ki je tak zbor imelo 5. septembra 1844 v Ljubljani in izvolilo za ravnatelja barona Antona Codellija, za sekre­ tarja dr. Karla Ulepiča in za člane kanonika Novaka, bibliotekarja Likavca in Henrika Costo.32 Koroško pokrajinsko društvo je imelo svoj občni zbor 16. sep­ tembra 1844. Ravnatelj je postal Gottlieb Ankershofen, člani odbora pa Anton Gallenstein, Markus Jabornegg in dr. Kumpf. Nazadnje je imelo štajersko po­ krajinsko društvo občni zbor 14. oktobra. 1844 ob navzočnosti 41 članov. Za ravnatelja je bil izvoljen opat Ludwig Crophius iz Reina, za sekretarja Muchar, za člane pa Leitner, Wartinger in prof. Hassler (odpadel je torej Formentini)! Medtem se je osrednji odbor ukvarjal z žigom in diplomami za člane. Po kon­ stituiranju odborov treh pokrajinskih društev je nadvojvoda Janez želel tudi čim hitreje zbrati delegate vseh treh društev in začasni osrednji odbor progla­ siti za stalnega. Vendar pa se je vse skupaj zakasnilo, zato je ravnateljstvo šta- jerskega društva začasno prevzelo funkcijo osrednjega odbora. Tako so na še­ fe Popelka, str. 8. 1943 "t Н 2 ' 4 - В р а Ш П 1 к 1 1 б Г ' Z U r H u n d e r 4 a h r f e l e r d e s Geschichtsvereins für Kärnten, Carlnthla I, 2 8 Jonann Gottfried kumpf (1781—1862) je študiral medicino na Dunaju, služboval na med drugim tudi v Trstu (1805-1811), nato v Celovcu. Poleg zdravniške službe so ga zanimala tudi arheološka, zgodovinska In literarna raziskovanja, objavljal je v Carinthli In Kärntnerische Zeit­ schrift, oba časopisa pa je tudi sam nekaj časa urejal. Bil je clan raznih društev, med drueim tudi koroške Kmetijske družbe, dopisni član zdravniškega društva na Dunaju itd. is Braumüller, str. 24. ™ Popelka, str. 8. 'IL Wirken des historischen Vereins für Innerösterreich, MHK 1846, str. 17. Popelka sicer navaja kot člana odbora Freyerja, vendar pa je iz članka Genesis des hi­ storischen Vereins für Krain (MHK 1858, str. 79-80) razvidno, da Je bil odbornik H. Costa ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 1 225 Stankih štajerskega društva obravnavali tudi nekatera vprašanja osrednjega odbora, med drugim, kakšna naj bosta pečat in diploma za člane društva. Končno se je 3. decembra 1845 pod vodstvom nadvojvode Janeza sestal stalni odbor Historičnega društva za Notranjo Avstrijo. Opat iz Reina je postal ravnatelj skupnega društva. Odborniki iz posameznih pokrajin so bili: za Šta­ jersko Muchar in Leitner; za Koroško Christalnigg in Perisutti; za Kranjsko pa Ludwig Mandel in Franz C. Kalchberg.33 Osrednji odbor je v letu 1846 raz­ vil živahno dejavnost na področju raziskovanja nekaterih arhivov v državi, pa tudi zunaj nje. Na sestanku 3. maja 1846 je predlagal Muchar, da bi se povezali s Kraljevsko biblioteko v Münchnu in pregledali v tamkajšnjih rokopisih, kaj imajo zanimivega za notranjeavstrijske dežele. Posebej pa so poudarili tudi pomen bogatega arhiva nekdanjega patriarhata v Ogleju za notranjeavstrijske dežele: »Diesen für die Geschichte Innerösterreichs unentbehrlichen Urkun­ denfond zu erheben, hat sich der provisorische Centralausschuss die ernste Mühe gegeben, und durch die gnädigste Mitwirkung Seiner kaiserlichen Ho­ heit bereits Cividale, S. Vito, S. Daniele und Udine als die vorzüglichste Fun­ dorte, in welchen die Theile des alten Aquilejer Archives zerstreut liegen, aus­ geforscht.34 V ta namen so bili osrednjemu odboru predani tudi pravkar izšli Documenti per la storia del Friuli, ki jih je pripravil opat Giuseppe Bianchi in vsebujejo prav tako mnogo zanimivega za vse tri dežele. Mnogo je bilo še ne­ raziskanega. Osrednji odbor se je obrnil tudi na predstojnika Dvornega in državnega arhiva na Dunaju in dobil zagotovilo, da so tam mnogi zanimivi ma­ teriali za zgodovino Notranje Avstrije, zlasti v oddelkih salzburške nadškofije, oglejskega patriarhata in goriško-tirolskih grofov. Sklenili so, naj bi za take raziskave usposobljen član društva šel na Dunaj in tam stvari pregledal.35 Kaže, da je to nalogo dobil Muchar, ki je potem v ohranjenem poročilu z dne 30. septembra 1846 opisal izsledke svojega dvajsetdnevnega raziskovanja in napravil vrsto regestov in izpiskov listin, ki se nanašajo na Štajersko, Koroško in Kranjsko.36 V veliko pomoč pri tem delu mu je bil namestnik direktorja du­ najskega arhiva Chmel,37 ki ga tudi Mittheilungen des historischen Vereins für Krain večkrat zelo hvalijo in je postal kasneje častni član kranjskega društva. Potem so razpravljali oktobra 1846 tudi o obisku beneških arhivov. Tako se je pričelo precej načrtno in sistematično delo v večjih arhivih, obenem je potekalo tudi delo za zbiranje gradiva za cerkveno topografijo Notranje Av­ strije, in sicer tako, da je društvo prosilo za podporo deželni gubernij in ško­ fijske Ordinariate ter razposlalo vsem dekanijam, far am in lokali j am tiskane vprašalnike, da bi tako dobili podatke o prepisih listin, ki jih imajo cerkvene oblasti in o spomenikih raznih vrst.38 . ra Popelka, str. 10 in objavljeni seznam članstva Iz leta 1847 (Narodni muzej). — Franz C. von Kalchberg (1807—1830) je končal gimnazijo v Mariboru, študiral pravo v Gradcu In na Du­ naju bil med drugim tudi stanovski poslanec In se je zlasti zavzemal za Izgradnjo železnice sko^ zl Štajersko. 1848 je bil kot zastopnik mesta Gradec Izvoljen v frankfurtski parlament, od tu se je vrnil že 13. junija, da bi kot zastopnik plemstva v deželnem zboru sodeloval pri predlogu za­ kona o zemljiški odvezi. Decembra 1848 je bil poklican na Dunaj, večkrat sodeloval v ministr­ stvu za trgovino, vodil sekcijo za železnico, pošto, telegraf Itd. » MHK 1848, str. 18. 3 3 MHK 1846, str. 18—19. 3 8 Popelka, str. 10, navaja natančno število vseh regestov. 37 Josef Chmel (1798—1858), sin matematika Adama Chmela. 1816 Je vstopil v samostan St. Florian; bil Je samostanski bibliotekar. V letih 1830—1833 je opravil arhivske študije v Dvornem in državnem arhivu na Dunaju, nato je bil arhivar in namestnik direktorja tega arhiva, član Akademije znanosti in številnih drugih znanstvenih društev In ustanov. Napravil Je številne znanstvene in organizacijske načrte, predvsem glede raziskovanja srednjeveških virov. Tudi Hi­ storično društvo za Kranjsko ga Je Izvolilo za svojega častnega člana. V svojem času je veljal za vodilnega avstrijskega zgodovinarja, napisal je več zgodovinskih del In Izdal več publikacij arhivskih virov. _ , ., . 3 8 MHK 1846 str. 18. — V Arhivu HS (Društ. A. XVin, fase. 13) sem našla vprašalnik, za ka­ terega domnevam, da je tisti, ki ga omenjajo MHK. Obsega skupno 20 vprašanj (morda jih je bilo še več, a niso ohranjena). Vprašalnik je sicer brez letnice, vendar bi glede na vsebino lah­ ko sklepali, da je Iz 40. let. Izpolnjevali naj bi ga po farah in dekanijah. Poudarjeno je pisano v slovenščini (!). Vprašanja se glasijo: 1. Ali Je v fari in kje leži kraj ali grič, ki ga ljudstvo ime­ nuje »•Gradišče«? 2. AU Je kakšen kraj, ki ga ljudje Imenujejo »Groble« aU »grüble«? 3. Ali so v okolici griči ki jih ljudje imenujejo »gomile« ali »na gomilah«? Ce so, koliko jih je? 4. Ali ob­ stoje kraji z imenom »Ternovo« ali »na ternovim«? 5. Ali se pojavljajo krajevne oznake »Stra- 226 O. J A N S A - Z O R N : HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO Sodelovanje s furlanskimi občinami v zvezi z beneškimi arhivalijami bi kmalu imelo za posledico prostorsko povečanje Notranjeavstrijskega društva Junija 1847 je namreč v Krminu (Cormons) bilo ustanovljeno Društvo za raz­ iskovanje Furlamje, njegov predsednik je postal Franc Manzano, ki je ponudil vključitev tega društva v Historično društvo za Notranjo Avstrijo. Vendar je osrednji odbor glede tega zavzel odklonilno stališče, češ da je že sedanja dru­ štva težko uskladiti, pomisleke so imeli še zaradi oddaljenosti in zaradi jezika3 S Poleg tega je osrednji odbor moral reševati vrsto perečih vprašanj, med dru­ gim je nastal leta 1846 problem zaradi preselitve važnih arhivalij iz arhiva štajerskega gubernija v dunajski Državni arhiv. Medtem ko je Muchar ničesar sluteč iskal listine za področje Notranje Avstrije na Dunaju, je v Gradcu du­ najski državni arhivar Andreas Meiller ukazal odpeljati več sto dragocenih aktov in številne rokopise v Državni arhiv na Dunaj. Ker je bil to čas gradnje južne železnice, pri tej gradnji pa so prihajale na dan številne najdbe zlasti novci in druge starine, se je osrednji odbor zavzel za to, da bi na Dunaj poši­ ljali le posnetke in opise najdb.40 _ Nekaj napetosti med tremi društvi, vključenimi v notranjeavstrijsko dru­ štvo, je nastalo tudi okrog skupnega glasila Schriften des historischen Vereines fur Innerösterreich. O izdajanju skupnega glasila so se pogovarjali že od vsega začetka, še posebej pa od 1846 dalje, vendar pa sta predvsem Koroška in Kranjska želeli imeti svoja historična glasila. Edino štajersko društvo se je strinjalo, ker so njegovi vodilni možje prav­ zaprav vodih tudi' osrednji odbor, ta pa je imel po členu 30 vsa pooblastila glede vsebine. Ze 1846 je skušal ravnatelj koroškega društva Ankershofen pri­ četi z izdajanjem lastnega periodičnega glasila z naslovom Archiv für Geschi­ chte des Herzogtumes Kärnten, vendar mu je višja cenzurna oblast to odbila pri čemer se je sklicevala na izjavo osrednjega odbora, da tako glasilo ni po­ trebno. Najbrž je bilo tu res nekaj bojazni, da potem nihče ne bo pisal za osrednje glasilo in se to ne bo moglo prodajati. Zanimivo pa je, da je kranj­ skemu društvu uspelo že leta 1846 pričeti z izdajo lastnega glasila Mittheil­ ungen des historischen Vereins für Krain (MHK), čeprav tudi tu ni šlo brez težav, končno pa je osrednji odbor na to pristal. Vendar so smele Mittheilun- gen tedaj objavljati le periodična poročila o delovanju in pridobitvah društva sicer pa sestavke manj važne vsebine.41 Nikakor pa list ni smel biti popolnoma samostojen. Vsebinsko je list prva leta res bil tak, ker so Kranjci te pogoje sprejeli. Odnos koroškega društva in osrednjega odbora pa je ostal še naprei napet. ? Л t â r n P £ d Д £ a < \ r P » e е т . ? d : ^ w P o đ z l d ~ > -Prezid« all -V zideh«? 6. AU se pojavlja poimenovanje grad« " a l d o v ä ^ ZSff^Ìf I A U S e P o v i j a j o i m e n a k o t »ajdna-, »a jdoWi zlđ°,"ajSovskl f r ld îzM «ипД, JIH' 7 ! 8- A U ° b s t ° 3 e ostanki zldovja, o katerem govori ljudstvo: »da je Turk !s?fri £ . г : Л Ч п ) л ? ( < Ш ~ Ч 1 " đ a g a ( Ј Ш ) ј е T u r k Poderi« all podobno? 9. AU se pojavlja ime « a « = g r V ? - A Ì S 0 ? e s t n e p o t i a U ta"8*1 v S ° z d u a11 n a P ° 4 " znani pod imenom »stara ce- b » ^ i ^ r l р о ' Л а и z g o l J - c e s t a « tudi »ostras« in kje potekajo? U. AU se nahajalo v cerkvah t k a r P „ ^ h t ' e?? v e t n »?, stavbah ali sicer kje kamni ali stebri z rimskimi napisi a U v k l e s L Y m i ^ l ^ £ u Z n a n k ^ n V L U a n , a 3 d e n Ì ( č e Ie z n a n o ) ? 12- A U *e k ^ e v o k o l i c l P ° z " a n kraj kjl? so P r i ora-w>™„k p a j u l p d ; p n ä u n a d a n s t a r i n o v c i - železno ali bronasto orodje, bronasti nakit oklesani S i s , t a J a ° P e k a ; Posoda, ali malta s koščki opeke? 13. Ali se nahajajo v okoUci zbrušeni aH filZrtif,ni , k a , m , n l ' к У Ш « u d s t v o imenuje »strele« in ali so bili morda najdeni priostren? in oäi- K r t k „ r e s „ " " k a m " i ? "• AU je kdo in kje v okolici našel predmete, imenovane pod 12 in 13 • ali kdo poseduje kakršnekoli starine? 15. AU so v okolici jame aU votline? Ali so tam našU kam- ? £ » , f , J l v a l S k , e a . " . č ° v e š k e k o s t l ? A l i s e « u d s k e pripovedke navezujejo na votUne? ?6 Se nahaja * £ £ *? 1 , v »°,k o U c l k a j o m e m D e vrednega v zvezi s starinami? Kako daleč nazaj segajo krstni n 3k g,f J 7 n A 1 i , , ? L m e đ " u d s t v o m Pripovedke, ki se nanašajo na sv. valburgo in sv l u n i g u n d S ' 13. Ah se pojavljajo vraževerne navade ob božiču, veliki noči in ob kresovanju ali se stare Dri- povedke navezujejo na te ali na druge velike praznike? 19. Ali ljudstvo kaj ve o kronani kaM ali o omeli: tičji Um (viseum album), ali vedo pripovedovati o zeUščih in kaj meni ljudstvo o ciganih? 20. Ali se pojavljajo v okolici imena oseb, krajev, gora, voda itd., katerih pomen le ne и Д е - a . f slovenskim jezikom nerazložljiv, in katera so to? - Vprašalnik nekoliko spominja na tistega, ki ga je kasneje I. Kukuljevič pošiljal članom Društva za povestnicu jugoslavensku in na katerega je odgovarjal S. Kociančič v Arhivu III, 1854. Delno so Kukuljevičev vprašalnik ob­ javile tudi Novice 11. 8. 1858 (str. 251) vjjiaaainiK OD 3 8 Popelka, str. n . 40 Popelka, str. 11. 41 Popelka, str. 12. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 227 Leta 1847 so skušali sklicati prvi splošni zbor članov Notranjeavstrijskega historičnega društva, kjer bi razpravljali tudi o skupnem časopisu, njegovi vse­ bini in denarnih prispevkih. Zaradi slabe udeležbe zastopnikov pokrajinskih društev na sejah osrednjega odbora se nekako niso mogli zediniti o nekaterih vprašanjih. Tako so zbor odlagali in končno razposlali tiskana vabila za 4. april 1848 ob 9. uri, ko naj bi bil zbor v veliki dvorani deželne hiše v Gradcu. Vabilo vabi k udeležbi vse člane, vendar poudarja, da bodo ravnateljstva poskrbela, da prideta iz vsake dežele po dva pooblaščena poslanca, ki bi občnemu zboru prestavila delovanje svojega društva, potem pa tudi sklepe tega zbora prenesla na pokrajinska društva. Predviden je bil naslednji dnevni red: 1. Predstavitev poslancev treh dežel, 2. Govor predsednika društva, 3. Poročilo osrednjega od­ bora o delovanju odbora in celotnega društva, 4. Poročila posameznih ravna­ teljstev (za Štajersko, za Koroško in za Kranjsko), 5. Predlog osrednjega od­ bora za ustanovitev osrednje društvene blagajne, 6. Predlog osrednjega odbora o po statutu zagotovljenem skupnem društvenem časopisu, 7. Predlog osred­ njega odbora, ki obravnava čas veljavnosti volitev tako osrednjega odbora kot deželnih društvenih odborov, 8. Predavanja poslancev treh pokrajinskih dru­ štev, 9. Predavanja posameznih društvenih članov.*2 Revolucija je preprečila, da bi se ta občni zbor sestal in tako nikoli ni pri­ šlo do skupnega sestanka treh pokrajinskih društev v širšem sestavu. Po letu 1848 pa je bilo vedno bolj jasno, da se bo društvo prej ali slej razdelilo na tri samostojna društva. Kljub raznim nesoglasjem je vendarle uspelo 1848 izdati en zvezek skupnega glasila. Schriften des historischen Vereines für Inneröster­ reich sestoji iz treh delov; vsak del je prispevala ena dežela. Najobsežnejša je razprava, ki jo je napisal štajerski župnik Richard Knabl43 z naslovom Wo stand das Flavium Solvense des C. Plinius? Obsegala je 108 strani in 258 lito­ grafskih posnetkov različnih najdb (skupaj še 32 strani v dodatku). Po obsegu so sledili prispevki s Koroške, in sicer Gottlieb Ankershof en: Ueber den histo­ rischen Anlass zur Sage von den Verheerungszügen der Margaretha Maulta­ sche in Kärnten, Felix Anton Benedikt: Der Schule Leben und Wirken in Kärntens Mittelalter in isti Die Fürsten von Dietrichstein. Skupaj so ti trije prispevki obsegali 80 strani. Prispevka s Kranjske sta bila dva. Henrik Costa je dal biografsko skico o juristu Josephu Camilu Schmidburgu, rojenemu v Gradcu, ki ima med drugim kot ljubljanski guverner velike zasluge za razisko­ vanje in izsuševanje ljubljanskega barja. Umrl je leta 1846. Jožef Anton Bab- nik (Babnigg) je prispeval biografijo Franca Hladnika, rojenega v Idriji, zna­ nega botanika in raziskovalca slovenske flore, ustanovitelja ljubljanskega bo­ taničnega vrta, pedagoga in pisca. Ob kranjska prispevka imata skupaj le 29 strani.44 Publikacija je bila verjetno tiskana v 1500 izvodih, od tega jih je ko­ roško društvo prodalo le 42 in je od prejetih 500 izvodov vrnilo v Gradec osrednjemu odboru preostalih 458. Popelka trdi, da je večino stroškov za Schriften nazadnje že po likvidaciji osrednjega odbora pokrilo štajersko dru­ štvo.45 Na Kranjskem so, kot poročajo Mittheilungen, to publikacijo prejeli vsi člani pokrajinskega društva, ki so plačali več kot dva goldinarja letnega pri- 42 AS Društ. A, XVIII, fase. 13. Popelka, str. 13. 4 ì Richard Knabl (1789—1874), zgodovinar In arheolog. Studij teologije je opravil v Gradcu, nato je bil kaplan in župnik po raznih krajih na Štajerskem, od 1838 dalje pa v Gradcu. Pre- težno se je ukvarjal s študijem epigrafskih spomenikov rimske dobe (tudi na območju Spodnje Štajerske, predvsem rimske Celeje). Bil je med ustanovitelji Historičnega društva za Notranjo Avstrijo, član odbora tega društva, pisec razprave »-Wo stand das Flavium Solvense des Cajus Plinius?« v Schriften (1848). Potem je bil zelo delaven v Historičnem društvu za Štajersko, kjer je v MHVSt objavil številne članke. V glasilu kranjskega Historičnega društva je z njim polemi­ ziral D. Trstenjak leta 1854 v zvezi s Knablovim člankom Der angebliche Deus Chartus auf einer römischen Inschrift zu Videm (MHVSt 1853). Objavljal je tudi v glasilu koroškega Historičnega društva Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie, v Notizenblatt der kaiserlichen Akademie der Wissenschaft. Samostojno je izdal epigrafsko razpravo »Der angebliche Götter- Dualismus an den Votivsteinen zu Videm und Aquileja« (1855). Bil je tudi častni član koroškega in kranjskega Historičnega društva. 4 4 Schriften des historischen Vereines für Innerösterreich, 1848, 217 Str., XXXII tab. 4 5 Popelka, str. 17. 228 O. JANŠA-ZORN: HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO spevka (obenem so dobili tudi kranjske Mitheilungen). Čeprav so še v začetku leta 1850 Mitheilungen vabile svoje sodelavce k pisanju tako v lastno kot v osrednje glasilo, je pa treba priznati, da so zadnjemu posvečale dokaj malo pozornosti, obširneje so se razpisale le o Knablovi razpravi, na ostale pa opo­ zarjale bolj mimogrede v drobni opombi.46 Vendar pa v poročilu občnega zbora kranjskega društva z dne 5. septembra 1850 prihaja na dan, da jim je osrednji odbor poslal 500 izvodov Schriften, čeprav so jih zahtevali le 300. Ker bi imeli za odvečne izvode prevelike dodatne stroške, so na občnem zboru sklenili, da preostalih 200 izvodov vrnejo centralnemu odboru v Gradcu.47 V letih 1846 in 1847 je bilo zelo uspešno sodelovanje osrednjega odbora z bavarsko Hof- und Staatsbibliothek v Münchnu. Tudi tja so poslali enega člana odbora (verjetno spet Mucharja, kajti Ankershofen se v svoji spomenici jezi, da take naloge dobivajo le štajerski zastopniki), ki je izpisoval za zgodo­ vino notranjeavstrijskih dežel pomembne vire. Verjetno je zato prišlo 1847 do imenovanja nekaterih članov bavarske dvorne biblioteke za častne člane Histo­ ričnega društva za Notranjo Avstrijo. To so postali: Philipp Lichtenthaler (di­ rektor), Schmeler (kustos), Lommel (raziskovalec bavarskega narečja in tajnik državnega arhiva), kasneje pa še prof. dr. Burkhard. Pregledovanje virov in državne biblioteke sploh pa je Dunaj vezal na pogoj, da bi obenem iskali tudi plemiške matrike za namene dunajskega Dvornega in državnega arhiva.48 ' Ze od vsega začetka je bilo čutiti željo po večji samostojnosti koroškega deželnega društva z Ankershof nom na čelu. Ta se je predvsem pritoževal, ker je bilo raziskovanje miinchenskih arhivov privilegij štajerskega društva, Ko­ rošcem pa so tako zahtevo in prošnjo za denarno pomoč zavrnili. Skupni časo­ pis je bil prav tako trn v peti. Ankershofen je predlagal štiri časopise, tako da bi vsako društvo imelo svoje glasilo, poleg'tega bi bilo pa še skupno.49 Zelja po lastnem časopisu se ni uresničila.50 Res je že izhajala Carinthia (od 1811), ven­ dar je v tem času bila usmerjena bolj v leposlovje in je šele kasneje prevzela dela z zgodovinsko vsebino. Koroškemu društvu se je zdelo, da se ne more pri­ merjati s štajerskim niti s kranjskim, ker so v Gradcu imeli Joanneum, v Ljub­ ljani pa deželni muzej, medtem ko je v Celovcu tedaj še manjkala taka usta­ nova.51 Tako so se Korošci v tej prvi fazi borili predvsem za ustanovitev zgo­ dovinskega deželnega muzeja, ki bi mu bil priključen arhiv. V zvezi z zahtevami koroškega historičnega društva je ohranjena obsežna spomenica z datumom 31. 12. 1847,52, ki jo je pripravil med bivanjem nadvojvode Janeza v Celovcu Ankershofen in v kateri se pritožuje nadvojvodi Janezu. Med drugim je po­ udaril, da se je članstvo koroškega društva ob občnem zboru oktobra 1847 že povzpelo na 511 članov in je tako daleč preseglo obe drugi društvi. Tudi na arhivskem področju so imeli lepe uspehe, kar je med svojim obiskom pohvalil celo J. Chmel iz dunajskega Dvornega in državnega arhiva. Izkopavanja, zbirke novcev, knjižnica, vse je močno napredovalo. Anker­ shofen je opozarjal zlasti na počasno izgotavljanje vpisnih listin s strani osred­ njega odbora, zaradi česar so nekateri člani menda celo zagrozili z izstopom iz društva. Dalje pravi, da je bil osnovni namen nadvojvode Janeza, da bi usta­ novili deželna društva, ki bi bila združena v skupni znanstveni zvezi v osred­ njem društvu za Notranjo Avstrijo. Razcvet deželnih društev naj bi bil odvisen od njihove samostojnosti: »Wird der Landesvereinen aber nur der Name ohne Ehre nur als Theile eines grossen Ganzen betrachtet, so fürchte ich, dass der Fall, welcher bei andern ähnlichen grossen Vereinen stattfindet, auch bei dem Innerösterreichischen Cen trai vereine eintreten dürfte, die Theilname würde 4 6 MHK 1850, Str. 8—9. 47 MHK 1950, Str. 22. 4 8 Popelka, str. 14. 4 9 Popelka, str. 15. 5 0 Braumüller, str. 26. 5 1 Leta 1844 ustanovljeni muzej v Celovcu je bil usmerjen Izključno v naravoslovje. 5 2 Spomenico je našel Popelka v graškem joanneumu (Landesarchiv Joannea, 3946). ZGODOVINSKI ČASOPIS 45'. 1991 • 2 229 nach und nach abnehmen, die Zahl der Mitglieder würde statt zuzunehmen abnehmen, der nöthige Fond würde geschmälert werden, und die Direktionen würden kaum mehr etwas für das Provinzielle, und vollends nichts für das Gemeinsame Thun können«.53 Rešitev vidi Ankershofen v ohlapni zvezi, kakor jo kaže tedaj Historično centralno društvo za Nemčijo. Centralno glasilo naj bi bilo rezultat dela deželnih društev in njihove posebne dejavnosti za skupne na­ mene. Ankershofen se je tudi jezil, ker je kranjsko društvo neposredno imeno­ valo častne člane,54 medtem ko so jih oni vedno dali v potrditev osrednjemu odboru. Seveda pa bi spremembe, kakršne si je zamišljal Ankershofen, zahte­ vale spremembo statuta Notranjeavstrijskega historičnega društva, kar bi za­ htevalo daljši postopek in privolitev cesarja. Na sploh je pri nekaterih raziskovalcih prevladalo mnenje, da so prav močna centralizacija in vloga osrednjega odbora y Gradcu, poleg tega pa še redakcijski monopol graškega osrednjega odbora, pripomogli k odporu pred­ vsem pri koroškem,55 deloma pa tudi pri kranjskem društvu. Zdi se, da ti dve društvi že od začetka mislita na osamosvojitev, saj npr. glasilo Historičnega društva za Kranjsko že leta 1846 nosi naslov Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, čeprav je uradni naziv društva Historischer Provinzial-Ve­ rein für Krain. V kranjskem glasilu je tudi sorazmerno malo poročil o delu osrednjega društva, o' njegovih sejah in prizadevanjih. Vse do leta 1850 ne za­ sledimo v Mittheilungen nobenih predlogov za popolno osamosvojitev kranj­ skega društva, čeprav po drugi strani tudi ni objavljena nobena korespondenca z osrednjim odborom. Sele 1850 so Mittheilungen objavile korespondenco z Gradcem, ko je šlo za vprašanje ukinitve Notranjeavstrijskega historičnega društva in ustanovitev treh samostojnih društev. Najbrž so dogodki leta 1848 tudi po svoje prispevali k hitrejši odločitvi za ustanovitev samostojnih društev. Poleg tega je prišlo do sprememb v društvenem pravu, ki jih omenjajo tako Mittheilungen58 kot tudi Popelka.57 Junija 1849 je umrl Albert Muchar, duša in glavni zagovornik Notranjeavstrijskega historičnega društva, avtor prvih sta­ tutov, neutrudni raziskovalec "arhivov itd. Ze spomladi 1849 se je pričela živahna dejavnost v zvezi z ločitvijo treh društev. Tako je osrednji odbor že 20. 3. 1849 obvestil nadvojvodo Janeza o po­ trebi ločitve. Nadvojvoda Janez je iz Frankfurta ob Maini 19. aprila 1849 spo­ ročil svoje obžalovanje, vendar se je strinjal, da pride do izstopa koroškega društva in je napisal: »Der. Ausschuss wolle hiernach das Entsprechende ein­ leiten, jedoch noch früher erwägen und nach Anfrage und nach Umständen entscheiden, ob es nicht vielleicht nach den Wünschen Krains — rücksichtlich dieser Provinz — beim bisher bestehenden Verbältniss bleiben könnte, wonach sich nur zwei Vereine, einer für Steiermark und Krain und der andere für Kärnten ergeben würden.«58 O ideji kranjskoštajerskega društva na eni in ko­ roškega na drugi strani je govora tudi še v naslednjem v Mittheilungen objav­ ljenem dopisu osrednjega odbora z dne 2. junija 1849 ravnateljstvu kranjskega deželnega društva.58 V tem dopisu je med drugim poudarjeno, da je obstoj No­ tranjeavstrijskega historičnega društva povezan z velikimi težavami, ki osred­ njemu odboru skoraj onemogočajo statutarno delovanje in tako ne samo v osrednjem odboru, ampak tudi v posameznih društvih vzbujajo občutek nepri­ jetnosti. Kot dokaz navajajo, da osrednjemu odboru ni dana nobena zanesljiva dotacija in da bi brez podpore štajerskega deželnega historičnega društva sploh 5 3 Iz Ankershofnove spomenice 31. 12. 1847, ki jo navaja Popelka, str. 15. 5 4 Leta 1847 so bili v kranjskem pokrajinskem društvu trije častni člani: 1. Baron Joseph Weingarten, guverner, 2. Anton Alojzij Wolf, knezoäkof ljubljanski, 3. Grof Karl Weilsperg Hai- tenau, med drugim častni meščan Ljubljane. Nihče teh treh ni ostal častni član tudi po osamo­ svojitvi društva leta 1850. 5 3 Braumüller, str. 26—27. Podobno tudi Margarete Janik v disertaciji o koroškem društvu. 5» MHK 1850, str. 22. " Popelka, str. 16. 5 8 MHK 1850, str. 26. 5" MHK 1850, str. 25—26. 230 O. JANSA-ZORN: HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO ne moglo delovati, niti ne bi mogel iziti 1. zvezek skupnega glasila. Glede ko­ roškega društva pa pravi dopis : »... nichts zu erwähnen davon, dass die Pro- vinzial-Direction für Kärnten schon vom Anfange her die völlige Ungebun- denheit des kärntnerischer Vereines zu behaupten sich vorsetzte, dass sie zu keinen gemeinschaftlichen Unternehmungen die Hand bot, gegen jede Beitrag­ sleistung protestirte, und mit genauer Not für die allerunentbehrlichsten Com- munalauslagen ihren Antheil hintennach leistete.« Razen tega omenjajo še dru­ ge težave, ki so nastale v osrednjem odboru zaradi izgube treh članov. Dva sta šla službovat zunaj Štajerske, eden (L. Mandel) pa je umrl. Tako bi pod nor­ malnimi pogoji bilo treba razpisati volitve za dopolnitev osrednjega odbora, in sicer enega, ki bi zastopal Koroško, in dva, ki bi zastopala Kranjsko. Končno se je osrednji odbor nekako strinjal z izstopom koroškega društva, glede kranj­ skega pa pravi: »An die löbliche Direction von Krain aber ergeht das höfliche Ersuchen um gefällige Eröffnung, ob der Verein für Krain vielleicht ebenfalls die gänzliche Auflösung des bisherigen Gesellschaftverbandes wünsche, oder ob dieselbe Gesellschaftsverbindung mit dem steiermärkischen Vereine beizu­ behalten gesonnen sey, — in welchem Sinne auch die gegentheilige Frage unter Einem an die Direction für Steiermark gestellt wird.« Dogodki so si nato sledili dokaj hitro. Ravnateljstvo in odbor Historičnega društva za Kranjsko sta nadvojvodi Janezu sporočila svojo odločitev glede lo­ čitve Historičnega društva za Notranjo Avstrijo v tri samostojna društva že 15. avgusta 1849. Vendar je nadvojvoda Janez zagovarjal stališče, da bo ločitev pravomoćna šele, ko se zanjo izrečejo na občnih zborih društev posameznih de­ žel.60 Preseneča, da se je kot prvi za samostojnost izrekel občni zbor Historič­ nega društva za Štajersko, in sicer že 21. junija 1849.61 Ta datum velja tudi kot datum novoustanovljenega Historičnega društva za Štajersko. 24. oktobra 1849 se je na občnem zboru v Celovcu tudi Historično društvo za Koroško izreklo za samostojnost. Sele sklep Historičnega društva za Kranjsko, sprejet na občnem zboru 5. septembra 1850 v Ljubljani, je pravzaprav pomenil konec obstoja No- tranjeavstrijskega historičnega društva in ustanovitev samostojnih društev: Historičnega društva za Štajersko, Historičnega društva za Koroško in Histo­ ričnega društva za Kranjsko. Ker sta sklepe o teh odločitvah poslali Historično društvo za Koroško 8. marca 1850 in Historično društvo za Kranjsko 4. novem­ bra 1850 v Gradec štajerskemu društvu, se včasih tudi ti datumi pojavljajo kot datumi začetka samostojnih društev.62 Tako je torej leta 1850 Historično društvo za Notranjo Avstrijo prenehalo obstajati. Kakor smo videli, v vseh letih svojega obstoja ni uspelo organizirati niti enega skupnega občnega zbora, deloval je le centralni odbor in izšel je le en zvezek skupnega glasila. Kljub temu je društvo odigralo določeno pozitivno vlogo; v svojem statutu je nakazovalo naloge in usmeritev svojega dela; začetki organiziranega zgodovinskega raziskovanja, predvsem pa zbiranja zgodovin­ skega gradiva so prav gotovo plod skupnih prizadevanj zgodovinarjev in raz­ nih ljubiteljev zgodovine, združenih v Historičnem društvu za Štajersko, Koro­ ško in Kranjsko. II. HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO: ZAČETKI, STATUT, POVERJENIKI V Ljubljani je nastal 1821 muzej (v Gradcu 1811, v Trstu 1825, v Celovcu 1844), leta 1839 pa je bilo ustanovljeno Društvo kranjskega deželnega muzeja, leta 1843 pa tudi Historično pokrajinsko društvo za Kranjsko kot del Historič- 6 0 MHK 1850, str. 26, Zuschrift des historischen Vereins für Steiermark ddo. Graz, 1. März 1850. 8 1 MHK 1850, str. 26. Krones navaja kot datum te odločitve 8. julij 1849. (F. Krones, Der hist Verein für Steiermark, sein Werden und Bestand, S.-A. aus der Tagespost; isti: Der hist Ve­ rein für Steiermark von 1850—1900, Graz 1900). Popelka, str. 21 navaja prav tako datum 21. 6 1849 " W. Brantner, 100 Jahre Historischer Verein für Steiermark, ZHVSt 41, 1950, str. 24—72' ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 231 nega društva za Notranjo Avstrijo. Mal omenja, da je Sedlnitzky 16. februarja 1842 poizvedoval glede ljubljanskih predlagateljev za ustanovitev tega dru­ štva.83 1. februarja 1844 je Illyrisches Blatt objavil vabilo za vstop v kranjsko pokrajinsko društvo, ki pojasnjuje namen ustanovitve skupnega historičnega društva, njegovo nalogo in organizacijsko strukturo. Prispevke in darove vseh vrst naj se pošilja na naslov začasnega tajnika Ulepiča. Zbiranje darov je bilo kar uspešno, saj je samo leta 1844 Illyrisches Blatt objavil štiri naj stkrat se­ znam darovalcev. 25. julija 1844 je začasno ravnateljstvo društva objavilo v Illyrisches Blatt izvlečke iz prvega dela statuta Notranjeavstrijskega historič­ nega* društva in opozorilo, naj bi v okviru društva nastala historična biblio­ teka, kranjski deželni arhiv in zbirka starin. Iz članka izvemo, da je društvo pri pridobivanju članov imelo kar lep uspeh, saj je do tedaj bilo včlanjenih že 300 članov, pričakujejo pa jih še več. Izražena je tudi želja, da bi bile licejska knjižnica, muzej in društvo pod eno streho. Prostor so že dobili v licejski stav­ bi; sedaj ga popravljajo in bi naj bil kmalu uporaben za člane. Zbiranje pred­ metov še nadalje vodi začasni tajnik K. Ulepič, ki skrbi tudi za objavljanje seznamov v Illyrisches Blatt. V isti številki je objavljeno tudi poročilo o uspe­ hih koroškega historičnega društva. Namen ustanavljanja zgodovinskih društev na sploh in v avstrijskih deže­ lah še posebej je bil opisan v Wiener Zeitung 13. oktobra 1849. Članek je bil ponatisnjen v kranjskih Mittheilungen z namenom, da poživi zanimanje za društvo in pridobi od svojih članov čimveč prispevkov za objavo. Članek po­ udarja, da so si zgodovinska društva postavila nalogo, da zbirajo, rešujejo in obdelujejo zgodovinske spomenike dežele, listine, zgradbe, podobe in sploh vse preostanke prejšnjega kulturnega življenja. Kot primer plodnega delovanja ta­ kih društev navaja avtor društva v Franciji, kjer ima skoraj vsak department svoje prostovoljno društvo za starine (Sociétés des Antiquaires), ki ga prebival­ stvo podpira in ki v svojih periodičnih glasilih objavlja rezultate zgodovinskih raziskav. Dalje poudarja, da so ta društva v medsebojni zvezi in da tudi vlada podpira tako delovanje. Podobna društva pa delujejo tudi v Nemčiji, npr. v Regensburgu, Bambergu, Dresdenu, Halleju, Bonnu itd. Clankar navaja, da se ta društva posvečajo rimski zgodovini in predvsem tudi zgodovinskim raziska­ vam srednjega veka. Tudi v Avstriji ima skoraj vsaka kronovina svoje zgodo­ vinsko društvo, ki si po svojih močeh in sredstvih prizadeva izpolniti postav­ ljene naloge. Iz podatkov o delovanju Historičnega društva za Notranjo Avstrijo6" je razvidno, da sta na Koroškem in Štajerskem zelo uspešno pričeli delovati po­ krajinski društvi, z njima pa se prav lahko meri tudi Historično društvo za Kranjsko. Posebej so pri tem poudarjene zasluge dr. Ulepiča, ki je pripravil ti­ skan seznam, iz katerega je razvidno, da je biblioteka kranjskega društva že po enem letu obstoja, torej leta 1844 imela 500 knjig, nanašajočih se predvsem na Kranjsko, okrog 600 originalnih listin, ki so zajemale čas od leta 974 dalje, zbirko deželnih kart, 15 portretov znamenitih mož Kranjske, 330 grbov zname­ nitih družin, številne stare novce in kamne. Na Kranjskem so že zgodaj pričeli s konkretnim preiskovanjem in reševanjem nekaterih arhivov (arhiv gospostva Loka, samostana v Stični, nemškega viteškega reda in grofa Josepha Auer- sperga) ter so pri tem dosegli lepe rezultate. Tudi izkopavanja, ki jih je orga­ niziralo društveno ravnateljstvo, so bila uspešna. Poleg tega je ravnateljstvo kranjskega) Historičnega društva odredilo, da se vsi stari spomeniki v deželi preslikajo in napravijo litografije, ki bi jih potem razdelili članom, da bi na podlagi tega lahko pisali razprave o Kranjski. Ze zelo zgodaj je delovanje Hi­ storičnega društva za Notranjo Avstrijo in njegovih podružnic pritegnilo po- 8 3 J . Mal, Naše Muzejsko d r u š t v o v t e k u sto let. GMDS 20, 1939, str. 15. " MHK 1850, str . 7—9. 6 5 MHK 1846, s t r . 17—19 (Wirken des h i s t o r i s c h e n Vereins für I n n e r ö s t e r r e i c h ) . 232 O. JANSA-ZORN: HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO zornost tujine, posebno nemških društev, ki so pričela vabiti k sodelovanju. Po statutu je bilo kranjsko društvo dolžno osrednjemu ravnateljstvu v Gradcu po­ šiljati letna poročila in obračun celotnega poslovanja, kar so vsako leto tudi storili (obenem je bilo tako poročilo objavljeno v Mittheilungen). Začasni odbor Historičnega društva za Kranjsko (glej v prvem poglavju) je s posebnim va­ bilom za vstop v društvo nastopil 25. januarja 1844.6e Ze od začetka delovanja Historičnega društva za Kranjsko je bilo večkrat poudarjeno, da je dejavnost društva usmerjena v glavnem v dvoje, v zbiranje gradiva in v urejanje zbranega gradiva oziroma znanstveno obdelavo. Dru­ štveni ravnatelj Codelli je leta 1847 v svojem govoru na občnem zboru menil, da je društvo v glavnem še pri prvem, t. j . pri zbiranju, čaka pa jih še veliko dela, da bi dosegli uspeh, vendar upa, «da bomo s pogumom, dobro voljo, na­ vdušenjem in sodelovanjem in pod pokroviteljstvom nadvojvode Janeza vse to dosegli«. Tudi v govoru H. Coste na občnem zboru društva 23. novembra 1846 je poudarjeno zbiranje rokopisnih virov, če pa že ni mogoče dobiti originalov, je treba napraviti prepise, kajti »listine, diplome in drugi dokumenti so po pra­ vilu na razpolago samo v enem izvodu, če se ta izgubi, je izguba v največ pri­ merih nenadomestljiva ...« Costa je še dejal, da je že od Valvasorjevih časov sem veliko izgubljenega, pa tudi od razpusta samostanov in celo od francoske invazije do 'danes: »Pustite nas zato pridno zbirati in reševati, kar se rešiti da«.68 Med nalogami in cilji društva je torej že od vsega začetka poudarjeno zbi­ ranje virov, delo na virih ter v končni fazi izdaja zgodovine Kranjske. Licejski bibliotekar in odbornik društva dr. Likavec je na občnem zboru 1847 menil, da bi temeljito delo o zgodovini Kranjske bilo v kratkem času nemogoče napisati, zato je predlagal nagradni razpis za pisanje posameznih dob kranjske zgodo­ vine. Ta predlog je bil soglasno sprejet in imenovan je bil poseben odbor, ki bi skrbel za realizacijo predloga.69 Mnogo je bilo govora tudi o t. i. preddelih. na podlagi katerih bi naj taka zgodovina nastala.70 Bleiweis je leta 1850 v Novicah v članku o Kranjski zgodovinski družbi med drugim zapisal: »Nade polni, de boš vsak svet rada zaslišala, ki se ti predloži v dosego svojiga blagiga namena, ti razodenemo vošilo, ki sega popolnima v tvoje opravilstvo: daj zgodovino Krajnske dežele v slovenskim jeziku na svitlo! Milo pogrešujemo že davnej take knjižice, iz ktere bi tudi prosti Krajne zgodovino svoje domačije zvedil. Mi ne terjamo za zdaj obširniga visoko učeniga dela, s kterim nas boš morebiti pozneje razveselila, ampak le knjižico, po domače pisano, tudi razumu prostiga bravca primerno, de bo pripravna tudi za berilo ljudskih nedeljskih šol po de­ želi. Delo ni težko, ker imamo lepih pripomočkov za to dovelj, in tudi tacih mož, ki bojo popolnoma kos temu delu. Prevzemi le vodstvo tega dela in podeli denarno pomoč, de se ta občno zaželjena knjiga na dan da. Naj bo to delo zdej tvoje pervo delo, in verjemi nam, da ti bo domovina za to hvaležna. Spomni se, da vsaka družba je le mertva stvar, dokler ne stopi s podukam med ljudstvo. S zgodovino naše domovine v domačim jeziku pa boš širila ljudsko omiko tudi v lesene bajtice. Ker si zgodovinska družba, gre pred vsim tebi zgodovino do­ movine na svitlo dati. Ne daj, de bi bilo to vošilo glas vpijočega v puščavi!«71 K temu pisanju najdemo odgovor v Mitheilungen: »Sie haben in Ihrem B l a t t e . . . den löbl. Wunsch ausgeschprochen, der historische Verein wolle die Herausgabe einer Geschichte Krain's in krainischer Sprache, wenn auch in ge- бв U l y r Blatt, l. 2. 1844 (Einladung an die Bewohner Krain's zum Eintritte In den aller­ höchsten genehmigtem Historischen Provinzial-Verein für Krain). " MHK 1847, str. 1—3. " MHK 1847, Str. 1—3. '" MHK 1848, str. 4. ™ »-Ein neues Geschichtswerk Krain's unter der Gewähr des histrischen Vereines veröffent- licht, darf sich nur auf die Gründlichsten Vorarbeiten basieren.« MHK 1830, str. 28. 71 Novice 1830, str. 163. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 233 ringster Ausdehnung, aus seinen Mitteln veranlassen. So sehr der Wunsch der Vereinsleitung mit dem Ihrigen zusammentritt, so liegt die Verwirklichung derselben gegenwärtig noch ausser dem Bereiche der Möglichkeit. Scientifiche Verhältnisse sind es zumeist, welche der Erfüllung für jetzt entgegentreten. Ein neues Geschichtswerk Krain's unter der Gewähr des historischen Vereines veröffentlicht, darf sich nur auf die gründlichsten Vorarbeiten basiren. Unge­ achtet der Bemühungen einiger älteren, sehr geschätzten krain. Historiker ent­ behrt das beabsichtigte Werk doch noch der erforderlichen Grundlagen. Von dem Eifer, von der Theilnahme der Männer von Fach und Neigung wird es abhängen bezeichnete Wege den Zeitpunkt näher zu rücken, wo das schone Kronland sich des Besitzes einer pragmatischen, dabei aber starrer Trockenheit freien Hinterbringerin seines politischen und geistigen Lebens bis auf unsere Tage erfreuen wird.-«72 Problem pa je bil predvsem še v tem, ker ni bilo ljudi, ki bi imeli zadostno strokovno izobrazbo (čeprav Bleiweis govori o sposobnih možeh) in so se zato s pisanjem zgodovinskih del v začetku ukvarjali razni ljubitelji zgodovine. Me­ todološka usmeritev pa je vendarle bila pravilna, saj so predvidevali pisanje zgodovine na osnovi arhivskih virov. Zato se mi zdijo nekatere trditve današ­ njega časa, ki se nanašajo na to obdobje (Ne iskanje virov in njihova kritična izraba, marveč prepisovanje starejših avtorjev predstavlja temeljno delovno metodo teh diletantov)73 vendarle preostre. Čeprav je bilo Historično društvo za Kranjsko ustanovljeno že 1843 je prva leta delovalo nekako v senci Notranjeavstrijskega historičnega društva; morda je tudi Metternichov absolutizem vplival, da je bilo v svojih dejanjih bolj zadržano, morda so bile tu tudi začetniške težave. V organizacijskem po­ gledu pa tudi sicer v vsebinskem pogledu je osamosvojitev leta 1850 pomenila nekakšno prelomnico. Predvsem pa je zelo pomembno za delovanje društva, kakšnega poslovodjo in tajnika (Geschäftsleiter und Sekretär) ima v kakem obdobju. Vsekakor je! bil dr. Vincenc Fereri Klun, ki je te posle prevzel leta 1851, zelo zaslužen za poživitev društvene dejavnosti. * 1843 ustanovljeno Historično društvo za Štajersko, Koroško in Kranjsko je imelo svoj statut, na katerega se sicer večkrat sklicuje tudi odbor Historič­ nega pokrajinskega društva za Kranjsko, vendra pa v Mittheilungen m bil ob­ javljen; izšel je v Ljubljani kot samostojna brošura, vendar brez letnice. Potem ko je to društvo po letu 1850 razpadlo na tri enakovredna društva, kranjsko, koroško in štajersko, je takratni tajnik in poslovodja kranjskega dru­ štva dr. Klun že 19. novembra 1851 na občnem zboru predložil osnutek novega statuta Historičnega društva za Kranjsko,73 ki ga je sam pripravil in ki je bil z majhnimi spremembami 1853 objavljen v Mittheilungen. Ohranjen je^tudi rokopis prvotnega osnutka z dne 4. junija 1851, ki se pa precej razlikuje. Leta 1853 objavljeni statut ima pet poglavij in zaključek, skupaj pa 30 čle­ nov. V prvem poglavju je opisan namen društva, skrbeti za »vzdrževanje in razsvetlitev zgodovine Kranjske v preteklosti in sedanjosti in vse, kar se na to nanaša iskati, najti, zbirati in opisati« (člen 1). Za dosego tega cilja naj društvo preiskuje vse vire in materiale, ki se nanašajo na notranjo in zunanjo zgodo­ vino preteklosti in sedanjosti Kranjske, naj jih čuva v zbirkah, razširja v pre­ pisih itd. (člen 2). Za shranjevanje zbranega gradiva je društvo ustanovilo 7 2 MHK 1850, str. 28; Laibacher Zeitung 1850, št. 231 (8. okt.). . " B. Grafenauer, Pomen dela Franca Kosa v razvoju slovenskega zgodovinopisja, z c I»M, str. 118. 74 Danes v Narodnem muzeju v Ljubljani. 7 5 Ta osnutek je bil objavljen v MHK 1851, str. 83—84. . •"> AS, Društ. A, XVIII, fase. 13, Arhiv zgodovinskega društva za Kranjsko, omenjeni osnu­ tek ima celo 37 paragrafov in zelo posnema statut Historičnega društva za Notranjo Avstrijo. 234 O. JANSA-ZORN: HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO arhiv, ki se deli v dva dela: biblioteko, in antikvarium (člen 3). Za razširjanje zgodovinskega znanja je namenjen mesečno izhajajoč znanstven list z naslo­ vom Mittheilungen des historischen Vereines für Krain (člen 4). Za nadaljnjo razširitev društvenega namena se bo društvo povezalo s tujimi društvi, posebno s tistimi, ki so najbliže deželni zgodovini Kranjske (člen 5). ^ Drugi del statuta govori o članstvu. Ciani so pravi, dopisni in častni (člen 6).77 Kot pravi član more v društvo vstopiti vsak, ki uživa državljanske pravice in je nekaznovan. Clane sprejema ravnateljstvo z glasovanjem (člen 7). Pokro­ vitelj, častni in dopisni člani so voljeni na občnem zboru na predlog pravih čla­ nov izmed mož iz dežele in zunanj nje, ki so s pomočjo zgodovinskega razisko­ vanja postali zaslužni za zgodovinsko znanost ali zaradi svojega vplivnega po­ ložaja morejo pospeševati namen društva (člen 8). Vsak član prejme kot potr­ dilo sprejema v društvo od članov ravnateljstva podpisano diplomo (člen 9). V tretjem poglavju je govora o pravicah in dolžnostih članov. Pravi člani imajo na sploh enake pravice in dolžnosti, še posebej pa imajo: a) glasovalno pravico na občnem zboru, b) pravico predlaganja volitev dopisnih in častnih članov, c) pravico volitev članov ravnateljstva, d) pravico uporabljati društvene pripomočke za zgodovinske študije v društvenem prostoru ali jih tudi (z izjemo originalov) proti potrdilu vzeti domov, e) pravico vpogleda v društvene račune in inventar, f) pravico pošiljati predloge na društveno ravnateljstvo (člen 10). Dolžnosti rednih (pravih) članov so: a) pospeševanje društvenih namenov, b) udeležba na društvenih zborih, c) plačilo letnega prispevka najmanj 2 gld za realizacijo društvenih namenov; ta prispevek mora biti plačan tudi za leto pri­ stopa. Več kot enoletni zaostanek se po pismenem opominu šteje kot dokaz iz­ stopa iz društva (člen 11). Dopisni in častni člani imajo enake pravice kot red­ ni, pri občnem zboru imajo prav tako pravico glasovanja in volitev (člen 12). Tako pravi kot dopisni in častni člani prejemajo mesečno društveno glasilo brezplačno (člen 13). V četrtem delu je govora o društvenem vodstvu, ki ga sestavljajo ravna­ telj, njemu ob strani poslovodja ali sekretar (tajnik) in še trije odborniki; vsi skupaji so društveno ravnateljstvo (člen 14). Clane ravnateljstva izvoli občni zbor društva z relativno večino (člen 15). Ravnatelj je voljen za pet let; člani ravnateljstva izstopajo po žrebu vsako leto eden, vendar more biti ponovno iz­ voljen (člen 16). Volitve se izvedejo na vsakoletnem občnem zboru z osebno oddajo glasovalnih listkov (člen 17). O volitvah se sestavi poseben zapisnik, ki ga podpišejo vsi člani ravnateljstva (člen 18). Ravnateljstvo si med seboj raz­ deli posle, sestavi navodila in ima po pravilu vsaka dva meseca sestanek. Rav­ natelj ima razen tega pravico, da po potrebi sklicuje seje ravnateljstva (člen 19). Za pospeševanje splošnih namenov imenuje ravnateljstvo potrebno število poverjenikov in jim razdeli potrebna navodila (člen 20). Ravnateljstvo imenuje tudi kustosa za arhiv in društvenega uslužbenca; oba bosta plačana iz dru­ štvene blagajne (člen 21). Vse na društvo vložene prošnje se naslavljajo na rav­ nateljstvo; ravnateljstvo izdaja rešitve, ki jih podpišeta ravnatelj in tajnik (člen 22). Ravnateljstvo je glede na namen društva odgovorno in podaja na občnem zboru poročila o delovanju v preteklem letu (člen 23). V zadnjem, petem delu govori statut o društvenem premoženju in njego­ vem upravljanju. Društveno premoženje sestoji iz biblioteke, zbirke novcev in zbirke starin, iz kosov pohištva in pripadajočih predmetov kot tudi iz letnih prispevkov in iz tega izvirajočih prihrankov (člen 24). Vse premoženje upravlja ravnateljstvo in enemu od članov odbora je zaupano vodenje blagajne in vpi­ sovanje v knjigo (člen 25). Iz tega premoženja se poravnavajo tekoči in izredni izdatki. Obračun o letnih prihodkih in izdatkih predloži ravnateljstvo v pre­ gled občnemu zboru (člen 26). Stroške do 10 gld more odobriti ravnatelj, stro- 7 7 v objavljenem osnutku statuta je delitev samo na prave in častne člane, MHK 1851 str 83; v rokopisnem osnutku iz 4. jun. 1851 prav tako (§ 21). ' ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 235 ške preko 10 gld pa samo ravnateljstvo (člen 27). Vsako leto predloži društveni blagajnik dokumentirani obračun predhodno v pregled ravnateljstvu; na let­ nem občnem zboru pa je vsem članom na vpogled (člen 29). Vsak član more v osmih dneh predložiti ravnateljstvu svoje morebitne pripombe. Po preteku tega časa blagajniku ravnateljstvo napiše absolutorij (člen 29). V zaključku (člen 30) je rečeno, naj v primeru razpusta društva občni zbor rednih članov odloča o premoženju, vendar ostane znanstvena zbirka last de­ žele. Člani društva so se na občnem zboru dne 27. novembra 1851 s statutom strinjali. Objavljen je bil kot posebna priloga Mittheilungen, ko ga je cesar po­ trdil 9. maja 1853, notranje ministrstvo 30. junija 1853 (št. 16900/818) in deželni namestnik 5. julija 1853 (št. 2791/P). 2e Historično društvo za Notranjo Avstrijo je v svojem statutu predvide­ valo imenovanje društvenih poverjenikov v raznih krajih dežele, da bi bila po­ vezava med članstvom in vodstvom čim tesnejša. Tako je na občnem zboru Historičnega pokrajinskega društva za Kranjsko 23. novembra 1846 ravnatelj­ stvo dalo pobudo, da bi iz bogatega pisanega in drugega zbranega gradiva iz­ delali posamezne prikaze, pa tudi zgodovino Kranjske. Rečeno je bilo, da ne bi smel biti izpuščen noben grad, nobeno zemljiško gospostvo. S pomočjo članov društva in ravnateljstva naj bi pregledali čimveč gradiva. Da bi pa to lahko uresničili, so predlagali imenovanje društvenih poverjenikov (mandatarjev) v raznih krajih dežele. Občni zbor je predlog sprejel in izvolil 27 poverjenikov. Izvoljene so vprašali za soglasje in potem njihova imena objavili v Mittheilun- gen.78 Imenovani so bili naslednji poverjeniki: 1. Mihael Ambrož, okrajni komi­ sar in sodnik v Smledniku — za okraj Smlednik, 2. Jožef Burger, župnik in de­ kan v Smartnem pri Litiji — za okraj Stična, 3. Wilhelm Dollhopf, okrajni inženir v Novem mestu — za okraj Novo mesto, 4. Janez Dornik, župnijski vi­ kar v Šentgotardu nad Trojanami — za okraj Brdo pri Podpeči in Krumperk, б. Janez Fink, župnik v Tržiču — za okraj Tržič, 6. Anton Fister (Füster), dok­ tor teologije in profesor na dunajski univerzi — za Dunaj, 7. Jožef Grablovec (Grablovitz), župnik v Šentjerneju — za okraj Kostanjevica, 8. Jurij Grabrijan, župnik in dekan v Vipavi — za okraj Vipava, 9. Peter Hicinger, kaplan v Pod- lipi pri Vrhniki — za okraj Vrhnika, 10. Gašper Kankel, župnijski sodelavec v Starem trgu pri Ložu — za okraj Snežnik, 11. Janez Kapele (Capelle), upravnik komende v Metliki — za okraj Krupa, 12. Anton Kurz, župnik in dekan v Po­ stojni — za okraj Postojna, 13. Karel Leben, župnik v Smartnem pri Kranju — za okraj Kranj, 14. Wilhelm Mack, okrajni komisar in sodnik v Krškem — za okraj Šrajbarski turn, 15. Janez Ogrinc, okrajni komisar in sodnik v Trebnjem — za okraj Trebnje, 16. Matej Pichs, kameralni uradnik in okrajni komisar v Stični — za okraj Stična, 17. Karel Poli, okrajni aktuar v Idriji — za okraj Idrija, 18. Franc Potočnik, cestnogradbeni asistent v Kranju — za okraj Kranj, 19. Evzebij Rizzi, okrajni komisar v Radovljici — za okraj Radovljica in Bled, 20. Jožef Rozman, župnik in dekan v Trebnjem — za okraj Trebnje, 21. Janez Roth, okrajni sodnik v Krupi — za okraj Krupa, 22. Jožef Rudež (Rudesch), posestnik v Ribnici — za okraj Ribnica, 23. Janez Zalokar, župnik v Škocjanu pri Otoku — za okraj Mokronog, 24. Dr. Edvard Schwab, doktor prava in filo­ zofije, profesor svetovne zgodovine in filologije v Gorici — za goriško okrožje, 25. Matija Vertovec, župnijski vikar v Št. Vidu pri Vipavi — za okraj Vipava, 26. Julij Vest, doktor medicine in okrožni zdravnik v Novem mestu — za okraj Novo mesto, 27. Simon Wilfan, župnik v Kranjski gori — za okraj Bela peč. " MHK 1848, str. 25—27. 236 O. JANŠA-ZORN: HISTORIČNO DRUŠTVO ZA KRANJSKO Izbrani poverjeniki so bili pretežno duhovniki (14), potem okrajni komi­ sarji in sodniki (6), drugi uradniki (3), po en profesor (poleg Fistra), okrožni zdravnik, upravnik körnende in graščak. Posamezni okraji so zastopani dvakrat (Kranj, Krupa, Tržič, Novo mesto, Vipava), nekateri pa nimajo nobenega za­ stopnika. Vključen je Fister, ki tedaj živi na Dunaju, pa tudi E. Schwab iz Go­ rice. Ljubljana nima posebnih zastopnikov, najbrž zato, ker je tu sedež društva oziroma društvenega odbora. Natisnjena in objavljena so bila navodila za delo poverjenikov društva79 z dne 1. marca 1848, ki obsegajo 12 členov. Med drugim je v teh navodilih re­ čeno, da je vodeči organ Historičnega pokrajinskega društva za Kranjsko'dru- štveno ravnateljstvo in da so društveni poverjeniki pravomoćni pomočniki tega ravnateljstva. Po členu 3 je področje delovanja poverjenikov omejeno na po­ litični okraj in vsak poverjenik je dolžan tako kot sploh vsak član društva vedno in povsod delovati za interese društva. Kjer je v enem političnem okraju več mandatarjev, bo prepuščeno njihovi presoji, da si med seboj razdelijo delo. Ker je ena glavnih nalog društva, da pripravi domovinski (vaterländisches) arhiv, je torej med glavnimi nalogami poverjenikov prav zbiranje vseh mate­ rialov, ki spadajo v arhiv (člen 4). Ce za zgodovino važni dokumenti v origi­ nalu niso na razpolago, zadostuje natančen in dobeseden prepis z oznako, kje se dokument nahaja. Stroški prepisovanja (kopiranja) bodo poverjenikom po­ vrnjeni. Ker je nadaljnja naloga društva ustanovitev domovinskega antikva- rija, o čemer govori tudi statut, naj bi poverjeniki zbirali vse predmete, ki se nahajajo na njihovem področju. Pri nakupu lapidarnih spomenikov in večjih predmetov, katerih prevoz je zvezan s stroški, je treba najprej pripraviti na­ tančen opis predmetov. Na podlagi tega se sklene, ali ga bodo prepeljali v zbir­ ko ali napravili le posnetek. Kot del antikvarija je bila predvidena numizma­ tična zbirka, v kateri se zbirajo predvsem na Kranjskem najdeni novci, pa tudi drugi. Za novce, najdene na Kranjskem, so zaželeni podatki o najdišču. Za na­ kup in zamenjavo novcev so pristojni društveni poverjeniki, pri večjih nakupih pa naj sodeluje ravnateljstvo. Tudi glede nakupa knjig za društveno biblioteko, v kateri naj bi se zbirala vsa dela, ki zadevajo Kranjsko, dela, ki so jih spisali Kranjci, ki so bila tiskana na Kranjskem, knjige v kranjskem jeziku in drugih slovanskih narečjih in vsa področju zgodovine in njenim pomožnim znanostim pripadajoča dela v vseh jezikih, časniki, časopisi, slovarji in slovnice; za vse to imajo poverjeniki vsa pooblastila pri nakupu na dražbah (člen 7). Pri nakupu večjih del morajo po seznamu, objavljenem v Mittheilungen, preveriti, če se že ne nahajajo v lasti društva. Člen 8 predlaga tudi vodenje knjige zapisov (Vormerckbuch), v katero bi poverjeniki vpisovali svoja opažanja, ki se tičejo Kranjske; tako bi mogla nastati deželna kronika sedanjosti, ki bi jo potem lahko objavili v Mittheilungen. Med drugimi nalogami poverjenikov je še pri­ dobivanje novih članov društva, dajanje pisnih predlogov ravnateljstvu in pi­ snih poročil o rezultatih dela (dvakrat letno, v juniju in decembru). Na koncu govori člen 12 o urejanju finančnega poslovanja in dobivanja nadomestila za izdatke za razne nakupe. Vse večje izdatke je moralo predhodno odobriti rav­ nateljstvo. V praksi se je seveda pokazalo, da so nekateri poverjeniki bili zelo prizadevni, pošiljali redna poročila, zbirali najrazličnejše gradivo, dopisovali v društveno glasilo, o drugih pa ni bilo nič slišati. Ko se je leta 1850 Historično društvo za Kranjsko osnovalo kot samostojno društvo, je prišlo do nekaterih sprememb. Leta 1851 se je na občnem zboru uveljavila ideja, naj bi vsaka dekanija postavila svojega poverjenika, da bi na ta način poživili delovanje društva. Istočasno so tudi sklenili, naj zunaj Ljub­ ljane stanujoči člani prejemajo Mittheilungen pri poverjenikih, da bi se tako zmanjšali izdatki. 7 9 Instructionen für die P. T. Herren Mandatare des historischen Vereins für Kraln MHK 1848, str. 26—27. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 237 Posebno pozornost je vprašanju društvenih poverjenikov posvetil v svojem govoru na občnem zboru novembra 1851 tedanji društveni poslovodja in tajnik dr. Klun. Tudi on se je zavzel za postavitev poverjenikov po dekanijah in po­ udaril velik pomen sodelovanja med ravnateljstvom in poverjeniki. Ugotovil je, da trinajst poverjenikov (kasneje jih sicer našteje štirinajst) deluje uspešno, to število pa naj bi povečali tako, da bi vsaka dekanija imela vsaj enega zastop­ nika. Zavzema se za to, da bi bili to dekani, češ da najbolje poznajo svoj okoliš. Ce bi dekani iz kakršnegakoli razloga sodelovanje odklonili, bi mogli porabiti tudi druge člane društva. Uspešni poverjeniki so bili po Klunu: Burger, župnik in dekan v Smart- nem pri Litiji, Dornik, župnijski vikar v Sentgotardu nad Trojanami, Grablo- vec, župnik v Šentjerneju, Fink, župnik in dekan v Kamniku (prej v Tržiču), Grabrijan, župnik in dekan v Vipavi, Hicinger, kaplan v Podlipi, Kankel, žup­ nijski sodelavec v Starem trgu pri Ložu, Kurz, župnik in dekan v Postojni, Rozman, župnik in dekan v Trebnjem, Rudež, posestnik v Ribnici, Zalokar, župnik v Škocjanu pri Otoku (— Gutenwerth), Dr. Vest, okrožni zdravnik v Novem mestu, Jelovšek, kanonik v Novem mestu in Wilfan, župnik v Kranjski gori. Poleg teh 14 je dr. Klun predlagal, da bi bili novi poverjeniki: Kramer, dekan v Škofji Loki (ni član društva), Pauker, okrajni glavar v Kranju (ni član), Pajk, okrajni glavar v Radovljici, Toman, dekan v Moravčah (ni član), Legat, zdravnik, za dekanijo v Šmarju, Kapele, upravnik komende v Črnom­ lju (tega sicer srečamo že 1848 med poverjeniki), Reš, dekan v Idriji (ni član), Grašič, župnik v Ilirski Bistrici (ni član). Med osmimi novimi poverjeniki jih kar pet ni bilo včlanjenih v društvo, zato jih je Klun pozval, da se čimprej vključijo. Tako je društvo pridobilo spet nekaj novih članov. Od vseh dvain­ dvajset poverjenikov sta bila dva okrajna glavarja (Kranj, Radovljica), dva zdravnika (Novo mesto in Šmarje), en graščak (Ribnica), vsi drugi so bili de­ kani oziroma župniki in en upravnik komende.80 Prevladovali so Slovenci. Na občnem zboru 26. januarja 1854 je tajnik Klun rekel, da je glavna na­ loga poverjenikov, da posredujejo dopise med ravnateljstvom in posameznimi zunaj Ljubljane živečimi člani, da razdeljujejo Mittheilungen in pobirajo člana­ rino. Predlagal je, naj bi jih za njihovo delo nagradili tako, da bi jih uvrstili v isto kategorijo kot dopisne člane, ki ne plačujejo članarine. Poverjenikom bi bilo dano na izbiro, da članarino plačujejo ali ne. Klunov predlog je bil spre­ jet.81 Leta 1858 je bilo društvenih poverjenikov dvajset, nato pa se je leta 1862 njihovo število spet zmanjšalo na petnajst, in še od teh so bili trije zunaj Kranjske (Krmin, Trst in Kanfanar). Od petnajstih je dvanajst duhovnikov, dva okrajna predstojnika, eden pa upravitelj komende v Metliki in deželni po­ slanec. Dejstvo, da so poverjeniki tudi zunaj Kranjske, kaže na to, da so morda vendarle mislili tudi na razširitev društva na Istro, Goriško in Trst. Z u s a m m e n f a s s u n g DER HISTORISCHE VEREIN FÜR KRAIN Olga Janša-Zorn In der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts begannen in den Ländern der einstigen Monarchie Museen in den Landeshauptstädten zu entstehen (Graz 1811, Ljubljana 1821, Triest 1825, Klagenfurt 1844 usw.) sowie Geschichts- und Musealvereine. In Ljubljana wurde bereits 1839 der Verein des krainischen Landesmuseums gegrün­ det, 1843 der Historische Provinzialverein für Krain als Teil des Historischen Vereins für Innerösterreich. 8 0 MHK 1851, Str. 82—83. 3 1 MHK 1854, Str. 3. 238 O. JANSA-ZORN: H I S T O R I Č N O D R U Š T V O Z A K R A N J S K O Am 29. April 1843 gab der Kaiser die Genehmigung zur Gründung des Histori­ schen Vereins für Innerösterreich, den vor allem die beiden steirischen Historiker A. Muchar und J. Wartinger mit Unterstützung von Erzherzog Johann schon seit einigen Jahren anstrebten. Diesen Verein bildeten drei Provinzialvereine und zwar die für Steiermark, für Kärnten und für Krain. In Graz war der Sitz des Zentral­ direktoriums, während die einzelnen Vereine ihren Sitz in den Landeshauptstädten hatten. Der Protektor des Vereins war Erherzog Johann, das gemeinsame Organ, die Schriften des historischen Vereines für Innerösterreich, erschien nur einmal (1848). Zu den Aufgaben des Vereins gehörte in erster Linie das Sammeln aller bisher er­ schienenen Druckerzeugnisse, die sich in irgendeiner Weise mit den drei Ländern befaßten, das Sammeln aller Arten schriftlicher Quellen sowie die Einrichtung von Archiven für Steiermark, Kärnten und Krain, ferner das Sammeln aller materieller Quellen usw. Ende 1844 zählte der Historische Verein für Innerösterreich 848 Mit­ glieder, 320 davon gehörten dem Historischen Verein für Krain, 312 dem Historischen Verein für Kärnten und 214 dem Historischen Verein für Steiermark an. Der Zentral- ausschuß in Graz, an dessen Spitze Erzherzog Johann stand, und dem 1845 Muchar und Leitner aus Steiermark, Christalnigg und Perisutti aus Kärnten sowie Mandel und Kahlberg aus Krain angehörten, entfaltete im Jahr 1846 eine lebhafte Tätigkeit auf dem Gebiet der Archivforschung. Neben den Archivalien des Wiener Hof- und Staatsarchivs wurde vornehmlich noch das Material in München untersucht. Von Anfang an bestand der Wunsch nach größerer Selbständigkeit der einzelnen Provin­ zialvereine, worum sich der Kärntner Verein mit Ankershofen an der Spitze beson­ ders bemühte. Bald hatte auch der Kärntner Verein viel mehr Mitglieder als die bei­ den anderen Vereine. Wie es scheint, haben auch die Ereignisse des Jahres 1848 zu dem Entschluß, drei selbständige Vereine zu gründen, beigetragen. Im Jahre Ì849 und 1850 sprachen sich auf den Jahresversammlungen alle drei historischen Provinzial- vereine für vollkommene Selbständigkeit aus und damit hörte der Historische Verein für Innerösterreich zu bestehen auf. Der Historische Verein für Krain wurde von einem besonderen Ausschuß gelei- tet, der aus dem Direktor, dem Sekretär und drei Mitgliedern bestand. Bereits seit 1846 gab der Verein die Mittheilungen des historischen Vereines für Krain heraus. Während zur Zeit des gemeinsamen Vereins ein gemeinsames Statut galt, erhielt bei der Gründung der drei selbständigen Vereine jeder sein eigenes Statut. Der Histori- sche Verein für Krain nahm bereits 1851 bei der Jahresversammlung sein Statut an, das 1853 von der Regierung bestätigt wurde. Das Statut enthielt 5 Kapitel und 30 Artikel. Als Hauptanliegen des Vereins wurde im Statut die Erkundung der Krainer Geschichte genannt sowie das planmäßige Sammeln von Material, von schriftlichen bis zu materiellen Quellen, mit dem Ziel, ein Landesarchiv für Krain zu gründen, das Statut handelte aber auch von den Rechten und Pflichten der Mitglieder, von den Wahlen in den Ausschuß, von dem Vermögen des Vereins usw. Schon das Statut des Historischen Vereins für Innerösterreich sah Vereinsman- datare vor. Im Jahre 1848 würden die Namen von 27 Mandataren veröffentlicht, die den Krainischen Verein vertreten sollten und für die im Vereinsblatt besondere Ar- beitsanweisungen zusammengestellt und veröffentlicht wurden. Zunächst wurden die Mandatare nach den politischen Bezirken ausgewählt, im Jahre 1851 aber nach De- chanaten. Die meisten der 15 bis 20 Mandatare waren Geistliche, einige lebten auch außerhalb des Landes Krain. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 2 . 239—257 239 A n d r e j S t u d e n STANOVANJSKA KULTURA NEKATERIH LJUBLJANSKIH ULIC 1910 Hiše in stanovanja predstavljajo del človekove materialne kulture, del šir­ šega kulturnega okolja, del vsakdanjega življenja. To so prostori, ki služijo lju­ dem predvsem za bivališče, pa tudi za razne druge namene. Potreba bivanja je ena osnovnih človekovih potreb in ljudje so jo skozi zgodovino reševali na raz­ lične in glede na okolje tudi specifične načine. Delo temelji na gradivu popisa prebivalstva 31. decembra 1910 v Ljubljani. Gradivo obsega 45 zajetnih fasciklov in ga hrani Zgodovinski arhiv v Ljubljani (ZAL). Gradivo je urejeno po ulicah, ulice pa po abecednem redu. Popis je iz­ vedel ljubljanski magistrat s pomočjo posebnih popisovalcev po stanovanjih. Na izvedbo popisa so se mestne oblasti temeljito pripravile, kar nam povedo tudi viri, ki jih lahko najdemo v dveh fasciklih ZAL: v REG 1/1476, fase. 1258 in REG 1/1477, fase. 1258. Za nas je pomemben predvsem REG 1/1476, fase. 1258, v katerem se nahaja »Načrtna razdelitev popisovalnih tiskovin« (fol. 444—475), ki sem jo uporabil za kontrolo lastnikov hiš. Vsako hišo predstavljajo ovojna pola (Umschlagsbogen) in njej priložene naznanilnice (Anzeigezettel). Število nazna- nilnic je odvisno od števila stanovanj, ki jih je vsebovala hiša. Glavna intencija popisa leta 1910 je bilo »razširjeno poizvedovanje stanovanjskih razmer«. Na- znanilnica je zelo bogat dokument in je služila za štetje prebivalstva in najvaž­ nejših domačih »koristnih« živali po stanju 31. decembra 1910. Na drugi in tretji strani naznanilnice se nahajajo številne rubrike. Poleg priimka in imena so po­ pisovali še sorodstveno ali drugačno razmerje z imetnikom stanovanja, spol, da­ tum in kraj rojstva, domovinstvo oziroma državljanstvo, veroizpoved, rodbinski stan, občevalni jezik, pismenost, telesne hibe, glavni poklic, postranski zaslužek, hišno ali zemljiško posest in prisotnost. Na zadnji (četrti) strani so evidentirali domače »koristne« živali ter njihove posestnike. Oblasti so poizvedovale tudi o stanovanjskih razmerah takratnih prebival­ cev. Na prvi strani naznanilnice srečamo 9 vprašanj, ki so bila specialno skon­ struirana v te namene. Za nas so pomembna predvsem tri: 1) vprašanje 3: »Ko­ liko sestavin (brez stranskih prostorov, shramb, stranišč, pralnih kuhinj, prosto­ rov za premog) ima stanovanje?« Med glavne sestavine stanovanja so spadale sobe (izbe), kabineti (stanice), predizbe, kuhinje, izbe za posle in kopalnice ali umivalnice. Izpolnjevalci naznanilnic so morali pri tem še posebej navesti, ali so služile glavne sestavine stanovanja a) samo za stanovanje; b) za stanovanje in za opravilni obrat ali c) samo za opravilni obrat. Poleg tega so morali navesti ali je bilo stranišče v stanovanju ali kje drugje (na hodniku, na vrtu). — 2) Ce je katera izmed glavnih sestavin stanovanja služila samo za opravilni obrat, po­ tem je pomembno tudi vprašanje 4: »Natačno oznamenilo po vprašanju 3 v sta­ novanju izvrševanega opravilnega obrata (vrsta rokodelstva, dela na domu, trgovine ali drugačnega obrata).« — 3) Vprašanje 7: »Koliko je letna najemnina (vštevši najemninski in šolski vinar, vodne pristojbine i td .)? . . . Ako se ne pla­ čuje letna najemnina: ali je imetnik stanovanja lastnik hiše?. .. Ako ne, iz ka­ terega razloga je stanovanje imetniku stanovanja na razpolaganje?« Odgovori na zadnje vprašanje so najbolj problematični, saj kar lepo število imetnikov stanovanja ni plačevalo letne najemnine, bodisi zato, ker so bili last­ niki hiše, ali zato, ker so bili hišniki oziroma oskrbniki. Na letno najemnino je verjetno vplivala tudi lega stanovanja — odnos mesto: periferija, čeprav viri tega izrecno ne povedo. Prav letna najemnina pa predstavlja tisti podatek, ki 240 A. STUDEN: STANOVANJSKA KULTURA V LJUBLJANI 1910 naj bi nam služil za (vsaj približno) oceno kvalitete posameznih stanovanj in nam tako pomagal pri razkritju hierarhično urejene strukture stanovanjske po­ nudbe takratne Ljubljane. Stanovanjska ponudba je namreč tesno povezana s plačevanjem letne najemnine, pogojena je torej s socialnim položajem stano­ valcev. Postavljanje hierarhične piramide stanovanjske ponudbe na podlagi dru­ gačnih kriterijev (npr. glede na število prostorov) pa bi bilo po mojem mnenju dokaj jalovo prizadevanje. , Vprašanje št. 2 (»Kje je stanovanje?«) sem upošteval le delno, saj sem se odločil, da bom posebej obravnaval le kletna in podstrešna stanovanja, ostala stanovanja, ki so se nahajala v pritličju oziroma v nadstropjih, pa sem uvrstil v isto rubriko. Izdelal sem posebno tipologijo stanovanj posameznih področij, v okviru katere predstavlja vsak tip stanovanja enoto zase in ima svojo specifično strukturo, ki vsebuje število in funkcionalnost prostorov, lego stranišča in letno najemnino. Včasih naletimo pri istem tipu stanovanja na letne najemnine, ki se med sabo le minimalno razlikujejo. V takih primerih navajam povprečno letno najemnino. Stanovanj, ki bi zanje lahko dejali, da so bila med sabo enaka, je v virih le malo. Za ta čas lahko prej zaključimo, da še ni bilo načrtne serijske izgradnje stereotipnih stanovanj, temveč je bila stanovanjska ponudba zelo razbita in raz­ nolika. Zato je potrebno, če želimo predstaviti podobo takratne stanovanjske ponudbe, razvrstiti stanovanja po določenih kriterijih v tipologijo že v okviru same hiše, kaj šele ulice. Stanovanja so bila namreč razporejena na mnogo na­ činov in so se razlikovala po velikosti in številu prostorov, opremi (o kateri po­ pis prebivalstva žal molči), poseljenosti in legi. Vsako stanovanje pa je s svojimi specifičnimi lastnostmi in posebnostmi zagotavljalo življenjski prostor, primeren ali neprimeren za zadovoljitev bivanjskih potreb takratnih ljudi — različnih ti­ pov družin, podnajemnikov, hišnih poslov itd. V večini primerov gre samo za en primer določenega tipa stanovanja, kar lepo kaže na razbitost in raznolikost takratne stanovanjske ponudbe. Pri ozna­ čevanju določenega tipa stanovanja pa predstavlja najboljšo rešitev simbolni za­ pis. Kletna stanovanja sem označil z veliko črko K, podstrešna s P, ostala sta­ novanja pa s S. Tem simbolom sledi številka, ki nam pove, koliko prostorov je vsebovalo stanovanje, njej pa zaporedne velike črke abecede (A, B, C. . . ) , ki označujejo različne tipe stanovanj z istim številom prostorov. V oklepaju na­ vajam s kraticami še ulico in hišno številko, ki nam pove, kje se je določen tip stanovanja pojavljal. Primeri: K2A (Sv. P.c. 40) pomeni kletno stanovanje (K) z dvema prostoroma, tipa A (2A), na Svetega Petra cesti 40. P4A (F. J. c. 1) po­ meni podstrešno stanovanje (P) s štirimi prostori, tipa A (4A), na Franca Jožefa cesti 1. S6A (M25) pomeni stanovanje v pritličju oziroma v nadstropjih (S), ki je bilo sestavljeno iz šestih prostorov, tipa A (6A) in se je pojavljalo na Mestnem trgu 25. Nekatere (sicer zelo redke) primere stanovanj, ki nam jih razkrivajo po­ datki v virih, pa sem moral obravnavati kot podtip določenega tipa stanovanj. Vzrok za takšen poseg je skrit v specifični lastnosti enega izmed dveh ali več sicer identičnih stanovanj. Včasih je razlika v funkcionalnosti prostorov (npr. pri enem stanovanju so vsi prostori služili samo za stanovanje, pri drugem pa za stanovanje in opravilni obrat), oziroma v tem, da ima eno stanovanje stranišče v stanovanju, drugo pa na hodniku. Nenazadnje pa je potrebno opozoriti še na prostor sam, ki v končni fazi predstavlja zelo abstraktno kategorijo. Podatki popisa so namreč omejeni samo na naštevanje števila sob, kuhinj in drugih prostorov, kar nam o velikosti in kvaliteti stanovanja pove bolj malo, saj ne moremo preceniti, kakšen prostor (velik ali majhen) se skriva pod izrazom soba, kuhinja ipd. To je problem, ki se ga moramo zavedati. • Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 . 2 24Ï Sprva sem skušal rešiti problem z uporabo načrtov, z izračunavanjem sta­ novanjskih površin, vendar se je prav tu zataknilo. Zgodovinski arhiv v Ljub­ ljani namreč hrani le nekatere avtentične načrte stanovanj, ki sem jih vključil v okvir raziskave. Se več. Večina načrtov, ki so še dosegljivi, je nastala v času med obema vojnama, nekateri načrti pa vsebujejo le posamične adaptacije (npr. balkona). Takšno stanje bi nas seveda obremenilo s težavnimi rekonstrukcijami. Vendar še vedno predstavlja bistven problem dejstvo, da je načrtov premalo (npr. za cesto Franca Jožefa) in ravno zato se jim moramo izogniti, saj bi bili v nasprotnem primeru primorani opustiti večino tipov stanovanj, ki so se pojav­ ljali, in s tem bi bila onemogočena širša raziskava stanovanjske ponudbe — onemogočena bi bila raziskava, kot smo si jo najprej zamislili — s pomočjo sta­ novanjske tipologije razkriti stanovanjsko ponudbo v širšem primerjalnem okvi­ ru. Zato sem se odločil za drugačno pot. Predpostavil sem, da se ni ohranil noben načrt in se omejil na podatke,, ki nam jih ponuja popis prebivalstva. Prostori, ki jih naštevajo imetniki • stanovanj, naj bi bili odvisni od naše lastne predstave, od naše domišljije, hkrati pa ne smemo pozabiti, da se lahko pri kovanju teh predstav opiramo tudi na letno najemnino za stanovanjsko površino, ki pa je, kot smo že ugotovili, zelo problematičen podatek izbranih dokumentov. Ravno zaradi tega pa so ugotovitve v končni fazi odvisne tudi od zgodovinarjeve lastne presoje, katere pomemben konstitutivni element ni samo ideja, ampak tudi ustvarjalna domišljija. Simbolična označitev različnih tipov stanovanj pa se je pokazala kot hva­ ležna podlaga za nadaljevanje raziskave, kjer skušam prikazati dinamiko pose­ ljenosti posameznih stanovanj in ugotoviti, katera oblika skupnega bivanja je prevladovala na posameznih izbranih območjih. Vendar takšna abstraktna (številčna) predstavitev skupnega bivanja v sta­ novanjih pove o prebivalcih posameznih področij še premalo. Zato, da bi o njih izvedeli kaj več, sem v raziskavo vključil še naslednje rubrike: sorodstveno ali drugačno razmerje z imetnikom stanovanja, spol, leto rojstva, veroizpoved, rod­ binski stan, občevalni jezik in glavni poklic. Vendar tudi tu ne gre brez težav. Popis zajame le številčno izmerljive karakteristike, iz rok pa nam uidejo šte­ vilne imponderabilije, kot npr. zunanja in notranja ureditev stanovanj v estet­ skem pogledu, svojevrstne in v posledicah nedvomno zelo pomembne okoliščine skupnega bivanja oseb različnih nagnjenj, različnega značaja, spola in starosti, odnos imetnikov stanovanj do hišnih poslov ali podnajemnikov, širši medsosed- ski odnosi, kot tudi to, ali je okolje, v katerem so ti ljudje prebivali, predstav­ ljalo pretesno in nadležno ali nasprotno, udobno in sprejemljivo sfero skupnega bivanja. Ugotovitvam se torej izmikajo imponderabilije, za katerih oceno je zelo težko, če ne naravnost nemogoče, najti zanesljive objektivne kriterije, ki pa so za oceno stanovanjskega razmerja nedvomno izredno pomembni. Skratka, iz rok nam uidejo pomembne poteze in značilnosti kulturnega okolja — nivo stano­ vanjske kulture, katerega razumevanje presega odkrivanje (izračunavanje) ko­ ličin, ki jih je mogoče meriti. Ovojna pola vsebuje 22 različnih vprašanj, s katerimi je oblast poizvedo­ vala, kakšna je bila na splošno podoba hišne posesti, hkrati pa jo je zanimalo, za katere namene je služila hiša. Ovojni poli je dodano tudi »podučilo« (Beleh­ rung), ki je bilo namenjeno hišnim posestnikom. Na vprašanja so morali odgo­ varjati hišni posestniki oziroma njihovi namestniki. Oblasti je predvsem zani­ malo, za kakšne namene je služila hiša. Od lastnikov hiš so zahtevale, naj nave­ dejo svoje ime in priimek, poklic in naslov. Oblasti tudi poizvedujejo, kdaj je bila hiša zgrajena ali popolnoma prezidana; kako je prišla v posest sedanjega lastnika in koliko nadstropij ima. V navodilih ovojne pole je zapisano, da »za nadstropje velja brez ozira na običajno imenovanje vsak vodoravni oddelek (vrsta oken, vštevši visoko pritličje in polnadstropje) ; za pritličje velja spodnji vodoravni oddelek, čigar pod je y višini ali nad višino ceste, oziroma zemljišča, 242 A. STUDEN: STANOVANJSKA KULTURA V LJUBLJANI 1910 ki ga obdaja«. Ovojne pole nam poleg tega odgovarjajo tudi na vprašanja o ko­ munalni ureditvi posameznih hiš in seveda o stanovanjskih prostorih, ki jih vse­ bujejo. Nekatere hiše so poleg glavnega poslopja imele tudi eno ali več stran­ skih poslopij, ki so služila za stanovanja, pa tudi za različne druge namene. Po navodilih oblasti so veljale za stransko poslopje samo zgradbe, ki niso prenosne (npr. čuvajnice), temveč so trdno spojene z zemljiščem, ki jih obdaja. ' Prebivalci so vpisovali podatke v dveh jezikih — slovenščini ali nemščini ter v dveh pisavah — latinici ali gotici. Mnogi izpolnjevala tiskovin, ki so bili po rodu Slovenci, so le-te izpolnjevali v nemškem jeziku in pisali v gotici. Ta pojav je bil leta 1910 sicer manj pogost kot pri prejšnjih popisih prebivalstva. Na tem mestu samo opozarjam na eno izmed zanimivih in hkrati specifičnih lastnosti, ki jih skriva popis prebivalstva. Tovrstni zgodovinski dokument s svo­ jim barvitim registrom podatkov, s svojo pisano strukturo vsekakor odpira še mnoga odprta in nepojasnjena vprašanja, ki bi se jih bilo vredno dotakniti. V pričujoči raziskavi bom skušal predstaviti hišno posest in stanovanjsko kulturo nekaterih ljubljanskih ulic leta 1910. Odločil sem se, da bom izbral pet vzorčnih področij, ki so primerna za medsebojno primerjavo. To so: a) cesta Franca Jožefa; b) Krojaška ulica, del Mestnega trga in Ribja ulica (KMR); c) model na cesti Svetega Petra 38—43; č) Glinška ulica in d) Galjevica. Popisne pole izbranih vzorčnih modelov so ohranjene v celoti, kar pomeni za zgodovi­ narja srečno okoliščino. Literature, na katero bi se lahko v raziskavi oprli, praktično ni. Uporabil sem lahko le drobce posrednih informacij, namigov, ki so služili predvsem kot vezno tkivo, ki naj bi popestrilo raziskavo. Gre zlasti za tri dela: 1) publikacija Ljubljana po potresu 1895—1910, Občinski svet, Ljubljana 1910; 2) razprava Marjan Drnovšek: Oris odnosa ljubljanskega občinskega sveta do mestnega raz­ voja 1850—1914 s posebnim poudarkom na Hribarjevi dobi (Zgodovina Ljub­ ljane, Ljubljana 1984, str. 212—237); 3) drobtinica iz dela Mojca Ravnik: Galje­ vica, Ljubljana 1981. Zelo prijetne so tudi razprave Vlado Valenčič: Razvoj zemljiške in hišne posesti v Krakovem (Kronika XIX, 1971, str. 82—87); isti: Gospodarska in po­ klicna struktura krakovskega prebivalstva (Kronika XIX, 1971, str. 152—157); isti: Etnična struktura ljubljanskega prebivalstva po ljudskem štetju 1880 (Zgo­ dovinski časopis XXVIII, 1974, str. 287—319). Na podatke popisov prebivalstva se opira tudi Jasna Fischer: Čas vesolniga socialnega punta se bliža (Ljubljana 1984). Tu so navedene (str. 12) še druge študije, ki se opirajo na popis prebival­ stva in so jih napisali Lojze Pipp, Dolfe Vogelnik, Vladimir Leban in Igor Vri- šer. Edini, ki se je zelo na kratko dotaknil hišne posesti in strukture stanovanj, vendar na drugem področju, je bil Vlado Valenčič (Razvoj zemljiške in hišne posesti v Krakovem). Leta 1895 je Ljubljano prizadel katastrofalen potres, ki je imel močan vpliv na razvoj gradbene dejavnosti v popotresni Ljubljani. 7. maja 1896 je postal mestni župan Ivan Hribar. Za sodobnike je izvolitev »potresnega« župana Hri­ barja pomenila začetek preporoda mesta na vsej črti. Zapisali so, da je ta pre­ porod »za Ljubljano tem blagodejnejši, ker je mesto pravkar še ječalo v sponah potresa in v obupni bojazni, da v doglednem času ni rešitve iz razvalin.«1 Po­ tresni sunki so zrušili mnogo starih, po večini še iz prejšnjih stoletij stoječih hiš, ki so kazale mnoge in raznovrstne zdravstvene pomanjkljivosti. Na njihovem mestu so se zgradile nove, moderne stavbe. Hiše so se tudi asanirale po strogih načelih moderne higiene. Mesto se je pričelo širiti navzven, saj je takratno poj­ movanje zahtevalo, da imajo hiše dovolj zraka in svetlobe. Mestne oblasti so si prizadevale za decentralizacijo stanovanjskih prostorov ter razprostranjenost mesta, in to dejstvo je predstavljalo najpomembnejše načelo takratne stanovanj­ ske higiene. 1 Ljubljana po potresu 1895—1910, Občinski svet, Ljubljana 1910, str. 41. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 243 Ze pred potresom (1890) je Ljubljana dobila mestni vodovod.2 Ljubljanča­ nom se je vodovod zdel nadvse hvalevredna in izvrstna »zdravstvena naprava«. Prej so prebivalci dobivali pitno vodo iz zasebnih in javnih vodnjakov (teh je bilo 12) ter studencev v okolici mesta. Za ostale potrebe pa so vodo zajemali iz Ljubljanice. Pitna voda iz vodnjakov je bila pogosto oporečna in škodljiva zdravju. »Konec stoletja je z razvojem mesta Ljubljane rasla tudi potreba po zdravi pitni vodi iz mestnega vodovoda. Potrošnja je naraščala zaradi gradbenih dejavnosti v popotresnem obdobju, naraščanja števila prebivalcev in sprememb načina življenja samih meščanov, ki so modernizirali svoja bivališča z novimi kopalnicami, pralnicami, stranišči na izplakovanje itd.«3 Za zdravo življenje v mestu je imela velik pomen urejena kanalizacija. Tega se je zavedal ,tudi ljubljanski občinski svet. Leta 1898 je bil odobren po občin­ skem svetu in potrjen od cesarsko kraljeve deželne vlade splošni kanalizacijski načrt za mesto Ljubljana. »Kanalizacija se je določila z izplakovalnim sistemom, vsled česar je možno uporabljati tudi neprolazne cestne kanale iz kamenenih cevi okroglega prereza z najmanjšim svetlim premerom 30 cm. Vrhu tega pa je pri navedenem sistemu razven meteornih, odpadnih in talnih voda možno odva­ jati tudi fekalije naravnost v cestni kanal.«4 Prej so nesnago v glavnem odvajali preko komunskih uličic in kanalov v Ljubljanico, fekalije pa so odvažali s sod­ čki. Na periferiji so poznali le greznice in gnojišča. Vse to je predstavljalo legla za kužne bolezni. V sistemu nove kanalizacije na prelomu stoletja so se začeli uporabljati tudi novi tehnološki prijemi kot na primer : uvajanje betonskih kanalov in »me­ šalnega sistema« ter moderno pnevmatično izpraznjevanje greznic. Nova kanali­ zacija je zagotavljala bolj zdravo življenje, hkrati pa je zatrla neprijetne vo­ njave, ki jih je ponujal prejšnji sistem kanalizacije. Omeniti je potrebno tudi, da razvoj mestne kanalizacije ponekod sega v predpotresno dobo. Leta 1890 so se namreč začeli graditi betonski cestni kanali jajčastega profila. Ti kanali, zgra­ jeni v času od 1890 do potresa v predelih ožjega mestnega središča (okoli Gradu) in na (za nas pomembni) cesti Franca Jožefa, so vzdržali potresne sunke in se niso več prenavljali. Večina ljubljanskih hiš pred potresom je bila starih. V njihovi notranjosti so se skrivala zanemarjena stranišča z lesenimi cevmi in večkrat celo z odprtim padcem. Ker ni bilo urejene kanalizacije, je imela vsaka hiša ali greznico ali pa sodčke za fekalije. Izpraznjevanje stranišč se je vršilo zanikrno in površno ter je napolnjevalo ljubljansko ozračje vsako noč z neznosnim in sila neprijetnim smradom. Takšno stanje je takratnim Ljubljančanom verjetno večkrat skalilo miren in zdrav spanec. Po potresu pa so bolj strogi gradbeni predpisi predvide­ vali obvezno gradnjo stranišč z odtočnimi kanali. Pri skoraj vseh straniščih so prejšnje lesene cevi zamenjale lončene, uveljavljala pa so se tudi moderna »an­ gleška« stranišča na izplakovanje z vodo. Izredno zanimivo je tudi vprašanje, kakšne so bile ljubljanske hiše v popo- tresni dobi. Statistični podatki5 nam povedo, da je bilo v Ljubljani leta 1907 na­ tanko 1712 hiš. Od teh je bilo 764 pritličnih, 504 enonadstropnih, 324 dvonad­ stropnih, 114 tronadstropnih in 6 štirinadstropnih. Leta 1910 je imela Ljubljana okrog 1760 hiš. Na podlagi statističnih podatkov iz leta 1907 lahko sklepamo, da so v zunanji podobi mesta prevladovale nizke hiše — pritlične oziroma enonad- stropne, manj pa je bilo hiš z več nadstropji. Štirinadstropne stavbe so bile sploh izjemno redke. Mentaliteta takratnih Ljubljančanov je že tronadstropni hiši pri­ pisovala veliko naklonjenost, saj se jim zdi tovrstna hiša izredno moderna in 2 Več o ljubljanskem vodovodu zvemo v publikaciji Ljubljana po potresu 1895—1910, Občin­ ski svet Ljubljana 1910 in v razpravi Marjan Drnovšek: Oris odnosa ljubljanskega občinskega sveta dò mestnega razvoja 1850—1914 s posebnim poudarkom na Hribarjevi dobi (Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984, str. 219—221. 3 Drnovšek : Oris odnosa, str. 220. 4 Ljubljana po potresu 1895—1910, Občinski svet, Ljubljana 1910, str. 146. 5 Ibidem, str. 141 in 171. 244' A. STUDEN: STANOVANJSKA KULTURA V LJUBLJANI 1910 ekskluzivna stavba in skupine takih hiš so nastajale v popotresni dobi zlasti ob novo nastalih cestah in ulicah. CESTA FRANCA JOŽEFA Z orisom hišne posesti bom začel na cesti Franca Jožefa, današnji Cankar­ jevi cesti," ki je leta 1910 prav gotovo predstavljala eno najbolj mondenih ulic v Ljubljani. Hiše so že po svoji monumentalni zunanjosti odsevale gosposki zna­ čaj in nanje so bili takratni Ljubljančani zelo ponosni. Lahko bi dejali, da so bile prave palače.7 Leta 1910 je stalo na cesti Franca Jožefa 12 hiš, ki so služile za stanovanja in tudi za druge namene. Tabela 1: HIŠE IN HIŠNI POSESTNIKI NA CESTI FRANCA JOŽEFA Hišna števi lka Las tnik Poklic 3° 1 3 5 7 9 11 15 16 17 20 22 26 Anton Deghengi Jos ip Roj ina A l m a B a u m g a r t n e r Fel ix in Nikolaus Edi. von G u t m a n n s t h a l Josef L u c k m a n n Emer ich M a y e r Gabr ie l Piccoli Jos ip K u b e l k a Guido Zeschko Druš tvo N A R O D N I DOM v Ljubl jani JAVNO STRANIŠČE m e s t n e občine l jubl janske čuvajnica št. 641 c. kr. priv. D R U Ž B E JUŽNE ŽELEZNICE trgovec in hotel i r kro jač in posestnik r e n t n i c a (Nikolaj) poslaniški ta jnik ravnate l j b a n k e b a n k i r l e k a r n a r c. kr. k a p i t a n k o r v e t e r e n t n i k — " da da da n e da da d a n e d a — " pred 1860 1881—1890 pred 1860 1871—1880 1871—1880 1871—1880 1895 1901—1910 1881—1890 1891—1900 1901—1910 pred 1860 kupil kupil podedova la kupi l zgradil kupi l zgradil kupi l zgradil kupi l zgradil zgradil 2 2 3 3 3 2 1 4 1 1 P P A = Ali služi hiša za t r a j n o las tnikovo s t a n o v a n j e ? B = K d a j je b i la hiša zgra jena ali p o p o l n o m a p r e z i d a n a ? C = K a k o je pr iš la hiša v posest sedanjega l a s t n i k a ? p = pr i t l ična s tavba Tabela 1 nam pove, da so bile leta 1910 na cesti Franca Jožefa tri tronad- stropne, tri dvonadstropne in prav tako tri enonadstropne hiše. Dve hiši sta bili pritlični, ena pa je bila štirinadstropna. Vse hiše so imele po enega last­ nika, razen hiše na št. 7, ki sta si jo delila Felix in Nikolaus von Gutmannsthal. Samo tri hiše so bile zgrajene pred letom 1860, tri so bile zgrajene med leti 1871 in 1880, dve pa med leti 1881 in 1890. Hiša na št. 15 je bila leta 1895 po- 6 ZAL: Popis prebivalstva leta 1910 — FRANCA JOŽEFA CESTA. Celotna raziskava hišne posesti na cesti Franca Jožefa temelji na podatkih', ki so navedeni na ovojnih polah. Franca Jo­ žefa cesta je dobila svoje Ime leta 1876 In ga je ohranila do 1919, ko se je preimenovala v Alek­ sandrovo cesto. Med leti 1941 in 1946 se je imenovala Ulica 3. maja, nato pa je dobila svoje da­ našnje ime Cankarjeva cesta. (Glej zbornik Ljubljanske ulice, Ljubljana 1982.) 7 se leta 1930 je nekdo v »Slovencu« zapisal: »Seveda je razlika tudi med hišami; nekatere so palače in stoje na Aleksandrovi c e s t i . . . (Mojca Ravnik: Gal j e vica, Partizanska knjiga, Ljub­ ljana 1981, str. 34). ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 245 polnoma prezidana. V času med 1891 in 1900 je nastal tudi Narodni dom. Dve hiši stabbili novi in sta nastali po letu 1901. Šest lastnikov je hišo kupilo, edina lastnica jo je podedovala, ostalih pet lastnikov pa jo je zgradilo. Raznolika po­ klicna struktura hišnih posestnikov nam nazorno kaže, kdo si je lahko privoščil hišo na tej mondeni cesti. Večina lastnikov je trajno prebivala v hiši; v hišah, ki so bile v lasti javnih institucij, pa so prebivali njihovi nameščenci. Zelo zanimiva je bila razporeditev hiš v ulično vrsto. Osem hiš z liho hišno številko je stalo v dolgi vrsti na levi strani ceste (v smeri proti Tivoliju). Ta dolga vrsta, ki se je raztezala od poslopja današnje Name do Moderne galerije, je bila bistveno daljša od vrste na desni strani ceste, kjer so stale preostale štiri hiše s sodimi hišnimi številkami. Takrat nova hiša J. Kubelke (št. 16), stoji še danes nasproti poslopja ljubljanske opere, nekoliko naprej proti Tivoliju je stal Narodni dom (danes Narodna galerija), nato javno stranišče Tivoli, ob že­ leznici pa čuvajnica № 641. Stranska poslopja so imele hiše št. 1, 3, 9 in 15; služila so za različne na­ mene. Stransko poslopje št. 3 je služilo samo za stanovanja, stransko poslopje lekarnarja Gabriela Piccolija (št. 15) pa za laboratorij. Poleg hiše št. 5 je bil še hlev za konje, poleg hiše št. 15 pa kurnik. Okolico nekaterih hiš (št. 15, 16, 17 in 20) so okraševali cvetlični vrtovi, »koristni* vrt za zelenjavo in sadovnjak pa je imela le čuvajnica (št. 26). Glavna poslopja so v večini primerov služila za stanovanja. Obrtne na­ mene, ki vključujejo trgovino in promet, navajajo hišni posestniki na št. 1, 3, 9 in 15L Za druge (zlasti javne) namene so služile hiše pod hišno številko 7, 20 (Narodni doni) in 22 (javno stranišče). Dvigala ni imela nobena hiša. Strehe večine hiš je prekrivala strešna ope­ ka, le zadnje tri so bile krite s skriljem. Vse stavbe so bile zavarovane proti požaru. Kakšne so bile komunalne razmere? Vse hiše so dobivale pitno vodo iz mestnega vodovoda, le lastnik hiše št. 7 je zapisal (kar je za ta čas sila prese­ netljivo), da njegova hiša ni zvezana z javnim vodovodom za pitno vodo. Ve­ čina hiš je bila povezanih z mestno kanalizacijo. Čuvajnica (št. 26) je imela greznico. Hiša št. 15 je imela poleg povezave z mestno kanalizacijo še Jastno greznico. Hiše so imele različno število stranišč, ki nam ga prikazuje tabela 2. Tabela 8: OPREMLJENOST HIS S STRANIŠČI Hišna Število številka stranišč 1 10 3 7 5 10 7 9 9 8 11 7 15 2 16 11 17 4 20 20 in 3 na vrtu 22 javno stranišče 26 1 Kletna in podstrešna stanovanja prav gotovo predstavljajo nižji nivo bi­ vanjskih razmer tega časa, zato se oblasti še posebej zanimajo za tovrstne sta­ novanjske prostore. Kletna stanovanja so imele hiše št. 5, 11, 15, 16 in 20. Hiša št. 17 je imela v kleti prostor za hišne posle. Podstrešna stanovanja zasledimo pri hišah št. 1, 9 in 16, hiše pod številko 3, 17 in 20 pa so imele na podstrešju prostore, ki so spadali k stanovanjem v drugih nadstropjih ali v pritličju. 246 A. STUDEN: STANOVANJSKA KULTURA V LJUBLJANI 1910 Naslednja tabela nam prikazuje, koliko stanovanj, ne glede na lego, je ime­ la posamezna hiša, koliko je bilo oddanih v bivanjske namene, koliko praznih oziroma oddanih v nebivanjske namene, in število stanuj očih strank in stano­ valcev. Tabela 3: IZRABA STANOVANJ Hišna številka 1 3 5 7 9 11 15 16 17 20 22 26 Skupaj *a Hiša *b Stevi Število stanovanj 5*a 7 10 8 7 6 1 12 1 3*b 1 1 62 Oddanih za stanova­ nje 5 5 9 7 6 6 1 12 1 3 1 1 57 je bila poleg tega tudi Hotel pri Ine druge prosto re so imela v na Praznih oz. oddanih v nebi­ vanjske namene 2 l*c l*č l * d — — — — 5 Maliču oziroma i emu razna druJ Število stanujočih strank in naznanil - nie 5 5 9 7 6 6 1 12 1 3 1 1 57 Število stanoval­ cev 34 15 37 38 31 22 6 51 5 18 1 3 261 Hotel Stadt Wien. tva (nr>r Srvlrn ne namene. Stanovanje je imel v najemu dr. Otto Vallentschag za opravljanje odvetniških po^ slov. Stanovanje je služilo za bančno poslovalnico. Tudi v tem stanovanju se je nahajala bančna poslovalnica (Filiale der k. k. priv. österr. Kredi t-Anstalt für Handel und Gewerbe). Na cesti Franca Jožefa je bilo leta 1910 sedeminpetdeset stanovanj, ki so bila oddana za stanovanje. Sest je bilo kletnih, šest podstrešnih, petinštirideset stanovanj pa v pritličju oziroma v nadstropjih. Večina imetnikov stanovanj je izvirala iz gosposkih krogov in z nazivom »gosposko stanovanje« se je lahko kitila tudi večina stanovanj v »palačah« te ceste. Na podlagi podatkov štetja sem razvrstil stanovanja v naslednjo tipologijo: a) KLETNA STANOVANJA Tip K2A K2B K3A K3B K4A (F. J. c. 11) (F. J. c. 20) (F. J. c. 5) (F. J. c. 16) (F. J. c. 16) Struktura 1 soba 1 predizba 1 soba 1 kuhinja 2 sobi 1 kuhinja 1 soba 1 predizba 1 kuhinja 2 sobi 1 predizba 1 kuhinja Število primerov 1 2 1 1 1 Kje je stranišče? na hodniku na hodniku v stanovanju na hodniku na hodniku Letna najemnina 120 K (hišnik) ne plačuje najemnine, ker je hišnik in sluga društva Sokol 150 K (hišnik) ne plačuje najemnine, ker je hišnik 360 K -ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 247 b) PODSTREŠNA STANOVANJA Tip Struktura PIA (F. J. c. 9) 1 soba P2A (F. J. c. 1) 1 soba 1 kuhinja P4A (F. J. c. 1) 1 soba 1 kabinet 1 predizba 1 kuhinja P4B (F. J. c. 16) 1 soba .. 1. kabinet 1 predizba 1 kuhinja Število Kje je primerov stranišče? Letna najemnina v stanovanju 100 K (hišnik) na hodniku ok. 230 K na hodniku ne plačuje najemnine, ker je hišni vratar v stanovanju oba po 480 K c) STANOVANJA V PRITLIČJU OZIROMA V NADSTROPJIH 1. Stanovati ja z enim prostorom : Tip Struktura SIA (F. J. c. 22) 1 soba S16 (F. J. c. 26) 1 soba Število primerov Kje je stranišče? Letna najemnina na hodniku ne plačuje najemnine, ker je oskrbnica javnega stranišča na hodniku ne plačuje najemnine (zaradi čuvajske službe) 2. Stanovanja s štirimi prostori : Tip Struktura Število primerov Kje je stranišče? Letna najemnina S4A (F. J. c. 3) 1 soba za stanovanje 2 sobi za stanovanje in opravilni obrat (krojaštvo) 1 kuhinja na hodniku 500 K lastnik hiše (???) 3. Stanovanja s petimi prostori : Tip S5A (F. J. c. 1) S5B (F. J. c. 3) S5C (F. J. c. 7, 11) Struktura 4 sobe 1 kuhinja 3 sobe 1 predizba 1 kuhinja 1 soba 2 kabineta 1 predizba 1 kuhinja Število primerov 1 4 št. 7 (2) št. 11 (1) Letna najemnina na hodniku v stanovanju v stanovanju Kje je stranišče? ne plačuje najemnine, ker je lastnik hiše ok.1050 K ok. 700 K S5C (F. J. c. 9) 2 sobi 1 predizba 1 kuhinja 1 izba za posle v stanovanju 492 K 248 A. STUDEN: STANOVANJSKA KULTURA V LJUBLJANI 1910 4. Stanovanja s Tip S6A (F. J . c. 5) S6B (F. J. c. 5) S6C (F. J . c. 5, T S6C (F. J. c. 9) S6D (F. J . c. 11) 5. Stanovanja s Tip S7A (F. J. c. 1) S7B (F. J . c. 5) S7C (F. J. c. 5) S7C (F. J . c. 5) S7D (F. J . c. 7) S7E (F. J . c. 11) šestimi prostori: S t r u k t u r a 2 sobi 1 kabinet 1 p r e d i z b i 1 kuhin ja 1 izba za posle 3 sobe 1 predizba 1 kuhin ja 1 kopalnica ) 4 sobe 1 predizba 1 kuhin ja 2 sobi . . 1 kab inet 1 predizba 1 kuhin ja 1 izba za posle 3 sobe 1 predizba 1 kuhin ja 1 izba za posle sedmimi prostori S t r u k t u r a 4 sobe 1 k a b i n e t 1 predizba 1 izba za posle 4 sobe 2 predizbi 1 kuhin ja 3 sobe 1 k a b i n e t 1 predizba L kuhin ja 1 izba za posle 3 sobe 2 predizbi 1 kuhin ja 1 izba >'.a posle 1 soba 3 kabinet i 1 predizba 1 kuhin ja izba >;a posle 4 sobe 1 predizba 1 izba za posle 1 kopalnica Število p r i m e r o v 1 1 št. 5 št. 7 2 , 1 (D (4) Število p r i m e r o v 1 1 1 2 1 i Kje je s t ranišče? v s tanovan ju v s tanovan ju v s tanovanju v s tanovanju v s tanovan ju Kje je s t ranišče? . a hodniku v s tanovanju v s tanovan ju v s tanovan ju v s tanovan ju v s tanovanju Letna n a j e m n i n a 1009 K 945 K ok. 880 K oba po 666 K 1294 K L e t n a n a j e m n i n a 700 K 966 K 993 K oba p o 860 K 1009 K 800 K •ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 249 Tip Struktura Število primerov Kje je stranišče? Letna najemnina S7F (F. J. c. 11) 3 sobe t kabinet 1 predizba 1 kuhinja 1 izba za posle v stanovanju 1200 K S7G (F. J. c. 16) 2 sobi 1 kabinet 1 predizba 1 kuhinja l izba za posle 1 kopalnica v stanovanju ok. HOOK Stanovanja z osmimi prostori: Tip Struktura Število primerov Kje je s.ranišče? Letna najemnina S8A (F. J. c. 5) 4 sobe 2 predizbi 1 kuhinja 1 izba za posle v stanovanju 1100 K 7. Stanovanja z devetimi prostori : Tip Struktura Število primerov Kje je stranišče? Letna najemnina S9A (F. J. c. 20) 3 sobe za stanovanje 2 sobi za opravilni obrat (gostilna) 2 kuhinji 2 izbi za posle v stanovanju 1080 K 8. Stanovanja z desetimi prostori: Tip Struktura Število primerov Kje je stranišče? Letna najemnina S10A (F. J. c. 9) 6 sob 2 predizbi 1 kuhinja 1 izba za posle v stanovanju oba po 1398 K S10B (F. J. c. 15) (vila Gabriela Piccolija) 4 sobe 3 kabineti 1 kuhinja 1 izba z.i posle (v kleti) 1 kopalnica v stanovanju ne plačuje najemnine, ker je lastnik vile 250 A. S T U D E N : STANOVANJSKA KULTURA V LJUBLJANI 1910 9. Stanovanja s štirinajstimi prostori : Tip Struktura Število arimerov Kje je stranišče? Letna najemnina S14A (F. J. c. 11) 6 sob 2 kabineta 2 predizbi 1 kuhinja 2 izbi za posle t kopalnica v stanovanju 1792 K S14B (F. J. c. 17) 7 sob (vila Guida Zeschka) 1 kabinet 2 predizbi 2 kuhinji 1 izba za posle (v kleti) l kopalnica v stanovanju ne plačuje najemnine, ker je lastnik vile Analiza n a m razkriva, da so prevladovala s tanovanja s sedmimi prostori (28,1 % vseh stanovanj), sledila so j im stanovanja s šestimi (17,5 %) in s petimi prostori (15,8 %). 45 imetnikov stanovanj (78,9 %) je imelo stranišče v stanova­ nju; 13 stanovanj (22,8 %) pa je imelo poleg stranišča tudi kopalnico. V tem času je kopalnica vsekakor predstavl jala še veliko razkošje. St. s t a n o v a n j i d e n t i č n e g a t ipa -» Tip 4. 1 A B C 2 A B C Tabela 4 3 4 5 8 7 8 A B C A B C A B C A B C A B C A B C K2A (F. J. C. 11) K2B (F. J. C. 20) K3A (F. J. C. 5) K3B (F. J. C. 16) K4A (F. J. C. 16) PIA (F. J. C. 9) P2A (F. J. C. 1) P4A (F. J. C. 1) P4B (F. J. C. 16) SIA (F. J. C. 22) S1B (F. J. C. 26) S4A (F. J. C. 3) S5A (F. J. C. 1) S5B (F. J. C. 3) S5C (F. J. C. 7, 11) S5C (F. J. C. 9) S6A (F. J. C. 5) S6B (F. J. C. 5) S6C (F. J. C. 5, 7) S6C (F. J. c. 9) S6D (F. J. C. 11) S7A (F. J. c. 1) S7B (F. J. C. 5) S7C (F. J. c. 5) S7C (F. J. c. 5) STD (F. J. C. 7) S7E (F. J. C. 11) S7F (F. J. c. 11) S7G (F. J. C. 16) S8A (F. J. c. 5) S9A (F. J. C. 20) S10A (F. J. C. 9) S10B (F. J. C. 15) S14A (F. J. C. 11) S14B (F. J. C. 17) 1 5 — 4 3 3 5 3 4 3 5 4 11 4 1 3 2 5 4 3 3 3 3 2 2 2 11 4 5 4 8 2 3 2 6 10 5 6 3 — 3 5 2 — 2 7 6 4 10 4 2 6 2 1 3 4 3 7 Stanovanja, ki sem j ih razvrsti l v gornjo tipologijo, so bila različno pose­ ljena. V njih srečamo različne oblike skupnega bivanja, tako glede na število stanovalcev, kot tudi na to, kdo je v s tanovanju skupaj prebival. Dinamiko skupnega bivanja stanovalcev ceste Franca Jožefa leta 1910 bom skušal pr ika­ zati s pomočjo dveh tabel : tabela 4 n a m razkriva poselitveno dinamiko posa­ meznih t ipov s tanovanj . V koloni A se nahajajo stanovalci, ki so bili v sorod- Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 • 2 251 stvenem razmerju z imetnikom stanovanja; v koloni B podnajemniki, rejenci in osebe, zaposlene v gospodinjstvu imetnika stanovanja; v koloni C pa je po­ dana vsota vseh bivajočih v stanovanju. Tabela 5 Števi lo s tanovalcev n a s t a n o v a n j e 1 2 O 4.. 5 6 7 8 9 10 11 Skupaj Števi lo p r i m e r o v 2 7 18 7 7 4 4 2 2 2 2 57 % 3,5 12,3 31,6 12,3 12,3 7 7 3,5 3,5 3,5 3,5 100 Tabela 5 nam kaže primere skupnega bivanja v odstotkih. Iz nje je raz­ vidno, da je izrazito prevladovalo skupno bivanje treh stanovalcev, najmanj pa je bilo primerov sobi vanj a osmih in več stanovalcev, ter primerov, kjer je bival en sam. Skupno bivanje enajstih stanovalcev je tudi najvišje število, ki ga srečamo na tej cesti. Tabela 6 Starost 0—9 let 10—19 let 20—29 let 30—39 let 40—49 let 50 let i n več Skupaj M 23 15 9 21 9 20 97 Spol % 8,8 5,7 3,5 8 3,5 7,7 37,2 Z 23 21 45 27 18 30 164 % 8,8 8 17,2 10,3 7 11,5 62,8 - Skupa j 46 36 54 48 27 50 261 % 17,6 13,8 20,7 18,4 10,3 19,2 100 Tabela 6 nam razkriva, da je ženski del prebivalstva izrazito prevladoval nad moškim. K tej prevladi je prispevalo, kot bomo videli v nadaljevanju, tudi veliko število oseb, ki ,so bile zaposlene v gospodinjstvu imetnika stanovanja. Ta sloj prebivalstva je bil namreč v glavnem sestavljen iz predstavnic nežnej­ šega spola. Med moškim delom prebivalstva je bilo največ otrok do desetega leta, moških med tridesetim in štiridesetim letom ter nad 50. letom starosti; med ženskami pa je bilo največ starih od dvajset do trideset let. Ce vzamemo vse prebivalce ceste Franca Jožefa skupaj, lahko na splošno zaključimo, da je bila najštevilnejša starost med dvajsetim in štiridesetim letom. Po veroizpovedi je bilo največ rimokatoličanov (256 ali 98,1 % prebival­ cev). Srečamo pa še dve veroizpovedi: protestantsko »evangeličansko augsbur- ško konfesijo« (4) in židovsko (1); za pripadnike te vere srečujemo v popisni- cah dva izraza — Israelit in mosaisch. Vsaka naznanilnica v okviru popisa prebivalstva leta 1910 nam poda dolo­ čeno podobo o osebah, ki so prebivale skupaj v okviru enega stanovanja. To skupno bivanje bi lahko imenovali tudi skupno gospodinjstvo. Analiza podat­ kov o osebah, ki so živele v istem gospodinjstvu, nam lahko pojasni različne korelacije med njimi; pojasni nam različne oblike sorodstvene povezanosti in ostala — nesorodstvena — razmerja z imetnikom stanovanja. 252 A, STUDEN: STANOVANJSKA KULTURA V LJUBLJANI 1910 Oglejmo si najprej prebivalce, ki so bili v družinskem (v današnjem smi­ slu zakonca z otroki) ali v drugačnem sorodstvenem razmerju (sestra, brat mati, oce, nečak, vnukinja, svakinja itd.) z imetnikom stanovanja. Leta 1910 srečamo na cesti Franca Jožefa naslednje oblike (in naslednje število prime­ rov): zakonca brez otrok 3, zakonca z enim otrokom 10, zakonca z dvema otro­ koma 9, zakonca z dvema otrokoma in enim nezakonskim otrokom 1, zakonca s tremi otroki 5, zakonca s štirimi otroki 3, zakonca s petimi otroki 1, vdova brez otrok 6, vdova z enim otrokom 5, vdova z dvema otrokoma 1, vdova s sed­ mimi otroki 1, vdovec brez otrok 1, vdovec z enim otrokom (tudi ovdovelim) 1, vdovec s tremi otroki 1, poročena ženska 1, neporočena (samska) ženska 3, ne­ poročen (samski) moški 3, neporočen (samski) moški z enim otrokom 1, sodno ločen moški 1, ostali sorodniki 7, Na cesti Franca Jožefa je prebivalo 178 prebivalcev, ki so bili v sorodstve­ nem razmerju z imetnikom stanovanja, to je 68,2 % vseh prebivalcev te ceste Ostale prebivalce (83 ali 31,8 %) so predstavljali podnajemniki, rejenci in ose­ be, zaposlene v gospodinjstvu imetnika stanovanja. Podnajemnikov je bilo 22 (8,4 % prebivalcev) in so bivali v okviru šestnaj­ stih gospodinjstev (28,1 % vseh. gospodinjstev). Med njimi je bil en primer za­ koncev brez otrok, en primer zakoncev z enim otrokom, tri podnajemnice so bile vdove, ostali pa so bili samski. Znotraj označevanja podnajemnikov je prav gotovo zanimiva oznaka »posteljaš« ali »posteljašica« (Bettgeher/Bettge- herin), ki jo srečamo tudi na drugih področjih. Na cesti Franca Jožefa je bil tak samo en primer. Med podnajemniki opazimo tudi poklicno (obrtno ali trgovsko) povezavo z imetnikom stanovanja: brivec (imetnik) — brivski po­ močnik (podnajemnik); krojač — krojaški vajenec; gostilničar — natakarica; šivilja — šiviljska pomočnica. Rejence označujejo izrazi: Kqstkind, Kostknabe in Kostmädchen. Na cesti Franca Jožefa je bil za plačilo oddan v oskrbo samo en rejenec. Ostane nam še 58 oseb, ki so služile v okviru gospodinjstev imetnikov sta­ novanja, in 2 otroka, ki ju zaradi položaja staršev uvrščam v isto kategorijo. Skupaj gre torej za 60 oseb (22,9 % prebivalstva), ki so bile zaposlene v štiri­ desetih gospodinjstvih (70,2 % vseh gospodinjstev). Med njimi se je pojavljal en presenetljiv primer zakoncev z dvema otrokoma, vsi ostali pripadniki te skupine pa so bili samski. 28 gospodinjstev (70 %) je zaposlovalo samo po eno osebo, 8 gospodinjstev (20 %) po dve, 3 gospodinjstva (7,5 %) po tri, eno gospo­ dinjstvo (2,5 %) pa je imelo zaposlenih pet oseb. Predstavo o stanovalcih te mondene ceste naj dopolni še tabela o zakon­ skem stanu prebivalcev, ki so bili starejši od 18 let. Tabela 7: ZAKONSKI STAN STAREJŠIH OD 18 LET Zakonski Poročeni Samski Ovdoveli Ločeni Skupa j s tan M 35 22 3 1 61 % 18,7 11,8 1,6 0,5 32,6 2 36 73 17 126 % 19,3 39 9,1 67,4 S k u p a j 71 95 20 1 187 % 38 50,8 10,7 0,5 100 Analiza zapisov v okviru rubrike »natančno oznamenilo glavnega poklica« nam lahko popestri konkretno predstavo o prebivalcih ceste Franca Jožefa Model izbrane ljubljanske ulice je sicer premajhen, da bi lahko v njegovem okviru uvedli bolj posplošene kategorije kot npr. delavci, uradniki, pomočniki itd., temveč se moramo omejiti konkretno na vsakega posameznika in na nje­ govo oznako glavnega poklica. Pri tem spet ločujem poklice tistih prebivalcev ki so bili v sorodstvenem razmerju z imetnikom stanovanja, od poklicev pod­ najemnikov in oseb, ki so služile pri imetniku stanovanja. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 253 Na popisnicah večkrat srečamo tudi vojaštvo, katerega po navodilih »pod­ učila-« na ovojni poli sicer ne bi smeli popisovati civilni organi. Takšni vpisani primeri so zato v virih prečrtani, a kljub temu še vedno berljivi, zato navajam v poklicni strukturi prebivalstva tudi vojaške poklice. Poleg tega sem se od­ ločil, da bom v poklicno strukturo uvrstil gospodinje. Poklicna struktura prebivalcev, ki so bili v sorodstvenem razmerju z imet­ nikom stanovanja, je bila sledeča: največ je bilo gospodinj (16), zasebnic (Pri­ vate) — (10) in zasebnikov (2) ter tistih, ki so se opredelili kot rentnica (5) ali rentnik (1). Druge poklice so predstavljali upravnik (poslovodja) banke (5), uči­ teljica (3), trgovec (2), deželni uradnik (2), hišnik (2), natakarica (2), bančni sluga (2) ter po en odvetnik, zdravnik, lekarnar, nadinženir, oskrbnik posestva, gimnazijski profesor, trgovec in hotelir, trgovka, brivec, krojač, vzgojiteljica, šivilja, gostilničar, hotelski vratar, hotelska »ključarka«, vrtnar, stavbni risar, sobni slikar, tiskarski črkostavec, deželni mlekarski in živinorejski nadzornik, knjigovodja, notarski solicitator, policijski stražnik, železniški čuvaj in oskrb­ nica javnega stranišča. Upokojeni so bili gimnazijski profesor, profesor babi- štva, nadzornik c. kr. železnice in policijski stražnik. Med vojaškimi poklici srečamo tri stotnike, enega majorja, enega elektrotehnika c. kr. vojne morna­ rice in enega generalmajorja v pokoju. V okviru poklicne strukture podnajemnikov zasledimo dve zasebnici in po en primer operne pevke, kapelnika, zobozdravnika, .trgovskega potnika, banč­ nega korespondenta, kuharja, natakarice, notarskega pripravnika, brivskega pomočnika, šiviljske pomočnice in krojaškega vajenca. Upokojeni podnajem­ niki pa so bili gimnazijski profesor, rokodelski nameščenec in finančni svetnik. Dve vrsti službovanja moramo ločevati pri osebah, ki so bile zaposlene pri imetnikih stanovanj: a) osebna služba (Persönliche Dienste) pri imetniku sta­ novanja in b) hišne posle oziroma služinčad, ki je bila zadolžena za domača opravila (Häusliche Dienste) v okviru gospodinjstev imetnikov stanovanja. Med tistimi, ki so opravljali osebne dolžnosti pri gospodarju stanovanja, sre­ čamo eno vzgojiteljico, tri pestunje, eno gospodinjo in eno damsko družabnico (Gesellschaftsdame). Damska družabnica je bila učiteljica in vzgojiteljica gospe Alme Baumgartner. Zanimiva je ,bila tudi vzgojiteljica Octavie Martineau, ki je bila iz Francije. Privoščil si jo je bankir Anton Szalay in verjetno sta bili njegovi hčerki Renata in Margit poleg učenja pravil lepega in plemenitega ve­ denja deležni tudi učenja francoščine. Sloj hišnih poslov ni bil enoten, temveč se je delil glede na zadolžitve, ki jih je opravljal pri imetniku stanovanja. Glede na poimenovanje srečamo na­ slednje skupine hišnih poslov: kuharice — 21, sobarice (Stubenmädchen).,— 10, služkinje (Dienstmädchen) — 13, služabnike ali strežaje — 3, dekle — 3 in dva hlapca. Pri služkinjah in deklah je bilo v večini primerov.pripisano, da so za­ dolžene za vsa domača opravila (Mädchen für alles). Edini primer poročenih hišnih poslov, ki predstavlja redko izjemo, sem ugotovil v gospodinjstvu Bla- siusa Scharta na Franca Jožefa cesti 1. To sta bila Anton in Mari Likar (hlapec in kuharica), ki sta imela dve hčeri — Angelo in Mari. Bankir Anton Szalay pa je imel tudi največ zaposlenih v okviru svojega gospodinjstva. Poleg vzgojiteljice je imel še dve sobarici, kuharico in t. i. Ex- tramädchen. Model ceste Franca Jožefa je med vsemi izbranimi vzorci najbolj pripra­ ven za osvetlitev še ene razsežnosti, ki se ji radoveden zgodovinar nikakor ne sme izogniti — razsežnosti, ki prepleta socialno strukturo modela — zgodovine bogataša in reveža. Vsekakor drži, da so na cesti »presvetlega cesarja« prebi­ vali predvsem stanovalci, ki so pripadali višjim krogom. Na drugi strani pa naletimo na stanovalce, ki jih lahko mirno uvrstimo med najnižje sloje takrat­ nega ljubljanskega prebivalstva. Bogati so prebivali v velikih, razkošnih sta­ novanjih, privoščili so si služinčad ter plačevali izredno visoke letne najemnine. 254 A. STUDEN: STANOVANJSKA KULTURA V LJUBLJANI 1910 Revni so se stiskali v majhnih in hkrati prepotrebnih bivališčih z majhno letno najemnino. Vmes med tema ekstremoma se iz prašnih dokumentov dvigujejo še pripadniki srednjih slojev. Kako barvita socialna struktura! • •'• < Vsak imetnik stanovanja si je lahko privoščil stanovanjske prostore, za ka­ tere je bil zmožen odšteti letno najemnino. Na cesti Franca Jožefa je kar 23 imetnikov stanovanja (40,3 %) plačevalo letno najemnino čez 1000 kron. Vse­ kakor izreden podatek, ki takoj vzpodbudi radovednost/Kdo so bili ti imet­ niki? Kaj so bili po poklicu, da so si lahko privoščili takb draga stanovanja? Največ, kar 8, je bilo imetnikov stanovanj tipa S7G (F. J. c. 16). To so bili dr. Bogdan Derč (zdravnik), Fran Zaje (brivski mojster), Josef Simonis (stotnik), Rado Legvart (deželni mlekarski in živinorejski nadzornik), Franc Ksaver Je- raj (gimnazijski profesor), Milan vitez Bleiweis Trsteniški (stotnik), Konrad Sasel (prokurist banke) in dr. Vladimir Ravnikar (odvetnik). Štirje imetniki so si privoščili stanovanje tipa S5B (F. J. c. 3): Ana Perdan (zasebnica), dr. Joseph Nejedli (upokojeni gimnazijski profesor), Serafina Saj ovic (rentnica) in Ma­ thilda Golf (vdova visokega finančnega uradnika). Dva imetnika sta prebivala v stanovanju tipa S10A (F. J. c. 9): Louise Luckmann (rentnica) in Theodor Luckmann (zasebnik). V preostalih tipih stanovanj pa zasledimo naslednje imetnike: v stanovanju S6A (F. J. c. 5) je prebivala Maria Eger (trgovka), v S8A (F. J. c. 5) Franz Czansky (major), v S7D (F. J. c. 7) Viktor Tschretnik (uradnik), v S9A (F. J. c. 20) Emil Kržišnik (gostilničar), v S14A (F. J. c. 11) Anton Szalay (bankir), v S7F (F. J. c. 11) Matilda Hrovatin (rentnica), v S6D (F. J. c. 11) pa Maria v. Pagliaruzzi-Kieselstein (zasebnica). Končno sta v svojih vilah tipa S10B (F. J. c. 15) in S14B (F. J. c. 17) prebivala še lekarnar Gabriel Piccoli in rentnik Guido Zeschko. Prebivalcev, ki bi jih lahko v okviru modela uvrstil v posplošeno katego­ rijo revežev, je bistveno manj. Zaradi lažje predstave sem se odločil, da bom odnos bogataš/revež raje prikazal na podlagi primerov. Stanovanje, njegovi prebivalci, plačevanje letne na jemnine— vse to so mikrostrukture. Z medse­ bojno primerjavo le-teh naj bi dobili izsek iz vsakdanjega življenja. Seveda nam narava dokumentov dopušča, da zajamemo samo drobce — namige o oko­ liščinah, zarisanih v vsakdanjik prebivalcev modela. Zaradi tovrstnih virov ne moremo prodreti globje v zakulisje privatnega življenja stanovalcev. To so te­ žave. Kljub temu drobcene mikrostrukture predstavljajo nekakšno (v našem primeru edino) izhodišče, ki naj bi vodilo h kovanju določene predstave o vsak­ danjem bivanju teh ljudi, saj konec koncev marsikaj pojasnjujejo. Za primer­ javo bogataša in reveža v okviru socialne strukture modela sem izbral nasled­ nje primere: a) primerjave znotraj hiše: 1) primera v hiši Emericha Mayerja: BOGATAŠ REVE2 Tip stanovanja: S14A (F. J. c. 11) K2A (F. J. c.ll) Letna najemnina: 1792 kron 120 kron (hišnik) Stanovalci imetnik: Anton Szalay (bankir) Benjamin Legnitz (bančni sluga, ostali: Frieda Szalay (žena) istočasno hišnik) Renata Szalay (hči) Emma Legnitz (žena) Margit Szalay (hči) Robert Legnitz (sin) Octavie Martineau (vzgojiteljica) Marija Kreč (sobarica) Angela Šter (sobarica) Ana Predikaka (kuharica) Angela Zupan (Extramädehen) _ J . ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 255 2) primera v hiši Josef a Luckmanna: BOGATAŠ Tip stanovanja: S10A (F. J. c. 9) Letna najemnina: 1398 kron REVE2 PIA (F. J. c. 9) 100 kron (hišnik) Stanovalci imetnik : ostali : Louise Luckmann (rentnica) (vdova) Maria Luckmann (hči) Margareta von Luschin (vnukinja) Ana Tomše (kuharica) Agnes Nagode (sobarica) Janez Moran (bančni sluga in hišnik) Marija Moran (žena) Rudolf Moran (sin) Jožefa Moran (hči) Marija Moran (hči) b) primerjave med hišami: VILA IN SOBICA 1. primer: BOGATAŠ ' Tip stanovanja: S10B (F. J. c. 15) Letna najemnina: ne plačuje (lastnik) > REVEŽ SIA (F. J .c . 22) ne plačuje (oskrbnica javnega stranišča) Stanovalci imetnik : ostali: Gabriel Piccoli (lekarnar) (vdovec) Lottina Piccoli (hči) Maria Piccoli (hči) Antonieta Piccoli (hči) Marija Vodopivec (kuharica) Regina Jare (sobarica) Marija Jerin (omožena) (Naznanilnica je presenetljivo dobro izpolnjena, saj o Mariji izvemo še nekatere privatne podatke) * * Kot oskrbnica javnega stranišča Tivoli, ki ga je zgradila občina stolnega mesta Ljubljane, je morala skrbeti, da je bilo stranišče vedno snažno. Skrbela je tudi za kur­ javo, da ne bi zamrznila v 4 stranišča napeljana voda (popis je potekal v zimskem času). Dohodke je dobivala od strank, ki so uporabljale stranišče. Marija je znala samo brati, zato je naznanilnico izpolnil in jo podpisal njen mož Jožef Jerin, ki pa ni prebival na F. J. c. 22. Lepa zgodbica. Skoda, da jih ni več! 2. primer: BOGATAŠ Tip stanovanja: S14B (F. J. c. 17) Letna najemnina: ne plačuje (lastnik) REVEŽ S1B (F. J. c. 26) ne plačuje zaradi čuvajske službe Stanovalci imetnik : ostali : Guido Zeschko (rentnik) Maria Zeschko (žena) Erna Zeschko (hči) Katarina Grkman (kuharica) Frančiška Aljančič (sobarica) Anton Jelnikar (železniški čuvaj) Frančiška Jelnikar (žena) Ana Jelnikar (hči) Razlike znotraj skrbno izbranih pr imerov so več kot očitne. Spomnite se nanje, ko boste prebiral i zakl jučne hipoteze raziskave! 256 A - STUDEN: STANOVANJSKA KULTURA V LJUBLJANI 1910 Ugotavljanje etnične strukture prebivalcev ceste Franca Jožefa še zdaleč ni preprosto. Rubrika »občevalni jezik« (Umgangssprache) namreč ni zadosten znak za določanje narodnostne pripadnosti, saj sproža številne divergence med občevalnim jezikom in narodnostjo. Zato moramo za presojo etnične pripad­ nosti posameznikov z vso previdnostjo pritegniti tudi podatke o njihovi domo­ vinski in rojstni pripadnosti, ki nam morejo marsikaj pojasniti glede porekla in materinskega jezika, upoštevati pa moramo tudi ime in priimek posamez­ nika ter njegov poklic. Zavedati se moramo tudi posebnih jezikovnih razmer v takratni Ljubljani, s katerimi se srečujemo tako v javnem življenju kot v šolstvu. Hkrati pa je zelo pomembno tudi dejstvo, da so številke in statistike o etnični pripadnosti prebivalstva v stari Avstriji nosile politično dimenzijo. Bile so orodje moči, s katerim so oblasti zelo skrbno ravnale. S to svojo vlogo pa narodnostne statistike vsebujejo številne probleme.8 Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih izhodišč sem se lotil analize podat­ kov za cesto Franca Jožefa. Ločeval sem etnično pripadnost oseb, ki so bile sorodstveno povezane z imetnikom stanovanja, od etnične pripadnosti podna­ jemnikov, rejencev in oseb, ki so bile zaposlene v gospodinjstvu imetnika sta­ novanja. Prišel sem do naslednjih rezultatov: Tabela 8: ETNIČNA STRUKTURA PREBIVALCEV F. J. c. fezfkV a l n i Sorodniki n a j e m P n < £ - Rejenci Služinčad Skupaj % slovenski nemški italijanski češki srbohrvaški madžarski francoski 92 77 9 — — — — 9 6 2 2 2 1 — 51 8 — — — — 1 153 91 11 2 2 1 1 58,6 34,9 4,2 0,75 0,75 0,4 0,4 Skupaj 178_ 22 1 60 261 100 Etnična struktura prebivalcev izbranega vzorca je bila zelo pisana. Raz­ vidna je očitna prevlada slovenskih prebivalcev, zelo močna pa je tudi prisot­ nost prebivalstva z nemškim občevalnim jezikom. Podatki naznanilnic skrivajo tudi številne posebnosti, ki jih moramo upoštevati pri raziskavi etnične struk­ ture. Oglejmo si nekatere med njimi: 1. Zelo sumljive so navedbe občevalnega jezika na naznanilnici, ki jo je izpolnila imetnica stanovanja — plemenita gospa Alma Baumgartner. Pri vseh članih gospodinjstva je kot občevalni jezik navedena nemščina, ki pa v tem primeru nikakor ne more biti merilo za določanje narodnosti. Oglejmo si za­ kaj takšni dvomi: Pri učiteljici in vzgojiteljici gospe Baumgartner — Mariji A. Grohmann, rojeni v okraju Litomysl na Češkem, se še lahko sprijaznimo z nemščino kot občevalnim jezikom. Zaplete pa se pri sobarici in kuharici. Soba­ rica Johanna Plešnar je bila rojena v Dragomeru v okolici Ljubljane; kuharica Anna Ferjančič pa v Mavčah v okolici Postojne. Lahko se vprašamo, ali ni imetnica stanovanja z navedbo nemškega jezika pri sobarici in kuharici zabri­ sala njihovo dejansko pripadnost. Močne dvome, da gre za pripadnici nemške narodnosti, porajata že priimka, hkrati pa sta bili obe rojeni na čistem sloven­ skem jezikovnem območju, ki je povrh še agrarno, in sta imeli tam tudi domo- Temeljna razprava, ki opozarja na številne probleme In posebnosti, s katerimi se sre­ čamo pri ugotavljanju etnične strukture ljubljanskega prebivalstva na podlagi popisa prebival­ stva, je še vedno tehtno delo Vlado Valenčič: Etnična struktura ljubljanskega prebivalstva po ljudskem štetju 1880 (Zgodovinski časopis 28, 1974, str. 287—319). Zelo pomembna Je tudi razprava Emil Brix: Številčna navzočnost nemštva v južnoslovanskih kronovinah Cislitvanije med leti 1848 do 1918. Problemi narodnostne statistike (Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 297—308) Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 • 2 257 vinsko pravico. Zato smemo z vso upravičenostjo domnevat i , da je bil n jun mater in jezik slovenski in da sta bili Slovenki. Lahko si zastavimo tudi vpra­ šanje, ali se je vpis nemščine kot občevalnega jezika pri sobarici in kuharic i zgodil z n juno vednostjo in privolitvijo. t. 2. Drug pr imer predstavljajo mešane družine. Lep pr imer takšne družine, kjer je kot občevalni jezik navedena slovenščina in nemščina, na jdemo na št. 16, v gospodinjstvu c. in kr. akt ivnega s totnika Milana viteza Bleiweis — Trste- niškega. Pr i njegovi plemenit i soprogi Heleni, ki je bila rojena v Celovcu, je vpisan nemški občevalni jezik, pri obeh sinovih — M i r a n u in M a r k u — pa je vpisana slovenščina. Prvi je bil rojen v Celovcu, drugi pa v Ljubljani. Sloven­ ščina je vpisana tudi pri kuharici Ani G e r d i n in pestunji Mariji Rata j . Prva je bila rojena na Dolgi njivi, druga pa v Selu. Oba kraja sta sodila v politični okraj Novo mesto. 3. Posebnost predstavljajo tudi jeziki, ki j ih magis t ra tn i organi pri pregle­ dovanju izpolnjenih naznanilnic niso upoštevali . Jezika tuj ih državl janov niso popisovali. Pr i državl janih avstri jske polovice monarhi je pa so se upoštevali le določeni jeziki: nemški, češko-moravsko-slovaški, poljski, rusinski, slovenski, srbo-hrvaški, itali jansko-ladinski, romunski in madžarski . Vsi drugi jeziki in jeziki tuj ih državl janov so zato na naznani lnicah prečr tani . Lep p r i m e r za po­ trdi tev takšnega ravnanja magi s t ra tn ih organov predstavl ja že omenjena vzgo­ jiteljica Octavie Mart ineau. Imela je francosko državljanstvo, v rubr ik i obče­ valni jezik je navedena francoščina, ki pa jo je vestni uslužbenec magi s t ra ta dvakrat debelo prečrtal . (nadaljevanje sledi) Inštitut za novejšo zgodovino, YU-61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1 Od leta 1960 izdaja revijo Prispevki za zgodovino delavskega gibanja (PZDG), ki je doslej izšla v 25 letnikih (1964 ni izšla). Leta 1986 se je preimenovala v Prispevke za novejšo zgodovino. Revija objavlja razprave, članke, historično dokumentacijo, poročila o simpozijih, knjižna poročila in recenzije, različne bibliografije in tekočo bibliografijo sodelavcev in­ štituta. V prvih letih izhajanja je bila revija izrazito usmerjena v zgo­ dovino naprednega delavskega gibanja in NOB, vedno bolj pa je širila krog svojega objavljanja tudi na širša področja slovenske zgodovine. Zdaj lahko rečemo, da je to revija za novejšo slovensko zgodovino. Uredništvo se trudi, da bi bila revija pestra, kvalitetna in sodobna. Prilagamo seznam še dostopnih letnikov, pri čemer opozarjamo, da sta letnika 1962 in 1U73 že razprodana, nekaj letnikov pa je že skoraj razpro­ danih. Revijo lahko naročite pri založbi Partizanska knjiga, YU-61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 13, kupite pa pri vseh slovenskih knjigarnah. PZDG 1978/79 PZDG 1980 PZDG 1981 PZDG 1982 PZDG 1983 PZDG 1984 PZDG 1985 ' PNZ 1986 PNZ 1987 PNZ 1988 PNZ 1989/1 — Trideset let Inštituta za zgodovino delavskega giba­ nja. — Biobibliografije. PNZ 1989/2 PZDG 1960/1 PZDG 1960/2 PZDG 1961/1-2 PZDG 1963/1-2 PZDG 1965/1-2 PZDG 1966/1-2 PZDG 1967/1-2 PZDG 1968/69, 1-2 PZDG 1970/1-2 PZDG 1971/72 PZDG 1974 PZDG 1975/76 PZDG 1977 258 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 19S1 O CEM S M O P I S A L I . . . . pred štirimi desetletji? Ljubljanska zbornica je bila ustanovljena po tipu srednjeevropskih ko­ mor. Ta tip zbornic se bistveno razlikuje od trgovskih zbornic na zahodu, ki so zasnovane na prostovoljnem članstvu in imele tudi podjetniški zna­ čaj ter gradile pristaniščne naprave, javna skladišča itd. Ljubljanska zbornica je bila ustanovljena jeseni 1850. Poslovati je pričela 12. janu­ arja 1851 v dveh prostorih na Mestnem trgu, ki jih ji je stavil magistrat na razpolago. (Ivan Mohorič, Arhiv Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, ZČ 5/ 1951, str. 249) . . . pred tremi desetletji? Ob tem bežnem pregledu moremo reči, da se del avstrijske publicistike še ni otresel klišejev o slovenskem narodnostnem razvoju, kakršne sta ustvarila med obema vojnama prof. Wutte v Celovcu in Jugovzhodni in­ stitut v Gradcu; k Hafnerjevemu članku pa lahko dodamo, da Hafner podaja nemško vrednotenje slovenske preteklosti, ne pa odnos slovenstva do nemštva ter da s tem ni izpolnil naloge, ki si jo je bil zastavil. (Tone Zorn, Slovenski narodnostni razvoj v članku S. Hafnerja »Die Deutschen im Geschichtsbild der Slowenen«, ZC 15/1961, str. 196) . . . pred dvema desetletjema? Šaleško dolino so Nemci zasedli 10. aprila 1941. Okupacija pomeni v ti­ stem delu Slovenije, ki so ga zasedli Nemci, veliko zarezo. Okupator je v skladu s svojimi germanizacijskimi načrti uničil ves prejšnji upravni oziroma državni aparat ter postavil svojega. Razpustil je vse slovenske organizacije, društva, ustanove ipd. Okupator po zasedbi ni iskal opore v starem aparatu ali pri katerikoli slovenski politični organizaciji ali ustanovi. Vse prejšnje je razbil. (Milan Zevart, Narodnoosvobodilna vojna v Šaleški dolini, ZC 25/ 1971, št. 1-2, str. 84) . . . pred desetletjem? Još do nedavno je postojalo u nauci mišljenje da su najranija naselja Slavena u našim krajevima bila privremena i od drveta i da nisu osta­ vila jačih tragova. Mi smo tada mogli samo pretpostavljati kakva je bila najranija kultura Slavena po doseljenju u naše krajeve po nalazima u susjednim zemljama i rijetkim slavenskim nalazima koji su pripadali već VIII i IX vijeku. Ostalo je dakle pitanje da li su i u naše krajeve Slaveni donijeli svoju najstariju kulturu, i gdje treba tražiti najstarije tragove Slavena kod nas. (Irma Cremošnik, Nalazi prvih ranoslavenskih naselja u Bosni i Her­ cegovini, ZC 35/1981, št, 1-2, str. 93) To in še mnogo drugega zanimivega poiščite v starejših številkah ZC, ki jih dobite na upravi ZC! ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 . 2 • 259—268 259 M a r j a n B r i t o v š e k DILEME »NOVEGA KURZA« LEVA DAVIDOVICA TROCKEGA Ob njegovi politični rehabilitaciji Referat na mednarodnem simpoziju o Trockem, Wuppertal, 26.-29. 3. 1990. Leninova smrt je bila hud udarec za svetovno komunistično gibanje. Brez njega je bilo težko obvladovati položaj in reševati probleme. Njegovim nasled­ nikom sta manjkali energija in razsodnost, da bi odločali brez oklevanja. Ze med Leninovo boleznijo se je jasno pokazalo, da v državi ni voditelja, ki bi ga lahko enakovredno zamenjal. Partijski voditelji so se zato oklenili formule ko­ lektivnega vodstva, ki naj usmerja stranko in državo tako, kot to določajo statuti. V takem položaju je vrh sovjetske oblasti kaj kmalu zajel boj za vodstvo in oblast. Stara leninska garda — Zinovjev, Kamenev in Stalin — je pooseb­ ljala tradicijo stranke. Ta trojka se je povezala, da bi preprečila Trockemu vzpon na mesto Leninovega naslednika v stranki. V začetku niso nameravali Trockega povsem izključiti iz vodstva oziroma iz stranke. Priznavali so njegove zasluge in pravico do vplivnega mesta v politbiroju, niso pa želeli, da bi se po­ vzpel na Leninovo mesto. Misel, da bi se to lahko zgodilo, jih je plašila in po­ vezovala. Kdaj in zakaj se je začel frakcijski boj s Trockim? Težak gospodarski po­ ložaj in ponovna oživitev skrajno levih skupin sta oktobra leta 1923 povzročila v vodstvu partije resno krizo, katere rezultat je bil prestop Trockega na stran opozicije. Z dotlej zakritega prizorišča boja v politbiroju je padla zavesa. Začel se je štiriletni dramatični boj med partijskim vodstvom in levo opozicijo. Kri­ za, ki se je začela v jeseni leta 1923 kot manjši izbruh nezadovoljstva v vrstah skrajne levice, je dosegla vrh z razkolom v politbiroju in z oblikovanjem ostrih front frakcijskega boja med obema strujama v komunističnem gibanju. V pismu CK z dne 8. oktobra 1923 je Trocki napadel vodilno skupino — trojko — in partijski aparat, ki je uresničeval sklepe partijskega vodstva. Ta aparat je bil po njegovem mnenju povsem zbirokratiziran in je pomenil resno nevarnost za demokratičen razvoj notranjepartijskega življenja.1 To pismo so člani politbiroja ocenili kot neprikrito težnjo Trockega po osebni oblasti. Trocki je na obtožbo ostro reagiral in v svojem odgovoru podrobno na­ števal, v katerih spornih vprašanjih je preteklo leto podpiral Lenina pri go­ spodarskem planiranju, zunanji trgovini, nacionalnem vprašanju, glede Delav- sko-kmečke inšpekcije in v težkem obdobju, ko je politbiro skušal preprečiti Leninov načrt reform.2 Da bi zmedel svoje nasprotnike, je omenil tudi kores­ pondenco z Leninom o gruzinskem vprašanju. Pismo je vsebovalo vrsto pikrih ugotovitev zlasti na Stalinov račun. Opozoril je na Leninovo kritiko Rabkrina (Delavsko-kmečke inšpekcije) in na njegov članek o nacionalnem vprašanju. Opisal je mučno sceno v politbiroju, ko je Kujbišev predlagal, da bi natisnili ponarejeno številko Pravde z Leninovim člankom o Rabkrinu, da bi jo lahko pokazali Leninu. Ostrina odgovora Trockega in bojazen, da bi bil odgovor ob­ javljen, sta verjetno pripravila nasprotnike do tega, da so utišali to polemiko. 1 Trotsky L., The New Course, str. 153—156 (Pismo Centralnemu komiteju in Centralni kon­ trolni komisiji, 8. oktober 1923) ; glej tudi Eastman M., Since Lenin Died. London 1925, str. 142— 143. 2 Pismo Trockega CK in CKK z dne 23. oktobra 1923. 260 м ' BRITOVSEK: DILEME »NOVEGA KURZA« LEVA D. TROCKEGA Politbiro je baje poslal Trockemu odgovor, ki pa ni bil objavljen. Verjetno pa ga je Trocki ohranil v svojem arhivu.3 Teden dni po prvem pismu Trockega politbiro j u je šestinštirideset vidnih članov partije objavilo izjavo, v kateri so kritizirali politiko vodstva z enakimi izrazi, kot jih je pogosto uporabljal Trocki. Podpisniki so kritizirali politiko partijskega vodstva v gospodarstvu in njegov odnos do notranjepartijske de­ mokracije. Ta dokument je bilo težko odpraviti z izgovorom, da je odsev oseb­ nega častihlepja; bil je odraz vsesplošnega nezadovoljstva v partiji. Prvič po letu 1918 sta skupaj z enotno platformo nastopili skrajna levica in zmerno krilo leve opozicije. Vendar skupina idejno ni bila homogena. Trockemu so bili blizu samo Preobraženski, Pjatakov, Sosnovski, Ivan Smirnov in Antonov-Ovse- jenko. Predstavljali so vodilno jedro opozicije v letu 1923 in v njej zastopali trockistični element. Opozicijski dokument je bil obtožnica vodstva in njegovih metod ter birokratizacije nasploh. Kljub kritiki pa je opozicija izrazila zaupa­ nje partijskemu vodstvu. Zahteve opozicije so bile skromne: »tovariška enot­ nost in demokracija znotraj partije«. Memorandum opozicije se je osredotočil na dvoje enako pomembnih problemov: na gospodarsko načrtovanje in notra- njepartijsko demokracijo. Nekateri podpisniki so dajali večji poudarek prvemu vprašanju, drugi pa so poudarjali prednost drugega. Skupina šestinštiridesetih je bila rahla koalicija skupin in posameznikov, ki so se združili pod skupnim imenovalcem nezadovoljstva in nesoglasij. Vodstvo so obtožili, da je odgovorno za nesoglasja in vrenje v partiji. Podpisniki platforme opozicije so svoj memorandum predložili central­ nemu komiteju s prošnjo, naj z njim po stari navadi seznani partijsko članstvo, kar pa je triumvirat zavrnil. Vodstvo je zagrozilo z disciplinskimi ukrepi, če bi podpisniki z dokumentom poskušali seznaniti partijsko članstvo sami. Člane CK so poslali v partijske celice in ostro napadali avtorje neobjavljenega doku­ menta. Nato so v dneh od 25. do 27. oktobra 1923 sklicali skupno plenarno za­ sedanje CK in CKK, na katerem so obravnavali izjavo šestinštiridesetih in pi­ smo Trockega z dne 8. marca 1923. Vodilna partijska skupina je prešla v na­ sprotni napad ter obtožila Trockega in podpisnike platforme frakcionaštva. Opozicija šestinštiridesetih je vsekakor nastopila s svojo platformo zato, da bi razveljavila ali vsaj omilila sklep X. partijskega kongresa o prepovedi oblikovanja frakcij. Brž ko so se izrekli za revizijo tega sklepa, pa so si nako­ pali obtožbo, da so prekršili sklepe X. kongresa. Prepoved grupiranja je ostala še naprej v veljavi in postala nezapisan zakon. V partiji je po mnenju opozicije zavladala »kasarniška disciplina«, primerna za armado, ki pa je za politično organizacijo pomenila smrt. Posameznikom je sicer omogočala; da se pritožu­ jejo, obtožbe pa so razglašali za upor, za frakcionaško razkolniško aktivnost, takoj ko so postale skupinske. Nosilci kritike iz vrst opozicije so bile vidne osebnosti boljševiškega giba­ nja; njihove kritike ni bilo'mogoče zamolčati. Partijsko vodstvo je v partijskih celicah napadalo podpisnike platforme, ne da bi partijsko članstvo seznanili z dokumenti opozicije, kar je med članstvom vzbujalo upravičeno nezadovolj­ stvo. Vodstvo je priznalo, da partija preživlja krizo in da je ,nova smer' par­ tijske demokracije postala nujnost. 7. novembra 1923 je ob šesti obletnici revo­ lucije Zinovjev v slovesni izjavi obljubil obnovitev demokracije v partiji.4 Pravda in drugi časopisi so v naslednjih mesecih odprli posebne rubrike, v katerih so lahko člani partije javno opozarjali na probleme, ki so jih mučili. Skoraj ves november 1923 je razprava na straneh Pravde potekala v soraz­ merno mirnem tonu, v decembru 1923 pa se je začel ton razprav zaostrovati. Razprave so tekle najprej v Moskvi, po provincah pa so jih ovirali. Članstvo je napad na partijsko birokracijo sprejelo s simpatijami, vodstvo pa je posta- 3 Socialističeskij Vestnik. Berlin št. 11/81/ z dne 28. maja 1924, str. 8. 4 Zinovjev G. J., Novie zadači partii, Pravda z dne 7. novembra 1923. - Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 . 2 261 jalo vse bolj vznemirjeno. Triumvirat je bil zelo občutljiv za kritiko, ki je ogrožala njegovo avtoriteto. Toda pomanjkanje kohezije in enotnosti ciljev med kritiki je vodstvu omogočilo, da jih je diskreditiralo in premagalo v vrsti ločenih bitk. Vodilno jedro si je tedaj prizadevalo izogniti se javnemu sporu s Trockim in izgladiti spor, ki ga je povzročila resolucija z dne 25. oktobra 1923. Pri tem so lahko računali na aktivno ali tiho podporo drugih članov polit- biroja in večine CK. Partijsko vodstvo si je na vse pretege prizadevalo, da bi se sporazumelo s Trockim in tako ohranilo videz enotnosti.5 Bilo je priprav­ ljeno na kompromis o glavnih spornih vprašanjih. Rezultat teh prizadevanj je bila resolucija, ki so jo sestavili Stalin, Kame- nev in Trocki. Resolucijo so sprejeli soglasno na skupnem zasedanju politbiroja in predsedstva CKK 5. decembra 1923e Vodstvo je bilo pomirjeno in nevarnost razcepa partije je bila začasno odstranjena. Resolucija z dne 5. decembra je po­ menila navidezno zmago opozicije, toda bila je le taktičen umik vodstva, ki je želelo pridobiti čas za pripravo splošnega napada na opozicijo. Papirnata reso­ lucija z dne 5, decembra je le navidezno ugodila željam Trockega. V njej so priznali pomen Nepa, odobrili oziroma potrdili so zaključke Trockega z XII. kongresa RKP(b) o Gosplanu kot »generalnem štabu socialistične države«, o nujnosti koncentracije industrije in splošne racionalizacije. Obsodili so »skraj­ no materialno neenakost-« med komunisti, luksuz enih in birokratsko degene­ racijo drugih, demoralizacijo pomeščanjenih aktivistov, birokratizacijo partij­ skega aparata itd. Komunistom so obljubljali demokracijo, pravico do kritike, svobodo informacij, volilnost partijskih funkcionarjev in komitejev. To je bila v bistvu ,nova smer', za katero so se zavzemali Trocki in šestinštirideset opozi- cionalcev. Se je bil čas, da preusmerijo revolucijo k sicer relativni, toda vse­ kakor izvirni, sovjetski demokraciji. Trojka se je pretvarjala, da zahtevam opozicije ne nasprotuje, toda stalno in povsod je postavljala ovire pri njihovem uresničevanju. Slabo obveščeno partijsko članstvo je večinoma odobravalo novo smer, toda tako kot njeni nasprotniki ni poznalo bistva razlik. Vsekakor nove smeri ni bilo mogoče uveljaviti prek noči. Partijo je bilo treba pripraviti, da prevzame v svoje roke lastno usodo in odgovornost za bo­ dočnost revolucije, da popelje svoje članstvo na pot globalnih sprememb, ki bi postopoma zajele tudi druge sovjetske institucije. Pobudniki sprememb so mo­ rali postati aktivni izvajalci resolucije politbiroja. Z vsakodnevnim delom bi morali obuditi in prevzgojiti omrtvičene dele zbirokratiziranega aparata. Opo­ zicija je hotela dobiti od aparata, ki je bil v rokah trojke, jamstva za obljub­ ljeno demokratizacijo, ogroženi partijski aparat s trojko na čelu pa se je od­ ločno upiral in prehajal v nasprotni napad. Trocki se je zavedal, da je resolucija z dne 5. decembra le začasno in na videz prikrila nasprotja. V krajših sestavkih za Pravdo je širil in poglabljal svojo teorijo o sovjetskem birokratizmu in nujnosti korenitih sprememb. Ti se­ stavki, ki vsebujejo njegove osnovne misli, so izšli v polemični brošuri z na­ slovom ,Novi kurz'. Napadal je birokracijo, nepremišljene in nekoristne od­ redbe, uporabo konvencionalnih fraz, izmikanje kritiki, oviranje pobud in strah pred odgovornostjo. Ostro je napadal tudi spise o državljanski vojni, v katerih je resnica pogosto postala žrtev birokratske legende. Primerjal je od­ nos armade in partije do tradicije in ugotavljal, da so mladi komunisti do stare garde v enakem razmerju kot podrejen vojak do predstojnika; partija in arma­ da sta organizaciji, ki so ju ustvarili iz nič njihovi očetje. Vendar tradicija ne sme postati tog kânon, ni je mogoče prevzeti kot evangelij, treba jo je spoznati in predelati na kritičen način, sicer bo vsa zgradba temeljila na pesku. Avto­ riteta .starih' ne sme uničiti osebnosti ,mladih' in jih ne sme terorizirati. To je 5 Trotzkl L., Stalin, Eine Biographie, Köln 1952, str. 482. » Pravda z dne 12. decembra 1923. 262 M. BRITOVSEK : DILEME -NOVEGA KURZA« LEVA D. TKOCKEGA bil prvi napad na staro gardo, ki pa je bil izrečen dokaj na splošno in v ezo- povskem jeziku, tako da so le redki videli njegov pomen. Partija in množice še vedno niso vedele za nesoglasja med Trockim in po- litbirojem. 6. decembra 1923 je Pravda objavila članek Trockega z naslovom O levici in napačnih poročilih. Trocki je v članku pojasnjeval Leninove nazore o povezanosti med proletariatom in kmeti ter izpodbijal poročila o razhajanjih med seboj in Leninom o tem vprašanju.7 Članek v partijskih krogih ni izzval niti odgovora niti javnega komentarja. 7. decembra je politbiro sprejel resolucijo z dne 5. decembra 1923, ki je bila objavljena v Pravdi. Resolucija, ki naj bi preprečila razcep v vodstvu, je imela povsem nasproten učinek. Povod za dokončen razcep, ki se je vsekakor že dolgo pripravljal, je bilo odprto pismo, ki ga je Trocki poslal razširjenemu zasedanju CK RKP(b) in je bilo objavljeno v Pravdi 11. decembra. Pismo je imelo obliko komentarja k resoluciji z dne 5. decembra. To ni bil, kot so trdili kasneje, pretehtan napad na sprejeto besedilo resolucije, oziroma na člane po- Htbiroja in centralnega komiteja, ki se niso strinjali z opozicijo. Trocki je reso­ lucijo interpretiral v svojem smislu kot zmago svojih nazorov.8 Triumvirat je njegov spis označil za »frakcijski manifest«. Trocki je zaznal nevarnost birokratizma v partiji in napravil ustrezne sklepe. Zavzemal se je za takšno partijo, ki bi v svoji sredi tako dolgo dovolje­ vala svobodo različnim smerem, dokler bi bile v skladu z njenim programom. Ta zamisel o idejni in organizacijski strukturi partije je nasprotovala koncep­ ciji monolitne partije, ki jo je vodstvo razglašalo za bistvo boljševizma. Vendar partija ne sme razpasti na posamezne skupine, kajti frakcionaštvo pomeni skrajno, patološko reakcijo na pretirano centralizacijo in prevladujočo birokra­ cijo. Frakcionaštva ni mogoče odpraviti, dokler obstajajo vzroki zanj. Zato bi bilo treba po mnenju Trockega partijski aparat obnoviti. Medtem ko je med članstvom krožilo pismo Trockega, je opozicija podvo­ jila svoje napore na partijskih zborovanjih. Zdravila, ki jih je predpisoval Tro­ cki, so bila v skladu z njegovo diagnozo bolezni. Najbolj aktivna protagonista opozicije sta bila Preobraženski in Sapronov, ki sta javno pozivala k akciji. Partijsko vodstvo je bilo seznanjeno z vsebino pisma Trockega 8. ali 9. de­ cembra.9 11. decembra, ko je Pravda objavila pismo Trockega o novem kurzu, so sklicali množično zborovanje moskovske partijske organizacije v Stebriščni dvorani Doma sindikatov, ki so se ga udeležili delegati iz vsega mesta. Vodstvo tedaj še ni imelo izdelanega jasnega načrta za boj proti Trockemu. Kamenev je začel zborovanje z dolgim govorom v zmernem tonu, v katerem je branil cen­ tralni komite in partijski aparat ter odgovarjal na napade Preobraženskega, Sapronova in Smirnova, Trockega pa skoro ni omenjal. V glavni razpravi, ki je sledila, so bili govorniki na strani centralnega komiteja in opozicije v ravno­ težju, prevladovalo pa je vzdušje reformatorske vneme. Ne da bi posebej ime­ noval Trockega, je Preobraženski direktno napadel vodilni triumvirat v polit- biroju, češ da triumvirat nima temeljev v partijski ustavi. Edini, ki je narav­ nost napadel Trockega, je bil Jaroslavski.10 Ostro ga je obtožil, da skuša razbiti partijski aparat, vendar pa ni požel navdušene podpore. Moskovsko zborovanje 11. decembra 1923 je bilo zadnje, o katerem so od­ krito in v celoti poročali. V naslednjih dneh so sledila temeljita posvetovanja članov vodilne skupine. Sklenili so, da je treba takoj kreniti v napad, da bi za­ vrnili kritfko opozicije. Po mnenju Trockega se je Zinovjev bal, da bi prišlo do pogajanja med Trockim in Stalinom. Zato je vzpodbudil petrograjsko partijsko organizacijo, da je javno napadla Trockega, Stalin pa je moral popustiti.11 7 Trocki L., Novij kurs, Moskva 1924, str. 93—99. 8 Inprekorr (Internationale Presse-Korrespondenz), št. 8 z dne 21. januar 1924, str. 69—71 9 Trinadcataja konferencija RKP(b), Moskva 1924, str. 131—132. 10 Pravda z dne 13., 14., 15., 16. in 18. december 1923. 11 Ibidem. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 263 Načrt triumvirata je bil, da izolirajo Trockega in oslabijo njegovo pozicijo v politbiroju. Privrženca Trockega Krestinskega so poslali v Berlin, Rakov- skega pa so premestili v London s pretvezo, da ga pošiljajo tja kot uglednega diplomata. Premestitev Rakovskega je izzvala odpor ukrajinskih voditeljev, ki pa so jih takoj zamenjali, da ne bi ovirali Stalinove nacionalne politike v Ukra­ jini. Trojka se je tako v imenu višjih interesov komunizma znebila poklicnih revolucionarjev, ki so verjeli, da boljševik, vreden tega imena, ne more ugo­ varjati, ko mu sekretariat pošlje potni nalog z novo zadolžitvijo, saj partija po­ oseblja duh revolucije, CK je izključni predstavnik partije, politbiro pa je kva­ lificiran, da brez priziva tolmači mišljenje CK. Mnogim se je zdelo takšno »izgnanstvo« privlačno in se niso zavedali, kakšne cilje s tem zasleduje trojka. Tako so disciplinirano odšli v inozemstvo tudi Osinski, Jurenjev, Lutovinov, Kolontajeva in mnogi drugi. Manj ugledne nasprotnike so brez ceremonij od­ pravili v Sibirijo, Mongolijo in na Daljni vzhod. Trocki se je kot »ujetnik politbiroja« položaja povsem zavedal. Boj proti njemu se je neusmiljeno stopnjeval in dobival nove razsežnosti. 14. decembra je Pravda objavila uvodnik, v katerem so grajali ustvarjanje razlik med staro in novo generacijo v partiji. Članek, ki Trockega ni izrecno omenjal, naj bi na­ pisal Buharin, glavni urednik Pravde.112 Članek je bil uvod v glavni napad, ki se je začel 15. decembra s Stalinovim člankom v Pravdi in govorom Zinovjeva v Petrogradu, ki so ga objavili 20. in 21. decembra. Stalin je pretrgal svoj molk že J2. decembra s svojim govorom O nalogah partije, ki ga je imel na zboro­ vanju okrajnega komiteja v Krasnaji Presnji. Pred avditorijem, ki so ga se­ stavljali nižji partijski funkcionarji, je Stalin nastopil kot kak ljudskošolski učitelj. Njegovo poročilo je bilo parafraza splošnih idej iz resolucije politbiroja, ki so jo objavili tri dni kasneje. Poslušalci so referat ocenili kot vsebinsko in koncepcijsko zelo prepričljiv, pretehtan in razsoden.13 V svojem članku O diskusiji, o Rafailu, o člankih Preobraženskega in Sa- pronova ter o pismu Trockega je Stalin v uvodu opozoril, da se razprava o po­ ložaju v partiji, ki se je začela pred nekaj tedni v Moskvi in Petrogradu, očitno približuje koncu. Zmagoslavno je ugotavljal, da je opozicija, ki jo sestavlja blok dela levih komunistov (Preobraženski, Stukov) in tako imenovanih demo­ kratičnih centralistov (Rafail, Sapronov in drugi), premagana. Opoziciji je oči­ tal, da je prekršila resolucije X., XI. in XII. kongresa o prepovedi grupiranja. Stalin se je nato lotil štirih glavnih predstavnikov opozicije, ki jih je razvrstil po naslednjem redu: Rafail, Preobraženski, Sapronov, Trocki. Ostro je napadel pismo Trockega, ki ga je označil za poskus, da bi zlomil enotnost partijskega članstva. S sarkazmom in ironijo je obravnaval trditve Trockega o birokra­ tizmu partijskega aparata in nevarnosti degeneracije stare garde, tako kot so se degenerirali voditelji II. internacionale. Cinično je z anonimno aluzijo na Trockega opozoril, da obstajajo v partiji elementi, ki z degeneracijo lahko resno ogrozijo partijo. S tem je mislil menjševike, »ki so stopili v partijo po sili in še niso opustili oportunističnih navad«. To je bil pretkan in očiten uda­ rec proti Trockemu. Partijski aparat je tako dobil namig, da Trocki ni nedo­ takljiv. Funkcionarji, ki so želeli napraviti kariero, so vedeli, kaj morajo na­ rediti; začeli so podtalno denuncirati dotedanjega voditelja in aludirati na nje­ gov bonapartizem. Istega večera je na zborovanju petrograjskih partijskih delavcev javno na­ stopil proti Trockemu tudi Zinovjev, ki ga je brez dvoma vzpodbudil Stalinov nastop. Naslov njegovega govora je bil Boj za partijo.14 Trockizem — Zinovjev je tedaj v polemiki prvič uporabil ta izraz — je po njegovem mnenju pred­ stavljal opredeljeno strujo v ruskem delavskem gibanju. Položaj Trockega v 1 2 Popov K. A., Diskusija 1923 goda, Moskva 1927, str. 47. 13 Pravda z dne 6. decembra 1923. Stalin, Sočinenija V, str. 354—370. Britovšek M., Boj za Le­ ninovo dediščino II, str. 338—341. Ljubljana 1976. 1 4 Britovšek M., Boj za Leninovo dediščino II, str. 367—373. 264 м - BRITOVŠEK: DILEME »NOVEGA KURZA« LÈVA D. TROCKEGA politbiroju pa je v sklepnem delu svojega govora takole opredelil: »Ne glede na to, da se sedaj v vrsti vprašanj razhajamo s tov. Trockim, je kljub temu razumljivo samo po sebi, da tov. Trocki je in ostane eden naših voditeljev z največjo avtoriteto. Naj se zgodi karkoli, sodelovanje tov. Trockega v polit­ biroju je potrebno . . .« Govor Zinovjeva je bil obsežen dokument, ki jé imel obliko pisma vsem članom petrograjske partijske organizacije. Ta dokument so na zborovanju potrdili in obtožili Trockega, da je napadel resolucijo, ki jo je nekaj dni prej tudi sam podpisal.15 Trockemu so med drugim očitali tudi »prikrita diktatorska nagnenja«, sovraštvo do partijskega aparata, odklonilno stališče do stare garde, brezobziren individualizem itd. Trocki je branil svoja stališča v dveh člankih, ki sta izšla v Pravdi 28. in 29. decembra pod naslovoma O grupaštvu in formiranju frakcij ter O vpra­ šanju partijskih generacij. V prvem članku je ocenjeval vprašanja, ki so po­ stala predmet partijske diskusije. Vodstvo je obdolžil, da ne želi uresničiti no­ vega kurza. V drugem članku je Trocki opozarjal, da stoji ruska KP pred novo epoho, ki zahteva novo smer. Ne gre za rušenje organizacijskih principov bolj­ ševizma, kot, to skušajo prikazati nekateri, ampak za njihovo prilagoditev novi etapi v razvoju partije. Treba je vzpostaviti bolj zdrave medsebojne odnose med starim partijskim kadrom in večino partijskih članov, ki so zrasli po Okto­ bru. Nadaljnji razvoj birokratizma vodi k odcepitvi od množic, h koncentraciji pozornosti na upravo, k premeščanju funkcionarjev, k oženju obzorja, slabitvi revolucionarnega instinkta, to se pravi k večji ali manjši izroditvi starejše ge­ neracije, oziroma vsaj njenega znatnega dela. Takšni procesi se razvijajo po­ časi in skoro neopazno, pojavijo pa se nenadoma. Tako svarilo, ki se opira na objektivno marksistično analizo, lahko ocenijo kot žalitev, napad ali kaj podob­ nega samo aparatčiki v svojem birokratskem pikolovstvu in ošabnosti. Takšna razmišljanja Trockega so naletela v vodilni skupini na oster odpor. Ko se je Trocki s svojo izklesano osebnostjo kot predsednik najvišjega voja­ škega organa postavil na čelo opozicije, je postal razcep partije realna možnost. Trojka se ni čutila dovolj močna, da se javno postavi proti Trockemu. Da bi lahko uspešneje vodila svoje operacije, je pritegnila v tajni komite sedmih čla­ nov, ki so ga sestavljali Stalinovi privrženci v politbiroju, še Kalinina, Tom- skega, Rikova in Buharina. Partijsko vodstvo je postopoma obvladalo opozicijo z organizacijskim pri­ tiskom, informacijskimi sredstvi in partijsko disciplino. Frakcija triumvirata je imela svoje disciplinirane ,vernike', emisarje in svojo šifro za korespon­ denco. Razpolagala je z znatnimi državnimi sredstvi, s sredstvi prepričevanja, zastraševanja in korupcije. Opozicija je vedno težje javno izražala svoja sta­ lišča. Razširjanje brošure Trockega Novi kurz so po izjavah privržencev Tro­ ckega dejansko prepovedali.16 Intelektualno superiornost svojih nasprotnikov je trojka kompenzirala z izkušnjami iz dolgih notranjepartijskih bojev in se ni ustavljala pred ničemer za dosego svojih ciljev. Stalin je trdno držal vse niti v svojih rokah. Takšni grupaciji, odločeni da se obdrži na oblasti za vsako ceno, je stala nasproti opozicija, ki ji je manjkalo odločnosti, kohezije in vztrajnosti. Trocki pa se je bolan izpostavil napadom tedaj, ko jih ni bil sposoben odbiti. Pritisk partijskega aparata ni dopustil, da bi se ustvarile pomembnejše zveze med de­ lavci in opozicijo. Opozicija je imela nekaj časa precej privržencev med štu­ denti in moskovskim partijskim članstvom, ki je bilo zaposleno v mestni admi­ nistraciji. Novi kurz je vsekakor odgovarjal predvsem demokratičnim težnjam »nižjega članstva« partije. Revolucionarna tradicija je bila še žilava in je pre­ magovala ovire birokratske poslušnosti. Toda hierarhija sekretarjev je imela 1 3 Pravda z dne 18., 21. in 25. december 1923. Inprekorr, št. 8 z dne 21. januar 1924, str. 69— 82. 16 Eastman M., Since Lenin Died, str. 81. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 265 dovolj moči, da zlomi vse poskuse, ki bi ogrozili njeno eksistenco. Levo usme­ ritev, ki so jo uradno obdolžili desnega odklona, napol menjševizma, oportu­ nizma in nazadnje troekizma, so žigosali za »bonapartizem«. Na tej stopnji boja za oblast se trojka še ni želela povsem odkrižati Trockega, hotela ga je le odstraniti kot tekmeca v boju za Leninovo nasledstvo tako, da je podcenjevala njegove zasluge v Oktobru in državljanski vojni ter slavila Lenina kot ustano­ vitelja stranke. Vodilna vloga Trockega bi pomenila oblikovanje nove vodilne skupine in postopno odstranjevanje »stare garde«, o kateri so menili, da so sami njeno jedro. Trojka je kontroverzo s Trockim gradila na moči svoje organizacije, njem strnjenosti in enotnosti v partijskem aparatu. Opozicija ni bila le organizacij­ sko šibka, naredila je tudi več taktičnih napak. Ker vse do novembra ni javno nastopila, članstvo ni bilo pravočasno seznanjeno z njenim reformnim progra­ mom. Trojka je kaj kmalu žigosala opozicijo kot »protileninski odklon«, ki na­ sprotuje reformnim prizadevanjem partije. Dejstvo, da je pohod proti opoziciji v drugi polovici decembra naenkrat dobil tako ostre oblike, je zgovoren dokaz, da so se sovražnosti med voditelji že dolgo kopičile. Nesoglasja, rivalstvo in strah so rodili besno sovraštvo, ki ni izbiralo sredstev. Ko je izbruhnil viharni frakcijski boj, se ni bilo več mogoče vrniti k relativno svobodni diskusiji, ki naj bi navzven pričala o enotnosti vo­ dilne skupine. Trocki je odločno napadel monopol oblasti, ki si ga je prek partijskega aparata prilastila stara garda. Vodstvu je očital, da vodi partijo v nevarnost, da bo izgubila svoj proletarsko-socialistični obraz. Trdil je, da preti partiji ne­ varnost, da se bo izrodila, ne glede na to ali bo zaupala svojo bodočnost partij­ skim množicam ali stari gardi. December leta 1923 predstavlja pomemben obrat v zgodovini RKP(b). Po­ litično življenje se je v vrhovih partije povsem spremenilo. Dotlej je v partiji obstajala relativno številčna vodilna skupina, v okviru katere so svobodno raz­ pravljali o nesoglasjih. Leta 1923 pa so se v partiji oblikovale fronte in začel se je boj brez prizanašanja. Ena stran je bila kritizirana in heterogena v svojih stališčih, druga pa se je strnila v disciplinirano falango pod poveljstvom enega poveljnika. Aparat partije s hierarhično disciplino je poosebljal Stalin. Partij­ ski voditelji so si iz partijske zgodovine v frakcijskem boju kovali polemično orožje. S tem so začeli uvajati škodljivo prakso prilagajanja preteklosti trenut­ nim potrebam. Partijska kriza je dosegla vrelišče v zadnjih tednih Leninovega življenja. Njegova dolgotrajna bolezen je netila negotovost in zaskrbljenost. Opozicija je izkoristila nezadovoljstvo množic in jih poskušala zbrati okoli sebe. Zdravstveno stanje Trockega je bilo slabo; mučila ga je stalna vročina. Ko je bila kampanja na višku, je bilo 31. januarja 1924 izdano uradno zdravstveno poročilo. Zdravniki so Trockemu priporočili, naj zapusti Moskvo in vsaj za dva meseca odide na klimatsko zdravljenje. Ko se je pripravljal, da odpotuje na Kavkaz, se je 16. januarja 1924 začela 13. konferenca RKP(b). Sklepe, ki naj bi jih konferenca sprejela, so pripravili že na plenumu CK; delegati so jih le mehanično potrjevali. Eno svojih prvih glavnih vlog pa je na konferenci odigral Stalin. V svojem nastopu je ostro napadel odsotnega Tro­ ckega, kateremu je očital šest temeljnih napak. Partijska konferenca je spre­ jela Stalinovo oznako opozicije. S 13. partijsko konferenco se je končala diskusija, ki je pretresala partijo polne tri mesece. Avtoriteta trojke se je utrdila. Ze pred Leninovo smrtjo je bila utrta pot za njegovega naslednika. Opozicija pa je še vedno upala, da bo Lenin ozdravel. Čeprav Lenin ni več sodeloval pri vodenju partije in države, je še s svojo fizično prisotnostjo brzdal dediče, ki so že pripravljali, da žrtvu­ jejo načela interesom oblasti. 21. .januarja 1924 je Lenin umrl. Stalin si je kot 266 M. BRITOVŠEK : DILEME »NOVEGA KURZA« LEVA D. TROCKEGA glavni organizator pogrebnih svečanosti prizadeval, da umetno ustvari Leninov kult in "tako razvrednoti zgodovinsko vlogo Trockega. Spretno je preprečil ude­ ležbo Trockega na pogrebu." V okviru posmrtnih slovesnosti je Stalin nastopil tudi kot govornik na zasedanju drugega kongresa sovjetov. Nekdanji gojenec semenišča v Tiflisu je v svojem govoru posnel izrazoslovje liturgičnega speva v obliki nekakšnega creda leninistične religije. V času, ko je partijo in še posebej aparat partije že resno načela rja biro­ kratizma, je Stalin leninizem dvignil na piédestal nove religije. Spomin na ve­ likega revolucionarja so izkoristili za neskončne spektakularne ceremonije. Lenina so prikazovali kot junaka, genija, nadčloveka. Trojka je iz njega nare­ dila nekakšnega boga, da bi lahko sami postali njegovi preroki in pripravili pot za svojo lastno bodočo beatifikacijo. Začeli so slikati Leninove portrete, en face in v profilu, izdelovati njegove biste, kipce, njegov lik je bilo najti na medaljah, značkah, robcih, rutah, posodah, pepelnikih, škatlah za cigarete, na zidovih, na postajah, na pročeljih predavalnic. Mestom, ulicam, podjetjem, klu­ bom in stadionom so dajali njegovo ime. V prozi in stihih ga je slavila nepre­ bavljiva bombastična literatura. V tem deliriju je bilo slišati kot glas vpijočega v puščavi trezno razmišlja­ nje Krupske: »Imam veliko prošnjo do vas. Ni treba izkazovati žalovanja za Iljičem z izražanjem zunanjih časti njegovi osebi. Ne postavljajte mu spomeni­ kov, ne imenujte palač po njem, ne prirejajte velikih slavnosti v komemoracijo itd. Vse to je pomenilo v njegovem življenju tako malo, bilo mu je tako nad­ ležno. Spomnite se, koliko revščine in zanemarjenosti je še v naši deželi. Na­ mesto vsega tega, naj tisti, ki želijo izkazati čast imenu Vladimirja Iljiča, zgra­ dijo otroške vrtce, šole, biblioteke, bolnišnice, domove za onemogle itd., pred­ vsem pa naj v praksi izvajajo njegova načela.«18 Trocki Lenina ni oboževal, vsekakor pa ga je globoko spoštoval kot naj­ večjega človeka revolucionarne epohe. Nasprotoval je oblikovanju Leninovega kulta, ki je bil živemu Leninu povsem tuj. Leta 1924 je nasprotoval postavitvi mavzoleja na Rdečem trgu in balzamiranju Leninovih posmrtnih ostankov. Za­ vzemal se je, da bi Leninovo truplo sežgali. Med zdravljenjem v Sohumu je začel Trocki skicirati zgodovinsko podobo Lenina in pojasnjevati svoja stališča v frakcijskih bojih. Dejstvo, da je Trocki nastopal kot najožji Leninov sode­ lavec, je vznemirjalo njegove oponente, ki so ga obdolžili maloburžoaznega odklona od leninizma. Iz zavesti ljudskih množic so hoteli izbrisati podobo Tro­ ckega kot Leninovega sodelavca. Živi, dinamični leninizem so začeli balzamirati že pred Leninovo smrtjo. Trocki se je proti koncu leta 1923 pritoževal: »Leni­ novega nauka ni mogoče s škarjami razrezati na citate, ki bi bili primerni za vse okoliščine.«13 S citati iz Lenina je poskušal razpršiti dvome v svojo vero­ dostojnost. Smešni so se mu zdeli poskusi, da hipnotizirajo veliko, revolucio­ narno partijo s ponavljanjem vedno istih formul, ki naj pravilno odgovorijo na vsa vprašanja, ne glede na njihovo bistvo.20 Po Leninovi smrti so formalno rešili vprašanje nasledstva v vladi in par­ tiji-. Enotnost partije in zvestobo vodstvu so proklamirali za najvišji ideal. S tako imenovanim Leninskim vpoklicom v partijo so jo hoteli okrepiti po šte­ vilu članov in strukturi. Poziv je pozdravil celo Trocki kot transfuzijo prole- tarskih elementov v telo birokratsko okostenele partije. Leninski poziv v par­ tijo pa ni upravičil upov Trockega; dejansko je postal učinkovito orožje proti Trockemu. w Stalin je Trockega obvestil, da je Lenin umrl s šifriranim telegramom, ki ga je Trocki prejel na železniški postaji v Tiflisu (Tbilisi). Nameraval se je takoj vrniti v Moskvo, toda ker je bil pogreb najprej najavljen za 24. januar, se ne bi mogel vrniti pravočasno. Na Stalinovo priporočilo je nadaljeval pot na zdravljenje v Sohum, kjer pa je izvedel, da so pogrebne sve­ čanosti preložili za en dan. 1B Pravda z dne 30. januar 1924. 1 9 Trocki l., Novij kurs, Moskva 1924, str. 46. 2 0 Ibidem, str. 48. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 . 2 267 Da bi okrepila ideološki boj s Trockim in njegovimi privrženci, je t ro jka v apri lu 1924 ustanovila novo parti jsko glasilo z naslovom Boljševik. Časopis si je zastavil nalogo, da varuje »čistost principov leninizma« in vodi boj proti poskusom potvar janja in spodkopavanja njegovih temeljev. 2 1 Po pr ihodu na čelo sekretar ia ta je Stal in vodil premišl jeno kadrovsko se­ lekcijo. Gonilo poslušnosti parti jskega a p a r a t a je postal karierizem. Vse dote­ danje resolucije o delavski demokracij i so postale »kos papirja v zaprašenem fasciklu«. Obljubljeni novi kurz je dobival podobo n e v a r n e pošasti in postajal skoro najtežji zločin prot i boljševizmu. Ko se je v maju 1924 zbral XIII. kongres RKP(b), je apara t sekre tar ia ta delal tako dobro, da kot delegat z odločujočim glasom ni bil izvoljen noben privrženec opozicije. Trocki in Preobraženski sta imela na kongresu samo po­ svetovalni glas. Morala sta poslušati očitke in ostre napade, ker sta med de­ cembrsko kontroverzo brani la stališča opozicije. Trocki ni priznal, da je bila njegova kr i t ika napačna. 2 2 Pr iznal je le, da je v svojih ocenah včasih pret i raval . Poskusi Trockega, da bi prepričal Stal inu poslušni avditori j , so pomenil i iz­ gubo časa, pa tudi priznanje veljavnosti »dirigirane diskusije« in sankcionira­ nje te b i rokratske prevare . XIII. kongres je pomenil konec obdobja omahovanja in zmede, značilne za parti jsko življenje od decembra 1922 dalje, ko je Lenin zbolel. V t e m času so se člani vodilne skupine tesno povezali, t r d n o odločeni da bodo Trockega izri­ nili od oblasti. Zavedali so se, da so odvisni drug od drugega. Pripravl jeni so bili sklepati kompromise med seboj in z drugimi elementi v partiji, da bi u t r­ dili svojo avtori teto. Za opozicijo je pomenil XIII. parti jski kongres poraz. Kongres so zato ocenjevali kot »mejnik na poti duhovnega osiromašenja bolj­ ševizma«. Simptomatično za spremembo duhovne klime V Sovjetski zvezi je postalo nekr i t ično hvaljenje samega sebe in zahteve po absolutni enotnosti . Po XIII. part i j skem kongresu so prišli vsi vzvodi oblasti v Stal inove roke. Poraz opozicije je t reba pripisati prvenstveno iluzijam njenih voditeljev. Od vsega začetka so se vrtel i v začaranem krogu, ko so frontalno napadal i pozicije birokratskega aparata, namesto da bi ga obšli ali kadrovsko izpodkopali. Ver­ balni agresivnosti ni sledil učinkovit napad. Glede na to, da se je b i rokratska država zrasla z b i rokrat iz i rano parti jo, komunist ični monopol oblasti pa je bil nedotakljiv, bi bila reforma režima mogoča ali na osnovi počasnega evolucio- narnega procesa ali s h i t ro revolucionarno akcijo. V odločilnem času Trocki ni upošteval položaja in nasprotnikov. Kot borec za demokracijo je bil Trocki ranljiv, ker je v preteklosti večkrat sam podpiral represivne ukrepe, ko. je bil v opoziciji, pa je zavračal policijske metode in zahteval zdravljenje part i je z uvedbo novega kurza. Z u s a m m e n f a s s u n g DIE PROBLEME DES »NEUEN KURSES« VON LEV DAVIDOVlC TROCKY ANLÄSSLICH SEINER POLITISCHEN REHABILITATION Marjan Britovšek Der Autor behandelt in seinem Aufsatze den scharfen Fraktionskampf des Tri­ umvirats (Zinowjew, Kamenew, Stalin) mit Trotzki in den Jahren 1923/24, während Lenins Krankheit und unmittelbar nach seinem Tode. Er analysiert im Detail die Plattform der »46« Oppositionellen und Trotzkis Schriften über den Bürokratismus in der Partei und im sowjetischen System. Das Triumvirat war zuerst bereit einen Kompromiss in den wichtigsten Streit­ fragen zu schliessen. Das Resultat dieser Bestrebungen war die Resolution, welche Stalin, Kamenew und Trotzki abgefasst hatten. Diese Papierresolution vom 5. Dezem­ ber 1923 gewährte nur anscheinend den Wünschen Trotzkis. Sie bestätigte die Bedeu­ tung der NEP und erklärte als richtig die Beschlüsse Trotzkis auf dem XII. Kongress der RKP(b) über den Gosplan, sie verurteilte die »extreme materielle Ungleichheit« 2 1 Boljševik št. 1, april 1924, Naši zadaći, str. 3. 2 2 Trinadcatij sjezd RKP(b), Moskva 1924, str. 154—155. 268 м - BRITOVSEK: DILEME »NOVEGA KURZA« LEVA D. THOCKEGA unter den Kommunisten, den Luxus der einen und die bürokratische Entartung der anderen, die Demoralisierung der verbürgerlichten Aktivisten, die Bürokratisierung des Parteiapparates, usw. Man versprach den Kommunisten die Demokratie die Frei- heit der Informationen, die Wahl der Parteifunktionäre und der Kommitees. Das war im wesentlichen der »Neue Kurs« für welchen sich Trotzki und die sechsundvierzig Oppositionellen eingesetzt hatten. Trotzki war sich bewusst, dass mit der Resolution vom 5. Dezember die Unstim- migkeiten nur zeitweilig und anscheinend verdeckt waren. In seinen kürzeren Auf- sätzen, die in der Pravvda veröffentlicht wurden, erweiterte und vertiefte er seine Theorie vom sowjetischen Bürokratismus und von der Notwendigkeit gründlicher Veränderungen. Diese Aufsätze, die seine fundamentalen Gedanken enthielten, sind dann in der polemischen Broschüre unter dem Titel »Der neue Kurs« erschienen. Die Ursache für die definitive Spaltung war der offene Brief welchen Trotzki an die erweiterte Sitzung des ZK der RKP(b) sandte. Dieser Brief hatte die Form eines Kommentars der Resolution vom 5. Dezember. Trotzki interpretierte diese Resolution in seinem Sinne, als den Sieg seiner Ansichten. Trotzki erkannte die Gefahr des Bü- rokratismus in der Partei und machte die entsprechenden Schlüsse. In der Zeit, als Trotzkis Brief unter den Parteimitgliedern zirkulierte, verdop- pelte die Opposition ihre Bemühungen auf den Parteiversammlungen. Das Heilmittel, welches Trotzki vorschrieb, stand im Einklang mit seiner Diagnose der Krankheit. Nach gründlichen Beratungen überging das Triumvirat in Gegenangriff um so die Kritik der Opposition zurückzuweisen. Der Kampf gegen sie intensivierte sich un- barmherzlich und erhielt enorme Proportionen. Nach und nach gelang es der Parteileitung die Opposition mit Hilfe des Druckes der Organisation, mit Informationsmitteln und mit der Parteidisziplin zu beherr- schen. Trotzki griff entschlossen das Monopol der Macht an, welche sich die alte Garde mit der Hilfe des Parteiapparates angeeignet hatte. Er warf der Führung vor, dass sie die Partei in die Gefahr führe, welche mit Entartung enden könnte, und dass sie ihren proletarisch-sozialistischen Charakter verlieren werde. Die Krise der Partei erreichte ihren Siedepunkt während der letzten Wochen von Lenins Leben. Die Aerzte rieten Trotzki Moskau zu verlassen und für wenigstens zwei Monate in eine klimatische Kur zu fahren. Als er sich vorbereitete auf den Kau- kasus zu reisen begann am 16. Januar 1924 die XIII. Konferenz der RKP(b). Die Beschlüsse, welche diese Konferenz annehmen sollte, wurden schon vorher auf dem Plenum des ZK vorbereitet. Stalin spielte auf dieser Konferenz eine von seinen ersten Hauptrollen. In seiner Rede griff er den abwesenden Trotzki an. Mit der XIII. Partei- konferenz endete die Diskussion welche die Partei durch ganze drei Monate erschüt- tert hatte. So wurde schon vor Lenins Tod der Weg für seinen Nachfolger gebahnt. Lenin starb am 21. Januar 1924. Im Rahmen der Zeremonien nach dem Tode Lenins erschien Stalin als der Hauptorganisator der Bestattungsfeierlichkeiten. Er bemühte sich einen Kult Lenins künstlich zu schaffen um so die historische Rolle Trotzkis zu entwerten. In der Zeit als die Partei, und noch besonders der Parteiapparat schon stark vom Rost des Büro- kratismus angegriffen waren, erhob Stalin den Leninkult auf das Piédestal einer neuen Religion. Das Andenken an den grossen Revolutionär wurde für endlose spek- takuläre Zeremonien ausgenutzt. In diesem Delirium konnte man die nüchternen Ge- danken Krupskajas als die Stimme eines Rufenden in der Wüste hören, welche sich dieser Idolatrie Lenins widersetzte. Trotzki vergötterte Lenin nicht, jedenfalls aber verehrte er ihn sehe als den grössten Menschen der revolutionären Epoche. Er widersetzte sich einer Bildung von Lenins Kult, welcher dem lebendigen Lenin völlig fremd war. Das Triumvirat ver- suchte so das Bild Trotzkis als des Mitarbeiters Lenins aus dem Bewusstsein der Volksmassen auszutilgen. Die leninsche Einberufung in die Partei rechtfertigte nicht die Hoffnungen Trotzkis; sie wurde zu einer wirksamen Waffe gegen Trotzki. Als im Mai 1924 der XIII. Kongress der RKP(b) zusammenkam, arbeitete der Parteiapparat so gut, dass kein einziger Anhänger der Opposition mit entscheidender Stimme gewählt wurde. Auf dem Kongress wollte Trotzki nicht anerkennen, dass seine Kritik falsch war. Für die Opposition bedeutete der XIII. Parteikongress, wel- chen organisatorisch Stalin vorbereitet hatte, eine Niederlage. Sie bewertete deswegen den Kongress als einen »Meilenstein auf dem Wege zur geistigen Verarmung des Bol- schewismus«. Symptomatisch für die Veränderung des geistigen Klimas in der Sow- jetunion wurde das unkritische Loben von sich selbst und die Forderungen zu einer absoluten Einheit. Nach dem XIII. Kongress kamen alle Hebel der Macht in die Hände Stalins. Die Niederlage der Opposition muss vor allem den Illusionen ihrer Führer zugeschrieben werden. Von allem Anfang bewegten sie sich in einem verzauberten Kreise, sie grif- fen frontal die Positionen des bürokratischen Apparates an, anstatt diesen umzugehen und ihn mit den Kaderns zu untergraben. Kein wirksamer Angriff folgte ihrer ver- balen Aggressivität. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 . 2 . 269—290 269 M i r o s l a v S t i p l o v š e k VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO ZA SLOVENIJO LETA 1926 Volitve članov skupščine Delavske zbornice za Slovenijo (DZ) februarja 1926 so bile sklepni akt v procesu ustvarjanja pogojev za normalno delovanje te pomembne ustanove za varstvo delavcev in zasebnih nameščencev. Z njimi so končno namesto dotlej imenovanih prevzeli upravljanje izvoljeni predstav­ niki delavskih in nameščenskih strokovnih — sindikalnih organizacij. Te so si prizadevale dobiti v skupščini DZ čimveč predstavnikov, kajti njihovo število ni pogojevalo le vpliva pri vodenju, temveč tudi obseg gmotnih pridobitev iz proračuna te ustanove. Volitve so bile za strokovne organizacije različnih idej- nopolitičnih usmeritev še posebej prilika, da pokažejo svoj vpliv med delavci in zasebnimi nameščenci ter s tem svojo vlogo v delavskem gibanju na Slo­ venskem. Po parlamentarnih volitvah februarja 1925 in po prihodu na oblast R-R režima (Radikali-Radić) so volitve nudile tudi delavskim in meščanskim političnim strankam novo možnost za medsebojno merjenje moči, pri čemer seveda niso mogle zaradi omejitve volitev na delavce in zasebne nameščence pričakovati takih rezultatov kot na splošnih volitvah. Politične stranke so prek svojih organizacij in časopisja razvile veliko agitacijo za pridobitev čimveč- jega števila delavskih in nameščenskih volivcev, vsaka za kandidatno listo ti­ ste strokovne organizacije, s katero je bila povezana. Tako se ob volitvah z na­ logami in delovanjem DZ niso podrobno seznanili le delavci in nameščenci, temveč tudi širša javnost. Ob tem naj poudarimo, da je potekal predvolilni boj za DZ v času po­ membnih procesov v strokovnem gibanju na Slovenskem, ki so jih označevali zlasti sklepna etapa združevanja socialističnih in prepovedanih neodvisnih (komunističnih) strokovnih organizacij ter nova cepitev v socialističnih vrstah, soupadale pa so tudi s prizadevanji za okrepitev in idejno dozorevanje krščan- skosocialistične Jugoslovanske strokovne zveze. Volitve so povzročile zbližanje narodnosocialističnih in liberalnih delavskih strokovnih organizacij ter spro­ žile skupno akcijo Slovenske republikanske stranke in Samostojne kmetijske stranke za ustanovitev nove strokovne organizacije Slovenske delavske zveze. Tako so bile volitve v DZ od jeseni 1925 do februarja 1926 poglavitna oblika aktivnosti strokovnih organizacij na Slovenskem. 2e v začetku sedemdesetih let 19. stoletja je tudi slovensko delavstvo prek ljubljanskega Delavskega izobraževalnega društva zahtevalo uvedbo posebnih samoupravnih ustanov za svojo zaščito — delavskih zbornic, ki naj bi imele pooblastila pri reševanju nekaterih delavskih zadev in vpliv na socialno zako­ nodajo. Socialnodemokratske strokovne in politične organizacije so nato stalno ponavljale zahtevo za uvedbo delavskih zbornic.1 Sredi devetdesetih let je ob razpravi o delavskih zbornicah v dunajskem državnem zboru ustanovitelj krščanskosocialnih delavskih organizacij dr. Janez Evangelist Krek poudaril, da morajo imeti s splošno volilno pravico izvoljene stanovske zbornice pravico dokončnega sklepanja o zakonodaji za posamezne stanove.2 Delavstvo v Av- stro-Ogrski do konca prve svetovne vojne ni uspelo izbojevati delavskih zbor­ nic. Zato je članstvo vseh strokovnih organizacij po ustanovitvi jugoslovanske 1 O dolgoletnih prizadevanjih za uvedbo delavskih zbornic glej zlasti monografijo M. Stip­ lovšek, Razmah strokovnega — sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918—1922, Ljubljana 1979, str. 461—471 (cit. Stiploväek, Razmah strokovnega gibanja). 2 Veteranus, Stanovske zbornice in reforma parlamentarizma po Krekovem zamislu, Soci­ alna misel, 1924, str. 124—127. 270 м - STIPLOVSEK: VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO 1926 države med svojimi poglavitnimi zahtevami poudarjalo tudi ustanovitev de­ lavskih zbornic. Nasprotja med različnimi strokovnimi organizacijami glede pristojnosti delavskih zbornic oziroma o njihovi centralistični ali avtonomi- stični organiziranosti je vlada izrabila za zavlačevanje uvedbe teh delavskih ustanov.3 Šele maja 1921 je izdala uredbo o delavskih zbornicah kot interesnih predstavništvih delavcev in nameščencev. Te so dobile nalogo, da varujejo eko­ nomske, socialne in kulturne interese delavcev in nameščencev. Med njihovimi nalogami naj posebej poudarimo posredovanje poročil, mnenj in predlogov oblastnim organom o ureditvi delovnih odnosov, delavske zaščite, socialnega zavarovanja in delovnega trga, o delavskih stanovanjskih, zdravstvenih, pre­ hrambenih in prosvetnih vprašanjih ter o vprašanjih narodnega gospodarstva. O vsej tej problematiki so imele delavske zbornice pravico dajanja mnenj o predlogih zakonov in uredb, pa tudi o ustanavljanju javnih ustanov za po­ samezne gospodarske panoge z vidika delavskih interesov. Imele so pravico, na željo prizadetih, posredovati pri sklepanju kolektivnih pogodb in sporih med zaposlenimi in delodajalci ter pri državnih organih in delodajalcih, kadar bi to terjale koristi delavcev in nameščencev. Hraniti so morale delovne po­ godbe ter voditi statistiko o položaju delavstva in o strokovnih organizacijah na območju svojega delovanja, lahko pa so snovale tudi ustanove za izboljša­ nje socialnoekonomskega in kulturnega položaja delavcev in nameščencev. Dokler delavci in nameščenci ne bodo izvolili članov skupščin delavskih zbor­ nic, bodo delovale začasne delavske zbornice, člane skupščin pa bo imenoval minister za socialno politiko na predlog delavskih in nameščenskih strokovnih organizacij. Začasne delavske zbornice so imele najprej nalogo, da izdelajo statute in druge pravne akte ter izvedejo volitve, začasno pa so izvajale tudi naloge, ki jih je določala uredba. Ta je dajala pravico pobiranja posebnih do- klad od socialnih zavarovancev le izvoljenim delavskim zbornicam, začasnim ustanovam pa je subvencijo dajalo ministrstvo za socialno politiko, ki je tudi izvajalo nadzor nad njenim delovanjem.4 Poleti 1921 je poverjeništvo za socialno skrbstvo pokrajinske uprave za Slovenijo začelo s strokovnimi organizacijami posvetovanja o sestavi skup­ ščine Začasne delavske zbornice za Slovenijo v,Ljubljani (ZDZ). Te se niso mogle sporazumeti o razdelitvi petdesetih mest v njej in vsaka je poskušala zlasti s previsokimi podatki o številu članstva dobiti čimveč predstavnikov v skupščini. Minister za socialno politiko, slovenski liberalec dr. Vekoslav Kuko- vec, je 5. 12. 1921 imenoval 39 delavcev in 11 nameščencev za člane skupščine ZDZ. Medtem ko razporeditev mandatov po strokah oziroma panogah ni bila sporna, pa je pravi val polemik sprožila njihova razdelitev med strokovne organizacije. Socialnodemokratska Strokovna komisija za Slovenijo (SK) je dobila s 26 predstavniki v skupščini absolutno večino, krščanskosocialna Jugo­ slovanska strokovna zveza (JSZ) je dobila le pet mest, prav toliko kot narodno- socialistična Narodno socijalna zveza (NSZ), enako usmerjena Zveza jugoslo­ vanskih železničarjev pa je dobila enega predstavnika. Trije delavski člani skupščine naj bi bili formalno neopredeljeni, dejansko pa so bili liberalni pri­ vrženci, ki so pripravljali ustanovitev nove strokovne organizacije z imenom Samostojna strokovna delavska Unija (Unija). Še bolj je Jugoslovanska demo­ kratska stranka izrabila svoj vladni položaj pri imenovanju zasebnih name­ ščencev, saj je bilo med njimi osem njenih privržencev, le dva sta postala čla­ na skupščine na predlog osrednje nameščenske organizacije Društva zasebnih 3 Na posvetovanju predstavnikov strokovnih organizacij in delodajalcev maja 1920 v Za­ grebu, ki ga je organiziralo ministrstvo za socialno politiko, so zastopniki socialnodemokratske Strokovne komisije in Jugoslovanske strokovne zveze predlagali ustanovitev pokrajinskih de­ lavskih zbornic s široko samoupravo (Naprej, št. 120, 27. 5. do št. 125, 2. 6. 1920). 4 Službene novine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, št. 157, 18. 7. 1921 ; Uradni list po­ krajinske uprave za Slovenijo, št. 99, 20. 8. 1921; ta uredba je urejala ustanavljanje delavskih zbornic v pokrajinah zunaj Srbije, kjer je ostal v veljavi obrtni zakon iz leta 1910. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 271 nameščencev, en nameščenski delegat pa je bil član SK.5 Krščanskosocialni Novi čas je krivično zapostavljanje JSZ v ZDZ ogorčeno komentiral z ugoto­ vitvijo, da »tako kričeč način« podpore liberalne stranke socialistom jasno kaže,; »da socialisti tega kova niso prav nič nevarni kapitalizmu«. Po zaslugi liberalcev in socialistov se »ustvarja iz te socijalne institucije pozorišče politič­ nih bojev.. .«6 Začetek delovanja ZDZ je zaradi socialističnega ravnanja pri izvolitvi iz­ vrše valnega odbora izzval novo nezadovoljstvo. Na prvi seji skupščine 6. 1. 1922 so vanj izvolili deset članov SK in enega člana NSZ, za predsednika pa socialista Melhiorja Cobala.7 Dejstvo, da so kot zastopnika zasebnih nameščen­ cev izvolili kandidata SK, je bilo pri njihovi oceni »najprimitivnejše nespošto- vanje parlamentarnih običajev«.8 Novi čas je zapisal, da je potek prve seje skupščine pokazal, da je ZDZ »privilegij ene same organizacije«.* Posebno oster komentar je objavil tedanji legalni partijski list Delavske novice, ki so poudarile, da so te ustanove velika pozitivna pridobitev delavskih bojev, toda z imenovanjem članov je delavska zbornica »izgubila svoj značaj«. Delavstvo so pozvale, naj zahteva svobodne in demokratične volitve v DZ.10 Imenovanje članov skupščine ZDZ je sledilo hudim zakulisnim bojem stro­ kovnih organizacij in političnih strank za vpliv v njej. Posvetovanja o njeni sestavi na pokrajinskem poverjeništvu za socialno skrbstvo so potekala v času, ko so bile po zakonu o zaščiti države številčno najmočnejše strokovne organi­ zacije komunističnega Centralnega delavskega sindikalnega sveta Jugoslavije prepovedane, njihovo obnavljanje pod imenom neodvisnih strokovnih organi­ zacij pa v Sloveniji še ni steklo. Toda tudi kasneje, ko je Zveza neodvisnih strokovnih organizacij Slovenije spomladi 1923 postala vodilna v slovenskem strokovnem gibanju,11 ni dobila zastopstva v ZDZ. Največjo krivico so pri ime­ novanju predstavnikov v ZDZ in pri izvolitvi izvrševalnega odbora glede na člansko stanje prizadejali JSZ1 2 in Društvu zasebnih nameščencev, vladna Ju­ goslovanska demokratska stranka pa je z imenovanjem 11 svojih privržencev,13 torej dobre petine članov skupščine, izrabila svojo oblastno moč. Primerjava številčnega stanja JSZ in NSZ14 kaže, da je bila ta narodnosocialistična organi­ zacija pri imenovanju članov skupščine ZDZ privilegirana. Vlada je delovanje ZDZ prizadejala v dveh pogledih: prvič s takim ime­ novanjem članov skupščine, ki ni ustrezalo moči posameznih strokovnih orga­ nizacij, kar je ustvarjalo nasprotja v zborničnih telesih, drugič pa ga je skoraj povsem ohromila s skopo odmerjenimi finančnimi dotacijami. Za normalno funkcioniranje delavskih zbornic so bile volitve nujne iz dveh razlogov. Prve­ ga je poudaril kasnejši dolgoletni tajnik DZ Filip Uratnik, ki je leta 1939 ob imenovanju pripadnikov režimskih sindikatov v skupščine delavskih zbornic v vsej Jugoslaviji izjavil: »Delavska zbornica je v resnici delavska samo tedaj, 5 Seznam članov je objavljen v Poročilu »Začasne delavske zbornice za Slovenijo« za leta 1922 do 1925, Ljubljana 1925, str. 75, kjer so tudi podatki o njihovih poklicih in zaposlitvi (cit. Poročilo ZDZ 1922—1925) ; Stiplovšek, Razmah strokovnega gibanja, str. 464—465. 6 Novi čas, št. 268, 26. 11. in št. 272, 2. 12. 1921 ; poverjeništvo za socialno skrbstvo pokrajin­ ske uprave je izdelalo dokončni predlog članov skupščine ZDZ novembra 1921. ' Zapisnik 1. seje skupščine ZDZ 6. 1. 1922 v fondu DZ v arhivu Inštituta za novejšo zgo­ dovino (INZ) ; zapisniki so vezani v posebno knjigo. 8 Odvetniška zbornica, št. 3, marec 1922. s Novi čas, št. 6, 29. 1. 1922. 10 Delavske novice, št. 2, 12. l. 1922. " Po podatkih v publikaciji Strokovne organizacije GRSJ v Sloveniji, Ljubljana 1927, str. 20—22, je bilo leta 1921 v organizacijah SK 10.608 članov, leta 1922 pa 8722 članov, medtem ko jih je bilo po podatkih v Glasu svobode (št. 11, 28. 6. 1923) v neodvisnih strokovnih organizacijah tedaj vpisanih 12.611 članov. 12 JSZ je imela leta 1922 okoli 5000 članov (Stiplovšek, Razmah strokovnega gibanja, str. 315—317). 1 3 Društvo zasebnih nameščencev je imelo konec 1921. leta 1360 članov, liberalno Društvo bančnega uradništva pa je imelo v začetku naslednjega leta 426 članov (Stiplovšek, n. d., str. 400 in 414) ; liberalna delavska strokovna organizacija Unija je imela novembra 1921 šele potr­ jena pravila (društveni spis št. 3616 v Arhivu Slovenije — AS), ustanovni občni zbor pa Je ime­ la 7. 6. 1923 (Delavski list, št. 2, 19. 1. 1923). i* Po oceni Je sredi 1921. leta redno plačevalo članarino le okoli 1000 članov NSZ, vpisanih pa je bilo v njej največ do 2000 članov (Stiplovšek, n. d., str. 336). 272 M- STIPLOVSEK : VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO 1926 kadar morejo vse organizacije po volitvah vplivati na njeno delo. Ako njeno vodstvo imenuje država — potem je to logično državni urad.«15 Drugi razlog pa je bilo določilo uredbe o delavskih zbornicah, da smejo šele po izvolitvi skupščin pobirati doklade, kar bi šele omogočilo solidno gmotno osnovo za njihovo delovanje. To določilo je vseboval tudi zakon o zaščiti delavcev, ki je bil sprejet 28. 2. 1922.le V tretjem oddelku je povzel glavna določila navedene uredbe o delav­ skih zbornicah in jo zlasti glede njihove organiziranosti dopolnil. Zakon je do­ ločal, da se na ozemlju Kraljevine SHS ustanovi osem delavskih zbornic (za Slovenijo v Ljubljani) kot »razrednih predstavništev delavcev in nameščen­ cev«, ki lahko v Beogradu ustanovijo skupno tajništvo za uspešnejše izvajanje nalog pri osrednjih oblasteh. Clane delavskih zbornic volijo s tajnim glasova­ njem po proporcionalnem načelu delavci in nameščenci, ki so bolniško in ne­ zgodno zavarovani, po izpolnjenem 18. letu brez razlike spola. Izvzeti so zapo­ sleni v službah javnopravnega značaja. Kot glavna organa delavskih zbornic je določal zakon skupščino — plenum (od 30 do 60 članov) in upravni odbor, administrativno vodenje pa naj bi prevzeli plačani tajniki. Med zbornične na­ loge je zakon dodal tudi prizadevanja, da državne in samoupravne oblasti pra­ vilno izvajajo delavsko zaščitno zakonodajo, dolžne pa so bile tudi vzdrževati stalne zveze s strokovnimi organizacijami in vplivati na njihovo aktivnost.11 Tako so delavske zbornice dobile določene pravice pri izvajanju delovnega prava, toda pristojnosti ministrstva za socialno politiko, da potrjuje njihove proračune in vse pomembne pravne akte ter nadzira njihovo delovanje prek komisarjev, so krnile njihov samoupravni značaj.18 To dejstvo je privedlo do ocene, da »one nikakor niso samostojna stanovska zastopstva delavstva, ka­ kršna bi morala biti, temveč le nekaki pomožni organi ministrstva za socialno politiko, od katerega dobre in slabe volje so popolnoma odvisne.«19 Ne glede na to, da pri pristojnostih delavskih zbornic ni bila upoštevana prav poglavitna delavska zahteva, da bi bila njihova mnenja o pravnih aktih s področja socialne zakonodaje za parlament in vlado obvezna,20 so jim tudi v zakonu določene naloge omogočale, da so lahko, ob tesnem sodelovanju s stro­ kovnimi organizacijami, izvajale pomembne akcije za izboljšanje položaja de­ lavcev in nameščencev ter za njihovo zaščito. Eden prvih predpogojev za opravljanje tega poslanstva je bilo njihovo preoblikovanje iz začasnih v defi­ nitivne delavske zbornice, povezano z izvedbo volitev in ureditvijo ustrezne gmotne osnove s stalnimi viri. Toda tudi zakonski predpisi o delavskih zborni­ cah so delili usodo vrste drugih določil socialne zakonodaje, katerih izvajanje so oblasti odlagale ali pa le delno uveljavile. Enotna delavska zaščitna zakono­ daja v Kraljevini SHS je bila v Narodni skupščini sprejeta šele 1921 in 1922. leta, torej že v času, ko je vlada z obznano in zakonom o zaščiti države kon­ čala defenzivno obdobje popuščanja delavskim zahtevam. Nekatera za delav­ stvo zelo ugodna določila v njej so bila oblika taktiziranja, da jugoslovanska država uveljavlja mednarodne konvencije, ni jih pa nato tudi dejansko izva­ jala. Upravni odbor ZDZ je v svojem štiriletnem poročilu poudaril, da so se pripravljalna dela za definitivno DZ zavlekla zaradi notranjepolitičnih razmer 15 INZ, fond DZ, fase. 27, poročilo s seje centralnega sekretariata delavskih zbornic 24. in 25 5 1939 18 Zakon je bil objavljen šele sredi leta 1922: Službene novine Kraljevine SHS, št. 128, 14 C 1922; Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, ät. 74, 13. 7. 1922. " Oddelek o delavskih zbornicah (členi od 36 do 69 a) je objavljen tudi v poročilu ZDZ 1922—1925, str. 117—126; poglavitne naloge s komentarjem sta objavila France Kresal, Pregled razvoja delavsko zaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite med vojnama, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, vm—IX. 1968—1969, št. 1-2, str. 149—152 in Marjeta Adamič, Fond Delavske zbornice za Slovenijo v Ljubljani, prav tam, ХШ, 1973, št. 1-2, str. 257—260, 1B Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 498. 1B Fran Erjavec, Delavska zbornica. Socialna misel, št. 2, i. 2. 1926, str. 26. 2 0 Člen 39 je določal: »Državna oblastva morajo vse zakonske načrte, uredbe In naredbe ki se direktno ali indirektno dotikajo interesov delavcev in nameščencev, pošiljati delavskim zbornicam v izjavo, preden se sankcionirajo.« ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 273 in dejstva, da je obdobju »socialnopolitičnega ustvarjanja«, sledila »-doba soci- alnopolitične reakcije, ki se ni ustavila pri nobenem odstavku« zakona o za­ ščiti delavcev. Tako je ministrstvo za socialno politiko šele leta 1925 z odobrit­ vijo prvega rednega proračuna na temelju doklad in s potrditvijo osnovnih pravnih aktov omogočilo oblikovanje definitivne DZ v Ljubljani.21 Vse dotlej pa je ZDZ le v skromni meri lahko izvajala del zakonsko določenih nalog, za kar je večina nerazrednih strokovnih organizacij v svojem časopisju in prek predstavnikov v njeni skupščini krivila ne le vlado, temveč tudi socialistično večino, posebej njene voditelje. Tem so očitali, da so iz koristoljubja omogočili demokratom, da so »ustvarili vrsto karikatur, mesto socialnih ustanov«.2 Normalizacija delavske zbornice je bila prva in poglavitna naloga ZDZ. Zato je izvrševalni odbor že na prvi seji 18. 1. 1922 na predlog predstavnika SK Rada Celešnika sklenil predlagati skupščini, da izvoli statutarni odsek, za­ časnemu tajniku Stanku Likarju pa je dal nalogo, da v enem mesecu izdela osnutek statuta in službenega reda za zbornične nameščence.23 Na drugi seji skupščine ZDZ 19. 3. 1922 je predsednik Melhior Cobal poročal, da so bila ne­ uspešna vsa njegova prizadevanja za povečanje državne subvencije in prido­ bitev kreditev. Zaradi nezadostnih finančnih sredstev »je dana zbornici edina možnost, da izvede čimprej volitve in omeji delovanje le na izdelavo statuta in na pripravo volilnega materijala. Vse druge posle pa bo morala opustiti«. Skupščina je izvolila petčlanski statutarni in pragmatični odsek iz predstavni­ kov SK, JSZ, NSZ in zasebnih nameščencev. Klub JSZ v ZDZ je še predlagal, da izvrševalni odbor izdela tudi osnutek volilnega reda, »da pridemo do defi­ nitivne delavske zbornice, ki bi bila res delavska.. .«24 Izdelava osnutka zborničnega statuta se je nato nekoliko zavlekla tudi za­ radi tega, ker je ZDZ šele po daljših prizadevanjih uspela dobiti zasilne pisar­ niške prostore. Izvrševalni odbor je 16. 9. 1922 sprejel osnutek statuta, o ka­ terem je na več sejah razpravljal tudi statutarni odsek, in ga sklenil predložiti v odobritev skupščini, ki je imela sejo naslednji dan.25 V podrobni razpravi so člani skupščine ZDZ predlagali več dopolnil in sprememb posameznih členov, do spora pa je prišlo glede sestave upravnega odbora. Sprejet je bil predlog, da mora biti med desetimi člani najmanj petina zasebnih nameščencev. Klub zasebnih nameščencev s formulacijo tega člena ni bil zadovoljen in njegovi člani so sejo zapustili.26 Skupščina je z večino glasov sprejela statut, nato pa še proračun, ki je temeljil na pričakovanju, da bo ZDZ lahko začela pobirati doklade. Finančni zakon za leto 1922/23 je namreč pooblastil ministra za soci­ alno politiko, da lahko že tudi začasne delavske zbornice še pred volitvami za­ čnejo pobirati doklade. Optimistično pričakovanje predsednika Čobala, da bo minister za socialno politiko potrdil sprejeti statut in proračun ter da bo ZDZ nato »že v prihodnjih mesecih izvedla volitve in prešla v redne razmere«,27 pa se še dolgo ni uresničilo. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ZDZ28 nato eno leto niti sej ni mo­ gla sklicevati. Na seji upravnega odbora in nato 4. seji skupščine 16. 8. 1923 je 21 Poročilo ZDZ 1922—1925, Str. 3. 22 Pravica, št. 5, 31. 1. 1924. , „_, , , _» 2 3 INZ, fond DZ, zapisnik 1. seje izvrševalnega odbora ZDZ 18. l. 1922; zapisniki se] IzvrSe- valnega odbora oziroma upravnega odbora 1922—1925 so vezani v posebno knjigo. 2 4 INZ, fond DZ, zapisnik 2. seje izvrševalnega odbora 19. 3. 1922. 2 5 INZ, fond DZ, zapisnik 3. seje izvrševalnega odbora ZDZ 16. 9. 1922 in zapisnik 3. seje skupščine ZDZ 17. 9. 1922. 2 6 Spor je nastal zaradi tega, ker statut ni natančno določal, da mora biti v upravnem od­ boru petina nameščencev, izvoljenih na nameačenski listi. Tako je bilo možno, da so postali člani upravnega odbora nameščenci, izvoljeni na delavski listi. Takšen primer je bil tudi v te­ danjem izvrševalnem odboru, v katerem je bil zastopnik nameščencev član SK Rado Celešnik, ne pa predstavnik strokovnih organizacij zasebnih nameščencev. Omenjeno določilo je Klub privatnih nameščencev v ZDZ smatral kot majorizacijo delavskih predstavnikov nad nameščen- skimi. Zveza privatnih nameščencev je zato zahtevala uvedbo posebne nameščenske zbornice (Organizator št. 2, 5. 8. 1922 in št. 5, 6, 7, 1924). 2 7 INZ fond DZ, zapisnik 3. seje skupščine ZDZ 17. 9. 1922. 2 8 Leta 1923 je zbornica prenehala uporabljati naziv začasna, čeprav je dejansko imela tak značaj do potrditve statuta in volitev, ter začela uporabljati naziv Delavska zbornica za Slove­ nijo, izvrševalni odbor pa se je preimenoval v upravni odbor. 274 M. STIPLOVSEK : VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO 1926 predsednik obvestil člane, da so bila njegova posredovanja, tudi osebno pri mi­ nistru za socialno politiko dr. Gregorju Žerjavu, za potrditev statuta in pro­ računa neuspešna. Oba organa sta v upanju, da bo ustanovitev centralnega tajništva delavskih zbornic v Beogradu pospešila tudi normalizacijo delovanja slovenske ZDZ, podprla oblikovanje tega skupnega foruma.29 Centralno tajni­ štvo je takoj po začetku delovanja januarja 1924 posredovalo pri ministru za socialno politiko za pobiranje doklad in izvedbo volitev.30 Upravni odbor pa je sklenil zaprositi za posojilo, da bo lahko še leta 1924 izvedel volitve na Sloven­ skem.31 Tudi ta napoved se ni uresničila. Šele s 1. 9. 1924 je bilo končno dovo­ ljeno pobiranje doklad v višini 0,5 % mezd, ki so bile osnova za obračunavanje bolniških prispevkov pri zavodih za socialno zavarovanje. Toda zbrana sred­ stva je lahko dobila ZDZ na svoj račun šele v prvih mesecih naslednjega leta.32 Poseben problem je bilo vprašanje plačevanja prispevkov rudarjev in železni­ čarjev prek njihovih ustanov za bolniško zavarovanje, ki ga ministrski odlok ni določal. To je zmanjševalo gmotno osnovo delavskih zbornic, hkrati pa je odprlo vprašanje, ali bodo lahko tudi rudarji in železničarji volili svoje pred­ stavnike vanje. Pogoj za izvedbo volitev je bila tudi potrditev zborničnih statutov. Cen­ tralno tajništvo je doseglo potrditev statuta beograjske DZ. Glede na to je predlagalo vsem pokrajinskim delavskim zbornicam, da izdelajo svoje statute po beograjskem vzorcu, da bodo lažje dosegle ministrsko potrditev. Upravni odbor je ta predlog sprejel in sklenil, naj bo v statutu tudi določilo, da morajo biti izvedene volitve najkasneje šest mesecev po njegovi potrditvi. Novi zbor­ nični tajnik Filip Uratnik je v razpravi poudaril, da je za čimhitrejšo izvedbo volitev, toda po predhodni ureditvi vseh finančnih in pravnih problemov.33 Skupščina je 30. 11. 1924 sprejela statut po beograjskem vzorcu in proračun za leto 1925,34 ki je pomenil ureditev gmotne osnove za normalno delovanje zbornice. V ilustracijo naj navedemo le podatek, da je bila subvencija mini­ strstva za socialno politiko za leto 1924 skupaj 33.333,24 din, z dokladami pa je zbornica leta 1925 dobila 2,843.150,29 din.35 Skupščinski seji so sledila številna posredovanja na ministrstvu za socialno politiko za potrditev proračuna in sta­ tuta, še posebej tudi glede pripadnosti rudarjev in železničarjev k delavskim zbornicam.38 Končno je upravni odbor na seji 21. 8. 1925 ugotovil, da je mini­ strstvo za socialno politiko poleg močno skrčenega proračuna za leto 1925 po­ trdilo »z malimi izmenami« Pravila Delavske zbornice za Slovenijo.37 V pravilih je DZ posebej poudarila, da se pri izpolnjevanju svojih nalog obrača neposredno na vse državne in samoupravne oblasti in da tesno sodeluje z vsemi ustanovami, ki se ukvarjajo z urejanjem odnosov med delavci in delo­ dajalci oziroma z reševanjem vprašanj delavskega zavarovanja, delovnega trga, delavskih stanovanj, socialne higiene, delavske prehrane in prosvete. Posebej je opredelila svoje odnose z borzami dela ter uradi za socialno zavarovanje, ki so ji bili dolžni dati na voljo statistično gradivo. Predstavniki DZ so imeli pra­ vico prisostvovati sejam upravnih organov borz dela, ki so se bile dolžne po­ svetovati z zbornico o ukrepih za reguliranje delovnega trga in glede dajanja 2 9 INZ, fond DZ, zapisnik 4. seje upravnega odbora DZ 18. 8. 1923 In Poročilo ZDZ 1922— 1925, str. 76—77. 3 0 INZ, fond DZ, zapisnik 7. seje upravnega odbora DZ 6. 2. 1924. 3 1 INZ, fond DZ, zapisnik 8. seje upravnega odbora DZ 11. 3. 1924. 3 2 INZ, fond DZ, zapisnik 12. seje upravnega odbora DZ 25. 9. 1924; ministrstvo za socialno politiko je kasneje s 1. 8. 1926 znižalo prispevek za DZ na 0,3 % zavarovane mezde. Poročilo De­ lavske zbornice za Slovenijo za leti 1925 in 1926, Ljubljana 1927, str. 17 (cit. Poročilo DZ 1925— 1926). 3 3 INZ, fond DZ, zapisnika 13. seje upravnega odbora DZ 29. 10. in 14. seje 29. 11. 1924; Po­ ročilo ZDZ 1922—1925, str. 78—79. » Poročilo ZDZ 1922—1925, str. 87. 3 5 Poročilo DZ 1925—1926, str. 23. 3 8 INZ, fond ZD, zapisnika 16. seje upravnega odbora DZ 18. 2. in 17. seje 26. 3. 1925; Dela­ vec, št. 15, 15. 8. in št. 17, 15. 9. 1925. 3 ' INZ, fond DZ, zapisnik 19. seje upravnega odbora DZ, 21. 8. 1925; pravila so bila objav­ ljena v Poročilu 'ŽDZ 1922—1925, str. 91—104. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 275 pomoči brezposelnim. Državne oblasti so bile dolžne posredovati pred sankcio­ niranjem vse zakonske načrte uredbe in naredbe DZ za Slovenijo prek osred­ njega tajništva delavskih zbornic, pri lokalnih naredbah pa neposredno. Vse delavske in nameščenske strokovne, prosvetne in športne organizacije so se bile dolžne registrirati pri DZ in ji poročati o delovanju. Strokovne orga­ nizacije so ji bile dolžne pošiljati podatke o mezdnih sporih, sklenjenih delov­ nih pogodbah, humanitarnih podporah, stanju na delovnem trgu in o drugih zadevah, obvezno pa so morale sodelovati tudi pri poslovanju zbornice. Poši­ ljati so ji morale kopije pogodb z delodajalci, prijaviti vsako stavko ali kolek­ tivni odpust — izpor ter zahtevati posredovanje zbornice. Predstavniki uprave zbornice so smeli tudi prisostvovati vsem skupščinam delavskih organizacij s posvetovalno pravico. V primeru neizpolnjevanja teh dolžnosti, jih je DZ lahko izključila. Pravila so tudi podrobneje opredeljevala dolžnosti in pravice delavcev in zasebnih nameščencev, ki so lahko zahtevali od zbornice posredovanje v last­ nih zadevah ali zadevah svojih sodelavcev, če so bile v skladu z zborničnimi nalogami. Pravila so podrobneje razčlenjevala tudi pravice in dolžnosti skup­ ščine, upravnega odbora, predsedstva, finančne kontrole in tajnika ter pred­ videla, da lahko DZ za uspešnejše izpolnjevanje nalog ustanavlja po industrij­ skih središčih svoja poverjeništva ali imenuje posebne poročevalce. Upravni odbor je do seje 3. 10. 1925 dobil odlok ministrstva za gozdove in rude, da se tudi rudarji udeležijo volitev v DZ.38 To je smatral tudi kot na­ čelno odločitev, da še bratovske skladnice pobirajo doklade za DZ, za železni­ čarje pa prizadevanja za vključitev vanjo niso bila uspešna. Kljub temu je za­ radi čimprejšnje normalizacije delovanja DZ skupščina 4. 10. 1925 sklenila prositi ministra za socialno politiko za razpis volitev. Imenovala je tudi zbor­ ničnega predstavnika v glavni volilni odbor. Razširila je upravni odbor s še po enim predstavnikom zasebnih nameščencev in JSZ, ki je tako prvič dobila svo­ jega zastopnika v izvršilnem organu zbornice. Razdelila je tudi precejšnja sredstva strokovnim organizacijam za podpore brezposelnim članom ter sub­ vencije delavskim kulturnim in izobraževalnim organizacijam in ustanovam.38 Minister za socialno politiko je z odlokom 12. 11. 1925 dovolil razpis volitev, po večkratnih posredovanjih pa je imenoval še predsednika glavnega volilnega odbora dr. Antona Mraka, višjega komisarja pri oddelku za socialno politiko v Ljubljani. Glavni volilni odbor je končno 4. 12. 1925 razpisal volitve, določil rok za vlaganje kandidatnih list od 6. do 10. 1. 1926 in za volitve od 2. do 7. 2. 1926. V skladu z volilnim redom40 je dal ustanovam za socialno zavarovanje tudi nalogo izdelati volilne imenike. Imenoval je tudi krajevne volilne odbore za 26 volilnih enot.41 Tako so bili šele po štirih letih po imenovanju članov skupščine ZDZ iz­ polnjeni vsi gmotni in pravni pogoji za izvedbo prvih volitev. Podrobnejši pri­ kaz poteka boja za normalizacijo delovanja DZ kaže, s kakšnimi ukrepi so oblasti preprečevale oziroma zavlačevale izvedbo socialne zakonodaje. Tako dobimo precej drugačno sliko socialne politike v Kraljevini SHS, če na eni strani analiziramo zakonodajo, na drugi strani pa njeno izvajanje. Vlada je iz­ rabila vsa polnomočja, da je oblikovanje definitivnih delavskih zbornic, ki so jih nekateri pretirano imenovali tudi »neke vrste delavski parlament«,42 za­ vleklo do srede dvajsetih let, ker je hotela čimdlje onemogočiti uspešno izva- 3 8 Upravni odbor je menil, da volitev ni mogoče izvesti, dokler ne bi bilo urejeno vpraša­ nje pripadnosti rudarjev k DZ. Ob tem je večkrat poudaril, da je DZ prav za rudarje in tudi železničarje opravila pomembno delo za njihovo varstvo (INZ, fond DZ, zapisnik 17. seje uprav­ nega odbora DZ 26. 3. 1925). 3 3 INZ, fond DZ, zapisnik 20. seje upravnega odbora DZ 3. 10. 1925; Poročilo DZ 1925—1926, str. 26 ; Delavec, št. 19, 10. 10. 1925. 4 0 Volilni red je bil sestavni del Pravil Delavske zbornice za Slovenijo (členi 25 do 59). 4 1 INZ, fond DZ, zapisnik 12. seje upravnega odbora DZ 20. 11. 1925; Poročilo DZ 1925— 1926, str. 11 ; Delavec, št. 23, 10. 12. 1925 in št. 1, 1. 1. 1926. 4 2 Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov, Ljubljana 1966, str. 320. 276 м - STIPLOVSEK: VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO 1926 _ ^ _ ^ _ janje njihovih zakonsko določenih nalog. Ministrstvo za socialno politiko pa je nato zlasti ob potrjevanju letnih proračunov delavskih zbornic omejevalo ob­ seg njihovega delovanja. Strokovne organizacije so s pripravami na volitve v D Z začele že v za­ četku jeseni 1925, pred njihovim uradnim razpisom, predvolilni boji pa so do­ segli višek na prelomu leta 1925/26, ko so morale predložiti kandidatne liste in opraviti obsežno organizacijsko delo pri izvedbi volitev. Kandidatne liste so smele predlagati le strokovne organizacije, ki so bile registrirane pri DZ na dan razpisa volitev.43 Glede na to določilo so v delavski skupini (50 članov skupščine) lahko postavile svoje kandidate socialistična Strokovna komisija za Slovenijo, pokrajinska organizacija Združene delavske strokovne (sindikalne) zveze Jugoslavije, krščanskosocialistična Jugoslovanska strokovna zveza, na- rodnosocialistična Narodno socijalna strokovna zveza (NSSZ) in liberalna Sa­ mostojna strokovna delavska Unija,44 socialnodemokratska Kmetsko-delavska zveza, socialnodemokratska Unija stavbinskih delavcev za Slovenijo in radi- ćevska Slovenska delavska zveza, pri čemer so zadnje tri dosegle svojo regi­ stracijo neposredno pred razpisom volitev.45 V nameščenski volilni skupini (10 članov skupščine) so lahko postavile kandidate Zveza privatnih nameščencev, Društvo bančnega uradništva ter strokovni zvezi privatnih nameščencev iz SK inJSZ. 4 6 Prav ob začetku predvolilnih bojev je izšlo Poročilo Začasne delavske zbornice za Slovenijo za obdobje 1922—1925. V komentarju tej publikaciji je SK poudarila, da neizpodbitno dokazuje, da se je morala zbornica od vsega začetka »boriti z največjimi težkočami« in da je socialistična večina v njej »v najneugodnejših razmerah« uspešno delovala, posebej pa je zavrnila kot kle­ vete očitke, da si ni prizadevala za izvedbo volitev in da je s pomočjo vlade vzdrževala v njej svojo oblast.47 Kritično ocenjevanje prvega obdobja zbornič­ nega delovanja, obtoževanje socialistov, da si prek nedemokratičnega volilnega reda poskušajo ohraniti vodilni položaj v DZ tudi v prihodnje, program bo­ dočega delovanja DZ, vprašanja samostojnih ali skupnih kandidatnih list stro­ kovnih organizacij ter močno angažiranje političnih strank so bile glavne zna­ čilnosti štirimesečnih predvolilnih bojev. Volilni red za DZ je omogočal v primeru, da se strokovne organizacije dogovorijo za eno samo kandidatno listo v delavski oziroma nameščenski skupini, razglasitev vseh kandidatov in nji­ hovih namestnikov za izvoljene brez volitev. V razrednem strokovnem gibanju je predvolilna aktivnost sovpadala s sklepnimi pripravami na združevalni kongres socialističnih in neodvisnih (ko­ munističnih) strokovnih organizacij, v katerih je imela problematika DZ po­ membno mesto. Strokovna komisija je konec septembra 1925 na pobudo neod­ visnih strokovnih organizacij osnovala paritetni akcijski odbor za dokončno združitev »na vrhu«, v začetku naslednjega meseca pa je ustanovila še glavni volilni odbor iz predstavnikov obeh organizacij z nalogo, da vodi priprave na volitve v DZ. Združevanje socialističnih in neodvisnih strokovnih organizacij »od spodaj« se je po posameznih panogah začelo že v prvih mesecih leta 1925, potem ko so v Sloveniji propadle vse akcije za obnovitev delovanja neodvisnih strokovnih organizacij po njihovi prepovedi s t. i. malo obznano julija 1924. Zlasti dejstvo, da je bila SK legalna organizacija, članstvo prepovedanih ne- 4 a Glel OD 40 str 99 * v Seznamu strokovnih organizacij, registriranih pri Delavski zbornici (Poročilo ZDZ 1922—1925, str. 127—128), je navedena tudi komunistična Zveza neodvisnih strokovnih organizacij, s pripombo, da njene podružnice na območju zbornice ne delujejo. , , . , , , , , . « O registraciji obeh socialnodemokratskih strokovnih organizacij je sklepal upravni od­ bor DZ na svoji seji 20. 11. 1925 (zapisnik 22. seje v fondu DZ v INZ), o registraciji Slovenske delavske zveze pa ni podatkov, toda navedena je v seznamu registriranih organizacij v Poro- čilu DZ 1925 1926 str 206 * 4 6 V Poročilu ZDZ 190-3—1923 str. 128, je strokovna organizacija bančnega uradništva nave­ dena še pod starim imenom Društvo uradništva denarnih zavodov za Slovenijo. 4 7 Delavec, št. 21, 10. 10. 1925. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 277 odvisnih strokovnih organizacij pa je lahko vodilo akcije za izboljšanje soci­ alnoekonomskega položaja le prek legalnih sindikatov, so socialisti izrabili za uveljavljanje svojih pogojev združitve. Pri združevanju posameznih strokovnih zvez predstavniki neodvisnih stro­ kovnih organizacij niso uspeli uveljaviti vseh temeljnih zahtev (odločen raz­ redni boj, demokracija, v skupnih organizacijah in proporcionalno zastopstvo v odborih, svoboda kritike), kar je povzročilo v pokrajinski organizaciji Ko­ munistične partije Jugoslavije za Slovenijo notranja nasprotja med desnico in levico, ki so se vidno pokazala jeseni 1925. Tedaj so partijski levičarji očitali desničarskim funkcionarjem, ki so bili člani akcijskega in glavnega volilnega odbora, da vodijo kapitulantski način združitve. Napadali so jih tudi zaradi ravnanja na kongresu združitve socialističnih sindikatov Glavne delavske zve­ ze Jugoslavije in neodvisnih (komunističnih) sindikatov Centralnega delav­ skega sindikalnega odbora Jugoslavije oktobra 1925 v Beogradu, ko niso preT prečili zahtev socialistične centrale, da neodvisni sindikati.dejansko kapituli­ rajo, zaradi česar tudi ni prišlo do združitve in so se v Združeno delavsko strokovno (sindikalno) zvezo (Ujedinjeni radnički sindikalni savez — Ursove sindikate) Jugoslavije vključili le posamezni bivši funkcionarji neodvisnih sindikatov. V številnih člankih v Delavsko-kmetskem listu je partijska levica poudarila, da ne želi razbijati že združenih strokovnih zvez, pozvala je svoje privržence, naj se vključijo v organizacije SK ter se v njih borijo za izpolnje­ vanje dogovorjenih načel združitve. Ostro je kritizirala socialistično vodstvo ZDZ. To naj bi bilo krivo, da ta ustanova »niti malo ni izkoristila pravic«, ki jih ji daje zakon o zaščiti delavcev, ker se ni hotelo zameriti vladi. Levičarji so mu tudi očitali odlaganje volitev, medtem ko so jih neodvisne strokovne organizacije stalno zahtevale. Socialisti so z nedemokratičnim volilnim redom tudi pokazali, da hočejo še naprej gospodariti v DZ. Ta onemogoča članstvu prepovedanih neodvisnih strokovnih organizacij, da bi sestavilo lastno kandidatno listo in da je prisiljeno na skupno listo z SK. Volitve so prilika, da bo delavstvo v zbornično skupščino izvolilo zastopnike, ki bodo iz DZ napravili močan branik njegovih interesov. Zato je levica po­ zvala svoje privržence, naj takoj vstopijo v organizacije SK, če hočejo, da se bo njihova »volja vsaj malo upoštevala«. Dotlej se namreč še velika večina članov neodvisnih strokovnih organizacij ni vključila v združene organizacije in je stala »pasivno ob strani«. Posebej jih je pozvala, naj prek podružnic iz­ vedejo »močan pritisk« na vodstvo SK, da bo pri sestavljanju kandidatne liste upoštevalo tudi nove člane iz neodvisnih strokovnih organizacij. Pri njih pa je bil aktualen tudi boj za število kandidatov, ki so privrženci partijske desnice oziroma levice, med katerima je prišlo novembra 1925 do odkritega razkola. Levica je prevzela izdajanje Delavsko-kmetskega lista (od tod zanjo naziv dekalisti). Skupina okrog tega lista je zahtevala, da desničarji Ciril Stukelj, Alojz Sedej in Ivan Makuc odstopijo kot člani akcijskega odbora za združitev in glavnega volilnega odbora za DZ. Tem trem vodilnim funkcionarjem neod­ visnih strokovnih organizacij so dekalisti očitali krivdo za kapitulantsko zdru­ ževanje in napake pri delu v glavnem volilnem odboru, kjer bi morali pred začetkom agitacije za skupno listo kritično oceniti dotedanje delo socialistične večine v ŽDZ in izdelati lastni program bodočega zborničnega delovanja. Na shodih naj dekalistični privrženci zato obsodijo njihovo ravnanje, zahtevajo takojšnjo spremembo nedemokratičnih določil volilnega reda in preprečijo sklepanje volilne koalicije tudi z »buržoaznimi« strokovnimi organizacijami 48 4 8 Delavsko-kmetski Ust, št. 38, 22. 10. do št. 44, 3. 12. 1925; M. Stlplovšek, Prispevki za zgo­ dovino sindikalnega gibanja na Slovenskem. Od začetkov strokovnega gibanja do Enotnih sin­ dikatov Slovenije (1868—1945), Maribor 1989, str. 46—47 (cit. Stlplovšek, Prispevki). Predstavniki neodvisnih strokovnih organizacij v akcijskem in glavnem volilnem odboru so bili hkrati vo­ dilni funkcionarji PK KPJ za Slovenijo, Ciril Stukelj njegov sekretar, Ivan Makuc in Alojz Se­ dej pa člana. Njihovo dejavnost je CK KPJ ocenil kot nevarno za likvidacijo partije v Slove­ niji in jih je zato iz nje izključil ter postavil nov začasni sekretariat PK KPJ za Slovenijo. V 278 M. STIPLOVSEK: VOLITVE V DELAVSKO ZBOKNICO 1926 Glavni volilni odbor SK na čelu s Francetom Svetkom in Cirilom Stukljem je namreč oktobra prek tajnika D Z Filipa Uratnika predlagal nerazrednim delav­ skim strokovnim organizacijam, da bi sporazumno sestavile skupno kandi­ datno listo49 in si tako brez volitev razdelile mesta v skupščini DZ, kar je ute­ meljeval tudi s prihrankom finančnih sredstev za izvedbo volitev. Po nekaj- tedenskih prizadevanjih je morala SK priznati, da pogajanja ne potekajo ugodno, pri čemer se je pritoževala, da poskušajo nekatere politične stranke volitve v DZ izrabiti za svoje koristi. V Delavcu je izšel obsežen članek, v katerem je uvodoma prikaz poteka prizadevanj za volitve v DZ in oblastnih ovir, zaradi katerih je ZDZ lahko »rešila le nekaj nalog« in se je morala v glavnem omejevati na to, da se tej ustanovi sploh prizna pravica do obstoja, kar je zasluga večinske delegacije SK v njej. S tem je ustvarila temelje DZ, da se bo po izvolitvi skupščine lahko posvetila reševanju vseh perečih nalog. Ob tem je Delavec poudaril, da bo so­ cialistična kandidatna lista nastopila na volitvah s parolo Delavsko zbornico — delavcem!, kar pomeni prizadevanje, da ostane ta ustanova »vsedelavska« in da ne bo postala prizorišče strankarskih političnih spopadov.50 Glavni volilni odbor SK jej pozval tudi svoje krajevne volilne odbore, da takoj začnejo na sestankih z volilno agitacijo in pojasnjevanjem načina izvedbe volitev, pre­ gledati pa morajo tudi volilne imenike.51 Dekalistična skupina je glavnemu volilnemu odboru očitala, da poskuša doseči uspeh s tehničnimi volilnimi mahinacijami in da ne vodi boja z jasnimi načelnimi zahtevami. Poudarila je, da bo morala bližnja pokrajinska sindi­ kalna konferenca izdelati podroben program za bodoče zbornično delo in tudi spremeniti predlagano kandidatno listo, pri kateri se ni strinjala zlasti s kan­ didati, ki naj bi v DZ predstavljali rudarje iz Revirjev.52 Na pokrajinski konferenci oziroma kongresu, ki ga je sklicala SK v spo­ razumu z akcijskim odborom, 26. in 27. 12. 1925, so delegati SK in bivših ne­ odvisnih strokovnih organizacij sklenili t. i. zedinjenje, in so tako izoblikovali sindikate Združene delavske strokovne zveze Jugoslavije za Slovenijo (ZDSZ), pokrajinska centrala pa je ohranila staro ime Strokovna komisija za Slovenijo. Tedaj je bilo v njenih podružnicah okoli 10.000 članov. Nastanek Ursovih sin­ dikatov v Sloveniji je bil drugačen kot v drugih jugoslovanskih pokrajinah, ker so nastali po združevanju strokovnih zvez »od spodaj«. Imeli pa so tudi drugačen značaj kot v večini jugoslovanskih pokrajin, kjer so neodvisni sin­ dikati lahko delovali še do kraljeve diktature 1929. leta. Vanje pa se je vklju­ čil le del članstva bivših neodvisnih strokovnih organizacij, večina pa je ostala neorganizirana.33 Na konferenci je bila po sklepanju o zedinjenju najpomembnejša točka dnevnega reda problematika volitev v DZ. Po referatu Filipa Uratnika je sprejela program za bodoče zbornično delo. Na predlog Cirila Stuklja je kon­ ferenca sprejela tudi samostojno kandidatno listo Združene delavske stro­ kovne zveze, ker so se pogajanja za skupno listo zaradi socialističnega vztra­ janja na absolutni večini v DZ in nezadovoljstva nerazrednih strokovnih orga­ nizacij zaradi ponujanega števila mandatov, ki ni ustrezalo njihovim zahtevam in moči, dokončno razbila. Nosilec socialistične liste je bil France Svetek, na posebnem pismu članom je podrobno kritično analiziral partijsko sindikalno politiko ter pose­ bej kritiziral tudi način nastanka glavnega volilnega odbora za DZ, ker zaradi tajnega značaja onemogoča delavstvu nadzorstvo nad njegovim delovanjem (Pismo CK članovima Partije u Slo­ veniji v AS, zgodovinski arhiv CK ZKS, fond kominterne 1924—1926, B-4; pod naslovom O spor­ nih vprašanjih med našimi slovenskimi sodrugi je bilo pismo, zaradi cenzure brez omembe par­ tije, objavljeno v Delavsko-kmetskem listu št. 42, 19. 11. 1925). 4 9 INZ, fond JSZ, zapisnik I. skupne seje JSZ in Delavske zveze 2. 10. 1925. M Delavec, št. 22, 25. 11. 1925. " Delavec, št. 24, 18. 12. 1925. 5 2 Delavsko-kmetskl list, št. 47, 24. 12. 1925. 5 3 Stlplovšek, Prispevki, str. 47. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 279 njej pa sta bila na prvih mestih še funkcionarja bivših neodvisnih strokovnih organizacij Ivan Makuc in Alojz Sedej.54 V volilnem razglasu delavcem in delavkam je pokrajinska konferenca po­ udarila, da odločajo o nadaljnji usodi DZ. V volilnem boju nastopajo prave delavske, t. j - socialistične organizacije, medtem ko je na drugi strani močna fronta dveh list: JSZ, ki je povezana s klerikalno stranko in kapitalom, ter Neodvisna delavska lista združenih NSSZ in Unije, ki je povezana s Samo­ stojno demokratsko stranko, izrazito predstavnico slovenskega kapitala. Soci­ alisti se bodo borili za popolno samoupravo delavskih zbornic: »Varuštvo političnih oblasti in vlade nad našimi zbornicami bomo najodločneje pobijali.« Se odločneje pa se bodo borili, «da bi skušale dobiti zbornico pod svoj vpliv kapitalistične organizacije«. V bodočem delovanju mora DZ s proučevanjem socialnih in gospodarskih razmer postati izvedenec in zaslomba delavskim za­ upnikom, zlasti pa mora podpreti njihova prizadevanja in boj strokovnih orga­ nizacij proti kršitvam zakona o zaščiti delavcev, za osemurni delavnik, nedelj­ ski počitek, zaščito ženske in mladoletne delovne sile, za izvedbo bolniškega, starostnega in brezposelnega zavarovanja ter v mezdnih sporih. DZ mora tudi v prihodnje opravljati neposredne socialne naloge z dajanjem pomoči brezpo­ selnim in potujočim delavcem, ki iščejo delo. Vzdrževati mora zveze z eko­ nomskimi izseljenci, skrbeti za izobraževanje delavstva in podpirati kulturna društva. SK bo v DZ tudi podprla reševanje problematike zasebnih nameščen­ cev. Ob sklepu je še pozvala svoje volilce, naj oddajo glasove prek zaupnikov in organizacij SK.55 Ta program je kritizirala dekalistična opozicija v združenih strokovnih organizacijah, pri čemer pa je poudarila, naj njeni privrženci glasujejo za listo Ursovih sindikatov, čeprav je na njej le nekaj levičarskih kandidatov, medtem ko je »ogromna večina delavstva v Sloveniji revolucionarno usmerjena«. Opo­ zicija je med številnimi nalogami D Z postavila na prvo mesto čimvečjo osvo­ boditev »od vpliva in pritiska državnih oblasti«. V bodoče mora dajati tudi pobude za socialnoekonomske boje, uvesti učinkovit nadzor nad delovanjem inšpekcij dela, začeti z akcijo za združitev zavodov za socialno zavarovanje in za njegovo celovito izvajanje ter izvesti še vrsto drugih nalog.56 Upanje SK, da se socialistično delavstvo ne bo cepilo na več list, pa se ni izpolnilo.57 Razcep v Socialistični stranki Jugoslavije za Slovenijo je imel po­ sledice tudi v sindikalnem gibanju. Socialni demokrati okrog Zvonimirja Ber- nota in lista Naprej so leta 1925 začeli ustanavljati strokovne sekcije, v ka­ tere so pridobili člane zlasti iz rudarskih vrst in tako oslabili SK. Novembra 1925, torej v času priprav na volitve v DZ, so Kmetsko-delavsko zvezo regi­ strirali kot strokovno organizacijo in jo povezali z Unijo stavbinskih delavcev s sedežem v Celju, ki je izstopila iz SK.53 Socialnodemokratski politični list Naprej se je intenzivno vključil v vo­ lilni boj za DZ, za katero je poudaril, da je edina samoupravna delavska usta­ nova, medtem ko druge socialne ustanove upravljajo paritetni odbori delav­ skih in delodajalskih predstavnikov.60 Hudo je napadal socialistično upravlja­ nje DZ, za katero je zahteval, naj bo v prihodnje »v vseh svojih sklepih suve­ rena in avtonomna«, opravljala naj bi nadzor nad vsemi socialnopolitičnimi ustanovami in se borila za moderno socialno zakonodajo. Zahteval je tudi, naj bi imeli volilno pravico tudi kmečki delavci in posli.61 Naprej je vodil ostro polemiko s socialističnim dnevnikom Delavsko politiko, ki je začela izhajati 5 4 Delavec, št . 1, 1. 1. 1926; D e l a v s k o - k m e t s k i list, št. 48, 31. 12. 1925; Ciril Stukel j ni k a n d i ­ diral , k e r ga j e SK p r e d v i d e v a l a za s ta lno zaposl i tev v D Z . 5 5 Delavec št. 26, 1. 1. 1926; D e l a v s k a pol i t ika št. 3, 4. 1. 1926. x D e l a v s k o - k m e t s k i list, št. 2, 14. l . 1926. 5 7 Delavec, Št. 24, 18. 12. 1925. 5 8 N a p r e j , št. 20, 23. 5. 1925. 5 S N a p r e j , Št. 48, 28. 11. 1925. «» N a p r e j , Št. 43, 24. 10. 1925. 6 1 Naprej, št. 49, 5. 12. 1925. 280 м - STIPLOVSEK : VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO 1926 v začetku 1926. leta in si za prvo nalogo zastavila podporo kandidatni listi ZDSZ.63 Naprej je njenega nosilca Svetka napadel kot »kristanovca« (privr­ ženca Antona Kristana),63 Delavska politika pa je »bernotovce« obsojala kot razkolnike.64 Naprej je ostro napadel tudi volilni red, ker da volitve niso obče (volilne pravice nimajo sezonski in trenutno brezposelni delavci), ne enake (zasebni nameščenci imajo privilegirano »kurijo«), ne tajne (po naslovih na volilnih kuvertah je mogoče ugotoviti voljo volilcev), ne proporcionalne (ne­ katere skupine ne smejo postaviti kandidatne liste) in ne neposredne (predaja glasovnic tudi prek zaupnikov)."5 Naprej je z vso ostrino napadal tudi vse dru­ ge strokovne organizacije, ki so nastopale na volitvah v DZ, posebej pa tudi politične stranke, ki si prizadevajo z njimi okrepiti politično moč. Kmetsko- delavska zveza in Unija stavbinskih delavcev sta sestavili za volitve Socialno- demokratsko listo z nosilcem Miroslavom Pevcem, rudarjem iz Velenja, na drugem mestu pa je bil tajnik stavbinske zveze Alojz Leskošek.66 Posebno pozornost je volitvam v DZ posvetila Jugoslovanska strokovna zveza, ki je hotela dokazati, da je bila v ZDZ neupravičeno zapostavljena, po­ seben interes za njen uspeh pa je imela tudi Slovenska ljudska stranka (SLS), ki je hotela z njimi pokazati svoj vpliv tudi med delavstvom in ponovno mani­ festirati režimu R-R svojo moč na Slovenskem. Viden izraz okrepljene dejav­ nosti in idejnega napredka krščanskih socialcev oziroma (kot so se sredi dvaj­ setih let začeli sami imenovati) krščanskih socialistov je bil zlasti njihov prvi kongres 7. 6. 1925, na katerem so v resoluciji o JSZ poudarili »Prvi kongres krščanskih socialistov poudarja, da so le ideje krščanskega socializma sposobne preosnovati obstoječi krivični družabni red ter uveljaviti socialno pravičnost, ker so edino te zares nasprotne kapitalističnemu materializmu, iz katerega je nastal materialistični socializem in komunizem.-«67 Na kongresu so imeli po­ membno vlogo zlasti predstavniki mlajše krščanskosocialistične generacije in JSZ »je leta 1925 zaradi novih ljudi v vodstvu postala dejavnejša«. Ti so se tudi zavedali, da se je za vodenje samostojne politike treba otresti finančne odvisnosti od SLS.68 Krščanskosocialistične poglede na vsa pereča vprašanja so odsevali zlasti članki v reviji Socialna misel (1922—1927). V njej je Fran Erjavec tudi najbolj celovito prikazal stališča krščanskih socialistov do vloge DZ, njenega doteda­ njega delovanja in pomen volitev za uspešno izpolnjevanje njenih bodočih na­ log. Pri tem so zanimiva njegova uvodna razmišljanja o krizi parlamentarizma, ki je pokazala, da so poleg »političnih parlamentov« potrebni še »stanovsko- gospodarski parlamenti«, kar je SLS predlagala tudi v ustavodajni skupščini; »živa potreba po njih« pa je »dobila izraza v različnih stanovskih zbornicah«. Erjavec je posebej poudaril vso odgovornost slovenskega dela Samostojne de­ mokratske stranke in osebno njenega voditelja dr. Gregorja Žerjava kot mi­ nistra za socialno politiko, tako za dejstvo, da DZ niso samostojna stanovska zastopstva delavstva, temveč glede vseh pomembnih zadev odvisna od mini­ strskih odločitev, kot tudi za onemogočanje njihovega normalnega delovanja. Za samo delo v ZDZ pa je polno odgovorna socialistična absolutna večina v njej, ki je vlogo te ustanove omejila le na zahtevana posredovanja in dajanje mnenj, »dočim o kakem iniciativnem in ustvarjaj očem delu skoro ni sledu«. Na vse slabši položaj delavstva, ki ga povzroča »gospodarsko izžemanje« Slo­ venije »od strani osrednje vlade« in slabšanje socialne zakonodaje je odgovo­ rila le s par »vodenimi« resolucijami in nobeni upravičeni delavski akciji ni M Delavska pol i t ika, št. 1, 1. 1. 1926. "'•> N a p r e j , št. 3, 16. 1. 1926. 8 4 Delavska pol i t ika, št. 18, 22. 1. 1926. 6 5 N a p r e j , št. 5, 30. 1. 1926. e e N a p r e j , št. 3, 16. 1. 1926. " Prav ica , št. 24, 11. 6. 1925. 6 8 J a n k o P r u n k , P o t k r š č a n s k i h social istov v Osvobodi lno f ronto s lovenskega n a r o d a , Ljub­ l jana 1977, str . 73. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 281 dala »primernega poudarka«. Takšno delo pa bi morala opraviti vsaka po­ vprečna delavska strokovna organizacija, dočim bi bila dolžna zbornica opra­ viti glede na razpoložljiva sredstva »vse kaj drugega«. Socialisti, razcepljeni na različne frakcije, so zaradi nenačelnega delovanja izgubili veliko oporo med delavstvom, kakršno so imeli po prevratu, in svoj položaj želijo ohraniti tudi s takim volilnim redom, ki omogoča najrazličnejše zlorabe v njihovo korist. Glede na negativne rezultate dosedanjega delovanja bi bilo v interesu DZ, da se njihovo zastopstvo čimbolj zmanjša. Izvoljena skupščina DZ bo imela kot prvo dolžnost, da ubrani delavstvu vsaj dosedanje socialnopolitične pridobitve, nato pa bo morala »pripraviti revizijo vse dosedanje centralistične socialne zakonodaje in sodelovati pri zgradbi naših socialnopolitičnih zavodov, ki jih je spravil nesposobni centralizem v prav derutno stanje« ter v vseh velikih akci­ jah za sanacijo »žalostnega gospodarskega položaja« Slovenije.69 Ob tem, ko so krščanski socialisti v predvolilni agitaciji poudarjali krivdo samostojnih demo­ kratov in socialistov za neuspešno delovanje DZ, pa so opozarjali na zasluge Davidovič-Koroščeve vlade, da je z dovoljenjem za pobiranje doklad ZDZ ustvarila »predpogoj za delovno življenje« teh ustanov.70 Z navedenimi kritikami svojih nasprotnikov in programskimi izhodišči je JSZ ob podpori organizacij SLS in njenega časopisja vodila predvolilni boj. Ta se je začel že pet tednov pred uradnim razpisom volitev. Skupne seje na- čelstev JSZ in krščanskosocialistične politične organizacije Delavske zveze 2. 10. 1925 so se udeležili tudi trije predstavniki vodstva SLS.71 Predsednik na­ čelstva JSZ Jože Gostinčar je v uvodnem nagovoru posebej poudaril, da te volitve »tangirajo« tudi stranko. Vsi razpravljale! so soglašali, da so socialisti volilni red prikrojili svojim koristim in da je za JSZ škodljiv. Sprejeli so pred­ log, da posebna komisija tajno pripravi njegove popravke in da se poskusa doseči potrditev spremenjenega volilnega reda pri ministru za socialno poli­ tiko Strankini delegati so zato tudi predlagali, naj bi skušali izvedbo volitev zavleči, kar so predstavniki JSZ zavrnili z utemeljitvijo, da so potrebne. Na seji so govorili tudi o socialističnem predlogu za enotno delavsko kandidatno listo in o možnih volilnih blokih. Končno so sklenili, da se s pripravami na volitve začne takoj, in sicer prek zaupnikov in organizacij po farah in občinah ter prek vsega časopisja. Za vodenje priprav so izvolili štiričlanski volilni od­ bor, ki naj bi imel seje na strankinem sedežu.72 O zadevah v zvezi z volitvami je nato redno razpravljalo načelstvo JSZ.73 To se je izreklo zoper socialistični predlog o skupni listi in za nosilca samo­ stojne liste JSZ predlagalo J. Gostinčarja. Toda hkrati je izvolilo tudi delega­ cijo za pogajanja o morebitnem skupnem nastopu.74 Sklenilo je tudi, naj se Strokovna zveza javnih in zasebnih nameščencev JSZ zaradi volitev preime­ nuje v Strokovno zvezo privatnih nameščencev. Na sestanku strokovnih orga­ nizacij 20. novembra, ki ga je sklicala SK, so krščanskosocialističm predstav­ niki postavili kot minimalni pogoj za pristanek na skupno listo, da dobi JSZ tretjino članov skupščine, upravnega odbora, zaupnikov in uradmštva DZ • SK tudi v podaljšanem roku ni odgovorila na predlog JSZ, ki je nato začela e» Fran Erjavec, Delavska zbornica, Socialna misel, v, št. 2, 1. 1. 1926, str. 25-28; Slovenec, št. 19, 24. 1. do št. 21, 27. 1. 1926. . . « „ , . , „ « ' ™ Т ^ ^ Л & А 1 ^ з ^ £ ^ Krek in France Kremzar ter stran- k i n ' ^ Ä n Y ^ Ä . i, zapisnik 1. skupne seje načelstvaJSZ; Ig Delavske zveze^.10. 1925; v volilni odbor šta bila kot predstavnika JSZ izvoljena Jože Gostinčar in Nande ZuzeK, kot predstavnika SLS pa dr. Miha Krek in Franc Gabrovšek. obširno raz- 7 3 Na vseh rednih sejah načelstva JSZ od 10. (7. 10. 1925) do 22. (26. 1; l?™) so oosirno ra^ pravljalio volitvah v DZ, posebej o enotni kandidatni Usti oziromaic 'vol tatoblokih. Ti zapis niki so najpomembnejši arhivski vir za to problematiko (INZ, }°?**Џ2'П 1Л??-,l>-,, 1 0 1 9 2 5 ч . k e r « INZ, fond JSZ, fase. 1, zapisnika 10. in 11. seje načelstva J S Z J 7 10 in 13. 10 11КВД, кег je bil pogoj za kandidiranje plačevanje bolniškega zavarovanja, J. Gostinčar pa tedaj m ou za poslen, so se dogovorili, da bi ga zavarovala Jugoslovanska tiskarna. '* INZ, fond JSZ, fase, i, zapisnika 14. in 15. seje načelstva JSZ (17. 11. in 25. i l . iva». 282 M. STIPLOVSEK : VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO 1926 s pospešenimi pripravami, »da iziđemo krščanski socialisti častno iz prvih vo­ litev« v DZ.76 Izredni občni zbor 13. 12. 1925, ki je bil sicer sklican zaradi hudega gmot­ nega položaja JSZ po odtegnitvi strankine subvencije zaradi spora z vodstvom SLS,77 je posebno pozornost posvetil volitvam v DZ. Delegati so poročali o uspešnih pripravah nanje.78 Načelstvo JSZ je na več sejah razpravljalo o se­ stavi kandidatne liste, njen nosilec je namesto J. Gostinčarja postal France Terseglav, urednik Slovenca. Listo je potrdil zaupniški zbor JSZ 3. 1. 1926.™ Konec decembra' 1925 je glavni tajnik JSZ Ivan Gajšek po sklepu načelstva zaradi uspešnejšega vodenja predvolilne agitacije začasno prenesel poslovanje na sedež SLS. To je povzročilo zastoj pri izvajanju drugih nalog, kar je izzvalo protest nekaterih članov načelstva. Franc Burkeljc se je pritožil, ker se vodijo vse priprave za volitve v tajništvu SLS. Sicer pa se je posebej okrepila časo­ pisna agitacija in načelstvo je sklenilo do volitev povečati naklado Pravice za 2000 izvodov, ki naj bi jih razpečevali brezplačno.80 Ta list je svoje privržence seznanjal s krščanskosocialističnim programom za delo v DZ, pri čemer je po­ udaril, da se bo JSZ odločno zavzela »za enotno fronto delavstva« v tem »par­ lamentu« v boju za obrambo delavskih pravic, izboljšanje socialne zakonodaje in »za socialno preureditev človeške družbe«, ne glede na delavsko razceplje­ nost v predvolilnem boju.81 V decembrskih in januarskih številkah je Pravica kritično ocenjevala nasprotne strokovne organizacije oziroma njihovo pove­ zovanje v koalicijske kandidatne liste, največ pozornosti pa je posvetila posre­ dovanju podrobnih tehničnih navodil za izvedbo volitev (ta sta krajevnim vo­ lilnim odborom in zaupnikom skupaj pošiljali JSZ in SLS tudi v posebnih okrožnicah) ter razkrinkavanju zlasti socialističnih zlorab. JSZ je bila zaradi sestave svojih članov (precej jih je imela tudi med obrt­ niškim delavstvom in služkinjami) prizadeta zaradi načina razdeljevanja ku­ vert z glasovnicami, ki so jih uradi za socialno zavarovanje pošiljali le v ob­ rate z nad 20 zaposlenimi, drugim delavcem pa le v primeru, če so bili odda­ ljeni več kot pet km od uradov oziroma krajevnih volilnih odborov. Tako je moralo precej delavcev in delavk osebno dvigniti glasovnice. Dejstvo, da so po obratih glasovnice razdeljevali uradniki socialnega zavarovanja, člani krajev­ nih volilnih odborov in delavski zaupniki, med katerimi je bila večina sociali­ stov, je omogočalo tudi pritiske in zlorabe. Na socialistično izrabljanje volil­ nega reda sta z interpelacijami oziroma protesti opozorila tudi poslanca SLS Franc Smodej in France Kremžar ter zahtevala spremembo volilnega po­ stopka.*2 Dosegla sta, da je minister za socialno politiko poslal v Ljubljano svojega zastopnika, ki so mu na sestanku predstavniki kandidatnih list posre­ dovali svoje pritožbe. Pravica je za preprečitev zlorab pozvala volilce krščan- skosocialistične liste, naj ne oddajo kuvert z glasovnicami krajevnim volilnim odborom 2. februarja, niti naj jih ne pošiljajo glavnemu volilnemu odboru v Ljubljani do 7. februarja, temveč naj jih izročijo svojim zaupnikom, ki jih bodo poslali centrali JSZ, ta pa dalje glavnemu volilnemu odboru.83 ™ Pravica, št. 50, 10. 12. 1925. _ " Med člani in članicami (4201 ob izrednem občnem zboru) jih določeno Število ni moglo plačevati ustreznih prispevkov (kmečki delavci, služkinje). Zato JSZ brez gmotne podpore SLS mogla plačevati svojih zaposlenih in izdajati Pravice. Gmotno stisko je SLS večkrat izrabila za discipliniranje JSZ. Po kritičnih pripombah na svoj račun ali po akcijah, ki jih ni odobra­ vala, je SLS prenehala finančno podpirati JSZ. Tako tudi sredi 1925. leta zaradi poročila glav­ nega tajnika JSZ Ivana Gajška na sestanku SLS v Ljubljani, za katerega je strankin izvršilni odbor terjal, da ga vodstvo JSZ obsodi. Spor je bil likvidiran šele konec novembra 1925 ko je načelstvo JSZ že sklicalo izredni občni zbor, da bi na njem seznanilo članstvo s konfliktom Pravica (št. 50, 10. 12. 1925) je glede na take probleme poudarila nalogo, da »v doslednem času gospodarsko osamosvojimo našo strokovno organizacijo«. 10 J « 2 ' f o n d J S Z ' f a s c - 1 ' z a P J s n i k izrednega občnega zbora JSZ 13. 12. 1925; Pravica, št. 51, ™ INZ, fond JSZ, fase. 1, zapisnik zaupnega zbora JSZ 3. 1. 1926. "° INZ, fond JSZ, fase. 1, zapisnika izredne 20. seje 30. 12. 1925 in 21. seje 14. 1. 1926. 8 1 Pravica, št. 2, 14. 1. 1926. •f Pravica, št. 3, 21. I. 1926; Slovenec, št. 15, 20. 1. 1926. 8 3 Pravica, št. 4, 28. 1. 1926. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 283 V predvolilni kampanji je zelo intenzivno sodelovalo poleg Slovenca tudi drugo strankarsko časopisje. Slovenec je glede DZ poudaril, da bi se v avto­ nomni Sloveniji mogla razviti v »velevažno ustanovo« in bi v »demokratičnih razmerah utegnila postati odločilen činitelj v celotni zakonodaji, tičoči se de­ lavskega stanu«, njeno funkcijo pa je primerjal z Zbornico za trgovino, obrt in industrijo. Odklanjal je njeno centralizacijo prek beograjskega osrednjega tajništva delavskih zbornic ter dodal, da so bili pri imenovanju članov ZDZ krščanski socialci prezrti zaradi avtonomističnega prepričanja. Medtem ko so centralistični demokrati zbornico »ustanovili in jo pustili stradati«, pa je v času, ko je bila na vladi SLS, dobila tudi gmotno osnovo za delovanje.84, Slo­ venec je polemiziral zlasti s pisanjem Delavske politike in Jutra, ki je posebno budno spremljalo volilne priprave v katoliškem taboru. SLS je očitalo, da »je prevzela ves agitacijski aparat v svoje roke, ker se boji, da bi jim zrasli go- sarjevci (po tedanjem članu vodstva JSZ dr. Andreju Gosarju, op. p.) preko glave«. Potem ko je »finančno izstradala« JSZ z ukinitvijo denarne podpore, je strankino tajništvo »naravnost diktiralo« sestavo kandidatne liste, da bi imelo nadzor nad delavsko politiko.85 Slovenec pa je okrepil napade na Samo­ stojno demokratsko stranko (SDS) zlasti potem, ko je tudi liberalni delavski tabor sestavil skupno kandidatno listo in jo je strankino vodstvo javno pod­ prlo.86 Volitve v DZ so bile torej tudi prilika za novo obračunavanje med glav­ nima meščanskima političnima strankama. Narodno socijalna strokovna zveza (NSSZ) je dolgo pristajala na skupen nastop s socialističnimi in bivšimi neodvisnimi strokovnimi organizacijami, pri čemer je JSZ obtoževala, da s samostojno listo razbija enotnost delavstva. Nova pravda je poudarila, da so hotele registrirane strokovne organizacije vo­ litve »depolitizirati« in ubraniti DZ pred političnimi boji. Toda dr. Anton Ko­ rošec hoče utrditi svoj politični pogled in po zmagi na parlamentarnih volitvah v Ljubljani in absolutni prevladi med kmečkim prebivalstvom doseči uvelja­ vitev še med delavstvom, kar »je politični moment klerikalnega interesa« za DZ.87 Na drugi strani pa je Pravica vztrajanje NSSZ pri skupni listi komenti­ rala z ugotovitvijo, da nima veliko članstva in da je posebej šibka zato, ker ne smejo glasovati tudi železničarji, med katerimi so imeli narodni socialisti velik vpliv, tako da je zadovoljna z majhnim številom mandatov.88 Predsednik NSSZ Rudolf Juvan je na seji izvršilnega odbora Narodno socijalistične stranke 13. decembra poročal o poteku predvolilne dejavnosti in zdi se, da je na njej padla odločitev o prekinitvi sodelovanja z SK. V isti številki Nove pravde, ki je poročala o tej seji, je izšel tudi razglas o samostojni Neodvisni delavski listi NSSZ za volitve v DZ. Narodni socialisti so utemeljevali svoj odstop od na­ črtovane liste Združenih delavskih strokovnih organizacij z dejstvom, da so socialisti zahtevali za »pet89 dvomljivo sigurnih mandatov, naj bi NSSZ izdala svoja načela«. Ze prej so zahtevali in dosegli, da je NSSZ pozdravila ustanovi­ tev Ursovih sindikatov v Beogradu, na kongresu slovenske pokrajinske orga­ nizacije pa bi morala pristati na svojo vključitev v SK. To je tudi napadla, da je hotela s skupno listo uveljaviti svojo absolutno večino v DZ.90 Do srede decembra 1925 demokratski Samostojni strokovni delavski Uniji ni uspelo dobiti partnerja za skupen nastop na volitvah v DZ in kazalo je, da bo prisiljena sestaviti samostojno kandidatno listo, kar je sporočila v zaupni 84 Slovenec, od št. 268, 25. 11. do št. 270, 27. 11. 1925. 8 5 Jutro, št. 301, 30. 12. 1925 In št. 7, 10. 1. 1926; Jutro je kot Ilustracijo razmerja med SLS in JSZ navedel, da je moral agitacijski oziroma volilni odbor delovati na strankinem sedežu. Mesto nosilca liste naj bi po njegovem pisanju F. Terseglav sprejel šele po posredovanju stran­ kinega voditelja dr. Antona Korošca. 8 8 Slovenec, št. 4, 6. 1. in št. 10, 14. 1. 1926. 8 7 Nova pravda, št. 49, 5. 12. in št. 50, 15. 12. 1925. 8 8 Pravica, št. 50, 10. 12. 1925. 8 8 Po pisanju Delavske politike (št. 7, 9. 1. 1926) naj bi voditelj NSSZ Juvan zahteval deset mandatov. 9 0 Nova pravda, št. 51, 24. 12. 1925. 284 м - STIPLOVSEK : VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO 1926 okrožnici svojim organizacijam in zaupnikom. Tem je dala podrobna navodila za pridobivanje volilcev, naročila pa jim je tudi, naj stopijo v stik »tudi z de­ lodajalci (liberalne usmeritve, op. p.), ki naj med svojim delavstvom bodisi z vplivom, bodisi potom zanesljivih in uglednih zaupnikov agitirajo za našo li­ sto.«91 S prekinitvijo nenaravne povezave NSSZ z SK so se odprle možnosti za izoblikovanje volilnega bloka obeh strokovnih organizacij liberalnega tabora, v katerega ju je silila številčna šibkost v primerjavi z SK in JSZ, skupen na­ stop pa jima je povečal možnosti za uspeh. Sestavili sta glavni volilni odbor »Združenih neodvisnih delavskih strokovnih organizacij« in »Neodvisno de­ lavsko listo« z nosilcem predsednikom NSSZ Rudolfom Juvanom in predsed­ nikom Unije dr. Jožo Bohinjcem, ravnateljem okrožnega urada za zavarovanje delavcev, na drugem mestu. Kandidatno listo je potrdilo skupno zborovanje zaupnikov, na katerem so sprejeli tudi program bodočega dela DZ, ki mora biti »strogo strokovna in popolnoma nepolitična« ustanova z nalogo, da izbo­ juje zlasti izvajanje in izboljšanje socialne zakonodaje za delavce in name­ ščence.92 Voditelj SDS dr. Gregor Žerjav je pozval delavstvo, naj voli Neod­ visno delavsko listo,93 pri velikem županu pa je v imenu liberalnih organizacij protestiral proti socialističnim volilnim zlorabam.94 Peta lista za volitve v DZ — lista Slovenske delavske zveze z nosilcem ing. Milutinom Debelakom je viden izraz prizadevanj, da bi se vse tedanje po­ litične stranke prek strokovnih organizacij zasidrale tudi med delavstvom. Kmetski list je pozval vse privržence Slovenske republikanske stranke Albina Prepeluha in Samostojne kmetijske stranke Ivana Puclja, naj volijo to listo slovenskega kmečkega in delavskega ljudstva.95 Tudi Narodna radikalna stran­ ka je priporočila delavcem, naj glasujejo za Slovensko delavsko zvezo.96 Ta »komaj ustanovljena« organizacija si je prizadevala pridobiti oziroma organi­ zirati zlasti podeželsko delavstvo.97 Ker je bila konkurent zlasti Neodvisni de­ lavski listi, jo je najbolj napadala Nova pravda. Ta je zapisala, da gre za »ti­ pično strankarsko politično listo«, za katero poleg Prepeluha in Puclja stoji tudi Stjepan Radić98 in je imela tedaj tudi režimski značaj. Kmetski list pa je v agitaciji za to listo posebej napadel narodne socialiste, da »so zlezli pod frak« demokratom.99 Vsi nasprotniki Slovenske delavske zveze so enotno na­ povedovali, da njeni kandidati na volitvah za DZ ne bodo uspeli. Tako je za 50 delavskih mandatov v skupščini DZ kandidiralo pet list, za deset članov iz vrst privatnih nameščencev pa so se »vse pri zbornici registri­ rane organizacije« sporazumele za skupno kandidatno listo in tako volitve niso bile potrebne.™ Volilno pravico so imeli vsi delavci in delavke ter privatni nameščenci in nameščenke, ki so bili bolniško zavarovani na dan razpisa volitev in je bila njihova zavarovana mezda višja od 5,26 din, oziroma so plačevali najmanj 7,02 din mesečnega prispevka.101 Pravica je posebej poudarila, da imajo na teh volitvah ženske prvič svojo volilno pravico, ki jo za parlamentarne in občinske volitve še niso uspele izbojevati.102 Volilna pravica ni bila omejena po sta­ rostni, ampak le po višini zavarovane mezde, in torej niso smeli voliti tisti, ki 8 1 Okrožnico je objavil Delavec (ät. 24, 18. 12. 1925) s komentarjem, da bodo tako izvoljen! delegati v DZ služili interesom kapitala. a 2 Nova, pravda, št. 52, 31. 12. 1925 in št. 1, 9. 1. 1926. 9 a Jutro št. 9 13. 1. 1926. M Jutro! št! 12, 16. L 1926; Nova pravda, ät. 3, 23. l. 1926. 3 5 Kmetski list, št. 2, 13. 1. 1926. M Narodni dnevnik (št. 13, 19. 1. 1926) je svojim privržencem kot drugo ustrezno organiza­ cijo priporočil Kmetsko-delavsko zvezo. m Kmetski list, št. 3, 20. 1. 1926. s e Nova pravda, št. 3, 23. 1. 1920. s» Kmetski list, št. 2, 13. 1. 1926. wo poročilo DZ 1925—1926, str. 14; v seznamu registriranih organizacij (str. 205—206 so bile navedene naslednje: Zveza privatnih nameščencev Jugoslavije SK, Strokovna skupina privatnih nameščencev JSZ, Zveza privatnih nameščencev, v katero je bilo vključenih šest nameščenskih društev, Organizacija zasebnih nameščencev v Ljubljani ter društvo bančnega uradništva). loi Delavec, št. 23, 10. 12. 1925 in št. 1, 1. 1. 1928. lož pravica, št. 2, 14. i. 1926. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 285 so bili razvrščeni pri socialnem zavarovanju do petega mezdnega razreda od sedemnajstih. Volilne pravice niso imeli zlasti vajenci in najslabše plačano po­ možno osebje. Tako je bilo v delavski skupini 75.102 volilnih upravičencev, v nameščenski skupini 9780 volilnih upravičencev.103 V delavski skupini je bilo oddanih 56.217 veljavnih glasov ali 74,85 % vseh volilnih upravičencev, posamezne liste pa so dobile naslednje število glasov: 1. Lista Združene delavske strokovne zveze Jugoslavije — Strokovne ko-: misije 29.344 glasov — 52,2 % (27 mandatov). 2. Lista krščanskosocialističnega delavstva 15.017 glasov — 28,7 % (14 man­ datov). 3. Neodvisna delavska lista 8359 glasov — 14,9 % (7 mandatov). 4. Socialnodemokratska lista 2495 glasov — 4,4 % (2 mandata). 5. Lista Slovenske delavske zveze 1020 glasov — 1,8 % (brez mandata).104 Glavni volilni odbor je 11. 1. 1926 razglasil vseh deset kandidatov in nji­ hovih namestnikov na listi Združeni privatni nameščenci za izvoljene, in sicer štiri člane Zveze privatnih nameščencev, tri člane Strokovne zveze privatnih nameščencev JSZ, dva člana Zveze privatnih nameščencev SK in enega člana Društva bančnega uradništva.105 Volitvam so sledili komentarji izidov, začelo se je oblikovanje klubov, v katere so se povezovali delavski in nameščenski člani skupščine posameznih idejnih smeri, za prvo sejo skupščine DZ pa je vsaka skupina pripravljala svojo programsko deklaracijo. Delavec je že v prvi fazi volitev na sedežih krajevnih volilnih odborov vzneseno zapisal, da je DZ rdeča.106 Potem ko so bili znani dokončni izidi, je poudaril, da je lista Združene delavske strokovne zveze dosegla absolutno ve- 103 poročilo DZ 1925—1926, str. 11 ; nameščenec DZ Anton Marinček je v tej publikaciji ob­ javil Statistiko članstva Delavske zbornice za Slovenijo (str. 129—153), ki je zanimiva slika šte­ vilčnega stanja delavcev in zasebnih nameščencev na Slovenskem leta 1925, s podatki o zavaro­ vanih mezdah pa je ilustriral tudi njihov ekonomski položaj. Navedemo naj le podatek, da Je bilo oktobra 1926 pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani 78.041 zavarovancev, pri Združenih bratovskih skladnicah je bilo zavarovanih 15.545 rudarjev in nameščencev, pri Trgovskem in bolniškem podpornem društvu 4417 zavarovancev, na območju ljubljanskega rav­ nateljstva državnih železnic pa je bilo zaposlenih 12.740 delavcev in nameščencev (železničarji niso spadali v sestavo članstva DZ). _ J . . ,, . ., 104 Poročilo DZ 1925—1926, str. 11—13; Delavsko-kmetskl list (št. 7, 18. 2. 1926) je objavil tudi zanimiv podatek, da so bile glasovalne kuverte dostavljene 64.555 volilnim upravičencem, kar Je vplivalo na volilno udeležbo. Delavska politika (št. 31, 8. 2. 1926) pa je navedla podatek, da je bilo na krajevnih volilnih odborih oddanih le 10.495 glasov, večina pa je bila oddanih prek cen­ tral strokovnih organizacij glavnemu volilnemu odboru. Za člane skupščine DZ so bili v delavski skupini izvoljeni s socialistične liste: France Sve- tek, tajnik, Ljubljana; Ivan Makuc, upravnik, Ljubljana; Josip Ošlak, tipograf, Maribor; Frane Pllberšek, rudar, Trbovlje; Franc Ravnik, žebljar, Jesenice; Aleksander Trškan, železničar, Ljubljana; Alojz Sedej, uradnik, Ljubljana; Rado Celešnik, uradnik, Ljubljana; Martin Plan- kar, strojnik, Celje; Franc Dollnar, rudar, Crna pri Prevaljah; Ulrik Vospernik, natakar, Ljub­ ljana; Jurij Arh, strokovni tajnik, Zagorje; Joža Golmajer, strokovni tajnik, Ljubljana; Ivan Krušič, strugar, Trbovlje: Andrej Bradeško, strokovni tajnik, Ljubljana; Karol Podbršček, de­ lavec pivovarne, Ljubljana; Lovro Jakomln, čevljarski pomočnik, Ljubljana; Ignac Mlinar, pre- dllniški delavec, Tržič; Stefan Matjašič, mizarski pomočnik, Maribor; Franc Kuder, rudar, Trbovlje; Emanuel Janežič. klepar, Celje; Franc Vrhove, zidar, Ljubljana; Mici Ajdišek, de­ lavka, Trbovlje; Franc Bučar, delavec v tobačni tovarni, Ljubljana; Edo Hiršl, strojnik. Litija; Vincenc zaje, usnjar, Šoštanj; s krščanskosocialistične liste: Franc Terseglav, urednik Sloven­ ca, Ljubljana; Stanko Keše, rudar, Trbovlje; Jurij Kugovnik, kovač v rudniku, Prevalje; Aloj­ zij Pukšič, pečarski zidar, Jesenice; Srečko Zumer, stavec, Ljubljana; Franc Kukovica, papir- ničar, Ljubljana-Polje; Ivan Gajšek, strokovni tajnik, Ljubljana; Andrej Semenič, strojnik, Maribor; Ivana Godeša, kuharica, Ljubljana; France Žužek, pisarniški dnevničar, Ljubljana; Ivan Majeršič, usnjar, Tržič; dr. Anton Milavec, zasebni uradnik, Ljubljana; Franc Kordin, ključavničar na državni železnici, Ljubljana; Martin Kores, ključavničar na državni železnici, Maribor; z liste liberalnih organizacij: Rudolf Juvan, skladiščnik, Ljubljana; dr. Joža Bohinjec, ravnatelj, Ljubljana; Vinko Sedlar, rudar, Zagorje; Luka Bizjak, skladiščnik, Litija; Franc Duh, delovodja. Ruše; Albin Tome. zidar, Ljubljana; Marija Klsovec, tobačna delavka, Ljubljana; s socialnodemokratske liste: Miroslav Pevec, rudar, Velenje in Alojz Leskošek, strokovni tajnik. Celje. Iz navedenih podatkov naj glede na poklicno sestavo opozorimo zlasti na dejstvo, da Je bilo na delavski listi izvoljenih tudi nekaj zasebnih nameščencev in trije železničarji, k l „ s l , c f r niso imeli volilne pravice za volitve v DZ. V skupščini je bila zastopana večina industrijskih središč, daleč največ predstavnikov pa je Imelo ljubljansko območje. "» Slovenec, št. 9. 13. l. 1926: poročilo DZ 1925—1926, str. 14; za člane skupščine DZ z name- ščenske liste so bili izvoljeni Melhior Cobal, Valentin Urbančič, Franc Orehek, Niko Gogala, Ivan Silvester, Franjo Volčanšek, Ivan Šetinc, Joško Malešič, Dragotin Gilčvert in Hubert Pe­ likan. IUB Delavec, št. 3, 25. 1. 1926. 286 м - STIPLOVSEK : VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO 1926 čino, da je lista bernotovcev propadla ter da so klerikalci in demokrati izšli iz volitev osramočeni. Primerjal je tudi izide volitev v DZ in parlamentarnih vo­ litev februarja 1925 ter poudaril, da je socialistično in komunistično delavstvo na teh, razcepljeno na tri liste, dobilo le okoli 11.000 glasov,107 sedaj pa skoraj 30.000. Poudarimo naj dve njegovi glavni ugotovitvi: prvič, da bo delegacija SK »tvorila vodilno jedro zbornice«, in drugič, da je nujno njeno enotno nasto­ panje.108 SK je sicer dobila absolutno večino oddanih glasov, ne pa tudi nad polovico izvoljenih članov skupščine. Za absolutno večino v njej je morala SK pridobiti oba socialnodemokratska delegata, kar ji je v pripravah na prvo sejo skupščine DZ tudi uspelo.109 SK pa je imela v svoji delegaciji tudi posamezne privržence dekalistične levice. Ta si je celo prizadevala osnovati poseben zbor­ nični klub strokovne opozicije v slovenskih Ursovih sindikatih, ki naj bi po pričakovanju štel pet njenih privržencev. Toda odkrito sta ostala zvesta levici le dva člana delegacije SK.110 Delavsko kmetski list je še zapisal, da je potek volitev pokazal potrebo po spremembi volilnega reda, ki »nima nobene sociali­ stične lastnosti«. Omogočal je veliko prednost tistim, ki so volitve vodili, t. j . so­ cialističnim »kristanovcem«. Omogočal je tudi nasilje delodajalcev, da so pri teh volitvah »v celih tovarnah« glasovali za delavce. Poudaril je tudi, da so med 31 izvoljenimi socialističnimi predstavniki »kristanovci, bernotovci in pristaši opo­ zicije (DKL)«. Skupen nastop vseh treh skupin pa je nujno potreben, ker de­ lavstvo ne sme dopustiti, da mu v njegovih ustanovah »gospodari buržoazija«.111 Delavska politika je »sijajno zmago« prikazovala zlasti kot rezultat enot­ nega nastopa socialističnih in neodvisnih strokovnih organizacij po štirih letih usodne razcepljenosti.112 Po oceni njenega urednika Rudolfa Golouha je uspeh na volitvah v DZ utrdil zavest socialističnega delavstva po velikem neuspehu, ki ga je doživelo na zadnjih parlamentarnih volitvah.113 Predvsem pa je omo­ gočil SK, da je obdržala odločilno vlogo pri vodenju te delavske ustanove. Toda le en glas absolutne večine, pa še ta pridobljen s koncesijo socialdemokratom, je v primerjavi z ZDZ občutno povečal vlogo tudi drugih strokovnih organiza­ cij, posebej JSZ. Pravica je v komentarju o volitvah poudarila, da so združeni socialisti in komunisti »na tisoče glasov« pridobili z zlorabami volilnega reda. Medtem ko JSZ lahko ugotovi, da je 15.000 zanjo oddanih glasov od delavcev in delavk, ki so zvesti krščanskemu socializmu, marksistični socialisti tega zaradi volilnih manipulacij ne morejo trditi in je njihov volilni rezultat v resnici mnogo skromnejši. Na drugi strani pa je število glasov za Neodvisno delavsko listo »za tri četrtine previsoko«, ne pa presenetljivo. Liberalni delodajalci so izkoristili zlasti strah neorganiziranega delavstva pred brezposelnostjo in ga prisilili, da je glasovalo po njihovi volji. Ob tem je Pravica še ugotovila, da se je NSSZ s povezavo z Unijo, »podružnico same veleburžoazije« kompromitirala.114 Na- čelstvo JSZ je sklenilo, da se zahvali vsem svojim zaupnikom in skupinam »s pozivom na delo za širjenje organizacije«, pisno zahvalo pa je poslalo tudi vod­ stvu SLS. Sklenilo je tudi poslati DZ pritožbo zoper zlorabe pri izvedbi voli­ tev.115 1 0 7 Na parlamentarnih volitvah leta 1925 je padlo število socialističnih in komunističnih glasov na najnižjo točko, natančno na 12.562 glasov (dr. Vasilij Melik, Delavske stranke na vo­ litvah 1920—1927, Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921—1924, Ljubljana 1975, str. 113—114). Ob tem naj poudarimo, da je primerjava glede na različno sestavo volilcev pro­ blematična. 1 0 8 Delavec, št. 4, 10. 2. 1926. 109 Delegaciji SK in Kmetsko-delavske zveze sta se 6. 3. 1926 sporazumeli o skupnem na­ stopu v skupščini DZ, ne pa tudi o oblikovanju skupnega kluba. SK je to podporo dobila za ceno izvolitve socialdemokrata A. Leskoška v finančno kontrolo DZ (Naprej, št. 11, 13. 3. in št. 12, 18. 3. 1926). 1 1 0 Delavsko-kmetskl list, št. 11, 18. 3. 1926. 1 1 1 Delavsko-kmetskl list, št. 7, 18. 2. 1926. n2l Delavska politika, št. 31, 8. 2. 1926. 1 1 3 Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov, cit. izd., str. 322. u« pravica, št. 7, 18. 2. 1926. u s INZ, fond JSZ, fase, l, zapisnik 23. seje načelstva JSZ 13. 2. 1926. ш INZ, fond JSZ, fase. 1, zapisnik 2. seje vodstva JSZ 28. 2. 1926; Pravica, ät. 9, 4. 3. 1926. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 . 2 287 Na več sejah načelstva JSZ so nato razpravljali o programu dela krščansko- socialističnega kluba v DZ in njegovem poslovniku, ki ga je potrdila seja vod­ stva JSZ 28. 2. 1926. Po njej so ustanovili krščanskosocialistični klub, ki je štel 17 članov, poleg delavskih predstavnikov še tri nameščenske, za njegovega na­ čelnika pa je bil izvoljen France Terseglav.116 Toda kmalu je prišlo med načel- stvom JSZ in zborničnim klubom do hudega spora zaradi predloga za člane upravnega odbora. Zlasti ostro je proti dejstvu, da se vanj ni kandidiralo no­ benega »ročnega delavca«, protestiral podpredsednik Srečko Žumer, ki je ob tem ponudil tudi svoj odstop. Očitki so bili uperjeni zoper kandidaturo Ivana Gajška, glavnega tajnika JSZ, ker da je »desničarsko« usmerjen. Po ostrih raz­ pravah, ko kandidatura Jožeta Rutarja (bil je le namestnik člana skupščine), ni bila mogoča, je načelstvo JSZ popustilo pri sestavi upravnega odbora, toda do­ seglo, da je bil za stalnega nameščenca DZ imenovan »levičar« Anton Marin- ček. Te razprave kažejo na nesoglasja, o katerih je pisalo Jutro, a jih je Pravica zavrnila.11*7 Iz pisanja Slovenca se vidi, da se je zdel SLS volilni rezultat pre­ skromen, za kar je krivila volilni red.118 Jutro in Delavska politika sta pisala celo o klerikalnem »katastrofalnem porazu«, kar je bilo glede na različno se­ stavo volilnega telesa za parlamentarne volitve in volitve v DZ neobjektivno in izraz strankarskega obračunavanja. Dejstvo je, da je bilo izbojevanje močnega zastopstva v DZ »neodvomno velik uspeh za JSZ«.119 Volitve v DZ so bile sku­ paj z idejnim dozorevanjem in prizadevanji za gmotno osamosvojitev pomemb­ na prelomnica pri uveljavljanju JSZ kot samostojnega in drugega najmočnej­ šega dejavnika v strokovnem gibanju na Slovenskem. Liberalni tabor je bil z volilnimi rezultati zadovoljen. Volitve so pokazale, »kako časten uspeh lahko doseže narodno delavstvo, če nastopa složno«. Po­ udaril je, da so volilci s svojim glasovanjem za enotno listo zahtevali tudi »abso­ lutno solidarnost vseh narodnih strokovnih organizacij«. Nova pravda je po­ skušala zmanjšati volilni uspeh liste JSZ z očitkom, da so zanjo agitirali vsi kle­ rikalni časniki, duhovniki in poslanci.120 Narodni klub v DZ je imel sedem de­ lavskih in štiri nameščenske člane. Volitve v DZ so bile spodbuda za začetek združevanja NSSZ in Unije, ki sta marca 1926 ustanovili Narodno strokovno zvezo kot njun vrhovni organ.121 Delavsko-kmetski list je to povezavo komen­ tiral z ugotovitvijo, da so se z njo narodni socialisti »tudi organizacijsko vrnili med demokrate«, ki so jih pred leti zapustili.122 Tako so volitve v DZ pomenile v liberalnem oziroma narodnem strokovnem gibanju pomembno prelomnico. Kmetski list je ugotovil, da lista Slovenske delavske zveze ni dosegla ko­ ličnika za mandat, kar je opravičeval z dejstvom, da se ta strokovna organiza­ cija šele ustanavlja.123 Slovenska delavska zveza je bila nato dokončno ustanov­ ljena sredi 1926. leta, ko se je povezala z radičevskim Hrvatskim radničkim savezom,12* toda tudi po konstituiranju se ni uspela uveljaviti v strokovnem gibanju na Slovenskem. Glede zastopanosti zasebnih nameščencev v DZ naj omenimo, da z razde­ litvijo mest na kandidatni listi Združenih zasebnih nameščencev ni bila zado­ voljna liberalno usmerjena Zveza privatnih nameščencev, ker da »ni v skladu z našo močjo in našo voljo«,125 toda ni upala s samostojno listo povzročiti iz­ vedbo volitev tudi v nameščenski skupini. 117 INZ, fond JSZ, fase. 1, zapisniki od 26. seje (16. 3.) do 28. seje 9. 4. 1926 načelstva JSZ; Pravica, ät. 7, 18. 2. 1926. 1 1 8 Slovenec, ät. 32, 9. 2. 1926. 1 1 9 Janko Prunk, Pot krščanskih socialistov v OP, clt. Izd., str. 75. 120 N 0 v a pravda, ät. 6, 13. 2. 1926. 121 Nova pravda, št. 13, 3. 4. 1926. 122 Delavsko-kmetski Ust, št. 15, 15. 4. 1926. 1 2 3 Kmetski Ust, št. 6, 10. 2. 1926. 1 2 4 Kmetski list, št. 24, 16. 6. 1926. 1251 Organizator, št. 1, 1926; Slovenec (št. 9, 13. l. 1926) je pisal tudi o strankarski pripadno­ sti članov skupačine DZ iz nameačenske skupine, in sicer so bili trije pripadniki SLS, dva pri­ padnika Socialistične stranke Jugoslavije In ätlrje pripadniki Samostojne demokratske stranke, predstavnik bančnega uradniätva pa je bil nadstrankarski, narodni klub pa je sprva upal, da ga bo pridobil zase. 288 м - STIPLOVŠEK: VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO 1926 Nova skupščina Delavske zbornice za Slovenijo se je konstituirala na 1. seji 7. 3. 1926. Na njej je sicer večina pri verifikaciji mandatov ugotovila, »da so pritožbe proti volitvam deloma neutemeljene, deloma utemeljene, vendar ne takega značaja, da bi moglo to bistveno vplivati na končni izid volitev.« Glede na to je verifikacijski odbor predlagal potrditev mandatov vseh 60 članov in namestnikov članov skupščine, kar je bilo sprejeto proti glasovom članov krščanskosocialističnega kluba. Nato so predstavniki socialističnega, krščansko- socialističnega in narodnega kluba ter socialnodemokratske in dekalistične sku­ pine podali načelne izjave o bodočem delu DZ, ki so bile podrobneje razdelani predvolilni programi.126 Vse izjave so poudarjale, »da mora Delavska zbornica služiti energično interesom delavstva, razviti velikopotezno in smoterno delo­ vanje za socialno politično zaščito« delavcev in nameščencev.127 Do zapleta je prišlo pri volitvah upravnega odbora, kjer so različno raz­ lagali poslovnik. Socialistični klub je predlagal uporabo D'Hontovega propor­ cionalnega načela, krščanskosocialistični in narodni klub pa sta vztrajala na »čistem proporcu«, kar je praktično pomenilo, da bi SK dobila v 12 članskem upravnem odboru le polovico mest. Socialistični klub pa je uspel poleg obeh socialnodemokratskih delegatov pridobiti za svoj predlog še predstavnika banč­ nega uradništva. Pri volitvah članov upravnega odbora in finančne kontrole so dobile posamezne liste naslednje število glasov: socialistična lista 32 glasov, krščanskosocialistična lista 17 glasov in narodna lista 11 glasov. S prve liste je bilo izvoljenih sedem članov, z druge trije in s tretje dva člana upravnega od­ bora.128 Tako so socialisti lahko dosegli tudi izvolitev vseh članov predsedstva DZ iz svojih vrst, kljub zahtevam obeh drugih klubov, naj bi bili vanj izvoljeni tudi njihovi predstavniki. Upravni odbor je na prvi seji 8. marca z večino gla­ sov izvolil za predsednika Melhiorja Cobala, za podpredsednika Alojza Sedeja in za blagajnika Rada Celešnika. Ostre proteste krščanskih socialistov je po­ miril predsednik Cobal z izjavo, »da so v upravnem odboru vsi člani enako­ pravni«.129 Skupščina je na svoji prvi seji izvolila za člane finančne kontrole po enega socialista, socialnega demokrata in krščanskega socialista. Za zborničnega tajnika je bil za petletno obdobje izvoljen Filip Uratnik. Ob sklepu skupščine sta predstavnika krščanskosocialističnega in narodnega kluba izrazila obžalova­ nje, da se je ni udeležil vladni predstavnik.130 Upravni odbor je na svoji drugi seji z imenovanjem članov prosvetnega odseka sklenil konstituiranje poglavit­ nih zborničnih organov.131 Skupščina DZ, izvoljena februarja 1926, je opravljala svoje funkcije do no­ vih volitev oktobra 1933, ker je iztek njenega triletnega mandata sovpadal z za­ četkom kraljeve diktature, ko so bile odpravljene tudi vse vrste volitev v samo­ upravne in druge ustanove.132 Druge volitve v DZ so potekale pod hudim pri­ tiskom režimske Jugoslovanske nacionalne stranke, ki je v Sloveniji odločno podprla režimske sindikate Narodne strokovne zveze. Zato izid teh volitev ni bil realen odsev vpliva posameznih strokovnih organizacij med delavci in za­ sebnimi nameščenci. Ker po izteku mandata druge izvoljene skupščine vlada Jugoslovanske radikalne zajednice ni razpisala novih volitev, temveč je leta 12a INZ, fond DZ, knjiga zapisnikov skupščine DZ 1926—1933 (druge samouprave), zapisnik 1. seje skupščine DZ 7. 3. 192G: o prvi seji je obširno pisalo tudi vse sindikalno in tudi stran­ karsko časopisje. ш Delavska politika, št. 55, 3. 3. 1926. 1 2 8 Glej op. 126; v upravni odbor so bili izvoljeni Rado Celešnlk, Melhlor Cobal, Alojz Se- dej, France Svetek, Joža Golmajer, Ivan Makuc in Ulrih Vospernik s prve liste, dr. Anton Mi- lavec, Ivan Silvester in Ivan Gajšek z druge liste ter Rudolf Juvan in Valentin Urbančič s tret­ je liste i2Š I N Z > fond D Z , knjiga zapisnikov sej upravnega odbora 1926—1933 (druge samouprave), zapisnik 1. seje upravnega odbora DZ 8. 3. 1926. 130 Glej opombo 126. 1 3 1 INZ, fond DZ, zapisnik 2. seje upravnega odbora DZ, 17. 3. 1926; v prosvetni odsek sta bila izvoljena po dva predstavnika socialističnega, krščanskosocialističnega in narodnega kluba (predsednik predstavnik JSZ dr. Anton Milavec, profesionalni tajnik Ciril Stukelj). i3* Filip Uratnik, Delavska in nameščenska zbornica, Spominski zbornik Slovenije, Ljub­ ljana 1939, str. 164. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 • 2 289 1939 imenovala nove člane skupščin DZ iz vrst režimskega sindikata — Jugo­ slovanskega radničkega saveza, v Sloveniji iz Zveze združenih delavcev,133 so bile tako volitve leta 1926 ne glede na slabosti volilnega reda, odvzem volilne pravice železničarjem, strankarske in podjetniške pritiske, še najbolj realna slika vpliva posameznih strokovnih organizacij. Število glasov na volitvah v DZ je pri večini strokovnih organizacij približno trikrat do štirikrat presegalo član­ sko stanje. Upravni odbor DZ je v svojem poročilu za leti 1925 in 1926 poudaril, da so volitve »prinesle zbornici ožji stik z organizacijskimi silami, ki se uveljavljajo med delavci in nameščenci njenega področja«. Z zadovoljstvom je ugotovil, da »je imela zbornica od tega samo korist in da je to njeno zaslombo v javnosti zelo okrepilo«. Ob nekaterih kritičnih očitkih in pripombah o premajhni učin­ kovitosti delovanja je opozoril na zakonske omejitve pri svojih prizadevanjih, posebej pa poudaril pomembnost svojega zasledovanja zakonodajnega dela v korist svojega članstva.134 Iz naslednjega poslovnega poročila naj poudarimo še pomembno vlogo delavskih zbornic glede ' na veliko politično in sindikalno raz­ cepljenost, ob kateri ima sindikalno gibanje v njih »institucijo, ki zbira pri skupnih akcijah sile delavstva za enoten nastop. Pri vsej različnostih daljnih ciljev, načel in programov, gleda delavstvo na aktualna dnevna vprašanja na­ vadno enotno. V vprašanjih delavske zaščite, delavskega zavarovanja, tarifnih pogodb se delavstvo ne loči po svoji principijelni in politični opredelitvi. Tu morajo poseči delavske zbornice vmes, in morajo biti vez, ki združuje ločeno korakajoče sile.« Ob prisilnih delodajalskih organizacijah, kakršna je bila Zbor­ nica za trgovino, obrt in industrijo, je bila za urejanje odnosov med delom in kapitalom upravičena zahteva strokovnih organizacij tudi po oblikovanju pri­ silnih delojemalskih organizacij — delavskih zbornic. Ker je v strokovnih orga­ nizacijah vseh smeri organizirana komaj dobra desetina delavstva, je upravi­ čena zahteva, »da sodelujejo pri naporih za boljšo socialno zaščito vsi delavci, tudi onih indiferentnih devet desetin, ki so pač pripravljeni vzeti sadove na­ porov nekaterih za zboljšanje socialnega položaja vseh, ki pa odklanjajo sami vsako žrtev.«135 Te misli o pomembnosti delovanja in vloge delavske zbornice smo navedli tudi zato, ker>menimo, da so v nekaterih vidikih po obnovi sindi­ kalnega pluralizma in predvideni novi parlamentarni ureditvi aktualne tudi danes pri oblikovanju nove socialne politike. Sreda dvajsetih let je z ureditvijo gmotnih in pravnih temeljev ter s prvimi volitvami članov skupščine najpomembnejša prelomnica v delovanju Delavske zbornice za Slovenijo. Sele tedaj je začela celovito izvajati svoje naloge. Z na­ črtnim zbiranjem statističnih podatkov in z izdelavo študij o socialnoekonomski problematiki je na eni strani dokumentirano utemeljevala svoje predloge osred­ njim in pokrajinskim oblastem in ustanovam za ureditev položaja delavcev in nameščencev ter mnenja k zakonom in uredbam parlamenta in resornih mini­ strstev z vidika delavske zaščite, na drugi strani pa je bilo tudi temelj za njeno posredovalno delo. Zbornica je posredovala v vseh večjih mezdnih gibanjih, sporih med delavci in delodajalci ter pri sklepanju kolektivnih pogodb, prav tako tudi pri reševanju problematike brezposelnih in kršitvah socialne zakono-^ daje. Sele po izboljšanju materialnega položaja je lahko začela izvajati kultur- noprosvetne naloge. Po dotoku stalnih finančnih virov se je lotila tudi gradnje palače v Ljubljani ter zgradb ekspozitur DZ v Celju in Mariboru, s čemer je uspešno reševala tudi prostorske pogoje za delovanje strokovnih organizacij, >» Delavec št 20 1 11. 1933; Prispevki, str. 55; glej op. 132; lista Ursovih sindikatov (rde- čii 1e dobila 23 mandatov lista NSZ (plavi) 15 mandatov. Usta JSZ (beli) 12 mandatov, v name- ^ U L f ^ k u p i n i p a ^ U s ^ l i b e f a m f l f o r g l n i z i c i J (plavi, 6 mandatov^ « g ^ « n a e » k ^ * Ä k e lista JSZ in klerikalna Usta (zeleni) po en m a " ^ . V pogojih JNS režima in velike gospodarske krize Je bila tudi volilna udeležba občutno slabša kot na prvih voUtvah, saj je glasovalo le t>i,< volilnih upravičencev. , - lorocllo ^ lavsk l 1 9 z 2 bbrnicr z 6 a Slovenijo za leti 1927 in 1926, Ljubljana 1928, str. 67-68. 290 M. STIPLOVSEK: VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO 1926 delavskih kul turnih društev in različnih socialnih ustanov. Na normalizacijo in okrepitev dejavnosti DZ t e r njeno večjo iniciativnost so pomembno vplivali de­ mokrat ično izvoljeni zbornični organi, v kater ih so predstavniki strokovnih organizacij uspešno oblikovali skupne predloge ter načrtovali konkretne akcije za reševanje perečih socialnoekonomskih problemov. Delavska zbornica za Slovenijo, ki si jo je pred sedemdesetimi leti izboje­ valo delavstvo, je v dvajsetih letih svojega obstoja,1 3 6 kljub zakonskim omejit­ vam ter različnim političnim in gospodarskim razmeram imela skupaj s strokov­ nimi organizacijami pomembno vlogo v prizadevanjih za urejanje in izboljšanje socialnoekonomskega položaja delavcev in nameščencev. Z u s a m m e n f a s s u n g DIE WAHLEN ZUR ABBEITERKAMMER FÜR SLOWENIEN 1926 Miroslav Stiplovšek Den Fachgewerkschaften gelang es erst 1921 nach langjährigen Bemühungen, die Einrichtung von Arbeiterkammern im Königreich SHS durchzusetzen. Diese Selbst­ verwaltungseinrichtungen der Arbeiterschaft hatten die Aufgabe, die ökonomischen, sozialen und kulturellen Interessen der Arbeiter und Angestellten zu wahren. Ihr Hauptanliegen war die Erkundung aller Aspekte der sozialökonomischen Lage der Arbeiter und Angestellten, zu deren Regelung sie Vorschläge an die Staats- und Selbstverwaltungsinstitutionen richteten. Ferner begutachteten sie alle die Arbeiter­ interessen betreffenden Gesetzentwürfe, sorgten für die Durchführung der sozialen Gesetzgebung, vermittelten bei Lohn- und Arbeitskämpfen zwischen Arbeitern und Arbeitgebern beziehungsweise beim Abschluß von Kollektivverträgen. Ihr Betäti­ gungsfeld erstreckte sich auch auf Kultur und Bildung. Alle diese Aufgaben führte die Kammer in enger Zusammenarbeit mit den Fachgewerkschaften aus. Im Dezember 1921 ernannte der Minister für Sozialpolitik die Versammlungsmit­ glieder der Vorläufigen Arbeiterkammer für Slowenien, deren Aufgabe vor allem darin bestand, ein Statut auszuarbeiten und die Wahlen für die endgültige Kammer durchzuführen, wovon auch ihr Recht auf ständige Finanzierungsquellen abgeleitet wurde. Die Regierung verhinderte durch bescheidene Geldzuwendungen und durch Verschleppen der Bestätigungen der Rechtsakte die normale Arbeit der Kammer bis zur Mitte der zwanziger Jahre. Erst 1925 bestätigte der Minister für Sozialpolitik den ersten Haushaltsvoranschlag der Kammer, womit deren materielle Lage angemessen geregelt wurde, ferner ein Reglement der Arbeiterkammer für Slowenien und geneh­ migte die Ausschreibung von Wahlen für die Versammlungsmitglieder. Die Wahlen vom Februar 1926 zeigten den Einfluß der einzelnen Fachgewerkschaften unter den Arbeitern und Angestellten. In der Arbeitergruppe erzielte die sozialistische Gewerk­ schaftskommission mit 27 Mandaten den größten Erfolg, auch setzte sich der christ­ lichsozialistische Jugoslawische Gewerkschaftsbund mit 14 Mandaten erfolgreich durch, die gemeinsame Liste der liberal orientierten Organisationen erhielt sieben, von der sozialdemokratischen Liste wurden zwei Abgeordnete in die Kammerver­ sammlung gewählt. In der Angestelltengruppe teilten sich die zehn Mandate die li­ beralen, christlichsozialistischen und sozialistischen Gewerkschaften Absprache und ohne Wahlen. Nach den Wahlen übernahmen die gewählten Gewerkschaftsvertreter die Verwaltung der Arbeiterkammer für Slowenien, was zusammen mit der Rege­ lung der materiellen und rechtlichen Lage eine positive Wende in der Entwicklung ihrer Tätigkeit herbeiführte und sich erfolgreich auf die Ausführung der grundlegen­ den Aufgaben auswirkte. 13* Za osvetlitev delovanja DZ za Slovenijo je na voljo bogato arhivsko gradivo (69 fasci- klov in 65 knjig) v fondu DZ v arhivu INZ. DZ je do leta 1930 izdajala tudi tiskana poročila, o njenem delovanju pa je obširno pisalo tudi zlasti sindikalno časopisje. Nekaj zanimivih akcij DZ v tridesetih leUh, posebej gradnjo njene palače, je opisal Jože Jurančič v prispevku Sestde- setletnik na Miklošičevi cesti v Ljubljani, Borec, 42, št. 10-11, oktober—november 1990. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 2 • 291—297 291 F r a n c e K r e s a l KONCENTRACIJA DELAVSTVA V REVIRJIH IN INDUSTRIJSKIH CENTRIH V SLOVENIJI MED OBEMA VOJNAMA Referat na 25. zborovanju slovenskih zgodo­ vinarjev v Murski Soboti, 1.—3. oktobra 1990. Po nastanku stare Jugoslavije je začelo število zaposlenih delavcev v Slo­ veniji hitro naraščati v vseh gospodarskih panogah. To naraščanje je bilo zelo intenzivno do leta 1923, ko se je ustavilo in dve leti stagniralo. Leta 1925 je za­ čelo zopet naraščati, vendar nekoliko manj intenzivno kot prej, in je leta 1930 doseglo svoj vrh. Nato je začelo zaradi gospodarske krize število zaposlenih de­ lavcev padati in je do leta 1932 padalo z istim tempom, kakor je prej naraščalo. Od leta 1932 do 1935 je število zaposlenih delavcev v glavnem stagniralo. Leta 1935 je začelo zopet naraščati in je do leta 1938 naraščalo z enakim tempom kot prej od leta 1926 do 1929. Šele v drugi polovici leta 1937 je število zapo­ slenih doseglo nivo iz leta 1930. Leta 1938 pa se je intenzivnost pri naraščanju števila delavcev že močno zmanjšala.1 Takšna je splošna slika naraščanja in upadanja števila zaposlenih delavcev. Podrobnejši študij posameznih gospodarskih panog in strukture zaposlenih nam pokaže nekatere odklone. Najprej moramo opozoriti na specifičnost v za­ poslovanju ženske delovne sile. Med obema gospodarskima krizama v dobi stare Jugoslavije (stagnacijska gospodarska kriza 1923—1925 in velika gospo­ darska kriza od leta 1931—1934) se je število zaposlenih žensk povečalo, prav tako> njihov procentualni delež med vsemi zaposlenimi. V prvih letih obstoja stare Jugoslavije so v Sloveniji ženske predstavljale približno eno četrtino vseh zaposlenih, od leta 1923 do 1926 se je ta delež povečal na 32,14 %. V letih naj­ hujše gospodarske krize se je ta procent zvišal na 39,04 %. Druga posebnost je ta, da je v letih gospodarske krize najbolj padlo število kvalificiranih delavcev. Iz obeh primerov sledi, da je med gospodarsko krizo najbolj padlo število za­ poslenih delavcev z višjimi mezdami.2 Po posameznih gospodarskih panogah so precejšnje razlike tako po inten­ zivnosti napredovanja kot po ostrini krize. Najprej poglejmo število zaposlenih delavcev, ki so bili zavarovani pri Glavni bratovski skladnici v Ljubljani; to so bili delavci, zaposleni v rudarstvu in metalurgiji. Večino v tej skupini (92— 95 %) so predstavljali rudarji v premogovnikih. Ta panoga se najbolj razlikuje od splošne slike o razvoju zaposlenosti v Sloveniji. Rudarstvo je po vojni hitro napredovalo in je doseglo svoj vrh že leta 1924, torej sredi stagnacijske oziroma deflacijske gospodarske krize, ko jih je bilo 12.700. Nato je število zaposlenih rudarjev ves čas padalo in se skoraj prepolovilo. V letih gospodarske krize je padalo število zaposlenih celo nekoliko počasneje kot prej. Pač pa se je v letih gospodarske krize pojavil nov, brezposelnosti vzporeden moment — redukcija delovnega časa. Medtem ko so rudarji delali od leta 1927 do 1929 povprečno po 28 dni na mesec (torej poleg vseh delavnikov še vsako drugo nedeljo), so delali leta 1933 le še 20,3 dni na mesec. To se pravi, da so v najhujši krizi delali le po 1 F. Kresal, Delavstvo med gospodarsko krizo na Slovenskem. Prispevki za zgodovino de­ lavskega gibanja, X, 1970, ät. 1-2, str. 81—99. 2 F. Kresal, Struktura delavstva v Sloveniji od 1918 do 1941. Jugoslovenski istorijskl časopis, XIX, 1980, ät. 1-4, str. 381—393. 292 F. KRESAL : KONCENTRACIJA DELAVSTVA V REVIRJIH 5 dni na teden. To pa je imelo za posledico občutno zmanjšanje rudarskih me­ sečnih zaslužkov, ker so se istočasno znižale tudi njihove dnevne mezde. Tolikšna in tako zgodnja kriza v zaposlenosti rudarjev je bila samo v Slo­ veniji. Na področju Glavne bratovske skladnice v Beogradu je število zaposle­ nih rudarjev naraščalo. Na področju Glavne bratovske skladnice v Zagrebu je število zaposlenih rudarjev do leta 1929 v glavnem stagniralo, nato je počasi nazadovalo ves čas in jih je bilo leta 1936 le še 4588. Na področju Glavne bra­ tovske skladnice v Splitu je bilo zaposlenih manjše število rudarjev.4 Število železničarjev vsebuje vse delavce in uslužbence, ki so bili zavaro­ vani pri Bolniškem fondu za državno prometno osebje oblastne uprave v Ljub­ ljani (vsa Slovenija). To so delavci in uslužbenci, ki so bili zaposleni v prometni in postajni službi, pri gradnji in vzdrževanju prog in v mariborskih železniških delavnicah. Število železničarjev je bilo zelo konstantno. Leta 1939 jih je bilo 14.679. V letih gospodarske krize se je njihovo število zelo malo znižalo.5 Podobno je bilo s številom zaposlenih javnih in privatnih nameščencev. Njihovo število je počasi, a konstantno naraščalo do 12.968 leta 1939. Gospodar­ ska kriza se pri njihovi zaposlenosti ni poznala. Malenkostno znižanje zaposle­ nih leta 1932 se je takoj popravilo.6 Poglejmo še, kako je napredovala oziroma nazadovala zaposlenost tistih gospodarskih panog, katerih delavci so bili zavarovani pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Pred krizo je bila po številu zaposlenih de­ lavcev na prvem mestu gradbena industrija, sledila ji je lesna in lesnopredelo­ valna industrija, nato trgovina, gostinstvo in storitvene dejavnosti, kovinska industrija in tako naprej. Po gospodarski krizi pa se je ta vrstni red zamenjal. Na prvo mesto se je po številu zaposlenih delavcev povzpela tekstilna indu­ strija.7 Gradbena industrija se je hitro razvijala do leta 1931, ko je imela 20.100 zaposlenih. Nato jo je hudo prizadela gospodarska kriza; v dveh letih je število zaposlenih padlo na 9375. Huda kriza zaposlenosti je trajala dve leti, nato je začelo število zaposlenih zopet naraščati in jih je bilo leta 1939 15.441. Lesna in lesnopredelovalna industrija je prva doživela krizo. Zaposlenost je naraščala samo do leta 1929, ko je dosegla 17.500. Nato je število hitro pa­ dalo do 9663 leta 1933; najhujša kriza je trajala do leta 1936, šele potem se je število zaposlenih dvignilo na 12.547. Kriza je pri tej gospodarski panogi tra­ jala eno leto dalj zaradi gospodarskih sankcij, ki jih je morala tudi Jugoslavija izvajati proti Italiji zaradi etiopske vojne; Italija pa je bila naš najpomemb­ nejši kupec lesa. 3 Drago Potočnik, Rudarska in topilniška proizvodnja, Spominski zbornik Slovenije, Ljub­ ljana 1939, str. 547. Podatki o številu zaposlenih delavcev v rudarstvu in metalurgiji izvirajo iz uradne statistike ministrstva gozdov in rudnikov (Statistični godišnjak 1929—1937). Število zapo­ slenih nI isto kot število zavarovancev pri bratovskih skladnicah. Te podatke sem primerjal še z naslednjimi viri: Godišnjak — Almanah privrede kraljevine Jugoslavije, God. I. 1937, I. knjiga Godišnjak rudarstva i topioničarstva, Beograd 1937, str. 50; Socijalni arhiv, Beograd 1937, str. 132. 4 Godišnjak rudarstva i topioničarstva, Beograd 1937, str. 60—66. 5 Podatki o številu zaposlenih delavcev pri Jugoslovanskih državnih železnicah v Sloveniji so zbrani iz letnih poročil bolniškega fonda, in sicer: Bolniški fond za državno prometno osebje Kraljevine Jugoslavije, Oblastna uprava Ljubljana, Poročilo o poslovanju oblastnega upravnega odbora bolniškega fonda v letih 1929/30—1939/40. 8 Podatki o številu javnih in privatnih nameščencev v Sloveniji so zbrani iz letnih poročil Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani 1926—1939. , „ , _ , . , , '' Podatki so zbrani iz letnih poročil Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani, in sicer- Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani, letno poročilo za leto 1927, Zagreb 1928, str. 11 si.; važna vprašanja našega delavskega zavarovanja po podatkih o poslovanju Okrož­ nega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani leta 1928, Letno poročilo urada za leto 1928, Ljub­ ljana 1929 str 70 si.; Delavsko zavarovanje v letih gospodarskega zastoja, Letno poročilo za leto 1934 uredil dr. Joža Bohinjec, ravnatelj, Ljubljana 1935, str. 31 si.; Poročilo o poslovanju OUZD v letu 1935, cikl., str. 20 si.; Poročilo o poslovanju OUZD v letu 1936, dkl., str. 43 si.; Spominski zbornik okrožnega urada za zavarovanje delavcev, Letno poročilo za leto 1937, Ljubljana 1938, str 33- Letno poročilo o poslovanju OUZD v Ljubljani v letu 1938, cikl., str. 29 si.; Letno poročilo o poslovanju za leto 1939, cikl., str. 33 si.; za leta 1926—1933 prim, diagrami Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani o razvoju posameznih industrij v dravski banovini, Arhiv IZDG v Liubljani arhiv Delavske zbornice, fase. 16; prim. Ivo Lah, Razvoj zaposlenosti v Sloveniji po svetovni vojni Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 396—404; isti, Statistika radnič­ kog osiguranja socijalni arhiv. Beograd 1937, str. 140—155; Joža Bohinjec, Pol stoletja delavskega zavarovanja, Spominski zbornik Okrožnega urada za zavarovanje delavcev, Ljubljana 1938, str. 8—50. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 293 Kovinska industrija je počasi napredovala samo do leta 1929, ko je narasla na 8950, nato je dve leti stagnirala, leta 1932 jo je prizadela kriza, ki je trajala do leta 1935. Med krizo je zaposlovala okrog 6500 delavcev. Po letu 1935 je šte­ vilo zaposlenih počasi naraščalo in leta 1939 z 8629 delavci še ni doseglo nivoja izpred krize. ... . Tekstilna industrija je bila edina gospodarska panoga v Sloveniji, ki je ves čas, tudi med gospodarsko krizo, naraščala po številu zaposlenega delavstva in je narasla na 17.057 leta 1939. Med gospodarsko krizo je opazen samo malen­ kosten zastoj v letih 1931—1932. Ta industrija je zaposlovala predvsem nekva­ lificirano žensko delovno silo. Tekstilna industrija se je v Sloveniji med obema vojnama najbolj razvila. Oblačilna industrija je stagnirala. V letih gospodarske krize je nazadovala in padla na 5369 leta 1939. Industrija usnja, gume in obutve je imela podoben razvoj kot oblačilna in­ dustrija. Je sicer nekoliko bolj naraščala do leta 1930 in tudi kriza jo je bolj prizadela. Od 7000 je padla na skoraj 5000. Kemična in papirniška industrija je ves čas nihala brez izrazitih konjunk­ tur in depresij in imela 3500 do 4500 delavcev. Prehrambena in tobačna industrija je do leta 1930 stagnirala, nato je šte­ vilo zaposlenih delavcev padalo do leta 1932 in je na tem nivoju ostalo do leta 1939, ko jih je bilo okrog 4500. Število zaposlenih delavcev v trgovini, gostinstvu in storitvenih dejavno­ stih je počasi naraščalo do leta 1929. Kriza se je le počasi popravljala brez izra­ zitega prehoda in leta 1939 število zaposlenih ni doseglo nivoja izpred krize. Je pa ta gospodarska panoga zaposlovala od 10.000 do 11.000 delavcev. Veliko je bilo zaposlenih tudi v gospodinjstvu. To so bile predvsem gospo­ dinjske pomočnice. Njihovo število je ves čas počasi naraščalo, gospodarska kriza se pri njem ni poznala; bilo jih je od 7000 do 9000. Kako je bilo zaposleno delavstvo teritorialno razporejeno, vidimo iz stati­ stik ustanov za socialno zavarovanje delavcev. Pri bratovski skladnici zavaro­ vani so bili predvsem rudarji premogovnikov v revirjih, delavci rudnika svin­ ca in svinčarne v Mežici, metalurgi železarn na Jesenicah, v Ravnah, Storah in cinkarne v Celju. Drugi metalurški obrati, pa tudi premogovniki izven revirjev so bili po številu delavcev manj pomembni. Državni rudnik Velenje se je na primer uspešno razvijal šele po letu 1928, ko je bila zgrajena termoelektrarna in nato 1934 še druga. Rudnik Kočevje, ki je v dvajsetih letih zaposloval okrog 1200 rudarjev, jih je po letu 1930 le še nekaj čez sto. Železničarji so bili skoncentrirani okrog Maribora, Ljubljane, železniških križišč in vzdolž železniških prog. Javni in privatni nameščenci so bili v mestih in upravnih središčih v premem sorazmerju z njihovo velikostjo in pomemb­ nostjo. Industrijsko delavstvo in drugi zaposleni delavci, ki so bili zavarovani pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev, so bili takole teritorialno razpore­ jeni: Okrožni urad je bil razdeljen na 11 ekspozitur. Njihovi okoliši so si po številčni velikosti sledili takole: Ljubljana (26.100), Maribor (16.620), Celje (14.190), Kranj (9930), Zagorje (3360), Tržič (2600), Slovenj gradeč (2940), Mur­ ska Sobota (3200), Ptuj (2400), Novo mesto (2760), Kočevje (1790).8 Velika ve­ čina delavstva je bila na področju ekspozitur Ljubljane, Maribora in Celja. Zelo značilen pa je razvoj do gospodarske krize in po njej. Medtem ko je do leta 1928 naraščalo število delavcev povsod, je po gospodarski krizi samo še v industrijskih centrih, drugod pa je stagniralo ali nazadovalo. Medtem ko so pred krizo štiri najpomembnejše ekspoziture Okrožnega urada za zavarovanje delavcev (Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj) imele le 57 % vseh članov, če pa " Letno poročilo Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani. 294 F. KRESAL: KONCENTRACIJA DELAVSTVA V REVIRJIH prištejemo še Zagorje z rudarji v revirjih, je to število obsegalo 63 % vseh za­ poslenih delavcev, v letih po krizi pa že 82 % vseh zaposlenih. Med krizo in po njej se je delavstvo koncentriralo okrog večjih gospodarskih središč. Najbolj je napredovala Ljubljana, kjer je bilo v letih 1936 do 1939 skoraj 30 % vsega de­ lavstva v Sloveniji, čeprav ni imela pomen industrijskega mesta; sledil je Ma­ ribor, ki je zaposloval okrog petine vsega delavstva. Celje in Kranj sta se zelo razvila in sta imela 16 % oziroma 10 % vsega delavstva (prej 10 % oziroma 5,5 %). Najbolj je napredoval Kranj, ki je v desetih letih več kot podvojil šte­ vilo zaposlenih delavcev. To je bil rezultat razvoja tekstilne industrije. Na­ sprotno pa je ekspozitura Zagorje, ki razen steklarne v Hrastniku ni imela več­ jega nerudarskega obrata, stagnirala. Glede na to, da se je število zaposlenih rudarjev na tem območju skoraj prepolovilo in da je bilo med rudarji izredno veliko vzdrževanih družinskih članov (34 % aktivnih, 66 % pasivnih),9 je to po­ menilo izredno težke življenjske razmere, ki jih zaradi velikosti tega sloja pre­ bivalstva skromno kmečko in drugo okolje ni moglo omiliti. Prej sem omenil posebnost ekspoziture Ljubljana, ki je imela največji de­ lež slovenskega delavstva, pa ni imela pomena industrijskega mesta. To zadeva na drugačno obliko koncentracije delavstva, na koncentracijo po velikosti to­ varniških obratov. Po številu tovarn, ki so zaposlovale po več kot 500 delavcev, kar je bilo v letih stare Jugoslavije veliko, je bil Maribor na prvem mestu, saj je imel 6 takih tovarn; razen železniških delavnic ž 2200 delavci, je bilo ostalih 5 tekstilnih tovarn (Doctor 1600, Hutter 1500, Rosner 1000, Ehrlich 800), sledil je Kranj s tremi tekstilnimi tovarnami (Jugobruna 1600, Jugočeška 1000, In- teks 700) in eno gumarsko (Semperit 608), potem so sledile Jesenice z obrati KID s 3500 delavci, Celje s tovarno emajlirane posode Westen (1250 delavcev), Tržič s tekstilno tovarno s 1170 delavci, Litija s predilnico (s 600 delavci), Jarše Induplati (s 520 delavci), Ljubljana s tobačno tovarno (s 650 delavci), Hrastnik s steklarno (1100 delavcev), pa tudi revirje z okrog 5600 rudarji in Mežico z 800 do 1000 delavci v rudniku svinca, lahko štejemo v kategorijo obratov z nad 500 delavci. Tudi tovarne z 250 do 500 delavci so predstavljale še veliko industrijo, in tudi tu je prevladoval Maribor; imel je 9 takih tovarn, 7 je bilo tekstilnih, 1 kovinska in kemična v Rušah, Kranj je imel 2, Ljubljana 2, pomemben je bil Kamnik z Duplico s po enim večjim kovinskim, kemičnim in lesnim podjetjem, železarni Ravne, Store in cinkarna Celje, papirnici Vevče in Sladki vrh, usnjar- na Šoštanj in tovarna čevljev v Tržiču, tekstilne tovarne v Grosupljem, Pre­ boldu in Polzeli ter steklarna v Rogaški Slatini. Število obratov z manj kot 250 delavci se veča, seli in širi pa se tudi nji­ hova lokacija. Težišče ni več v Mariboru, pač pa okrog Ljubljane in v širšem pasu proti Gorenjski in okrog Celja. Pri majhnih (20—50 delavcev) in najmanj­ ših podjetjih (5—20 delavcev), ki mejijo že na obrtno proizvodnjo, Celje skoraj ni več udeleženo, Maribor manj kot pri večjih, Ljubljana in Gorenjska proti Kranju, Tržiču in Jesenicam pa povsem prevlada. Širše območje Ljubljane je z velikim številom srednjih in zlasti majhnih in najmanjših industrijskoobrtnih podjetij dosegla daleč največji delež zaposlenih delavcev v Sloveniji. Na koncu bi rad opozoril še na vire, ki jih zgodovinarji navadno manj upo­ rabljamo pri raziskovanju gospodarske in socialne zgodovine. To so statistike, poročila in študije ustanov delavske zaščite in delavskega zavarovanja, ki so delovale v Sloveniji v dobi stare Jugoslavije, in sicer: Okrožni urad za zavaro­ vanje delavcev v Ljubljani, Bolniški fond državnega prometnega osebja v Ljub­ ljani, Pokojninski zavod za nameščence v Ljubljani, Inšpekcija dela v Ljub­ ljani, Javna borza dela v Ljubljani in Delavska zbornica v Ljubljani. Predvsem sem uporabljal podatke iz tiskanih in ciklostiranih poročil, ki so jih vse te usta- 9 Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike In delavskega zavarovanja. Iz­ delal geografski inštitut na Univerzi kralja Aleksandra v Ljubljani, Ljubljana 1939, str. 33. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 295 nove izdajale za vsako leto posebej ali pa za več let skupaj. Arhivski fondi ne­ katerih teh ustanov so le deloma ohranjeni. Arhiv Delavske zbornice in Borze dela hrani arhiv Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki hrani tudi del arhiva inšpekcije dela, večji del tega arhivskega fonda pa hrani Arhiv R Slo­ venije v Ljubljani. Glede števila zaposlenih delavcev in njihovih mezd so zelo dober vir sta­ tistike delavskih zavarovalnih zavodov, ker je bilo to zavarovanje splošno in obvezno in so zato vsebovale podatke velikega števila delavcev. Te ustanove so vodile kontinuirano statistiko svojih članov, zato sezonska in občasna nihanja v posameznih podjetjih niso v toliki meri vplivala na sliko o splošni zaposle­ nosti. Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani, ki je bil ustanovljen 1. julija 1922 z združitvijo prejšnjih okrajnih in obratnih bolniških blagajn v Sloveniji, je bil kot krajevni organ osrednjega urada za zavarovanje delavcev (SUZOR) univerzalna ustanova, ki je v Sloveniji izvajala socialno zavarovanje delavcev na podlagi zakona o zavarovanju delavcev z dne 14. maja 1922. Zato njegove statistike zajemajo vse zaposlene delavce na področju Slovenije v okvi­ ru stare Jugoslavije razen rudarjev, topilničarjev, železničarjev, državnih in javnih nameščencev, ki so imeli svoje posebno zavarovanje, in poljedelskih de­ lavcev ter dninarjev, ki niso bili zavarovani. Okrožni urad za zavarovanje de­ lavcev v Ljubljani je o svojem poslovanju izdajal letna poročila. Prvo je izšlo šele leta 1928, drugo leta 1929, leta 1935 je izšlo pod naslovom Delavsko zava­ rovanje v letih gospodarskega zastoja za več let skupaj, za leta 1935, 1936, 1938, 1939 in 1940 so izšla ciklostirana letna poročila, letno poročilo za leto 1937 je izšlo leta 1938 v Spominskem zborniku Okrožnega urada za zavarovanje delav­ cev, ki je bil izdan ob polstoletnici delavskega zavarovanja v Sloveniji. Ta po­ ročila vsebujejo poleg administrativnih, poslovnih in finančnih poročil tudi sta­ tistike članov, njihovo strukturo, mezde, zdravstveno stanje, obseg zdravstve­ nih uslug in bolniških podpor. Rudarji in topilničarji so bili zavarovani pri bratovskih skladnicah, ki so bile organizirane pri rudarskih in montanističnih podjetjih in jih je v vsej Slo­ veniji združevala Glavna bratovska skladnica v Ljubljani na sedežu rudarske oblasti'. Za rudarje je bilo obvezno zavarovanje uvedeno že leta 1854. Glede uporabljanja podatkov o številu članov zavarovancev iz poročil glavne bratov- ske skladnice moramo predvsem upoštevati, da število članov ni isto kot število zaposlenih delavcev. Člani bratovskih skladnic so namreč bili poleg zaposlenih in zavarovanih delavcev še upokojeni rudarji in začasno brezposelni delavci, dokler so imeli pravico do brezposelne podpore. Tudi železničarji so imeli svoje socialno zavarovanje že v Avstriji (od 1869) in so ga ohranili tudi v stari Jugoslaviji. Ustanova za socialno zavarovanje že­ lezničarjev v Sloveniji je bil Humanitarni in bolniški fond državnega promet­ nega osebja pri direkciji državnih železnic v Ljubljani. Ta ustanova je sama izvajala vse zavarovanje, zbirala obvezne prispevke, izplačevala bolniške pod­ pore, rente in v svojih zdravstvenih ustanovah dajala svojim zavarovancem vso zdravstveno zaščito in pomoč, zato so v njenih letnih poročilih vsi tovrstni podatki. 1 Glede ugotavljanja števila zaposlenih javnih in privatnih nameščencev in njihovih plač nam služijo podatki iz letnih poročil Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani. Pokojninsko zavarovanje nameščencev v Sloveniji je bilo kot v vsej Avstriji obvezno uvedeno že leta 1906. V stari Jugoslaviji pa je bilo do leta 1938 obvezno le v Sloveniji in Dalmaciji. Dne 13. januarja 1919 je bil ustanovljen Začasni obči pokojninski zavod za nameščence v Ljubljani, ki se je 27. junija 1921 preimenoval v Pokojninski zavod za nameščence v Ljub­ ljani. Leta 1924 je prvič izdal letno poročilo, ki je obsegalo podatke za vsa leta 296 F. KRESAL: KONCENTRACIJA DELAVSTVA V REVIRJIH od 1919 dalje. Nato je redno izdajal tiskana letna poročila do leta 1939. Za leta 1940, 1941 in 1942 je izšlo ciklostirano poročilo.10 Inšpekcije dela so bile ustanove za zaščito delavcev v podjetjih. V Slove­ niji je bila ta ustanova uvedena leta 1883 in je delovala tudi v dobi stare Jugo­ slavije. Letna poročila inšpekcije dela vsebujejo podatke o delovnih pogojih v tovarniških obratih, o delovnem času, o izplačevanju delavskih zaslužkov, o stavkah in mezdnih gibanjih. Prvo poročilo je izšlo leta 1920 kot Letno poročilo obrtnega nadzorništva v Ljubljani o poslovanju v letu 1919. Od leta 1920 do 1935 so izhajala letna poročila inšpekcije dela v Ljubljani skupaj s poročili vseh inšpekcij v vsej državi pod naslovom Izveštaj inšpekcije rada. Od leta 1935 do 1940 so njena poročila izhajala v reviji Socijalni arhiv.11 Javna borza dela v Ljubljani je bila ustanova za posredovanje dela in pod­ piranje brezposelnih delavcev. 2e 5. decembra 1918 je bil osnovan oddelek za brezposelnost pri socialnem skrbstvu narodne vlade SHS v Ljubljani, 20. de­ cembra 1918 pa je bila ustanovljena Državna posredovalnica za delo. Leta 1927 se je preimenovala v javno borzo dela. Letnih poročil javna borza dela v Ljub­ ljani ni izdajala. Izhajala pa so v reviji Socijalni arhiv in v letnih poročilih ministrstva socialne politike. Glede ugotavljanja števila brezposelnih delavcev na osnovi poročil javne borze dela moramo biti zelo previdni. Število brezpo­ selnih delavcev, ki jih je evidentirala javna borza dela, ni enako številu dejan­ sko brezposelnih delavcev, pač pa le številu tistih brezposelnih delavcev, ki so imeli pravico do brezposelne podpore ali pa so se sami prijavili pri borzi dela. Pač pa nam podatki borze dela dajejo točne podatke o številu delavcev, ki so izgubili delo, ker so morali podjetniki to sami javljati borzi dela; točne podatke nam daje tudi glede brezposelnih podpor.12 Delavske zbornice so bile kot interesna predstavništva delavcev in name­ ščencev ustanove za zaščito njihovih ekonomskih, socialnih in kulturnih inte­ resov. Začasna delavska zbornica v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1921 in se je preimenovala leta 1925 v Delavsko zbornico v Ljubljani. Delavska zbor­ nica je zbirala podatke o materialnem položaju delavstva, o njihovih mezdah, prehrani, o višini življenjskih stroškov, o stanovanjih, delavski zaščiti. Sodelo­ vala in posredovala je pri sklepanju kolektivnih pogodb. Zbirala je podatke o mezdnih gibanjih in stavkah. Vodila je register vseh delavskih strokovnih organizacij. Podatke je zbirala predvsem z anketnimi popisi, zato njeni podatki niso uradni in popolni, morejo nam pa služiti za boljše razumevanje material­ nega položaja delavstva. Letna poročila o svojem poslovanju je izdala za leta 1922 do 1937.13 Socijalni arhiv, ki ga je od leta 1935 izdajala Središnja uprava za posredo­ vanje rada v Beogradu, je bila deloma socialna revija, deloma pa uradno gla­ silo. V prvem delu je prinašala razprave in študije s področja socialne politike doma in v tujini, v drugem delu pa uradna poročila osrednje uprave za posre­ dovanje dela, zakone, pravilnike, uredbe in statistike o zaposlenosti in delovnih mestih. Izhajala je dvanajstkrat letno; do konca leta 1940 je izšlo 6 letnikov. Zelo pomembne so razprave in statistični podatki, ki jih je prinašala soci- alnostatistična revija Indeks. Revijo je leta 1929 začela izdajati delavska zbor­ nica v Zagrebu. Odgovorni urednik je bil Arthur Benko Grado, ki je napisal tudi večino razprav in statističnih študij ter s 1. januarjem 1936 postal tudi lastnik revije. Izhajala je štirikrat letno; do konca leta 1939 je izšlo 11 letnikov. 1 0 Podatki o ustanovah delavskega zavarovanja so Iz razprave F. Kresal, Začetki In razvoj delavskega zavarovanja v Sloveniji. Zgodovinski časopis, XXIV, 1970, zv. 3-4, str. 209—245. Ponatis 1988. 1 1 F. Kresal, Pregled razvoja delavskozaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaSčite v Slo­ veniji. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Vin—IX, 1968—1969, str. 103—190. 1 2 Ibidem; Enciklopedija Slovenije I, Ljubljana 1987, str. 334—335. « ibidem; Enciklopedija Slovenije II, Ljubljana 1988, str. 195—196. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 297 Z u s a m m e n f a s s u n g KONZENTRATION DER ARBEITERSCHAFT IN DEN REVIEREN UND INDUSTRIEZENTREN IN SLOWENIEN France Kresal Nach dem Ersten Weltkrieg nahm in Slowenien im Rahmen des neuentstandenen Staates Jugoslawien die Zahl der beschäftigten Arbeiter in allen Wirtschaftszweigen schnell zu, und zwar besonders intensiv bis 1923, wo sie sich bei rund hunderttausend Erwerbstätigen konsolidierte. Neueinstellungen stagnierten darauf zwei Jahre lang und erst 1925 begann die Zahl der Arbeiter wiederum anzuwachsen, jedoch etwas weniger intensiv als vorher, und erreichte 1930 einen Gipfel mit rund 135.000 Beschäf­ tigten. Während der Wirtschaftskrise ging die Zahl der Beschäftigten bis zum Jahr 1933 zurück auf rund 105.000. Dann blieb die Zahl der Erwerbstätigen bis 1933 im wesentlichen gleich; im Jahr 1935 begann sie wiederum anzuwachsen und wuchs bis 1938 im gleiche Tempo wie vorher zwischen 1926 und 1929. Im Jahre 1938 minderte sich die Intensität des Anwachsens der Beschäftigten bereits sehr stark; in diesem Jahr gab es rund 134.000 Erwerbstätige. Eine Folge der Wirtschaftskrise war auch die größere Konzentration der Arbeiterschaft in den Industriezentren. Es änderte sich auch die Qualifikationsstruktur, vor allem erhöhte sich der Anteil der weiblichen Arbeitskräfte. Frauen stellten in Slowenien in den ersten Jahren des neuentstande­ nen Staates ein Viertel aller Beschäftigten, 1931 bereits 33,49 %, in den Jahren der schwersten Wirtschaftskrise 39,04 %, dann aber sank der Anteil der weiblichen Ar­ beitskräfte bis zum Jahr 1938 auf 36,27 % aller Erwerbstätigen Sloweniens. PRISPEVKI ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Izšla je tematska številka revije Inštituta za novejšo zgodovino, v kateri so objavljeni referati z znanstvenega posvetovanja, na katerem so sode­ lovali zgodovinarji in teologi F. J. Bister, W. Lukan, J. Prunk, M. Zeče- vić, F. Filipič, A. Vidovič — Miklavčič, S. Ojnik, J. Juhant, I. Stuhec o življenju in delu dr. Antona Korošca Objavljamo tudi diplomatske dokumente s sodbami o tem slovenskem politiku. Tematsko številko Prispevkov za novejšo zgodovino lahko naročite na Inštitutu za novejšo zgodovino, Trg osvoboditve 1, 61000 Ljubljana. 298 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 SLOVENSKA MATICA, Ljubljana, Trg osvoboditve 7, (061) 214 190 in Zveza zgodovinskih društev Slovenije imata sklenjen dogovor o sode­ lovanju, po katerem lahko člani slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev ob predložitvi potrjene članske izkaznice v prostorih Slovenske matice nabavljajo vse Matične publikacije po ugodnejši ceni, ki sicer velja le za redne Matične člane. Iz bogatega izbora leposlovnih in različnih strokovnih del opozarjamo zlasti na nekaj knjig z zgodovinsko tematiko (zaloga nekaterih med njimi bo v kratkem času pošla) : Slovenska matica 1864—1964 (zbornik razprav in člankov) Jože Munda: Bibliografija Slovenske matice 1864—1964 Jože Munda: Bibliografija Slovenske matice 1964—1983 Koroški plebiscit (zbornik razprav in člankov) Vasilij Melik: Volitve na Slovenskem Vojeslav Mole: Iz knjige spominov Lavo Cermelj: Spomini na moja tržaška leta Lavo Čermelj: Med prvim in drugim tržaškim procesom France Koblar: Moj obračun Franc Petek - Janko Pleterski : Spomini koroškega politika Edvard Kocbek: Peščena ura. Pisma Borisu Pahorju 1940—1980 Primož Simoniti: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja Alojz Rebula: Zeleno izgnanstvo (roman o tržaških letih Eneja Silvi ja Piccolominija) Anton Linhart: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slova­ nov Avstrije (komentiran prevod knjig iz let 1788 in 1791) Karel Clarici: Knjiga moje mladosti (spominski opis grajskega in meščan­ skega življenja na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja) Josip Vošnjak: Spomini (uredil in opombe napisal Vasilij Melik) Franc Kos: Izbrano delo (izbral, uredil in opombe napisal Bogo Grafen- auer) Ivan Hribar: Moji spomini II. (izbral in uredil Vasilij Melik) Boris Pahor: V labirintu (avtobiografski roman iz časa 1946—1949) Milko Kos: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slo­ vencev (izbral, uredil in opombe napisal Bogo Grafenauer) Anton Novačan: Jeruzalem—Kairo. Spomini 1942—1945 (uredil Bruno Hartman) Peter Mohar: Med nebom in peklom. Pričevanje iz plebiscitnega leta Bogo Grafenauer: Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj (uredil, spremno besedo in opombe napisal Janko Prunk) Irena Gantar Godina: Masaryk in masarykovstvo pri Slovencih Fran Suklje: Iz mojih spominov I. (izbral in uredil Vasilij Melik) Božo Otorepec: Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem Boris Pahor: Ta ocean strašno odprt (korespondenca z E. Kocbekom) James C.Davis: Vzpon z dna. Slovenska kmečka družina v dobi strojev (o Zužkovih iz Slivnega oz. Vižovelj pri Devinu) Janez Strnad: Zgodbe iz fizike (o zgodovini velikih odkritij) Niccolò Machiavelli: Politika in morala (prevedel in z opombami opremil Niko Košir; knjiga vsebuje tudi znamenito besedilo »-Vladar*) Fran Zwitter: O slovenskem narodnem vprašanju Ferdo Gestrin: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem Vaško Simoniti: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju Dragotin Cvetko: Slovenska glasba v evropskem prostoru Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 . 2 . 299—313 299 J a n e z M a l a č i č ZUNANJE MIGRACIJE SLOVENIJE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Referat na 25. zborovanju slovenskih zgodo­ vinarjev v Murski Soboti, 1.—3. oktobra 1990. I. UVOD V strokovnih krogih različnih znanstvenih disciplin vse do današnjega časa, kljub vse hitrejšemu razvoju znanosti, prevladuje prepričanje, da je štu­ dij migracijskih gibanj razmeroma nerazvito področje. Ta trditev velja tako za proučevanje sodobnih kakor tudi za proučevanje preteklih migracij. Študij mi­ gracij se le s težavo prebija iz obdobja deskriptivnosti v obdobje teoretično po­ globljenih analiz in dognanih razlag vzročno posledičnih odvisnosti. Ob vsem tem je posebej presenetljivo dejstvo, da bistvenega kvalitativnega premika ni prineslo niti modeliranje migracijskih procesov. Večina migracijskih modelov ostaja deskriptivna in preveč poenostavljena, kar je v največji meri posledica nerazvitosti teorije migracij. Proučevanje migracij je tipično interdisciplinarno znanstveno področje. Kljub temu pa po mnenju večine demografov sodi med temeljne sestavine predmeta demografije. Redke izjeme med demografi, ki študija migracij ne uvrščajo v predmet demografije, prej potrjujejo pravilo kakor pa resneje ogro­ žajo splošno opredeljenost.1 Navidezno protislovje popolnoma izgine, če pomi­ slimo na dejstvo, da je demografija izrazito interdisciplinarna znanstvena di­ sciplina. Med najpomembnejšimi razlogi za slabšo razvitost proučevanja migracij je nedvomno pomanjkanje in dostikrat slaba kvaliteta statističnih podatkov o mi­ gracijah. Tekoča in s tem neposredna in popolna statistika migracij je razisko­ valcem le redko na voljo. Obstaja le tam, kjer imajo uveden register prebival­ stva. To pa je le redkokje, npr. v skandinavskih državah. Pri nas imamo regi­ ster prebivalstva v Sloveniji in nekaterih mestih drugod po državi. Načeloma imamo torej v Sloveniji tekoče podatke o migracijah, vendar se pri tem pojav­ ljata vsaj dva resnejša problema. Prvi je v pomanjkljivi kvaliteti podatkov, zaradi nepopolne kontrole selitev, ki je posledica dejstva, da je register uveden samo na delu jugoslovanskega ozemlja. Drugi pa izvira iz izjemno skromne in nepopolne obdelave podatkov o tekočih migracijah, ki jih nudi naša uradna statistična služba. V Sloveniji je bil register prebivalstva uveden leta 1954. Od takrat naprej imamo na voljo osnovne podatke o tekočih migracijah. Za ob­ dobje pred letom 1954 pa takšnih podatkov nimamo. Drugi vir statističnih podatkov o selitvah so popisi prebivalstva. Ta vir je najbolj razširjen, daje pa le največkrat nepopolne in posredne podatke o selit­ vah. Sloni na posebnih vprašanjih o selitvah v popisu, ali pa omogoča posredno ocenjevanje neto selitev iz rezultatov popisa in tekoče vitalne statistike. Oce­ njeni podatki se praviloma nanašajo na celotno medpopisno obdobje, podatki neposrednih vprašanj pa so praviloma nepopolni, saj nanje največkrat vpliva smrtnost in ponovne selitve med dogodkom in časom popisa. Velika prednost popisnih statističnih podatkov o selitvah pa je v tem, da so zelo podrobno raz­ členjeni in povezani z večino drugih znakov, vključenih v popis. Z. Pavlik, J. Rychtafykovâ, A. Subrtova : Zâklady demografie, Academia, Praha 1986. 300 J- MALAClC : ZUNANJE MIGRACIJE SLOVENIJE Tretji statistični vir podatkov o selitvah so posebne ankete o migracijah in migrantski zgodovini posameznih prebivalcev. Tukaj ga samo omenjamo, saj pri nas takšnih anket še ni bilo. V našem tekstu o zunanjih migracijah Slovenije po drugi svetovni vojni bomo uporabljali podatke statistične službe o tekočih migracijah na osnovi re­ gistra in podatke popisne statistike. Kvantitativni statistični podatki o zuna­ njih migracijah Slovenije so na voljo šele za obdobje od uvedbe registra pre­ bivalstva (1954) naprej. Za skoraj celo desetletje od leta 1945 do leta 1953 pa nimamo na voljo skoraj nobenih podatkov. Da bo težava še večja, se je v tem času spremenila tudi državna meja, kar še dodatno oteži ocenjevanje obsega migracij. S pomočjo omenjenih statističnih podatkov o zunanjih migracijah v Slo­ veniji bomo v nadaljevanju prikazali in analizirali razvoj tega pojava pri nas v obdobju pö drugi svetovni vojni. Najprej si bomo ogledali obdobje 1945— 1953, za katerega imamo zelo skromne podatke. Zato je razumljivo, da se bomo morali nasloniti v večji meri na splošne značilnosti migracij v tem obdobju, manj pa na neposredno analizo kvantitativnih podatkov. Naslednji in hkrati centralni del teksta bo posvečen slovenskim zunanjim migracijam od leta 1954 naprej. Posebej bomo obravnavali migracije med Slovenijo in drugimi jugoslo­ vanskimi republikami in posebej migracije s tujino. V okviru posamezne sku­ pine pa še stalne in začasne migracije. Prikaz migracijskih gibanj bomo posku­ šali združiti z analizo poglavitnih vzrokov in okoliščin zunanjih migracij. Ven­ dar bo takšna analiza nujno le bolj okvirna, saj nam razpoložljivi prostor več niti ne dovoljuje. Tekst bomo sklenili s kratkim sklepnim delom. II. ZUNANJE MIGRACIJE SLOVENIJE V OBDOBJU 1945—1953 V strokovni literaturi o demografskem razvoju in migracijskih gibanjih v Sloveniji praktično ni mogoče najti ničesar o zunanjih migracijah Slovenije v obdobju 1945—1953.2 Na nek način bi lahko govorili celo o nekakšni beli lisi ali črni luknji proučevanja naših migracij, ki jo bo potrebno v prihodnje odpraviti. Pri tem pa se moramo zavedati, da ni mogoče uporabljati nobenih običajnih statističnih virov podatkov o migracijah. Registra prebivalstva v tem obdobju še nismo imeli, popisi prebivalstva pa tudi ne pomagajo veliko. Popis iz leta 1931 je preveč oddaljen, leta 1941 popisa ni bilo, popis iz leta 1948 pa ni dovolj kvaliteten in ne vključuje ustreznih vprašanj o migracijah. K dodatnim teža­ vam veliko prispeva vojna v vmesnem obdobju med predvojnimi in povojnimi popisi, pomanjkljiva ali nikakršna tekoča vitalna statistika, pa tudi različna spreminjanja državnih meja v času okupacije in po drugi svetovni vojni. Očit­ no je, da bo praznino lahko zapolnila le metodologija zgodovinske demografije, ki bo morala zbrati podatke o migracijah v tem obdobju na osnovi različnih ohranjenih arhivov, od arhivov okupacijskih oblasti v času vojne, do arhivov policije, obveščevalnih služb, pravosodnih organov ipd. v času po vojni. Vendar nam niti te raziskave ne bodo mogle sestaviti celotnega mozaika, saj je bilo mnogo dokumentacije in arhivov uničenih. Zaradi vsega kar smo povedali bo naša obravnava zunanjih migracij Slo­ venije v obdobju 1945—1953 fragmentarna in posplošena. Na nek način bo bolj podobna skici dogajanja v tem času kakor pa dokončni posplošitvi. Kompleksno in zaokroženo sliko o zunanjih migracijah Slovenije v obravnavanem obdobju 2 Za ilustracijo lahko navedemo nekaj pomembnejših del, npr. D. Vogelnik: Razvoj prebi­ valstva Slovenije zadnjih dvesto let z jugoslovanske in evropske perspektive, Ekonomski zbornik. VII. letnik, Ekonomska fakulteta, Ljubljana 1965, str. 217—348. 2. Sifrer: Razvitak stanovništva Slovenije u poslednjih sto godina, Stanovništvo, 3/1963, Beograd, str. 339—366. 2. Sifrer- Izselje­ vanje iz slovenskega ozemlja, Prikazi in študije, let. Vin, št. 2, Ljubljana 1962 str 1—24 2 Sif­ rer: Statistički problemi migracionog kretanja stanovništva, Jugoslovensko statističko društvo, III. godišnji sastanak» Zagreb 1955, 18 str. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 301 bo možno dati šele takrat, ko bo množica raziskovalcev obdelala možne vire in ugotovila, kaj je možno raziskati in česa ne bo mogoče nikoli ugotoviti. Zave­ dati se moramo tudi, da šele v najnovejšem času nastajajo razmere, ki bodo omogočile strokovno in kolikor je le mogoče nepristransko raziskovanje migra­ cijskih procesov v tem obdobju. Zaradi politične narave velikega dela zunanjih migracij ob koncu vojne in neposredno po njej je to povsem razumljivo. Do­ dajmo še, da raziskovalci teh migracij ne bodo smeli pozabiti niti na tuje vire podatkov, ki se nahajajo v državah imigracije naših emigrantov in so še mnogo bolj nepopolni in težko dostopni kakor naši domači viri. Obdobje po končani drugi svetovni vojni vključuje le del leta 1945. Vendar tega dela ni mogoče natančno definirati, ker je vojna pri nas trajala kak teden dalj kot drugod po Evropi. Za študij zunanjih migracijskih gibanj je to zelo pomembno, saj je ravno leto 1945 in še bolj obdobje nekaj tednov ali celo ne­ kaj dni pred in po končanju vojne najbolj delikatno. V tistih majskih dneh leta 1945 se je z umikom okupatorske vojske umikalo v emigracijo tudi veliko šte­ vilo slovenskega prebivalstva, sodelavcev okupatorjev najrazličnejše vrste, pri­ padnikov kvislinških vojaških enot, pripadnikov nekaterih manjšin (npr. nem­ ške in italijanske, ki sta pretežno sodelovali z okupatorji), bogatih podjetnikov in drugih političnih nasprotnikov zmagovalne strani v vojni. Nekateri so bežali z družinami in premoženjem, drugi brez vsega. Za vse pa je značilno, da jih lahko uvrstimo v politično emigracijo. Natančnih in znanstveno preverjenih podatkO^To^teTpoiitiČni emigracijfnajbrž ne bomo imeli nikoli. Zadovoljiti se bomo morali s fragmentarnimi podatki. Delikatnost in težavnost raziskovanja te problematike zapleta tudi vračanje dela ubežnikov s strani zavezniške voj­ ske. Ravno v zadnjem času je zelo aktualno dejstvo, da so zmagovalci precejšen del povratnikov preprosto postrelili. Za mnoge od teh ne bo mogoče nikoli ugo­ toviti, ali so bili iz Slovenije ali iz drugih delov Jugoslavije. Politične emigracije v Sloveniji so se nadaljevale tudi po uradnem koncu druge svetovne vojne, kakorkoli ga že definiramo. V nekaj mesecih ali celo letih po maju 1945 je del slovenskih emigrantov ilegalno pobegnil čez mejo. Vzroki teh emigracij so bili praviloma politični, ekonomskih emigracij v tem času še ni bilo, saj je bila Zahodna Evropa še zmeraj razrušena, ponekod se je spopadala celo z lakoto, tako da ekonomsko še ni bila atraktivna. V tem času so bile v Sloveniji še zmeraj prisotne razne polvojaške skupine političnih na­ sprotnikov nove oblasti, ki so računale na politične spremembe, za katere so se bojevale. Za takšne ljudi je zelo težko ugotoviti, kdaj so v resnici emigrirali. Na koncu obravnave politične emigracije dodajmo še, da je zanjo značilno po­ stopno usihanje, čimbolj se je oddaljevala vojna in čimbolj se je organizirala in ustalila nova oblast. V nekaj letih je nova oblast uspela takorekoč herme­ tično zapreti državno mejo in s tem uveljaviti propagandno in ideološko geslo vseh socialističnih držav, da v socializmu zunanjih migracij ne bo več. Vlada­ joča ideologija je trdila, da v socializmu kot naprednejšem družbenem sistemu zunanjih migracij ne bo več, ker se nihče ne bo hotel preseliti v propadajoči j kapitalizem. Danes poznamo usodo te ideologije, na srečo pa je bila ravno Ju­ goslavija tista, ki je med socialističnimi državami relativno zelo zgodaj opustila \ takšno ideologijo. Proučevanje zunanjih migracij Slovenije v obravnavanem obdobju otež- koča tudi dejstvo, da se je Slovenija po vojni povečala s priključitvijo primor­ ske Slovenije. To samo po sebi razveseljujoče dejstvo povzroča izredno veliko statističnih problemov, saj je bila primorska Slovenija pred vojno v pristojnosti italijanske statistike, ki se metodološko razlikuje od jugoslovanske. Za študij zunanjih migracij v tem delu Slovenije po vojni pa so pomembne tudi migra­ cije v obdobju med obema vojnama. Primorski Slovenci so se v tem času v pre­ cejšnji meri odseljevali iz tega dela Slovenije, tudi v Slovenijo in druge dele 302 J. MALACIC: ZUNANJE MIGRACIJE SLOVENIJE Jugoslavije, na njihovo mesto in tudi sicer pa so se doseljevali Italijani. Po vojni se je proces obrnil. Mnogi primorski Slovenci so se vrnili, mnogi Italijani pa so se že ob kapitulaciji Italije med vojno ali pa po vojni odselili iz teh kra­ jev. Velik del teh migracij je bil politične narave. Na delu tega prostora so politične migracije trajale dalj časa, vse do sredine petdesetih let, dokler se ni dokončno izoblikovala sedanja slovensko-italijanska meja. Nastanek in nekaj­ letni obstoj Svobodnega tržaškega ozemlja ravno tako. prispeva k zapletenosti zunanjih migracij na tem območju. Jugoslavija in z njo Slovenija sta po drugi svetovni vojni uvedli centralno- planski socialistični sistem, za katerega je značilen tudi administrativen sistem planiranja delovne sile. Ta sistem se pri nas ni nikoli docela razvil in utrdil, kljub temu pa je v precejšnji meri vplival na notranje in medrepubliške mi- gracijéjv drugi polovici štiridesetih let. Zanj je značilno, da najbolj striktno administrativno razdeljuje šolano delovno silo, s tem pa neposredno povzroča migracijska gibanja znotraj posamezne republike in med republikami. Jugosla­ vija je uporabljala tak sistem administrativnega razporejanja šolane delovne sile, pri čemer je šlo za vse vrste izobraževanja po končani osnovni šoli, v drugi polovici štiridesetih let ali nekoliko širše v času prve petletke. Kasneje, z uva­ janjem samoupravljanja, je bil ta. sistem opuščen. Na ta način je bil del sloven­ skega prebivalstva administrativno razporejen na delo v druge jugoslovanske republike, žal pa statističnih podatkov o tem ni na voljo. Kot smo že povedali, ta sistem pri nas ni bil nikoli docela uveljavljen. Relativno hitra opustitev pa je preprečila popolno birokratsko kontrolo migracijskih gibanj znotraj posa­ meznih republik in med republikami, kar se je zgodilo npr. v Sovjetski Zvezi, od koder je bil sistem prenesen k nam. Zunanje migracije Slovenije s tujino so po zaprtju državne meje skoraj v celoti usahnile. Popolnoma usahnile nikoli niso, saj so posamezniki bežali ile­ galno čez državno mejo ne glede na to, da je bilo to zelo nevarno početje. Za te ilegalne migracije, ki so bile v različni meri prisotne tekom celega obdobja 1945—1953, lahko rečemo, da je začetne politične motive že proti koncu štiri­ desetih in še posebej v začetku petdesetih let vse bolj nadomeščala ekonomska motivacija. Kasneje bomo videli, da je ekonomska motivacija v celoti prevla­ dala že nekje sredi petdesetih let, kar je bilo združeno s postopno liberalizacijo in odprtjem državne meje. V okviru obdobja 1945—1953 moramo omeniti še en vidik naših zunanjih migracij. Kmalu po utrditvi nove oblasti je Jugoslavija in z njo Slovenija zelo glasno poskušala s posebno propagandno akcijo pritegniti del naših starejših emigrantov iz vseh koncev sveta, naj se vrnejo v osvobojeno domovino. Ta akcija je imela zelo skromen uspeh. Natančnih statističnih podatkov o tem ni­ mamo. Razumljivo pa je, da razrušena domovina po zmagi socialistične revolu­ cije ni bila preveč atraktivna za povratek emigrantov iz industrijsko razvitih in bogatih držav, ki v dosti primerih niti niso neposredno sodelovale v svetovni vojni. 2e večkrat smo v tem tekstu omenili, da objavljeni statistični podatki ne dovoljujejo niti ocenjevanja neto zunanjih migracij v obdobju, ki ga prouču­ jemo. Na osnovi teh podatkov smo uspeli za Slovenijo brez priključene cone B Svobodnega tržaškega ozemlja oceniti, da je znašala n^tiL.zimanja_migracija. med popisoma prebivalstva 1948in_,1953. —^473Jjudi.3 To pomeni,"da smo pri izračunu ocene upoštevali ozemljeob popisih prebivalstva. Po teh podatkih so bile neto zunanje selitve Slovenije v medpopisnem obdobju 1948—1953 nega­ tivne in so znašale poprečno —1148 letno, kar znese —0,8 odseljencev na 1000 prebivalcev na leto. Teh podatkov pa ne moremo nadalje razčleniti na med­ republiške in tuje selitve. 3 Ocena Je bila Izračunana na osnovi bilančne metode in podatkov, objavljenih v SL-53. SL-64 In SGJ-56. • v. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 303 III. ZUNANJE MIGRACIJE SLOVENIJE OD LETA 1954 NAPREJ Leto 1954 smo izbrali za razmejitev dveh obdobij v prikazu in analizi zu­ nanjih migracij v Sloveniji iz preprostega razloga, saj nam od tega leta naprej register prebivalstva Slovenije daje osnovne tekoče podatke o naših selitvah. Slovenija se je s tem uvrstila med tiste države in regije, ki imajo najbogatejše statistične podatke o migracijskih gibanjih. To dejstvo pa nekoliko zbledi za­ radi zelo skromne obdelave podatkov o notranjih in zunanjih migracijah na osnovi registra prebivalstva v naši uradni statistični službi. Ravno zaradi skromne ali takorekoč nikakršne pozornosti, ki so jo v preteklosti v statistični službi posvečali migracijam, so nam na voljo le najelementarnejši podatki o pri­ selitvah, odselitvah in neto selitvah. Statistična služba pa ni opravila skoraj nobenih nadaljnjih obdelav teh podatkov, ki bi nam osvetlile strukturne zna­ čilnosti migrantov. Migracije, še posebej zunanje, so bile v preteklosti ves čas izredno občutljivo politično vprašanje, ki se mu je izogibala republiška poli­ tika, kakor tudi republiški upravni organi. Zato Slovenija vse do sedaj ni iz­ oblikovala lastnim potrebam ustrezne migracijske politike. Danes, na začetku devetdesetih let, je že povsem jasno, da bo račune stihije v preteklosti Slove­ nija morala plačati v prihodnje. Začetek plačevanja pa je že tako ali tako na­ stopil. Register prebivalstva daje podatke o stalnih migracijah. To pomeni, da upošteva le tiste prostorske premike oseb, pri katerih pride do spremembe stal­ nega prebivališča. Jasno je, da nam register daje s tem le informacije o mi­ gracijah iz enega zornega kota. Register ne daje nobenih podatkov o začasnih migracijah, kakor tudi ne upošteva dejstva, da migracije praviloma niso do- godkovni pojavi, kar je predpostavka, na kateri sloni register. V sodobnih raz­ merah čas odselitve iz izvornega kraja in čas priselitve v namembni kraj pra­ viloma ne sovpadata, ampak je med njima krajše ali daljše obdobje. Najpogo­ steje je to obdobje povezano s procesom šolanja. Vendar register prebivalstva takšnih podrobnosti ne more upoštevati zaradi metodoloških razlogov. Na vsak način pa mora to dejstvo upoštevati raziskovalec migracijskih gibanj. Ravno dolžina obdobja med odselitvijo in priselitvijo, ki je pogosto združena z začas­ nostjo neke preselitve, pa kaže na relativnost izraza in pojava stalnih migracij. Zavedati se moramo, da gre samo za spremembo stalnega prebivališča, ne pa za stalnost, ki bi pomenila, da se oseba ne bo več selila. Objavljeni podatki o zunanjih migracijah Slovenije na osnovi registra pre­ bivalstva omogočajo razdelitev teh migracij na medrepubliške in tuje migra­ cije. Prve so migracije med republiko Slovenijo in drugimi jugoslovanskimi republikami. Za celotno obdobje od leta 1954 naprej je upoštevano sedanje ozemlje Slovenije. Druge pa so migracije med Slovenijo in drugimi državami. Načeloma bomo obravnavali stalne migracije, vendar bomo morali, predvsem zaradi narave migracij s tujino od šestdesetih let naprej, posvetiti potrebno pozornost tudi začasnim migracijam. Ze sedaj pa lahko povemo, da imamo o za­ časnih zunanjih migracijah Slovenije mnogo manj kvalitetnih podatkov. To velja tako za medrepubliške, kakor tudi za tuje migracije. Za obdobje od leta 1954 naprej lahko rečemo, da se je stanje na področju migracij na nek način normaliziralo. Migracije so predvsem posledica delova­ nja ekonomskih dejavnikov. Politični dejavniki so se v tem času povsem umak­ nili v ozadje. Morda so bili prisotni le toliko, da delu politične emigracije iz preteklega,obdobja niso omogočali vrnitve v domovino. Vsi, morda pa tudi ve­ čina, se ne bi vrnili, tudi če bi se lahko, saj so v mnogih državah kmalu začeli uživati prednosti večje gospodarske razvitosti držav, v katere so se priselili. Na ta način se je del naših političnih emigrantov spremenil v ekonomske emi­ grante. Del političnih emigrantov pa bi se nedvomno vrnil v Slovenijo, če ne bi bil nezaželen ali če se ne bi bal sodnega ali kakšnega drugega pregona. JDel emi- 304 J- M A L A C I C : ZUNANJE MIGRACIJE SLOVENIJE grantov bi se nedvomno vrnil že zaradi tiste zakonitosti, ki pravi, da ima vsak selitveni tok svoj protitok.4 1. Medrepubliške migracije D. Vogelnik je za leto 1953 ocenil, da je bilo število priseljenih v Slovenijo iz drugih republik enako številu odseljenih iz Slovenije v te republike.5 V svo­ jem delu ne navaja nikakršne osnove, po kateri bi bilo mogoče videti, kako je prišel do svoje ocene. Izgleda, da je preprosto malo navzgor in malo navzdol zaokrožil podatke o priselitvah in odselitvah iz leta 1954 in predpostavil, da so neto selitve v letu 1953 bile enake nič. Težava te ocene je tudi v tem, da se Vo- gelnikovi podatki za leto 1954 razlikujejo od tistih, ki so objavljeni v Statistič­ nih letopisih Slovenije za leti 1964 in 1965.6 D. Vogelnik očitno predpostavlja, da je prišlo pri objavljenih podatkih do napake, in da so priselitve in odselitve med Slovenijo in drugimi republikami preprosto zamenjane. Vsebinsko gle­ dano, se zdi Vogelnikova predpostavka verjetna. Zato bomo v tabeli 1, ki pri­ kazuje priselitve, odselitve in neto selitve Slovenije z drugimi republikami od leta 1954 do leta 1989 za leto 1954 uporabili Vogelnikove podatke. V tabeli pri­ kazujemo letna poprečja za petletja od 1955 do 1974 in letne podatke za ostala leta omenjenega obdobja. Razen absolutnih podatkov prikazujemo v tabeli 1 tudi selitvene stopnje. Podatki iz tabele 1 nam kažejo, da so neto migracije Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami postale pozitivne že sredi petdesetih let. Edino leto z negativnimi neto selitvami je leto 1954, za katero pa smo že ugotovili, da se v literaturi in virih pojavljajo določeni dvomi, ne le o kvaliteti, pač pa tudi o podatkih kot takih. To nas ne sme preveč presenetiti, saj na kvaliteto podat­ kov vpliva tudi dejstvo, da je register prebivalstva tega leta šele zaživel. Tabela 1: Priselitve, odselitve in neto selitve Slovenije z drugimi jugoslovan­ skimi republikami v obdobju 1954—1989 Leto 1954 1955—1959 1960—1964 1965—1969 1970—1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989* Priselitve št. 5.851 6.842 7.410 8.348 7.387 10.592 12.050 12.535 12.226 13.426 11.623 11.095 10.310 9.452 8.972 8.602 8.803 8.358 * 7.302 6.584 %0 3,8 4,4 4,6 4,9 4,2 5,9 6,6 6,8 6,6 7,1 6,1 5,8 5.4 4,9 4,6 4,4 4,4 4,2 3,7 3,3 Odselitve št. 6.462 5.251 4.225 4.374 3.932 3.780 3.935 4.419 4.771 5.262 6.066 6.661 5.780 5.528 5.489 4.719 4.654 3.921 3.819 4.283 %c 4,2 3,4 2,6 2,6 2,2 2,1 2,2 2,4 2,6 2,8 3,2 3,5 3,0 2,9 2,8 2,4 2,3 2,0 1,9 2Д Neto št. —611 1.591 3.185 3.974 3.455 6.812 8.115 8.116 7.495 8.164 5,557 4.434 4.530 3.924 - 3.483 3.883 4.149 4.437 3.483 2.301 selitve %0 - 0 , 4 1,0 2,0 2,3 2,0 3,8 4,5 4,4 4,0 4,3 2,9 2,3 2,4 2,0 1,8 2,0 2Д 2,2 1,7 1,2 * P o d a t k i za leto 1989 so p r e d h o d n i podatk i . Vir: D. Vogelnik: Razvoj preb iva l s tva S l o v e n i j e . . ., op. cit., str . 276. SL-65, s t r 62i in 84. SL-74, str. 88. SL-80, str. 98. SL-86, str. 97 in Mesečni s tat is t ični pregled, 6/1990, str . 3—9, Zavod R e p u b l i k e Sloveni je za stat ist iko, Ljubl jana. » E . G . Ravenstein: The Laws of Migration. Journal oi the Statistical Society, 48, VI, Lon­ don 1895 Strgl«-227 è b l v a l s t v a s l 0venije zadnjih dvesto let ., op. cit., str. 276. s Glej SL-64, str. 82 in SL-65, str. 84 in že citirano Vogelnikovo delo. _ _ _ _ _ Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 . 2 305 Priselitve iz drugih republik v Slovenijo in odselitve iz Slovenije v druge republike so v celotnem obravnavanem obdobju znatne. To kaže na to, da so migracije med Slovenijo in ostalo Jugoslavijo, ki so zaživele že med obema vojnama, prišle do polnega izraza v obdobju po drugi svetovni vojni. Podatki tudi kažejo, da so tokovi obojestranski, kar še enkrat potrjuje že citirano za­ konitost, da ima vsak migracijski tok svoj protitok. Vendar ta obojestranskost ni v tem, da bi se tudi slovensko prebivalstvo v večji meri preseljevalo v druge predele Jugoslavije. Protitok priselitvam tvorijo v največji meri tisti prise­ ljenci, ki se na življenje v Sloveniji niso mogli prilagoditi. Časovna vrsta podatkov o priselitvah, odselitvah in neto selitvah nam kaže, da so priselitve rahlo naraščale do prve polovice sedemdesetih let, ko so zaradi ekonomskega zastoja nekoliko zastale. Kratkotrajni zastoj pa je bil le uvod v najbolj intenzivno priseljevanje v Slovenijo v drugi polovici sedemdesetih let. Preseneča dejstvo, da se je to dogajalo v obdobju, ko se je svet srečeval z eko­ nomsko recesijo zaradi naftnega šoka in so razvite države zaprle svoje meje za nove priseljence. Jugoslavija in Slovenija se svetu nista pravočasno prilagajali, kar kažejo tudi analizirani podatki. Naša država se je v drugi polovici sedem­ desetih let izredno močno zadolževala v tujini in na ta način kupovala socialni mir ter odlagala nujno reševanje gospodarskih problemov v prihodnost. Računi za takšno politiko so začeli prihajati v osemdesetih letih v obliki dolgotrajne stagflacije, ki je do neke mere zmanjšala priseljevanje v našo republiko, ni ga pa ukinila, niti popolnoma marginalizirala. Odselitve in neto selitve so se v vsem obdobju gibale podobno kot priselitve, s tem da so bile neto selitve naj­ večje v drugi polovici sedemdesetih let. Šele v zadnjih dveh letih analiziranega obdobja pa je prišlo do izrazitejšega zmanjšanja pozitivnih neto selitev. Prikazana selitvena gibanja med Slovenijo in drugimi jugoslovanskimi re­ publikami so predvsem posledica delovanja ekonomskih dejavnikov. Na najbolj splošni ravni deluje višja gospodarska razvitost Slovenije, ki povzroča, da neto selitveni tokovi potekajo od jugovzhoda proti severozahodu. Na nekoliko bolj konkretni ravni pa so bila takšna selitvena gibanja posledica nezaposlenosti v ostali Jugoslaviji in zaposlitvenih možnosti v Sloveniji, kjer je praktično v vsem tem obdobju vladala polna zaposlenost. Kot bomo videli kasneje, je del delovnih mest v Sloveniji sprostilo tudi trajno in začasno odseljevanje v tujino. Med vsemi vzroki tako močnega priseljevanja v Slovenijo pa je potrebno posebej omeniti delovanje ekonomskega sistema in odsotnost omejitvene imi­ gracijske politike. Ekonomski sistem Jugoslavije je bil praktično v celotnem analiziranem obdobju tak, da ni spodbujal selitve kapitala, ampak je spodbujal selitev delovne sile. Ta osnovna značilnost je prišla najbolj do izraza prav v zadnjih dveh desetletjih. Socialistični samoupravni sistem z družbeno lastnino kapitala je povzročal, da se je čez republiške meje pretakal le tisti del kapitala, ki je bil k temu prisiljen. Slovenija je praktično izgubila nadzor nad kapitalom, ki je zapustil našo republiko. To dejstvo je bilo podkrepljeno še s politiko ne­ gativnih obrestnih mer, ki so dodatno onemogočale pretok kapitala. Zato ne preseneča, da se je kapital pretakal čez republiške meje le po fiskalnih poteh. Poudarjen fiskalni značaj je bil značilen tudi za sistem hitrejšega razvoja manj razvitih republik in Kosova v Jugoslaviji. Delna transformacija k direktnemu združevanju sredstev med podjetji iz razvitih in iz nerazvitih krajev ni ničesar spremenila, ker je bila prisilna in ker ni ohranjala lastnine kapitala s strani subjektov iz razvitih delov države. Na področju medrepubliških migracij je takšno stanje 'preprosto pomenilo, da se kapital čez republiške meje ni selil, ampak se je selila delovna sila. Negativnosti takšnega stanja ni potrebno po­ sebej poudarjati. Prizadete so tako Slovenija kot druge republike. O vsem tem tukaj ne moremo dovolj podrobno razpravljati, ker je bilo to opravljeno na 30fi J . MALACIC: Z U N A N J E MIGRACIJE SLOVENIJE drugem mestu7 in ker ni dovolj prostora. Povejmo le, da je obilje nekvalifici­ rane in slabo kvalificirane delovne sile ob vseh drugih razlogih še dodatno ote- ževalo in preprečevalo uvajanje kapitalno intenzivne tehnologije v Sloveniji in nujno potrebno prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. Drugi pomemben dejavnik, ki je vplival na pretirano priseljevanje iz dru­ gih republik v Slovenijo, je odsotnost omejitvene imigracijske politike v Slo­ veniji. Slovenija vse do danes ni uspela izgraditi in sprejeti lastnim potrebam ustrezno priselitveno ali širše migracijsko politiko nasploh. Takšna politika je bila dolgo časa tabu tema, migracijski procesi pa so potekali stihijno. Oblast se je migracijski politiki izogibala in jo odrivala na obrobje, v praksi pa so osta­ jala vprašanja nerešena in so se kopičila nasprotja med domačim prebivalstvom in priseljenci. Do hujših zaostritev je prišlo v regijah z izrazito koncentracijo priseljencev. Slovenija bo morala takšno politiko nujno izoblikovati in sprejeti, čeprav danes izgleda, da bodo ekonomska kriza, velika nezaposlenost v Slove­ niji in medrepubliška nasprotja zaustavila pretirano priseljevanje v Slovenijo. Naši statistični podatki in analiza so se nanašali predvsem na stalne med­ republiške selitve. Med Slovenijo in drugimi republikami pa potekajo tudi za­ časne selitve, ki so največkrat sezonskega značaja in se prilagajajo sezoni v posameznih gospodarskih dejavnostih, kot npr. v gradbeništvu, turizmu ipd. Teh začasnih medrepubliških migracij ne moremo podrobneje obravnavati, ker preprosto nimamo na voljo nikakršnih statističnih podatkov. Tudi to dejstvo kaže, da je slovenska družba dosedaj področje migracij preveč zanemarjala. Z vsebinskega vidika pa lahko rečemo, da vidik začasnega zaposlovanja delovne sile iz drugih jugoslovanskih republik samo dodatno osvetli splošne značilnosti priseljevanja in ekonomskih prilik v Sloveniji v analiziranem obdobju. 2. Migracije s tujino Pri migracijah s tujino sredina petdesetih let ne pomeni prelomnega ob­ dobja kot pri medrepubliških selitvah. Zato se na tem področju ne pojavlja po­ seben problem ob uvajanju registra prebivalstva. Na nek način nam register le kvantitativno prikaže znano dejstvo, da so bile v tem času neto selitve med Slovenijo in tujino negativne. Podatki tabele 2 nam prikazujejo število prebivalcev Slovenije, ki so se za stalno odselili v tujino, priselili iz tujine, in neto migracijo s tujino, kot razliko med omenjenima kategorijama. V tabeli 2 so razen absolutnih podatkov prika­ zane tudi selitvene stopnje na 1000 prebivalcev Slovenije. Podatki o priselitvah •i Slovenijo so povsem zanesljivi, ker je prijava stalnega bivališča za vsakogar, ki se priseli v Slovenijo, obvezna. Od takšne prijave je odvisen posameznikov legalni položaj, zato s prijavami ni problemov. Podatki o odselitvah pa niso povsem zanesljivi, saj se nekateri odseljenci pred stalno emigracijo ne odjavijo. Točnega pregleda ali ocene o neodjavljenih nimamo, verjetno pa jih je več v večjih mestih kakor na podeželju. Na splošno lahko rečemo, da vpliv neprijav­ ljenih odhodov še zdaleč ni tako pomemben kot zamegljujoč vpliv začasnih mi­ gracij s tujino in postopnega prehajanja začasnih emigrantov v stalne, o čemer bomo več povedali v nadaljevanju. Na osnovi podatkov tabele 2 bi lahko ocenili, da se stanje na področju mi­ gracij Slovenije s tujino v vsem proučevanem razdobju ni bistveno spremenilo. Razen nekaj izjem so neto selitve v vseh letih negativne, kar pomeni, da se več ljudi iz Slovenije odseljuje v tujino, kakor pa se jih iz tujine priseljuje v Slo­ venijo. Trend neto selitev kaže opazno zniževanje od sredine petdesetih do sre­ dine sedemdesetih let, nakar beležimo v zadnjih petnajstih letih nihanje na zelo nizki ravni. Podobno sliko kažejo tudi bruto selitve, zniževanje do sredine ' Glej J . M a l a č i č : M e đ u r e p u b l i ć k e i van j ske migraci je u Sloveniji od s red ine 1950-ih godina — e k o n o m s k i uzroci i posljedice, Migraci j ske t e m e , 5 (1989) 4: 325—339. Tabela 2 : Leto Priselitve, ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . . 1991 • 2 , odselitve in neto selitve Slovenije s 1954—1989 Pr ise l i tve Št. %o Št. Odsel i tve %0 tujino v obdobju Neto št. 307 sel i tve %0 1954 1955—1959 1960—1964 1965—1969 1970—1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989* 668 332 373 477 685 733 632 597 504 451 360 387 334 329 252 310 380 222 216 200 0,4 0,2 0,2 0,3 0,4 0,4 0,3 0,3 0,3 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,1 0,2 0,2 0,1 0,1 0,1 2795 2916 1425 1586 1126 699 635 694 661 518 646 559 432 453 424 668 633 203 134 179 1,8 1,9 0,9 0,9 0,6 0,4 0,3 0,4 0,4 0,3 0,3 0,3 0,2 0,2 0,2 0,3 0,3 0,1 0,1 0,1 —2127 —2584 —1052 —1109 —442 34 — 3 —97 —157 —67 —286 —172 —98 —124 —172 —358 —253 19 82 21 - 1 , 4 —1,7 - 0 , 7 —0,6 —0,2 0,0 —0,0 —0,1 —0Д —0,0 —0,1 - 0 , 1 —0,0 —0,0 —0,1 —0,2 —0,1 0,0 0,0 0,0 * Podatki za leto 1989 so predhodni podatki. Vir: D. Vogelnik: Razvoj prebivalstva Slovenije..., op. cit., str. 276. SL-65, str. 62 in 84. SL-74, str. 88. SL-80, str. 98. SL-86, str. 97 in Mesečni statistični pregled, 6/1990, str. 8—9, Zavod Republike Slovenije za statistiko, Ljubljana. sedemdesetih let in ustalitev kasneje. Omeniti velja tudi rahel porast priselitev iz tujine v sedemdesetih letih, kar je nedvomno posledica ekonomske krize, po­ vzročene z naftnim šokom in zaostritve imigracijskih politik razvitih držav. Ce zanemarimo pozitivno vrednost neto selitev v letu 1975, kar je bila posledica že omenjenega naftnega šoka, beležimo pozitivne neto selitve v zadnjih treh letih proučevanega obdobja. Pozitivne vrednosti so simbolične, nikakor pa nas ne bi smele zavesti, da gre za kakršenkoli pomembnejši preobrat pri naših selitvah s tujino. Na osnovi teh podatkov ne smemo pričakovati, niti napovedovati, da bodo neto selitve med Slovenijo in tujino v prihodnje pozitivne. Takšna priča­ kovanja in napovedi bi bile za Slovenijo usodna napaka. Neto selitve Slovenije s tujino bodo tudi v prihodnje negativne. Ta naša napoved in pričakovanje sloni na primerjalnem ovrednotenju ekonomskih in demografskih razmer v Sloveniji in industrijsko razvitih državah, kamor je usmerjen največji del naših emigracij. Razlike v ekonomski razvitosti med Slo­ venijo in temi državami se ne zmanjšujejo, prej bi lahko rekli, da se še zmeraj povečujejo. Po drugi strani pa demografske razmere v industrijsko razvitih državah napovedujejo skorajšnjo sprostitev restriktivne imigracijske politike. Prenizka rodnost in pretirano staranje prebivalstva v teh državah vodita po­ stopoma do ponovnega pomanjkanja delovne sile, ki ga bodo te države pokrile z imigracijo. Pomembna razlika med pomanjkanjem delovne sile v šestdesetih in devetdesetih letih ali morda na začetku prihodnjega stoletja bo v tem, da bo v prihodnje primanjkovalo kvalificirane in visoko izobražene delovne sile. To dejstvo bo za Slovenijo še bolj usodno, kakor je bilo tisto v šestdesetih letih. Slovenija je geografsko v soseščini demografsko najbolj ogroženih regij Evro­ pe, zato bo tudi v največji nevarnosti, da izgubi velik del svoje visoko izobra­ žene delovne sile. Izgubi se lahko izogne le s hitrejšim gospodarskim razvojem ter odpravo večjega dela razlik v razvitosti. Pomembno pa je še nekaj, Slove­ nija mora kar najhitreje sprejeti svojim potrebam ustrezno migracijsko poli­ tiko. 308 J- MALACIC : ZUNANJE MIGRACIJE SLOVENIJE Analitična vrednost podatkov v tabeli 2 je bistveno zmanjšana zaradi pro­ cesa začasnih ekonomskih emigracij, ki so bile naj intenzivnejše v drugi polo­ vici šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, vse do krize naftnih cen leta 1973. Že v petdesetih, še bolj pa v šestdesetih letih so se mnogi prebivalci Slo­ venije zaposlovali v razvitejših evropskih državah, kjer je v tem času primanj­ kovalo delovne sile. Na začetku je prevladovalo prepričanje, da bo ta ekonom­ ska emigracija začasna. Kasneje, zlasti od srede sedemdesetih let naprej, pa je postalo jasno, da se vse večji del teh »začasnih-« emigrantov spreminja v trajno emigracijo. S tem pa postaja statistika, ki smo jo prikazali v tabeli 2, ne le nepopolna, ampak izrazito pomanjkljiva. Ta statistika namreč ne vključuje stalnih emigrantov, ki prehajajo v to kategorijo iz kategorije začasnih emi­ grantov. Obeh statistik tudi ni mogoče združiti na časovni osnovi, ali, drugače rečeno, začasnih emigrantov, ki so se spremenili v trajne, ni mogoče razpore­ diti po letih emigracije. O tem nimamo nikakršnih podatkov, ampak lahko pro­ ces le ocenjujemo. Težava z začasnimi emigranti pa je še večja zaradi tega, ker nimamo o njih popolnih statističnih podatkov. O tej kategoriji emigrantov imamo tekoče letne podatke le za tisti del, ki je odhajal na delo v tujino s posredovanjem slovenske službe za zaposlovanje. To pa je le del vseh emigrantov, ker so mnogi odhajali v tujino mimo tega posredovanja. Na tem mestu podatkov službe za zaposlo­ vanje ne bomo navajali in analizirali, ker so nepopolni. Prostor nam tudi ne dovoljuje, da bi podrobneje obravnavali problematiko začasnih ekonomskih emigracij iz Slovenije v tujino.8 Drugi domači vir statističnih podatkov o tej kategoriji sta zadnja dva po­ pisa prebivalstva. Obstajajo še tuji viri, ki pa za nas niso uporabni, ker pra­ viloma ne omogočajo izdvojiti imigrantov iz Slovenije med vsemi imigranti iz Jugoslavije. Pri uporabi popisnih podatkov pa je potrebno povedati nekaj be­ sed o definiciji začasnih ekonomskih emigrantov. Naša popisna metodologija uporablja zelo široko definicijo začasnega ekonomskega emigranta ali osebe na začasnem delu v tujini, kar je uradni izraz. Popisa prebivalstva iz 1971. in 1981. leta uvrščata med takšne osebe vse tiste državljane Jugoslavije in s tem tudi Slovenije v tujini, ki so bodisi sami izrazili začasnost svojega bivanja v tujini ali pa imajo jugoslovanski potni list. To zadnje je bilo uporabljeno v vseh tistih primerih, ko prvega ni bilo mogoče ugotoviti. Očitno gre za zelo široko defini­ cijo, ki je bolj utemeljena s političnimi interesi Jugoslavije, kakor pa z vse­ binskimi argumenti. Težava s popisnimi podatki je tudi v tem, da se opredelitvi kategorije in s tem podatki razlikujejo med obema popisoma. Za leto 1971 se podatki nanašajo le na osebe, ki delajo v tujini, za leto 1981 pa so posebej ob­ javljeni podatki o osebah, ki delajo, in članih njihovih družin. Takšna razlika povzroča probleme s primerljivostjo, po drugi strani pa je bila uvedena zaradi vse izrazitejšega procesa združevanja družin, do katerega je prišlo v zadnjih dveh desetletjih. Združevanje družin pa je prav gotovo pomembna stopnja v procesu transformacije začasnih emigracij v trajne. Na tem mestu bomo prikazali najelementarnejše podatke o tej kategoriji emigrantov na osnovi zadnjih dveh popisov prebivalstva. Pri tem pa moramo upoštevati, da je tudi pri teh podatkih prisotna rahla podcenjenost. Popisa ni­ sta zajela čisto vseh oseb, ki so odšle na delo v tujino. Leta 1971 bi naj znašala podcenjenost na ravni Jugoslavije okrog 15 odstotkov.9 Leta 1971 je bilo na začasnem delu v tujini 48.086 oseb iz Slovenije ali 7,2 odstotka vseh jugoslovanskih delavcev na začasnem delu v tujini. Deset let ka- " Problematiko začasnih ekonomskih emigracij iz Jugoslavije smo prikazali in analizirali v delu J. Malačič: Yugoslav International Economic Migration since 1960. Seminario internazionale di studi Strutture dei flussi migratori internazionali nell'area Mediterranea, Istituto di ricerche sull'economia Mediterranea (Napoli), Capri, 26—28 novembre 1987. 20 str. s I. Baučić: Radnici u inozemstvu prema popisu stanovništva Jugoslavije 1971. godine, Mi­ gracije radnika, knjiga 4, Radovi instituta za geografiju sveučilišta u Zagrebu, Zagreb 1973. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 309 sneje se je delež Slovenije med vsemi jugoslovanskimi emigranti zmanjšal na 6,1 odstotka, kar je bilo 53.483 oseb (41.826 delavcev in 11.657 družinskih čla­ nov). Navedli bomo tudi nekaj strukturnih podatkov, čeprav tega pri drugih kategorijah nismo storili, predvsem zaradi pomanjkanja podatkov in prostor­ skih omejitev. Starostna struktura emigrantov leta 1971 kaže, da je bilo 84 % oseb v starostnem razredu 20 do 49 let ter 16 % mlajših in starejših. Popis 1981 kaže, da se je del skupine 20 do 49 let zmanjšal na 69,7 %, del mlajših od 20 let in starejših od 49 let pa povečal na 30,3 %. Struktura po spolu kaže za leto 1971 59,9 % moških in 40,1 % žensk, za leto 1981 pa 56 % moških in 44 % žensk. Spremembe med popisoma so predvsem posledica združevanja družin in po­ stopnega staranja populacije migrantov zaradi izredno restriktivne imigracij­ ske politike razvitih držav, ki preprečuje nove migracije mladih ljudi. Zani­ mivo sliko nam kaže izobrazbena struktura teh oseb. Če razdelimo emigrante na dve skupini in v prvo uvrstimo osebe z največ osnovno šolo in v drugo osebe z več kot osnovnošolsko izobrazbo, vidimo, da je bilo leta 1971 v prvi skupini 64,7 % oseb in v drugi skupini 33,1 % emigrantov (razlika do 100 je posledica razreda neznano). Deset let kasneje pa je bilo v prvi skupini le 49,1 %, v drugi pa že 50,9 % oseb na začasnem delu v tujini. Slovenija očitno izgublja kvalifi­ cirano in izobraženo delovno silo. To zadnjo ugotovitev bi nam lepo ilustrirali podatki, ki prikazujejo selektivnost slovenske začasne ekonomske emigracije, vendar jih tukaj zaradi pomanjkanja prostora ne moremo navajati.10 Navedeni,'podatki, posebej tisti, ki kažejo izobrazbeno strukturo oseb, ki so iz Slovenije odhajale najprej na začasno delo v tujino, nato pa vse bolj preha­ jale med stalne emigrante, kažejo za Slovenijo zelo neugodno sliko. Procesi zunanje migracije v naši republiki so se namreč odvijali tako, da je iz Slovenije odhajala kvalificirana in izobražena delovna sila, na njeno mesto pa so priha­ jali imigranti iz drugih jugoslovanskih republik. Med našimi delavci, ki so od­ hajali v tujino, so prevladovali kvalificirani industrijski delavci z delovnimi navadami in disciplino, ki je bilä prilagojena industrijski produkciji. Med pri­ seljenimi pa,so prevladovali nekvalificirani ali delavci tako imenovanih ožjih profilov, ki so izvirali iz agrarnih okolij. Zaradi tega so bili največkrat brez delovnih navad in discipline, ki jo zahteva industrijski način proizvodnje. Re­ zultat takšnih procesov je bilo počasnejše naraščanje ali celo upad produktiv­ nosti dela v naših industrijskih podjetjih, pa tudi v nekaterih drugih dejavno­ stih. Negativne posledice takšnih migracij so bile še druge, mnoge so izvirale iz težavnega kulturnega prilagajanja priseljencev na življenje v Sloveniji, ven­ dar vsega tega tukaj ne moremo obravnavati. Na koncu te točke povejmo še nekaj besed o vračanju naših delavcev na začasnem delu v tujini. Tekočih podatkov o vračanju nimamo, niti jih ni mo­ goče dobiti. Popis prebivalstva iz leta 1981 je vseboval tudi podatek o vračanju naših delavcev na začasnem delu v tujini. Do leta 1981 se je v Slovenijo vrnilo 26.190 delavcev, ki so bili krajši ali daljši čas na začasnem delu v tujini od sre­ dine šestdesetih let naprej." Ta podatek navajamo le informativno, saj nam ne­ kateri metodološki problemi in nezadostna obdelanost podatkov o povratnikih onemogočajo natančnejšo analizo. O ekonomskih posledicah odhoda na začasno delo v tujino iz Slovenije smo bistveno že povedali. O ekonomskih vzrokih pa lahko navedemo, da je do tega odhoda prišlo kljub temu, da je v celotnem obravnavanem obdobju v Sloveniji prevladovala praktično polna zaposlenost. Zaradi pomanjkanja zaposlitve je od­ šel v tujino le manjši del naših delavcev. Ta del je bil pretežno iz agrara in iz manj razvitih predelov Slovenije. Največji del naših delavcev pa je odšel na w Podrobneje glej v članku J. Malačič: Međurepublićke i vanjske migracije u Sloveniji od sredine 1950-lh godina, op. cit., str. 333—337. "' Prebivalstvo na začasnem delu v tujini, KR-307, Zavod R Slovenije za statistiko, Ljub­ lana, april 1983, str. 9. 310 .1. MALACTC : Z U N A N J E MIGRACIJE SLOVENIJE delo v tuj ino zaradi večjega zaslužka, boljših delovnih razmer, višjega vredno­ tenja kvalificiranega in visoko strokovnega dela, s trokovnega napredovanja in podobnih dejavnikov. Vsi ti dejavniki in višja življenjska raven v tujini pa bosta tudi v pr ihodnje stalna nevarnost za Slovenijo. Če naša republ ika za­ ostanka na teh področjih ne bo odpravila, bo tudi v pr ihodnje zanesljivo izgub­ ljala kvalificirano in visoko izobraženo delovno silo. 3. Celotne zunanje migracije Slovenije Medrepubliške migracije Slovenije in migracije s tuj ino tvorijo kategorijo celotnih zunanjih migracij naše republ ike. P o d a t k e o vseh priselitvah, odselit- vah in neto selitvah med našo republ iko in zunanj im svetom bomo prikazali v tabeli 3. Tabela 3: Celotne zunanje priselitve, odselitve in neto selitve Slovenije v obdobju 1954—1989 Leto 1954 1955—1959 1960—1964 1965—1969 1970—1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989* Priselitve št. 6.519 7.174 7.783 8.825 8.072 11.325 12.682 13.132 12.770 13.878 11.973 11.482 10.644 9.781 9.224 8.912 9.183 8.580 7.518 6.784 %0 4,3 4,6 4,8 5,2 4,6 6,3 6,9 7,1 6,9 7,3 6,3 6,0 5,5 5,1 4,7 4,5 4,6 4,3 3,8 3,4 Odselitve št. 9.257 8.167 5.650 5.960 5.058 4.479 4.570 5.113 5.432 5.780 6.712 7.220 6.212 5.981 5.913 5.387 5.287 4.124 3.953 4.462 %0 6,1 5,3 3,5 3,5 2,8 2,5 2,5 2,8 3,0 3,1 3,5 3,8 3,2 ЗД 3,0 2,7 2,7 2,1 2,0 2,2 Neto selitve št. —2.738 —993 2.133 2.865 3.014 6.846 8.112 8.019 7.338 8.097 5.261 4.262 4.432 3.800 3.311 3.525 3.896 4.456 3.565 2.322 %c —1,8 —0,6 1,3 1,7 1,8 3,8 4,4 4,3 3,9 4,3 2,8 2,2 2,3 2,0 1,7 1,8 2,0 2,2 1,8 1,2 * Podatki za leto 1989 so predhodni podatki. Vir: D. Vogelnik: Razvoj prebivalstva Slovenije..., op. cit., str. 276. SL-65, str. 62 in 84. SL-74, str. 88. SL-80, str. 98. SL-86, str. 97 in Mesečni statistični pregled, 6/1990, str. 8—9, Zavod Republike Slovenije za statistiko, Ljubljana. Podatk i v tabeli 3 prikazujejo vsoto priselitev, odselitev in neto selitev med Slovenijo in drugimi jugoslovanskimi republ ikami t e r med Slovenijo in tuj ino. Na ta način velja mnogo tistega, kar smo že povedali pri obravnavi medrepubl i šk ih in tuj ih selitev, tudi za celotne zunanje migracije Slovenije v anal iz i ranem obdobju. V k r a t k e m anal i t ičnem delu te točke se bomo zato nekoliko zadržali le pri obravnavi celotnih neto migraci j . Tabela 3 n a m kaže negat ivne neto zunanje migracije Slovenije le za petdeseta leta. Od prvega petlet ja šestdesetih let pa so neto migracije Slovenije z zunanj im svetom pozitivne. Ce to dejstvo pr imer­ j a m o z značilnostmi zunanj ih migracij v preteklosti, vidimo, da je Slovenija doživela na začetku šestdesetih let selitveno revolucijo. Iz t radicionalne emi­ gracijske dežele je postala imigracijsko območje. Po podatk ih D. Vogelnika je bila Slovenija emigracijsko področje v vsem obdobju od 1754. do 1961. leta, z izjemo obdobja 1818—1846, ko je zabeležila minimalen pozitiven selitveni ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 - 2 311 saldo." Ugotovitev o selitveni revoluciji ne spremeni niti upoštevanje preha­ janja začasnih ekonomskih emigrantov s tujino v stalne emigrante, saj po svo­ jem obsegu ne dosega pozitivnih neto selitev z drugimi jugoslovanskimi repu­ blikami. Selitvena revolucija se je očitno dogodila zaradi intenzivnega priselje­ vanja iz drugih jugoslovanskih republik v Slovenijo. Obravnavo tekočih statističnih podatkov o slovenskih zunanjih selitvah bomo dopolnili še s kratko obravnavo ocen neto selitev v Sloveniji med popisi prebivalstva 1953, 1961, 1971 in 1981. Za prvo medpopisno obdobje je ocenje­ vanje neto selitev težavno zaradi tega, ker ozemlje ob popisih 1953 in 1961 ni bilo enako. Razlikuje se za kasneje priključeno ozemlje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Težavnost ocenjevanja neto selitev je posledica izredno in­ tenzivnih selitev v času spremembe državne meje in zaradi zelo skopih ali celo nikakršnih statističnih podatkov, na katere bi se bilo moč upreti. Zaradi vsega tega se bomo v tem tekstu oprli na oceno D. Vogelnika. Ta ocenjuje, da so bile neto zunanje selitve Slovenije v okviru njenih sedanjih meja med popisoma 1953 in 1961 —19.000 oseb.1* Ta negativna številka pomeni okrog 22 % dejan­ skega prirastka prebivalstva Slovenije med popisoma. Natančna številka je 22,4%, če upoštevamo Vogelnikovo oceno, in 21,8 %, če upoštevamo uradno objavljene statistične podatke o številu prebivalstva po obeh popisih. Za medpopisni obdobji 1961—1971 in 1971—1981 pa dobimo drugačno sliko. Popisni podatki kažejo pozitiven migracijski prirastek, ki je znašal v prvem obdobju 8256 oseb in v drugem obdobju 47.851 oseb.14 Vendar tudi ti podatki niso povsem brez problemov. Odkar imamo v Sloveniji register prebivalstva, lahko naredimo medsebojno kontrolo podatkov popisov prebivalstva in registra prebivalstva. Na tem mestu omenimo, da nam register prebivalstva kaže večje vrednosti selitvenega prirastka. Tega dejstva podrobneje ne bomo analizirali, povejmo le, da so razlike posledica napak pri vodenju registra in pri izvedbi popisov prebivalstva. Podatki registra so precenjeni zaradi podcenjenosti od- selitev iz Slovenije v druge republike in tujino. Popisni podatki in podatki vi­ talne statistike kažejo, da je tvoril migracijski prirastek v Sloveniji v obdobju 1961—1971 6,1 % celotnega prirastka prebivalstva, v obdobju 1971—1981 pa že 29,0 % takšnega prirastka. Očiten porast migracijskega prirastka v celotnem prirastku prebivalstva Slovenije je posledica intenzivnejšega priseljevanja v Slovenijo, deloma pa tudi postopnih sprememb v naravni reprodukciji sloven­ skega prebivalstva. Vendar slednje v sedemdesetih letih še niso prišle toliko do izraza. Njihov vpliv bo mnogo večji v obdobju 1981—1991. IV. SKLEP Naš prikaz in analiza zunanjih migracij Slovenije po drugi svetovni vojni v tem tekstu je zaradi omejenega prostora ter pomanjkljivih in nepopolnih sta­ tističnih podatkov ostajala na dokaj splošni ravni. Temu se ni bilo mogoče iz­ ogniti tudi zaradi pomanjkanja tovrstnih analiz v naši strokovni literaturi. Svoje pa je prispeval tudi namen pisanja tega teksta. Kot referat na zborova­ nju slovenskih zgodovinarjev mora tekst iz razumljivih razlogov pokriti del področja, ki so ga organizatorji postavili na dnevni red zborovanja. Kljub temu, da v tekstu nismo analizirali mnogih strukturnih značilnosti zunanjih migracij Slovenije, smo prišli do vrste pomembnih ugotovitev. Naj­ pomembnejša je nedvomno ugotovitev, da so zunanje migracije v Sloveniji v celotnem povojnem obdobju potekale na neugoden način. Ta sklep ostaja, tudi če sprejmemo stališče, da so bile politične emigracije neposredno po drugi sve­ tovni vojni zaradi odnosa političnih sil neizogibne. Še več, ta sklep dobi polno veljavo šele pri naših ekonomskih zunanjih migracijah. Najpomembnejša po- 1 2 D. v o g e l n i k : Razvoj p reb iva l s tva Slovenije . . ., op. cit., s tr . 283. 1 3 D VogelniE: Razvoj p reb iva l s tva Slovenije . . ., op. cit., s tr . 277—278. M SL-89, Str. 72 in 78—79. 312 J . MALAClC: Z U N A N J E MIGRACIJE SLOVENIJE teza teh migracij je v dejstvu, da so Slovenijo zapuščali kvalificirani in s tro­ kovno usposobljeni delavci, nosilci industr i j ske tradicije in delovne discipline, na njihova mesta pa so prihajal i priseljenci iz a g r a r n i h področij ostale Jugosla­ vije, ki so bili pretežno nekvalificirani, brez industri jske tradicije, delovnih na­ vad in potrebne discipline za industr i jsko proizvodnjo. Obilje bolj ali manj poceni in nekvalif icirane delovne sile je v Sloveniji dodatno oviralo uvajanje kapi ta lno intenzivne proizvodnje in nujno pres t ruktur i ran je slovenskega go­ spodarstva. To, seveda, ni bil edini razlog za neugoden gospodarski razvoj v Sloveniji. P o m e m b n o so k n jemu prispevali tudi neustrezen ekonomski sistem, neustrezna ekonomska politika in še vrs ta drugih. Neustrezna migracijska gi­ banja pa so bila med zelo pomembnimi dejavniki neustreznega gospodarskega razvoja. Izkušnje preteklega razvoja na področju zunanjih migracij mora Slovenija ustrezneje uporabi t i pri svojem pr ihodnjem gospodarskem razvoju in pri n u j ­ nem koncipiranju, spre jemu in izvajanju migracijske politike. Izguba kvalifi­ cirane industr i j ske delovne sile v šestdesetih in sedemdesetih letih je bila za Slovenijo zelo boleča in je pomenila zaostajanje pri rast i ali celo padec pro­ duktivnost i dela. Vendar naša izkušnja s to izgubo ni neposredno u p o r a b n a za ravnanje v prihodnost i . V t e k s t u smo ugotovili, da lahko pričakujemo v bližnji pr ihodnost i ponovno sprostitev imigracijskih politik razvit ih evropskih držav. Takšna sprostitev grozi, da bo enostavno posrkala precejšen del najsposobnej­ ših in strokovno izobraženih prebivalcev Slovenije v ponovni emigracijski val. T o k r a t ne bo šlo toliko za industr i j ske delavce, čeprav bodo tudi ti sodelovali v migraci jskih procesih, a m p a k bodo najbolj na u d a r u visoko izobraženi stro­ kovnjaki, posebej tisti iz tehničnih strok. Slovenija m o r a zato n e m u d o m a pri­ pravit i , sprejeti in izvajati ustrezno migracijsko politiko, h k r a t i pa storiti kar največ za zmanjševanje in postopno odpravo razlik v gospodarski in družbeni razvitosti ter razlik v življenjski ravni . Slovenija m o r a ujeti vlak najnovejših tehnoloških s p r e m e m b v svetu, mora pa se tudi naučit i ceniti in vrednot i t i stro­ kovno, ustvar ja lno in inovat ivno delo. Z u s a m m e n f a s s u n g DIE INTERNATIONALE MIGRATION SLOWENIENS NACH DEM ZWEITEN WELTKRIEG Janez Malačič Migrationsforschung ist ein noch immer ziemlich wenig entwickeltes Wissen­ schaftsgebiet. Das ist in erster Linie auf den Mangel und die Unzulänglichkeit der statistischen Daten über Migrationen, sowie auf eine unterentwickelte Migrations­ theorie zurückzuführen. In Slowenien liegen uns aufgrund des Bevölkerungsregisters vom Jahre 1954 laufende Daten über Migrationen vor, gleichermaßen stehen auch die Unterlagen von den Volkszählungen zur Verfügung. Jedoch sind diese reichen Deten- quellen vom statistischen Amt schlecht bearbeitet worden. Es fehlt vor allem an de­ taillierteren Informationen über die strukturellen Merkmale unserer Migrationsbewe­ gungen. Aufgrund der Verfügbarkeit der statistischen Daten läßt sich die in dem vor­ liegenden Text behandelte Nachkriegszeit in zwei Abschnitte aufgliedern. Der erste, für den fast keine Daten vorliegen, umfaßt die Zeit von 1945 bis 1953, für den zwei­ ten, von 1954 bis 1989, können wir die meisten Daten dem Bevölkerungsregister ent­ nehmen. Die Behandlung der internationalen Migration Sloweniens in der Zeit von 1945 bis 1953 ist infolge des Mangels an elementaren Angaben fragmentarisch und verall­ gemeinernd. Diese Zeit ist geprägt von der politischen Emigration. Am stärksten war sie unmittelbar bei Kriegsende, sie setzte sich aber auch nach dem Krieg noch fort. Mit dem Konsolidieren der neuen Regierung ging sie allmählich zurück. Gegen Ende dieser Zeit läßt sich bereits das Einsetzen einer Wirtschaftsemigration beobachten. Die Migration unter den Republiken stand damals unter einem System der zentral­ gelenkten Verteilung der ausgebildeten Arbeitskräfte. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 313 Zum Glück ging Jugoslawien durch die Aufgabe des zentralen Planungssystems einer totalen bürokratischen Kontrolle der Migration in und unter den Republiken aus dem Wege. Es sei hier noch erwähnt, daß die neue Regierung durch eine beson­ dere Aktion den Versuch unternommen hat, Vorkriegs- und noch frühere Emigranten zurück in die Heimat zu locken, jedoch ohne nennenswerten Erfolg. Nach 1954 stand die slowenische Emigration vor allem unter dem Einfluß wirt­ schaftlicher Faktoren. Die politischen Faktoren wurden ganz in den Hintergrund ge­ drängt. Hierbei ist von Migration ins Ausland sowie zwischen den jugoslawischen Republiken die Rede, wobei es sich zeitlich um eine endgültige oder eine begrenzte Auswanderung handeln konnte. Infolge der Fülle von Daten ist die Analyse der end­ gültigen Emigration detaillierter. Seit Mitte der fünfziger Jahre ist die Nettomigration Sloweniens mit anderen jugoslawischen Republiken positiv. Die Intensität der Migrationsbewegungen wuchs im wesentlichen bis zum Ende der siebziger Jahre an und zwar so, daß es bei der Wende zu den siebziger Jahren zu einem leichten Stillstand kam, in der zweiten Hälfte der siebziger Jahre aber zu einer wahren Explosion der Nettoeinwanderung. Die Wirtschaftskrise und Stagnation in den achtziger Jahren verringerten allmählich die Intensität der Migrationsbewegung zwischen den jugoslawischen Republiken. Sol­ che Bewegungen waren vor allem auf das Gefalle in der Wirtschaftsentwicklung, auf ein unzulängliches ökonomisches System und auf das Fehlen einer angemessenen Mi­ grationspolitik in Slowenien zurückzuführen. Die Nettomigration mit dem Ausland war in Slowenien sozusagen durchweg ne­ gativ nach dem Krieg. Die Angaben über die ständige Migration mit dem Ausland zeigen aber von den sechziger Jahren an kein entsprechendes Bild auf diesem Gebiet mehr. Die intensive, zeitlich begrenzte ökonomische Emigration äderte das Bild der Migration mit dem Ausland bei uns völlig. Doch wird der Emigrationscharakter un­ serer Auswanderungen auf lange Sicht unverändert erhalten bleiben. Von der Mitte der siebziger Jahre an wandeln sich zeitlich begrenzte Emigrationen immer mehr zu Dauerauswanderungen. Die slowenische Emigration war bis jetzt nicht auf Arbeits­ losigkeit zurückzuführen, sondern vor allem auf ökonomische Faktoren, die auf einer höheren Entwicklungsstufe der Immigrationsländer beruhen. Die ganze Auslandsmigration Sloweniens aber zeigt von der ersten Hälfte der sechziger Jahre an einen positiven Saldo. Slowenien hat sich gewandelt, vom traditio­ nellen Emigrations- zum Immigrationsland. Der Verlauf der Migrationsbewegung war jedoch ungünstig für Slowenien. Ins Ausland wanderten vor allem vorwiegend quali­ fizierte Industriearbeiter ab, zugewandert sind aber überwiegend nichtqualifizierte Arbeitskräfte aus landwirtschaftlichen Gebieten anderer Republiken. Ein derartiger Verlauf der Migration sollte Slowenien zu denken geben. Es besteht nämlich die ständige Gefahr, daß sich dieses Bild in leicht veränderter Form in den neunziger Jahren und am Beginn des nächsten Jahrtausends wiederholt. Darum muß bereits heute alles getan werden, um einen Großteil der Unterschiede in der wirtschaftlichen Entwicklung zwischen Slowenien und den entwickelten Ländern stufenweise abzu­ bauen. Zugleich ist es erforderlich, eine angemessene Migrationspolitik einzuleiten und durchzuführen. GORIŠKI LETNIK — ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA Goriški muzej (Nova Gorica) je začel leta 1974 izdajati svojo redno letno publikacijo z naslovom »Goriški letnik«. Doslej je izšlo šestnajst šte­ vilk. Zbornik prinaša znanstvene in poljudno-znanstvene prispevke pred­ vsem s področja arheologije, etnologije, zgodovine, zgodovine umetnosti, literarne zgodovine; prispevki so vezani prvenstveno na prostor severne Primorske ter sosednje Furlanije. Tako sodelujejo v zborniku tudi tuji pisci z obmejnih področij. »Goriški letnik« želi biti tudi revija, ki naj ustvari dialog na znanstveni ravni ob naši zahodni meji. K temu naj po­ leg objav znanstvenih člankov pripomorejo tudi ocene in poročila o raz­ ličnih periodičnih publikacijah, ki izhajajo v deželi Furlaniji-Julijski kra­ jini. »Goriški letnik« lahko naročite pri Goriškem muzeju, Grajska 1, YU-65001 Nova Gorica. 314 Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 . 2 Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije (oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1, telefon (061) 332 611, int. 210) lahko naročite še nekaj letnikov predhodnika »Zgodovin­ skega časopisa« — revije »Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo«. V Glasniku je objavljena vrsta razprav, ki so še danes ohranile svojo znanstveno vrednost. Vsem ljubiteljem zgodovinskega branja, posebej pa še raziskovalcem naše zgodovine zato priporočamo, da si omislijo komplet dostopnih številk »Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo« (GMDS). Cene so razprodajne in so za posamezne številke naslednje: GMDS 1/1919-20 — 10 din GMDS GMDS 2-3/1921-22 — razprodan GMDS GMDS 4-6/1923-25 — 10 din GMDS GMDS 7-8/1926-27 — 12 din GMDS GMDS 9/1928 — razprodan GMDS GMDS 10/1929 — razprodan GMDS GMDS 11/1930 — razprodan GMDS GMDS 12/1931 — razprodan GMDS GMDS 13/1932 — razprodan GMDS GMDS 14/1933 — razprodan GMDS GMDS 15/1934 — razprodan GMDS GMDS 16/1935, št. 1-2 — GMDS razprodan GMDS št. 16/1935, 17/1936 18/1937, št. 18/1937, 19/1938, 19/1938, 20/1939 21/1940 22/1941, št. 22/1941, št. 23/1942 — 24/1943 — 25-26/1944- ;. 3-4 — razprodan razprodan 1-2 — razprodan . 3-4 — razprodan .1-2 — razprodan . 3-4 — razprodan razprodan razprodan 1-2 — razprodan 3-4 — 12 din razprodan 80 din 45 — 12 din Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo velja 4 dinarje. Člani slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. Za nakup kom­ pleta GMDS odobravamo poseben popust. Za naročila iz tujine zaraču­ namo 60-odstotni pribitek in dejanske poštne stroške. CELJSKI ZBORNIK Najstarejši zbornik za krajevno zgodovino na Slovenskem lahko kupi te v knjižnici Edvarda Kardel ja v Celju, telefon: (063)26 731. Na razpolago so Vam tudi skoraj vsi letniki od leta 1951 napre j po simbolični ceni. V Celjskem zborniku 1990 so za zgodovinarje posebej zanimiva raz­ prave, med d r u g i m : — Ignacij Voje: Celjski grofi in Dubrovnik — Božo Otorepec: Srednjeveški pečati in grb mesta Celja — Marjan Smolik: Dvestoletnica celjskega t iskarja J e n k a — Milko Mikola: Zaplembe premoženja v celjskem okrožju v letih 1945—1948 — Janez Cvi rn : Thomas F ü r s t b a u e r : Kronika mesta Celja 1892— 1907 (I. del) ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 . 315—317 315 JUBILEJI SLAVKO KREMENŠEK — SESTDESETLETNIK Upam, da mi Slavko Kremenšek ne bo zameril majhne — sam bi gotovo hudo­ mušno dejal: značilno »-zgodovinarske« — prilastitve. Toda bolj kot sem v dneh, ko je praznoval svojo šestdesetletnico, prelistaval njegove članke, razprave in monogra­ fije, bolj sem lahko ugotavljal, da je Vekoslav Slavko Kremenšek v svojem več kot tridesetletnem pedagoškem in znanstvenem delu v sebi vztrajno združeval obe stroki, ki si ju je v danes že oddaljenih petdesetih letih izbral za študij in poklic. Ves čas je bil nekoliko poenostavljeno, shematično rečeno: zgodovinar in etnolog. Etnolog se­ veda: po svojem temeljnem zanimanju in svoji poglavitni raziskovalni in pedagoški usmeritvi, v svoji težnji po jasni in moderni opredelitvi etnoloških raziskovalnih pod­ ročij in teoretski utemeljitvi etnologije kot znanstvene discipline, hkrati pa po večini svojih objavljenih del in strokovnih nastopov, ne nazadnje v svojem neumornem pri­ zadevanju, da bi etnologiji med družboslovnimi in humanističnimi vedami zagotovil in utrdil mesto, ki ga v letih njegovega etnološkega študija še ni imela, in si ga je morala zato šele poiskati in izboriti. A vendar je bil ves ta čas tudi zgodovinar: ne le z razpravami o političnem živ­ ljenju slovenskih študentov med obema vojnama in s knjigo o »Slovenskem študen- tovskem gibanju 1919—1941«, s katero se je vidno zapisal v povojno slovensko zgodo­ vinopisje. Svojo posebno zavezanost zgodovini, v smislu tistega, kar je profesor Fran Zwitter leta 1975 ob svoji sedemdesetletnici imenoval: zgodovina ni le stroka, temveč tudi pogled na svet in družbo, v kateri živimo, je Slavko Kremenšek stalno potrjeval tudi s svojimi članki, razpravami in raziskovanji, ki v prvi vrsti veljajo za etnološka. 2e v svojem prvem teoretsko-strokovnem članku, ki stoji na čelu njegove akademske bibliografije, je namreč ugotavljal tesno povezanost »zgodovinopisja in etnografije« in etnologijo opredelil kot samostojno družbeno vedo, ki s »proučevanjem konkret­ nega t i zgodovinskega gradiva, sodi v celoti v krog zgodovinskih znanstvenih disci­ plin« Zgodovinopisje in etnologija naj bi imela tako »enotno idejno-metodolosko usmeritev« in »enotni končni cilj v proučevanju človeške družbe«, njuno medsebojno razmerje pa naj bi bilo takšno, kot je razmerje med »splošnim zgodovinopisjem« in posebnimi zgodovinami. In prav tovrstno tesno razmerje, ki nikakor ne pomeni le »obrobnih stikališč«, temveč »medsebojne preseke«, po Kremenškovem mnenju obe vedi obvezuje na medsebojno sodelovanje in upoštevanje.1 Kremenšek je zgodovinar­ jem in zgodovinopisju večkrat poočital, da ne poznajo in ne upoštevajo dovolj »iz­ sledkov etnologije«, pri tem pa je s svojimi neredko polemično priostremmi razmiš­ ljanji o naravi obeh strok ne le etnologe, temveč tudi zgodovinarje spodbujal k spra­ ševanju o njihovih lastnih konceptualnih usmeritvah in k iskanju novih, širših m odprtejših konceptualnih izhodišč. Osvežimo si kratko Kremenškov »curriculum vitae«. Slavo Kremenšek je pra­ znoval svojo šestdesetletnico 22. aprila 1991, saj se je na ta dan pred šestdesetimi leti rodil v Kozjem. Gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer je leta 1950 matunral, v letih 1950—1955 je študiral zgodovino in se nato po diplomi zaposlil v kulturnozgodovin­ skem oddelku Narodnega muzeja v Ljubljani. 2e leta 1957 se je vpisal na oddelek za etnologijo kjer je kot redni slušatelj diplomiral dobri dve leti kasneje. Po diplomi iz etnologije'je kratko delal na Inštitutu za sociologijo, leta 1960 pa je postal asistent na Oddelku za etnologijo v Ljubljani. Doktorsko disertacijo »Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem« je obranil 26. februarja 1965 in bil dve leti kasneje iz­ voljen za docenta, leta 1974 za izrednega in leta 1980 za rednega profesorja na od­ delku za etnologijo. Z referati in diskusijskimi prispevki se je udeležil številnih med­ narodnih in domačih znanstvenih posvetovanj, ves čas je aktivno sodeloval pri raznih etnoloških akcijah in publikacijah, bil je pobudnik in organizator vrste strokovnih razprav med etnologijo in drugimi družboslovnimi strokami in hkrati eden pobudni­ kov in utemeljiteljev Etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja, obsežnega in ambicioznega raziskovalnega projekta, ki so ga etnologi v zadnjih petnajstih letih uresničevali in uresničili z nemajhnim številom etnoloških krajevnih analiz in publi­ kacij.2 Seznam Kremenškovih objav je dolg in jih tu ne kaže posebej opisovati in na­ števati Njegovo etnološko delo bodo nedvomno ustrezneje — in bolj kompetentna kot 1 S lavko K r e m e n š e k , Etnograf i ja in zgodovinopis je, Slovenski etnograf, XIII/Ì1960, str . 7—12. « Univerza v Ljubl jani , Biografi je In bibl iografi je un iverz i te tn ih učitel jev In sodelavcev, D r u g a knj loa 1956—1966, L jubl jana 1969, str. 96, Tret ja knj lga/I 1966—1976, L jub l jana 1979, str . 68. 316 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 2 podpisani — predstavili etnologi. Vseeno tudi v kratkem priložnostnem zapisu kot je nas, ne kaze spregledati Kremenškove pomembne vloge v razvoju in konceptualni modernizaciji povojne slovenske etnologije. Kremenšek se je — kot rečeno — že s svojimi prvimi etnološkimi članki in razpravami v začetku šestdesetih let vključil v razpravo »o bistvu etnografije in njeni metodi«, ki jo je leta 1956 začel njegov aka­ demski učitelj Vilko Novak in se zavzel za široko opredelitev etnologije kot »-speciali­ zirane discipline historiografskega značaja, ki se posveča: raziskovanju vsakokratnih vsakdanjih, običajnih, tipičnih kulturnih oblik in vsakdanjega življenja tistih druž­ benih slojev in skupin, ki dajejo neki etnični skupini ali nacionalni enoti njen speci­ alem značaj«. Ena glavnih zahtev in posledic takšne, odprte in kompleksne uteme­ ljitve etnologije sta bili razširitev in poglobitev raziskovalnih področij: pod vplivom novih pogledov in v skladu z modernimi etnološkimi usmeritvami v svetu je tako v šestdesetih letih tudi slovenska etnologija razširila svojo pozornost na vse sloje pre­ bivalstva in posebej na urbanska naselja, ki do tedaj večinoma niso bila predmet etnološkega proučevanja.3 »Vključevanje prebivalstva mest in industrijskih središč v etnografsko obrav­ navo postaja vse bolj splošna značilnost etnografske vede«, je poudaril Kremenšek v obsežnem sestavku o »Težnjah v sodobni etnološki znanstveni teoriji« leta 1962. »Industrijska etnografija, etnografija delavstva, velemestna etnografija se razvijajo v posebna področja enotne etnografske znanstvene discipline. Z razširitvijo tematike so seveda močno zbledele dosedanje meje etnografskega delovnega območja .. .«4 So­ cialna razširitev predmeta etnologije pa ni pomenila le »novih meja raziskovalnih področij«, temveč je neizogibno problematizirala tudi dotedanje pojmovanje »ljud­ skega« in »kulture«: v tej zvezi so začeli etnologi v šestdesetih letih uporabljati — danes tudi med zgodovinarji tako popularen — pojem »načina življenja«, saj naj bi bilo etnologijo — kot je to leta 1967 ugotovil Angelos Baš — »najprikladneje... opre­ deliti za vedo o načinu življenja« ali »natančneje: o zgodovini načina življenja posa­ meznih narodov«. Baš je »način življenja« pri tem razumel kot »razmerje vseh druž­ benih skupin, ki sestavljajo neki narod, do danih kulturnih prvin kakor tudi vplive, ki jih je imelo zadevno razmerje na življenje teh družbenih skupin«.5 Predmet etno­ logije naj bi bila torej tako visoka kot »ljudska kultura«, obenem pa ne le njuni »materijalni« in »duhovni rezultati«, marveč tudi njuni nosilci in njihovo razmerje do posameznih kulturnih pojavov. S stališča modernih zgodovinopisnih koncepcij, ki se na Slovenskem sicer uve­ ljavljajo z zamudo, a vendar prav tako vse intenzivneje usmerjajo k raziskovanju človekovega »vsakdanjika« in vsakdanjega življenjskega utripa različnih slojev pre­ bivalstva, se zdi opisana razprava med etnologi izpred četrt stoletja danes posebej zanimiva in poučna. Tembolj zato, ker je prav Slavko Kremenšek s svojo disertacijo o »Zeleni jami« in njenih prebivalcih nove etnološke koncepte leta 1965 tudi že prak­ tično preveril in konkretiziral, in s tem nazorno predstavil njihov domet in možnosti. Zgodovinar, ki danes lista to Kremenškovo monografijo, leta 1970 izdano v knjižni obliki,6 lahko (skupaj s Kremenškom) le obžaluje, da ni že ob svojem izidu tudi med zgodovinarji izzvala zasluženega priznanja in pozornosti. V njej so, na primeru po­ drobnega о ф а življenja v ljubljanskem predmestju, načete vse tiste teme, ki naj bi bile v skladu s sodobnimi razmišljanji o funkciji zgodovine in zgodovinskega spo­ mina, sestavni del posameznikovega in družbenega zgodovinskega obzorja in ob tem vsake celovitejše, ne le na dogodkovno površje omejene, zgodovinske slike: od vpra­ šanja »kako so ljudje živeli, kako stanovali in kako so se hranili«, do tega, »kako so porabljali prosti čas, kako oblikovali svoje vrednote, kako vzgajali svoje otroke«. , Etnologi opozarjajo, da je pomenila monografija o »Zeleni jami« pomemben ko­ rak v razvoju slovenske etnologije, ki so mu nato — razumljivo — sledili drugi: na eni strani je Kremenšek sam nadaljeval z etnološkim raziskovanjem urbanskih na­ selij, zlasti Ljubljane, na drugi so njegovim raziskovanjem sledili novi, mlajši raz­ iskovalci,7 deloma že njegovi študentje in »učenci«, ki so razširjali izbor tematik in se vprašanju o »načinu življenja« v preteklosti in sedanjosti približevali z različnih zornih kotov. Uveljavljanje novih konceptov v etnologiji sicer ni potekalo brez po­ lemik in kritičnih razhajanj med etnologi samimi, toda s stališča zgodovinopisja je treba priznati, da je bil razvoj etnologije, ki je bil rezultat novih pobud in novih usmeritev vse od začetka tudi pomemben prispevek k »poglobitvi« pogleda na pre­ teklost in zato svojevrsten izziv zgodovinopisju. Na žalost se obe vedi druga od druge vse predolgo nista oplajali v zaželjeni meri. Kremenškovo vztrajno opominjanje, da 3 Ingrid Slavec, Težnje v povojni slovenski etnografiji. Zbornik prvega kongresa jugoslo­ vanskih etnologov In folkloristov, Ljubljana 1983, str. 152—156. * Slavko Kremenšek, Težnje v sodobni etnološki znanstveni teoriji, Slovenski etnograf XV/1962, Ljubljana 1962, str. 30. s ' 5 Clt. po : Slavko Kremenšek, Način življenja — 1, Etnološki razgledi In dileme 2, Ljubla­ na 1985, str. 104. « Slavko Kremenšek, Ljubljansko naselje Zelena Jama kot etnološki problem Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede 16 Ljubljana 1970 7 Ingrid Slavec, Nav. delo, str. 157 si. ' ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 317 mora zgodovinopisje v večji meri upoštevati raziskovalne rezultate etnologije, se zdi v tem smislu v marsičem upravičeno. Kremenšek pa se — kot že omenjeno — v zgodovino slovenskega obravnavanja preteklosti in zgodovine ne zapisuje le kot etnolog. Del njegovega strokovnega opusa je posvečen slovenski narodnopolitični zgodovini med obema vojnama, posebno stu- dentovskemu gibanju na'ljubljanski univerzi, o katerem je objavil vrsto razprav, spo­ znanja svojih dolgoletnih raziskovanj pa leta 1972 nato strnil v obsežni monografiji, ki je bila ob izidu nagrajena z nagrado sklada Borisa Kidriča in Levstikovo nagrado. Kremenškova knjiga o -Slovenskem študentovskem gibanju 1919—1941«, ki z uvod­ nim poglavjem sumarno predstavlja tudi študentovsko politično dejavnost in organi­ ziranje pred prvo svetovno vojno, je prvi in do danes edini monografski prikaz zgo­ dovine slovenskih študentov in njihovih organizacij, hkrati pa dinamičen in podroben oris idejnopolitične polarizacije in narodnopolitičnih razprav v študentskih vrstah v dveh desetletjih, ki ločijo en vojni spopad od drugega. Študentovsko življenje na ljub­ ljanski univerzi je bilo tedaj — kot je to imenoval avtor — pravo «politično življenje v malem« čeprav še zdaleč ne le mehaničen odmev »političnega življenja v velikem«. Kremenšek je tako posamezne študentske skupine in društva na eni strani predstavil z vidika njihovih avtonomnih pobud in dejanj, na drugi pa z vidika njihove vpetosti v širšo slovensko in jugoslovansko politično stvarnost dvajsetih m tridesetih let. Re­ cenzenti in utemeljitelji obeh nagrad so med posebnimi odlikami Kremenškove knji­ ge že ob natisu omenjali njeno širino in njeno dokumentiranost, sodobni bralec, ki bo dvajset let po njenem izidu segel po njej, pa se bo lahko tudi sam prepričal o pravil­ nosti teh ocen Čeprav je knjiga izšla v povsem drugačnih okoliščinah kot so današ­ nje je njen avtor v njej že načel teme (zlasti o odnosih v levici ob koncu tridesetih let)' ki so na Slovenskem šele kasneje postale predmet javne (in zgodovinopisne) raz­ prave. Obenem je svoje ocene v prvi vrsti utemeljil v dokumentarnem gradivu, za­ radi česar jim čas ni mogel odvzeti njihove prepričljivosti. Bibliografija Kremenškovih objav iz zadnjih desetih let razkriva pester izbor tem ki so večinoma povezane z opisano etnološko tematiko: Slavko Kremenšek se je v tem desetletju v svojih člankih in razpravah na eni strani še naprej posvečal vpra­ šanjem nastajanja in oblikovanja moderne etnologije na Slovenskem, na drugi pa je poskušal na konkretnih primerih — posebno urbanskih naselij in delavske kulture — predstaviti praktične raziskovalne probleme in rezultate sodobnih etnoloških razisko­ vanj in metod. Več obširnih razprav je hkrati prav v zadnjih letih posvetil problema- tizaciji in konceptualizaciji pojma »načina življenja«, ki se dandanašnji pojavlja v različnih strokah in zvezah v različnih pomenih, in ki tudi med etnologi se povzroča raz 1 ^ n ^ s a m e z n i h p O S V e tovanjih in v posameznih prispevkih pa se je nato vztrajno vračal tudi k vprašanju o razmerju med etnologijo in drugimi družbenimi vedami, tako tudi zgodovino. Jeseni leta 1984 smo se na njegovo pobudo etnologi in zgodovi­ narji v Mariboru srečali na dvodnevnem razgovoru, ki je vsaj v očeh podpisanega razkril da ni nikakršnih ovir za tesnejše povezovanje in sodelovanje obeh strok, y razpravi je bilo - nasprotno - večkrat omenjeno tisto, kar je tudi Kremenšek vztrajno dokazoval v svojih razmišljanjih o zgodovini in etnologiji, in je v svojem prvem spisu o »Etnografiji in zgodovinopisju« leta 1960 zelo jasno formuliral takole. »Zgodovina kakor etnografija raziskujeta enoten zgodovinski proces z induktivno metodološkim izhodiščem v proučevanju konkretnega zgodovinskega dogajanja m stanja. Njuno zanimanje priteguje odnosnost v strukturi m razvoju ter Prou&vanje posameznih pojavov, kolikor je potrebno za razumevanje celote. V okviru tega konč­ nega cilja izpolnjuje etnografija posebne naloge in si na tej osnovi zastavlja tudi svoje posebne cilje. S t e m p a se nikakor ne oddaljuje od splošne zgodovinske proble­ matike Z intenzivnim proučevanjem svojega predmeta doprinasa svoj delež k razu­ mevanju družbenozgodovinskega razvojnega procesa, in to na odseku, ki je prav za­ radi dosedanje znanstvene zapostavljenosti velikega pomena.« Misel da je Slavko Kremenšek v očeh prijateljskega kolega — zgodovinarja bil in ostal oboje: zgodovinar in etnolog, torej ne meri na nič drugega, kakor na tesno povezanost obeh ved, obenem pa opozarja na - tu lahko le kratko in sumarno - orisani pomen Kremenškovega etnološkega in zgodovinopisnega dela za slovensko zgodovinopisje. Kolegi zgodovinarji mu v tem smislu s priznanjem ^ hvaležno obe­ nem pa prijateljsko in toplo stiskamo roko, ko se pridružujemo čestitkam ob njego­ vem jubileju. p e t e r V o d o p i V e c » Slavko K r e m e n š e k , Slovensko š t u d e n t o v s k o g ibanje 1919-1941, Mladinska knj iga - L jub­ l jana 1972. s Clt. kot v op. 1, str. 11—12. 318 Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 Slovenska matica 61001 Ljubljana, Trg osvoboditve 7, pp. 458, tel.: (061) 214 190 Sredi decembra 1990 je izšla knjiga Fran Zwitter O SLOVENSKEM NARODNEM VPRAŠANJU Razvoj slovenskega narodnega vprašanja in dozorevanje sloven­ skega naroda od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne je ena izmed poglavitnih, če ne sploh najvažnejša tema znanstvenega dela pokojnega akademika in zaslužnega univerzitetnega profesorja dr. Frana Zwittra. Izbor Zwittrovih razprav ni pomemben le za spoznavanje naše najnovejše zgodovine in za zgodovinarje, marveč za široko kulturno občinstvo, ki ga zanimajo še danes žgoča slovenska narodna vpra­ šanja in še posebej za vsakogar, ki ga zanima predvojna pot v vsta­ jo 1941. Knjigo je uredil in s komentarjem opremil prof. dr. Vasilij Melik. Maja 1991 sta izšli še dve zgodovinski deli Ferdo Gestrin SLOVENSKE DEŽELE IN ZGODNJI KAPITALIZEM 16. stoletje ni le čas reformacije in kmečkih uporov, temveč tudi čas naglega porasta prehodnega in izvoznega trgovanja ne le z nemškim severom, temveč tudi z Italijo. Ob agrarni dejavnosti so nastajale nove zvrsti obrti, napredovalo je rudarstvo ter fužinar- stvo, kjer je idrijski rudnik imel v razvoju kapitalizma evropski pomen. V novih oblikah proizvodnje se kažejo elementi kapitaliz­ ma, v povezavi s tem je prihajalo tudi do »komercializacije« zem­ ljiškega gospostva. Gestrinovo delo pojasnjuje tudi sočasne kul­ turne vplive in stike. Vaško Simoniti VOJAŠKA ORGANIZACIJA NA SLOVENSKEM V 16. STOLETJU Knjiga predstavlja vojaško in obrambno organizacijo slovenskih pokrajin v času najintenzivnejših turških vpadov. Ob plemiški ko­ njenici in »črni« kmečki vojski je predstavljen delež najemnikov, obveščevalna in signalna organizacija, orožarna v Ljubljani, tabori, vojaška preskrba in pomen Vojne krajine. Simonitijeva knjiga je »slovenskemu strahu pred Turki« dala realnejši zgodovinski okvir in obogatila sicer skromno vojaško zgodovino slovenskega ozemlja. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 . 2 319 KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE SIMPOZIJ O 2IVLJENJU IN DELU DR. ANTONA KOROŠCA Maribor, 13.12.1990 Slovenski zgodovinarji so se v zadnjem desetletju in pol že večkrat odločili, da Strokovni in širši javnosti predstavijo življenje in delo vidnih slovenskih politikov različnih idejnih in političnih usmeritev, ki so vsak v svojem času pomembno vplivali Па slovensko politično misel ali pa odločujoče zaznamovali narodovo zgodovinsko iz­ kušnjo in njegovo razvojno pot. Tako so se maja 1977 zbrali v Trstu in skupaj z ita­ lijanskimi zgodovinarji osvetlili delovanje Henrika Tume v letih 1905—1918, svoje re­ ferate in diskusijo s tega študijskega srečanja pa predali javnosti v posebni, dvoje­ zični tematski številki Prispevkov za zgodovino delavskega gibanja (PZDG, XVII, 1977, št. 1—2). Slabi dve leti kasneje, marca 1979, so na izrednem občnem zboru Zgo­ dovinskega društva za Slovenijo proslavili štiridesetletnico izida knjige Edvarda Kar- delja-Speransa, »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« in se ob tej priložnosti posvetili tako Kardeljevi historični misli in njegovi razčlenitvi slovenskega narodnega problema, kakor tudi ocenili Kardeljev (Speransov) pomen v slovenskem zgodovino­ pisju. Referati s tega zbora, ki je imel delovni značaj, so bili objavljeni v Zgodovin­ skem časopisu (ZC, 33, 1979, št. 4), izšli pa so tudi v posebnem separatnem odtisu ome­ njenega glasila, in sicer pod naslovom »Edvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodo­ vinopisje« (Ljubljana 1980). Ugledni predstavniki slovenske zgodovinske stroke so nato v prvi polovici osem­ desetih let (marca 1982), na skupnem posvetovanju, ki so ga pripravili s prirodoslovci, ponovno preudarili vlogo in pomen dr. Janeza Bleiweisa v slovenskem političnem živ­ ljenju 19. stoletja, svoje prispevke pa poleg razprav, ki osvetljujejo še Bleiweisovo zdravniško in veterinarsko dejavnost ter njegovo vlogo v organizaciji slovenskega kme­ tijstva, objavili v posebnem Zborniku za zgodovino naravoslovja in tehnike (ZZNT, zvezek 7, Ljubljana 1983). Njihovo naslednje, eni sami politični osebi namenjeno stro­ kovno srečanje, je bilo aprila 1983, ko so ob tridesetletnici smrti Borisa Kidriča pri­ kazali njegovo življenje in delo, prispevke s tega simpozija pa objavili v posebni, dvojni številki Borca (Borec, XXXVI, 1984, št. 3-4). Leta 1987 so se zopet spomnili slo­ venskih političnih mož, najprej oktobra, ko so se ob sedemdesetletnici smrti Janeza Evangelista Kreka na posebni okrogli mizi celovito posvetili njegovi osebnosti ter nje­ govemu življenju in političnemu delu (gradivo s te okrogle mize je objavljeno v reviji 2000, 1988, št. 40/41 ; o obeležitvi sedemdesetletnice Krekove smrti glej tudi Bogoslovni vestnik, 48, 1988, št. 1), nato pa so se novembra 1987 — prav tako na posebni okrogli mizi — na enak način oddolžili tudi Albinu Prepeluhu-Abditusu ob petdesetletnici njegove smrti (gradivo s te okrogle mize je objavila Nova revija, VIII, 1989, št. 81/82; o obeležitvi petdesetletnice smrti A. Prepeluha glej tudi Borec, XLI, 1989, št. 1). Znanstvena srečanja zgodovinarjev, namenjena osvetlitvi življenja in dela znanih ter v kolektivni nacionalni spomin bolj, včasih pa tudi manj vpetih pomembnih slo­ venskih politikov tako danes več ne predstavljajo nobene posebne novosti, pač pa se kažejo kot že uveljavljena praksa in eden izmed načinov celostnega razkrivanja naše novejše preteklosti. Ta praksa je že pripomogla k vsebinsko polnejšemu razumevanju sodobne slovenske zgodovine in je zato nujno, da se z njo nadaljuje ter s tem poglab­ lja slovenski zgodovinski spomin. Tega se zgodovinarji seveda zavedajo, njihovo zad­ nje dejanje pa je v tem smislu predstavljal simpozij o življenju in delu dr. Antona Korošca, ki je bil 13. decembra 1990, t. j . dan pred petdesetletnico njegove smrti, pri­ pravljen v Mariboru. Simpozij o življenju in delu dr. Antona Korošca so priredili Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, mariborski oddelek Teološke fakultete v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Univerzitetna knjižnica Maribor. Na simpoziju, ki je potekal v lepi in moderni dvorani mariborske univerzitetne knjižnice, so se zbrali slovenski zgodovinarji iz Republike Avstrije in Republike Slovenije ter se skupaj z znanim srbskim zgodovinarjem dr. Momčilom Zečevičem in profesorji ljubljanske Teološke fakultete in njenega oddelka v Maribora posvetili eni od najvidnejših poli­ tičnih osebnosti, ki so v prvi polovici tega stoletja ustvarjale moderno slovensko zgo­ dovino. Simpoziju o tem, nedvomno vodilnem slovenskem politiku v prvi jugoslovanski državi, sta v otvoritvenem delu dala tudi posebno težo še Korošcev rojak iz njegovega rojstnega kraja, Vidma ob Sčavnici, mariborski naslovni škof prof. dr. Vekoslav Grmič in eden redkih še živečih Koroščevih sodobnikov, akademik prof. dr. Anton Trstenjak. 320 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 Opozorila sta na nekatere poteze, ki osvetljujejo Korošcev antropološkopolitični profil in pomagajo razumevati njegovo gledanje na vprašanje politike in udejstvovanja v njej, kot tudi opredeliti pomen in vlogo A. Korošca v zgodovinskem dogajanju, ki se veže na njegovo politično delo in življenjski čas. V. Grmič je v svojem nastopu pred­ vsem poudaril Koroščevo trdno privrženost ideji slovenske avtonomije, ob tem pa iz­ rekel še misel, s katero se je gotovo srečal že marsikak zgodovinar — da je namreč bil A. Korošec velika slovenska politična karizmatična osebnost. A. Trstenjak, ki je dr. Antona Korošca tudi osebno poznal, pa je zbranim zgodovinarjem podal svojo zelo zanimivo oceno o značaju Koroščevega političnega dela. Poudaril je, da A. Korošec ni bil nikakršen strankar, marveč predvsem državnik, morda edini resnični, katerega so Slovenci imeli, ter da tudi ni bil klerikalec, čeprav je bil načelnik stranke, ki je v po­ litičnem življenju imela tâko ime. V tej zvezi je spomnil na dogodek, ki mu je bil priča, ko je A. Korošec v nekem razgovoru v mariborskem dijaškem semenišču za­ vrnil posamezne duhovnike, ki so izražali želje po visokih političnih funkcijah. »-Go­ spodje, pustite politiko pri miru, politika ni za duhovnika«, je tedaj po Trstenjakovem spominu dejal A. Korošec. A. Trstenjak se je poleg tega ustavil še pri drugi svetovni vojni in zatrdil, da bi Korošec — če bi bil v tistih letih še živ — odločno nasprotoval vsakemu paktiranju z Nemci. Po otvoritvenem delu je na simpoziju prvi nastopil Feliks J. Bister, slovenski zgodovinar iz avstrijske Koroške, kurator Knafljeve ustanove na Dunaju in vodja iz­ postave Avstrijskega Inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo v Ljubljani. F. J. Bister, ki sodi nied najboljše poznavalce Koroščevega življenja in dela v času obstoja habsburške monarhije, je v svojem referatu »Življenje in delo dr. Antona Korošca do I. svetovne vojne« najprej natančno opisal Koroščeva srednješolska leta na Ptuju (od 1884 do 1885) in nato v Mariboru (od 1885 do 1892), v katerih se je A. Korošec že zelo zgodaj aktivno narodnostno opredelil. A. Korošec, ki je bil ponosen na svoje kmečko poreklo in ki je prav v njem utrdil svojo narodnostno zavest, se je v Mariboru (kot četrtošolec) vključil v tajno slovensko dijaško društvo, pričel pa je tudi sodelovati pri literarnem listu dijaškega semenišča ter objavljati članke v Slovenskem gospodarju. Po maturi (1892), ko se je odločil za duhovniški poklic, je študiral v semenišču lavan- tinske škofije, v letih bogoslovnega študija pa je kot publicist sodeloval pri reviji Li­ pica in pri tem zelo jasno pokazal svoje zanimanje za socialna, gospodarska in narod- nopolitična vprašanja. Leta 1894 je v Lipici objavil tudi svoj prvi teološkopolitični spis, v katerem se je zavzel za spremembo obstoječih razmer v kapitalistični družbi in poudaril, da je le-to mogoče doseči zgolj po krščanski poti, saj je prava edinole krščanska vera in je zato mogoče videti rešitev edinole v njej. A. Korošec je končal študij teologije leta 1896, tega leta pa se je tudi prvič srečal z J. E. Krekom. F. J. Bi­ ster je nato predstavil Koroščevo življenjsko pot po tem letu — kaplanovanje na Slad­ ki gori pri Ponikvi in v Marenbergu, službovanje v dijaškem semenišču v Mariboru, kjer je bil učni prefekt, in njegovo delovanje po vključitvi v politično življenje, ko je bil leta 1906 izvoljen za poslanca v avstrijski državni zbor. Svoj referat je F. J. Bister končal z ugotovitvijo, da sta mladega A. Korošca odlikovala govorniški dar ter pri­ padnost in zvestoba slovenskemu rodu, obe ti lastnosti pa je kazal tudi v odnosu do habsburškega vladarja. Naslednji je na simpoziju nastopil drugi slovenski zgodovinar iz avstrijske Ko­ roške — dr. Walter Lukan, sodelavec Avstrijskega Inštituta za vzhodno in jugovzhod­ no Evropo na Dunaju in vodja biblioteke na tem inštitutu. V svojem referatu, »Poli­ tično delovanje dr. Antona Korošca med prvo svetovno vojno«, je orisal glavne poteze Koroščevega političnega dela v tem času. Opozoril je, da se za leta 1914—1916 še malo vé o Koroščevih politično-programskih stališčih in da je iz tistega časa v glavnem znano predvsem njegovo poudarjanje zvestobe cesarju in državi. Koroščeva politična usmeritev je postala vidnejša šele po avgustu 1916, ko je pričel tesneje sodelovati z J. E. Krekom, s katerim sta nato leta 1917 tudi bila pobudnika zgodovinske Majni- ške deklaracije. V tej zvezi je W. Lukan omenil, da habsburški državni okvir tako za J. E. Kreka kakor za A. Korošca ni bil sporen. Nato je obravnaval delovanje Jugoslo­ vanskega kluba v dunajskem parlamentu in ugotavljal, da je imel Korošec kot klubov predsednik pomembno vlogo v avstrijski politiki. W. Lukan je opredelil tudi tisti tre­ nutek, ko je A. Korošec postal popularen med vsem slovenskim ljudstvom in ko je začel veljati za vodilno slovensko politično osebnost. To obdobje je nastopilo po Kre­ kovi smrti in znamenitem Koroščevem govoru na Krekovem pogrebu ter nato s kas­ nejšim znanim razpletom spora v vodstvu SLS, v katerem je struja (Krek)-Koroščevih »mladinov« prevzela strankino vodstvo, A. Korošec pa je postal strankin načelnik. W. Lukan je svoj referat sklenil z razčlenitvijo Koroščeve dejavnosti po ustanovitvi Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro avgusta 1918 v Ljubljani in opozoril, da bi Korošec v tem času bolje ravnal, če bi svoje energije posvetil predvsem vprašanju ureditve bodoče jugoslovanske države. Kritično je ocenil tudi Koroščevo odločitev, da je sodeloval na konferenci o jugoslovanskem zedinjenju novembra 1918 v Ženevi, saj je menil, da bi moral Korošec tedaj biti v mestu velikih odločitev, v Zagrebu (tu je ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 321 delovalo Narodno Vijeće SHS), namesto da je s svojim bivanjem v tujini prepustil odločanje-o zedinjenju s Kraljevino Srbijo prvaku Hrvaško-srbske koalicije in pod­ predsedniku Narodnega Vijeća, S. Pribićeviću. Po Lukanovi oceni so namreč s tem Slovenci izgubili priložnost, da bi lahko kakorkoli vplivali na dogajanja, ki so vodila v jugoslovanski prvodecembrski združitveni akt. Tretji referent, ki bi po programu moral na simpoziju nastopiti, dr. Andrej Mitro- vić, redni profesor na Filozofski fakulteti v Beogradu, je žal bil odsoten, tako, da se udeleženci simpozija niso mogli seznaniti s predavanjem, ki ga je najavil — »Dva pri­ spevka k biografiji dr. Antona Korošca — bivanje v Ženevi jeseni 1918 in misija v Berlinu konec 20-ih let«. Da tega predavanja nismo slišali, je velika škoda, saj bi A. Mitrović, odlični poznavalec evropske in jugoslovanske zgodovinske problematike v času med obema vojnama, zagotovo obogatil naše znanje in vedenje o življenju in delu dr. A. Korošca. Tej nalogi Koroščevega simpozija se je tehtno posvetil naslednji referent, dr. Jan­ ko Prunk, redni profesor na FSPN in znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgo­ dovino v Ljubljani. J. Prunk je namreč v svojem referatu, »-Politično delovanje dr. Antona Korošca med vojnama«, opredelil vse ključne premise, ki vodijo k celostnemu spoznavanju Koroščeve osebnosti in njegovega političnega dela. Te temeljijo v Koro- ščevem odnosu do nacionalnega vprašanja in avtonomije, njegovem ocenjevanju idej­ nih in političnih tokov v slovenski, jugoslovanski in evropski družbi, stališčih, ki jih je zastopal do vprašanja političnega, socialnega in kulturnega organiziranja slovenskih katoličanov, Koroščevem odnosu do sodelavcev, sâmi Koroščevi politični strategiji in taktiki ter njegovem ocenjevanju političnih razmer in tendenc v mednarodnih evrop­ skih odnosih. J. Prunk je obravnaval večino teh vprašanj, ob tem pa tudi zelo na­ tančno predstavil vso Koroščevo politično pot in njegovo vlogo v jugoslovanski poli­ tiki v letih 1918—1940. Ocenil je, da je bil A. Korošec izjemen političen mislec in stra­ teg, hkrati pa tudi zelo sposoben političen taktik, ki je vedno ostal dosleden osnovnim izhodiščem svojega gledanja na temeljna politična vprašanja. J. Prunk se je pri tem osredotočil na Koroščevo stališče do slovenskega nacionalnega vprašanja v prvi jugo­ slovanski državi in opozoril, da je A. Korošec že leta 1923 oblikoval radikalni avtono- mistični koncept SLS, da je bil leta 1932 tvorec znanih Slovenskih punktacij (po­ membnega narodnopolitičnega programa, ki je terjal Zedinjeno Slovenijo preko vseh obstoječih državnih mej) in da je v letu 1940 zopet namenil močan poudarek priza­ devanjem za avtonomijo Slovenije. Referent je poleg tega orisal tudi lastnosti, ki jih je A. Korošec imel kot politični voditelj ter ga udeležencem simpozija približal kot inteligentnega in svetovljanskega politika, ki ni hlepel po osebnem razkošju. Poudaril je tudi, da je imel A. Korošec v SLS nesporno avtoriteto, ne pa tudi sreče pri izbiri svojih sodelavcev, kar se je poka­ zalo v vplivu, ki ga je v stranki dobil t. i. ljubljanski krog v vodstvu SLS (dr. Marko Natlačen), ki je iz ožje strankine eksekutive odrinil ljudske tribune — T. Terseglava in E. Besednjaka. J. Prunk je v svojem nastopu opozoril še na eno, načelno vprašanje, povezano z življenjem in delom A. Korošca. Menil je, da slovensko zgodovinopisje še čaka pomembna naloga, t. j . napisati politično in osebnostno biografijo A. Korošca, saj je njegovo delovanje bistveno označevalo tedanjo slovensko politiko ter neposredno razkrivalo takratni slovenski narodni položaj. Za J. Prunkom je — prvi v popoldanskem delu simpozija — nastopil dr. Momčilo Zečević, eden najboljših poznavalcev slovenske zgodovine med obema vojnama in SLS, vodilne slovenske politične stranke v tem času. M. Zečević, znanstveni svetnik na Inštitutu za sodobno zgodovino v Beogradu in redni profesor na Filozofski fakul­ teti v Novem Sadu, jé v svojem referatu, »Gledanje srbskih strank na politiko dr. An­ tona Korošca«, najprej opozoril, da Korošcu njegove izkušnje, ki jih je imel s srb­ skimi politiki v avstroogrski monarhiji, niso v ničemer pomagale, ko se je srečal s srbijanskimi politiki, t. j . politiki iz Kraljevine Srbije. Nje je moral spoznati na novo, prvo izkušnjo v tej smeri pa je zanj predstavljal polom znane ženevske deklaracije iz novembra 1918. M. Zečević je nato zelo natančno opredelil Koroščevo politično rav­ nanje nasproti centralističnim ter unitarističnim težnjam in stvarnosti v jugoslovanski državi. Mnenja je bil, da se je Korošec vešče prilagajal politiki izvršenih dejstev ter da je bilo njegovo popuščanje srbskemu unitarizmu in centralizmu zgolj politična tak­ tika, ki je temeljila v povsem konkretnem političnem interesu (plebiscit leta 1920, mejno vprašanje, nevarnost socialne revolucije). Zečević je tudi opozoril, da se je Koroščevo mojstrstvo v politični taktiki kazalo predvsem v vzpostavljanju različnega odnosa, ki ga je imel do državnega centra v Beogradu, v menjajoči se politiki toplo-hladno, črno-belo. V tem smislu je pojasnjeval tudi Blejski pakt (1927) in Korošcev vstop v vlado, in to utemeljil v oceni, da je Ko­ rošec dojel, da se iz opozicije ne more boriti za avtonomijo Slovenije. Pri tem je M. Zečević poudaril, da je bil Korošec velik Jugoslovan, ki je vedel, da lahko samo s so­ delovanjem v osrednji oblasti doseže svoje politične cilje. Spregovoril pa je še o vpra­ šanju, ki je neposredno zadevalo naslov njegovega referata — gledanju srbske politike 322 Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 . 2 na A. Korošca — in opozoril, da je bil A. Korošec ob zedinjenju leta 1918 v Srbiji naj­ popularnejši nesrbski politik, da pa se je ob začetku političnih zapletov v Kraljevini SHS (ob vprašanju agrarne reforme, položaju katoliške cerkve in zlasti ob vprašanju oblike državne ureditve), odnos srbske politike do A. Korošca spremenil. M. Zečević je ob koncu svojega referata navedel — po svojem mnenju najboljšo politično oceno A. Korošca, ki jo je dal znani srbski politik in prvak Zemljoradničke stranke, Drago­ ljub Jovanović. D. Jovanović je zapisal, da je bil A. Korošec za Jugoslavijo, a ni ni­ koli poudarjal le jugoslovanstva, da je bil politik velikega formata, ki je bil po svojih sposobnostih ustvarjen za večjo deželo kakor je bila Slovenija in pomembnejšo državo kakor je bila Jugoslavija ter da mu je bilo v jugoslovanski kraljevini dovoljeno vse — kot človeku, katerega se pač ne more pogrešati. Zadnji med zgodovinarji, ki je nastopil na Koroščevem simpoziju, je bil France Filipič, pisatelj in zgodovinar iz Maribora. F. Filipič je v svojem zanimivem referatu, »Dr. Anton Korošec in marksisti«, razčlenil medsebojno razmerje in vrednotenje med A. Korošcem in marksističnim taborom v letih 1918—1941. Poudaril je, da je potrebno na to medsebojno razmerje gledati skozi tri različna časovna razdobja; posebej skozi razdobje v letih 1918—1929, ko je A. Korošec sooblikoval jugoslovansko državno poli­ tiko, nato posebej skozi razdobje v letih 1929—1935, ko Korošec ni sodeloval pri vo­ denju jugoslovanske politike, in nato posebej še skozi razdobje v letih 1935—1940, ko je bil A. Korošec zopet eden izmed odločujočih predstavnikov jugoslovanske državne oblasti. F. Filipič je pri tem opozoril, da so bile vse bistvene prvine, ki so označevale odnos med A. Korošcem in marksističnim taborom, opredeljene že v začetku prvega izmed navedenih razdobij, v aprilu 1920, ko je A. Korošec na zboru zaupnikov SLS povsem točno napovedal, da odločujoči boj prihodnosti v Sloveniji izključno zadeva samo politični spopad med krščansko demokracijo in komunizmom. Komunistična stranka v Sloveniji je to Koroščevo izjavo razumela kot poziv na ta boj in se je nanjo tudi hitro odzvala, ko je ocenila vlogo, ki jo je A. Korošec imel kot minister za pro­ met v razpletu železničarske in splošne stavke aprila 1920 ter ga v tej zvezi tudi kri­ vila za znani poboj na Zaloški cesti. F. Filipič je za to obdobje še opozoril, da je Korošec v tem času vodil boj proti komunistom najprej kot politik, ki je zagovarjal krščanskosocialni idejnopolitični kon­ cept, od leta 1924 dalje, ko je vstopil v vlado, pa je ta boj vodil kot načelnik kleri­ kalne stranke na oblasti, kar je bilo vidno zlasti neposredno pred uvedbo kraljevske diktature, ko je bil (1928) predsednik jugoslovanske vlade in notranji minister. Po uvedbi diktature, t. j . v drugem razdobju, ki je opredeljevalo medsebojno razmerje med A. Korošcem in marksističnim taborom, Korošec ni mogel dejavno nastopati proti KPJ, za ta čas pa je značilno, da so ga komunisti poudarjeno označevali kot krvavega politika in ideološkega nazadnjaka, ostro pa so ga napadali tudi v drugi polovici tri­ desetih let, t. j . v letih 1935—1940, ko je A. Korošec ponovno sodeloval pri vodenju jugoslovanske državne politike. V tistem času se je (že 1935, ko je A. Korošec vstopil v Stojadinovičevo vlado) na njegovo zahtevo pričela voditi sistematična evidenca vseh komunistov v Sloveniji, pri čemer je Korošec terjal, da se morajo v službo boja proti komunizmu postaviti tako cerkev kot tudi šola in posamezna društva. Svoj referat je F. Filipič sklenil z mnenjem, da je v razčlenjevanju razmerja med A. Korošcem in marksističnim taborom potrebno upoštevati značilnosti zgodovinskega procesa, v ka­ terega je bilo to razmerje vpeto ter da se v taki razčlembi pokaže A. Korošec kot pra­ gmatični politik, ki se je ravnal v skladu s svojimi ideološkimi in političnimi vodili. Po referatu F. Filipiča je obravnava življenja in dela dr. Antona Korošca prešla iz političnozgodovinskega okvira v nov vsebinski sklop — v predstavitev Koroščeve teološkosocialne misli, njegovega prispevka pri opredeljevanju pravnega položaja ka­ toliških izobraževalnih ustanov v Sloveniji in odnosu, ki so ga do A. Korošca imeli vodilni predstavniki slovenske katoliške cerkve. O slednjem je najprej poročal dr. Ja­ nez Juhant, izredni profesor za filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani. V svojem referatu, »Odnos med dr. Antonom Korošcem in dr. Antonom Bonaventuro Jegličem«, je predstavil poglede in mnenje, ki ga je imel najuglednejši predstavnik slovenskega katoliškega tabora, ljubljanski knezoškof A. B. Jeglič o dr. A. Korošcu kot o duhov­ niku in politiku. J. Juhant je opozoril, da je v času pred I. svetovno vojno Jeglič oce­ njeval, da je A. Korošec sicer zelo talentiran, »a kot duhoven jako slab« in ga je imel za duhovnika-revolucionarja. (Obe oceni je referent navedel iz Jegličevega dnevnika za leto 1912 in leto 1914.) J. Juhant je pojasnil, da je k določeni negativni predstavi, ki jo je A. B. Jeglič imel o Korošcu v času pred I. svetovno vojno, s svojimi interven­ cijami pri ljubljanskem knezoškofu pripomogel dolgoletni načelnik SLS, dr. Ivan Šu- šteršič, da pa je nato — ko je ob razmahu deklaracijskega gibanja pričel rasti Koro­ šcev ugled — A. B. Jeglič sprejel to dejstvo na znanje in svoje gledanje na A. Korošca omilil. Po I. svetovni vojni, ko je A. Korošec postal vodilni politični predstavnik slo­ venskega katoliškega gibanja, je bil A. B. Jeglič Korošcu naklonjen, ocenjeval pa je, da na Slovenskem izgublja ugled zaradi svojih zvez z vodilnimi srbskimi krogi in da je avtokrat, ki po svoje vlada znotraj SLS. Kljub temu pa je zaupal Koroščevim po- ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 323 litičnim sposobnostim in ga je imel za pomembnega politika, ki udejanja katoliško poslanstvo v novi jugoslovanski državi. Tako se je po Juhantovi sklepni ugotovitvi sodelovanje med A. B. Jegličem in A. Korošcem z leti poglabljalo in medsebojno spo­ štovanje krepilo. Za J. Juhantom je nastopil dr. Ivan Štuhec, višji predavatelj za moralko na ma­ riborskem oddelku ljubljanske Teološke fakultete. V svojem referatu, »Odgovor dr. Antona Korošca na socialne okrožnice«, je razčlenil Koroščevo teološkosocialno misel, obenem pa tudi opozoril na vpliv, ki sta ga imeli na Korošcev socialnopolitični kon­ cept znani papeški okrožnici Rerum novarum (1891) in Quadragesimo anno (1931). I. Štuhec je na začetku poudaril, da je A. Korošec pričel oblikovati svojo teološkosoci­ alno misel že v študijskih letih, ko je s svojimi prispevki sodeloval v glasilu mari­ borskih bogoslovcev Lipica. V času bogoslovnega študija, ki ga je pričel leto dni po objavi okrožnice papeža Leona XIII., Rerum novarum, je za Lipico napisal različne prispevke, tako literarne kot seveda tudi moralnoteološke in socialnopolitične. A. Ko­ rošec je v svojih takratnih moralnoteoloških in socialnopolitičnih spisih obravnaval socialni položaj obubožanega prekmurskega kmeta (tu je sledil liniji okrožnice Rerum novarum), narodnostno problematiko ter temeljna idejnopolitična vprašanja svojega časa. Pri tem se je postavil na stran socialno ogroženih slojev in na primeru kmeč­ kega zadolževanja kritično obravnaval gospodarske razmere v habsburški monarhiji, jasno izpovedal svojo slovensko nacionalno identiteto nasproti tedanjemu germaniza- cijskemu pritisku, v zvezi z obravnavo bistvenih idejnih in političnih vprašanj pa ostro odklonil Francosko revolucijo in njene, kot je zapisal, »hčere« — kapitalizem, materialistični svobodomiselni liberalizem in kolektivistični komunizem. Opozarjal je, da je bila prva žrtev Francoske revolucije katoliška cerkev, kar je imelo za posledico, da je v Evropi prišlo do opuščanja krščanskih vrednot. Zato je menil, da predstavlja edino alternativo tedanjemu stanju krščanski idejni in družbeni koncept. Referent je nato osvetlil še socialno misel, ki jo je A. Korošec razvil v letih 1922 —1927, ko je sodeloval v znani reviji z istim naslovom — Socialna misel. A. Korošec, ki je že v svojih študijskih letih pokazal zanimanje za družbena vprašanja, posluh za socialni problem, jasno narodno zavest in čvrsto pripadnost katoliški cerkvi, se je v reviji Socialna misel posvetil predvsem vprašanju družine kot temelju krščanske ob­ nove sveta, vzgoji mladine in ekumenskemu vprašanju. V svojih tedanjih spisih se je zavzemal za krščansko vzgojo v šoli in izven nje in poudarjal potrebo, da mladi rod zgradi ljudsko občestvo žive vere, kajti brez moralnih in verskih osnov ni možna ce­ lostna družbena in etična obnova. Kar zadeva ekumensko vprašanje, je zagovarjal dobrodelnost kot temelj zbliževanja s pravoslavci. I. Štuhec je spregovoril tudi o druž­ benopolitičnem konceptu, ki ga je zagovarjal A. Korošec v tridesetih letih, t. j . po ob­ javi okrožnice papeža Pija XI., Quadragesimo anno. Ugotavljal je, da je ta koncept temeljil v navedeni okrožnici (čeprav je Korošec nikoli ni navajal), uveljavljal pa je korporativni družbeni red, v zvezi s katerim je A. Korošec uporabljal tudi pojem, ki ga je sam oblikoval, t. j . pojem »potrebne socializacije«. Cilj družbenega in gospodar­ skega reda, za katerega se je zavzemal A. Korošec v tridesetih letih, sta po referentovi ugotovitvi bila socialna pravičnost in ljubezen. Svoj referat je I. Stuhec sklenil s pri­ pombo, da se A. Korošec kljub svojemu zanimanju za družbena in socialnoteološka vprašanja, ni posebej posvečal teoretičnemu delu, saj je bil predvsem izrazit politik in pragmatik. Zaključni referat na simpoziju o življenju in delu dr. Antona Korošca je imel dr. Stanko Ojnik, predstojnik mariborskega oddelka Teološke fakultete v Ljubljani in redni profesor prava na tem oddelku. S. Ojnik je v svojem referatu, »Dr. Anton Koro­ šec in status visoke bogoslovne šole v Mariboru«, orisal okoliščine in ravnanje cer­ kvenih in državnih oblasti, povezano z vprašanjem, ki je zadevalo imenovanje mari­ borskega bogoslovnega učiteljišča za visoko bogoslovno šolo. S. Ojnik je dobro in sli­ kovito predstavil zaplete, ki so v Beogradu nastajali v zvezi s tem imenovanjem, ter poudaril, da se je A. Korošec — ko je bil v drugi polovici leta 1940 prosvetni minister — odločno zavzemal in nato tudi dosegel, da je mariborsko bogoslovje dobilo status visoke bogoslovne šole. Referent je ob tem še opozoril, da se je v tedanjem Korošče- vem prizadevanju na pozitiven način pokazal tudi njegov odnos do svojih privržencev in kolegov, katerim je ves čas stal ob strani v njihovih naporih, da bi mariborsko bogoslovje kot katoliška izobraževalna ustanova dobilo sebi ustreznejši položaj. Po nastopu S. Ojnika se je razvila razprava o referatih, predstavljenih v popol­ danskem delu simpozija. Podobna razprava je bila tudi po dopoldanskem delu (zadnji referent v tem delu je bil J. Prunk), obe razpravi, pa sta simpozij v marsičem še po­ živili in omogočili, da so udeleženci na njem slišali še marsikatero zanimivo oceno ali podatek. Če na tem mestu na kratko strnemo vsebino razprave po dopoldanskem in popoldanskem delu simpozija, potem lahko omenimo predvsem oceno J. Prunka, ki je — nasprotno kot v svojem referatu W. Lukan — menil, da A. Korošec, četudi bi se novembra 1918 nahajal v Zagrebu in ne v tujini (v Ženevi in nato v Parizu), ne bi mogel vplivati na potek jugoslovanskega zedinjenja leta 1918. J. Prunk je namreč po- 324 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 _ t _ udarjal, da je prvodecembrska Jugoslavija nastala zaradi italijanske nevarnosti (Lon­ donski sporazum iz leta 1915) in pa zato, ker je Država SHS šla v zedinjenje s Kralje­ vino Srbijo na osnovi izsiljenega pritiska hrvaških in bosanskih Srbov, ki so se takoj želeli združiti z zmagovito srbsko kraljevino. V dopoldanski razpravi sta poleg J. Prunka med drugimi sodelovala tudi F. J. Bi­ ster, ki je opozoril, da je A. Korošec v nacistični Nemčiji veljal za vrhunskega sovraž­ nika nemštva, in F. Filipič, ki je k svoji predstavitvi medsebojnega odnosa med A. Ko­ rošcem in marksisti dodal še zanimivo razlago. Dejal je, da si ljubezen in sovraštvo nista daleč narazen, in če je v začetku dvajsetih let Korošec mogoče še imel določene simpatije do delavskomarksistične družbene opcije (znano je, da je tedaj sodil, da je potrebno slediti dogajanju v Sovjetski Rusiji, da bi se tisto, kar naj bi tam bilo do­ brega, preneslo k nam), potem ni kasneje od tega ostalo nič. A. Korošec je v tridese­ tih letih do komunizma kazal samo še sovraštvo, tO' sovraštvo pa je že preraslo v ob­ sedenost. Poleg tega je F. Filipič v zvezi z razpravo F. J. Bistra še opozoril, da Ko­ rošec ni bil naklonjen nemški manjšini v Jugoslaviji in ji kot jugoslovanski politik ni dajal koncesij. Ostali razpravljal« v dopoldanski razpravi (W. Lukan, S. Ojnik in prof. dr. Franc Rozman) so v glavnem obravnavali vprašanje jugoslovanskega kon­ cepta pri A. Korošcu, pri čemer je W. Lukan menil, da slovensko in jugoslovansko zgodovinopisje (J. Prunk, J. Pleterski, M. Zečević) preveč poudarja Krek-Koroščevo jugoslovansko usmeritev, S. Ojnik opozoril, da bi kazalo razčistiti vprašanje, ali je A. Korošec bil za Jugoslavijo ali ne, dr. Franc Rozman, redni profesor na Pedagoški fakulteti Univerzi v Mariboru in na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, pa pojasnil, da je iz analize deklaracijskega gibanja razvidno, da je bila tedaj na Slovenskem uveljavljena misel na Jugoslavijo do Drine. Popoldanska razprava je bila v primerjavi z dopoldansko krajša, v njej pa sta s tehtnimi prispevki nastopila Anka Vidovič-Miklavčič, strokovni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani in dr. France Kresal, znanstveni svetnik na istem inštitutu. A. Vidovič-Miklavčič je osvetlila Korošcev odnos do katoliške mladine (orga­ nizirane v Slovenski dijaški zvezi, Akademski zvezi in v klubu Straža), F. Kresal pa se je med drugim vrnil tudi k vprašanju Koroščevega jugoslovanskega koncepta in v tej zvezi k vprašanju jugoslovanske usmeritve v slovenski politiki leta 1918. Opozoril je, da tedaj slovenska politika ni predvidevala zedinjenja s Kraljevino Srbijo, temveč je pričakovala, da bo bodoča jugoslovanska država obsegala le ozemlje do Drine. Do­ kaz, ki ga je v prid taki trditvi navedel, predstavlja dejstvo, da so tedaj vodilni slo­ venski gospodarski strokovnjaki (dr. Milko Brezigar) in slovenski politiki priznavali nizko vrednost avstrijske krone, česar pa zagotovo ne bi storili, če bi pričakovali ze­ dinjenje s Srbijo. V tem primeru bi namreč gotovo vztrajali pri višji vrednosti avstrij­ ske valute, saj bi potem lahko na taki osnovi za Slovenijo izposlovali boljši gospodar­ ski položaj, kakor ga je nato imela v Kraljevini SHS. Z razpravo F. Kresala je bil simpozij zaključen, vendar pa s tem osvetlitev živ­ ljenja in dela dr. Antona Korošca tisti dan še ni bila končana. Zvečer je namreč bila v Slomškovi dvorani Teološke fakultete v Mariboru še Okrogla miza o dr. Antona Ko­ rošcu, na kateri so sodelovali referenti in drugi povabljeni razpravljal«. Okroglo mizo je vodil prof. đr. Janko Prunk, ki je najprej povzel vsebino simpozija in opozoril, da je bilo do sedaj delo A. Korošca preveč zamolčevano. V razpravi, ki se je razvila po uvodni besedi J. Prunka, je nato najprej spregovoril dr. Bruno Hartman, direktor Stu­ dijske in univerzitetne knjižnice Maribor v pokoju in opozoril na vlogo, ki jo je imel A.' Korošec pri oblikovanju slovenske narodne in kulturne zavesti na spodnjem Šta­ jerskem v času pred I. svetovno vojno. Opomnil je, da je A. Korošec na spodnjem Štajerskem vzpodbudil rast vrste katoliških kulturnih društev in v letih pred prvo vojno na tem območju botroval velikemu zagonu slovenske nacionalne misli. Za B. Hartmanom je v razpravi sodeloval Viktor Vrbnjak, arhivski svetovalec v Pokrajin­ skem arhivu Maribor, ki je razmišljal o tem, kako je zgodovinopisje po II. svetovni vojni pisalo o A. Korošcu. Menil je, da bi v tej zvezi bila potrebna revizija zgodovine. Na to je odgovoril M. Zečević in pojasnil, da je zgodovinopisje znanost, ki se nenehno razvija ter da je pomembna značilnost preučevanja zgodovine prav proces nepretrga­ nega spoznavanja ter novega poglabljanja in širjenja vedenja o njej. V primer je na­ vedel, da je ob dvestoletnici Francoske revolucije izšlo o Francoski revoluciji kar šti­ rideset novih knjig. M. Zečević se je nato vrnil k vsebinskemu izhodišču Okrogle mize — delu A. Korošca — in opozoril še na eno svojo oceno, da se je namreč prav na osnovi Krekove in Koroščeve politične akcije iz konca 19. in v začetku 20. stoletja, oblikovalo prvo organizirano moderno politično gibanje na Slovenskem. Ustavil pa se je še pri vprašanju zgodovinskega vrednotenja jugoslovanske države in opozarjal, da je Jugoslavija v vseh 72 letih svojega dosedanjega obstoja le 10 let živela demokra­ tično življenje, medtem ko je ves preostali čas vsebino družbenih in političnih odno­ sov v njej označevala diktatura, in menil, da se Jugoslavije kot zgodovinskega in po­ litičnega vprašanja ne more ocenjevati zgolj po njenem diktatorskem času. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 325 V razpravi sta nato sodelovali še A. Vidovič-Miklavčič, ki je na kratko osvetlila Korošcev odnos do Kmečke zveze (t. i. agrarnega dela SLS) v zadnjem desetletju pred II. svetovno vojno, in dr. Milica Kacin-Wohinz, znanstvena svetnica na Inštitutu^ za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki je ob koncu celodnevnega delovnega srečanja o živ­ ljenju in delu dr. Antona Korošca postavila gotovo eno izmed ključnih vprašanj, ki zadevajo Korošcev politični napor v prvi jugoslovanski državi. Ugotavljala je, da je simpozij pokazal na dvopolarnost v gledanju na Koroščevo politično delo. Po enem gledanju (M. Zečević) je bil A. Korošec uspešen in realen politik, ki je uvidel koristi, katere njegovemu političnemu konceptu prinaša sodelovanje z beograjsko državno oblastjo, po drugem (J. Prunk) pa je bil vedno dosleden v svojih političnih stališčih, čeprav je — po opozorilu M. Kacin-Wohinz — sodeloval v različnih jugoslovanskih vladah. Vprašanje, ki ga je v tej zvezi postavila, je zadevalo predvsem politične pri­ dobitve, ki naj bi jih s svojim ravnanjem za Slovence dosegel A. Korošec, pri čemer je bila M. Kacin-Wohinz mnenja, da A. Korošec — glede na svoje koncepte — m v ničemer otipljivo uspel. V odgovoru na to vprašanje je M. Zečevic pojasnjeval, da gre Koroščevo sodelovanje v jugoslovanskih vladah razumeti kot obliko in način, s kate­ rima je A. Korošec uspel protežirati Slovenijo v politiki jugoslovanske države. Slo­ venci s tem sicer niso dobili banovine, ki so jo dosegli Hrvati, toda priprave zanjo so se že pričele, le da jih je pretrgala II. svetovna vojna. M. Zečevic je se ocenil, da so v bistvu imeli Slovenci precejšnjo samostojnost, neke vrste — kot je dejal — »uno banovino«. V nadaljevanju razprave so nato bila obravnavana še mnoga zanimiva vprašanja, vodja Okrogle mize J. Prunk pa je ob koncu ocenil, da se bo še potrebno vračati k osvetljevanju Koroščevega življenja in dela ter razpravljati o njegovi poli­ tični dejavnosti tako v avstrijski dobi, kakor tudi v jugoslovanski državi. Simpozij in Okrogla miza o življenju in delu dr. Antona Korošca sta uspešno in izčrpno predstavila miselni in idejni prerez Koroščeve osebnosti ter njegovo politično delo in pot, in ob petdesetletnici njegove smrti potrdila njegovo mesto v novejši slo­ venski zgodovini. S tem je bil A. Korošec celovito vrnjen v zgodovinski spomin, če­ prav moramo reči, da - kar se zgodovinarjev tiče - tudi doslej m živel zgolj na ob­ robju njihovega znanja in vedenja. Dr. Anton Korošec je bil na mariborskem simpo­ ziju ovrednoten na izrazito strokoven način (zgodovinopisno in teološko), kakršn hkoli drugih načinov v ocenjevanju njegovega življenja in dela pa simpozij m P o ^ a l t-o- vemo naj še, da bodo vsi referati, predstavljeni na Koroščevem simpoziju v Manboru, v letu 1991 objavljeni v posebni tematski številki Prispevkov za novejšo zgodovino, znanstveni reviji, ki jo izdaja Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani Ob taKem podatku bi kazalo tudi razmisliti, ali se morda slovenska . ^ 0 ™ ^ * 8 * ° k * ^ ? i ^ hodnjih letih ne bi odločila še za en, sicer zahtevnejši projekt, Р ? У Д а п * £ ^ е ™ in delom A. Korošca - za znanstveno objavo njegovih govorov, pisem in « a n k o £ Ta objava bi bila med raziskovalci novejše zgodovine in sirso javnostjo gotovo dobro sprejeta. , . Glede na misel, zapisano na začetku tega poročila, t j . da znanstvena srečanja slovenskih zgodovinarjev, namenjena osvetlitvi življenja in dela vidnih g e n s k i h politikov, danes predstavljajo že uveljavljeno prakso znotraj f ^ ^ f j £ o 6 ^ a Disia oa bi si na koncu dovolili spomniti še na en izziv, ki zgodovinarje zagotovo сака v p r i h M i h lètìh. Priložnost namreč imajo, da se - bodisi na . ^ n e m «mpoziju bodisi ob posebni okrogli mizi - spomnijo in vsestransko ocenijo idejno in polit čno misel ter delo pomembnih predstavnikov vseh treh tradicionalnih slovenskih idejno- poUučnm t a o o r o v ^ katoliškega, liberalnega in socia ldemokratskega. Tako bi lahko Februar a 1993 delovno obeležili sedemdesetletnico smrti dolgoletnega načelnika Na- rodno-naapre9dne s S e (in kasneje Jugoslovanske demokratske stranke) d r i v e n . Tavčarja, se novembra istega leta zbrali ob št ir idesetletna ^ ^ ^ ^ r u t e n a , dolgoletne vodilne osebnosti slovenske socialne demokracije oktobra 1995 pa se se­ stali ob sedemdesetletnici smrti dolgoletnega načelnika SLS (VLS) in kranjskega ae želnega glavarja, dr. Ivana Sušteršiča. J u r i j P e r o v š e k 326 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 SEMINAR O PRVI SVETOVNI VOJNI SCAMPARE LA GUERRA. RENITENZA, AUTOLESIONISMO, COMPORTAMENTI INDIVIDUALI E COLLETIVI DI FUGA E LA GIUSTIZIA MILITARE NELLA GRANDE GUERRA Fogliano Redipuglia, 13.—15. december 1990 V zadnjih desetletjih se je italijanska historiografska analiza skušala oddolžiti dogodkom 1. svetovne vojne predvsem tako, da je izpostavila teme, ki so bile nekoč nezazeljene, kot npr. dezertiranje, samouničevanje in beg iz vojske in pred njo. Seminar »Scampare la guerra« (Uiti vojni) si je zadal nalogo, poglobiti se v za­ pletene tematike, ki so neločljivo povezane z različnimi odzivi na vojno, posamez­ nimi in kolektivnimi, v nasprotju z vojaško disciplino bojujočih se vojska. Zahvalju­ joč posebnemu vidiku analize pronicajo na dan »mejni« načini obnašanja v strelskih januh pri čemer gre najpogosteje za tragične pripovedi tedanjega časa. Tako na Krasu kot na drugih bojiščih tako srečamo vojake, ki se spogledujejo z vsem skup­ nim strahom pred smrtjo; spet drugačen vidik predstavlja boj med instinktom pre­ živetja in pokornostjo vojaški disciplini; spoznavamo dramatične in ironične strani neštetih (to je pokazal seminar) neuspelih begov. Poleg tega prihaja na dan podoba različnih in zelo izpopolnjenih disciplinskih ukrepov obeh nasprotujočih si vojska, ki so temeljih na represiji, in če je bilo le mogoče, na preprečitvi teh poskusov. Seminar je bil tako posvečen razmišljanju o celostnem pomenu, ki ga vsebujeta izraza »de­ zerter« in »upornik«, in mestu, ki ga zavzemata v vojaško-sodni izkušnji 1. svetovne vojne. Namen tridnevnega seminarja, predstavil ga je tržaški zgodovinar 1. svetovne vojne Lucio Fabi, je bil spoznati mišljenje, obnašanje, vsakdanjost vojaka na fronti in v zaledju, razčistiti problem nastalih skrajnosti, analizirati metode bega, predsta­ viti zgodovinske poglobitve ter razširiti spoznanja sodobnega italijanskega zgodovino­ pisja o 1. svetovni vojni. Profesor sodobne zgodovine na genovski univerzi Antonio Gibelli je predstavil možnosti, ki so se jih posluževali vojaki, da bi se izognili vojni: upornost (to je izogibanje vpoklicu), dezertiranje, mentalna bolezen ter fizična po­ škodba (to je samouničevanje). Bruna Bianchi z univerze v Benetkah je s temo o vo­ jaškem psihiatričnem sistemu razkrila posebno tehniko odtegovanja od fronte, to je histerijo, tudi simulacijo le-te. Histerija je bila rezultat notranjega konflikta med ču­ tom dolžnosti in dogajanjem na fronti. Način zdravljenja je bila hipnoza; tako je 1. svetovna vojna predstavljala tudi ogromen laboratorij, saj je dajala možnost reagi­ rati na še »sveže« primere. Drugi dan je bil posvečen predvsem avstrijski strani. Pierpaolo Dorsi iz Držav­ nega arhiva v Trstu je predstavil do nedavnega neurejen fond o avstrijskem voja­ škem sodstvu med 1. svetovno vojno, ki ga hrani ta arhiv. Vojaško sodstvo se je raz­ tezalo na vojaške osebe, civilne osebe v vojaški službi ter na vojaške zapornike, za določene prekrške pa je bilo vojaškemu sodstvu podvrženo celotno prebivalstvo Av- stro-ogrske monarhije. Zgodbo o ustrelitvi avstrijskega vojaka — Italijana iz Rove- reta na Tridentinskem je povedal Fabrizio Rasera iz Državnega arhiva v Trentu, ki je zgodbo sestavil iz pripovedovanj prič tega dogodka ter odmevov v tisku. Tržaška zgodovinarka Marta Verginella je govorila o odnosu slovenskih vojakov do vojne. Analizirala je njihove dnevnike, predvsem dnevnike vojakov kmečkega porekla ter poudarila razlike v odnosu do vojne, ki so temeljile tudi v vojakovem socialnem iz­ voru. Dnevnike vojakov iz višjih socialnih slojev (npr. Cirila Prestorja, objavljen v Kroniki 34/1986, št. 1-2) odlikuje lahkotnost, ki pogosto zapade v cinizem, medtem ko so dnevniki kmečkih fantov »okorni«, slogovno in tematsko preprostejši — izražajo željo po vrnitvi domov in obujajo spomine na dom. Vsi zapisovalci pa so si edini, da je vojna kruta umetnost. Goriški zgodovinar Paolo Maini je svoj prispevek posvetil vplivu vojne na življenje v zaledju, dotaknil se je vprašanja begunstva in s tem po­ vezane izbire prebivalstva med možnostjo, da ostanejo doma oziroma da odidejo. Od­ hode prebivalstva je razdelil v tri skupine: kratkotrajne izselitve v bližnje kraje, odhode posameznikov in skupinske odhode; omejil se je na izselitve prebivalstva z levega brega soške fronte v notranjost monarhije. Tudi odhode prebivalstva bi lahko razumeli kot način bega pred vojno, toda begunci so vojno »živeli« in mnogi so v pi­ smih izražali misel, da bi bilo bolje umreti doma kot oditi. Zadnji dan seminarja je obravnaval predvsem italijansko stran vojevanja. Aldo Duri iz Vidma je z referatom o italijanskem vojaškem sodstvu v Karniji in Furlaniji odkril doslej zastrt pogled na odzive italijanskih vojakov do vojne; opozoril je na ne­ zadovoljstvo, dezerterstvo, neposlušnost, nedisciplino, alkoholizem, napade na kara- binjerje, upore in samouničevanje. Vse navedene oblike nezadovoljstva je morala cenzura/propaganda skrbno prikriti, in tako so nastale legende, ki jih je seminar sku- ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 327 šal (morda tudi uspel) »razgaliti«. Tudi prispevek genovskih zgodovinarjev Irene Guerrini in Marca Pluviana je govoril o podobni temi — o decimacijah in hitrih ob­ sodbah v italijanski vojski. Slo- je za hitre obsodbe brez procesa, izvedba (smrtne) obsodbe je bila takojšnja, sledila pa je manjšim prekrškom (skrivanje, odtegovanje dolžnosti). Analiza je temeljila na spominih odvetnika, generala Tommasija (1919), ki se je po vojni čutil dolžnega obelodaniti tovrstne postopke. Seminar je zaključil vo­ jaški zgodovinar Angelo Visintin, katerega prispevek o zmedi, zavračanju vojne, upo­ rih vojakov v italijanski vojski na vzhodnih italijanskih področjih je segel že v leto 1920, vendar ugotavlja zelo podobne odzive italijanskih vojakov med in neposredno po vojni. Najbolj nevarni za vojaški vrh so bili levi, revolucionarni vojaški protesti; nezadovoljstvo, ekonomska kriza, socialni in etnični spopadi so se nagibali k politi­ zaciji nezadovoljstva in radikalizaciji. Takšno stanje so izkoristili socialisti in spod­ bujali proteste proti nadrejenim, ki so dosegli višek v uporih v Trstu, Anconi in Cer- vignanu v poletju 1920. Vsi upori so bili brez organiziranega vodstva in so se iztrošili brez intervencije vojske. Konec uporov je bil povezan z zatonom socialističnih sil, demobilizacijo, vojaško represijo, okrepitvijo varnostnega aparata v vojski ter z di­ sciplino in vzgojo vojakov. Seminar gotovo ni dal dokončnega odgovora na zastavljena vprašanja; L. Fabi je nenazadnje celo sklenil tridnevne pogovore z novim vprašanjem — Kako to, da pojavov dezertiranja, odpora do vojne v italijanski vojski v 2. svetovni vojni ni najti (vsaj ne v tako številni obliki)? Morda zato, ker so 1. svetovno vojno vojevali naivni in preprosti vojaki, ki so stežka spremenili svoj vsakdanjik in se vključili v vojaški stroj, red in disciplino, ki so iz vojske odhajali (največkrat so se tudi vrnili), da bi postorili vsakodnevna opravila (setev, žetev,...). P e t r a S v o l j š a k ZNANSTVENI SIMPOZIJ IL MUSEO CIVICO Gorica, 23. februarja 1991 Februarja letošnjega leta je bil v Attemsovi palači v Gorici izredno zanimiv ko­ lokvij, ki si je kot naslov izbral dosti razvejano področje muzejstva. Ze kraj dogaja­ nja ter dogovorjena tematika nas uvajata v misel, da je bil idejni propagator tega srečanja Goriški muzej oziroma gospa dr. Maria Massau Dan, ena najbolj agilnih de­ lavk na tem področju. Streho si je muzejstvo v tej deželi poiskalo pri Inštitutu Gram­ sci, ki je v letih svoje prisotnosti dokazal določeno tenkočutnost pri obravnavanju tem, ki jih institucije civilne družbe tudi drugje v Italiji redno obravnavajo. Ze pred leti nas je kulturni utrip v Gorici presenetil z nekaterimi eminentnimi razstavami o beneškem slikarstvu kot s poglobljenim obravnavanjem vloge muzejstva v deželi Furlaniji-Julijski krajini. Poglobljene analize o zdravju muzejstva v tej se­ verovzhodni italijanski deželi sta se torej lotili najbolj kvalificirani instituciji tega upravnega prostora, ki sta za izhodišče vzeli na eni strani izredno uspešno razstavo I Langobardi, na drugi pa nezavidljivo stanje muzejev v velikih pokrajinskih centrih Trstu, Gorici, Vidmu in Pordenonu. Pri celotni problematiki je treba torej definirati, kot je dejal Giuseppe Petronio, interakcijo med kulturo in politiko, v smislu, da je politika le servis kulturi, ali drugače povedano, država oziroma lokalne uprave mo­ rajo na čimbolj neboleč način skrbeti za pravilno delovanje javnih ustanov, ki na strokoven način posredujejo svoje usluge prebivalstvu, šolam, posameznikom. V teh skromnih trditvah, ki so povsem jasne na ravni izrečenega, se skriva srž uspešnosti ali neuspešnosti neke države na področjih šolstva, kulture, zdravstva, znanosti, sod­ stva itd. V tem konkretnem primeru je Italija, kot je dejal profesor Petronio, pred­ sednik deželnega Gramscija in dolgoletni dekan tržaške Filozofske fakultete, slab primer delovanja teh služnosti. Čeprav pobere država na nivoju javnih davkov ogromno sredstev, so prav na področju javnih služnosti sredstva izredno omejena. Tudi če bi upoštevali latinsko tradicijo neurejene javne porabe, nam sosedje kot Francija in Nemčija dokazujejo, da je Italija na teh področjih zaostala država. De­ želni Gramsci je v zadnjem petletnem obdobju pripravil nekaj tematskih razprav, npr. v Ogleju o arheologiji ter v Gorici o založništvu, ki so imele velik vpliv na ob­ ravnavano tematiko. Upati je, je zaključil Petronio, da bodo nekateri rezultati tega sestanka koristni tudi za pravilen razvoj muzejstva v deželi Furlaniji-Julijski kra­ jini. Dokaj prizadeto se je v otvoritvenem nastopu oglasil pokrajinski odbornik za kulturo iz Gorice Crisci, ki je izpostavil vse traume, ki jih doživlja lokalna uprava v odnosu na državo. Le-ta pusti lokalnim oblastem 33 % davkov, kar nominalno se­ veda drži, realno pa ta odstotek pade. »V teh sredstvih iskati rezerve za delovanje 328 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 muzejev kot punktov izžarevanja kulture je prava utopija,« je dejal Crisci. Manjša občina ter omejena pokrajinska jurisdikcija nam ob močno subvencionirani deželi puščata omejen prostor, ki ga zapolnjujemo z veliko abnegacijo zaposlenih sodelav­ cev muzeja v Gorici ter politične garniture na občini in pokrajini. Institucije javnega interesa, kot arhive, knjižnice in muzeje, je pri nas postavila Avstroogrska z zelo vi­ sokimi standardi, ko so se na jugu polotoka še ukvarjali z banditizmom, je uvodoma dejal Vecchiet, tajnik inštituta Gramsci. V skopih besedah je opisal rakovo pot jav­ nih institucij v Furlaniji-Julijski krajini. Gre za sindrom političnega uveljavljanja preko velikih razstavnih projektov, ki se je začel v Trstu, ko so ob organiziranju Tro- veur Trieste, dobesedno poginile vse javne institucije, do Langobardov v Passarianu, ki so terjali veliko sredstev. Ce je Pompidujev center zabojnik, v katerem lahko de­ laš kulturo, a je tudi osnova za javno knjižnico, javni katalog, javno službo par ex­ cellence, bi tudi na nivoju visoko strukturiranih dežel kot Lombardija, Veneto, Emi­ lia-Romagna itd., tudi naša dežela, ki se ponaša z avstroogrsko tradicijo, morala pri­ stopiti k velikim strukturnim projektom funkcioniranja teh institucij. V embriju vse to imamo, je dejal Vecchiet, saj je dežela Furlanija-Julijska krajina že leta 1966 iz­ dala odličen zakon o muzejih, ki ga je še bolj izpostavila z deželno analizo 1983/84, a tega nočejo izkoristiti. Paradoksalno situacijo so pregreh še Longobardi, ki so kot popularizacijska pobuda bili izredno uspešni, le da so bili stroški pretirani. Diskusijo je popestrila prof. Bairatijeva z milanske univerze, ki je diagnosticirala porazno stanje javnih služb v Italiji. »Bolj se spuščamo s severa proti jugu,« je de­ jala, »bolj se kažejo posledice burbonske države«. Mestni muzej, ki je v Italiji si­ nonim za muzej sploh, je v velikem vzponu in pri predlagalcih novè reformé muze- jev v velikih čislih. Čeprav Unescova definicija muzeja govori o ciljih muzeja, je preohlapna in presplošna ter ničesar ne pove o organiziranosti muzejev, ki jih v Ita­ liji nihče ne uspe kvantificirati. Muzej postaja vse bolj polivalentna institucija pro­ pagato la kulture in vse manj pozornosti posvečajo stalni zbirki, ki je v bistvu osno­ va vsakega muzejskega dela. Vodilni kader mora biti pravilno strukturiran, med raz­ ličnimi kustodiati in direkcijo morajo potekati aktivni stiki, ki na račun stroke ne poudarjajo muzealistike. Prof. Bairatti je v podporo svojim tezam navedla še nekaj številk. Le 51 % italijanskih muzejev je odprtih javnosti, 69 % italijanskih muzejev so javne institucije, od teh je 15 % državnih, 47 % spada k javnim upravam, 42 % muzejev je občinskih. Vse to reflektira zgodovinski izvor institucije muzeja v Italiji, kjer prevladuje mestni muzej, kot prikaz lokalne zgodovine, ki je eksplikacija Italije pred združitvijo. Zato prevladujejo v Italiji kolekcionistični muzeji z močnim histo- ricističnim navdihom. Mestni muzeji, ki so v osnovi svoj fond ustvarili na podlagi donacij, so kompleksni muzeji, osnovani v prvi ali drugi polovici 19. stoletja na pozi- tivističnem načelu rangiranja in urejenosti po strokah. Ustroj italijanskega muzeja je izredno tradicionalen in prevladujejo umetnostne galerije ter splošni muzeji s svojimi specialnostmi. Iz analize, ki jo je pripravila dežela Lombardija, izhaja, da število mu­ zejev narašča z naraščanjem lokalne ozaveščenosti predvsem od leta 1975 dalje, in to v mestih od 10.000 do 50.0000 prebivalcev. To so manjši lokalni muzeji, razpršeni na teritoriju, ki so zrasli brez načrtovanja in bogatejšega fonda in ki bodo izginili na isti način kot so nastali, ob pomanjkanju politične podpore. Bairattijeva se je abso­ lutno zavzela za sistem velikih institucij, ki naj pokrivajo z izpostavami celoten teri­ torij dežele s kompletno dokumentacijo vse premične dediščine ter s kroženjem raz­ stav in bogastev, ki naj bodo v uporabo, užitek in pouk vsega prebivalstva. Torej valorizacija obstoječega bogastva ter zgodovinskega spomina neke skupnosti. S povsem drugačnimi tezami se je simpoziju pridružil Arnulf Herbst iz Kultur­ nozgodovinskega muzeja v Frankfurtu, ki je prikazal razcvet te kulturne zvrsti v raz­ vitem okolju. Arhitekt Mayer, ki je bil tudi tvorec Gettyevega muzeja v Mallibuju. je arhitektonsko povezal desni breg Maine v pravo eskalacijo muzejskih zgradb. »Naš nemški značaj je dejansko pozitivističen,« je priznal Arnulf Herbst, »vendar je pri nas tako, da se strokovnjak ukvarja le s stroko, ostalo mu nudi država.« Geopolitično stvarnost deželnih muzejev dežele Furlanije-Julijske krajine, pred­ vsem z aspekta etnoloških muzejev, je podal Gian Paolo Gri, docent na tržaški uni­ verzi. Priznal je, da je v deželnem okviru prav etnologija najbolj deprivilegirana in povsem propadla. Etnografski muzeji, predvsem v obmejnih krajih, bi morali prika­ zovati to, kar je zgodovinopisje vedno hotelo zanikati, prisotnost drugorodnega ele­ menta, precej izven mestnega pomerija. Tudi že omenjena Massau Dan ter Isabella Reale iz Vidma nista olepšali stanja muzejstva v deželi, čeprav se pri Furlamh tudi na tem področju skuša poravnati "stvari drugače. V bistvu sta pomanjkanje sredstev ter apatija oblasti glavni vzrok za propad dediščine. Revoltella docet. Kljub o d s t o P u Montenera se v tem imaginarnem muzeju, ki je pa realen po ogromnih vrednostih, ne dogaja kaj bistvenega. Odstopi so moralen protest, javen opomin, ki se ga je po­ služila tudi Anna Paola Zugni Tauro, univerzitetni docent, ki je svojo odpoved pogo­ jevala z ignoranco oblasti v kraju Feltre. Tržaške razmere sta prikazali Rossella Fa­ biani ter Grazia Bravar. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 329 Celotni sestanek je v bistvu prikazal mednarodno, italijansko ter lokalno stvar­ nost problematike, ki ji v razvitem svetu posvečajo veliko pozornosti. Od razvtosti državne institucije zavisi, kako lahko kaj zaživi m funkcionira, tudi muzeji, ki jih vsakodnevna politika deprivilegira v odnosu do 1.1. z l v e ^ u l t u C T r e c ^ . ^ ™ d ' k t P a ­ vlinemu delovanju teh institucij, trezorjev kulture in zgoščenega spomina, je pot pra v negTrazumevanja njihove vloge. Izrazita živahnost, ki je karaktenzirala omenjen, lestlnek k^že da je v deželi nekaj visokokvalificiranih strokovnjakov z mednarod­ nim p r i z n a j e m in'vsemi kvalifikacijami, ki se zaradi strukturnih težav ne morejo u^ljavl jati v taki meri, kot bi od njih lahko pričakova i. Njihova naloga e da jav­ nost s temi problemi seznanijo, da senzibilizirajo politiko ter nudijo deželni kulturi tisto, kar vsi od njih pričakujejo. r . g G 0 m b a č R A Z S T A V E 800 LET N E M Š K E G A REDA Ob numizmatični razstavi v dunajskem Kulturnozgodovinskem muzeju V prostorih Kulturnozgodovinskega muzeja (KHM) na Dunaju je ^ l a v času od aveusta do decembra 1990 pozornosti in ogleda vredna razstava ob 800. obletnici usta­ n o v n e N Ä g T r l d a . Razstavo in skromen, vendar^ izredno £ * ^ g " % £ ™ kataloa« ie pripravil kustos Numizmatičnega kabineta (Münzkabinett) Kart bcmuz. Zgodovini N S e g a reda je bila na razstavi p r e d s t a v l j e n a L O ^ ^ ^ ^ l nj^veških in novoveških medalj in novcev, kj jih je koval Red v teku svojega o* stoia Na razstavi so predstavljene -samo« medalje in kovanci iz zbirk dunajskega tolrnega kfbineta, kar-nikakor ne pomeni, da je razstava zbirke dunajskegai kabi­ n e t skromna po številu ali kvaliteti; prav nasprotno. Ustanovite j zbirke medalj in kovancevTemškegTreda na Dunaju e bil veliki mojster Maksimilijan Franc 1780- 1Ш) Sprva Te zbirka Nemškega reda štela nekaj sto primerkov, njegovi naslednik Pa so zbirlo se dopolnjevali. V prvi polovici 19. ј ^ » » Х л Е Ж У « " katalogi zbirke kovancev in medalj Nemškega reda. Nad 30C» P ^ e r t o v je mio prvič sistematično razdeljenih na šest primarnih skupin, >" te razdelitev je ^ ° * п ° ^ £ 0 in ali drugo stran ni vedno sovpadal z državno pripad­ nostjo. Italijansko zgodovinopisje ni do danes poglobilo te tematike, ker niso bili begunci heroji in hvaležen argument za nacionalno retoriko. Maini se poslužuje pri proučevanju begunstva istodobnega furlanskega tiska, dokumentacije iz deželnih in župnijskih arhivov ter avtobiografskih virov. S pomočjo raznovrstnega dokumentar­ nega gradiva osvetljuje razsežnost pojava, odnos vojaških oblasti do evakuacije in vlogo klera. Tako odhod kot povratek se je v večini primerov odvijal kaotično. V ne­ kaj urah je bilo treba zapustiti dom in se odpraviti na pot. Odločitev, ki je botrovala odhodu ali ostanku, je bila vedno individualne narave. Življenje v begunskih taboriščih, t. i. »lesenih mestih«, je bila travmatična iz­ kušnja. Begunci so trpeli lakoto, zaradi slabih higienskih pogojev so se širile nalez- ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 349 ljive bolezni. Tudi v begunstvu je bila socialna pripadnost determinantna. Pripad­ nike višjih razredov so oblasti udobneje namestile. Znotraj taborišč so duhovniki, zdravniki, učitelji stanovali v »luksuznih« barakah. Neprivilegirani begunci so se mo­ rali medtem privaditi na skupna ležišča. Ker je bila državna podpora skromna, so si morali sami poskrbeti zaposlitev. Odnos, ki so ga imeli s tamkajšnjim prebivalstvom, ni bil lahek. Ključno vlogo so v taboriščih vsekakor odigrali voditelji furlanske kato­ liške ljudske stranke, ki so skrbeli za pomoč, oskrbo in pouk. Pomembna pa je bila zlasti njihova moralna opora, ker so se begunci čutili izkoreninjene in so izgubili svoje tradicionalne oporne točke. Odprlo vprašanje ostaja, naglasa Malm, kako je iz­ kušnja begunstva vplivala na poznejšo miselnost tistih, ki so se vrnili domov. O avstrijski zasedbi, ki jo je na italijanskem ozemlju doživelo 800.000 prebival­ cev piše Gustavo Corni. Po zlomu pri Kobaridu niso mogle italijanske vojaške obla­ sti 'pripraviti evakuacije. Odgovorni, župani, upravitelji, posestniki, so z b e z a l i m e d prvimi. Beg je namreč postal pokazatelj italijanstva. Ostali so le duhovniki Ne za­ radi ukaza z vrha, temveč zato, ker so se bali kaotičnega bega, in ker so bili tesno povezani z župnijsko skupnostjo. Po koncu vojne so bili s strani italijanskih oblasti obtoženi avstrijakanstva in izdajstva. Prihod avstrijskih in nemških cet se je ohranil v kolektivnem spominu kot zelo travmatičen dogodek, kljub temu da se je ljudstvo povsem predalo usodi. Prišlo je do kraj in do uničenja živine. Avstrijske vojaške oblasti so spregledale nasilna dejanja posameznikov. Sele ko so ugotovile, da ne bo prihod do Piave hiter, so se odločile za »racionalnejše- izkoriščanje zasedenega ob­ močja Pričele so z rekvizicijo poljskih pridelkov, medtem ko so dovolile prebivalstvu, da je ohranilo najnujnejše za preživetje. Industrijska dejavnost je v tem času po­ vsem zastala, saj so avstrijske oblasti večino strojev poslale v notranjost države. Po koncu vojne je italijanske oblasti čakala nelahka obnova gospodarstva in družbenega tkiva na sploh, zato, pravi Corni, bi bilo potrebno proučiti obdobje zasedbe v raz­ merju z razdobjem, ki mu je sledilo. Vojno dogajanje v furlanski nižini je bilo povsem različno od dogajanja v gora­ tih predelih. Tisti, ki je doživel vojno v Karniji, se je spominja s protislovnimi^ob­ čutki. Bil je to čas lakote, bolečine, strahu, a tudi čudovitega ognja m novih .Poznan­ stev V Karniji, kjer so hribovske vasi živele povsem odmaknjeno življenje, je vojna pomenila začetek modernizacije. Gradili so nove ceste, dostop v dolino je postal lažji. Tudi v hribih so začeli uporabljati prve mehanske stroje. O spremembah k i j i h j e ^ v Paularu v Karniji prinesla vojna, piše Chiara Fragiacomo, ki se je poslužila izključno ustnih virov. V ustnih pričevanjih je sicer zapazila zmedo v spominih na p r v o i n drugo svetovno vojno, obenem prisotnost tradicionalnega doživljanja č lovekain na­ rave. V pripovedi je vojna sinonim modernega sveta in ločitve od tradicionalne^za­ prte družbe Vojna je prinesla v gore letala in ogenj, pregnala pa m tradicionalnih nadnaravnih sil, v katere je tudi v času vojne verjel tamkajšnji človek. Ce so hribi obvarovali prebivalce Paulara pred hujšimi grozotami, so se prebi­ valci Pozzuola znašli sredi vojnega spopada v oktobru l ^ - O z a d j e ^ ^ sP°Pf o vUve doživljanje vojne furlanskega človeka je Poučil.Giacomo Viola Njegove ugotovitve so izsledek analize ustnih virov, dnevnikov, župnijskih knjig. Vse do oktobra 1917 so prebivalci obdelovali polja, delali v tovarnah obiskoval, sole. V d ^ n a £ g £ r s o moški odšli na fronto, so vodilno vlogo prevzele ženske. S prihodom avstnjsKin cet P a J 0 Ž i S U r S r a S t s a S v e n s k e m in v naših krajih piše p o d p ^ n ^ T u đ i n a slovenski strani, na ozemlju, ki je po letu 1915 postalo P r , l z 0 ^ l ° ^ e N f 5 v " u | e ^ e P ™ vojna prekinila živahno kulturno, družbeno in gospodarsko z i v ] ^ e . Navdušenje ne katerih slovenskih političnih veljakov ob izbruhu v o j n e m imelo' . ™ k f < r e » e J ^ ™ med širšimi plastmi slovenskega prebivalstva V ustnih P r a n j i h je^opaziti ostro ločnico med predvojnim življenjem in vojno, ki je pomenila lakoto, ^ d z «orna smrt. Začelo se je obdobje negotovosti, lakote in s rahu, n e | ^ e n a socialno pnpad nost. Odprtje soške fronte je nedvomno spremendo odnos Slovencev _do vojne ven dar v pričevanjih ni opaziti nikakršnega navdušenja za vojskovanje, niti potem ko je Š1° Zav0vorrn"m°čaVsuJ"o se družine razpršile po svetu, mlajši mošk^so s e ^ " v g T n a različnih frontah, otroci in starejši so odšli v begunstvo V svojem prisPevku P rago Sedmak sledi prihodu italijanske vojske v Brda. Ce so na zafetku bili ~ ™ £ ™ £ italijanskimi vojaki in slovenskim prebivalstvom dokaj vljudni, so se z puzanjem goriška duhovščina, ki je skrbela za begunce, ki so ziveh v »lesenih mestin k m e o voini izkušnji slovenskega človeka govorijo dovolj zgovorno tudi pričevanja, ki j i h ° j e T l e t u 1986 zbrala na Goriškem Dorica Makuc. I n t e ^ u v a n c i so ™ЈПО J ozi- veli v otroštvu oziroma v mladosti, vendar se e kljub času, ki je od takrat mimi, se vedno živo s p o m S Nekateri so po izbruhu vojne zapustili svoje domove in odšli 350 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 2 v begunstvo. Vozili so se z živinskimi vagoni, ne da bi vedeli za cilj potovanja. Do­ move so zapuščali posamezno, redkokdaj se je odselila vsa družina. Vsi intervjuvanci se spominjajo izbruha vojne, slovesa od normalnega življenja, odsotnost oblasti in boj za preživetje. Franc Bone iz Vrha je vojno doživel kot vojak. V svojem spominu je ohranil jasne podobe o smrtni nevarnosti in veliki volji po preživetju, ki ga je spremljala vselej na bojišču. Zadnji prispevek prvega dela publikacije se loteva vloge in pomena fotografij pri proučevanju prve svetovne vojne. Bonassi, Cuscuna in Fabi opozarjajo, da nam fotografije iz zasebnih in javnih fotografskih arhivov ponujajo drugačno, novo per­ spektivo vojne stvarnosti. Vojaki so se fotografirali, ko so odhajali na fronto in ob prostem času. Slike so omogočale sporočanje z domačimi, in so bile potrdilo o njiho­ vem dobrem počutju. Ce so uradne vojaške fotografije ovekovečile retorične poze in obredne trenutke vojne, je fotografske amaterje zanimal zlasti prosti čas. Redkokdaj so slikali vojne spopade, trupla, ranjence. Krutih prizorov niso zanemarili, ker bi že­ leli prikazati le lepoto vojne, temveč zato, ker so si prizadevali potlačiti njene gro­ zote. S fotoaparatom so ujeli trenutke razposajenega življenja, bližino življenja v času smrti. V drugem delu knjige so objavljeni dnevniški zapisi vojakov, vojni spomini in spomini iz ujetništva, župnijske kronike in nazadnje »vojne note« grofa Brandisa. Predstavitev vsakega zapisa se začenja z biografijo zapisovalca in z opisom vira. M a r t a V e r g i n e l l a G u s t a v A j d i č in Z o r a n J e r i n , Letalstvo in Slovenci 2, od prve do dru­ ge svetovne vojne. Ljubljana : Založba Borec — Mladika, 1990, 224 str. A 4. Več kot poldrugo desetletje trajajoče prizadevanje, da bi Slovenci dobili knjižno zgodovino svojega letalstva — ves čas je glavno gonilo te akcije Franc Sever — se je z izdajo druge knjige v seriji Letalstvo in Slovenci tretjinsko uresničilo. Vseh šest knjig naj bi se, po prvih dveh, ki časovno segata od pionirskih začetkov prek prve svetovne vojne do začetka druge, razvrstilo takole: 3. druga svetovna vojna, 4. po­ vojno klubsko tehnično in športno letalstvo, Slovenci v vojnem letalstvu, 5. prizade­ vanja za slovensko letalsko industrijo ter samogradnje, 6. komercialno letalstvo. Ure­ sničitev celotnega projekta bo trajala morda še desetletje in povezala delo več avtor­ jev. »Letalstvo in Slovenci 2 — od prve do druge svetovne vojne« sta napisala dva avtorja: Gustav Ajdič in Zoran Jerin. Ker sta bila v obravnavanem obdobju ali sama aktivna (Ajdič) ali pa sta s svojim letalskim delom nanj neposredno navezovala (Je­ rin), osebno pa sta poznala večino akterjev medvojnega časa, ima njuno dolgoletno zbiranje avtentičnega gradiva in sedaj knjižni zapis večidel vrednost vira. S to kako­ vostjo je zaradi neponovljivosti tudi edinstveno; na njegovi osnovi bo kasneje, po pritegnitvi dodatnega in primerjalnega gradiva, mogoča sinteza po vseh pravilih kri­ tičnega zgodovinopisja. Kar velja za tekstovni del, je mogoče ponoviti tudi ob bogati slikovni opremi knjige, ki jo je založba oblikovala v kompromis med široko dostop­ nostjo ter komercialno zanimivostjo in strokovnostjo. Obdobje, ki ga avtorja obravnavata, je bilo v svetovnih razsežnostih zelo razgi­ bano in še polno velikih individualnih dosežkov. Globoko v trideseta leta so vsaj na področju prevoza velikega števila potnikov na večje razdalje prednjačili zrakoplovi (predvsem nemški cepelini) ; šele nesreča »Hindenburga« leta 1937 je — po vrsti ne­ sreč orjaških od zraka lažjih plovil — le-te izločila iz nadaljnje konkurenčne borbe z letali. Potniško letalstvo je bilo tedaj, po številnih prvenstvenih preletih oceanov in celin ter še številnejših ponovitev teh dosežkov, pripravljeno, da prevzame vso težo nadaljnjega razvoja javnega zračnega prometa. Športno letalstvo je imelo za razvoj celotnega letalstva med dvema vojnama izredne zasluge, saj so prav na teh letalih preskusili največ teoretičnih spoznanj iz aerodinamike in praktičnih predpostavk za njihovo tehnično aplikacijo. To še posebej velja za poražence iz prve svetovne vojne, ostro omejene v vojnem letalstvu, ki pa so urili svoje kadre za športnim videzom. Ob nastopu fašizma in nacizma sta Italija in Nemčija iz te osnove hitro zgradili močno vojno letalstvo, tako da je bila njegova udeležba v španski državljanski vojni prava generalka za prihodnji svetovni spopad. Tehnično so se vijačna letala na koncu tega obdobja približala skrajnim hitrostnim mejam, vendar pa se je že najavljal reakcij­ ski pogon, in to v dveh smereh: za pogon letal, pa tudi za nekoliko kasnejšo uporabo v vesolju. Razvoj slovenskega letalstva je bil na splošno usklajen s svetovnim, seveda z ustreznimi redukcijami in kasnitvami zaradi slabših možnosti. Tako cepelinov pri nas seveda ni bilo, pa tudi potniško letalstvo je bilo skromno tako po potnikih kot prele- ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 351 tenih kilometrih1, in pretežno lokalnega značaja. Klubska in privatna motorna letala je bilo mogoče sešteti na prste, letalske industrije na Slovenskem skorajda ni bilo, čeprav ni manjkalo tovrstnih individualnih ter skupinskih prizadevanj. Delež Sloven­ cev v tehnično dokaj zaostalem jugoslovanskem vojnem kopnem in vodnem letalstvu, zlasti v tehničnih službah, je bil znaten (Ajdič je oskrbel kar se da popolne spiske), kar se je odrazilo tudi v njihovi udeležbi v aprilskih vojnih dogodkih leta 1941. Naj- popolneje pa sta v knjigi obdelana množično jadralno letalstvo (Ajdič) in konstruk- torska ter samograditeljska dejavnost (Jerin). Pri takšni delitvi tematike se je bilo skoraj nemogoče izogniti dvakratnemu opisovanju nekaterih pojavov, ki segajo na obe področji, so pa v knjigi prikazani z različnih, dopolnjujočih se zornih kotov. Aj- dičeve opise klubske dejavnosti nekoliko bremeni od kluba do kluba ponavljajoča se osnovna razvojna shema od skromnih začetkov s preprostimi drsnimi letali, prek uspešnejšega letenja na sposobnejših letalih, do prav ambicioznih poskusov, ki pa jih je večinoma zatrl izbruh svetovne vojne — ta razvoj bi bilo mogoče gospodarneje in tudi pregledneje prikazati zbirno. Množico nadrobnosti, za katerimi brskajo tisti, ki v njih iščejo omembe svojih znancev, povprečnega bralca pa začenjajo dolgočasiti, bi kazalo deloma prenesti v opombe. Jerin se je za lažjo bralnost odpovedal boljši teh­ nični dokumentiranosti, napoveduje pa jo v posebni knjigi, namenjeni tistim, ki jih ta vidik zanima v nadrobnosti. Kljub sorazmerni obširnosti in pestrosti je mogoče v knjigi pogrešati časovno primerjalno preglednico ter nekatere ključne dosežke, pomembne tudi v mednarodnih primerjavah. Tako v njej ni niti omembe Celovčana Jožeta Zablatnika, začetnika gradnje potniških letal (neposredno po koncu vojne od 1919). Res da ga svetovna lite­ ratura pozna kot Sablatniga, vendar bi naša morala upoštevati njegov slovenski izvor. Goričan Zlatko Bisail, ki je bil vse življenje zaveden Slovenec in je začetnik množič­ nega letalskega modelarstva v Avstriji in Jugoslaviji, avtor nemško pisanega (1931) ter štirih srbsko pisanih (v cirilici 1934—1939 natisnjenih) učbenikov, prav tako ni niti omenjen, čeprav je nekaj pisanja o mednarodno uspešni modelarski dejavnosti jugo­ slovanskih klubov, v katerih je Bisail deloval kot inštruktor (modelarstvo nasploh ni kakovostnejša komponenta te knjige). Omenjen je sicer fizik Leopold Andrée (kot »prof. Andre«), vendar ni besede o tem, da je v medvojnem času izdelal sistematično in obsežno slovensko letalsko terminologijo (ohranjeno!). Izostale pa niso le posamezne markantne osebnosti, ampak tudi celo, v tem času v svetu zelo aktualno področje iskanja vijačnemu alternativnega pogona, pomemb­ nega za nadaljnji razvoj letalstva in vesoljske tehnike. Čeprav izredno omejeni v možnostih, so se v ta prizadevanja vključevali tudi pionirji slovenskega rodu, včasih s presenetljivimi uspehi. Tako je npr. Miroslav Stumberger v letih 1923—1925 oprav­ ljal poskuse z raketno poganjanimi modeli, in je v tem času razvijal tudi raketni mo­ tor na tekoče gorivo — sočasno s takšnimi najnaprednejšimi poskusi v svetu. 2e omenjeni Bisail je leta 1928 kot študent na Dunaju izdeloval modele raketnih letal, s skupino somišljenikov pa gradil reakcijsko poganjano leteče krilo. Herman Potoč- nik-Noordung je leta 1929 napisal knjigo o raketni ter vesoljski tehniki in njeni upo­ rabi (imamo jo v slovenščini); za to delo je Wernher von Braun izjavil, da je bilo učbenik generaciji, ki je prva spravila človeka v vesolje. Kljub Potočnikovemu slo­ venskemu izvoru in tudi posegu na področje letalstva (načrtovanje transkontinental- nih reakcijskih poletov), ga knjiga niti ne omenja, če se že izogiba Franju Bratini, ki je bil s svojo zamislijo brezelisnega pogona zares na napačni poti, je pa vzbudil po­ zornost celo pri Mihajlu Pupinu in tudi dosegel patentno zaščito. S a n d i S i t a r V i d V r e m e c , Pinko Tomažič in drugi tržaški proces 1941. Koper : Lipa ; Trst : Založništvo tržaškega tiska, 1989. 344 strani. (Zbirka Primorski portreti.) Naslov je nejasen in zbuja dvome. Je to življenjepis Pinka Tomažiča s posebnim pogledom na njegovo vlogo v navedenem procesu? O človeku, ki je dočakal komaj 26 let, življenjepisnega gradiva ne more biti veliko — ali pa morda le? Domneve se razkadijo, ko bralec pregleda kazalo knjige: cela vrsta poglavij nima s Tomažičem nobene zveze, razen da dajejo zelo splošen okvir kot podoba razmer in dogajanj na Primorskem, kjer je potekalo Tomažičevo življenje in delovanje. Vrstijo se poglavja kakor ,Primorska od zasedbe 1918 do fašističnih izrednih zakonov 1926', ,Prvi tržaški proces v septembru 1930', pa dve poglavji o ilegalnem delavskem gibanju na Krasu (1930—1935), in še ,Delavsko gibanje od Krasa do Južne Furlanije 1933—1935'. Vmes je tretje poglavje, ki na 12 straneh govori o Pinkovih mladih letih, a še tu prav malo in z nekaterimi zelo- plehkimi označbami: kako sta s sestro »osrečevala starše od mla­ dih nog« (stf. 85), ko od drugod vemo, da ni bilo čisto tako, ali da je »marsikdo od 352 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 2 mimoidočih zamaknjeno prisluhnil«, ko je Pino igral na gosli (prav tam) — s takimi trditvami bi nam avtor pač lahko prizanesel. Ali recimo: kakšen smisel lahko ima v tej knjigi objava obsežnih statističnih preglednic o številu prebivalstva v kraških naseljih v 20. stoletju (v 4. poglavju)' Take reči so za knjigo samó balast, pa je takega blaga tudi pozneje še veliko. Bralec zaman pričakuje vsaj poskus, da bi bil Pino Tomažič prikazan kot značaj, kot mlad človek, ki se je pod raznimi vplivi razvil v prav takega zagnanega bojevnika za de­ lavske pravice, kakršen je postal. Sploh je v knjigi vse drugo podano izčrpneie od Tomazičeve podobe. Po četrtem nastopi Pino vnovič v 6. poglavju, ki govori o njegovem pobegu v Jugoslavijo. Ker ni hotel služiti v fašistični vojski (ki se ji pozneje le ni mogel og­ niti), je konec septembra 1935 skrivaj odšel čez mejo v Jugoslavijo in ostal tam do decembra 1936. Tedaj so ga jugoslovanske oblasti — zlasti zaradi političnega delova­ nja med primorskimi emigranti — izgnale iz države. Januarja 1937 se je vrnil domov, junija pa so ga že poklicali k vojakom. Služil je v Pizi in ostal tam do oktobra 1938. S tem je bil pravzaprav odrezan od dogajanja na domačih tleh prav v času, ko so razmere vse bolj dozorevale za nov svetovni spopad. Zato ga tudi v naslednjih dveh poglavjih v knjigi ni dosti zraven. Nekaj več besed je namenjenih le njegovemu in Budinovemu listu Delo, ki sta ga izdajala leta 1939. Sklepni dve poglavji pa sta že namenjeni Drugemu tržaškemu procesu, najprej aretacijam in policijski preiskavi, potem procesu samemu. Vse to smo lahko brali že drugod — avtor sam navaja v bibliografiji številne vire — in bolj zgoščeno. Značil­ nost Vremčevega pisanja je namreč brezkončno naštevanje oseb in drobnih podatkov o njihovem početju, podatkov, ki prej zabrisujejo kakor dopolnjujejo podobo celote. Človek si kar oddahne, ko je tega konec in ko pride do dodatka, namreč do nekaj pisem na smrt obsojenih, ki so zares pretresljivo branje. Celo o Pinkovem značaju in o njegovem razmerju do staršev in sestre bo bralec v njegovih štirih pismih, napi­ sanih malo pred ustrelitvijo, našel in razbral več kakor poprej v vsej knjigi. Prav zares ne vem, kakšen je namen tega dela. Prikazati osebo in delovanje Pina Tomažiča? To se ni posrečilo. Kakih omembe vrednih novih podatkov knjiga tudi ne vsebuje, skoraj vse je bilo povedano že drugod. Da bi knjiga »dajala poučno pa tudi vzgojno čtivo tako za mladino kot /za/ starejše bralce«, kakor upa Salvator Žitko v spremni besedi, je po mojem prazen up. S knjigo, kakršna je ta, je lahko ustreženo le malokomu — kvečjemu tistim, ki o teh rečeh niso še nič prebrali drugje. Slišali smo o velikih težavah založbe Lipa, pa saj ne more biti drugače, ko je njena založ­ niška politika /bila/ taka — izdajanje knjig,'ki se ne morejo dobro prodajati. Morda je avtor hotel preveč in dati vsakomur nekaj, a to se mu ni posrečilo. Kako čisto dru­ gače je znal Fulvio Tomizza prikazati usodo Pinkove sestre Danice in njenega moža Stanka Vuka v knjigi Mladoporočenca iz Rossettijeve ulice! Morda je moje razočaranje večje zato, ker sem knjigo vzel v roke z velikim za­ nimanjem in z upanjem, da bom zvedel kaj več o Pinku Tomažiču, človeku, s ka­ terim sem se kratko srečal leta 1939, ko sem na počitniškem zamejskem popotovanju skušal spoznati čimveč primorskih in tržaških Slovencev. Med drugimi sem spoznal Nadija (Bernarda) Semerla, dostikrat omenjenega v tej knjigi. Bil je neverjetno po­ žrtvovalen fant, izposodil si je motorno kolo, da me je lahko peljal na nekaj bolj oddaljenih koncev. Prav Semerl me je seznanil s Pinkom Tomažičem. S tem sem po­ tem med bivanjem v Trstu govoril nekajkrat. Bila sva približno istih let, jaz dobri dve leti mlajši, a po šolanju pred njim, tako da sva se pogovarjala na precej isti ravni. Dobil sem vtis zelo odločnega človeka, trdnega v prepričanju in v pogledih na svet in življenje. Zame je bil še posebej zanimiv, ker je nekaj časa prebival v Jugo­ slaviji (ni mi povedal vzroka, dal mi je misliti, da je hodil tam v šolo, deloma je bilo to tudi res) in je imel o naših tedanjih razmerah realno podobo, medtem ko so bile predstave njegovih vrstnikov o tem prav meglene, povečini zidealizirane. Moj krščan­ ski svetovni nazor ga ni motil, vendar mi je dal zelo določno vedeti, da je prepričan komunist. Za dvome o Sovjetski zvezi, ki so jih v tistem času potrjevala že številna pričevanja (André Gide, Panait Istrati, Ignazio Silone in drugi), je bil povsem nedo­ stopen. Zanj je bila to obljubljena dežela, in čisto razumem, da je v poslovilnem pi­ smu tovarišem zapisal : »... smo se vedno bor i l i . . . za ustanovitev slovenske sovjetske republike in za zvezo sovjetskih republik vsega sveta«. Danes, ko potekajo prav na­ sprotni procesi, moramo njegovo prepričanje gledati pač zgodovinsko. V tistem času in v svojem okolju kot socialno čuteč mladenič ni mogel misliti dosti drugače, še po­ sebno, ko je povsod okoli sebe čutil teror in krivičnost fašističnega režima. Mislim pa, da je njegov nazor vendarle temeljil predvsem v razumu, medtem ko mu je manj­ kalo miselne širine in čustvene dojemljivosti. To se je pokazalo tudi tedaj, ko je tako slabo prenašal dejstvo, da se je njegova ljubljena sestra Danica poročila prav s člo­ vekom iz drugega, krščanskega tabora. Morda ga opravičujejo njegova mlada leta, tedaj je človek velikokrat strogo načelen, poznejša leta ga omehčajo in zmodrijo. \ .; l . . ZGODOVINSKI QASOPIS 45 . 1991 • 2 353 Pravo podobo Pinka Tomažiča morda še dobimo, in to bo lahko drobna knjižica. Sicer pa je Vremčeva knjiga napisana v dovolj dobrem, tekočem, večidel pravil­ nem jeziku, skoraj brez napak, ki kazijo toliko današnjih slovenskih knjig. (Tudi ti­ skovne pomote so prav redke.) Kvečjemu bi mu lahko oponesel «-prisotnost cele vrste vprašanj« (8) in dvakrat zapisano trditev, da so »zahtevali osvoboditev obtožencev« (268) namesto »oprostitev«. Nekaj se je najbrž izgubilo iz stavka, ki se glasi »ko sta nacifašizem povsem razgalila svoj pravi obraz« (8). Priznam tudi, da nisem nikoli slišal, da bi bil Jurčič napisal roman o Štempi- harju, tako da bi si bili mladi tržaški uporniki to ime izposodili »po junaku iz Jurči­ čevega romana« (185). Da ne gre za kako zamenjavo? J a n e z G r a d i š n i k La cultura slovena nel Litorale. Gorizia. Amministrazione provinciale di Gorizia, 1988. 140 strani in številne ilustracije. Lojze Bratuž po 50 letih. Uredila M. in R. Lojk. Gorica. Goriška pokrajina, Od- bomištvo za šolstvo, 1989. Izdano dvojezično (italijansko in slovensko). 88 strani. Naneslo je tako, da z zamudo poročam o dveh izdajah, ki sta prišli k nam čez našo zahodno mejo in sta vsekakor vredni kratke predstavitve. Obe je izdala Goriška pokrajina in obe vsebujeta gradivo s simpozijev ali seminarjev v Gorici. Prva je na­ tisnjena samo v italijanščini in vsebuje predavanja s študijskega seminarja goriškega Instituta za družbeno in versko zgodovino. Seminar je bil v oktobru in novembru 1886, vendar je knjiga izšla šele decembra 1988. Med sodelavci srečujemo znana ime­ na. Pisatelj Alojz Rebula govori (in piše) o Evropi na slovenskem poldnevniku in slo­ venski omiki od začetka 18. stoletja; Branko Marušič o slovenski kulturi v Primorju v 19. stoletju, Lojzka Bratuž pa o dvajsetem stoletju. Bolj specialne umetnostne štu­ dije objavljajo še Emilijan Cevc, Borut Uršič in Milko Rener. Knjiga je prelepo opremljena z ilustracijami, med katerimi je precej barvastih, na koncu pa sta dodana abecedna seznama osebnih imen in krajev, omenjanih v knji­ gi. Na prednji platnici je Primorska iz slovečevega Kozlerjevega zemljevida. Knjigo je uredil Milko Rener. Za tukajšnjega bralca je pravo presenečenje druga knjiga, ki je izdana dvoje­ zično, v italijanščini in v slovenščini. Njen naslov je Lojze Bratuž po 50 letih in vse­ buje predavanja s simpozija z enakim naslovom, ki je bil v Gorici 4. 4. 1987 (knjiga je izšla 1988). Usoda Lojzeta Bratuža, glasbenika in skladatelja, bi morala biti današ­ njemu Slovencu znana: fašisti so ga zaradi velike dejavnosti tako zasovražili, da so ga konec decembra 1936 prisilili, da je izpil strupeno mešanico mineralnega olja in bencina, od katere je po dolgih mukah umrl 14. 2. 1937. Na simpoziju ob 50-letnici njegove smrti so govorili dr. Mirko Spazzapan, dr. Branko Marušič, Don Luigi Tavano in dr. Zorko Harej. V knjigi pa sta dodana še govora s spominske slovesnosti, ki je bila v Podgori pri Gorici 15. 2. 1987 (govornika Silvino Poleto-Benvenuto in prof. Al­ bin Sirk). Dodanih je še nekaj objav iz tiska, med katerimi je najdaljši zapis Don Luigija Tavana ,Lojze Bratuž, nedolžna žrtev' iz lista Voce Isontina. Kot izdajatelj je podpisano Odborništvo za šolstvo Goriške pokrajine; knjigo sta uredila M. in R. Lojk. O namenu objave govori kratka uvodna beseda, ki sta jo pod­ pisala Mirko Spazzapan kot odbornik za šolstvo in Gian Franco Criuci kot predsed­ nik. Naj iz nje navedem stavek o namenu objave: »Goriška pokrajinska uprava z ob­ javo te knjige ne želi le bežno prispevati k utrjevanju spomina, ki je že tako živo prisoten v splošni zavesti vse goriške slovenske skupnosti še iz časov njenega proti­ fašističnega odpora, pač pa se s tem pokloniti sinu te naše zemlje, ki je kot drugi in še bolj ko drugi doživljal bridkosti tistega krutega in sovražnega zgodovinskega ob­ dobja.« Dostikrat se upravičeno pritožujemo nad krivicami, ki se godijo slovenski manj­ šini v Italiji. Dejanja, kakor je objava teh dveh knjig, pa kažejo, da le ni vse tako črno. Goriška pokrajinska uprava je s tem pokazala veliko dobre volje in resnične skrbi za tamkajšnje Slovence in za to, da njihovo kulturo in njihova narodnostna pri­ zadevanja predstavi njihovim italijanskim sodržavljanom in sploh kulturni javnosti. J a n e z G r a d i š n i k Sfati з a f o n » * S «Ž m « . g c o H»S«ç f t * C > б 3 S'S м h • » v "S> o § oŠS §Se3Sf 4**8.1 ~ « fichez" a » ** o s C o « C M SPc3 и e S S > «" o o£S e м » ft.5s«î> s i з U N « 3 „ т з о с 2 т c S S ^ g , ; lëB~*âQ2 C a o g и M М И 3 S - 3 o > S f t > •Jrt a 0 , j , g с д ae2- eoS « I I I i - | i y iti S&ISSTÏ « ne ja ¥ I i? 3 o C CS f i - II si >s IB тТ 1 a a fi % ci i « ^ <л V S S W ce _ U albi* u> - 5 eu Q ee 13$*- S I ce art ^ ^ S Sa o ß p o ' S g j e С fc, Ç9 N J) /Ss«- Л e сб S«1» * _ " 2 S f > - o c S g S o S IS • V N t. S « З Ј H i ; t, ti a и а т з д e. •2 i i i ce 13*3 CD Ф e ce S3 S! S «S Sé** « &?5 9 в assess « » « o ce o ce e S §••03 3.» »«u g o 2 ^ o ça " 5 тз g g o,- S, C m ^ oP« « e tì-t? t ) N x o < 5 B | - - - ^ « c 2 c S « S Ä 8 2 öS >?3, " S * . , u 3 C Su S .S N G « o U > n " ? 0 O о С б Т З о £ ћ О л ' « ^ p з £ .£ o a t " ™ l i t t î « ( - f t ö t S S " S B 2 e-o _ » o ? re з S H . - . P P I P H ^ P - ^ ' E n « 9 - в o g p j e u " S . - 3 o 3 r з < s? 5.° Sore M 2 .£Sre ï Ç » £ ' P a r i s ! 2-2-s 'Ocre".- . p TO<< i n i i l i o И p л и 3 H s ~ S N •coq M Q, " o 1 s. -Ü,E ЗД ft» o o Ф s. 5 9 з. rt se ft » » OJ p er o ff r. e e e 3 a£.5se Si? peri lent rts, C o м C er § o » M ff <° Q < D { 1 * ^ o n 3 p Et §-ro . 5s S. s o s e c asg. > » ч s ö S »ä " S .: « • T 3 S o з г е H " S è 2 J* S 3 3 re tjre "•äg «!»» »Eg 8-3" E 3/ re re =• П 3 s. SS in и n s g ff P 3 И A i re č 2! o* p [a* S' 3 3 p P o o s s и -o ff 3 - 2 ff » - f f C ff o S a » «S IS o S o o § 3 ' S? • o O M 3 I a re ff и re o S « . >»> . to H ""I з С S i «! 2 S o u m 3 „ re o CT " ' T CT 3«QreS§ë "^ lo&fo » 3 3 - S a ß c " J O B З а "o- ? 3 » n » о и г е г е о £ „are 3 —o g » g o » » c S r o 3 y ! o S r e Sre a S S c a !*Ö osa45 2 с г е з ч С а д re o rt sr F X E O re з - с е г е o g r e S r e S j , » 2 S ^ § i ' - n S - * o 2 3 3 o £ > g ä a Ss » < _ are a -i » 2 ^ » «•3.™ a " ^ « o ô g - B r e S " и - » Ш з a ï? S 3 S ™ " O ä s » i-* M re t 3 ^ о 2 з aas 3 ö re te 3 - M 3 S N •om • 0 «as t a ft< СД en S ta' 0 4 S* s» » A re 5 3 •? «5 se J " !? 0 3 p ftS P si I» P ta» 1 P O »re re 3 ce «*> n re P в et a s »a-' p S » A ? f» 1 ш P < P ч S" 3 OD S u l . И Q и e 3 2 ïï2 3"-'1w TOÓD " S P o 4 ?« 0 a »s 1| Sa (D !> co 1 0 g*4 • T 1 {« •O О О г Ј В М 2. с з a ff 2 S tu , *< re (w C- • re » S re 3 Î O M B H I - " t r s a ~ Š T S 3 s /S . —O » M 3 g p i t j r » I îï'Sîï C 2 I' re *-. д 3 U T o p -• 3 3 » o & O S S " S-O 2 c S n - r e 3 a « p .-a 3 re.ttSs;3 S »aff i? S • o f ? » » 3 . - »fg™§T i n S S - w r e i p S M o s «s _ f •' O t ? " * * j p „ a » S » c H a 2 . B t, 5?oEs 3 o ° S g S « S 3 M » P 5 tfs.B'otta O n>W 3 3 s rt- i 1 £0 Ol . M ГЈОГЧ • o p- o . g o I < и 3 S §1 IS re I H P Ï 5 prt w ree 1 _. M l 3S •e Ö p p n<< P s 2 re S i CR ca CA & e 5 м -4 re I s? ° p га p>. a roo Ü, o "» «1 M r t - P < 3 f ore Џ a«' s ree S Z o >> X o o u CM OS «ft - p* m en co Д p СЧ co > a v «Ì >•* rt co" >27 ч i j S"8 W o «Htf ï O ' •Ss 0) O h g : 3 h A TJ оз 44 C co s§ ta j ^ ce g I 2 a MM v o s o 2 Q » a) rt N bi S rt cu > 4) S s CJ 'G oo" 8 i 1 es « «" xn OS a» i » «T C te 3 3 !? V] 9 CA 3 co ! o S N C W C W 0) g, C/l i i a> o д ti i i > - 2 - " £5 C 0) O З Ш П О Ј T - » v ^ m slol^>* s 'essi •5 2 ! 2.2 S S Q ce a) C i - g cu — to — И « i D 5» (U C S M E; ^ -*-* „ , s si . 0 ! > C 09 3° ss? o) -I л ca er? CÜ0 Ç s aS-s"? з > i 3 0 - П « N C E= flj 'Г •* ce o g e o a es t ^ °££££ : < Ï C B B O I B B ; •iT tO SÉ» и o - 'S «!> Cfl o W O M o S 60 ! s « s. « 3 î> c« SS rtfi ' O Sa «S S« e « 0) > «S i i i ce i oe g - § S 3 > ï î ; ž з ce 0)-£ O > • o M « a g o !»*« o) „*S^ V U 3 C > > t, .?? r 3 e W c И a; D S^Sce " S S ^ CQ CO _ 'C o 3 Ä - т п О CO CO !> i-i C CO -< Д O T a S д П - o и~* ce 43 ld>:S,SSc5<: >% " „ B o « 2 S д g ce c e y Ä ö S : >; сич* e c o v t j cu o ош о,вд ce »JH > ce 00 > >£ C U & « gg Г З fc4'>7 C*S S? Sm" N T ? <« "1 CS o I hi e N O is « O 9 O a 0 Ш to M »И £ e-to ce C ce 3 3 5" a o 03 ce .5 > o 0 u N Z - B o j g ce e ** 5 ' " ' S o - J o oi CU S « ö S •E> ce e >•- ä5 11 SsIsS|cSa>ö ^ 3 c e " ÖS ^ hi 2 fcT< «> o m ce Ä •M ß *д o ce H hl -r-» »s •O i-l e j _ •O i .& S « Ì4 OJ > š « 0 co OS J o CU N So ha •^ > ï ! o :> O.T3T1Ï o !" b « c S 2 3 oŠ« o CS« ï?5 c s o o) > S S; o.a c •S > « i g-iTT " o 0 , •Ocofs.p^So)! " t j u 2 a . ï " « « c ï 3 i - 2 ce o O c o c Ä S ! - . S O T ! * i > » » N c a u Д o) ce ^ r 1 ce *н ON!>'S S ° a N « i « o J , , a » «» fi 2,-n t i T) Л и ce h- оод « o) i ce o c •H > g « rj ïî .s 2 co g " S c •" > o l S « J) njrt o 0> O g ï ï S o e ) S j 3 . S o a ) K S co M A S o c a З г е o ' 3 a * 2 2 re"S " Ils 5 '» P • н, (D м. "O o 2 o з «. 3 л o s o з ! Г § В . га S a SS"5 8. » б и 5. 82S» » ° —" s 2 S a S o и Art- w > » S a s ? e g « » „ P E » •i S m « u 3 tJïq • o В So .» l ä з - E gs if IS » SR rt O rt- O » g - i s § £ ffff » * S s g- 2! o и g rt ra - p i . » 2 B o n s.» 1° P a 9 (C H S л ° об ca Z o-a o a° S S i o < n (t gl S r- rt м C œ S- M 9 § g S o c B.Ç a r e t re M . » » o i - » U S î p • re p;!» л rt-Ol p g f P g S i O » 3 O ; B S ( » Î 3 S ^ 3 rt. re р - м 3 - c S È S«*» !? ! g _ ' ff« S re S ï | aafä | I |3 C S-O-Ha 1 1 а CT rt- „ e £ ° " < P o re S 3 B & » g S i R S 3 n «S . ч n ? S 5 3 | " S | g 2 re o . и * o g м o , о з г е м г е З . ö ' a ' a ' + o r & a з 3 S —» S 3"oirt- i M *+• м " _*. ^ г* *з> £П1 EJ e+ (t> S o? tu X C c+ ° C ro & 2 2 Cfl S" « -. S B £ (S 0> & и « l u E* ? c: • + S . I + 0 P (D u - 2 3 „ з5§4за5"оа » T O ^ g ^ v j g - B g . ssSg-SR-aa S ST o. o, o. i ^ S i . M a B re ~ w a W 3 w H N •Oeq te a. 1 s. g 3 •ШЕ ^8" O 0 SU И S' Sa" S 3. n w re S. c' a СЛ ï» Ш z o EC D re 3 3 ta S" 9 re ? 2! re sä o o s n сл re i а •< r1 < 0 p г â 9 o n er ч ч в P SB 2™ o » 3 - У S » «;г. e » V B os* rt" P" p 3 t p 1 * o U K » "'S » S iS* O ™ rt p a N1(5 3 ^ o P o p 3 p § o CO N U ел 3 CD CO te t o ce to CO •3 1 o o V! r D SS nI: lui? U •оач ' o N e. S o l * £ n â a - ? S g » & S o ' 2<"аб»з1зр» JsasSgpaEpg S a S g o r e ^ c o o s ; a s p н §4 s r о < Н.СО H 0 p з б S 3 o a c » S S1 3 - B 8 n , ä & g r t . M a g p P g l ï re 5' c ' £ o O D" - > Ï R ' ö 3 M » . Š-3.S» » » « » ' » Досди o g_m re C Q.O re / Sosgisä « . o g a - g S r e l o g j . 5 l r t K r " > S r t . f t f f S - - ' S3 £ ° 0 "P & Ч a c p s P TJ > l »tre C* ID J rtO И O O 4- »- „ * 3 ( » И 2 Н , И rt||^s°3gas s'a o _re art."»". re a a« s a s 4 » c 3<< R-P ° 5 5 œ d S s L § g a ?Sa.î a o B a S 8 r t a | » J c a " a trereg" TS S N •aia • o to p, ^ 5 I < s Eß' O K O 5ц S* C t r l * S e »s 2 o * ž Si? 2 p p S' s 1 = & Š § : r e | B r e a g g s3o : B§ t tSärea|S t reS3a-g.n 2 mrt. a ra ff S " re >Ert -r t -p ^ o i t ^ r e - ^ M » 3 3 r e & £ » I g < S r e - o b n > n ' r t . S£ 2, » p rt. C 3 ° » E g 8 w ^ p 5 p : r o K* 2 .P N 3 w 3 S re д2.«.з S ^ f t - rt-teSaoB o » p o 3 o ° * a a m ° c rt" B и г е о . и а а « и . » о А ° .Ç n , s ! SSa B 3-S , 3- ss^ìT^apfis m i r a ö o . 4 »• p (Л 2 и I» a3 si 6 p re 3 2 p B. ZGODOVINSKI ČASOPIS (ZC) — osrednja slovenska historična revija glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, v Ljubljani, Aškerčeva 12/1, telefon (061) 332 611, int. 210, lahko dobite naslednje zvezke «-Zgodo­ vinskega časopisa-« (ZC) : 1/1947 (ponatis 1977) — 52 din 33/1979, št. 1 — 2-3/1948-49 (ponatis 1988) — 72 din 33/1979, št. 2 — 4/1950 (1987) — 68 din 33/1979, št. 3 — 5/1951 (1987) — 96 din 33/1979, št. 4 — 6-7/1952-53 (1986) — 140 din 34/1980, št. 1-2 8/1954 (1990) — 160 din 34/1980, št. 3 — 9/1955 (1989) — 72 din 34/1980, št. 4 - 10-11/1956-57 (1990) — 160 din 35/1981, št. 1-2 12-13/1958-59 (1991) — 240 din 35/1981, št. 3 - 14/1960 — razprodan 35/1981, št. 4 - 15/1961 (1989) — 56 din 36/1982, št. 1-2 16/1962 — pred ponatisom 36/1982, št. 3 — 17/1963 (1978) — 72 din 36/1982, št. 4 - 18/1964 (1980) — 68 din 37/1983, št. 1-2 19-20/1965-66 (1985) — 84 din 37/1983, št. 3 — 21/1967 — pred ponatisom 37/1983, št. 4 — 22/1968, št. 1-2 (1983) — 40 din 38/1984, št. 1-2 22/1968, št. 3-4 — razprodan 38/1984, št. 3 - 23/1969, št. 1-2 (1989) — 44 din 38/1984, št. 4 - 23/1969, št. 3-4 (1989) — 36 din 39/1985, št. 1-2 24/1970, št. 1-2 (1981) — 40 din 39/1985, št. 3 - 24/1970, št. 3-4 (1988) — 44 din 39/1985, št. 4 - 25/1971, št, 1-2 (1985) — 44 din 40/1986, št. 1-2 25/1971, š t 3-4 (1986) — 44 din 40/1986, št. 3 — 26/1972, št. 1-2 (1980) — 52 din 40/1986, št. 4 — 26/1972, št. 3-4 (1984) — 48 din 41/1987, št. 1 — 27/1973, št. 1-2 (1989) — 44 din 41/1987, št. 2 — 27/1973, št. 3-4 (1988) — 48 din 41/1987, št. 3 — 28/1974, št. 1-2 (1988) — 48 din 41/1987, št. 4 — 28/1974, št. 3-4 — razprodan 42/1988, št. 1 — 29/1975, št. 1-2 — razprodan 42/1988, št. 2 — 29/1975, št. 3-4 — 76 din 42/1988, št. 3 — (kmalu razprodan) 42/1988, št. 4 — 30/1976, št. 1-2 — 48 din 43/1989, št. 1 — 30/1976, št. 3-4 — 44 din 43/1989, št. 2 — 31/1977, št. 1-2 — 76 din 43/1989, št. 3 — 31/1977, št. 3 — 64 din (kmalu 43/1989, št. 4 — razprodan) 44/1990, št. 1 — 31/1977, št. 4 — 36 din 44/1990, št. 2 — 32/1978, št. 1-2 — 48 din 44/1990, št. 3 — 32/1978, št. 3 — 36 din 44/1990, št. 4 — 32/1978, št. 4 — 40 din 45/1991, št. 1 — 48 din 44 din 40 din 32 din — 56 din 32 din 32 din — 48 din 32 din 28 din — 44 din 32 din 28 din — 40 din 28 din 32 din — 40 din 28 din 32 din — 44 din 36 din 32 din — 48 din 36 din 44 din 48 din 44 din 44 din 44 din 40 din 40 din 44 din 36 din 40 din 40 din 40 din 44 din 40 din 48 din 52 din 60 din 80 din Člani zgodovinskih in muzejskih društev s poravnanimi tekočimi društve­ nimi obveznostmi imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. Za nakup kompleta ZČ odobravamo poseben po­ pust. Za naročila, večja od 300 dinarjev, je možno brezobrestno obročno odplačevanje. Ob takojšnjem plačilu pri nakupih v vrednosti nad 500 din dajemo dodatni 10-odstotni popust. Za naročila iz tujine zaračunamo 60- odstotni pribitek na cene knjižne zaloge. Pri poštnini nad 8 dinarjev za­ računamo dejanske poštne stroške. Ponatise vseh zvezkov ZČ, ki so že razprodani, lahko naročite v pred­ naročilu po posebni nižji prednaročniški ceni. Bibliografsko kazalo za prvih petindvajset letnikov ZČ stane 32 din. Pu­ blikacije lahko naročite in prejmete osebno na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, prav tako pa tudi po pošti. ZČ, Ljubljana, 45, 1991, številka 2, strani 175-354 in VII-X