	Stan Dirdeny: VAGABUNDI II. – Čarovniški rod, 1. del



	Izdano v samozaložbi:

elektronska izdaja, Maribor 2023

© za slovensko izdajo: Stan Dirdeny

Vse pravice pridržane.



	Urednik in distributer: Stan Dirdeny

http://standirdeny.com



	Grafično oblikovanje platnice: ZC Zarja 2, Matej Gaspari



	Lektoriranje: Mirjana Sternad



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



COBISS.SI-ID 144665603



ISBN 978-961-96177-0-0 (ePUB)



	http://standirdeny.com

	Cena: 11,99 EUR





	KAZALO



	VAGABUNDI II.

	Čarovniški rod, 1. del



	 		 			 NOVO ŽIVLJENJE

KRONANJE

LETO 1306

GRENKO SLOVO

SKRITA JASA

MLADA ČAROVNICA

POT NA VZHOD

VOJAŠKI TABOR

WIXENDRY

ČRNA SMRT

HOLUGOVA IZPOVED





NOVO ŽIVLJENJE


	 Skozi majhno ovalno okno visoko nad posteljo, kjer je nekdo spal, je pronicala svetloba. Posteljnina vinsko rdeče barve je bila pod negibnim telesom popolnoma pomečkana. Dolgi zlati trakovi, ki so viseli z baldahina nad posteljo in jo na gosto obkrožali, so padali proti tlom in se dotikali ogromne bele preproge, ki je popolnoma prekrivala tla. Nasproti velike postelje sta stali dve temno rjavi leseni omari. Na kamnitih stenah so viseli grbi neznanih viteških redov in skoraj na vseh so bili bahavo prekrižani meči.

	 Končno se je nekdo v postelji premaknil, se počasi usedel in si pomel oči. Previdno je zlate trakove razmaknil in s pogledom nekajkrat nejeverno preletel po neznanem prostoru, a so se njegove oči široko, skoraj prestrašeno razprle, in kakor da bi mu pretila nevarnost, je spet zlezel globoko pod odejo, tako da se je na ravnem, temno rdečem prekrivalu videla sama velika guba.

	 »Jutro mali,« se je nežen ženski glas zaslišal od nekod iz sobe. »Si se naposled le prebudil? Dolgo si počival.«

	 Guba na postelji se je premaknila in izpod odeje so najprej pogledale velike začudene oči. Končno je ven pokukal še nos na skuštrani glavi.

	 »Kje pa sem?« je fantovski glas plašno vprašal izza zlatih trakov.

	 »Pri meni, v gradu. Medtem ko si ti nekaj dni sladko spal, sem to sobo dala preurediti nekako po vaših, zemeljskih merilih in okusu,« mu je glas mlade ženske ali morda starejšega dekleta odgovoril.

	 »Kako prosim?« se je fant začudil, ne da bi pokukal izza trakov. »Kako dolgo sem spal?«

	 »Mislim, da tri dni,« mu je nežen glas odgovoril. »Ampak nikar se ne čudi, ker ste bili zelo izmučeni.«

	 Fant je glavo povsem potisnil izpod odeje in zmedeno pogledoval naokrog, čeprav ni mogel videti, kaj se je dogajalo na drugi strani zlatih trakov, ker so na gosto obdajali posteljo.

	 »Smo bili?« se je začudil. »Kaj nas je več?«

	 »Ah, daj no Gabriel, ne šali se!« je ženska na drugi strani zlatih trakov skoraj nejevoljno rekla. »Seveda vas je več, razen če bi rad, da tvojo sestro Mayo, velikega prijatelja Alexa, modrega detektiva Roberta, najboljšega prijatelja Casperja in ljubo Rebecco vrnem tja, od koder ste prišli?«

	 Gabriel je oči zaprl in se poskušal zbrati. V nekaj sekundah se mu je pred njimi kot film odvrtelo dogajanje zadnjih dni in spomnil se je, da so na božični večer, ko je sijala polna luna, zaradi neznanih napadalcev, ki so se prikazali iz temnega gozda, pribežali sem iz Nickovega dola. Pred očmi je videl grozljive konjenike, vendar pa se je od nekod pojavil trop volkov.

	 V glavi je imel veliko zmešnjavo. Minila je minuta, ko je naposled oči odprl, razmaknil zlate trakove, pogledal po prostoru in nejeverno vprašal:

	 »Lava?«

	 »Ja, tako je,« mu je nežen ženski glas z vzdihom pritrdil. »No, nič hudega, če ti je nekaj stvari ušlo iz spomina. Tudi jaz bi bila zmedena, če bi zaspala na enem mestu, zbudila pa bi se tri dni kasneje, čisto nekje drugje v neznanem prostoru, kajne?«

	 Gabriel se je naposled vsega spomnil. Vedel je, da je gostoval pri kraljici podzemlja. Pravzaprav ne podzemlja, temveč sveta mrtvih, kjer je vladala Smrt in on je bil njen izbranec.

	 »O, groza!« je šepetaje rekel, ko se je vsega spomnil.

	 Razmaknil je dva zlata trakova in glavo potisnil ven. S pogledom je iskal lastnico nežnega glasu.

	 »Daj no, nikar zdaj ne reci, da ti je žal, da si pri meni?« mu je Lava milo, s pridihom dvoma rekla.

	 »Kje pa!« je Gabriel vzkliknil, skočil iz postelje na mehko belo preprogo in pogledal po sobi. »Lava kje pa si?« je naposled vprašal, ker je ni nikjer videl.

	 »Tukaj, zraven tebe,« je Lava rekla, in ko se je obrnil, je resnično stala tik ob njem.

	 Odeta je bila v sinjemodro ogrinjalo s kapuco, ki ji je prekrivala vranje črne lase.

	 Gabriel se je zazrl v njene čisto črne oči in jo objel.

	 »Saj se šališ, mar ne?« jo je negotovo vprašal. »Veš, da sem že od najinega prvega srečanja zaljubljen vate in te ne bi menjal za nič na svetu, samo potreboval sem čas, da sem se spomnil, kje sem.«

	 »Vem, mali,« se mu je Lava nasmehnila. »Vse tvoje misli so mi poznane.«

	 »Kaj!« je Gabriel zgroženo planil, kajti v zmešnjavi, ki je še malo prej vladala v njegovi glavi, je morda videla marsikaj, kar je bilo plod njegove domišljije in ne resnice. »Upam, da res ne vidiš mojih misli!«

	 »Ne, ni bilo namerno in ujela sem le del,« mu je Lava odgovorila in ga nežno pobožala po laseh. »Spoštujem tvojo zasebnost.«

	 »No prav, saj ne, da bi kaj skrival, ampak veš, naši možgani so zelo zapleteni in včasih vidim slike, ki z resničnostjo nimajo nič skupnega. Pojavijo se kar tako, nekontrolirano, če hočem ali pa ne!« ji je Gabriel hitel pojasnjevati.

	 Lava se je široko zasmejala in pokazala svoje bleščeče, ostre zobe.

	 »A res mali? Vem, česa so vaši možgani zmožni …« je rekla, za trenutek umolknila, ga pomenljivo pogledala in nadaljevala, »ker je bila moja mama zraven, ko se je prvi človek pojavil, ali kakor vi pravite, prvi potomec.«

	 Gabriel se je od presenečenja sesedel na posteljo in obraz zakopal med dlani.

	 »En sam?« jo je nejeverno vprašal, ker je v glavi imel spet zmedo in milijon vprašanj, ki bi ji jih rad zastavil. »Pa je bil takšen, kot smo mi?«

	 »Kje pa!« mu je Lava odločno odkimala. »Kot mi je mama pripovedovala, je med tem, kar ste ljudje zdaj in tistim, kar je bilo prvo bitje, velikanska razlika. A naj ti še povem, da se je prvi človek pojavil veliko prej, kot vaši arheologi zatrjujejo ali bolje rečeno domnevajo.«

	 »A tako?« se je Gabriel začudil. »Torej je naše poznavanje biologije zgrešeno?«

	 »Kje pa,« mu je Lava spet odkimala, »samo da še niste vsega spoznali. Sploh pa se preveč osredotočate na svoj planet, ko pa je še toliko drugih.«

	 »Pa ne, da obiskuješ tudi druge planete v vesolju?« jo je Gabriel presenečeno vprašal.

	 Lava je sedla k njemu na posteljo, ga objela okoli ramen in mu dejala:

	 »Vse ti bom pokazala, ko bo čas za to. In ne, nisem samo zemeljska Smrt, vladam vsemu vesolju. Vendar pa pustiva zdaj to. Vse boš zvedel, ko boš pripravljen. Imam dovolj velik prestol, da lahko vladava oba.«

	 »No ja, dobro, ampak zakaj si si izbrala ravno mene?« jo je Gabriel negotovo vprašal in se privil k njej. »In kaj bo, ko se me boš naveličala?«

	 Lava se je silovito zasmejala in se zleknila po postelji.

	 »Uh, kako to pogrešam,« je zavzdihnila.

	 »Kaj pogrešaš?« jo je Gabriel začudeno vprašal, ko se je ulegel k njej.

	 »Mehko posteljnino,« mu je Lava odgovorila. »Minilo je že nekaj stoletij, odkar sem zadnjič tako ležala.«

	 Gabriel je samo skomignil z rameni, kakor bi hotel reči:

	 »Nič posebnega, posteljnina pač.«

	 Bil je nejevoljen, ker mu Lava ni odgovorila na vprašanja, ki so zanj bila pomembna in zdelo se mu je, da se je nekako izmikala, zato jo je spomnil:

	 »In kaj bo, ko se me boš naveličala?«

	 »Aja, nisem ti odgovorila,« se je Lava takoj odzvala. »Veš, tukaj čas nima pomena. Čas in prostor sta vaša, zemeljska iznajdba. Z njima omejujete sami sebe. Ljudje preveč radi postavljate vse v nekakšne okvirje. Kmalu boš ugotovil, da pri nas človeških lastnosti, kot so jeza, strah, obup in še vse druge, ne poznamo in sploh niso pomembne. In ne boj se, predolgo sem te čakala, da bi se te kar tako naveličala.«

	 Gabriel je nasršeno poslušal, kar mu je Lava pripovedovala in bolj, kot je premišljeval, manj je razumel, kako lahko kdo živi brez časa in čustev.

	 Skočil je s postelje in vznemirjeno dejal:

	 »Poglej, teh stvari ne razumem, pa čeprav se tebi zdijo preproste! Bojim pa se, da bom izpadel še bolj neumno, če mi poveš še kaj bolj zapletenega. Samo človek sem in ne poznam vsega tega, ker …«

	 Lava je dvignila roko in ustavila njegovo ploho besed. Usedla se je na rob postelje in umirjeno nadaljevala tam, kjer je Gabriel obmolknil:

	 »Ker imava neskončno časa, da ti vse pokažem. Veš mali moj, nisem sama. Tudi jaz imam šefa, kakor temu pravite na Zemlji, čeprav se že tisočletja nisva videla in on je bil pobudnik tega, da sem te tako dolgo čakala. Ampak vse boš razumel, ko boš zbral dovolj podatkov. Imam načrte s teboj. Morda ti na začetku ne bodo preveč všeč, a imam načrte! Sam jih boš spoznal, sam boš šel po isti poti, kakor sem nekoč jaz hodila, vendar pa ti bom omogočila, da boš ob sebi imel prijatelje. Čakajo te velike naloge, v katerih boš lahko popravil mnogo krivic.«

	 »Krivice? Po vesolju?« jo je Gabriel po premisleku vprašal in nagubal čelo.

	 »Ah, kje pa!« se mu je Lava zasmejala. »Začeli bomo kar na Zemlji, saj si sin zemeljskega rodu. Ko bo urejeno na Zemlji, ti pokažem še neskončne veličine, o katerih se ti niti ne sanja. Predvsem pa tvoji prijatelji zdaj potrebujejo tvojo pomoč.«

	 Gabriel se je za trenutek zamislil, a je že naslednji hip široko odprl oči, kot bi bil pripravljen takoj planiti skozi vrata in začeti popravljati krivice.

	 »Prav,« ji je prikimal, »kaj sledi?«

	 Lava se je zasmejala, ker ga ni bilo težko prepričati. Skočila je s postelje na mehko preprogo, kakor je Gabriel to nekoliko poprej storil in odločno rekla:

	 »Za začetek greš v mrtvaško šolo ... Nekoliko te moramo izučiti svojih veščin.«

	 Gabriel se je od začudenja kar stresel, ker na kaj takega niti v sanjah ne bi pomislil.

	 »Kaj? V šolo bom šel?« je nejeverno vprašal.

	 »Ja,« mu je Lava prikimala in skomignila z rameni. »Malo te morajo naučiti naših sposobnosti in veščin, ki ti bodo strašansko prav prišle na Zemlji.«

	 Gabriel je osuplo nekajkrat nejeverno zmajal z glavo, kakor da bi se želel prepričati, da je prav slišal.

	 »Saj nisi resna!« je vzkliknil. »Pol svojega življenja že hodim v šolo na Zemlji, zdaj pa še tukaj!«

	 »Ja!« mu je Lava odločno odgovorila.

	 »In kaj mi bodo tukaj koristili zgodovina, matematika, kemija ...« je Gabriel obupano našteval predmete, ki se jih je še pred kratkim učil v šoli na Zemlji.

	 »Ne vem,« mu je Lava smeje odkimala. »Ne vem, kaj naj bi tukaj počel z zgodovino, kemijo, matematiko in podobnimi znanji, a povem ti, da boš prav gotovo izvrsten v veščinah, kot so, kako spolzeti skozi steno ali morda, kako vstanemo iz groba.«

	 Gabriel je od presenečenja tako močno odprl usta, da bi vanje z lahkoto potisnil celo jabolko, če bi ga imel.

	 Lava je iztegnila svoje tanke prste, mu jih vljudno priprla in rekla:

	 »No, prepričana sem, da ti bo lebdenje prava naslada. Moral bi videti, kako je Rebecca bila vsa iz sebe, ko se je lotila kuhanja zvarkov.«

	 Gabriel je od presenečenja imel oči tako široko odprte, da bi mu na Zemlji v oko z lahkoto padel, ne ena mušica, temveč kar majhen ptič pa tega še opazil ne bi.

	 »Nikar me tako ne glej, no, saj si s tako velikimi očmi videti kot kakšen Profugus,« se mu je Lava smejala. »Izbrala sem te, ker si dobro videti takšen, kakršen si, zato ni potrebno, da si jim podoben.«

	 Gabriel se je s težavo obvladal, a jo je še zmeraj zgroženo vprašal:

	 »A vse to se bom moral učiti ali kako?«

	 »Ne, sploh ne!« mu je Lava takoj zatrdila, da bi ga pomirila. »Zato imaš prijatelje. Moral bi videti Casperja, kako mu je obraz od sreče žarel, ko se je lahko pogreznil v zemljo, ne da bi se poškodoval, čeprav je, kot sam dobro veš, že sam po sebi neroda.«

	 Ko je Lava omenila Casperja, Gabriel ni nič več poslušal, kaj mu je govorila. Izkoristil je prvi predah, ki ga je naredila in jo takoj vprašal:

	 »Kdaj bom lahko obiskal prijatelje?«

	 »Kadarkoli! Popolnoma svoboden si!« mu je Lava zatrdila in skomignila z rameni.

	 Gabriel se je v zadregi, ker ni vedel, kam naj gre, da jih bo lahko videl, popraskal po glavi, a je Lava tlesknila s prsti in na njegovo veliko presenečenje je v sobo skozi steno vstopil Holug.

	 Gabriel je osuplo strmel vanj, saj ni mogel verjeti svojim očem, da sta se spet srečala.

	 Holug se je pred njima globoko priklonil in rekel:

	 »Vam na razpolago veličanstvo!«

	 »Pomagaj Gabrielu poiskati prijatelje,« ga je Lava prijazno ogovorila, a je za trenutek umolknila in ga pomenljivo pogledala. »In Holug pripravi ga za šolo ... Še danes se bo moral začeti učiti!«

	 »Kakor ukažete veličanstvo!« ji je Holug pohlevno odgovoril in kakor senca spet spolzel skozi steno.

	 Gabriel, ki se je ustrašil, da mu bo Holug ušel, je zajel sapo, roki stisnil ob pas in se z bokom obrnil proti steni, ker se je pripravil, da se bo pognal za njim.

	 Lava se je usedla na posteljo, se z brado naslonila na dlani in ga z zanimanjem opazovala.

	 Ker Gabriel ni opazil nikakršnih vrat, se je silovito pognal proti mestu na steni, kjer je Holug tik pred tem spolzel skoznjo. Pričakoval je, da bo poletel na drugo stran stene kakor skozi meglo, a je že v naslednjem trenutku videl zvezde. Prav trdo je priletel v kamnito steno in se Lavi skotalil pred noge.

	 »To, mali moj, pa ne bo šlo kar tako ... Treba bo vaditi, zato te bomo poslali v šolo,« mu je Lava smeje rekla, medtem ko se je Gabriel plazil po vseh štirih po beli preprogi in iskal, če bo našel kakšen svoj zob.

	 Ko je naposled ugotovil, da nobenega ne pogreša, je razburjeno vprašal:

	 »Kako pa naj pridem ven?«

	 »Zakaj pa ne vprašaš?« mu je Lava rekla, vstala in pokazala proti omari. »Tukaj zadaj je izhod.«

	 Stopila je do omare, jo z lahkoto potisnila na stran in takoj za njo so se v zidu prikazala ozka vrata.

	 Gabriel se je še zmeraj držal za nos. Nejeverno je strmel v vrata in jezno pripomnil:

	 »Spet ena mrtvaških navad!«

	 »O, ja, mi vrat ne potrebujemo! Veliko se boš moral še naučiti, zato greš v šolo!« mu je Lava nepopustljivo rekla, ko je že stala na hodniku na drugi strani stene.

	 In ravno, ko je Gabriel rinil skozi ozko odprtino v steni na ozek dolg hodnik, je še dodala:

	 »Ne skrbi, po mojem ti bo šola všeč!«

	 Gabriel ni ničesar več rekel, le z roko si je drgnil po čeljusti in preskušal, ali je bila še cela. Presenečen je bil, da si ob takšnem udarcu ni česa zlomil.

	 »Holug!« je precej glasno zaklical, ko je stal na ozkem hodniku in ugotovil, da Lave ni bilo več ob njem.

	 Zviti podzemni prijatelj, ki ga je čakal nekoliko naprej na hodniku, se je v trenutku obrnil in se mu priklonil.

	 »Želite gospod?« ga je vprašal.

	 »Ti bom dal gospoda!« je Gabriel bil nejevoljen in ga jezno pogledal. »Toliko stvari si nam natvezel na poti v mesto, ampak zakaj nam nisi takoj povedal tudi o vseh teh stvareh v vašem svetu?«

	 Holug se mu je še bolj globoko priklonil in počakal nekaj trenutkov, kot da ne bi vedel, kaj mu sme povedati, preden mu je naposled odgovoril:

	 »Tako mi je bilo naročeno gospod. Kdo pa bi želel vstopiti v naš svet, če bi vedel, da tukaj vlada Smrt?«

	 Gabriel je privzdignil obrvi in se zamislil. Po premisleku si je moral priznati, da je Holug imel popolnoma prav, ker če bi jim takoj povedal, s kom se bodo srečali, bi se po vsej verjetnosti hrabra skupina ubežnikov razdelila na tiste, ki bi se bali, in tiste, ki bi se delali, da se ne bojijo.

	 »Oprosti Holug,« se mu je hitro spravljivo opravičil. »Prav imaš, samo nekoliko so me razjezili vsi ti postopki, skozi katere smo morali. Kaj vedno tako sprejmete ljudi, ki zajadrajo k vam?«

	 Holug, ki se mu je še vedno priklanjal, mu je odkimal in rekel:

	 »Ne, gospod, tukaj ste prvi. Imeli smo že obiske drugih civilizacij, ampak živi predstavniki človeštva pa še niso bili pri nas in verjetno jih za vami nikoli več ne bo.«

	 »Zakaj pa ne?« se je Gabriel začudil.

	 »Zato, ker je proti pravilom gospod. Tukaj obstajata dve kraljestvi, ampak …« je Holug rekel, nenadoma utihnil in si za trenutek drznil dvigniti pogled.

	 Gabriel je nekaj trenutkov premišljeval, a naposled se je odločil, da še noče vedeti podrobnosti o dveh kraljestvih, saj še tega, v katerem je zdaj bil, ni poznal in razumel.

	 Z zanimanjem je opazoval sklonjenega Holuga, ki se mu je zasmilil.

	 »Daj, zravnaj se! Če boš tako dolgo prepognjen, si boš še hrbtenico poškodoval,« mu je prizanesljivo rekel.

	 Holug, ki je še zmeraj bil sklonjen, je glavo privzdignil in se osuplo zastrmel vanj, a je že naslednji trenutek bruhnil v smeh.

	 »Kaj pa je?« ga je Gabriel nejevoljno vprašal, ker ni vedel, kje ga je spet polomil.

	 »Ste omenili hrbtenico gospod?« ga je Holug, ki se je močno trudil, da bi bil videti resen, vprašal.

	 »Sem, pa kaj?« mu je Gabriel prikimal. »In še nekaj … Me, prosim, nehaš obkladati s tem gospodom? Samo Gabriel sem!«

	 Holug je pogoltnil slino in se povsem izravnal.

	 »Prav Gabriel,« mu je prikimal. »No, če smem nadaljevati, ste omenili hrbtenico?«

	 »Si omenil in ne, ste omenili!« ga je Gabriel takoj popravil. »Zakaj?« je vprašal.

	 Holug je roko smeje iztegnil proti njemu in rekel:

	 »Močno jo povlecite!«

	 Gabriel se je namrščil, ker ga je Holug še zmeraj vikal, ga prijel za desnico in jo z vso silo potegnil. Osuplo je strmel vanjo, ker mu je ostala v rokah. Zgroženo jo je spustil na tla.

	 Ozek dolg hodnik je napolnil visok piskajoči smeh, ker se je Holug na vse grlo krohotal.

	 Gabriel se je počutil, kot bi želodec imel v grlu. Z gnusom je strmel v Holugovo roko, ki se je začela plaziti po kamnitih tleh k lastniku, ki se je sklonil, jo hitro pobral, si jo namestil na pravo mesto in mu z njo pomahal.

	 »To Gabriel je le ena naših sposobnosti,« mu je Holug umirjeno rekel. »Tukaj se ne moremo poškodovati in nič nas ne boli, sicer pa vas tako moram pripraviti za šolo.«

	 »Me moraš in zadnjič ti povem, da me nehaš vikati!« je Gabriel bil že nepotrpežljiv, ker resnično ni bil vajen, da bi ga kdo s takim spoštovanjem ogovarjal.

	 »Če pa si kralj!« je Holug razburjeno vzkliknil.

	 »Ne še,« mu je Gabriel odkimal. »Za to bi me morali kronati, mar ne? Dokler pa sem samo navaden živi, ali kakor nas je že tisti mali, ki jo je ucvrl po bregu navzdol, ko nas je zagledal, poimenoval, bom samo Gabriel. Sploh pa potrebujem zaveznika. Se lahko zanesem nate?«

	 Holugu se je po obrazu razlezel širok nasmešek. Priklonil se mu je in mu ganjeno rekel:

	 »V čast mi bo gosp … Gabriel!«

	 Gabriel mu je po človeško udaril v dlan.

	 »Urejeno!« je odločno vzkliknil. »Zdaj si moj prijatelj in zaveznik!«

	 Stala sta na dolgem hodniku z vrsto ozkih pokončnih ovalnih oken, ki so ga po obliki spominjala na jajca, od koder se je videlo daleč po ravni dolini, kjer se je raztezalo mogočno mesto. Za zgradbami mesta se je ozadje, v katerem ni mogel prepoznati nikakršnih podrobnosti, izgubljalo v temi.

	 Holug ga je povedel na konec hodnika, kjer sta se po strmih stopnicah povzpela v naslednje nadstropje, ki je bilo videti popolnoma enako kot tisto, iz katerega sta pravkar prišla. Gabriel ni opazil nobene razlike.

	 »Holug!« je zaklical, ker je Holug precej hitro hodil, čeprav je imel kratke noge. »To je videti grajeno čisto po zemeljskih merilih. A nisi rekel, da so tukaj bili tudi predstavniki drugih civilizacij?«

	 »Seveda, vendar pa si niste tako različni,« mu je Holug odgovoril, ko je upočasnil korak. »Morda ste videti drugače, a imate podobne lastnosti in tak grad, kakršnega ima naša kraljica, je popolnoma običajna arhitektura na mnogih planetih. Samo način gradnje in material sta drugačna.«

	 Spet je hitreje stopil, a se je na sredini hodnika nenadoma ustavil in pokazal na popolnoma ravno steno.

	 »Tukaj je Robert,« je rekel.

	 »Kje pa so vrata? A ste ga zazidali za steno ali kako?« se je Gabriel ustrašil.

	 »Ne ne, nikakor ne!« mu je Holug odločno odkimal. »Tukaj bova stopila skozi vhod in ga obiskala. Čutim, da je že dolgo buden.«

	 Še preden je Gabrielu uspelo vprašati, kje v steni so nevidna vrata, je majhen podzemni prijatelj spolzel skoznjo. Gabriel si je zapomnil mesto v steni, kamor je Holug izginil ter se pognal za njim in spet je videl zvezde.

	 »Holug!« je divje zakričal, medtem ko se je pobiral s tal.

	 Iz stene je pogledala Holugova glava.

	 »Oprosti,« se mu je Holug opravičil, »samo stopil sem ob stran, da bi ti dal prednost.«

	 Gabriel se je držal za nos in ga jezno vprašal:

	 »Kako hudiča pa naj vem, kje so ta prekleta vrata, če jih ne vidim?«

	 Holugov obraz v steni se je spačil, potem pa je Holug stresel z glavo in začel globoko sopsti.

	 Gabriel je zgroženega prijatelja, ki je tičal v steni, grdo pogledal, a se je v vsej svoji jezi vseeno spomnil, da imena, Hudič, ne bi smel uporabiti.

	 »Oprosti, no,« se mu je opravičil, »ampak kako naj vem, kje so vrata? Samo človek sem!«

	 Holug ga je še zmeraj gledal z zgroženim izrazom na obrazu, potem pa mu je le prikimal.

	 »Tega se boš naučil v šoli,« je rekel in izginil iz stene.

	 Gabriel, ki ni niti poskušal več za njim riniti skozi steno, se je, da bi počakal na Roberta, naslonil na okensko polico in se zagledal proti mestu, kjer je bilo sila živahno ... Na velikem trgu, obdanem s kamnitimi stebri, je množica Profugusov izvajala nekakšen ples. Spet drugi so kakor mravlje plezali po pročeljih stanovanjskih kompleksov, kar ga niti ni presenetilo. Iz mnogih hiš se je s streh divje kadilo, vendar pa ne iz dimnikov, ker jih na strehah ni bilo. A še zmeraj je slišal zamolklo, žalostno petje.

	 Opazil je, da je ozadje jame bilo za odtenek bolj osvetljeno kot prej, ko je v spodnjem nadstropju pogledal skozi okno. Z zanimanjem se je zazrl v daljavo, kjer se je svetlikalo, a opazil ni nobenega vira svetlobe. Nagnil se je skozi okno, vendar je zid bil debel vsaj en meter, če ne še več in ni ničesar, kaj bolje videl, zato je previdno, ker je ocenil, da je bil najmanj na kakem petem nadstropju, splezal na okno.

	 Zagledal je mesto v vsej svoji veličini. Spustil se je na kolena ter se oprezno splazil po debeli steni ovalnega okna do roba ob zunanjem zidu. Ko je previdno vstal, so se mu zašibila kolena. Okno je bilo dovolj visoko, da se je lahko čisto izravnal. Z rokama se je krčevito oprijemal stene in se nekoliko nagnil ven, ker se mu je za trenutek zazdelo, da je tik za obzorjem videl nekakšen svetel rob, kot bi vzhajala Luna.

	 »Kaj je to? Luna?« se je glasno čudil, ko je že nekaj časa opazoval zmeraj močnejšo svetlobo. »Ne, ne more biti Luna ... Videti je vsaj desetkrat večja! Bom raje Holuga vprašal, ko se spet prikaže.«

	 Previdno se je obrnil in kar stoje, počasi lezel nazaj proti hodniku. Ko je napeto gledal, kod bo stopil, da se ne bi spotaknil in skozi okno omahnil v globino, je s hodnika zaslišal šumenje. Dvignil je pogled in prestrašeno kriknil ... Na hodniku so stali prijatelji, oblečeni v črno-bela Profugusova oblačila. Imeli so popolnoma bele kože!

	 Globoko je zajel sapo in naredil korak nazaj proti zunanjemu robu okna. Ko so se prijatelji, ali bolje rečeno nekdo, ki jim je bil podoben, oknu še bolj približali, je naredil še en korak nazaj.

	 Prijatelji so se smejali in mu kazali dolge zašiljene podočnike! Zgrabila ga je panika in ne da bi prej premislil, se je sunkovito obrnil in brezglavo pognal skozi okno, a ko je zagledal globino pod sabo, je glasno kriknil. Tistega trenutka se je zavedel, kako brezglavo je ravnal, a je bilo že prepozno, ker napake ni mogel več popraviti. Prešlo ga je, da bi morda bilo vseeno bolje, če bi soočil se z groznimi podobami svojih prijateljev.

	 Pričakoval je, da bo vsakega trenutka treščil na kamnita tla in potem ga bo zagrnila tema ... Čakala ga je gotova smrt!

	 So ga prijatelji izdali? Je morda vse skupaj bilo le privid ali pa so grozni Profugusi na enako hinavski način, kakor je Lava govorila z njim, že izvedli njihovo preobrazbo?

	 Medtem ko je padal, so mu vsa ta vprašanja v delcu sekunde preblisnila skozi misli. Zaprl je oči in čakal svojega konca, a je začudeno ugotovil, da je še zmeraj padal.

	 Minevale so sekunde, a še vedno ni treščil na tla, vendar si oči ni upal odpreti, da bi preveril, kaj se je dogajalo. Nekje v ozadju misli se mu je le porodilo vprašanje, kako dolgo bi predmet padal iz petega nadstropja? Čeprav fizikalnih izračunov ni poznal, pa je vseeno bil prepričan, da bi verjetno trajalo le nekaj sekund.

	 »Prav razmišljaš mali,« mu je nekdo v bližini naposled rekel.

	 Gabriel se je zdramil iz premišljevanja in čisto malo poškilil na eno oko ... Nedaleč vstran je zagledal Lavo. Takoj je odprl še drugo oko, kot bi hotel preveriti, ali ni morda imel prividov, a ko je zagledal globino pod sabo, je obe očesi široko razprl in osuplo zajecljal:

	 »K-Kaj?«

	 Lava je zdrsela skozi zrak in se ustavila tik ob njem. Z zanimanjem ga je opazovala in ga naposled vprašala:

	 »Kaj pa si pričakoval? Da boš umrl?«

	 Gabriel je še zmeraj presenečeno in še čisto malo prestrašeno lebdel visoko nad tlemi.

	 »J-Ja,« ji je prikimal.

	 »Zanimivo,« se mu je Lava nasmehnila. »Samo povej mi, prosim, kako?«

	 Gabriel je lebdel v zraku in se zamišljeno popraskal po glavi, ker si je predstavljal, kako bi umrl.

	 »Ne vem,« ji je končno odgovoril in skomignil z rameni. »Preprosto bi se na kamnitih tleh raztreščil in pač umrl. In potem bi bila tema.«

	 Lava se je namuznila. Kotički ustnic so se ji komaj opazno privzdignili v nasmeh. Za trenutek ga je še opazovala in naposled rekla:

	 »Res zanimivo, ampak nekaj si pa pozabil mali moj!«

	 Gabriel je pogled dvignil proti njenim črnim očem in čelo vprašujoče nagubal.

	 »Si pozabil, da se brez mene ne da umreti?« ga je Lava vprašala. »Sploh pa, kako bi umrl, če pa si že dolgo mrtev?«

	 Gabriel je lebdel v zraku in nejeverno zmajeval z glavo, kakor da ji ne bi mogel verjeti.

	 »Veš, medtem ko ti še zmeraj dvomiš o mojih besedah, pa so tvoji prijatelji bili tako prijazni, da so mi verjeli,« mu je Lava očitajoče rekla. »Kakor vidiš, sem jih naučila, kako biti mrtev in zelo dobro jim gre!«

	 Gabriel je še zmeraj nejeverno zmajeval z glavo, a je Lava samo v usta vtaknila dva prsta in prodorno zažvižgala.

	 V tistem trenutku se je na oknu v petem nadstropju pojavil Robert, ki je stal čisto na zunanjem robu okenske police in z nje preprosto stopil v globino. Namesto da bi strmo padal, je zaplaval po zraku kakor suh list v vetru, se celo nekajkrat nagajivo prekucnil in se ustavil nedaleč od njiju. Njegov smeh je odmeval po vsej votlini.

	 Gabriel je odprtih ust nejeverno strmel vanj.

	 Takoj za Robertom je na okensko polico stopil v črno-bela oblačila odeti Alex, in ko ga je Gabriel opazoval, je videl, da je imel enako kot Lava čisto črne oči. Mogočen prijatelj se je bliskovito pognal s police, vendar pa ni tako kot Robert lahkotno zaplaval po zraku, ampak je strmo padal proti tlom in z vso silo udaril ob kamnita tla.

	 Gabriel je zgroženo kriknil in strmel za njim, a je Alex takoj vstal, stopil kaki meter proč od mesta, kamor je treščil in se krohotal. Kmalu je lebdel ob Robertu in se še vedno smejal. Očitno je bilo, da se je zelo zabaval.

	 Gabriel od presenečenja niti dihati ni mogel.

	 Na okenski polici v petem nadstropju sta se prikazali Rebecca in Maya. Držali sta se za roke in sestopili s police, kot bi stopali po stopnišču. Prav počasi sta spolzeli skozi zrak in se ustavili ob Gabrielu in Lavi. Lebdeli sta ob njima in obe sta imeli prav tako črne oči.

	 Ko je Rebecca videla, kako ju je Gabriel preplašeno gledal, ga je tolažeče prijela za roko in se mu nasmehnila ... V njenih ustih so se zalesketali ne samo nekoliko daljši podočniki, temveč pravi vampirski zobje!

	 Gabriel je začel prestrašeno drgetati. Njegov pogled je zdrsnil še k sestri, in ko je zagledal njen spremenjeni videz, jo je vprašujoče pogledal.

	 »Maya, kaj se dogaja?« jo je zgroženo vprašal.

	 Maya je bila prav tako odeta v črno-bela Profugusova oblačila. Nežno ga je objela in mu zašepetala:

	 »Bratec postali smo del neskončnosti. Medtem ko si ti spal, smo mi bili malo bolj dejavni. Veliko dela smo imeli!«

	 Nasmehnila se mu je in mu pokazala svoje dolge vampirske zobe, ki so njen grozni videz samo še podkrepili.

	 Gabriel je pogoltnil slino in ji pogledal v oči ... Beločnic sploh ni videl, le čisto črne oči.

	 »Hej stari!« je zadonelo za njim.

	 Sunkovito se je obrnil, zato sta ga Rebecca in Maya spustili. Za njimi je lebdel Casper, oblečen v nekakšno dolgo haljo Profugusovih barv, in imel je precej daljše lase, spete v čop. Njegove roke so bile nekoliko bolj nabite.

	 Gabriel je strmel v svojega najboljšega prijatelja in svojim očem ni mogel verjeti, čeprav je vedel, da si je Casper tega zmeraj želel, pa mu starša ne bi nikoli dopustila biti takšen, saj je bil videti, kot čisto pravi Heavy Metalec, ampak tudi nekoliko starejši.

	 »Hej stari, kaj pa ti je? Česa takega nisi pričakoval, kajne?« ga je Casper vzhičeno vprašal in z iskrico v očeh vzradoščeno pogledoval po sebi.

	 Gabriel je odkimaval in nejeverno pogledoval od enega prijatelja do drugega.

	 »Kaj hudiča se z vami dogaja?« je s povzdignjenim glasom zarobantil nad njimi.

	 Casper se je široko nasmehnil in ravno mu je nameraval odgovoriti, a se je z okenske police v petem nadstropju zaslišal glasen piskajoči krik in v trenutku, ko so vsi radovedno pogledali tja, je Holug z nje omahnil v globino ... Treščil je na kamnita tla pred gradom, kakor je bil dolg in širok.

	 Gabriel se je prijel za usta, ker je vedel, da je prav on bil kriv za njegov padec, saj je spet izgovoril besedo, ki je ne bi smel. Zaskrbljeno je opazoval Holugovo nepremično telo na tleh.

	 Naposled se je Holug le zganil in vstal. Grdo je pogledal proti nebu, kjer se je dogajala vsa komedija in se brez besed, peš podal v grad.

	 »Gabriel!« je Lava nejevoljno vzkliknila. »Nikar ne izgovarjaj njegovega imena, ker Profugusi zaradi strahu povsem ohromijo! Te besede ne prenesejo!«

	 Gabriel ji je prikimal, a jo je kljub temu vprašal:

	 »Čemu pa ne? A nisi rekla, da tukaj občutij ne poznate?«

	 »Ne, saj jih ne poznamo,« mu je Lava takoj zatrdila. »Strah pred njim je edino, kar Profugusi občutijo.«

	 »A on sploh obstaja?« jo je Gabriel šepetaje vprašal, ker sam nikoli ni verjel, da Hudič resnično obstaja.

	 »Na žalost, ja!« mu je Lava šepetaje, napeto odgovorila in ga resnobno pogledala. »Seveda ni takšen, kakršnega si ljudje in nekatere druge civilizacije predstavljate. Stvar je nekoliko bolj zapletena, ampak nikar se ne boj, tukaj ste popolnoma varni, samo njegovega imena ne izgovarjaj! Bojim pa se, da ga boš nekoč nekje, s tem ali pa s katerim drugim imenom, spoznal.«

	 Gabriel ji je samo odsotno prikimal, da je razumel, ker se je že oziral po prijateljih. Zdelo se mu je prav zanimivo tako lebdeti v zraku. Bili so pisana druščina ... On v sredini, okoli njega pa Lava, Maya, Rebecca, Casper, Alex in Robert.

	 Casper je iztegnil roko in mu desnico trdno stisnil. Gabriel je stisnil zobe, ker tolikšne moči od prijatelja ni pričakoval.

	 »Ej stari, čakajo nas pustolovščine! Teh pa ne bi rad zamudil, za vso večnost ne!« mu je Casper navdušeno rekel.

	 »Kakšne pustolovščine?« se je Gabriel začudil.

	 »Se nam niti ne sanja bratec,« je Maya skomignila z rameni in mu hitela razlagati, »ampak veliko krivic je treba popraviti. Razumel boš, ko boš izšolan!«

	 Gabriel se je zdrznil, ker je na šolo že čisto pozabil.

	 »Holug!« je v trenutku kriknil.

	 »Ja?« se je Holug oglasil z okna v petem nadstropju.

	 »Kod se pa obiraš?« ga je Gabriel malce nejevoljno vprašal.

	 »Peš sem šel gor,« mu je Holug odgovoril in se z okenske police v petem nadstropju prav počasi spustil k njim. »Prosim, nikar več ne izgovarjaj imena …«

	 Hotel mu je reči, naj Hudiča nikar več ne omenja, a besede ni spravil z jezika.

	 »Naj ga ne imenujem več,« mu je Gabriel pomagal iz zadrege. »Vem, vse so mi razložili. Ampak glede na to, da sem tukaj edini nešolan, bi se lahko te mrtvaške šole končno že lotili!«

	 Vsi okoli njega so se glasno zasmejali in ko je užaljeno pogledal Lavo, je v rokah držala črno-bela Profugusova oblačila in mu jih molila.

	 Z oblačili v rokah je spolzel po zraku do gradu, zalebdel skozi okno v petem nadstropju in se skrivaj za debelim zidom preoblekel. Naposled se je prikazal pred prijatelji, ki so bruhnili v silen smeh.

	 Tudi Lava se je smejala, vendar pa je zalebdela do njega in mu preprosta oblačila nekoliko namestila, ker so na njem visela, kakor da je v njih poležaval in se je pravkar prebudil iz dolgega spanca.

	 »No, zdaj je nekoliko bolje,« je rekla in ga objela.

	 Gabriel ji je objem vrnil in ni se mogel zadržati, zato jo je strastno poljubil.

	 Vsi, ki so lebdeli okoli njiju, so se obrnili stran. Poljub je trajal kar nekaj trenutkov, in ko se je Lava naposled odmaknila od njega, je začudeno pogledal v hrbte prijateljev.

	 »Kaj vam pa je?« je nejevoljno planil. »A ste prvič videli poljub? Menda ja niste tako sramežljivi, da se morate, ko se nekdo poljublja, obrniti stran?«

	 Holug in šesterica prijateljev so se spet obrnili.

	 »To ne ...« mu je Casper oklevajoče odkimal. »Samo spoštujemo tvojo kraljevo voljo in zasebnost.«

	 Gabriel ga je grdo pogledal in že je dvignil roko, da bi mu s pestjo pokazal, kaj si je mislil o kraljevi volji in zasebnosti, a je na rokavu svoje Profugusove obleke opazil izvezeno krono.

	 Povesil je roko in spolzel skozi zrak proti tlom, ker je želja, da bi se to mrtvaško izobraževanje čim prej začelo, zdaj v njem že prav gorela.





KRONANJE


	 Končno je napočil trenutek, ko bi se Gabriel naj srečal s preobrazbo in kasneje še z učnimi urami, s kakršnimi se še ni nikoli. Čeprav ni čutil strahu, kajti Lavi in prijateljem je zdaj že popolnoma zaupal, se je kljub temu globoko v njem zganil nekakšen nemir.

	 »Ej Casper, a bo bolelo?« je nenadoma izbruhnilo iz njega, a ga je vprašal tako tiho, da ga je slišal samo on.

	 »Kaj? A tole, da postaneš kakor mi?« ga je Casper vprašal in se mu nasmehnil, pri čemer mu je prav ponosno pokazal svoje vampirske podočnike.

	 Gabriel je pogoltnil slino in si na skrivaj ogledoval njegove mišičaste roke in dolge lase, za katere bi Casper že od nekdaj dal vse svoje premoženje, če bi mu mama in oče dovolila biti takšen. Torej je prijatelj doživljal svoje sanje in nič ni kazalo na to, da bi zaradi preobrazbe trpel.

	 »Ja, no, če se prav spomnim, sem se po preobrazbi nekaj ur kasneje zbudil iz globoke nezavesti,« je Casper hudomušno rekel in mu komaj opazno pomežiknil, česar pa Gabriel zaradi vznemirjenosti ni opazil.

	 Gabriel je še nekajkrat pogoltnil slino in njegov nemir se je sprevrgel v strah. V mislih je že videl, kako ga bodo mučili, vse dokler ne bo izdihnil. Verjetno bodo na njem izvajali nekakšne poskuse in celo, ko se bo zbudil, morda ne bo več on!

	 Spomnil se je znanstvenofantastičnega filma, ki ga je nekoč gledal po televiziji, kjer so tujci iz vesolja prinesli buče, ki so ustvarile identična telesa, kakor so jih imeli ljudje, le da niso imela duše in spominov, temveč le preslikavo človeških lastnosti.

	 Videl se je že v podobnem položaju, a mu je Casper roko položil na ramo in mu rekel:

	 »Ne skrbi, nič ne bo bolelo! Minilo bo, še preden se boš zavedel in ko bo preobrazba opravljena, boš šele začutil moč v sebi! No, potem pa pride šola!«

	 Gabriel ga je hvaležno pogledal in za odtenek se je pomiril.

	 »Greva Gabriel, čas je že!« mu je Lava odločno rekla in ga prijela za roko, da bi ga ohrabrila. »Prijatelji te bodo počakali, in ko se boš vrnil, bodo še vsi tukaj.«

	 Gabriel je malce še neodločno pomencal in se obrnil k Holugu.

	 »A greš lahko z mano?« ga je prosil.

	 Holug se mu je priklonil in mu z zadovoljstvom rekel:

	 »V čast mi bo!«

	 Šli so po stezi, ki je Gabriel še ni poznal. Vodila je iz mesta proti oddaljenim stenam jame, v nasprotno smer, kakor je bila tista, po kateri so pred tremi dnevi prispeli. Hodil je za Lavo in korak le toliko upočasnil, da je počakal svojega novega prijatelja in zaveznika, Holuga in dalje hodil ob njem.

	 Čeprav se mu je zdelo, da so neskončno dolgo hodili in so se od mesta že močno oddaljili, je do njih še vedno prihajalo zamolklo petje Profugusov. Obrnil se je, da bi preveril, ali so jim Profugusi sledili, a za njimi ni bilo nikogar.

	 Steza se kar ni hotela končati, a so se tam, kjer se je votlina nekoliko zožila, stenam le približali. S pogledom je zdrsel po strmih stenah, na katerih ni bilo prav ničesar razen gladkega svetlo rjavega kamna. Tla so bila prav tako gladka, brez prahu ali peska in svetila so se, kakor da bi jih kdo zloščil, vendar mu ni drselo.

	 Hodili so molče, kot ne bi hoteli zmotiti žalostne pesmi Profugusov. Strmina stene, ki je bila še nekoliko prej gladka in na pogled prijetna, je začela prehajati v temno sivo, skoraj črno ostro skalovje.

	 Gabrielu sprememba ni bila všeč in divje se je nezaupljivo oziral naokrog, ker je taka okolica njegovo negotovost še dodatno podkrepila.

	 »Kam pa gremo, če smem vprašati?« je zašepetal Holugu. »To okolje mi ni preveč všeč!«

	 Holug mu je resnega obraza prikimal in mu pritajeno odgovoril:

	 »Ne skrbi Gabriel, ko boš doživel preobrazbo, se boš prav v takem okolju počutil kot prerojen.«

	 Gabriel mu je sicer prikimal, vendar pa mu vseeno še ni povsem verjel in zaupal.

	 »Očitno je Holug naučen, kaj mora reči,« je pomislil.

	 »Pa saj ti je prisegel, da bo tvoj prijatelj in zaveznik in tega ne bi prelomil niti za ceno življenja, ne!« se je Lava, ki je hodila pred njima, malce nejevoljno oglasila.

	 Gabriel jo je začudeno pogledal, saj je čisto pozabil, da je prijateljeval in je bil v zvezi s samo Smrtjo, zato ni nobene svoje misli mogel skriti pred njo.

	 »Hm, ne vem, samo pomislil sem pač ...« ji je omahujoče odgovoril. »Sicer pa tako nimam izbire ... Kar bo, pa bo!« je že bolj odločno dodal.

	 Lava se je zasmejala, ker jo je njegova negotovost zabavala, kar ga je ujezilo in spet mu je še tisto malo odločnosti, ki si jo je pravkar pridobil, povsem izpuhtelo.

	 Pot je bila hrapava, iz prav tako temno sivega kamna, kot so bile stene. Okolica ga je spominjala na odlično pripravljene filmske scene grozljivk, ki jih je doma moral običajno naskrivaj gledati, ker mama, Helen, ni bila nad njimi nič kaj navdušena.

	 »Morda pa preveč gledaš televizijo? Ne verjemi vsem tem pravljicam!« se je Lava spet odzvala na njegove misli. »Ampak ravno to mi je pri tebi všeč, da si včasih negotov, pa vseeno nisi naiven. Prav te lastnosti ti bodo na pustolovščinah odlično služile, mar ne Holug?«

	 »Seveda veličanstvo!« ji je Holug takoj pritrdil.

	 Pot se je nekoliko razširila in Lava je toliko upočasnila korak, da jo je Gabriel dohitel in ko sta hodila drug ob drugem, ga je spodbudno prijela za roko.

	 Že od daleč so zagledali podobno ovalno ploščad, obkroženo s kamni, kakršen je bil trg v mestu, kjer se je šesterica živih pred tremi dnevi skoraj spoprijela s Profugusi. Gabriel se je krčevito držal Lavine dlani, ki je bila ledeno mrzla, a se tega niti zavedal ni, ker je vznemirjeno premišljeval le o preobrazbi, ki je bila tik pred njim.

	 Prispeli so do pokončnih mogočnih kamnitih stebrov, ki so ploščad obkrožali. Gabriel si jih je hotel ogledati, a je njegovo pozornost takoj pritegnilo središče ploščadi, kjer so stale tri nekoliko višje neznane postave, odete v črna ogrinjala s kapucami, ki so jim skrbno prikrivale obraze.

	 Lava mu je dlan tesneje stisnila in mu rekla:

	 »Ne boj se! Stopi tja, to so moji pomočniki.«

	 Gabriel ji je nemo prikimal in se namenil proti središču ploščadi. Ko je hodil mimo kamnov, je na njih opazil vklesane znake, ki so se mu za trenutek zazdeli znani, vendar pa o njih sploh ni mogel premišljevati, ker je ves čas samo napeto strmel proti središču ploščadi, v druščino v temnih ogrinjalih.

	 Prišel je do središča in bil je sam. Še zavedel se ni, kdaj mu je Lava roko izpustila. Ozrl se je, da bi videl, ali Lava in Holug prihajata za njim, ampak bil je čisto sam in temne postave so še zmeraj s sklonjenimi glavami povsem negibno stale.

	 Tik pred postavami je v središču ploščadi bil manjši krog, tlakovan s svetlo rjavim kamnom, kakršen je obdajal mesto Profugusov. Ker mu nihče ni ničesar rekel, se je postavil na sredino kroga pred postave, sklonil glavo in čakal.

	 »Pozdravljen brat!« se je temna postava na desni oglasila z globokim hreščečim glasom.

	 Gabriel je vse tri postave s pogledom počasi premeril in jim odzdravil:

	 »Pozdravljeni!«

	 »Prišel si, čakali smo te!« je neznanec, ki ga je prvi ogovoril, nadaljeval. »Tukaj si zato, da ti podelimo čast in preobrazbo, o kakršni lahko samo sanjaš, a naša kraljica ti je dodelila najvišje mesto, za katero pa se boš moral še potruditi!«

	 Gabriel je prikimal, ker česa drugega niti ni pričakoval.

	 Besedo je prevzela sredinska postava, ki pa je bila nekoliko nižja od drugih dveh. Priklonila se mu je in rekla:

	 »Pozdravljen brat! Čakali smo, da se izpolni usoda! Mnogo duš se je že potegovalo za to mesto, a nihče ga ni bil vreden!«

	 Gabriel je od začudenja odprl usta, ker je glas bil ženski. Čeprav je bil raskav, se mu je zdel znan in nekako domač, vendar pa je bil v tistem trenutku tako vznemirjen, da se ni mogel spomniti, komu bi ga lahko pripisal.

	 Podoba je počakala nekaj trenutkov, kakor bi vedela, o čem je premišljeval in šele potem nadaljevala:

	 »Dodeljena ti je bila naloga, v kateri boš prepuščen sam sebi, čeprav boš ob sebi imel zveste prijatelje. Misli s srcem in delaj samo tisto, kar ti bo vest dopuščala!«

	 Gabriel je samo prikimal in čakal nadaljevanja.

	 »Pozdravljen brat!« se je zdaj podoba na levi oglasila, s prav tako globokim, hreščečim glasom.

	 Gabriel se ni vznemiril. Samo pogledal je proti njej in se ji z glavo na rahlo poklonil.

	 »Pot bo dolga in težka, vendar pa se zanašamo nate!« je podoba na levi nadaljevala. »Bodi močan in pameten in naj te vodi srce!«

	 Gabriel je strmel v podobe in napeto sledil vsakemu njihovemu gibu. Tista na levi ni ničesar več rekla, le glavo je kakor drugi dve spet sklonila. Pogledal je proti najnižji, sredinski podobi, kot bi prav od nje pričakoval nadaljevanja.

	 V tistem trenutku so podobe roke potisnile izpod ogrinjal in jih visoko dvignile v zrak.

	 Gabriel je oči od začudenja široko razprl in samo zavzdihnil, ker so njihove roke bile popolnoma poraščene z dolgo rjavo dlako in z ostrimi kremplji na koncu prstov. Vse tri so začele hkrati uglašeno govoriti:

	 »Fla Dio Brom Mortus, flag tu sio! Wen zuk sio Gabrielus des Druidus!«

	 Zaprl je oči in začutil je hlad, ki se mu je iz prsi širil na vse predele telesa. Dlani je stisnil v pesti, ker je v žilah začutil silno napetost. Začutil je udarec po levi strani prsi in takoj za tem še po desni in nenadoma je v sebi občutil velikansko moč.

	 Odprl je oči in spet je bil presenečen, ker so se temne podobe pred njim znižale, tako da je nekako bil nad njimi. Še tik pred tem so vse tri bile višje od njega!

	 A ko je dojel, da se pravzaprav nobena podoba ni znižala, ampak je on zrasel, je nejeverno stresel z glavo. Pogledal je proti tlom, v svoje noge, ki so bile dolge in mišičaste. Negotovo, ker ni vedel, kaj se je z njim dogajalo, je obraz zakopal v dlani in v trenutku otrpnil, ker je bil povsem prekrit z dolgimi dlakami. Strahoma se je zazrl še v svoje dlani ... Bile so prav tako poraščene z dolgo rjavo dlako. Imel je le štiri prste in na koncu dolge črne kremplje.

	 Zamolklo žalostno petje Profugusov je komaj prodiralo do njegove zavesti, ker je od razburjenosti bil ves omotičen, ker ga je preobrazba, ki jo je očitno doživel, presenetila in popolnoma spravila iz ravnotežja. Spoznal je, da ni več tičal v telesu fanta srednje postave in povprečne višine, temveč prave pošasti!

	 Hotel je zakričati, a je iz njegovega grla prihajalo le hreščeče tuljenje. Ko je zaslišal svoj preobraženi glas, ki ga je prav tako presenetil kot njegovo pošastno telo, je umolknil, ker je bilo pravo volčje tuljenje!

	 Zgroženo se je ozrl proti trojici, ki si je kapuce snela in ogrinjala razgrnila ... Pred njim so stali trije odrasli volkodlaki! S svojimi črnimi očmi je jezno poblisnil po trojici, ki se mu je priklonila in ga z globokimi hreščečimi glasovi spoštljivo nagovorila:

	 »Vaše veličanstvo!«

	 Gabriel je v mislih že izbiral besede, ker ni vedel, kako bi jim svojo zgroženost najbolje izrazil, a se je v tistem trenutku ozračje ohladilo in za sabo je začutil močan veter, ki se mu je zaganjal v hrbet. Radovedno se je obrnil in na jezo hipoma pozabil, ker se mu je po ploščadi približevala Lava, odeta v čisto črno ogrinjalo. Njen obraz je bil koščen in za trenutek je osupnil, čeprav jo je takšno že videl.

	 Napeto je spremljal vsak njen korak, ko je s svojimi koščenimi stopali hodila po grobih temno sivih kamnih, ki so prekrivali ploščad. V rokah je držala žezlo in na glavi je imela belo krono. A bila je veliko nižja od njega, ki je iz višine precej nad drugim metrom strmel navzdol proti njej.

	 »Tako mali moj, dobrodošel v mojem svetu! A je bolelo?« ga je Lava ne glede na svečan, uraden trenutek obreda povsem sproščeno vprašala, kakor je z njim zmeraj govorila.

	 »Ne, ni bolelo,« ji je Gabriel z renčečim glasom odgovoril. »Ampak prejšnja podoba mi je bila bolj všeč!«

	 Lava mu je s svojo koščeno lobanjo, ki resnično ni bila čisto človeške oblike, temveč je imela nekoliko podaljšano čeljust in manjše odprtinice za nos, prikimala. Tudi ličnice niso bile tam, kjer jih ljudje običajno imajo, a njena trenutna podoba ga ni vznemirila.

	 »Saj si lahko natanko takšen, kakršen želiš biti,« mu je umirjeno rekla. »Priznam, da bi mi bolj ugajalo, če ne bi bil tako visok, ker sem ob tebi videti še nižja, vendar pa je samo od tebe odvisno, kakšen boš.«

	 »Kako pa?« jo je Gabriel takoj željno vprašal, ker si ni mogel niti predstavljati, da bi za vselej ostal takšen, kakršen je bil zdaj.

	 »Zaželi si pa bo vse tako, kakor hočeš,« mu je Lava odgovorila. »Mali moj zdaj imaš veliko moč, vendar jo pametno uporabljaj, predvsem na Zemlji ... Ne kaži se takšen med naivnimi ali premetenimi ljudmi, ki so pripravljeni verjeti v vsakršno pravljico, le da se z njo da zaslužiti!«

	 Gabriel je svoje črne volčje oči priprl in si zaželel, da bi bil videti takšen kot običajno. Ko jih je odprl, si je kar oddahnil, ker je spet tičal v človeškem telesu. Zadovoljno je pogledal po svojih rokah, ki so imele lepo gladko kožo, in na koncih prstov običajne človeške nohte. Z dlanjo si je podrgnil po obrazu, ki je bil gladek, brez dolgih dlak. A ko se je s kazalcem zataknil ob ostre podočnike, je Lavo presenečeno pogledal.

	 »Tega si si zaželel! Ko boš na Zemlji, jih ne boš imel, če ne boš hotel,« mu je Lava takoj pojasnila. »Ampak ne pozabi, da razpolagaš z neskončno močjo, a nikar je na Zemlji po nepotrebnem ne uporabljaj!« ga je znova posvarila.

	 »Ne bom!« ji je Gabriel zagotovil. »Če se bo le dalo, bom živel, kakor sem do zdaj.«

	 Povsem pomirjen se je obrnil proti trojici volkodlakov, ki so s sklonjenimi glavami še vedno stali ob robu, tlakovanega kroga in jim rekel:

	 »Hvala, vam za preobrazbo prijatelji. Ne bojim se več in veselim se naloge, ki me čaka!«

	 Trojica mu je samo prikimala, Lava pa, ki je spet bila v svoji dekliški podobi, ga je prijela za roko in mu dejala:

	 »Preden greste na pot, te čaka še kronanje. Prijatelji te pred gradom nestrpno pričakujejo in Profugusi v mestu.«

	 »A res moram biti kralj? Vladanje mi preveč ne leži,« jo je Gabriel poskusil pregovoriti.

	 »Saj ne bo tako resno, kot si predstavljaš,« se mu je Lava nasmehnila. »Profugusi so moji najboljši prijatelji, mar ne Holug?«

	 Gabriel se je šele zdaj spomnil, da je tudi Holug obredu ves čas prisostvoval. Stal je priklonjen ob robu ploščadi, tik ob mogočnih kamnih in Lavi divje prikimaval.

	 »Vsekakor veličanstvo!« ji je odločno pritrdil.

	 »A greva na kronanje Gaby?« ga je Lava hudomušno vprašala in ga s pogledom nagajivo ošvrknila.

	 Gabrielu je v obraz šinila rdečica, ker ga je Lava ogovorila z imenom, ki ga je iz vsega srca sovražil.

	 »Za božjo voljo Lava,« jo je zaprosil, »nikar me tako ne imenuj!«

	 »Ups,« se je Lava sprenevedala in si dlan postavila pred usta, ker se je prikrito nasmehnila. »Oprosti, pozabila sem.«

	 Gabriel se je v družbi svojega dekleta in zvestega prijatelja odpravil po ozki poti proti mestu na svečano podelitev kraljevega naslova.

	 Na grajskem dvorišču so jih čakali Maya, Casper, Robert, Rebecca in Alex, da bi se jim pridružili na poti v mesto.

	 Ko so jih prijatelji zagledali, prihajati po poti, so se jim priklonili in Casper je Gabriela takoj hudomušno zbodel:

	 »No, ali je bolelo vaše veličanstvo?«

	 Gabriel ga je grdo pogledal in mu strogo rekel:

	 »Želim in ukazujem vam ne glede na svoj položaj, da se do mene obnašate, kakor ste se prej in nikar me ne ogovarjajte z veličanstvom ali čim podobnim! Holug to tudi zate velja!«

	 Prijatelji so se v trenutku izravnali iz priklona.

	 »No, tako, pa ste prejeli prvi kraljevi ukaz. To velja tudi zame ... Za vse vas sem samo Lava,« jih je Lava lagodno ogovorila. »A gremo na kronanje?« jih je vprašala.

	 Molče so hodili proti mestu, ker so vsi poslušali ubrano žalostno pesem Profugusov.

	 »Zakaj pojejo tako žalostno pesem?« se je Maya, ki je hodila ob Lavi, prva oglasila.

	 »Zato ker smo v deželi mrtvih,« se ji je Lava nasmehnila. »Kaj pa pričakuješ Maya, da bodo prepevali poskočne pesmi? Sploh pa je ta glasba vaša, zemeljska stvaritev, znana pod imenom, rekviem.«

	 Maya ji je samo prikimala in spet utihnila. Pomislila je na zvrst glasbe, Death Metal, ki jo je sama raje poslušala, a še preden je lahko predlagala, da bi poskusili z njo, ji je Lava smeje odgovorila:

	 »To kar premišljaš o Death Metalu Maya pa Profugusom ni všeč. Poskusila sem, ampak tega ne zmorejo peti!«

	 Bili so že tik pred mestnimi zgradbami. Holug je žive nekoliko zadržal in še preden se je Gabriel zavedel, sta z Lavo z roko v roki sama stopala po cesti.

	 Dosegla sta prve Profuguse, ki so stali priklonjeni ob obeh straneh široke ceste, ki je vodila do trga in mrmrali melodijo žalostne pesmi, vendar pa so v trenutku, ko sta šla mimo njih, spoštljivo utihnili.

	 Zagledala sta visoke kamne, ki so obkrožali velik ovalni trg. Prostor med njimi in za njimi je bil okoli in okoli trga do zadnjega kotička zapolnjen s Profugusi.

	 Gabriel je kakor uročen strmel proti njim, ker jih je bilo ogromno. Počutil se je grozno, ker je toliko oči bilo uprtih vanj in najraje bi se kam skril. Kamorkoli se je ozrl, so stali pripadniki posmrtnega življenja in s svojimi velikimi, okroglimi očmi strmeli vanj.

	 »Ali se mi samo zdi ali pa je Profugusov res več kakor poprej?« je nejeverno vprašal Lavo.

	 »O, ja, prišli so še iz mojih drugih kraljestev,« mu je Lava odgovorila.

	 »Kaj? A jih imaš več?« se je Gabriel začudil.

	 »No ja, veliko,« mu je Lava skoraj sramežljivo priznala. »Vesolje je ogromno, ampak o tem ti povem kdaj drugič. Vse ti razložim in pokažem, če boste moja pričakovanja izpolnili in se s potovanja vrnili.«

	 Gabriel je privzdignil desnico, kakor je videl v mnogih zgodovinskih filmih narediti junake, in jo ponudil Lavi, ki je nanjo položila svojo hladno dlan. Zaželel si je, da bi ob njem bila starša, kajti bil je pred pomembnim trenutkom svojega življenja.

	 Nasmehnil se je in ponosno hodil po špalirju, ki so ga izoblikovali Profugusi, vse do mogočnega trga, kjer sta na sredini ploščadi bila postavljena dva ogromna kamnita prestola, prekrita z mehko prevleko kraljeve vinsko rdeče barve. Pred njima je negibno stala trojica postav v črnih ogrinjalih, ki je izvedla obred njegove preobrazbe in očitno je bilo, da bo tudi pri kronanju igrala pomembno vlogo. Osuplo je zajel sapo, ker mu ni bilo jasno, kako je bilo mogoče, da je trojica že stala na trgu, če pa so jo pustili na obredni ploščadi izven mesta. Komaj opazno je z glavo namignil proti njim in Lavo začudeno vprašal:

	 »A niso ostali tam, od koder smo prišli? Kako je možno, da so zdaj že tukaj?«

	 »V mojem svetu si,« mu je Lava šepetaje odgovorila. »Pri nas je malo drugače, kot si navajen.«

	 Lava in Gabriel sta dostojanstveno prečkala trg. Ko sta se ustavila pred prestoloma in sedla, se je oglasilo zamolklo bobnanje.

	 Od gradu sta se po cesti proti trgu približevali dolgi koloni podob, ki so bile nekoliko višje od Profugusov, odete v črna ogrinjala in s kapucami na glavah. Prav vse so nosile velike bobne in usklajeno udarjale po njih.

	 Profugusi ob kamnih so se razmaknili, ker je na trg molče stopala velika četa prav takšnih temnih podob, kakršne so bile tiste, ki so se približevale trgu od gradu, le da niso imele bobnov. Bilo jih je skoraj toliko kot Profugusov, ki so obkrožali ploščad.

	 Četa se je enakomerno razporedila po trgu, le tisti z bobni so zavzeli mesta ob robu trga, levo in desno od prestolov. Bobni so še zmeraj v enakem ritmu doneli, vendar nekoliko tišje.

	 Gabriel je zvedavo opazoval nepregledno množico Profugusov in visokih podob v črnih ogrinjalih in nestrpno pričakoval, kaj bo sledilo.

	 V trojici, ki je stala pred prestoloma, se je zganila sredinska, najnižja postava, stopila za korak naprej in se globoko priklonila. Ko se je izravnala, je dvignila roki in s svojim odločnim, hreščečim, a vseeno nekako mehkim, ženskim glasom spregovorila:

	 »V kraljestvih so vladali obdobje brez časa, občutek brez izraza in moč brez vpliva. Telesa brez duš so tavala med neštetimi kraji, kjer kraljujeta krivica in pravica. Združeni v delu in moči zmoremo presekati pot usodi. Preteklost, sedanjost in prihodnost so le misteriji. A združeni zmoremo več, zato danes, v neskončnem smrtnem dnevu, sprejemamo novega vladarja, ki z modrostjo in dejanji zmore rešiti up človeštva.«

	 Podoba je izpod ogrinjala potegnila popolnoma belo krono in se pred Gabrielom priklonila.

	 Ko je Gabriel vstal s prestola in pred podobo pokleknil, mu jo je nadela na glavo. Po vsem telesu so ga spreleteli mravljinci in občutil je strah in ponos hkrati ... Bil je v enaki meri prestrašen kot ponosen, ker se je zavedal odgovornosti, ki jo je sprejemal.

	 Temna podoba, ki je obred kronanja vodila, mu je okoli ramen odela belo ogrinjalo in mu ga skrbno zapela. V trenutku, ko mu je v roke predala še žezlo, so se visoke podobe v črnih ogrinjalih, ki so zapolnile ploščad trga, tako močno prestopile, da so njihovi koraki zadoneli po vsej votlini.

	 Lava, ki je stala ob Gabrielu, mu je zašepetala:

	 »Vojska te pozdravlja!«

	 »A moram kaj reči?« jo je Gabriel šepetaje vprašal, ker ni vedel, kaj naj stori.

	 »Ne, samo žezlo dvigni v pozdrav,« mu je Lava tiho odgovorila.

	 Gabriel je vstal in žezlo visoko dvignil v zrak, kakor je najbolje znal.

	 Po trgu so se razlegali glasni vzkliki. Prav vse temne podobe so si kapuce snele in razgrnile ogrinjala. Gabriel je od začudenja pritajeno vzkliknil, ker ni pričakoval, da so se pod ogrinjali skrivali ljudje.

	 »To, mali moj, je Volčje ljudstvo. To vojsko boš potreboval v najhujših trenutkih, in ko jo boš, bo ob tebi. A ne govorim o človeških bojih. Ta vojska je izurjena za drugačne namene in čez čas jih boš jasno prepoznal, kajti potovanja ti bodo dala odgovore. Morda si zadnji junak, ki me lahko reši ...« mu je Lava rekla in prvič, odkar jo je Gabriel poznal, je v njenih besedah začutil negotovost in strah.

	 Obrnil se je k njej in jo osuplo, tiho vprašal:

	 »Kako rešim? Saj si Smrt!«

	 Lava se je resnobno zastrmela vanj, a se mu je že naslednjega trenutka sproščeno nasmehnila ter mu odgovorila:

	 »Ne skrbi, nič takšnega ni ... Ko bo čas, boš sam spoznal, kaj moraš narediti. Le sledi srcu in poznal boš rešitev!«

	 Njen odgovor mu je vzbudil rahlo negotovost, a ji je le prikimal in pogledal proti množici.

	 Nekoliko nižja temna postava, ki je izvedla obred kronanja, je glasno vzkliknila:

	 »Pozdravljen kralj, Gabriel Dunn!«

	 Na tisoče Profugusov in vojakov Volčjega ljudstva je zarjovelo enak pozdrav in vsi do zadnjega so se mu priklonili.

	 Gabriel je ponosno stal ob prestolu. Začutil je moč. Globoko v sebi se je odločil, da bo vzgled vsem, ki jim bo vladal, predvsem pa, da bo pošteno vladal.

	 A ko je množica potihnila, je zaslišal jok. Zmedeno se je ozrl proti trem temnim postavam, od koder se mu je zdelo, da je hlipanje prihajalo.

	 Podoba, ki je govorila z ženskim glasom, je glasno ihtela. Gabriel se je negotovo ozrl k Lavi, ki je spet sedla na prestol in mu z nasmeškom na ustnicah namignila, naj se podobi posveti.

	 Stopil je bliže ter podobi z glave snel kapuco. Podnjo se je, kakor je že od prej vedel, skrivala glava volkodlaka, vendar pa so ji iz oči kapljale solze.

	 Neznanko, ki ga je tesno privila k sebi, je sočutno objel. Ko jo je izpustil iz objema, se je z odprtimi usti zastrmel vanjo, ker je pred njim v človeški podobi stala njegova mama, Helen in po njenem ljubem obrazu so polzele solze.

	 »Mama!« je osuplo vzkliknil, kot ne bi mogel verjeti lastnim očem. »Kaj pa ti delaš tukaj?«

	 »K-Katera m-mama pa bi izpustila kronanje svojega sina?« mu je Helen hlipaje odgovorila in si obrisala solze.

	 »Kje pa je oči?« jo je Gabriel zaskrbljeno vprašal.

	 »Živ je, ne boj se,« ga je mama takoj potolažila. »Ve, da sem potomka izvornega Volčjega ljudstva in vsa leta, odkar sva skupaj, mi je vedno stal ob strani. Čeprav si močno prizadeva, da bi prestopil k nam, nam še vedno ni popolnoma enak in še ne more vstopiti v Lavino kraljestvo, zato ni mogel priti na tvoje kronanje. Ko bo čas, se nam bo lahko pridružil.«

	 Gabriel je nejeverno zmajeval z glavo, saj je prav mama bila tista, ki se je zmeraj tako bala zanj in mu sleherno pustolovščino branila. Še enkrat jo je tesno objel.

	 Ko jo je izpustil iz objema, ji je pogledal v oči, vprašujoče privzdignil obrvi in jo nejeverno vprašal:

	 »Mama pa si vedela, da bo do tega prišlo?«

	 »Seveda sva z očijem vedela,« mu je Helen priznala, »ampak na potek dogodkov si sam vplival. Usodo si sami določamo! Ali se dogaja zdaj ali pa bi se čez mnogo let, je tukaj vseeno. Izkoristi, kar ti je dano in morda ti bo uspelo rešiti zagato, v katero smo se sami zapletli.«

	 Gabriel ji je prikimal, potem pa jo je v slovo poljubil na lice, kar je množica Profugusov in vojakov navdušeno pozdravila.

	 Mislil se je že pridružiti Lavi, a ga je nenadoma prešlo, kako da je prav mama vodila obreda njegove preobrazbe in kronanja, zato jo je hitro še vprašal:

	 »Kakšno vlogo pa imaš tukaj mama?«

	 Helen si je še enkrat obrisala solze in mu ponosno odgovorila:

	 »Vojaška poveljnica sem!«

	 Gabriel jo je nejeverno pogledal, ker je prav mama že od nekdaj bila goreča nasprotnica militarizma.

	 Vzravnal se je in ji v pozdrav salutiral, kot bi vsakemu vojaškemu poveljniku.

	 Naposled se je vrnil k Lavi. Z roko v roki sta se odpravila v grad, a zdaj kot kralj in kraljica. Pred vhodom v grad in po dolgih hodnikih so negibno stali vojaki Volčjega ljudstva in grad stražili, a brez mečev ali sulic.

	 Lava je Gabriela povedla v svoje prostore. Radovedno si jih je ogledoval. Pravzaprav so njeni prostori zajemali eno samo ogromno sobano, ki je bila urejena tako, kakor do zdaj še nikoli ni videl ... Stene, tla in strop so bili čisto črni. Robovi, kjer so se stene stikale s tlemi in stropom, so bili pobarvani s širokimi zlatimi obrobami. Tla so bila prav tako s širokimi zlatimi črtami razdeljena na več kvadratnih ploskev in v vsakem takem kvadratu je bilo nekaj postavljeno. Pomislil je, da bi v to ogromno sobano lahko stlačili več sob, če bi na zlate črte, ki so označevale kvadratne ploskve, postavili stene.

	 »Saj so stene, le da midva vidiva skoznje,« mu je Lava odgovorila, čeprav svojih misli ni glasno izrekel. »Navadni smrtniki ne bi videli samo velike sobane, na tleh porisane s kvadrati, ampak je tako vseeno, ker v moje prostore nihče ne sme vstopiti, niti Profugusi ne, kaj šele navadni smrtniki. Ti si prvi, ki ga je ta čast doletela.«

	 Gabriel si je z zanimanjem ogledal široko staromodno omaro, ki je stala ob steni, v enem od označenih kvadratov. Strokovnjaki bi jo po stilu prav gotovo uvrstili v obdobje baroka, ker so robovi bili bogato okrašeni z umetelno izrezljanimi simboli. Vedel je, da to nikakor ni mogla biti navadna omara in nekako je v sebi čutil, da je bolje, če se ji ne približuje.

	 Spet v drugem kvadratu je bilo postavljeno zanimivo, nenavadno orodje, med katerim pa je prepoznal samo koso.

	 »A nisi rekla, da kose ne uporabljaš?« je začudeno vprašal.

	 »Ne, saj je ne!« mu je Lava zatrdila. »Sicer sem se človeški fantaziji poskušala prilagoditi, ampak povem ti, da je s koso v rokah prav težko hoditi in nekajkrat sem se že skoraj poškodovala.«

	 Ob misli, da bi se Smrt poškodovala, se je Gabriel zasmejal.

	 »Kako pa?« jo je nejeverno vprašal. »Saj si nesmrtna!«

	 »Prav imaš, ampak ko boš več vedel, me boš razumel,« mu je Lava odgovorila.

	 Gabriel je samo skomignil z rameni, ker ji na to res ni imel česa odgovoriti. Z zanimanjem si je že ogledoval nekakšen simbol zlate barve, narisan na tleh točno v sredini sobane ... V ogromno krožnico je bila vrisana velika štiristrana piramida, ki se je z oglišči in vrhom dotikala krožnice in s peterokrako zvezdo v notranjosti.

	 Že je Lavo mislil povprašati, čemu simbol služi, a mu je, še preden je utegnil karkoli reči, odgovorila:

	 »Potrpi malo, prav kmalu boš vedel. Čas je, da se pripraviš za na pot, o kateri že ves čas govorimo. Zelo pomembno je!«

	 Gabriel ji je prikimal in se ob simbolu usedel kar na tla, ker v sobani ni bilo nikakršnega pohištva, kakršnega uporabljajo ljudje.

	 »Oprosti,« se je Lava takoj odzvala, »popolnoma sem pozabila, da še vedno imaš človeške spomine, navade in potrebe.«

	 Še preden se je Gabriel zavedel, je sedel na mehkem naslonjaču povsem črne barve.

	 »A res mora biti vse črno?« je takoj nejevoljno pripomnil.

	 »Ne, sploh ne,« mu je Lava lahkotno odgovorila. »Katera barva ti ugaja?«

	 Gabriel je samo pomislil na turkizno barvo, ki jo je najraje imel in že je tičal na temno turkiznem naslanjaču. Z zanimanjem si ga je ogledal, ker je Lava med mnogimi možnimi odtenki barve izbrala prav tistega, ki mu je bil najbolj všeč.

	 »No, mi zdaj poveš, na kakšno pot me pošiljaš?« je nestrpno rekel in se v naslanjaču udobno namestil.

	 Lava se mu je sesedla v naročje, mu roki ovila okoli vratu in mu začela tiho pripovedovati:

	 »Pošiljam te na pot, ki pa ni odvisna samo od tebe, temveč od celotne skupine. Skupaj boste spoznavali in odkrivali težave, ki se dogajajo samo na Zemlji. Ne smem, ne morem ti povedati česa več od tega, ampak če boš sledil srcu, boš vedel, kako in kaj storiti.«

	 Umolknila je in se pomenljivo zazrla v njegove popolnoma črne oči. Šele po nekaj trenutkih je nadaljevala:

	 »Ni v moji moči, da bi vedela, kaj bo, in tudi na potek dogodkov ne morem vplivati. Dodeljena mi je bila samo moč smrti, ne pa ustvarjanja. In zgodila se mi je krivica. Začutila sem te že ob tvojem rojstvu in od takrat ti sledim, ampak moj čas je omejen. Nekoč bom izginila.«

	 Čeprav je bila hladna kot led, jo je Gabriel, kot bi jo hotel obvarovati, tesneje stisnil v objem.

	 Lava se mu je z glavo naslonila na ramena in nadaljevala:

	 »Moj čas je omejen, in čeprav sem Smrt, me bo nekdo nasledil, kakor sem nekoč sama nekoga nasledila. Ampak obstaja možnost, da me nekdo reši in ta nekdo bi lahko bil ti! Zato sem te prosila, da me naučiš ljubiti, ker se bojim, da mi bo, ko mi čas poteče in postanem ena izmed Profugusov, ostala le ljubezen, ki bo takrat moj najsvetejši spomin.«

	 Gabriel se je ob misli, da bi Lava lahko bila videti takšna, kot so bili Profugusi, kar stresel.

	 »Povej, kaj lahko storim in bom!« je, ne da bi samo za trenutek okleval, goreče vzkliknil.

	 »Hvala,« se mu je Lava tiho zahvalila in se njegovi ognjevitosti nasmehnila. »No, naj ti pojasnim, zakaj ravno ti.«

	 Gabriel se je v naslonjaču napeto izravnal in olajšano zavzdihnil, ker bo končno dobil odgovor na vprašanje, ki ga je že nekaj časa morilo.

	 »Naj ti najprej razodenem bolečo resnico, ki sta ti jo starša prikrila,« je Lava malce negotovo nadaljevala, globoko zajela sapo in ga pomenljivo pogledala. »Rodil si se kot volk!«

	 »Kaj?« je Gabriel osuplo planil.

	 »Ja, rodil si se nekomu, ki pripada Volčjemu ljudstvu, ki si ga danes spoznal,« je Lava resnobno ponovila. »In ko si se rodil, ti je bila namenjena smrt, a sem se ti takrat odrekla. Pustila sem te živeti kot žival. V oskrbo te je sprejel volčji par iz mojega tropa. Kot krušna starša sta ljubeče skrbela zate, a si se čez pol leta spremenil ... Preobrazil si se v človeka. Danes si v mojem svetu videl mamo, Helen, ki je potomka Volčjega ljudstva in je že dolga stoletja pod mojim poveljstvom vodja naše vojske. Takrat, ko si se spremenil v človeka, sta te Helen in Raymond sprejela za svojega. Tvoje preobrazbe nisem storila jaz, pač pa nekdo, ki je višje od mene. Gabriel ….« je rekla, in kot bi omahovala, nenadoma umolknila.

	 Gabriel jo je prijel za hladno dlan in jo spodbudil:

	 »Reci mala!«

	 Lava je počakala še nekaj napetih trenutkov, kot bi hotela poudariti pomembnost tega, kar mu bo povedala in končno nadaljevala:

	 »In začutila sem, da imaš namen, ki je pomemben!«

	 »Mogoče res,« ji je Gabriel dvomeče odgovoril in vprašujoče privzdignil obrvi, »ampak saj Zemlja ne more biti v vsem neskončnem vesoljnem sistemu tako pomembna!«

	 »Ne, saj ni,« mu je Lava odkimala. »Tudi ostale življenjske oblike od drugje imajo pomemben vpliv, vendar pa Zemljani imate nekaj, česar drugi nimajo ... Ljubezen!«

	 »Ja, ljubezen, ki se pri nas pogosto izrodi in jo mnogi izkoriščajo,« je Gabriel zajedljivo pripomnil in se zamislil. »Ampak zakaj moram na pot in kam?«

	 »V preteklost,« mu je Lava brez obotavljanja takoj odgovorila. »Ker vse težave izvirajo od tam, namreč nekoč sem živela kot človek.«

	 »In kaj moram v preteklosti storiti?« jo je Gabriel nič kaj presenečeno, ker je nekoč bila človek, vprašal.

	 »Ne vem,« mu je Lava odgovorila in skomignila z rameni. »Če bi vedela, bi problem sama rešila, a je preteklost zame nedosegljiva, ker le človeška duša sme v času potovati nazaj, zato vse upe polagam vate, kajti le tako nama bo morda dana večnost, namreč z mano boš tudi ti izginil.«

	 Gabriel se je zamislil in četudi je sedel na mehkem naslanjaču, se ni več tako izvrstno počutil, pa čeprav je pred kratkim postal kralj. Ni se ustrašil svojega konca, temveč je samo napeto premišljeval, kako bi Lavo rešil.

	 Zdrznil se je, kot bi se zdramil iz premišljevanja in jo zamišljeno vprašal:

	 »In praviš, da ni vse v meni?«

	 Lava mu je samo odkimala.

	 »Kaj, če se ne vrnem?« jo je Gabriel povsem mirno vprašal. »Kaj, če moje telo na popotovanju uničijo?«

	 »Potem se bova tako srečala tukaj in bova vladala, dokler bova lahko, dokler ne bo napočil najin čas,« mu je Lava s trpkim nasmeškom odgovorila.

	 Gabriel jo je tesno objel in vstal. Še nekaj trenutkov jo je zamišljeno držal v rokah, saj je bila lahka kot peresce, potem pa jo je postavil na tla.

	 »Kaj pa moja šola?« se je spomnil.

	 »Ne skrbi, ob sebi boš imel prijatelje ter največjega zaveznika in najboljšega učitelja, Holuga, kar pa je majhna razlika od tistega, kar je bilo tvojim prijateljem dosegljivo. Naučili te bodo vsega, kar bi se naučil v šoli pa morda še česa več,« mu je Lava odgovorila.

	 Gabriel je zamišljeno, vznemirjeno naredil nekaj korakov sem ter tja po sobani, potem pa se je ustavil pred Lavo in ji odločno rekel:

	 »Pripravljen sem za na pot! Ničesar ne morem izgubiti, lahko pa te poskusim rešiti in srčno si želim, da bi mi uspelo! V vsakem primeru pa se tako ali drugače vrnem k tebi!«

	 Lava ga je v odgovor samo objela, potem pa je zaploskala, in kot bi prijatelji samo čakali na njen klic, so skozi steno vstopili v sobano. Robert, Alex, Rebecca, Maya, Casper in Holug so se postavili prednju v vrsto in se jima priklonili.

	 Gabriel je komaj slišno zarenčal, in ko so ga vsi začudeno pogledali, jim je jezno rekel:

	 »Dal sem vam ukaz, da se do mene obnašate kakor poprej, a videti je, da ste vsi nanj pozabili!«

	 Šesterica mu je v zadregi smeje prikimala in napeto vzdušje se je takoj razkadilo.

	 Lava je skupino povedla k simbolu v sredino sobe.

	 »A ne bi mogli potovati s trga, kamorkoli že pač gremo?« jo je Gabriel začudeno vprašal.

	 »To velja samo za Profuguse, vam pa je potovanje dodeljeno od tod, od koder potujem jaz,« jim je Lava razložila.

	 Vsakomur je brez besed segla v roko in šele, ko se je rokovala z Robertom, ga je pogledala v oči in mu rekla:

	 »Robert računam na tvojo modrost. Kot najstarejši član skupino vodi po pošteni poti!«

	 »Vse bom storil, kar je v moji moči veličanstvo!« ji je Robert takoj resnobno zatrdil.

	 »Hvala, od tebe česa drugega niti ne bi pričakovala,« se mu je Lava nasmehnila. »Poplačala te bom z nagrado, ki si jo že tako dolgo želiš!«

	 Robertu so se zalesketale oči, kajti niti v sanjah si ne bi upal pomisliti na takšno nagrado! Ves nasmejan, se ji je rahlo priklonil.

	 Nazadnje je Lava objela še Gabriela in mu zašepetala:

	 »Ko bo čas, se vidiva. Začutil me boš!«

	 Gabriel ji je samo nemo prikimal, ker mu je bilo pri srcu tesno.

	 Šesterica živih popotnikov in Holug so se postavili na simbol v sredini sobane. Zagrnila jih je svetlo modra meglica, ki jo je Lava s preprostimi kretnjami rok ustvarila. Drug za drugim so izginjali iz nje.

	 Lava je žalostno gledala v prazen zlat krog na sredini ogromne sobane, saj je vedela, da bo minilo veliko časa, preden se bo Gabriel s prijatelji in Holugom vrnil iz daljnega leta, 1306, kamor jih je poslala na potovanje. Vedela pa je tudi, da se verjetno po opravljeni nalogi sploh ne bodo vrnili v svet mrtvih, ampak se bodo takoj podali neznano kam, na nove pustolovščine.

	 Začudena sama nad sabo, ker je občutila žalost, ki je do zdaj ni poznala, je nejevoljno zamahnila z roko in udoben naslonjač je izginil.

	 Še enkrat je zamahnila proti umetelno izrezljani široki omari, starejšega videza in pred njo sta se pojavila kipa, njen in Gabrielov. Stala sta drug ob drugem, z roko v roki in s kronama na glavah.

	 Takoj za tem je svojo sobano, v katero razen Gabriela in njegovih prijateljev še nikoli ni nihče vstopil, zapustila.





LETO 1306


	 Šesterica popotnikov iz Nickovega dola je iz svetlo modre meglice treščila na gozdna tla, le Holug je pristal na nogah, ker je po toliko potovanjih, ki so že bila za njim, pristanek že obvladal. Sicer pa tudi drugim ni bilo hudega, ker so tla bila porasla z mahom in gostim podrastjem.

	 Prvi se je na noge postavil Robert, ki se je takoj začel ozirati okoli sebe ... Kamor mu je pogled segel, je videl le gosto zarastel gozd. Nekajkrat se je ozrl proti košatim krošnjam, ki so bile popolnoma prekrite z mladim, svetlo zelenim listjem, tako da se nebo niti ni videlo.

	 »Mislim, da nam je bil dodeljen pomladni čas,« je ugotovil. »Po listih, na drevju sodeč, bi rekel, da smo pozno v aprilu ali na začetku maja. Kje smo in v katerem letu, pa žal ne vem. To bomo morali šele raziskati.«

	 Casper je ravno pomagal Gabrielu izviti se iz gostega robidovja, kamor se je zapletel, ko je iz meglice treščil na tla, ko so zaslišali lomastenje po podrasti.

	 Robert je v trenutku bil pozoren.

	 »Hitro na drevesa!« je prestrašeno kriknil, ko je ugotovil, kaj je šumenje v podrasti povzročalo. »Divji prašič prihaja!

	 Šesterica se je nemudoma pognala na bližnja drevesa.

	 Casper in Gabriel sta ugotovila, da jima je znanje, ki sta si ga pridobila na dogodivščinah v njihovem času, prekleto prav prišlo. Urno kot veverici sta splezala po deblu na isto visoko drevo. Robert je najprej Mayo dvignil na debelo vejo sosednjega drevesa, na katero se je potem še sam bliskovito povzpel. Rebecca in Alex pa sta splezala na mlado smreko in upala, da se ne bo pod njuno težo prelomila. Le Holug, ki je prevzel človeško podobo, je smeje lebdel dobra dva metra nad tlemi.

	 Pojavil se je ogromen divji prašič, ki pa ni kazal veliko zanimanja za prišleke na drevesih. Počasi se je pomikal po podrasti in z ogromnima okloma ob rilcu ril po zemlji.

	 »Ustrašil sem se, ker če bi imeli mlade, bi se nam zelo slabo pisalo,« jim je Robert že bolj pomirjeno, tiho pojasnil, ker se je zbal, da bi mladi prijatelji pomislili, da ga je zajela panika. »Nismo dovolj hitri, da bi jim ušli!«

	 Alex mu je s kimanjem pritrjeval, saj je te nevarnosti kot lovec dobro poznal.

	 »Sploh pa, če smo v aprilu ali maju, imajo ravno zdaj mlade,« je šepetaje dodal. »Nihče z zdravo pametjo ne bi brez orožja rinil v njihove brloge!«

	 »Poiskati si moramo palice,« se je Gabriel domislil. »Sploh pa nas je veliko, in če zaženemo hrup, se nas bo ustrašil. A se spustimo na tla?« je vprašal, ker se je zavedal, da ne bodo mogli v nedogled tičati na drevesih.

	 »Jaz mislim, da bi bilo bolje, če bi kdo splezal v vrh drevesa in se najprej malo razgledal po okolici, da se potem odločimo, kam naj gremo,« se je Maya oglasila. »Kot je Lava rekla, nas je verjetno poslala v preteklost, in če so gozdovi že v naših časih bili nepregledni, kakšni so morali biti šele v preteklosti, ko še niso gradili tako velikih mest in niso imeli toliko cest? Mislim, da sonce počasi že zahaja in bomo prav kmalu v popolni temi tavali po neznanem kraju!«

	 »Pametno Maya!« jo je Robert pohvalil in kar sam začel plezati po deblu proti vrhu drevesa.

	 Ustrašil se je, da bi se kdo od mladih brezglavo zagnal v vrh ... Lahko bi padel in se poškodoval. Tukaj ni bilo zdravnikov in ne telefonskih povezav za klic na pomoč!

	 Počasi se je z veje na vejo vzpenjal po deblu in se tik pod vrhom naposled ustavil. Nekaj časa si je okolico molče ogledoval. Končno jim je iz krošnje visoko nad tlemi zaklical:

	 »Vidim nizko samotno hišo s slamnato streho! Stoji na obronku gozda nekaj sto metrov proti zahodu! Če dobro vidim, pa je malo dalje proti severozahodu ob vznožju hribovja majhna vas! Pridem dol!«

	 Merjasec je še nekaj časa ril po podrasti v okolici dreves, kjer so tičali popotniki, ko je končno odtaval globlje v gozd, zato so se mladi spustili na tla.

	 »Holug!« je Gabriel takoj, ko je stal na trdnih tleh, zaklical.

	 »Veličanstvo?« se je podzemni prijatelj skoraj v isti sekundi odzval.

	 Gabriel ga je grdo pogledal, se namrščil in mu nejevoljno rekel:

	 »Holug nikar me tako ne kliči, ker če te kdo sliši, bomo še bolj v težavah, kakor smo že! In kdaj si podobo menjal za človeško?«

	 Holug se mu je kislo nasmehnil in mu prikimal, kajti spomnil se je, da mu je res obljubil, da ga bo klical po imenu.

	 »Ob obisku na Zemlji z lahkoto prevzamem vašo podobo ... In prosim Gabriel?« je rekel, da bi ga spomnil, da ga je hotel nekaj vprašati.

	 »Zanima me, kakšne moči imamo tukaj in kaj smemo in česa ne?« ga je Gabriel vprašal, medtem ko je opazoval Roberta, ki se je previdno, počasi spuščal po deblu, ker je iskal ustrezne veje, na katere bi lahko varno stopil.

	 »Pravzaprav se lahko počne vse, ampak ni priporočljivo, ker bi nas izsledili in mučili. Imamo človeške lastnosti pa tudi sposobnosti, ki ste se jih naučili v naši šoli,« jim je Holug pojasnil, a ko ga je Gabriel spet grdo pogledal, se je hitro popravil, »no, mislil sem reči, ki so se jih nekateri naučili.«

	 »Torej lahko letimo?« ga je Gabriel vprašal.

	 »O, ja!« mu je Holug odločno pritrdil. »Ampak kako bi ljudem pojasnili, zakaj lahko letimo? Še preden bi se zavedeli, bi tičali na grmadi ali še v čem hujšem.«

	 »Vsaj malo bi lahko,« je Casper z obžalovanjem pripomnil, ker mu je lekcija letenja bila zelo pri srcu.

	 Holug mu je resnobno prikimal in mu odgovoril:

	 »Morda bi nas prav ta majhen poskus pahnil v ječe, ker ne smemo pozabiti, da nasprotna stran ima mnogo, premnogo vohunov in morda so nas tako ali drugače že izsledili.«

	 Gabriel in Casper sta glavi kot dogovorjena stisnila med ramena in se začela prestrašeno ozirati naokrog.

	 »No, saj ni tako hudo,« je Holug hitro rekel. »Če bi kdo bil v bližini, bi ga prav gotovo opazili, in ker nas je veliko, bi ga z lahkoto zadržali in premagali.«

	 Obrnil se je h Gabrielu in resnobnega obraza nadaljeval:

	 »Vendar pa smo v okolju in načinu življenja, ki ju še ne poznate. Zdaj smo prepuščeni sami sebi. Žal Gabriel te ne smem opozoriti, ko in če boš storil napako, zato boš morda kdaj jezen name, a prišel bo čas, ko ti bom lahko vse pojasnil.«

	 Gabriel mu je samo zamišljeno prikimal, saj ga je Holug v podobi, ki jo je prevzel, bolj spominjal na Roberta kot zvitega podzemnega prijatelja. Po starosti je bil videti zelo blizu očetu, Raymondu, zato mu ni hotel oporekati.

	 Končno se je Robert spustil z drevesa.

	 »Pojdimo v to smer prozi zahodu,« jim je predlagal, ko je stal na trdnih tleh.

	 Ko so hodili eden za drugim skozi zaraščen gozd, se je Gabriel spet obrnil k Holugu:

	 »Holug pa ti imaš enake sposobnosti kot mi, ali se tebi ni treba bati?«

	 Holug je na kratko zavzdihnil in mu odgovoril:

	 »V tem človeškem telesu imam povsem enake lastnosti in sposobnosti kot vsi vi, a se mi smrti ni treba ravno bati. Ampak velič … Gabriel, kako naj se pred kraljico prikažem ponovno mrtev in kako bi ji pojasnil, da sem vas zapustil?«

	 »Verjetno Lava ne bi bila preveč srečna, kajne?« se je Gabriel nasmehnil.

	 Holug ni ničesar več rekel. Ob misli na besno kraljico je samo ustnice stisnil v tanko črto.

	 Nedaleč od obrobja gozda so zagledali majhno hišo. Bila je zelo preprosto grajena, pa vendar je verjetno nekomu bila domovanje. Stene so bile narejene tako, da je nekdo zlagal kamen na kamen in potem nastale reže med njimi zapolnil z ilovico. Ostrešje je bilo leseno, prekrito s snopi slame.

	 »Počakajte, najprej bom sam pogledal,« jim je Robert pritajeno rekel in se s svojim detektivskim znanjem, pridobljenim skoraj tisoč let kasneje, podal proti hiši.

	 Previdno je stopal po mehkem mahu, da bi bil čim bolj neslišen in pazil, da ne bi stopil, na katero suho vejo, ki bi pod njegovimi nogami počila.

	 Stal je pred preprostimi lesenimi vrati, a se še ni odločil, da bi potrkal. Sklonjen je nadaljeval ob steni kajže ter se ustavil pred majhnim oknom, zastekljenim z umazano šipo, skozi katero se je komaj kaj videlo. Nekaj časa se je naprezal, da bi videl v notranjost koče, a se je naposled le odločil, stopil do vrat in na rahlo potrkal.

	 Nekaj dolgih trenutkov ni bilo ničesar slišati, potem pa so lesena vrata zaškripala in je nekdo s preprosto, doma narejeno leseno berglo v roki stopil na prag. Bil je možakar približno Robertovih let, le da je bil nekoliko višji in, že na pogled, močnejši od njega.

	 Robert je z njim spregovoril nekaj besed in kmalu je pomahal v gozdu skriti skupini, naj se mu pridružijo.

	 Tokrat se je prvi opogumil Casper in stopil iz gozda. Takoj za njim se je prikazal Gabriel, potem pa Rebecca in Maya, ki sta se držali za roki, ker sta bili na smrt prestrašeni. Tesno jima je sledil Holug in kot običajno zadnji Alex, ki se je za skupino čutil odgovornega in mu je že prešlo v navado, da ji je varoval hrbet. Bil je izurjen lovec, zato se je zavedal, da je lovsko skupino treba varovati, pa tudi spremljati okolico, kjer bi nanje lahko prežal kakšen nevaren plenilec.

	 Stali so pred osuplim možakarjem, ki si je vsakega posebej pozorno, sumničavo ogledal.

	 »To so moji prijatelji,« mu je Robert rekel in z roko pokazal na najbližjega Alexa.

	 Možakar mu je končno prikimal in jim rekel:

	 »Pozdravljeni, moje ime je Drustan. Dobrodošli v mojem skromnem domu, kraljičini sovražniki!«

	 Umaknil se je z vrat k podboju in jim samo z roko nakazal, naj vstopijo v hišo in ko je Alex zadnji prestopil prag v preprosto notranjost, je Drustan na hitro pogledal levo in desno proti gozdu, vstopil in za sabo jadrno zaloputnil z vrati. Negotovo je obstal pred zaprtimi vrati in prišleke s pogledom ponovno premeril.

	 »Od kod pa ste?« jih je nezaupljivo vprašal.

	 Skupina se je spogledala, a se je Robertu zdelo, da bo najbolje povedati resnico, ker je močno dvomil, da so v tem času poznali ime njihove vasi iz prihodnosti, zato je rekel:

	 »Iz vasi Nickov dol smo, nekateri pa iz mesta, Oylin.«

	 »Iz Oylina ste?« ga je Drustan prestrašeno vprašal.

	 »Ja,« mu je Robert prikimal. »Čemu se čudiš?«

	 Drustan se je popraskal po mastnih laseh, potem pa je kar planil:

	 »Ne vem, ali ste bili zadnje dni kaj tam? Vasico so popolnoma požgali. Oylin ni mesto, kakor ti praviš. Nekoliko večja vas je od naše, Kraljeve vasice, vendar pa še ni mesto. Ampak preživelih ni!«

	 Robert se je naredil, kot bi se prestrašil, ker je moral prikriti resnico, da mu je bilo pravzaprav vseeno, ker v mestu, Oylin, kjer je živel on, niso niti vedeli, da je nekoč davno nekje stala vasica z imenom, Oylin, ki so jo požgali do tal.

	 »Uh, žalostno!« je naposled le rekel.

	 »Ste lačni ali morda žejni?« je Drustan bil vljuden.

	 Robert, ki je predvideval, da je možakar bil siromak, mu je takoj odkimal:

	 »Hvala, ni treba. Vidim, da ti potrebuješ več pomoči kakor mi. Hrano si bomo že poiskali, saj smo izurjeni lovci!«

	 »Nekako drugače govoriš!« je Drustan napeto rekel in nezaupljivo strmel v Roberta. »A si res iz Oylina? Njihovo narečje dobro poznam.«

	 »Tako je, iz Oylina sem!« mu je Robert odločno odgovoril. »Ampak saj se nekako razumemo, kajne? Bi pa ti bili hvaležni, če bi lahko prenočili v hlevu,« je hitro dodal, ker se je zunaj že spuščal mrak.

	 »Boren hlev imam, v katerem sta dva prašiča,« mu je Drustan po premisleku odgovoril. »Bojim se, da za vse ne bo dovolj prostora, lahko pa vam postiljam v hiši.«

	 Robert mu je prikimal in se mu zahvalil.

	 Drustan ni ničesar več rekel, pač pa je odprl vrata in stopil iz hiše.

	 Gabriel je takoj izkoristil priložnost in Roberta vprašal:

	 »Kaj ste mu pa rekli, da nas je spustil v kočo?«

	 »Ko sem mu omenil, da smo kraljičini sovražniki, sem malce tvegal, a sem predvideval, da nekdo, ki skoraj nič nima, ne more biti njen privrženec,« mu je Robert razložil.

	 Obrnil se je k šesterici mladih prijateljev in jim še šepetaje naročil, naj bodo pri pogovoru z Drustanom previdni.

	 Drustan se je kmalu vrnil z leščerbo v roki, ki je kamro po mnenju mladih komaj za odtenek osvetlila, saj so bili navajeni močne razsvetljave električnih žarnic.

	 »A tvoji prijatelji ne razumejo našega jezika Roy?« je Drustan vprašal, ko je leščerbo odložil na mizo in se ob njej usedel na edini preprost lesen stol, kakršnega v sodobnem času ne bi hoteli niti ukrasti, pa čeprav bi tatovom zraven ponujali še kak bankovec.

	 A ob borno opremo v hiši se ni nihče obregnil.

	 »O, ja, seveda razumejo, samo da so naučeni, da se oglasijo, samo če so vprašani!« mu je Robert odločno odgovoril.

	 V skupini mladih se je zaslišalo tiho hihitanje, a je že v naslednjem trenutku zamrlo, ker jih je Robert pomenljivo pogledal.

	 Nihče od mladih še zmeraj ni ničesar rekel, samo preprosto so posedli kar po umazanih lesenih tleh, nastlanih s slamo in posušenim blatom.

	 Robert je Drustanu vsakega posebej predstavil, vendar pa je pozabil, da so imena za tisti čas verjetno bila nenavadna.

	 Drustan ga je povsem mirno poslušal in na obrazu mu ni bilo videti nobenega odziva, še začudenja ne, le ob imenu, Holug je postal pozoren in vprašujoče je privzdignil obrvi.

	 »Vaša imena so smešna!« je naposled kar planil, ko je Robert utihnil. »Nisem še slišal za Casperja, Mayo, Gabriela, Rebecco in Alexa. Ime Holug pa je tod okrog zelo poznano, le da so zadnjega pred tremi dnevi obglavili. Kraljica tega imena ne prenese!«

	 Skupina se je prestrašeno spogledala, a nihče na to ni ničesar rekel, le Gabriel se je oglasil in ga vprašal:

	 »Imate kakšne informacije o kraljici?«

	 Drustan je vidno osupnil.

	 »Čemu bi tako mladega fanta zanimala naša kraljica?« se je z vprašanjem obrnil k Robertu.

	 Gabriel se je namrščil, ker se je Drustan obračal samo na Roberta, kot da drugih ne bi bilo zraven, zato je hitro rekel:

	 »Zato ker imamo z njo neporavnane račune!«

	 Drustan se je nepremično zastrmel vanj, a mu je le prikimal in mu z nekoliko manj začudenim glasom nasršeno odgovoril:

	 »Vsi jih imamo! Ona ima iz dneva v dan več, ker nam samo jemlje. Ampak bojim se, da boste zašli v grozne težave, če boste o njej javno govorili. Veliko ovaduhov kroži po gozdovih in vaseh in marsikatero mlado telo je že zgorelo na grmadi ali v hudih mukah umrlo v grajskih ječah!«

	 Robert je v Drustanovem glasu začutil napetost, ki jo je Gabriel očitno povzročil z vprašanjem o kraljici, zato je hitro spremenil temo in ga vprašal:

	 »S čim se preživljaš Drustan?«

	 »Lovec sem. Nekoč sem bil vojak,« mu je Drustan odgovoril in v njegovem glasu se je za trenutek zaznal ponos, a je trpko nadaljeval, »a me je telo izdalo, ker sem bil ranjen in bojevanja nisem več sposoben kakor nekoč!«

	 »S čim pa se lovi?« je Robert vprašal, ker ni hotel več drezati v njegovo bolečo točko.

	 Drustan je vstal in šepajoč stopil k ogromni skrinji, zbiti iz preprostih desk. Odprl jo je in ven potegnil samostrel in lok ter ju podržal pred Robertom, ki si ju je z zanimanjem ogledoval.

	 »Nam posodiš ta samostrel?« ga je Robert naposled vprašal. »Z Alexom bova poskusila ujeti divjega prašiča. Potrebovali bomo hrano.«

	 »Izvolita, če želita umreti!« se je Drustan zasmejal. »Lov brez kraljičinega dovoljenja je strogo prepovedan, a danes je že prepozno, da bi zaprosil zanj. Biriči so zelo natančni, ko preverjajo, koliko in kaj smo ulovili.«

	 »Bom tvegal!« mu je Robert odločno odgovoril, ker se je zavedal, da so bili lačni in brez hrane ne bodo dolgo zdržali.

	 Drustan ni ničesar več rekel, samo Robertu je predal samostrel. Robert si ga je z zanimanjem ogledoval, saj ga ni znal uporabljati, ker ni še nikoli prej streljal z njim, pravzaprav ga še nikoli niti v rokah ni držal.

	 Drustan je pogled preiskujoče zapičil vanj in kar hitro ugotovil, kako je bilo na stvari.

	 »Roy, prepustite lov meni ... Pojdem s teboj, a morala bova biti zelo previdna!« je naposled svareče rekel.

	 Robert mu je prikimal in ko se je Drustan obrnil, je mladim pomežiknil. Kmalu sta izginila skozi vrata.

	 »V lepi kaši smo!« se je Casper takoj, ko so se koraki izpred vrat oddaljili, nejevoljno oglasil. »Počutim se kakor v srednjem veku!«

	 »Verjetno smo res v njem,« se je Alex nasmehnil.

	 Casper je prijatelje namrščeno pogledal in vprašal:

	 »Kako dolgo pa bomo tukaj? Ničesar nimajo, niti elektrike še manj pa televizije. Še tega ne vem, če sploh poznajo stranišče?«

	 »Po mojem ne takšnega, kakršnega imaš ti v mislih,« mu je Alex odgovoril. »Sploh pa, kaj si pričakoval, da bomo pristali v hotelu s petimi zvezdicami in razgledom na morje?«

	 Casper se je končno nehal mrščiti. Nasmehnil se je in rekel, da ne.

	 Ogledal si je edini prostor v kajži, v katerem ni bilo veliko stvari ... Ob eni steni je bila v kot stisnjena ozka postelja, prekrita s slamo in živalskim kožuhom za pokrivalo. Vznožja postelje se je prislonjena k steni držala ogromna preprosta skrinja, zbita iz hrapavih desk, iz katere je Drustan prej vzel lok in samostrel. Ob steni nasproti postelje je stala miza, ki je prav tako bila zbita iz hrapavih, grčavih desk in ob njej en sam stol. Tla, ki so bila nastlana s posušenim blatom in pohojeno staro slamo, so bila prekrita z grčavimi deskami, ki so bile med seboj precej razmaknjene in se je med njimi v širokih špranjah videla tema. Na sredini kamre je še samo bilo postavljeno iz kamnov zgrajeno ognjišče, nad katerim je na verigi visel železen kotel.

	 »Kaj takšno je bilo življenje vojakov?« je Casper sočutno vprašal, ker se mu je Drustan začenjal smiliti.

	 »Ja, takšno!« mu je Alex nestrpno, odrezavo odgovoril, ker mu je Casperjevo nenehno pritoževanje že presedalo.

	 »Še slika jame pračloveka se mi zdi bolj napredna kakor tole tukaj!« je Casper dalje gonil svoje. »A ne poznajo orodja?«

	 »Ne vsi Casper,« se je Holug oglasil. »Vojaki so po večini živeli v gradovih ali vojaških taborih, ki jih je kak vladar imel v lasti. Le redki so bili rokodelci, in kakor je videti, naš novi prijatelj ni ravno iznajdljiv.«

	 Casper je privzdignil obrvi in videti je bilo, da se je zamislil. Končno je prikimal, ker je ugotovil, da je do njihovega gostitelja bil prestrog. Brez besed je sedel na tla.

	 »Morda pa lahko pripravimo ognjišče, preden se Robert in Drustan vrneta?« je Rebecca predlagala.

	 Njen predlog je takoj bil soglasno sprejet.

	 Alex, Casper in Gabriel so stopili v gozd po suhljad, ker je koš za drva ob ognjišču bil prazen.

	 Maya in Holug sta prav tako kot Rebecca, ki je že nekoliko postorila po kamri, poprijela za delo. Maya je ob vratih hleva našla preprosto metlo, prislonjeno ob podboj ter v kamri pometla tla. Sicer je metla bila narejena iz navadnih brezovih šib, ki so bile povezane v snop in namesto ročaja je imela dokaj ravno grčasto olupljeno vejo, a je kljub temu svojemu namenu kar dobro služila. Rebecca je z nekakšno cunjo, ki jo je našla v skrinji, pobrisala mizo. Holug pa je najprej zrahljal slamo na Drustanovi postelji in naravnal pokrivalo, potem pa je pomagal zdaj Mayi zdaj Rebecci, odvisno pač od tega, kam se je lahko vrinil.

	 Kmalu je trojica prostor za silo uredila in že je bil precej bolj prijetno videti. Preprosto kamro so s skupnimi močmi uredili do te mere, da bi po standardih iz njihovega časa hitro pridobila kakšno zvezdico.

	 Fantje so se vrnili s kupom suhega dračja in nekaj drvmi, ki so jih našli, zložene v skladovnico ob kajži. Veje so nalomili na krajše kose in jih na ognjišču zložili v majhno pagodo, kakršne so se naučili delati pri tabornikih. Polena in nalomljene veje, ki so jim ostale, so skrbno pospravili v košaro ob ognjišču.

	 »A zakurimo, preden se vrneta?« jih je Rebecca vprašala.

	 »Kako pa? S čim?« se je Maya začudeno odzvala, ker se ni mogla spomniti, da bi kdorkoli od njih s sabo vzel karkoli, s čimer bi ogenj lahko prižgali.

	 Rebecca se je skrivnostno nasmehnila in vprašujoče pogledala Holuga. Ko je videla, da ji je prikimaval, je vedela, da si lahko na malce skrivnosten način pomaga.

	 »Maya, a se lahko postaviš pred tisto okno?« jo je Holug prosil.

	 Sam je stopil pred drugo okno in se s hrbtom naslonil nanj, tako da je pogled od zunaj v notranjost kamre zakril. Maya mu je samo prikimala in se brez vprašanja postavila pred okno, ki ji ga je Holug pokazal. Drugi so posedli kar po pometenih lesenih tleh.

	 Rebecca je obstala v sredini kamre ob ognjišču in po nekaj vzdihih se je začela prav počasi gibati po neslišni melodiji.

	 Alex in Maya sta presenečeno strmela vanjo, ker jima ni bilo prav nič jasno, kaj je počela.

	 Nenadoma je tišino v kamri zmotilo melodično mrmranje, ki pa je na presenečenje vseh prihajalo od Gabriela. Vsi so ga začudeno pogledali, le na Rebeccinem obrazu je zasijal nasmešek ... Vedela je, da se je njune gozdne lekcije spomnil.

	 Gabriel je mrmral melodijo in Rebeca je začela krožiti po kamri kakor obsedena, a je njeno vrtenje kmalu prešlo v zapleteno gibanje ... Roki sta se ji vsaka po svoje premikali in videti je bilo, kakor da bi vsak del njenega telesa imel drugega lastnika.

	 Ko je Gabriel mrmral neznano pesem, je nenadoma v prsih začutil silno ščemenje. Zaprl je oči in namesto mrmranja je prepeval pesem, ki je ni nihče razumel. Njegov globoki glas je bil čist in jasen. Čudovita melodija je prevzela vsakogar v kamri, le Rebecca se je s skrivnostnim nasmeškom na obrazu še hitreje zavrtela. Iz trenutka v trenutek je postajala lepša. Njeni gibi so bili tako zapleteni in hitri, da je še Gabriel za trenutek osuplo umolknil, a je, da je ne bi zmotil, melodijo hitro z mrmranjem nadaljeval.

	 Rebecca je v ritmu glasbe drsela po kamri. Nenadoma se je sredi divjega plesa ustavila.

	 Maya in Alex sta z odprtimi usti nejeverno strmela v prijateljico, ki je bila videti prelepa, a tudi starejša.

	 V kamri je zavladala smrtna tišina, le tu pa tam se je zaslišal Alexov koprneči vzdih.

	 »Alexander,« se je Gabriel zasmejal, »ne priporočam ti, da se zaljubiš, ker zna biti nevarno!«

	 Maya je običajno tako umirjenega Alexa, ki je prelepo Rebecco požiral s pogledom in ni zmogel oči odmakniti z nje, začudeno pogledala.

	 Rebecca mu je pomežiknila in se še bolj skrivnostno zasmejala. Stopila je k ognjišču, naredila nekaj kretenj z rokama in vzkliknila:

	 »Eliam!«

	 Na ognjišču je v trenutku zaplapolal ogenj, a to ni bilo nič v primerjavi z Mayinim in Alexovim videzom. Od začudenja sta kriknila. Mayi se je v očesu zalesketala solza in ko jo je Rebecca opazila, je stopila k njej in jo tesno objela.

	 »A čarovnica si?« jo je Maya, ki je končno dojela, kaj se je z Rebecco dogajalo, komaj slišno vprašala.

	 Rebecca ji je samo prikimala.

	 »Kdo bi si mislil!« je Maya osuplo zašepetala. »Že to, kar so nas Profugusi naučili, je bilo neverjetno! Ampak Rebecca, skrivaj svoj dar ... Če te bodo odkrili, boš zabredla v hude težave!«

	 Rebecca se je zasmejala in spet razposajeno zaplesala po kamri, kakor da bi jo nosila neznana sila. Vsi so z zanimanjem strmeli v njene plesne korake.

	 »Valves!« je vzkliknila, ko se je v trenutku ustavila.

	 Kamro je preplavila prijetna glasba, a ne takšna, kakršno je Gabriel pel. Rebecca je neumorno plesala vse do trenutka, ko se je ob ognjišču sesedla na tla, sklonila glavo in si obraz zakrila z dlanmi.

	 Gabriel je skočil k njej, da bi ji kako pomagal, a ga je Holug zadržal:

	 »Pusti jo, naj se spremeni!«

	 Rebeccino telo se je nekajkrat rahlo streslo in takoj za tem si je dlani odmaknila z obraza in dvignila glavo ... Bila je takšna, kakršna je bila pred plesom. Smeje se je pobrala s tal in si otresla krilo.

	 »No, tako pa imamo ogenj,« je preprosto rekla.

	 »Ja, res je,« ji je Casper pritrdil, kot da bi Rebecca ogenj prižgala na povsem običajen način. »Upam, da se bosta Drustan in Robert kmalu vrnila, ker je zunaj že popolna tema in tako sem lačen, da bom prvega, ki mi pade v roke, požrl!« je rekel in pogled zapičil v Holuga.

	 »Joj, nikar!« je Holug zaskrbljeno vzkliknil. »Mislim, da ti ne bi bil všeč. Predstavljaj si, kakšnega okusa je nekaj tisoč let staro meso!«

	 Casper se je zgroženo stresel in se še v istem trenutku odločil, da si bo raje poiskal kaj bolj sočnega.

	 Na njegovo srečo so se vrata kmalu odprla in vstopil je Robert. Na ramenih je nosil srno. Drustan je zaskrbljeno stopal za njim in se ves čas oprezno oziral naokrog. Ko je vstopil, je še enkrat na hitro pogledal proti gozdu in vrata jadrno zaprl.

	 Obrnil se je in obstal z odprtimi usti, ker svojega domovanja skoraj ni prepoznal.

	 »Kako pa ste to naredili?« je vprašal in od presenečenja je skoraj pozabil dihati.

	 »Preprosto, samo malo smo pospravili,« mu je Casper z vzdihom odgovoril in skomignil z rameni.

	 Drustan ni ničesar več rekel, le sedel je na stol ob mizi in skupino mladih zamišljeno, izpod čela opazoval.

	 Robert je srno odnesel za hišo, da bi jo razkosal. Opraviti je moral čisto sam, ob borni svetlobi leščerbe, ker nad mesarskim delom ni prav nihče od mladih bil navdušen.

	 Mladi so razpihali žerjavico na ognjišču in na ogenj skrbno naložili polena, in ko je Robert prinesel očiščene in razrezane kose mesa, je po vsej kamri kmalu zadišalo po pečenju divjadi.

	 Le Drustan je še zmeraj nejeverno strmel zdaj k temu in potem k drugemu. Vedno bolj pogosto je pogledoval h Gabrielu in strmel v njegovo ročno uro. Ko je Gabriel opazil njegov pogled, si jo je brez besed snel in mu jo ponudil.

	 Drustan je uro vzel v roke in jo obračal v vse smeri. Vsake toliko se je zaslišal njegov vzdih, a so jih mladi preslišali, ker so se ob ognjišču, kjer so pekli srno, živahno pogovarjali. Kmalu je dišalo ne samo v kamri, ampak tudi zunaj po vsej bližnji okolici kajže.

	 »Drustan, a imate, kakšen krožnik ali dva?« se je Rebecca naposled oglasila, ko je pečenka bila pečena.

	 Drustan je s široko odprtimi očmi samo molče pokazal na skrinjo.

	 Rebecca je našla dve železni posodi, v kateri se juhe prav gotovo ne bi dalo več naliti, ker so dno krasile majhne luknje.

	 Maya je ravno pripravljala ves pribor, kar ga je v skrinji našla, ko je nenadoma na vrata močno potrkalo in nekdo se je pred njimi zadrl:

	 »Odprite!«

	 Vsi so se prestrašeno ozrli k Drustanu, ki pa je že bil na nogah.

	 »Straža!« je panično kriknil.

	 Robert je vedel, da so jih izsledili, kar verjetno niti ni bilo težko, ker je cela okolica kajže mamljivo dišala po pečenem mesu.

	 »Odprite! Takoj!« je globok možat glas pred vrati osorno ponovil.

	 »Stopite za mano!« je Robert vzkliknil mladim in se vratom približal.

	 Počasi je odstranil zaklep, a še preden mu je uspelo vrata odpreti, je nekdo tako silovito brcnil vanje, da jih je vrglo s tečajev.

	 »Ven!« je vojak pred vrati zverinsko zatulil.

	 Robert je prikimal in roki dvignil nad glavo, pa čeprav si ni bil na jasnem, ali je to bila zgolj policijska navada v njihovem času ali pa je tudi že v preteklosti veljala. Vsi so ga posnemali vključno s Holugom, dvignili roke v zrak in stopili pred kajžo.

	 Na dvorišču so stali trije vojaki. Čez oblačila so imeli oblečene kovinske mrežaste srajce. Na glavah so nosili čelade in ščitnike na nogah, v rokah pa so držali dolge široke meče. Dva sta imela tudi bakli. Strogo so gledali v prebivalce borne koče in na njihovih togih obrazih ni bilo videti ne naklonjenosti in ne usmiljenja.

	 »V vrsto!« je možakar brez bakle, ki je očitno bil vodja straže in je meč preteče upiral v prebivalce kajže, divje zatulil.

	 Robert je zaskrbljeno premišljeval, kaj bi naredil, vendar pa se na ta čas, v katerem so se znašli, ni prav nič spoznal, zato se v tistem trenutku ni mogel domisliti, kako in ne s čim bi jih rešil. Še Holugu se je na obrazu videl strah.

	 Vodja straže je z glavo nakazal proti koči. Eden od vojakov z baklo v roki je vstopil, a se je kmalu spet prikazal in rekel:

	 »Prazna je!«

	 Vodja je le prikimal in se obrnil proti Robertu.

	 »Na kolena kmet!« je spet zverinsko zatulil. »Kdo vam je dovolil krasti kraljevo divjad?«

	 Vsi so takoj pokleknili. Robert mu ni ničesar odgovoril, ker je vedel, da bi sleherna beseda bila brez pomena.

	 Vodja je dvignil meč in mu konico prislonil na prsi.

	 Robert je samo otrpnil, ker je bil prepričan, da ga čaka konec. Nemočno je pogledal Gabriela, ki je takoj razumel, da se je od njih poslavljal.

	 V tistem trenutku je napeto tišino zmotil vzklik:

	 »Jaz!«

	 Vodja straže se je sunkovito obrnil, a se je še istega hipa zaslišal silovit udarec in obležal je mrtev na tleh.

	 Robert se je predramil iz otrplosti. V medli svetlobi bakel je zagledal Drustana, ki je divje vihtel meč ter izvajal kretnje in udarce, kakršnih še ni nikoli videl, ne na televiziji in ne v praksi. Presenečeno je strmel, saj se je Drustan boril kar z dvema stražarjema hkrati, a še preden se mu je uspelo zganiti, da bi mu nekako priskočil na pomoč, je Alex planil pokonci in švignil mimo njega.

	 Čeprav je Alex bil golorok, se je zakadil v enega izmed stražarjev, ki se je boril z Drustanom. Lotil se ga ni prav nič po viteško, temveč je z njim obračunal po najboljših pretepaških metodah, ki jih je poznal iz svojega časa. Stražarja je tako presenetil, da mu je meč odletel iz rok, a je stražar takoj planil v Alexa in ga s silovitim udarcem odrinil, da se je zakotalil nekaj metrov stran. Tudi stražar je pristal na hrbtu, a je takoj spet skočil na noge in iz toka za pasom potegnil kratko bodalo.

	 Alex je v trenutku spet bil na nogah. Stražar se je z bodalom v roki bojevito, izzivalno postavil predenj, a je Alex samo zakričal kakor obseden in se ponovno vrgel nanj.

	 Spet sta pristala na hrbtih. Boj je bil silovit. Valjala sta se po tleh in merila moči.

	 Stražar je z bodalom zamahnil proti Alexu, a je Alex bliskovito odreagiral in ga zgrabil za zapestje, tako da mu je konica bodala samo opazila vrat. Iz rane se mu je pocedila kri. Napel je vse moči in stražarjevo roko z bodalom obrnil proti njemu. Konica se je prav počasi, ker je stražar bil močan in se mu je krčevito upiral, milimeter za milimetrom približevala stražarjevim prsim.

	 Alex je pomislil, da se bo možakar vdal, a v njegovih očeh ni videl strahu. Iz sebe je iztisnil zadnjo moč, ki jo je še premogel in silovito potisnil ... Ostro koničasto bodalo je zdrsnilo skozi stražarjevo kovinsko mrežasto srajco.

	 Stražarjevo upiranje je počasi popuščalo, vse dokler mu roka z bodalom ni nekega trenutka omahnila in je povsem negibno obležal.

	 Vsi so presenečeno opazovali Alexov boj, le Drustan se je še boril z edinim še živečim vojakom, ki je meč naposled, ko je ugotovil, da je ostal sam, odvrgel in pokleknil. Drustan je zaklel in kljub njegovi predaji je z mečem zamahnil in ga pokončal.

	 Prijatelji so zgroženo pogledovali zdaj v razkačenega, krvavega Alexa ter njihovega gostitelja, Drustana in potem v negibna trupla na tleh.

	 Robert je takoj bil na nogah. S slabo vestjo je pristopil k Alexu, da bi mu pogledal rano, a je Alex samo zamahnil z roko in rekel:

	 »Kar pustite Robert, nič mi ni!«

	 Robert mu je samo prikimal in se umaknil za korak, ker je ob Alexu že stal Drustan, mu krepko stresel desnico in mu s trdim glasom rekel:

	 »Hvala, fant. Pogumen si! Izvrsten vojak bi bil!«

	 »Že mogoče, samo da se sploh ne znam mečevati!« se mu je Alex nasmehnil.

	 »Lahko te naučim,« mu je Drustan takoj predlagal, pri čemer so se mu oči zaiskrile. »Občutek imam, da bi lahko midva, tako skupaj, odpravila marsikatero težavo!«

	 Robert ju je molče, malce mrko opazoval, saj je občutil krivdo, ker je zatajil ravno, ko so ga mladi najbolj potrebovali.

	 »Mislim Roy, ali Robert ali kdorkoli že si,« se je Drustan obrnil k njemu, »da vaša skrivnost tiči globlje, kakor sem najprej predvideval in tukaj ste verjetno z razlogom!«

	 »Res je!« mu je Robert pritrdil.

	 Drustan je meč obrisal ob hlače in ga skrbno pospravil v nožnico. S pogledom je preletel preko trupel in rekel:

	 »Pomagajte mi jih spraviti v jame. Za takšne sem v gozdu že kar nekaj jarkov skopal!«

	 Robert mu je prikimal in fantom namignil, naj mu pomagajo.

	 Casper, Gabriel in Holug so takoj pristopili in v dobri uri so trupla bila globoko v gozdu pokopana.

	 Tiho so sedeli v kamri in jedli pečeno srno. Drustan mrtvih stražarjev ni več omenil. Globoko je zavzdihnil in se končno oglasil:

	 »Vidim, da niti bojev in ne trupel niste vajeni, zato se bojim, da si za obisk niste izbrali pravega časa!«

	 Robert ga je začudeno pogledal in zaskrbljeno vprašal:

	 »Kako pa to misliš Drustan?«

	 Drustan je pokazal na mizo, kjer je še zmeraj ležala Gabrielova ura.

	 »Takšnih se v našem času ne dela!« je odločno rekel.

	 S težavo se je dvignil s stola, šepajoče stopil do Casperja in mu privzdignil črno-belo Profugusovo srajco. Pod njo je imel oblečeno majico, s kratkimi rokavi, ki je na sprednji strani imela natisnjen fluorescentno zelen avto.

	 »Tudi tega, kar je tukaj narisano, ne poznamo. Pa da o barvi sploh ne govorimo!« je nasršeno rekel, spustil Casperjevo srajco, odšepal nazaj k stolu in s težavo sedel. »Kdo ste?« je tiho vprašal.

	 Robert si je z roko zakril oči in premišljeval, kaj naj mu odgovori. Vedel je, da mu resnice ne more povedati. Čeprav se je Drustan izkazal kot bister, ni mogel pričakovati, da jih bo nekdo, ki je živel v preteklosti, razumel in jim verjel, da so prišli iz prihodnosti.

	 »Popotniki iz prihodnosti smo,« se je Gabriel oglasil. »Tukaj smo le z enim namenom, da rešimo človeštvo! Onesposobiti moramo kraljico, ker bo zaradi nje veliko let kasneje mrtvim in živim grozil propad! Hvaležni smo vam za pomoč, vendar se mora naša pot nadaljevati, da svoje poslanstvo izpolnimo. Vpletli smo vas v nekaj, kar se ne da popraviti in tudi ne izbrisati greha zaradi smrti treh vojakov. Nosili ga bomo še veliko let po smrti! Kar se je zgodilo, je zločin!«

	 Drustan je molčal. Nepremično je strmel v Gabriela.

	 »Verjamem vam! Ne vem, kako da ste se znašli tukaj, ravno v letu 1306, ampak pomagal vam bom, če nas resnično mislite rešiti,« se je končno oglasil. »Za te vojake pa naj vam ne bo žal, ker tukaj velja le en sam zakon, če ne bom jaz tebe, boš ti mene! Vendar pa bi se vojaki vedno lahko sami odločili, kaj je prav in kaj narobe.«

	 Robert mu je razumevajoče prikimaval, ker se je zavedal, da Gabrielu niti sam ne bi mogel bolje odgovoriti. Vedel je, da se je Gabriel pravilno odločil, ko je Drustanu povedal resnico in začutil je, da bo samo resnica in nič drugega kot le resnica zmogla povezati dva različna svetova, ki sta bila sedemsto let narazen.

	 Drustan je vstal in se napotil proti skrinji, na kateri je sedel Casper, ki je takoj vstal. Sklonil se je, jo premaknil in loputo v tleh, ki jo je skrinja zakrivala, dvignil. Z mize je vzel leščerbo in jo Robertu, ki ga je samo vprašujoče gledal, potisnil v roke.

	 »Spustite se po teh stopnicah,« je rekel in pokazal na odprtino v tleh. »Pod kamro imam podzemno izbo, kjer so pripravljena ležišča. Niste edini, ki se kraljici upirate. Pogosto imam skrivne goste, vendar pa tako skrivnostnih, kot ste vi, še nisem imel!«

	 Sedmerica popotnikov iz prihodnosti se je brez besed spustila po strmih lesenih stopnicah v podzemni prostor, kjer so resnično bili pripravljeni pogradi, postlani s slamo.

	 Kmalu se je slišalo samo globoko dihanje, kajti po napornem in razburljivem dnevu, polnem dogodkov, so bili precej utrujeni.

	 Le Alex je sedel na svoji slamnati postelji in v roki še zmeraj stiskal meč, ki si ga je pridobil z bojem in od katerega se ni hotel več ločiti.





GRENKO SLOVO


	 Rebecco je v zgodnjih jutranjih urah zbudilo glasno ptičje petje. V sobi je bila popolna tema. Lenobno se je pretegnila in potipala za pokrivalom, ker jo je zmrazilo. Ko ga ni našla, je segla na levo, kjer je ob postelji imela na nočni omarici lučko, vendar pa na svoje presenečenje ni otipala niti omarice in ne lučke.

	 »Koliko je ura?« je zamrmrala. »Me bo mama kmalu zbudila?«

	 »Bolj težko, razen če se je rodila okrog tisoč tristotega leta,« je povsem jasen odgovor prišel iz teme.

	 Rebecca je bila v trenutku popolnoma budna. Planila je s postelje, a ni utegnila narediti niti koraka, ker je padla preko nečesa, kakor je bila dolga in široka.

	 »Av!« se je zaspan fantovski glas zadrl. »Mar ne moreš paziti, kod hodiš?«

	 Rebecca je bila povsem zmedena, saj ni mogla dojeti, kam sta izginili njeni nočna omarica in lučka in kdo se je iz teme oglašal?

	 Nenadoma se je v stropu nad njeno glavo odprla loputa in v prostor je posvetil medel žarek svetlobe.

	 »Dobro jutro!« ji je neznan glas voščil.

	 Zdaj je Rebecca bila še bolj zmedena in zajela jo je panika, ker se je le nekaj metrov pred njo na stopnicah pojavil popolnoma tuj, v čudna oblačila oblečen, kot hrust velik možakar z leščerbo v roki.

	 »Dobro jutro Rebecca!« je neznanec prijazno ponovil.

	 Rebecca je stresla z glavo, kot bi moreče sanje hotela odgnati in z velikimi očmi zmedeno strmela v možakarja, kot bi videla prikazen, zato se mu je takoj posvetilo, kaj se je dogajalo.

	 »Hej Rebecca, a se me ne spomniš? Naj ti dogodke obnovim?« jo je Drustan smeje vprašal. »Jaz sem, Drustan! Sinoči ste tik pred večerom prispeli k meni. Spopadli smo se s stražo in vaš prijatelj, Alex se je močno izkazal. In ker se sploh ne znate bojevati in ne poznate našega časa, potrebujete pomoč in jaz bom vaš vodič!«

	 Rebecca je zaprla oči in počasi so se ji prikazovale slika za sliko včerajšnjega večera. Nekajkrat je globoko zavzdihnila in si roko položila na čelo.

	 »Oprostite Drustan,« je naposled rekla. »Pozabila sem!«

	 »To je več kot očitno,« se je Drustan zasmejal in se z leščerbo odpravil po stopnicah navzgor.

	 Rebecca je sledila svetlobi leščerbe in v podzemni izbi je spet zavladala tema. A so se takoj na stopnicah zaslišali težki koraki in v kamro, kjer je dišalo po sveže zavretem mleku, je skozi odprtino v tleh pogledala Alexova glava. Brez besed je vstopil in sedel kar na tla k Rebecci. Poželjivo je strmel v Drustana, ki je v glinene lončke natakal vroče, dišeče mleko.

	 »To pa diši!« je vzkliknil, kajti vonj po okusnem vročem mleku je preplavljal vso kamro.

	 »Pogosto si pripravim prekuhano kravje mleko,« mu je Drustan ponosno odgovoril.

	 »Pa je pasterizirano?« se je Casperjev glas zaslišal skozi špranje med deskami v tleh.

	 Očitno se Casper nikakor ni mogel vživeti v srednji vek.

	 Drustan je glavo nejeverno dvignil in pogledal v tla proti temnim špranjam med deskami.

	 »Kaj?« je osuplo vprašal. »S čaranjem se ne ukvarjam!«

	 »Casper!« je Rebecca očitajoče vzkliknila, da se je Casper zaradi njenega nenadnega klica ves stresel. »V srednjem veku smo! Louis Pasteur takrat še niti rojen ni bil, kaj šele, da bi že izdelal postopek pasterizacije!«

	 Iz spodnje kamre se je zaslišal Robertov hehet, Casper pa se je samo zdrznil in glavo potisnil med ramena, kakor je zanj bilo značilno, ko je rekel kako neumnost ali kaj napačnega storil.

	 »He, he, he ...« se je Drustan smejal. »Vi že veste, kako je s tem Louisom, ampak bojim se, da boste vi imeli več vprašanj o našem življenju, kakor jaz o vašem, čeprav je očitno, da vi mojega vsaj malo poznate, meni pa se niti ne sanja o tem, kakšno bo nekoč življenje.«

	 Mladi so molčali. Zavedali so se, da so znanje srednjega veka podcenjevali, saj jim je Drustan že večkrat dokazal, da je bil moder in je znal logično razmišljati.

	 Drustan je, še kar ropotal z lončki in jih prestavljal po mizi, ker je vanje natakal dišeče vroče mleko.

	 »Drustan, kaj ne bodo izginulih stražarjev iskali?« ga je Alex nenadoma zaskrbljeno vprašal. »Pustili smo precej krvavih sledi!«

	 »Bodo, vendar pa bodo zelo težko odkrili, kje in kako se je zgodilo,« mu je Drustan brezskrbno odgovoril.

	 »A smo v nevarnosti?« ga je Rebecca prestrašeno vprašala.

	 »Ne, lahko smo brez skrbi,« jo je Drustan potolažil. »Vaščani si pomagamo in po okolici imamo postavljene straže.«

	 Casper, ki je tudi že prilezel iz podzemne izbe, je pomirjeno prikimal, vendar pa se je že v naslednjem trenutku namrščil in ga razburjeno vprašal:

	 »A včeraj pa nas niso mogli opozoriti, da straža prihaja?«

	 Drustan je molče, zamaknjeno stal ob mizi, kot da ga ne bi slišal, potem pa se je z lončkom mleka in kosom kruha v rokah obrnil k njemu in mu rekel:

	 »Bojim se, da so naju z Robertom stražarji že v gozdu opazili ... Robert ni bil dovolj oprezen!«

	 Casper mu je prikimal in mu iz rok vzel lonček toplega mleka in velik kos kruha.

	 »Kaj, a v srednjem veku kruh tudi poznate?« se je začudil.

	 »Casper to pa še jaz vem, da ga naši predniki že dolgo poznajo in ga že stoletja pečejo,« se mu je Drustan nasmehnil.

	 »A tako?« je Casper v zadregi samo zamomljal.

	 Brez besed so zajtrkovali. Prav kmalu so se jim pridružili še Robert, Gabriel in Holug ter se z velikim užitkom spravili na pripravljen zajtrk.

	 »Kako se boste svoje naloge lotili?« je Drustan vprašal Roberta, ki je ravno ugriznil v velik kos kruha.

	 »Hm, nimam še izdelanega načrta ...« mu je Robert s polnimi usti zamišljeno odgovoril. »Mogoče bi si najprej ogledali vasico in ocenili, kaj se dogaja,« je dodal, ko je pogoltnil velik zalogaj kruha.

	 Drustan mu je prikimal, a se je že naslednjega trenutka zastrmel vanj, privzdignil obrvi in počasi rekel:

	 »Za kaj takega se boste morali najprej preobleči, ker boste sicer v takšnih cunjah vsem takoj sumljivi.«

	 Sedmerica je z obžalovanjem pogledala svoja Profugusova oblačila, ker so se v njih odlično počutili, a so mu vsi s prikimavanjem pritrdili.

	 Na vrata je nekdo komaj slišno potrkal.

	 »Straža!« je Alex planil na noge in si pripravljen na boj rokave že zavihal.

	 »Ne ne, prinesli so vam oblačila,« jih je Drustan takoj pomiril. »Že zgodaj zjutraj sem šel po opravkih in moji nekdanji vojaki, ki so danes moji najzvestejši prijatelji, so nam na razpolago, le da ne vedo, kdo pravzaprav ste.«

	 Robert mu je hvaležno prikimal.

	 Alex je stopil k vratom in jih pazljivo odprl, a pred njimi ni bilo nikogar, le na pragu je stala velika iz lanu pletena vreča. Pogledal je levo in desno, ali bi morda kje izza vogala kukala kakšna radovedna glava, a je razočarano ugotovil, da nikjer ni bilo nikogar.

	 Pograbil je vrečo in vrata zaprl. Vsak si je našel oblačila, ki so mu najbolj ustrezala in čez čas so resnično bili še najbolj podobni prebivalcem tistega časa.

	 »Smo pripravljeni?« jih je Robert vprašal.

	 »Smo!« so mu mladi člani skrivne skupine vznemirjeno, soglasno odgovorili, kot bi se dogovorili.

	 »Roy, a mi pustiš Alexa?« se je Drustan obrnil k Robertu. »Kar takoj bi urjenje začela, ker je velika možnost, da nas obišče še kakšna, morda še večja enota straže.«

	 Robert je vprašujoče pogledal Alexa, ki sta se mu navdušenje in pripravljenost že na obrazu videla, zato je Drustanu samo prikimal.

	 Šesterica se je po ozki stezi podala proti središču vasi. Robert jim je po poti komaj slišno govoril:

	 »Poslušajte, ne smemo hoditi skupaj! Večja skupina, kot bomo, bolj bomo sumljivi. Vidva, Casper in Gabriel, izberita eno pot, midva s Holugom pa bova z Rebecco in Mayo ubrala drugo. Ampak ves čas moramo biti v bližini drug drugega, ker si ne moremo privoščiti, da bi kdo zabredel v težave!«

	 Skupina se je razdelila. Casper in Gabriel sta hitreje stopila in kmalu sta že hodila mimo preprostih hiš.

	 »Stari poglej!« je Casper vzkliknil. »V tem ne bi hotel živeti za noben denar!«

	 »Se strinjam, da ni ravno najboljše videti. A misliš, da so imeli izbiro?« mu je Gabriel nejevoljno odgovoril. »Sploh pa, kaj, če tukaj živi tvoja pra pra pra in še mnogokrat pra prababica? Če želiš, potrkam, pa jim povej, da so čudni!«

	 Casper se je zasmejal, a že v naslednjem trenutku je ves otrpnil, ker so po stezi proti njima eden za drugim v koloni hodili štirje vojaki.

	 »Gabriel, kaj bova naredila?« ga je vznemirjeno, komaj slišno, vprašal in se popolnoma ustavil.

	 »Nič, hodiva dalje, kot da se ne bi nič dogajalo. Ne glej jih ... Skloni glavo in pojdi mimo!« mu je Gabriel tiho, napeto naročal.

	 Počasi sta hodila drug za drugim in togo strmela predse v stezo, a le dobra dva metra, preden sta se srečala z vojaki, je prvi vojak v koloni iz nožnice potegnil meč in zakričal:

	 »Stoj!«

	 Gabriel in Casper sta se v trenutku ustavila in obstala kot vkopana. Casper je zaprl oči in le čakal, ker je vedel, da bi sama bila težko kos enemu samemu vojaku, kaj šele štirim!

	 Gabriel si je zaželel, da bi Robert bil blizu, ker bi odrasel in izkušen detektiv vedel, kako ukrepati.

	 Vojaki so pospešili korake. Oba fanta sta sredi steze povsem otrpnila. Gabriel je prav tako kot Casper zamižal in samo čakal, kaj se bo zgodilo. Ko se je eden od vojakov močno zadel obenj, se je znašel ob poti v travi. Takoj za njim je padel še Casper. Sedela sta na tleh in miže pričakovala udarcev ali celo smrti.

	 A zgodilo se ni nič.

	 Za njima so se na stezi razlegali ukazovalni kriki vojakov. Najprej je Gabriel odprl oči in se previdno ozrl naokoli ... S Casperjem sta bila povsem sama. Še tistih nekaj vaščanov, ki so še malo prej hodili po stezi, ni bilo nikjer več.

	 Vojaki so se ustavili nekoliko naprej in obstopili možakarja, ki je na ramenih nosil oprtan velik koš. Dva sta možakarja podrla na tla, druga dva pa sta mu z ramen iztrgala koš in brskala po njem. Možakar na tleh ni ničesar rekel in je, medtem ko sta vojaka stvari metala iz koša, samo mirno je čakal. Vse skupaj je trajalo le nekaj minut. Vojaki so kmalu odšli dalje po stezi, kot da se ne bi nič zgodilo.

	 Možakar se je plazil po kolenih in razmetane stvari grabil na kup.

	 Gabriel in Casper sta se spogledala in brez besed pristopila k njemu. Ko je Casperjeva senca padla čezenj, se je klečeči možakar v trenutku skrčil in otrpnil, ker je bil prepričan, da so se vojaki vrnili.

	 »Brez skrbi prijatelj, prišla sva vam pomagat,« ga je Casper ogovoril.

	 Možakar je nejeverno, nezaupljivo strmel v fanta, ki sta razsuto nalomljeno vejevje in zelišča pobirala ter jih spravljala v koš.

	 »Kaj pa so iskali?« ga je Casper kar naravnost vprašal, ko sta mu z Gabrielom pomagala postaviti se na noge.

	 Možakar ga je nejeverno pogledal in mu odgovoril:

	 »A sta novinca tukaj? Orožje so iskali! Veličanstvo se boji, da se bomo vaščani uprli.«

	 »Koliko pa vas je v vasi?« ga je Casper vprašal, ko mu je prikimal.

	 »Okoli petsto nas je,« mu je možakar, ki si je težak koš že oprtal na ramena, šepetaje odgovoril.

	 »In kraljičine vojske?« ga je Gabriel brez oklevanja vprašal, kar ga je najbolj zanimalo.

	 Možakar se je ves stresel in skrivoma pogledal okoli sebe, kakor da bi preverjal, ali ni njihovega pogovora morda kdo slišal. Ko se je prepričal, da so bili povsem sami, se je na rahlo sklonil k njima in jima šepetaje, napeto rekel:

	 »Fanta ne vesta, v kaj se spuščata, če tako glasno govorita o veličanstvu! Veliko ovaduhov je med nami, in če samo zavohajo, da povprašujeta o njej, bosta mladi glavi kmalu izgubila!«

	 Fanta sta mu samo prikimala in strmela za njim, ko je svojo pot že s hitrimi koraki nadaljeval. Ko sta se obrnila in spet stopila po stezi proti vasi, sta za sabo zaslišala možakarjev glas:

	 »Petnajst tisoč jih je!«

	 V trenutku sta se ustavila in obrnila, a možakarja ni bilo nikjer več. S pogledom sta ujela le še del velikega koša, ki je izginil za vogalom lesene kolibe.

	 »Tako torej, ni jih malo!« je Gabriel zaskrbljeno ocenil.

	 Lahkotno se je naslonil na kolibo, za katero je možakar pravkar izginil ter pričakujoče strmel v Casperja, ki se je previdno oziral naokrog, kot da bi preverjal, ali so jima grozile še kakšne nevarnosti. Stala sta povsem sama pred kočo, in ko se je Casper nekoliko pomiril, je rekel:

	 »Ne, ni jih malo! Verjetno mi ni treba niti poudarjati, da se nam je že na samem začetku zapletlo ... Nisem pričakoval, da je srednji vek res bil tako surov!«

	 »Morda še bolj kot to, kar smo do zdaj že videli,« mu je Gabriel odgovoril in mu resnobno prikimal.

	 Casper je glasno zavzdihnil, se ob kolibi usedel kar na tla in se s hrbtom naslonil nanjo. Gabriel se je spustil zraven njega. Brez besed sta strmela v kakih pet hiš, ki so bile takšne kot Drustanova kajža. Nekatere so bile na pogled še bolj borne. Premogle so le lesene stene, okna s kovinskimi križi namesto stekel in lesena ostrešja, prekrita s slamo. Na blatnem kolovozu, ki je tekel mimo hiš, so bili globoki odtisi konjskih kopit in utori kolesnic voz.

	 Ob vsej tej preprostosti je oba prevzelo malodušje.

	 »To je to?« je Casper razočarano vprašal.

	 Prekrižal je roki na prsih, sklonil glavo in se brezvoljno zastrmel v tla.

	 Gabriel je še zmeraj nejeverno strmel v borne vaške koče in edini kolovoz. Nekako ni mogel verjeti, da je teh pet kajž bilo vse, kar je Kraljeva vasica premogla.

	 Nagnil se je naprej in oprezal po okolici. Na koncu teh petih hiš je opazil debela visoka drevesa. Radovedno se je postavil na noge in po kolovozu stopil proti njim.

	 Casper je s hrbtom naslonjen na kajžo še zmeraj razočarano strmel predse in se za prijateljev premik sploh ni zmenil.

	 »Casper!« ga je Gabriel razburjeno poklical in mu z roko nakazal, naj pride k njemu.

	 Casper je počasi dvignil glavo in ga izpod čela vprašujoče pogledal, potem pa je, ker mu je Gabriel še kar z roko nakazoval, naj pride bližje, brezvoljno vstal in po polževo šel proti njemu.

	 »Kaj pa je?« je nasršeno zagodrnjal, ker je Gabriel s širokim nasmeškom na obrazu strmel vanj.

	 »Teh pet hiš še ni vse!« mu je Gabriel ves nasmejan zaklical. »Tam za drevesi je videti nekakšen trg in še več hiš! A si greva ogledat?«

	 Casper je že bolj živahno stopil po kolovozu proti mogočnim drevesom, ki so mu zakrivala pogled. Ko je prišel do Gabriela, se je med drevesi nejeverno zastrmel v večje naselje, z veliko hišami, ki so obkrožale trg in so že na pogled bile veliko bolj gosposke kot Drustanova kajža. Nekatere so bile večje pritlične kamnite hiše, nekaj pa je bilo enonadstropnih. V pritličjih so bile urejene delavnice, kjer so izdelovali rokodelske izdelke, ki so jih ponujali na stojnicah na trgu. Največja zgradba je bila krčma, pred katero se je gnetlo veliko moških.

	 »Stari se ti ne zdi, da je tale krčma čisto podobna Greenovi, Pri jelenčku?« ga je Casper vznemirjeno vprašal.

	 »Ja, je,« mu je Gabriel pritrdil, »ampak mislim, da so si vse krčme podobne.«

	 A krčma ni bila edina oblegana zgradba na trgu. Veliko ljudi se je ustavljalo ob stojnicah pred delavnicami, kjer so prodajali sadje in zelenjavo, zelišča, pekovske izdelke, izdelke domače obrti, poljedelska orodja in pridelke.

	 Fanta sta se sprehodila po tržnici in opazila veliko zanimivih stvari.

	 »Ej, če bi to pokazali Frytonu, bi razlage o srednjem veku takoj spremenil, mar ne?« je Casper pripomnil in si ogledoval obrtnika, ki je pred delavnico sedel za preprostimi lesenimi statvami in iz lanu tkal platno.

	 Gabriel je z zanimanjem pristopil k stojnici, na kateri so bili razstavljeni razni lončarski izdelki. V roke je prijel glinen lonček in si ga zvedavo ogledoval, a ga je že v naslednjem trenutku nekdo trdo zagrabil za ovratnik in ga odrinil s tako silo, da je poletel po trgu kot otep slame. Ni si še niti opomogel od presenečenja, ko je že prejel močno brco. Od bolečine se mu je, kar stemnilo pred očmi. Brezglavo je grabil okoli sebe, ker mu ni bilo nič jasno in ni vedel, od kod bo, še kaj priletelo.

	 »Tat! Kradljivec!« je nekdo tulil. »Meni boš lončke kradel? Tu imaš!«

	 Pograbili sta ga močni roki in takoj za tem je poletel po zraku, vendar je priletel v nekaj mehkega. Z rokama se je uprl ob tla, da bi se dvignil, a sta se mu globoko ugreznili, tako da je z obrazom pristal v mehkih, smrdečih, gnijočih odpadkih. Lovil je sapo in stresal z glavo.

	 Končno mu je uspelo skobacati se iz kupa odpadkov. V njem je kri vrela! Otresel si je oblačila, stisnil pesti in se zapodil proti mestu, od koder je poletel. Ko je bil že tik pred stojnico, kjer si je prej lonček ogledoval, sta ga zagrabila dva para rok in ga zadržala. Močno sta ga potegnila in odvlekla nekaj metrov vstran do neke hiše ob robu trga.

	 Kri je v njem še vedno vrela. Sam pri sebi je prisegal, da bo s tistim, ki ga je tako osramotil, obračunal. Krilil je z rokama, a sta ga močni roki trdo pritisnili ob kamnito steno in nekdo mu je rekel:

	 »Gabriel umiri se! Hudo jo boš skupil! V srednjem veku smo, ne na vaški veselici v našem času!«

	 Gabriel je še zmeraj divje pogledoval proti stojnici z lončenimi posodami, vendar sta ga besedi, srednji vek, streznili. Ob sebi je zagledal Holuga in Roberta, ki sta ga zaskrbljeno gledala.

	 »Morali bomo opustiti navade iz svojega časa!« ga je Robert resnobno oštel. »Kakor vidiš, tukaj ne veljajo niti olika in ne običaji, ki smo jih bili vajeni! Ti ljudje ne pričakujejo od fanta tvojih let nedolžnega ogledovanja stvari na stojnicah, ker so tukajšnji fantje predvsem zmikavti in tatiči!«

	 »Kosti bi mu polomil!« je Gabriel s stisnjenimi zobmi rekel in si rokave bornega oblačila zavihal.

	 »A tako?« se je Casper, ki je prišel za njimi, zasmejal. »Škoda, pa tako lepo si priletel na mehko! Nisem pa prepričan, da bi mu lahko karkoli naredil.«

	 »Zakaj pa ne?« je Gabriel planil in ga prav grdo pogledal.

	 Casper je pokazal proti lesenim vratom lončarske delavnice. Lastnik je stal ob stojnici, zato si ga je Gabriel lahko dobro ogledal ... V višino je bil za celo glavo višji od njega in njegovi roki sta bili ena sama gmota mišic. Čez prsi je bil tako širok, da bi se oba s Casperjem lahko skrila za njimi. Ob pogledu na grozljivega lončarja je, kar zlezel sam vase, ker je vedel, da mu nikakor ne bi bil kos.

	 Lončar ga je smeje pogledal in mu s prstom požugal.

	 »Ups!« je Gabriel rekel, s čimer je pri prijateljih povzročil precej glasen smeh.

	 »Ej stari, kaj naj rečem? Kar znajdeš se v srednjem veku, ni kaj! Mogoče si iznašel način, kako kaj kupiš brez denarja,« je Casper pomodroval. »Ti si ta lonček precej poceni kupil ... Stal te je samo ene brce in malo gnojne kopeli!« se je na njegov račun zabaval.

	 V rokah je držal prav tisti lonček, ki si ga je Gabriel prej pri stojnici ogledoval.

	 »Kaj?« je Gabriel osuplo planil. »A ti si ga pa lahko vzel?«

	 »Ah, kje pa!« se je Robert oglasil. »Medtem ko si se pobiral iz gnoja, sem mu pojasnil, da si z mano in da nisi slab fant. Ko je možakar sprevidel, da te je napačno ocenil, mu je postalo močno žal, zato ti je lonček podaril.«

	 »A tako?« je Gabriel že bolj pomirjeno zamrmral.

	 Pogledal je po trgu in ko je videl, da ni nihče strmel vanj in se mu posmehoval, ga je jeza že prav kmalu povsem minila. Če bi se kaj takega zgodilo v njihovem času, bi se mediji razpisali in dogodek obesili na veliki zvon. Tukaj pa nič! Že nekaj minut kasneje je vaško življenje na trgu mirno teklo dalje, kot da se ne bi nič zgodilo.

	 »A gremo naprej?« je Gabriel predlagal.

	 »To je vse ... Nimamo kam,« mu je Robert odkimal. »Danes smo le na ogledu, ker se dobro informiran človek nepredvidenim dogodkom lažje ogne.«

	 Hodili so po trgu v skupini, tesno drug ob drugem ter si stojnice od daleč, ne da bi se česarkoli dotaknili, ogledovali.

	 Casper je opazil kovačnico, pred katero so bili na stojnici poleg različnega rokodelskega in poljedelskega orodja razstavljeni tudi meči ter krajši noži. Orožje ga je pritegnilo, zato je zaostal za prijatelji, ki so se že pomikali proti izhodu s trga. Čeprav si je meč silno želel prijeti v roke, si jih je raje poželjivo od daleč ogledoval, ker se je spomnil Gabrielove nedavne slabe izkušnje.

	 »Fant, a želiš, katerega preizkusiti?« ga je prijazen moški glas zdramil iz premišljevanja.

	 Casper je prestrašeno pogledal naokrog, da bi odkril, kdo ga je ogovoril, ker zraven njega ob stojnici ni bilo nikogar. Naposled je v temačni notranjosti kovačnice opazil možakarja. Umaknil se je za korak, da ne bi zabredel v težave, a je možakar stopil na prag in ga še zmeraj zvedavo opazoval. V rokah je držal ogromno, težko kladivo.

	 »Z veseljem bi, ampak nimam denarja,« mu je Casper končno odgovoril.

	 Kovač je kladivo izpustil iz rok, si dlani obrisal v umazano krpo ter stopil iz kovačnice. Imel je svetlo rjave, skoraj bakrene, košate brke in prav takšno brado, ki se mu je ponekod že sivo barvala. Oblečen je bil le v dolge hlače in usnjen predpasnik. Casperja si je z zanimanjem ogledoval in videti je bilo, da mu je bil všeč, ker se mu je nasmihal. Z roko mu je namignil, naj le stopi bližje, in ko je Casper stal pred njim, je pogledal po razstavljenih mečih in z očesom poznavalca začel med njimi izbirati.

	 »Koliko palcev pa si visok?« ga je vprašal.

	 Casper je naredil začuden obraz, ker se mu niti sanjalo ni, kakšna enota je palec.

	 »N-Ne vem,« mu je v zadregi odkimal in ga zvedavo opazoval, ko je izbiral meč.

	 A kmalu se je njegova zadrega rešila.

	 Možakar se je sklonil in segel po širokem meču, srednje velikosti, z ročajem, ovitim v usnje, in z lepim dekorativnim s koničastimi listi oblikovanim odbojnikom. Obrnil se je h Casperju ter mu meč stisnil v roko.

	 Casper se je navdušeno oprijel ročaja meča in presenečeno ugotovil, da meč sploh ni bil tako težak, kakor se mu je zdelo, ko je gledal viteze na televiziji. Seveda pravega meča še nikoli ni držal v rokah in se mu niti sanjalo ni, kako ga pravilno vihteti, a mu je tokrat močno prav prišlo, da je v svojem času rad posedal pred televizijo in zavzeto sledil akcijam raznih vitezov.

	 Iztegnil je roko predse in meč z lahkoto zadržal v vodoravnem položaju. Potem je zamahnil in ga zaobrnil. Kretnja je bila silovita. Že v naslednjem trenutku je spet zamahnil in meč dvignil visoko nad sabo, kakor da bi pred seboj hotel razsekati neviden predmet. In potem je spet zamahnil z boka in roko iztegnil, kot da bi koga zabodel. Še nekajkrat je zamahnil v levo in desno in meč povesil. Željno ga je pogledal, ker mu je bil zelo všeč.

	 »Hvala, gospod, izvrsten je!« je rekel in meč pomolil možakarju.

	 Kovač ga je s prekrižanima rokama na prsih smeje opazoval.

	 »Ah kaj,« je zamahnil z roko in se mu nasmehnil, »kar obdrži ga ... Mislim, da bo tebi bolj koristil, kakor meni, ker opažam, da ti tehnika mečevanja ni tuja!«

	 Casperja so kovačeve besede popolnoma presenetile. Nejeverno je opazoval zdaj meč v svojih rokah zdaj možakarja, a je naposled zmajal z glavo in dejal:

	 »Gospod saj ni treba. Samo radoveden sem bil, kajti …«

	 Možakar je Casperjeve prste stisnil okoli ročaja meča, se mu približal čisto k ušesu in mu na tiho rekel:

	 »Nikar se mi ne zahvaljuj, Drustan verjame v vašo skupino!«

	 Casper je za trenutek osupnil, vendar mu je že v naslednjem trenutku navdušeno prikimal in rekel:

	 »Hvala, če se bo le dalo, vam kako povrnem!«

	 »Če je vse res, kar Drustan pravi, potem vse moje orožje ni nič vredno v primerjavi s tem kar nameravate!« mu je možakar z nasmehom navdušeno odvrnil. »A bojim se, da ne bo tako lahko!« je svareče dodal in njegov obraz se je povsem zresnil.

	 Casper se je, z neprecenljivim darilom v rokah, že nameraval posloviti od prijaznega možakarja, a je v trenutku obstal kot vkopan in ga vprašal:

	 »Oprostite gospod, kako pa ste vedeli, da spadam k Drustanu? Ne spomnim se, da bi se že kdaj videla.«

	 Možakar mu je pomežiknil in mu samo s pogledom namignil proti fluorescentno zelenemu robu, ki mu je gledal izpod široke srednjeveške srajce.

	 Casper je začutil vročino, ki mu je preplavila telo, ker je izdajalsko majico zjutraj čisto pozabil sleči, pa čeprav so od skrivnostnega pošiljatelja prejeli dovolj oblačil. Namesto da bi se odpravil, si je majico takoj skrbno zatlačil za hlače, da ne bi njegovih oblačil nenavadnih barv, ki jih v teh časih še niso poznali, še kdo odkril.

	 »Hvala še enkrat!« je vzkliknil in si meč položil kar na ramo.

	 Naredil je že nekaj korakov, da bi se spet pridružil prijateljem, a je kovač zaklical za njim:

	 »Ej, fant!«

	 Casper se je v trenutku obrnil.

	 Možakar je na stojnici pograbil nekakšen ovoj in mu ga vrgel. Casper ga je spretno ujel, in ko ga je razprostrl, je v rokah držal tok z naramnico. Kovaču je smeje prikimal in mu pomahal.

	 »Casper sem!« mu je še zaklical in se izgubil med množico vaščanov.

	 Z mečem v toku se je počutil precej bolj varno, a ga je že čez nekaj trenutkov začela grabiti panika, ker ni nikjer videl Gabriela, Roberta ali kogarkoli iz njihove skupine. Divje se je oziral naokrog, ko mu je nekdo za hrbtom meč potegnil iz toka. V trenutku se je obrnil in zmikavta pograbil za roko, a se mu je v obraz široko smejal Gabriel.

	 »Gospod vitez vračam vam meč,« mu je rekel in ga z zanimanjem opazoval. »Kje pa si ga sunil?«

	 »Nikjer!« mu je Casper odrezavo odgovoril in ga grdo pogledal. »Ti v koči pojasnim!«

	 Ravno sta se pridružila prijateljem, ki so ju čakali ob robu trga, ko se je nedaleč od njih nenadoma zaslišal vznemirjen vik in krik.

	 »Kaj pa je zdaj spet?« je Casper nejevoljno planil.

	 »Hm, ne vem ...« je Robert negotovo pripomnil. »Bodimo pazljivi! Mislim, da bo spet kakšen nam neznan običaj. Držimo se skupaj!« jim je skoraj brez sape zaskrbljeno naročal in jih potisnil proti kamniti hiši ob robu trga, da bi bili čim manj opazni.

	 Zaslišal se je topot konjskih kopit in takoj za tem so zadonele fanfare, ki so med preprostimi ljudmi na trgu povzročile pravi preplah. Delavnice so se bliskovito zapirale in prodajalci za stojnicami, ki so še tik pred tem budno pazili na svoje blago, so stojnice zapustili kar brez nadzora in izginili neznano kam. Vaščani so se prav tako kot Robertova skupina stisnili k zgradbam ob robu trga.

	 Na trg je prihrumela konjenica. Oboroženi vojaki so poskakali s konjev, se postavili v vrsto pred vaščane in proti njim uperili ostre konice kopij.

	 Nihče si ni upal izustiti niti besede. Ljudem je zastajal dih. Bilo je toliko vojakov, da je pred vaščani nastal živi zid, skozi katerega se nihče ni mogel izmuzniti.

	 Trgu se je počasnih korakov približeval konj. Na njem je dostojanstveno sedela dama s krono na glavi in žezlom v rokah. Zaradi grobne tišine, ki je vladala na trgu, je vsak korak podkovanega konja po tlakovanih, kamnitih tleh pošastno donel. Bil je vedno bliže, in ko se je ustavil na sredini trga, so fanfare ponovno zadonele.

	 Gabriel, ki še vedno ni vedel, kaj se je dogajalo, je začudeno pogledoval po vaščanih in zdelo se mu je, da so vsi bili na smrt prestrašeni.

	 »Pozdrav kraljici!« je močan glas zadonel po trgu in še v istem trenutku so vaščani globoko sklonjenih glav klečali.

	 Ko je Robert zagledal Holuga, ki je prav tako že klečal na svojih človeških kolenih, saj je verjetno zaradi svojih prejšnjih potovanj dobro vedel, kaj se je dogajalo, je takoj pokleknil ter najprej Casperja in Gabriela, potem pa še Mayo in Rebecco precej grobo potegnil proti tlom.

	 Kraljica je razjahala in dostojanstveno naredila nekaj korakov po trgu. Iz množice ni bilo slišati niti enega šuma, še vzdiha ne. Še veter, ki se je še nekoliko poprej poigraval z listi v krošnjah dreves, je povsem pojenjal.

	 Kraljica je molče, počasi stopala ob živem zidu svojih vojakov in s pogledom drsela od vaščana do vaščana, a se je nenadoma ustavila.

	 »Mladi mož!« je odločno rekla.

	 Veliko glav se je dvignilo, vendar so se takoj spet sklonile v priklon.

	 »Poglej me!« je kraljica ukazala z glasom, ki ni trpel ugovarjanja.

	 Končno je Robert le dojel, da je ukaz veljal njemu in je pogled osuplo dvignil.

	 »Veličanstvo želijo?« je ponižno vprašal.

	 »Pristopi k meni!« mu je kraljica spet ukazala.

	 Robert je pogoltnil slino, vstal in nekaj krat zmedeno pogledal okoli sebe, ker ni vedel, kako bi mimo vojakov prišel do kraljice, vendar sta dva vojaka v trenutku odstopila iz vrste, tako da je v živem zidu nastala vrzel, dovolj široka, da je s sklonjeno glavo stopil prednjo.

	 Pokleknil je in še enkrat ponižno vprašal:

	 »Veličanstvo želijo?«

	 Kraljica je iztegnila roko, v kateri je držala žezlo in mu s hladno kovino privzdignila brado.

	 Robert ji je prestrašeno zrl v oči.

	 Mlada žena je nekaj trenutkov brez besed strmela vanj.

	 »Si nov v naši vasi?« ga je vprašala in se mu naposled komaj opazno nasmehnila.

	 Robert je spet pogoltnil slino in ji samo prikimal.

	 »Od kod pa si prišel?« ga je kraljica dalje zasliševala.

	 »Z družino sem prišel iz Oylina,« ji je Robert po premisleku odgovoril.

	 Kraljica je zožila oči, vendar pa ni ničesar rekla, samo nepremično je strmela v Roberta.

	 »Pokliči jih predme!« mu je končno ukazala.

	 Robert je globoko zavzdihnil, ker je vedel, da ga je polomil, ko je omenil družino. Izdati bo moral prijatelje! Kljub strahu in dvomu se je obrnil proti skupini prijateljev in jim pomignil, naj pristopijo.

	 Rebecca, Maya, Gabriel in Casper so prestrašeno strmeli vanj, a se je Gabriel vseeno zganil, vstal in skozi vrzel med vojaki stopil naprej. Za njim se je takoj premaknil Casper in potem še Rebecca in Maya.

	 Strahoma so stali pred kraljico, vendar se ni nihče spomnil, da bi se ji morali prikloniti. Že v naslednjem trenutku je Gabriela v hrbet zadel ročaj kopja, da se je zgrudil na tla. Casper se je prvi zavedel napake, ki so jo nevede naredili in se takoj pripognil. Maya in Rebecca sta njegovemu zgledu nemudoma sledili. Gabriel se je s težavo postavil na noge in se kljub silni bolečini v hrbtu priklonil.

	 Kraljica je s pogledom molče polzela od enega do drugega in le za hip se je ustavila na Rebecci, ki so ji tako priklonjeni čez obraz padali dolgi, razkuštrani lasje.

	 »Tvoja hči?« je vprašala Roberta in žezlo uprla v Rebecco.

	 »Tako je veličanstvo,« ji je Robert spoštljivo odgovoril, ne da bi glavo dvignil iz priklona.

	 »Boste ostali v naši vasi?« je kraljica hotela vedeti.

	 Robert ji je brez besed prikimal.

	 »Potem gre z nami! Straža, odpeljite dekle!« je kraljica ukazala, se takoj obrnila, stopila h konju in se povzpela nanj.

	 Robert je Rebecco instinktivno zaščitniško zagrabil za roko, vendar je takoj obležal na tleh.

	 Gabriel in Casper sta se vznemirjeno sklonila k njemu ter mu pomagala na noge. Po obrazu se mu je pocedil curek krvi.

	 Skrivna skupina iz prihodnosti ni mogla ničesar narediti, lahko je samo stala in nemočno gledala za mogočno vojsko, ki je z njihovo Rebecco odhajala na grad!





SKRITA JASA


	 Popotniki iz prihodnosti so vaški trg takoj, ko kraljičinih vojakov ni bilo več videti, zapustili in se vrnili k Drustanu.

	 Gabriel je molče sedel na tleh v kotu kamre. Še zmeraj ni mogel resnično dojeti, da so Rebecco tako nenadno izgubili. Ko jih je v spremstvu vojakov zapuščala, ga je še zadnjič pogledala in še zdaj je videl njene prodorne oči, a na obrazu ji je odseval pogum.

	 Prijatelji ga niso mogli nikakor pomiriti, pa čeprav je Robert že nekajkrat poskušal ... Gabriel je besno stiskal pesti in v sebi koval maščevanje.

	 Tudi Casper ni bil nič manj razburjen, le da je jeza kar bruhala iz njega ... Z besedami je izražal natanko tisto, kar je Gabriel zadrževal v sebi.

	 »Drustan, kaj se bo z Rebecco zgodilo? Zakaj so jo odpeljali?« ga je Robert zaskrbljeno vprašal.

	 »Ne vem. Ni malo lepih deklet, ki jih je kraljica že odpeljala na grad, vendar pa se je potem sleherna sled za njimi izgubila,« mu je Drustan nič kaj spodbudno odgovoril in se odpravil pred kočo, kjer se je Alex še vedno učil mečevanja.

	 Gabriel je s sklonjeno glavo strmel v tla in čeprav na skrivaj, je po njegovih licih spolzelo že mnogo solza. Mrzlično je premišljeval, kaj bi naredili. Vedel je, da se sami petnajst tisočim vojakom ne morejo postaviti po robu, ko pa bi že enega težko obvladali. Zaradi nemoči, ker niso mogli ničesar narediti, da bi Rebecco rešili, ga je prevzel obup.

	 Iz zunanjosti so se slišali zamolkli udarci lesenega meča, ker se je Alex pred kolibo že četrto uro neumorno uril v mečevanju.

	 Gabriel je počasi dvignil glavo. V sebi je čutil tolikšno jezo, kakršne še ni poznal. Brez besed se je postavil na noge in hitrih korakov stopil pred kolibo, kjer sta Drustan in Alex ravno vadila vbod v slamnato strašilo. Napetih mišic in s stisnjenimi pestmi je srepo strmel v oba prijatelja.

	 Ko ga je Drustan zagledal, je Alexu namignil, naj nadaljuje sam. Stopil je h Gabrielu in ga prijateljsko prijel za ramo.

	 »Poznam bolečino, ki je v tvoji duši,« mu je rekel.

	 Gabriel mu ni ničesar odgovoril, samo kot okamnel je mimo njega strmel nekam v daljavo.

	 Drustan mu je nekaj trenutkov molče, sočutno zrl v oči, potem pa je nadaljeval:

	 »Vem, Gabriel, da si jezen in premišljuješ o maščevanju, vendar te moram opozoriti, da je jezen človek najbolj ranljiv in nevaren sam sebi!«

	 Gabriel ga je končno pogledal, a še zmeraj mu ni ničesar rekel.

	 Drustan mu je svojo težko desnico položil okoli ramen in ga rahlo potisnil, da sta začela hoditi ter po dvorišču molče naredila nekaj korakov.

	 »Nekoč sem služil kraljici. Bil sem poveljnik njene vojske,« mu je Drustan začel pripovedovati. »Od takrat, ko sem mogočno vojsko zadnjič vodil na bojišče, je poteklo že dobrih trinajst let. Bila se je desetletna vojna. Zmagovali smo v poslednji bitki na Trialovem polju. Bili smo v premoči, a so me takrat ranili. Še danes imam v desni nogi kos puščice. Zmagali smo in pregnali sovražne Finellove čete, daleč proč. Nikdar več se našemu ozemlju niso približali.«

	 Gabriel ga je poslušal in kljub žalosti si je poskušal predstavljati srednjeveški spopad s hladnim orožjem, kjer je boj potekal le na življenje ali smrt.

	 Drustan mu je zelo podrobno opisoval, kako so izgubili veliko bojevnikov in naposled, kako so ga ranjenega pripeljali v domačo vas in da je takrat spoznal, da je zaman služil.

	 »Vračali smo se proti Kraljevi vasi, ko sem že od daleč zavohal dim,« je Drustan nadaljeval svojo pripoved. »Videl sem, da nekatere hiše v vasi gorijo. Kljub neznosnim bolečinam sem konja spodbodel in kmalu sem stal pred svojo hišo. Bila je vsa v plamenih in v notranjosti so se že podirali tramovi, a sem kljub temu vstopil, saj sem moral poiskati svojo Mairo. Bila je že proti koncu nosečnosti in vsak čas sva pričakovala otroka. Našel sem jo vso okrvavljeno sredi podrtih, gorečih tramov, s prerezanim vratom. Odnesel sem jo pred hišo, a je bilo že prepozno ... Izgubil sem njo in najinega še nerojenega otroka.«

	 Drustanu se je glas zatresel in z dlanjo si je potegnil čez oči, a se je zbral in nadaljeval:

	 »V obupu in ves divji sem iskal krivca, a nisem nikogar našel. Sicer se je po vasi šušljalo, da so bili kraljičini vojaki, vendar pa nisem mogel zagotovo vedeti. Moje življenje se je zavilo v žalost in tudi kraljici nisem mogel več služiti, ker me je rana tako močno bolela, da mi je ohromilo korak.«

	 Gabriel je njegovo srhljivo zgodbo ves naježen poslušal. Ko je Drustan umolknil, je Gabriel bil tisti, ki mu je roko položil okoli ramen in mu razvneto dejal:

	 »Drustan izuri nas v mečevanju in obljubim ti, da bom maščeval izgubo tvoje družine in Rebecce, a potrebujem pomoč!«

	 Drustan mu je samo prikimal. Stopil je v kolibo in se kmalu vrnil z več lesenimi meči na rokah.

	 Gabriel si je takoj izbral meč primerne velikosti ter se postavil ob Alexa, ki je imel že veliko prask in ranic. Iz nekaterih mu je kapljala kri, a mu za to sploh ni bilo mar.

	 Vsi so prišli ven in se postavili ob Gabriela in Alexa.

	 V Drustana so molče, z upanjem strmeli mogočni Alex, užaloščeni Gabriel, razkačeni Casper, preudarni, zbrani Robert in umirjeni Holug, ki je prav tako v rokah držal lesen meč. Le Maya je ostala v kajži in s solznimi očmi žalostno strmela skozi okno.

	 Drustan je prinesel še dva preprosta lesena ščita, se postavil pred zbrane prijatelje, jih pomenljivo pogledal in v njegovem glasu je bilo čutiti zaupanje, ko jih je ogovoril:

	 »Peljal vas bom tja, kjer se uri naša bratovščina. Proti kraljici že dolgo let kujemo zaroto, a se ji iz strahu pred jezo iz dneva v dan manj ljudi upa upirati. To skrito mesto nenehno straži kak član naše bratovščine, a nas je na žalost zmeraj manj!«

	 Peterica je njegovim zaupnim besedam pozorno prisluhnila in takoj, ko jim je nakazal, kam morajo, so brez besed v gosjem redu, drug za drugim stopili za njim. Približevali so se že gozdu, ko se je Gabriel, tik preden so vstopili vanj, ustavil in zaklical proti kolibi:

	 »Maya, a greš z nami?«

	 Vrata majhne kolibe so se v trenutku odprla, kakor da bi Maya samo čakala na takšno povabilo in že je hitela za njimi.

	 Drustan jih je vodil po gozdnih poteh, daleč iz vasi. Skupino je nemalo krat ustavilo gosto razrastlo, trnjasto, neprehodno grmičevje, a je izurjeni Drustan poznal skrivne prehode, kjer se je dalo priti skozi goščavo. Prijatelji iz prihodnosti so brez besed stopali za njim, vsak s svojim mečem v rokah.

	 Ko so prišli do precej širokega potoka, je Drustan stopil v mrzlo deročo vodo in hojo nadaljeval po njej, kakor da bi bilo to samo po sebi umevno in bi mu bilo vseeno, da se bo zmočil.

	 Casper in Gabriel sta bila prepričana, da je Drustan stopil v potok, ker ga zaradi boleče noge ni mogel preskočiti, zato sta se že ogledovala, kje bi ga najlažje preskočila, a se je Drustan ustavil in ju prav grdo pogledal.

	 »Stopita v potok!« jima je odločno ukazal. »Izbrisati moramo svoje sledi, ker ima kraljica pse slednike!«

	 Fanta sta se samo spogledala, stopila v potok in mu po strugi sledila.

	 Bredli so nekaj sto metrov po potoku, ko je Drustan le stopil na breg in se ustavil pred gostim grmičevjem. Razmaknil je vejevje in stopil skozenj ... Pred njimi se je odprla kakšen ar velika jasa, posejana z drobnim kamenjem, med katerim je tu pa tam rastel šop trave. Bila je obdana s tako gostim grmičevjem, da se ni dalo niti slutiti, da bi za njim kaj bilo, sploh pa ne takšna jasa.

	 Na drugi strani jase se je v popolni bojni opremi, z dolgimi meči v rokah bojevalo pet vojakov. Gabriel, Casper in Robert so popolnoma otrpnili, ker so bili prepričani, da so bili izdani. Vendar pa, ko je Drustan, ki zaradi vojakov ni bil videti prav nič prestrašen, prst dvignil pred usta in jim nakazal, naj molčijo, so se povsem pomirili.

	 Drustan jih je popeljal k vojakom.

	 Gabriel se je s svojim lesenim mečem ob njih prav bedno počutil. Nejeverno je strmel v njihove mogočne kovinske meče, ki so bili skoraj tako veliki kot on. Neznani bojevniki so bili odeti v mrežaste viteške srajce. Na nogah in rokah so imeli kovinske ščitnike in glave so jim prekrivale čelade, ki so jim skoraj v celoti zakrivale obraze.

	 Drustan se jim je poklonil, se obrnil k prijateljem iz prihodnosti in jim rekel:

	 »Prijatelji, tukaj vas bomo naučili tehnike mečevanja, kajti vsaka izurjena roka nam bo še prekleto prav prišla! Vaje bodo dolgotrajne in polne muk, vendar pa moramo biti najbolje pripravljeni, ker sovražnik ni usmiljen!«

	 Bojevniki so stopili v razkorak, privzdignili roke, v katerih so držali meče in se kakor dogovorjeni istočasno s pestmi udarili po prsih.

	 Vsak bojevnik je pristopil k izbranemu nasprotniku. Pred Gabriela se je postavil tako mogočen možakar, da niti ni videl čezenj, vendar pa se ga ni ustrašil. V njem je vzklilo upanje, ker je vedel, da bodo neznani zavezniki prispevali pomemben delež k njihovi skrivni nalogi, v kateri pa so že bile prve žrtve in izgube.

	 Vsakič, ko je pomislil na Rebecco, ga je pri srcu močno stisnilo.

	 »Le kaj zdaj počne? Kaj, če je lačna ali jo celo mučijo?« se je spraševal, vendar je žalost v njem kmalu zamenjala gromozanska jeza.

	 Vojak pred njim je, kot bi njegovo jezo začutil, svoj pravi meč v trenutku dvignil. Gabriel se je bliskovito odzval in udarec prestregel. Čeprav se mu je roka, ko je težak železni meč silovito udaril ob njegov leseni, močno zatresla, je prav on bil tisti, ki je takoj za tem napadel, pa čeprav ni imel niti najmanjšega pojma, kako naj to izvede.

	 Vojak je obstal in njegovo gibanje z zanimanjem spremljal.

	 Gabriel je okoli njega poskakoval, kakor da bi se merila v boksu in ne v mečevanju. Izvedel je nekaj rotirajočih udarcev, ki pa jih je vojak prestregel in s svojim dolgim mečem odbil.

	 V Gabrielu je jeza rastla, čeprav njegov skrivnostni učitelj ni bil ničesar kriv. Skakljal je okoli njega in udarjal kot ponorel, kakor je vedel in znal. Z močmi ni varčeval.

	 Nihče drug se ni bojeval, ker so ga tako prijatelji kot izkušeni vojaki z zanimanjem opazovali. Iz trenutka v trenutek se je njegov nasprotnik udarcem težje izmikal.

	 Casper je strmel v prijatelja in vedel je, da je njegova jeza morala biti ogromna, ker je neprenehoma napadal in prepričan je bil, da bi se sam verjetno že zdavnaj utrudil. A Gabriel je svojega nasprotnika neumorno napadal, dokler mu ni s svojim lesenim mečem s silnim udarcem pravega kovinskega meča izbil iz rok, da je poletel daleč stran.

	 Skupina je osupnila!

	 Gabriel je s tresočo roko stal pred razoroženim vojakom, vendar pa tudi njegovega lesenega meča ni bilo več ... Razklan na dvoje je ležal na tleh, ves razcefran v trščice! Sopel je in zbiral pogum za to, kar je pričakoval, da bo sledilo, a se mu je nasprotnik samo poklonil.

	 Med bojevniki je zavladala popolna tišina. Na jasi je bilo slišati samo ptičje petje in v živi meji šelestenje listja, ki so jih stresali sunki rahlega vetra.

	 Drustan se je prvi zganil in se oglasil:

	 »Gabriel nekoč boš velik bojevnik! Takšnega boja nisem še nikoli videl in ne verjamem, da ga bom še kdaj ... Razorožil si prvega med vitezi, najtežjega in najbolj izkušenega!«

	 »Morda ...« mu je Gabriel z vzdihom odgovoril. »Ampak mož ni napadal, le branil se je.«

	 »Prav imaš,« mu je Drustan prikimal, »vendar pa si pokazal neverjetno znanje izurjenega bojevnika.«

	 »Pojma nimam o mečevanju,« se je Gabriel nasmehnil in skomignil z rameni. »Samo jezen sem bil.«

	 Drustan mu je prikimal, da ga je razumel, kajti videti je bilo, da se je s tem nekoč tudi sam že srečal.

	 Kmalu so Robert, Casper, Gabriel, Alex in Holug izvajali isto tehniko udarcev, ki so jih naučili izurjeni bojevniki in kar nekaj ur je po jasi zamolklo donelo udarjanje lesa ob kovino. Ljudje iz prihodnosti so svoje sposobnosti neumorno urili, le Maya je stala ob strani in ponosno opazovala brata, v katerem jeza ni ugašala.

	 Šele ob sončnem zahodu so se z Drustanom na čelu vračali po isti poti proti njegovi majhni kolibi. Gozdna pot se je ob tem času zlato lesketala, ker je Sonce bilo že tako nizko, da so njegovi zadnji žarki prodirali pod krošnjami dreves in obsijali stezo, da je bila videti, kakor da bi rjava zemlja bila posuta z zlatim prahom.

	 Topli večerni sončni žarki so jim božali prepotene kože. Hodili so povsem tiho, eden za drugim, le da je tokrat vrstni red bil nekoliko drugačen, ker je namesto postavnega Alexa zadnji v koloni hodil Gabriel, ki si je še vedno želel samote, kajti njegova bolečina zaradi izgube Rebecce je bila več, kot je lahko prenesel.

	 Brez besed so ždeli v Drustanovi kolibi. Noč se je že spustila na Zemljo, in še preden so se drugo noč, ki so jo prijatelji preživljali globoko v preteklosti, oglasili prvi črički, so se odpravili spat.





	* * *



	 Proti jutru se je razbesnela nevihta. Vsak grom je zatresel vso pokrajino in sleherni predmet v borni Drustanovi kajži.

	 Casper je že dolgo bil buden. Sedel je na svoji slamnati postelji in z zanimanjem poslušal dežne kaplje, ki so se odbijale od s slamo krite strehe. Dolgo je bilo že od takrat, ko je doma v njihovem času nazadnje poslušal udarjanje dežnih kapelj po strešni opeki. Ko so rodno vas zapustili, je bila globoka zima.

	 Prisluhnil je v temo, vendar je slišal le globoko, umirjeno dihanje, ker so verjetno kljub bobnečim gromom vsi še spali, a jih ni želel buditi. Nekajkrat si je z roko prešel skozi lase in v mislih je podoživljal prva dva dneva v srednjem veku, v katerih so doživeli že nemalo hudih trenutkov. Premišljeval je, da ga ne bi bilo fanta njegovih let, iz njihovega časa, ki ne bi o takšnih pustolovščinah sanjaril. Vendar pa je spoznal, da je resnica o srednjem veku bila veliko bolj kruta, kakor si je sploh lahko predstavljal.

	 Podrgnil si je po mišicah na rokah, ker so od včerajšnje vadbe bile čisto otrple in boleče. Prepričan je bil, da bi se v tem trenutku težko branil pred komerkoli ... Še pred otrokom se ne bi mogel braniti. S hrbtom se je naslonil na ilovnato steno ter komolca in zapestja z bolečino razgibaval.

	 »Te bolita roki?« ga je Gabriel šepetaje vprašal iz teme.

	 Casper se je zdrznil, ker ni pričakoval, da bi kdorkoli že bil buden.

	 »Ne vprašaj, kako me bolita!« mu je zašepetal. »Sploh pa ti vitezi pri udarcih niso bili ravno usmiljeni, mar ne?«

	 Gabriel mu je šepetaje pritrdil in tudi sam zapestja nekajkrat obrnil, vendar pa ni čutil nobenih bolečin, česar pa Casperju seveda ni omenil.

	 »Kdaj bo zajtrk?« ga je Casper šepetaje vprašal.

	 Zaslišal se je tihi hehet. Čeprav je v podzemni kamri bila skoraj popolna tema, ker je samo nekaj svetlobe pronicalo skozi špranje med deskami lesenih tal zgornje izbe, sta oba pogledala proti ležišču, od koder je prihajal hehet in je na njem že drugo noč spal Robert.

	 »Casper najbolje bi bilo, če vprašaš na recepciji, ampak bojim se, da danes ne delajo,« mu je Robert razposajeno zašepetal.

	 Casper je osupnil, ker še ni slišal, da bi se vedno preudarni detektiv kdaj na tak način šalil. Skomignil je z rameni in si na ležišču poskušal poiskati bolj udoben položaj.

	 »Kaj bomo danes počeli?« je raje menjal temo pogovora.

	 »Nič! Prav ničesar ne moremo!« mu je Robert, ki se je že povsem prebudil, odrezavo odgovoril. »Lepo bomo počakali, da bo nevihta mimo, ker se bojim, da v takšnem vremenu ne samo v srednjem veku, temveč tudi v vseh ostalih preteklih ali prihajajočih časih, ljudje niso kaj dosti počeli.«

	 Loputa nad njimi se je odprla in v podzemno izbo je posvetil šibek žarek svetlobe iz leščerbe. Škripanje lesenih stopnic je nakazovalo, da se je po njih nekdo spuščal.

	 »Dobro jutro!« jim je Drustan gromko voščil. »Slišal sem, da ste se prebudili!«

	 Robert je v trenutku bil na nogah.

	 »Dobro jutro Drustan,« ga je prešerno pozdravil in mu krepko stisnil desnico. »Vidim, da si tudi ti že buden!«

	 »Ja, drugače niti ne gre, ker moram biti ves čas pozoren, kaj se zunaj dogaja,« mu je Drustan odgovoril, pri čemer zaskrbljenosti v njegovem glasu ni bilo moč prezreti. »Vojaki nikoli ne spijo, in čeprav zunaj treskajo strele in lije kot iz škafa, je skupina vojakov že drugič zapored stikala tod naokrog.«

	 »Kaj pa hočejo?« ga je Robert vprašal in se namrščil.

	 »Bojim se, da nekoga iščejo!« je Drustan zaskrbljeno planil, ko je sedel na rob Casperjeve postelje. »Še iz časov, ko so svoje delo opravljali pod mojim nadzorom, vem, da neko mesto tolikokrat obiščejo, če koga iščejo, dokler tistega, ki ga iščejo, ne najdejo in verjemite mi, da ne bodo odnehali!«

	 »Koga pa?« je Gabriel, ki se mu še ni ljubilo vstati s svoje slamnate postelje, pa čeprav ga je po vsem telesu pikalo, nasršeno vprašal.

	 »Ne vem,« je Drustan odkimal. »Lahko bi bil kdorkoli.«

	 Robert mu je s kimanjem pritrjeval, a se je spomnil nečesa, kar ga je že od včeraj begalo, zato je sedel nasproti Drustana na rob Gabrielove postelje, postavil pest desne roke v dlan leve ter malce oklevajoče rekel:

	 »Drustan postavil bi ti resno vprašanje, ki me še zmeraj ne pusti pri miru.«

	 Drustan mu je prikimal in se pričakujoče zastrmel v Roberta, ki pa je glavo nagnil na stran, kot bi izbiral način, kako bi mu vprašanje postavil, ker mu je, dobrih sedemsto let v preteklosti, vse poznavanje detektivskih metod iz njihovega časa prekleto malo koristilo.

	 »Drustan, kaj misliš, da se je zgodilo z Rebecco?« je iz Roberta končno izbruhnilo. »Ali lahko računamo na to, da jo bomo še kdaj videli?«

	 Drustan je zavzdihnil in oči zaprl. Po nekaj dolgih trenutkih molka mu je resnobno odgovoril:

	 »Ne verjamem več, Roy, da jo bomo še kdaj videli.«

	 Gabriel in Casper sta kakor obsedena skočila na noge in se zastrmela v Drustana, ki jima je le prikimal, ker je takšne njune reakcije pričakoval.

	 »Rad bi vam odgovoril kako drugače,« je Drustan rekel in globoko zavzdihnil. »Vendar pa v kraljičine sobane vstopi mlado dekle in jih zapusti samo pred smrtjo kot stara žena. Ne pomnim, da bi se odtujeni otrok svojcem kdaj vrnil.«

	 Robert je nepremično strmel vanj. Začenjal je dojemati, kaj je Rebecco doletelo in v podzavesti je vedel, da je Drustan imel prav.

	 »Ljudje pripovedujejo, da kraljica ta mlada dekleta jemlje zato, da ji strežejo. Pravijo tudi, da nikoli več ne vidijo, ne Sonca in ne svobode,« je Drustan resnobno dodal.

	 »Pa se v grad ni možno kako pretihotapiti?« ga je Robert vprašal, vendar se je v njegovem glasu že zaznal dvom.

	 »Ne vem, bojim pa se, da ne!« mu je Drustan prepričljivo odgovoril in za trenutek pomenljivo utihnil. »Vaščani se gradu ne približujemo, ker bi kar hitro spoznali kraljičino trdo roko!«

	 Brez besed so strmeli drug v drugega, ker nihče ni mogel sprejeti bolečega dejstva, da so Rebecco za vedno izgubili.

	 Drustan je vstal s slamnate postelje in naredil že nekaj korakov proti stopnicam, a se je nenadoma ustavil. Obrnil se je, Roberta zamišljeno pogledal in ga vprašal:

	 »Kakšno je življenje v času, od koder ste vi prišli?«

	 Robert se je kljub žalostnemu trenutku sarkastično nasmehnil in mu nasršeno odgovoril:

	 »Nič kaj bolj usmiljeno ni, kakor je vaše v tem času!«

	 Casper in Gabriel sta odprtih ust strmela vanj, kakor da ne bi mogla verjeti, da je kaj takega izjavil.

	 »Robert pa saj ni tako hudo!« je Gabriel nejeverno vzkliknil.

	 »A da ne?« ga je Robert vprašal in se zleknil po slamnati postelji, kakor da bi se pripravil na dolgo razpravo o življenju v njihovem času.

	 »Nihče nikogar ne ugrabi in ga ne sili v suženjstvo!« je Casper jezno pripomnil in s prekrižanima rokama na prsih kljubovalno strmel v Roberta.

	 Robert se je njegovi jezi samo nasmehnil in mu povsem umirjeno odgovoril:

	 »Casper, še preden si se rodil, si že postal državna last. Ob rojstvu si dobil matično številko in registriran naslov, kjer živiš, ampak vse to samo zato, da te lažje nadzorujejo in pošiljajo račune, in če jih ne plačaš, pristaneš tam, kjer je naša Rebecca ... V zaporu!«

	 Casper se je namrščil in razburjeno planil:

	 »Svobodno hodim v šolo in kasneje bom sam izbral, kaj bom želel študirati ali delati!«

	 »Šola ti da osnovno znanje in že v osnovni šoli ti vsilijo svoje poglede in izbrišejo tvoje svobodno mišljenje!« mu je Robert z nekoliko povišanim tonom nestrpno odgovoril. »Omejujejo ti pobude in takoj, ko ne ustrezaš njihovim merilom, te označijo za učenca s posebnimi potrebami, mar ne?«

	 Casper je odprtih ust strmel v Roberta in njun pogovor, ki je že mejil na prepir, ga je že začenjal pošteno jeziti.

	 Drustan ju je z zanimanjem poslušal, rekel pa ni ničesar. Začenjal je dobivati nekakšno sliko življenja, ki bo potekalo sedemsto let kasneje.

	 »Zakaj pa nam ponujajo vso tehnologijo, internet in neomejen dostop do vseh podatkov, če smo tako omejeni?« se je tudi Gabriel vključil v razpravo, a bolj umirjeno kot Casper.

	 Bil je prepričan, da je prav internet bil ključen, da je sploh prišel do rešitve runskih pisav.

	 Robert mu sprva ni ničesar odgovoril, pa ne zato, ker mu ne bi znal odgovoriti, ampak je hotel najprej premisliti, kako bi mu najbolj ustrezno odgovoril.

	 »Zato dragi prijatelj, da bi se počutil svobodnega,« mu je končno odgovoril. »Verjetno veš, da sleherni podatek, ki ga zapišeš na svoj računalnik ali stran, ki jo izbereš na internetnem brskalniku, gre v nadzor višjih institucij, kjer odločajo o tem, ali si nevaren ali pa ne. Še tako zavarovan računalnik, ki vsebuje podatke, ni varen ... O nas vedo vse, pa čeprav obstajajo zakoni o varovanju osebnih podatkov!«

	 Gabriel je njegovim besedam s kimanjem pritrjeval. Nekaj takega je že slišal, vendar pa ni pričakoval, da bo o teh težavah razpravljal v času, ko še elektrike niso poznali, kaj šele računalnikov in interneta.

	 »Že ampak vsaj umorov v našem času ni toliko, kolikor jih je tukaj!« je Casper, ki nikakor ni hotel priznati, da je Robert imel prav, vztrajal pri svojem in Drustana, ki je vsako njihovo besedo s široko odprtimi očmi dobesedno požiral, postrani pogledal.

	 »Casper morda ti tako vidiš, ker jih v naši vasici res ni,« mu je Robert spet bolj umirjeno oporekal. »A naj ti povem, da v našem času ni nič manj umorov kakor v tem, v katerem smo obtičali, le da tukaj številk ne zapisujejo in gredo v pozabo, v sodobnem svetu pa jih beležijo, a se resnica javnosti skrbno prikriva.«

	 Fanta sta umolknila. Bila sta že na pragu prehoda v odrasel svet, a sta se daleč v srednjem veku počutila prav majhna, nemočna in ranljiva, čeprav sta v primerjavi s komerkoli iz tega obdobja imela neskončno znanje.

	 Nastala je mučna tišina, ki jo je Drustan prekinil, ko je vprašujoče privzdignil obrvi in rekel:

	 »Opažam, da se svet čez stoletja ni veliko spremenil, če je tako, kakor pravite. Žal nisem popolnoma razumel, o čem ste se pogovarjali, sem pa nekako dojel, da oblast v vašem času prav tako izvaja nadzor nad vašimi življenji, samo malo bolj prikrito in civilizirano kakor pri nas, kjer trdo kraljičino roko odkrito občutimo.«

	 Robert mu je prikimal. Ozrl se je proti stopnicam ter dejal:

	 »Mislim, da je nevihta ponehala. Morda pa se reševanja svoje Rebecce in ostalih vaščanov lotimo na že preskušen, staromoden način, s kakršnim so človeško usodo nekateri že uspešno reševali.«

	 »Torej bomo z lesenimi meči napadli grad in Rebecco osvobodili?« ga je Gabriel smeje vprašal, ker mu tistega trenutka ni nič bolj domiselnega padlo na pamet.

	 Robert in Drustan sta bruhnila v smeh.

	 »Če to storimo, bomo v grad sicer prišli, vendar pa le do službe dvornih norčkov!« se je Drustan pošalil.

	 »Služba!« je Robert navdušeno vzkliknil.

	 Drustan je spet vprašujoče privzdignil obrvi in z velikim zanimanjem čakal, da bi jim Robert povedal, česa se je domislil.

	 Robert je v enem koraku bil ob njem, mu krepko stresel desnico in navdušeno vzkliknil:

	 »Prijatelj, morda pa smo le našli način, kako pridemo v grad!«

	 »A tako, da boste šli za dvorne norčke?« ga je Drustan presenečeno, nejeverno vprašal.

	 »Ah, kje pa!« se je Robert zasmejal. »Vendar pa smo našli način, kako lahko čisto legalno vstopimo v grad. Imam načrt!«

	 Drustan je roki samo nemočno razširil in pogledal v strop, ker resnično ni razumel, česa se je Robert domislil.

	 »Morda pa jim bo res uspelo?« je z nasmeškom zamrmral, ko se je že vzpenjal po stopnicah. »Saj imajo skoraj za celo naslednje tisočletje znanja!«

	 »Mislim, da imamo možnost, le izkoristiti moramo najboljšo priložnost!« se je Robert obrnil k mladima prijateljema. »In res konec koncev imamo veliko večje znanje kot kdorkoli tega časa, le pametno ga moramo uporabiti!«

	 »Torej na internetu objavite, da je kraljica ugrabila našo Rebecco!« se je Alex s postelje čemerno oglasil, ker so ga tako zgodaj zbudili.

	 Podzemno izbo je napolnil smeh.

	 »Oprosti Alex, saj bi bili tiho,« mu je Casper razposajeno rekel in s pogledom na hitro ošvrknil svojo ročno uro, »ampak rešitev nam je pokazal človek s sedemsto let mlajšim znanjem!«

	 Alex je samo nekaj zamrmral in sedel. Med nekoliko daljše, razkuštrane lase se mu je zapleta slama, a mogočnega prijatelja to sploh ni motilo. Samo na rahlo je stresel z glavo in zamrmral:

	 »Ostriči bi se moral. Če me pot še kdaj zanese v katerikoli vek, s sabo vzamem dodatno opremo.«

	 »Alexander,« je Robert, ki se je že vzpenjal po stopnicah v zgornjo kamro, vzkliknil, »a misliš, da v tem času striženja niso poznali? Jaz mislim, da so, ker bi sicer vsi imeli lase do pet ali pa bi jih celo po tleh vlekli za sabo! Bomo povprašali Drustana. Verjetno pozna kakšnega mojstra.«

	 Alex ga je samo nejeverno pogledal in mu prikimal. Brez besed je vstal in stopil za Casperjem, ki je Robertu že sledil po stopnicah v zgornjo izbo.

	 Gabriel je zamišljeno obsedel na robu postelje. Nedaleč stran se je na svojem pogradu premaknila Maya, ki je še zmeraj spala in ga zdramila iz premišljevanja. Vedel je, da je sestra v tem veku najbolj pogrešala ure jutranjega spanja, a je kljub temu stopil k njej in jo na rahlo stresel.

	 »Maya zbudi se,« ji je nežno zašepetal. »Delo imamo!«

	 Maya je odprla svoje modre oči in ko je nad sabo zagledala Gabriela, mu je samo na rahlo prikimala in se močno pretegnila.

	 Gabriel je počakal, da se je skobacala iz postelje, da sta se skupaj povzpela v zgornjo kamro. Skrbno je zaprl loputo in jo zakril z leseno skrinjo.

	 Drustan je v kotličku, ki je visel nad ognjiščem, segreval vodo in ko je zavrela, je vanj vrgel nekakšna zelišča. Kmalu je po kolibi zadišalo po meti.

	 »Bi se morali podati na lov?« se je Robert zaskrbljeno oglasil. »Zmanjkuje nam mesa. Srna, ki sva jo pred dvema dnevoma ulovila, ni bila prav velika, nas pa ni malo.«

	 Drustan mu je samo z glavo namignil proti velikemu omotu na mizi.

	 Robert je presenečeno pogledal v omot, ker je šele zdaj opazil, da se je pod njim naredila krvava luža.

	 Drustan se mu je približal in mu zaupno zašepetal:

	 »Veliko prijateljev mi pomaga. Dokler boste tukaj, bomo za vas poskrbeli.«

	 Robert se mu je toplo nasmehnil, ker mu je za vso pomoč bil neizmerno hvaležen. Niti predstavljati si ni mogel, kako bi preživeli v tem krutem, njim popolnoma neznanem veku, če ne bi naleteli na Drustana.

	 »Drustan potrebovali bi nekaj orodja, ker bi Alex rad, da mu skrajšamo lase,« mu je Robert rekel, ko se je spomnil Alexove želje. »Ali imaš morda kaj takšnega?«

	 Drustan mu je prikimal, takoj stopil k skrinji in pobrskal po njej. Na mizo je postavil majhen usnjen omot, in ko ga je razvil, se je na presenečenje vseh prikazalo več različnih nožev.

	 Alex se je malce ustrašil, ker so ga do zdaj običajno strigli le s škarjami, a je vseeno sedel na preprost stol in se popolnoma prepustil Drustanovim rokam.

	 Drustan je najprej dva manjša noža nabrusil, potem pa je pod šop Alexovih las podstavil nekakšno leseno letvico in šop v enakomerni, želeni dolžini po njej z nožem rezal. Močno ga je vlekel in včasih je Alex imel občutek, da mu je lase pulil, vendar je stisnil zobe in zdržal do konca.

	 Za Alexom je bil na vrsti Casper. Striženje na takšen način je zahtevalo kar nekaj časa.

	 Maye srednjeveška moda ni ravno zanimala, zato se je odmaknila k oknu. Strmela je ven in opazovala globoke luže, ki so po jutranjem neurju ostale na dvorišču in se je zdaj v njih bleščalo sonce. Poslušala je globoke Casperjeve vzdihe in drsenje noža po leseni letvici, ko se ji je v nekem trenutku zazdelo, da se je daleč v gozdu med debli nekaj premaknilo. Zastrla si je pogled z dlanmi, nekaj krat pomežiknila in gozd spet pozorno opazovala ... Spet se ji je zazdelo, da se je v njem nekaj zganilo. Videti je bilo, kot bi se med debli premikale postave, ovite v povsem črna ogrinjala.

	 »Drustan v gozdu so ljudje!« je vznemirjeno vzkliknila.

	 Drustan je v trenutku bil pozoren. Stopil je k oknu in se zastrmel v gozd, kamor je Maya kazala. Tudi on si je pogled zastrl z dlanjo in napenjal oči, vendar pa ni nikogar videl. Podobe so že izginile.

	 »Hm, nikogar ne vidim Maya, a prav je, da si me opozorila, ker tam običajno nihče ne hodi. Po tej poti se nikamor ne pride, le do globokega močvirja,« je naposled rekel in se vrnil k striženju Casperja.

	 Maya je še nekaj časa napeto strmela proti gozdu, a na vsem lepem niti sama ni bila več prepričana, da je tam resnično koga videla. Morda se ji je samo zdelo, saj šipe na oknih niso bile najbolj čiste.

	 Nenadoma je nekajkrat močno udarilo po vratih. Drustan je v trenutku bil ob meču. Dvignil ga je pred sabo, in ko se je Maya skrila za Robertom, je zaklical:

	 »Kdo je?«

	 Namesto odgovora je nekdo tako silovito brcnil v vrata, da so spet zletela s tečajev in pred njimi so stali vojaki v črnih ogrinjalih.

	 Drustan je s pogledom poblisnil po njih in meč povesil, ker je vedel, da šesterici pri najboljši volji ne bi bil kos. Prislonil ga je v kot, vojake ostro pogledal in jim osorno zaklical:

	 »Kaj hočete? Ničesar ne skrivam!«

	 Eden od vojakov je prst uprl v Roberta in prav tako osorno odgovoril:

	 »Z nami gre! Veličanstvo je tako naročilo!«

	 Robert je ostal miren. Stopil je k Drustanu, mu stisnil roko in tiho rekel:

	 »Prijatelj ne skrbi zame! Morda se kmalu spet snidemo. Če mi uspe vstopiti v grad, imam načrt! Pomagaj mojim mladim prijateljem, ker so povsem neizkušeni, tako v vašem kot našem svetu.«

	 Drustan je prikimal in stopil pred mlado skupino. S svojim mogočnim telesom jih je poskušal zakriti, da ne bi njeno kraljevo veličanstvo po poročanju svojih vojakov še koga želelo.

	 Robert se je le še poslovil od svojih prijateljev, med katerimi je Holug bil najstarejši, vendar pa si od njega ni obetal velike pomoči, ker je bil že tretji dan, da se Holug ni udeleževal, ne pogovorov in ne njihovih načrtov.

	 »Se vidimo!« jim je samo še utegnil zaklicati, ker sta ga za komolce že pograbila dva stražarja in potegnila pred vrata.

	 Ostali štirje stražarji so ga takoj obstopili, kot bi se bali, da jim bo ušel ter ga odvedli neznano kam.

	 Vse se je odvilo tako hitro, da so prebivalci koče potrebovali kar nekaj trenutkov, da so dojeli, kaj se je zgodilo.

	 Drustan je stopil k vratom, ki so ležala na tleh in jih s težavo poskušal dvigniti. Takoj je ob njem bil Alex, ki jih je z lahkoto dvignil, jih spet nataknil na leseni podboj in mu rekel:

	 »Drustan nekaj bomo morali narediti s tvojimi vrati, da se ne bodo vsakič, ko bo kdo brcnil vanje, tako hitro vdala!«

	 »Hvala, Alex,« se mu je Drustan zahvalil in ga hvaležno potrepljal po ramenu. »Saj ne, da jih ne bi sam zmogel dvigniti. Še vedno nisem v letih in sem še pri polni moči, a me puščica v rani pri dvigovanju težkih stvari zelo onemogoča.«

	 »Zakaj pa ti je niso že takrat izdrli iz noge?« ga je Maya nejeverno vprašala.

	 »Ker sumim, da sem bil namerno onemogočen in odstranjen iz poveljniškega mesta!« ji je Drustan trpko odgovoril in vrata zaprl.





MLADA ČAROVNICA


	 Dan se je počasi že prevešal v popoldne. Od takrat, ko so vojaki najbolj izkušenega moža v skupini popotnikov iz prihodnosti, Roberta odpeljali, je minilo že veliko ur.

	 Casper in Gabriel sta nemo sedela na tleh v kolibi. Še Drustan zanju ni našel spodbudnih besed in utehe, pa čeprav je takšnega življenja, kjer je bilo bore malo pravice, bil navajen.

	 Gabriel je premišljeval, čemu je sprejel to nalogo in končno, kaj je Lava od njega pričakovala. Sprva se mu je popotovanje v preteklost zdela izvrstna ideja in dobrodošla pustolovščina, vendar pa je zdaj, ko je že dva prijatelja izgubil, skoraj povsem obupal.

	 »Hudiča, da sem tistega dne Mayo moral peljati drsat na jezero!« je nenadoma glasno izbruhnil.

	 Maya, Alex in Casper so ga presenečeno pogledali, le Holug se je ob besedi, hudič, spet ves stresel in glasno zaječal.

	 Gabriel je vstal in po kamri vznemirjeno naredil nekaj korakov.

	 »Ne razumem, če so nas že poslali sem, zakaj v takšno negotovost?« je glasno premišljeval.

	 Prijatelji so povesili poglede, ker mu nihče ni znal odgovoriti.

	 Gabriel je razburjeno korakal po kamri, potem pa se je v trenutku ustavil pred Holugom, pogled uprl vanj in ga prvič, odkar sta se poznala, s precej jeznim glasom poklical:

	 »Holug!«

	 Holug je kot blisk planil pokonci, se mu globoko priklonil in ga pohlevno ogovoril:

	 »Želiš gospod?«

	 Gabriel je roki sklenil za hrbtom in molče, vznemirjeno naredil še nekaj korakov po kamri.

	 »A je tebi kaj bolj jasno, kaj naj storimo in kako ukrepamo?« ga je nasršeno vprašal, ko se je spet ustavil pred njim in ga grdo pogledal. »Če bo šlo tako dalje, bom nalogo navsezadnje moral sam opraviti, če vas bodo tako, mimogrede zajemali!«

	 Holug se mu je še globlje priklonil in mu komaj slišno, povsem mirno odgovoril:

	 »Gospod ne vem. Naša kraljica mi ni dala pojasnil in ne nalog. Tukaj sem samo zato, da te naučim podzemnih veščin.«

	 Gabriel je globoko zajel sapo in se prepričeval, naj ostane miren, a je vseeno jezno izbruhnil:

	 »A tako? In kaj si me do zdaj že naučil?«

	 Holug, ki je še zmeraj bil pripognjen in mu je do zdaj povsem mirno odgovarjal, brez kakršnegakoli izraza na obrazu, kakor da se ta situacija njega sploh ne bi tikala, je zamižal in požrl slino, ker je vedel, da se mu bo moral zlagati.

	 »Gospod ni bilo še pravega trenutka,« mu je prepričljivo rekel. »Sploh pa, kako naj vam pomagam, ko pa se na vse te naprave in orožje prav nič ne spoznam?«

	 Gabriel se ni zmenil za osuple prijatelje in Drustana, ki je čisto tiho sedel za mizo in se v pogovor sploh ni vključeval, ker mnogih stvari ni razumel, še posebej ne, čemu se je Gabriel sploh jezil nad Holugom.

	 »Kakšno orožje, kakšne naprave?« je Gabriel z ostrim tonom nadaljeval. »A te ni Lava poslala z nami, da nam pomagaš?«

	 »Strogo mi je bilo zapovedano, da se v vaše načrte ne smem vtikati gospod,« mu je Holug spet povsem mirno odgovoril in čeprav je še zmeraj bil pripognjen, je skomignil z rameni. »Kraljica mi svojih načrtov tudi ni predstavila ... Kolikor vem, je vse na vas.«

	 Gabriel je zdaj bil že tako besen, da je popolnoma izgubil nadzor nad sabo in še preden se je Holug utegnil zganiti, ga je bliskovito, neusmiljeno zagrabil za borno srajco, kakršne so nosili, ga privzdignil, da je z nogama obvisel v zraku in ga jezno vprašal:

	 »Potem pa mi povej, iz katerega veka si, če ti že meči povzročajo težave?«

	 Holug mu je pozorno pogledal v oči in mu, čeprav je visel v zraku, spet popolnoma mirno odgovoril:

	 »Gospod rodil sem se še v kameni dobi. V svet Smrti sem prispel po krutih dejanjih, ki sem jih zagrešil nad svojo družino. Prejšnja kraljica je hudobijo cenila.«

	 Gabriel je zarenčal. Stal je sredi kolibe in sleherni njen prebivalec je lahko začutil njegovo silno jezo. S tesnobo so pričakovali, kaj bo sledilo, a je Gabriel Holuga samo nepričakovano izpustil, da se je, ko je trdo pristal na tleh, opotekel in sesedel.

	 Holug zaradi tega ni pokazal ne strahu in ne nejevolje. Postavil se je na noge, pogledal Gabriela in mu umirjeno rekel:

	 »Gospod s tabo so me poslali na to pot, da te naučim hudobije, ker je svet, v katerem tičimo, vse prej kot pa pošten in dober.«

	 »Ne vem, od kod ste, ampak zagotavljam vam, da se skozi življenje z mukami in težavami prebijamo,« se je zdaj tudi Drustan, ko je Holug končno omenil nekaj, kar je tudi on razumel, oglasil. »Ni hrane, ni pravice in kraljica nam samo jemlje!«

	 Gabriel si je roko položil na čelo, ker se je poskušal umiriti in premisliti.

	 »Čemu pa se ne uprete?« se je po nekaj trenutkih z vprašanjem obrnil na Drustana. »Zakaj ne zberete vojske? Prepričan sem, da svet premore več kakor petnajst tisoč krajanov, ki jih kraljica zatira, iz te in še kake druge vasi!«

	 Drustan se je s komolcema uprl na mizo in glavo zakopal v dlani. Globoko je zavzdihnil, glavo privzdignil, pogled uprl v Gabriela in mu začel pripovedovati:

	 »Komaj kakšnih deset let je od tedaj, ko smo zbrali veliko vojsko vojakov, krajanov ter plačancev in prepričani smo bili, da kraljico lahko porazimo. Vendar pa, ko smo premagali vojsko na gradu, so se zgodile nerazumljive stvari ... Kraljičini vojaki, ki so mrtvi obležali na tleh, so nenadoma začeli gomazeti. Hodili so kakor mi in niso čutili ne bolečin in ne strahu. Bilo je tako, kakor da bi bil sodni dan! Nas je bilo iz trenutka v trenutek manj, a njih je ostajalo zmeraj enako število, ker še istega trenutka, ko se je kateri vojak pod našim mečem zgrudil, je znova vstal in se podal v boj. Prepričani smo bili, da nas je kraljica pretentala, ker je uporabila nekakšno čarovnijo in še mesece po tistem, ko so nas porazili, so kraljičini biriči iskali preživele upornike. Vaščani so bili za pogum, ker so se kraljici upali upreti, kruto kaznovani. Veliko upornikov so pobesili, kar je mnoge krajane pognalo v svet. Razkropili so se po drugih kraljestvih in kjerkoli so našo kraljico samo omenili, se je zaznal samo strah in trepet. Ampak zdaj je naše življenje povsem negotovo ... Iz dneva v dan trepečemo in pričakujemo konca. Ljudje so tako prestrašeni, da si nihče na upor ne upa niti pomisliti. Strah pred čarovnijo je naše prekletstvo!«

	 Nastala je tišina, ker se je vsak zatopil v svoje misli. Gabriel je že precej bolj umirjeno dihal. Jeza se mu je polegla, a še zmeraj ni vedel, kako bi Roberta in Rebecco rešili in če sta sploh še bila živa. Misli so mu mrzlično begale iz ene skrajnosti v drugo, a je mučno tišino prekinil Alex, ki se je obrnil k Drustanu in ga vprašal:

	 »Drustan, kaj pa ti možje, ki so nas učili mečevanja?«

	 »Ja,« mu je Drustan prikimal. »Ni nas veliko in tile so med takimi, ki še premišljujemo o uporu. Nekateri, ki nam pomagajo, pa nam pomagajo samo zato, ker se ne bojijo več ... Ničesar več ne morejo izgubiti, ker so vse svojce že pri prejšnjem uporu izgubili.«

	 Alex ga je ravno hotel še nekaj vprašati, a mu ni uspelo spregovoriti niti zloga, ker se je tistega trenutka iz vasi zaslišalo glasno divje bobnanje in je Drustan tako sunkovito vstal, da je stol prevrnil in se prestrašeno zastrmel v mlade prijatelje.

	 »Hitro!« jim je panično zaklical. »Bobnanje naznanja, da nas kliče kraljičin glasnik! Nujno se moramo odzvati, ker če se ne bomo, bomo kaznovani!«

	 Preden ga je, kdorkoli lahko še, kaj vprašal, je stekel k vratom, jih sunkovito odprl, in že je stal na dvorišču.

	 Mladi so se samo spogledali in se v trenutku pognali za njim. Drustan je kljub bolečinam v nogi brez bergle, šepajoče skoraj tekel proti vasi.

	 Casper in Gabriel sta se spogledala. Casper se je z desnico prijel za levo zapestje in Gabrielu pomignil, kaj namerava. Gabriel mu je samo prikimal in ga takoj posnemal. Prosto dlan sta drug drugemu položila na desno zapestje in videti sta bila, kakor da bi se med seboj povsem zapletla. Hitrih korakov sta se Drustanu približevala.

	 Alex, ki je vedel, kaj sta nameravala, je zaklical:

	 »Drustan počakaj!«

	 Drustan se je v trenutku ustavil in še preden se je zavedel, sta ga fanta prekucnila na sedalo, ki sta ga z rokami naredila. Brez težav sta ga dvignila in hitrih korakov stopila proti središču vasi, od koder je glasno bobnanje prihajalo.

	 Hodili so zelo hitro, skoraj so tekli, tako da jih je še Maya komaj dohajala. Alex jo je dvignil in z njo na rokah stekel proti trgu, kjer se je trlo ljudi. Ustavili so se čisto zadaj ob robu množice, ki je kričala.

	 Bobnanje je utihnilo v trenutku, ko je precej zajeten grajski glasnik stopil iz vaške krčme. Bil je oblečen v lepo belo svileno srajco, z rdeče zlatimi obrobami in v rdeče, oprijemajoče se, do kolen segajoče hlače. Povrhnja suknja je bila živih, pisanih barv in nagubana. Rokavi suknje so bili na zgornjem delu ob ramenih napihnjeni kot balon, tako da so ramena izstopala. Okoli vratu je imel velik bel, s čipko obrobljen ovratnik, na glavi pa nekakšno rdečo čepico z dolgimi pisanimi peresi. V rokah je držal zvito polo.

	 Glasnik je, zavedajoč se svoje pomembnosti, počasi in naduto stopal. Vzvišeno se je bližal mestu, od koder so običajno razglašali kraljičino voljo.

	 Ob nižjih premičnih lesenih stopnicah sta čepela možakarja, ki sta bila že malce v letih. Na ramenih sta držala lesen podest. Glasnik se je povzpel na stopnice, in ko je malce negotovo stopil na podest, je stopil v razkorak, da je lažje lovil ravnotežje. Možakarja sta pod njegovo težo zaječala in se z muko dvignila pokonci, tako da je glasnik bil vsem na trgu prav dobro viden.

	 Glasnik je zvit pergament razgrnil in v tistem trenutku so vaščani popolnoma utihnili.

	 Odkašljal se je in začel glasno, pompozno brati:

	 »Podložniki danes, takoj po sončnem zahodu, bo sojeno mladi čarovnici! Izdala je kraljico in prekršila njen sveti zakon!«

	 Veliko vaščanov je prestrašeno zajelo sapo, vendar pa Gabrijel in prijatelji, ki so še vedno stali v ozadju, niso vedeli, ali so se ti preprosti ljudje prestrašili zaradi besede, čarovnica ali kraljica. Na obrazih mnogih žena se je videl silen strah in veliko vaščanov se je skrivaj oziralo naokoli.

	 »Rebecca!« je Gabriel nenadoma prestrašeno vzkliknil.

	 Čeprav je bilo tiho kot v cerkvi, se je zdelo, da ga nihče ni slišal, ker se nihče ni ozrl vanj. Zaskrbljeno je strmel proti Drustanu, ki pa mu je samo s prstom pred usti nakazal, naj molči.

	 Glasnik je s pogledom preletel čez množico, kakor da bi iskal krivca, ki se ga je upal zmotiti. Vsi so se njegovemu pogledu izmikali in povešali glave.

	 Končno je spet pogledal na pergament ter dalje bral:

	 »Kraljičini ovaduhi sporočajo, da se v vasi dogajajo čudne reči, ki smrdijo po zaroti!«

	 Po vsakem prebranem stavku je pogledal izza zvitka, in ko so se vse glave zastrmele v tla, je nadaljeval:

	 »Njeno veličanstvo se je odločilo, da bo sleherni mesec iz vasi odpeljano eno dekle, ki jo bomo žrtvovali, ker ne mara, da bi se v njenem kraljestvu zaredile čarovnice, ampak vam vseeno velikodušno ponuja roko sprave!«

	 Med vaščani se je slišalo pritajeno ječanje in nemalo mladih deklet je bruhnilo v jok, a se je njihovo hlipanje končalo v gmotah oblačil, ki so jim jih sorodniki in prijatelji hitro pritisnili na usta.

	 Glasnik se sploh ni zmenil za vznemirjenje, ki ga je sporočilo sprožilo med vaščani, in je branje hladno nadaljeval:

	 »Veličanstvo, ki vam ponuja roko sprave, bo ljudstvu oprostilo, če ji bo ljudstvo izdalo imena čarovnic, sicer bo veliko deklet, ki jih bo veličanstvo samo izbralo, plačalo z življenjem!«

	 Zaključil je z branjem in pomenljivo pogledal po množici. Še nekaj časa je stal na podestu, ki sta ga suha starca ječe komaj zadrževala na ramenih in pergament počasi zvijal.

	 Naposled je s škornjem potolkel po podestu, da jima je dal vedeti, naj ga spustita. Starca sta mukoma počepnila in leseni podest približala k stopnicam.

	 Takoj, ko je glasnik spet stal na trdnih tleh, je privzdignil roko in pripeljala se je črna kočija, v katero je bilo vpreženih četvero vrancev. Vstopil je in kočija je blatno središče vasi takoj zapustila.

	 Čeprav kočije in glasnika ni bilo več videti, se nihče na trgu ni zganil. Vsi so še zmeraj prestrašeno strmeli v tla.

	 Drustan je prijateljem z glavo nakazal, naj mu sledijo, kajti v središču vasi je bilo napeto in v zraku je bilo čutiti strah in skrb.

	 Počasnih korakov so se vsak zatopljen v svoje misli vračali v njegovo kajžo.

	 »A je obvezno, da smo pri sojenju zraven?« se je Gabriel oglasil.

	 »Sleherni vaščan, pa čeprav na smrt bolan, mora biti tam!« mu je Drustan resnobno prikimal. »Ovaduhi vsako hišo opazujejo, zato boste, dragi prijatelji, priče nečemu, česar mislim, da še ne poznate!«

	 Nihče mu ni ničesar odgovoril. Zamišljeno so po poti molče naredili še nekaj korakov, ko je Alex nejeverno vprašal:

	 »A tisto z dekleti je resno mislil?«

	 Drustan mu je prikimal in glavo povesil.

	 Alex se je ves zgrožen naježil.

	 »In kako jih žrtvujejo?« ga je komaj slišno vprašal.

	 Drustan je povešene glave šepajoče molče počasi stopal proti dvorišču svoje koče, a se je tik pred vhodom ustavil, nekajkrat globoko zavzdihnil in mu s tresočim glasom le odgovoril:

	 »Prerežejo jim vratove! Z njihovo krvjo napolnijo kanale, iz katerih kri kaplja po nekakšnih kipih.«

	 Vsi razen Holuga so zajeli sapo in odprtih ust nejeverno strmeli vanj.

	 Gabriel je po svoji navadi nekajkrat stresel z glavo, kakor da bi želel preveriti, ali je prav slišal. Ker Drustan ni ničesar več rekel, ga je začudeno vprašal:

	 »Zakaj pa?«

	 Drustan se je nemočno naslonil na lesena vrata svojega doma in videti je bilo, da Gabriela sploh ni slišal, a se je naposled le zganil in mu odgovoril:

	 »Kraljica zahteva žrtvovanje ... Pravi, da samo smrt lahko te grešne duše odreši grehov.«

	 Zahlipal je in po licih so mu spolzele solze. Alexa so tako ganile, da mu je brada zadrhtela in moral se je močno potruditi, da ni tudi sam zajokal.

	 »T-Tako so m-moji M-Mairi prerezali vrat, pa č-čeprav sem dokazal, d-da ni č-čarovnica! Izrabili so mojo odsotnost, ko sem bil na bojišču in jo u-usmrtili, le da so p-pogubili še o-otroka!« je Drustan med hlipanjem jecljal.

	 Alex se ni mogel več zadržati in po licih so mu spolzele solze. Drustana je krepko stisnil v objem, vendar pa so Casper, Gabriel in Maya takoj bili obnju.

	 Molče so stali okoli Drustana in ga sočutno objemali.

	 Holug je negotovo stopal po dvorišču, kot ne bi vedel, kaj bi storil in neodločno pogledoval vanje.

	 Gabriel je objem sprostil in ga potegnil zraven.

	 Drustan jih je hvaležno pogledal in v očeh mu je pisalo, kako zelo je njihovo sočutje in podporo cenil.



	* * *



	 Zunaj se je že mračilo. Namesto ptic, ki so se običajno oglašale od zgodnjega jutra, pa dokler ni Sonce zašlo, se je slišalo enakomerno cvrčanje čričkov in globoko v gozdu se je oglasila sova. V kolibi je bilo že skoraj povsem temno, ker jo je osvetljevala samo medla večerna svetloba, ki je prodirala skozi okna. Nebo so prekrivali temni oblaki in od daleč se je slišalo grmenje.

	 Vrata kolibe so se odprla in na plano je najprej stopil Alex in za njim še vsa ostala druščina. Zadnji se je na vhodnih vratih prikazal Drustan, ki si je pri hoji pomagal z leseno berglo.

	 Brez besed so stopili na že znano pot proti središču vasi, od koder so se razlegali živahni glasovi. Bolj, kot so se morišču približevali, bolj bučno je bilo in množica bolj divja in razigrana.

	 Ko so prispeli do roba trga, so se mladi presenečeno ozirali po nasmejanih ljudeh. V središču trga so akrobati in požiralci ognja imeli predstavo. Razlegala se je vesela glasba piščali in bobnov. Mladim se je zazdelo, kakor da bi prispeli na cirkuško predstavo. V zraku se je širil mamljiv vonj po pečenem volu, ki so ga pred krčmo vrteli nad ognjem.

	 Casper je osuplo pogledal prijatelje ter nejeverno skomignil z rameni. Tudi Gabriel in Alex sta presenečeno strmela v ljudi in ves živžav na trgu, ki je prej spominjal na kakšno veselo praznovanje kot na kruto srednjeveško sojenje. Le Maya je tiho stopala ob Holugu, ki ji je zaščitniško ponudil roko, ki jo je hvaležno sprejela.

	 Drustan se je nagnil h Gabrielu ter mu čisto ob ušesu tiho rekel:

	 »Nikar se javno ne zgražajte nad tem, kar boste videli! Takoj, ko boste pokazali sočutje, vas bodo obtožili, da sodelujete s čarovnico! Poskusite zaigrati navdušenje!«

	 Gabriel je zavzdihnil, ker je vedel, da ne bo lahko. Nihče od njih pri tako grozljivem dejanju še nikoli ni bil prisoten. Drustanovo opozorilo je takoj šepetaje predal še vsem drugim, pri čemer mu je pogled zaskrbljeno obstal na sestri, ker ni bil prepričan, da bo zmogla hliniti navdušenje.

	 Pomaknili so se proti središču dogajanja, a so se še zmeraj zadrževali bolj ob robu trga.

	 Gabrielu se je nenadoma pred očmi prikazal Rebeccin obraz in padel je na kolena. Videti je bilo, kakor da se je spotaknil, vendar pa so njegove oči bile solzne.

	 Alex in Casper sta takoj poskočila in mu pomagala na noge.

	 »Kaj je narobe?« ga je Casper tiho vprašal.

	 Stali so ob kamniti hiši in Gabriel se je moral oprijeti zidu, ker so se mu kolena šibila.

	 »Kako bomo zdržali, če bo ta mlada čarovnica naša Rebecca?« je obupano vprašal prijatelje, ki so obnemeli.

	 Z obrazov vseh vključno s Holugom in Drustanom je odsevala pobitost, saj do zdaj razen Gabriela še nihče niti pomislil ni na to, da bodo morda gledali kruto smrt prijateljice.

	 »Ne obupajte prehitro, prijatelji,« jim je Drustan tiho rekel, ker jih je poskušal pomiriti. »Ni nujno, da bo sojeno naši Rebecci.«

	 Njegove besede so jim vlile kanček upanja in skupina se je končno toliko zbrala, da je lahko pogledala proti mučilnemu odru ... Na velikem lesenem podestu so bili postavljeni stebri, ki so bili na vrhu povezani s prečnim tramom, na katerem je viselo mnogo vrvi in škripcev. Med dvema stebroma je bila postavljena manjša lesena miza z mučilnimi napravami in orodjem. Ob njej sta s prekrižanimi rokami na prsih povsem mirno kot kipa čakala rablja. Bila sta prava hrusta. Oblečeno sta imela samo hlače in čez glavi poveznjeni vreči z odprtinami za oči. Na eni strani odra je nekoliko vstran stala pripravljena visoka grmada, na drugi pa tik ob podestu dolga miza in trije stoli. Na grmado je bila prislonjena visoka lestev.

	 Gabriel je zgroženo opazoval naprave in orodje, za katero se mu niti sanjalo ni, čemu je služilo. Profesor, Fryton jim je o mračnem srednjem veku pogosto precej obzirno pripovedoval, pri čemer pa je dopustil, da si je vsak predstavo o njem sam ustvaril. Takrat se mu je srednji vek zdel tako oddaljen in neresničen, da je vse skupaj dojemal bolj kot kako pravljico. Sicer je potem v neki knjigi poskušal o tem brati, a ko si je hotel tudi ogledati film, mu je ob gledanju kar obračalo želodec, zato je televizijo raje izklopil in knjigo odložil na polico.

	 A zdaj so bili ne samo tik pred tem, da bodo resnično sojenje iz srednjega veka s svojimi očmi videli, ampak bodo morali celo, kot jim je Drustan zabičal, zraven hliniti navdušenje!

	 Njegove misli je prekinilo bobnanje, ki je naznanjalo, da se bo kruto sojenje začelo. Ko se je iz smeri gradu trgu približeval majhen lesen voz s samo dvema kolesoma, v katerega je bil vprežen osel, je množica obnemela. Na vozu je stalo zvezano mlado dekle.

	 Gabriel in prijatelji so se končno oddahnili, ker dekle ni bila Rebecca.

	 Osel se je počasnih korakov, meter za metrom, premikal po kolovozu in videti je bilo, da je to delo že toliko krat opravil, da je dobro vedel, kam je moral, ker je pot kar sam ubiral, in ga ni bilo treba voditi.

	 Ko se je končno pred mučilnim odrom ustavil, so vojaki zvezano, boso dekle potegnili z voza in jo zvlekli na mučilni oder. Rablja sta ji okoli zapestij zvezala eno od vrvi, ki je visela s prečnega tramu in jo s škripcem privzdignila, tako da je ubogo dekle obviselo na svojih rokah, z bosimi nogami kak decimeter od tal. Bila je oblečena le v do tal dolgo široko laneno obleko. Ko je sklonila glavo, so se ji skoraj do tal dolgi, razmršeni lasje usipali čez obraz.

	 Casper je besno stiskal zobe, ker se mu je dekle smililo, a ničesar niso mogli narediti. Njena obleka ga je spominjala na mamino spalno srajco. Spraševal se je, kako bo zmogel hliniti navdušenje.

	 »Čarovnica! Čarovnica! Na grmado s čarovnico!« so se zaslišali vzkliki iz množice, ki je znova bučno zahrumela.

	 Vaščani so prestrašeno dekle začeli kakor obsedeni obmetavali z gnilo zelenjavo in sadjem.

	 V Gabrielu je kri vrela in glasno je zaklel. Peterica prijateljev ga je presenečeno pogledala.

	 »Še malo prej so vsi bili tiho in so pred čarovnico trepetali, zdaj pa, ko je zvezana ter nemočna in jo rablja imata v krempljih, pa so spet pogumni!« je jezno pripomnil.

	 Drustan mu je le prikimal, ker ni vedel, kaj bi mu na to lahko odgovoril.

	 »V našem času je isto!« se je Alex namrščil. »Prestrašeni, ali po domače povedano slabiči, so neopazni, dokler so sami. Kasneje pa, ko pridobijo koga na svojo stran, se počutijo zaščitene in zaradi tega močnejše in z jezikom hitreje opletajo, kot potuje svetloba!«

	 Drustan je le kimal, ker se je zavedal, da so mladi imeli prav.

	 Na trg se je pripeljala mogočna kočija in se ustavila pred mučilnim odrom. Izstopili so trije možje v dolgih črnih haljah. Na glavah so imeli visoke črne klobuke in v rokah knjige ... Bili so kraljičini razsodniki.

	 Ko so posedli za dolgo mizo, je razsodnik, ki je sedel na sredini, na najvišjem stolu, proti dekletu strogo spregovoril:

	 »Čarovnica sojeno ti bo v imenu njenega veličanstva! Z mučenjem bomo očistili tvoje grehe, in ko boš priznala, te bo smrt na grmadi odrešila grešnega telesa!«

	 Pokimal je proti rabljema, ki sta pristopila k mlademu dekletu in kruto mučenje se je začelo. V mukah je kričala in prosila usmiljenja, a se je mučenje v nedogled nadaljevalo. Ob vsakem njenem kriku je množica na trgu odobravajoče bučno zahrumela.

	 Mladi iz prihodnosti so si želeli, da bi lahko ušli, a so vedeli, da tega ne smejo narediti. Z grozo, ki so jo poskušali pred vaščani prikriti, in z veliko muko so gledali proti mučilnemu odru. Maya si je nekaj krat na skrivaj obrisala oči, da ji ne bi izdajalske solze spolzele po licih.

	 »Smrt!« je Gabriel nenadoma tako glasno zatulil, da je celo preglasil krike ubogega mučenega dekleta.

	 Množica je v trenutku obnemela. Vsi okoli njega so osuplo, zgroženo strmeli vanj.

	 Drustan je druge člane skupine prestrašeno potegnil vstran, kot bi hotel okolico prepričati, da ne spadajo h Gabrielu.

	 Vzvišena trojica razsodnikov, odeta v črna oblačila in z visokimi črnimi klobuki na glavah, se je zazrla vanj.

	 Gabriel je stisnil pesti in še enkrat zatulil:

	 »Usmrtite jo!«

	 Stal je čisto sam, ker so se vsi okoli njega odmaknili.

	 Ob njem se je od nekod pojavil možakar srednjih let. Po obleki sodeč je bil vaščan.

	 »Prijatelj čarovnice! Sodimo mu!« je preteče vzkliknil in proti njemu iztegnil roko, da bi ga zgrabil.

	 Gabrielu se je stemnilo pred očmi. Jezno je prestregel možakarjevo roko in še preden se je možakar zavedel, mu jo je zvil za hrbet in ga trdno držal. Mož je od bolečine ječal, a je s prosto roko segel za pas, kjer je v nožnici imel spravljen nož. Gabriel, ki je njegov gib opazil, je zarjovel, moža dvignil nad sabo in ga besno zalučal na tla.

	 Med vaščani se je zaslišalo pritajeno, začudeno mrmranje.

	 Gabriel se je od jeze ves tresel. Divje je pogledoval po zbrani množici.

	 »Če še kdo misli, da sem zaveznik čarovnice, naj pristopi!« je zatulil in stopil nekaj korakov proti mučilnemu odru. »Morda pa je med vami veliko takšnih, ki ji resnično služite?«

	 Ljudje so nejeverno strmeli vanj. Zagledal je vojake, ki so se prerivali skozi gnečo in se mu približevali.

	 »Naj stopijo predme vsi tisti, ki hočejo, da čarovnica živi!« je Gabriel na ves glas tulil, medtem ko se je pomikal proti mučilnemu odru.

	 Vaščani so se mu odmikali, tako da je pot imel prosto.

	 Gabriel je hodil in nepremično strmel v zvezano dekle. Čutil je, da so se mu v očeh nabirale solze, a je vedel, da jih mora prikriti, ker bi ga izdale, zato je stisnil pesti in jezno strmel okoli sebe.

	 Vzvišena trojica razsodnikov je osuplega obraza gledala vanj, ker se še nikoli ni zgodilo, da bi si kdo od vaščanov upal oglasiti in se vmešati v sojenje.

	 Gabriel se je ustavil tik pred dolgo mizo z razsodniki, se jim globoko, spoštljivo poklonil in rekel:

	 »Častitljivi gospodje vsi se bojimo čarovnic in si jih ne želimo v bližini! Kaj je bolje živa ali mrtva čarovnica? Menda si tudi vi ne želite žive čarovnice, ki nam lahko škoduje?«

	 Ko se je vodja razsodniške trojice osuplo, preiskujoče zastrmel vanj, je Gabriel naredil najbolj prestrašen obraz, kar ga je zmogel.

	 Končno se je razsodniška trojka, ki je staknila glave in se tiho posvetovala, zedinila, da je Gabriel tulil, ker se je bal čarovnice in ne zato, ker bi bil na njeni strani. Očitno je bilo, da jih je Gabriel s svojo predstavo tako presenetil, da se je vodja samo odkašljal in resnobno rekel:

	 »Fant moj, prav imaš! Čemu bi čarovnico zadrževali na Zemlji, ko pa nam resnično lahko škoduje? Usmrtimo jo!«

	 »Smrt čarovnici!« je nekdo iz množice zatulil.

	 »Smrt! Smrt! Smrt!« je množica takoj glasno zahrumela.

	 Pristopili so vojaki, da bi dekle odvedli in privezali na grmado. Gabriel je strmel v izmučen, od bolečin spačen dekletov obraz in v njenih očeh je videl strah pred tem, da bi jo živo sežgali na grmadi, zato je hitro vzkliknil:

	 »Ne zažgimo je kar tako ... Ogenj bo uničil njeno telo, a njena grešna pokvarjena duša bo tavala med nami! Najprej ji odsekajmo glavo!«

	 S svojim odločnim nastopom je spet tako presenetil in zmedel razsodnike, ki niso bili vajeni takšnega sodelovanja vaščanov, sploh pa ne tako mladega fanta, da je vodja z osuplim obrazom samo prikimal.

	 Dekle na mučilnem odru se je zazrlo v Gabriela in se mu komaj opazno nasmehnilo. Z obraza ji je prebral hvaležnost, ker je njeno smrt pospešil in jo odrešil groznih muk na grmadi. Strmel je v dekle in po licu mu je spolzela solza, ki je ni mogel več zadržati. Hitro si je izdajalsko solzo obrisal, a je dekle njegovo gesto vseeno videlo in njene ustnice se skoraj niso niti premaknile, ko je zašepetala:

	 »Hvala.«

	 Gabriel ji je komaj opazno pokimal in se obrnil, da bi se vrnil k prijateljem, a so za njim preteče stali vojaki. Odločno se je pred njimi s stisnjenimi pestmi razkoračil, pripravljen, da se bo z njimi spoprijel, a se je napeta situacija v trenutku razrešila, ko je od razsodniške mize zadonel glas:

	 »Pustite, fanta!«

	 Vojaki so se nemudoma umaknili.

	 Gabriel se je vrnil na svoje mesto, tja, kjer je prej sojenje s prijatelji opazoval, a jih ni bilo nikjer več. Žalostno je opazoval, kako so mlado dekle obglavili. Vedel je, da je zanjo storil največ, kar je mogel.

	 Ko se je vmešal v sojenje, je tvegal svoje življenje, a je upal, da mu bo uspelo, saj so ljudje v tem času bili neizobraženi in naivni. Prepričan je bil, da bi jim lahko še veliko bolj začinil, sploh če bi si pomagal na malo bolj skrivnostni način, s čaranjem, a mu je bilo dovolj, da je dekletu skrajšal trpljenje.

	 Ljudsko rajanje se je nadaljevalo še dolgo po tem, ko so kraljičini služabniki obglavljeno dekle odpeljali neznano kam.

	 Gabriel se je še nekaj časa potikal po trgu in iskal prijatelje. Ko jih ni mogel nikjer najti, se je nekaj pred polnočjo odločil ter se napotil proti Drustanovi kajži. Hodil je po stezi povsem sam in se, dokler ni stal na dvorišču pred temno kolibo, zadrževal. Šele tam se je zlomil in se pred vrati sesedel na tla.

	 Vsa bridkost, ki jo je tega večera tako dolgo zadrževal v sebi, je iz njega izbruhnila na dan. Razjokal se je in ves skrušen jecljal:

	 »K-Kaj sem storil! K-Kako sem jim lahko predlagal, da nedolžno bitje usmrtijo?«

	 »Storil si veliko dejanje! Rešil si jo trpljenja in groznih muk na grmadi!« mu je Drustan, ki se je takoj prikazal med podboji vrat, kot bi samo čakal, kdaj se bo Gabriel vrnil, tolažeče rekel in mu roko položil na ramo. »Ampak dragi prijatelj toliko poguma, kakor ga imaš ti v sebi, nisem še nikdar videl, pa sem bil v mnogih bitkah, kjer sem doživel veliko brezupnih trenutkov. Resnično bi rad vedel, kaj ti daje moč?«

	 Gabriel si je oči obrisal v rokav, globoko zavzdihnil in prijel za Drustanovo roko, ki mu jo je molel.

	 »Smrt Drustan, samo Smrt,« mu je zašepetal, ko se je postavil na noge in sklonjene glave mimo njega stopil v kolibo.

	 Takoj se je spustil po strmih stopnicah v podzemno izbo. Svetlobe ni potreboval, ker je vedel, kje je bila njegova postelja. Takoj, ko je zaprl oči, je že trdno spal.

	 Drustan je stal na pragu in strmel v odprta vhodna vrata, skozi katera je Gabriel tik pred tem izginil. Odkimaval je z glavo, in čeprav ga Gabriel ni mogel več slišati, je tiho rekel:

	 »Fant moj, če se že česarkoli bojiš, se smrti zagotovo ne smeš!«

	 Odšepal je v kolibo, zaprl vrata in legel k počitku. V spodnji izbi je bila tišina, ker so verjetno vsi že spali. Nekaj časa je še prisluškoval, a je tudi on kmalu zdrsnil v spanec, saj je za njimi bil dolg, razburljiv dan.



	* * *



	 Gabriel se je zjutraj zbudil, in ko je prisluhnil, je začudeno ugotovil, da okoli sebe ni slišal nobenega dihanja. Nejeverno je pogledoval po posteljah, a zaradi mraka ni bil čisto prepričan, ali so res bile prazne. Nekaj krat se je pretegnil in naposled vstal. Na hitro si je popravil zmečkana oblačila ter se po stopnicah povzpel v zgornjo kamro.

	 Vsi prijatelji iz prihodnosti so bili tam, le Holuga ni bilo med njimi.

	 »Dobro jutro!« jih je pozdravil, vendar pa odgovora ni prejel.

	 Presenečeno je vprašujoče pogledoval od enega do drugega prijatelja, a ga je Maya, ki je sedela na Drustanovem stolu za mizo, naposled jezno pogledala in izbruhnila:

	 »Kako si mogel?«

	 Gabriel je molčal, ker ga je Maya s svojo obtožbo tako presenetila, da ni našel besed, da bi ji odgovoril.

	 Maya je strmela v skodelico čaja pred sabo in ga ni zmogla več niti pogledati.

	 Gabriel je ves napet nepremično stal in strmel v prijatelje.

	 »Kaj pa naj bi naredil?« jih je naposled vprašal.

	 Maya ni ničesar več rekla. Gabriel je bil prepričan, da sta tudi Alex in Casper imela enake pomisleke, ker sta prav tako kot Maya nepremično strmela v mizo in si mu nista upala pogledati v oči. Sinoči po krutem dogodku ni v gneči na trgu našel nobenega od prijateljev in tudi kasneje se z nikomer razen z Drustanom ni pogovarjal. Očitno je bilo, da prijatelji svojih pomislekov niso zaupali Drustanu, sicer bi njihov gostitelj z njimi spregovoril kakšno pametno besedo.

	 Ozrl se je po kolibi in s pogledom iskal Drustana.

	 »Kje pa je Drustan?« jih je vprašal, a mu spet nihče ni odgovoril.

	 Brez besed je stopil k vratom in se odpravil ven. Bil je lep sončen dan in razgreto ozračje je nakazovalo, da se je pozna pomlad že prevešala v prav vroče poletje, kakršnega popotniki iz prihodnosti do zdaj niso poznali.

	 Po položaju Sonca je sklepal, da je prespal dobršen del dopoldneva in je ura verjetno bila že blizu poldne. Zaradi včerajšnjega sojenja, za katero si je zaželel, da ga je doživel prvič, zadnjič in nikoli več, je še zmeraj imel težko glavo.

	 Pogledal je po dvorišču za Drustanom in Holugom, a ju nikjer ni zasledil. Tudi vrata hleva so bila zaprta, kar je pomenilo, da Drustan ni bil pri prašičih.

	 Njegove misli je zmotilo pokanje na gozdnih tleh ... Iz gozda sta prihajala Drustan in Holug, ki je na ramenih nosil ulovljeno divjad.

	 »Dobro jutro,« sta ga možakarja pozdravila.

	 Gabriel jima je samo mrko pokimal.

	 Drustan, ki je že z Gabrielovega obraza razbral, da nekaj ni bilo v redu, je takoj vedel, kaj se je dogajalo. Z roko mu je nakazal, naj počaka zunaj. S Holugom sta vstopila v kolibo in vrata so se za njima zaprla.

	 Gabriel je nestrpno čakal, da se bo Drustan spet prikazal.

	 Naposled so se vrata le odprla, in še preden se je zavedel, mu je Maya padla okoli vratu.

	 »O-Oprosti Gabriel, niti pomislila nisem na to, da si ji samo pomagal!« se mu je hlipaje hitela opravičevati in po licih so ji polzele solze.

	 Gabriel se ji je toplo nasmehnil, ji solze obrisal in jo tesno objel. Kmalu sta ob njem stala tudi Alex in Casper in mu v znak sprave prav burno segla v roko.

	 »Torej mi je odpuščeno?« je vprašal prijatelje, ki so mu s kimanjem pritrjevali. »Uh, dobro ...« je pomirjeno zavzdihnil, si z dlanjo potegnil po čelu, kot bi si oddahnil in se zamišljeno zazrl v daljavo v košate krošnje dreves. »Mislim, da je končno napočil trenutek za naše smrtne sposobnosti, o katerih veste vi veliko več kot jaz,« je nenadoma rekel in se sunkovito obrnil proti kajži. »Holug, pomoč potrebujemo!« je zaklical proti odprtim vhodnim vratom.

	 Na pragu se je še v istem trenutku prikazal Holug in se mu po svoji navadi takoj priklonil.

	 »Želiš gospod?« ga je globoko priklonjen vprašal.

	 Gabriel je stopil k njemu, ga potegnil navzgor, da se je moral izravnati ter mu rekel:

	 »Končno je napočil čas, da se izkažeš ... Nauči me veščin smrtnega življenja!«

	 Holugov obraz je ostal popolnoma brez izraza. Ponovno se je priklonil in dejal:

	 »Kakor ukažeš gospodar, vendar pa je za to potrebna tema in noč. In …«

	 Gabriel je za trenutek osupnil, ker takega odgovora ni pričakoval. Mislil je, da se bo Holug izmikal in ga bo treba prepričevati, preden bi popustil.

	 Holug se je izravnal, pogoltnil slino in odločno rekel:

	 »In pokopališče potrebujemo!«

	 Gabriel se je obrnil k Drustanu, ki je prišel za njimi ven, ker je v koči ostal popolnoma sam.

	 »Je kakšno pokopališče kje blizu?« ga je vprašal.

	 »Seveda je,« mu je Drustan prikimal. »Samo dva dni hoje je do tja.«

	 Casper je zažvižgal in se zasmejal.

	 »Dva dni?« je osuplo vprašal. »Kako pa tukaj umrle pokopavate?«

	 »Saj jih ne,« je Drustan rekel in skomignil z rameni. »Za vse pokojne so vedno poskrbeli kraljičini služabniki in jih odpeljali neznano kam. Nikoli več jih nismo videli, tako da jih še objokovati nismo mogli. Za nas so grajske skrivnosti nedostopne!«

	 »Mislim, da je čas, da bi jih nekoliko razkrili, mar ne?« je Gabriel lahkotno pripomnil.

	 Vsa skupina vključno z Drustanom mu je prikimala, kajti mož je z dušo in srcem odobraval in sledil vsakemu njihovemu namenu, dejanju ali pustolovščini.





POT NA VZHOD


	 Ko so se prebivalci Drustanove kajže na skrivaj podali v temen gozd, je Sonce komaj vzšlo. Čeprav je bil že oktober, jih je raznobarvno, pisano jesensko listje še zmeraj skrbno zakrivalo pred radovednimi pogledi vaščanov. Stopali so počasi po isti poti, ki jih je že prvič vodila skozi s trnjastim grmičevjem zarastel gozd in hladen potok na povsem skrito jaso.

	 Gabriel je na ramenih nosil velik ovoj.

	 Casper je z velikim ščitom v roki tesno sledil svojemu najboljšemu prijatelju, vendar pa ni hodil sam ... Tik ob njem je stopala Maya, ki se je oklepala njegove dlani.

	 Nedaleč za zaljubljencema je hodil Alex, ki je na sebi imel že marsikatero manjšo brazgotino, na katere pa je bil skoraj ponosen in se mu je zdelo, da drugače sploh ni moglo biti.

	 Že peti mesec so dolge ure vsak dan neumorno vadili veščine mečevanja, ker so se hoteli dobro pripraviti, da bodo lahko premagali pripadnike osovražene kraljice.

	 Zadnja v koloni sta nekoliko počasneje drug ob drugem hodila Holug in Drustan. V teh petih mesecih sta se močno zbližala. Veliko sta se družila in kadar so mladi ob večerih na svojih slamnatih ležiščih popolnoma utrujeni pozaspali, sta sedela ob ognjišču v borni Drustanovi kamri in dolgo v noč obujala spomine na dogodivščine, ki sta jih preživela v življenju. Holug se je fantom in dekletu redko pridružil pri počitku, ker v njem že dolgo ni več bilo srce in smrtni prijatelj je že povsem pozabil, kakšen je občutek, ko zaspiš.

	 Prišli so na skrito s kamni posuto jaso, kjer je le tu pa tam rastel kakšen šop trave. Kakor je bilo že običajno, se je skupina postavila na sredino jase in takoj se jim je pridružila zakrinkana skupina oboroženih mojstrov, bojevnikov.

	 Fantje so veščine bojevanja že dobro obvladali, tako da so bili popolnoma sposobni razorožiti nasprotnika ali se braniti pred njihovimi udarci. Vihteli so prave kovinske meče, ker je od tedaj, ko so pri vajah opustili lesene, bilo že zelo dolgo. Z mogočnimi meči so udarjali, kakor da bi se urili že celo življenje.

	 Tistega jutra se je zanje začenjal pomemben dan ... Napočil je zadnji dan njihovega urjenja in morali se bodo preizkusiti v mogočni borbi z mojstri. Vendar se fantje niso vznemirjali, pa čeprav bo vsak odgovoren zase in se bo moral znajti po svoje.

	 Drustan se je spremenil ... Le še tu pa tam je mrko in obupano gledal. Ker ni bil nič več sam, je bil spet poln življenja in načrtov. Nova družina mu je dopolnjevala tisti manjkajoči del, ki ga je že pred mnogimi leti izgubil na pragu svoje hiše.

	 Stopil je pred vajence in jih svečano nagovoril:

	 »Prijatelji danes se naše urjenje končuje. Dolgo in vztrajno ste vadili in prepričan sem, da kraljica v svojih vrstah nima tako sposobnih vojakov. Vendar pa naj ne govorijo besede, temveč dejanja, zato izpolnite svoje obljube in prikažite, kar ste v teh mesecih trdega dela osvojili!«

	 Na Drustanov poziv je na bojišče prvi stopil Gabriel. Spoštljivo se je priklonil neznanemu bojevniku ter se pripravil na boj.

	 Vojak je dvignil meč in Gabriel je njegov udarec prestregel. Že v naslednjem trenutku je z mečem bliskovito prešel iz blokade v tehniko sekanja. Bojevnik se je njegovemu udarcu le za las izognil. Gabriel je napadal in po nekaj zamahih sekalne tehnike ga je mojster s ščitom odrinil in podrl. Skotalil se je in se takoj spet postavil na noge. Boj se je nadaljeval. Udarci obeh nasprotnikov so se stopnjevali, dokler ni v borbo vstopil še eden izmed mojstrov. Gabriel se je silovito upiral obema ... In zmogel je! Divje je tolkel zdaj enega in potem bliskovito drugega, vse dokler ni eden od mečev poletel daleč proč.

	 Prijatelji so negotovo strmeli na mesto boja, a so si oddahnili, ker je Gabriel bil tisti, ki je še zmeraj stal s svojim mečem v roki. Eden izmed bojevnikov je pokleknil in glavo povesil. Gabriel je razjarjeno strmel v drugega, še oboroženega bojevnika. Nenadoma sta se boju pridružila še dva napadalca. Gabriel se je boril na življenje in smrt in čeprav mu je ponekod kri obarvala oblačilo, se je boril kakor obseden.

	 Na jasi se je slišalo samo žvenketanje silovitih udarcev kovine ob kovino, a je nenadoma Casper zakričal in svojemu najboljšemu prijatelju planil v pomoč. Zdaj sta se borila dva proti štirim, ker je razoroženi bojevnik pobral svoj meč in se jim znova pridružil. Boj je bil neenak!

	 Ko je fantoma komaj še uspevalo udarce odbijati, se jima je pridružil še Alex.

	 Mečevanje je trajalo in trajalo in nikakor ni bilo videti, da bi ne ena in ne druga stran popustila. Fantje so v boju krožili drug ob drugem ter drug drugemu skrbno ščitili hrbte.

	 Ko je že kazalo, da bodo podlegli močnejši strani, se je od nekod prikazal Holug in se mojstrom zakotalil pod noge. Še preden so se napadalci zavzeli, sta dva ležala na hrbtih. Bojevnika, ki ju je Holug podrl na tla, sta se pobirala, vendar je Maya pograbila njuna meča, ki sta ju, ko sta se prevrnila, izpustila iz rok, ter jima tako preprečila, da bi se do njiju znova dokopala.

	 Fantje so izkoristili trenutek ... Tokrat so bili trije proti dvema napadalcema. Gabriel in Casper sta udarila vsak s svoje strani. Bojevnika sta njune čvrste udarce prestregla, a že v naslednjem trenutku je Alex enega moža z mečem podrl in takoj po tem še drugega. Vsi štirje vojaki so bili razoroženi!

	 Peterica prijateljev iz prihodnosti je s skupnimi močmi premagala mojstre iz srednjega veka!

	 Drustan je razburjeno stopil pred zbrane in s svečanim glasom razglasil:

	 »In vajenci so porazili mojstre!«

	 Alex, Casper in Gabriel so se postavili v vrsto in se poklonili poraženim vojakom, ki so se prav tako postavili v vrsto in jim poklon vrnili. Izurjeni bojevniki so brez besed pograbili vsak svoj meč in kakor sence izginili v globino gozda.

	 Drustan je ponosno stal ob fantih in dekletu ter zadovoljno kimal.

	 »Tako, zdaj vem, da smo pripravljeni!« je slovesno rekel in glas se mu je od vznemirjenja, kar tresel. »Tokrat se nam ni treba več bati manjših skupin kraljičinih vojakov, ker vem, da ste se jim sposobni postaviti po robu in verjamem, da ste celo boljši od njih!«

	 Skupina se je nasmehnila, kajti pohvalil jih je velik mojster in bojevnik! Čeprav ga je noga močno bolela, ker je v njej imel konico puščice, tako dobrega in pogumnega bojevnika ni bilo daleč naokoli. Pa tudi bil jim je močno v oporo, ker jih je iz dneva v dan bodril, da so naporne vaje zdržali, saj ni bilo malokrat, da bi z njimi najraje kar odnehali.

	 Prvič, odkar so se urili v mečevanju, se je skupina odpravila proti kolibi, čeprav je Sonce bilo še visoko na nebu. Oprezno, brez besed so stopali po gozdni poti, ker se je že nemalo krat zgodilo, da so radovednežem za las ušli. Sicer niso bili prepričani, ali so bili ovaduhi ali prijatelji, ampak to niti ni bilo pomembno, ker so svoje početje hoteli povsem prikriti, saj so se mladi naučili, da je previdnost ključnega pomena.

	 Vstopili so v kolibo, v kateri se je v teh petih mesecih že marsikaj spremenilo. Drustan se je s pomočjo svojih prijateljev iz prihodnosti ogromno naučil. Naredili so veliko stvari, ki so njegovo življenje precej olajšale, pri čemer so mladi seveda uporabili vse svoje znanje iz prihodnosti.

	 Najprej so z ilovico zapolnili vse luknje med kamni v stenah kolibe, da ni bilo več prepiha, tako da so lahko zdaj veliko bolj mirno pričakovali zimo, ker je v kamri v trenutku bilo toplo, če so zakurili v kaminu. Izdelali so tudi nekaj novih kosov pohištva, ki so s koristjo našli svoje mesto v kamri. V novo omaro so na police pospravili lonce in skodelice, ki jih je Drustan prej spravljal v skrinjo. Na policah so svoj prostor našle tudi nekatere Drustanove knjige, obogatene z natančnimi ročno izrisanimi zemljevidi. Ob mizi je stalo nekaj novih stolov.

	 Nekega dne je Maya brskala po Drustanovi skrinji, kjer je imel shranjeno skoraj vse svoje premoženje, vendar ni našla, kar je iskala.

	 »Drustan, a nimaš doma kakega odvečnega kosa blaga?« ga je vprašala.

	 »Ne, ga ne potrebujem. Zakaj?« se je Drustan začudil.

	 »Jaz pa bi ga!« mu je Maya navdušeno odgovorila. »Nečesa sem se spomnila.«

	 Drustan se je, ne da bi še karkoli rekel, odpravil ven in se čez čas vrnil s preprostim kosom lanenega platna v rokah.

	 »To nam sosedova gospodinja podarja,« je rekel in platno Mayi potisnil v roke.

	 Maya je uporabila vse svoje šiviljsko znanje in naredila dve preprosti zavesi, ki sta zgoraj ob straneh imeli zanki. Alex je nad okni, na vsaki strani okenskih okvirjev, v steno zabil žeblje, da so zavese lahko nanje nataknili, ali pa jih odstranili, če so v kamri potrebovali več svetlobe. Z umitimi šipami in zavesami je kamra takoj bolj prijetno in domače delovala.

	 Veliko vaščanov je k Drustanu v hrambo prinašalo svoje skrite zaloge hrane, ker so mladi prijatelji v stenah podzemne kamre izdelali skrivališča, pri čemer so si pomagali z ročno izdelanimi lesenimi vzvodi in škripci.

	 Maya se je ob večerih močno trudila, da bi branje in pisanje njihovega gostitelja in zvestega prijatelja izboljšala. Drustan je sicer znal slabo brati, pisanje pa mu sploh ni šlo od rok. Po petih mesecih trdega dela je že bolje pisal, čeprav počasi, a branje mu ni več povzročalo težav.

	 Alex je izdolbel debla in jih povezal v sistem kanalov. Po njih je iz izvira vodo speljal čisto do koče, da se je stekala v kamnito korito, tako da jim vode, ni bilo več treba od tako daleč nositi z vedri.

	 Drustan je pogosto poslušal pripovedi prijateljev, kako bo v prihodnosti in kmalu je že povsem sam znal poimenovati znamke avtomobilov in tehnične predmete, ki so za delovanje potrebovali elektriko. Predstavo o življenju v prihodnosti si je ustvaril s pomočjo bujne fantazije in preprostih risb, ki so jih mladi ustvarjali s palicami kar v prahu na tleh pred kočo.

	 Le Holug se njihovih pogovorov o prihodnosti ni hotel udeleževati. Mladi so predvidevali, da zato, ker so njegovo znanje in izkušnje segali mnogo tisočletij v preteklost.

	 Tistega dne, ko so bili zadnjič na vajah mečevanja in so se mladi tako izkazali, so zvečer sedeli v Drustanovi kajži ob bogato obloženi mizi.

	 »Drustan, to verjetno ne bo večno?« se je Casper oglasil.

	 Drustan je ravno imel polna usta. Za trenutek je nehal žvečiti in ga presenečeno pogledal.

	 »Kaj ne bo večno?« ga je vprašal, ko je pogoltnil in izpraznil usta.

	 »Tole!« je Casper rekel in z roko zakrožil čez hrano na mizi. »Bojim se, da bodo na dvoru postali sumničavi, če že niso, da si med sabo pomagamo, ker sem pred dvema dnevoma na trgu slišal govorice, da bodo vojaki v vsaki hiši preverjali količino hrane in kolikor sem naše vrle dvorne vojake do zdaj že spoznal, mislim, da niso neumni in bodo naša skrivališča z lahkoto odkrili!«

	 Dvor se je prav načrtno lotil dokazovanja lojalnosti vaščanov. Vsak teden so gospodarji že tako bornih kmetij morali prinašati petino tedenskega pridelka. In ker je pridelek že bil pobran in je marsikatero polje bilo že preorano, so ljudje prinašali le še kokošja jajca ali mlade domače živali.

	 Drustan je pokimal in se zastrmel v skledo polno dušene repe.

	 »Vem!« mu je malce vznemirjeno odgovoril in v dlani pomečkal kos kruha. »Sem že premišljeval o tem, ampak do zdaj ni bilo prave priložnosti, da bi se pogovorili!«

	 Vsi za mizo so molčali. Na Gabrielovem in Alexovem obrazu se je videla zaskrbljenost, ker samo še mesec ali dva in bo zapadel sneg, ko bo sestradano divjačino težko loviti, pa tudi ne bodo edini, ki bodo hrano potrebovali. Drustan ni imel svoje zemlje in se je zanašal le na lov pa še tega je iz dneva v dan bilo manj, ker ga je noga bolj in bolj bolela. Okoli rane so se mu pojavili črni madeži.

	 Alex si jih je že nekajkrat ogledal in naznanil, da mu je po vsej verjetnosti odmiralo mišično tkivo, a se Drustan ob njegovi izjavi sploh ni prestrašil.

	 Drustan je nenadoma vstal izza mize in vznemirjeno naredil nekaj korakov gor in dol po izbi. Prijatelji so ga s pogledi v tišini spremljali.

	 »Poiskati si moramo zavezništvo!« je vzkliknil, ko se je spet ustavil pred mizo in vsakega pomenljivo pogledal.

	 Nihče ni ničesar rekel.

	 Drustan je v popolni tišini vznemirjeno naredil še nekaj šepajočih korakov po kamri. Ustavil se je pred skrinjo, se sklonil, jo odprl in iz skritega predala, ki ga je v skrinjo vgradil Alex, potegnil zemljevid.

	 »Poglejte, prijatelji ...« je rekel, ko ga je razgrnil po mizi, ki so jo mladi in Holug hitro izpraznili. »Edino, kar nam preostane, je, da se odpravimo na vzhod. Na zemljevidu sem označil vasi, do koder smo nekoč z vojsko prišli. Najbližje mesto tod okrog je Weghad, vendar meji na drugo kraljestvo in zanj nenehno potekajo bitke!«

	 Fantje in dekle so se spogledali.

	 »Kako daleč pa je do tja?« ga je Gabriel z zanimanjem vprašal.

	 Drustan je dlan si položil na čelo, kot bi premišljeval. Minilo je nekaj trenutkov, preden mu je precej zaskrbljeno odgovoril:

	 »Ta pot nam vzame dober teden hoje!«

	 Za trenutek so vsi osuplo obnemeli, ker se peš na tako dolgo pot še nihče od popotnikov iz prihodnosti ni nikoli odpravil, vendar je mučno tišino prekinila Maya.

	 »A imamo izbiro?« je vprašala.

	 »Ne, sploh ne!« ji je Drustan odločno odgovoril. »Če želimo pridobiti več ljudi za svojo stvar, se bomo morali kmalu odpraviti na vzhod!«

	 Spet je šepajoče, nemirno hodil po kamri gor in dol. V trenutku se je ustavil in se nekako zaskrbljeno zastrmel proti vratom. Globoko je zavzdihnil, in še preden mu je uspelo svoj nemir pojasniti, je Alex vstal, stopil k njemu in mu rekel:

	 »Drustan ne skrbi, če bo treba, te bom na hrbtu nosil. S takšno nogo tako dolge poti ne boš zmogel!«

	 Drustan je nejeverno strmel vanj, kot bi mu hotel reči:

	 »A sploh veš, kaj mi ponujaš?«

	 Alex mu je samo prikimal, kot bi natanko vedel, o čem je Drustan premišljeval. Zavihal si je rokave in ponosno napel mišice na rokah, ki so se izoblikovale v precejšne napete gmote, kar je bilo posledica petih mesecev urjenja tukaj in mnogih let telovadbe in truda v življenju v prihodnosti.

	 Drustan mu je samo prikimal in mu z nasmeškom na ustnicah rekel:

	 »Hvala, Alex za ponudbo, ampak bojim se, da nas čaka daljša pot, kot si sploh lahko predstavljaš!«

	 Alex je samo zamahnil z roko in se takoj po strmih stopnicah spustil v temo v kletno kamro ... Vedel je, da se bo moral dobro naspati, ker bo za pot potreboval moč.

	 Drustan je sredi kamre obstal kot okamnel. Zamislil se je in šele, ko ga je Gabriel potrepljal po ramenu in mu voščil lahko noč, se je zdrznil in popotnikom v pozdrav pokimal.

	 Iz spodnje izbe se je kmalu slišalo smrčanje, Drustan pa je v zgornji kamri še dolgo brkljal po skrinji in omari ter zmeraj več stvari zlagal v omote.



	* * *



	 Pokrajino je prekrival mrak. Po travnikih se je vlekla megla kakor svilena ponjava, iz katere so gledala le najvišja stebla posušenih travnih bilk. Na nebu so krožile ptice roparice in oprezale za mišmi in zajci, ki so po požetih jesenskih poljih brskali za razsutimi zrni žita.

	 Nenadoma je zavijanje vetra zmotilo škripanje vrat ... Iz popolnoma temne kamre je iz kolibe stopil možakar, odet v ogrinjalo, s kapuco poveznjeno čez glavo, ker so hladna, vlažna jesenska jutra zahtevala toplejša oblačila. Majajoč, ker se je pri hoji opiral na leseno berglo, je naredil nekaj korakov in obstal na dvorišču kaki meter pred kolibo.

	 Takoj za njim je izstopila nižja postava, prav tako odeta v ogrinjalo s kapuco, ki ji je zakrivala obraz.

	 Nižji postavi je sledila visoka, zajetnejša postava s širokimi rameni ... Bil je Alex in videti je bilo, da zanj niso našli tako velikega ogrinjala, kot bi ga potreboval, ker je kapuco le s težavo obdržal na glavi.

	 Izstopili sta še dve postavi v ogrinjalih. Pridružili sta se vrsti na dvorišču, postrojeni pred možem z berglo in čakali.

	 Iz notranjosti kolibe se je slišalo še nekaj šumov, ko je končno izstopila zadnja postava, ki je za sabo skrbno zaprla vrata in se pridružila čakajočim pred kolibo. Njeno povrhnje ogrinjalo ni bilo takšno, kakršna so imele druge postave ... Odeta je bila v nekoliko temnejše ogrinjalo, volčje sive barve.

	 Skupina je v meglenem mračnem jutru le toliko še ostala pred kočo, da si je težke omote oprtala na ramena. Tu pa tam se je, kateri postavi razprlo ogrinjalo, da se je ob pasu videla nožnica, iz katere je gledal ročaj meča.

	 Možakar z berglo se je usmeril proti gozdu. Hodil je počasi in skupina mu je tesno sledila.

	 »Drustan, ko boš utrujen, samo reci, pa se ustavimo ali pa te nesem,« se je Alex oglasil.

	 »Dogovorjeno, vendar pa bom nekaj poti poskusil narediti sam,« mu je mož z berglo odgovoril.

	 Alex mu je prikimal in se spet posvetil opazovanju okolice, ker je kot najvišji in najmočnejši član skupine bil zadolžen za varovanje.

	 Hodili so že nekaj ur. Drustan je namesto po shojenih stezah pot namerno izbiral skozi goščavo, po težko prehodnih predelih gozda, ker je tako bilo manj verjetno, da bi kogarkoli srečali. Mladi so se radovedno ozirali naokoli, ker tega predela gozda še niso poznali.

	 »A je to edina pot do cilja?« ga je Casper malce nejevoljno, z vzdihom vprašal.

	 »Ne, ampak ta je najbolj varna!« mu je Drustan odločno odgovoril. »Pomisli Casper, kako bi bilo, če bi hodili po že shojenih obhodnih stezah, kjer bi verjetno naleteli na vojake, ki prenašajo sporočila ali nadzorujejo kraljestvo?«

	 »Dovolj nas je ... Z lahkoto bi jih onesposobili!« je Casper kar planil in se ročaja meča bahavo oprijel.

	 »O tem sploh ne dvomim,« se mu je Drustan nasmehnil. »Vendar pa bi se težko bojevali s tisočimi vojaki hkrati, mar ne?«

	 Casper je naredil velike oči, a mu je čez čas le prikimal, ker se je zavedel svoje nepremišljenosti, saj sploh ni pomislil na to, da so se vojaki po nadzorovanem področju le redko posamično zadrževali.

	 Drustan je njegovo zadrego začutil, zato ga je kot izkušen vojak takoj podučil:

	 »Vsak bi pomislil na lažjo pot Casper, vendar pa se po teh obhodnih stezah hkrati potika več enot s po dvesto možmi. Bi jim bili kos?«

	 »To ne ...« mu je Casper moral priznati. »Ampak zagotovo pa bi jim bili, če bi naleteli na manjšo enoto na konjih. Z lahkoto bi jih razorožili in jim konje odvzeli!«

	 »Če bi jih razorožili?« mu je Drustan z dvomom v glasu odgovoril. »Veš Casper, ti možje že od zgodnje mladosti ne poznajo ničesar drugega kot bojevanje. Urijo se iz dneva v dan in njihova edina skrb je, kako ostati živ. Ne poznajo strahu in ne vere. Ker ne verujejo v božje kraljestvo, varujejo drug drugega kakor obsedeni, ker je življenje edina vrednota, ki jo poznajo!«

	 Casper se je zdrznil, ker se je spomnil pogostih pogovorov z mamo o veri in mama mu je zmeraj govorila, da je smrt brez vere kakor roža brez zemlje.

	 Vsem se je zdelo, da so že neizmerno dolgo hodili. Ko se je dan že prevešal v pozno popoldne, je daleč pred njimi zagrmelo, vendar so pot vseeno nadaljevali.

	 Dobro uro kasneje se je Drustan le ustavil sredi gozda pod mogočno jelko. S pogledom je preletel po okolici in rekel:

	 »Predlagam, da tukaj prenočimo, ker nas bo kmalu zagrnila tema in kolikor poznam naše gozdove, bo bolje, če se za prenočevanje dobro pripravimo!«

	 Skupina je težke omote z vzdihom olajšanja odložila z ramen in se posedla pod jelko.

	 Drustan pa ni miroval ... Takoj je začel iskati po gozdnih tleh in na kup vlačiti večje veje.

	 Gabriel ga je za trenutek nejeverno pogledal, saj je pričakoval, da se bo ravno on po tako dolgi poti samo sesedel. Vprašujoče je privzdignil obrvi, a že v naslednjem trenutku se je udaril po čelu.

	 »Jasno!« je vzkliknil. »Bivak nam dela! Pomagajmo mu!«

	 Takoj so vsi spet bili na nogah in kup vej se je hitro močno povečal. Drustan je s kupa jemal daljše veje in jih prepletal z vejami jelke ter jih pričvrščeval s krajšimi tanjšimi vejami. Neumorno je veje prepletal in jih pričvrščeval. Nihče od mladih mu ni mogel pomagati, ker take tehnike prepletanja vej niso poznali, pa čeprav so v svojem času vsi bili taborniki.

	 Po dobre pol ure Drustanovega truda je okoli debla jelke bil postavljen trden bivak iz smrekovih vej, ki je bil dovolj velik za vso skupino in dovolj visok, da so lahko vsi razen Alexa v njem vzravnano stali.

	 Popotniki so utrujeni od dolge poti tičali pod bivakom. Na začudenje vseh se je Holug kljub svoji običajni redkobesednosti oglasil in vprašal:

	 »Drustan, a ste te stvari kot vojak pogosto počeli?«

	 »Mnogokrat!« mu je Drustan ponosno prikimal. »Ko je kraljica širila svoje kraljestvo in smo potovali na bojišča neznanih dežel, smo s četami pogosto bivali pod takšnimi bivaki.«

	 Holug ni ničesar več rekel. Usedel se je v najtemnejši kot bivaka.

	 Gabriel, ki mu Holugovo vedenje ni ušlo, se mu je približal in ga tiho, prizanesljivo vprašal:

	 »Holug že vse, odkar smo prispeli iz tvoje dežele, si tako tih. V Lavinem kraljestvu ni bilo tako. Kaj te teži, prijatelj?«

	 Holug ga je presenečeno pogledal in hotel se je takoj postaviti na noge, vendar ga je Gabriel prijel za ramena in ga nežno potisnil navzdol.

	 Holug je globoko zajel sapo in mu komaj slišno odgovoril:

	 »Veličanstvo ob prihodu na Zemljo so se mi povrnili tudi spomini na življenje, ki sem ga preživel tukaj, ko sem še bil živ.«

	 Gabriel je presenečeno strmel vanj, a je Holug njegov pogled prezrl in nadaljeval:

	 »Popolnoma sem izgubljen in iz dneva v dan se bolj zavedam grozovitih dejanj, ki sem jih zagrešil nad svojo družino.«

	 Gabriel mu je prikimal in mu roko spet tolažeče položil na ramo.

	 »Nikar se ne obremenjuj s preteklostjo ...« mu je po premisleku svetoval. »Tudi zame je tukaj vse tuje in velikokrat mi misli uidejo domov, v naš čas. Neskončno sem pametnejši od prebivalcev celotnega planeta v tem veku, a kaj mi to pomaga? Brez Drustana ne bi preživeli več kakor tri dni!«

	 Holug se mu je kislo nasmehnil, česar pa Gabriel niti opazil ni, ker je svoje misli še zmeraj razpredal:

	 »Pomisli Holug, lahko bi veliko dosegel, če bi imel le en kos orožja iz našega veka, a bil si priča, da smo bili prisiljeni osvojiti tehniko bojevanja tega časa. Vsa tehnologija iz našega časa nam ne bi bila prav dolgo v pomoč ... Ni elektrike, ni goriva, in ko bi porabili naboje, bi puške lahko imeli samo še za okras. A ti se verjetno v tem času počutiš kot v prihodnosti, zato predlagam, da se odkrivanja tega neznanega sveta skupaj lotiva. In prijatelj, če se le vrneva v Lavino kraljestvo, ti obljubim, da se bo tvoja krivda izbrisala!«

	 Holug je glasno zaječal, tako da so vsi pogledali vanju.

	 »Vrnili se bomo, to zagotovo ...« je s tresočim glasom oklevajoče zavzdihnil. »Samo da če tukaj umremo, bo treba čakati sedemsto let, da se bo naša kraljica spet vrnila na položaj!«

	 Gabriel je osupnil, ker mu je bilo to, da bi moral tako dolgo čakati, če bi umrl, povsem novo, a ker Holugu obupa, ki ga je zajel, ni hotel pokazati, mu je spodbudno rekel:

	 »Zato prijatelj pa moramo preprečiti, da bi kdorkoli med nami umrl. In če se le da, rešimo težavo, zaradi katere smo bili poslani sem in izpolnimo, kar smo Lavi obljubili!«

	 Holug je nejeverno strmel vanj, a je v trenutku vstal in ga objel.

	 »V-Veličanstvo, h-hvala v-vam!« je z neizmerno hvaležnostjo zajecljal.

	 Gabriel mu je objem vrnil in mu tiho prišepnil:

	 »Malenkost prijatelj, ampak nikar mi ne govori, veličanstvo. O tem sva se že dogovorila, mar ne?«

	 Holug mu je prikimal in se pomirjen usedel v krog drugih.

	 Gabriel je začutil neizmerno zaupanje, ki ga je Holug izžareval. Tistega trenutka je vedel, da bo Holug težavo zaradi boleče preteklosti premagal, vendar pa ne sam, ampak jo bodo s skupnimi močmi.

	 Pridružil se je Holugu in sedel med prijatelje, a se je izmikal Drustanovemu pogledu, ki je že ves čas njunega pogovora s Holugom izpod čela pogledoval k njima.

	 »Veličanstvo?« je Drustan naposled osuplo vprašal.

	 »Pa ne takšno, kakršne ti poznaš,« se mu je Gabriel z zadrego nasmehnil. »Čisto navaden fant sem. Morda ti kdaj vse pojasnim.«

	 Ker pa je Drustan še zmeraj nejeverno strmel vanj, se je po premisleku dopolnil:

	 »Drustan, če nam uspe izpolniti vse, kar nas čaka, potem ti vso skrivnost zagotovo razodenem in morda celo rešim nekaj naših in vaših bolečih težav.«

	 Drustan mu je samo prikimal in se s hrbtom naslonil na deblo jelke. Zunaj se je že popolnoma stemnilo, zato so sedeli v temi.

	 »Prijatelji samo minuto bi rad bil čisto sam,« je Gabriel rekel in vstal. »Samo pred bivak stopim.«

	 Vsi so mu presenečeno prikimali, in čeprav Gabriel tega ni videl, je smrekove veje na vhodu razprl in izginil v zunanjost.

	 Prijatelji v bivaku so samo slišali šumenje po podrasti in pokanje suhih vejic na gozdnih tleh.

	 Ko se je Gabriel po nekaj minutah vrnil, je Drustana ogovoril:

	 »Drustan mi obljubiš, da se me ne boš bal, če nekaj storim, kar nam bo trenutno bivanje olajšalo?«

	 Drustan je skomignil z rameni in mu samozavestno odgovoril:

	 »Ti kar daj ... Nimam se česa bati!«

	 Gabriel je začel z dlanmi krožiti, kot bi med njima oblikoval kepo, a tega ni nihče videl, ker je v bivaku bila tema. Ko pa je zašepetal, sulus in se je bivak osvetlil kot podnevi, so vsi z odprtimi usti strmeli vanj.

	 »Ej stari!« je Casper nejeverno vzkliknil. »Pa menda ja ne poznaš teh skrivnosti?«

	 »Pa saj si me že v rovu, ko smo bežali iz Nickovega dola, videl svetiti!« mu je Gabriel prepričljivo odgovoril in se mu negotovo nasmehnil, kot bi mu bilo nerodno.

	 »Ja, ampak takrat sem mislil, da je Rebecca ustvarila svetlobo in si ji ti samo pomagal,« mu je Casper še vedno osuplo odgovoril.

	 Gabriel je s skrivnostnim nasmeškom živahno pogledal po prijateljih, a se mu je pogled ustavil na Drustanu, ki je z velikimi prestrašenimi očmi strmel vanj in videti je bil, kot bi bil pripravljen vsakega trenutka steči iz bivaka.

	 Gabriel je na sredini bivaka, nedaleč od debla jelke, iz suhih vej naredil majhno pagodo in nadaljeval s čaranjem. Krožil je z rokama in med njegovimi dlanmi se je izoblikovala svetleča krogla. Izrekel je, eliam in v pagodi je zaplapolal majhen ogenj. Ob njem se je lahkotno zleknil na tla.

	 Vsi so osuplo strmeli vanj.

	 »A se ne boste usedli k ognju? Kmalu vam bo toplejše,« jim je Gabriel rekel, pri čemer je njihove osuple poglede namerno spregledal, in kot bi bilo to, kar je počel, nekaj čisto vsakdanjega, oči priprl.

	 Casper in Maya sta se spogledala.

	 »Se ti kaj sanja o tem?« ga je Maya vprašala.

	 Casper je odkimal in se vprašujoče zazrl v Alexa, ki pa je prav tako samo začudeno odkimal.

	 Ampak vsi prijatelji, čeprav so bili osupli, so bili čisto dobro videti v primerjavi z Drustanom, ki zaradi strahu ni mogel niti dihati.

	 Ko je Gabriel spet odprl oči in ga zagledal, ga je zajela panika, ker je bil prepričan, da bo Drustana zadela kap, zato je v trenutku bil na nogah.

	 »Alex Drustan ne diha!« je razburjeno zatulil.

	 Alex je v trenutku vstal in stopil k Drustanu. Prijel ga je pod pazduhama, ga dvignil in močno stresel. Ker se Drustan še vedno ni odzival, je Casper iz omota potegnil čutaro in mu v obraz pljusnil vodo.

	 Drustan se je stresel in končno zajel sapo. Alex ga ni izpustil, dokler ni globoko in enakomerno dihal. Čez čas je bil sposoben stati na svojih nogah, a je še vedno z grozo v očeh pogledoval v Gabriela.

	 »No, zdaj si dober ... Skoraj bi te izgubili,« je Gabriel olajšano zavzdihnil in ga potrepljal po ramenu.

	 Drustan se je brez besed ob pagodi sesedel in še vedno prestrašeno pogledoval v Gabriela.

	 Vsi so spet posedli okoli ognja.

	 »Čarovnik si!« je Drustan naposled izbruhnil.

	 »Nisem, ne!« mu je Gabriel takoj odločno odkimal. »Čeprav znam čisto malo čarati, nisem čarovnik,« se mu je sproščeno nasmehnil. »To moč ima nekdo drug, jaz pa imam povsem drugačne sposobnosti, ampak te boš kasneje spoznal. Ne mudi se mi nikamor, da bi ti o njih že zdaj pripovedoval ... Vse boš ob pravem trenutku spoznal.«

	 Drustan je prikimal, a se mu je že na obrazu videlo, da se še ni pomiril. Od časa do časa je še vedno prestrašeno pogledal proti Gabrielu.

	 Vsi so pozaspali, ker je za njimi bil dolg in naporen dan, le Gabriel in Holug sta še bedela. Molče sta sedela ob ognjišču ter pazila, da ogenj ne bi ugasnil pa tudi, da se ne bi premočno razplamtel, kajti bili so v gozdu in prav lahko bi se zanetile suhe smolnate iglice na tleh ali pa njihov, iz smrečja narejeni bivak. Sedela sta brez besed in strmela v ogenj, zato sta oba prav dobro slišala, ko je zunaj po podrasti zašumelo in nekajkrat so na tleh počile suhe veje, ki so jih kakor dober varuh opozarjale, da je nekdo prihajal.

	 Gabriel je v trenutku bil na nogah. Holugu je s prstom pred usti nakazal, naj bo tiho. Potegnil je meč iz nožnice ter oprezno stopil iz bivaka.

	 Tu pa tam je mesečina pronicala skozi gosto vejevje. Previdno se je oziral naokrog, vendar ni nikogar opazil. Naredil je nekaj korakov okoli bivaka.

	 Ko je tako stal pred bivakom in napeto pogledoval po gozdu, je za njegovim hrbtom v podrasti spet zašumelo. Bliskovito je meč dvignil, da bi se pred napadalcem ubranil in se sunkovito obrnil ... Nedaleč stran je stal velik siv volk. Jezno je renčal in kazal zobe. Z gobcem se je spustil skoraj do tal in videti je bilo, da se bo vsakega trenutka odrinil in pognal vanj.

	 Gabriel se je pripravil na boj. Razkoračil se je in pokrčil kolena. Z obema rokama se je krepko oprijel ročaja meča, ga dvignil predse in čakal, da bo volkov napad odbil.

	 Volk je privzdigoval zgornjo ustnico in mu preteče kazal zobe. Glavo je še bolj spustil k tlom in hrbet usločil. Videti je bilo, da se bosta vsakega trenutka spopadla, a se je Gabriel nenadoma izravnal, meč zapičil v zemljo in pokleknil.

	 Volk je še zmeraj bil v pripravljenosti! Grozeče je privzdigoval zgornjo ustnico in po dolgih podočnikih se mu je pocedila slina. Renčal je proti klečečemu Gabrielu, ki pa ga je samo nepremično opazoval in tik, preden se je volk pognal, mu je napeto rekel:

	 »Ay goy trio pij Dunn. Dam wej soj tu?«

	 Potem pa je, kot bi se že vdal v usodo, sklonil glavo in samo čakal, da ga bo volk napadel, a je volk, kot bi si v trenutku premislil, glavo prestrašeno nagnil nazaj in s prednjima tacama, da bi se ustavil, grabil po tleh. Nehal je privzdigovati zgornjo ustnico in kazati zobe ... Nič več ni bil napadalno videti.

	 Gabriel je v pričakovanju volkovega napada še zmeraj klečal in sklanjal glavo, a je za njegovim hrbtom zarenčalo, in ko se je presenečeno ozrl, je za sabo zagledal mogočnega rjavega volka, ki se je ravno pognal, ga preskočil in se zakadil v sivega volka. Živali sta silovito trčili in se zakotalili po gozdnih tleh, a se nista spopadli. Dvignili sta se, stresli z glavama in obmirovali. Zazrli sta se v Gabriela, potem pa sta gobca dvignili visoko v zrak in grozovito zatulili. Njuno volčje zavijanje se je verjetno slišalo kilometre daleč.

	 Po vsem gozdu je po podrasti šumelo in Gabriel je opazil veliko svetlečih oči, ki so strmele vanj.

	 Volkova, ki sta stala tik pred njim, sta se mu poklonila.

	 Gabriel jima je poklon vrnil in po kratkem premisleku rekel:

	 »Mio klu dan?«

	 Volkova sta mu samo prikimala, se obrnila in izginila med debli.

	 Gabriel se je z nasmeškom vrnil v bivak in Holugu zašepetal:

	 »Mirno lahko zaspiva ... Nocoj nas stražijo!«

	 Holug mu ni ničesar odgovoril, ker je dobro vedel, kaj se je zunaj dogajalo.

	 Legla sta na s smrekovimi vejami prekrita tla, se pokrila z ogrinjali in oči zaprla.

	 Holug je po nekaj mesecev neprespanih noči naposled končno spet zaspal.

	 Tudi Gabriel je takoj, ko je oči zaprl, že brezskrbno, trdno spal, kakor da bi bil doma v svoji postelji in ne sredi temnega gozda, polnega nevarnosti.





VOJAŠKI TABOR


	 Proti jutru se je razbesnela nevihta. Bliski so parali temno nebo in pošastni gromi stresali vso pokrajino. Lilo je kot iz škafa, a je vejevje jelke, okoli katere je Drustan zgradil bivak, popotnike ubranilo pred nalivom. S širokih krošenj na gosto poraslega gozda so na tla polzele debele kaplje, da se je marsikje že naredila luža. Drustan je še enkrat dokazal svojo modrost in da je vedel, kaj je počel, ko je bivak postavil na vzpetino pod mogočno jelko, na gosto poraslo z vejami.

	 Prvi se je prebudil Casper. Pomel si je oči in se ozrl po bivaku. Zaradi mraza se je rahlo stresel, zato je na ognjišče, kjer je žerjavica še komaj tlela, hitro nametal suho dračje in kmalu se je naravna sobica prav prijetno ogrela. Preveril je tudi izhod iz bivaka, a je bil skrbno prekrit s smrekovimi vejami, ker ga je Gabriel zvečer, ko je zadnji vstopil, skrbno zaprl, da ne bi toplota uhajala v zunanjost.

	 Casper je pogledal po prijateljih, ki pa so vsi kljub bobnečim gromom še spali. Stopil je k Mayi in ji ogrinjalo potegnil čez ramena, ker se mu je zdelo, da ni bila pred mrazom dovolj zaščitena.

	 Sedel je k ognjišču in poslušal zvoke iz zunanjosti. Odločil se je, da bo še malo zadremal. S hrbtom se je naslonil na deblo jelke in oči zaprl, a spati ni mogel več, prijateljev pa tudi ni hotel buditi.

	 Ker se je dolgočasil, je na plano potegnil svoj meč in si ga ogledoval ... Rezilo je bilo ponekod že skrhano, saj se mu je poznalo petmesečno urjenje. S prstom je nekajkrat zdrsel čezenj.

	 »Prvič, ko naletim na kovača, mu bom rekel, naj ga malce predela in nabrusi,« je premišljeval.

	 Še nekaj časa je meč, ki mu ga je vaški kovač že pred nekaj meseci ob njihovem prvem ogledu Kraljeve vasi podaril, otipaval in si ga ogledoval. Na tiho ga je vložil v nožnico, da ne bi koga zbudil.

	 »Kaj pa počneš z mečem?« ga je nekdo šepetaje vprašal.

	 Casper se je zdrznil in pogledal po bivaku.

	 Gabriel, ki se je očitno tudi že zbudil, se je toliko privzdignil na ležišču, da si je lahko glavo podprl z roko in ga opazoval.

	 »Ah, nič posebnega,« mu je Casper tiho odgovoril in zamahnil z roko. »Preveril sem ostrino meča in prvič, ko se bo dalo, ga bom dal kovaču, da ga nekoliko popravi.«

	 Gabriel mu je samo prikimal in pogledal proti svojemu meču. Že je hotel vstati, da bi ga tudi sam preveril, a je v tistem trenutku visoko nad njimi zabliskalo. Močna bleščeča svetloba je prodrla skozi gosto vejevje bivaka in ga za trenutek osvetlila. Takoj za tem je tako pošastno zagrmelo, da se je ves gozd stresel.

	 Casper se je ob deblu jelke ves skrčil.

	 Gabriel se je usedel in prestrašeno gledal v vhod bivaka, kakor da bi pričakoval, da bo skozenj v notranjost švignila strela.

	 »Ne bojta se,« jima je Drustan, ki se je na ležišču nenadoma usedel in si pomencal oči, rekel. »Strela najpogosteje udari v kak hrast ali kostanj, zelo redko v smreko, ampak v jelko pa nikoli!«

	 Fanta sta za trenutek pozabila na strah.

	 »Kako pa to veš?« se je Casper začudil, ker se mu je čisto vseeno zdelo, ali je drevo bilo listnato ali iglasto, ker ko je strela udarila, je običajno udarila v najvišjo točko.

	 Drustan ni bil zaradi nevihte videti nič kaj vznemirjen. Pretegnil se je in mu povsem mirno odgovoril:

	 »Dolgo že tlačim to zemljo in preživel sem že nič koliko neviht. Okoli moje kajže rastejo mogočna drevesa in povem vama, da še nikdar ni treščilo v jelko, smreko ali macesen. Po vasi je že zagorelo veliko dreves, a nikoli iglavec!«

	 Gabriel se je povsem pomiril, saj ga je Drustan popolnoma prepričal. Že velikokrat jim je dokazal, da je bil prava zakladnica modrosti, s katero se nobeden mladih popotnikov iz prihodnosti ni mogel kosati, ker jo je pridobil z izkušnjami. Ljudje iz tega veka niso hodili v šole in si določenih pojavov niso znali razložiti, so pa jih znali opazovati in živeti z naravo.

	 Zdaj so bedeli že trije in nič ni kazalo, da bo kdorkoli od njih spet zaspal, čeprav je zunaj še vedno bila tema. Brez besed so poslušali divjo melodijo narave, ko se je tudi Maya na ležišču začela premikati. Oči niti prav odprla ni, samo zaspano je vprašala:

	 »Kaj je narobe?«

	 Gabriel je navihano pogledal po prijateljih, potem pa se je nagnil k njej in ji napeto zašepetal:

	 »Ne razburi se, ampak zamudila si šolo! Profesor, Fryton se je ravno šel z gospo ravnateljico pogovorit o kazni!«

	 Maya je v trenutku sedla in z velikimi očmi strmela v brata.

	 »Zakaj pa me nisi zbudil? V petek pišemo kontrolno!« je razburjeno vzkliknila.

	 Gabriel se je še nekaj časa zadrževal, a ko sta Casper in Drustan bruhnila v smeh, se je tudi on začel krohotati.

	 Tudi Alex in Holug sta se prebudila in ko so jima pojasnili, kaj se je pravkar zgodilo, se je naravni šotor prav tresel od smeha.

	 Le Maya se ni smejala in je še nekaj časa kuhala mulo.

	 Gabriel jo je objel in se ji opravičil za šalo. Maya ni bila zamerljive narave, zato se je tudi sama kmalu smejala in se čudila, kako je lahko nasedla, ko pa so bili v času, ko verjetno še nihče od Frytonovih prednikov niti živel ni, kaj šele, da bi se profesor pri ravnateljici dogovarjal o kazni.

	 Sedeli so okoli ognjišča in razpravljali o tem in onem. Grmenje se je oddaljevalo in počasi popolnoma pojenjalo, in ko se je prebudil nov dan, je umito pokrajino obsijalo Sonce.

	 Oprtali so si omote na ramena in bivak zapustili. Stali so pred bivakom na čisto premočenih gozdnih tleh, natovorjeni s težkimi omoti, a se ni nihče pritoževal.

	 »Kako je z nogo?« se je Alex obrnil k Drustanu.

	 »Včeraj smo napravili dolgo pot, zato se bojim, da danes ne bo tako hitro šlo,« mu je Drustan odgovoril in pobito sklonil glavo.

	 Alex se je brez besed postavil predenj in mu odločno rekel:

	 »Obljuba dela dolg! Primi se me okoli vratu pa te bom nesel.«

	 Drustan mu je ugovarjal, ker mu je bilo mladega fanta žal, da bi moral prenašati takšno težo.

	 »Danes pri nas ugovorov ne sprejemamo!« mu je Alex še bolj odločno rekel in pred njim takoj počepnil.

	 Drustan je končno popustil in mu zlezel na hrbet. Ko je Alex vstal iz počepa, mu je Drustan samo z roko nakazal, kam naj krene.

	 Alex je že po nekaj korakih trdno in hitro stopal, kot da bi nosil le dobro napolnjen nahrbtnik.

	 Hodili so po ravnih premočenih gozdnih tleh in gozdu ni bilo videti ne konca in ne kraja.

	 »Drustan,« se je Gabriel nenadoma oglasil. »Kaj pravzaprav od tega pohoda lahko pričakujemo? A misliš, da bodo ljudje kar tako pristopili k nam?«

	 Drustan se je nasmehnil in mu po premisleku odločno odgovoril:

	 »Ne, sploh ne! Čeprav smo za tvoj čas zaostali, pa ljudje obljubam in pravljicam kljub temu zlahka ne nasedajo. V našem primeru se morda prav zanašam na vaše sposobnosti, ker če bomo ljudem dali upanje, se bomo vračali močni.«

	 »Hm ...« se je Gabriel zamišljeno zastrmel vanj, in ker ni gledal, kod je hodil, se je skoraj prevrnil preko trhlega drevesa. »Verjetno ljudje pravljicam res ne bi kar tako verjeli, vendar pa jih tudi podkupiti ne moremo, ker nimamo denarja,« je rekel, ko je ujel ravnotežje in hlod preskočil.

	 »Podkupovanje ne pride v poštev!« je Drustan, kar planil. »Treba bo delati na njihovi veri! Ljudi moramo prepričati, da poprimejo za orožje!«

	 »Že ampak to lahko traja nekaj dni, morda celo tednov, preden nam vojsko uspe zbrati ...« se je Casper dvomeče oglasil.

	 »Seveda!« mu je Drustan odločno prikimal. »Saj nismo rekli, da se bomo že istega dne vrnili ... Čaka nas težko delo in ubrati moramo pravilno strategijo. Predvsem pa moramo paziti na ovaduhe in vojake, ki stražijo meje kraljestva. Delo ne bo lahko!«

	 Vsi so mu prikimavali, ker so se z njim strinjali, le da nihče ni ničesar pripomnil.

	 Ko jim je pot presekal breg, se je Casper prvi zagnal v strmino, kot bi samo čakal, da bi skupino lahko vodil. Opazoval je okolico in prijatelje opozarjal na vsako oviro ali nevarnost. Ko so spet prispeli na čisto raven predel in mu ni bilo treba več toliko paziti, se je ustavil in počakal na prijatelje.

	 »Drustan, kako pa vojska potuje?« je vprašal, ko se je Alex z Drustanom na hrbtu ustavil ob njem. »A kar tako brez kompasa?«

	 »Brez česa?« se je Drustan z Alexovega hrbta začudil.

	 »Kompasa,« mu je Casper ponovil in se prijel za glavo, kot ne bi mogel verjeti, da bi lahko obstajal nekdo, ki kompasa ne bi poznal. »A ne poznaš naprave, ki zmeraj kaže proti severu?«

	 Drustan se je oklepal Alexovega vratu in gubal čelo, ker je napeto premišljeval.

	 »Ti verjetno misliš plavajočo napravo na vodi?« ga je končno vprašal.

	 Casper je le skomignil z rameni, ker kolikor se je spominjal, kompas ni nikdar na ničemer plaval.

	 »To uporabljajo mornarji ... Na kopnem ni uporaben!« je Drustan odrezavo dodal.

	 »Kako pa potem potujete brez kompasa, ne da bi se izgubili?« ga je Maya, ki je stopala za Casperjem, komaj slišno vprašala.

	 »Z izvidniki!« je Drustan vzkliknil, kot ne bi razumel, kaj jim ni bilo jasno. »Ti so učeni in se na svoje delo odlično spoznajo. Pa tudi, ko že tolikokrat potuješ po isti poti, si jo zapomniš. Ni se še zgodilo, da bi se četa izgubila ...« jim je zasanjano pojasnjeval, ker se je v mislih vrnil v čase, ko je še bil poveljnik čet. »Stojte!« je nenadoma vzkliknil. »Hitro na tla!«

	 Vsi so v trenutku ležali na premočenih gozdnih tleh. Drustan se je skobacal z Alexovega hrbta in se divje oziral naokrog, in ko je opazil podrto debelejše drevo, je pokazal nanj in jim rekel:

	 »Hitro! Skrijte se tja!«

	 Odplazili so se do debelega podrtega drevesa, ki jim ga je Drustan pokazal, se za njim počepnili in se pritajili.

	 »Kaj se je zgodilo?« je Gabriel šepetaje vprašal. »Nam kaj grozi?«

	 Drustan je pozorno strmel proti krošnjam dreves in od vznemirjenosti skoraj niti ni dihal. Šele po nekaj trenutkih jih je pogledal in jim šepetaje, napeto odgovoril:

	 »Pred nami je vojaški tabor s tremi četami mož! Težko bomo ostali neopaženi, ker so straže, ki štiriindvajset ur na dan budno opazujejo okolico, postavljene okrog in okrog njega.«

	 »Kako bomo prišli mimo njih?« se je Alex zaskrbljeno oglasil. »A mislimo obhoditi nekaj kilometrov okoli tabora, ali kako?«

	 »Ne, ne bo šlo,« mu je Drustan odkimal. »Ne poznam njihovega razporeda, ker se čete, ki so razdeljene na stotine, gibljejo in nadzorujejo širše področje! Kolikor vem, je to eden glavnih taborov. Morda je v njem nekaj tisoč mož!«

	 Gabriel je začudeno gledal v daljavo in napenjal oči, vendar pa ni ničesar videl. Pričakoval je, da bo zagledal veliko jaso z množico vojakov, mogočnimi šotori, ognjišči, konji in morda leseno ograjo, ki bi ves ta vrvež obdajala. Pogosto si je v zgodovinskih knjigah ogledoval vojaške tabore Rimljanov. Profesor, Fryton jim je pripovedoval, da je rimska vojska bila najbolj organizirana vojska vseh časov. A zdaj tabora ni nikjer videl, pa čeprav je še tako napenjal oči.

	 »Drustan, kje hudiča pa kaj vidiš?« je nejevoljno vprašal.

	 Ko je Holug zaječal, se je peterica sočutno ozrla vanj.

	 Gabriel se je takoj spomnil, da je spet izrekel besedo, ki je ne bi smel. Samo zamahnil je z roko proti Holugu, kakor bi mu hotel reči, da ni nič hudega in se spet obrnil k Drustanu, ki je roko že iztegnil in pokazal na neko drevo.

	 »A vidiš ta hrast, na katerem so označeni križi?« ga je vprašal.

	 Vsi so napeto strmeli v hrast, ki ga je Drustan kazal. Naposled je Alex res zagledal z nožem v deblo vrezan komaj opazen križ in pod njim nekakšne črte.

	 »A to si videl?« ga je nejeverno vprašal, vstal in se naslonil na drevo, ki je rastlo ob podrtem deblu, za katerim so čemeli.

	 »Ja, seveda!« mu je Drustan odločno prikimal. »A vi znaka niste opazili?« se je čudil.

	 Peterica iz prihodnosti se je samo spogledala, kot bi jim bilo nerodno, ker ga niso opazili.

	 »Ne,« mu je Casper poklapano priznal. »Tega znaka ne bi v našem času nihče videl. Kako si ga med toliko drevesi sploh opazil?«

	 »Ko sem bil še v vojski, smo za seboj pustili veliko podobnih znakov,« jim je Drustan razložil. »Ampak zdaj prav tega ne smemo spregledati! Saj ga vidite, mar ne?«

	 Peterica je molčala, ker jim je osemsto let starejši človek, brez sodobne opreme in vseh mogočih video naprav s tridimenzionalnimi prikazi na ekranu, dal lekcijo iz opazovanja.

	 »Blagor ti ...« je Casper zamrmral in popolnoma utihnil, ker je vedel, da svojega slovesa naprednih ljudi niso upravičili.

	 Drustan je še naprej pozorno opazoval okolico. Obrnil se je k prijateljem, ki so tičali za podrtim drevesom in jim napeto rekel:

	 »V resnih težavah smo, zato predlagam, da tukaj skrijemo vso opremo in se malo razgledamo naokoli. Kasneje se bomo vrnili ponjo.«

	 Peterica mu je samo prikimala.

	 »Alex in Gabriel vidva gresta z menoj!« je Drustan, ki je, kot je bilo videti, popolnoma prevzel nadzor, napeto nadaljeval. »Ti, Casper, pa skrij opremo in popazi na Mayo in Holuga!«

	 Casper se je užaljeno namrdnil in že mu je mislil ugovarjati, a mu je izkušeni Drustan odločno rekel:

	 »Casper oprema je pomembna in vi boste tukaj v večji nevarnosti, kakor bomo mi! Poskrbi, da bodo omoti dobro skriti, ker bo tod okrog prav kmalu mrgolelo vojakov, ki ne bodo prav prijazni, če vas odkrijejo!«

	 »Potem pa tako povej!« je Casper s širokim nasmehom na obrazu vzkliknil.

	 Casper, Maya in Holug so se privzdignili izza podrtega drevesa in se sklonjeni pognali do bližjih dreves. Ko so se poskrili za njimi, si je Casper pozorno ogledal okolico, in ko se je prepričal, da je bilo varno, jima je nekaj zašepetal in z glavo namignil proti gozdu. Maya in Holug sta mu samo prikimala, potuhnjeno stopila izza dreves in takoj s tal začela na kup vlačiti vejevje.

	 Drustan je njihovo početje nekaj trenutkov z zanimanjem opazoval, a se je naposled le obrnil k Alexu in Gabrielu ter jima napeto rekel:

	 »Gremo! Sledita mi in bodita pozorna na sleherni premik v okolici. In pazita, kod bosta stopila, ker je verjetno okoli tabora postavljenih veliko pasti, saj je ta postojanka tukaj že od nekdaj in ni samo začasna!«

	 Fanta sta mu prikimala, se sklonila, kot bi hotela biti čim manj opazna in mu tako sklonjena potuhnjeno sledila. Drustan je prikrito begal od debla do debla in ves čas pogledoval naokoli. Vsake toliko se je ob katerem deblu ustavil in se skril zanj.

	 Alex je pomislil, da je zaradi noge počival, a je v debla vrezoval nekakšne križe in črte.

	 »Kaj pa počneš Drustan?« ga je naposled vprašal, ker mu črte, ki jih je vrezoval, niso čisto nič pomenile.

	 Drustan mu je s prstom pred usti nakazal, naj molči. Stopil je k njemu in mu šepetaje rekel:

	 »Drevesa označujem z znaki, ki bodo meje tabora premaknili. Vojaki znajo po teh črtah izvrstno določiti, kako daleč od tabora so, a dajem jim napačne podatke. Ta kratka črta na primer pomeni, da je do tabora v njeni smeri natanko določena razdalja, in ko bodo stražarji hodili v smer, kamor črta kaže, bodo izgubili orientacijo. Sama vidita, kako gosta so drevesa in je gozd povsod videti enak, tako da po njegovem videzu ne moreš določiti, kje si!«

	 Fanta sta končno dojela, kaj je Drustan počel, ko je begal od drevesa do drevesa in vanje vrezoval križe in črte.

	 Ko so prehodili že večjo razdaljo ter za seboj pustili veliko označenih dreves, se je Alexu nenadoma posvetilo, da Drustan po vsej verjetnosti ni bil samo navaden vojak.

	 »Drustan, kakšen čin pa si imel, da vse to poznaš?« ga je radovedno vprašal.

	 »Verjetno te ni bilo zraven, ko sem Robertu in Holugu pripovedoval o svojem vojaškem življenju, zato ne veš. General sem bil!« mu je Drustan ponosno odgovoril. »Najprej sem nekaj let vodil grajske čete, potem pa sem poveljeval vsej vojski. Vendar pa, ko so me ranili in zaradi kosa puščice, ki mi je ostala v nogi, sem služenje kraljici moral opustiti,« je nekoliko tiše, malce pobito nadaljeval in sklonil glavo.

	 Alex je kratko zažvižgal in ga z občudovanjem pogledal, ker se mu je prijateljevanje z nekdanjim generalom zdela velika čast.

	 Drustan je še vedno begal od drevesa do drevesa in vanje vrezoval znake.

	 Nenadoma je fanta potegnil k tlom in jima z glavo namignil, kam naj pogledata ... Skozi gozd so se jim po obhodni poti počasi bližali trije stražarji na konjih in budno opazovali oznake mej na drevesih.

	 Drustan in fanta so se v naglici spustili s steze na strmo pobočje pod njo. Tik za stezo, na samem robu strmine, je raslo drevo, ki je bilo nagnjeno, da je bilo videti, kot da se bo vsak hip podrlo. Ob njegovih koreninah je bila velika vdrtina, zato so hitro poskušali zlesti vanjo, a na žalost ni bila dovolj velika, da bi se povsem skrili. Napeto so izpod korenin in debla oprezali po gozdni stezi.

	 »Uh, konji ...« je Alex poželjivo zašepetal, ko so stražarje zagledali.

	 »Ja, odlično bi jih bilo imeti,« mu je Drustan tiho odgovoril in prikimal. »Vendar pa vaju moram opozoriti, da so to izvrstno izurjeni možje ... Mi trije jim verjetno ne bi bili kos!«

	 Trojica se je potuhnila, ker so stražarji sledili znakom na deblih, kar jih je vodilo točno do roba brega, pod katerim so se skrivali. Fanta je prešel silen strah. Kaj naj naredita? Ali naj enostavno stečeta po bregu in se skrijeta globlje v gozd? Ampak to bi pomenilo, da bi Drustana, ki ni bil zmožen teči, prepustila neusmiljeni trojici.

	 Gabriel na takšno rešitev ni hotel niti pomisliti!

	 Stražarji so se jim nevarno približevali in razdalja med njimi je bila vedno krajšala. Drustan, ki jih je budno opazoval, jima je naposled zašepetal:

	 »Bojim se, da se nam bliža konec!«

	 »A tako?« je Alex nasršeno planil. »Pa misliš, da se bova midva z Gabrielom kar tako predala? Že mogoče, da me ugonobijo, vendar pa ti zagotavljam, da bo še prej kak vojak ali dva ostal brez kakšne okončine!«

	 Drustan ga je hvaležno, s ponosom pogledal in v njegovih očeh ni bilo več videti strahu.

	 »Greva do konca?« je Gabriel vprašal.

	 Alex mu je prikimal in mu z nasmeškom šepetaje odvrnil:

	 »Ja, do zadnje kaplje krvi!«

	 Pričakovali so, da jih bodo stražarji vsakega trenutka odkrili. Gabriel je zaprl oči, ker je vedel, da se bo morda prav kmalu srečal z Lavo. Ampak kako naj ji pogleda v oči, če naloge ne bo izpolnil? Pa še vse prijatelje in sestro bi moral pustiti na neznanem kraju globoko v srednjem veku. Ob tej misli se je v njem prebudila žalost, vendar pa se je odločil, da bo pogumno in junaško umrl, če že mora umreti. Stisnil je pesti in želel se je še posloviti od Alexa in Drustana, vendar pa, ko je šepetaje izrekel, Drustan, je iz njegovih ust prišlo le kratko in komaj slišno renčanje. Osuplo je stresel z glavo, a že v naslednjem trenutku se je smehljal.

	 »Pa poskusimo ...« si je rekel.

	 Vojaki so se približevali in bili so skoraj že vzporedno z drevesom, za katerim so se skrivali Drustan in fanta, a se je prvi, čisto beli konj nenadoma ustavil. Čeprav ga je jezdec priganjal, nikakor ni hotel mimo krivega drevesa pod robom strmine. Rezgetal je in se ritensko umikal. Z visoko dvignjeno glavo je širil nozdrvi, kot bi ovohaval zrak in strigel z ušesi.

	 Tudi druga dva konja sta se vznemirila. Jezdeca sta ju poskušala umiriti, a jima ni uspelo.

	 Konji so se vedno bolj vznemirjeno prestopali na mestu, glasno rezgetali, se vrteli zdaj v levo, zdaj v desno in se postavljali na zadnje noge.

	 »Kaj jim pa je?« je Alex pritajeno vprašal.

	 »Ne vem,« mu je Drustan komaj slišno, osuplo odgovoril. »Mislim, da se tako vznemirijo takrat, ko zavohajo volkove in kolikor poznam naše gozdove, se tu pa tam, kateri res pojavi. Ampak ...«

	 »Ampak?« ga je Alex nestrpno vprašal.

	 Drustan je, preden je nadaljeval, negotovo pogoltnil slino.

	 »Ampak potem smo tudi mi v težavah!« mu je končno napeto, šepetaje odgovoril. »Volkovi niso samotarji. Živijo v tropih in so zato zelo močni. Ničesar se ne bojijo, in ko so lačni, napadejo!«

	 Gabriel ju je poslušal, vendar pa se v njuno modrovanje ni vpletal. Nasmehnil se je, kajti v žilah je začutil pritisk in silno moč. Telo mu je preplavila vročina. Le toliko se je še zbral, da je rekel:

	 »Drustan morda pa še ni vse izgubljeno ... Bodita pripravljena, in ko bosta lahko, onesposobita katerega od vojakov. Vse drugo prepustita meni!«

	 Drustan je vprašujoče pogledal Alexa, vendar je Alex bil videti prav tako začuden. Skomignil je z rameni in prijel za ročaj meča.

	 Konji so rezgetali in se vedno bolj vznemirjeno vzpenjali na zadnje noge.

	 Gabriel je izkoristil nepazljivost vojakov, ki so se trudili, da bi umirili konje, in iz skrivališča smuknil za bližnje debelejše drevo ob poti.

	 Konji se nikakor niso hoteli umiriti. Alex in Drustan sta zaslišala pritajeno renčanje, ob katerem so konji še bolj ponoreli! Čisto bel konj se je prvi otresel svojega gospodarja in oddirjal v gozd. Vojak se je poskušal pobrati, a je nedaleč stran grozljivo zarenčalo in izza debelega drevesa je na gozdno stezo skočil gromozanski stvor.

	 Stražarji so osupnili. Na obrazih se jim je zrcalila groza. Preostala dva konja sta se povzpela na zadnje noge in divje udarjala s sprednjimi kopiti. Jezdeca sta poletela iz sedel. Vojaki so stali med podivjanima konjema in neznano pošastjo, ki je zarenčala in skočila bližje.

	 Alex in Drustan sta skrita iz kotanje strmela v ogromno kosmato prikazen, ki ju je spominjala na volka, le da ni imela tako dolgega gobca in je vzravnano kot človek hodila po zadnjih tacah. Ko je zver pošastno zarenčala, je pokazala ostre zobe in velike dolge podočnike, ki so grozljivo nakazovali, da se stražarjem nič dobrega ne piše!

	 Stražar, ki je stal zveri najbližje, je zmedeno potegnil meč iz nožnice, vendar pa je, še preden ga je utegnil dvigniti proti zveri, z mečem vred poletel visoko v zrak in nedaleč od kotanje, kjer sta bila skrita Alex in Drustan, odprtih oči in zdrobljenih ličnic treščil na tla.

	 Alex se je zgroženo zastrmel v stražarjev izmaličeni obraz in njegove široko odprte oči, v katerih se je še vedno zrcalila groza, čeprav je bil mrtev.

	 Drustan je prestrašeno strmel zdaj v mrtvega vojaka, zdaj v stvora. Ob pogledu na zver sta se mu še živa vojaka zdela zgolj majhna nadlega, vendar pa ni imel ne moči in ne poguma, da bi se uprl, ne vojakoma niti zveri.

	 Vojaka sta konja, ki sta se vzpenjala na zadnje noge in divje brcala, trdno držala za povodca in se jima izmikala, a ko je zver ponovno zarjovela, sta jima konja povodca iztrgala iz pesti in prestrašeno zdirjala v gozd.

	 Pošast je visoko odskočila v zrak in pristala pred vojakoma. Eden je takoj negotovo zamahnil z mečem in zgrešil. To je bilo zanj pogubno ... Zver ga je v tistem trenutku pograbila in se mu zagrizla v vrat. Boja pravzaprav sploh ni bilo, ker se je tudi drugi stražar že zgrudil mrtev.

	 Zver je zarjovela in se ozrla še proti tretjemu vojaku, ki pa je že mrtev ležal na stezi ... Ob njem je stal Alex ter v roki krčevito stiskal meč. Negotovo, s strahom je strmel v stvora pred sabo. Pričakoval je najhujše, a je zver roke z groznimi kremplji na koncu kosmatih prstov povesila, mu pokimala in se za nekaj korakov umaknila.

	 Še preden je Alex trenil z očmi, se je stvor začel manjšati in pred njim je na stezi stal Gabriel.

	 »No, kaj je zdaj?« ga je vprašal. »Me prvič vidiš?«

	 Alex je še zmeraj zgroženo lovil sapo.

	 »P-Pa ne, d-da si volkodlak?« ga je jecljaje vprašal.

	 »Kje pa!« je Gabriel vzkliknil in mu odločno odkimal. »Morda sem mu samo malo podoben. Tudi jaz bi pravega volkodlaka rad spoznal, če seveda zares obstajajo in niso samo plod človeške domišljije. Več o tem bi ti prav gotovo lahko povedal Robert, vendar pa ...« je umolknil in pogledal v tla, kot da stavka, ki ga je mislil izreči, ni mogel spraviti iz sebe. Pogoltnil je slino in naposled le nadaljeval, »vendar pa se bojim, da našega pogumnega in modrega detektiva ni več. Samo spomni se, kaj so na sojenju v Kraljevi vasi naredili tistemu ubogemu dekletu!«

	 »Vem Gabriel,« mu je Alex sočutno prikimal in mu roko položil na ramo. »Tudi meni je Roberta žal, vendar pa imam občutek in trdno verjamem, da bomo oba, Rebecco in Roberta, še videli.«

	 Gabriel ga je hvaležno pogledal in vzbudilo se mu je upanje.

	 »Alex ti si v redu?« ga je vprašal, ko se je spomnil, da ga je prav pošteno prestrašil.

	 »Zdaj sem že čisto dobro,« mu je Alex zatrdil. »Vendar pa svojih skritih talentov nikar ne kaži pred tukajšnjimi ljudmi, ker se bom potem v našem času moral učiti, kako so po nerazvitem srednjem veku naokrog tekali volkodlaki!«

	 Gabriel se je samo medlo nasmehnil, ker se ni mogel odločiti, ali je Alex resno mislil ali pa se je samo šalil. Ozrl se je k Drustanu, ki je z odprtimi očmi nepremično, prazno strmel proti stezi.

	 Alex in Gabriel sta hitro stopila k njemu in kmalu se je z njuno pomočjo spet ovedel.

	 »Kje je?« so bile njegove prve besede, ko je prišel toliko k sebi, da je spet lahko govoril.

	 »Kdo?« sta ga fanta sočasno vprašala.

	 »Zver ... Likantrop!« je Drustan napeto, šepetaje rekel, kot bi se bal, da bi ga, če bi glasno govoril, spet priklical iz goščave.

	 Fanta sta se spogledala in samo skomignila z rameni.

	 »Ne vem Drustan,« se je Gabriel sprenevedal. »Ko sem prišel k sebi, je tale revež ležal tukaj, Alex pa je tista dva na stezi že premagal, tako da sva mu oba dolžna zahvalo.«

	 Drustan je mukoma vstal. Alexu je segel v roko in mu jo tesno stisnil. Alex je pogled umikal, ker se ni prav nič dobro počutil, da je z lažjo postal junak, vendar mu je bilo prijateljevo zaupanje bolj pomembno kot resnica. Ozrl se je h Gabrielu in mu s pogledom nakazal, naj skrivnost varuje.

	 Drustan je fantoma zašepetal, naj bosta tiho in ga počakata. Obrnil se je in se skrivoma izgubil v gozd. Nekaj časa je bilo vse tiho, a sta fanta čez čas zaslišala lomastenje po gozdu in glasno pokanje trhlih vej na tleh. V trenutku sta bila na nogah, ker sta se ustrašila, da so prispeli novi stražarji tabornih mej, a sta na svoje zadovoljstvo zagledala Drustana, ki se je vračal s troje konj na povodcih.

	 Brez besed so se s konji napotili proti skritemu mestu, kjer so pustili Casperja, Mayo in Holuga, vendar pa tam ni bilo nikjer nikogar videti, tako da sta fanta celo podvomila, da so bili na pravem mestu.

	 »Hej!« je Alex zaklical in se radovedno oziral naokrog. »Kje pa ste?«

	 »Tukaj spodaj!« se je Casper takoj oglasil.

	 Nejeverno so se približali velikemu kupu vejevja, izpod katerega je prihajal Casperjev glas. Nenadoma se je vejevje zganilo in ven je pogledala njegova glava.

	 »Ste preživeli?« je Casper vprašal in z velikimi očmi strmel v konje, ki so jih prijatelji vodili na povodcih.

	 »Ne, nismo ...« mu je Alex resnobno odgovoril. »Prišli smo se samo poslovit. Saj veš Casper, da v tem času še niso poznali drugih prevoznih sredstev, tako da nam je bog poslal konje, da pot v nebesa ne bi bila predolga.«

	 Casper je v trenutku stal pred njimi. Osuplo jih je nejeverno opazoval, ker se mu je zdelo, da niso bili videti nič drugače in šele, ko so se vsi trije začeli krohotati, je vedel, da ga je Alex prav pošteno potegnil za nos. Užaljeno se je namrdnil in nekaj časa je še kuhal mulo, a ga je radovednost le premagala in je naposled vprašal:

	 »Kako vam je uspelo?«

	 »Zdaj ni časa, da bi ti pripovedovali,« mu je Gabriel odgovoril in pomenljivo pogledal po gozdu. »Prav lahko nas spet preseneti kaka obhodna straža! Vse izveš, ko se ognemo taboru. Tokrat nam bo precej hitreje šlo,« je z glavo namignil proti konjem. »Gremo!«

	 Povzpeli so se na konje, po dva na vsakega ... Casper je sedel za Mayo, Gabriel s Holugom in Alex je skrbel, da se je Drustan na konjskem hrbtu udobno počutil.

	 Ravno so nameravali spodbosti konje, ko je Gabriela spreletelo, da so mrtve vojake pustili ležati kar na gozdni stezi. Zavzdihnil je, pogledal Drustana in ga tiho, kot bi imel slabo vest, vprašal:

	 »Kaj pa trupla?«

	 »Ne skrbi zanje,« je Drustan rekel in zamahnil z roko. »Kmalu jih bodo izsledili in predvidevali bodo, da niso bili kos tropu volkov in da so konji pobegnili. Ne bodo nas iskali in svoje tovariše bodo častno pokopali.«

	 Gabriel mu je le prikimal in spodbodel konja, čeprav po njegovih etičnih merilih ni bilo prav, da so trupla kar tako zapustili v divjini.

	 Jahali so v diru in se vojaškemu taboru brez težav ognili. Ko so si veliko kilometrov za taborom privoščili počitek, je Sonce že visoko stalo na nebu. Konji so bili žejni in utrujeni, saj so bili otovorjeni vsak s po dvema jezdecema in težkimi omoti.

	 Mladi in Holug so poskrbeli za konje in jih napojili v bližnjem potoku, izurjeni Drustan pa se je podal na lov in se kmalu vrnil z zajcem na puščici. Predvsem pa so vsi potrebovali počitek. Molče so posedli po mehkem mahu, vsak zatopljen v svoje misli.

	 »Kam sploh rinemo?« se je Casper nenadoma oglasil.

	 »V mesto, Weghad,« mu je Drustan odgovoril. »Ampak ker je do tja še precej ur jahanja, se bomo spotoma še najprej ustavili v vasi, Wixendry. Verjetno bomo tam prenočili in premislili, kako in s čim bomo ljudi prepričali.«

	 Skupina se je po dobrem obedu odpravila naprej. Za sabo so hitro puščali kilometre, kajti konji, ki so bili močni in so se odpočili, so bili vajeni dolgih poti.

	 Po nekaj urah ježe so si spet privoščili počitek. Ustavili so se na gozdni jasi ob potoku.

	 Konji so se tiho pasli, Alex, Holug in Gabriel pa so molče drug ob drugem sedeli na deblu. Nedaleč proč sta v travi v objemu sedela Maya in Casper, Drustan pa na obrežju potoka, ker si je bolečo nogo namakal v hladni vodi.

	 Casper je vstal ter se napotil proti Drustanu. Nekako čudno je hodil, saj nog ni v kolenih prepogibal in jih premikal naravnost, pač pa se je s trdimi koleni in celim telesom togo obračal v levo in desno.

	 Prijatelji so ga začudeno opazovali. Alex se je hudomušno nasmehnil in ni se mogel zadržati, da ne bi za njim zaklical:

	 »Ej, Casper videti si naravnost prerojen! Kaj te muči, prijatelj?«

	 Casper se je obrnil in se mu kislo nasmehnil. Na obrazu je imel trpeč izraz, kakor da bi pravkar ugriznil v čokolado, prelito s pekočo omako, in mu pikro odgovoril:

	 »Me prav zanima, kako bi ti po tako dolgem jahanju hodil?«

	 Alex se je začel krohotati, ker je Casper očitno pozabil, da so vsi dan preživeli v sedlu. Spomnil se je svojih začetkov jahanja v njihovem času, ko je skoraj še bil otrok, vendar se je takrat on učil bolj počasi in v veliko bolj mirnem okolju. Podzavestno se je prijel za zadnjico.

	 »Natanko tam me boli!« mu je Casper prikimal.

	 Druščina je še nekaj trenutkov smeje strmela za Casperjem, ki je hodil, kot bi med koleni držal velik balon.

	 »Sam si je kriv,« je Alex naposled izjavil, »ko pa ne jaha v ritmu!«

	 Ko je Drustan prišepal do njih, so vsi še vedno smeje gledali za Casperjem.

	 »Kaj je tako zabavno?« je radovedno vprašal. »Čemu se smejite?«

	 »Občudujemo posledice Casperjevega jahanja,« mu je Alex pojasnil in roko iztegnil proti Casperju, ki je že prebrodil potok in na drugi strani rinil v gozd. »Saj veš Drustan, da so začetki vedno boleči, mar ne?«

	 Drustan mu je prikimal, se obrnil in pogledal za Casperjem. Z zanimanjem ga je opazoval in trenutek za tem se je tudi on smejal.

	 »Nehajte me opazovati!« jim je Casper zaklical. »Potrebujem malo zasebnosti!«

	 »Ups ...« se je Alex prijel za usta, ker je bilo očitno, da je Casper med drevesi iskal skriti kotiček.

	 Naposled ni nihče več gledal za njim.

	 Drustan je še zmeraj imel privzdignjeno hlačnico. Ko se je Gabriel s pogledom ustavil na njegovi nogi, ki je bila na mestu zarasle rane skoraj povsem črna, je zaskrbljeno zavzdihnil.

	 »Ojej ...« je Maya zgroženo zaječala, ko je opazila, kam je Gabriel gledal. »Kaj bomo storili?«

	 Drustan je ustnice stisnil v tanko črto.

	 »Bojim se, da jo bo treba odrezati,« je rekel, kot da bi govoril o kom drugem in ne o sebi. »Dolga leta sem imel mir, vendar pa je verjetno včerajšnja celodnevna hoja precej pripomogla, da je noga danes takšna, kot je. Ampak samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo to zgodilo, zato bomo morali poiskati zdravilce.«

	 Vsi vključno s Holugom, ki se njihovih pogovorov še zmeraj ni udeleževal, so glasno zavzdihnili, ker so se zbali za svojega zvestega in dobrega prijatelja. Niti predstavljati si niso mogli, kako bi lahko Drustan brez noge v tem krutem času preživel. Verjetno mu ne bi preostalo drugega, kot da bi beračil, ker ne bi mogel več hoditi na lov, ki je bil njegov edini vir preživetja.

	 Ni bilo dolgo, ko so se popotniki spet povzpeli na konje in že so bili na poti proti vasi, Wixendry.





WIXENDRY


	 Drustan in Alex sta jahala prva, ker je Drustan bil edini, ki je pot do vasi, kamor so bili namenjeni, poznal. Konji so bili odpočiti, in čeprav so bili otovorjeni s težkimi omoti in vsak s po dvema jezdecema, so spuste in vzpone po vrhovih visokega hribovja brez težav premagovali.

	 Gabriel in Casper sta skrbno nadzorovala okolico, da ne bi naleteli na vojake ali kakšno roparsko tolpo ... A dan jim je bil naklonjen.

	 Ko so zapuščali zadnji vrh, je, po Soncu sodeč, bilo že popoldan. Drustan jih je vodil po gosto zaraslem gozdu, prav takšnem, po kakršnem so že ves čas potovali, zato doline in vasi z zadnjega vrha še niso ugledali, a jim ni bilo prav dosti mar, kakšna bo vas videti, ker so si vsi samo želeli, da bi čim prej prispeli do nje in končno zlezli s konjev.

	 Proti vznožju hriba se je gozd že toliko razredčil, da se jim je odprl pogled na dolino.

	 Alex si je radovedno ogledoval majhne kolibe na obrobju gozda, ki so bile prav tako preproste, kot je bila Drustanova kajža. Čeprav so popotniki iz prihodnosti že nekaj mesecev prebivali v tem veku, se na preprostost tega časa še zmeraj niso navadili. Ko je Alex že nameraval borna bivališča pokritizirati, je Drustan upočasnil konja in mu, kakor da bi bral njegove misli, rekel:

	 »Te hiše ob robu gozda so kajže priseljencev in kaznjencev. Revežem je že od nekdaj bilo odrejeno mesto ob gozdu na obrobju vasi, da so bili prve tarče napadalcev in roparjev. To je nepisano pravilo, ki pa velja že od vekomaj. Reveži živijo pač, kakor vejo in znajo.«

	 »A to pomeni, da si ti kaznjenec ali kako?« ga je Casper nejeverno vprašal.

	 Drustan mu je mrko odkimal. Videti je bilo, kot da o tem raje ne bi govoril, ker je samo togo strmel predse.

	 »Kot general sem v samem centru Kraljeve vasi imel v lasti več razkošnih hiš, a s tistim dnem, ko se mi je kraljica odrekla, sem v vasi, kjer sem se rodil, postal tujec, zato sem se moral umakniti ob gozd na obrobje vasi,« mu je naposled le odgovoril. »Takrat je moja kajža bila precej bolje opremljena, kot ste jo vi spoznali, vendar pa me je po izgubi družine prevzela taka žalost, da mi zanjo ni bilo prav nič mar in je iz leta v leto bolj propadala. Le tu pa tam sem še zakrpal kako luknjo v steni ali popravil kak kos pohištva, vendar pa le za silo. Od življenja nisem ničesar več pričakoval in bil sem pripravljen umreti. Šele vi ste mi domovanje s svojo tehnologijo in znanjem nekoliko obnovili in me pripravili do tega, da sem se življenja spet začel veseliti.«

	 Gabriel in Holug sta spodbodla konja in ko sta dohitela Alexa in Drustana, sta z njima jahala vštric.

	 »Drustan,« je Gabriel sočutno rekel in mu roko položil na ramo, »če bo le možno, ti ugled in spoštovanje vrnemo, predvsem pa premoženje!«

	 »Hvala, Gabriel,« se mu je Drustan nasmehnil. »Saj še imam nekaj denarja, ker sem kot general dobro služil in z mojo Mairo nisva bila razsipna človeka, a mi denar ne pomeni veliko, ker sem pred leti izgubil vse, kar mi je kaj pomenilo, zato pa takrat nisem imel več vzroka, da bi se življenja veselil. Bom pa toliko slajše umrl, če bom doživel, da boste porazili kraljico.«

	 Gabriel se mu je nagnil čisto k ušesu in mu tiho zašepetal:

	 »Ni ti treba umreti Drustan ... Pri sami Smrti imam zveze in poznanstva!«

	 Drustan mu ni ničesar odgovoril, ker se ob teh mladih ljudeh ni ničemur več čudil. Zamišljeno je strmel predse in očitno je bilo, da so ga spomini povsem prevzeli, ker je konja ob vznožju hriba, ne da bi se sploh predramil iz premišljevanja, kar usmeril na nekoliko širšo pot, ki je vodila mimo kajž in naprej proti vasi.

	 Prispeli so do širokega obokanega vhoda v obzidju, ki je obdajalo vas. Ob vhodu ni bilo nikjer videti stražarjev, zato so kar vstopili na dolgo, s kamni tlakovano, široko ulico, ki je vodila proti večjemu trgu v samem središču vasi. Ob desni strani ulice so se čisto do trga ena za drugo vrstile večje nadstropne in nekaj manjših pritličnih hiš, grajenih iz sivega kamna. Ob levi pa so takoj za vrati v obzidju stale samo kake tri hiše, za njimi pa se je zavilo v nekoliko ožjo ulico. Potem so se spet vrstile hiše in med njimi vsake toliko vse do trga še kaka ulica v levo.

	 »Sem gremo!« je Drustan odrezavo rekel in konja usmeril v prvo ulico na levo, takoj za vhodom v obzidju.

	 »A si ne bi vasi prej ogledali?« je Casper vprašal in radovedno pogledoval proti središču. »Zdi se mi, da se na trgu nekaj dogaja!«

	 Drustan se je ustavil in za hip je bil videti, kot bi bil v zadregi.

	 »Prav imaš Casper,« je naposled rekel in konja spet usmeril na vpadno ulico proti središču. »Najbolje bo, da takoj spoznate vas.«

	 Gabriel si je presenečeno ogledoval hiše ob vpadni ulici, ker se mu je zdelo, da je bil Wixendry bolj mesto kot vas, čeprav je bilo po njegovem mnenju zanemarjeno in umazano, kajti vsake toliko se je na kateri hiši odprlo okno in je gospodinja skozenj zlila odplake ali odvrgla odpadke kar na cesto. Tudi drugi so se začudeno ozirali naokrog in videti je bilo, da so jih prevevali enaki pomisleki kot Gabriela, le Drustan je povešal glavo.

	 »Hej Drustan, a nisi rekel, da gremo v vas, Wixendry?« mu je Casper nejeverno zaklical.

	 Drustan se je zdrznil, ker ga je Casper zdramil iz premišljevanja in mu malce nejevoljno odgovoril:

	 »Tako je, prispeli smo v vas, Wixendry!«

	 Casper se je še nekajkrat ozrl po mogočnih hišah, v katerih je bilo v pritličjih nemalo krčem, prodajaln in mnogo različnih srednjeveških delavnic.

	 »Če je to vas, kakšno je potem šele mesto?« se je čudil in zmajeval z glavo.

	 »Ne, saj ni vas,« je Drustan naposled rekel. »Wixendry so poimenovali, vas samo zaradi roparskih tolp, ki se vasi, kjer ni česa pobrati, izogibajo, ker kmetje običajno niso premožni.«

	 Zdaj so mladi še bolj zmedeno strmeli vanj, ker se jim je zdelo, da v njegovi razlagi ni bilo prav nobene logike. Po njihovem mnenju je taka rešitev, da so mesto preimenovali v vas, bila preveč preprosta, da bi ji roparji nasedli.

	 A kmalu so pozabili na razpravo o tem, ali je Wixendry bolj primerno poimenovati, mesto ali vas, ker so prispeli do trga, ki je bil čisto podoben tistemu v Kraljevi vasi, le da je bil veliko večji, kjer se je dogajala nekakšna prireditev.

	 Razjahali so in si z zanimanjem ogledovali predstavo uličnega gledališča ... Mimo stojnic je ob živahni glasbi iz piščali in tamburina poplesavala povorka pritlikavih igralcev, oblečenih v preprosta kmečka oblačila. Rajali so okoli visokega možakarja, odetega v ogrinjalo, narejeno iz drevesnih listov in s prav takšnim pokrivalom.

	 »Zimo preganjajo,« jim je Drustan razložil.

	 Casper in Gabriel sta se začudeno spogledala.

	 »A zdaj? Pred zimo?« ga je Gabriel nejeverno vprašal. »Mi to počnemo februarja ali marca.«

	 »Tako je, zdaj, da ne bi zima bila prehuda, ker nam takrat primanjkuje hrane!« mu je Drustan odrezavo odgovoril in jim z glavo nakazal, naj mu sledijo.

	 Na hitro jih je popeljal po trgu mimo množice meščanov, ki so se gnetli pred stojnicami, in se vrnil na vpadno ulico, po kateri so prišli. Ko so prispeli do zadnjega križišča v bližini širokih obokanih vrat v obzidju, so zavili na desno.

	 Drustan je konja počasi, šepajoč vodil po ozki ulici, ki jih je čisto na koncu pripeljala na dvorišče večnadstropne zgradbe ... Bila je nekakšna graščina, prislonjena ob obzidje. Ob velikih, lesenih, masivnih vhodnih vratih so bili na pročelje vzidani železni obroči za privez konjev.

	 »To je trdnjava, ki je del obzidja in so v njej prebivali vojaki, ki so Wixendry varovali, vendar je zdaj prazna, ker je kraljica vojsko že pred leti odpoklicala, ker so se meje kraljestva premaknile,« jim je Drustan razložil.

	 Ravno je na obroč ob vhodnih vratih privezoval povodec svojega konja, ko se je od nikjer nenadoma prikazal možakar nižje postave. Ogrnjen je bil v rjavo ogrinjalo s kapuco in v rokah je držal dolgo pohodno palico.

	 »Privez konjev stane petnajst korsov!« je odrezavo rekel.

	 Drustan mu je samo prikimal in iz omota na konju potegnil meča ter ju možakarju, ki ju niti pogledal ni, ker je nepremično strmel v noge konjev, ponudil.

	 Casper in Alex sta ju z zanimanjem opazovala, ker sta bila radovedna, kako se bo Drustan z možakarjem dogovoril, Gabriel pa je v varni razdalji nezaupljivo krožil okoli njiju, ker se mu je možakar zdel prej podoben kakšnemu razbojniku kot spodobnemu meščanu. Opazil je, da se ni samo neprijazno vedel, ampak je tudi bil videti popolnoma zanemarjen ... V ustih je imel le tri gnijoče zobe in tudi nohti na rokah so potrjevali, da v tem času niso poznali ne škarij in ne higiene.

	 Končno je možakar kupčijo s kimanjem potrdil in roko iztegnil po mečih. Ko mu ju je Drustan predal, mu je možakar izročil listič, na katerem je bilo nekaj zapisano. Izmenjala sta si še nekaj stavkov, ki pa jih mladi niso razumeli, kot da bi govorila v nekem povsem drugem jeziku. Drustan je možakarju še stisnil desnico in se naposled vrnil k skupini.

	 »A si ga podkupil?« ga je Casper takoj vprašal.

	 Drustan ga je skoraj jezno pogledal in mu resnobno odkimal.

	 »Tako se trguje!« je nasršeno rekel. »S tema mečema smo si kupili dovolilnico za bivanje v mestu za ves mesec!«

	 »Upajmo, da nam ne bo mečev zmanjkalo, ker sem že pošteno lačen,« je Casper zajamral.

	 »Ne skrbi, Casper, ne boš umrl od lakote!« se je Drustan namrščil. »A paziti moramo na težavo, o kateri je Urlok govoril!« je takoj svareče dodal.

	 »Kaj pa je urlok?« ga je Maya, ki se je skrivala za Casperjem in se prav trudila, da ne bi bila opazna, vprašala.

	 »Kdo je Urlok Maya in ne, kaj,« jo je Drustan popravil. »To je ta možakar, ki je prevzel naše konje. Opozoril me je, da imajo na nogah vžgane vojaške oznake, in ker se že dolgo poznava in je že od nekdaj bil moj zaveznik, bo konje skril. Plačal sem mu z mečema, ki pa sta precej več vredna, kakor je zahteval!«

	 Maya mu je le prikimala, ker o srednjeveškem trgovanju ni prav ničesar vedela, vendar pa zaskrbljenosti v njegovem glasu ni mogla prezreti.

	 Drustan je prijatelje premeril z resnim pogledom in nasršeno nadaljeval:

	 »Urlok me je tudi opozoril, naj se izogibamo mestnega predela, Windor in se ničesar ne dotikamo, še posebej ljudi, sodov, kljuk in podobnih stvari ne!«

	 Alex je privzdignil obrvi, ker mu je ime, Windor, zvenelo nekako znano, a se ni mogel spomniti, od kod, zato je vprašal:

	 »Čemu pa ne? Kaj imajo tam takšnega?«

	 »Ničesar bolj natančnega mi ni povedal, vendar pa je govoril o bulah na koži in boleči smrti,« je Drustan rekel in se zastrmel v svoje dlani, kot bi na njih iskal bule. »V Windorju naj bi tega bilo precej!«

	 Fantje so se spogledali in kot dogovorjeni, v en glas prestrašeno vzkliknili:

	 »Kuga!«

	 Drustan jih je presenečeno pogledal, potem pa je samo skomignil z rameni in izjavil, da zanjo prvič sliši.

	 »Morda jo ti poznaš po imenu, črna smrt?« jih je Alex dopolnil.

	 »Ja, črno smrt pa poznam!« mu je zdaj Drustan prav tako prestrašeno prikimal. »Na bojiščih sem zaradi nje veliko vojakov izgubil!«

	 »Kje pa bomo spali?« je Alex vprašal in izpod čela pogledal proti trdnjavi, ker mu mogočna zgradba ni bila všeč, pa čeprav je bila videti veliko bolj gosposka kot vse druge v srednjem veku, ki jih je do zdaj že videl.

	 »Tukaj,« mu je Drustan odgovoril in pokazal na trdnjavo. »Sobo sem plačal za nekaj dni. Pomagajte mi opremo znositi gor, sicer bomo jutri praznih rok!«

	 Alex, Casper, Gabriel in Holug so si brez besed na ramena oprtali omote ter se po ozkem, strmem, mračnem stopnišču za Drustanom povzpeli v prvo nadstropje.

	 Najeta soba je bila manjši, z majhno mizo z dvema stoloma in namesto omare nad kaminom policami, borno opremljen prostor. Tik pod majhnim oknom, ki so ga zapirale samo kovinske rešetke, je še bila ob najdaljšo steno prislonjena ena sama precej široka postelja, na kateri so bile naložene ovčje kože.

	 Drustan je Mayi namignil, da je postelja namenjena njej in odrezavo, odločno rekel:

	 »Mi, moški bomo spali na tleh. Ovčji kožuhi nudijo mehko ležišče ... Ne skrbite, vajen sem tako spati in kmalu se boste tudi vi privadili!«

	 Mladi so se samo spogledali. Odkar so vstopili v Wixendry, se je Drustan do njih precej odrezavo vedel, če ne že gospodovalno. Brez besed so omote pospravili na preproste lesene police nad kaminom.

	 Casper se je po dolgem dnevu ježe nekajkrat pretegnil in se vrgel na posteljo, kakor je to običajno doma v njihovem času počel. Pod njim je glasno počilo, ker so se deske pod tanko žimnico prelomile in v postelji je zazevala luknja, v kateri je dobesedno izginil.

	 Za trenutek so vsi obnemeli.

	 Drustan mu je prvi priskočil na pomoč. Zgrabil ga je za roko in ga z muko vlekel, da bi ga potegnil iz luknje, a je pristopil Alex in ga kar sam z enim samim potegom rešil.

	 »Si dobro?« ga je Drustan zaskrbljeno vprašal.

	 Casper, ki je bil bled kot stena, je bil videti pretresen, a mu je vseeno prikimal.

	 »Dobro ...« si je Drustan vidno oddahnil. »Imel si veliko srečo, da se nisi poškodoval, ker ljudje pod posteljo pogosto pozabljajo kakšne predmete.«

	 Casper še zmeraj ni prišel toliko k sebi, da bi karkoli rekel, le mrzlično si je še nekaj časa z oblačil otepal prah.

	 »Gremo v krčmo!« se je Drustan v trenutku odločil. »Poglejmo, kakšna je situacija, kajti pred leti je tukaj kar mrgolelo željnih vojne!«

	 Drustan je odločno in odrezavo govoril in še zmeraj v njegovem glasu ni bilo zaznati razumevajočega, očetovskega tona, kakršnega so bili prej vajeni.

	 Skupina mu je sledila po temačnih stopnicah do izhoda. Ob vratih je stal Urlok in mrko strmel vanje.

	 »Urlok deske v postelji so slabe, zamenjati jih bo treba!« mu je Drustan namrščeno rekel.

	 Urlok mu je samo prikimal in se brez besed odmaknil v konjušnico, kjer je stalo skoraj ducat prelepih belih konj.

	 Drustan je stopil po ozki ulici proti vhodu v obzidju, vsi ostali pa v gosjem redu za njim.

	 Gabriel je opazil, da so si jih ljudje radovedno ogledovali, zato je korak pospešil in Drustanu stopil ob bok. Nekoliko se je izprsil, kakor da bi razkazoval svojo moč, ali pa zato, da bi si z Drustanom bila bolj enaka in bi zato bil videti bolj odraslo.

	 »Ej stari!« je Casper zaklical za njim. »Saj nismo na divjem zahodu! Ne hodi tako bahavo, saj niti ne veš, kako so v tem času gledali na turiste!«

	 Gabriel se je samo namrščil, a je Drustan korak upočasnil, in ko je Casper prišel do njega, mu je tiho rekel:

	 »Casper, čeprav ne vem, kaj so turisti, ti pa predlagam, da Gabriela posnemaš, ker bolj, kot bomo videti naduti in močni, bolj bomo nedotakljivi in dlje bomo imeli mir!«

	 Casper se mu je, ne da bi še karkoli rekel, v trenutku postavil ob bok, se takoj izprsil in ves napet hodil, kot da bi samo čakal, koga bo zagrabil za vrat.

	 »Počutim se prav bedno ...« je rekel, a je v trenutku utihnil in se sunkovito obrnil, ker je na koncu kolone zaslišal Mayin krik.

	 Okoli Maye so se prerivali in jo zadrževali trije možakarji. Bili so prav tako kot Urlok umazani in zanemarjeni in videti so bili precej starejši kot trideset let.

	 Casper je osupnil, ker si niti v sanjah ne bi mislil, da bi se kaj takega lahko zgodilo. Ves je otrpnil, a je Drustan že stopil mimo njega in na može glasno zakričal, vendar pa je v odgovor prejel le njihov posmeh.

	 Maya je v obupu jokala. Eden od trojice jo je, čeprav se je divje otepala, a je zanjo bil premočan, dvignil na ramena, kakor da bi si naložil vrečo krompirja, a mu ni uspelo narediti še niti enega samega koraka, ko je nekaj velikega že švignilo mimo Casperja in se zakadilo v druga dva možakarja, ki sta se postavila pred tistega z Mayo, da ji prijatelji ne bi mogli pomagati.

	 Bil je Alex. Divje je zgrabil prvega za pas in ga neusmiljeno treščil ob steno. Takoj se je obrnil še k drugemu, a ga je že Gabriel trdno držal za roke in mu jih zvijal za hrbtom.

	 Končno se je Casper zdramil iz otrplosti in se zapodil za možakarjem, ki je po ulici bežal z Mayo na ramenih. Ko ga je dohitel, je možakar Mayo le izpustil na tla in se obrnil proti njemu.

	 Casper je že na pogled bil veliko nižji od ugrabitelja, a je kri v njem vrela. Čeprav ni bil ne v svojem in ne v srednjeveškem času nikoli pretepač in razgrajač, je pesti stisnil in preteče naredil korak proti zanemarjenemu možakarju, ki se je hinavsko smejal in mu z jezikom kazal grde grimase, kar ga je še bolj podžgalo, da bi mu preštel rebra.

	 Možakar se je razkoračil in mu s prsti kazal, naj le pride bližje.

	 Casper je kar poskočil in že je roko iztegnil proti njemu, a je možakar nenadoma piskajoče zakričal, se zvil in zgrudil na tla. Držal se je za mednožje, hlipal in se kotalil po z odplakami onesnaženi smrdeči ulici.

	 Casper je začudeno strmel vanj, ker ni vedel, kaj mu je tako nenadno bilo, a mu je, ko je zagledal Mayo, ki je s še vedno iztegnjeno nogo bojevito stala za možakarjem, v trenutku vse postalo jasno.

	 »Dobra brca Maya!« se je zasmejal. »Temu pravimo zadetek v polno!«

	 Maya je še vedno vsa nasršena stopila čez na tleh zvijajočega se zanemarjenega moža.

	 »Ta si bo zapomnil do konca dni, kdaj je hotel ugrabiti mlado punco! Mislim, da bo naslednjič prej dvakrat premislil, preden bo spet poskusil!« je razjarjeno rekla.

	 »Prekleto, da res!« ji je Casper prikimal in se ji nasmehnil.

	 Z roko v roki sta se vrnila k drugim, ki so oba ugrabiteljeva pomočnika držali v trdnem prijemu.

	 »Maya, a si v redu?« je Alex takoj zaskrbljeno planil, ko ju je zagledal. »Kje imata tretjega?«

	 »Ne skrbi zanj ...« se je Casper namuznil. »Maya mu je dala lekcijo, ki je ne bo pozabil vsaj tja do začetka našega veka!«

	 Alex je vprašujoče pogledal Mayo, ki pa se je smehljala, in ko se je prepričal, da napadalec ni prihajal za njima, je vzkliknil:

	 »Če je tako, pa naj si še naša dva zapomnita!«

	 Potisnil je možakarja, ki ga je trdno držal, da je začel hoditi ter ga gnal s stranske ulice na glavno, kjer je mrgolelo ljudi, a se zanju ni nihče zmenil. Alex ni bil ravno prepričan, kaj bi z možakarjem naredil, zato se je usmeril na trg. Ko sta prispela tja, si je trg pozorno ogledal ... Pogled se mu je ustavil na enem izmed mnogih kupov odpadkov in porodila se mu je ideja. Možakarja je zvlekel tja, ga pograbil za pas, dvignil nad sabo in zabrisal v temno, smrdečo, zdrizasto mlakužo. Možakar je mahajoč priletel vanjo in se takoj potopil, a že v naslednjem trenutku se je plazil ven. Ko je zagledal Alexa, ki je razkoračen stal pred njim in si ravno vihal rokave, se je pognal v beg.

	 »Drugič dobro premisli, kaj boš naredil, ko si ti bo srce spet poželelo mladega dekleta!« je Alex še zaklical za njim, s čimer je na trgu povzročil gromozanski krohot. »Tako, enega sem ukrotil, zdaj pa je na vrsti še drugi!« je tistim, ki so ju opazovali, razložil in se napotil k prijateljem. »Kje ga imate?« je z resnobnim glasom vprašal, ko se je vrnil k njim.

	 »Hvala, Alex,« se mu je Drustan zahvalil in mu segel v roko. »Pridobili smo si precejšnji ugled in spoštovanje. Kar se pa tiče našega prijatelja ...«

	 »Je ušel,« je Alex razočarano zaključil.

	 »Ne ne, kje pa!« mu je Drustan odrezavo odgovoril. »Pošteno se je pokesal in bilo mu je žal, zato smo ga izpustili, in če me občutek ne vara, nam bo še prav prišel!« je odločno dodal. »Stopimo že končno v krčmo!« je nestrpno vzkliknil in s težavo odšepal proti najbolj obljudeni ulici.

	 Skupina mu je brez besed sledila, le da je Maya tokrat hodila med Alexom in Gabrielom, za njimi pa Holug in Casper, ki ni želel, da bi še kakšen nepridiprav ogrozil njegovo dekle. Še zmeraj ga je mučil občutek krivde, ker ga je strah popolnoma ohromil, a na srečo je imel prijatelje, ki so se bliskovito odzvali in so bili v pravem trenutku na pravem mestu, kot bi Robert rekel.

	 Tik preden so po glavni ulici prišli do trga, so zavili levo, v še eno daljšo, ožjo ulico, ki jih je pripeljala v stražni stolp, čisto v kot obzidja. Ker je vojska odšla, je prav tako kot trdnjava bil prazen, zato so ga preuredili v krčmo.

	 Vstopili so v mračen prostor v pritličju, ki ni nudil ničesar prijaznega na pogled. Po mrzlih kamnitih tleh so bile nameščene dolge robate lesene mize, okoli katerih so bile postavljene klopi. Stene so bile kamnite in gole, brez kakršnih koli slik ali okraskov. Samo v tisto steno, ki je bila zunanji del obzidja in je bila obrnjena proti gozdu, sta bili vgrajeni majhni okni, ki nista bili zastekljeni, ampak so ju prav tako kot okno v njihovi sobici v trdnjavi zapirale le kovinske rešetke. V krčmi ni bilo niti kamina, ki bi jim pričaral malo bolj prijetno, domačno vzdušje.

	 Usedli so se za odmaknjeno mizo v najbolj temačen kot, ki očitno ni bila priljubljeno mesto obiskovalcev, ker je edina bila prazna, medtem ko so vse druge bile zasedene. Pri sosednjih mizah se je ob petju nerazumljivih pesmi glasno zabavalo nekaj pijanih mož in krčmar je pridno polnil njihove čaše.

	 Končno je krčmar opazil Holuga in Drustana z mlado skupino, ki so sedeli za mizo v temačnem kotu in takoj radovedno pristopil k njim, saj jih v svoji krčmi še nikoli prej ni videl pa tudi ni bilo ravno običajno, da bi taka mladina zahajala v krčme.

	 Drustan je za vse naročil pijačo, za katero mladi še niso nikoli slišali.

	 Krčmar se je prav kmalu vrnil s pladnjem s šestimi čašami, iz katerih se je kadilo. Brez besed jih je postavil na mizo in se umaknil.

	 Prvi se je opogumil Casper, zamižal in naredil požirek. Takoj za tem je oči široko odprl in presenečeno pogledal v Drustana, ki je z nasmeškom, pričakujoče strmel vanj.

	 »Casper, kako ti je všeč naša medica?« ga je vprašal.

	 »Dobra je,« mu je Casper prikimal, »ampak bojim se, da je v njej preveč alkohola! V naših časih nam ga starši ne dovolijo piti!«

	 Drustan ga je v trenutku grdo pogledal, se čez mizo nagnil k njemu in mu pritajeno, napeto rekel:

	 »Casper ne govori takih reči o vaših in naših časih! Tukaj še stene imajo ušesa!«

	 Casper mu je samo prikimal in se previdno ozrl naokoli ... Pri sosednji mizi je res opazil dva moža, ki sta radovedno vlekla na ušesa, o čem se je pogovarjala mlada skupina, ki je bila premlada za posedanje po krčmah in že na pogled nekako ni najbolj sodila v to okolje, zato je takoj pritegnila pozornost vseh obiskovalcev.

	 Tudi Gabriel je srknil iz čaše, vendar pa se mu pijača, nekdaj imenovana, pijača bogov, ni zdela nič, kaj dobra, zato je čašo spet odložil na mizo.

	 »Kako se bomo iskanja podpornikov lotili?« se je skoraj šepetaje obrnil k Drustanu. »Kakor vidim, tukaj vlada pravi kaos!«

	 Drustan se je spet nagnil nad mizo in jim začel tiho pripovedovati o svoji strategiji. Peterica mu je pozorno prisluhnila, a se je Maya že prav kmalu naveličala ... Prav nič je ni zanimalo, kako bodo iskali nove člane. Po neprijetni izkušnji, ki jo je doživela na poti v krčmo, si ni mogla niti predstavljati, da bi iskala nove člane ali vzpostavljala stike z neznanimi ljudmi.

	 Vstala je in brez besed stopila k oknu. Nihče od prijateljev se zaradi tega ni vznemiril in pustili so jo čisto pri miru. Naslonila se je na okno ter strmela v gozd. Med obzidjem in gozdom je bil neobdelan, divje porasel travnik, ki ga verjetno niso nikoli kosili, ker je med visoko travo rastlo grmičevje. Zunaj se je že mračilo. Strmela je v daljavo čez travnik in njeno pozornost je pritegnila skupina, ki je stopala iz gozda. Postave so hodile druga za drugo in se previdno prebijale skozi visoko travo med grmičevjem proti obzidju.

	 Maya se je ob oknu pritajila, da je ne bi opazili. Čeprav ni vedela, čemu, a jo je skupina tako pritegnila, da pogleda ni mogla odvrniti z nje. Ko so podobe prišle bližje, je lahko razpoznala, da so bile odete v preprosta ogrinjala turkizne barve.

	 Pogleda še vedno ni mogla odvrniti z njih.

	 Postave so se ustavile pred ozkimi kovinskimi vati v obzidju, tik ob stražnem stolpu. Kolona je počasnih korakov vstopala skozi vrata v mesto, le dve postavi sta ostali pred njimi in se pogovarjali.

	 Maya se je naprezala, da bi slišala, o čem sta govorili, vendar je lahko razločila le, da sta glasova bila ženska. Eni od postav je z glave spolzela kapuca in čeprav si jo je takoj spet nadela, je Maya za trenutek ugledala mlado žensko, dolgih črnih las. Postavi sta spregovorili še nekaj besed in izginili skozi vrata v obzidju.

	 Maya je še nekaj časa strmela proti ozkim kovinskim vratom, vendar se ni nihče več prikazal. Tako zavzeto jih je opazovala, da je pozabila, kje je bila, zato se je vsa stresla, ko jo je nekdo prijel za ramo. Sunkovito se je obrnila, saj popoldanske grozne izkušnje, ko so jo hoteli ugrabiti, še ni pozabila.

	 »Gremo v svojo sobo mala!« jo je Casper obvestil.

	 Ko je Maya ob sebi zagledala Casperja, mu je samo pomirjeno prikimala in pohitela za njim.

	 Prijatelji so stali pred krčmo in ju čakali. Med potjo so se tiho pogovarjali, in čeprav je Maya hodila med njimi, ker so jo varovali, ni ničesar slišala, ker je ni zanimalo, o čem so govorili. Pred očmi je še zmeraj videla skupino v turkiznih ogrinjalih in nikakor je ni mogla pozabiti.

	 Ko so vstopili v svojo kamro v trdnjavi, se je Maya takoj napotila k edini postelji. Očitno je Urlok polomljene deske že zamenjal, ker je posteljno dno bilo spet prekrito z nekakšno tanko vrečo, napolnjeno z otrobi. Zlezla je nanjo in se pokrila z ovčjo kožo. Poslušala je glasove, ker so Drustan, Holug in fantje pred kaminom še vedno o nečem živahno razpravljali, a je njihove glasove zmeraj bolj oddaljeno in nerazločno slišala. Oči so se ji kar same od sebe zaprle in ni bilo dolgo, ko je trdno spala.



	* * *



	 Skozi majhno okno z rešetkami tik nad posteljo je v sobo prodiral hladen zrak, zato se je Maya zaradi mraza vsa stresla. Noči so zdaj, ko se je poletje že prevesilo v jesen, postale že prav pošteno mrzle. Krmežljavo je odprla oči in odsotno mežikala. V kaminu je gorel ogenj, ki je toliko osvetljeval sobo, da se je lahko razgledala.

	 Sedela je v postelji in se začudeno zazrla v ljudi, ki so spali pred kaminom na ovčjih kožah. Zmedeno je gledala po sobi in ljudi na tleh, ker se ji ni nič zdelo znano. Z roko si je potegnila čez čelo in napeto premišljevala.

	 Končno se je spomnila ... Bila je v srednjem veku in s prijatelji je prenočevala v trdnjavi v vasi, Wixendry, kamor so včeraj prispeli.

	 Nekajkrat se je na postelji še zamišljeno zazibala, potem pa se je naslonila na mrzlo okensko polico. Obraz je pritisnila ob ledene rešetke in pogledala ven, a je zunaj bila tema. Poslušala je prasketanje lesa v kaminu in smrčanje na tleh spečih prijateljev. Zavzdihnila je, ker ni vedela, kaj bi počela, saj sploh ni bila več zaspana.

	 Vstala je in se na hitro oblekla. Prav na tiho je odprla težka vrata in smuknila na hodnik. Z roko je drsela po mrzli kamniti steni in tipaje po temnem hodniku iskala pot proti stopnicam. Povsod je vladala smrtna tišina. Korak za korakom se je previdno spuščala po strmem, ozkem stopnišču in stopila na veliko dvorišče, kjer o konjih ni bilo več sledu, pa tudi vratarja, Urloka ni bilo nikjer.

	 Pograbila je baklo, ki je plapolala zataknjena v držalo na podboju vhodnih vrat in se odpravila po ozki prazni samotni ulici proti širokim vratom v obzidju. Neznana sila jo je vlekla naprej in sploh ni občutila strahu. Ne da bi se zavedala nevarnosti, ki so ji pretile v neznanem mestu in že davno pozabljenem času, je stopala, kakor da drugače ne bi moglo biti.

	 Dosegla je široka mestna vrata v obzidju, kjer pa tudi tokrat ni bilo stražarjev. Smuknila je skoznje, se takoj za njimi obrnila na desno in pot nadaljevala ob obzidju. Pazljivo je stopala po mokri travi, kajti večerna rosa je dodobra namočila vso naravo, dokler ni stala pod oknom krčme v stražnem stolpu, skozi katerega je še pred nekaj urami strmela v gozd. Stopila je do ozkih kovinskih vrat v obzidju tik ob krčmi in z baklo posvetila po zaraslem travniku. V travi je opazila komaj vidne sledi, ki so vodile proti gozdu. Sledila je pomendranim šopom, ki so nakazovali, da je pred nedavnim tod nekdo hodil.

	 V gozdu se je sled stopinj izgubila, zato je nadaljevala po gosti podrasti, kar tako na slepo. Pazljivo je stopala in se izmikala ostrim trnjem.

	 Zazdelo se ji je, da je med debli v daljavi videla nekakšno utripajočo zelenkasto svetlobo, ki jo je tako pritegnila, da niti pomislila ni, da morda ne bi smela tja. Pospešila je korak in iz metra v meter je sijaj bil močnejši.

	 Hodila je vedno hitreje, a jo je prešlo, da jo bodo hitro odkrili, ker je njena bakla v temi žarela. Vrgla jo je na tla, pohodila in zasipala z zemljo. Bakla je v trenutku ugasnila. Prepričala se je, da je res ugasnila in nanjo nametala še nekaj zemlje, ker se je bala, da bi kasneje spet vzplamtela in bi gozd zagorel.

	 Napeto je prisluhnila, vendar je slišala samo šelestenje listja, ki se je stresalo v vetru in tu pa tam je globoko v gozdu zaskovikala sova.

	 Z iztegnjenima rokama pred seboj je v popolni temi nadaljevala proti utripajoči zeleni svetlobi. Zaletavala se je v debla, se spotikala ob koreninah in nemalo krat se je skotalila po kakšnem bregu, a je na srečo vselej priletela na z mahom in gosto podrastjo porasla tla, ki so njen padec ublažili. Bila je že vsa popraskana, vendar se za to sploh ni zmenila.

	 Končno se je zeleni svetlobi že toliko približala, da se ji je odprl pogled na dogajanje ... Zagledala je velik kotel na ognjišču, okoli katerega so se v krogu vrtele postave. Vsake toliko je zelenkast ogenj pod kotlom močneje zaplapolal in utripnil. Postave so plesale in pele. Bilo je prav veselo rajanje. Prizor jo je popolnoma prevzel. Prisluhnila je, vendar je bila še predaleč, da bi razumela, o čem so postave prepevale.

	 Previdno se je med debli splazila še nekoliko bližje. Petje in ples sta ponazarjala nekakšno praznovanje. Prizor jo je tako očaral, da se je priplazila še bliže in dogajanje samo nekaj metrov od kotla skrita za drevesom kot uročena opazovala. Podobe, ki so bile odete v turkizna ogrinjala, so se najprej vrtele na mestu in potem okoli kotla. Naštela jih je dvanajst. Bile so različnih višin in postav, a prav vse so bile dobro skrite pod ogrinjali in kapucami.

	 Nenadoma so podobe nehale plesati in v krogu so posedle okoli kotla. Vstala je podoba s pohodno palico v rokah in spregovorila z ženskim glasom:

	 »Tis guj klav neo pij. Dis grep uos fla Dan. Vel glio wilo ver. Alea dis mio ara ilon!«

	 Maya je presenečeno strmela vanjo, ker je ni čisto nič razumela.

	 Podoba z ženskim glasom je zaokrožila za hrbti podob, ki so sedele okoli kotla, v katerem je brbotalo, kot bi se v njem nekaj kuhalo, potem pa se je ustavila med podobami na mestu, ki ga je prej izpraznila, ko je vstala. Z dolgo palico je začela po zraku risati nekakšne znake. Palica, ki se je Mayi še malo prej zdela čisto običajna pohodna palica, je na vrhu zažarela in vsak njen premik je v zraku puščal svetlečo sled.

	 Maya je prevzeto strmela v žareče znake v zraku. Vsakič, ko je skrivnostna voditeljica izrisala nov znak, je ob koncu s palico udarila ob tla ... Znak se je v tistem trenutku močno zableščal in se obarval oranžno, nekaj sekund lebdel v zraku in naposled popolnoma izginil.

	 Maya je strmela v znake in jih s kazalcem risala v prah na tleh, pa čeprav si ni znala razložiti, čemu je to počela, saj skrivnostnega jezika, ki ga je voditeljica govorila, sploh ni razumela. Znak za znakom, ki so se bleščali v zraku, je prerisovala v prah in na koncu jih je imela že več kot deset.

	 Nenadoma so podobe vstale in ponovno v krogu zaplesale okoli ognja. Maya se je prestrašila njihovega naglega premika, in ker se je zbala, da jo bodo odkrile, se je umaknila za kakšen meter nazaj k sosednjemu drevesu in se sesedla v kotanjo za njim, poraslo z gosto travo.

	 Skrivnostni dogodek, ki ga je opazovala, jo je povsem prevzel. Izpolnil jo je z nenavadno radostjo in počutila se je kot prerojena. Imela je občutek, kakor da bi postala del te skrivnosti. Tako zamaknjeno je strmela v podobe v turkiznih ogrinjalih, da ko je pod njo nenadoma zmanjkalo tal in je padla globoko v nekakšno jamo, je prestrašeno kriknila, ker sploh ni mogla dojeti, kaj se je zgodilo.

	 Pristala je na trebuhu in za trenutek ji je vzelo sapo. Hropla je, a se je postavila na noge. Skrbno se je otipala, če se je poškodovala, a nikjer ni zatipala nobene rane. Tudi zlomila si ni ničesar.

	 V zunanjosti sta ples in petje utihnila. Maya je slišala samo zavijanje vetra in šelestenje listja. Potuhnila se je in upala, da podobe njenega krika niso slišale. Čepela je v temi na dnu jame in napeto čakala. Zaslišala je korake, ki so se ustavili čisto blizu kotanje, kjer se ji je udrlo.

	 »Janet, poglej, kaj je bilo to!« je povsem razumljivo slišala ženski glas nekomu ukazati.

	 Tičala je v jami in upala, da je ne bodo odkrili. Slišala je mehke korake, ki so se v zunanjosti v njeni bližini pomikali sem in tja. Videti je bilo, da podobe odprtine, ki je nastala, ko se je podnjo ob deblu udrlo, niso odkrile, ker jo je zakrivala gosta trava.

	 Ko je zaslišala, da so se koraki začeli oddaljevati, si je oddahnila. Nekje čisto v bližini je še slišala ženski glas, ki pa se je tudi že oddaljeval, ki je rekel:

	 »Častitljiva Berlewen ni nevarnosti, bila je le divja žival.«

	 Maya je še slišala, da je nekdo nekaj odgovoril, a ni več razumela, kaj, ker so se glasovi že oddaljili.

	 Hotela se je čim dlje odmakniti od luknje, skozi katero je padla, zato je roki iztegnila predse in tipaje naredila nekaj korakov. Bila je popolna tema. Z rokama je zadela ob nekaj mehkega in upogljivega in na prste se ji je zalepila pajčevina. Od groze se je stresla in s skrajnimi močmi se je zadržala, da ni spet kriknila.

	 Zajela je sapo in se poskusila umiriti. Zbrala je pogum in roko ponovno iztegnila. Previdno je tipala pred sabo ... Zazdelo se ji je, da je otipala korenine. Segla je mednje in ugotovila, da za njimi ni bilo stene, ampak nekakšna praznina.

	 Spustila se je na kolena. Ob tleh je pod koreninami v rov prodirala komaj opazna medla svetloba.

	 Odkrila je nekakšen skrivni prehod!

	 Korenine je previdno razmaknila in se kar po kolenih zrinila skoznje. Osuplo je ugotovila, da se je splazila v okrogel, manjši prostor s popolnoma belo steno, brez oken in vrat in namesto ravnega stropa ga je zaključevala kupola. Čeprav ni nikjer bilo videti nobene razsvetljave, se je stena bleščala in osvetljevala prostor.

	 Maya je zajela sapo, vstala, se steni približala in se je s strahom dotaknila ... Otip je bil nežen in gladek. Ko se je podnjo udrlo, se je z njo usula tudi gozdna prst in kasneje se je plazila po tleh in skozi skrivni prehod, zato je bila vsa umazana in prstov se ji je še zmeraj držala vlažna zemlja. Kjer se je stene dotaknila, je na njej ostala rdečkasta sled. Kot da je ne bi opazila, je s prstom zasanjano drsela po steni in nanjo kot na nepopisan bel list papirja risala zadnjega od znakov, ki jih je prej za drevesom risala v prah.

	 Nekaj trenutkov je znak še občudovala, a se ji je nenadoma zazdelo, da te lepe bele stene ne bi smela umazati. Naglo je z rokavom potegnila po znaku. Nekaj drobcev zemlje je odpadlo, a na njeno presenečenje se znak ni izbrisal. Še nekajkrat je s prsti potegnila čezenj, ampak ostal je natanko takšen, kakršnega je narisala.

	 Sklonila se je in pograbila pest vlažne zemlje. Pomečkala jo je med prsti in začela naglo risati vse znake, ki si jih je zapomnila. Po dobri uri je imela narisanih trinajst znakov. Svojo umetnino je vsa prevzeta občudovala.

	 Nenadoma jo je prešinilo, da ne bi smela do jutra tičati v tej sobici, ker jo bodo prijatelji prav gotovo pogrešili in iskali.

	 Čeprav nerada se je odpravila ven. Spet se je splazila med koreninami skozi skrivni prehod. Z nogama je drsala po tleh, ker je v rovu bila tema, in ko je zadela ob kup udrte zemlje, se je povzpela nanj in se s težavo potegnila do roba luknje in splezala ven. Previdno je pogledala proti kotlu, a so podobe ležale okoli njega in spale.

	 Vedela je, da je odkrila nekaj prav posebnega in da je za vsem tem tičala nekakšna skrivnost, ki jo je hotela raziskati. Ker so odprtino zakrivali gosti šopi trave, je ob njej zapičila dve palici, da bo skrivno mesto, ko se bo spet vrnila, lahko našla.

	 Stopila je v gozd in se po občutku vračala proti obzidju. Potrebovala je celo uro, da je v popolni temi, korak za korakom, tipaje blodila po gozdu, a je le prispela do stražnega stolpa. Ob ozkih kovinskih vratih se je jadrno usmerila na desno in tesno drseč ob obzidju prišla do širokih mestnih vrat. Hitro je stopila skoznje in zavila v ozko ulico proti trdnjavi. Okoli nje je bilo vse tiho in mesto je še vedno spalo.

	 Tudi v njihovi sobici so vsi še spali. Maya si je oddahnila, saj se ji niti sanjalo ni, kako bi se izgovorila, kod je hodila. Čeprav je bila vsa umazana, si je zemljo samo površno otresla z oblačil in hitro zlezla pod ovčjo kožo. Nekaj trenutkov je vsa prevzeta še premlevala o tem, kar je doživela, a je naposled zaspala.

	 V sobici sta se kmalu slišala samo Mayino globoko, umirjeno dihanje in smrčanje prijateljev. Le skovikanje sove, ki je prihajalo iz gozda z druge strani obzidja, je pričalo, da je bila še zmeraj noč.

	 Ura se je približevala četrti zjutraj, ko je širno nebo nenadoma preletel svetel utrinek, ki je nočno pokrajino in sobico v trdnjavi, kjer je spala šesterica popotnikov, obarval povsem zeleno.

	 Z Mayine kože in obleke je izginila vsa umazanija. Niti Maya niti prijatelji, ki so trdno spali na ovčjih kožuhih pred kaminom, se zaradi utrinka niso vznemirili, pa tudi prebudili ne, zato ni nihče bil priča, da se je z Mayo nekaj nenavadnega dogajalo.

	 Ležala je v postelji in videti je bila kot čudovita prikazen! Vsa je sijala in bila je še najbolj podobna kakšni pravljični vili, ker se ji je vsa koža zelenkasto lesketala.





ČRNA SMRT


	 Prva se je prebudila Maya, pa čeprav je komaj šele pred kako uro ali dvema zlezla na trdo leseno posteljo, ki je namesto udobne žimnice imela tanko vrečo, napolnjeno z otrobi. Pomela si je oči in se ozrla skozi okno. Zunaj se je ravno prebujal dan. Moralo je biti okoli pete ali šeste zjutraj, ker je bilo še mračno. Skozi rešetke na oknu je v sobo prodiral hladen zrak, zato se je močneje zavila v ovčje kožuhe.

	 Pogledala je po prijateljih, ki so vsi še spali. Slišala je njihovo umirjeno, globoko dihanje. Tik ob kaminu, v katerem ni več gorelo, je spal Drustan, takoj ob njem Gabriel in nato Holug. Alex si je verjetno zaradi velikosti, da bi noge lahko iztegnil pod posteljo, postlal tik ob Holugu.

	 Mayi je pogled zastal na Casperju, ki se je stiskal zadnji v vrsti, čisto v kotu. Zamišljeno ga je opazovala in prešlo jo je, da sta morala priti v srednji vek, da sta se končno našla, čeprav so iskre simpatije med njima vzklile že daleč nazaj v njihovem času. Čudila se je, čemu nista že prej doma nikoli navezala tesnejšega stika, pa čeprav je bilo več kot očitno, da sta si bila že dolgo naklonjena.

	 »Saj nikoli ni bil sam!« je nejevoljno pomislila in se obtožujoče ozrla proti bratu.

	 Predstavljala si je, kako bi jo Gabriel pogledal, če bi lepega dne rekla, da hodi s Casperjem.

	 Vstala je in stopila h Casperju, ki se je ves tresel. Rahlo se je dotaknila njegovih rok, ki so bile ledeno mrzle. S svoje postelje je potegnila vse ovčje kože ter ga skrbno pokrila. Zlezla je pod kožuhe in se tesno privila k njemu.

	 Casper se ni niti premaknil, le čez čas se je nehal tresti.

	 Maya je zaprla oči in pred njimi sta se ji pojavila mama in oče. Koprneče je zavzdihnila in oči spet odprla, a ji njuna slika ni izginila iz misli. Spraševala se je, kaj zdaj počeneta, a se je samo nasmehnila in zašepetala:

	 »Saj še rojena nista! Kako bi zdaj kaj počela?«

	 Olajšano je zavzdihnila, ker človeka, zaradi katerih so jo prevzela tako močna čustva in domotožje, sploh še niti obstajala nista! Začutila je še večjo pripadnost do Casperja in še tesneje se je privila k njemu. Z zanimanjem je poslušala njegovo umirjeno dihanje. Radovedna je bila, kaj je sanjal in želela si je, da bi sanjal o njej.

	 Spet je zaprla oči in premišljevala. Minute so se ji vlekle v nedogled.

	 Končno se je povsem zdanilo. Maya je skozi okno iz zunanjosti slišala zvoke prebujajočega se mesta, vendar pa ni bila prepričana, ali so glasovi bili človeški ali živalski, saj so bili globoko v srednjem veku, kjer ni čisto nič bilo normalnega. Prepričana je bila, da bi še tak izvrsten zgodovinar kljub vsemu svojemu znanju bil verjetno izgubljen, če bi bival ob njih. Spomnila se je na profesorja, Frytona, ki jim je o srednjem veku vedno tako zanimivo predaval, kakor da bi že bil v tam. A vsekakor je pripoved bila čisto nekaj drugega, kakor pa so bila njihova resnična doživetja!

	 Prvi se je na svojem ležišču premaknil Drustan. Povsem mirno je spal, a se je nenadoma usedel in stresel. Na čelu so se mu nabrale potne kapljice, čeprav je v sobi bilo mrzlo.

	 Maya, ki se je še zmeraj stiskala h Casperju, ga je na skrivaj opazovala. Drustan si je z roko nekajkrat potegnil čez potno čelo. Vstal je in stopil h kaminu. Na tiho je nalomil dračje, ki je bilo zloženo v košari ob kaminu, in ko je s kresilom ustvaril majhen ogenj, je vanj nekajkrat pihnil. Ko je dračje pošteno zagorelo, je nanj naložil najprej tanka polena in šele, ko so ta gorela, je nanje kakor na pagodo, naložil še debelejša polena, nasekana na ravno pravo velikost.

	 Sobo sta kmalu preplavila toplota in vonj po gorečem lesu in ni bilo dolgo, ko se je majhen prostor prijetno ogrel.

	 Drustan se je usedel za mizo, na katero so fantje zvečer odložili meče in si jih začel ogledovati. V roke je vzel prvega in s prsti nekaj krat zdrsel čez rezilo. Namrščil se je, ker je verjetno bilo skrhano. Pregledoval je vsak meč posebej in jih spet odlagal na mizo. Le Alexovega je odložil na čisto drugem koncu mize. Maya ni vedela čemu, vendar je bila prepričana, da bo prej ali slej izvedela.

	 Polena v kaminu so glasno prasketala in toliko prebudila Casperja, da se je zganil, jo v spanju objel okoli pasu in jo tesno stisnil k sebi. Potegnila je trebuh vase, ker je njegov objem bil močan in zadrževala sapo, da ga ne bi prebudila.

	 »Dobro jutro mala, s čim sem si zaslužil to čast, da spiš ob meni?« ji je Casper čisto ob ušesu nežno zašepetal.

	 Maya se je zdrznila, kot bi jo zalotili pri nedovoljenem početju, se obrnila k njemu in mu malce v zadregi rekla:

	 »Zbudila sem se, ko se je zunaj ravno začenjalo daniti in videla, da se od mraza ves treseš, pa sem te pogrela.«

	 Casper jo je še bolj stisnil k sebi in prejela je topel poljub.

	 Drustan, ki je željno čakal, da bi se kdo končno zbudil, ju je takoj pogledal. Prevzeto je strmel vanju in ustnice so se mu razlezle v nasmešek.

	 Maya je za trenutek ujela njegov zasanjani pogled in opazila, da so se mu oči orosile. Začenjala je razumeti njegovo bolečino, saj so mu ostali samo spomini na lepe trenutke ob ljubljeni Mairi, ki jih nikoli več ne bo doživel, ker je bila mrtva. Hitro se je obrnila h Casperju in ga tesno objela.

	 »A lahko to počneta kje drugje?« je Gabriel zaspano zagodrnjal. »Ne moreta se pred otroki tako obnašati!«

	 Maya ga je debelo pogledala ... Gabriel si je z roko majavo podpiral glavo in z napol odprtimi očmi gledal vanju. Komaj se je zadrževal, da ni spet padel na ležišče. Maya se je nasmehnila in se nejeverno ozrla okoli sebe. S pogledom je premerila vse prisotne in rekla:

	 »Bratec najmlajša sem, tako da ti garantiram, da se otroški svet povsem strinja s tem početjem!«

	 Gabriel se je privzdignil, se z rokama za hrbtom oprl na ležišče in tudi sam s pogledom preletel po prostoru ... Ugotovil je, da ni bil tam, kjer je še pravkar bil v sanjah. Nekajkrat je stresel z glavo in se nasmehnil:

	 »Prav imaš Maya! Bedne sanje sem imel, pa kot je videti, sem realnost pomešal z njimi.«

	 Drustan se je zasmejal in dogajanje prav z zanimanjem opazoval.

	 »Jutro Drustan,« ga je Gabriel pozdravil, ko ga je končno opazil sedeti za mizo ob mečih.

	 »Dobro jutro Gabriel,« mu je Drustan prešerno odzdravil. »Verjetno si res imel precej divje sanje, ker si ponoči nemirno momljal neko ime.«

	 »Kakšno ime?« se je Gabriel začudil in se v trenutku zresnil.

	 Drustan je vstal izza mize in se premaknil na svoje ležišče pred kaminom. Ko je sedel, je nagubal čelo. Minilo je kar nekaj trenutkov, preden mu je odgovoril:

	 »Nisem prepričan, ampak slišati je bilo kakor Laja.«

	 »Ne vem Drustan, nikogar s takšnim imenom ne poznam,« je Gabriel zamišljeno rekel.

	 Casper in Maya sta se nejeverno spogledala.

	 »Stari Lavo je mislil, ne Lajo!« je Casper vzkliknil. »O Lavi si sanjal!«

	 »Možno, saj je moje dekle,« je Gabriel skomignil z rameni.

	 Drustan se je samo nasmehnil, a ni ničesar več rekel. Z rokama si je objel kolena in gubal čelo, kar je pomenilo, da je premišljeval.

	 »Kako pa to, da je nisi zraven pripeljal iz vašega veka?« se je naposled le oglasil.

	 »Verjemi mi, če bi to storil, nas ti ne bi tako prijazno gostil ...« mu je Gabriel odgovoril in se skrivnostno nasmehnil, ker je pomislil, kako bi se Drustan verjetno prestrašil, če bi vedel, kdo je Lava. »In potem bi se morali v tem vašem veku znajti čisto sami!«

	 Drustan se je zamislil in očitno je bilo, da mu ni bilo nič, kaj bolj jasno, a se je z odgovorom zadovoljil in ni hotel več z vprašanji vrtati v Gabriela.

	 Zdaj so bili že vsi prebujeni. Tudi Holug in Alex sta sedela na ležiščih pred kaminom in se grela.

	 »Tako prijatelji, če ste pripravljeni, gremo v mesto,« je Drustan rekel in vstal.

	 Vsi so takoj vstali, ne da bi kdorkoli še kaj pripomnil, si poravnali borna oblačila ter pospravili ležišča.

	 Spustili so se po temnem, strmem stopnišču na prostrano dvorišče, kjer pa spet ni bilo ne duha ne sluha o Urloku. Videti je bilo, da so bili edini prebivalci te mogočne graščine.

	 Ravno, ko je Alex hotel vprašati, ali je sploh še kdo živ, se je na vhodnih vratih prikazal eden od mož, ki so se včeraj odločili ugrabiti Mayo. Alex si je v trenutku zavihal rokave, ker je takoj pomislil, da bo spet treba koga od prijateljev braniti.

	 Drustan ga je prijel za roko in mu hitro rekel:

	 »Alex nikar! Kakor sem ti že včeraj povedal, se je mož temeljito pokesal in obljubil mi je zavezništvo. Če se ne motim, nam bo še v veliko pomoč pri iskanju novih pripadnikov naše vojske!«

	 »Pozabil sem ...« je Alex zavzdihnil in se namrščil, a možakarja ni več izpustil s pogleda, pa čeprav je bil veliko starejši od njega, a se on ni nikogar bal.

	 »Dobro jutro gospodje!« jih je možakar kar s praga prešerno pozdravil.

	 Alex je pazljivo spremljal njegov sleherni korak.

	 »Dobro jutro,« mu je Drustan odzdravil in mu trdno stisnil roko. »Je urejeno?« ga je takoj zaupljivo vprašal.

	 Možakar mu je prikimal in rekel:

	 »Dogovoril sem se z nekaj možmi, ki imajo v mestu moč in bodo prišli na sestanek.«

	 Drustan je ustnice stisnil v tanko črto in si z roko zaskrbljeno potegnil čez čelo, kakor da bi pričakoval težave, vendar pa mu je možakar, ki je to opazil, takoj rekel:

	 »Zbral sem najbolj zanesljive, s katerimi sem že imel opravka, ampak treba jih bo podkupiti! Če jim obljubite, da bodo imeli korist, bo precej mož sodelovalo!«

	 Drustan mu je prikimal, kot da bi prav takšen odgovor pričakoval, a je še nekaj trenutkov nepremično strmel vanj.

	 »Morcant veliko mož potrebujem!« je naposled mrko rekel.

	 Morcant, kakor je očitno možakarju bilo ime, mu je samo odsotno prikimal, ker je nepremično strmel v Mayo. Nenadoma je stopil k njej, prednjo padel na kolena in skoraj jokajoče rekel:

	 »Oprostite mi za včeraj mlada dama!«

	 Maya se je presenečeno zazrla vanj, ker ni vedela, kaj naj bi si o njem mislila. Še včeraj jo je hotel ugrabiti, zdaj pa je klečal pred njo in jo prosil odpuščanja. Končno mu je prikimala in se mu komaj opazno nasmehnila.

	 »Oprostite mi, kajti zavedli so me!« je Morcant pretreseno nadaljeval, ker se mu je zdelo, da mu Maya še ni povsem odpustila. »Aedan je iskal mlade device, ker jih potrebuje za zdravljenje obolelih. Pravijo, da kri mladih devic pri tej bolezni pomaga ... Črna smrt kosi okoli nas!«

	 Maya mu je spet prikimala in čeprav se je zavedala, da bi izgubila življenje, če bi možem uspelo jo ugrabiti, je Morcantu roko položila na ramo in se mu nasmehnila.

	 »Je že pozabljeno ...« mu je prizanesljivo rekla. »Sploh pa, kdo pa pravi, da sem mlada devica?«

	 Gabriel se je v trenutku odzval. Z morilskim pogledom se je zapičil, a ne v včerajšnjega napadalca, temveč v Casperja, ki se je zaradi njegovega pogleda ves stresel, dvignil roki pred sabo, kot bi se hotel braniti pred udarci in zajecljal:

	 »J-Jaz n-nimam nič pri tem! N-Nisem k-kriv!«

	 Čeprav je Casper krivdo zanikal, ga je Gabriel še zmeraj grdo gledal, in če bi pogledi morili, bi Casper zagotovo bil mrtev.

	 Maya se je glasno zasmejala. Gabriel jo je zbegano pogledal in takoj mu je postalo jasno, da je nasedel njenim norčijam. Ko sta se zasmejala še Holug in Drustan, se je napeto vzdušje nekoliko sprostilo. Gabriel je samo zamahnil z roko in prvi stopil proti ozki ulici. Takoj so mu sledili še vsi drugi, le Casper je Mayo potegnil za roko in jo zadržal.

	 »Maya nikar se ne šali več na tak način!« ji je resnobno rekel. »Ko bi ti videla Gabrielov pogled!«

	 »Če pa res nisem mlada devica,« se je Maya zasmejala.

	 Casper je njeno roko izpustil, kot bi se opekel in osuplo, s povešeno čeljustjo strmel vanjo.

	 »P-Pa s-saj se šališ, m-mar ne?« je od presenečenja spet zajecljal. »Zakaj mi nisi povedala, da si že bila s kom? Mislil sem, da sem tvoj prvi fant,« je užaljeno rekel.

	 »Saj si moj prvi fant!« mu je Maya zatrdila in videti je bilo, da se je močno zabavala. »Sploh pa je žalostno, da ne veš, kdaj imam rojstni dan ... Rojena sem oktobra, torej sem mlada tehtnica in ne devica!«

	 Obrnila se je in stekla za drugimi, ki so hodili že daleč pred njima po ozki ulici.

	 Casperja je zadelo kot strela z jasnega. Ohromljeno je stal sredi dvorišča pred trdnjavo, natanko tako kakor dan poprej, ko so hoteli Mayo ugrabiti. Šele, ko mu je Maya skoraj izginila izpred oči, se je zavedel, stisnil pesti in vzkliknil:

	 »Bedak! Lahko bi vedel!«

	 Hitro je stekel za prijatelji, ker so bili v neznanem mestu, kjer se še ni najbolje znašel in nikakor si ni želel naleteti na nove težave, ki pa jih v tem času ni bilo težko najti.

	 Hodili so po glavni ulici proti trgu. Prav vsi mladi so radovedno pogledovali tja. Včeraj, ko so prvič vstopili v Wixendry, so si središče srednjeveškega mesta samo na hitro ogledali, zato so se vsi zvedavo ozirali naokrog.

	 Na trgu je ob rokodelskih delih pred delavnicami sedelo veliko obrtnikov, ali pa so pri stojnicah prodajali izdelke. Množica ljudi, ki se je pomikali med stojnicami, je bila prav tako kot mlada skupina borno oblečena. Skozi gnečo so se z lesenimi meči v rokah prerivali in podili otroci v prevelikih, ponošenih oblačilih. Ob robu trga je na tleh z iztegnjenimi rokami sedelo nekaj beračev. Mladi so se začudeno spogledovali in sočutno zrli vanje, saj v Nickovem dolu beračev niso poznali. Ker so bili vajeni pomagati ljudem, jih je pestil občutek nemoči, ker tu ni bilo, kaj storiti.

	 Drustan jih je opazoval in nejeverno zmajeval z glavo. Pomislil je, da mladi ne bodo nikakor tako zlahka prežvečili življenja iz tega veka, v katerem so se znašli, pa čeprav so tukaj prebivali že šesti mesec.

	 »Sem stopimo!« jih je namrščeno pozval in se tik pred trgom obrnil v levo na ozko ulico, ki je vodila proti krčmi v stražnem stolpu.

	 Vstopili so v temačno krčmo, ki pa je tokrat bila povsem prazna. Drustan je začudeno pogledal po krčmi in čeprav je bila prazna, je spet izbral samotno mizo v temačnem kotu. Morcant je takoj prisedel k njemu in potem še vsi drugi.

	 Krčmar je mrkega obraza hitro pristopil k njihovi mizi in ko se je s pladnjem v rokah vrnil z naročeno pijačo, ga je Drustan povprašal:

	 »Čemu smo danes sami? A se je kaj zgodilo?«

	 Krčmar mu ni ničesar odgovoril, samo čemerno je gledal, in ko je s pladnja na mizo preložil zadnjo čašo, se je zastrmel v Drustana in mu zaskrbljeno rekel:

	 »Včeraj se je v mojo krčmo zatekel obolel fant. Bil je ves v bulah in neprijetnega vonja. Takoj sem ga iz krčme pregnal, ampak meščani so ga videli vstopiti. Nihče si ne upa več k meni!«

	 »A ste poskrbeli za varnost?« ga je Drustan resnobnega obraza vprašal.

	 »Ja!« mu je krčmar takoj pritrdil. »Takoj, ko je krčmo zapustil, sem s kisom pobrisal kljuke in vse, česar se je dotaknil!« mu je razburjeno zatrdil. »Ure in ure sem se trudil in vse krpe, ki sem jih uporabil, sem zažgal!«

	 »Nikar tako mrko ne glejte, no ...« ga je Drustan poskušal potolažiti. »Ljudje pozabljajo, in ko jim bo pijača zadišala, bodo spet tukaj.«

	 »Ko bi le ...« je krčmar zavzdihnil in se umaknil v majhno sobico, iz katere se je slišalo prasketanje in je oranžno rdeča svetloba pričala, da je tam bilo v kaminu zakurjeno.

	 Sedeli so brez besed, srkali pijačo in nestrpno čakali. Naposled je vstopil visok možakar, odet v gosposka usnjena oblačila. Videti je bil precej bolj premožen, kakor so bili meščani na trgu. Snel si je klobuk, bogato okrašen z dolgim perjem in se, še preden je Drustanovo skupino opazil v temačnem kotu, nekajkrat ozrl po krčmi. Z dolgimi koraki je stopil k njim.

	 Morcant je vstal in ko sta se srečala s pogledi, mu je rekel:

	 »Gospod tale je Drustan. O njem sem vam pravil.«

	 Možakar je Drustanu pokimal v pozdrav, potem pa je s pogledom srepo premeril skupino mladih.

	 »In zakaj si sem pripeljal otroke?« se je zajedljivo obrnil k Morcantu. »Mislil sem, da govorimo o pravi vojni in ne o otroških igrah!«

	 Morcant je presenečeno odprl usta in v zadregi kar ni vedel, kako bi mu odgovoril, zato je bil raje tiho.

	 »Nikar teh mladeničev ne ocenjujete po videzu!« se je Drustan odločno oglasil. »Prestali so že marsikaj in z njimi se upam podati v vsak boj!«

	 »Nimam časa za take neumnosti!« mu je prišlek naduto odgovoril. »Vaša skrivnost bo kmalu razkrita! Bedak ste, Drustan!«

	 Njegove besede so še visele v zraku, ko je Alex že bil na nogah. Pograbil ga je za ovratnik usnjene suknje ter ga neusmiljeno potisnil ob steno.

	 Vsi so vstali in napeto strmeli vanju. Možakar se je zasmejal in hotel je Alexa odriniti, vendar je Alex bliskovito odreagiral in ga ob steni visoko dvignil nad sabo. Možakar je osupnil, a je proti Alexu odločno zamahnil. S pestjo ga je zadel v prsi, a se Alex zaradi udarca ni niti premaknil. Možakarja je privzdignil še za kak centimeter in srepo strmel vanj.

	 V krčmi je vladala takšna napetost, da bi jo lahko rezali z nožem.

	 »To naj ti bo v opozorilo, da nismo navadna mularija, kakršna se podi po trgu!« mu je Alex s stisnjenimi zobmi preteče rekel. »Tukaj smo z namenom in potrebujemo mogočno vojsko, ker je le od nje odvisno, kako dolgo boste živeli!«

	 Možakar se je nehal otepati in osuplo je strmel v Alexa. Končno mu je prikimal, ne da bi pogled odvrnil z njegovih oči, ki so bile popolnoma črne.

	 Alex ga je čisto počasi spuščal ob kamniti steni, in ko ga je spustil na tla, je možakar pogoltnil slino in si vidno oddahnil.

	 Alex se je povsem črnih oči vrnil k mizi.

	 »Alex pazi!« je Holug, ki je prvi opazil njegove, za Profuguse značilne črne oči, vzkliknil.

	 »Mi ni treba Holug!« mu je Alex odrezavo odgovoril. »Vem, kaj delam, in če nočejo na lep, bodo pa na grd način spoznali, s kom imajo posla!«

	 Holug je pogoltnil slino in negotovo pogledal Gabriela.

	 »Pazi Alex!« mu je Gabriel svareče rekel. »Tukaj naših skrivnosti ni dobro razkazovati!«

	 »A niso rekli, da svojih moči tukaj ne smemo uporabljati?« se je Casper zamišljeno oglasil.

	 »Naj jih ne bi uporabljali Casper,« mu je Holug odgovoril. »Le v stiski, ampak tole bomo šteli med nujne primere!«

	 »Drustan ali nas sploh potrebuješ tukaj za ta sestanek?« se je Gabriel obrnil nanj.

	 Drustan je privzdignil obrvi in nagubal čelo.

	 »Mislim, da bi bilo bolje, če vas ne bi bilo,« je po premisleku rekel. »Takšnega odziva se lahko nadejamo tudi od vseh drugih, ki bodo še prišli.«

	 Gabriel in Casper sta brez besed vstala in se napotila proti izhodu.

	 Alex je še zmeraj napetih mišic strmel v možakarja, ki pa je bil zdaj prav pohlevno videti. Končno je pogled le umaknil z njega, vstal in odšel proti vratom.

	 Maya je Holugu skrivoma pomežiknila in stekla za prijatelji, ki so jo čakali pred vhodom. Pri vratih se je skoraj zaletela v dva moža ... Eden je na očesu imel gusarsko prevezo, drugi pa je bil nekoliko nižje, čokate postave, a oba sta bila videti dokaj premožna. Olikano sta se ji umaknila, in ko je šla mimo, sta vstopila v krčmo.

	 Gabriel je prijatelje popeljal proti trgu. Prečkali so ga in na drugem koncu stopili proti ozki ulici, kjer še niso hodili. Tik preden so vstopili vanjo, so nedaleč stran zagledali možakarja v usnjenem suknjiču in s klobukom, okrašenim z dolgimi peresi, ki je še nekoliko poprej bil v krčmi. Stal je z dvema stražnikoma in jima nekaj razburjeno pripovedoval. Ko je zagledal mlado skupino, je stražnikoma pomenljivo namignil proti Alexu in se za njima skril.

	 Gabriel je pogled nejevoljno obrnil v nebo, zmajal z glavo in hitro vstopil v ozko ulico. Prijatelji so mu brez besed sledili. Ulica je bila tako ozka, da bi se človeka močnejše postave s težavo srečala, a je bila popolnoma prazna.

	 »Hudiča so pa res težavni v tem srednjem veku!« se je Gabriel namrščil, ne da bi prijatelje pogledal.

	 »Kaj hočeš, taki so pač bili,« mu je Alex odgovoril, ko se je pazljivo pomikal skozi ozko ulico, ki ni bila niti tlakovana. »Sploh pa, kaj bi si oni mislili o nas in našem veku, če bi jih zvlekli tja?«

	 Hodili so po shojeni, steptani zemlji, iz katere je tu pa tam štrlel kak kamen. Zdelo se je, da so zašli v povsem neugleden, reven predel mesta.

	 »Bilo bi zelo zanimivo,« se je Maya zasmejala. »Po mojem bi že pri prvem avtomobilu obstali z odprtimi usti, ali pa še bolj pred kakšno veliko LCD televizijo, ko bi mislili, da je notri človek!«

	 Casper se je zahihital. Premišljeval je o tem, kakšni bi srednjeveški prebivalci šele bili videti, če bi si ogledali katerega od zgodovinskih filmov o srednjem veku.

	 Vsak je bil zatopljen v svoje misli, zato niso niti opazili, da so zašli v pravi labirint uličic, med katerimi po videzu skoraj ni bilo razlik ... Visoke, eno nadstropne kamnite hiše so se držale druga druge. Okna so bila majhna in namesto s polkni zastrta s preprostimi lesenimi plohi. Vhodna vrata so bila zbita iz grčastih desk in skoraj na vseh so bili z belo barvo narisani veliki križi. Ampak v vseh ulicah je grozno zaudarjalo!

	 Hodili so z ulice na ulico, ko so naposled prispeli na majhen trg. Ustavili so se, ker je vanje bušnil neznosen smrad. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi hodil okoli, le nekaj ljudi je ob pročelju ene od hiš ležalo na tleh.

	 »Kako lahko ljudje sploh živijo v takem neznosnem smradu?« je Maya nejeverno pripomnila.

	 Alex je majhno skupino, ki je ležala na tleh tik ob hiši, zgrajeni iz nekakšnega sivega kamna, brez ometa, dvomeče opazoval in prevzel ga je občutek, da je podoba tega trga bila nekako mrtvaška. Stopil je nekaj korakov bliže in si ljudi na tleh ogledal.

	 »Saj ne živijo, Maya ... Ti ljudje so mrtvi!« je vzkliknil.

	 Gabriel se je zgrozil in si srajco potegnil čez nos, da ni v polno vdihoval nevzdržnega smradu. Alex, Maya in Casper so ga takoj posnemali in si srajce prav tako potegnili čez nos.

	 »Prekleto!« je Casper zarobantil. »Kam smo sploh zašli?«

	 Gabriel je zamahnil z roko in hotel mu je reči, da sploh ni važno, kam so prišli, ampak da bi bilo dobro, če bi se čim prej vrnili na veliki trg, a mu teh besed ni uspelo izreči, ker je imel le še toliko časa, da si je srajco potegnil z nosu. Že v naslednjem trenutku je izbruhnil in vso vsebino želodca izpraznil na tla.

	 Hitreje je stopil mimo mrtvih teles in na drugi strani malega trga vstopil v ozko ulico.

	 Alex, Maya in Casper so mu sledili. Blodili so po neznani mestni četrti iz mračne ozke ulice v naslednjo mračno ozko ulico.

	 Končno so opazili, da je konec neke ulice, v katero so povsem naključno zajadrali, bil bolj osvetljen.

	 »Pohitimo!« je Gabriel vzkliknil. »Tam je verjetno še en trg ... Upam, da je velik in ne bo tako smrdelo!«

	 Zdaj so po prazni ozki ulici že dobesedno tekli. Gabrielu so se solzile oči in komaj je dihal. Še samo nekaj metrov jih je ločevalo od konca ulice in kot so upali, od bolj odprtega prostora, kjer ne bo tako zaudarjalo in bodo lažje dihali. Še samo dva koraka!

	 Ko je Gabriel, ki je zadrževal sapo, čeprav je tekel na vso moč, prvi pritekel iz ulice, se je takoj za vogalom naslonil na pročelje hiše, ne da bi pogledal, kam so prispeli, ker se je močno trudil, da ne bi spet bruhnilo iz njega. Sklonil se je, se z rokama oprl na kolena in hlastal za zrakom.

	 »Kam smo pa zdaj prišli?« se je Maya začudila, ker niso pritekli na še en trg, ampak na velik odprt predel, ki se je v ozadju širil vse tja do obzidja.

	 Gabriel je glavo končno dvignil in se ozrl naokoli. S pogledom je preletel čez prostrano pokrajino, posejano s številnimi preprostimi grobovi in nekaj grobnicami.

	 Bili so tik pred zanemarjenim pokopališčem, ki je nudilo žalosten pogled. Vsepovsod je rastla visoka trava. Ponekod so plezalke skoraj že povsem prerasle grobove, spet drugje se je zemlja vdrla, tako da so v grobovih zevale velike luknje. Nekateri nagrobni kamni so stali poševno, nekateri so bili prevrnjeni, ali pa jih sploh ni bilo več. A kljub zanemarjenosti pokopališče ni bilo videti opuščeno, ker je bilo vsepovsod videti veliko na novo izkopanih grobov.

	 Gabriel si je pokopališče z zanimanjem ogledoval, tako da je že čisto pozabil na neprijeten vonj, ki se je še zmeraj širil iz ozkih ulic. Vzravnal se je in zabredel v visoko travo med grobove.

	 Alex, Maya in Casper so mu sledili, le da je po pokopališču vsak ubiral svojo pot. Brez besed so hodili po visoki travi in se razgledovali.

	 »Kaj lahko tukaj sploh počnemo?« se je Maya naposled malce nejevoljno oglasila.

	 »Najprej si pokopališče oglejmo,« jim je Gabriel predlagal. »Sploh pa je boljše tukaj kot pa v tistem smradu! Ne vem, kako bomo zdržali, če se bomo morali po isti poti vrniti?« ga je zaskrbelo. »Pojdimo do tiste velike grobnice,« je pokazal na drugi konec pokopališča. »Mislim, da pred njo vidim klopi, pa lahko malo sedemo in se pošteno nadihamo svežega zraka.«

	 Stopili so proti veliki grobnici, ki je že od daleč po videzu izstopala od bornih, neurejenih grobov. Med potjo so si ogledovali nagrobne kamne in se trudili prebirati imena, ker so črke ponekod že močno zbledele in so bile skoraj neprepoznavne, ali pa jih preprosto ni bilo več. Kamniti križi so bili nagnjeni in marsikateri je bil odkrhnjen, nekateri pa so prelomljeni ležali na grobovih.

	 Grobnica, h kateri so se namenili, je bila videti veličastna in že bolj podobna mavzoleju kot grobnici. Vhod vanjo je na tleh prekrivala velika, široka, debela kamnita plošča iz zelenkastega marmorja, ki je na vsakem kotu imela vgrajen velik kovinski obroč. Okoli grobnice so bili postavljeni visoki, iz belega kamna izklesani stebri, ki so podpirali nadstrešek. Namesto nagrobnega kamna je v ozadju grobnice med dvema stebroma bila postavljena marmorna stena, ki je segala od stebra do stebra in od nadstreška pa do tal. Na njej so bila eno pod drugim zapisana imena umrlih in ob vsakem imenu še kratek verz.

	 Pred grobnico so bile postavljene klopi, kamor so posedli. Sedeli so brez besed in globoko vdihovali svež zrak, ker se jim je zdelo, da jih je še vedno prežemal neznosen smrad iz ozkih ulic, ki se jim je zajedel v vsako poro na koži.

	 Prvi se je premaknil Casper. Vstal je, se pretegnil in stopil bližje k plošči z imeni ter jih začel prebirati. Ni jih razumel, ker so imena in verzi bili zapisani v čudnem jeziku, a jih je vseeno prebiral in premišljeval, kaj bi lahko pomenili. Prešlo ga je, da bi jih Gabriel verjetno razumel, ker so bili morda napisani v volčjem jeziku.

	 »Ej stari, pridi sem!« je zaklical.

	 Gabriel in Alex sta hkrati pogledala vanj.

	 Casper je Gabrielu z roko nakazal, naj stopi bliže.

	 »Poglej te napise,« je rekel, ko je Gabriel stal ob njem. »Jezik se mi nekako zdi znan, ampak se mi niti ne sanja, kaj bi ti verzi lahko pomenili. Ti jih boš verjetno razumel, ker je možno, da so napisani v volčjem jeziku.«

	 Gabriel se je zazrl v dno kolone z imeni, kamor je Casper kazal in mu jih začel od spodaj navzgor glasno prebirati, kakor da bi imena in verzi bili napisani v povsem običajnem jeziku.

	 »Cladisy Thom, izžgana do kosti, naj bo prekleta za večno!« je prebral čisto v spodnji vrstici in se pomaknil na naslednje ime, »Leona Dyol, obglavljena in razčetverjena, naj ji smrt prinese gorje!« in potem, »Selma Grogdemor, častilka hudiča, naj ji kosti gorijo v večnem ognju!«

	 Bral mu je imena in prevode verzov eno za drugim.

	 Casper ga je nekaj časa poslušal, a je naposled ugotovil, da mu nobeno ime ni bilo poznano, zato se mu ni več zdelo zanimivo.

	 »Mislim, da so tukaj pokopane nekakšne čarovnice, ker če se prav spomnim, nam je Fryton razlagal, da so jih na tak način usmrtili in jim potem na nagrobne kamne pisali verze,« je končno ugotovil.

	 Pridružil se jima je Alex, ki je prav tako z zanimanjem pogledoval v napise, a je takoj rekel:

	 »Tukaj te moram popraviti Casper, ker čarovnicam niso gradili marmornih grobnic, še manj pa jih polagali k zadnjemu počitku v sveto zemljo. Njihovi grobovi so bili neoznačeni in večinoma so jih pokopavali izven mesta na drugi strani obzidja na tako imenovanih lončarjevih njivah. Tako naj bi njihovim dušam preprečili vstopiti v božje kraljestvo.«

	 »Uboga dekleta!« je Casper vzkliknil in se namrščil. »Sploh pa, kdo bi verjel taki bedariji, da je važno, kje si pokopan, in da prostor določa, ali boš prišel v nebesa ali ne?«

	 Alex se je ravno naslonil na steber grobnice in imena molče opazoval, ko je Gabriel, ki napisov ni več glasno prebiral, nenadoma kriknil. Casper, Alex in Maya, ki je v trenutku bila ob bratu, so začudeno strmeli vanj.

	 Gabriel jim je razburjeno, skoraj kriče prebral zadnji napis, čisto na vrhu kolone z imeni:

	 »Kori de Rose, počivaj v miru!«

	 Za trenutek je zavladala grobna tišina, ker sta Maya in Alex napeto premišljevala, saj jima ime ni ničesar pomenilo, a sta se Gabriel in Casper prestrašeno spogledala in kar planila. Pograbila sta za kovinska obroča na nagrobni plošči in jo začela vleči. Plošča se je komaj opazno premaknila, a je Alex že bil obnju. Prijel je za kovinski obroč in jima pomagal vleči ... Težka plošča je prav počasi drsela in razkrivala vhod v grobnico. Od vrha so vanjo vodile marmorne stopnice in se izgubljale v temi.

	 Gabriel je brez pomisleka vstopil in se naglo spustil po stopnicah, čeprav je vstopal v neznano grobnico. Stopnic ni štel, a jih je bilo veliko. Vstopil je v okrogel prostor, poln kamnitih sarkofagov. Vsi so bili enaki in bili so položeni eden za drugim vzporedno z okroglo steno. Naštel jih je dvanajst. Postavljeni so bili v enakomernih razmikih in stali so natanko na mestih, kjer običajno stojijo številke na urni številčnici.

	 Kmalu sto prispeli še drugi. Stali so v okroglem prostoru in se čudili, ker je bil osvetljen, pa čeprav ni bilo nikjer nobene bakle ali drugega vira svetlobe. Stene so se bleščale, kakor da bi jih osvetljevala skrivna neonska svetloba.

	 »Hitro! Odkrijmo sarkofage!« je Gabriel vzkliknil.

	 Nihče ga ni spraševal, čemu in čeprav je naloga bila težavna in neprijetna, so se je nemudoma lotili. Začeli so pri sarkofagu, ki je stal v primerjavi s številčnico na uri na mestu številke, šest. Kamniti pokrov je zahreščal in kmalu so videli v notranjost, kjer je ležal okostnjak, zavit v povsem snažno turkizno ogrinjalo. Nikjer ni bilo videti nobenega prahu ali umazanije.

	 Pomikali so se od sarkofaga do sarkofaga in odstranjevali kamnite pokrove ... V vseh so ležali okostnjaki v turkiznih ogrinjalih in med njimi ni bilo opaziti nobenih razlik.

	 »Mislim, da tukaj nimamo česa početi ...« se je Gabriel naposled z vzdihom olajšanja oglasil. »Lahko, da gre samo za naključje, da sta imeni enaki. Sploh pa nihče, razen Roberta in naju s Casperjem, ni nikoli vedel, da je naša Rebecca, Kori de Rose. Če kaj vem, okostnjak ne postaneš tako kmalu že po petih mesecih, mar ne?«

	 Alex mu je molče prikimal in samo strmel v žalostne ostanke nekdaj morda pomembnih oseb. Za ime, Kori de Rose je prvič slišal in ni mu bilo jasno, čemu sta ga Gabriel in Casper povezovala z Rebecco?

	 Fantje so sarkofage spet prekrili. Nemo so še nekaj trenutkov zamišljeno gledali vanje.

	 Prvi se je zdrznil Casper in se odpravil proti vrhu. Alex mu je takoj sledil, ker se je v grobnici tesnobno počutil. Za njima se je po stopnicah povzpel še Gabriel.

	 Vsi, še polni vtisov, so stali okoli vhoda v grobnico in že je vsak poprijel za svoj kovinski obroč na nagrobni plošči, da bi grobnico spet zaprli, ko se je Gabriel začel negotovo ozirati naokrog.

	 »Kje pa je Maya?« je strahoma vprašal.

	 »Že prihajam!« je reklo iz teme v grobnici in na stopnicah se je prikazala Maya.

	 K sebi je krčevito stiskala belo palico. Bila je videti čisto običajna lesena, nekoliko daljša pohodna palica, le na vrhu je bila izredno lepo oblikovana. Vrh palice je s svojimi vijugami spominjal na violinski ključ.

	 Fantje so vhod v grobnico s skupnimi močmi spet prekrili s težko marmorno ploščo.

	 Odpravili so se proti velikemu trgu. Preden so vstopili v labirint ozkih ulic, so si obraze povsem zavili v ogrinjala, tako da so jim iz majhnih odprtin gledale le oči, da so lahko videli, kod so hodili. Vodil jih je Alex, ki je hitrih korakov stopal po ozkih ulicah in kmalu so stali sredi majhnega okroglega trga, kjer so ležala trupla.

	 Alex se je ustavil ob mrtvecu, ki je ležal na hrbtu. Po videzu sodeč je bil še precej mlad možakar. Imel je popolnoma belo kožo, prekrito s temnimi lisami in velikimi gnojnimi bulami. Videti je bilo, da je umrl v groznih bolečinah. Njegove zamegljene, široko odprte oči so prazno strmele v nebo.

	 Alex si je truplo nekaj trenutkov pretreseno ogledoval. Zdrznil se je in obrnil proti prijateljem, ki so ga nekoliko odmaknjeni čakali.

	 »Kuga!« je zgroženo vzkliknil. »Takšna je bila črna smrt! Čim prej se poberimo proč! Ne dotikajte se ničesar, ker je kuga grozno nalezljiva bolezen in ne snemajte si ogrinjal z obraza, ker se lahko tudi z vdihovanjem okužite!«

	 Takoj je stopil v eno od ozkih ulic, ker se je kot izkušen lovec dobro spoznal na orientacijo. Najhitreje kar se je dalo, so oprezno hodili mimo praznih hiš, v katerih je verjetno včasih kar vrvelo ljudi, a zdaj, kot je bilo videti, že nekaj časa v njih ni bilo več žive duše.

	 Tekli so po ulicah, dokler naposled niso stali na največjem trgu v središču mesta. Zadihano so se ustavili in si ogrinjala potegnili z obrazov. Nekaj trenutkov so še nemo stali ob izhodu iz ozke ulice, ker so se prav vsi zavedali, kako blizu so bili grozoti, ki je takrat zdesetkala prebivalstvo Sveta.

	 Ko so se nekoliko umirili, so stopili čez trg, kjer je kot običajno kar vrvelo meščanov, ki niso prav z ničimer kazali, da bi se zavedali, da je nedaleč od njih kosila smrt.

	 »Gremo v krčmo ali v svojo sobo?« se je Maya, ki se je opirala na belo palico, oglasila.

	 »V sobo!« se je Gabriel takoj odločil.

	 Ko so stali v sobi v trdnjavi, se je Alex takoj brez sramu slekel in oblačila vrgel v ogenj. Iz enega od omotov na policah nad kaminom je potegnil sveža oblačila in zdirjal na hodnik h kamnitemu koritu z vodo.

	 Povzpel se je vanj in se potopil v vodo, čeprav je bila ledeno mrzla. Mrzlično si je drgnil kožo in se spet in spet polival. Nekako kar ni mogel nehati. Očitno je bilo, da je nevarnosti črne smrti od vseh mladih še najbolje poznal.





HOLUGOVA IZPOVED


	 Četverica mladih je takoj po vrnitvi s pokopališča zažgala vsa oblačila, ki so jih nosili, ko so se potikali po mračnih ozkih ulicah neznane četrti Wixendryja in se skrbno umila.

	 Sveže preoblečeni so zamorjeno sedeli, kar na tleh pred kaminom in brez besed strmeli predse, ker so jih razpadajoča trupla na majhnem trgu in neznosen smrad v vsej četrti močno pretresli. Čeprav se je dan že prevesil v zgodnje popoldne, se Drustan in Holug še zmeraj nista vrnila iz mesta.

	 Nenadoma so iz zunanjosti zaslišali glasbo. V trenutku so vsi štirje bili na nogah in se željno pognali na hodnik, iz katerega je mračno stopnišče vodilo na dvorišče pred trdnjavo. A tokrat so stopili mimo stopnišča nekoliko naprej po hodniku do majhnega kamnitega balkona, s katerega se je dalo videti na grajsko dvorišče, kjer so stali trije glasbeniki in igrali njim neznano glasbo. Mirno vzdušje jesenskega popoldneva so polnili zvoki brenkala, bobna in piščali. Glasba je bila nenavadna, a prijetna za uho.

	 Mladi iz prihodnosti so sloneli na kamniti ograji balkona in očarano poslušali srednjeveško glasbo.

	 Gabriel je pobrskal po žepu, in ko so glasbila utihnila, je nekaj vrgel na dvorišče, tik pred majhno skupino glasbenikov.

	 Najnižji med trojico se je sklonil in pobral, kar jim je vrgel. Široko odprtih oči se je zazijal v svojo dlan, iztegnil roko in stvar pokazal še drugima dvema glasbenikoma. Vsi trije so se proti balkonu globoko priklonili.

	 »Kaj si jim pa dal?« je Casper bil radoveden.

	 »Nič posebnega,« je Gabriel zamahnil z roko. »En kovanec. Drustan mi jih je včeraj nekaj dal pa sem enega shranil v žep.«

	 Glasbeniki so se še kar priklanjali proti balkonu, zato ga je Alex z nasmeškom vprašal:

	 »Pa ti je Drustan povedal, koliko je kovanec vreden?«

	 Gabriel je odkimal in skomignil z rameni.

	 Alex se je še kar zamišljeno smehljal.

	 »Kaj, če si jim poklonil celomesečni zaslužek?« je vprašal.

	 »Ne vem in mi ni mar, ker mi je Drustan dal več takšnih kovancev, le da sem druge skril v luknjo k mečem pod desko,« mu je Gabriel ležerno odgovoril. »Sicer pa jih lahko vprašamo,« je dodal in izginil z balkona.

	 Maya, Alex in Casper so se po strmih stopnicah pognali za njim na dvorišče. Ko so jih glasbeniki zagledali, so se spet priklonili proti Gabrielu, ki je samo zamahnil z roko in jih vprašal:

	 »Čemu se toliko priklanjate, saj je bil en sam kovanec? Sploh pa, koliko je vreden?«

	 Trojica glasbenikov je osupnila, ker se jim je zdelo, da se je Gabriel, ko jih je spraševal o vrednosti, z njimi norčeval, saj bi še vsak otrok vedel, da je bleščeč kovanec bil veliko vreden.

	 »Gospod s tem zakladom lahko precej časa brezskrbno živite,« mu je tisti, ki je v roki držal lutnjo, le pojasnil in se mu spet globoko priklonil. »En sam sperc je vreden petindvajset korsov!«

	 Gabriel se je samo nasmehnil, ker mu možakarjeva razlaga ni, kaj dosti razjasnila.

	 Glasbena trojica se mu je nenehno priklanjala in se v strahu, da bi si Gabriel premislil, začela zadenjsko pomikati proti ozki ulici.

	 »Stari, upaj, da nisi zapravil Drustanovega življenjskega prihranka!« je Casper pripomnil.

	 Gabriel se je samo nasmehnil in že se je hotel obrniti proti vratom, a mu je pogled obstal na Mayi, ki je kot okamnela poželjivo gledala v lutnjo v možakarjevih rokah.

	 V trenutku je dvignil roko in za glasbeniki zaklical:

	 »Hej gospodje, samo trenutek!«

	 Glasbeniki so obstali kot vkopani, ker so mislili, da si je Gabriel resnično premislil in bo kovanec zahteval nazaj.

	 Gabriel je stopil k njim in po kratkem posvetu z njimi se je z nasmehom obrnil in zaklical:

	 »Daj Maya, zaigraj kakšno našo, če ti se toži po glasbi!«

	 Maya je v trenutku bila ob Gabrielu in glasbenikih. Zgrabila je lutnjo in že je preizkušala zven šestih dvojnih strun. Nekajkrat je na ukrivljenem delu vrata lutnje obrnila lesene vijačne zatiče, dokler ni instrument zvenel tako, kakor je želela. Zaprla je oči in kmalu je iz lutnje izvabila zvoke melodije, popolnoma neznane trem glasbenikom, ki so samo z odprtimi usti strmeli vanjo ... Igrala je skladbo mlajšo od glasbenikov za več kakor sedemsto let in se predajala užitku igranja.

	 Nenadoma je zaslišala dober ritem spremljave na bobnu. Odprla je oči in začudeno pogledala v glasbenika z bobnom, a je boben bil pri Alexu, ki je s palicama v ritmu rocka udarjal po njem. Glasba je sicer brez spremljave nizkih tonov bas kitare bila nenavadno slišati, a trem glasbenikom očitno ni v njej ničesar manjkalo, ker so stopili ob stran in zamaknjeno strmeli v Mayo in Alexa.

	 Za ta čas nenavadna glasba je kmalu privabila množico ljudi, ki so se začeli zbirati okoli njiju. Še Casper in Gabriel sta navdušeno strmela v Alexa, ki ni zgrešil niti enega samega tona. Glasbenik s piščaljo se je občasno vmešal z igranjem in jima poskušal kar tako po posluhu slediti.

	 Ko sta Maya in Alex po dobri uri končala z nastopom, je zadonel aplavz navdušene množice in prednju so padali majhni kovanci.

	 Alex se je množici hvaležno priklonil in boben vrnil glasbeniku, ki si je instrument ogledoval, kakor da bi ga prvič videl. Pobral je kup kovancev, ki jim ni poznal vrednosti ter jih lastniku bobna stresel v dlani, ki je nejeverno, samo presenečeno, široko razprl oči, ker taka dobrosrčnost v tem veku ni bila običajna.

	 Četverica mladih se je vrnila v svojo sobo. Gabriel se je prešerno zasmejal in dejal:

	 »Bo že res, da je bog osmi dan ustvaril rock! Ampak bojim se Maya, da sta z Alexom s svojim nastopom v tem veku povzročila glasbeno zmedo! Sicer pa bomo tako videli v knjigah, če se bomo, kdaj vrnili nazaj v svoj čas.«

	 Alex in Gabriel sta lenobno sedela za mizo, Maya in Casper pa v objemu na postelji, ko so se vrata sunkovito odprla in sta Holug in Drustan vstopila v sobo. Mrko sta gledala predse in se brez besed kakor dogovorjena sesedla na kožuhe pred kaminom.

	 Gabriel se je vprašujoče zazrl vanju in takoj je vedel, da se je moralo nekaj slabega zgoditi.

	 Drustan jih je mrko pogledal in jih nič kaj prijazno vprašal:

	 »Kod ste se pa vi potikali?«

	 »Pokopališče smo si ogledali,« mu je Gabriel ležerno odgovoril.

	 »Kaj!« je Drustan planil. »V mestno četrt, Windor ste rinili? A ste čisto znoreli? Tam kosi črna smrt!«

	 »Smo opazili,« mu je Gabriel povsem mirno odgovoril. »Vendar ne skrbi, ker ko smo se vrnili, smo vsa oblačila zažgali in se dobro umili.«

	 Drustan mu ni ničesar odgovoril, samo čemerno je strmel predse.

	 Naposled se je Casper opogumil in ga vprašal:

	 »Kako se vam je uspelo dogovoriti?«

	 »Težko se je z njimi pogajati!« mu je Drustan mrko odgovoril. »Za svojo pomoč zelo veliko zahtevajo ... Če premagamo kraljičino vojsko, hočejo grad zase!«

	 Gabriel in drugi so se spogledali. Zavladala je tišina.

	 »In kaj lahko s tem izgubimo?« ga je Gabriel naposled vprašal.

	 »Vi morda nič,« mu je Drustan odrezavo odgovoril, »vendar pa, kolikor poznam te može, se močno bojim, da bi mi samo zamenjali enega tirana za tri druge!«

	 Četverica mladih mu je prikimala, ker so končno dojeli česa se je Drustan bal ... Še ene vladavine pohlepnih in častihlepnih ljudi!

	 Sedeli so molče, vsak globoko zatopljen v svoje misli, a je Gabriel nenadoma vstal, se postavil pred Drustana in mu z glasom, polnim upanja, rekel:

	 »Drustan morda pa ne bo tako.«

	 Drustan ga je pogledal in z njegovega obraza je za trenutek izginila zaskrbljenost, a se je prav kmalu spet namrščil in vprašal:

	 »Kako pa bi lahko bilo drugače?«

	 »Čeprav smo že nekaj časa zavezniki in dobri prijatelji, marsičesa še ne veš,« mu je Gabriel rekel in razburjeno naredil nekaj korakov sem ter tja. »Zato predlagam, da njihovo sodelovanje sprejmeš. In konec koncev naj kar opustošijo grad, kajti verjemi mi, da v času, iz katerega smo prišli, o gradu ni niti sledu več!«

	 Drustan je za trenutek začudeno odprl oči in komaj opazno pokimal.

	 »Morda našega gradu ni, ampak kje pa piše, da je to isti grad?« se je Alex z dvomom v glasu vmešal v pogovor. »Si prepričan, da bo v prihodnosti vas, v kateri smo prebili skoraj pet mesecev, Nickov dol? Prav ničesar takega ni v Kraljevi vasi, kar bi nam to zagotovo potrdilo!«

	 Gabriel se je namrščil, ker je njegov izvrstni načrt splaval po vodi.

	 »Prav imaš,« mu je oklevajoče priznal. »Ampak kljub temu morda lahko s svojimi močmi vplivamo na njihovo odločitev, natanko tako, kakor si to storil danes ti, Alex.«

	 Alex mu je prikimal, a še preden mu je lahko, karkoli odgovoril, je Holug bliskovito poskočil in zgroženo vzkliknil:

	 »Ne!«

	 Alex in Gabriel sta Holuga, ki je razburjeno stal na sredini sobe, presenečeno pogledala. Alex si je z roko zamišljeno šel skozi lase in ga začudeno vprašal:

	 »Zakaj pa ne Holug? Ne razumem in ne vem, čemu smo si moči pridobili, če jih ne smemo uporabljati?«

	 Holug je samo globoko zavzdihnil in ustnici trdno stisnil. Priprl je oči, roki sklenil ob pasu in se začel na petah in prstih zibati na mestu, kakor da bi zbiral pogum ali besede, s katerimi bi prijateljem sporočil resnico, o kateri še niso ničesar vedeli. Ko se je že nekajkrat zazibal in ni nič kazalo, da bo prenehal in kaj rekel, jih je z dvorišča zmotil moški glas.

	 »Drustan!« je nekdo zatulil.

	 Drustan se je nemudoma odpravil na hodnik na majhen kamniti balkon, na katerem je četverica mladih še pred dobro uro poslušala glasbo. Na dvorišču je stal Urlok, ki mu je divje mahal, naj pride dol.

	 Drustan se je v trenutku podal po stopnicah na dvorišče.

	 Holug je zdaj, ko Drustana ni bilo več v sobi, kar oživel ... Hitro je pogledal po hodniku levo in desno in težka lesena vrata sobe zaprl. Stopil je k četverici mladih in vsakega posebej pomenljivo pogledal, potem pa se je s pogledom ustavil na Gabrielu in jim začel zaupljivo, napeto govoriti:

	 »Nikar ne uporabljajte moči, ker nismo dovolj močni, da bi se soočili z eno in edino težavo, ki nam preti! Ne nasprotujmo ji, dokler ne bomo pripravljeni in četudi smo v mečevanju izvrstno izurjeni, se naša težavica ne bo ukvarjala s klasičnim bojevanjem, temveč bo posegla po moči, o kateri vi nič ne veste! Pomislite na svoje najtemnejše strahove in jih pomnožite s številom prebivalcev tega mesta, pa boste približno vedeli, kako močna je! Zato nikar ne računajte na svoje moči, ker bo ona vsako vaše mistično dejanje tako dobro zaznala, kakor vi občutite toploto tik ob kaminu!«

	 Mladi so se spogledali, ker ni nihče razumel, o čem ali kom je Holug sploh govoril.

	 »Ne razumem najbolje, o kom govoriš, lahko pa se zaneseš, da bomo tvojim navodilom sledili,« se je Alex prvi odzval. »A imamo posla z močnejšo silo, kakor je bila Lavina?«

	 Holug je prikimal in pogoltnil slino.

	 »Z veliko močnejšo!« je vzkliknil in si pobrisal potno čelo. »Naša gospodarica, Lava sila normalno razmišlja, čuti in opravlja delo, ampak se njena miselnost in moč ne ujemata z miselnostjo in močjo njene predhodnice, zato vas prosim, nikar po nepotrebnem ne uporabljajte moči, še najmanj pa v boju, ko bi lahko kdo umrl! Takrat prijatelji, bi bilo konec z nami, pa čeprav bi imeli zbrano vso vojsko tega planeta!«

	 Gabriel je s precej resnim obrazom strmel vanj. Naposled je vprašal, kar mu je že nekaj časa tičalo v mislih:

	 »Pa obstaja sila ali moč, s katero sovražnika lahko porazimo?«

	 Holug, ki je zdaj nervozno korakal po sobi gor in dol, je obstal na mestu in mu šele po premisleku samo prikimal.

	 »No?« je Gabriel bil nepotrpežljiv.

	 Holug je nekajkrat pogoltnil slino.

	 »Gospod ne vem,« mu je končno odgovoril. »Kakor sem vam že povedal v Kraljevi vasi pred odhodom v Wixendry, je vse odvisno od vas, ker moja prisotnost ne sme imeti prav nobenega vpliva na to, kako boste nalogo izpeljali. Tukaj sem že desetič!«

	 Gabriel je osuplo zajel sapo, potem pa je stresel z glavo in se jezno zastrmel v Holuga. Naredil je nekaj krogov okoli njega. Jezo v njem je bilo prav občutiti, zato so se Alex, Maya in Casper povsem odmaknili.

	 Gabriel je še zmeraj krožil okoli Holuga in videti je bilo, da je z vsakim krogom tudi njegova jeza bolj rastla. Nenadoma se je ustavil, pogled zapičil vanj in ga besno vprašal:

	 »Kako desetič? Nikar mi zdaj ne reci, da smo na preizkušnji in da je Lava izkoristila mojo ljubezen, da me je spravila nekam daleč v srednji vek, kjer so ljudje tako butasti, da je joj!«

	 Holug je stal pred Gabrielom kot kup nesreče. Samo pogoltnil je slino in mu prikimal.

	 Gabriel je glasno, renče zaklel in njegove oči so v trenutku popolnoma potemnele. S stisnjenimi zobmi je besno strmel v Holuga in stiskal pesti. Začel je še bolj divje krožiti okoli njega in renčati kakor razjarjen pes.

	 Holug je nepremično stal v sredini sobe in glavo potegnil med ramena, kot bi pričakoval, da ga bo Gabriel vsakega trenutka napadel, a ni bilo videti, da bi se sploh imel namen braniti.

	 »In kdaj si nam to nameraval povedati?« je Gabriel z ostrim tonom nadaljeval, ko se je spet ustavil pred njim. »A šele takrat, ko bi zabredli v težave ali jih morda že rešili?« je zatulil in ko mu je Holug odkimal, ga je s priprtimi očmi pikro vprašal, »kaj pa tvoja obljuba, da me boš naučil veščin podzemnega sveta, kakor je tudi bilo dogovorjeno pred odhodom v srednji vek?«

	 Holug mu je brez zadržkov, kot da bi bil na zaslišanju, odgovoril:

	 »Ne gospod, nimam te izbire. Ne vem in se mi niti ne sanja, kako se bo ta težava rešila. Vsak, ki jo je do zdaj reševal, je izbral svojo pot in vsak se je lotil je na svoj način. Vsekakor pa te moram naučiti veščin, vendar pa do zdaj še ni bilo prave priložnosti.«

	 Gabriel je spet prav divje hodil okoli Holuga. Ko se je nenadoma ustavil, ga je s povsem črnimi očmi in stisnjenimi pestmi vprašal:

	 »In ti bi se meni nič tebi nič, ko bi nas vse na bolj ali manj krut način pobralo, pač vrnil k Lavi in enostavno bi spet iskali novo žrtev, ki bi podlegla njeni lepoti, kajne?«

	 Holug mu je odkimal in padel na kolena. Povesil je glavo in popolnoma obmiroval, kar Gabriela, ki je še zmeraj dihal kakor razjarjen bik in v jezi stiskal pesti, ni prav nič pomirilo. Holug je klečal in s sklonjeno glavo strmel v tla, kakor da bi pričakoval, da bo Gabriel iz nožnice potegnil meč in ga obglavil, a je Gabriel samo razkačeno strmel vanj.

	 »No!« je tako glasno zatulil, da sta Alex in Casper stopila še korak nazaj.

	 Holug se zaradi njegovega tuljenja ni niti zdrznil, samo nepremično je še vedno strmel v tla.

	 »Gospod nesmrten sem,« mu je naposled s še vedno sklonjeno glavo tiho odgovoril. »Vsako potovanje v te čase in kraje zame pomeni le eno ... Da v svetu živih znova in znova doživljam sedemsto let prekletstva in sem priča pobojem, mučenjem, lakoti, agresiji, hinavščini in vsem oblikam tiranije, kakršno poznate samo na Zemlji. In vsakič, ko izbranec umre, čakam in čakam naslednjih sedemsto let, dokler naša vladarica Lava ne izbere novega izbranca. Zame je to kazen, ker kot sem vam že povedal, sem še v času, o katerem skoraj ničesar ne veste, svoji družini storil krivico.«

	 Gabriela je šele njegova pripoved o izbrancih pošteno razkačila. Divje je zarenčal in ga v silni jezi, ko se mu je po že nekoliko koničastih podočnikih pocedila slina, vprašal:

	 »In gospodična, Lava, pač nima sreče pri izbiri svojega ljubljenca, mar ne?«

	 Ta stavek je bil izrečen s tolikšno jezo, da bi se jo dalo rezati s škarjami, če bi jih imeli pri roki.

	 Holug je še zmeraj klečal in sklanjal glavo.

	 »Ne, gospod,« mu je odgovoril in odkimal. »Kraljica, Lava, ne pozna ljubezni ... Ne more se zaljubiti! Ampak v trenutku, ko je spoznala vas, se je zgodil čudež. Prav vsi Profugusi smo začutili, da se je v mrtvi duši, ki gospodari nad vesoljem, rodila ljubezen. Vi ste naš zadnji up! Nihče pred vami ni imel tolikšnih privilegijev, kakršne imate vi. Vsi so bili navadni ljudje in imeli so navadne sposobnosti in večina je srednjeveški krutosti najkasneje v petih dneh podlegla. Veliko izbrancev so obglavili, še več so jih mučili in največ jih je storilo samomor. A vi, gospod, ste drugačni! Ne razmišljate sebi v korist, temveč človeštva. Morda je to zame samo še ena pustolovščina, v kateri bom bedel in tolažil usmrčene in mučene, ampak nobeden od izbrancev še ni nikoli bil tako blizu rešitvi in tako močan. Zato, gospod, dovolite mi, da s srcem in dušo prisežem pred vami, moj kralj!«

	 Gabriel ga je še vedno gledal z jezo, a se je v njegovem srcu nekaj zganilo. Pokleknil je in ga objel.

	 Holug mu je ves osupel in v silnem strahu objem vrnil.

	 Gabriel je čutil in vedel je, da je spoznal Holugovo stisko. Zdaj je vedel, čemu se ni veliko smejal. Začutil je njegov strah pred usodo, pa čeprav se Holug v tem veku ni nikdar sam srečeval s krutostjo, lakoto, žejo, revščino in pomanjkanjem.

	 Tesno ga je stisnil v objem ter mu s čisto mirnim glasom rekel:

	 »Holug prijatelj, dokler sem živ, se zanesi name, na nas vse. Tukaj smo samo zato, da rešimo Lavo, pa čeprav še niti ne vem, kako?«

	 Holug je v njegovem objemu ves otrpnil in strahoma pogledoval po sobi, kot ne bi vedel, kaj bi mu odgovoril.

	 Tudi Alex, Maya in Casper so že klečali ob njem in ga sočutno objemali. V Mayinih očeh so se lesketale solze, ker je v Holugovi duši občutila žalost.

	 Gabriel je vstal, Holugu ponudil roko in mu pomagal na noge. Holug je bil videti še ves pretresen in verjetno je še zmeraj zbiral pogum.

	 »Stari ne skrbi, saj gre tudi za nas!« je Casper vzkliknil in ga prijateljsko potrepljal po rami. »Ne verjamem, da se bo naš Alex dal kar tako usmrtiti, pa tudi za Gabriela bi stavil vse njegovo premoženje, skrito pod razmajano desko ob mečih, da ne bo veliko živečih pustil za seboj!«

	 Holug se je končno le nasmehnil.

	 »Pa tudi zame velja, da bom življenje izkoristil, zdaj v srednjem veku kakor tudi v prihodnosti,« je Casper svoje misli razpredal dalje, »ker takšne babe ne najdeš nikjer več, pa lahko potuješ od nastanka Zemlje pa vse tja do njenega uničenja ...«

	 Casperju spodbudnih besed, ki jih je namenil Holugu, še ni uspelo niti povedati do konca, ko je že prejel dobro odmerjeno brco v zadnjico. Svojih misli ni mogel več razpredati dalje, ker je osuplo poskakoval okrog in okrog po sobi ter si masiral boleči predel.

	 »Babo?« je Maya vzrojila. »Ti bom dala babo! Bi jo res rad spoznal? Takoj ti eno, ki sem jo videla na trgu, pripeljem, pa jo imej!« ga je grozovito nadrla.

	 Casper se je ugriznil v ustnico, ker se je spomnil, da je enako napako že naredil pri Rebecci, vendar je njena brca bila v primerjavi z Mayino prav milostna.

	 Gabriel se je zamišljeno nasmihal, ker so tudi njegove misli odpotovale daleč v prihodnost, v čas, ko je Casperjev jezik tudi takrat bil hitrejši od njegove pameti in je moral svojo nepremišljenost plačati s pošteno Rebeccino brco.

	 A že v naslednjem trenutku je pograbil svojo povrhnjo suknjo, pogledal Holuga in Alexa in jima rekel:

	 »Če sta za, se sami lotimo reševanja težave. Nujno moram govoriti s temi možmi Holug, s katerimi sta z Drustanom danes govorila! A veš, kje jih najdem?«

	 Holug mu je samo prikimal. Pograbil je suknjo in se podal za Gabrielom, ki se je že spuščal po stopnišču, Alex pa za njima.

	 Casper je še masiral svojo zadnjico, a je pogledal k Mayi in jo iz varne razdalje vprašal:

	 »A greva tudi midva?«

	 Maya se je pretegnila in zazehala.

	 »Veš kaj, le pojdi z njimi,« mu je povsem mirno rekla. »Rada bi se nekoliko odpočila. Sinoči sem slabo spala.«

	 Casper si ni bil na jasnem, ali je Maya resno mislila, a ko mu je poklonila topel poljub, je vedel, da je na jezo in zamero že pozabila. Hitro je pograbil suknjo in se podal za prijatelji.

	 Maya je ostala povsem sama. Zlezla je v posteljo, zaprla oči in zaspala, čeprav Sonce še niti zašlo ni.



	* * *



	 Ko se je Maya prebudila, je okoli nje bila črna tema. Globoko je zavzdihnila in sedla. Zmrazilo jo je in začutila je mravljince na koži, ker v kaminu ni bilo zakurjeno. Pozorno je prisluhnila, ali bo slišala globoko dihanje spečih prijateljev, ki bi moralo prihajati s tal izpred kamina, a ni ničesar slišala. Zazrla se je skozi okno, kjer se je od daleč na nebu opazil medel Lunin sijaj.

	 Vstala je, previdno, da ne bi koga pohodila, stopila proti vratom in jih tiho odprla. Hodnik je medlo osvetljevala ena sama bakla, zataknjena v nosilec nad koritom z vodo. Pogledala je po hodniku, in ker ni nikogar od prijateljev opazila, se je spustila na dvorišče, ki je tudi bilo prazno.

	 Ob vhodnih vratih je na podboju gorela bakla. Čeprav je eno že včeraj odnesla, je bila v nosilcu zataknjena nova. Vzela jo je, se povzpela do vrat njihove sobe in jih tiho odprla. Presenečeno je ugotovila, da je soba res bila prazna in je bila čisto sama. Ni imela ure, zato je lahko le sklepala, da je bilo že pozno. Kot je bilo videti, je popoldan prespala, verjetno pa tudi dobršen del večera.

	 Z baklo v roki se je spustila po stopnicah proti izhodu. Na dvorišču še vedno ni bilo nikogar. Še iz smeri mesta skoraj ni bilo slišati nobenega glasu, kar je pričalo o pozni uri. Negotovo je stala sredi grajskega dvorišča in ni vedela, kaj bi naredila. Opazila je, da je v staji skozi priprta majhna vrata kamrice, kjer se je Urlok največkrat zadrževal, odsevala medla svetloba. Odločila se je, da ga bo povprašala, ali bi morda on vedel, kje so se njeni ljudje zadržali.

	 Stopila je tja in vrata odrinila, vendar pa v kamri ni bilo nikogar. Na mizi je zagledala prižgano majhno leščerbo in se hipoma odločila, da jo bo vzela.

	 Baklo je vrnila na nosilec ob vhodu. Za trenutek je obstala in premišljevala, kje bi prijatelje lahko iskala, ampak ker še ni pozabila groznega pripetljaja, ko so jo hoteli ugrabiti, v mesto ni hotela sama.

	 Stopila je po ozki ulici. Na koncu je na križišču še za trenutek oklevala, potem pa se je namesto proti trgu obrnila proti velikim vratom v obzidju. Nekaj ljudi je šlo mimo nje, a je nihče niti pogledal ni. Ob mestnih vratih je preverila, ali jo je, kdo opazoval in takoj ko se je prepričala, da je bila varna, je smuknila na desno. Hodila je po visoki travi tik ob obzidju vse do ozkih vrat pri krčmi v stražnem stolpu, kjer se je obrnila, šla čez travnik in se podala v gozd.

	 Tokrat je brez težav hodila, ker je v roki držala leščerbo. Njena medla svetloba je toliko razsvetljevala okolico, da ni padla čez, kakšno korenino ali podrto deblo.

	 Hodila je po gozdu in že je mislila, da je zašla, a je na tleh zagledala baklo, ki jo je prejšnje noči odvrgla in zasipala z zemljo. Pobrala jo je in stopila naprej. Ves čas je negotovo preverjala, ali je bila na pravi poti, ker tokrat ni bilo videti zelenkaste svetlobe, ki bi ji kazala smer.

	 Stopala je po stezi in naletela na stopinje v vlažni, mehki gozdni prsti. Previdno se je ozrla naokrog, vendar pa ni nikogar opazila. Ugotovila je, da so se stopinje popolnoma prilegale njenemu stopalu, zato je sklepala, da jih je včeraj naredila ona. Sledila je sledem na gozdnih tleh in prispela do drevesa, od koder je včeraj opazovala kotel, okoli katerega so plesale neznane postave v turkiznih ogrinjalih. Tokrat pod kotlom ni bilo ognja in nikogar ni bilo v njegovi bližini.

	 Poiskala je palici ob drevesu, s katerima je včeraj označila z gosto travo obraslo luknjo, v katero je padla, razmaknila travo in previdno zlezla vanjo. Oprijemala se je dolgih drevesnih korenin, da ni tako kot včeraj trdo priletela na tla.

	 Z leščerbo v roki si je zdaj lahko ogledala ozek rov in skriven prehod, zarasel s koreninami. Splazila se je skoznje v okroglo dvorano s popolnoma belimi stenami, kjer so se še vedno videli znaki, ki jih je včeraj narisala z vlažno zemljo. Ponekod se je zemlja že posušila in odpadla s stene. Prepričana je bila, da samo še kak dan ali dva, pa se znaki verjetno ne bi več videli.

	 Nečesa se je spomnila ... Baklo je zapičila v tla, jo prižgala in leščerbo ugasnila. S posodice z oljem je odvila majhen pokrov, prst pomočila v olje in z njim potegnila po črtah znaka. Blatna sled je potemnela, vendar so pod znakom po steni polzele kapljice olja, ki so pokvarile njegovo jasno podobo in videz snežno bele stene. Pobrisala jih je kar s prsti in prste v dlani, zato je roke imela čisto mastne.

	 Pohitela je do vhoda v jamo, z roba luknje odtrgala šop trave in si z njo pobrisala dlani, a je presenečeno opazila, da ji je trava na koži pustila črno sled. Strmela je v svoje dlani in na ustnicah se ji je razširil nasmešek.

	 Natrgala je nekaj velikih šopov trave in jih odnesla v skrito dvorano. Šop trave je zvila v nekakšen čopič, ga pomočila v olje in z njim podrsala po znaku ... Rjava sled posušene zemlje na steni je povsem potemnela, odvečne kapljice olja pa so ostale na šopu trave. Zadovoljno je opazovala svojo mojstrovino in prepričana je bila, da se zdaj znak ne bo izbrisal, zato je s čopičem iz trave in oljem porisala še ostalih dvanajst znakov.

	 Stala je in zamaknjeno občudovala znake, ki so zdaj dajali videz slike in ne tako kot prej, ko se je zdelo, da je nekdo zid samo umazal z zemljo.

	 Prižgala je leščerbo, ugasnila baklo in se spet splazila skozi prehod zarastel s koreninami v ozek rov in skozi luknjo ven. Leščerbo je skrila pod grmičevje, a se je ustrašila, da bi se veje vžgale, zato jih je skrbno razmaknila.

	 Ulegla se je in potuhnila za drevesom, kajti pod kotlom je spet visoko plapolal ogenj. Tokrat je okoli njega stalo samo enajst podob v turkiznih ogrinjalih, prav takšnih, kakršna je tega dne že videla v grobnici na okostnjakih na pokopališču v kužnem Windorju.

	 Iz kroga je izstopila podoba s palico v rokah in hodila okoli drugih podob, ki so mirno stale. Počasnih korakov je drsela od ene do druge in ko se je vrnila na prazno mesto, je vzkliknila:

	 »Sestre Luna vzhaja in kmalu bomo imele moč! Prišel bo dan, ko bomo imele vse elemente pod nadzorom!«

	 Takoj, ko je voditeljica utihnila, so žene začele plesati okoli kotla. Šele pri petem krogu so se ustavile na istih mestih, kakor so poprej stale. Voditeljica je s palico v roki ponovno začela krožiti okoli žena. Brez besed je naredila krog, vendar pa tokrat v drugo smer ter se ponovno postavila na prazno mesto v krogu. Razširila je roki, ju dvignila visoko v zrak in vzkliknila:

	 »Agrom!«

	 Bilo je slišati, kakor da bi zagrmelo in tik nad kotlom se je izrisal nov znak. Maya ga je spet narisala v prah na tleh. Voditeljica je roki spustila in spregovorila:

	 »Zemlja sestre, zemlja nam daje moč! Gea skrbi za naše razsvetljenje. Hvalimo jo!«

	 Vseh enajst žena je glasno vzkliknilo:

	 »Gea!«

	 Zaplesale so na mestu. Neenakomerno so vile roke, vsako v svojo smer, medtem ko so s telesi izvajale popolnoma od rok neodvisne gibe.

	 »Sestre,« se je voditeljica spet oglasila, »vsi čari zemlje nam dajejo materialne dobrine in zadržujejo elemente narave v naši kontroli!«

	 Maya je za njo v mislih ponavljala izraze. Kar se je dalo tiho, se je splazila do grmovja, vzela skrito leščerbo, se skozi luknjo spustila v rov in skozi ozek prehod v okroglo kamro. Prižgala je baklo in že je risala nov znak.

	 Skoraj štiri ure je opazovala žene, ki so plesale ob kotlu in sledila vsakemu novemu prikazu znakov.

	 Po dvanajstem znaku elementa zemlje so ženske enostavno popadale po tleh. Brez besed so popolnoma nepomično ležale, pa čeprav jih je, kar nekaj ležalo tako blizu ognja, da so se ga skoraj dotikale.

	 Maya se je hitro vrnila v majhno dvorano. Na beli steni je imela narisanih že enajst novih znakov in dodala jim je še zadnjega, dvanajstega.

	 Vrnila se je na površje. Bila je popolna tema in ob kotlu ni bilo nikogar več. Približala se je ognjišču, v katerem o ognju ni bilo več niti sledu. V pepelu ni tlela niti ena sama iskrica, pa čeprav je ogenj morda samo pred petimi minutami pod kotlom še visoko plapolal.

	 Stopila je na mesto, kjer je prej stala voditeljica. V Lunini svetlobi je v shojeni zemlji okoli kotla videla stopinje neznanih žena. Strmela je v kotel, ki je bil prazen.

	 Nenadoma ji je celo telo prevzel nenavaden občutek. Počutila se je, kakor da bi tisočere roke grabile po njej. Začutila je silno energijo.

	 Zagledala je ob drevo prislonjeno palico, s katero je voditeljica prej ustvarjala bleščeče znake v zraku. Nekaj jo je gnalo, da je roko iztegnila in v trenutku, ko je palico držala, je po telesu začutila tisočere pekoče ureznine. Vsa prestrašena jo je želela izpustiti, a je ni mogla.

	 Dvignila je pogled in z žarečimi očmi zrla proti kotlu. Njeni dolgi lasje, ki jih je še tik pred tem imela lepo počesane in spete v čop, so se privzdignili in skuštrano štrleli v zrak. Bila je videti, kakor da se že nekaj let ne bi počesala. Začudeno je opazila, da je bila bosa, pa čeprav je poprej bila obuta.

	 Pokončne drže je s palico v roki naredila en krog okoli kotla in še drugega, a bila je sama.

	 Na dlani roke, v kateri je palico držala, ji je zazijala nekakšna zareza, iz katere ji je kapljala kri, vendar se zanjo sploh ni zmenila. Kakor v transu je z zaprtimi očmi stopala proti svojemu skrivališču. Zlezla je skozi luknjo v ozek rov in kmalu je stala v sredini okrogle dvorane. Ozrla se je na belo steno, kjer je še nekoliko poprej risala skrivnostne znake. S palico je zamahnila proti znakom, ki so se v trenutku preoblikovali v popolnoma jasne, pravilne oblike. Nekateri so zamenjali položaje in končno so stali na steni, zapisani tako, kakor da bi jih natančno naslikal izurjen slikar.

	 »No, tako, to je že bolje,« se je nasmehnila. »Če bi to palico že prej imela, bi si prihranila veliko truda in časa!«

	 Še nekajkrat se je ozrla po znakih in se odpravila na površje. Brez težav je priplezala iz luknje, ker ji je palica pri slehernem koraku pomagala. Ob kotlu je palico vrnila natanko tja, kjer jo je našla.

	 Ko jo je odložila, se je njeno počutje čisto spremenilo. Na koži je spet začutila hladen piš, ki ga poprej, ko je palico še držala v roki, ni občutila, in bila je ponovno obuta. Porajalo se ji je veliko vprašanj, a je samo zamahnila z roko.

	 »Samo v pravem trenutku moram biti na pravem mestu. Morda pa se lahko vsega, kar te dame zanjo, naučim?« je z nasmeškom pomislila.

	 Spomnila se je, kako sta Casper in Gabriel na pokopališču ob imenu, Kori de Rose odreagirala, zato se je odločila, da bo pri teh ženah nekaj preskusila, saj so nosile enaka ogrinjala kot tiste v sarkofagih in so prav gotovo vedele, kdo je Kori bila.

	 Stopila je k skritemu mestu v grmovju, kjer je pod vejevjem še vedno stala prižgana leščerba. Na gozdnih tleh je poiskala palico, se vrnila h kotlu in z njo v mehko, shojeno zemljo napisala:

	 »Pozdravljene sestrice! Vaša, Kori de Rose!«

	 Še enkrat se je nasmehnila, stopila po leščerbo in se odpravila proti obzidju. Nenadoma se ji je zazdelo, da bolj, kot se je od skrivnostnega mesta oddaljevala, manj znakov se je spominjala. Samo zamahnila je z roko in stopila dalje proti stražnemu stolpu.

	 Tiho je drsela ob hrapavi steni obzidja proti mestnim vratom. Tekla je po ozki ulici in hitro vstopila v trdnjavo. Povzpela se je po stopnicah, in ko je vrata sobe tiho, čisto počasi odprla, je iz nje zaslišala smrčanje in globoko, umirjeno dihanje.

	 Dvignila je leščerbo in kar z vrat posvetila na tla ... Prav vsi prijatelji so pred kaminom spali na ovčjih kožuhih. Za trenutek je osupnila, ker se ji je v medli svetlobi leščerbe zazdelo, da je na njeni postelji nekdo ležal, pokrit s kožuhom. Niti sanjalo se ji ni, kdo bi lahko bil.

	 Tiho je vrata zaprla in previdno stopila čez Drustana, ki je ležal na hrbtu in globoko smrčal. Gabriel je spal na boku zvit v klopčič, Holug pa se je skrčil v manjšo gmoto. Le Alex se je obrnjen na trebuh razširil, kakor je bil dolg in širok. Casper, ki je spal v kotu, si je pod glavo namesto vzglavnika namestil suknjo.

	 Maya se je za trenutek ustavila ob postelji, dvignila leščerbo in se osuplo zazrla v osebo, ki je spala na njej. Imela je dolge, črne lase in oblika telesa je nakazovala, da je bila ženska. Obraza ji ni mogla videti, ker je bila obrnjena k zidu.

	 Leščerbo je, ne da bi jo upihnila, odložila na mizo. Ulegla se je ob neznani ženski ter nase potegnila ovčji kožuh, ker je v sobi bilo že prav pošteno mrzlo. Zaprla je oči in skoraj še v istem trenutku zaspala, pa čeprav je ob njej nekdo ležal.

	 Neznana ženska se je premaknila, kot bi jo Maya, ko je zlezla v posteljo, predramila. Obrnila se je in se privzdignila na komolec. Z mehkim gibom roke si je z obraza odmaknila dolg pramen las. Presenečeno se je ob medli svetlobi iz leščerbe zazrla v Mayo.

	 »No, si le prišla?« je prav tiho zašepetala. »Celi večer smo te čakali!«

	 Spet je legla in se ob Mayi nekoliko bolj udobno namestila. Nekaj časa je še strmela vanjo in naposled še sama zaspala.

	 Na posteljo, kjer sta Maya in neznana ženska spali ter blodili po svojem svetu sanj, je skozi okno sijala mesečina.

	 Medla bela Lunina svetloba je popolnoma obsijala neznankin obraz ... Ob Mayi je brezskrbno spala odrasla ženska z obrazom njene mame, Helen Dunn!