Prazen prostor postsocializma: Osnove "prostorskega tradicionalizma" Author(s): Drago KOS Source: Urbani Izziv, No. 18, VREDNOTE IN VREDNOTENJE (december 1991 / December 1991), pp. 11-16 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180673 Accessed: 30-10-2018 13:42 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 13:42:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV št. 19/ł991 Drago KOS Pražen prostor postsocializma Osnově " prostorskega tradicionalizma" I. Osnovna tema tęga zopisa je poizkiis interpretacije tiste strukturně zna- čilnosti sedanjih družbenih razmer, ki bi jo metaforično lah ko označili kot "pražen prostor ♦ postsocial istič- nih" sistemov. Razpravljali bomo to- rej o tistem, česar ni, pa naj bi v neki obliki obstajalo, cla bi postso- cialistična družba lahko sorazmeťno uspešno funkcionirala. Pražni na je dokaj logična posledica odpiiavljánja starih instituci), ki jih nove še niso (uśtrezno) nadomestile. Nestabil- nost, ki jo povzroča institucionalni "vakuum", je ná politični tavni zelo nazoma, na societalni ravni pa pos- ledice niso tako jasnev Simptoma- tičnoje, da se večina'analitikov post- socialističnih razmer ukvarja pred- vsem s politično ravnijo. Legalizacija političnega boja oz. lx)ja za oblast pritegujé skoraj vso pozornost spío- šne in tudi strokóvne javnosti. Velikó manj pa je analiz, kaj se dogaja v dřugih "poclsistemih", tj. na socie- talni ravni1. Najmanj tvegána ję oznaka, da je socializem kot prehodno olxlobje přešel v novo fazo, tj. v novo prehod- no obdobje.-Spremenil seje dejansko le ciļj oz. predznak. Za prehochie družice pa je seveda značilna ņe- stabilnost oz. dezorganizacije, ki lali ko preide tudi v anomijo. purk- • heim je npr. uvedel pojem aņoniija prav v navezavi ha družbě prehoda, pri čemer je imel v mislih prehod iz mehanske v organsko solidańiost2. Če hočemo tõrej razumeti sedanje nestabilne razmere, je potiiebno pò- globljeno analiziraU struktiime raz- mere přejšnjega "prehodnega ob- dobja". Šele pogled riazaj, tj. analiza' iii interpretācija "ostãnkov" bivšega sistema, nam omógoči razumevanje aktualnih stanj in tendenc. Za to analizo je zelo poinenibno n^z- likovanje med totalitaristično in totalno regulacijo. Toíalitaiisticna regulācijā ševeda (še) ni tudi totalna, kai* je zelo pomembna distinkcija. V to zanko so se "bolj ali manj" ujeli vsi social is tieni "regulatoiji". Pravza- piTiv je odveč dokazovanje, da total- na regulācijā realno ni mogoča v nobenem konkrétném empiricnem sistēmu. Utopieni poizkusi realiża- cije totalnih projektov "nujno" osta- nejo zgolj poizkusi. Mnogi razvpiti pojavi socialisticni sitemov so bili posledica brezupnega, celo hi^terič- ega prizadevanje za obvladovanje nemogočega'*. Znacilnost socialistič- nih sistemov je bila da so ustvarili pregosto inslitucionalno mrežo, ki pa je niso bili s|X)sobni vzdrzevati. Zaradi tega je nizpad socializma spo- minjal na implozijo, tj. sesutje nav- znoter. Posledica tega je, da imamo na eni stmni zelo gosto institucio- nalizacijo, ki onemogoča spónta- nost, na drugi strani pa praznine, kjer je institucionalna mreža precej zredœna. S poglabljanjem kilze socialističnih sistemov so se te praznine širile tako, da se je formalni institucionaini si- stein dejansko vedno lx)lj ožil. V teh svojevrsLnih enklavall pa seveda ni zavladala popolna anomija, temveč so se sentano konstituirali vzpo- reclni, neformalni sistemi (ņefonnal- ne insti tucije, ki so se razvili v kom- pleksne nefonnalne institucionálně ini-eže), ki so sorazmerno uspešno nadomestili tehnologijo realsociali- sticne regulačije. V tem procesu na- stajajo novi vzorci delovanja, pil čemer pa imajo zelo pomeinbno vlo- go MostankiM starega, predsocialistič- nega oz. U*adicionalnega. Empirična évidenca tega dogajanja je neizmer: na, vendar iz i*aziuiiljivih razlogov pomanjkljivo evidentirana in slalx) raziskana4. Nezmožnost prekrivanja državě (for- malno institucionálně sfere) in druž- bě, tj. nastanekpraznihprostorov.je bila histvena struktuma značilost "totalitarne" socialistične mòdemi- zacňje5. To je bila pravzaprav "plani- mna" nekonsistentnost družbene 11 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 13:42:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms CŁGF^O št. 18/1991 konstmkcije oz. strukture. Interven- cija edinega foniialno priznanega subjekta - l^artije - je bila usmeijena prav v "premagovanje" oz. zakrivánje te konstrukcijske pomanjkljivosti. Socialistična modernizācijā je koli- kor toliko konsistenten tennin, pri- merljiv z modernizacijskimi procesi na Żahodu, le če ga določimo kot proces, ki ņadomešča oz. razgrajuje tradicionalne, tj. predmoderne druž- bene institucije. S tega vidiķa lahko prinieijalno govorimo o socialističní in kapitalistični modernizaciji. Pri- meijava oběh "modemizacij" je se- veda možná zgolj na predpostavki skupne s tar tne točke, tj. predmo- derne tradicionalne družbě. Oba procesa razgrajujeta tradicionalne institucije.* Na tako izpraznjenem prostoru nastajajo nove institucije. H i tra (revolucionarna) dekonstruk- cija je ustvarila pražen družbeni pro- stqr, ki ga v socialistični varianti zapolnjuje zgolj revolucionarna pąr- tij a- država, v kapitalistični pa poleg drzavnoadministrativnega sistema še tržili samöregulaeijski mehani- zeni. V socialistični varianti je glavna moden íizacijska inovacija simbioza Partije in državě, v kapitalistični pa trg s državnim korektivom. Predpostavka socialistične modern- izacije je bila, da bi s póspešeno modemizacijo, ki bi jo neposredno usmeijala di*žava oz. partija, lahko nadomestili zamudo oz. nižjo starino pozicijo. Za tovrstne pospešitve je bilo značilno, da so bile parcialne, tj. da so se skoncentrirale zgolj na go- spodarski subsistem, zanęmarile pa druga področja, ki naj bi avtoma- tično same sledile razvoju (modern- izaciji) gospodarstva tj. družlDene baze. To je izhodiščna točka analizē, ki'bi pomagała pojasniti vdor tra- dicionalizma v socialistične siste- me in njegovo mocno prisotnost tudi v t. i. postsocialističnem obdobju. Dějstvo, da so vse socialistične druž- bě dejansko presajale neki vizionar- ski model v predmoderno, ti*adi- čionalistično okolje, je za usodo teh družb bistvenega pçmena. rIYadicio- nalističņi, predmodemistični struk- tumi elementi so v socialističnih družbali doživeli bistveno manjše ti'ansfoļTiiacije, kot se je zdelo še pred kratkim. Namesto o avantgar- diżmu lahko zelo ilustrativno govo- rimo o retrogardizmu. S tega vidika je pogosto omenjanje t i. ostankov starega sistema, ki je bilo zelo zna- čilno za uradni socialistični diskurz, prav simptomatičňo. Nobenega dvo- rná ni, da v vsaki, tudi moderni druž- bi naleUmo na t i. ostanke tradicio- nal izma, vendar pa so v modernih družbah to zgolj posebnosti, folk- lorně zanimivosti ali pa manj po- membňe reminiscence, ki jasno izstopajo iz diferencirane družbene strukture. Skratka, ti tradicionaliz- mi so prav tako rezultat procesa di- ferenciacije. Njihovo mesto in vloga sta vkorporirana v moderniziran si- stem in iitiata v njem določeno funkcijo. Zaradi jasne delitve dela se le těžko zgoďi, da bi přišlo dp kolizije med "starim in novim", ker se vloge v glavnem ne prekrivajo. Ńasprotno pa so v nekaterih "pre-, hod ih" (socialističnih) družbah, ki so navidezno radikalno (rfevolucio- narno) odpravile tradicionalistične elemente, ti trdovratno izplavali v nekakšni modernizirani socialistični varia ti. Njihove vloge tu ne moremo reducirati zgolj na eksotično zani- mivost, ker je ob neučinkovanju ali pomaňjkanju novih (modernih) ustanov in óbrazcev njihova vloga precej pomeinbna. Celo več, rečemo lahko, daje kohabitacija tradicional- nih in modernih elementov v do- ločeni meri celo struktuma nujnost lYav zaradi tega je bil velik ideološki nápor usmeijen v prekrivanje oz. zakrivanje teh "ostankov". Najbolj uspešni so bili zaradi tega manevri, ki so neko tradicionalistično vsebino brez ostankov zgolj v transformirani obliki enostavno vključili v nov "mo- deren" socialistični okvir. Mnogi bolj ali manj ocitni trądicio- nalistični elementi V ideološki struk- ri sodijo v to kategorijo. Na jugo- slovanskem primeru tega ni těžko ponázoriti. Poudaijena folklorna di- menzija jugoslovanskega sistema je bila prav gotovo ena najbolj izrazitih zunanjih značilnosti, istočasno pa, trdno zasidrana v shizofreni struk- turi jugoslovanske družbě. Nedefì- nirane ljudske množice, . parare- ligiozni politični rituali, zaklinjanje in razni zarotitveni obrazci, ki naj bi prispevali k večji proizvodnji in odganjanju nesreč oz. sovražnikov. 12 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 13:42:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV düF^T) št. 18/1991 so bili vkorporirani v vladajoče ju- goslovanske ideološke obrazce. Naj- važnejši integrativni motiv "bratstvo in enotnost" je prav talco zelo nazor- 110 ponazorilo uporabe tradicionali- stičnih elemeiitov pri "graditvi so- cializing. Bratska enotnost je se- veda laliko mocna vez v tradicional- nih. družbah, kjer so sorodstvene vezi ena najpomembnejših koheziv- nih sil. Precej težje pa si je tovrstno vezivo predstavljati v moderni in- dus trijski družbi, kjer si stojijo na- šproti posamezni individuální držav- ljani. Eden ključnih nesporazumov v soci- alističnih družbah je bilo ignoriranje dějstva, da zaradi parcialne moder- nizacije stare institucije niso le "òstanki" predhodnih formacij, tem- več nujni pogoj delovanja sistema. Veli kokrat tako naletimo na navi- dezno paradoksalni položaj, da prav te stare iń "nezaželene" institucije omogočajo obstoj sistema. Drugače povedaiio: če ne bi bilo teli "ostaiv kov", proti katerim so se "subjek- tivné sile" v SQcialisticnih sistemili včasih bólj, včasih manj zagrizeno bojevale, bi bilo delovanje teh družbenih sistemov v velila men paralizirano. Opraviti sino imeli s shizoidno situacijo, v kateri śo t. i. "ostanki" predhodnega sistema ne- kaj, proti čemur'še je treba lx)jevati, istočasno pa prav ti elementi omo- gočajo "nonnalno" funkcioniranje družice, Strukturno pogojena ne- konsistentnost, tā svojevrstni eklek- ticizem stai-ega in novega je nujnost socialistiche modernizacije. Razmeije med tradicionalizmom in modemizmom v postsocializmu je prav zaradi takšne predzgodovine vse přej kot enoznačno. Nemogoče je govoriti o enostavnem linearnem sukcesivnem odnosu oz. o starem in noyem. Kljub temu cla je "novo" v antagónističnem odnosu s staiim, skupaj tvorita svojevrsten konglo- merat, ki ni ne novo ne staro. Agre- sivno (revolucionarno) odrìvanje oz. rušenje starega ustvarja prostor za novo, ki pa ne zapolnjuje celotnega prostora. Nastane nekakšen nizek "insti tucionalni pritisk", ki privlači nove pa tudi "prastaie" elemente. Ker so bile socialistične družbě zelo zaprte za vplive modemih sistemov, so se ustvarili pogoji za vdor tradicionaliznia. Zaradi tega folklo- rizem ni bil le dekorativna značilnost socialistinih dťužb. Iz stega íazloga "široké ljudske množice" nenadoma dobijo revolucionaren značaj, tj. vlo- go, lu je v marksizmu namenjena proletariatu in njegovi avantgardi. Ljudske šege in običaji postanejo so- cialistična vrednota, izraz patriotiz- ma, oz. ljubezni do domovině ipd€ Pri analizi postsocialističnih siste- mov je torej potrebno upoštevati mocno prisotnost tradicionalističnih elementov, ki so bili dejansko struk- tumo vgrajeni v bivše sisteme. V novem prehodnem olxlobju nado- meščanja staiih socialističnih in- sti tucij obstaja veliká verjetnost, da tradicionalis tieni elementi dobijo nov zagon. S tega vidika ne pre- seneča, da so v postsocializmu zelo izraziti konflikti med konzervativním blokom, ki bi rad pražen prostor zapolnil s "pravimi", tj. tradicional- nimi vrednotami, in lilDeralnim blokoiii, ki bi rad popravil in do- končal projekt modemizacije. Skrat- ka, ponovno se srečujemo z dile- guami, ki jih sproža razpetost med tradicionalizmom in modernizmom. II. Prav zaradi tega je tudi pri nas še ved no aktualna Toeiiniesova diho- tomija gemeinschaft - gesellschalt kot idealrtotipska konceptualizacíja prehoda iz tradicionalizma v mod- ernizem. S to dihotpmijo je F. Toen- nies postavil idealnotipski opis dveh vrst cloveških zdiTižb: tradicionalne predmodeme skupnosti (gemèin- schafi) in nove moderne družbě (gesellschaíl)6. Razlogi, zaradi ka- terih je bil ta sociološki klasik v glav- nem zamolčan, se skrivajo v predpo- stavljeni zastarelosti njegovih kon- ceptov, ki ne moťejo več prispevati k pojasnjevanju težav in problernov socializma kot napredne razvojně stopnje. Če se je o kapitalizmu go- vorilo kot o moderili družbi, je bil socializem predstavljen kot prototip postmoderne družbě. Aktualna naj bi bila torej predvsem debata o re- lacijah moderna - postmoderna. Za tovrstno razpravljanje je Toerinieso- vo delo, ki je prvič izšlo že leta 1887, nedvomno zgolj zgbdövinska klasi- ka, ki laliko vzbiļdi kvečjemu nostal- gične reíleksije na "dobre stare čase". Stanje postsocialističnih družb pa 13 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 13:42:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms C^QĒ3P št. 18/1991 nas opozoija, da so še vedno ak- tualne relacije, ki jih lahko učin- kovito interpretiramo s Toennieso- viiiii koncepti. Pokost ugovor oz. pripomba na Toenniesovo dihoLomizacijo je, da oba pola nista vrednostno izenače- na, da avtor govori o "dobři" skup- nosti (geineinschaíl) in "slabi" mo- demi družbi (gesellschall). Te kri- tike, ki so na pivi pogled kar upra- vičene, je saín avtor zanikal z obrazložilvijo, daje razlika med obě- ma lipoma podobna, kot med mia- dos tjo in staros tjo oz. med dozore - vanjem in zrelostjo7. S tem je jasno nakazał evolucijski značaj svoje di- hotomne konceptualizacije. Toenniesov natančen idealnotipski model mladostne in zrele faze je za- nimiv ludi zaradi tega, ker nam tak- sativno našteva značilnosti institucij obeli faz (tipov) gemeinschaft in ge- sellschaíl. Neposredna primerjava s sedai íjiiiii- značilnostmi postsöciali- stičnih družb sevedá ni mogoča, kljub temu pa nam lahko pomaga pri "évidentiranju" tradicionalistič- nili elementov v strukturi leh družb. IVimeijalni postopek na osnovi Toenniesove dihotomije je se posel^ej zanimiv za liste prislope, ki obrav- navajo prostorsko dimenzijo moder- nizacije, tj. prostorski razvoj druž- benih institucij. Toennies veliko go- vori o kategorijah, kot so dom/hiša, druźii ía/gospodinjstvo, vas, maj- h 110/ veliko mesto. Uporabļja torej kategorialni aparat, kije značilen za t. i. "prostdrske" sociologije. Zaradi lega ga nekateri obravnavajo kot predhodnika leh socioloških disci- plin8. Zveze med uçbanizacijo in in- dustrializacijo na tem mestu ni po- U ebno posebej poudaijati, saj pred- stavlja že del splošno veljavne in sprejete vednosti. Za Toenniesa je prostorska dimenzija oz. náčin pro- sto rs ke organizacije družice nega živ- ljenja nedvomno eden najpomemb- nejših pokazateljev, s katerimi raz- vršča družbě v. svojo dihotomno shemo. Življenje v majhnih (zaprtih) vaških skupnostih oz. v majhnih mestih, kjer je družbene odnose še mogoče obvladovati z osebno komu- nikacijo, ima bistvene značilnosti občestva, tradicionalne skupnosti. Vas in majhno mesto nista nič drugega kot povečana hiša, torej ne- ka zaključena sajiiozadostna ceļota. Njèni pripadniki so obrnjeni nav- znoter, potrebe rešujejo znotraj skupnosti: "združeni ostajajo kljub mnogim razdruževalnim dejavni- kom" (F. Toennies 1955, 74). Pripad- nost lokálnosti je vidná in poudar- jena s segami in običaji, ki so enkrat- ni oz. speciílčni za vsako lokacijo. Najgloblji izraz teh orgąnskih skup- nosti je naravna volja, ki prepreěuje oz. onemogoča pretrganje zaključe- nega kroga. Drugi pol predstavlja življenje v (vele) mestu, ki je zgolj agregat raz- ličnih posameznikov, ki "ostajajo ločeni navkljub mnogim združeval- nim dejavnikom" (str. 74). Povezave so mehanske, glavni kritenj je pov- prečje, kar pomeni, da ljudje vsto- pajo v medsebojne odnose kot ab- straktní parcialni individui. Bistvene relacije so določene s pogo dbo, ki temelji na racionalni volji. Ravni združevanja so prav tako tri: ve- lemestna, nacionalna in globalna. (Toennies sicer govori o kozmopo- litski ravni.) Že zgolj s tem delnim prikazom je jasno prepoznavna reálnost, ki jo je poizkušal Toennies dihotopino kon- ceptualizirati. Pomanjķljivost, ki jo najdemo v vsakem takšnem (poeno- stavljenem) modelu, je implicitno načelo izključnosti: posamezne ele- mente najdemo samo v enem tipu, čeprav je vsakemu opazovalcu z mi- nimalno dojeinljivostjo za empirično reálnost jasno, da elementi enega in drugega lahko kohabitirajo. Povsem nesmiselno bi bilo npr. trditi, da v moderni družbi (gesellschaíl) sorod- stveņi odnosi nimajo nikakršne vlo- ge. Gre seveda za to, da niso več najpomembnejši náčin urejanja medsebojnih relacij. Realneje je torej govoriti zgolj o družbah, kjer prev- ladujejo značilnosti tipa gemein- schaft oz. lipa gesellschaíl. S tak- šnim popravkoin pa postane Toen- niesov elabpriran idealnotipski mo- del uporaben tudi za analizo sodob- nih postsocialističih sistemov. £a razpravo o elementih tradicio- nalizma oz. predmodemosti v post- ' socialističnih družbah je lahko diho- tomija "gemeinschaíl - gesellschaíl" uporabna kot nekakšen primeijalni 14 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 13:42:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV C št. 18/1991 instniiiiéntarij oz. kot nekakšná ša- blona, s katero primerjamo empirijo. Predpostavljamo, da bi laliko reïativ- no velikokrat ugotovili ujemanje Toenniesovega koncepta "gemein- schaft" s strukturo postsocial is tič- nih družb. Vprašanje je, ali naj to interpretiramo zgolj kot "ostanek" predhodne razvojne fa ze ali pa je tradicionalizem strukturna značil- nost (tudi) postsocialističnih siste- mov. Hitro vzņikanje novih, vendar pa že dolgo poznánih pojavov v "pře- strojeni" Sovjetski zvezi, eksplozija najbolj retrogradnega tradicionaliz- ma tildi v nekaterih delih bivše Ju- goslavie zato le delno preseneča. Zelo paje seveda pomembno, kaj je v tem prostoru přej bilo; kakšna je bila stara matrika oz. zasnova te družice. Visoka stopnja jugoslovan- ske poli tiene inova tivnosti, ki se je izrazila v t i. sistēmu socialističnega samoupravljanja oz. številnih drugih izvirņih sistemskih rešitvah, se zdi s tega vidika intenzivno prilagajarìje močnim tradicionālu im institūci- jām. III. Tudi specilično prostorsko organ i: zacijo v Sloveniji lahko interpreti- ramo kot rezultat nikdar dokoņča- nega procesa modem izacije oz. nedokončanega procesa industrij- ske urban izacije. Převlád ujoča pode- želska razdrobljenost sloVenskega prostora povzroča tudi mnoge tra- dicionalistične oz. predmodeme ele- mente v našem prostoru. Ķljub so- razmemi razvi tosti je ta svojevrstni eklekticizem moçlernega iii predino-- dernega zelo oč i ten tudi v gospo- darski sieri. Siva ekonomija oz. ne- fomialno délo je tako razširjen poja v, da se nujno f)ojavlja strukturalno vprašanje, v koíikšni inerì je ta kom- plementarna aktivnost "ostanek" predinoci nega obdobja oz. v koíikšni meri je produkt "novega" socialistič- nega razvoja. Prostorska analiza je inclikativna tu- di zaradi tega, ker povez uje ílzičnó realno in metaforično sporočilo sin- tagme "pražen prostor". Sociálistič- na stratēģija hitre industiializacije in urbanizacije je dejansko povzročila dobesedno praznjenje velikih pod- ročij. To je zlasti značilno npr. za Hrvaško, južno Srbijo in Zahodno Bosno. Znano je, daje tudi v Sloveniji veliko depopulacijskih področij (se- vema IVimorska, predeli Dolenjskě, Bele krajině, Kozjansko). Slaba de- mografska slika v mnogih ruralnih področjih le še dopolnjuje to podobo belih lis oz. praznih prostoróv. V dosedanji razpravi sem poskušal nakazati, daje vdor tradicionalizma v postsocialisticñe sisteme pravza- prav pričakovan pojav, ki bo ned- yomno še kar nekaj casa igral po- menibno vlogo. Za zaključek poglej- mo, kakšni so učinki takšnih vred- nostnih usmeritev na (ne)razvoj slo- venskega prostora oz. kako bi lahko povezali elemente tradicfonálizmá s splošnim odnosom do prostora pri nas. Pri tem izhajam iz pred pos- ta vke, daje prav odnos do (flzíčnega) prostora eden gļavnih pokazateljev modemizma oz. tradicionalizma. Mi- sliin, da ni potrebno posebej doka- zovali povezave med "naravnim" ruralnim okoljem in tradicionaliz- 1110111 oz. med grajenim urbanim okoljem in modemizmom. Zastavlja se nam torej vprašanje, ali se tudi v tej prostorski perspektīvi potijuje teza o simbiozi med tra- dicionalizmom in postsocializmom. Odgovor seveda ne more biti celovit, lali ko pa navedemo precej sloven- skih "prostorskih" značilnosti, ki krepijo tezö o mocno prisotnem "pro- storskëm tradicionalizmu" na Slo- venskem. Že sama majhnost sloveņskega pro- stora in sorazmema podurbanizira- nost, ki je po mnenju nekaterih značilnost našega prostorskega raz- voja, podpira ohranjanjē "prostor- skega tradicionalizma". Tako maj- hen prostor ne přenese velikega ur- banęga središca, ki bi predstavljal učinkovit antipod tradicionalnemu ruralizmu. Dějstvo, da malo Sloven- cev živi v večjih mestih, nedvomno prispeva» k rezultatom različnih jav- nomnenjskih raziskav, ki ugotav- ljajo mocno razsíijenost antiurbane ideologije. Mnogi prebivalci Slovenije še yecïno z odporom oz. celo ne- kakšnim strahom interpretirajo živ- Ijenje v urbanih središčih. Urbani náčin življenja pri nas vsekakor ni visoko cenjen življenjski slog. Na po- cloben náčin si lahko razlagamo tudi 15 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 13:42:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 18/1991 sorazmerno prostörsko nemobilnost in neurbane rezidencialne aspiraci- je. Še vedno mocno ruralno-doma- čijsko orientiranost je mogoče ugotoviti tudi pri prebivalcih večjih slovenskih urbanih središč. Tako so bile npr. reakcije na poizkus rekon- strukcje Prešemovega trga v Lj ub- ijani v mocni navezavi na rustikálně vaške podobě urejanja prostora. (Cantar, Kos 1988) Mocna navezava na dom/hišo kot središčno točko življenjskega doga- janja je seveda nonnalna, vendar pa je v našem primeru několiko preveč izrazita. To si lahko pojasnjujemo z zelo razvitim samograditeljstvom, kar je samo po sebi predmoderen, tj. tradicionalistični náčin zadovoljeva- nja stanovanjskih potřeb, povzroča pa še nemobilnost stanovanj in s tem izrazito prispeva k navezavi na tra- dicionalno neurbano bivalno okolje. Med dejavnike, ki pomagajo ohra- njati "prostorski tradicional izem", lahko uvrstimo tudi splošno stano- vanjsko situacijo, ki mlajše gene- racije večkrat sili v nepros tovolj no "kohabitacijo" s starejšo genaracijo (Mandič 1990, 269)* in s tem precej prispeva k ohranjanju tradicional- nih patriarhalnih odnosov. Te ponazoritve slovenskega "pros- torskega tradiciorializma" so seveda deine in na njihovi osnovi ni mogoče, delati preveč daljnosežnih zaključ- kov. Vendar prispevajo k tezi, da naše speciílčne prostorske družbene razmere ustvaijajo konjunkturně razmere za usmeritev postsociali- stične Slovenije v nekakšen pręd- moderni tradicionalizem. Tega se- veda ne bi smeli dramatizirati, pa tudi zanemaijati ne, kajti oboje je prisotno v inlepretacijah postsociali- stičnega obdobja. Kot sem nakazał, je "vdor" tradicionalizma dejansko pričakovana in logična posledica hitrega sesutja donedavne institu- cionálně družbene strukture. Ned- voinno paje aktualno vprašanje ob- sega in trajanja teh retroimpulzov. Od tega je v veliki meri odvisno, kako in kdaj bodo pos tsocialis tieni sistemi sposobni dokočnati svojo modeiii- izacijo. «Iii» . mag. Drago Kos, dipi, soc., Fakultela za družbene vede, Ljubljana 16 Opombe: 1 Sislcmska terminoloģija sicer za ana- lizo pos Lsodí dis tienili družb ni najbolj prikladna. ker (še) niso jasno izdiferen- eirani funkcionální podsislemi. Vcrjetno je ustrezneje govoriti zgolj o tendencah v smeri anomjje, ker "total- no" anomična družba dejansko ne bi mogia več obstajati oz. ne bi bila več dnižba. Anomija je termin, ki opisuje predvsem kvalitativno. ne pa tudi kvantitativno stanje dezorganizacije neke dmžbe. Parsons definira anomijo kot "polarno anti tezo popolne insti- tucionalizacije" ali "popoln zlom normativnega reda". (Navajam po Giddcnsu (1989, 112.) Kot značilen primer ano mi čn ih družbenih razrrier npr. navaja obdobje.prve industrijske revolucije (Parsons: 1969.85). 3 Spomiiimo se samo hipertrofično raz- vitega samou pravnega insti tucional- nega sistema 4 . Kljub lemu pa obsťaja nekaj literatuře o vzporednih institucijah v bivših so- cialističnih sistemili. GJ. npr. Pálil (1984). Sampson (1985/86, 1988), G; ibisi in Sik í 19881. Inmnitz Í1990Í. 5 Bemik v tej zvezi piše npr. o "dualni" dmžbi oz. o "obmodemih" družbah (Bcmik, 1989). ü Teža ve s prevajanjem teh dveh tcmeljnih temiinov so precejšnje. .Uihko ju prevajamo kot skupnost in zveza. občcsLvno (asociacija) in druž- ba. vendar so to le približki. Ustrezeno lolmačenje je mogoče le opisno, npr. lradieionalna skupnost (občestvo) in moderna družba. kar paje seveda pre- cej nepruktično. Zato bom uporabljąl kar nemški originál, kot je s toril tudi angleški prevajalec izdaje iz leta 1955 (Koulledge & Kcgan Paul Ltd.) Pre- vajalske težave so seveda značilne in , indikativne. Termin "skupnost" je v slovenščini uporabljan tako pogosta in v tako razii čnih zvezah. da brez ustrez- nega predikātā skoraj nima več spo- ročilnc vrednosti. To nediferenciranost pa lahko interpretiramo tudi kot in- dikátor nerazločevarija med tradicio- nalno skupnostjo in moderno diferen- cirano družbo. Gl. uyod v angleško izdajo (1955), ki ga je napisał prevajalec Charles P. Loomis. 8 V tem kontekstii ga predstavlja tudi Z. Mlinar (1975). Viri: Ivan Bemik, Socialistične družbě kot "ob- moderne" družbě Družboslovne razpra- ve, 7, Ljubljana, 1989. Drago Kos, Spreminjanje razmeija med delovnim in bivalnim okoljem, FSPN, Ljubljana, 1987. Drago Kos, Neformálně dejavnosti in pro- storski razvoj, v fvan Svetlik idr., Nefor- malno delo, DE, Ljubljana, 1988. Peter Galasi in Endre Sik, Invisible In- comes in Hungary, v Social Justice, 15, št. 3/4, San Francisco, 1988. Pavel Cantar in Drago Kos, Sociološka presoja pripomb in predlogov občanov ob javni razgrnitvi projekta preureditve Pre- šemovega trga v Ljubljani, FSPN, Ljub- ljana, 1988. Anthony Giddens. The Constitution of Society. Polity Press, Cambridge, 1984. Larissa Lomnitz Adler, Informal Exchan- ge Networks in Formal Systems: A The- oretical Model, American Antropologist, New York, 1990. Srna Mandič, I lousing Provision in Yu- goslavia: Changing Roles of the State, Market, and Informal Sector, v: Govern- ment and I lousing, U rban Affairs Annual Reviews, 36. Sage. London, 1990. Zdravko Mlinar Socioloģija lokalnih skupnosti. FSPN. Ljubljana, 1975. Peter Pahl.Division of Labour, Blackwell, Oxford, 1984. Steven Sampson "May You Live Only by Your Salary!" The Unplanned Economy in Eastern Europe, v: Social Justice, 15, št. 3/4, San Francisco, 1988. Steven Sampson The Informal Sector in Eastern Europe, v: Teļos, ŠL 66, New York, 1985/86. Ferdinand Toennies Community and Association. Routledge & Kegan Paul Ltd., London. 1955. This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 30 Oct 2018 13:42:57 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms