in vem:
od zlih, nevidnih sil objet ne morem, ne smem v nič nazaj,
Kam .. .
V tem čudnem hipu — nikogar, sred kaosa sem sam,
sam ...
O, zakaj sem se izločil, iztočil iz neskončnih temin,
zakaj!                                                                                      i
Miran Jarc.
V galeriji.
Vse sem že videl: bilo je v drugačni obliki           Vse sem že slišal na vseh inštrumentih igrano,
kakor so zdaj ti pred mene postavljeni liki,          in vendar: staro je novo, neznano je znano —
ah, in vendar: tak resnično, tak lepo kot to —      reci, zakaj? Ker je duša napolnjena vsa
vsepovsod rože ljubezni cveto,                               z burjo v dobroti, s tišino sred zla.
Vse sem že videl in slišal, in vendar me mika linija, ton in beseda, ker vse je le slika one resnice, ki v svetu na veke živi in mojo dušo z lepoto krepi. —
Stano Kosouel.
Pesem o zemlji in tebi.
Zemlja, je čuden, prečuden, prečuden svet., ,
Ti živiš nanji in niti ne šteješ let,
niti ne paziš, kako se nagiba dan,
kam hiti veter, prek tvojih stopinj poslan,
Greš, pa ne veš ni kdo si, ne katera je stran, ki vanjo vodi korak te, od tajnih sil gnan; samo kar vidiš, verjameš, in česar ni vjel pogled tvoj majhen — tistega nisi vesel,
Ali kjer tvojim pogledom resnice je kraj, tam se odpira kraljestvo, in v njem je raj, v njem teče reka spoznanja na štiri strani in kjer popotnika sreča, mu žejo gasi,, .
Zemlja je čuden, prečuden, prečuden svet, tvoje življenje v tem svetu je kakor cvet, ki se razcvete na pomlad, pod jesen da plod in gre na zimo med drugi, popolnejši rod .. .
Stano Kosovel.
Kamor vsi.
Cesta se vleče in vleče in vleče-------
*                                   Listje na drevju ob cesti šepeče:
Kam pa greš ti?
Pride nasproti ti dekle veselo —               Tečejo, tečejo reke življenja
v tebi je sladko življenje zavrelo:              in se izlivajo tja, kjer ne jenja
Kam se mudi?                                              strah vse noči,
in predno listje z drevesa odpade,
v tebi poslednje usahnejo nade
in h koncu ž njimi greš ti,
kamor vsi,,,                                       ,
Stano Kosovel.
Časih zabrede-tja potnik utrujen, bolan,
ki se na pot je napravil pokoja željan , , ,
Ali glej! — smrti ni! — in kaj je to, kaj je to —
kam ga peroti, kam ga, nevidne, neso?
Kraji kot novi, in nič več ni ozek pas,
ki mu je v njem onemel od vsakdanjosti glas;
kamor ozre se — široka, široka plan,
in na tej plani v vetru akord ubran ., ,
Ah ne, to bil je le temen, prehoden čas, ki v njem dobiva nove poteze obraz, to je bil čas, ko pojema stara luč in novo solnce posveti na duše ključ,
s*
103