Didakta februar-marec 2016 33 ZAŠČITA PRAVIC OTROK V INŠPEKCIJSKEM POSTOPKU / Dr. Jurij Šink, inšpektor za šolstvo / Inšpektorat RS za šolstvo in šport Zaščita otrok, pri čemer mislim na otroke, učence, dijake, je ena od temeljnih nalog vsake družbe, ki mora zaščititi najranljivejše posameznike. Šolska inšpekcija pokriva vzgojo in izobraževanje od vrtca do višjih strokovnih šol in udeležencev izobraževanja odraslih. O vlogi šolskih inšpekcij pri obravnavanju tematike o zaščiti pravic otrok je v Beogradu 22. in 23. oktobra 2015 potekala tretja regionalna konferenca šolskih inšpektorjev, ki so se je udeležili inšpektorji in predstavniki ministrstev vseh držav nekdanje Jugoslavije. V luči vedno večjega števila pobud, ki jih na inšpektoratu prejemamo v zvezi z domnevnimi kršitvami pravic otrok, najpogosteje gre za domnevno nasilje v šolah, je izmenjava izkušenj v državah s primerljivim izobraževal- nim sistemom oziroma primerljivim načinom delovanja šolskih inšpekcij zelo pomembna. Koncept regionalnih povezav med šolskimi inšpekcijami je odličen mehanizem za vzpostavljanje vladavine prava na področju izobraže- vanja s skupnim ciljem zagotoviti viso- ko kakovost vzgoje in izobraževanja. So- delujoče države imajo podobne modele za zaščito pravic otrok pred nasiljem, zanemarjanjem in proti zlorabam, pri čemer pa imajo šolske inšpekcije dvojno vlogo: obravnavo domnevnih kršitev pravic in preventivno. Slovenski Zakon o inšpekcijskem nadzoru opre- deljuje inšpekcijski nadzor kot nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov, ki ga bolj specifično dopolnjuje Zakon o šolski inšpekciji. Zaradi naraščajočega števi- la pobud in kadrovske podhranjenosti je v Sloveniji večji del inšpekcijskega nadzora usmerjen na obravnavo do- mnevnih primerov nasilja, le manjši pa v preventivno delovanje, ki ga sicer intenzivneje pokrivajo druge pristojne ustanove. V nekaterih drugih državah v regiji namreč preventivna vloga in- špektoratov narašča, najpogosteje v po- vezavi z zagotavljanjem višje kakovosti vzgojno-izobraževalnih ustanov. Če pa bi se primerjali npr. s sosednjo Avstrijo, bi ugotovili, da sta tam preventivna vloga in skrb za nenehno izboljševanje kakovosti že na prvem mestu, s čimer se v javnosti tudi zmanjšuje določen strah pred inšpekcijami. Med sklepi regionalne konference sta bila zato v ospredje postavljena prav dva. Prvi je bil, da je treba v prime- rih nasilja intenzivirati učinkovitost in pravočasnost reagiranja inšpekcije ter da je treba zagotoviti spremljanje izvajanja oz. upoštevanja ukrepov pri inšpekcijskih zavezancih. Prav Slove- nija je bila pri tem izpostavljena kot primer dobre prakse, saj inšpektorat primerom domnevnega nasilja daje absolutno prednost in reagira hitro. Drugi sklep pa je bil prav v krepitvi po- vezovanja med inšpekcijami, pri čemer bi se prek strokovnega izobraževanja in svetovanja inšpektorji čim bolj uspo- sobili tudi za preventivno delovanje in izboljševanje kakovosti. Zavedati se je namreč treba, da so sami nadzori za zavezance (vrtce, šole, dijaške domove …) oziroma za konkretne strokovne delavce, najpogosteje ravnatelje, a tudi npr. učitelje, vzgojitelje, stresen dogo- dek, pa četudi inšpektor ne ugotovi nobene nepravilnosti oziroma – to je vedno pogosteje – najde primere zelo dobrih praks. Kljub temu bi s povečanjem preventivne in svetoval- ne vloge inšpektorjev lahko vezi med nadzornim organom in konkretnimi vzgojno-izobraževalnimi ustanovami okrepili, kar bi lahko prispevalo tudi k zmanjšanju števila pobud in inšpekcij- skih nadzorov v obliki, kot jo poznamo danes. Sam inšpekcijski nadzor je lahko redni, izredni ali ponovni. Kadar govorimo o domnevnem nasilju, je največ izrednih nadzorov, saj izhajajo iz pobud, ki jih organ prejme ustno ali pisno. V teh primerih inšpektor ugotovi vsa dejstva, okoliščine in pridobi ustrezno doku- mentacijo, na podlagi česar potrdi ali zavrne navedbe iz pobude. Poudari- ti je treba, da vsako prejeto pobudo obravnavamo kot domnevo, dokler ni potrjeno drugače. Če se primeri nasilja potrdijo, inšpektor deluje v skladu z zakonodajo, na podlagi katere lahko izreka tudi ukrepe: najmilejši je opo- zorilo, med najtežje ukrepe pa spada- ta npr. predlog ravnatelju, da uvede postopek za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (strokovnega) delavca, ali pa predlog svetu vrtca oziroma šole za razrešitev ravnatelja. Kadar inšpek- tor naloži ukrepe, tudi spremlja nji- hovo uresničevanje oziroma izvedbo. Inšpektor lahko opravi tudi ponovni nadzor, s katerim čez določeno ob- dobje ugotavlja izvajanje naročil šoli, pri tem pa lahko ob neupoštevanju odrejenih ukrepov uporabi tudi in- strument globe. V približno zadnjih desetih letih je okrepljeno tudi preventivno delovanje sistema. Ministrstvo za izobraževanje je v to področje vložilo veliko sredstev, tudi skozi evropska sredstva, za uspe- šno soočanje s problematiko vzgoje in nasilja je bilo usposobljenih veliko učiteljev, nastalo je tudi precej upo- rabnih gradiv. Odgovor na vprašanje zaščite pravic otrok najdemo že v krovnem Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer drugi člen natanč- no določa cilje vzgoje in izobraževanja. Ta zakon se bo v kratkem noveliral, pri čemer bo posebej izpostavljeno tudi občutljivo področje preprečeva- nja nasilja, s čimer se bo to področje sistemsko še odločneje uredilo. Ti so med drugimi zagotavljanje optimalne- ga razvoja posameznika, vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti, spodbujanje zavesti o integriteti posameznika, zagotavlja- nje enakih možnosti. Odgovorna oseba za uresničevanje pravic otrok je rav- natelj šole. On je tisti subjekt, ki mora 34 Didakta februar-marec 2016 zagotoviti dosledno spoštovanje zako- nodaje in uveljavljanje le-te v zavodu, ki ga vodi. Ker on vodi delo vzgojitelj- skega, učiteljskega in predavateljskega zbora, je prvi, ki mora spoštovanje za- konodaje prenesti tudi na svoje sode- lavce. Slovenske šole so pri obravnavi nasilja čedalje uspešnejše. Osnovne šole morajo imeti izdelane vzgojne načrte, ki vključujejo tudi načine reše- vanja morebitnih konfliktov in urejajo odnose med vse deležniki: učitelji – učenci – starši. Nekatere šole imajo celo zelo natančno izdelane smernice za prepoznavo nasilja in obravnavo le- -tega, če se zgodi. Nekatere šole imajo v ta namen oblikovane posebne time, ki na podlagi lastnih izkušenj, okolja, v katerem so, potreb, ki jih imajo njihovi otroci, oblikujejo dobre preventivne modele, izvajajo z otroki delavnice, se o pojavih različnih oblik nasilja ve- liko pogovarjajo in podobno. Te šole v primeru nasilja običajno reagirajo hitro, ustrezno in v največjo korist vseh udeleženih. Šole, v kateri ni bilo nikoli nikakršnega nasilnega dejanja, verjetno ni in je utopično pričakovati, da se nasilna dejanja v družbi ne bodo pojavlja- la. V inšpekcijskem postopku je zato pomembno ugotoviti, ali je šola res naredila vse, kar bi lahko. Narašča število šol, pri katerih to lahko potr- dimo, povečuje pa se tudi delež šol, ki naredijo celo bistveno več od pred- pisov in zakonodaje, a se tam kljub temu lahko zgodijo primeri nasilja, ki pa jih te šole hitro in jasno rešujejo. Ključno je, da v družbi, še posebej pri delu z najobčutljivejšimi, vsi vzposta- vimo ničelno toleranco do nasilja in storimo vse, da to prenesemo tudi na druge. V vrtcih in šolah je to najlažje z zgledom, ki se začne na vrhu in sega do zadnjega strokovnega delavca ali otroka, učenca, dijaka.