Ravnotežje žepa Pod gornjim nasovom piše »Glasnik železničarjev in brodarjev« nastopno: »Vsi vemo in vsi čutimo, da je življenje dan za dnem dražje in težje. Denarja pa, na žalost, ne moremo raztezati kakor žvečilni gumi, da bi tako pokrili vse svoje življenjske potrebe. Pravijo, da je od mesca junija do oktobra preteklega leta poskočila cena kmetijskim proizvodom za 38,1 %, cena industrijskim proizvodom pa je pokazala skok 44,4 %. Pri tem pa so se naše plače v istem času povečale za nepolnih 15 %. Ziveti pa je treba, živeti moramo. Zadružni tisk naglaša in dokazuje, da je prvi pogoj za dosego ravnotežja v gospodarskem življenju ravnotežje v cenah med kmetijskimi in industrijskimi proizvodi. List »Zemlja« pripominja v svoji številki z dne 29. marea 1940: .Ravnotežje med cenami kmetijskih in industrijskih proizvodov bi ne ustrezalo samo interesom gospodarstva, marveč tudi občim narodnim in državnim interesom.' List ugotavlja, da je razlika med cenami kmetijskih in industrijskih proizvodov dan na dan večja in to na škodo kmetijskih proizvodov. S tem hoče list vsekakor opozoriti odločujoče osebe na tisto večno tekmo raznih kartelov, ugodnostnih industrij, špekulantov itd., ki streme za 100% dobičkom brez ozira na sredstva in posledice. Z drugimi besedami povedano, je trcba skok cen industrijskih proizvodov proglasiti za špekulacijo, izvajano brez ozira na pravo stanje našega kmetijstva in žep konsumenta. Življenje je dražje dan na dan. Vsako jutro nam* prinese iznenadenja, ki niso prijetna in zaželena. Iz dneva v dan je vse težje vzdržati ravnotežje naših žepov. Z našimi plačami, ki so za današnje dni vse preveč skromne, shajati, je prava umetnost. Naša materialna beda je znana vsem. V prvi vrsti se moramo zahvaliti našim ženam, ki z osebnimi žrtvami gospodarijo s tem denarjem, da še nismo prišli na beraško palico. Vsaj za sedaj še nismo popolnoma izgubili ravnotežja žepa. Vendar to ne pomenja, da že jutri ne bo prišla katastrofa. Cene skačejo ne oziraje se na odbore, komisije in apele z odločujočih mest. Vsaka pesem ima tudi svoj konec. Ne smemo zapreti oči pred stvarnostjo, pripravljeni moramo biti vsak trenutek, da nam obnemorejo žene v borbi s hišnimi skrbmi zaradi pomanjkanja in dvigaL'anja cen prav vsem življenjskim potrebščinam. Mnogo laže je vzdrževati ravnotežje žeDa kmetu ali fabrikantu nego konsumentu. delavcu in revnemu državnemu uradniku. Kmet ima sredstva in možnost, da povcča svojo proizvodnjo. Fabrikant pa vobče spada med specialiste za povečanje cen svojim proizvodom. Kaj pa mi, državni nameščenci, delavci, dnevničarji i*n nadničarji? Ali moremo mi povečati ceno*svojega dela? Na žalost ne. Vsaj ne brez pristanka in odobrenja nadrejenih. Mi smo obsojeni na milost in nemilost drugih, ki imajo često gluha ušesa zaradi različnih vzrokov. Pravite, da je treba trkati in trkati na vrata, kjer se rešuje izboljšanje življenjskega obstanka? Pravite, da je treba zopet prositi in dokazovati potrebo povišanja naših plač? Prav je, da prosimo, da pošiljamo apele za pomoč in da pišemo. Papir je mrtva stvar, vse bo prenesel. Razmere nais silijo, da prenehamo že enkrat s svojim čakanjem, ki je že davno postalo zgodovinsko in da poiščemo nek izhod, nek lek našim neprilikam. Da pomagamo sami sebi, ker so drugi trenutno zaposleni morda z mnogo važnejšim delom.«