MARICA GREGORIČEVA:                                                            . ¦      .                    i
Ines in njeno pismo.                ..
Igrica \z italijanščine. (Konec.)
I n e s: Niste? O, seveda ne! Vi se mi zdite tako dobri...
Ildegarda: Oh! Pa nisem, ne, nisem bila dobra ... Ali pustimo pogovor o tem, in povej mi, kaj si pisala?
I n e s: Bogu sem pisala pismo ter ga prosila, naj nama pomaga pla-čati najemnino, ker stno jako sirotni.
Ildegarda:  Kako se imenuješ, dobri moj otrok? (P o b o ž a j o.)
I n es : Ines mi je ime.
Ildegarda: Hočeš, da ti nesem jaz na pošto?
I  n e s:  O, prosim,  gospa.  Preden  se ne  povrne  mama, jaz itak  ne morem z doma.
I1  d e g a r d a : Daj tni torej pismo.
I n e s: Ali znamke nimam in niti denarja zanjo.
Ildegarda: Nič ne de. Prilepim že jaz znamko. Samo poljubček mi daj!
Ines: Prav rada, Ijuba gospa. Pridite zopet k nam? (Poljubi jo.)
Ildegarda: Da, da, ako ne danes, jutri! Zdravstvuj, dekletce premilo! (Odide.)
I n e s : Z Bogom, gospa, z Bogom in hvala vatn! Oh, kako mi je sedaj lahko pri srcu. Veliko upanje gojim, da mi Bog ustreže. Joj, kako bo ma-mica vesela!
Četrti prizor.
Bice, lvana, Lena, lnes, Udegarda.
Bice (vstopi z Ivano.) Tvoje mame ne more nič razveseliti, Ines moja!  Jutri je naš bridki dan,  zakaj jutri moramo  zapustiti to siromašno
—¦    178   .—                                          I
stanovanje. — Oh, gorje nam! (Sede na stol, se nasloni ob mizo in joka.)
Ivana: Vaša toga me razjeda, gospa.                                                                                 ¦!
j.       I n e s:   Pa  saj   danes  ni   še jutri,   mama.   Potrpi,  morda  nam   Bog pomaga.
Lena (s pismom v roki.) Tukaj prinašam to pismo za Ines D e 1 F i o r e.                                                                                                     I
Bice: Pismo? Pa morda zame?
Lena: Ne, ne, ni za vas, pa drugega ne smem povedati! (O d i d e.)
I n e s (k i j e o d p r 1 a p i s m o.) O, mamica!
B i c e ; No, kaj je ?
I n e s : Bog mi je odpisal.
Ivana: Bog? Tebi se meša, otroče!
Ines: Nikar, le poglejia! Bankovec 100 K mi je poslal.
Bice: Restiica ali sanja? Kako je to mogoče?
Ivana: Sedaj, ko vidim denar, mi je še bolj nerazumljivo.
I n e s: Le poslušajta me! Ko sta odšli h gospodarju, sem jaz pisala Bogu, naj ti pomaga plačati najemnino . In kakor vidiš, me je Bog uslišal.
Bice: Pa kdo ti je oddal pismo, na pošto?
Ildegarda (vstopi.)
I n e s : Ravno ta gospa, mamica.
Bice (vstane presenečena): Markiza!
I1 d e g a r d a : Bice draga! (J o o b j a m e.)
Ivana: Kako si pravičen, Bog! Ponižanje jo je doseglo. (Oddalji se v kot in molče posluša.)
Ines: Pa zakaj se jokaš, mama, ko smo lahko vsi zopet veseli in srečni. Jutri ne gremo odtod.
Ildegarda: Ne jutri, ampak še danes te vzamem s seboj, ljubo dete! (P o b o ž a j o.)
I n e s : Z vami. Pa kdo ste vi ?
Bice: Poljubi gospo, Ines! Ona je tvoja babica.
Ildegarda: O, pridi, da te pritisnem v svoje naročje.
I n e s : Moja babica ? Kako ?
Ildegarda: Jaz sem mati tvojega rajnkega očeta.
Ines: Mati mojega očeta? Oh! Pa zakaj niste prišli nikoli k nam? Oče se vas je tolikrat spominjal in tudi, ko je umiral, se je oziral okolo in prosil: Ni prišla še moja mati? Ali ste poslali po mojo mater? —
Bice (joče ves čas.)
Ildegarda: Otrok, otrok! Ko bi ti vedel, kake muke mi prizadevaš. Odpusti mi, in tudi ti, Bice! (D a v s a k i eno roko.) Ne zavrzita me, kakor sem zavrgla jaz nekdaj svojega sina. Prekasno je prišlo kesanje. Toda popraviti hočem vsaj deloma svojo krivdo. Ines pojde z menoj, da jo iz-šolam. A kar se tiče tebe, Bice, sem tudi pomislila. Brez skrbi in truda bo potekalo tvoje življenje odslej! —
Bice: Toda kaj tni hoče lepo življenje, ako mi odvzamete deklico?
—.    179   »^-
Ines: Kaj? Jaz naj bi se ločila od mame? Od nje, ki me ljubi nad vse; od nje, ki je skrbela vedno zame? Ne, ne, nikdar!
Ildegarda: Stanovala boš v krasni palači; oblačila se boš v dra-gocene obleke.
I n e s :  Rajša ostanem v tetn   podstrešju in rajša v ubožni   obleki, ki mi jo mama zašije, kakor daleč od nje.
I1 d e g a r d a : Ali tukaj se preživljaš s trdim kruhom in spiš na trdi ppstelji. Pri meni pa ti ne bo manjkalo slaščič in igrač in zabave.
I n e s: Da, spim na trdi postelji.  Ali preden zaspim, me mamica po-ljubi in  blagoslovi.  Sladek nasmešek in poljubček naše  mamice  pa  imam rajša ko vse slaščice.
I1 d e g a r d a :  Toda mama  ima  svoje delo  in nima časa  misliti na tvojo vzgojo.   Jaz   pa  ti  preskrbim   vzgojiteljico,  da  postaneš  odlična go-spodična.
Ines: Vaše prošnje so brezuspešne, gospa babica; jaz ne zapustitn svoje mamice.                                                                                    '
Ildegarda: Bodi torej, kakor sama želiš. S teboj naj pride k meni tudi tvoja mamica.
Ines (veselo): Tako pa sem zadovoljna, babica mila.
B i c e : Hvala vam, gospa markiza.
11 d e g a r d a : Rada vaju vzamem v svojo oskrbo, da na ta način vsaj deloma popravim krivico, ki sem jo prizadela svojemu Gustavu.
Ines: O, babica draga! Kaj pa bo zlvano? Tam v kotu tiči, da sem za hip pozabila na njo. Ali sedaj ti povem, babica, ako me imaš le količkaj rada, vzameš še Ivano v svojo palačo. Brez nje bi ne mogla živeti ne jaz ne mama.
Bice: O, gospa markiza! Tudi jaz vas prositn zanjo. Stara je ubožica in grdo bi bilo od nas, ako bi jo v svoji sreči pozabili.
11 d e g a r d a : Presrečna sem danes, Bice, in prerada te imam, Ines, da bi ti zamogla kaj odreči. Ko te tako gledam, se tni zdi, da gledam v obraz svojemu sinu. Oh! Naj pride z vatna tudi vajina zvesta hišna, da bo vajina zadovoljnost popolna. Ne joči dalje, Bice, in izkušaj pozabiti boli, ki si jih pretrpela zaradi moje brezsrčnosti. Skupno s teboj si hočem prizadevati, da vzredimo Ines v ponos in ugled naši rodovini, nikakor pa v nečimurnosti in ošabnosti, da bi sovražila, kar je ubogo in preprosto!
Zavesa pade.
Bohinjsko jezero