GEOGRAFSKI VESTNIK Časopis za geografijo in sorodne vede BULLETIN DE LA SOCI£T£ DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XL 1968 LJUBLJANA 1968 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE S SODELOVANJEM INSTITUTA ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE VLJUBL J ANI VSEBINA — TABLE DES MATIßRES \ Razprave — Articles Svetozar Ilešič (Ljubljana): Regionalne razlike v družbenogospodarski strukturi SR Slovenije ......................................... 3 Les differences regionales" dans la structure socio-economique de la Slovenie .......................................................... 16 Vladimir Klemenčič (Ljubljana): Problemi mešane strukture gospodinjstev in kmečkih gospodarstev v Sloveniji (z 8 kartami v tekstu in 1 karto v prilogi) .............................................. 19 Problems of the Mixed Structure of Families and Farming Estates in Slovenia ........................................................... 50 Matjaž Jeršič (Ljubljana): Sekundarna počitniška bivališča v Sloveniji in Zahodni Istri (z 2 slikama v tekstu in 2 kartama v prilogi) 55 Weekend Houses or Dwellings in Slovenia and 'on the West-Istrian shore .................................................................... 67 Ivan Gams (Ljubljana): Geomorfološko kartiranje na primeru Rakitne in Glinic (z 1 fotografijo v tekstu in 2 kartama ter več listi legende v prilogi) .......................................................,........ 69 Geomorphological Mapping in the Examples of Rakitna and Glinice (Slovenia) ...........................................;................ 88 Jakob Medved — Ivan Gams (Ljubljana): Ojstrica nad Dravogradom (z 1 sliko, 2 diagramoma in 2 kartama v tekstu) ..... 89 Ojstrica, an example of transformation of a mountanous place due to the reevaluation of natural and social conditions .................... 114 Razgledi — Notes et Comptes Reudus Igor Vrišer (Ljubljana): O funkcijski klasifikaciji mest ............ 115 Functional Classification of Towns ......................................... 120 Anton Ramovš (Ljubljana): Ali naj še naprej uporabljamo pojem mendolski dolomit ........................................................ 120 Sollen wir den Namen Mendeldolomit noch weiterhin gebrauchen ... 125 Književnost — Bibliographie.................................................... 123 Kronika — Chronique ............................................................ 172 Gl. podrobno kazalo na str. 185—187 V. le Table des matieres detaillee p. 185—187 \ Uredniški odbor sestavljajo: dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Jakob Medved. Glavni in odgovorni urednik dr. Svetozar Ilešič GEOGRAFSKI VESTNIK izhaja v Ljubljani enkrat letno. Rokopisi, časopisi v zameno in knjige v oceno naj se pošiljajo na uredništvo v Ljubljani, Aškerčeva 12. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji sami. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira. — Uprava revije je pri Geografskem društvu Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 12. — Denarne pošiljke je pošiljati na račun 501-8-288-1 (Geografsko društvo Slovenije). GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN DE LA SOCIfiTE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XL 1968 LJUBLJANA 1968 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE S SODELOVANJEM INŠTITUTA ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI Dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Avgnštin Lah, dr. Jakob Medved Glavni urednik: dr. Svetozar Ilešič GEOGRAFSKI VESTNIK XL (1968) Svetozar Ilešič REGIONALNE RAZLIKE V DRUŽBENO-GOSPODARSKI STRUKTURI SR SLOVENIJE Aktualnost razlik in posebnosti v družbeno-gospodarski regionalni strukturi Slovenije. Slovenskim geografom preučevanje značilnih in v drobnem močno zapletenih razlik in raznoličnosti v regionalni družbeno-ekonomski strukturi slovenskih pokrajin ni samo naloga, ki jih mora zanimati po bistvu njihove stroke. Privlačevati nas mora še posebno, ker te razlike in posebnosti na vsakem koraku živo posegajo v aktualno problematiko slovenskega prostora in njegovega nadaljnjega urejevanja in preurejevanja. Mimo njih ne more nikakršen koncept bodočega družbenega in gospodarskega razvoja Slovenije. Saj zadevamo ob problematiko regionalnih razlik ob vsaki diskusiji, ki zadeva slovenski prostor bodisi v celoti ali po njegovih posameznih delih. Zadeli smo na njo npr. v bučni diskusiji o trnovski hidroelektrarni ter ob vseh podobnih razpravah, do katerih pride vselej, ko se križajo interesi tehničnega razvoja in varstva prirode pa tudi, ko se križajo interesi komercialnega turizma in varstva čim bolj nedotaknjene pokrajine (diskusija o Bohinju). Najbolj strnjeno pa se nam razgrne, kadar se lotimo vprašanja razmerja oziroma nesorazmerja med razvitimi in zaostalimi predeli Slovenije ali — kakor to tudi nekateri imemijejo — med vitalnimi in manj vitalnimi področji naše republike. Ker se s tem veže tudi prometna problematika našega prostora, ne samo z vidika mednarodnega prometa, temveč tudi z vidika notranje povezave med slovenskimi regijami in njihovimi žarišči, se je nujnost dobrega poznavanja razlik v regionalni strukturi in njihovega nastanka za celotno koncepcijo prihodnega razvoja slovenskega prostora morda najplastičneje pokazala ob razpravah v zvezi z načrtom nove hitre ceste skozi Slovenijo1. 1 Prim. gradivo s simpozija o pomenu hitrih cest na Slovenskem v Mariboru. objavljeno v »Gradbenem vestniku«, Ljubljana XVII, 2—3 in diskusijo o »vitalnih« področjih, ki se je razpredla s tem v zvezi v reviji »Goriška srečanja« 9/10 in 12. — Naš članek je bil napisan in predan v tisk, preden je bilo objavl jeno gradivo s posvetovanja o regionalnem planiranju v Portorožu oktobra 196? (»Posvetovanje o problemih regionalnega planiranja«, Ekonomska revija 1968,2). Verjetno pa se s prispevki s tega posvetovanja, posebno s prispevki E. Kržičnika, L Vrišerja, S. Mrzlikarja in V. Mlakarja koristno dopolnjuje. — S. I. Najpomembnejše razlike in posebnosti v regionalni strukturi slovenskih pokrajin bi na kratko lahko našteli takale: a) Obstoj sorazmerno zaostalih, še vedno močno agrarnih predelov poleg osrednjega slovenskega razvojnega ogrodja; ob tem problemu se lomijo kopja tistih, ki glede nadaljnjega usmerjanja razvoja mislijo, da »je življenje že samo pokazalo, kaj je treba razvijati, to je tisto, kar je doslej pokazalo vitalnost«2 in tistih, ki menijo, da se v okviru socialistične družbe ne sme za vse večne čase graditi prihodnosti na potezah, podedovanih iz dobe dokaj anarhičnega kapitalističnega razvoja, ki vrh tega ni imel izhodišča na naših tleh3. b) Posebni značaj deagrarizacije in urbanizacije našega podeželja, ki v obliki t. i. decentralizirane ali — bolje — dekoncentrirane ali razpršene urbanizacije po eni strani ne kopiči ljudi v večjih mestih, temveč bolj v manjših obmestnih ali podeželskih naseljih, po drugi strani pa vendar odvaja živelj z zaostalih agrarnih področij v čedalje bolj razpredeno in razpršeno omrežje ožjega »osrednjega ogrodja.« Tuidi tu se postavlja dilema, ali pustiti dosedanjemu procesu prosto pot ali pa to pot regulirati bodisi v smislu skrajne, prave koncentrirane urbanizacije v nekaj velikih mestih ali celo v osrednjem slovenskem »metropolitanskem področju«, kakor se je to že imenovalo, ali rpa v smislu poskusov, da se tudi zaostala področja v okviru danili možnosti požive in urbanizacija s tem še bolj dekoncentrira. c) Policentričnost slovenskega gospodarskega prostora, tudi njegovega »osrednjega razvojnega ogrodja«, povzročena po faktorjih prirod-nega okolja in družbenega razvoja: jasno prihaja do izraza v petero regionalnih enotah Slovenije, treh t. i. niakroregijah in dveh skupinah mezoregij, kakor nam jih ipokaže shema družbeno-gospodarake regionalizacije Slovenije4. Vzroki regionalnih razlik. K označenim regionalnim razlikam in posebnostim so prispevali tako pokrajinsko-ekološki kakor družbeno-razvojni faktorji. Ce se najprej dotaknemo pokrajinsko-ekoloških, ne storimo tega zato, ker bi jim morda prisojali po pomenu prvo mesto, temveč ker so dovolj znani in v naši geografski ter drugi literaturi neštetokrat obravnavani. Razumljivo je, da so posamezni pokrajinsko-ekološki pasovi Slovenije, kakor smo jih označili v svoječasni shemi pokrajimsko-fiiziognomične regionalizacije5 kot izraz silne pokrajinsko-ekološke raznoličnosti Slovenije na kratke razdalje precej prispevali tudi k raznoličnosti njene družbeno-gospodarske regionalne strukture. Še posebej naj podčrtani nadpoprečen pomen, ki so ga imeli pri tem prehodni pokrajinsko-ekološki pasovi, talko predalpski s svojo prastaro prometno pomembnostjo, pa subpanonski in submediteramski, ki sta posredovala promet ter izmenjavo različnih proizvodov med alpskim in panonskim, pa alpskim in sredozemskim svetom. Toda nič manj važno, čeprav včasih premalo poudarjeno dejstvo je, da so ti. homogeni elkolo- 2 Prim. »Goriška srečanja« 12, (1968), str. 8. 3 Prim. »Goriška srečanja« 11. (1968), str. 6. 4 S. Ilešič, Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije, Geografski vestnik XXIX-XXX (1957—1958), str. 105—140. 5 S. Ilešič, o. c., str. 101—102 in karta I. ško-pokrajinski, tako temeljni kot prehodni pasiovi že v pokrajinski plastiki poprek razkosanji v več pokrajinskih celic. Zato so poskrbela jasno v prečni smerti izoblikovana dolinska omrežja naših alpskih rek Drave, Savinje, Save in Soče. Njim je od nekdaj sledil regionalni in medregionalni promet, ki jim je določal tudi vlogo regionalnih prometnih območij; v njihovem otkviirju je bilo krepko povezano mod seboj življenje ustreznih izsekov iz podolžnih, ekološko homogenih pokrajinski!) pasov. Ta pokrajinska razdrobljenost Slovenije, ki je že sama močno prispevala k omenjeni polieentničnosti njene današnje regionalne družbenogospodarske strukture, je bila še okrepljena z njeno nekdanjo administrativno-politično razdrobljenostjo. Tu gre predvsem za nekdanjo razdelitev slovenske zemlje med avstrijske kronske dežele (Kranjsko, Štajersko, Koroško, Primorsko). Dovolj je znano, kako se je vsa slovenska politika v nekdanji Avstro-Ogrski, v kolikor je hotela uveljaviti koncept »Združene Slovenije«, zaman zaganjala ob zid koncepcije zgodovinskih »dežel«. Brez dvorna je ta razcepljenost: prispevala tudi k policentričnemu razvoju slovenskega prostora, če tudi pustimo p ni strani še vedno močne in žive antagonizme v življenjskem načinu in v miselnosti med »Kranjci«, »Štajerci« in »Primorci«. K temu je prišla še pripadnost Prekmurja k ogrskemu delu nekdanje monarhije, ki je zapustila tako težko izbrisne sledove v regionalni strukturi, pa medvojna pripadnost dobršnega dela zahodne Slovenije k Italiji; le-ta jc imela tako močne vplive, da danes dobršen del nekdanje Kranjske (Notranjske) navadno štejemo kar k »primorski« Sloveniji. Posebno pa velja obsežmeje podčrtati dediščino, ki jo je v regionalni strukturi Slovenije zapustila klasična industrijska revolucija izpred prve svetovne vojne, v kolikor je segla na slovenska tla. Njeni vplivi oziroma odmevi so prišli kajpada s severa, iz takrat avstrijske Srednje Evrope. Najprej in najmočneje so se uveljavili vzdolž Južne železnice v smeri od Dunaja proti Trstu. Značilno pa je, da so se od te glavne žile pozneje odcepile mnogo številnejše in krepkejše stranske tipalke proti zaliodu in severozahodu kakor proti vzhodu in jugovzhodu. Tej smeri so nakazovale prednost že dotedanje močnejše gospodarske zveze slovenskega prostora z d a rs k i zahod in kmetijski vzhod, je slika precej drugačna, če zahod, ki smo ga prišteli le »osrednjemu razvojnemu ogrodju« Slovenije, obravnavamo posebej. Ta podravski del ogrodja obsega sicer samo 11.6 % površine SRS fin 15.2 % njenega prebivalstva, pri tem tudi samo 11.2 % vsega slovenskega kmetijskega prebivalstva, ki pomeni samo 21.6 % vsega prebivalstva makroregije. Toda njegov delež v celotnem slovenskem narodnem dohodku je že rahlo nad odstotkom njegovega prebivalstvenega deleža (15.8 %). V industriji, ki zaposluje skoraj četrtino (22 %) vseh industrijskih zaposlencev v Sloveniji, pa prispeva k slovenskemu narodnemu dohodku kar z 18.9 % in v gozdarstvu s 25.2 %. Zato pa je presenetljivo nizek njegov delež v dohodku od trgovine (12 %). Prepričljivo vodilna vloga ožjega mariborskega žarišča se vidi iz tega. da občina Maribor (mariborska isubmezoregija) sama daje dobro desetino (10.9 %) vsega slovenskega narodnega dohodka, v industriji s svojimi 14.8 % vseh slovenskih industrijskih zaposlencev (58.7 % vseh zaposlencev v makroregiji) celo 13 %, v prometu 10.1 %, v trgovini 9.3 % in s svojim bližnjim agrarnim ter gozdarskim zaledjem celo v kmeti jstvu in gozdarstvu okrog 6 %! Zato pa odpade na vzhodni, ekološko subpanonski, pretežno agrarni del makroregije, ki je izven »ogrodja«, na skoraj enakem površinskem (11.9 %) in prebivalstvenem (15.7 %) deležu samo 6.8 % slovenskega narodnega dohodka, v industriji celo samo 4 %, v trgovini 4.9 % (v glavnem v občinah Murska Sobota in Ptuj) in v prometu 2.5 %. Pač pa prispeva k narodnemu dohodku od kmetijstva to območje skoraj četrtino (19.4 %). Kljub temu je celotni narodni dohodek na prebivalca tu povsod daleč pod poprečikom za vso Slovenijo. Celo 50 % tega poprečka doseže samo v občini Ptuj. medtem ko ostane v vseh ostalih 6 občinah (Ormož, Lendava, Murska Sobota, Ljutomer, Gornja Radgona, Lenart) pod to višino. Pripomnim naj, da drugje v Sloveniji le še tri občine izkazujejo tako nizek narodni dohodek na prebivalca (Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah in Trebnje). Agrarni značaj subpanonskega dela Podravske makroregije (sub-niezoregij Spodnjega Podravja, mezoregije Pomurja in mikroregije Zahodnih Slovenskih Goric) je razviden tudi iz izredno visokega deleža agrarnega prebivalstva od celotnega prebivalstva (63.3 %). To agrarno prebivalstvo pomeni na komaj dobri desetini površine SRS kar slabo tretjino (29.2 %) vsega agrarnega prebivalstva Slovenije. Savinjska ali Celjska makroregi ja obsega 10.8 % površine in 11.6 % prebivalstva Slovenije. Ta poprečni delež obdrži tudi glede agrarnega prebivalstva (11.6 % vsega agrarnega prebivalstva republike, kar pomeni hkrati 31.9 % vsega prebivalstva makroregije, tudi ustrezno slovenskemu poprečku!), števila industrijskih zaposlencev (12 %) in celotnega narodnega dohodka (10.9 %). Celjska makroregi ja bi bila torej po svoji strukturi najbolj »poprečno slovenska«. Nekaj nad-poprečen delež kaže v narodnem dohodku od industrije (12.5 %) in še posebno v kmetijsivu (14 %). V gozdarstvu odpade na njo 10 % celot- nega dohodka Slovenije. Precej podpoprečen je njem delež v dohodka od prometa (8.2 %) in trgovine (8.3 %). Tudi tu je seveda razlika med tistim delom makro regije, ki spada k »ogrodju« in med kmetijsko-gozdarskimi predeli izven njega. Savinjski del »ogrodja« preživlja na 4.9 % površine SRS 7.6 % njenega prebivalstva, pri tem le 5.2 % agrarnega prebivalstva (21.2 % vsgega njegovega prebivalstva), pač pa 9.7 % vseh industrijskih zaposlencev v Sloveniji. 1 udi k slovenskemu narodnemu dohodku prispeva nadpoprečno (z 9.5 %) in sicer k dohodku od industrije z 11.5 %, k dohodku od prometa s 7.2 % in celo k dohodku od kmetijstva z 8.2 %, pač predvsem po zaslugi savinjskega hmeljarstva. Celjsko žarišče samo (celjska občina) pri tem niti zdaleč ni tako vodilno kakor mariborsko v Podravski makroregiii. Nanj ne odpade niti polovica celotnega narodnega dohodka savinjskega dela »ogrodja« (4.8 % vsega slovenskega narodnega dohodka in 5.4 % narodnega dohodka od industrije, pri tem le 36.4 % vseh industrijskih zaposlencev v makroregiji). Savinjski del »ogrodja« obdajajo v okviru Savinjske makroregije na vzhodu še močno agrarna subpanonska področja, na zahodu pa gozdarsko in turistično pomembna področja predalpskega in alpskega SDeta. 1 a obrobna področja izven »ogrodja« preživljajo na 5.9 % površine SRS 4 % njenega prebivalstva, pri tem pa 6.4 % kmetijskega prebivalstva. Kmetijsko prebivalstvo je leta 1961 obsegalo še 50.5 % vsega prebivalstva, v vzhodnem, subpanonskem delu celo 53.8 %. Delež teh področij v slovenskem narodnem dohodku je šibak: v celotnem narodnem dohodku le 1.4 %, v dohodku od industrije 1 %, v dohodku od prometa 1 % in zaradi zaostalosti kmetijstva (hmeljarsko območje smo prišteli »ogrodju«!) celo v dohodku od kmetijstva samo 5.8 %. Edina izjema je po zaslugii Zgornje Savinjske doline gozdno gospodarstvo, ki prispeva k ustreznemu narodnemu dohodku vse Slovenije s 6.5 %. O s r e d n j e s 1 o v e n s k a ali Ljubljanska m a k r o r e g i j a obsega dobro tretjino (34.9 %) površine SRŠ in tretjino (33.4 %) njenega prebivalstva. Njeno razvojno stopnjo pa nazorno pokaže navedba, da v mejah te tretjine Slovenije dela 37.3 % industrijskih zaposlencev Slovenije, po drugi strani pa odpade na njo samo slaba petina (19.2 %) slovenskega agrarnega prebivalstva, ki pomeni samo 17.9 % vsega prebivalstva makroregije. Makroregija prispeva k celotnemu narodnemu dohodku Slovenije z nadpoprečnim odstotkom (43.1 %). Ta odstotek je nadpoprečen v industriji (41.9%). v prometu (40.8 %), v trgovini (kar 56.7 %), v gostinstvu in turizmu (47.9 %) in celo v gozdarstvu (40.5 %). Samo v kmetijstvu je daleč pod popreekom (24.9 %). Zelo poučna je primerjava med severnim, močno industrializiranim in urbaniziranim delom makroregije, vtključno ljubljanske mestne občine, ki pripada »osrednjemu razvojnemu ogrodju« Slovenije, in med jugom, ki je ostal izven njega. Na osrednjeslovenski del »ogrodja« odpade slaba petina (19.8 %) površine Slovenije, toda dobra četrtina (26.3 %) njenega prebivalstva in skoraj vsi industrijski zaposlenci makroregije (33.7 % vseh slovenskih), zato pa le 13.8% agrarnega prebivalstva Slovenije: le-to zajema v samem severnem delu makroregije samo 16.3 % vsega prebivalstva. Gospodarsko vodilna vloga severa se najlepše pokaže ob primerjavi številk za njegov delež v narodnem dohodku z zgoraj navedenimi številkami za celotno makroregijo. Na sever odpade 37.9 % vsega narodnega dohodka Slovenije (na viso makroregijo 43.1 %), 36.7 % narodnega dohodka od (industrije (na vso makroregijo 41.9 %), 36.8 % od prometa (na vso makroregijo 40.8 %), 53.1 % od trgovine (za vso makroregijo 56.7 %), 40.9 % v gostinstvu in turizmu (za vso makroregijo 47.9 %). Celo v kmetijstvu odpade večina (18.9 % od celotnih 24.9 %) na sever. Na jug, ki obsega sicer 15.1 % površine Slovenije, pa odpade le 7.1 % slovenskega prebivalstva (od katerega je še 33.3 % kmetijskega). 5.2 % vsega slovenskega narodnega dohodka, 5.2 % dohodka od industrije, 6 % dohodka od kmjatitjsiva in 4 % dohodka od prometa. Le v dohodku od gozdarstva sta deleža alpskega severa (20.7 %) in dinarskega juga (19.8 %) skoraj enaka. Očitno razliko kažejo tudi podatki o narodnem dohodku na prebivalca: na severu ni niti ene občine, kjer bi bil narodni dohodek na prebivalca pod slovenskim poprečkom, na jugu pa je v vseh občinah nižji od njega. Značilne so tudi razlike na samem severu med ožjim ljubljanskim območjem (ljubljanskimi občinami, tj. submezoregijami Ljubljana, Medvode in Dobrova) in ostalimi gorenjskimi industrijskimi območji (Jeseniško-blejska mezoregija z današnjima občinama Jesenice in Radovljica, Kranjska mezoregija z današnjimi občinami Krainj. Tržič in Škof ja Loka ter Kaimniško-domžalska submezoregija z današnjima občinama Kamnik in Domžale). Ljubljansko območje je pri tem glede neproduktivnih funkcij odločno vodilno. Saj odpade nanj skoraj četrtina (24.8 %) vsega slovenskega narodnega dohodka, v prometu celo skoraj tretjina (29.2 %) in v trgovini skoraj polovica (45.3 %). Ustrezne številke za ostali sever Ljubljanske kotline so samo 13.1 %, 7.8 % in 7.6 %. Pač pa proizvodne dejavnosti nikakor niso osredotočene v Ljubljani. Odstotka dohodka od industrije sta skoraj enaka za ljubljansko območje (19.2 %) in za ostalo Gorenjsko (17.5 %). Maikroregdonalne funkcije Ljubljane pripadajo torej, tudi če pustimo ob strani njene funkcije republiškega središča, še vedno izrazito tercianno-ikvantarnemu sektorju; njena produkcijska funkcija je še vedno bolj mezoregionalna. Gorenjaka izven Ljubljane ima torej predvsem industrijsko (in turistično) funkcijo, ki prihaja značilno do izraza v njeni razpršeno urbanizirani pokrajini in v, njenem dnevnem vozaštvu. Razen v industriji je njen delež nadpoprečno močan še v dohodku od gostinstva in turizma (14.8 % slovenskega dohodka v primerjavi s 40.9 % za ves sever z Ljubljano vred), od gozdarstva (15.5 % v primerjavi z 20.7 % za ves sever), pa tudi od kmetijstva (11.1 % od 18.9 % za ves sever z Ljubljano oziroma njeno ožjo okolico vred). Naj navedem še nekaj številk za ilustracijo deleža posameznih gorenjskih mezoregij oziroma submezoregij. Od vsega slovenskega narodnega dohodka odpade na Jeseniško-blejsko mezoregijo 3.9 %, na Kranjsko 6.2 % in na Kamnliško-domžalsko subme-zoregijo 3 %. V dohodku od industrije so ustrezni odstotki za Jeseniško-blejsko mezoregijo 5 %, za Kranjsko 8.2 % in za Domžalsko-kamniško submezoreg'ijo 4.3 %. V gostinstvu in turizmu je kajpada Jeseniško-blejska mezoregija z 8.2 % slovenskega dohodka vodilna pred Kranjsko (4.8 %) in zlasti pred Kamniško-domžalsko (1.8 %). Za gozdarstvo so ustrezne številke 6.8 %, 5.9 % in 2.8 %. Delež narodnega dohodka od kmetijstva je najmočnejši v Kranjski mezoregiiji z njenimi obsežnimi obdelanimi ravninskimi polji, lo velja prav tako za ljubljansko območje, ki prispeva s 7.8 % k slovenskemu kmetijskemu narodnemu dohodku. V skupini mezorcgi j Spodnjega slovenskega Posavja in Vzhodne Dolenjske kaže posebej obravnavati vlogo Črnega revirja (Trboveljske mezoregije) in drugih področij (Krško-breži-ške, Vzhodnodolenjske in Belokranjske mezoregije). Črni revir pripada namreč s svojimi 1.3 % površine in 2.8 % prebivalstva Slovenije (od tega le 8.9 % agrarnega prebivalstva) ter s svojimi 4.5 % slovenskih industrijskih zaposlencev, 3.5 % celotnega in 4.9 % industrijskega narodnega dohodka k »osrednjemu razvojnemu ogrodju« Slovenije, medtem ko spadajo druga področja jugovzhodne Slovenije med še močno agrarne in zaostale predele Slovenije, ki jih je — kakor smo videli — industrijska revolucija le pozno in šibko zajela in ki si za to tudi niso mogli izoblikovati svojega makroregionalnega središča. Njihovo strukturo in vlogo nam pokažejo tele številke. Obsegajo (brez Črnega revirja) 12.6 % površine Slovenije z 9.9 % njenega prebivalstva. Toda odstotek industrijskih zaposlencev je precej nižji (5.6 %), prav tako odstotek celotnega narodnega dohodka (6.4 %), še posebno pa dohodka od industrije (5.9 %) in prometa (5.4 %). Kmetijskemu prebivalstvu je leta 1961 pripadalo še 47 % vsega prebivalstva (na jugu in zahodu celo nad 50 %), kar pomeni tudi še močan delež v celotnem slovenskem kmečkem prebivalstvu (14.9 %). Kljub temu ustreza delež področja v slovenskem narodnem dohodku od kmetijstva (12.6 %) natančno njegovemu površinskemu deležu, kar pomeni, da je kmetijstvo samo poprečno donosno. V vseh občinah je delež narodnega dohodka na osebo pod slovenskim poprečkom, čeprav ne tako močno kot na severovzhodu Slovenije (razen v občini Trebnje). Ker pa skupina mezoregij obsega tudi znatne gozdne površine Gorjancev in Dolenjskega Krasa, je razumljivo, da je njen delež v gozdarskem narodnem dohodku Slovenije sorazmerno visok (9.6 %, višji od deleža Zgornje Savinjske doline). Skupina (primorskih mezoregij Slovenije obsega 16.9 % površine in 11.4 % prebivalstva Slovenije. Da je še precej močno agrarna, kaže podatek, da ji pripada nekaj višji odstotek kmetijskega prebivalstva republike (12 %), ki obsega 52.6 % celotnega prebivalstva me-zoregionalne skupine. Od industrijskih zaposlencev Slovenije pa jih odpade na njo isanio 8.4 %. Delež primorske Slovenije na celotnem slovenskem narodnem dohodku (11.4 %) točno ustreza deležu njenega prebivalstva, njen inarodni dohodek torej slovenskemu poprečku. Pod tem poprečkom je v industriji (9.1 %) in v gozdnem gospodanstvu (7.8 %), nad njim pa v kmetijstvu (13.3 %), posebno pa še v turizmu in gostinstvu (18.8 %) ter v prometu, kjer se povzpne na skoraj četrtino (24.1 %) dohodka vse republike. Značilno je, da se tudi delež celotnega narodnega dohodka na prebivalca povzpne nad slovenski pop reč ek samo v prometno in turistično važnih obalnih občinah (Koper, Izola, Piran) im še v osamljenem otoku lesnoindustrijske občine Ilirska Bistrica. Zanimiva je primerjava med Koprskim primorjem (Koprsko in Sežansko mezoregijo) na jugu in Posočjem (Tolminsko in Novogoriško me- zoregijo) na severu. Vsak od obeh delov našega Primorja obsega po 5.7 % prebivalstva SRS. Obema pripada skoraj enak delež v slovenskem narodnem dohodku od kmetijstva (6.9 % oziroma 6.4 %). V dohodku od industrije je celo posoški sever nekaj močnejši (5 % proti 4.1 % na Koprskem), toda v deležu celotnega narodnega dohodka je jug nekaj na boljšem (6.5 % proti 4.9 %), kar je očividno posledica njegovega daleč pomembnejšega deleža v dohodku od prometa (18.5 % proti 5.6 % na severu). Jug (Kop r s k o -s ež an sk o in Ilirskobistriško področje) ima izrazito prednost tudi v dohodku od trgovine (7.6 % slovenskega dohodka od trgovine proti 4.6 % v Posočju, od tega 4.1 % v občini Koper), od turizma in gostinstva (14.4 % proti samo 4.4 % v Posočju), nekaj prednosti pa tudi v dohodku od gozdarstva (4.5 % proti 3.2 % v Posočju). Na primorskem jugozahodu Slovenije se torej tudi v regionalni strukturi kaže izrazita bi- regionalnost med Koprsko-sežanskim primorjem na jugu, favoriziranem po dosedanjem razvoju primorsko-prometnega in turističnega življenja ter med zaostajajočim, bolj na kontinentalni promet navezanim Posočjem na severu. Ni slučaj, da se je ta bi-regionalnost močno pokazala ravno ob diskusijah v zvezi z načrtom izgradnje hitrega cestnega omrežja čez naše kraje. LES DIFFERENCES REGIONALES DANS LA STRUCTURE SOCIO-ECONOMIQE DE LA SLOVENIE Svetozar Ilešič C’est dans les discussions qui se sont recemment deroulees au sujet du plan perspectif du developpement eeonomique et social de la Slovenie, puis de la construction d’un reseau routiere moderne ä travers la republique ainsi qu'en sujet des relations entre les interets du tourisme et de la conservation du paysage que la forte diversite, exceptionnelle pour un si petit pays, de la structure regionale socio-economique de la Slovenie se faisait montrer cn pleine lumiere. Les causes on sont dejä dans la grande diversite physique et ecologique du pays, etant donne qu’il s’y joignent les mondes alpin, prealpin, subpannonien, dinaro-karstique et submediterraneen. Mais ce sont les faits de I histoire eeonomique, sociale et politique du pays que s’y font sentir encore davantage. Les principales differences et particularity dans la structure regionale du pays sont les suivantes: a) l’existence dune axe centrale du developpement avec le relativement haut degres du developpement eeonomique et sociale, compre-nante un zone marquee assez large sui s’etend depuis la region industrielle de Maribor au Nord-Est ä travers le Bassin de Celje et le bassiu houillere de Trbovlje jusqu’ä la partie septentrionale du Bassin de Ljubljana. De cette axe respectivement de ses centres principaux (Maribor, Celje, Ljubljana) plusieurs branches laterales se detachent vers l’Ouest ou le Nord-Ouest, surtout suivant les vallees de la Drava, de la Savinja et de la Haute-Save. L’origine primaire de ce squelette central il faut le chercher dans les effets de la revolution industrielle classique qu’y penetra, pendant l’epoque austro-hongroise, de l’Europe Centrale le long du chemin de fer du Sud (Siidbahn) et ses branches laterales. L’axe centrale fait vivre meme aujourd" hui sur les 37.8% de la superficie de la republique 52.4% de ses habitants (avec seulement 17.2% de la population agraire) et contribue avec 67.5 % au revenu national slovene (75.2% dans l’industrie, 74.4% dans le commerce, 58.6% dans le transport, 61.2 % dans l’industrie höteliere et le tourisme). A cote de cette axe restent toujours, surtout au Nord-Est, ä l’Est et au Sud-Est subpannoniens, ainsi qu’au Sud-Ouest submediterraneen du pays, des regions encore fortement agraires et relativement sous-developpees. b) Le caractere special, decentralise et disperse de la des-agrarisation et 1’urbanisation (suburbanisation) des regions rurales slovenes; car les veritables villes (avec plus de 5000 habitants) n’y com-prenaient, d’apres les dates du recensement de 1961. que 27.7% de toute la population de la republique, bienque le pourcent de la population agraire a tombe de 60% en 1951 ä 51.2% en 1961 et decroit toujours. C’est pourqui pour des vastes regions de la Slovenie. surtout ä la bordure de Faxe centrale, une population rurale non agraire, su jette ä une migration du main-d’oeuvre journaliere tres marquee, est caracteristique. c) Le developpement polycentral de l’espace eeonomique slovene, cause par le caractere polycentral de Faxe centrale, celle-ci s’avant adaptee au morcellement du paysage prealpin slovene en plusieurs bassins transversaux par le reseau fluvial des rivieres alpines (Drava. Savinja, Sava-Soča); ce morcellement a ete renforce par le morcellement politique de l’espace slovene. pendant l’epoque austro-hongroise, en plusieurs provinces. d) Cette structure polvcentrale et disproportionnee se reflete dans la formation detrois grandes regions (macrorčgions). economiques de la Slovenie: celle de Maribor (Bassin de la Drava), celle de Celje (Bassin de la Savinja) et celle de Ljubljana (Bassin superieur de la Save, macro-region centrale de la Slovenie). C’est ä ces macroregions qu’appartient avant tont l’entiere »axe centrale«, pendant que les regions sous-developpees du Sud-Est et du Sud-Ouest de la republique restent sans unite macroregionale et ne forment que cliaque ime groupe territoriale des mesoregions economiques (voir l’etude de l'auteur »Sur ies problemes de delimitation et classification des regions geograpliiques d apres 1 exemple de la biovenie«, dans le »Geografski vestnik« XXiX—aXX, 19^7/58). Parmi ces unites regionales c est la macroregion centrale (de Ljubljana) qui est economiquement la plus forte. Elle occupe ä peu pres un tiers de la biovenie (54.9% de la superficie et 33.4% de la population) mais contribue avec 41.3 % au revenu national Slovene (41.9 % dans l’industrie, 40.8 % dans le transport, 56.7 % dans le commerce, mais seulement 24.9 % dans l agriculture). C est surtout la region propre de Ljubljana et la partie septentrionale du Bassin de Ljubljana (liaute-Carniole) oü 1 activite economi-que est 1a plus forte. Et pendant que la region propre de Ljubljana concentre un quart (24.8%) du revenu national Slovene et cela surtout dans les activates tertiaires et quartaires (29.2 % dans le transport et meme 45.5 % dans le commerce), la region de l'industrialisation assez disperse en Haute-Carniole contribue elle-meme avec 17.5 % au revenu national Slovene provenant de l’industrie (contre 19.2 % dans la region propre de Ljubljana). La macroregion du Bassin de la Drava (de Maribor) ne donne sur les 23.5 % de la superficie de la Slovenie avec 30.9 % de la population que 22.6 % du revenu national Slovene (23.9 % dans l’industrie, 31 % dans la sylviculture et 30.1 % dans l’agriculture, mais seulement 15.2% dans le transport et 16.9 % dans le commerce). Mais etant donne que la macroregion est composee dc deux parties bien differentes, l’une, ä l’Ouest prealpin, industrielle et forestiere, et l’autre, ä l’Est subpannonien, fortement agraire, l’Ouest plus developpe differe beacoup de l’Est sous-developpe: il donne, sur les 11% de la superficie de la Slovenie avec 15.5 % de sa population, aussi 15.8% ru revenu national Slovene, dans l’industrie meme 18.9 %, dont 10.9 % appartenant au seul centre de Maribor. La structure regionale de la macroregion du Bassin de la Savinja (Celje) correspond le plus au moyen de la structure socio-economique Slovene: sur 11.8% de la superficie de la republique avec 11.6% de sa population, elle contribue avec 10.9 % au revenu national Slovene. D’autre cote, la groupe des mesoregions sous-developpees de la Basse Carniole Orientale etdela Basse Vallee de la Save (sans le Bassin houillere de Trbovlje) ne contribue avec ses 12% de la superficie et 9.9 % de la population slovenes au revenu national qu’avec 6.4 % (12.6 %, il est vrai, dans l’agriculture, mais seulement 5.9 % dans l’industrie). De meme, la groupe des mesoregions sous-developpees du Littoral Slovene (16.9 % de la superficie et 11.4 % de la population de la republique) ne donne qu une contribution mediocre (11.4%) au revenu national Slovene. Le pourcent en est, cependant. un peu plus important dans le revenu de l’agri-culture (13.3%), assez eleve dans le revenu du tourisme et de l’industrie lio-teliere (18.8%) et tres fort dans le transport (24.1%). 11 existe, d’ailleurs, dans cette partie de la Slovenie, une nette bi-regionalite: le Nord (le Bassin de la Soča), assez montagneux et defavorise par l’etat actuel des voies de communications, etant evidemment plus nettement sous-developpe que le Sud (le Littoral de Koper avec son hinterland immediat) avec sa vie maritime et touristique qui contribue avec 18.5 % au revenu slovene provenant du transport, avec 14.4% ä celui du tourisme et avec 7.6% ä celui du commerce. Evidemment. toutes ces differences et particularity dans la structure regionale de la Slovenie sont dune grande importance pour la planification regionale et l’amenagement d’espace. C’est une longue serie des probiemes qui en proviennent. Est ce qu’il faut, par exemple, tendre ä attenuer le contraste toujours croissant entre Faxe centrale du developpement et la peripherie sous-developpee ou bientot laisser le voie libre ä une concentration extreme autour de quelques centres principaux (Ljubljana, Maribor, Celje, Koper)? Est ce qu’il faut continuer ä favoriser le developpement de Faxe centrale bien qu’elle n’est que Fheritage d’une autre epoque et d’un autre ordre politique et social ou essayer ä corriger les injustices de l’histoire? Est ce qu’il faut, 2 Geografski vestnik 17 en suite, se contenter de Furbanisation dispersee et anarchique qui jusqii'ici est predominante dans la Campagne Slovene, ou la soumettre ä une regula-risation plus convenable? Est ce qu’il faut s’abandonner tout ä fait au jeu libre des lois et calculs economiques ou suivre une politique regionale au moins dans une certaine mesure regularisee et dirigee, peut-etre plus corres-pondante au buts d une soeiete socialiste? Toute une serie done des problemes de geograpliie appliquee qui sont encore plus delicats, etant donne qu'il s’agit de l’espace vital d’un petit peuple, situe sur un carrefour d’une importance europeenne. Vladimir Klemenčič PROBLEMI MEŠANE STRUKTURE GOSPODINJSTEV IN KMEČKIH GOSPODARSTEV V SLOVENIJI (Prispevek k študiju urbanizacije)* I. UVOD Z industrializacijo so se odprli v Sloveniji problemi preoblikovanja stare klasične agrarne strukture. Posebej je v ospredju funkcija mešanih delavsko-kmečkili gospodarstev, ki imajo gospodarja, vse ali del odraslih članov gospodinjstva zaposlene izven kmetijstva. Številni avtorji, ki so v novejšem času preučevali kmetijsko gospodarstvo z mešamo delavsko kmečko strukturo gospodinjstev v Zahodni Evropi, v nekaterih predelih Azije in Afrike, v ZDA, v Sovjetski zvezi, na Poljskem in v Jugoslaviji, so opozorili na veliko geografsko razširjenost različnih tipov delavsko kmečke strukture. Razlike med posameznimi tipi se izražajo po pestrem socialnem in ekonomskem prepletanju nekmečkega in kmečkega načina življenja v eni osebi, v enem gospodinjstvu in pod eno streho. Raziskave so pretežno ekonomskega in sociološkega značaja ter večinama niso povezane s problemi transformacije obravnavanih regij. Geografi so doslej preučevali probleme delavsko-kmečke strukture le obrobno, povezano iz raziskavami dnevne migraci je delovne sile in transformacije podeželja. V literaturi so v ospredju poskusi opredelitve pojma in klasifikacije mešanih tipov kmetijskih gospodarstev, ugotavljanje njihovih deležev od skupnega števila kmetijskih obratov, obsega zemlje, ki pripada mešanim kmetijskim obratom, tehnologije proizvodnje, gospodarske usmerjenosti z deleži viškov za tržno produkcijo» produktivnosti polkmetov v industrijskih obratih ter vloge gospodarske politike pri oblikovanju polkmečke strukture. V Jugoslaviji je bilo v zadnjem času posvečeno problemom delavca-kmeta mnogo pozornosti. O tem pojavu po svetu nas seznanja Kraševec (1), ki posebno podčrtuje prehodni in spremenljivi značaj mešane strukture v procesu stopnjevanega ekonomskega razvoja. Levstik (2) nam pa osvetljuje značaj in pomen dvojne zaposlitve prebivalstva v no- * Raziskavo je financiral Biro za regionalno planiranje Sekretariata za urbanizem in stanovanjsko izgradnjo IS SRS. vejši fazi ekonomskega razvoja Slovenije. V reviji »Sociologija sela« so bile objavljene poleg prispevka Staneta Kraševca (3) raziprave o Jugoslaviji kot celoti ali njenih področij Svetozarja Livade (4), Ljuba Božica (5), Ivana Perica (6) in Cvetka Kositiča; le-ta obravnava problem mešane delaviskio-kmečke strukture za celotno Jugoslavijo tudi v posebni knjigi in v poljski sociološki publikaciji (7, 8). Bogata literatura nam nakazuje velike razlike in menjavo funkcije dvojne zaposlitve v različnih fazah gospodarskega razvoja in prepletenost kmečkega z nekmečkim gospodarstvom in načinom življenja. Domači in tuji avtorji imajo pri klasifikaciji kmečkih gospodarstev med kmečka in polkmečka različne kriterije, vendar je vsem skupno izhodišče dvojni dohodek članov gospodinjstev. Polkmetje s o v nekmetijskih gospodarskih panogah zaposleni delavci, ki delajo dodatno po delu izven doma na svoji zemlji, zemlji svojih staršev ali na najeti zemlji. Polkmečka gospodarstva pa so tista, na katerih so gospodarji ali odrasli člani gospodinjstev zaposleni izven kmetijstva in hkrati sodelujejo v kmetijski proizvodnji. Proces razkroja drobne kmetijske proizvodnje ima svoje zakonitosti in se odvija po fazah. Faze razvoja se izražajo v demogeografski in gospodarski strukturi gospodinjstev, migracijah, izobrazbi prebivalstva in ekonomski odvisnosti prebivalstva od zemlje, strukturi agrarnega zemljišča, velikosti posesti, razvrstitvi, številu in velikosti parcel. Predstave prebivalstva o idealnem načinu življenja ter možnosti doseganja želenega življenjskega standarda se v različnih razdobjih različno kombinirajo med seboj. Z zvišanjem življenjskega standarda in povečane možnosti za pridobitev zaželene zaposlitve se veča potrošnja, hkrati pa se tudi menja predstava o minimalni velikosti kmetije, potrebni za preživljanje družine. Potrebna minimalna velikost kmetije, ki ustreza zahtevam sodobnega načina življenja, se hitro veča z uveljavljanjem industrijske tehnologije ter komercializacije kmetijske proizvodnje. ki jo tudi pri nas že narekujejo mednarodni tržni mehanizmi. Razvoj posestne strukture se pa povsod po svetu zelo počasi prilagaja novo nastalim potrebam po tehnizaciji in komercializaciji kmetijstva, zato gospodarji kmetij in odrasli člani kmetijskih gospodinjstev prehajajo v druge poklice. V prvi fazi razkroja klasične kmetijske strukture se oblikujejo, zato ker dela še del odraslih članov samo v kmetijstvu, na kmetijskih gospodarstvih mešana delavsko kmečka gospodinjstva; v drugi fazi se pa zaposli večina odraslih članov gospodinjstev izven kmetijstva, kmetijska gospodarstva pa dobe nekmečka gospodinjstva. V obeh fazah se zaradi pridobivanja dohodkov kmečkih gospodinjstev s kmetijskimi gospodarstvi v nekmetijskih gospodarskih panogah oblikuje mešani tip delavsko kmečkega gospodarstva. V zaključni in tretji lazi pa člani gospodinjstev s kmetijskimi obrati pričenjajo opuščati obdelavo zemlje, zemljo puste neobdelano, jo oddajajo v najem ali pa jo prodajajo. Indikator začetka razkroja drobne kmetijske proizvodnje in gospodarskega odpiranja avtarkičnih agrarnih področij so sezonske migracije članov kmetijskih gospodinjstev na nekvalificirana dela v gradbeništvo, gozdarstvo, opekarništvo ter v živilsko in podobno industrijo, ki obratuje sezonsko (industrija predelave sadja, produkcija sladkorja, ipd., 9, stran 41). Zaključna faza pa je kljub tlom, po prirodi ugodnim za kmetijstvo, slabo obdelana ali neobdelana zemlja (socialni prelog), ki je v posesti nekmečkih gospodinjstev (10, str. 257; 11, str. 226). Pregled po svetu Pričetek in način razkrajanja klasične drobne kmečke strukture je po posameznih deželah odvisen od industrializacije, dednega prava in kmetijske politike do drobnih kmetijskih proizvajalcev. Ta razvoj in politika sta od dežele do dežele različna in se razmere v Zahodni Evropi razlikujejo od razmer v ZDA, le-te so v manj razvitih azijskih in afriških deželah in Japonski drugačne kot v Sovjetski zvezi ali na Poljskem in v Jugoslaviji. Razprav, ki bi kompleksno osvetlile podobo celotnega razvojnega ciklusa polkmečke strukture posameznih dežel ali področij, nimamo. Posamezni avtorji se v svojih delih omejujejo na analize le nekaterih, za obravnavano deželo pomembnih elementov mešane strukture. To nam otežkoča primerjavo razvoja mešanih d el a vsk o-kmečk i h struktur med posameznimi deželami. Število tržnih kmetijskih gospodarstev je v ZDA med leti 1929 in 1954 nazadovalo za polovico (od 4,723.000 na 2,100.000). število mešanih gospodarstev se je pa v istem času podvojilo. Ministrstvo za kmetijstvo ZDA smatra za mešana gospodarstva tista, ki imajo izven kmetijstva večji dohodek kot v kmetijstvu. Po popisu prebivalstva iz 1. 1950 je število farm, ki so ustvarile izven kmetijstva od 250 do 1.199 dolarjev letnega dohodka (Part time farming, farma, kjer dela gospodar več kot 100 dni izven kmetijstva) štelo 639.000 obratov, leta 1954 pa 574.000. Hkrati s tem se hitro širi tip stanovanjskih farm (residental farms), ki so skoraj v celoti opustile kmetijsko proizvodnjo in obdržale le stanovanjsko funkcijo. Seveda se posamezni deli ZDA po kmetijsko-goispodarski strukturi med seboj močno razlikujejo. V nekaterih južnih predelih koleba delež mešanih kmetijskih obratov med 20 iin 40 %, ponekod pa dosega celo 95 %. V Teksasu so leta 1961 posedovali delavsko-kmečki obrati 40 % celotne kmetijske zemlje in ustvarili 28 % tržnega viška celokupne proizvodnje (12, 13). V zahodnoevropskih deželah se po drug1! svetovni vojni zaradi penetracije industrije na podeželje stopnjuje drobljenje kmetijske zemlje in veča število polkmečkih obratov različnega tipa. V bolj industrializiranih deželah polkmetje opuščajo kmetijsko proizvodnjo. Na njihovi zemlji pa nastajajo moderni zasebni komercializiram kmetijski obrati: zato se kljub povečanju števila polkmečkih obratov njihov delež zemlje od skupne kmetijske površine manjša itn veča idelež zemlje čistih kmetijskih obratov. Nekdanje čiste kmetije, ki imajo do 5 ha, deloma pa tudi do 10 ha zemlje, se v Zahodni Nemčiji spreminjajo v polkmečka gospodarstva, njihovi kmetijski obrati postajajo Nebenermerbbetriebe (pomožni kmetijski obrati). Kmetje s iposestjo do 2 ha zemlje, zlasti pa tisti, ki imajo manj kot 1 ha, opuščajo obdelavo zemlje. Obdelujejo večinoma le eno parcelo ali vrt ob hiši in postajajo nekmetje. Število obratov te vrste je štelo skupno z clelom obratov v velikosti 2 do 5 ha leta 1%0 v Zahodni Nemčiji 650.000 ali tretjino od skupnega števila 1,700.000 kmetijskih obratov. Velikostni skupini kmetijskih gospodarstev od 0,5 do 5 ha, ki vključuje največ polkmečkih gospodarstev, je pripadalo leta 1960 1,864.100 ha zemlje, kar je v primerjavi s skupno površino, ki ob- sega 21,369.000ha, zelo malo (3, str. 8). Pri klasifikaciji polkmečkih obratov upoštevajo avtorji v Zahodni Nemčiji različne kriterije. Laible smatra za pollkmete tiste, ki delajo izven kmetijstva in to ne glede na velikost njegove kmetije, im vse tiste, katerih posest ne presega 4 ha ter dela izven kmetijstva vsaj eden od članov kmetijskega gospodinjstva. Spodnja meja polkmečkega obrata je 0,15 ha kmetijske zemlje (14, str. 335). Müller-Miny uvršča med polkmečke obrate tiste, ki imajo od 0.5 do 3 ha zemlje in 1 kravo, lastnik pa je zaposlen izven kmetijstva (15, str. 395). Izredno hitro razkrajanje drobnih kmetijskih obratov in nastajanje polkmečkih Nebenerwerbsbetriebe) ter parcelnih kmetov (Kleinbetriebe — mali obrati) zasledimo v Westfaliji in Porenju (16, str. 110). Na Danskem so' našteli leta 1950 in 1951 v velikostni skupini od 0.55 do 3 ha 21,7 % polkmečkih obratov, do leta 1960 se je pa ta odstotek povečal na 22,3 %. V velikostni skupini od 3—5 ha je bilo leta 1950 polkmečkih obratov 14,3 %, leta 1960 pa že 18.0 % (3, str. 10). Na Nizozemskem se je razširila struktura polkmetov na vsa področja in dosega na prirodno za kmetijstvo manj ugodnih legah 30 % celotnega števila kmetijskih gospodarstev (7, str. 10 in 51). V Franciji je zaradi hitrega širjenja polkmečke strukture v novejšem času živa polemika o rentabilnosti te vrste obratov. Mendraš (18. str. 156) ugotavlja mi osnovi preučevanj v južni Franciji, da kmetijsko gospodarjenje polkmeta na obratih, ki presegajo velikost 2 ha, ne more biti uspešno. Yves le Balle (19) pa meni, da more polkmet racionalno obdelati le pol ha zemlje. V Švici štejejo delavsko kmečka gospodarstva skoraj polovico skupnega števila kmetijskih gospodarstev (20). Število delavsko kmečkih gospodarstev pa v zadnjem času skoraj povsod nazaduje. Število narašča v dolini Rona v Wallisu, kjer se oblikujejo visoko komercialni vrtnarski obrati v velikosti do 2 ha, ki proizvajajo do 80 % tržnega viška (21. str. 603). Manj razvite azijske in afriške dežele se po strukturi kmetijskih gospodarstev bistveno razlikujejo od drugih področij. Agrarna prenaseljenost se nenehno veča, vzporedno z njo pa tudi število kmečkih družin, ki nimajo lastne zemlje, a žive izključno od kmetijstva. Zaradi nizkega dohodka nekvalificiranih delavcev v večini nekmetijskh gospodarskih panog ter velikega števila vzdrževanih članov gospodinjstev si morajo nekateri delavci, ki prebivajo v mestih in predmestjih, ustvarjali dodaten dohodek z obdelavo zemlje (Kongo, Nigerija). Ekstremni primer agrarne prenaseljenosti je Indija. Delež kmečkega prebivalstva je od leta 1941 do 1951 narasel od 71 na 74 %. V letih 1952 in 1954 ena tretjina kmečkih gospodinjstev ni imela lastne zemlje, 30 % gospodinjstev je imelo manj kot 0,5 ha zemlje, 7 % kmečkih gospodinjstev pa manj kot 2 ha zemlje (22, str. 133, 144). Na Japonskem v zadnjem časn silno hitro narašča število tržnih polkmečkih kmetijskih obratov. Drobni, tržno usmerjeni polkmečki in kmečki obrati ustvarjajo sorazmerno visoke dohodke. Od 277 do 833 dolarjev letnega dohodka je doseglo 872.710, več kot 833 dolarjev pa 208.000 polkmečkih gospodarstev. Od 277 do 833 dolarjev letnega dohodka ustvari s prodajo kmetijskih pridelkov 924.672, več kot 833 dolarjev pa 579.000 čistih kmetij (3, str. 10). V Sovjetski zvezi je od leta 1940 do leta 1955 porasel delež delavskih gospodinjstev, ki ima parcelo zemlje od 2,5 % na 3,6 %. Od skupne površine 1,630.000 ha orne zemlje je izkoriščene za pridelavo zelenjave in krompirja 1,420.000 ha (23, str. 71). Na Poljskem se je polkmečka struktura po drugi svetovni vojni razširila na vsa področja. Polkmetov s posestjo od 0,1 do 4 ha je bilo leta 1960 1,051.000, od tega z malimi parcelami v velikosti od 0,1 do 0,5 ha 231.500, od 0,5 do 4 ha pa 819.500 (24, str. 71). V posesti polkmečkih gospodinjstev je bilo 9,4 % skupne površine zasebnih kmetov. Od celotne tržne produkcije zasebnih kmetov je znašala produkcija polkmetov 7,5 % (24, str. 76). Pregled po Jugoslaviji V celotni Jugoslaviji in njenih posameznih delih se delavsko-k mečka struktura zelo hitro širi. Različna je od področja do področja, razlikuje se po pravno posestnih odnosih, po zaposlitvi članov kmečkih gospodinjstev, po panogah v neagrarnili dejavnostih, po kvalifikaciji in položajih na delovnem mestu in dohodkih, po oblikah migracij med domačimi kraji in kraji zaposlitve teh članov, ter po tehnizaciji in stopnji tržne usmerjenosti mešanih kmetijskih gospodarstev. Izredno razdrobljena posest s prevlado posesti z manj kot 5 ha skupne obdelovalne zemlje sili člane kmečkih gospodinjstev k sezonskemu izseljevanju v inozemstvo ter začasni zaposlitvi v industrijskih obratih z izrazito sezonsko produkcijo, v opekarnah ter sladkorni in podobni industriji (8). Po drugi svetovni vojni je industrija odprla delovna mesta slabo ali v celoti nezaposlenim članom kmečkih gospodinjstev in sprožila intenzivno mobilnost prebivalstva v vertikalni in horizontalni smeri: v vertikalni z izboljšanjem socialnega položaja, v horizontalni pa z dnevno migracijo delovne sile z doma na delo in s stalno izselitvijo v mesta ali v bližino mest. V novejši dobi se stopnjuje sezonsko izseljevanje s kmečkih gospodinjstev v inozemstvo z obširnih hribovitih področij a' notranjosti, ki so bila še nedavno zaprta in agra rn o - gosp od a rsko avtarkična. Po drugi svetovni vojni, pred vključitvijo v industrijo in druge neagrarne gospodarske dejavnosti, je bila večina kmečke delovne sile nekvalificirana, z zelo nizko izobrazbo, v veliki meri tudii nepismena. Ker večina takih delavcev svojih družin s številnimi elani ne more preživljati z dohodki izven kmetijstva, je prisiljena iskati dodatnii vir dohodkov v obdelavi zemlje (25, str. 58, 59). Y krajih, tki leže v gravitacijskih območjih zaposlitvenih centrov, se je zaposlila izven kmetijstva večina odraslega moškega prebivalstva mlajših letnikov. Gospodarji malih kmetij ostanejo po spremembi poklica na kmetijah, drugi se pa preselijo v bližino mesta. Iz krajev, ki so tako oddaljeni od centrov, da delavci tja ne morejo dnevno potovati na delo, se mora mlajša delovna sila ob poklicni preslojitvi preseliti bliže krajem zaposlitve, gospodarji kmetijci pa iščejo sezonsko zaposlitev doma in v inozemstvu. Tisti del prebivalstva, ki se iz vasi naseljuje v okolici mest, si ustvarja z obdelovanjem slabšega, za kmetijstvo manj primernega zemljišča ter z nakupom ali najemanjem zemlje mala kmetijska gospodarstva; Le-ta so po svoji ročni obdelavi v primitivnem polik uit urnem gospodarstvu 'podobna delavsko kmečkim gospodarstvom, ki so se razvila iz kmečkih v širših in ožjih gravitacijskih področjih zaposlitvenih centrov. Ta tip polkmečkih obratov mastaja zlasti v okolici večjih zaposlitvenih središč Zagreba, Sarajeva, Skopja in Prištine ter drugih srednje velikih središč Bosne, južne Srbije in Makedonije. V Jugoslaviji je bilo leta I960 2,620.000 kmetijskih gospodarstev, od tega 1-600.000 s čistimi kmečkimi, 1.000.000 z mešanimi delavsko kmečkimi gospodinjstvi, 10.400 gospodinjstev pa je gospodarilo na najeti zemlji. Od 11,108.000 zasebnih kmetijskih površin je bilo leta I960 v lasti kmečkih gospodinjstev 68,5 %, mešanih gospodinjstev 26,8 %, v posesti gospodarjev brez aktivne kmečke delovne sile 1,8 %, v rokah gospodinjstev brez delazmožnih članov pa 1,3 % zemlje. Gospodarstev z mešanimi kmetijstvi je bilo 33,3 %, gospodarstev z nekmečkimi gospodinjstvi skupno z gospodinjstvi brez kmečke delovne sile pa 8,1 %. Delež gospodarstev s kmečkimi gospodinjstvi se od jugovzhoda proti severozahodu manjša. Najnižji, 52 %, je bil v Sloveniji, drugod pa okoli 55 %. V še pred vojno zaostalih agrarnih področjih Jugoslavije, npr. na Kosovu in v Metohiji ter v Črni gori, pa presega 60 % (26, str. 78, 79). II. RAZVOJ V SLOVENIJI Pregled razvoja do druge svetovne vojne Razkroj klasične drobne kmetijske in nastajanje nove mešane delav-sko-kmeoke strukture je v Sloveniji dolgotrajnejši, v zadnjem času pa intenzivnejši kot v ostali Jugoslaviji. Že v predindustrijski dobi je bila posestna struktura v Sloveniji neugodna, večja posest je bila le v alpskih in kraških področjih, kjer se je kmetovanje na nekoliko večjih kmetijah z več kot 10 ha vse zemlje (obdelovalne zemlje od 3 do 5 ha) dopolnjevalo z gozdarstvom. V subpanonskih in primorskih področjih je prevladovala posest z velikostjo do 3 ha. Slovenija je bila bliže deželam, ki so se industrializirale že v 19. stoletju, im lukama Trstu in Reki, zato je prebivalstvo iz Slovenije našlo tod stalno in sezonsko zaposlitev. Člani kmečkih gospodinjstev južnega kraškega dela Slovenije so se sezonsko zaposlevali v zimskem času na gozdarskih delih (sekanju, obdelavi in spravljanju lesa) v Slavoniji. Od druge polovice 19. stoletja pa do začetka druge svetovne vojne si je kmet dopolnjeval zaslužek za preživljanje svojih družin z začasno ali stalno izselitvijo v Zahodno Evropo in v prekooceanske dežele (27, str. 148—160, 28, str. 189—206), prebivalstvo Prekmurja pa tudi na sezonskih kmečkih delih v sosednji Madžarski. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno so se migracije iz Slovenije v Zahodno Evropo močno omejile zaradi priprav na vojno, zato pa se je agrarna prenaseljenost zelo hitro večala (29. 30, 31). Med prvo itn drugo svetovno vojno so spremljale ekonomski razvoj Slovenije krize in konjunkture kapitalističnega gospodarstva. Število zaposlenih izven kmetijstva je zelo kolebalo. V konjunlkturnem letu 1937 je bilo število zaposlenih celo nižje kot leta 1929. Število delavcev, prijavljenih pri Socialnem zavodu za zavarovanje je znašalo leta 1929 več kot 100.000, leta 1937 okoli 85.000 (30, str. 67). Leta 1938 je vladala na slovenskem ozemlju velika brezposelnost, našteli so 22,282.000 neizkoriščenih delovnih dni. To je bilo izredno veliko, saj so našteli v istem času pri socialno zavarovalnem industrijskem delavstvu le 13 do 14 milijonov delovnih dni (32, str. 104). Podeželsko prebivalstvo je bilo v sorazmerno velikem številu zaposleno v gozdu, lesni industriji ter gradbeništvu, to je v tistih panogah, ki so bile najbolj podvržene krizam in kolebanju števila zaposlenih, hkrati pa so nudile delavsitvu zaradi neugodnih vremenskih razmer preko leta le raizmeroma malo število delovnih dni (33. 34). Za socialno-ekonomsko strukturo slovenskega podeželja so bile desetletje pred drugo svetovno vojno osnovne značilnosti sezonski značaj in nazadovanje števila delovnih mest v neagrarnih poklicih doma v Sloveniji in usihanje možnosti sezonske ali stalne izselitve v inozemstvo Prebivalstvo slovenskega podeželja, deloma pa tudi mestno prebivalstvo si je moralo vsaj del svojih življenjskih potreb kriti z obdelavo zemlje, vrta ali njive v mestu ali na robu mesta ter njiv ali malih kmetijskih obratov na podeželju (35, str. 29). Računajo, da je bilo v celoti ali pretežno eksistenčno odvisno od zemlje več kot 70 % prebivalstva (32, str. 94). število čistih kmečkih in mešanih dol a vsko -kmečk i h gospodinjstev je naraščalo. Obdelovali so tudi za poljedelstvo manj primerno zemljo. Na Kozjanskem, na Pohorju ter na območju Belih vod, pa tudi drugod, si je del prebivalstva pridobival kmetijsko zemljo z najbolj primitivno obliko krčenja gozda, s požigalništvom, ki je v Srednji Evropi zamrla že v preteklem sitoletju (36, 37, 38). Demografska struktura gospodinjstev se od srede 19. stol. pa do konca druge svetovne vojne ni bistveno menjala. Sestavljala so jo mlada, srednja in stara generacija. Poleg ožjih družinskih članov, gospodarja, gospodinje ter njihovih otrok, staršev gospodarja ali gospodinje, so sestavljale gospodinjstva tudi tete, strici ter dekle in hlapci. Leta 1857 je znašalo poprečno število članov gospodinjstev v Sloveniji 4,93, leta 1931 4,86, do leta 1948 se je zmanjšalo na 3,78, do leta 1961 na 3.47, do leta 1967 pa na 3,26, na število, ki je značilno za više urbanizirano družbo z razslojenimi kmečkimi gospodinjstvi (39, str. 310—311). Značaj delavsko-kmečke strukture po drugi svetovni vojni Po drugi svetovni vojni se je demografska in poklicna struktura članov gospodinjstev s kmečkimi gospodarstvi močno preobrazila. Spreminjanje je zajelo prav vso Slovenijo, ravninska, prometno dobro povezana in hribovska, prometno odročna področja. Ravninska, promötno dobro povezana področja so spremenila demografsko in gospodarsko strukturo gospodinjstev, hribovska pa le demografsko strukturo. V odročnih hribovskih področjih so se s kmečkih gospodarstev razselili hlapci, dekle, tete in strici ter druga mlada delovna sila. Na kmetijah so ostali v veliki meri le ostareli gospodarji ter nedorasli otroci. V gravitacijskih območjih zu. p osi i I ven ih centrov so prav tako zapustili kmečke domove vsi, ki niso sodili med ožje člane družine, mlajši gospodarji kmetij so se pa večinoma zaposlili v nekmečkih poklicih. S spremembo poklicev zemljiških lastnikov se je struktura gospodinjstev spremenila iz kmečke v polkmečko in iz polkmečke v nekmečko. V novejšem času se je poklicno preslojil poleg članov kmetijskih gospodinjstev s srednje velikih in večjih kmetij tudi del gospodarjev. Ponekod na Gorenjskem, pa tudi v drugih krajih Slovenije, že prevzemajo kmetije za neagrarne gospodarske dejavnosti kvalificirani ali visoko kvalificirani delavci. V urbaniziranih in gospodarsko razvitih področjih se vključujejo v nekmečke poklice tudi ženske, v nekaterih predelih pa tudi že žene izven kmetijstva zaposlenih gospodarjev kmetij (40). Mlaidi, že za nekmečki poklic kvalificirani gospodarji kmetij ne vidijo v kmetovanju tistih možnosti za doseganje železnega življenjskega standarda, ki ga lahko dosegajo pri manjšem trudu in z manjšim gospodarskim riziikom z delom izven kmetijstva. Mehanizacija malih kmetij z razdrobljenim in prostorsko razmetanim zemljiščem tud i ni rentabilna. Po zakonu dovoljeni maksimum za zasebne kmetije (10 ha obdelovalne zemlje) ovira rasit družinskih kmetij do velikosti, ki bi omogočala racionalno izrabo sodobne mehanizacije. Zato mladi gospodarji kmetij ne gradijo svoje življenjske bodočnosti na kmetijstvo. Zemlja postaja v razliko od preteklosti, ko je bila kmečkim, pa tudi velikemu delu nekmeč kih gospodinjstev osnova za preživljanje, le dodatni vir in sredstvo za različne oblike špekulacij. Že šolani in za nekmečke poklice kvalificirani lastniki kmetij se izogibajo zaposlitvi v slabše donosni industriji in se preusmerjajo na gospodarsko bolj donosne terciarne dejavnosti, proizvodne in uslužnostne obrti (gospodinjstvo, razne obrti in transport). Člani kmečkih gospodinjstev se tudi vse bolj vključujejo v tokove sezonskega zaposlovanja v inozemstvu. To ni več nekvalificiran kmet, ki bi si kot njegov prednik iskal dodatni dohodek na nekvalificiranem in slabo plačanem delovnem mestu v inozemstvu, temveč je to kvalificiran delavec, ki išče v inozemstvu bolje kvalificirana in dobro plačana delovna mesta. Motivi za sezonsko zaposlitev naših delavcev v inozemstvu so različni. Večina jih ima doma zaposlitev, a odhaja na delo v težnji po hitrem in večjem zaslužku za ureditev problemov sodobnega življenjskega standarda. Nekateri odhajajo v inozemstvo za dosego kvalifikacije, nakupa strojev za obrt ali kmetijstvo. Med sezonskimi izse- ljenci so gospodarji kmetij. Ti odhajajo v inozemstvo zato, da si pridobe znanje ter sredstva za opremo obrtnega obrata, ki že ima svojo gospodarsko osnovo, v kmečkem domu, stanovanjski hiši, gospodarskem poslopju ter dvorišču (stanovanje, delavnica, garaža, skladišče, parkirni prostor). Pregrajeno gospodarsko poslopje z dvoriščem s prometno dostopnostjo je osnova za hitro in racionalno obračanje v inozemstvu zasluženega kapitala. Ker so obrtniški in gostinski obrati vezani na motoriziranega potrošnika, se kmetije v širokem zaledju mest in obmejnih področij spreminjajo v take obrate. Razvoj strukture gospodinjstev in kmečkih gospodarstev ined letoma 1961 in 1966 Gradivo in metoda analize: Za analizo teh procesov so podatki pomanjkljivi. Ocene ali popisi kmetijstva in prebivalstva niso časovno usklajeni. Za število kmetijskih gospodarstev imamo le podatke kmetijskega popisa iz leta 1960, za število gospodinjstev po tipih (nekmečka, mešana, kmečka) podatke popisa prebivalstva za leto 1961 in ocene Zavoda za stilistiko SRS za leto 1966. Za obseg zemlje zasebnega kmetijskega sektorja imamo le podatke o deležu skupnih površin in po zemljiških kategorijah. Nimamo pa podatkov o deležu in obsegu zasebne zemlje po tipih gospodinjstev, ki bi nam laliko služili za ugotavljanje trendov spreminjanja obsega zemlje po tipih gospodinjstev. Ker statistično ne spremljamo sprememb v strukturi gospodinjstev po kmetijskih gospodarstvih, sprememb v obsegu zemlje, načinu izkoriščanja zemljiških kategorij po tipih gospodinjstev, moramo prilagoditi analizo razpoložljivim podatkom. (Po predvidevanju statistične službe popolnejših podatkov ne bo vsaj še nekaj let.) Naše analize nam bodo osvetlile probleme tendenc najnovejšega poklicnega preslojevanja in dinamiko vedno hitrejšega prehajanja zemlje v roke polkmeta in nekmeta ter opozorile na potrebo po bolj načrtnem usmerjanju gospodarjenja z zemljo. Število zasebnih kmetijskih gospodarstev se po letu I960 v Sloveniji ni bistveno spremenilo. Ob nastajanju in širjenju socializiranih in arondiranih kompleksov zemlje so zasebni kmetje oddali del svoje zemlje agrokombinatom. Na zmanjšanih obratih pa še naprej kmetuje nekmečko ali polkmečko gospodinjstvo. Na voljo imamo le statistične podatke za število kmečkih gospodarstev s kmečkimi in mešanimi gospodinjstvi za leti 1960 in 1966. Število kmečkih gospodarstev z nekmečkimi gospodinjstvi smo pa dobili tako, da smo skupno število kmečkih in polkmečkih gospodinjstev odšteli od števila kmetijskih gospodarstev (I960). S preračunavanji smo se tudi dokopali do ocene obsega zemlje po tipih gospodinjstev s kmečkimi gospodarstvi za feti 1961 in 1966. Skupno površino zasebne zemlje smo delili s številom zasebnih kmetij ter na ta način dobili najprej poprečno velikost zasebne kmetije. To poprečno velikost zasebnih kmetij smo nato pomnožili s številom kmečkih, mešanih in nekmečkih gospodinjstev in s tem izračunali obseg zemlje za vsakega od treh tipov gospodinjstev. S temi računi se le približamo dejanski vrednosti. Nakažejo nam tendence Gibanje tipov gospodinjstev v občinah SRS med leti 1961 in 1966 TABELA 1 & o o ON ^ K\ IfN rt^ On ^ vO O -rH ON O O O o OD -*H IT CN1 rt; lO K OD rt^ ^ Q CD 00 oC O IfN X OJ sC IO tO |O siT OJ OD IO © O^ CM O O Oj' i“ -H-' OD O N O'" ts,XNQ0O'NOcca'0DaDXCMh0DC'OCDa'Xa>0Dooc'XO0'0'a'C' CO^C'Cl^l'N^vOOOOMKNN^^KMAO'^ODlM^C'^N'OvOa'ODNO ©^OXIOt-otOcMtv» XOCM-,-.s0\©©O©XtOCMO^ to rt< IO X ''t IO K\'4,^ONWM^O'^0'iniAODK,VNsOC\Olf\sOO^NODQOri^N'HT-o IO UNin^^^^Ot^ODinNOOi^NM-^^lACCiA^OOn^inOClOO^^ rt-^TCMotv-ototv-x o^'-(MNO^-H(NXiohO'<- rt- rt< 10 © 10 10 -»h CNIth -^(M OJ tO ■*- th CM CM M o r3 Ö ON GO IfN tO GO 00 00 IfN IO sO O^ .00 tO CM On IfN CM CM IO OD tO ^ N» IfN IfN CM l^> O ^-h sO O O vO ,KN oi O X 'i-' 1(N O O ^ CM I'"' tO On tO rt-~ -r-T tO ^ •^|0^rt^sOCM©tO©l'J' ■^NCMlNXvOO>CN^O]CMOi,T}(sOXNXONO'-'«ONvOl^'^ONCNXX CÖ ^3 >o o £ X © tO IO rt< IO CM IfN IO O 00 IfN N» IO O' 'O IfN s© X^>NX,JONN*C'^',4lN* ?"5^s0!Dn'hGOON-' OCMvO-I to O' ^ r «-N.XOnXiOIOC'MUNO OOsOOOsOOOCMtOON^ OX'HCM^*'^,H^'lSjONC^iri^ rt- 10 -»-i 10 o •■H —< "H -*H ^ CM CM^H^ ^90D»-5CM0NCMv0OCMCJON«NC'N-i'XX0'O^^^'OXtO|ON--•^-*OON»OOlOCM'-+0'^'>^OOvOCMOCMlOOtr'OsOCM.IOCMOIO^>— ODO O^GOCMOratOOGOtOOOCMtOin^lAOCOCO^CCOOin^CMCM^CMsO — ^ OJ —< ^ ^ ^ CM cd ^4 >CJ o £ 0) 'C o c 0) o ä — o o CU*£ >U Ph-^ ^ILS m> 00 to 00 GO IO ON to O o^ rt" o O^ NtOlANOX O Tf ■«-< CM CM CM O N» to ©h- rt- O O to ^ o t^ sC o o —* \o — sO vO sO sO IO K K CM 0# rt^ IfN U’N O sOcdtOGO^sOl^lOOCNft^OvO OtOCMOOO-^^-^rtMOCvO O CM CM to to OJ CM -H O -H CM CM 00 vc ^ ^ ^ --* -hT itn o ■>* ^ r l N- pj N sO OJ «N CM tO ^ >H CM Ifi CM ^ COINlfNO^t^^tOOIMOCM-HvO^XW^ONhOO (NO'’-OXXlf'ONMONvOvO'-K'lIONlOMONMO sOOOl^CMGO’HvOOONtOCMN.X '*J- o © ■*-< CM CM tO tO 0-^''*rt,XIOtOOtOOXtO©©ION.oCMrt-''* , '<*toaO©OOt-HXr'-CM©CMsO©'>00lOGOGOCM -«-i - ^ — ■ -* ■*-« CM IO -t* OJ rt- to CM CM CM tOtOsO N. to tO 1 <^-i m n • i - i ^ -m’ ü. I N O OnOCMO^^ OtO —1 rt- O' 1 CM vOXir\lf,-J'CMKN'HtOXl(NOXO'lfMMinONXlAvOntOOOtOKN^l(N| ^tO^NONXtONinOsO^O'-OlO^^'^tO^aOvOlON'HO©' ^-‘OXOsO-H'OlfNOCMOONIOsO^Xcjiv'-^~~“’-"' N CM 10X1^00' — -ti^. — Csy u > \*j ■ - w w ■«—> >ta< \aj w u \ w i_\j sO N» IO vO 'J X r,i X X O O' CJ 't N tO rt- tO CM tO tO tO rt- CM CM CM lO tO CM rO IO CM ^-cM'^tO-^-«'*t M (D -o a t^GOCMlfNO^GOb^OvOOO-^sOONlfVtOl^tO©-^ CMCMIO sO N>sO h^* •<— CM O IO o’ o GO tO to lo IfN GO O' nT sO -* lO tO o •*- © ON © ,© © IfN K'’ h-T © O. © © © © © © ■'■h © © ■*“* O © © CM © © © o © © O tO CM 'y~' © © © ^ IfN X X X CM 't • N IO N N 'i* K' ^ « 'F- CM CM — k* IO to IO o rt- O rt- to CM O O T*- IO X rt- O o © X CM © N. r, o ifN to X CM © to h- to CM © tO LO to O IO IO CM sO Iv- IO rt IH lf\ O IA ^ ^ t to © X IO o rt- — O O K. X X © CM CM sO IO rt- IO o rv. x o o **- rt- XNXIO tv. X to CM IO o CM rt- rt* rt- O' to ■<- IO to to CM CM 00 lO CM IO IO IO IO rt- CM O IO IO o rt* tv» IO rt- o rt- © ec zr O o ’S £ ^ 2 sh Ö Ü u, uo o a >s £ O QQ c3 C O fcD ■rt C3 «öPh.2, m ’5 fcß «s a*£ ° *’-> P ->3 > S cr tr. • d ^ c s 1 O sh t- OOSh o ü u O ^3 .( C H Ü ., o o f5 0 c« >y ; cd >o „ >73 ^ ^ flj O >N .H- ^3 O — •—it- Ü ^HCMto^ifNsbt^oöONC^C'ito^io'sOhJoöoö'^CNitO'^iosdhJoöo’©^ ^«^•^■«^■^■^.■^-i^h^iCMCMCNJCMCMCMCMCMCMCvIIOIO §>t35 >■ -2 —! I-JI—J h >v o -4 o c bD -14 >o o O tD- -14 0 _o > • a; M >Cß —) “3 d O Qh ” cr> -4 O C/D iJD 5 o" i > g — -i4 o v SSö *2 -14 - CD > — ir -t, — O o ir Ol O X X O' X ON ^ ^ ^ OI ir ir O GO O^ GO CM ^ N- O GO GO On 0^10 O'" O'" GO © W*\ < NX®XONC'^OhXC'C'XOO'XGOa\COCOC'^NN' ‘^'^^iC'io^ioo'OO'OOooirir'-H — ©ooj©iv,irojb-ojox r • on ir rj^,£:£?c£'90''riXlC!!r'CN,";t'0~+^GCxxoi-HO'0-tx©-tx h- -t- o -t (N^Off'Ol^Oi'i'XOX'C^N'tlM^NOOffwON O t- in (N 1^1 • -i1 ■*“• X CM IT CM O •— -+ GO C0^9vDs0!:0,r',^®,f,'O>^Cvl,il3DM'^,H!MC0h-0's0lANX»r'^N.N.-CC-- C'CMxa.O'tin(NinNCMX)C0'HinQ0C0Na\XO0MMh-oo^^^‘ t - -t o (Nir.NO^OCOiri^OMX)vDi,N' K. 00 IT lO OJ -»-I O -rH-r-l *^4 ▼H tH |T T—• OJ CM ON o^ lO O ^ O 0\_ 00 in 1A 1A -»H o O^ O 00 IA Oi CM 00 1A IA IA ©OIOOOOOOO^C'sO IT» O S? ^ 5 ^ ^ ^ x 92 ® irs" r " >© oj o ir ir ir o od cm' ir —- go -t oj o' I^OO'N*N.N.GOO'lrii'OXir\'^lf\XNOvOO'COOCOOJX’»J,l^inirMM -t O' CM ON ON N> o CM '■* ir CM o N, CM OJ 1- ON O ir tf On ir ON ^t ■^t ON OJ X i1 o CM ir OJ -t CM CM 1-1 ■ - I- I --T I- 1 I’ ' > l'\il^NO0'C'PJ' —1 CM (M OJ — pj^hOl^OJI^.^NXO-XOlbHXONO^OJON.O'COX-Mrc k. X irs oj -tco i'- i'' ir ^ ir' c o mm -h rf oi x ^ x »r. cj i^» -h on ir ir x o' go —j ■** o i • o ir cm -*t ir cm o o -rf cm ir irh-, ir o -»h ir -*t cm cm ir i^» i - ir ir i<- CM m t}- ir ■« ■— t* — ’-HM cm -- — — cm oj — OJ t. GO O' 00 ir ir ir ir ir 0Q ir r- X ir ir OS i^ o' o' —- gtT ir r^T ON o" ‘~ ON —4 cm" 00 ON o 1 ON nT OJ N o -t N o X O X o N* O' OJ X ir o ir OJ CM CM ir ir OJ CM ir ir X OJ CM ir ir CM 1 OJ OJ °, ir ir ir oj" 00 o 1 tr~ rj ON c: IO 1 ON CM — OJ CM CM Xl^OINOO'O'XOlvOMaOlOOO^^K.XOX , ir OJ ir ^ i\. ir\ n tr\ n\ ^ n ti Ai -* k. i -r . ^ « CV JS , Iv «o ojirtv,^oiAooir\-^oo O ir N» lO -H CM ON GO • w i' i i^» ij i ■*—n.Mw'ODHirYiO'OOXOOJ IT sO O O IO 1^ X iaonoon© — r^^ojCN^iroNoiiACMcM I •toxoocj^ CM — ^ ir CM ^ ^ CMCMOJCMloiCMrr — ^ : O O ir Tt -< OJ O' Mr ir > o oj -»—i go O' ir r - ■ ■ _ < X ir ^ ir -* r-- x i ir — cm oj r . i- ir ir ir X o N> X ir -* o 1 • ir O' CM ir X OJ CM ir x -h m ir ir • —' CM O O O ■ on x o ^ ir OJ X OJ X ir ir —i -t ir - o o N 2* ID o ^ 3 £J ao x io o — oi oj oj on t*' — h x i^ on 4©©©©©O0n©©J2>©©0J©©©©©0J©0'©© — -t — ir o ir o o ir r X o o -t o ir 1^ y X | O' ir -t c ir O' OJ ir X X ir X ir o ir ir CM ^ ir O' o X -t OJ «H X* ir O' 2 OJ O' o O ir x ir K. CM CM X O' -f ON 0 ir ir O CM o -+ o CM O' H ir ir o O' g — O' -t ir ir ir -+ -+ X ir ir ir CM O ir o j ir '■h ir OJ ir 9 N» ir OJ -+ -* X o ir ir Tf X f- X r^. sO ir ir -+ ON X -t 'tirNi'NirOO]OJOJ-<^0’Jl#'(J>ONO-'DXl^C^NN.OCN'l ^ ^ l1*1 2 ® O' OJ ON lr ^ x vO OJ CM 'i1 ir ir O' X ^ CM r. ir C> 0.1 O^ ir C C L 'HsONO'^’H^XXO^-ir-HOJ — 'HCOOOir^O'!''’ OvCT’tvCOON'O ir oj ■h ir ir oj i*n ir o -t x o ir ir o ir i'. **t -t o X h- la -št ir o ir -** x o o o K* KN o ir 3 O X ir -t r^ O ir O ir X rN s Š -a n & o Ü . d ‘C .2LŠO u o N CO o >n — ü Ü X X ♦“* c *- * 2 C =; — — O -14 o > s: , ! >o ■ ^2 c; >n 1 *- £ c ~ .>w • —71-1^ O Z - - Ä .3 o-£ «Sä cer oi ir -•+ ir o t * go O' © — oi ir rt ir o go O' Ö —' oi ir -t ir o cč O' c ir ir ir ir i*', ir ir ir ■>+ ■i- ■i' -o — o 0 a c .5 ce Q,>cn JS o w & O so ON ► 0) o Oh o b£ o Oh o Oh o fee C/3 0) s £ pC 4> c/: cC N -< .0 >—s boZ CC Jj O A >■ o S-S d ft« C t/: • —) iA o a o fc£;- cd > rt . 5 0 - CC Oh c/3 JR M •*■“ M ° O jJ;0 T3 ce g o .S 3-2 _3 >’£5 o' M S. ce M >o 0) s . « te- il Oh C/3 - 2 o ce Oh C/J >M C/2 • I—» 0) O o § *>1 o _£; ° ’So,« Z ai-^ JN - ^mwv.M^uMi.Mw'ö^'H'TNC'C'I^CONCM'^TH^HtinciCOC'CC'+O OO^NC^NOOC^NOJOCCCCl^OO-tCOCCTtirr-CCCCC --CM^O't'+O^W^O-Hr'. •i'Cr. ir^t^H-NrM-sD^CJl^CCsCC' »f\r\C'-^inC'CO'^O^C'-JCl,i,’--^lr'C'C'. CsOOCvC^ CM CM ■*-<»+ O CM CM ■— m m ^ tn CM m •^CMT-OJCJCKM-H-r-O] ■*-<■*-+ ^_ ■<—< Cn O CM CO (M CM O ' in tH ITi o |v I C'lMhCI''. •^c-'T-C'^t,'lXjN(MN’C'C(MO,+ 'tC'N' '-■* CM CM CM tn I tn CM -.-h tn m 't ^ ^ -h ^ CM ^ ^ in in CM CM © >** in m O CM CM ■rH IT\ CO sO Tjt CO O' O th •h T# ^ ^ N n ■rt^^cJO^C'ir'C'iMcC'He'OC^’-^^CD in m N» O'— CO'— ^inNaCCNC'CCCONC'OsCCOC'lN ir\c\'^C'tr'N-scccis.'^\nc'NO(MiNir't ^ ~ ^ '^■t^mCMO CD Kin N CN^fO —*- — ■ u ' -nt \*j o cm in ' N> •*— sO o O -«-i o O' in CO o vO o -r-i cc O in ^+ CM in CM CM ■»* 'r- in -t in CM CM CM O' CO in in CM N» in in in 00 CO sO o K vO CM r^ tn m o> ON o o O' h- N* in CI -t in ■^t O N. O' CO O' m CM O' m ■ CMr c CC N CO ^ O O' ■tntnmtncM^-tCMCM^intn ^■h^^ONCOWCOL^COO < O' O' CvO • Tf vC N* •»— O' »h N O' N1 cm tn co so ONinocMCMm^OD^cMCMi^mr^b-cMsCvC^mcoin^ cj^ojminwnMnTfTHHj.r1T)(TH(Mir\incj^r, oin-^ NOl'CvD’t^COir^'CCOC'HN^ r\l ^ /-M -i ^—i. — —, cm nj tn in tn KMnOCC(MON'MnC'llN'HCO"tCOOC'UNCM^(MCO'^W ^ O' >r' co ^ ci c ^ »t ^ r. ci o co ir c cm r cj n c c co -^ ir o cc vc c ci ^ ^ m n n co 't 't c ir co m nn - n -t c n in -+ '■+ tv, i^ t^* NO^OCD^^COin CM CM m -*• N- t^ O -- C — CM CM CM 00 IT\ O' '•O N—■ I O O' co ■ 00 ,_ CM M’ in CO CM in cc O' c Cl vC r K', in O' O' r^ © vC m s in h Is. m o 'rt- in in r o o o CM O o N- m 'TH c o i o N Tj1 m CM CJ in CM ■— CM cm tn in in. k. 1 f— t—« T -x I- i CM v Tf O' O' O HN • \0 ■*—* O' O O' o < Cl CM ^ tn in CM •^inoinoK'CMCMO'inOco THCOONnONC'nl^C' ClinOOCNMANNinOO — O'— ino'tn'—tn^sctn th Ti m in m ci tn h-i tn - O' CM 00 CO N. s£5 ■ •Htno^O'NO'O'CivCOci^H^w^r. ■^^■Hinci'^NirN^Nv-'i' co0(MXc'CCinMninc'C0^i,"i'C-r.NcC’i/'CC'-rin0h »t n -h in m n co in -+ in n Mn rt r o co ^ in ir m imn o r o t* O' © t^- cm — in^hDjm-t'r-C'C'ficinM'H ^vc-r- cm co r^- cm in co CO ■▼H O sC CM «— O' CM 1 CM O' sC o O' I in CM tn CM "r" 1 CM CM 1 sC o in O O' M CC Cl O 1 ^ in O O CC CM I s£ CC CI CM CO N* O' N- 1 00 c^ I'' vC O' o m 1 -f CM CJ ■^t in m so in -»t m in O' I'' N. vO CM m m in nC CM CM CM CM 00 CM oo in in c^ CM vß 'rt CM CM l^ in O N» O' in in in m -rj- ^ -t r h- c T- T- m »- r c i'- ’HNffiinTHvo^T-inmooO'ö'CNinooN^’-tnNi'THvoo'N^ ^ o 0 >n -h m in th iv, ^ m o co ci co n. m in oo m O' O' c 4 o cm o Nin C'C^O'COO'OinOOCMr'CO^hN'+vCCC'O'inN^ © in ■*- l^- ■*■+ O -I lr, CM CM in rf ■ 'i-'CinCMOlfNvOClClin tn cm ^ O' s© CJ r- C riž ’S o bß o o o S U.2 0 O ce o£ 3>N cir-^ C 0 fflUUOQGÜOKS 2«£.* to ce o/S C 'psi C3 r*- C C/3 72 ce »- c ss o ce ce fc£_£ is C c o ec.u iž csK M r-t- C >c/; ^ S P> Ü v U 7Z Ü c ^ C o c Jai zj O* es >(/) gceoci-t. ce c ce ce ce ce ce o *— cz c^. fO , >Cfi ce C CJ o '-Z CJ .Tn .ZL .0.0. t—I — t—J t—< i-4 h- i— i r- C ^ CJ P o ? to .H-. C 2 c !;£ 2 cc >ü ü O £ Ch C« M O £ O vO ON CC d ? 4 -S «S O fl o' « C3 ^ A ^ >o °+- a) C— cn d 1/3 ,Hn E o ö ' J fcJD*'“ d C/D cd O J ^ O pj O kJDl^ sD ON 2 - S C O _£ Ö ft« >75 w ._ « 0 es S tJO-i d , d -4 o ^ ’g C,« -H tß •’—3 2 o a >0 O ,ir,Ch-»1'NC.’tC'JCCO'WC^CCNOCCDr'H‘NttinON^CC'N^CC . o ^ tn in ir o o m m m er c" tr cc irir cc cc cm sc cm o c ■*»■ -t -3- *— .XOl'MrCC'C'C'WCC^'+'-sCCCcireJCJC'C'CMN-h^C'K'M^ C'CO'^in\^(M-t''t-vCsCC'CirC'NsC’-N'T-C’t^'C^'-C']Cf. nC m m ^ in **h cm m CM CM **- *' ' - • ______ O' n- m w II- w ix* ^ 1- ^ C 't ^ vß ^ W CC vO CM - CJ (N r rCM Cl O' CM ' C*. O o ° 2 GC o > ^ o ^ in in c iA cc ^ n »- i»' rr cj ^ ^ < CM CM — tn T- ^ ^ T. cm t»“' CM C J ^ I*“ nCONWin'HO^OhhX'HC'^T-Mh’O O^OOlOO-hCCC^-tMttCHK^^ h- c o — co co o (M ^ O' ir m ir in t^> cc ~ C Tf i1 01 c ^ lr c c K1: in CM CC CC CC -t 1 vß t- in in so • vO K- K' CC O |V, ( l-v tt in tn - ir < cm cc ir ir cm vO • NNI m OD £ m ^ in © s N cc •*-4 GO M' ^ CM^ONCMCOinCC^OO^CCMinavCNfJ^t^^^rCCCNCC^ m cm ^ tn »n th cj m tn ci (N ^ -'t m ^ ^ r ^ c ci (M a ■«- n w ^ tni-o^^^tn^inoc^^iMrmirCNCin^co^oaN^ci cirOr.om^Nin't^o'in'^'^Mv.C'a'i'CCOr^ro'^rci - - — - - « Mn o m K', ’t K', c -+ m o c o N vO in in cc v »n a cc vOOCDNOin^M,\\CMin'ilinu^ino'ü' C\ (M N O in vO C N h K-, c o C in «£ O' N r--- CM T- >*-< T- rirHM T- (M ir CM ^ CJ N m N vC o c ^ 00 r n r ^ n ^ o mm r -h r c o O' O' cc r O' cc ■ m n m rf o ir in m '«t cm r, -i- ^ 't m- ^ m r, in w t- m. n w f- 1 ■^lnsO-HOOMrCM^tv^vONCC^CM^inCMrCCNK'. O ir CC ^ CMn ^ O (M r rt X O N C"t m *t O' m v£ ir c C O' h-, o sD 'r- O' in <— — — -* sc N- h- ir c ^ ir mc cc 1^« Is- sD •*- c - — — rr ^ r- - „ c ^ lr cc Iv. -r- C K C -r- *** ---- • o _ • — ^ OJ •XO'C CM 'r- K- ir ci t1' Tf VC CC CM O !*'■«-’— T- h - ir o o co cd m ^ m cc nw O' t- i. ■ w v. - m Tt -t -t o h- - o cc •*- o o n a r- c cj o« o in m o O' r c^ciircoo^cr cc o t- - a - T-i m o •i' in cm in» 1 cm in : -t r - m m >_ * cm in cm m c-ci ^ c cc -+ — cm cc C o cc M' h- ci c x c cc cm c cj ^ ir in a ■»- ^ ^ *r ^ ir -t ci ir c h- 't o cc ^ t- c 5 C ir h C N I ■ — O ^ O M' O X »t CJ i^. c »- “• CMCJinm«^- cm ^ - k x '»t ■ CJ CM 't CJ cm m cc ■ in ■ o o o o cc ir . cm o • h- ca K' ve — 1^ CJ ■»- CJ CM r T-I oxoin^mt'-o'-ooocco^^tr | ^ O' O' O' in ^ mo NOO'ON'ßinXX'i'irirNK'NvC’-CJ I O X cm ir r - h • K ■*+ CM mN'tCMnN-mhci-i'-oN^o^^N n m ir c cm o o o cj M m cm cMin.T—icm^-cmcm-»— ■*- in k* ■'-• K' m cm cm m cc cc m inii'ifO^i'in^^xoO'in'ßh'ßOcjN'OC'O'XCin^OhCt^o in m ^ m m i* m m m m -t ir r c ^ c; in cj r ci r ^ -t mo^^X'H't^'tXvCin-r-votv.O'CJ'+X'to^NXCJXvßb-ocm rJin^insOtnooo'C'ON^voocJoinvONONK'Xo «xeo o O' m os m m o oN-'tO'OTHmsD'O^xO'^ocMOmo-'X^rc cm m Tt -h O' x o •H^'-XNN>^X0'X-H-^O0''»HincjmcjTt^m CM >r-l CM -»-H ^Htn-r- ‘ ' Ü « § ® N O o Uh O «S -C *"* 7* *EÜ X JH"5^ ^ H & o A o C/D o a C CD o S > n g O ; Ü m g O O t- e c° = °5^ Ec C/D' C/D C/D C/D »X K/: >X E” ‘T c3 zn 0 c .2.« C J 0 T“ ’ O 0 ^ 0 C >N bc, t- — s- "t ti Cw t_. '__ K*- ^ L\ > SS -/ r' ŽC Med letoma 1961 in 1966 se je .skoraj po vseli občinah močno povečal delež kmečkih gospodarstev z nekmečkimi gospodinjstvi. Manj kot 10 % jih je imelo leta 1961 še 53 občin, od 10 do 25 % 22, od 25 do 50 % 6, več kot 50 % pa le ena občina. S teritorialnim širjenjem tega tipa gospodarstev od zaposlitvenih centrov lia hribovito obrobje se je to razmerje do leta 1966 zelo spremenilo. Do 10 % gospodarstev z nekmečkimi gospodinjstvi je imelo le 10 občin, od 10 do 25 % jih je imelo 16, od 25 %—50 % 27 občin, več kot 50 % pa že 9 občin. Z nazadovanjem števila mešanih delavsko-klnečki 11 gospodinjstev, ki je zajelo večino občin Slovenije, je izražena močna tendenca poklicne preslojitve članov mešanih delavsko-ikmečkih gospodinjstev v nekmečke poklice. Nad poprečkom Slovenije (24 %) je nazadovalo število kmečkih gospodarstev z mešanim d el a vs k o -k m ečk i m gospodinjstvom na sklenjenem prostoru občin Ljubljanske kotline. Notranjske, Koprskega, Savinjske, Mislinjske ter Mežiške doline, območja Maribora in občine Murska Sobota. Zmemeije (od 4 do 24 %) je nazadovalo na obširnem sklenjenem področja Bele krajine, Dolenjske, Spodnjega Posavja, v občinah Dravograd, Radlje ob Dravi, Maribor-Center, Radgona in Ljutomer. Naraslo pa je število tega tipa gospodinjstev v hribovitih občinah, v rudarski Idriji ter v agrarnih in gospodarsko zaostalih občinah Šmarje pri Jelšah, Ormož, Lenart 'in Lendava, (karta 4) karta 4: Rast kmečkih gospodarstev s kmečkimi gospodinjstvi med letoma 1961 in 1966 po občinah Map No 4: The Growth of fanning Estates with Farming Families between 1961 and 1966 according to Communes Legenda: 1. nazadovanje do 9 „ p Legends: decrease to ’ 0 naraščanje increase 2. nazadovanje od - i i 3 decrease lrom 5. nazadovanje nad decrease more than Delež kmetijski}] gospodarstev z mešanimi delavsko-k mečki mi gospodinjstvi presega slovenski poprečeik (34 %) v sklenjenem pasu ob zahodni i tali j ansko -j i igoslo v a n ski meji od Tolmina do Sežane na jugu ter v vzhodnem delu Slovenije med občinami Maribor-Center, Maribor-Tez-no na severu in občino Novo mesto na jugu, s kraki proti zahodu v občinah Celje in Žalec ter v občinah Grosuplje in Ljubljana-Šiska, v osamljenih jedrih občin Lendava in Ljutomer, Dravograd in Kranj. Od 20 do 40 % je imel sklenjeni pas občin južnega dela Slovenije med Belo krajino in Zgornjo Vipavsko dolino, (karta 5) Karta 5: Delež kmečkih gospodarstev z nekmečkimi gospodinjstvi leta 1966 po občinah Map No 5: The Percentage of Farming Estates with Non-Farming Families in 1966 according to Communes Legenda Legends: 1 • uu 990 to 2- fod 10 t rom 3. več kot more than Število kmečkih gospodarstev s čistimi kmečkimi gospodinjstvi je nazadovalo preko slovenskega poprečja (9 %) na obsežnem in sklenjenem področju med italijansko-jugoslovansko mejo na zahodu, Jesenicami na severu in občinami Sežana, Ilirska Bistrica, Cerknica na jugu ter občinami Vrhnika, Idrija na vzhodu. Nazadovalo je še v obsežnem sklenjenem pasu, ki se vleče od osrednje Slovenije čez zahodno Štajersko do Mežiške doline, -na območju Maribora z občinami Maribor-Tabor, -Tezno, Slovenske Konjice, Ptuj in v Pomurju v občinah Gornja Rad- gona, Ljutomer in Lendava. V občinah Radovljica na Gorenjskem. Logatec na Notranjskem, Grosuplje in Novo mesto na Dolenjskem ter v severnem obmejnem delu Slovenije na območju občin Radlje ob Dravi, Lenart in Ormož, je nazadovanje znlernejše, od 3 do 9 %, v občinah Koprskega Primorja ter na sklenjenem pasu občin Škofja Loka, Ljubljana-šiška, Ljubljana-Bežigrad, Ljubljana-Center, občin Ribnica in Kočevje, v občinah Šmarje pri Jelšah in Slovenske Konjice in občinah ob severni meji (Murska Sobota in Dravograd) je pa število kmečkih gospodarstev s kmečkimi gospodinjstvi rahlo naraslo ali stagniralo (karta 6) Karta 6: Delež kmečkih gospodarstev z mešanimi delavsko-kmeekimi gospodinjstvi leta 1966 po občinah Map No 6: The Percentage of Farming Estates with Part-Time Working-Farming Families in 1966 according to Communes Legenda Legends: X' ™ 19,9 % 2- od go o/ 1 from 0 1 3. več kot more than Po deležu kmetijskih gospodarstev s čistimi kmetijskimi gospodinjstvi se deli Slovenija na dva dela. Obširno sklenjeno področje jugovzhodne, vzhodne in severovzhodne Slovenije, kjer delež presega 43 %, ter zahodni in osrednji del Slovenije z Zasavjem in Savinjsko dolino, kjer koleba delež med 20 in 43 %. V občinah Jesenice, Vrhnika, Ljub- Ijana-Center, Ljubljana-Moste-Polje, Ljubljana-Bežigrad, Trbovlje, Zagorje im Maribor-Tezno, je pa nižji od 20 %, (karta 7) Karta 7: Delež kmečkih gospodarstev s kmečkimi gospodinjstvi leta 1966 po občinah Map No 7: The Percentage of Farming Estates with Farming Families in 1966 according to Communes Legenda: 1. nad .. 0, Legends: more than 3 Poizkus mikroregionalne diferenciacije in klasifikacije občin po dinamiki in stopnji razkroja drobne kmetijske strukture. Z izračuni trendov rasti skupnega števila gospodinjstev, nekmečkih gospodinjstev, kmečkih gospodarstev z nekmečkimi, mešanimi delavsko-kmečkimi ter čistimi kmečkimi gospodinjstvi med letoma 1961 in 1966, ter deležev kmečkih gospodarstev z nekmečkimi, delavsko kmečkimi in kmečkimi gospodinjstvi leta 1966 smo nakazali intenzivnost in stopnjo razkroja klasične kmečke strukture po občinah. Občine niso zaključene geografske enote; nekatere kažejo znotraj svojega prostora po dinamiki in stopnji razkroja agrarne strukture močne razlike. Stare urbanizirane občine Gorenjske in Ljubljane s staro polistrukturalno industrijo in z razvitimi terciarnimi dejavnostmi, kažejo v razkroju stare agrarne strukture veliko dinamiko. V občinah južnega dela Dolenjske in Notranjske ter Pomurja, kjer je industrija mlada in monostrukturalna, so terciarne dejavnosti slabo razvite. Z oddaljevanjem od zaposlitvenih centrov se oblikujejo področja z različno dinamiko razkrajanja strukture drobnega kmetijstva. Občine Zasavja, Jese- nie in Tržiča so imele že leta 1961 visok odstotek nekmečkih gospodinjstev, visok odstotek z gospodarsko mešanimi in nekmečkimi gospodinjstvi. Racionalizacija proizvodnih postopkov tu ni terjala novih delovnih mest, zato rast gospodinjstev, rast nekmečkih gospodinjstev in poklicno prešlajanje kmečkega prebivalstva v nekmečke poklice ni posebno intenzivno. V občini Nova Gorica se je med lotoma 1961 in 1966 z industrializacijo, z razvojem terciarnih dejavnosti in iz drugih vzrokov, ki so povezani z malim obmejnim prometom, s prometno in gospodarsko odprto mejo, dinamično razkrajala razmeroma močna agrarna struktura. S poklicnim preusmerjanjem članov kmečkih gospodinjstev se hitro spreminja struktura gospodinjstev kmečkih gospodarstev iz kmečke v polkmečko ter iz polkmečke v nekmečko, hikrati pa se hitro menja notranja mikroregionalna struktura občinskega ozemlja. Občina Ljubljana-Center je na svojem izključno mestnem ozemlju že zdavnaj dosegla vrh urbanizacije prebivalstva. Gospodarski razvoj občine se stopnjuje, prebivalstvo pa se odseljuje na mestno obrobje, izven občine, zaradi pomanjkanja ustreznega prostora za gradnjo stanovanj v mestu. Število gospodinjstev in prebivalstva ne narašča, zato dajejo naši izračuni trendov videz počasnega razvoja ali stagnacije, urbanizacije in deagrarizacije. V občini Lenart na Štajerskem, ki je primer agrarno zaostale občine Slovenije, zaradi gospodarskega zastoja stagnira skupno število gospodinjstev. Skromni začetki razkroja stare agrarne strukture se izražajo le v spremembi strukture gospodinjstev kmečkih gospodarstev. Z zaposlitvijo članov kmečkih gospodinjstev v nekmečkih poklicih nazadujeta število in delež kmečkih gospodarstev s kmečkimi gospodinjstvi. Začetki tega procesa so tako skromni, da se še ne izražajo v drugih elementih gospodarske strukture in zunanje podobe. Pri niikroregioinalni razmejitvi Slovenije razlikujemo tri tipe razkroja drobne posesti. Pri določanju tipov upoštevamo delež kmečkih in nekmečkih gospodinjstev leta 1961 in 1966 ter rast mešanih delavsko-kmečkih med letoma 1961 in 1966 po katastrskih občinah (karta 8 v prilogi med str. 48/49). Prvi tip je skupina prostorsko med seboij povezanih katastrskih občin z manj kot 20 % čistih kmečkih gospodinjstev po stanju leta 1966, tretji tip pa katastrske občine z več kot 20 % čistih kmečkih gospodinjstev po stanju v letih 1961 in 1966. Drugi tip, ki je nekako prehoden ima v sklenjenem, pasu več kot 20 % kmečkih gospodinjstev v letih 1961 in 1966, število mešanih delavsko-kmečkih gospodinjstev pa se je med letoma 1961 in 1966 povečalo. Vsi trije tipi so med seboj tudi socialno in gospodarsko različni. Prvi tip označuje področje koncentracije prebivalstva, velike rasti nekmečkih gospodinjstev. Zasebna kmečka zemlja je že pretežno v rokah nekmečkih gospodinjstev. Lastniki zemlje so zaposleni v različnih poklicih, ekonomska odvisnost lastnika od zemlje pa je večinoma zelo majhna, izkoriščenost zemlje neenaka. V območjih tega tipa opazimo velike razlike v transformaciji kmečkega doma, v načinu izkoriščanja stanovanjskih in gospodarskih poslopij, v dinamiki zunanjih in notranjih adaptacij kmečkega doma, v preprodaji zemlje in 'poslopij ter v divji gradnji. Najobsežnejši in sklenjeni prostor zavzema ta tip na območju Ljubljane z Go- renjsko; v ožjem pasu Zasavja se ipovezuje z obsežnejšim, območjem okoli Celja. Na ostalem Štajerskem in na Koroškem imamo ta tip v še ne povezanih manjših in večjih jed rili ob zaposlitvenih centrih občin Velenje, Slovenj Gradec dn Ravne na Koroškem. V večjem sklenjenem pasu se vleče po dolini Drave mimo Maribora do Slovenske Bistrice ter po prekinitvi na območju Slovenskih Konjic sklene z že omenjenim celjskim območjem. Gosteje posejana in med seboj še ne povezana območja tega tipa iso tudi v zahodni Sloveniji, v Soški in Vipavski dolini, na Krasu na Notranjskem med Postojno in Ilirsko Bistrico ter okoli Cerknice in Logatca, na Dolenjskem pa v okolici Ribnice in Novega mesta. Na obsežnem subpanonskem območju so se razvila le malo obsežna ter redkeje posejana jedra okoli Murske Sobote, Lendave, Ljutomera in Radgone ter Brežic in Črnomlja. Skupna poteza drugega in tretjega tipa je prevlada agrarnih elementov v zunanji podobi pokrajine; pri drugem tipu se mešajo z agrarnimi neagrarni elementi demografske strukture, pri tretjem tipu je pa demografska struktura skoro čisto agrarna. Naraščanje števila gospodarstev z delavsko kmečkimi gospodinjstvi daje drugemu tipu prehoden značaj: običajno ga zato tudi najdemo med prvim in tretjim tipom. Člani kmečkih gospodarstev, ki so zaposleni izven kmetijstva, so manj kvalificirana delovna sila, zemlja pa je (kot pomemben del dohodkov razmeroma dobro izkoriščena. Zunanja podoba naselja se menja z modernizacijo kmečkega doma. Najobsežnejši pasovi tega tipa pokrajine so na subpanonskem področju Slovenskih goric, v okolici Ptuja in Lenarta, v Pomurju, na Kozjanskem in Sotelskem, v Goriških Brdih in Škofjeloško-cerkljanskem hribovju severno od Idrije. Tretji tip so področja kmetijsko gospodarskega in demografskega nazadovanja in izumiranja. Obsežna taka področja so na Goričkem v Prekmurju, v Posavskem hribovju, na vegastem kraškem in flišnem svetu Dolenjske, Notranjske in Primorske, v obsežni zaplati flišnih Brkinov in Koprskega hribovja. Večje ali manjše zaplate takega sveta so tudi na predgorju Julijskih in Kamniških Alp ter Karavank med Kamnikom. Mozirjem in Sloven jim Gradcem. Tipi občin in širših področij s podobno dinamiko razkroja drobne agrarne sitrukture se nam tudi nakazujejo s kvantitativnimi merjenji. Vsakega od sedmih elementov smo po gibanju ali deležu opredelili od 1 do 3 točke ter po seštevku točk združili občine v tri skupine: prvo skupino, ki je dosegla od 17 do 20 točk, drugo, ki je dosegla od 14 do 16, in tretjo od 11 do 13 točk. (karta 9) Na osnovi te kvantitativne analize lahko omejimo lobsežno področje z nadpoprečno dinamiko razkroja drobne kmetijske strukture, ki obsega južni del Primorske med Gorico in Ilirsko Bistrico, svet med Gorenjsko na zahodu ter Savinjsko in Mežiško dolino na vzhodu in izolirano jedro Maribor-Tabor in Tezno na severovzhodu Slovenije. Občine z nizkim številom, od 11 do 13 točk, zaostajajo v razkroju stare agrarne strukture. To so občine Idrija, Kočevje ter Črnomelj na jugu, občine Trebnje, Sevnica, Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju in sklenjeni pas občin ob avstrijsko-jugoslovanski ter madžarsko-jugoslovanski meji med Dravogradom in Lendavo, razen Gornje Radgone. Večjo gospodarsko dinamiko JAKOSTNA LESTVICA ZA RAZKROJ STARE AGRARNE STRUKTURI' 0 >o o >ü o o M 'd o o *d o ^d o a o O O >o O >o O >o OJ >o o O > (D 0) ••—S o •rt» > ■ —> cd •rt, >• Ö Ö cd d N Ö za cd za cd N cd cd t> > >o >o o O o 0) "d "d k k cd cd o o N s N r> o rtH o cd o cd o ON On GO £ ON £ CN 00 K\ rsi CO O o'' O os ^5 o On >0 CM I CÖ M >o o cd cd cd cd >■ > o O o o 'd 'd cd cd cd cd N N N N cd » cd cd cd 53 o Ö n o O CN • rt d) °1 (D On Id' •S’- Id ' ■rt, ON Ö ^ "d' Id ‘ o o a> o O 0) T3 '"d "d Ö c c Ö 3 cd cd cd >o >o >o >ü 0) >■ > o O o O Ph Ph —H 0-i O CN 'bm' CN o o >o o »> o cd ö a o o o On 'tJ O Oh co O tß O C NJ ^ O o On cd 'th ■"O o O CN PÄ CO © ’C! boj^ 2.s >0 rrt sl S Ph ^ «5 ^ o cd bß ’? '3 O .S ko ^ >a “ S ^ a ^ co a o 'S te o S d,, s co ^ O >0 bß o £ ^ ^ O ^ >“ ^ vO Q-> co o S >> ON J2 «7 o I cd ^ o ON ^ .rt ■s a- >CO .rt >. c -£ -rt cd j« CO >W L? a o fi ä a^ o ^ s-* o co o S-l ON cd ^ *d I ° §S tß— ~ 'S 3.H >o - .rt E ^ ■* a co cd p 73 tß V ^ s a KO- -rt >ü w rt cd c >o o a o c > o £sO rt ° ■3 s o . o<— <*> _ ° ’£ idZ> ’£-3 >0 ^d o o S rt CO M O bß >N! ^ a Q2 > o O co CO M o cd cß *d ° £ CO *5 p ^ M> o ^rt C S ^ >o o g'* S w S >• ^ cd >y o cd o >o o a >N 'o ^ >>c 0> -M O Q =-; Q mi gospodinjstvi 1. 1966 Karta 9: Občine Slovenije po jakosti dinamike razkrajanja stare drobne agrarne strukture med leti 1961 in 1966 Map No 9: The Communes of Slovenia according to the Intensity of the Dynamics of the Decay of the Old Parcelled Agrarian Structure during tiie years 1961—1966 Legenda: 1. Prva jakostna stopnja od 11 do 13 točk Legends: The first intensity grade from 11 to 13 points 2. Druga jakostna stopnja od 14 do 16 točk The second intensity grade from 14 to 16 points 3. Tretja jakostna stopnja od 17 do 20 točk The third intensity grade from 17 to 20 points osrednjega industrializiranega dela Slovenije in Primorske s splošnim zaostajanjem južnega, vzhodnega in severovzhodnega dela Slovenije ugotavljajo naše empirične analize s sintezami od začetka do kraja. Socializirana in zasebna zemlja v letih 1961 in 1966. Obseg zasebne zemlje se je med letoma 1961 in 1966 zaradi socializacije zmanjšal za 84.509 ha, od 1,481.017 na 1,395.518 lia. Leta 1961 je bilo v posesti kmečkih gospodinjstev 663.095 ha zemlje, leta 1966 pa 571.962 ha, v posesti mešanih gosp. je bilo leta 1961 679.073 iia. leta 1966 pa 476.822 ha, v rokah nekmečkih gosp. pa leta 1961 138.849 ha, leta 1966 pa 347.734 ha. (tabela III, str. 44/45). Manjšanje obsega zemlje zasebnih kmetijskih gospodarstev z mešanimi in čistimi kmečkimi gospodinjstvi ter večanje deleža zemlje gospodarstev z nekmečkimi gospodinjstvi je znak hitre deagrarizacije slovenskega podeželja. Geografski pregled lastnikov zemlje po strukturi gospodinjstev kmečkih gospodarstev nam razkriva ekonomsko in socialno diferenciacijo Slovenije iin odpira nove probleme; razkriva se nam predvsem vedno manjša gospodarska in socialna odvisnost posestnika od zemlje. RAZMERJE MED DRUŽBENIM IN ZASEBNIM SEKTORJEM KMETIJSTVA LETA 1961 IN 1966 s- 72 x co ^ — on_ — in x - so m o m m m — o cc o o ^ in o o — —• oo ~+ t ’ od m ci m m ö in n*" —" in — in in od 00 oo on o" ni on' — ir go 3 O h- CM ON On m ir in ON in X o X X m — m in m o — © ON O X ir ČI X -t in X X m CM 1 • i- O'. X CM © h- —h -+ X -+ m in ir ir -t X !• m X I- '-± O'- m, ca m ir o m O' m Cl in ca m m m —¥ CM in CM CM h- CM m in ~± m r- ca m ca m ~ CM " CM, O' m <*. O' in m N« 0 i^. N> O' -* ca © ©_ OJ 0 in —j © _ -_4' o' o in CM — O i’ o' o" O' in cm" 00 '!+ X O —t ir ni ca — © ON X © O' o N* X X © l^ X I'-» o X i^. O o X m i^ — X o X X X N» X I- CM X IN- i . X --J>CNa)NNOC^-^h. C'CMOCOMN'HTH^TtinNXC'CCi' c c> cn n c m h' o ^ c - n. n ^ c o co m o o ^ c o co •+ m - o co ^cMNO^-^o^cj^o^^^oi^in^ m -t n. r rf c ■- cm m go o ir, nO'^inaOO^'Ö^CN-HNrli'H^^a^OvOCOsO^ M W t- cm cm ^ m m — — m mm ,-----+ •*-. ------------- in -2 C/} A >N! o'" n ’= U, H >s —< O —- J/3 C n l-i _c O 03 -5 c3 o t/3 'a? w o cj 2* 1 o >x u. CO A « in I ■ -H • h in T- -- i'' O (M N N N O C> C N tJ Mr i1 i1 CC C -+ C (M m 0\ -cs os 00 N* ^ X N' - O N CO CO O O' C h' O lr' o c c m K (MCOO\NinC'^o\Oco^ooO'ta«in«w^C'^^NvoincMoi^c-ir o cm X -x m cominniNniNxoMn^rtciniMi' ir m ^ t^. mCMCM^TKM-Hoii' -t -+ m nj n ni i- m m cm CMin — — ir— ON CM tH m ■*-< m x cm O' n* cm x — ; m X n* m ir -t x tn ir O' in m cm cn x o m O' x x c ca — — ca — — ca n — cm ir w n ; cm •*- in cm m • -+ h" CM h- O N*©^CM'-fO'inCMO' h. OC-OOCMnrf NXOCMfMOinvC-x ^ ir cm o- tn cm ^ -h : i< o m i'' h o> x ni ’t x m JinirtMCMn-HXh- - O' m ''"CMl'''-XCCMO'Tj,X- 5 n* xxx^mmi'OisO i n o ir - c x ■ x x m -t in -t • in ra ir o> \ CM CM X CM — oo O; n. c\ cm oo — ir oo cm o^ «*h t> ra in r- ir in oo O' in m x ir r . ir i*- in —T s© rt o -t nT t .’ © —' on -+ ©’ —* -h in ir © oo' na in ir ni t' ri in m m* o ('•• XXl'-XXN.N.ONXh-OO'intv.CMXr-XXXt-XXXXXXX >2' x m i' m O' © O' o cm x x ^ cm ^ ir x m ir x O' © cm ■i1 ir on m x m ^ ^ -t r cm c cm n ir o - o -i- m m m o o n c c n ^ ^ o c o i • ”t' O' on o m i^, ■h i^, o« n x x m — n n i'' o ^ in in i^ c o ’t o c ir *+ o-ooocxs5 h- -+ m © na on © n. m - o c n c\ n ^ cm m ir ir cm cm ^ m m cm — m mm — cm — cm m ir cm — — cm — — ^_ © x t • o n x m — ONmvOcaNNNvONO in m r - m cm ^ t J]©^inO\ONO'XOi'XN’-'0(MXNX'00'00"CmO©( ^ x o cm *r o o © x Th o x ^ o m m na >t o -t i1 r - o ir ra n „ * cm x x m. c © ni ir cm n cm k- x o i m, cm m ^ rt r a — r a -t- >-j) o -2 >s> • *< pq C ^ CM OJ O t OO1' m -$• i ■o c3 S Cd . tß a a/; Ph : j3 *- 5 t-< o )Qrr C v> d o g§«g‘ W O >CJ O- O ü o £QO _ _ —, • — r; oj '•'j w w ■- — O' © ^ CM m ^ m O N« X On c3 Ur <*■ cj ■ >x o a Ü Ü •~£ ■ — i—] — 1 © CJ m CM CM CM CM O i * X ( i ra ca nj ( o c : 3 o JU - $ o =' Q o & 2 c3 O — Sh n O g 0) Q " >M Ü -S O O O S3 3 o CO > 00 GO h- O O tr O tr O ir tr o 00 Im X o o CM rj ’’*‘1 •^r -t od O TjH o tv. ir tr o tr nT o o tr d O tvT tr O CM tr CM CM CM ir -t ir ir —t- cm 1 tr ir CM CM Cl O . CM . -t X X X tM ir o ir o -t CM |m O CM o CM tr -t -+ -t ir O X X »v. tv. ir o CM CM tr X t- X tr o h- o On «• o O' X CM -t CM CM o o o -t |m CM o ir -t ir O o tr O ir -+ O CM Im tr ir -t X tr CM o CM CM CM CM tr CM -t X tr O' CM CM I • O —< O ^ ^ O o. o tr ^ h r x oi *tco - tr x -t -+ cm v CM CM tr N; O^ O O tv 'PH icn I X IT -H oC O tT CM N. O O' IA X N. t» O O Im in |m On CM ir CM ■** ^ N; X O ^vONNho X X IT O ir o o -t cvi o' o" o tr o'“ cm" o x* on on ir i^ ir n' © ir cm' on in. o tr x o ^ tr im x o o tM im co im im ^ k. co -+ im im x x o o H o l'. i N J- CM X ON (NJ O l!N X CM X lr X *t M X l!' O' CM i1 ON O' I • - CD x -+ o\ —i ir ir ir c o ir ir ir on — on ir x ir x ir go cm o oj -t on o -t -t i • -t — O' - X O ir l(N o ON ON ^ W O C *+ i"- O X ir C CM CM O' O'^C'l I • I ■ - O' r I • oxo'00'i(ir\ir\CM't-tHooooi!NO'0 t • ’-i'-c^iro*t-cMXO -h ^ tr tr '-+ ir cm ir cm cm ^--> cm -+ — cm — cm tr ir -+ cm -«-< i-cmon ir ' o x ir O' CM N> — X X N M O' O' CM H l(N Tf CM -t lf\ O' O ir O O' i1 ^ o o ir ir tv, o o o ir ir -urNOO'OOO'vOirK.incNCMCMCN^ir . - , . n. t • X t\. o ~+ X c.i -t- — ir o o tr tr\ cm — ir x cm o i-* o o i * x ir cm x i ~ ir o o x o ir — -t o -t- ^ o ir o o X 'O cm i^ * - CM !• H in O O Im CM i1 sO ir vO tr CM CM N--- - - •>- v.- .-n o o ir ir o ir * cm ir cm cm tr o ir — tr im ^x^-^ino^HOi... oo^cmocmgonD X ir nT t " —o -t ir o" on tr ir -t" go ^ —' * ~ i im (M 1 . r' —l. —i- . , . ir -h cm cm cm 4 ^ ir o o q -t — v o" ir kT ir CM CM M -H T- - ir\ -r-. 1 x cm x o tr o ir -t CM i X tr K. — I'm o -+ tr -t tr — -t -t Im -t tr h- CM o X ' O' _ CM O' O' -t o tr CM tr -t |m "■+ rt Im ir i Im OJ O' tr O X -t rj On -t CM "* -t X -t n X tr O' |M rj X n CM |m tr -31 CM X O 'rt* CM Im |M CM CM CM i O CM O ir o tr 0 o tr 00 o X CM -t tr 0 0 0_ ' cm" cm" GO On' tr o' O ir t r o" t r ri ir X d' 00 d' tr 1 o o X Im N. Im o ir X o tr tr X X o Im |M .|m o X X -t O O -+ 1^ O tr o — o ci — - - n x i i^. ir -+ -+ ir l CM GO cm —; tr o ' -+" —" O — O CM MAQONC'XI- riooxxcM^trxcM^o — trtr on n-to—-X-+ — cm x co tr ox-+|m ^!T2’tT,,5l'",0X--OCJX^C(M(M-OXOX!MCrMrrX- hOjOifMroo'iroHNiroo'0'^0 n r *t cj r c-t -t o x -t — o 1X0 iXOO^hCMNOvOOl^ N» O I • I • h O' ir O ^ O' co ^ cm ir o — -I i"H ir O ^ IA h cm ir CM tr cm CM CM CM CM tr ir 'rt- CM — — — x N h X -< 1A tr ^ h N X X Al ir x tr O H O i1 tr O O -)• O O X IA - r X 0 --h tr tr im tr o o ir -* -+ ir ir ir o o o o i • ir n ia o *t cm w ^ ir i • i • — o 1 • x go k> cm -t X) cm -t1 -(^ooirtrcMXoxnoN i - o o t- x tr cm x i • o -+ -‘irooo'Oir-^ai'Tt'toiroNO'XOCMirsOO ir tr o ir x o -t -t ir | . — IA . ^ Ä K - Al . A ^ — - - - * • — — ~ ' — - »i — - 1 tr o o t^» cm i ir o ir cm cm o cm tr oj cm -t -t o tr • CM CM J: Ü o r -S .2 % >x O _o X *:? ? >x o O p CÖ •-2 2 — V-o' j- .-H ^ CÖ o r7D X. Ü J- ^ .SŽ o o ^ O r-h-l P j 11 ci m O C >N jH •I ° T O o 2 2 o X O XI O O c t- g C? S ^ hJ S S N g o 2; JŠO .£ •X 2, p§ 2 r ► >■ 5 S S. — n 'JTi Tj Tj o s: o -S o ~ co >x >x C3 >X H Otr «t ir O |M X O O n tr -t tr o I. X o O cm tr -t ir tr ir ir tr tr tr tr tr ^ -t -»it -+ •*+ :i- ir t r tr tr ir ir, J tr ■ X O' < tr ir v S Q Z : '"Z O i** j sLsc •N'nJ : — CM Obseg zasebne zemlje se manjša po vseh zemljiških kategorijah, nekoliko bolj pa na njivskem svetu. Leta 1961 so imele zasebne kmetije 93,9 % ali 277.607 lia njiv, družbeni sektor pa 6,1 % ali 18.083 ha. Do leta 1966 se je obseg njiv zasebnih kmetov znižal na 90,5 %, na 257.275 ha. v družbenem sektorju pa porastel na 9,5 % in 26.439 ha. Od leta 1961 do leta 1966 je nazadoval obseg zasebnih njiv za 8 %, njiv družbenega sektorja pa narastel za 48,4 %. Celotna površina njiv se je v tem času zmanjšala za 3,9 %. Leta 1961 je znašal delež zasebnega gozda 63,3 %, leta 1966 pa 61,5 %, delež gozda v 'družbenem sektorju pa leta 1961 36.7 %, leta 1966 pa 38,5 %. Leta 1961 so imele manj kot 15 % podružbljene zemlje bolj agrarne občine subpanonskega pasu (Murska Sobota, Ljutomer, Lenart, Krško, Metlika, Lrebnje in Sevnica) in gospodarsko razvite občine Ljubljana-Moste-Polje, Lj u 1>1 j ana-Bežigrad in Celje ter občine Piran, Izola, Žalec in Grosuplje. Nadpoprečno visok delež 38 % sta imeli alpski občini Jesenice in Tolmin, kjer je po vojni prešlo v splošno družbeno premoženje obsežno sremjisko pašniško področje z gozdnimi kompleksi veleposestnikov vred, občina Ravne, kjer se je zemlja družbene lastnine razširila na račun gozdne veleposesti, in občina Kočevje, kjer se je povečala na račun izseljenih Nemcev. Druge, gospodarsko različno razvite občine, imajo socializirane zemlje od 15 do 38 %. Med letoma 1961 in 1966 se je obseg zemlje družbenega sektorja zmanjšal v alpskih občinah Jesenice in Kamnik, na Primorskem v občini Koper in Ilirska Bistrica ter v občini Sevnica v Spodnjem Posavju. Zmerno, do 15 % je narastel obseg zemlje družbenega sektorja v občinah Ravne na Koroškem, Slovenij Gradec, Dravograd, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Radlje ob Dravi, Ormož. Mozirje, Celje, Šentjur pri Celju, Laško, Litija, Sevnica, Kočevje, Novo mesto, Postojna in Tolmin. Za več kot 15 % se je povečal v industrijskih občinah z večjo koncentracijo kmečkega prebivalstva (v vseli občinah Ljubljane, občinah Jesenice, Tržič, Kranj, Domžale, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Žalec, Velenje, Vrhnika, Grosuplje, Logatec, Cerknica, Ajdovščina, Nova Gorica, Izola) ter v bolj agrarnih občinah subpanonske Slovenije (Murska Sobota, Ljutomer, Gornja Radgona, Lenart, Šmarje pri Jelšah, Krško, Metlika in Črnomelj). Med letoma 1961 in 1966 se obseg skupnih površin socializirane zemlje po občinah ni bistveno povečal. Leta 1966 je imajo manj kot 15 % občine Murska Sobota, Krško, Brežice, Metlika, Celje, Šentjur pri Celju ter občini Grosuplje in Koiper. Večina občin je imela leta 1966 podobno kot leta 1961 od 15 cTo 30 % socializirane zemlje. 111. ZAKLJUČKI IN POGLED V BODOČNOST Poklicna preslojitev kmečkega prebivalstva v neagrarne poklice je zajela v Sloveniji med letoma 1961 in 1966 gospodinjstva kmetijskih obratov vseh velikosti v ravninskih in hribovskih, v obmestnih in prometno odmaknjenih področjih. Izven kmetijstva so zaposleni moški in ženski člani gospodinjstev z gospodarji vred. S kmečkih gospodarstev so se že v preteklem desetletju odselili najeti delavci in sorodniki, tete in strici, zato je poprečno število ljudi na kmečkih gospodarstvih močno nazadovalo. Mlajši, v neagrarnih poklicih zaposlejii člani gospodinjstev s kmetijskimi gospodarstvi, ki imajo višje dohodke, vedno manj sodelujejo v kmetijski proizvodnji. Poklicno preslojeno kmečko delovno silo postopoma nadomeščajo kmetijski stroji, v večji meri v področjih s prevladujočo delavsiko-kmeč-ko ali nekmečko strukturo gospodinjstev, kot v hribovitih področjih s čisto, toda že precejj ostarelo agrarno strukturo gospodinjstev. Gospodarsko prešlo j itev kmetov pospešuje tudi omejitev zasebnega kmeta pri gospodarjenju z gozdom. Velik del zasebne zemlje je v rokah mešanih, delavsko-kmečkih in nekmečkih gospodinjstev, zato je gospodarjenje z zemljo vse bolj odvisno od vrste faktorjev razvoja neagrarnih gospodarskih dejavnosti. Učinki tega se kažejo v adaptiranem kmečkem domu, v preoblikovanju gospodarskih poslopilj v delavnice, garaže ali stanovanja ter v prilagajanju gospodarjenja z zemljo delovni sili, ki dela izven kmetijstva. Z ustanavljanjem obrti in gostinskih obratov na kmečkih domovih v širokih zaledjih mest in v turističnih ter obmejnih področjih se uveljavlja nov način poselitve nekmečkega prebivalstva, kar ima za posledico transformacijo naselij in celotne pokrajine. Pri planiranju kratkoročnega in dolgoročnega regionalnega razvoja Slovenije moramo računati s tern, da se bo poklicno preslajanje članov kmečkih in polkmečkih gospodinjstev v nekmečke poklice nadaljevalo ter da bo zemlja čedalje bolj prehajala v roke gospodinjstev, ki so v svojem obstoju le malo odvisna od kmetijstva. Način gospodarjenja nekmečkih gospodinjstev z zemljo bo odvisen od vrste doslej še slabo ali sploh še ne raziskanih faktorjev splošnega družbenega razvoja, zlasti neagrarnih dejavnosti. Zelo bo kolebala intenzivnost izrabe zemlje, obseg le navidezno obdelane zemlje zasebnikov bo pa vse večji. Velik del zemlje je v Sloveniji že v rokah polkmečkih in nekmečkih gospodinjstev, velik del slovenskega prebivalstva pa živi v mešanih delavsko-kmečkih ali nekmečkih gospodinjstvih. Člani teh gospodinjstev se na najrazličnejše načine povezujejo z neagrarnimi gospodarskimi panogami. Zunanja podoba slovenskega podeželja pa vse bolj dobiva značaj pokrajine s polurbano delavsko-kmečko strukturo. V osrednji Sloveniji sta zaradi industrializacje, na Primorskem pa zaradi hitrega razvoja terciarnih dejavnosti, industrije ter drugih funkcij odprte meje, gospodarski razvoj in razikroj stare klasične agrarne strukture hitrejša kot v obsežnem severovzhodnem in subpanonskem delu Slovenije. LITERATURA 1. Stane Kraševec, K splošnemu vprašanju kmeta-delavca, Ekonomski zbornik, Ljubljana 1965. str. 5—60. 2. Jože Levstik, Polproletariat pri nas, Teorija iri praksa, Ljubljana 1966, str. 68—78. 3. Stane Kraševec, Budučnost mješovitih gospodarstva. Sociologija sela, Zagreb 1965, str. 5—25. 4. Svetozar Livada, Mješovita gospodarstva u Jugoslaviji, Sociologija sela, Zagreb 1965, str. 25—45. 5. Ljubo Božič, Neke karakteristike mješovitih gospodarstva u Bosni, Sociologija sela, Zagreb 1965, str. 44—45. 6. Ivan Perič, Radnici seljaci u industrijskim preduzečima, Sociologija sela, Zagreb 1965, str. 56—66. 7. Cvetko Kostič, Seljaci industrijski radnici, Rad. Beograd 1955. 8. Cvetko Kostič, Chlopi a uprzemyslowienie w Jugoslawii, Przegl^d Sociologiczny, Lodž 1959, str. 94—114. 9. Karl Ganser, Pendelwanderung in Rheinland-Pfalz, Manuskript, Geographisches Institut. Technische Hochschule, München 1967. 10. Wolfgang Hartke, Die Sozialbrache als Phänomen der geographischen Differenzierung der Landschaft, Erdkunde X, 1956. 11. Karl Ruppert, Zur Definition des Begriffes »Sozialbrache«. Erdkunde, Band XII, 1958. 12. J. R. Martin — John Suthern, Part-time Farming in North-East Texas. Bulletin 970 1961. Agricultural and Mechanical College, Texas, Texas Agricultural Experiment Station. 15. G. V. Douglas — A. B. Mackie, Some social and Economic Implications of Part-time Farming. Division of Agricultural Relations, Agricultural Economics Branch, Knoxville, 1957. 14. Laible, Die virtschaftliche und soziale Lage der Angehörigen landwirtschaftlichen Nebenerwerbsbetriebe, ihre gewerblichen Berufsverhältnisse und die Struktur ihrer Betriebe. Berichte über Landwirtschaft 1954. H 5. (6. H. Kotter, Landbevölkerung im sozialen Wandel. Düsseldorf—Köln 1958. 17. E. W. Hofstee, Rural Life and Rural Welfare in the Netherlands. Haag 1957. 18. 11. Mendraš. »L’evolution sociale«, Economic Agricole Fran^aise 1938— 1958. št. 39-40. ficonomie Rurale 1959. 19. Yves le Balle: L’ouvrier-paysan en Lorrain Moselane (etude sur l’al-tcrnance d’a.ctivites, Edition Montchretien, University de Paris 1958. 20. R. Rubattel. Contribution ä l’etude des ouvriers-pavsan en Suisse d’une enquete. Brugg 1959. 21. H. Franck, «Landwirtschaft und Nebenerwerb in Kleinbetrieben des Walliser Rhöntales, Berichte über Landwirtschaft, 1959, H 5. 22. Pourcruoi les travaillerurs abandonnent la terre. Bureau International du Travail, Geneve 1960. 23. M. J. Sonin, Vosproizvodstvo rabočej sili v SSSR i balans truda. Moskva 1951. 24. Maria Dziewicka, Chlopi-robotnici, Warszawa 1965. 25. !. Crkvenčič, Die Folgen der Urbanisierung in Jugoslawien am Beispiel der sozialökonomischen Struktur der Pendler und des Stadtrandes von Zagreb. Zum Standort der Soizalgeographie. Müchner Studien zur Sozial-und Wirtschaftsgeographie, München 1968, str. 57—66. 26. Vladimir Klemenčič, Sozialgeographische Probleme der Arbeiter--Bauern—Strukturen unter besonderer Berücksichtigung der Situation in Jugoslawien. Zum Standort der Sozialgeographie, Münchner Studien zur Sozial-und Wirtschaftsgeographie, München 1968, str. 75—82. 27. Vladimir Klemenčič, Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom, SAZU, Dela 8. Ljubljana 1959. VELENJEj BLED: BOVEC 1BARID BOH. BISTRICA CELJE IDRIJA iEVNICJ LOGATEC' :erkni se Jana lETLIKA ILIRSKA BISTRICA Karta 8: Struktura gospodinjstev in gibanje strukture gospodinjstev leta 1961 in leta 1966 po tipih področij Slovenije Map No 8:The structure of Families and the Movement of the Structure of Families in 1961 and in 1966 according to Types of Areas in Slovenia Legenda: Legends: Področja z manj kot 20% čistih kmečkih gospodinjstev i. 1966 Areas with less than 20 % of pure farming families in 1966 Področja z več kot 20 % čistih kmečkih gospodinjstev 1. 1966. Areas with more than 20 % pure farming families in 1966 Področja z več kot 20 % čistih kmečkih gospodinjstev leta 1961 leta 1966 in naraščanjem števila mešanih delavsko-kmečkih gospodinjstev med leti 1961 in 1966. Areas with more than 20% of pure farming families in 1961 and in 1966 and an increase in the number of part-time working-farming families recorded for the years 1961—1966. Neposeljeno ozemlje Uninhabited Areas 5 10 15 20 2 5 » km 28. Vladimir Klemenčič, Migracije stanovništva 11 Sloveniij. Cvijičev Zbornik, Srpska Akademija nauka i umetnosti, Beograd 1968, str. 189—206. 29. Svetozar Ilešič, Agrarna prenaseljenost Slovenije. Tehnika in gospodarstvo, Ljubljana 1940, str. 60—70. 50. ivo Lah, Slovenija v luči statistike OUZD, Tehnika in gospodarstvo. Ljubljana 1938, str. 65—75. 51. Ludvik Olas, Razvoj in problemi sezonskega zaposlovanja prekmurskega prebivalstva. Geografski vestnik, Ljubljana 1955/56, str. 176—208. 52. Hrvoj Maister — Filip Uratnik, Socialni problemi slovenske vasi. Ljubljana 1958. 55. Filip Uratnik, O gospodarskih in socialnih razmerah v slovenskem šumskem gospodarstvu v lesni industriji v razdobju od leta 1927—195“, Tehnika in gospodarstvo. Ljubljana 1939, str. 181—192. 34. J. Stanko, Položaj stavbnega delavstva. Tehnika in gospodarstvo, Ljubljana 1938, str. 181—185. 55. Vladimir Klemenčič — Matjaž Jeršič, Transformacija Bistriške ravnine. Kamniški zbornik. Kamnik 1967, str. 3—46. 56. Igor Vrišer, Geografija rudarskih mest v Črnem revirju, Matica Slovenska, Ljubljana 1965. 57. Ivan Gams, Pohorsko Podravje. Razvoj kulturne pokrajine. Dela, SAZU. Ljubljana 1959. 58. Jakob Medved, Mežiška dolina, socialno geografski razvoj zadnjih sto let. Mladinska knjiga, Ljubljana 1967. 59. Živko Šifrer. Statistika o Slovencih. Naši razgledi, 24. junij 1967. 40. Matjaž Jeršič — Borut Ingolič, Gospodarskogeografski problemi občine Ljubijana-Bežigrad. Rokopis Inštituta za geografijo univerze v Ljubljani. Ljubljana 1967. 41. Vladimir Klemenčič, Some Elements of Urbanization and Regional Development of Slovenia. Acta geologica et geographica Universitatis Come-nianae, Bratislava 1967, str. 145—174. 4 Geografski vestnik 49 PROBLEMS OF THE MIXED STRUCTURE OF FAMILIES AND FARMING ESTATES IN SLOVENIA Vladimir Klemenčič As early as before the beginnings of industrialization in the first half of the 19*1' century land property was in Slovenia already so much parcelled out that most of the farming families could not live on the tilling of land. Property up to 5 hectares of land was most frequent. This size was exceeded only in the Alpine and pre-Alpine regions and in some of the Karstian areas. But these are regions and areas where even property of 15 hectares or more owing to poor natural conditions, strong climatic changeableness, and scarcity of even ground, with mostly some 5 hectares of tilling land did not meet the requirements of the current standard of living. During the years up to the beginning of the first World War industry was only slowly developing and all the time up to the end of the second World War it was subject to the crises and recessions of the capitalist economy. Members of the farming families, together with the heads of these families, mostly had to look out for additional income in various forms of mostly seasonal employment outside the farming. Additional income was being raised also in the farming occupations at the end of the production cycles, at mowing-time, at harvest, at hop gatlie-ring, at vintages, and also at other kinds of work which at a given time call suddenly (and simultaneously) for increases of labour. At a time when manual work was still prevalent, labour was for these purposes exchanged between individual regions. Out of the wide regions of the plains in Notranjsko and of the western Julian Alps there came trends of seasonal mowers who started mowing meadows and pastures in May in the Karst in Primorsko and continued their work to the end of August moving gradually to the plains in the interior. From the mountainous fringes of the Ljubljana basin there were trends of labour for harvest. Another characteristic feature was the strong seasonal trend of labour from the eastern hilly parts of Slovenia for hop gathering in the Savinja Valley, and the trend of seasonal farming workers from Prekmurje for Hungary. With the mechanization of the farming production such forms of the migration of the farming labour inside Slovenia gradually died out: the last form that has still been preserved being the seasonal trend for the gathering of hop in the Savinja Valley. From the sizeable southern part of Slovenia, Notranjsko, and Dolenjsko, in the cool part of the year, labour was leaving for Slavonia to work in the forests, and partly also for southern Russia and North Africa to prepare sleepers and staves; farmers in the broad hinterland of Trieste and Reka, however, found seasonal employment in the seaports like Reka, and particularly in Trieste. As seasonal employment in the above mentioned occupations was gradually dying out, farming iabour had to start loking for additional sources of income in other forms of seasonal employment. The competition of industrial goods which started to arrive in Slovenia after the building of the railway had deminished the earnings in the handicraft for which reason the nonemployment increased and this was particularly true in the regions where the above mentioned forms of seasonal employment were dying out. Labour in these regions found a substitute for the former forms of employment in the form of permanent or seasonal employment in the industrial Štajersko or in the mines and iron-works as well as in other harder work in the Ruhrgebiet. After the first World War this trend had expanded over most of the West European countires. The second part of the unemployed labour found a source of income in permanent or temporary immigration to the trans-Atlantic countires, notably to the U.S.A. Between the two Wars, the trends of seasonal and of permanent emigration were weakening, for the farming labour was finding a substitute in the employment in industry which was developing by means of the native but mostly foreign capital. Owing to frequent crises this kind of employment represented an uncertain source of income. Another part of the surplus labour found employment in seasonal work in forestry and in building industry at home in Slovenia. Labour for all these activities was being recruited from the farming families of small farming and peasant estates. Part of this labour continued to live on its farms while another part left the original home for good and built a little home with a few ares of land, sometimes even a few hectares — through inheritance, purchase, or renting. By the end of the second World War, more than 70% of the Slovene population was either wholly or partly dependent on land, the income in every non-farming occupation was variable and so the comparatively low income created by the inhabitants of the Slovene countryside outside farming or with manual work within the poli-crop system of farming was hardly enough for day-to-day living. ihe end of the second World War represents the beginning of the decay of the petty agrarian structure which is related to a rapid industrialization, and recently to a development of tertiary activities. This is the period when large-scale and commercialised farming is coming to the fore, the period of the increasing economic stability of the population employed outside the farming activities, the period of rapid changes in the professional strata of the mebers of the farming families as well as of their heads. This is also the period of and at the same time a phasis of the increased social development, of the extinction of the primitive manual work and of the autarkical farming. A large part of private land property is in the hands of part-time farming families, of working-farming families, and of non-farming families — for which reason the economy on land is increasingly dependent on a series of factors of the development of the non-agrarian economic branches. The effects thereof are to be seen in the adaptation of the farming houses, farm buildings into workshops, garrages or flats, and in the adapting of the economy of land use to the labour employed outside farming. With the establishing of crafts and of catering trade in the farming homes in the broad hinterland of towns, in the tourist and frontier regions, a new way of the distribution of the nonfarming population is coming to the fore, together with a transformation of places and of the whole countryside. A large part of the land in Slovenia is already in the hands of part-time farming and non-farming families, and a large part of the Slovene population lives in the working-farming families. Members of such families enter in the most varied ways non-agrarian economic branches. The exterior look of the Slovene countryside, however, is increasingly getting the characteristics of a countryside with semi-urban, working-farming structure. During the years 1961—1966 the total number of families rose from 456.030 to 498.482, w’hile the number of farming families dropped from 92.266 to 84.245, and the number of part-time working-farming families dropped from 87.664 to 66.542, and the number of non-farming families rose from 276.190 to 347.303. A part of the nonfarming families lives on farming estates and additionally, like members of the part-time farming and of the farming families, continue to work on the farm. In 1961, 92.266 pure farming families, 87.464 part-time farming-working families, and 15.352 non-farming families lived on 195.182 farming estates. By 1966 the number of farming estates with farming families had dropped to 84.245, with part-time farming families to 66.524, and with non-farming families it had risen to 44.413. In 1961, according to our estimates, 683.691 hectares of land in the hands of farming families, and in 1966 604.037 hectares. Part-time working-farming families owned in 1961 684.108 hectares of land, and in 1966 476.977 hectares. And non-farming families owned in 1961 114.499 hectares of land and, in 1966 318.441 hectares. After the second World War large mehanised and commercialised farming enterprises called »agrokombinat-i« came into existence, on the basis of the socialisation of large landed property, of purchasing and renting of land from private farmers. In addition to the complexes of parcelled property of private farmers with a predominantly old way of classical farming production (here had arisen large rounded-off complexes growing one agricultural plant only. During 1961—1966 the private land ownership dropped for 84.499 hectares — from 1.481.017 to 1.596.518 — while the land owned by the »agrokominat-i« and other enterprises of the socialist sector had risen by 1966 to 628.750 hectares which means together a third of the total agrarian surfaces in Slovenia. Up to the end of the second World War agrarian countryside was both in its exterior structure and in its interior processes agrarian. It represented an economically static type of classical agrarian countryside. Owing to economic and social processes, after the second World War, this type of countryside got differentiated both in its exterior appearance and in its interior processes. Microregionally, it became differentiated into three types: the first type comprises areas with less than 20% of farming families and a large part of the farmings with working-farming families. The third type is represented by agrarian and economically underdeveloped areas with more than 20% of pure farming families, a small part of non-farming families without any land. An intermediate and transient type is represented by areas with more than 20% of pure farming families but where owing to the expansion of the influence of the employment centres the type of the working-farming families is growing. The first type of the countryside is represented by the sizeable and economically developed area of Gorenjsko including Ljubljana and is then continued in the unified area of Celje and the Savinja Yalley, but otherwise appearing in pathes around other industrial and employment centres. The third type of the countryside which is lagging behind the general development of Slovenia is to be seen in the large belts in the regions of the sub-Pannonian Slovenia, Karstian Dolenjsko and Notranjsko, the flish Brkini, and in the Koper hills, and in the hills between the Soča and the Sava. The second, or the transient, type appears in somewhat broader belts in Pomurje, but otherwise in narrower belts on the fringes of the first type of the countryside. (Map No 8). Macroregionally, according to the dynamics of the decay of the classical agrarian structure and the factors influencing this decay, Slovenia is mainly divided into three parts (Map No 9): 1) Well-developed and dynamic area which in an unbroken belt extends from Gorenjsko across Ljubljana, Zasavje, the Savinja Yalley to the Mežica Valley. Here the old. already before the first World War originating, industrial centres as well as the new ones have expanded. This is the macro-regional type where the pure non-agrarian structure, mixed with the part-time farming-working one, has become established; the pure farming structure being already in minority. Here it is everywhere more more than 20% nonfarming families, while the number of the farming estates with pure farming families is mostly smaller than a third of the total number of farming estates. 2) A contrast to the old urbanised area of Slovenia is provided by the voting sizeable and still developing urbanized area of the Littoral Slovenia between Gorica and Ilirska Bistrica. This is the area where the post-war industrialization. and the small border-traffic deduct labour to the recently predominant farming families, for which reason we get a smaller part of the pure, non-farming families with no land and a smaller part of those with some land, besides the part-time type of working-farming families. Higher-urbanized areas so far have not become joined in a unified territorial area. 5) The third type comprises most of the sub-Pannonian Slovenia and Dolenjsko. This is the area which became included into the process of the decay of the agrarian structure only very recently; the influence of the thinly distributed employment centres is restricted to narrower regions, and so sizeable areas continue to be predominantly agrarian. Of the total number of the farming estates more than half of them continue to have pure farming families. while the growth of non-farming families with no land strongly lags behind the growth of that type of family which is otherwise already prevalent in the central, industrialized Slovenia. Matjaž Jeršič SEKUNDARNA POČITNIŠKA BIVALIŠČA V SLOVENIJI IN ZAHODNI ISTRI Uvod V občasno preživljanje prostega časa izven kraja stalnega bivališča se vključuje vse večji del prebivalstva. Migriranje prebivalstva, ki ob koncu delovnega dneva, tedna, ob prazniku in v času letnega dopusta zapušča in se zopet vrača v kraj stalnega bivališča, se intezi-ficira tudi v slovenskem prostoru. Pod vplivom teh tokov se zlasti v ciljnih področjih javlja tudi vse več učinkov v preoblikovanju prostora. Različni objekti nastajajo predvsem ali celo samo za zadovoljevanje različnih potreb prebivalstva v času njihovega potovanja ali občasnega bivanja izven kraja stalnega bivališča, bodisi da se ljudje podajo na pot zaradi želje ali potrebe po spoznavanju drugih pokrajin ali ljudi, počitka, zabave, zdravljenja, uživanja prirodnih ali kulturnih vrednot ali celo zaradi same želje po potovanju. Ob proučevanju učinkov turizma v nekaterih področjih Slovenije je bila posebej proučena tudi funkcija individualnih počitniških bivališč, ki jih ponavadi označujemo z imenom »počitniška ali weekend hišica«. Sondna proučevanja so pokazala, da ima »počitniška hišica« ponekod dovolj pomembno funkcijsko in fiziognomsko vlogo, da jo kaže kot specifično, zlasti pa za novejši čas značilno obliko učinkov turističnih tokov posebej proučiti, še posebno ker »počitniške hišice« v redni turistično-statistični evidenci do sedaj niso bile registrirane in je zato učinek tega prostorskega pojava ostal kvalitativno in kvantitativno neproučen. Cilj v naslednjem predstavljene raziskave je torej bil: ugotoviti obseg, oblike in razporeditev »počitniških hišic« ter proučiti dejavnike njih nastajanja in razmeščanja. Ker ima lahko funkcijo »počitniške hišice« tudi le eno stanovanje v večstanovanjski hiši, smo za objekte ali dele objektov s to funkcijo uporabili izraz sekundarno počitniško bivališče. S tem izrazom imenujemo torej statistično neregistrirano skupino objektov, ki so v lasti zasebnikov (redkeje tudi ustanov) s stalnim bivališčem v drugem kraju in služijo za občasno zadovoljevanje rekreativnih ali kulturnih turističnih potreb kot so odmor, osvežitev, restitucija, doživljanje in kontaktiranje. Ker smo v raziskavo želeli vključiti vse interesno področje graditeljev sekundarnih-počitn iških bivališč iz Slovenije, smo poleg republike Slovenije zajeli tudi območje Zahodne Istre, torej del teritorija SR Hrvatske. Razvoj sekundarnih počitniških bivališč V preteklem zvezku »Geografskega Vestnika« je iz članka o vplivu razvoja turizma na Bledu razvidno, da so si posamezni tujci v okolici Blejskega jezera že v prejšnjem stoletju pričeli graditi vile za občasno, predvsem poletno bivanje. Omembe vredno število sekundarnih počitniških bivališč pa je do druge svetovne vojne nastalo le na Bledu in v Bohinju, medtem ko so bili v drugih področjih Slovenije zgrajeni le posamezni primeri, v kolikor ne upoštevamo med temi objekti tudi vinogradniških zidanic tujih, nekmečkih lastnikov. Le-te so bile do druge svetovne vojne značilne za vinogradniška področja Slovenskih Goric in Haloz. Premožnejši tuji nekmečki posestniki so si namreč poleg viničarije, namenjene za stanovanje delovne sile ter za spravljanje orodja in pridelkov, zgradili tudi posebne, često enonadstropne hiše urbanega videza. Ti objekti, ki so služili za bivanje »gospode«, so imeli vsaj delno funkcijo sekundarnega-počitniškega bivališča, saj občasni obisk nekmečkega lastnika na vinogradniškem posestvu ni imel le gospodarskega namena, temveč je bil povezan s počitkom, zabavo in podobno. Sekundarna počitniška bivališča pa se sicer v Sloveniji do druge svetovne vojne niso pomembneje razširila. Po vojni so pričela ponovno nastajati po letu 1950, toda njihovo število se je pričelo hitreje večati šele po letu 1961. V začetku leta 1967 smo v Sloveniji in v hrvatskem delu zahodne Istre registrirali skupno 5.190 sekundarnih počitniških bivališč, od teh 1.859 v območju Slovenije in 1.131 v hrvatskem delu Zahodne Istre. V obdobju od leta 1962 do 1967 je bilo v Sloveniji zgrajenih ali adaptiranih iz drugih objektov letno poprečno 200 do 250, v hrvatskem delu zahodne Istre pa poprečno okrog 150 sekundarnih počitniških bivališč. Med njimi lahko razlikujemo objekte, ki so bili zgrajeni prav za to, ter objekte, ki so prvotno služili drugim namenom. Tako je bilo leta 1967 v Sloveniji 1.280 ali 68,9 °'o sekundarnih počitniških bivališč v objektih, ki so bili zgrajeni v ta namen in 579 ali 31,1 % v objektih, ki so imeli prvotno funkcijo stalnega stanovanjskega ali gospodarskega poslopja. V hrvatskem delu zahodne Istre pa je na prvi tip odpadlo 814 ali 61,2 %, na drugi pa 517 ali 38,8 % sekundarnih počitniških bivališč. Glede na položaj do drugih naselij so se sekundarna počitniška bivališča formirala deloma kot »čista naselja« ali posamezni objekti, torej izven območja drugih stalnih ali sezonskih naselij, (na primer zaselki sekundarnih počitniških bivališč Špina pri Umagu, Rakov Škocjan), deloma pa so nastala v območju drugih naselij, kjer so lahko v obliki skupine oblikovala posebno četrt (na primer v Ankaranu), ali pa so se posamezni objekti pomešali med druge objekte stalnega (na primer v Portorožu in Piranu) ali sezonskega naselja (na primer na Uskovnici in v Ukancu). V naslednjem podajamo regionalni pregled sekundarnih počitniških bivališč. Posebej so označene tiste večje skupine sekundarnih počitniških bivališč, ki tvorijo samostojne zaselke ali vsaj posebne četrti. Področje Sekund, poeitn. bivališča grajena v te namene število Sekund, počitn. bivališča preurejena iz drugih objektov število Skupno število I. Julijske Alpe 213 67 280 večje skupine Goreljek 21 3 24 Talež 10 4 14 Ukanc 25 21 46 Ribčev Laz* 39 — 39 Stara Fužina 10 — 10 Gozd Martuljek 36 — 36 Kranjska gora 15 4 19 11. Zahodne Karavanke 59 9 68 večje skupine Planina pod Golico 19 19 Podljubelj* 10 — 10 Sva rje 15 — 15 111. Savinjske Alpe in Vzhodne Karavanke 118 17 135 večje skupine Krvavec 19 12 31 Vel. Planina* 69 — 69 Zg. jezersko 12 2 14 IV. Gorenjske dobrave in ravnine 116 4 120 večje skupine Bled 78 78 Predvor 11 1 12 V. škofjeloško hribovje 44 14 58 večje skupine Zminec* 8 8 Gorenja vas* 12 2 14 VI. Polhograjsko hribovje 31 — 31 * Samostojni zaselki ali četrti sekundarnih počitniških bivališč. Področje Sekund, počitn. bivališča grajena v te namene število VII. Rovtarsko večje skupine Strmica* Jamnik* Zaplana* VIII. Osrednje ravnine Ljubljanske kotline večje skupine Vikrče in Pirniče IX. Posavsko hribovje X. Sp. Savinjska dolina XI. Savinjsko predgorje XII. Pohorsko Podravje večje skupine Pod Bolfenkom* Pod Poštarskim domom* Mariborsko jezero* XIII. Nizki Dolenjski Kras XIV. Kraške planote in polja večje skupine Rakitna* Iška Rakov Škocjan* XV. Kraški rob XVI. Novomeška pokrajina večje skupine Stražka gora Trška gora XVII. Krško-brežiška kotlina XVIII. Slovenske gorice XIX. Haloze XX. Goričko XXI. Lendavske in Strehovske gorice 59 22 22 11 81 17 35 9 2 100 13 20 46 18 146 14 24 4 6 10 6 1 1 Sekund, počitn. bivališča preurejena iz drugih objektov število Skupno število 53 11 18 6 29 12 17 18 22 7 3 19 59 22 22 11 81 17 88 20 2 100 13 20 46 36 152 70 55 25 14 55 16 23 28 28 8 4 Področje Sekund, počitn. bivališča grajena v te namene število Sekund, počitn. bivališče preurejena iz drugih objektov število Skupno število XXII. Pomurska ravnina 5 1 4 XXIII. Bela Krajina 27 60 87 XXIV. Koprsko primorje 151 221 352 večje skupine Ankaran* 26 26 Simonov zaliv 11 — 11 Portorož 28 29 57 Fiesa 24 14 38 Piran 7 135 142 Zahodna Istra 814 511 1.331 v SR Hrvatski večje skupine: Crveni bok* 70 70 Crveni križ* 100 — 100 Gamboc* 40 — 40 Spina* 254 — 254 Sv. Ivan* 52 — 52 Daj la* 105 2 107 Karpižan* 45 — 45 Novigrad — 60 60 Poreč 19 36 55 Vrsar 1 90 91 Rovinj 38 179 217 Kot je razvidno iz številčnega pregleda, so čista naselja sekundarnih počitniških bivališč v manjšini, več pa je primerov vključevanja teh objektov v druga naselja ali vsaj v njihovo neposredno območje. Karakteristična je tudi regionalna razmestitev sekundarnih počitniških bivališč po prirodno različnih regijah Slovenije. Koncentracija je sicer naj večja v primorskem obalnem področju, toda tudi v alpskih, predalpskih in celo v kraških pokrajinah notranje Slovenije sekundarnih počitniških bivališč ni malo. Navedeni pregled zastavlja vprašanje, kateri dejavniki so vplivali na dosedanje nastajanje in razmeščanje sekundarnih počitniških bivališč. Te dejavnike lahko razdelimo v inicialne in disperzivne. Prvi delujejo v kraju stalnega bivališča investitorja oziroma lastnika sekundarnega bivališča, drugi pa v območju graditve teh objektov. Inicialni dejavniki nastajanja sekundarnih počitniških bivališč 1) Rekreativna potreba. Za nastajanje sekundarnih počitniških bivališč je nedvomno elementarna rekreativna potreba, do katere pride pri prebivalstvu, živečem v urbaniziranih in industrializiranih področjih. Rekreativna potreba, želja po sprostitvi in počitka pa ima običajno večji učinek v spremenjenem okolju. Iz te želje izvirajo različne oblike preživljanja prostega časa, med njimi tudi težnja po zgraditvi in občasnem bivanju v sekundarnem počitniškem bivališču. Na realizacijo te želje pa vpliva vrsta drugih dejavnikov. V proučevanem področju smo ugotovili tele dejavnike, katerih vpliv pa je pri posameznih investitorjih različno močan. 2) Sposobnost investitorja. Finančna sredstva pri sedanji stopnji življenjskega standarda omogočajo samo delu prebivalstva graditi sekundarno-počitniško bivališče, zato sposobnost investiranja neposredno pogojuje njih nastajanje. Dosedanje nastajanje sekundarnih počitniških bivališč se je zato vezalo predvsem na sloj prebivalstva z višjimi osebnimi dohodki. 3) Stopnja obče izobrazbe in kulture. Kot kažejo rezultati socioloških raziskovanj s področja turizma, ima stopnja splošne izobrazbe m turistične kulture pomemben vpliv na oblike turističnega zadovoljevanja. Vpliv vseh teh dejavnikov lahko dokumentiramo s temi-le tremi pokazatelji*: a) Absolutno število lastnikov sekundarnih počitniških bivališč iz posameznih slovenskih naselij leta 1967: Število sekundarnih Stalno bivališče počitniških bivališč v Sloveniji Ljubljana 1098 Maribor 45 Kranj 45 Jesenice 29 Celje 28 Koper, Izola 19 Novo mesto 31 Kamnik 21 itd. Število sekundarnih Stalno bivališče počitniških bivališč v hrv. Zah. Istri Ljubljana 725 Ostali slovenski kraji skupaj 102 * Pregled je statistično nedosleden, zaradi netočnih odgovorov. b) Relativna primerjava: Število prebivalcev Kraj stalnega bivališča naselja na 1 sek. počit. bivališče L j nbl jana 166 Maribor 861 Kran j 555 Jesenice 548 Trbovlje 3.300 c) Struktura lastnikov sekundarnih počitniških bivališč v treh različnih zaselkih (po anketi, v katero je bilo zajetih 109 lastnikov). — Poklici z visoko izobrazbo 43,0 % — Uslužbenci na vodilnih delovnih mestih 8,3 % — Zasebni obrtniki 4,2 % — Oficirji JLA in LM 5,5 % — Upokojenci 4,2 % — Gospodinje 2,9 % — Nejasni odgovori (uslužbenec) 27,9 % Navedeni pokazatelji kažejo na vpliv navedenih inicialnih dejavnikov. Ce bi na primer odločala zgolj potreba po rekreaciji, bi se sekundarna počitniška bivališča enako močno razvijala pri lastnikih različnih urbaniziranih naselij. Večjega absolutnega števila in relativnega deleža ljubljanskih lastnikov ter socialne strukture lastnikov ne moremo tolmačiti zgolj kot posledico rekreativne potrebe zaradi večje površine zazidanih površin, večje gostote prometa ali podobnih dejavnikov, zaradi katerih naj bi bila v Ljubljani rekreativna potreba večja, temveč predvsem kot skupni učinek delovanja zgoraj naštetih treh dejavnikov. Od ekonomskih dejavnikov pa sta vplivala še dva in sicer težnja po naložbi denarja v stvarne vrednosti in težnja po zaslužku z oddajanjem sekundarnega počitniškega bivališča. Postopni razvoj turizma je v posameznih turistično zanimivih področjih vplival tudi na postopno zvišanje cene zemljišč. Realna vrednost sekundarnih počitniških bivališč se je zato v takih področjih lahko celo povečala. Poleg tega pa je bilo v dosedanjem obdobju možno sekundarno počitniško bivališče oddajati, s čemer so se posameznim lastnikom vračali investirani stroški ali stroški vzdrževanja. Končno pa je med inicialnimi dejavniki imel pospeševalno vlogo tudi dejavnik mode in socialnega ugleda. V fazi ko je omogočena graditev sekundarnega bivališča samo delu prebivalstva, lahko namreč prinaša tako lastništvo tudi socialni ugled, kar prav tako vpliva na odločitev investitorja. Disperzivni dejavniki nastajanja in razporejanja sekundarnih počitniških bivališč 1. Prirodni pogoji. Izhodiščni indikator nastajanja sekundarnih počitniških bivališč je nedvomno potreba po rekreaciji. Le-ta se uspešneje realizira v okolju, ki je drugačno od vsakodnevnega delovnega in stanovanjskega okolja. Za tako okolje pa so pomembni predvsem prirodni elementi, ki imajo lahko fiziološki ali psihološki učinek. Tudi razporejanje sekundarnih počitniških bivališč se zato veže na ustrezno prirodno okolje. Redkokje pa je za izbiro lokacije odločilen le en element (na primer le voda ali le klima), temveč ponavadi združitev več privlačnih prirodnih elementov. Privlačevalno silo pa imajo tudi kulturni elementi. Tako na primer lahko privlačuje gradnjo svojstvena kulturna izraba zemljišča, na primer planinski pašniki ali vinogradi. Prirodni in kulturni rekreativni motivi so sicer osnovni privlačni dejavniki, toda zaradi istočasnega delovanja drugih nimajo absolutne vrednosti. Sicer bi se nastajanje sekundarnih počitniških bivališč prostorsko prav gotovo bolj osredotočilo v prirodno najviše cenjenih področjih. Pri nastajanju in razporejanju sekundarnih počitniških bivališč so bistveno soodločali še drugi dejavniki. 2. Razdalja izhodiščnih centrov do privlačnih področij. Za graditelja je lahko pri izbiri lokacije odločilnega pomena razdalja od kraja stalnega bivališča. Moč tega dejavnika je razvidna iz podatkov o razdaljah med kraji stalnega bivališča in lokacijami pripadajočih sekundarnih počitniških bivališč. Iz teh podatkov se vidi. da se sekundarna počitniška bivališča ljubljanskih lastnikov nahajajo skoraj v celoti v razdalji med 10 do 160 km. (Izven tega območja je po oceni relativno manj lastnikov iz Ljubljane). V oddaljenosti do 60 km se nahaja 31.8%, od 61 do 110 km 13,7 % in od 111 do 160 km 52,2 % sekundarnih počitniških bivališč Ljubljančanov. Pri drugih slovenskih izhodiščnih centrih pa se kaže še večji delež sekundarnih počitniških bivališč v bližnji coni do 60km, kjer jih je kar 71,9 %. Posedovanje sekundarnega počitniškega bivališča v območju do 60 km omogoča pogostejšo uporabo (tudi ob koncu tedna), aktivno sodelovanje pri gradnji objekta ter morebiti tudi cenejši odkup zemljišča zaradi boljšega poznavanja lokalnih razmer. V območju do 60 km iz Ljubljane so na primer nastala sekundarna počitniška bivališča v predalpskih pokrajinah (v Škofjeloškem hribovju, v Polhograjskih dolomitih, v Posavskem hribovju, osrednjih ravninah Ljubljanske kotline), v področju kraških planot (na Rakitni) in v področju Gorenjskih ravnin (okrog Predvora). V območju, od 61 do 111 km, so gradili ljubljanski investitorji predvsem v alpskih pokrajinah. v tretjem območju nad 111 km daleč pa skoraj v celoti le v primorskem obalnem področju. Ta primer kaže, da se z oddaljenostjo in s stopnjevano razliko od vsakodnevnega okolja veča vrednost rekreativnih motivov, manjša pa možnost večkratnega obiska. Navedeni pregled pa kaže tudi. da se je doslej edino okrog Ljubljane kot izhodiščnega centra izoblikovala širša disperzivna cona in to v prirodno različnih regijah. Iz drugih slovenskih naselij se je relativno velik delež investitorjev odločal za gradnjo predvsem sorazmerno blizu kraja stalnega bivališča. 3. Razvoj prometnih sredstev in poti. Na razporeditev sekundarnih počitniških bivališč je vplivala tudi rast števila osebnih motornih vozil ter modernizacija ali gradnja novih cest ali žičnic. Do leta 1960 so nastajala sekundarna počitniška bivališča predvsem v tistih krajih, ki so bili relativno lahko dostopni z javnimi prometnimi sredstvi ali celo s kolesi. Z uveljavljanjem osebnih motornih vozil in razširitvijo cestnega omrežja pa so se lahko razširila mnogo bol j razpršeno. Interes se je tako povečal tudi za redkeje naseljena in z javnimi prometnimi sredstvi slabše povezana področja, kot so na primer Rakitna, Zaplana, Golo in dr. v bližini Ljubl jane. Tudi zgradnja žičnic je marsikje vplivala na povečano zanimanje investitorjev. Najbolj karakteristični primeri tega vpliva so zaselki na Veliki Planini, Voglu in Krvavcu, kjer se je po zgraditvi žičnic razmahnila tudi gradnja sekundarnih počitniških bivališč. Na močno koncentracijo sekundarnih počitniških bivališč v obmorskem področju na ozemlju občin Novigrad in Umag je s prometnega vidika delno vplival tudi relief, ki dovoljuje brez večjih investicij dostop z motornimi vozili do morske obale. Na drugi strani pa je tehnično slaba cestna zveza soodločala, da so nekateri prirodno visoko cenjeni predeli ostali skoraj brez sekundarnih počitniških bivališč. To velja na primer za Zgornjo Savinjsko dolino, delno pa tudi za Zgornjo Soško dolino. Sl. 1: Gručasto naselje s počitniškimi hišami v Ankaranu. Zaradi pomanjkanja prostora ob slovenski obali nastajajo sekundarna počitniška bivališča tudi nekoliko vstran od obale. (Foto M. Jeršič) 4. Družbeno-ekonomske razmere v privlačnih področjih. Za eko-nomsko-družbeni razvoj Slovenije po drugi svetovni vojni je značilna poklicna preslojitev kmečkega prebivalstva. Zaradi nje za marsikatero gospodinjstvo zemljiška posest ni več edini ali poglavitni življenjski vir. Vzporedno s tem se je spremenila tudi vrednost zemljišča, saj za preslojene posestnike posamezni, zlasti slabše rodovitni ali bolj oddaljeni deli zemljišča ne predstavljajo več nujni eksistenčni del kmetije. Pri marsikom pa se je spremenila tudi nekdanja miselnost o potrebi ohranjevanja celotnega posestva. Vse to je pospeševalo nastajanje sekundarnih počitniških bivališč, saj je bilo možno marsikje za relativno nizko ceno kupiti zemljišče za gradnjo počitniške hiše. Prav tako marsikateri preslojeni in v »mesto« odseljeni potomec v domačem kraju deduje kos zemljišča, na katerem pa si, če je posest v turistično atraktivnem področju, želi zgraditi počitniško hišo ali pa posest v ta namen prodati. Ponekod so zaradi hitrega odseljevanja kmečkega prebivalstva ostali neizkoriščeni stanovanjski ali kmečki gospodarski objekti. Tudi te lahko v atraktivnem področju odkupijo posamezni nedomačini, da jih preurede v sekundarno počitniško bivališče. Ker so za adaptacijo in vzdrževanje velikih kmečkih poslopij potrebni relativno visoki finančni izdatki, je bilo v zadnjih letih odkupljenih v počitniške namene zlasti več manjših objektov kot so na primer zidanice, planinski stanovi in hlevi. Močnejše zanimanje za odkup večjih objektov pa je značilno za obalno istrsko področje. V Sloveniji smo v začetku leta 1967 registrirali 372 sekundarnih počitniških bivališč preurejenih iz drugih objektov in sicer: 84 iz nekdanjih stalnih stanovanjskih hiš, 68 iz planinskih hlevov in stanov in 220 iz zidanic. V Zahodni Istri na področju SR Hrvatske pa smo ugotovili 491 sekundarnih počitniških objektov, ki so nastali iz prvotno stalno naseljenih, predvsem stanovanjskih hiš. Na slovenskem obalnem področju ta proces ni bil posebno močan, saj so se slovenska obalna mesta pričela preje in močneje gospodarsko krepiti, zaradi česar se je v izpraznjene hiše vselilo novopriseljeno stalno prebivalstvo. V mestih Koper, Izola in Umag, ki so se industrializirala, skoraj ni primerov sekundarnih počitniških bivališč v starih objektih. Omembe vredno število starih hiš pa je bilo preurejenih v sekundarna počitniška bivališča v Piranu (135), v Portorožu (44). v Novigradu (60), v Poreču (36), v Vrsarju (90), v Rovinju (179) in v Balah (56). V večini naštetih naselij pa je relativni delež hiš s to funkcijo vendarle majhen. V Piranu na primer znaša delež hiš, ki so bile iz starejših objektov preurejene v sekundarna počitniška bivališča, le 5,9 % od vseh hiš naselja. Pomembnejši relativni delež zavzemajo taki objekti v hrvatskih naseljih A rsar in Bale. Proces preurejevanja starejših objektov v sekundarna počitniška bivališča se je v obalnem pasu Zahodne Istre skoraj zaključil, saj je večina neposeljenih hiš že dobila novega uporabnika. Odkup ali najem starih objektov za počitniške namene je bil v primorskem področju naj intenzivnejši v razdobju od leta 1953 do 1961. Občinski organi so bili tedaj zaradi propadanja nenaseljenih hiš zainteresirani za prodajo. V zadnjih letih pa se je v nekaterili od naštetih Sl. 2: Gručasto naselje počitniških hiš Ribičev laz v Bohinju. (Foto S. Benigar) naselij število stalnega prebivalstva tako povečalo, da je pričelo celo primanjkovati stanovanj zanj. To je izzvalo težnjo stalnega prebivalstva, da bi se sekundarna počitniška bivališča, urejena v starejših objektih, ponovno preuredila v stalna bivališča. Ne samo opuščanje objektov, temveč tudi zemljišč, je vplivalo na razmeroma močno gradnjo sekundarnih počitniških bivališč v področju med Piranom in Novigradom. Zaradi odseljevanja kmečkega prebivalstva so bila obalna zemljišča ponekod neizkoriščena. Pa tudi močnejši razmah komercialnega turizma se je tu pričel šele v zadnjih petih letih. Pred letom I960 je bilo zato za gradnjo sekundarnih počitniških bivališč možno dobiti zemljišče za ceno, ki je predstavljala le formalno odškodnino. Zaradi intenzivnejšega industrijskega in turističnega razvoja pa se je vrednost obalnih zemljišč v novejšem času spremenila; dvignila se je cena zemljišču, pričelo pa se je tudi omejevanje gradenj. Družbenoekonomske razmere v atraktivnih področjih lahko torej pomembno vplivajo na rast obravnavanih objektov. Ob tem lahko navedemo tudi primer z alpskega področja. Bled je bil na primer pred drugo svetovno vojno edini slovenski kraj s pomembnejšim številom sekundarnih počitniških bivališč. Po vojni se je interes za te vrste gradnjo zmanjšal in prenesel v druge alpske kraje. V okolici Blejskega jezera je bilo po drugi svetovni vojni zgrajenih le 22, v okolici Bohinjskega jezera pa 77 sekundarnih počitniških bivališč. Območje Bleda je zaradi po- vojne urbanizacije in graditve stalno naseljenih hiš postalo manj privlačno za postavitev sekundarnih počitniških bivališč kot na primer Bohinj ali Martuljek, kamor je prava urbanizacija le malo posegla. V kontinentalnem delu Slovenije so najštevilnejši primeri preureditve kmečkih objektov v sekundarna počitniška bivališča v vinogradniških področjih ter na planinah. Posamezni nekmečki prebivalci v vinogradniških krajih teže za odkupom zidanice z manjšo parcelo vinograda. Zidanica pa jim ne služi samo kot gospodarsko poslopje ali klet za vino. saj si večina nekmečkih lastnikov v objektu uredi tudi prostor za daljše ali krajše bivanje. Novi lastniki praviloma vzdržujejo tudi še vinograd. Dejstvo, da stroški pridelave vina v »lastni kleti« za precejšen del lastnikov niso bistveno nižji od vina, ki bi ga lahko kupili, potrjuje mnenje, da lahko večino takih zidanic prištevamo kot poseben tip sekundarnega počitniškega bivališča. Največ primerov prehoda zidanic v roke nekmečkega prebivalstva in njihove preureditve smo ugotovili v Beli Krajini (nad 60 primerov, Semiška gora, Stražiti vrli), ob dolini.Krke (nad 50 primerov, Trška gora, Stražka gora), ob dolini Mirne (7 primerov), v občini Trebnje (21 primerov) in v občini Gornja Radgona (17 primerov). Planinske stanove, hleve ali senike so preuredili v sekundarna počitniška bivališča predvsem na Gorenjskem, kjer se je prebivalstvo v dolini poklicno že močno preslojilo in opuščalo objekte na planinah. Največ primerov preurejenih planinskih stanov in hlevov (nad 30) smo zabeležili v Bohinju in po okoliških planinah, v pobočju Jelovice skupno 34, nad Tržičem 19 in v Zgornji Soški dolini 10 primerov. Posamezne primere pa najdemo tudi drugod. Kot omenjeno pa je bil dosedaj precej manjši interes za odkup in predelavo kmečkih stanovanjskih objektov. Vendar smo ugotovili v Škofjeloškem hribovju 11, v dolini Zgornje Krke 12 in v dolini Zgornje Soče 14 primerov, ko so bila izseljena kmetijska poslopja odkupljena in preurejena v sekundarna počitniška bivališča. 5. Upravni ukrepi. Za Slovenijo je bila v zadnjih letih izdana vrsta odredb Republiškega sekretariata za urbanizem oziroma posameznih občinskih organov, ki urejuje gradnjo sekundarnih počitniških bivališč. Po teh uredbah se predvideva predvsem organizirana gradnja sekundarnih počitniških bivališč. Občinske skupščine naj bi po predhodnem soglasju sprejele ustrezne zazidalne načrte za taka naselja, medtem ko naj bi se gradnja individualno lociranih počitniških hiš dovoljevala le z izjemnimi dovoljenji. Do januarja leta 1967 je bilo za področje Slovenije izdelanih 44 takih zazidalnih načrtov. V njihovem območju je 603 počitniških hiš, kar pomeni 52 % vseh po vojni zgrajenih sekundarnih počitniških bivališč. Približno 48 % novo zgrajenih sekundarnih počitniških bivališč ter večina tistih, ki so nastale z adaptacijo, pa je izven načrtno urejenih območij. V nekaterih občinah je večina takih novih bivališč zgrajena v območju načrtne gradnje, medtem ko so drugod izven takih območij. Upravni ukrepi bodo vse pomembnejši dejavnik pri razmeščanju sekundarnih počitniških bivališč, vendar pa bodo vsi drugi navedeni dejavniki še dalje soodločali pri nadaljnji graditvi. Že dosedaj se je SEKUNDARNA (POČITNIŠKA) BIVALIŠČA V SLOVENIJI IN ZAHODNI ISTRI STANJE JANUARJA 1967 T ISKI VINTGAR rakov Škocjan OstraZka ŠTEVILO OBJE MIŠKA GORA SVINŠČAK STRAZNI VRH POmORO? - O GROŽNJAN SKUPNO ŠTEVILO 3190 SLOVENIJA 1859 POREČ OBJEKTI ZGRAJENI KOT SEKUNDARNO / POČITNIŠKO / BIVALIŠČE OBJEKTI PREUREJENI V SEKUNDARNO /POČITNIŠKO/ BIVALIŠČE IZ STALNIH a Število objektov zgrajenih kot sekundarno /počitniško/ B I VALlSČE 8 5TEVILO OBJEKTOV PREUREJENIH V SEKUNDARNO /POČITNIŠKO/ bivališče iz stalnih stanovanjskih in gospodarskih poslopij C ŠTEVILO objektov preurejenih V SEKUNDARNO /POČITNIŠKO/ BIVALIŠČE IZ PLANINSKIH STANOV IN HLEVOV D ŠTEVILO ZIDANIC, Ki VRŠE DELNO FUNKCIJI) SEKUNDARNIH /POČITNIŠKIH/ BIVALIŠČ SEKUNDARNA (POČITNIŠKA) BIVALIŠČA V SLOVENIJI IN ZAHODNI ISTRI DELEŽ LASTNIKOV S STALNIM BIVALIŠČEM V LJUBLJANI IN DRUGOD J STANJE JANUARJA 1967 SOZD - V PIANINA POD SOLICO S PIRNIČE O ISKI VINTGAR tr5ka 8 o STRAŽKA SORA RAKOV SKOCJA 5TEVIL0 OBJEKTOV svinsčak: I strazn; vrh 06C.INA UMA 6 OtC INA BUJE OttlNA HOV It RAD občina poreC OBČINA ROVINJ I OBJEKTI V I.ASTI PREBIVALCEV S STALNIM BIVALIŠČEM V LJUBLJANI « OBJEKTI V LASTI PREBIVALCEV S STALNIM BIVALNEM IZVEN LJUBLJANE HRVATSKI ZAHODNI | STMI am pokazalo, da lahko izdelan in sprejet načrt za gradnjo zaselka sekundarnih počitniških bivališč ostane nerealiziran, če ni v skladu z navedenimi dejavniki. Med dejavniki, ki so imeli pomemben vpliv je tudi odlok, ki omogoča graditev hiš tujih državljanov le s posebnim dovoljenjem zveznih organov. Dejstvo, da se taka dovoljenja izdajajo le v izjemnih primerih, je prav gotovo vplivalo, da gradnja sekundarnih počitniških bivališč ponekod ni bila intenzivnejša, saj so nekateri naši predeli najbližje prirodno rekreativno zaledje Trsta in Gorice. Vsekakor kažejo tujci interes za gradnjo sekundarnih počitniških bivališč, saj iščejo informacije o možnostih gradnje. Zaključek Več kot tri tisoč sekundarnih počitniških bivališč, nastalih večinoma v zadnjem desetletju v Sloveniji in v Zahodni Istri, pomeni relativno skromen delež med drugimi učinki novejših družbeno-ekonomskih dogajanj pri nas. Urbanizacija in z njo povezane spremembe ekonomskih pogojev prebivalstva so močneje vplivale na spremembe v delovni in stanovanjski sferi človekovega udejstvovanja. Tako je bilo na primer v razdobju od leta 1963 do 1965 zgrajenih v Sloveniji 25.253 novih družinskih stanovanj, med njimi več kot sedem tisoč v enodružinskih hišah. V istem času pa je bilo v Sloveniji in hrvatski Zahodni Istri zgrajenih ali preurejenih iz drugih objektov le približno tisoč petsto sekundarnih počitniških bivališč. Zato poseduje trenutno le 0,7 % slovenskih nekmečkih gospodinjstev sekundarno počitniško bivališče. Pomembnejšo funkcijsko in fiziognomsko vlogo pa imajo ta bivališča med turističnimi prostorskimi učinki. Prenočitvene zmogljivosti v sekundarnih počitniških bivališčih za dobrih 21 % povečajo prenočitvene zmogljivosti v javnih turistično-gostinskih obratih Slovenije. V posameznih občinah ali turističnih krajih je lahko njihova funkcija precej pomembna. V centrih kot so Portorož, Piran, Martuljek, Strunjan, Bohinj in Umag zavzemajo prenočitvene zmogljivosti v sekundarnih počitniških bivališčih več kot 20 % celokupnih zmogljivosti. V nekaterih občinah so sekundarna počitniška bivališča sploh poglavitni učinek turizma. Tako v občinah Cerknica, Vrhnika, Ljubljana-Vič, Ljubijana-Šiška in Škofja Loka. Sekundarna počitniška bivališča, ki so bila zgrajena prav v ta namen, se običajno razlikujejo od drugih zgradb, naj si bo zaradi uporabe svojstvenega gradbenega materiala, velikosti, arhitekturne oblike ali tudi zaradi večkrat močno izpostavljenih lokacij izven obstoječih naselij (na obali jezer, rek, morja, na razglednih točkah in podobno). Zato so taka bivališča, kjer so se združila v obsežnejše zaselke, nov fi-ziognomsko specifičen tip naselij. Današnja razširjenost in predvidena rast števila sekundarnih po-čiiniškili bivališč pa ne prinaša le problemov oblikovanega in komunalnega urejanja, temveč tudi problem omejevanja področij, ki naj se v bodoče izkoriščajo za ta naselja. V slučaju, da bi gradnja sekundarnih počitniških bivališč postala množičen pojav, bi le-ta zajel relativno velike površine privlačnih področij. 5 Geografski vestnik 65 Viri 1. Podatki zbrani iz dokumentacije pri posameznih občinskih organih 111 projektivnih, birojih v Sloveniji in lirvatski Zahodni Istri. 2. Podatki anketiranja in terenskega ogleda v letu 1966/67. 5. kari Ruppert, Das Tegernseer Tal. München Geographische Hefte H. 23. Regensburg 1962. 4. Revijo Linkvalo, Sommerhaussiedlunng und Sommeraufenthalt der Stadt — Bevölkerung von Tampere. Fennia 87. Klo. 4. Helsinki 1962. Stran 5—36. 5. Milan Jeran. Vprašanje gradnje rekreacijskih centrov in počitniških (weekend) hišic v Sloveniji. Urbanizem — 11., 1964, št. 6 Ljubljana, stran 279—283. 6. Bogomira Verbič, Geografski razvoj k.o. Zaplane. Ljubljana 1966. Diplomska naloga — tipkopis. 7. Zavod SR Slovenije za statistiko. Turistična statistika. WEEKEND HOUSES OR DWELLINGS IN SLOVENIA AND ON THE WEST-ISTRIAN SHORE Matjažjeršič In Slovenia and on the West-Istrian shore in the last 15 years more than 5000 private weekend houses or dwellings were new built or adapted from objects with primarily other functions. These mostly one or two apartements objects, rarely single dwellings in resindential houses, belong to proprietors with residence in other places as a rule. Therefore are called secondary-holiday residences. There were in Slovenia and West-fstria in the year 1967 2094 secondary-holiday houses in objects built for this purpose, 1096 in objects, which originally were used for other purposes: 808 of them before were resindential houses or farm-buildings, 220 wine-cellars in vineyards and 68 former Alpine cottages or stables. I he secondary-holiday houses sprang up in different natural regions; on the sea-shore zone of West-Istria, in the Alpine regions or on the foot-hills of the Alps, on the Karst plateaus and on the Subpanonian hills planted with vines. The area of West-lstria and Slovenia represents nearly in whole a dispersive sphere of Slovenian settlements, because the majority (81.5 %) of secondary-holiday residences belongs to the people with fixed residence in Slovenia, among these full two thirds to the inhabitants of the city of Ljubljana. The intensivity of building of secondary-holiday residences and the regional disposition of those in the treated area were stimulated through following starting-point factors: the living conditions in the urbanised settlements, the increased capacity to invest money, the desire for investments in objects of material value, the possibility of earnings by renting rooms, the desire to be respected in society, the degree of general education and culture. In the sphere of disposition of the secondary-holiday houses had particulary influence: the attractiveness of natural conditions, the distance from the place of residence, the conditions of communications, economical and social circumstances, legal and administrative regulations. The secondary-holiday residences in some tourist places and communities have an important tourist function. In Slovenia the beds in secondary-holiday residences increase the night-quarters capacities for full 21 %, although a relative small part of Slovenian house-holds dispose with such beds; (only 0.7% of Slovenian nonpeasant house-holds). The influence of secondary-holiday residences in respect of landscape changes in comparison with the direct effects of urbanization on the Slovenian country is relative moderate. In the places only, where these objects were united to settlements, they form a new kind of specific settlements and physiognomy of those can be easily distinguished from the other settlements. In the described area there were in the year 1967 for instance 14 settlements with 51 to 50 secondary-holiday houses, 11 with 51 to 100, 2 with 100 to 200 and 2 with over 200 residences. Many of these w7eekend houses however are arranged sporadical or in small groups with 2 or 4 objects. They do not form independent settlements and they are dispersed among the other residential or seasonal settlements. The present tendency is developing to a futher growing ob objects with this function. . . Ivan G a in s GEOMORFOLOŠKO KARTIRANJE na primeru Rakitne in Glinic* Uvod Vedno večji poudarek na sistematičnem terenskem kartiranju in izdelavi kart velikega merila, ki je značilen za večino prirodoslovnih panog, je čutiti tudi v novejši geomorfologiji. Ni se sicer še uveljavilo tako kot na primer v geologiji, pedologiji, fitocenologiji. Pri načrtovanju jugoslovanskega in slovenskega nacionalnega atlasa se je izkazalo, da od teli panog samo še geomorfologija ni pristopila k sistematičnemu kartiranju, ki bi bilo enakovredno izdelavi geološke, pedološke ali fito-cenološke karte. Za Jugoslavijo nimamo primerne geomorfološkc karie niti v merilu 1:1.000.000. saj Jovanovičeva geomorfološka karta iz 1. 1933 ne zadošča. V nasprotju z našim zamudništvom pa je zavzelo ponekod po svetu geomorfološko kartiranje že tak obseg, da je bilo potrebno osnovati pri Mednarodni geografski uniji v okviru komisije za aplicirano geomorfologijo podkomisijo za geomorfološko karto. Njenih zasedanj se Jugoslovani doslej nismo udeleževali. Vse to kaže potrebo, da pretresemo tuja prizadevanja za sistematično geomorfološko kartiranje in ugotovimo potrebe in možnosti takega kartiranja pri nas. Katere vidike more izpolnjevati geomorfološka karta, ki nastane s terenskim kartiranjem na topografski kartni osnovi v merilu 1 : 5.000 do 1 : 50.000? a) Morfografija (odn. morfometrija in orografija), to je prikaz geo-morfološikih oblik in to glede na obseg (z znaki) ali samo na položaj (simboli): b) geomorfosrtruiktura, to je povezanost reliefnih oblik glede na geološko podlago in tektonsko strukturo, ki ju naj prikazuje geomoirfo-loška karta; c) geneza reliefnih oblik, kar se pojmuje kot oznaka procesov, ki so jih izoblikovali v geološki preteklosti (erozijske, abrazijske, akumulacijske, glacialne, korozijske im druge oblike); * To raziskovalno temo je 1. 196? podprl sklad za znanstveno delo Filozofske fakultete. Rezultati dela so bili razloženi 1). I. 1968 na sestanku Odseka za znanstveno delo pri Geografskem društvu Slovenije. e) g'eokronologija, to je starost reliefnih oblik (nipr. pliocenski nivo, wiirmska terasa in pod.); d) dinamična geomorfologi ja, to je določitev geomorfoloških procesov. ki v sedanjosti oblikujejo preučevano površje; e) funkcijska geomorfologija, katere naloga je, označiti reliefne oblike glede na funkcijo, ki jo imajo do drugih geografskih, zlasti druž-beno-geografskih pojavov (več o tem glej Malovrh, 1957—1958). Za karte, ki so prvenstveno namenjene prostorskemu urejanju in imajo zalo poudarek na strminah in kakovosti tal, uvajajo tudi dime bonitetna karta (glej tudi K 1 i m a s z e w sik i , I960); f) geomorfološko rajoniziranje (tako imenovane sinoptične karte), ki je izdvajanje geomorfološko. često tudi fizičnogeografsko homogenih predelov (na primer močvirna ravnina, vrtačasti kras in pod.). Nobena enotna geomorfološka karta ne more upoštevati v polni meri vseh teli vidikov. Od namena kartiranja zaviisi, katere vidike prvenstveno upošteva. Zato geomorfološka karta često izraža usmerjenost geomorfologije vobče, predvsem pa mnenje, ali naj se geomorfologija razvija kot povsem samostojna panoga ali pa naj bo pomožna panoga geografije ali geologije. Pregled dosedanjega geomorfološkega kartiranja v Sloveniji Od zgoraj navedenih vidikov smo pri dosedanjem geomorfološkem kartiranju najbolj upoštevali geomorfokronologijo in geomorfogenezo. Že prej pričeto kartiranje nivojev in teras se je po zadnji vojni sistema-tičneje nadaljevalo v submediiteranski in peripanonski Sloveniji (glej pregled literature pri Meliku, 1963). V šestdesetih letih tega stoletja se je začelo sistematično kartiranje kvartarnih sedimentov in kvartarnih teras, ki ga izvaja Inštitut za geografijo SAZU. Kot plod podrobnih kvartarnih študij imamo karti kvartarnih pojavov v porečju Kamniške Bistrice (Šifrer, 1961) in v Gornji Savinjski dolini (M e z e , 1966)*. \ . Malovrh (1959) je pri nas uvedel metodo ugotavljanja kakovostno enotnih površin, ki jo je priredil po ameriških vzorcih. Ta metoda ne zahteva kartiranja fizičnogeografskih pojavov samih po sebi, temveč ocenitev njihovih vrednosti, zlasiti za kmetijsko izrabo tal. Upošteva torej prvenstveno vidike funkcijske geomorfologije. Metoda kakovostno enotnih površin da zadovoljive rezultate pri razjasnjevanju in razčlenitvi razmer v okviru določenega kraja. Težave pa nastopijo, kadar hočemo iz posameznih kart sestaviti pregledno karto širšega ozemlja, ker je ocenjevanje vrednosti vkljub številčnemu ovrednotenju pojavov, ki jih vpišemo v ulomku, v glavnem subjektivno. Krajevno kartiranje reliefa za potrebe urbanizma je izvedel I. Vrišer (1963) v Trbovljah in v Zagorju. Pomembno mesto v njegovi karti zavzema klasifikacija strmin. * Po predaji tega članka uredništvu GV je pri SAZU izšla Petra Habiča knjiga Kraški svet med Idrijco in Vipavo (1968), ki prinaša štiri kraško-morfološke karte velikega merila. Pretežno pedogeografske, pa tudi širše vidike upošteva kartiranje, ki ga za načrtovanje gozdnega gospodarstva izvaja Zavod za lesno in gozdno gospodarstvo SR Slovenije. Geografi so lokalno geomorfološko kartirali tudi v okviru raziskovalnih tem in prispevali iporočilo o delu v skupnih tipkanih ali ciklostiranih elaboratih (npr. J. Kunaver za škofjeloško hribovje, raziskave v okviru Inštituta za raziskovanje krasa SAZU v Postojni). Tipe prirodne pokrajjine v Sloveniji smo v geografski literaturi doslej izdvajali na osnovi splošnega poznavanja Slovenije in ne na osnovi posebnega kartiranja. Objavljene ustrezne karte so zato pregledne (Melik, 1946, Ilešič, 1957—1958). Geomorfološko kartiranje v tujini S tem je mišljeno splošno in ne posebno kartiranje (nivojev, krasa in podobno). Samo prvo predstavi relief kot celoio in ne daje poudarka samo na kvaliteto, temveč p red vsem na kvantiteto. I o pa je poglavitna prednost geomorfološkega kartiranja. Večji razmah je geomorfološko kartiranje zavzelo po zadnji vojni. Mednarodna konferenca Podkomisije za geoinorfolško kartiranje Komisije za aplicirano geomorfologijo MGU, ki je bila od 3—14. maja 1962 na Poljskem, je lahko ugotovila, da so dotlej izdelali podrobno geomorfo-lošiko karto (v eni ali več sekcijah) v Švici (avtor je Annaheim, Boesch), v Franciji (Tricart, Dresch, joly), na Poljskem (Klimaszewski, Galon), v SZ (Markov, Spiridonov, Bašenina, Ganešin), na Češkoslovaškem (Demek, Lukniš, Vitašek, Mazur), na Japonskem (Tada, Nakano), v Kanadi (Robitaiililes, St.-Onge), v Belgiji (Macar, Gullentrops. Pissart, Seret, Bethune), v Nemški demokratični republiki (Geliert, Kugler), v Veliki Britaniji (Savigear, Watters, Berry), na Madžarskem (Blulla, Peiszi). v Romuniji (Morariu, Grumazescu, Cotet), na Portugalskem (Carvalho) in v Čilu (Borgel). (Klimaszewski, 1963). Na konferenci v Krakovu je bilo razstavljenih 41 listov geomorfološke karte iz 13 držav. Ni mogoče v tem okviru ocenjevati vseli navedenih kart. V naslednjem bo omenjenih le nekaj kart iz dežel, kjer so več ali manj dosegli enotne osnove geomorfološkega kartiranja, in nekaj kart, ki so tipične zaradi svoje usmerjenosti. Največji obseg in največje poenotenje legend so dosegli v socialističnih deželah s planskim znanstvenim raziskovanjem, zlasti na Poljskem, Češkoslovaškem, v SZ, na Madžarskem, v NDR, v kapitalističnih državah pa v Belgiji, Franciji in v Kanadi. Pri oceni se omejujem tudi na dostopnost karte v barvah, ki že s svojo ploskovno obarvanostjo izdaja njen koncept. Ploskovna obarvanost namreč daje karti poglavitni ton in tako vidno izstopa, da ostanejo v ozadju morebiti celo bolj številni barvni znaki, simboli, šrafura in gravura. Zato je ploskovna obarvanost navadno pridržana poglavitnemu elementu kartiranja. Dokaj dober pregled stanja v geomorfološkem kartiranju po svetu dajeta objavi gradiva z zasedanja Podkomisije za geomorfološko kartiranje IGU 1. 1963 na Poljskem in 1. 1967 na Češkoslovaškem (Problems of Geomorphological Mapping, Warszawa 1963, in Progress made in Geomorphological Mapping, Brno 1967). Značaj sovjetske geomorfološke karte je razviden iz publikacije Legenda geomorfologičeskoj karti (1960), ki obsega čez 500 znakov. Ploskovno obarvanje je pridržano starosti oblik, barvna gravura pa genezi (tako je bilo mogoče npr. morske terase razvrstiti na šest gradacij po starosti). Štiribarvni znaki ločijo oblike po genezi. Tiskani legendi so priložene tudi vzorčne karte za različne pokrajine. Ker so tiskane v izvrstni tiskarski tehniki, so vkljub obilici elementov pregledne. Izstopata geneza in starost reliefa, pri prikazih ravninskega sveta pa je delno upoštevan tudi vidik funkcijske geomorfologije. Vendar legende in metode kartiranja v SZ niso unificirane (B a c h e n i n a - Z a -r o u t s k a y a , 1967). Na Poljskem so samo v letih 1946—1960 »kartirali okoli 80.000 km2 ozemlja. Avtor poljske karte meni, da geneze ni mogoče ločiti od starosti im ne procesa od časa nastanka (K 1 i m a s z e w s k i, 1960). Poljska karta daje zato prednost genezi in kronologiji ter je po koncepciji podobna sovjetski. Ker pa ohranja izohipse iz podložne topografske karte, prihaja relief bolje do izraza. Sicer pa dvobarvna tiskana karta ne dovoljuje, da bi podrobneje ocenili poljsko karto, kajti barvne redukcije, ki jih zahteva pocenitev tiska, vedno osiromašijo snov in nazornost. Poljsko geomorfološko karto štejejo med najboljše (glej Bakker, 1963). Poljski in sovjetski karti je po osnovni shemi podobna standardna češkoslovaška geomorfološka karta. Na črno-belih tiskanih kartah Moravskega krasa, ki jih je objavil Geografski inštitut češkoslovaške akademije v Brnu, (D e m e k , 1963, 1967), izstopata morfogeneza in starost. Tudi na Moravskem se odpira vprašanje točnosti geomorfološkega določevanja reliefne starosti (V it as ek, separat). Ker karta ne ohranja drobnih izohips, je morfografija zapostavljena. Na Madžarskem izdelujejo geomorfološko karto v merilu 1 : 100.000: tiskati jo nameravajo v merilu 1 : 200.000. Poleg te pregledne karte pa pripravljajo karto merila 1 : 25.000. ki bo povzetek kartiranja na karto v merilu 1 : 10.000. Za podlago kartiranja rabi litološka karta v bledih barvah. Starost oblik označujejo s črkami, strmine pa s črtami in črtkami v smeri strmca. Strmine klasificirajo glede na odnašanje, nanašanje in stabilnost. Posebna pozornost je posvečena hidrološkim pojavom (P ec s i , 1964, 1967, Legende der detaillierten geomorphologischen Karten Ungarns. 1965). Avtor geomorfološke karte delte Senegala je znani geomorfolog J. Tricart. Upošteva v prvi vrsti liitološko sestavo in starost oblik (St. O n g e , 1964, K 1 i m a s z e w s k i , 1960). Orografija je nekoliko zapostavljena predvsem zaradi pomanjkanja topografskih kart (T r i c a r t, 1955). Belgijska karta po zasnovi prof. Gullentropsa daje več poudarka orograliji (morfometriji) in funkcijskemu vidiku. Strmine klasificira na osem kategorij z različnim razmakom črt, ki potekajo prečno na pobočje. Reliefne oblike so prikazane v barvnih znakih, pomembno mesto pa zavzema hidrografiija (povzeto po St. O n ge, 1964, in Gullen-t r o p s - V a n m a e r c k e - G o 11 i n g y , 1967). Drugačno zasnovo belgijske karte predstavlja tiskana sekcija Brai-ne-Le Comte-Feluy z oznako 39/5-6 v merilu 1 : 25.000. Avtor sekcije je Fourneau, izdajatelj pa Centre National Recherches Geomorpholo-giques, ki je natisnil tudi posebno razlago v (knjižici Text explicaiif (1967). Ploskovna obarvanost je pridržana ohlikoviiosti pobočij, ki so deljena glede na konkavnost in konveksnost ter na sestavljena pobočja, pa tudi glede na strmine. Sekcija predstavlja slemenast relief v Ardenih. ki je nekoliko podoben višjim periipanoinskim terciarnim goricam v Sloveniji. Zasnovi je očitno botrovalo v novejši geomorfologij često p rok lani i rano načelo, da naj bodo pobočja poglavitna skrb preučevanja reliefa. Sekcija pa ne zanemarja tudi slemeroskih nivojev in teras, zlasti pa izstopajo zelene doline. Za kartiranje pretežno kvartarnega reliefa v Kanadi je Gu Uentrop-sovo metodo izpopolnil St. O n ge (1962). Za talk relief je razumljivo, da skuša karta predstaviti predvsem izvor kvartarnih oblik in obenem k va rt ar,n ih sed imen tov. J o I v - jeva (1962, 1963) karta Jugovzhodnega Maroka je predvsem geoniorfostrukturna in genetska. Na njej izstopa barvna litologija. Barvna šrafura loči starost sedimentov, šrafura in znaki ločijo tektonske, strukturne, fluvialne, hidrološke, in eolske oblike. Ker ni izohips, je morfog,rafija povsem zanemarjena. Tako usmerjenost karte si lahko razlagamo s pretežno strukturnim, navidezno skeletnim gorskim reliefom v ar id n ih in semiardnih predelih. Ker prevladuje v Sloveniji gorati relief, je za nas zanimiva geomor-fološlka karta področja Sernftalesa v Švici, katere avtor je E. H a 1 -b ing. Z izohipsami v razmaku po 10 m je na karti dobro predstavljena topografija. Z barvnimi znaki so vnesene drobne oblike glede na genezo in glede na korelativne sedi menite, niso pa zanemarjeni tudi hidrološki pojavi (po Klimas zewskem, I960). Avtorji geomorfološke karte goratega reliefa dajejo, zanimivo, tudi drugod težišče -na morfometrijo (glej Geliert, 1963). Zanimivo je, da se je taka usmerjenost nacionalnih geomorfologij, kot jih izdajajo specialne geomorfološke karte, odrazila tudi na zasedanju Podkomisije za geomorfološko kartiranje v dneh od 29. — 31. avg. 1967 v Brnu, ko so skušali zbližati stališča in ustvariti enotno legendo evropske geomorfološke karte v merilu 1 : 500.000. Scholz (1967), Geliert, Ganeš in, Dumitraš so dajali prednost geomor-fogenezi. S t. - O n g e je enako vrednotil obliko in genezo, po Baše-n i n i pa naj bodo v ospredju trije elementi, oblika, izvor in starost. P e c s i, Linton in Kugler so dajali prednost morfometriji. Iz poročila o zasedanju izvemo, da so se v sosednji Avstriji odločili za dve karti, kvartarno in morfološko. Pri slednji sta poudarjeni oblika in starost (Fischer, 1967). Možnosti in osnovne potrebe po geomorfološkem kartiranju na Slovenskem Po naših dosedanjih izkušnjah zmore izvežban geomorfolog skar-tirati dnevno 1—2 km2 goratega reliefa, ki v Sloveniji prevladuje. K temu je treba za vsak km2 dodati najmanj dva dni za pripravo in nato za obdelavo terenskih rezultatov. Kapaciteta vsakega geomorfologa znaša letno nekaj manj kot sto km2 ozemlja.1 Če upoštevamo razsežnost in razgibanost našega ozemlja, uvidimo, da bi sistematično kartiranje, kakršnega so se lotili v nekaterih socialističnih deželah, polno zaposlilo 10—20 let najmanj deset raziskovalcev. Z drugimi besedami, popolnoma bi zavzelo za več kot eno desetletje večino poklicnih geografskih raziskovalcev, ki so trenutno v Sloveniji. Ni izgledov. da bi za kartiranje lahko ustvarili dodatno ekipo. Po mojem mnenju nam omejene možnosti onemogočajo, da bi ,;e lotili sistematičnega kartiranja, ki bi rabilo samo geomorfologiji. Preostaja še možnost, da ga izvajamo kot stransko dejavnost pri drugih geografskih terenskih raziskavah. Take možnosti pa narekujejo tudi poseben smoter kartiranja, ki je v tem, da naj dodatno geomorfološko kartiranje čim bolj dopolnjuje poglavitno terensko raziskavo. Toda pri tem ne smemo izgubiti z vidika osnovno potrebo geomorfološkega kartiranja, ki mora vsebovati vse tiste elemente, ki so potrebni za primerjavo poglavitnih geomorfoloških svojstev našega ozemlja. Tudi tako izvajano kartiranje mora imeti skupno osnovno metodo in cilj. Z nakazanih vidikov potreb in možnosti izbrana snov naj bi bila čim bolj splošna, da bi kartiranje zadovoljevalo čim več potreb. Med njimi je na prvem mestu potreba regionalne geografije, v nemali meri pa tudi proučevanja izrabe tal. Tako orientirana splošna geomorfološka karta bi morala zanemariti nekatere elemente, ki rabijo samo nekaterim vrstam geomorfologije, na primer pretežno genetski geomorfologiji. Toda pustiti je treba možnost, da geomorfolog poleg splošne, za vse predele enake geomorfološke karte iizdela še posebno karto, s katero bo prostorsko opredelil rezultate svojih terenskih raziskav (npr. karto nivojev, rečnih tokov predkraške faze in podobno). Splošna geomorfološka karta je laliko zanj prav tako dopolnilno delo kot za vsakega drugega geografskega raziskovalca. Možnosti izdelovanja splošne geomorfološke karte in njene vrednosti so pri obstoječem terenskem geografskem raziskovanju naslednje: a) Pri specialnem geomorfološkem raziskovanju, ki ga geografi vkljub omejenim možnostim izvajamo za potrebe stroke in prakse, Splošna geomorfološka karta bi special ista-geomorfolog a (krasoslovca, kvartarnega geomorfologa in pod.) navajala k bolj kompleksnemu obravnavanju pojavov in ga obenem opozarjala na potrebe regionalne in družbene geografije. S tem bi spodbijali očitek, da specialne geomorfološke raziskave uhajajo potrebam in ciljem geografije kot celote. b) Pri ka rtiranju izrabe tal. Če bi ob tem delu izdelovali splošno geomorfološko karto, bi izrabo tal utemeljili s prirodnimi pogoji, kar 1 Letna norma v Kabinetu za geomorfologijo ČSAVvBrnu je 100—150 km2 (D e m e k , 1963), vendar je Moravska reliefno manj razčlenjena. bi nam istočasno bolj opredelilo vlogo družbenogeografskib dejavnikov. S tem bi družbeni geografi izpodbijali očitek preozke geografske specializacije, ki zanemarja geografsko povezanost pojavov. c) Pri regionalnem raziskovanju, ki bi z izdelavo splošne geomor-fološke karte postajalo vedno manj deskriptivno in z njo vred vedno bolj dokumentirano. Marsikje na Poljskem je postalo geomorfološko kartiranje sestavni del planiranja (Murawiski, 1963). č) Pri terenskem raziskovanju v okviru diplomskih in seminarskih nalog. Splošna geomorfološka karla bi izdelovalce nalog navajala h kompleksnemu preučevanju pojavov, ki je osnovni cilj geografskega izobraževanja. Ce v mislih preletimo slovenske predele, ki jih je že zajelo podrobno terensko raziskovanje, uvidimo, da bi lahko imeli izdelano geomorfološko karto že za znaten del Slovenije, če bi se zanjo že prej odločili. Iz navedenih nagibov so v naslednjem poglavju razložene teze za slovensko geomorfološko karto. Zadevajo le njen osnovni koncept, ki mora biti tak, da omogoča medsebojno primerjavo kartiranih predelov. Mora pa istočasno dopuščati možnost, da se legenda splošne geomorfo-loške karte dopolni tako, da kartiranje boljiše rabi osnovnemu namenu terenskega raziskovanja. Dopuščati mora tudi možnost, da se izpolni osnovna legenda splošne karte, kakor 1» to nakazala praksa. Vse to pa zahteva sistematično skrb za kartiranje in njegovo metodologijo, s katero bi morali geografi zadolžiti posebno ali že obstoječo organizacij siko enoto, ki bi vodila o kartah vsaj evidenco, če jih že ne bi sama zbirala. Teze za geomorfološko kartiranje na Slovenskem V luči nakazanih možnosti in potreb za kartiranje pri nas lahko pristopimo k preverjanju konceptov geomorfološkega kartiranja, ki so navedeni v uvodu. V načelu jih kaže vrednotiti po tem, koliko potreb splošnega geografskega raziskovanja izpolnjujejo. Upodabljanje reliefnih oblik — morfometrija odn. morfografija -ostaja slej ko prej poglavitna naloga in osnova vsega geomorfološkega kartiranja. Ker se tolmačenje dobe in načina nastanka reliefnih oblik z razvojem teoretske geomorfologije spreminja, ohranja karta, ki upodablja oblike same na sebi, daljšo vrednost od tiste, ki le tolmači nastanek. Pri upodabljan ju morfografilje je treba upoštevati druge, včasih uspešnejše metode reliefnega ponazarjanja. Za večino Slovenije razpolagamo s topografsko karto v merilu 1 : 25.000. Povečana na merilo 1 : 6.000 do 1 : 10.000 (glede na razčlenjenost reliefa) se je izkazala za primerno osnovo pri poskusnem kartiranju. Jugoslovanska topografska karta podaja z izohipsami glavno orografijo, katere večje oblike ne kaže posebej ponazarjati (npr. večje doline, hrbte, holme in pod.). Z geomorfološke karte, ki ohranja v osnovi izohipsaio mrežo, lahko razberemo tudi ekspozicijo, ki je ni treba posebej označevati. Le na krasu kaže posebej označiti kraške depresije, to je svet, ki je nižji od najnižje točke na obodu, preko katere se v času nastopa temperaturne inverzije preliva ohlajeni zraik. I ako označevanje ima pomen za lokalno klimo in za geomorfologijo. Pokrajinska fotografija geomorfološkeiga kartiranja na terenu ne more nadomestiti, lahko pa ga dopolni. Fotografija v poševni projekciji, posneta z vzpetine, lahko daje plastičnost znakom, ki jih vsebuje geo-morfoloäka karta in posreduje tipičnost reliefne oblike, ki je lahko v različnih predelih različna ali subjektivno pojmovana. Tipična graiba na Goričkem se razlikuje od tipične grape na Pohorju. Z izrabo aeroposnetkov za preučevanje reliefa smo pri nas v močnem zaostanku. Ko bodo tudi pri nas postali sčasoma laže dostopni, bo geomorfološko kartiranje z njimi močno olajšano; saj nas napotijo na izhodiščne probleme, ki bi si jih sicer lahko pridobili le z daljšim terenskim obhodom. V Sudanu napravijo najprej iz aeroposnetkov pregledno geomorfološko karto, ki je izhodišče za detajlno terensko kartiranje (Berry, 1963). Vsa ta sredstva pa ne omogočajo klasifikacije reliefnih oblik, ki ostaja naloga terenskega raziskovanja. Iz pregleda tujih geomorfoloških kart je razvidno, da sta geokro->10 loško in genetsko klasificiranje še vedno v prevladi. Trajnost takega dela pa je časovno omejena, ker so metode določevanja starosti oblik iin procesov, ki so jih priklicali, v geomorfologiji še nedovoljno razvite in sporne. Naziranje o starosti reliefa se zato z leti spreminja. Najbolj značilne planote v Sloveniji (Pokljuka, Trnovski gozd itd.), ki so jih na pragu tega stoletja imeli za miocenske tvorbe, datirajo v novejši dobi v srednji plioeen. Zato kaže slediti tujemu zgledu in označiti starost, in to s črkami, le tam, kjer je ta nesporno določena. Označevanje starosti in geneze naj bo fakultativno. Zanj je videti posrečena češkoslovaška praksa, ki uporablja indekse. Na primer indeks sfEn91 pomeni: velika črka sredi eno od glavnih vrst oblik (erozijske, denudacijske itd., v našem primeru erozijske), črka f pomeni izvor oblike (npr. visokogorska kraška oblika v Alpah), črka n pomeni starost (neogen) in desni dve številki pomenita številko iz legende, ki prikazuje to obliko (glej Dem ek, 1963, str. 41). Nadaljnje pomisleke proti enostranskemu geo-kronološkemu kartiranju vzbuja dejstvo, da so se vse starejše oblike (npr. nivoji, terase, pobočja) po dobi nastanka zasnove še naprej razvijale in spreminjale. Vse večje in starejše reliefne oblike so zato poli-geokronološke. Če pa upoštevamo še močno klimatsko spreminjanje v kvartarni dobi, uvidimo, da so vse starejše reliefne oblike tudi poli-genetske, to je nastale so, takšne kakršne so danes, ob različnih procesih, katerih medsebojni odnos se je sčasoma spreminjal. Zaradi tega kaže slemeniske nivoje in pobočne terase označevati s skupnim znakom za poligenetsko tvorbo. Da bi dosegli enotnost v ugotavljanju in se izognili teoretskim diskusijam, moremo označiti za sle-inenski nivo vsako ravno sleme, ki na vrhu na razdaljo vsaj 50 m nima v eni smeri večjega strmca kot 8°. Pobočni nivo (polica, terasa) ima manjši strmec od 5° in razsežnosti vsaj 2 ha. S posebnim znakom je treba ločiti še strukturne nivoje (pogojene z lego skladov, bolj odporno kamenino in pod.), ki so po mojem mnenju bolj razširjeni kot si mislimo. Pri določevanju planot in ravnikov se kaže ukloniti praksi. Vendar naj bo to morfografski in ne morfogenetski termin (npr. krimska planota). Manj težav zahteva genetska klasifikacija drobnih reliefnih oblik, ki jih topografska karta ne prikazuje. Za geomorfološko kartiranje so pomembne tudi zato, ker z njimi cesto določujemo recentne geomorfološke procese. Številne tuje geomorfološke karte le-te zanemarjajo. Vendar so pomembni za pedogenezo in za svojstva prsti, za vsakovrstne posege človeka v naravo, za gradnjo, za izrabo tal in pod. Recentne procese je človek pesto spremenil, s kolovozi utrl pot linearni eroziji, z golosekom sprožil erozijo prsti ali nastajanje melišča itd. Določevanje recentnih procesov, tudi tam, kjer ne puščajo na površju posebnih oblik, ni tako zapleteno kot se zeli. Recentno erozijo (točneje linearno erozijo) omejimo na rečna korita. Tako pojmovana erozija je osnova za druge procese, ker ustvarja globeli, toda na geomorfološki karti je omejena na ozke pasove. V široki, erozijsko nastali dolini jo bomo označili samo ob strugi potoka. Denu.daci.jo kot ploskovni proces spiranja moremo predvideti na vseh pobočjih z naklonom nad 8°, ki niso razčlenjena talko, da bi bilo onemogočeno površinsko spiranje (npr. grbinasti kras na pobočju). Korozijo omejimo na karbonatne kamenine, ki jih na terenu lahko določujemo s solno kislino primerne koncentracije. Drug način je meritev celokupne (ako ne karbonatne) trdote rek in potokov. Na karbonatnih kameninah je celökupna trdota praviloma višja od 6° N, v visokogorskem svetu od 4° N. Mehanično p repere van je je zajeto v alk umu lacijskih tvorbah. Legenda, ki je priložena kartam, je prirejena za kartiranje z barv-niki. To nam omogoča, da pri vnašanju strmine — o tem bo govora kasneje — z izbiro barve določimo še recentne geomorfološke procese. Če sta prevladujoča dva procesa, se barvi izmenjavata. Če hočemo klasificirati drobne reliefne oblike in določiti recentne procese, moramo spoznati vodne razmere. Njih ne zanemarja večina tujih geomorfološki li kart. Vseh znakov, ki jih predlaga Sre te novic (1962), sicer ni mogoče upoštevati, ker bi zavzeli na karti preveč prostora, moramo pa ločiti tiste pojave, ki so važni za geomorfologijo in izrabo tal. Če kartiramo nekatere hidrološke pojave in če upoštevamo še boniteto zemljišča, o čemer bo govora kasneje, postane naziv geomorfološko kartiranje preozek. Če bi uporabljali ime fizičnogeografsko kartiranje, bi bilo to spet preširoko, ker niso za'jeti klima, vegetacija in prst. Opažanja iz te vrste pojavov lahko vnašamo v zapisnik in v njem ter na karti označimo lokaliteto s številko. To velja za vise beležke in pojasnila. Med elementi funkcijskega geomorfološkega kartiranja je tudi v tujini v ospredju klasifikacija strmine. Na koliko vrst delimo strmino po naklonskem kotu, to zavisi od merila odnosno od tega, ali karta še ni polna drugih znakov, zlasti ploskovnih. Zakaj v risa van je znakov ima svoje meje, ki jo določuje preglednost karte. Če ohranjamo za podlago hipsometrično karto 1 : 25.000, se zastavlja vprašanje smiselnosti posebnega določevanja strmin. Iz medsebojne razdalje dveh izohips lahko izračunamo strmino. Zaradi nazornosti pa je treba strmine vendarle kartirati. Tuje geomorfološke karte imajo zelo neenako število kategorij strmine. Za ravninski svet kaže uporabiti drugačne kategorije kot za gore. Za gričevje im gore predlagam kartiranje treh kategorij in sicer 8—20. 20—36 in nad 36° naklona. Površje z naklonom manj od 8° je v glavnem ravninski svet, kjer relief ne nudi ovire strojnemu obdelovanju njiv. Strmine med 8 in 20° so često pripravne le še za obdelovanje z lažjimi kmetijskimi stroji, za sadovnjake in travnike, medtem ko njive zaradi prelaganja brazd ostarijo in na sploh pospešujejo erozijo prsti. Naklon okoli 36°'je posiipni kot grušča, peska in pod.; take enakomerne strmine, ki so pogoste zlasti v nekdanjem periglacialnem svetu, so v geomorfološki literaturi znane pod imenom Richterjeva pobočja. Z večjih strmin mehanična prepelina hitro »obleti« in pokriva nižje manjše strmine, ki jih zaščiti pred preperevanjem. S tem nastaja enotni strmec, ki je tudi pri nas talko pogost na nekdanjem periglacialnem območju (npr. na Pohorju). Na strminah večjih od 36° pomeni vsak usek in kolovoz nevarnost hitre linearne erozije. Večina gozdov na njih ima varovalni značaj. Litološlke podlage ne kaže vnašati na geomorfološko karto, ker jo preveč izpolni. Boljše je, da se litološka ali geološka skica priloži geomorfološki karti. Kartiranje bonitete zemljišča je pomembno zlasti za študij izrabe tal in za lokalno geografijo vobče. Vprašanje je, katere elemente naj zajame. Debeline prsti ne kaže kartirati, ker se krajevno preveč spreminja in je delo preveč zamudno. Ugotavljanje svojstev in rodovitnosti prsti je naloga pedologije. Pač pa je pri nas možno in potrebno določevati kamenitost površja. Izberemo poprečno kamen,ito površje, v njem omejimo nekaj m2 površine in tu ocenimo, kolikšen delež površine zavzema kamenje, ki moli iz zemlje. Na k ras u kamenitost površja često ni več odraz prirodnih razmer, ker so površje za njive in travnike ljudje otrebili kamenja Za razvoj kmetijstva je zlasti pomembno, da označimo s posebnim znakom tiste obdelovalne površine, kjer je traktorsko obdelovanje zaradi kamenitosti ali preplitve zemlje nemogoče. To ve povedati lastnik, ki orje z živino. Priložena legenda za kartiranje predstavlja ogrodje, ki ga naj izpolni bodoča praksa. Kartiranje posebnih zemljišč bo zahtevalo dopolnitve legende, ki pa jih je treba pri vsakem primeru skrbno opisati. Take dopolnitve bo zahtevalo kartiranje periglaoialnega, zamočvir-janega, visokogorskega ozemlja itd. Legenda, ki je priključena kartam, je bila preizkušena v glavnem v treh krajih. V Glinici in v Krajni vasi pri Dutovljah smo kartirali v okviru geomorfološkiih terenskih vaj za slušatelje 3. in 4. letnika Katedre za fizično geografijo Oddelka za geografijo FF v letih 1967 in 1968. Sodelovala sta asistenta Jurij Kunaver in Franc Lovrenčak. Za pomoč se jima tudi tukaj zahvaljujem. V 1967 som kartiral Rakitno. Originalno gradivo vsega kartiranja se nahaja pri Katedri za fizično geografijo FF. Trenutno ni izgledov. da bi lahko objavili geomorfološke karte v barvah. Kot priloge terenskim študijam odnosno elaboratom bodo ostajale v unikatih. Zato upošteva legenda uporabo številnih barvnilkov. Kartiranje po priloženi legendi ne bo polno zadovoljevalo želja mnogih porabnikov karte, toda številnim porabnikom bo nudilo vsaj nekaj. Za ilustracijo sta priloženi karti za Rakitno in Glinice. Ker ju ni bilo mogoče natisniti v barvni tehniki, ju je bilo treba prirediti za tisk v črnem. Pri tem je izrazna moč bistveno zmanjšana. Zato vrednosti legende ne kaže soditi po njih (gl. priloge med str. 80/81). Pri izbiri barve kartne podloge se je treba ozirati na barvo recent-nih geomorfoloških procesov in znakov. Za kartiranje Rakitne je bila karta 1 : 25.000 prefotografirana in nato narejen pozitiv na fotopapirjn. Tako dobljena temno siva podlaga je dobro odražala zelene in rdeče barve, torej denudacijo in korozijo, ki tam prevladujeta, l aka podlaga pa je slaba za črne znake. Če pa karto preslikamo, izdelamo pozitiv v retroprint filmu in tega ciklostiram« na ozalit, lahko dobimo podlago v rjavi ali modri barvi. Na rjavi podlagi se izgubijo opečno rjavi znaki (erozija), dobro pa izstopa zelena barva. Na modri podlagi se dobro odražata rdeča in zelena barva, slabo pa modra (vodovje). Če pa ne moremo izbirati barve podložne karte, kaže le-tej prilagoditi barvo geomorfoloških procesov (npr. drugačna barva za korozijo in kraške oblike za kraško ozemlje na rdeči podlagi). Seveda pa vsaka sprememba zahteva posebno obrazložitev v legendi. S temi navidezno tehničnimi vprašanji zadevamo na problem poenotenja legende specialne geomorfološke karte, h kateri težijo napori omenjene Podkomisije za geomorfološko karto. Toda ta problem nastane šele p ni tiskanih kartali. Vse misli v tem članku pa so namenjene izdelavi rokopisnih kart. Če se bo pokazalo umestno, v primeru potrebe ne bo težko, iz takih rokopisnih kart izdelati založniški original za enotno geomorfološko karto, v kolikor le-ta ne bo vztrajala na geomor-fogenezi in geokronologiji kot osnovnih elementih. I Pojasnilo h karti Rakitne Rakitna je reliefno tako oddvojena enota kot malokatera na Slovenskem. Rakitniško kotanjo omejuje na severovzhodu do 1000 m visok slemenast Španov vrh. Jugozahodno pregrado predstavlja 999 m visoka slemenasta Novaška gora. Kotanja je odprta proti SZ in proti JV, toda v tej smeri se površje naglo spusti za več sto metrov na eni strani proti Ljubljanskemu Barju v dolino Borovniščice in proti krajema Preserje in Kamnik, na drugo stran pa v globoko zarezano izvirno dolino Zale — pritoka Iščice. Rakitna ima torej obliko visoko dvignjene nečke z robom, ki je na dveh straneh odškrbljen. Zato se dviguje proti SZ in JV le okoli 20 m visok rob iznad dna, ki je v nadmorski višini 770—800 m. 2 km dolgo in do 1 km široko dno kotanje visi proti SZ, kamor teče tudi ponikalnica Rakitniščica. Glede drobnih reliefnih oblik je Rakitna revna. Taka je zaradi dokaj enolične litološke strukture. Skoraj vsa kotanja je iz dolomita, ki je po geološki karti v Geološkem zavodu Slovenije triadne starosti (iz noriško-retijske stopnje). Pobočja Španovega vrha in Novaške gore je označeno mesto fotografiranja s št. 1. Spodaj sredi je videti širok dolek. Iznad naselja pri farni cerkvi so na griču nove weekend-hišice. V ozadju je Novaška gora in pod njo je vrsta Zaselkov, ki spadajo k Rakitni. Zadnji desno so Novaki so konkavna in slabo razčlenjena. Konkavnost povečuje zlasti zlož-nejše podnožje, kjer se strmina počasi izteče v kotlinsko dno. Kraško polje zato nima ostrega roba. Edina pogostejša reliefna oblika so plitve dolinaste ulegnine, ki se začenjajo navadno 100—200 m pod vrhom, le na jugozahodnem koncu Novaške gore tik pod vrhom. Skraja so ozke in plitve, navzdol pa se širijo in poglabljajo, tako da imajo več metrov globine. Po njih ne tečejo potočki, ker je ruša sklenjena. V prečnem profilu so zaokrožene. Ker ne kažejo sledov korit in erozije, jih velja ločiti od dolinic ali grap. V tujini se je za take oblike ustalil naziv Delle. V Slovenski geografski terminologiji se ni ustalil poseben termin. Na kartah jih imenujem dolek, z izrazom ki ga omenja Badjura. Badjura navaja še sinonime dolič, dolec, podolnica, dolinka, dolček itd. po Pleteršniku dolica in dolača (Badjura, 1953, 205). Kod drugod po svetu se tudi na Rakitni vzbuja vprašanje, ali so dolki (Delle) recentne tvorbe, plod intenzivnejšega spiranja pod rušo, ali pa so fosilne tvorbe iz pleistocena. Na Rakitni je več razlogov za prvo razlago. Na izteku dolka v ravnino je več obdobnih in tudi stalnih izvirkov (lokacije na karti št. 2, kjer je opuščen betonski vodni zbiralnik, št. 5, kjer je na dveh mestih vodovodno zajetje, št. 6, kjer je stal-nejši potok, ker je tu ozemlje v celoti bolj vodoneprepustno in zato bolj razčlenjeno. Po geološki karti je tu drugačen, debelozrnat dolomit. Od tu se napaja tudi umetno jezerce). Slabo razčlenjena in konkavna pobočja Španovega vrha in Novaške gore dajejo vtis, da je bila v pleistocenskih razdobjih, ko so bila tu večinoma trajno zamrzla tla, denudacija tako intenzivna, da je onemogočala globinsko vrezovanje. Zato imajo pobočja v celem tak podolžni profil, kot je značilen za melišča (glej panoramsko fotografijo, posneto z mesta št. 1). Kasnejši procesi so razčlenili podnožje hriba. Najbolj je razčlenjeno v slemenaste kope na območju osrednjega naselja pri farni cerkvi. Sem se po geološki karti vriva iz porečja Zale pas apnenca kategorije zgornjetriadni apnenec, gomoljast apnenec, lapornat apnenec, lapornat skrilavec itd. Značilno je, da je tu največ polja na Rakitni. Prst pa je na tem apnencu neenakomerno globoka, tako da njive večidel niso primerne za traktorsko oranje. Zato se bo v bodoče Rakitna verjetno še bolj kot dozdaj usmerila v živinorejo, povezano s turizmom, ki je osredotočen v novem naselju weekendskih hišic na Zahribu. Rakitna je primer tesne povezanosti izrabe tal z litološko osnovo, kot je značilna za Notranjski kras: na dolomitnih pobočjih prevladuje travnik, na apnencu, glede na debelino prsti, njiva ali pašnik pa tudi gozd, na naplavljeni zemlji pa njiva. Tako področje debelejše naplavljene zemlje je podnožje Novaške gore, kjer se iztekajo dolki in kjer so zaselki Novaki, Brdo, Žati. Rjava do rdeča prst pa je tu zelo neenakomerno globoka. Kjer molijo iz nje 1—3 m visoke dolomitne grbine, so nanje postavili domove ali pa pustili, da jih zarašča grmovje. Iz robnih dolinic in dolin, ki so najgloblje med Novaško goro in Zahribom, ter izpod dolkov zbira vode potok Rakitniščica. V njeni strugi je sredi kotanje pred sotočji s pritoki razgaljena kak meter pod površjem temnosiva do črnkasta šotna ilovica. Pokriva jo peščena 6 Geografski vestnik 81 ilovica, kakršno naplavljajo pritoki z bregov še danes. Da šotna plast ni jezerska usedlina, priča njena nagnjenost, ki je enaka strmcu potoka. V šotno plast so strugo Rakitniščice poglobili pri melioracijah med obema svetovnima vojnama, ko so na močvirni ravnici presekali okljuke. Tedaj so osušili tudi mlinščico (št. 4), ki je dovajala vodo mlinu. Zemljišča ob meliorirani strugi so zdaj sušnejša in rodovitnejša. Mokrotna so ostala v glavnem ob pritokih z leve. ki izvirajo na robu ravnice. Njihova regulacija ne bi zahtevala večjega tehničnega problema. Pod Novaki postane kotlinsko dno ob severozahodnem koncu kotanje sušnejše, vrtačasto, prepreženo s suhimi dolinicami, med katerimi so ponikve. Rakitniščica skuša zaobiti ta predel z značilnim imenom Ponikalnice (št. 7) na severnem kraju. Čim se približa severnemu skalnemu pobočju, izgublja vodo v prvi požiralnik. Tako kot naslednji trije je obzidan. S tem so hoteli med vojnama skrajšati poplave. Toda danes so nekateri obzidani požiralniki zasuti z naplavino in ob njih so se odprle nove luknje. Končni požiralnik je na dnu globlje vrtače, v kateri so sledovi svežih ugrezov. Ponikalnice preplavi voda le zelo redko, enkrat v več letih. S solno kislino ni bilo mogoče ugotoviti večjih razlik med Ponikalnicami in ostalim dnom. Le mestoma je kamenina bolj kompaktna in manj dolomitizirana. Tudi geološka karta ne kaže tu drugačne kamenine. Relief Rakitne bi lahko označili za dolomitnega, če pri tem mislimo močno peščeni triadni dolomit, kakršnega najdemo na Slovenskem od Hotederščice do Temenice. Zanj so značilne enakomerne strmine pobočij. ki v Rakitni le v ovršju gorskih slemen preidejo v kategorijo 20—36°.Tudi kraška polja ali del kraških polj v dolomitu imajo svoje značilnosti. Zanje kaže uvesti poseben termin — dolomitno kraško pol je. Za tako polje je značilno, da obod ni ostro omejen, dno se vanj dolinasto zajeda in ni ravno na večje razdalje. Če na polje ne pritekajo potoki z neprepustnega sveta, ni ostankov starejših akumulacijskih faz. Kraško polje Rakitne je nastalo v dolini, ki se je iz območja Ljubljanskega barja nadaljevala preko Rakitne čez današnje povirne grape Iščice na JV proti Šentviški planoti. V to smer se slemena še danes dvigujejo. Terciarno dolino je prerezala Zala in po ugreznjenju Ljubl janskega barja je polje visoko obviselo v zraku. Lokalno pospešena korozija in erozija sta v dnu doline izdelali kotanjo. Ničesar ne kaže. da bi se razširjala na vse strani od ponikev. Ponikalnice so le končni del dna, ki se je hitreje poglabljalo. Čeprav je rob kotanje mestoma le 20 m visok, se razvija občuten temperaturni obrat. Najbolj ga občutijo naselja pod Novaško goro. mnogo manj pa farno naselje in turistično naselje na Zahribu. Na Rakitni v dolini zaradi obrata ne uspevajo češnje, orehi in sadje. Njive so v strmini do 8°, redko na bolj strmem svetu. V pobočje se travniki dvigujejo najvišje tam, kjer je zemljišče vlažnejše. To je po dnu dolkov, v celem pa tudi po Novaški gori. Toda na manj prepustnih in bol j peščenih zemljiščih je močnejša globinska erozija. Le severozahodno od Novakov je najti erozijske žlebove (št. 8). V dolini proti znamenju s koto 835 m pa so morali cesto zavarovati pred erozijo s tem, da so potoček spel jali po pobočju. Šele strmine nad 32° so povsod pod gozdom. Strmine nad 36° pa so navezane izključno na apnenec nad dolino Zale. Dolomit je najbolj zdrobljen ob tektonskih prelomnicah, zlasti na stiku z apnencem. Tam je največ gramoznic, kjer kopljejo dolomitni ali apneniški pesek za ceste in druge gradnje (št. 1, 3, kjer so vidne tektonske drse). Dominantna površinska procesa sta korozija in denudacija. Prvo dokazuje precejšnja trdota vode. Odtok iz jezera je imel 5. 9. 1965 celokupno trdoto 10,6, karbonatno 10,4, kalcijevo 5,5 in magnezijevo 5.1° N. Pojasnilo h karti Glinic Glinice so vas v povirju potoka Glinščice, ki je znan po tem, da po izviru pod Toškim čelom ne teče na severovzhod proti 4 km oddaljeni Savi pri Šentvidu pri Ljubljani, temveč zavije pri Podutiku proti jugu, se poslužuje doline, ki jo je med hribom Rožnikom in Bo-kalci izdelala pleistocenska Sava. Izliva se pri Viču v Gradaščico in z njo vred v Ljubljanico. Kraj smo izbrali za kartiranje, ker je blizu Ljubljane in ker je zaradi geomorfološke pestrosti primeren za fizičnogeografske terenske vaje študentov. Geomorfološka raznolikost je zasnovana v geološki pestrosti, ki jo ponazarja priložena geološka skica, povzeta po manuskriptni geološki karti iz Arhiva Geološkega zavoda v Ljubljani. Z nje je mogoče izdvojiti tri glavne reliefnotvorne kameninske skupine, ki potekajo v dinarski smeri in se vrstijo od jugozahoda proti severovzhodu: a) peščene karbonatne kamenine, v glavnem dolomit, b) skladoviti apnenci in c) permski, karbonski in triadni skrilavci in peščenjaki. Relief, ki je podoben tistemu na Rakitni in ki bi ga lahko označili za dolomitnega, je razvit v glavnem dolomitu ter na kategoriji, ki jo geološka karta označuje za »peščenjaki, ploščati apnenci, plastoviti apnenci« iz mejnega razdobja med triado in juro. Ob jugozahodnem robu je dinarsko potekajoči prelom. Poleg njega so še drugi podolžni in prečni prelomi pretrli kamenino, ki prepereva v peske. Več aktivnih odkopnih jam še danes daje dolomitni pesek. Na stiku med bol j peščenimi in bolj kompaktnimi (apneniškimi) skladi se je razvila slepa dolina — Kucja dolina. Na njenih pobočjih prevladujejo grape, na koncu katerih izvirajo potočki, dolki in v zgornjem delu tudi dolinice. Glavni potok na koncu slepe doline ponika v vrsti vrtač, ki se jim dna sveže grezajo. Na koncu Kucje doline je 10—15 m visok prag, po katerem poteka avtomobilska cesta na Toško čelo. Onstran njega pa se med apnencem in dolomitom, ki ga kopljejo v več gramoznicah, začenja znova dolina, ki sc pri Podutiku odpira v ravnino pri Dravljah. Druga reliefna enota je pretežno kraška. I. ukajšnji, tako imenovani Podutiški kras, je Ljubljani najhližji. Na jugozahodu se začenja z gozdnim hribom Strmica (384 m), v katerega se zajeda podutiški kamnolom z nad 50 m visoko odkopno steno. Nad njo so razkrili rušo. Skalna osnova pod njo je vsa v žlebastih škrapah (»geološke orgije«). Vendar drugod iz ruše ne molijo kamni. Hrbet Strmice se proti severozahodu znižuje in uravna. Tu, v predelu z imenom Krasje, je največ vrtač, večidel skledastih in lijakastih. Poseben ogled pa je razkril, da so skoraj vse vrtače bolj ali manj preoblikovane po človeku, lo se pozna po nenaravno vdrtih pobočjih, po jalovem kamenju na dnu ali po prebitem obodu v vrtačah v bregu. Domačini ne pomnijo več tega, vendar so v vrtačah nedvomno nekdaj lomili kamen in ga odvažali v Ljubi j ano, preden se je uveljavila opeka kot gradbeni material. Ker so apneniške sklade najlaže lomili v breg, je opuščenih kamnolomov največ v pobočju nad Kucjo dolino, na Strmici in v bregu vrtač. Do danes je ostal aktiven en sam kamnolom — podutiški, ki je naslednik zelo številnih opuščenih, ponekod zarastlih z že zelo starim gozdom. V Krasju sta tudi dve brezni. Brezarjevo je globoko 20—30 m. Tretji reliefni pas je v permokarbonu. Od apnenca ga loči dolina Velike Glinščice, ki priteče iz Planjavskega grabna. Južno pobočje grabna je apneniško in na vrhu so celo stene (»Janezove stene«, »Babji zob«, in v njih nekaj pol-jam. Niže zavzema pobočje veliko zaraščeno melišče'z naklonom okoli 40°, kolikor znaša posipni kot grušča. Severna stran Planjavskega grabna je v permokarbonskih pisanih skrilavcih do 100—200 m pod razvodjem gladka, niže pa vedno bolj razčlenjena v grape in terasasta slemena. Nekaj grap je fosilnih. Nekateri opuščeni kolovozi so postali več metrov globoki erozijski žlebovi. Naklon je med 12 in 20, v grapah tudi več stopinj. Kot celota je relief denudacijsko-erozi jski. Od sotočja Male in Velike Glinščice se dno doline odmakne od lito-loškega kontakta in vedno bolj zahaja na apnenec, ki tvori v naselju Glinice že terasasto severno pobočje. Ta odmik je nepričakovan, saj je apnenec erozijsko mnogo bolj odporen kot pa permokarbonski skrilavci in peščenjaki. Glinščica bi utegnila vrezati svojo dolino v robne apnence epigenetsko, česar ni mogoče dokazati. Bilo pa je mogoče utemeljiti razlago, da je temu kriva robna korozija. Peščenjaki in skrilavci severno od vasi Glinice so kremenasti. Vode ž njih so mehke in agresivne (glej tabelo na koncu!), saj znaša celokupna trdota le 1—2° N. Čeprav je v dnu doline debela naplavina, prične Glinščica že od sotočja Male in Velike Glinščice obdobno izgubljati vodo v apneniško podlago in ob suši povsem presahne. Južno od vasi se pojavijo v strugi skalni požiralniki. Zato je struga poleti do Podutika često suha, saj tudi kraški izviri v podnožju Strmice V Logu delno presahnejo. Stalen je izvir Dragomaš pri podutiškem kamnolomu, ki ima nedvomno zvezo s ponori v Kucji dolini. Na to kaže precejšnja magnezijeva trdota (št. 8). V izvirih v Logu in v Dragomašii pa se verjetno pojavi tudi voda Glinščice, ki je više poniknila v apneniško podlago. Pri prenikanju skozi naplavino se znebi proda in zato more imeti v podzemeljskih ka- nalili manjši strmec kot pri površinskem toku. To je domnevni vzrok, da zlasti gorski potoki tako cesto izgubljajo vodo v apneniška tla, ki se niže v dolini spet pojavi v izvirih. Da je Glinščica ob povodnji precej prodonosna, priča fosilni izgon, ki se je obranil pod Glincami vzhodno od mostu na avtomobilski cesti. Po njem je tekel potok še v času izdelave franciscejske katastrske mape. Med obema svetovnima vojnama so izgon nehali trebiti in zato je potok spet ušel na najnižje dno. Franciscejska mapa kaže nekoliko drugačen gozd kot je danes. Na permokarbonu je vrisan čist listnat gozd. Danes je med kostanjem in bukvijo precej bora in smreke. Pretežno iglast gozd je ostal na apnencu, kjer mu prija bolj ilovnata in hladna zemlja. Na dolomitu je zarasel gozd največ travnikov. Izraba tal v Glinicah je precej tipična: na dolomitu prevladujeta travnik in gozd. ki zavzema tudi permokarbon, polje pa je na naplavini, bodisi v dnu doline, bodisi na robnem apnencu. Glavno vaško polje je na robnem apnencu, ki ga preplavlja naplavina s permokar-bona. Na nasprotni strani doline, pri kmetiji Brezar, je na robnih apnencih med kraško rjavo ilovico tudi preperel permokarbonski prod. V zveganem površju so ostali sledovi dveh teras. Prva, v Hru-ševju, ima na severozahodu še 15 m relativne višine nad potokom, a jo niže hitro izgubi. Niže Brezarja je ostanek še nižje terase. Terasi in na robni apnenec naplavljeno preperelino more pojasniti naslednja razlaga o razvoju reliefa. Od omenjenih treh reliefnih enot je najnižja apneniška, zlasti med Kucjo dolino in Glinicami. Tukajšnji najnižji in uravnan svet si moremo raztolmačiti s tem, da so se preko vmesnega apnenca nekoč površinsko prelivali potoki, ki so apnenec bolj korodirali in erodirali, čeprav je proti eroziji najbolj odporen. V naslednji fazi sta se pričeli poglabljati dolina Glinščice in Kucja dolina. Sledi močna akumulacija permokarbonskega gradiva, ki zapolni dolino Glinščice. Potok zaide z naplavine na robne apnence in v njih izdela teraso Hruševja. Njen ekvivalent so terasasta slemena na severni strani Planjavskega grabna, ki so strma in videti mlade tvorbe. Taka akumulacija se je mogla zgoditi samo v brezgozdni pleistocenski glacialni klimi, glede katere imamo dve domnevi. Po pelodnih raziskavah naj bi tudi ob viških gla-cialnih dob rasel na Ljubljanskem barju redek kriofilni gozd, morebiti tipa tajge (Š e r c e 1 j , 1966). Po najdbi ostankov losa v viški terasi pa meni 1. Rakovec, 1955, da je v starem pleistocenu vladala stepa. V zadnjem wiirmskem sunku je v ljubljanski okolici subarktični gozd prešel v tundro (o.e., str. 148 in 150). Geomorfološke razmere v Glinščici podpirajo Rakovčeve postavke. Sledila je faza ponovne erozije, ki je odstranila naplavino. V novejšem geološkem razdobju pa so pričeli potoki s permokarbona pred izlivom ponovno odkladati plavje. Tako so nastali na izteku grap vršaji, po katerih so speljali izgone. Dolina Glinščice je zato v prečnem profilu nekoliko nesimetrična, z naj nižjim dnom ob južnem apneniškem pobočju. Literatura Badjura, R., 1953, Ljudska terminologija, terensko izrazoslovje. Ljubljana. Bakker, J., P., 1963, Different types of Geomorphological Maps. Problems of Geomorphological Mapping. Geographical Studies No 46, Warzawa. Bashenina, N., V., 1957, Comments on the Legend of the International Geomorphological Map of Europe at 1:500.000. Zpravy Geografickelio üstavu CSAV, Opava, 6. Bachenina, N., Y., Zaroutskaya, 1967, Essai sur l’unification de la carto-graphie geomorphologique ä diverses echelles. Progress made on Geomorpholo-gical mapping. Geograficky listav CSAV, Brno. Berry, L., 1963, Geomorphological Mapping in Arid and Semiarid Regions of the Sudan (East Africa). Problems, o.c. Bulla, B., Pecsi, M., 1963, Die geomorphologische Übersichtskarte Ungarns (1:200.000). Problems, o.c. Demek, j.. 1963, Gegenwärtiger Stand der geomorphologischen Kartierung in der Tschechoslowakei. Problems, o.c. Demek, J., 1967, Generalization of Geomorphological Maps. Progress made in Geomorphological Mapping. ČAV. Brno. Dumitrashko, N., V., 1967, Principles of the Construction of the Legend of the International Geomorphological Medium Scale Map of Europe (1:500.000). Zprävy, o.c. Ilešič, S., 1957—1958, Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije. Geografski vestnik, XXIX—XXX, Ljubljana. Fischer, H., 1967. Vorschlag für die Gestaltung der Geomorphologischen Übersichtskarte von Europa (1:500.000). Zprävy. o.c. 1957. Ganeshin. S., G., Some Proposals to the Elaboration of the Geomorphological Map of Europe 1:500.000. Zpravy, o.c. Geliert, J., 1963, Über geomorphologische Kartierungsarbeiten in der Deutschen Demokratischen Republik. Problems, o.c. Geliert, J.. F., 1967. Thesen zu einer Geomorphologischen Übersichtskarte 1:500.000 von Europa. Zpravy, o.c. Gullentrops, F., Vanmaercke, M., C. Gotigny, 1967, La cartographie geomorphologique en Belgique-Echantillon d’une carte geomorphologique en Belgique centrale. Progress made in Geomorphological Mapping. Proceedings of the Meeting of the IGU-Commision on Applied Geomorpliology, Sub-com-mision on Geomorphological Mapping held in Brno and Bratislava April 27 — May 2., Geograficky ustav Ceskoslovenske akademie ved v Brne. Zpravy, Č. 9. Brno. Joly, M.. F., 1962, Principles pour une methode de cartographie geomorphologique. Bulletin de l’Association de geographes fran^ais, No 309 -310. Jovanovič, P., 1933, Pregledna geomorfološka karta Kraljevine Jugoslavije. Zbirka karata Geogr, društva, Beograd. Klimaszewski, M., 1963. Introduction. Problems, o.c. Klimaszewski, M.. 1960. Problemes concernant la carte geomorphologique detaillee, son importance scientifique et practique. Przegl^d Geograficzny, XXXIT. 4. Kugler, H., 1967, Vorschlag für die Gestaltung der Geomorphologischen Übersichtskarte von Europa 1:500.000. Zprävy, o.c. Legenda geomorfologičeskoj karti SS mastaba 1 : 50.000—1 : 25.000. Moskva 1960 Legende der detaillierten geomorphologischen Karten Ungarns. 1963, Budapest. Linton, D.. L., 1967, A Geomorphological Map of Great Britain at 1 : 625.000. Zprävy, o.c. Malovrh, V.. 1957—1958. O metodi geomorfološke analize gorate pokrajine z vidika ekonomske, posebej agrarne geografije. Geografski vestnik XXIX—XXX. Malovrh, V., 1959. Določevanje razvoja goratega gospodarskega prostora. Ekonomski zbornik, IV. Malovrh, M., 1962, Raziskovanje majhne enote hribovskega gospodarskega prostora (okoliš Trebelno), Dolenjska zemlja in ljudje. Novo mesto. Melik, A., 1946, Prirodno geografska sestava Slovenije. Geografski vestnik XV11I. Melik, A., 1963, Slovenija. Geografski opis. Ljubljana. Meze, D., 1966, Gornja Savinjska dolina. Institut za geografijo SAZU, Dela. Murawski, T., 1963, Die Rolle der ausführlichen geomorphologischen Karte bei der Bearbeitung der pliysiographischen Grundlagen der Stadt- und Landesplanung. Problems, o.e. Pecsi, M., 1964, Geomorphological Mapping in Hungary in the Service of Theory and Practice. Applied Geography in Hungary. Budapest. Pecsi, M., 1967, Proposals concerning the Symbols to be used on the 1 : 500.000 scale Geomorphological map of Europe. Zpravy, o.e. Pissart, A., Macar, P., 1963, Legende de la carte geomorphologique du domaine de l’universite de Liege, au Sart Tilman. Problems, o.c. Rakovec, I., 1955, Geološka zgodovina ljubljanskih tal. Zgodovina Ljubljane. I. knjiga: geologija in arheologija. Ljubljana. Sretenovič, L., B., 1962, Topografsko-kartografski znaci za nadzemne objekte i pojave kraške hidrologije. Zbornik VI. kongresa geografov FNRJ v LRS — Ljubljana. St.-Onge, D., 1964, Geomorphological Map Legends, their Problems and their Value in Optium Land Utilisation. Geographical Bull. No. 22, Ottawa. St.-Onge, D., A., 1967, Cartes geomorphologiques a inoyenne et petite echelle. Zpravy, o.c. Šercelj, A., 1966, Pelodne analize pleistocenskih in holocenskih sedimentov Ljubljanskega barja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razprave razreda za prirodoslovne in medicinske vede, IX/9, Ljubljana. Šifrer, M., 1961, Porečje Kamniške Bistrice, Inštitut za geografijo SAZU, Dela. Text explicatif de la Feuille Braine—Le Comte—Feluy, Tongres/Liege, 1967. Centre National Recherches Geomorphologiques. Tricart, J., 1955, Z problematyki mäpy geoinorfogicznej. Przegl^d Geogr., XXVII, 2, Warszawa. Vitasek, J., Obecna prehledna geomorfologicka mapa. Separat. Vrišer, I., 1963, Rudarska mesta. Slovenska matica, Ljubljana. GEOMORPHOLOGICAL MAPPING IN THE EXAMPLES OF RAKITNA AND GLINICE (SLOVENIA) Ivan Gams In this article there are first stated the kinds of unsystematical geo-morphological mapping done until now in Slovenia. Mapping of the niveaus and terraces connected with geomorphogenetic studies prevailed. A general and systematic geomorphological mapping in the general sence of this meaning lias not yet been done in Slovenia. There follows a survey of the published geomorphological maps in colour in foreign literature (in the Soviet Union, Czechoslovakia, those, publisched by Klimaszewski, Tricart. Gullentrops, Four-neau, St. Onge, Halbings, Jolly). This survey is done from the point of view, which geomorphological elements were put in the centre and were marked by aereal collours: morphometric elements, morphostructure, morphogenesis, morphocronology, dynamic geomorphology, functional geomorphology. In Slovenia there exist possibilities for morphological mapping of whole area only in connection with other geographic field research intended for various purposes. Therefore the auther has established an adequate method of mapping regarding the purpose, that the maps would be useful for many activities, especially for local regional geography and studies of land use. In the enclosed legend the elements of morphogeneses and morphostructure are therefore reduces in favour of dynamical and functional geomorphologv. The age of surface forms is indicated by letters where it is indisputable. The recent morphological processes are marked not only by adequate microforms but also in all places where the following dominant processes are discerned: erosion (only along the river beds), denudation (on the slopes outside river beds and stony slopes), accumulation (in accumulation forms) and corrosion. It takes place on carbonatic rocks and can be established by means of measurements of total hardness of water execeeding 5° German Degress or by means of hidrochlorid acid. The areal processes are marked by coloured dash or full single or duble lines which are used in the same time to denote the three cathegories of slopes: 8 — 20. 20 — 26 and more then 36° of inclination. Red colour indicates corrosion, green one denudation, brown — erosion, grey — anthropogenetic forms. The yellow collored marks indicate the percentrage of surface which is stony, and the ability of tractor tilling of fields. The described method was tested and fulfilled by mapping in some places in mostly mountainous areas in Slovenia, done by students and staff of the Department of Geography at the University in Ljubljana. Field mapping used as a basis the topographical maps in scale 1 : 6000 to 1 : 10.000 with contour lines of 10 m. Two maps in black and white were adopted for printing. The first map represents the mountainous region of Rakitna in Notranjsko (altitude 780—1000 m) with a uniform fluviokarstic relief developed in dolomite. The other maps represents a small area near Ljubljana (Glinice) composed by karstic limestone, dolomite and nonkarstic reliefs. In both cases the maps are intended to represent the results of physiogeo-graphic research and in the Slovene language follows the discussion of the suitability of the marks and symbols. Legends and maps printed in black and white have lost much of their expressive ability which were obtained in the coloured original. The legend represents a frame in which further partition of the symbols and marks needed for mapping special reliefs and for special purposes has to be done. Such a legend is needed to obtain a possibility of comparing the geomorphological maps from different parts of Slovenia countryside. Jakob Medved — Ivan Gams OJSTRICA NAD DRAVOGRADOM (Primer preobrazbe gorskega kraja zaradi prevrednotenja naravnih in družbenih razmer). V okviru teme »Transformacija agrarnih področij in karta izrabe zemljišča v Jugoslaviji« smo sodelavci Inštituta za geografijo univerze v Ljubljani med drugimi sondami izbrali tudi katastrsko občino Ojstrico nad Dravogradom, kot predstavnico gorskih kmetij. Raziskave so bile opravljene v letih 1965, 1966 in 1967. Naravnogeografske razmere je opisal I. Gams, druž-beno-geografske pa J. Medved. Podatki v družbeno-geografskem delu so dobljeni s pomočjo ankete in Zavoda za izmero zemljišč v Slovenjem Gradcu. Lega. K. o. Ojstrica obsega del jugoslovanske Koroške, ki zavzema svet severno od Drave na južnem pobočju Košenjaka. Ta strmi gorski svet na jugu omejuje Drava, na severu državna meja med Avstrijo in Jugoslavijo, na vzhodu ipa stara deželna meja med Koroško in Štajersko. Pripada katastrskim občinam Vič, Goriški vrh, Ojstrica, Sv. Duh, Velka in Kozji vrh. Vse katastrske občine razen Viča, ki obsega pretežno dolinski svet, segajo od dna doline do najvišjih vrhov Košenjaka. Številni potoki (Šentlovrenški, Ojstriški, Boštjanski in Veljški), ki izvirajo tik pod vrhom Košenjaka, so si vrezali globoke grape in s tem močno razčlenili pobočje. Številne grape in vmesni hrbti močno otežkočajo prečno povezavo, marsikje jo celo onemogočajo. Zaradi tega so se na južnem pobočju Košenjaka jasno izoblikovali trije predeli: Vič in Goriški vrh, Ojstrica in Sv. Duh ter Velka in Kozji vrh. Ojstrica je zaradi osrednje lege, izgradnje ceste in bližine Dravograda doživela največ sprememb; v razvoju je nekoliko pred drugimi katastrskimi občinami na področju Košenjaka, zato je tudi predmet naše raziskave. NARAVNE RAZMERE I. Geološke, reliefne in pedogeografske razmere Prirodne razmere na Ojstrici so v marsičem podobne kol drugje v Pohorskem Podravju. Zato morejo spoznanja, ki jih je dalo preučevanje Ojstrice, osvetliti prirodne poteze vsega Pohorskega Podravja. Y pogledu geoloških, reliefnih in pedogeografskih razmer je mogoče na Ojstrici izdvojiti naslednje enote: 1. Vrhnja slemena dosežejo v Košenjaku (1521) svoj sklop. Sani vrh lahko po višini vzporejamo z vrhnjimi pohorskimi nivoji v n. v. 1500 do 1520 m, čeprav ni uravnan, temveč kopast. Proti kolenu Drave pri Dravogradu se od vrha cepita goriško in ojstriško sleme. Na slednjem se hrbet na večjo razdaljo izravna v n. v. 1430—1420 m 1270—1280m. lako na slemenu, ki se vzdolž državne meje odceplja od Košenjaka v smeri proti vzhodu kot na zgornjem ojstriškem slemenu je ravnega sveta več kot kjerkoli niže vse do dravskih prodnih teras. Vendar jih zaradi višine niso izkoristili ne za kmetije ne za kmetijsko izkoriščanje. Metamorfne skrilavce in peščenjake, ki so različni na kratkih razdaljah, pokriva na slemenih debela plast periglacialnega grušča. 2. Ojstrica zavzema v glavnem eno samo sleme, Ojstriško sleme, ki moli in se znižuje od vrha Košenjaka skraja proti jugovzhodu, nato pa proti jugu. To sleme ima proti zahodu, v dolini Ojstri-škega potoka, dokaj nerazčlenjeno pobočje. Na vzhodni strani pa so ga razčlenili potočki z grapami v stranska slemena. Po prirodnih pogojih za kmetijstvo je mogoče ta zemljišča med n. v. okoli 333 m, kolikor ima Drava pri Dravogradu, in vrhom Košenjaka, razdeliti v pasove, ki se v smeri proti vzhodu znižujejo. Vrhnji pas zajema še najvišje kmetije v povirju Ojstriškega potoka in na južni strani slemena, kjer se zvrstijo kmetije od Srebnika preko Mihela in Korata do Napečnika. Strmine v tem pasu so običajno med 20 in 30°. Očitno je, da je naklon pobočij odvisen od kompaktnosti kamenine. Le-ta je razvita kot amfibolit, zeleni skrilavci, blest-niški skrilavci in druge kompaktnejše metamorfne kamenine. Skalna osnova moli le redko do površja, praviloma tam, kjer je strmina večja od 36°. Tam se javljajo redke skale in pod njimi gruščnato, večidel poraščeno melišče (tako so na primer južno od opuščene kmetije Šaukel v takih pečeh strmine do 40°). Položnejše pobočje pokriva sklenjena odeja periglacialnega grušča, ki je ostanek gruščnatega pokrova iz brezgozdne glacialne dobe. Večina tal spada med rankerje ali med rjava gozdna tla s plitvim humoznim A horizontom, ki prehaja navzdol v pesek in grušč. Koreninski drevesni splet zarašča najbolj zgornje talne sloje. Prepereline so zlasti v prisojah brez talne vode, ki se pretaka po skalni podlagi. Ves pas vrhnjih pobočij je zato brez površinskih vodnih tokov. Na zložnih vrhnjih pobočjih je pod Košenjakom nekaj zamočvirjenih gozdnih tal, ker je vrhnji humozni horizont kislili tal premalo vodoprepusten. Na nekdaj opuščenih travnikih je v osojah na zakiselih tleh zamočvirjenost še izrazitejša kot v gozdovih, ki imajo podoben značaj kot na podobnih tleh na Pohorju. Ponekod se javljajo prava visokogorska šotišča. Ob spodnjem robu tega pasu, v pasu najvišjih kmetij, je periglacialna odeja tanjša; mestoma prihaja do po-vršnja skalna osnova, čeprav strmine ne presegajo 25—30°. Skalna osnova prihaja do površja praviloma na zametkih slemen, ki so med dvema ulegninama. V dnu ulegnin, ki se navzdol v nižjem svetu poglabljajo v dolinice, se zvrsti ob zgornjih kmetijah vrsta izvirov, kjer prihaja na dan voda, ki prenika z večjih višin v periglacialno odejo in se pretaka pod njo. Večino izvirov izkoriščajo kmetije za hišne vo- dovode. Te kmetije (opuščene: Martin, Simon, Šaukel, živeče: Pogač, Srebnik ter vrsta kmetij v k.o. Sv. Duh) imajo njive tam, kjer prekriva celotno skalno podlago periglacialni grušč na napetih zemljiščih, sicer pa v ulegninah med dvema slemenoma. Lega v ulegnini daje prednost spiranja prepereline s stranskih slemen proti sredini in tam je preperelina bolj drobnozrnata in debelejša. Na debelo je periglacialna preperelina preplavila zlasti pobočja nad Martinom in Simonom, ker segajo sklenjene strmine do samega vrha Košenjaka. Potok, ki priteče z vrha Košenjaka med Martinom in Simonom, je obakraj zdaj travniškega pasu v n.v. okoli 1150 m odložil nekaj metrov visoke vzdolžne nasipe proda, v katere je nato ponovno poglobil strugo. Nasipi so posledica nekdanjega intenzivnega fluvioperiglacialnega nasipa van ja. 3. Skrilasti pas pomeni v reliefu niz položnih pobočij, ki bi jih bilo mogoče imenovati police, nivoje ali slemenske nivoje. Na vrhu Ojstriškega slemena se začenjajo med ojstriško cerkvijo in Lebartom, to je med n.v. 1020 in 860 m, ter se proti vzhodu znižajo (Ledinek ima v tem pasu svoje obdelovalne površine do okoli 700 m). Skriljavi pas bi mogli v smislu klasične erozijske teorije označiti za erozijski nivo, vendar je dal podroben pregled zaključek, da je položnost tem manjša, čim bolj drobno skrilava je kamenina. Ta odvisnost je mogla nastati v glacialnih dobah z intenzivnim prepere-vanjem. Ker pa preperelina na teh policah običajno ni debelejša kot je periglacialna odeja v pasu naj višjih pobočij, moramo smatrati, da je bil odločujoč dejavnik pri nastajanju strmin denudacija. Preperelina je v talnini gruščnata, više pa peščena in mestoma meljava. Obdelovalne površine imajo na teh zemljiščih mnogo bolj drobnozrnata tla, ki so obenem vlažnejša ter mnogo bolj podvržena eroziji. Usadi so tu čest pojav zlasti na njivah in travnikih. Obdelovalna zemljišča kmetij zavzemajo planje, ki so med dolinami z gozdnatim pobočjem. Dosledno vsaka napeta planja ima svojo kmetijo. Vzhodno od središča Ojstrice pri cerkvi so obdelovalna zemljišča najvišjih kmetij strnjena. Ostale kmetije v skriljavem pasu pa loči pas gozda od višjih in nižjih sosedov, gozdovi v vmesnih grapah pa ločijo med seboj samije z isto višino. 4. V pasu naj nižjih, pretežno amfibolitnih pobočij so največje strmine. Osnova so bolj kompaktne filitne, amfiboliine in blestniške kamenine. Strmine s poprečnim naklonom 24—32° povsem prevladujejo. Plečata mesta zamenjajo ozki hrbti, med katerimi so globoke ozke doline. Zaradi nizkih nadmorskih višin in ker je lahko ves denudacijski grušč odnesla Drava, je periglacialne odeje malo. Tla so izrazito skeletna, navadno rjava gozdna tla ali ranker, kar daje v celoti slabe rastiščne pogoje. Skeletna so zlasti nekatera zemljišča ob cesti Hribernik—Zajsnik, kjer znaša naklon do 43°. Kar jih je nad 38° in so torej strmejša od posipnega kota grušča, so brez gruščnate odeje. Kmetije so si tu izbrale le boljše lege. To so pretežno pobočne lege tain, kjer je skalna osnova bolj glinena. Tam so tla debelejša in mokrotnejša. To povzroča mestoma zemeljske plazove (na primer Hribernik). K nadpoprečnim strminam tega pasu, ki je v n.v. med okoli 900 in 350 m, je pripomogla verjetno tudi mlada erozija Drave. Osrednje sleme Ojstrice, ki ima v n.v. med 960 in 900 m okoli 800 m dolg raven slemenski nivo, je zato ob Dravski dolini kot odrezano in posebno strmo. 5. Na dravske prodne terase sega k.o. Ojstrica v večji širini samo pri Robinhofu. Tu se obakraj Ojstriškega potoka med dravski, v dokajšnji meri karbonatni prod. mešajo silikatni, ojstriški prodni nanosi. Vzhodneje je dravski prod čistejši. Vendar je svet na prodnih dravskih terasah za ojstriške razmere tuj element. Navedeni pasovi na Ojstrici se širijo proti vzhodu dio Pernic in Vrat. Po poizvedovanju med kmeti prsti glede rodovitnosti niso bistveno različne. V celoti so izrazito kisle. Manjka jim karbonatov, kar je videti tudi iz podatka, da ima Ojstriški potok pred Robinhofom (ob srednji vodi 20. avgusta 1966) po naših meritvah le 1,6 karbonatne in 1.8 celokupne nemške trdotne stopnje (ali okoli 32 mg/l mineralnih soli). Količina letnih padavin sicer ni izpričana z meritvami na postajah, je pa domnevno med 975 (Dravograd) in 1300 mm. Viški so poleti ali jeseni. Ker zavzema Ojstrica vogelni položaj in je ovira za vzhodne, južne ter zahodne vetrove, prinašajo poletne nevihte razmeroma precej padavin. Vkljub razmeroma nevelilci količini padavin v vegetacijski dobi so tla močno lesivirana, ker je vrhnja prst pretežno peščena in prodnata. Večina metamorfnih kamenin hitro razpada v pesek, v koloidne delce pa zaradi slabotnega kemičnega preperevanja živcev zelo počasi. Ker je petrografska podlaga skoraj povsod zrnata (kristal asta), je nagnjenost poleg nadmorske višine poglavitni pedogeo-grafski dejavnik. Zato moremo kakovost tal razdeliti na enake pasove kot relief. Na vrhnjih slemenih prevladujejo lesivirana in mestoma zagle-jena rjava tla, ki prehajajo zlasti vzhodno pod Košenjakom na nekdanjih pašnikih in travnikih v organogena močvirna tla. Na vrhnjih pobočjih prevladuje ranker*, v skrilavem pasu pa tudi kisla rjava tla. Na nižjih, pretežno amfibolitnih blestniških in filitnih pobočjih prevladujejo rjava kamnita tla, ki so močno skeletna. Na dravskih prodnih terasah se javlja rjava ilovnata zemlja, ki ima slične lastnosti kot drugod na savskem in dravskem prodnem zasipu. II. Razmestitev obdelovalne zemlje in vpliv podnebja Ena od poglavitnih nalog fizičnogeografskega raziskovanja je bila pojasnitev, zakaj so si kmetije izbrale določena zemljišča za nastanitev in obdelavo. Že prvi ogled kraja je vzbudil dvom v splošno priznano mišljenje, da so si kmetije poiskale strmine zato, ker ravnega sveta niso imele na razpolago. Proti takemu naziranju govorijo naslednja opažanja. * Terminologija je povzeta po W. L. Kubieni (The Soils of Europe. London-Madrid 1952). Nad ojstriško cerkvijo je v n. v. 1270—1290 m plečato sleme na razdaljo en kilometer skoraj ravno; na obe strani vlada nekaj sto metrov na široko naklon le nekaj stopinj. Toda sleme je ostalo pod gozdom, čeprav stoje 100—200 m niže naj višje kmetije v strminah med 17 in 30°. Da niso raven svet na vrhu slemena izkrčili za polje, si lahko razložimo s preveliko nadmorsko višino. Vzhodno od zaselka pri ojstri-ški cerkvi sega obdelovalna zemlja najvišjih kmetij dokaj enakomerno do 1050—1100 m (le v povirju Ojstriškega potoka do 1200 m), kar bi kazalo, da segajo do višine, kjer še uspevajo žita. Primeri, da je najvišjim kmetijam prezgodnji jesenski sneg zametel žito na njivi, niso redki in podpirajo zgornjo razlago. Teže si je razložiti, zakaj na slemenu ni travnikov. Reliefni položaj nad Komovtovimi njivami na Ojstrici; mesta, kjer so bili vzeti vzorci za analize prsti (glej pojasnilo med tekstom na str. 94) Podoben primer neobdelanega ravnega sveta na vrhu slemena in obdelanega bolj strmega pobočja pod njim najdemo pod Lebartom. Tam se začenja v n.v. 850 m plečat slemenski nivo, z več ha ravnega površja, ki je pod gozdom. Toda ob zahodni strani segajo do njega Komovtove njive, kjer je poprečni naklon 20°. Vrhnji ogoni so najbolj ravni, a tudi najbolj opuščeni. Videti je, da ne zaradi mrtvice, ki bi prišla z dolgotrajnim obdelovanjem na površje, temveč zaradi splošne slabše rodnosti bolj ravnih tal. Vse kaže, da na silikatnih kameninah Pohorskega Podravja še v višinah med 700 in S00 m ravna zemljišča niso primerna za pridobivanje tradicionalne kmetijske prehrane. Komovtove njive v strmini, nad njimi opuščene njive za travnike in gozd na ravnem vrhu slemena so prikazani na fotografiji. Na njej so s številko v krogu označena mesta, kjer so bili vzeti vzorci prsti za analize, ki so bile opravljene v fizičniogeografskem laboratoriju Oddelka za geografijo FF. Narejene so bile z namenom, da ugotovijo morebitne razlike, ki bi vplivale na navidezno nenavadno izrabo tal na ravnem in v strmini. Vzorec št. 1 je bil vzet v smrekovem gozdu na začetnem vrhu slemena v n. v. 850—855 m, kjer je okoli 200 X 100 m ravnega zemljišča. 2—4 cm debel F horizont je iz smrekovega igličevja, sledi 3—4 cm debel A horizont, nato pa sivorjava peščena ilovica z malo grušča. Njena globina ni znana, presega pa pol metra. Matična osnova je glinasti skrilavec s pH (KCL) 5.5. V zoreč št. 2 je vzet na ravnem blizu vzorca št. 1, vendar že na travniku, ki je bil še pred nekaj desetletji njiva. Prekoreninjen horizont A je debel le nekaj cm. lior. B pa je podoben temu iz vzorca 1. Vzorci št. 3, 4 in 5 so vzeti v smrekovem gozdu v n. v. 805 do 790 m. Matična osnova je blestnik s pH (KCL) 5,8. Na teh strminah ležita igli-čevje in humus navadno neposredno na gruščnatem C, horizontu. Opravka imamo z rankerjem. Za vzorce pa ®o vzeta tla tam, kjer je pod A razvit B horizont. Glavne razlike med vzorci so v ekspoziciji. Vzorec št. 3 je s temena priostrenega slemena, kjer ni več ravnice. Pod lior. F in A v skupni debelini okoli 10 cm je plitva rjava zemlja. Vzorec št. 4 je z zahodne ekspozicije, s strmine 22°. Smrekov gozd je tu redkejši in tla mestoma porasla z borovničevjem. Vzorec št. 5 je z vzhodne ekspozicije, s strmine okoli 27°. Vzorec št. 6 je z južne ekspozicije, s travnika, ki je bil še pred leti njiva. V strmini 26° je le okoli 10 cm debela zemlja s precej grušča. Vzorec št. 7 je z bližnje njive. Aor hor. je tu še bolj zabrisan. Mehanična analiza s siti in meritve z električnim pH metrom so dale naslednje težnostne odstotke frakcij v horizontu B: Frakcije Številka vzorca v mm 1 2 3 4 5 6 7 Nad 2.5 5,8 13.3 28,5 30,3 38.9 22.7 38,1 2,5—2,0 2,5 1,7 3.8 3,4 2.9 4.5 2.6 2,0—1,0 10.6 7,6 12,3 12,9 6,7 11.9 7,9 1,0—0,2 22.9 19,5 21.4 20,1 15.6 14,8 17,7 pod 0,2 58,2 57,9 34,0 33,3 25,9 46.1 33,7 p H (KCL) lior. A pH (KCL) lior. B 5,6 5,8 6.15 4.2 5.3 4,7 4,3 6,2 5,8 pH (KCL) matične conove (zdrobljena) 5,8 5,3 5,8 5,8 5.8 5,8 5,8 Teksturna analiza je bila nadalje opravljena s pipetnim aparatom (analiziral as. F. Lovrenčak): 1 Številka vzorca 5 7 grob pesek (nad 0,2 mm), odstotki teže 17,5 21.0 19.6 droban pesek (0,2—0,02 ) 16,4 8,5 26,9 mel (0,02—0,002) 46.7 47.0 59,5 glina (pod 0,002) 19,4 25,7 14,0 Na ravnem imajo tla malo grušča a več peska. Glede glinastih frakcij jii večje razlike, le njiva v strmini je ima manj. V celoti so vzorci ilovnato peščeni. Glede kislosti so znatne razlike. Obdelovana tla in vzorec št. 1 so najmanj kisli. B horizont je pri njih sivkastorjav. Tak je tudi v smrekovem gozdu v vzorcu št. 1. Vse kaže, da so v davnini tudi na tej ravnici, kjer je zdaj smrekov gozd, orali. Ostali vzorci imajo rjav horizont B. Tudi po ostalih znakih zaslužijo oznako kisla rjava tla. Ker ni sledu o Ae horizontu, ki je značilen za podzol, kislost B horizonta pa v glavnem ni večja kot v matični osnovi, in ker je znaten delež gline, ni mogoče govoriti o podzoliranj u. V primeru njive v strmini je po nizkem deležu gline soditi na lesiviranje, ki je posledica večjega spiran ja. Najbrž je zato nižji delež glinastih delcev tudi pri ostalih nekoč oranih tleli. Četudi odmislimo znatno manjšo kislost na ravnici zaradi obdelovanja, si je po gornjih nepopolnih analizah težko domišljati, da bi bila pedološka svojstva v strmini toliko boljša. Zato nam preostane za razlago le višja temperatura tal v strmini v zahodni in južni legi kot na ravnem. K temperaturnim razlikam pa pripomore tudi to, da je na ravnem preperelina znatno globlja, prst v celoti vzeto bolj drobnozrnata (čeprav melnato-peščena, vendar zadržuje po dežju vodo v površinskih jamicah) in zato vlažnejša. Kmet Komovt ve, da v mokrotnem letu trava boljše uspeva na strmem, v sušnem letu pa na ravnem travniku. V uvodu omenjena conalnost se kaže tudi v naslednji iabeli. Poprečni naklon polja v stopinjah Simon 1150 1150 sw 28 Srebnik 1050 1015 s 14 Martin 1050 1120 s 17 Pogač 1050 1000 w 28 Šavkel 1200 1160 sw 50 Popreček 1096 1089 WSW 25 Pas T , ... Nadm.v. Sre,dnja ™ (st. iz Ime kmetije , višina Ekspozicija teksta) d0ma polja Pas (št. iz Ime kmetije teksta Nadm. v. doma Srednja višina polja Ekspozicija Poprečni naklon polja v 'topinjah II Mežnar 990 970 W L7 Mori 970 905 SE 17 Škurlej 850 910 SSE 20 J u van 845 855 SE 20 Lebart 880 880 S 10 Popreček 907 924 SSW 17 ,1\ Ladinek 740 695 S 12 Faj d 1 680 680 SE 26 Zajznik 790 745 SE 22 Komovt 815 810 WSW 20 Griben 650 640 SE 22 Zajznikova koča 650 600 SE 22 llunc 750 685 SE 22 Rebernik 650 640 S 20 Bric 680 620 w 19 1 Iribernik 650 520 w 20 Popreček 705 675 S 21 V Robinhof 400 585 SSE 4 V prvi skupini se javljajo kmetije samo na južnih in jugozahodnih legah, v drugi se pridružujeta še jugovzhodna in pa zahodna lega, enako pri tretji. Kmetija Hribernik ima edina del njiv tudi v severni legi, kar je razumljivo, saj ima polje le še 545 m srednje nadmorske višine, medtem ko je dom na vrhu slemena. Vzhodno od ojstriške cerkve imajo najvišje kmetije južno lego, v povirju Ojstrice pa tudi jugozahodno; tam segajo tudi najviše, ne da bi se pri tem bistveno podaljšal vegetacijski ritem v poletju in jeseni. Amfiteatralna oblika vse doline očitno povzroča višje temperature, kar si je mogoče razlagati predvsem z zavetno lego na koncu proti jugu usmerjene doline in z odbojnim žarčenjem od nasprotnih pobočij. Tudi v ulegninah na južnih pobočjih se kaže ugodnejša mikroklima v tem, da vegetiranje prehiteva vegetacijo na obeh robnih slemencih. Da bi nudile vpogled v temperaturne razmere tal, so bile 12. in 14. avgusta 1966 zastavljene terminske meritve temperature zraka in tal s talnimi termometri* (termogram št. 1). Opravljene so bile v n. v. okoli * Posodil jih je klimatološki oddelek Zavoda hidrometeorološke službe SRS v Ljubljani, za kar se mu zahvaljujem. Podatki za Radlje so povzeti iz arhiva ZHS v Ljubljani 1150 m v pasu naj višjih kmetij in sicer na krompirišču kmetije Na-pečnik na Ojstrici, druge pa pri opuščeni kmetiji Pečovnik v bližnji Velki. 12. in 14. avgusta je vladalo anticiklonsko sončno vreme ob dote-kanju subtropskega toplega zraka, kar je zabrisalo razlike med dolinami in višinami. 1 m nad travniškimi tlemi so na naši postaji vladale v n. v. okoli 1150 m opoldanske temperature 23,4—24,4°, na dolinski meteorološki postaji Radlje ob Dravi (416 m nadmorske višine) pa 26—27° C. Jutranje temperature so bile približno enake. TERMOGRAM ST 1 24 24 22 22 20 20 23 14. Vlil. 1966 1 3.VIII.1966 Prve črke nad krivuljo pomenijo lego (V — vzhod, J — jug), druge poraščenost (T — travnik, N — njiva, G — gozd). Številke s pozitivnim predznakom pomenijo višino v cm, kjer so bile merjene zračne temperature, z negativnim predznakom globine v cm, kjer so bile merjene temperature tal. Travnik, kjer so bile meritve, je bil do zadnje svetovne vojne njiva. Dolgoletno obdelovanje je zabrisalo humozni horizont A, značilen za ranker, tako da neopazno prehaja v premešano peščeno gmoto. V nasprotju s tem pa je na gnojenem krompirišču, kjer so bile meritve redke, bolj izrazit humozni horizont, ki je domnevno večji temperaturni izolator kot ruša. Meritve so bile na naslednjih mestih: 7 Geografski vestnik 97 Ekspozicija Naklon Tla Vegetacija južna 19 ranker Travnik, nekošen, sklenjena ruša južna 28 ranker Smrekov sklenjeni gozd, nesklenjena mahovnata ruša vzhodna 17 ranker 1 ravnik, nekošen, sklenjena ruša vzhodna 30 peščena Smrekov gozd, brez ruše, igličevje južna (Napečnik) 48 ranker, kulturna njiva, krompirišče, tla delno v zemlja senci listov Na termogramu št. 1 je videti, kako se v vzhodni legi dopoldne prst, čeprav je nad njo zračna temperatura višja, manj segreje kot v južni legi in se prične ohlajati rano popoldne, ko temperature vrhnjih tal v južni legi še vedno naraščajo. Razlike med južno in vzhodno lego znašajo čez dan povprečno 1,5—3° C. V gozdu so tla v globini 10 cm za kakih 6° (in opoldne še za več) hladnejša kot pod travnikom, čeprav so bile zračne temperature le za 1—2° nižje. Vzrok razlikam je gost gozd, ki je preprečeval žarkom dostop do tal. V gozdu v vzhodni legi so bila tla mnogo bolj peščena in brez humoznega površinskega sloja, pravzaprav pesek opuščenega mravljišča. Ker boljše prevajajo zračno temperaturo, so pedotemperature za celo stopnjo višje kot v južni legi. Ker je mesto termometra v njivski peščeno-prodnati zemlji delno prekrivalo listje krompirja in je njiva gnojena, so bile redke izmerjene pedotemperature tu znatno nižje kot na travniku. Za primerjavo navajam nekaj pedotemperatur meteorološke postaje Radlje ob Dravi, kjer je poligon na humozni peščeni njivi na dravski terasi, ki visi rahlo proti jugu. Tla so brez vegetacije. 13. avgusta 1966 so bile tam temperature tal v globini 10 cm ob 14'1 za 3.3°, v globini 20 cm pa le za 0,2° C višje kot pri kmetu Pečovniku v Velki v n. v. 1050 m pri naklonu 19°. V tej višini je bil nad travnikom zrak za 1° C toplejši kot tla v globini 10 cm, v Radljah pa za 4,1° C Meritve 19. avg. 1966 (termogram št. 2) so imele namen, pojasnili vpliv naklona pri isti vegetaciji (na opuščenem travniku), pri podobnih tleh (ranker) in pri isti ekspoziciji. V n. v. okoli 1110 do 1140 m so bile merjene temperature tal v globinah 10 in 20 cm pri strminah 3, 23 in 43°, obenem pa tudi v gozdu pri strmini 28°. Termogram št. 2 kaže. da so bile ob toplem sončnem vremenu razlike v tleh pri raznih strminah komaj okoli 1° in so se opoldne nekoliko povečale. Toda popoldansko neurje s hudim nalivom in točo je razlike povečalo do okoli 3°, nakar so se spet pričele manjšati. V večji strmini je namreč odtekel večji del padavinske vode po ruši in ni prodrl v tla ali je iz njih prej odtekel ter jih je zato manj ohladil. Padavinam pripada v gorah precejšen delež pri reguliranju toplotnega režima na južnih pobočjih. Zlasti, če so izkrčena za njivo ali travnik, se tla poleti ob padavinah občutno ohlajajo. Večje strmine v južni legi se tedaj ne le bolj segrevajo za- radi radiacije, temveč se tudi manj ohlajajo kot na ravnih mestih, kjer se hladnejša padavinska voda zadržuje dalj časa in s tem tudi zavira ogrevanje tal, ko nastopi sončno vreme. TERMOGRAM ST. Z 2 0 20 4 3- 20 8 >0 6 4 - - 2|'10 *??*- •' 2 9 11 13 15 17 19 h 1 9. Vil 1.1 9 66 Prva številka nad krivuljo pomeni naklon površja, druga višino ali globino temperaturnih meritev. V območju Velka — Ojstrica imajo skoraj vse višje njive južno, vzhodno ali zahodno lego. Prvi kmet, Hribernik, ki izrablja severno lego za njive, je v nadmorski višini 640 m. Na slemenu v vzhodno-jugovzhod ni smeri je avgusta 1966 žel žito v severni legi (naklon 23°) 18 dni kasneje kot v južni legi in to približno istočasno kot kmetije ob gornji meji naselitve, to je v višini okoli 1000—1100 m. To pomeni, da zaostaja poletno vegetiranje v višinah okoli 640 m in pri naklonu 23° v severni legi za okoli tri tedne za južno lego. Zaostajanje je približno enako kot ga povzroča 400 m večja nadmorska višina zemljišč \ južni legi. 20. avgusta 1966 so pri Hriberniku znašale temperature ob 10."0: Temperatura zraka 1 m Temperam ra tal — 10 cm Temperatura tul — 20 cm južna lega. naklon 23° 19,9 19,1 vrh slemena 19,4 19,2 18,8 severna lega, 23° naklona 18.0 17,5 — Večjih razlik ni bilo predvsem zaradi nevihte, ki je bila dan poprej. Zaostajanje vegetiranja na severnih legah za južnimi za 2—3 tedne zgovorno govori o pomenu ekspozicije in strmine za toplotni režim. Zaradi tega so vse najvišje kmetije Pohorskega Podravja v pobočni legi in v strmini. Strmina ni izbrana zaradi pomanjkanja ravnili zemljišč za njive, temveč zaradi boljših temperaturnih razmer. Naše meritve temperatur so bile sicer prekratkotrajne in premalo sistematične, da bi dopuščale trdnejše zaključke. Dovoljujejo pa tele delovne hipoteze, ki bi jih moglo potrditi nadaljnje delo: 1. Zaraščenost površja z vegetacijo je eden poglavitnih dejavnikov za temperature tal (primerjaj razlike med gozdom in negozdom v ter-mogramih!). Podoben zaključek so dale tudi sistematične mikroklimat-ske meritve na njivskih zemljiščih na Švedskem (glej Mattson, J. O., Microclimatic observations in and above cultivated crops. Lund studies in Geography, ser. A Ph. Geogr., No 16, Lund 1961), čeprav je tam delež difuznega sevanja v sklopu celotne radiacije večji kot v hribih naših geografskih širin. 2. Sestava tal ima po naših meritvah še pomembnejšo vlogo kot drobne spremembe v ekspoziciji in nagnjenosti (primerjaj razlike v gozdu na termogramu!). Vendar je treba pripomniti, da so vsa tla, v katerih so bile meritve, ali antropogeno spremenjena ali gre za lokalne spremembe po živalstvu, in da so prirodne zveze med naklonom zemljišča, ekspozicijo in sestavo tal zabrisane. Tla na zložnejšem pobočju so praviloma bolj drobno zrnata, vlažnejša in imajo debelejši humozni A horizont ter so zato prirodno znatno hladnejša. 3. Zaradi antropogenih sprememb v sestavi tal pri naših meritvah ne prideta do take veljave nagnjenost površja in ekspozicija, kot na primer pri meritvah v Švici (J. Fabianowski, Untersuchungen über die Zusammenhänge zwischen Exposition, Relief, Mikroklima und Vegetation in der Fallätsche. Bern 1957). Vpliv strmine in ekspozicije v pri-rodni pokrajini domnevno še vedno ni dovolj preučen. Znani so izračuni o dnevnem ogrevanju v g/cal/cm2 pri raznih strminah. (V južni ekspoziciji sprejemajo tla maksimalne količine toplote npr. v Arosi v Švici v vegetacijski dobi aprila pri nagnjenosti 34u, maja pri 21, junija pri 13, julija pri 15, avgusta pri 26 in septembra pri 45° naklona)*. Za Pohorsko Podravje (pri 4b° 40' severne širine) je mogoče izračunati, da padajo opoldne sončni žarki najbolj strino v prisojah aprila na strmine z 38°, maja z 28, junija z 24, julija z 28 in avgusta s 33° na- * Povzeto po ]. BlUthgen, Allgemeine Kliinageograpliie. Berlin 1964, klona. Popreček za dobo od aprila do avgusta je 35°. Toda na dejanske temperature tal vpliva še vrsta drugih dejavnikov. Prirod no geografsko raziskovanje kot celota je pokazalo, da ima srednji višinski pas na Ojstrici razmeroma najboljše pogoje, ker so strmine najmanjše in tla najbolj disperzna. Te ugodnosti v dobi, ko je bilo težišče poljedelstva v pridelovanju žit, domnevno niso prišle do tolikšnega izraza kot danes ob vedno večji prevladi živinoreje, zakaj težja in vlažnejša lla so tu ugodnejša za krmne rastline in travnike kot v večjih strminah niže in više, obenem pa je tudi obdelovanje lažje. DRU2BENO-GEOGRAFSKE RAZMERE I. Družbeno-geografski razvoj Razvoj zemljiških kategorij in posestnih razmer. Lega in razporeditev kmetij v k. o. Ojstrica, zlasti pa lega in razporeditev kmetijskih in gozdnih površin nam potrjujeta tezo, ki jo je pri pregledu naravnih razmer navedel I. Gams, da sta pri prvotni poselitvi, v času motičnega poljedelstva izmed naravnih dejavnikov imela vodilno vlogo mikroklima in kakovost zemljišča. V večjih nadmorskih višinah so poljščine dozorele samo v strmih, prisojnih legah, kjer je večja insolacija. Zaradi tega so v tem času pritegniti v obdelavo tem bolj strma zemljišča, čim večja je bila nadmorska višina in čim bolj senčna je lega, medtem ko so bila manj nagnjena področja namenjena gozdovom in pašnikom. Kmetijska izraba je bila vezana na določeno poljedelsko tehniko motično poljedelstvo. 2e uvedba rala je izločila iz obdelovanja vrsto njiv, ali pa celotne kmetije (Rebernik ter delno Martin, Bric in Šavkel), ki jih zaradi velikih strmin ni bilo več možno obdelovati s vprežno živino. O tem, kakšne so bile družbeno-gospodarske razmere v prejšnjem stoletju, si težko ustvarimo celosino podobo. Franciscejski kataster za to področje se nahaja nekje v Avstriji in je zaradi tega teže dostopen. Deloma si lahko pomagamo s podatki iz leta 1890 ter s številnimi materialnimi dokazi (orne terase, temelji hiš v gozdovih, uničena prirodna vegetacija in prevlada monokulturnih gozdov), na osnovi katerih lahko sklepamo, da je bilo to področje v preteklosti zelo gosto poseljeno. Razvoj zemljiških kategorij v k. o. Ojstrici (o ha): Leto Njive in vrtovi Pašniki in planine Travniki in sadovnjaki Gozdovi Ostalo Skupaj 1890 96 98 41 407 4 64b 1966 73 54 40 467 12 646 Razlika v ha —23 —44 —1 + 60 +8 v % -25 —43,5 —2,4 + 14 + 200 Navedeni katastrski podatki nam dokazujejo, da se področja naglo zaraščajo z gozdom. V obravnavanem času je 29 % kmetijskih površin prerasel gozd. Na splošno gozd najprej prerašča strme pašnike, katere polagoma nadomeščajo nekdanji travniki, travniki pa nastajajo na nekdanjih njivah. Vendar pa katastrski podatki nc ustrezajo povsem dejanskim razmeram. Velik del zemljišč, ki jih kataster prikazuje kot pašnike, je že prerasel mlaj, travniki pa so spremenjeni v pašnike. Od njiv, ki jih prikazuje kataster za leto 1966, je bilo vključenih v obdelovanje še 71 %. Te ugotovitve pa veljajo samo na splošno, v podrobnosti pa so velike razlike, ki so razvojno in socialno utemeljene, o čemer pa bomo govorili pozneje. » . Razvo.j posestnih razmer \ elikost posesti 0—3 3,1—5 5,1—10 10,1—M ha ha ha ha 20,1—30 ha 30,1—40 ha 40,1—60 ha Skup. samostojna posestva: 1890 5 2 1 3 7 1 19 Število in velikost posestev v nekmečki lasti: 5 4 5 10 1966 12 9 1 3 6 1 2 34 Razvoj posestnih razmer v k. o. Ojstrici je tipičen odraz vedno večje krize agrarnega gospodarstva v gorskih predelih zaradi spreminjanja vrednosti naravnih razmer za agrarno izrabo tal. V drugi polovici preteklega stoletja, ko so po velikih kmetijah posegale posamezne fevdalne družine, hoteč si ustvariti velike arondirane gozdne površine, so Hirschlerji pokupili 10 kmetij, s skupno površino 279 ha ali 43 % celotne površine k. o. V nekmečko posest so prešle predvsem kmetije ob zgornji meji poselitve'(Simon, Martin in Šavkel) ter tiste kmetije, ki so z uvajanjem ornega poljedelstva prihajale v krizo (Bric, Rebernik, Grm, Rapnik). Razvoj propadlih kmetij je šel v smeri pogozdovanja. Veleposestniki so težili za tem, da pašnike, planine in del travnikov pogozde, del obdelovalne zemlje in stanovanjska poslopja pa obdrže za stanovanja delavcev in drugih najemnikov. Z zmago ljudske revolucije in izvedbo agrarne reforme so se temeljito spremenile socialno posestne razmere na kmetijah, ki so bile v nekmečki lasti. Kmetijske površine so v večini primerov postale last agrarnih interesentov. gozdovi z manjšimi vmesnimi enklavami kmetijskih površin pa last socialističnega sektorja (skupno 274ha ali 42 % celotne površine k. o.). Po spremembi lastništva nad temi zemljišči lahko v razvoju izrabe zemljišča ločimo dve fazi. \ prvem desetletju po osvoboditvi, ko je pri izdelavi in spravilu lesa prevladovalo še ročno delo, so nekdanje veleposestniške koče in ostanki kmetij bili močno obljudeni. V njih so stanovali nekdanji gozdni delavci in najemniki, ki so postali lastniki zemljišč. V tej fazi druž-beno-ekonomskega razvoja se je z izvedbo agrarne reforme položaj nekdanjih najemnikov bistveno izboljšal. Kmetijske površine so bile dobro obdelane, marsikje se je celo gozd moral umakniti pašnikom in travnikom. Zadnje desetletje pa so nastale bistvene spremembe. Nagli razvoj industrije na Ravnah na Koroškem z naglo rastočimi potrebami po delovni sili je povzročil močno odseljevanje mladine. Vzporedno s tem se pri gozdnem delu vedno bolj uveljavlja mehanizacija, nova kamionska cesta pa je odvzela zaslužek številnim voznikom. Vse to je povzročilo naglo manjšanje števila gozdnih delavcev, koče in ostanki nekdanjih kmetij so se spraznile in začele propadati (Simon, Martin. Mori-jeva žaga, Očkova žaga itd.), zemljišča pa so prepuščena naravnemu zaraščanju z gozdom. Preostali gozdni delavci so se preselili v Dravograd ali pa v novozgrajene logarnice, kjer imajo ugodnejše pogoje za življenje. Primerjava posestnih razmer leta 1890 in 1966 nam kaže močan porast števila manjših kmetij (200 %), medtem ko je pri kmetijah nad 5 ha le malo sprememb. Razvoj prometnih sredstev in poti. Kot smo že uvodoma omenili, je za celo področje značilna šibka medsebojna povezava in zelo težka dostopnost iz lokalnega središča Dravograda. Ojstrico so povezovale z Dravogradom tri vozne poti, od'teh je ena potekala po Boštjanskem grabnu, ostali dve pa po slemenih, ki se spuščajo z vrha Košenjaka proti Dravogradu. Od teh glavnih poti so imeli kmetje zgrajene svoje prikl jučke. Razvoj tega »prometnega omrežja« je odraz gospodarsko-tehničnega razvoja teh gorskih predelov. Po kateri koli poti se vzpenjamo na Ojstrico, povsod najdemo ob straneh vrsto starih opuščenih poti. Poti so gradili in opuščali v tesni povezavi z razvojem gospodarstva in »gorskih prometnih sredstev«. Do zadnjih desetletij preteklega stoletja, ko je bil les v teh oddaljenih predelih še brez prave vrednosti in je na kmetijah še prevladala avtarkičnost, ko je kmet prodajal samo živino in živinorejske proizvode, kupoval pa le sol, sladkor in nekatere druge najnujnejše potrebščine, je bila Ojstrica povezana z Dravogradom s skromnimi stezami, ki so omogočile pregon živine. Za notranji promet na kmetiji, spravilo kmetijskih pridelkov, dovoz stelje in vožnjo gnoja so prevladovala vozila na dve kolesi, t. im. »gare«, za vožnjo sena in snopov, ter »podel« za prevoz drv in hlodov. Za dovoz stelje in gnoja v smeri strmca so uporabljali »žlofe«. Z naraščanjem vrednosti lesa se je začelo spreminjati tudi prometno omrežje. Kmet je postajal bolj navezan na trg, zato so gradili poti, ki so omogočale spravilo lesa in dovoz prehrane. Poti so bile strine in v slabem stanju, večkrat bol j sled kot pot. V prvih desetletjih tega stolet ja, ko so kmetje gozdove najbolj brezobzirno izkoriščali, so doživela tudi prometna sredstva in poti precejšnje spremembe. Polagoma so začeli opuščati strme in kratke poti ter začeli graditi nekoliko zložnejše in daljše. Namesto gar se je vedno bolj uveljavi lahek voz, podel, za prevoz lesa pa je polagoma dobival zadnji podstavek z malimi kolesi (terc). Naj večje spremembe je prinesla za avtomobilski promet zgrajena cesta, zgrajena leta 1963; spremembe se odražajo v uveljavljanju motornih vozil pri dnevni delovni migraciji (moped, motor in avtomobil), v modernizaciji kmečkih domov, v opuščanju konjereje in v povečanju števila volov ter v boljšem izkoriščanju manj vrednega lesa. Več kot 80 % kmetij na Ojstrici je dostopna s tovornimi in osebnimi avtomobili, pri drugih pa lahko zasledimo še vse faze razvoja gorskega prometnega omrežja in prometnih sredstev. Razvoj kmečkih domov. Zaradi težke dostopnosti in pomanjkanja primernega gradiva so na Ojstrici prevladovale lesene hiše. Hiše zidane iz kamna se pojavljajo samo v bližini pasu paleozojskih apnencev. V osnovi imajo vse hiše enak tloris. V sredini je veža in na vsako stran pa po ena večja soba, ponekod še majhna kamra. Velikost hiše, gospodarskih poslopij in ostalih zgradb pa je odvisna od velikosti posestva. Največje kmetije so imele glavno hišo, hišo za preužitkarje, glavni hlev, hlev za ovce, kaščo in mlin. Poslopja so bila dosledno krita s slamo, pozneje pa s skodljami. Z naraščanjem vrednosti lesa in s tem povezanim pogozdovanjem ter krčenjem kmetijskih površin so kmetje začeli opuščati posebne hleve za ovce in konje ter koče za najemnike in preužitkarje. Marsikje pa so tudi glavno kmečko hišo in gospodarsko poslopje močno zmanjšali in preuredili. Zlasti v zadnjih letih se kmečki dom močno spreminja, posebno pri večjih posestnikili. Uvedba elektrike je odpravila črne kuhinje in omogočila modernizacijo gospodinjstva. Pri gradnji se uveljavlja novo gradivo, slamo in skodlje na strehah izpodriva salonit, les in kamen pa opeka in beton. To velja predvsem za večje kmetije; domovi kočarjev in agrarnih interesentov so zastareli ter slabi in potrebni večjih popravil. Razvoj splošne usmerjenosti izrabe zemljišča. Vse do konca prve svetovne vojne so kmetje na Ojstrici gojili zelo raznovrstne kulture in skušali doma pridelati čim več različnih pridelkov. Razmerje med posameznimi pol jščinami je bilo v preteklosti dokaj ustaljeno, ker jc bilo število ljudi na kmetiji v razmerju z velikostjo posestva. Le pri kočar j ill je bilo manj žitaric in več intenzivnih kultur. Glede na podnebne razmere sta edino sadje in koruza omejeni na nižje, prisojne predele, medtem ko so druge kulture uspevale tudi v višjih predelih. Na osnovi kartiranja izrabe zemljišč v letu 1966, anketiranja in lastnih spoznanj kot domačina s tega področja, sem skušal prikazati razmerie med posameznimi kulturami in splošno usmerjenost izrabe zemljišča v času pred prvo svetovno vojno in danes. Poprečno zavzemajo kulhire tak-le delež obdelanih njiv: pred prvo svetovno vojno Poljske k ni ture ,.. „ '1..,' ...’;.,,. leta 1966 Rž 35 % 55 % pšenica 15 % 5 % ječmen 5 % 0.5 % oves 20 % 14.4 % grah, proso, bar 7 % — krom pir 10 % 15 % mak. riček, lan, oljna repica 5 % 0.1 % bob. korenje, zelje, itd. detelje 3 % 2 % 8 % Spremembe v usmerjenosti izrabe zemljišča so nastajale vzporedno z družbeno ekonomskim razvojem gorskih področij v zadnjih desetletjih. Pri tem pa glede na intenzivnost in kakovost sprememb lahko razlikujemo dvoje obdobij. a) V času med obema vojnama in prvo desetletje po osvoboditvi je preusmerjanje izrabe zemljišča pri večini kmetij dokaj enakomerno in enotno. Vse kmetije manjšajo delež intenzivnih kultur, nekatere kulture, kot so lan, riček, mak in oljna repica, pa sejejo samo vsako drugo ali tretje leto. Po osvoboditvi se je začela nagla industrializacija bližnjih dolinskih središč, ki je pritegnila zelo veliko ljudi tudi iz tega predela. Izredno naglo manjšanje števila kmečkega prebivalstva, administrativne cene ter zaprtost našega gospodarstva povzročijo, da sc kmetije z notranjim prilagajanjem (opuščanjem manj primernih njivskih površin, ozelenjevanjem in ekstenzifikacijo) kljub uporabi stare primitivne tehnike vsaj deloma prilagajajo splošnemu družbeno-eko-noinskemu razvoju. h) V zadnjem desetletju pa je dosežena tista stopnja družbenoekonomskega razvoja, ki povzroča velike kakovostne spremembe v izrabi zemljišča. Naglo manjšanje števila prebivalstva v prejšnjem obdobju je povzročilo, da so postale vse kmetije po številu prebivalstva dokaj izenačene, povsod so navezani samo na delovno silo svoje ožje družine. To dejstvo je povzročilo, da je postala izraba zemljišča odvisna predvsem od velikosti posesti in strukture druži 11 e. Splošen pregled izrabe zemljišča (karta št. 1) nam kaže, da še vedno močno prevladujejo žitarice, ki zavzemajo obseg 75 % obdelanih njiv: med njimi je na prvem mestu rž. Do 18 % njiv je posejanih z intenzivnimi kulturami, med katerimi je največ krompirja. Ostali del pa zavzemajo strukturne kulture z deteljo v ospredju. Navedeni splošni pregled usmerjenosti izrabe zemljišča pa zaradi prikaza poprečnih vrednosti zabriše notranjo diferenciacijo in s tem izvore sodobnih procesov, ki so socialno-ekonomsko pogojeni. Omenjena karta izrabe zemljišča nam podrobno prikazuje vse kulture, ki so jih leta 1966 gojili v k. o. Ojstrici. Ker imajo na Ojstrici vsa posestva zemljišče v celku, nam karta istočasno prikazuje uveljavljanje posameznih kultur po velikostnih skupinah. Prikaz kultur po posestnih skupinah in strukturi družine (primerjaj karti št. 1 in 2) nam omogoča ugotoviti določene zakonitosti. Cim manjše je kmetijsko gospodarstvo in čim večja je družina, tem večja je intenzivnost izrabe zemljišča in polikulturna usmerjenost. Ta zakonitost nam dokazuje, da avtarkič-nost in polikulturna usmerjenost izrabe zemljišča nista odraz samo napredne ali konservativne miselnosti, temveč odraz eksistenčnih nujnosti. Njivske površine pri nobeni kmetiji ne presegajo vezanih zemljišč (to je zemljišč, ki so nujno potrebna za pridelovanje kultur za domače potrebe), zato kmetje ne pridelajo zadosti hrane za domače potrebe. Ta primanjkljaj poljedelskih pridelkov pa je močno odvisen od velikosti posestva in družine. Zaradi tega so manjši kmetje s številnejšo družino prisiljeni obdelovati manj primerna zemljišča, gojiti več intenzivnih kultur in vlagati več dela. da prežive družino. Manjša ŠTEV. 1 IZRABA TAL V DELU K. 0. OJSTRICA L.1966 Srebrvk Juvan Lebart EKSTENZIVNE KULTURE JARA r5 OZIMNA Ri JARA PŠENICA OZIMNA PŠENICA OVES A J Da INTENZIVNE KULTURE - KORUZA RICEK MAK PESA, KORENJE K | KROMPIR STRUKTUROTVORNE KULTURE DETELJA SADOVNJAK Lfi'.V TRAVNIK ZAL06E LESA 150 -200 m na ha 200 - 250 m na ha nad 250 m na Na INSTITUT ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI posest in s tem manjši dohodki od gozdov in živinoreje, ki v večini primerov ne zadoščajo za davek, obleko in druge najnujnejše potrebščine, silijo kmeta, da čim več raznovrstnih pridelkov pridela doma in tako vsaj deloma krije svoje potrebe. Večje kmetije so se naslonile na gozd in živinorejo ter vedno bolj opuščajo poljedelstvo (npr. Mori, Lebart, itd.). Z uvajanjem lahke mehanizacije in z ekstenzifikaci.jo izrabe zemljišča se delovna storilnost večjih kmetov naglo veča, kar še bolj poglablja že itak velike socialne razlike. Razvoj živinoreje. Številni materialni viri »velika gospodarska poslopja in številni hlevi, uničena naravna vegetacija in prevlada 1110-nokulturnih gozdov) nam dokazujejo, da je bila živinoreja v preteklosti zelo pomembna gospodarska panoga. Močno skrčeni gozdovi, zlasTi pa obširni pašniki na Košenjaku so omogočili gojitev veliko ovc in goveje živine, zlasti kmetom ob zgornji meji naselitve. Z naraščanjem vrednosti lesa in s tem povezanim propadom številnih kmetij so se pašniki močno skrčili. Grofje Hirschlerji so ob koncu preteklega stoletja prepovedali pašo v svojih gozdovih, pa tudi posamezni kmetje so polagoma spreminjali svoj odnos do gozda in ga prepuščali naravnemu zaraščanju. Dvajsetletno načrtno gospodarjenje v gozdovih po osvoboditvi je povzročilo strnjeno zrast gozdnih sestojev in s tem dokončno onemogočilo pašo v gozdovih. Vzporedno s krčenjem pašnikov in spreminjanjem funkcije gozdov se je zmanjšalo tudi število živine. Izmed vseh vrst živine se je najbolj zmanjšalo število drobnice in to deloma zaradi že navedenih razlogov, deloma pa zaradi krčenja površin za pridobivanje zimske krme. Ovčjo zimsko krmo, imenovano »drmo«. so kmetje pridobivali na posebnih travnikih, »drmešnikih«. Drmešniki so bili običajno zelo strmi, porasli deloma z grmovjem in deloma s travo. Z manjšanjem števila prebivalstva so drmešnike zaradi težje obdelave in spravila drme najprej prepustili naravnemu pogozdovanju. Živinoreja na Ojstrici je ekstenzivna. Glede na skromno bazo, ki jo dajejo nenegovani travniki in pašniki, rede preveliko število živine (70 GNZ na 100 ha). Poleti se živina preživlja na skromnih pašnikih, pozimi pa jo krmijo z mešanico slame in sena (50:50). Poprečni letni prirast živine je skromen in znaša 150 kg. Usmerjenost pri govedoreji se spreminja z oddaljenostjo od Dravograda. V nižjih predelih prevlada mlečna, v višjih predelih pa mesna smer. Razen teh splošnih značilnosti so opazne precejšnje razlike glede na socialno posestno strukturo. Na večjih kmetijah je delovna živina konj, na sredn jih vol. na manjših pa krava. Po izgradnji ceste pa so opazne bistvene spremembe. Kmetje so ugoto\ili. da je bol j ekonomično, če konje prodajo ter obdelujejo zemljo z voli. prevoz lesa pa prepuste tovornjakom. Zaradi tega se število konj naglo manjša, narašča pa število mesne živine. Druge vrste živine (svinje, perutnina) so malo pomembne in namenjene samo domačim potrebam. Razvoj kmetijske tehnike. Po pripovedovanju domačinov je vse do osemdesetih let preteklega stoletja pri obdelovanju zemlje prevladovalo ralo. Uvedba pluga je izločila iz obdelovanja vrsto njiv, ki zaradi nagiba ali talnih razmer niso bile primerne za plužno obdelavo. Zaradi tega se plug uveljavlja najprej pri večjih kmetijah, ki so lahko SOCIALNO-POSESTNE RAZMERE V DELU K. 0 OJSTRICA L.1966 IMS 6(60°/o)» Žl 40 °/o) G(40°/o)*2 (40°/o)+0(20°/o) c ^ L*y4.l/\XiU, ■1 orabnik U lajnar i 2(10°/oi*0(90°/o) ; 2 (4 0°M + 0J60°/o) r (50°/ci-* Gost (10°«+0(90P/o) vL /Tiare 5(50°/oJ*Z(50 °h) G (4(3 %)♦ 2 (35°/o)-*0( 25°/o) 7) +WO" S. G(40°/o>*Ž (40°/o)+0( 20%! POSESTNE KATEGORIJE H+ 0,5 - 3 ho 5 — 8 ha 10 - 20 ha 20 - 30 ha S nad 40 ha ^ ^ KMEŽKE DRUŽINE Število kr060vih izsekov pomeni Itevilo AKTIVNIH DRUŽINSKIH ČLANOV ZAPOSLEN V KMETIJSTVU ZAPOSLEN V 60ZDARSTVU ZAPOSLEN V INDUSTRIJI V**' 2AP0SLEN V GOSTINSTVU DNINAR POSLOPJA m STANOVANJSKA □< K0CAyZA PREU2ITKARJA □2 hlev m KAŠČA o NEKMEČKE DRU2INE (J4 MLIN □5 Žaga VIRI DOHODKOV \ živinoreja G GOZDARSTVO 0 OSTALO % DELE2 DOHODKOV OD POSAMEZNE PANOGE \j~^ J POSESTNA MEJA INŠTITUT ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI opustile neprimerne njive, medtem ko manjši kmetje in kočarji tega niso mogli, zato se pri marsikaterem malem kmetu ali kočarju obdrži ralo tja do tridesetih let tega stoletja. Z opuščanjem rala je povezan propad vrste koč in kmetij (npr. Rebernik, Savkel, deloma Bric). V času med obema vojnama dokončno prevlada plug, ki ga je posedovala vsaka kmetija. Takrat se naglo uveljavljajo mlatilnice na ročni in na vodni pogon ali pa na pogon z vprežno živino (gepelj). Leta 1939 je imelo na Ojstrici 85 % kmetov (v velikosti nad 5 ha) svoje mlatilnice, drugi kmetje, zlasti pa kočarji so si mlatilnice sposojali ali pa mlatili s cepini. Po osvoboditvi se začne uveljavljati bencinski motor, katerega pa kmalu, leta 1955/56, izpodrine elektromotor. Aprila 1967 so na Ojstrici posamezne posestne skupine posedovale naslednjo kmetijsko mehanizacijo in gospodinjske stroje ter motorna vozila: Velikost posesti v ha 0—3 Skupno štev. posestn. 3,1—! i 5,1—!0 10,1—20 20,1—30 30,l^t0 40,1—60 v posamezni skupini ]2 9 13 6 1 2 Krnelijska mehanizacija: elektr. motor 3 4 12 6 1 2 mlatilnica 3 5 13 6 1 2 motorna žaga za delo v gozdu — 1 3 1 2 motorna kosilnica — 1 3 1 2 elektr. mlin — 1 1 1 elektr. žaga za razrez hlodov — — 1 1 1 Gos pod in jski stroji: • pralni stroj 1 — 1 1 1 hladilnik 4 1 — — 1 1 1 Prometna sredstva: osebni avtomobil 1 motorno kolo 1 11—1 — moped 4 3 — 1 2 1 Statistični pregled mehanizacije po socialno-posestnih sk upinah nam potrjuje ugotovitve o social ni pogojenosti usmerjenosti izrabe zemljišča, o kateri smo govorili v prejšnjem poglavju. Ob zaključku poglavja I lahko ugotovimo, da je razvoj kmetijske tehnike tesno povezan s socialno ekonomskimi razmerami in z raz- vojem vrednotenja naravnih razmer pri posameznih socialno posestnih skupinah. Razvoj drobne samooskrbne domače obrti. Po pripovedovanju domačinov in na osnovi številnih materialnih ostankov vemo, da je imela drobna samooskrbna obrt v preteklosti velik pomen. Glede na namen uporabe ločimo dve vrsti domače obrti: izdelovanje orodja in oblačil. Vse poljedelsko orodje, bodisi iz železa ali lesa, so si kmetje izde-lali sami. Zaradi tega so imele vse večje kmetije posebne kovačnico (ob koncn prve svetovne vojne je bilo na Ojstrici skupno 8 kovačnic) ali pa delavnic za obdelavo lesa. Zelo pomembna domača samooskrbna obrt je bila predelava lanu in volne. Naprave za predelavo lanu. kot so sušilnice za lan ali »frnjače« trlice, grebeni, kolovrati in motovila je imela sleherna kmetija. Tkalne stole je ob koncu preteklega stoletja imela vsaka večja kmetija, pozneje pa je njihovo število naglo nazadovalo, tako da jih je med obema vojnama bilo na Ojstrici samo še pet. Iz lanu in volne so izdelovali tri vrste tkanin. Laneno platno je bilo namenjeno za osebno in posteljno perilo. Iz mešanice lanu in volne so izdelovali »rasevino«, ki je bila namenjena za delovne obleke in odeje. Iz čiste volne so tkali debelo tkanino »loden«, ki so ga uporabljali za nedeljske obleke. Obleke, izdelane iz domačega blaga, so absolutno prevladovale vse do tridesetih let tega stoletja, nakar so jiIv naglo začele izpodrivati industrijske tkanine. Danes le tu in tam še najdemo kmeta oblečenega v rasevino ali loden, medtem ko laneno platno še pogosto uporabljajo za posteljno perilo. Zelo razširjena domača samooskrbna obrt, ki se j« še danes ohranila. je izdelovanje obutve »cokelj«. Coklje, izdelane iz lesa in usnja, so še vedno prevladujoča obutev kmečkega prebivalstva pri delu na kmetiji. Razvoj prebivalstva. k.o. Ojstrici je živelo 1. 1869 2I6, 1. 1880 232. 1. 1900 220. 1. 1921 213. 1. 1931 204. 1. 1933 109 in 1. 1967 137 ljudi. Število je torej pred vojno počasi, po vojni pa silno hitro nazadovalo, vzporedno s spreminjanjem realne vrednosti naravnih razmer, večanjem vrednosti človekovega dela in uvajanjem naprednejše poljedelske in gozdarske tehnrke. II. Današnja socialno-ekonomska podoba. Struktura prebivalstva. Današnja struktura prebivalstva se je izoblikovala pod močnim vplivom posameznih dejavnikov agrarne strukture in družbeno-ekonomskega ter tehničnega razvoja zadnjih desetletij ter nam kaže tele značilnosti: Starostna in poklicna struktura prebivalstva v k.o. Ojstrici (15. (>. 196"): Starostne skupine p | 0—14 14—20 ■o a iet iet J) m ž sk m ž sk m 20—40 let ž sk m 40—60 let ž sk m nad 60 let ž sk Skupno m ž sk Ciste kmečke družine: 20 20 1 5 6 11 7 18 10 8 18 8 8 16 14 13 29 44 43 S7 Gozdarsko kmečke d ružine 5 5 5 8 13 11 2 3 4 7 1 1 2 o 4 12 15 27 Delavsko kmečke družine: 6 6257 — 2 2 5 2 7 2 2 2 3 5 9 14 23 Skupno: 31 31 8 18 26 12 10 22 18 14 32 9 10 19 18 20 38 65 72 137 Kljub sorazmerno močnemu deležu čistega kmečkega prebivalstva (63 %) nam sama sestava dokazuje, da se bo število kmečkega prebivalstva v bližnji prihodnosti naglo zmanjšalo. Pri čistem kmečkem prebivalstvu je 6,9 % ljudi v starostni skupini do 14 let, 59,7 % v starostni skupini od 14—60 let in 33,4 % prebivalstva v starostni skupini nad 60 let. Pomanjkanje naraščaja in velik delež starih ljudi so osnovne značilnosti, ne samo na Ojstrici, temveč v vseh tistih gorskih predelili Pohorskega Podravja, kjer prevlada drobna posest: saj se je le-ta izoblikovala na osnovi meril in vrednot, ki so že davno spremenile svojo vrednost, fak strojansko-ojstriški tip agrarne strukture bo predstavljal največje težave pri smiselnem usmerjanju nadaljnjega razvoja. Gozdarsko-kmečke in delavsko-kmečke družine kažejo precej drugačno sestavo. V starostni skupini do 14 let je 40 %, v starostni skupini od 14—60 let 42 % in v starostni skupini nad 60 let 18 % prebivalstva. Ti podatki nam kažejo, da prevladujejo mlade delavsko-kmečke in gozdarsko-kmečke družine in da se je prestajanje šele začelo. Razlogi za to so v socialnoekonomski diferenciaciji in v tehničnem razvoju. Prva leta po osvoboditvi, ko so zaradi naglega razvoja industrije in s tem povezanih potreb po delovni sili, lahko nekvalificirani delavci dobili zaposlitev in stanovanje, se je z Ojstrice odselilo veliko število ljudi. 1 akrat so se spraznile in opustile koče, žage in tudi nekatere kmetije ob zgornji meji naselitve. Pa tudi večje in srednje kmetije so izgubile precej ljudi (zlasti hlapce in dekle in najemnike) ter vedno bolj postajale navezane na delovno silo svoje ožje družine. V zadnjem desetletju pa je za nekvalificiranega delavca vedno teže dobiti zaposlitev. zlasti tako, kjer bi delovna organizacija nudila tudi stanovanje. Zaradi tega je delovna migracija postala izraziti socialni pojav in se uveljavlja predvsem pri malem in srednjem kmetu ter kočarju. Sinovi večjih kmetov si po zaposlitvi na Ravnah na Koroškem ali v Dravogradu s pomočjo staršev kmalu zgrade svoje hiše in se odselijo od doma. Na tak način je nastala na robu Dravograda vrsta družinskih hiš, ki so si jih zgradili doseljenci iz Ojstrice. To je t. i. »Ojstriško naselje«. Sinovi manjših kmetov in agrarnih interesentov teh možnosti za zgraditev svojega stanovanja trenutno še nimajo, skušajo pa najti kakršno koli rešitev ter se čim prej preseliti v dolino. Danes sega dnevna migracija do najvišjih kmetij. Delavec z višjih predelov Ojstrice (Mežnar, Srebnile) porabi za pot do Dravograda v poletnem času eno uro, v zimskem pa tudi dve uri, v obratni smeri pa dokaj več, saj mora premagati več kot 700 m v išinske razlike. Izgradnja ceste in nabava mopedov je delavcem vsaj v poletnem času znatno olajšala vsakodnevno pot na delo. Kulturno-prosvetne razmere. Kulturno-prosvetne razmere so skrajno nezadovoljive. Prebivalci, stari nad 14 let, imajo tako-le šolsko izobrazbo: 20 % do dva razreda, 14 % od dva do 4 razrede, 50 % od 4 do 8 razredov osnovne šole in 4 % popolno ali nepopolno srednjo šolo (med temi s srednjo šolo sta dva nedomačina — učitelja), 12 % prebi-a pa je popolnoma brez šole. Vzroki za take razmere so pred-v oddaljenosti od šole in v preobremenjevanju otrok z domačim delom. Otroci od 6 letu naprej pasejo, nekoliko starejši pa v dopoldanskem času, odvisno od menjave pouka v šoli, pomagajo pri delu na polju, v hlevu ali pa pri gospodinjstvu. Pa tudi tisti otroci, katerim starši omogočajo redno obiskovanje šole, so močno zapostavljeni v primerjavi z otroki iz doline. Šola je dvorazrednica, poučujejo mlajši učitelji, ki zaradi kombiniranega pouka in pomanjkljive strokovne izobrazbe ne morejo posredovati učencem toliko znanja, da bi po končani »osemletki« lahko nadaljevali šolanje. Ta problem skušajo reševati tako, da naj bi učenci višjih razredov nadaljevali šolanje na popolni osemletki v Dravogradu, kar pa je zaradi oddaljenosti, posebno v slabih vremenskih razmerah in v zimskem času, skoraj nemogoče. Zaradi tega je zamisel o obvezni osemletni šoli v teh gorskih predelih ostala le lepa zamisel, otroci pa so še vedno zapostavljeni in nimajo možnosti nadaljevati šolanje in si pridobiti kvalifikacije; zato se po končani šoli zaposlujejo kot nekvalificirani delavci ali pa kot gospodinjske pomočnice. Posledica te odmaknjenosti in navedenih razmer je, da je večina prebivalstva nepismena ali polpismena, zaverovana v tradicije in misticizem, brez stika s sodobnim kulturnim in političnim življenjem. Usmerjenost gospodarstva kot odraz socialno posestnih razmer in strukture kmečke družine. Že v prejšnjih poglavjih smo ugotovili, da je izraba zemljišča postala odvisna predvsem od velikosti posesti in strukture družine. Večje kmetije so z zmanjšanjem števila ljudi in s prehodom na delovno silo ožje družine postale družinske kmetije, kar je bilo pri manjših kmetijah že dalje časa pravilo. To je omogočilo začetek preusmerjanja izrabe tal in začetek socialne diferenciacije tudi s tega vidika. Večje kmetije manjšajo število poljedelskih kultur in obseg obdelanega sveta in to tem bolj, čim večja je kmetija in čim večji so dohodki od gozdov (primerjaj karto izrabe zemljišča in karto socialno posestnih razmer, karti 1 in 2). Dohodki od gozdov večjim kmetom omogočajo nabavo lahke mehanizacije za pašno-košni sistem (motorne kosilnice), relativno velike površine obdelovalnih zemljišč in malo ljudi pa omogočajo prehod k ekstenzivnejšemu pašno-košnemu sistemu, ki omogoča produktivnejšo izrabo človekove delovne sile. Take tendence spreminjanja izrabe zemljišča se lahko uveljavljajo samo pri večjih kmetijah (Mori, Lebart, Zajsnik), medtem ko mora mali kmet vztrajati pri stari usmeritvi. Manjša velikost posesti (gozdne in kmetijske) mu onemogoča uvesti kakršne koli bistvene spremembe. Doma mora pridelati čim več hrane, ker nima sredstev (niti možnosti za dodatno zaposlitev), da bi jo kupil, zato ostaja pri starem, pri poli-kulturni usmeritvi. Z uvedbo pašno-košnega sistema bi dvignil produktivnost svojega dela, toda za ta sistem bi potreboval več zemlje. Navedena dejstva povzročajo, da mali kmetje obdelujejo dokaj strme njive (Pogač, Škurlej) in sejejo vrsto kultur, medtem ko večji kmet uvaja pašno-košni sistem na zemljiščih, ki bi nudila možnost za strojno orno poljedelstvo. Navedeni proces je večjemu kmetu z uvajanjem mehanizacije v gozdno delo in pašno-košni sistem omogočil naglo rast produktivnosti in s tem rast življenjske ravni, malega kmeta pa pustil na dotedanji stopnji razvoja, kar pomeni relativno nazadovanje in večanje socialne diferenciacije. Nekatere elemente za rešitev navedenih socialno-ekonomskih problemov bo prinesel sam razvoj v neposredni bodočnosti. Velik delež starega kmečkega prebivalstva in odseljevanje mladine bo povzročilo, da bo marsikatera kmetija ostala prazna, kar bo dalo osnovo za preusmeritev gospodarstva tudi na malih kmetijah. Družbena skupnost pa bo morala čim prej pripraviti določene zakonske osnove, ki bodo pravno omogočile, da bo enaka količina vloženega dela imela tudi enak učinek in enako vrednost. III. Možnosti za nadaljnji razvoj v neposredni bodočnosti K. o. Ojstrica spada med tiste predele našega gorskega sveta, kjer je nadaljnji razvoj izrabe zemljišča pogojen po prevladi enega elementa, tj. nagiba zemljišča. Večja ali manjša strmina je tisti osnovni kriterij, ki bo odločal o nadaljnji izrabi zemljišča. Čeprav v Sloveniji nimamo tl osti lastnih izkušenj o rentabilnosti uporabe lahke mehanizacije v strmih predelih in zaradi tega ne moremo postavljati jasnih kriterijev, lahko na osnovi praktičnih in teoretičnih izsledkov v tujini postavimo vsaj zgornjo mejo. S tem mislimo tisto mejo, ki bo razdelila potencialna kmetijska in gozdarska zemljišča. Številni tuji strokovnjaki1 so več ali manj enotni, da se pri nagibu 40—4^ % (diferenca je odvisna od talne osnove, namočenosti in ekspozicije) neha možnost trajne paše, ker živina s svojo težo uniči rušo. Zaradi tega lahko vzamemo to mejo kot absolutno merilo za razdelitev potencialnih kmetijskih in gozdarskih zemljišč. Vmesne meje so relativne, ker so odvisne od trenutnega razvoja agrotehnike in vrednosti kmetijskih pridelkov. V Avstriji in nekaterih drugih alpskih deželah sodijo, da za orno poljedelstvo niso primerna zemljišča, ki imajo nagib nad 20 %. Strojna obdelava takih zemljišč ob sodobni mehanizaciji ekonomsko ni več utemeljena. Razvoj tehnike in vedno večje potrebe po hrani pa bodo verjetno menjale kriterije, zato se oslonimo na merila,»ki bodo veljala za daljše obdobje. Preučevanje nagiba kmetijskih zemljišč v k. o. Ojstrici so pokazala, da je na večini kmetij možna uporaba lahke mehanizacije za pašno-košni sistem, na nekaterih pa tudi mehanizacije za orno poljedelstvo. Obstaja odprto vprašanje, kakšna naj bo velikost posesti, da bo omogočila produktivno izrabo delovnih kapacitet kmečke družine. Ta velikost je funkcija družbeno-ekonomskega in tehničnega razvoja in se bo neprestano spreminjala. Realne možnosti za nadaljnji razvoj gospodarstva na Ojstrici so predvsem v gozdarstvu in živinoreji in le deloma v poljedelstvu. Preusmeritev k intenzivni živinoreji je odvisna od razvoja prebivalstva, socialno-posestne strukture, razvoja tehnike in našega splošnega družbeno-ekonomskega razvoja. 1 Prim. H. Haugwitz. Bergbaubetriebe im österreichischen Alpenraum. DUL XLTI 1944. 8 Geografski vestnik 113 OJSTRICA an example of transformation of a mountainous place clue to the reevaluation of natural and social conditions J. Medved — I. Gams The cadastrian parish of Ojstrica covers that part of the Yugoslav Ca-rinthia which lies north to the river Drava, i. e. the southern slopes of Košenjak. The two chief factors affecting the original settlement were the microclimate and the conditions of soil. On the sites higher up it was only the crops grown on steep and sunny parts with a larger amount of insolation which ripened. For this reason, with the increasing height above sea-level and the increasing shadiness steeper ground was increasingly used for the cultivation of plants. The agricultural utilization of these grounds was relying on a certain agricultural technique: on tilling the soil with hoe. Every introduction of a more advanced agricultural tools (plough, mechanization) entailed the abandoning of some of the former grounds. Hand in hand with this process went the decreasing of the number of the farming population and eventually farming economy started to become dependent on the labour of the narrower family. This faciliated the beginning of the re-orientation of the land use and the beginning of strong social differentiation in the productivity. Larger farming estates where natural conditions favour it are passing on to a mechanized system of growing grass on pastures and meadows, which results in high productivity. Smaller farming estates, on the other hand, owing to shortage of land cannot introduce a more extensive course and so on the account °f bigger amount of work and lower standard of living remain at the primitive technique and the poli-crop system until they become mixed working-farming families or they become ruined. RAZGLEDI O FUNKCIJSKI KLASIFIKACIJI MEST Igor Vrišer Vprašanje opredelitve mest z ozirom na njihove funkcije se v geografski, sociološki in ekonomski literaturi pojavlja odkar so pričeli sistematično proučevati urbana naselja1. S funkcijsko klasifikacijo mest (in naselij naSploli) ponavadi želimo izluščiti bodisi tiste mestne dejavnosti, ki so odločujočega pomena za obstanek aglomeracije, ali tiste, ki dajejo naselju specifičen pomen glede na druga naselja v regiji ali pa so nadpoprečno pomembne za zapleteni sklop odnosov med mestom in podeželjem. O tem zanimivem in tudi pomembnem problemu sodobne urbanizacije obstaja danes že lepo število razprav tako teoretične kakor empirične narave iz najrazličnejših dežel. Vendar se te študije glede na uporabljene metode in kriterije tako razlikujejo med seboj, da večidel ni mogoča smiselna primerjava. To pestrost še povečuje dejstvo, da so številne funkcijske klasifikacije nastale v zvezi s proučevanjem centralnih naselij2 in ekonomske osnove urbanih naselij3; nekaj primerov je tudi, ko so povezali funkcijsko kategorizacijo z nekaterimi drugimi vidiki opredeljevanja mest, npr. z genezo4, položajem5, fiziognomijo itd. Ravno zato se mi zdi primerno napraviti kratek pregled poglavitnih metod in kriterijev o funkcijski klasifikaciji mest in o problemih, ki se v tej zvezi pojavljajo, toliko bolj ker se tudi v naši geografski javnosti množe primeri 7n poskusi tovrstnega opredeljevanja urbanih naselij". Poudariti je treba, da glede funkcijske klasifikacije mest še vedno niso razčiščena nekatera načelna vprašanja. Naj na kratko opozorim na nekatera med njimi. Pri funkcijski opredelitvi skoraj vedno želimo izluščiti predvsem mestne dejavnosti, ki imajo v mestu največji pomen ali so najbolj temeljne. Pri tem zavestno zanemarjamo dejstvo, da ima vsako mesto za svoje normalno funkcioniranje in za oskrbo lastnega prebivalstva in prebivalstva bližnje okolice širok spekter najrazličnejših dejavnosti, ki pa praviloma ne presegajo določenega poprečja (npr. centralne funkcije, to je storitve in javne službe) in jih zato pri opredelitvi sploh ne jemljemo v obzir. Zdijo se nam kar nekam samoumevne. Prav tako ne upoštevamo komunalnih dejavnosti, ki po takšnem pojmovanju tudi nimajo »bazičnega« pomena za mesto. Ravno ta ozkost pri funkcijskih kategorizacijah, takorekoč iskanje določene izjemnosti, ima za posledico, da nas večina metod ne zadovoljuje docela, saj ob tako zastavljeni zasnovi vse preveč pozabljamo, da je za mesta značilen širok in usklajen spekter vseh neagrarnih dejavnosti in ne ozka specializacija. Slednja je prej izraz urbane nerazvitosti ali vsaj enostranske funkcijske usmerjenosti kakor pa normalnega stanja. Zasledimo jo najpogosteje pri malih mestih ali pri »prehodnih« oziroma »mešanih« naseljih in ne pri večjih mestih. Prav v teni vidim enega od poglavitnih razlogov, da še vedno nimamo kriterijev, ki bi nas vsestransko zadovoljili, in da še kar naprej »mrzlično« iščemo nove metode za klasifikacijo urbanih naselij. Zaradi tega so tudi vse dosedanje funks' f i x cijske kategorizacije vse preveč informativne ali celo »poučne«, premalo pa povedo o dejanskih faktorjih mestne eksistence. Naslednji problem funkcijske klasifikacije mest izhaja iz gradiva, ki ga pri opredelitvi uporabljamo. V veliki večini primerov se opiramo na podatke o aktivnosti prebivalstva oziroma na strukturo zaposlenega prebivalstva glede na panoge dejavnosti, kar ima za posledico, da je vsaka klasifikacija že ä priori pod vplivom metodične zasnove ljudskega štetja. To se pravi, da se ravna glede na bolj ali manj številne dejavnostne kategorije, ki pa so razen tega lahko kaj heterogenega ali kompromisnega značaja (npr. skupina obrt je pri nas sestavljena iz proizvodne in storitvene obrti, pri popisu 1. 1953 je bila skupina »državni organi« sestavljena iz uprave, šolstva, zdravstva itd.; na zahodu je običajno skupina industrija sestavljena iz »prave« industrije in iz obrti ter je razdeljena po panogah na elektrogospodarstvo, premogovništvo, kovinsko industrijo itd.). Podatki, s katerimi operiramo, so v veliki meri tudi rezultat zaposlitvene strukture in ne vedno dejanskega pomena ustrezne dejavnosti. Nekatere dejavnosti potrebujejo veliko več zaposlenih (npr. tekstilna industrija) kakor pa druge (npr. promet, veletrgovina), čeprav prinašajo te mestu več dohodka. Takšna nesorazmerja lahko bistveno vplivajo na opredelitev naselja ali nam celo podajo spačeno sliko o mestnih funkcijah. Pomemben problem pri opredeljevanju mestnih funkcij pomeni tudi razlika v podatkih glede na stanujoče in zaposleno prebivalstvo v mestu. Brez dvoma nam struktura dejansko zaposlenih, to je po delovnih mestih, podaja točnejšo podobo kakor analiza stanujočega prebivalstva, vendar nam večina popisov prebivalstva prikazuje le drugo stanje. Raziskovalci mestnih funkcij se pogostoma znajdejo tudi pred dilemo, ali upoštevati vse dejavnosti ali pa primarne dejavnosti (kmetijstvo, gozdarstvo in ribolov) kot neurbane aktivnosti raje izločiti iz analize61'. V marsikateri pokrajini je takšna omejitev na population active fondamentale' precej sporna (npr. v Panoniji), kajti tudi kmetijstvo ima lahko določen posreden eksistenčni pomen za mesto. Sploh nas vsaka temeljitejša funkcijska analiza, ki želi prikazati dejanske eksistenčne osnove mesta slejkoprej privede do situacije, da je treba razlikovati mestotvorne in mestoslužne funkcije8, ali pa na kakšen drugačen način izluščiti dejanske »bazične« mestne funkcije9. Skoraj vsi raziskovalci mestnih funkcij se veliko ubadajo s tem. kako, čimbolj objektivno razmejiti podatke o mestnih dejavnostih oziroma kje potegniti mejo, ko določeni aktivnosti priznamo nadpoprečni pomen. Naloga zares ni preprosta in, kot bomo videli pozneje, v resnici še nimamo zadovoljivih kriterijev. Sodim vendarle, da je to vprašanje v primerjavi s prej obravnavanimi manj pomembno. Je bolj metodične kakor načelne narave. Podobno je z dilemo, ali mestne funkcije čimbolj razčleniti po dejavnostih, ali jih zaradi večje preglednosti vendarle združevati v skupine. Sploh je grupiranje pri funkcijskem opredeljevanju velikega pomena in nič kolikokrat se zgodi, da zaradi mehanične uporabe takšnih ali drugačnih kriterijev ali razmejitvenih vrednosti v resnici povsem nesmiselno razdelimo sicer enotne grupe. Pred takšnimi napakami nas lahko odvrne le grafični prikaz korelacijske-ga razmerja. Vendar vsestransko zadovoljive rešitve tudi tu še ne poznamo. Opisane slabosti glede uporabe strukture aktivnega prebivalstva pri funkcijskih opredelitvah mest so navedle nekatere raziskovalce k iskanju bolj objektivnih metod. Na žalost je pretežna večina teh razprav še na eksperimentalni stopnji. Kot novo osnovo funkcijske kategorizacije mest so uporabili strukturo ustvarjenega narodnega dohodka po dejavnostih10 ali pa število delovnih mest po panogah na mestnem teritoriju11. Da se ti novi prijemi niso v večji meri uveljavili, je glavni razlog v težavah z ustreznim gradivom, ki ga na splošno ni ali pa je podano za večje teritorialne enote. Isto velja za takoimenovano »dinamično metodo funkcijske klasifikacije mest«, ki jo uvajajo nekateri poljski geografi12. Po tej metodi se izdela funkcijska opredelitev mest v določeni regiji za več časovno različnih obdobij. Kategorizacijo se opre v prvi vrsti na »bazične dejavnosti«. Iz medsebojne primerjave je mogoče kaj kmalu izluščiti ne le dinamiko mestnega razvoja, temveč tudi katere dejavnosti so imele in imajo še sedaj ključni pomen za mesto. Metoda daje brez dvoma veliko bolj poglobljeno analizo, kot je to primer pri enkratnem prerezu, razen tega je tudi objektivnost presoje veliko večja, saj različni slučajni vplivi pridejo manj do izraza. Poglavitna težava je tudi v tem primeru za primerjavo uporabno gradivo popisov prebivalstva. Po teh uvodnih razmišljanjih si oglejmo kakšni so dosežki in katere poglavitne metode srečujemo pri funkcijskih klasifikacijah mest po svetu. Razprava, ki je povzročila nemara največ pobud za funkcijsko opredeljevanje mest, je bila Harrisova13 študija o ameriških mestih, saj je bila prvi večji praktični primer tovrstne raziskave, izdelan za obsežno ozemlje. Avtor je v njej na osnovi strukture aktivnega stanujočega prebivalstva in preproste razmejitvene lestvice opredelil 984 mest v ZDA v industrijska, drob-notrgovska. veletrgovska, rudarska, univerzitetna, (letoviška), in funkcijsko različna. Razmejitev je prilagodil ugotovljenim razmeram skorajda docela intuitivno. Harrisovemu zgledu so sledili še nekateri raziskovalci kakor Hart14 za mesta na ameriškem jugu, Wilson15 za avstralska rudarska naselja in Keuning16 za nizozemska mesta. Druga skupina razprav o funkcijski klasifikaciji mest se opira na mate-matično-statistične metode in uporablja srednje vrednosti, standardno deviacijo in ranžirne vrste kot sredstva, ki naj na bolj objektiven način opredele mesta. Začetni korak v tej smeri je napravil Nelson17, ki je pri kategorizaciji ameriških mest uporabil standardno deviacijo. Za vsako dejavnost (po številu devet) je določil srednjo vrednost in standardni odklon ter mesta, v katerih je odstotek aktivnih presegel vsoto srednje vrednosti in vrednosti enega standardnega odklona za dotično aktivnost, smatral za funkcijsko usmerjena. Če je procent zaposlenih presegal vrednost svoje srednje vrednosti in dveh ali celo treh standardnih odklonov, je to bil dokaz o skrajni specializaciji mesta v določeno dejavnost. Isti kriterij, ki pa ima seveda tudi določene metodične slabosti, so uporabili za francoska mesta Carriere in Pinchemel18, za indijska Singh1" in za japonska Watanabe2“. D. Vogelnik je pri klasifikaciji jugoslovanskih mest uporabil ranžirne vrste za posamezne dejavnosti in pri vsaki izločil tiste kraje, ki so imeli delež aktivnega prebivalstva nad vrednostjo zadnjega kvartila oziroma zadnjega decila. Na ta način je dobil naselja, ki so bila orientirana oziroma specializirana v določeno dejavnost. Zelo veliko je razprav, pri katerih so funkcijsko opredelitev izvršili na podlagi preseganja določenega poprečja ali poprečja določene velikostne kategorije mest. Primeri takšnih študij so Pownallova21 analiza novozelandskih mest, Touminenova22 razprava o zaposlitvi na Finskem in Aagesonova za danska mesta23. Nekoliko drugačno podlago imajo razprave, ki uporabljajo kot razmejitveni kriterij nacionalno (državno) poprečje ali celo poprečje urbanih naselij v državi. Dobra primera študij prve vrste sta dve analizi slovaških naselij avtorjev Rašovskega24 in Tvaničke, Zelenske in Mlädeka25. Drugi kriterij sta uporabila Carriere in Pinchemel v že citirani knjigi18. Ista avtorja sta končno uporabila še eno metodo: za posamezne dejavnosti sta izdelala kore-lacijske grafikone, na katerih je bil na abscisi nanesen za vsako mesto delež aktivnih (v promilih) v odnosu do celokupnega števila aktivnega prebivalstva francoskih mest. na ordinati pa za vsako mesto delež aktivnih v dotični dejavnosti od celokupnega števila zaposlenih v tej dejavnosti v vseh francoskih mestih. Iz grafikona in izračunanih koeficientov je bil dobro razviden položaj vsakega naselja oziroma njegov nadpoprečni ali podpoprečni pomen v izbrani dejavnosti. Mnogi raziskovalci se zadovoljujejo z bolj grobo analizo in razlikujejo zgolj tri osnovne skupine dejavnosti: primarne, sekundarne in terciarne (Touminen22. Enequist26, Sandru. Cucu-Poghirc27, Lettricli28). Včasih izpuste primarne dejavnosti, preostale neagrarne pa razdele na tri skupine: industrijo storitve in javne službe (Kokole6c)' Značilno za takšno obravnavanje je, da v nasprotju s prej omenjenimi metodami skuša ovrednotiti mestne funkcije kompleksno in ne ločeno po dejavnostih, kar je seveda pozitivno. Podobne težnje ima že nekoliko obrabljena metoda, po kateri se s krožnimi segmenti za vsako naselje prikažejo strukturni deleži posameznih dejav- nosti5-29. Združiti mestne funkcije v organske skupine (clusters) v primerih, ko imamo več kot tri dejavnosti, je dokaj zamotana zadeva. Raziskovalci uporabljajo v poslednjem času matematične metode in zlasti multifaktorsko analizo. da bi na induktiven način izločili tipične kombinacije oziroma dejavnostne skupine. Brez dvoma je to pot. ki veliko obeta, saj onemogoča subjektivne ocene. Kot primer takšne analize lahko navedemo Smithovo razpravo o avstralskih mestih30 in bolj teoretična razglabljanja Berrya31. Posebno skupino razprav o funkcijski klasifikaciji mest tvorijo, končno, tiste študije, v katerih raziskovalci opredeljujejo mestne funkcije na podlagi strukture bazičnih ali mestotvornih dejavnosti, to je tistih, ki so odločilnega pomena za mestni obstoj in prosperiteto. S takšnim postopkom se zelo približamo drugim raziskavam o mestni eksistenci; sodim, da dobi funkcijska analiza na ta način veliko bolj poglobljeno osnovo in ni zgolj »informativna«, kot je to pogosto primer. Poljski geografi Kostrowicki8 in Kosifiski11.32 so poleg ameriškega raziskovalca Alexandra9 glavni poborniki te smeri. Pri nas je takšno raziskavo izvedel Kokole6c, za francoska mesta pa Carriere in Pinche-mel18. Poglavitni problem v teh raziskavah je, kako razdeliti mestno aktivno prebivalstvo na mestotvorno in mestoslužno, kajti v praksi je takšna delitev izredno zamotana. Še največkrat se uporablja metodični prijem švedskega raziskovalca Alexanderssona33, po katerem se najprej izdela kumulativa (ranžirna vrsta) mest za vsako dejavnost, nato se izloči s spodnjega konca določen odstotek izjemnih primerov (npr. ca. 5 %, to je npr. peto ali osmo mesto na kumulativi). Tako dobljene nove spodnje vrednosti se pojmujejo kot nujno potrebni minimum za vsako mesto in jih zato lahko izenačimo z mestoslužnimi funkcijami; presežek zaposlenih preko te vrednosti naj bi pa bili zaposleni v mestotvornih dejavnostih. Docela pa s tem postopkom vendarle nismo zadovoljni, kajti, če nič drugega, nas moti dejstvo, da delež mestotvornih dejavnosti ni ves čas enak, temveč, da narašča z večanjem mesta. Tega pa ta metoda ne upošteva. V ameriških mestih so npr. ugotovili, da se ta delež spreminja od 4% pri malih mestih (3000—5000 prebivalcev) do 56.7 % v velemestih z nad 1 milijon prebivalci34. Temu problemu bo treba prav gotovo posvetiti še obilo pozornosti, če se želimo dokopati do bolj utemeljenih funkcijskih klasifikacij. Povzetek, ki bi ga na zaključku obravnavanja večine teh študij lahko napravili, bi bil naslednji: raziskave so po eksaktnosti, po metodičnih prijemih in po temeljitejšem poznavanju mestnega bistva brez dvoma precej napredovale in postale bolj poglobljene. Ob tem napredku pa so ostali nekateri drugi vidiki funkcijskih klasifikacij precej zanemarjeni. To ima za posledico, da je pri večini teh raziskav zlasti kompleksnost močno zapostavljena. Kljub veliki statistični eksaktnosti so te razprave pogosto vse preveč enostranske, da ne rečem ozkosrčne, kar prav gotovo ni v skladu niti z načinom geografskega mišljenja in še manj s tako zapletenim in vsestranskim pojavom kot je mesto. V tem pogledu so bile starejše funkcijske klasifikacije, ki so sicer bile slabo metodično utemeljene, po svoje skorajda bolj privlačne (npr. Chaboteve opredelitve mestnih funkcij35). Ne preseneča, da iz podobnih razlogov nekateri nemški geografi sploh odklanjajo funkcijske kategorizacije in. če že, raje opredeljujejo občine36. (V nemškem geografskem krogu so funkcijske klasifikacije mest izredno redke37). S tega vidika so npr. funkcijske klasifikacije sovjetskih geografov38, ki povezujejo mestne funkcije z mestno genezo, položajem in teritorialno obliko, kljub pogosto nejasnim ali celo preveč preprostim metodičnim zasnovam, prav gotovo zelo simpatične. S tem poudarkom po večji kompleksnosti pri obravnavanju mestnih funkcij nikakor ne zavračam potrebe po nadaljnji matematizaciji in širši uporabi statističnih metod v geografiji mest. Nasprotno, tu vidim prihodnost geografije, tu je pot h kvantifikaciji geografskih pojavov in procesov, tu je možnost za večjo eksaktnost vede. Glede funkcijske klasifikacije mest se mi ravno zato zde raziskave ameriških, poljskih in francoskih geografov zelo obetajoče. Želeti bi bilo le, da bi v večji meri kot doslej uporabljali matematično-statistične metode za ovrednotenje zvez med pojavi in na ta način okvantificirali kompleksnost po javov, kar še vedno imamo za eno od bistvenih geografskih nalog. LITERATURA: 1 a)Hettner T., Die wirtschaftlichen Typen der Ansiedlungen, Geogr. Zeitschrift, 8, 1902, p. 92 b) Aurousseau, The Distribution of Population. A Constructive Problem. Geographical Review, 111 1921, p. 563—592. c) Bobek H. lieber einige funktionelle ßtadttypen und ihre Beziehungen zum Lande, Comptes Rendus au Congres International de Geographie, T. 2, Sec. 111. a., p.123—137. d) Dickinson R. K., City, Region and Regionalism, London, 1956. e) Baranskij N. N., Ob ekonomiko-geografičeskom izučenii gorodov, Yoprosi geografii, 2, Moskva, 1946. 2 Berry B. J. L., Pred A., Central Place Studies, A Bibliography of Theory and Applications, Philadelphia, Regional Science Reserarch Institute, Bibliography Series, No. 1, 196*1. 3 Readings in Urban Geography, Red. H. M. Mayer in C. F. Kolin, Section 4: The Economic Base of Cities, Chicago, 1959, p. 85—126. 4 Mine A. A., Horev B. S., Opit ekonomiko-geografičeskoj tipologii sovetskih gorodov, Yoprosi geografii, 45, 1959, p. 72—88. 5 Mihailescu Y., Herbst C., Bacanary I., Territorial Distribution of Towns by Functional Types in Rumania, Reveu roumaine de geologie, geophysique et geographie, Serie de geographic, IX, 1965, 1, p. 93—100. 8 a) Melik A., O poklicni sestavi prebivalstva v mestih Slovenije, Tehnika in gospodarstvo, 1936-37, št. 9—ilO. b) Klemenčič Y., Problemi gospodarsko-geografske klasifikacije slovenskih naselij, Geografski vestnik XXXII, 1960, p. 111—12>. c) Kokole V., Funkcije slovenskih mest, Geografski vestnik, XXXIY, 1962, p. 21—60. d) Vogelnik D.. Urbanizacija kao odraz privrednog razvoja FN'RJ, Beograd, 1961, p. 1—311. 7 Le Guen G.. La struture de la populatio active des agglomerations fran?aises de plus de 20000 habitants, Methodes d'etudes. Resultats, Annales de geographic, 49, I960, p. 355—370. * Kostrowicki J., O funkejah miastotworczyh i typach funkcjonalnych miast, Przeglad Geograficzny, 24, 1952, p. 7—64. 9 Alexander J. W., The Basic-Nonbasic Concept of Urban Economic Functions, Economic Geography, 30, 1934, p. 246—262. 10 Boesler K. A., Zum Problem der quantitativen Erfassung städtischer Funktionen, Proceedings of the IGU Symposium in Urban Geography, Lund, i960, Lund Studies in Geography, ser. B, Human Geography, No. 24, 1962, p. 145—157. 11 Kosinski L.. Zagadnenia struktury funkcjonalnej miast polskich, Przeglad Geograficzny. 30, 1958, p. 58—96. 12 a) Kielczewska-Zaleska M., Changes in the Functions and Structure of Small Towr.s in Poland, Geographia Polonica, 3, 1<>64, p. 79—93. b) Werwicki A., Changes in the Basic Functions of Lower Silesia and her Influence on Urban Development, Geographia Polonica, 3, 1964, p. 125—137. c) Lewinski S.. Changes of Types of Towns, Geographia Polonica, 7, 1965, p. 95—106. 13 Harris Ch. D., A Functional Classification of Cities in the United States, Geographical Review, 33, 1943, glej tudi opombo >. 14 Hart J. F., Functions and Occupational Structures of Cities of the American South, Annals of Association of American Geographers, 45, 1955, p. 269—286. 15 Wilson M. G. A., Some Population Characteristics of Australian Mining Settlements, Tijdschrift voor Econoinische en Socialc Geografie, 53, 1962, p. 125. 16 Kenning H. J., Een Typologie von Nederlandes Steden, Tijdschrift voor Ekonomischc en Sociale Geografie, 41|. 1950, p. 187—206. 17 Nelson H. J., A Service Classification of American Cities, Economic Geography, 31. 1955, p. 189—210. 18 Carricre F., Pinchemel P.. Le fait urbain on France. Paris, 1963. p. 374. 19 Singh K. N., Functions and Functional Classification of Towns in Uttar Pradesh, National Geographical Journal of India. 5, 1959, p. 1^0. 20 Watanabe Y.. An Analysis of the Function of Urban Settlements Based on Statistical Data: A Functional Differentiation Vertical and Lateral. Science Reports of the Tohoku University, Geography, No. 10, 1961. p. 63. 21 Pownall L. L., The Functions of New Zealand Towns, Annals of Association of American Geographers, 43. 1953, p. 332—350. 22 Tuominen O.. Zur Geographic der Erwerbe in Finnland, Fenia, 78, 1955, p. 23 Aagesen A., The Population, Vol. II., Atlas of Denmark, Copenhagen. 1961, p. 89—92. 24 Basovsky O., Prispevok k funkcionalnej klasifikacii miest a prcchodnych sidiel Slo- venska podla stavu r. 1950, Geograficky časopis, XV, 1963, p. 6—29. 25 Ivanička K., Zelenskä A., Mladek I., Functional Types of Country Settlement in Slovakia (tudi v slovaščini), Asipects of the Study of Regional Geographical Structure, Acta geolo-gica et geographica Universitatis Comenianae, Geographica, 6, Bratislava, 1966, p. 51—93. 26 Enequist G.. Tütortcrnas Yrkessemmansättning (oblike urbanih naselij), Svensk geo-grafisk Arbok, 31. 1955, p. 139—156. 27 Sandru I., Cucu V.- Poghirc P., Contribution geographique a la classification des villes de la Republique populaire Roumaine, Annales de geographic, 72, 1963. p. 162—163, 185. 2H Lettrich E., Urbanisation of Hungary in the Light of the Occupational Structure of her Population, Applied Geography in Hungary, Studies in Geography, 2, 1964, p. 164—178. 29 Ginič I., Dinamika i struktura gradiskog stanovništva Jugoslavije, Demografski aspekt urbanizacije, Beograd. 1967, p. 239. 39 Smith R. T., The Functions of Australian Towns, Tijdschrift voor Ekonomische en Sociale Geografie, 56, 1-965, p. 81—92. 31 Berry B. J. L.. Ribbon Development in the Urban Business Pattern, Annals of Association of American Geographers, 49, 1959, p. 145—155. Berry B. J. L., A Note Concerning Methods of Classification, Annals of Association of American Geographers, 48, 1958, p. 300—503. 32 Kosinski L.. Klasyfikacja funkejonalna wiekszych miast polskih wedtug stanu z roku 1950, Przeglad Geograficznv, XXX, 1958 p. 573—585. 33 Alexiaidersson G., The Industrial Structure of American Cities. Stockholm, 1956, p. 156. 34 Ullman E. L., Dacey F. M., The Minimum Requirements Approach to the Urban Economic Base, Proceedings of the IGU Symposium in Urban Geography, Lund, 1960, Lund Studies in Urban Geography, Ser. B., Human Geography, .No. 24, 1962, p. 121—il44. 35 Chabot G., poglavje »mestne funkcije« v knjigi »Les Vflles, Paris, 1948« in v knjigi »Traite de geographic tirbaine, Paris, 1963«, napisani z avtorico J. Beaujeu-Garnier. 36 a) Lehmann H., Die Gemeidetypen. Beiträge zur Sicdlungskundlichen Grundlegung von Stadt- und Dorfplanung. Deutsche Bauakademie, Berlin, 1956, p. 67. b) Fehre H., Die Gemeidetypen nach Erwerbstruktur der Wohnbevölkerung, Raumforschung und Raumplanung, XIX, 1961, p. 138—147. 37 Boesler K., Die städtische Funktionen, Ein Beitrag zur allgemeinen Stadtgeographie auf Grund empirischer Untersuchungen in Thüringen, Berlin, I960, p. 80. 3S a) Davidovič V. G., O tipologii naselenia v grupah gorodov i poselkov SSSR, Voprosi geografii, 37, 1956, p. 27—78. b) Konstantinov O. A., O klasifikacii gorodov v ekonomičeskoj geografii, Voprosi geografii. 41. 1957, p. 65—92. c) H-orev B. S., Isledovanie funkcionalnej strukturi gorodskih poselenij SSSR (v svjazi s zadaičami ih ekonomikogeografičeskoj tipologii), Voprosi geografii, 66, 1965, p. 34—58. Summary: Functional Classification of Towns Igor Vrišer Funcitonal classification is intended to extract all those urban activities which play a decisive role to the continued existence of a town or which impart to a town specific significance with relation to other places in ths region and are significant for the relations between town and country. In the first part of the essay, the author deals with some problems of fundamental character, as they appear in the functional definition of towns and because of which we still do not have a satisfactory and generally applicable method1 5. Among these he counts the difficulties resulting from the methodology of census-taking (e. g., it is the population in general and not the people employed that are taken into account in the ways of determining the activities) and from too small attention paid to the general urban functions (e. g.. to the general functions) and from too great an emphasis laid on exceptional and extraordinarily significant activities. The question of what criteria are to be applied in the delimitation of the significance of individual functions also remains open. In the second part, the author gives an account of the chief methods and discussions: from Harris’ study of American towns13 and of similar works14 16 to recent attempts at classification relying on mathematical-statistical approaches17—20, on certain averages21—23, on simplified groupings of urban functions of urban regions into three basic activities6c.7,2«—si. or. finally, on distinction between basic and non-basic activities6«,8—11,18,32,34. Tn the concltision. the author makes mention of some other viewpoints, notably of German and Soviet geographers1''-4,38. ALI NAJ ŠE NAPREJ UPORABLJAMO POJEM MENDOLSKI DOLOMIT Anton Ramovš V Sloveniji še precej geologov uporablja pojem »mendolski dolomit« za dolomitni razvoj v anizijski stopnji. Tudi na univerzi se deloma še tako poučuje. V naslednjih vrsticah želim pokazati, da je vztrajanje pri tem, kar je veljalo pred tridesetimi leti. nesmiselno, nam dela samo zmedo in prav nič ne prispeva k razvoju geološke znanosti v Sloveniji. Pojem mendolski dolomit ie uvedel v geološko literaturo Richthofen (1859, 82) in zanj podal tole definicijo: 5. Nach oben verliert der Kalk allmäh- lig- seine schwarze Färbung, wird dickbankiger und geht in weissen Kalkstein und porösen krystallinischen Dolomit über. Darin globose Ammoniten. Halobia lommeli und andere entschiedene Versteinerungen der oberen Trias (Mendola — Dolomit).« 2e kar kmalu pa so prišli posamezni geologi do spoznanja, da ime ni dobro izbrano. Giimbel (1873, 17 do 19) in Salomon (1908, 408)) sta se zavzemala, da se ime odpravi iz geološke literature. Tudi Diener (1903. 502) in pozneje Klebelsberg (1933, 70) pa sta med drugim opozorila, da je ime nesrečno izbrano (po Pia 1937, 20). Pia (1925, 216, 1937, 20) je uvidel, da je treba namesto imena mendolski dolomit uvesti za anizijski dolomit nov pojem. V anizijski stopnji Južnih Alp je zelo razprostranjena facija svetlih dolomitov, ki pa niso vselej le v njenem spodnjem delu, marveč različno visoko. Pia navaja med drugim tudi dejstvo, da je prav Mendola ena redkih točk v Južnih Tirolah, kjer ni bilo mogoče ugotoviti mendolskega dolomita. Ker je na ozemlju Sarlkofela in Sarlbranda vsa anizijska stopnja dolomitno razvita, je Pia že leta 1925 predlagal namesto pojma mendolski dolomit ime »Sarldolomit< in ga takole definiral: »Der Saridolomit ist ein vorwiegend weisslicher bis hellgrauer, geschichteter oder ungeschichteter, reiner oder höchstens schwach mergeliger Dolomit anisischen Alters, in dem Diploporen die grösste Rolle spielen, falls Fossilien überhaupt vorhanden sind, der aber oft über grosse Strecken ganz versteinerungsleer ist,« (1937, 20). Kar je Pia imenoval zgornji sarlski dolomit (oberer Sarldolomit) ustreza približno dolomitu. ki so ga dotlej večinoma imenovali mendolski dolomit. Zgornji sarlski dolomit je siv, včasih rumenkast ali rdečkast, redkeje bel in včasih zrnat. Tu in tam se kolje v oglate kose, je pa slabše plastnat kot spodnji sarlski dolomit in njegovi skladi so debelejši. Upravičeni predlog Pie se je hitro uveljavil pri raziskovalcih Južnih Alp, razen pri slovenskih. V četrtem desetletju sedanjega stoletja se je s stratigrafskimi razmerami v Južnotirolskih Dolomitih veliko ukvarjal M u t s c-h 1 e c h n e r. V obsežni razpravi o geologiji St. VigiIških Dolomitov je obravnaval tudi mendolski dolomit kot zgornji oddelek anizijske stopnje (1932, 187). Ločil je normalni razvoj mendolskega dolomita in mendolski dolomit v bituminozni faciji. V naslednjem letu je na ozemlju med St. Cassianom in Buchensteinom izdvojil mendolski dolomit kot zgornjeanizijski stratigrafski člen. V naslovu pa navaja zraven mendolskega dolomita tudi pojem »Sarldolomit«, vendar brez pojasnila (1933. 204, 205 in geološka karta). V istem pomenu je uporabljal Mutschlechner pojem mendolski dolomit (sarlski dolomit) tudi kasneje (1935, 26 in geološka karta). Tudi He is sel in Ladurner (1936, 15) navajata »Mendel — (Sari-) Dolomit« iz Južnotirolskih Dolomitov. V naslednjem navajam nekaj ugotovitev avstrijskih raziskovalcev iz naših krajev. 1 el 1 e r (1896. 92 do 99) piše le o dolomitni faciji školjkastega apnenca in ne navaja mendolskega dolomita. Kot »Muschelkalk« je označil kompleks dimnato sivih do temnih apnencev in dolomitov, ki slede nad werfen-skimi skladi in jih v Karavankah pokriva rudonosni apnenec, v odrastkih Julijskih Alp pa koralni in diploporni apnenec. Teller poudarja, da v Savinjskih Alpah ni mogoče ugotoviti konstantnega zgornjega dolomitnega nivoja na večje prostranstvo, kot je to pri mendolskem dolomitu Južnih Tirolov. K o s s m a t (1905, 17) je ugotovil, da zastopa na ozemlju specialke Ajdovščina—Postojna mogočno skladovnico med werfenskimi in wengenskimi plastmi ekvivalent alpskega muschelkalka«, deloma kot dolomit, deloma kot konglomerat in breča, ki prehajajo drug v drugega. Na ozemlju specialke Škofja Loka—Idrija pa je večina školjkastega apnenca v faciji sivega in belega drobljivega mendolskega dolomita (1910. 29). Kasneje navaja Kossmat (1913, Taf. ITI) le dolomit; očitno se je zavedal, da pojem mendolski dolomit ne ustreza dejanskim razmeram. V svojem obsežnem paleogeografskem delu pa pravi: »Der alpine Muschelkalk ist gewöhnlich in Form dunkler Kalke und feinkörniger Dolomite vorhanden« (1936, 140) in ne navaja mendolskega dolomita. Vetters (1937, 149) navaja, da sestavlja višji del anizijske stopnje mendolski dolomit, ki ga pa ni na Mendoli. Tamkajšnji dolomit je ladinijske starosti. Kljub temu pa Vetters še uporablja ime mendolski dolomit za anizijski dolomit v južnoalpskem razvoju. V slovenski geološki literaturi najdemo v zadnjem času glede mendol-skega dolomita naslednje podatke. Na ljubljanskem prostoru so v vsej anizijski stopnji mendolski dolomiti in le na nekaterih mestih se pojavlja školjkoviti apnenec (Rakovec 1955, 22, 23, 165). Tudi v Toških hribfh in v posavskih gubah prevladujejo mendolski dolomiti (Rakovec 1955, 117). Na ozemlju trojanskega antiklinorija označuje Kuščer (1962 a, 68) dolomit pod spodnjim delom psevdoziljskih skladov kot mendolski dolomit. Iz mendolskega dolomita so tudi vsi dolomitni vrhovi na temenu trojanskega antiklinorija. Prav tako je v okolici Lok mendolski dolomit, ker leži pod psevdoziljskimi plastmi (Kuščer 1962 b, 177, 178). Kuščer tudi kasneje paralelizira dolomit med werfenskimi in psevdoziljskimi skladi z mendolskim dolomitom (1963, 20, 21), nasprotno pa Grad (1962 a, 108, 109) piše v okolici Litije le o anizičnem dolomitu in prav tako na ozemlju med Rudnico in Savo (1962 b, 114). Tudi Iskra (1962, 102) omenja na žirovsko—idrijskem ozemlju samo anizični dolomit. Na južnem obrobju Ljubljanskega barja je anizijska stopnja razvita v obliki mendolskega dolomita (Buser 1965, 38). V istodobni italijanski literaturi pa beremo o mendolskem dolomitu naslednje. Leonardi (1955, 17 do 18) piše med drugim tudi, da dolomit v okolici Mendole ni anizijske starosti, marveč je iz ladinijske stopnje in anizijski dolomit v zahodnih Dolomitih imenuje »dolomia del Serla’, torej tako, kot je bil že leta 1925 predlagal in kasneje leta 1937 ponovil P i a. Dolomit zavzema tam le srednji in zgornji del anizijske stopnje, medtem ko so v vrhnjem aniziju trinodosusni skladi, v spodnjem pa plasti z morsko lilijo D a d o eri n u s gracilis. Tudi v svoji najnovejši obsežni tektonski študiji o Dolomitih piše Leonardi (1965, 94), da je v aniziju »dolomia del Serla« in njegov apnenčev ekvivalent »calcari di Contrin«. Po S e 1 1 i j e v i h podatkih (1963, 57 do 61) imamo v Karnijskih Alpah in zahodnih Julijskih Alpah v aniziju tri facije: 1. konglomeratno facijo (forma-zione di Ugovizza), 2. apnenčevo-laporni razvoj in dolomitno facijo. Dolomitni razvoj ustreza serlskemu dolomitu (dolomia della Serla). Prav tako tudi Zapfe (1964) v razpravi o mezozoiku v Avstriji nikjer ne omenja med ani-zijskimi plastmi mendolskega dolomita. 2e navedeni, čeprav nepopolni podatki zgovorno pričajo, da v Dolomitih, odkoder je prišlo ime mendolski dolomit, nihče več ne uporablja tega pojma, saJ jc jasno, da je napačen in se zato tudi kot nomen conservandum ni mogel uveljaviti. Če so torej na klasičnem ozemlju opustili pojem mendolski dolomit in ga zamenjali z novim imenom serlski dolomit, zakaj naj potem slovenski geologi kot edini na ozemlju Južnih Alp vztrajajo pri napačnem imenu. Ce anizijskemu dolomitu v Sloveniji nočemo dati posebnega imena, bo najbolje, da ga imenujemo kar dolomit anizijske stopnje oziroma anizijski dolomit. J LITERATURA Buser, S., 1965: Geološka zgradba južnega dela Ljubljanskega barja in njegovega obrobja. — Geologija 8, 54—57. Ljubljana. Grad, K.. 1962: Geološke razmere v okolici Litije. — Geologija 7, 107—111, Ljubljana (1962 a). 1962: Geološke razmere med Rudnico in Savo. — Geologija ?, 113—118, Ljubljana. Iskra, M., 1962: Prispevek k stratigrafiji in tektoniki ozemlja Zgornje Idrijce in Nikove. — Geologija 7, 101—.106, Ljubljana. Ross m.a t , F., 1905: Erläuterungen zur Geologischen Karte Haidenschaft und Adelsberg. — Geol. R. A. Wien, % S., Wien. - 1910: Erläuterungen zur Geologischen Karte BischofLack und Idria. — Geol. R. A. Wien, 101 S., Winn. 1915; Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion — Mitt. Geol. Ges. 6. 61—165, Wien. — 1056: Paläogeographie und Tektonik. — Borntaeger. 415 S. Berlin. Kuščer, D., 1962: Psevdoziljski skladi v okolici Zagorja. — Geologija 7 67—69, Ljubljana (1962 a). — 1962: Ilidrogeološki problemi v jami Loke rudnika Zagorje. — Geologija 7, 177—191. Ljubljana. — 1963: Stratigrafiju in tektonika zagorskega terciarja. — Dokt. dis., 167 str. Manuskript se hrani na katedri za geol. in paleontol. univ. v Ljubljani. Po oddaji tega članka tudi že tiskano pod naslovom »Zagorski terciar« v »Geologija« 10 (1967), 5—85. Leonardi, P., 1955: Breve sintesi geologica dellc Dolomiti Occidentali. — LV11I Riun. est. Soc. Geol. Ital., 79 p., 58 tav., Homa. — 1965: Tettonica e tettogenesi delle Dolomiti. — Atti AcacL. Naz. Linzei, Ser. VIII, 7, 85—212, Roma. He issel, W. & Ladurner, J., 1936: Geologie des Gebietes von Villnüss — Groden — Schiern — Rosengarten. — Jb. Geol. ß. A. 86, il—63, Wien. Mutschlech ner, G., 1932: Geologie der Sit. Vigiler Dolomiten. — Jb. Geol B. A. 92, 1'63—273, Wien. — 1933: Geologie dos Gebietes zwischen St. Cassian und Buchenstein. — Jb. Geol. B. A. 83, 199—232, Wien. — 1935: Geologie der Langkofelgruppe. — Jb. Geol. B. A. 85, 2.1—49, Wien. Pia, J., 1925: Die Gliederung der alpinen Mitteltrias auf Grund der Diploporen. — Anzeiger Akad. Wiss. Wien, Mathem. naturwiss. Kl. 62, 214, Wien. — 1937: Stratigraphie der Pragser Dolomiten in Süditirol. — Selbstverlag, Weger, Bressanone, 248 S., Wien. Rakovec, 1., 1955: Geološka zgodovina ljubljanskih tal. — Zgodovina Ljubljane 1, 207 str., geološka karta, Ljubljana. Richthofen, F., 1<859: Die Kalkalpen von Vorarlberg und Nord-Tirol — Jb. Geol. R. A. 10, 72—137, Wien. S e 1 1 i , R., 1963: Schema geologico delle Alpi Carniche e Giulie Occidentali. — Soc. Geol. Ital.. ,1|15 p., Bologna. Teller, F., 1896: Erläuterungen zur Geologischen Karte der östlichen Ausläufer der Karni-schen und Julischen Alpen. — Geol. iR. A. Wien, 262 S., Wien. Vetters, H., 1937: Erläuterungen zur Geologischen Karte von Oesterreich und seinen Nachbargebieten. — Geol. B. A., 351 S., Wien. Zapfe, H., 1964: Das Mesozoikum in Oesterreich. — Mitt. Geol. Ges. Wien 56/2, 361—399, Wien. Zusammenfassung: Sollen wir den Namen Mendeldolomit noch weiterhin gebrauchen? A n t o n Ramovš Der Aufsatz befasst sich mit dem Namen Mendeldolomit, der von italienischen und österreichischen Forschern der Südalpen schon vor längerer Zeit aufgegeben und nach P i a s Vorschlag mit dem Begriff Saridolomit (dolomia del Serla) ersetzt worden ist. bei meisten slowenischen Geologen jedoch noch immer gebraucht wird. Die lithologische Entwicklung der Anis-Stufe stimmt in Slowenien mit jener in Südtirol nicht überein, in Slowenien geht in meisten Gebieten die Dolomit-Entwicklung durch die ganze Anis-Stufe hindurch. Es ist nicht zu bezweifeln, dass Mendeldolomit auch als nomen conservandum nicht berechtigt ist, er ist mit einem anderen Namen zu ersetzen oder nur als Anis-Dolomit zu nennen. KNJIŽEVNOST Novosti iz književnosti o Sloveniji Jakob Medved, Mežiška dolina. Socialnogeografski razvoj zadnjih sto let. Mladinska knjiga, Ljubljana 1967. 186 strani, 27 tabel, 6 fotografij, 25 skic in kart. Medvedova monografija o Mežiški dolini pomeni nov prispevek k proučevanju regionalne družbenogeografske problematike v Sloveniji. Z njo se avtor vključuje v prizadevanja, da se s podrobnimi študijami osvetli druž-benogeografski razvoj določenih regij in njegovi učinki na pokrajino. Avtor je imel predvsem namen preučili, kako se družbenoekonomski dejavniki odražajo v svojstvenih prirodnih in socialnih razmerah Mežiške doline in v kakšno smer gre n jena preobrazba. Podrobno analizira spreminjanje pomena in vrednosti posameznih elementov prirodnega okolja, razvoj socialnoposestne strukture, neagrarnega gospodarstva in prebivalstva. Osrednji problem mu je ob tem odnos med prirodnimi in družbenimi razmerami v različnih razvojnih obdobjih ter njihov vpliv na preoblikovanje pokrajine. Delo je razdeljeno časovno po fazah v družbenogospodarskih procesih in ga sestavljajo tri ključna poglavja: prirodnogeografski pogoji v razvoju pokrajine (str. 11—22), družbene razmere pred industrializacijo (str. 23—37) in razvoj Mežiške doline v času industrializacije (str. 38—119). Prir o dne razmere ovrednoti avtor z vidika potreb, ki mu jih narekuje družbenogeografski del študije. Na njihovi osnovi razdeli pokrajino v strojansko-hotuljski, osrednji karavanški in koprivsko-javorski predel. V poglavju o družbenih razmerah pred industrializacijo obravnava Medved takratno agrarno in neagrarno gospodarstvo. Za prikaz agrarnega gospodarstva se poslužuje župnijskih urbarjev iz let 1764—1778, krstnih knjig ter katastra in zemljiške knjige, ki segata nazaj do leta 1882 oziroma 1863. Izrabo zemlje prikaže na primeru treh. za Mežiško dolino značilnih katastrskih občin. To so k. o. Koprivna, predstavnica ugodnih klimatskih in reliefnih razmer, obenem pa zelo oddaljena od starih rudarskih in fužinarskih središč, k. o. Meža-Takraj. ki leži blizu rudarskega središča. v nižjem, prirodno razmeroma ugodnem svetu, z močnimi vplivi rudarstva in fužinarstva na agrarno strukturo s prevlado srednje in male posesti ter k. o. Strojna, značilno področje gorskih kmetij z manjšo zemljiško posestjo in ugodnimi prirodnimi pogoji, toda v dokaj odročni legi. 2e na stiku z etnografijo so poglavja o tradicionalnem načinu obdelovanja zemlje. o kmečkih domovih in življenju na kmetiji. Nedvomno je bila ta tematika avtorju, domačinu s Košenjaka, zelo blizu. Bralec ob njej doživlja vso arhaičnost avtarkičnega načina življenja. Zanimiv je tudi opis t. i. ornih teras, katerih nastanek je vezan na obdelavo v strmem svetu, pri čemer se zemlja pomika proti spodnjemu robu njive. Rudarstvo in fužinarstvo v dobi pred industrializacijo sta vplivala na agrarno okolico ne le z zaposlitvijo delovne sile, temveč tudi s potrebo po jamskem lesu. Gozdovi so bili v obdobju fužin, oglarstva in prevlade živinoreje močno prizadeti. Preokretnico v odnosu do gozda pomeni dvorni dekret, ki je leta 1783 ukinil rajonizacijo gozdov za potrebe rudarstva'n fužinarstva ter uvedel svobodno trgovino z lesom. Cena lesu je naglo rasla, kar je med drugim povzročilo propadanje fužin, obenem pa pričetek domače predelave lesa. Začne se naglo naravno ali umetno pogozdovanje pašnikov in planin. Gozd je postajal za kmeta vedno važnejši vir dohodkov. Bistvene spremembe v življenje celotne Mežiške doline pa prinese šele industrializacija. Avtorja zanima v poglavju o razvoju regije v času industrializacije, ki je jedro njegovega dela, predvsem ob kakšnih prirodnih in družbenih možnostih se je le-ta začela, kako je z razvojem in spreminjanjem družbenih pogojev med njo rasla ali padala pomembnost posameznih prirodnih dejavnikov ter kako je s tem v zvezi nihalo tudi samo neagrarno gospodarstvo. Obdelan je razvoj industrije in premogovništva, železarne na Prevaljah, premogovnika v Lešah in železarn v Crni, Mežici in na Ravnah. Pomembno poglavje Medvedovega dela je poglavje o razvoju posestnih razmer (str. 49—59). Propad kmetij in prehajanje v roke veleposestnikov in drugih neagrarnih lastnikov je značilnost tega razvoja, ki ga avtor razdeli na pet obdobij: 1. Obdobje od 1848 do 1880 označujeta kmečka lesna obrt in kmečko izvoz-ništvo lesa, oblikuje se rudarska veleposest in fužinarsko-gozdarska veleposest grofov Thurnov. Z razvojem prevaljske železarne in leškega premogovnika so izgubljale kmetije vedno več delovne sile, opuščale živinorejo in poljedelstvo ter iskale dohodek v gozdu. Thurni so spretno izkoriščali krizo in težave kmetov ter kupovali njihove domačije. 2. V obdobju 1881—1900 nazadujeta kmečko žagarstvo in izvozništvo, pojavijo se prvi lesni trgovci in začetki lesne industrije. To je obenem čas največje ekspanzije Thurnov. 3. V obdobju 1901—1918 preneha zaradi konkurence modernih žagarskih obratov dokončno kmečko izvozništvo lesa, kmet postaja vedno bolj odvisen od lesnega trgovca. 4. Za obdobje med obema vojnama je značilno, da se zaradi nevarnosti agrarne reforme sicer preneha širiti veleposest, zato pa segajo po kmetijah drobnokapitalistični elementi. Skupno je v vseh štirih razdobjih prišlo v roke nekmetov 16? kmetij s površino 11.980 ha ali 59.4 % celotne površine Mežiške doline. 5. Obdobje po osvoboditvi označuje temeljita agrarna reforma, saj je prišlo v splošno ljudsko premoženje 14.568 ha ali skoraj polovica celotne površine. Avtor podrobno ugotavlja geografske dejavnike, ki so pospeševali ali zavirali propadanje kmetij. To so v glavnem vpliv družbenogospodarskih odnosov, bližina industrije in rudarstva ter socialnoposestni razvoj. Ti dejavniki so odločilno vplivali na agrarno gospodarstvo in na preoblikovanje agrarne pokrajine, o katerem govori posebno poglavje Medvedovega dela (str. 59—76). Poljedelske površine so se krčile (za 17.5% v obdobju 1890 — 1962), v ospredje pa so prišli gozdovi (katerih obseg se je povečal za 14.5 %). Pašniki in planine so se skrčili za 47.7 %. Dolgotrajni posegi človeka v gozd (potrebe fužinarstva, rudarstva in eementarstva po lesu. novinarjenje, steljar-jenje, paša) so povzročili, da prvotnih prirodnih gozdov skoraj ni več. Na škodo bukve, jelke in gorskega javora se je močno razširila smreka, ker jo je kmet smatral za gospodarsko najvažnejše drevo. Izoblikovala sta se dva načina gozdnega gospodarjenja: enodobni gozdovi z goličenjem na nekdanji veleposestniški zemlji in prebiralni gozdovi na manjši zemljiški posesti. V rokah družbenega sektorja je okoli polovica vseh gozdov. Poprečna gozdna posest zasebnikov meri 14.2 ha, vendar je v rokah 12% gozdnih posestnikov 50 % zasebnih gozdov. Živinoreja je z naraščanjem cen lesa, širjenjem gozdov in propadanjem kmetij pričela nazadovati kot prevladujoča gospodarska panoga. Na področju sedanje občine Ravne se je število goveje živine v razdobju 1900—1960 skrčilo za 52.2 %. Podobno je bilo s prašičerejo, najbolj pa je nazadovala reja ovac. Število ovac se je skrčilo v 60 letih za "6.8%. Velike spremembe je doživljalo tudi poljedelstvo. Uvajanje stroja v nižinskem in dolinskem svetu je povzročilo naglo krčenje obdelovalne zemlje. Vedno večji pomen gozdov in bližina industrijskih oziroma rudarskih centrov, ki so odtegovali delovne moči, pa sta ta proces še pospešila. Kmetje so prav tako pričeli opuščati kulture, ki zahtevajo več dela. Močno se je spreminjala zunanja m notranja podoba kmečkega doma. Razlike med dolinskimi in gorskimi kmetijami so se precej zabrisale. Pokrajino je s spremembo mikroreliefa znatno preobrazilo premogovništvo. Med osnovna poglavja Medvedovega dela sodi poglavje o populacijskih učinkih gospodarskega razvoja (str. 76—104). Avtor obravnava razvoj prebivalstva v razdobju 1869—1961 in ugotavlja, da je v industrijskih in rudarskih središčih poraslo za 217 %, zunaj njih pa nazadovalo za 3,7 %. Depopulacija gorskih področij se je začela s spremembami v gospodarski usmeritvi, v posestnem stanju, z naraščanjem vpliva industrije in rudarstva ter tehničnega napredka, ki je prirodnim pogojem v strmem gorskem svetu dal drugačno vrednost in pomen. V celotnem razdobju 92 let je zabeležila Mežiška dolina le skromno rast prebivalstva (za 85%). Velika kriza ob propadu prevaljske železarne je povzročila močno odseljevanje, precej žrtev pa sta zahtevali tudi obe vojni. Gospodarske krize so omejevale doseljevanje, zato je prebivalstvo le počasi naraščalo. Močno doseljevanje in hitra rast prebivalstva je značilna šele za obdobje po osvoboditvi. Od celotnega prebivalstva je rojenih v Mežiški dolini le 68 %. Po letu 1945 se je odselilo 75 % vseh priseljencev, največ iz občin Slovenj Gradec in Dravograd ter Maribora z okolico. Pri odseljevanju prebivalstva iz Mežiške doline je na prvem mestu Maribor. Podatek, da preživlja v Mežiški dolini kmetijstvo le 12,3 % (leta 1931 36,2%), govori o močni urbanizaciji. Kmetijstvo kaže stalno nazadovanje. Skupno je nazadovalo število aktivnih delavcev v kmetijstvu od leta 1931 do 1953 za 47 %, med leti 1953—1961 pa za 19,3 %. Vzporedno s tem je raslo število vzdrževanega kmečkega prebivalstva, saj se mlajša delovna sila odseljuje in ostanejo na kmetijah starejši, za delo nezmožni ljudje. Tako je v letu 1931 vsak aktiven delavec v kmetijstvu preživljal 0,7, leta 1961 pa 1,59 vzdrževanih prebivalcev. V demogeografskem razvoju loči Medved dve obdobji. V prvem (do leta 1953) je vpliv industrije in rudarstva aktivno posege' v neposredno okolico in od tam pritegoval delovno silo; tod je agrarno prebivalstvo naglo nazadovalo. medtem ko so ostali bolj oddaljeni predeli še naprej močno agrarni. V drugem obdobju vpliv industrializacije naglo prodira v vse predele Mežiške doline. Število aktivnega kmečkega prebivalstva povsod hitro pada. Svoje delo zaključuje avtor s poglavjem o skupnih učinkih razvoja gospodarstva in socialnoekonomskih odnosov ter njihovem vplivu na raz-v°j podobo pokrajine (str. 104—119). Obravnava zunanjo podobo mestnih središč in njihovo gospodarsko problematiko. Za obdelavo socialnogeografske transformacije zunaj njih pa izbere nam že znane tri katastrske občine. Koprivna je značilen primer živinorejsko-poljedelske pokrajine, preoblikovane v gozdarsko področje, Meža-Takraj močno urbaniziranega predela. Strojna pa agrarnega področja, kamor je vpliv sodobnega družbenoekonomskega življenja posegel šele v zadnjih letih. Osnovne ugotovitve Medvedovega dela bi lahko strnili v naslednjem: 1. Socialnogeografski razvoj zadnjih sto let dokazuje, da družbenoekonomski razvoj neprestano spreminja gospodarsko vrednost in pomen posameznim naravnogeografskim dejavnikom. 2. Prilagajanje splošnemu družbenoekonomskemu razvoju je bilo pri posameznih gospodarskih panogah dokaj različno. Neagrarno gospodarstvo je sledilo splošnemu tehničnemu razvoju in vrednotenju človekovega dela in je daleč pred agrarnim gospodarstvom. Posledica tega so velika nasprotja med ekonomsko in kulturno visoko razvitimi dolinskimi središči in zaostalo agrarno okolico. 3. Prilagajanje agrarnega gospodarstva novi vrednosti naravnih razmer se odraža predvsem v pogozdovanju, ozelenjevanju in naglem manjšanju števila prebivalstva. 4. Nadaljnji razvoj agrarnega gospodarstva lahko temelji samo na ponovni valorizaciji naravnih razmer za agrarno izrabo tal in temeljiti spremembi sedanje posestne strukture. Odpraviti je treba socialne razlike, omogočiti produktivno izrabo delovnih kapacitet kmečke družine in s tem tudi višjo življenjsko raven. Knjigo zaključujejo tabele, ki ponazarjajo obravnavano tematiko, a so obenem dragocen dokumentacijski material. Fotografije so smiselno izbrane in kvalitetne, podobno tudi priložene karte izrabe tal. Medvedova knjiga je pomembno delo v vrsti družbenogeografskih študij zadnjih let, nastalih na osnovi prizadevanj Geografskega inštituta ljubljanske univerze proučiti družbenogeografske procese v Sloveniji (in Jugoslaviji) s podrobnimi regionalnimi, sondnimi raziskavami. V veliki meri gre pri tem zasluga prof. Ilešiču in Klemenčiču kot usmerjevalcema teh proučevanj. Delo odlikuje sodobna znanstvena in metodološka koncepcija, zelo premišljeno zbrani in sestavljeni dokumentacijski material, bogati viri in literatura, skrbno zasnovane grafične priloge in okusna oprema. Prav zato pomeni veliko obogatitev slovenske geografske literature. Medved se je v njem predstavil kot temeljit proučevalec agrarnega razvoja Mežiške doline, ki kritično ocenjuje sedanje socialnoekonomske razmere, obenem pa realno nakazuje tendence prihodnjega razvoja ter osebno prizadeto išče nova pota za prihodnost. Izid njegove knjige, ki so ga omogočile gospodarske organizacije in podjetja Mežiške doline s prednaročili, pozdravljajo zato ne le vsi, ki jim je družbena geografija ožje delovno področje, temveč tudi široki krog geografov pedagogov. Ker delo zaradi kompleksnega prostorskega koncepta in obravnave aktualnih gospodarskih in družbenih vprašanj Mežiške doline presega meje ožjega zanimanja geografske stroke, bodo po njem posegli tudi vsi, ki jih zanimata razvoj in preobrazba te pokrajine v prihodnosti. Borut Belec Angelos Baš, Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju v dobi kapitalistične izrabe gozdov. Izdal Slovenski etnografski muzej s podporo Sklada Borisa Kidriča. Založila Založba Obzorja. Maribor 1967. Strani 312, 79 fotografij in 1 topografska karta (1:70.000) v prilogi. Med študijami, ki obravnavajo neagrarne gospodarske panoge na Pohorju v preteklih obdobjih, prav gotovo zaslužijo Baševi »Gozdni in žagarski delavci* našo posebno pozornost. Kajti A. Baš je s sodobnega etnološkega vidika prikazal in razčlenil bogato gradivo, ki ga je bil zbral ali na terenu ali po arhivih, o nastanku in razvoju te naše — nam sicer tako malo poznane — družbene skupine gozdnih in žagarskih delavcev. Avtor nam je s svojo raziskovalno metodo tako plastično predstavil razvoj kulturne pokrajine na južnem Pohorju v zadnjih sto letih, da tudi eeografija ne more molče mimo njegovih dragocenih ugotovitev in spoznanj. V Baševi študiji so zajeta Thur-nova. Windischgratzova in Attemsova gozdna območja na južnih pobočjih Pohorja. In prav na teh področjih so se v zadnji četrtini minulega stoletja izoblikovala posamezna delavska naselja (Bakovec, Lukanje, Močnik. Kurja vas. Bajgot, Blokhaus in Majsterhaus), ki jih je porodila gozdna in žagarska dejavnost. Toda naselja oziroma zaselki gozdnih delavcev »... so vrasli v dano naselitveno izročilo, saj so malone vsi nastali na krajih, ki so bili. čeprav borno, poseljeni vsaj že v prvi polovici 19. stoletja« (str. 54). Na Bakoveu, Thurnovem gozdnem območju, je tudi izpričana stara, srednjeveška naseljenost. kateri so se v 18. stoletju pridružile stavbe steklarjev — predvsem sudetskih Nemcev. S propadom glažute (od 1781 do 1874) so se tudi nekateri steklarji zaposlili v gozdnem gospodarstvu. V 60. in 70. letih preteklega stoletja. ko je bila ob gradnji železnic na Slovenskem izredna konjunktura za prodajo železniških pragov, je samo v oplotniških gozdovih delalo okrog 1.000 sezonskih delavcev; mnogi med njimi so prišli z Gorenjskega in iz zahodne Slovenije pa iz Hrvatske in celo iz Italije. Toda intenzivna izraba gozdnega bogastva, predvsem lesa in njegova predelava sta že v začetnem stadiju razvoja kapitalističnega gospodarstva zahtevala vedno večje število stalnih gozdnih in žagarskih delavcev (poprej so bili večinoma sezonsko zaposleni), in sicer takih, ki so bili že tudi dodobra izurjeni v svojem poklicu. V tem času so se na Thurnovo območje na Pohorje za stalno priselili nekateri drvarji in tesarji iz Mežiške doline (str. 57). Poleg naselitve in naselij, opisa stavb in dela gozdnih delavcev in žagarjev, kar je tudi za geograla neposrednega pomena, pa Baša kot etnologa zanimajo že mezde in prehrana, noša in zdravstvo, skupnosti (delovna skupnost, družina in lokalna skupnost) kakor tudi razmerje do ostalega družbenega okolja. In šele ob podrobnem spoznavanju vsega naštetega moremo celot-nostno dojeti življenje ljudi obravnavane družbene skupnosti. Pa ne samo to: podrobna in genetično podana kompleksna podoba te socialne skupine našili delavcev, njihovega vsakdanjega delavniškega ali prazničnega življenja nam razkriva številna karakteristična svojstva geografskega okolja. In prav v njih moramo zaznati elementarno človekovo sožitje z naravo oziroma z okoljem, njune medsebojne vplive in učinke. Toda nad enolično vsakdanjostjo avtentičnega in od narave neodtujenega življenja gozdnih delavcev je bdela >skrbna roka« veleposestnikov — gospodarjev gozdov, ki pa so v skladu s sodobnimi izsledki v gozdarstvu in s trenutnimi tržnimi pogoji izrabljali bogastvo svojih gozdov. V tem dvojem pač moramo iskati osnovni dejavnik, ki je do temeljev preoblikoval gozdarsko pokrajino na južnem Pohorju. Ob takem in podobnem premotrivanju vsebine, ki je zajeta v Baševi knjigi, se mi nehote zazde kar vsa poglavja študije enakovredna za našo stroko. V njih namreč spoznavamo neštete drobne preoblikovalce naše pokrajine, kateri pa se nam premnogokrat, ko jih motrimo ločeno, zazde nepomembni. Kadar pa jih vrednotimo v njihovem medsebojno vzročno pogojenem delovanju, šele tedaj dobimo pravo predstavo o njihovi vlogi in pomenu. Šele ob tem moremo zaznati pestrost oblik in pojavov v razvoju pokrajine. Zato so nam sila dobrodošle Baševe ugotovitve, spoznanja in prikazi koledarja dela gozdnih delavcev, prometa posekanega lesa in gozdov do žag (sankanje samo-tež, kjer so ponavadi sodelovale tudi žene in starejši otroci, plavljenje po Oplotnici, funkcija bistriške in falske vodne drče, ki sta bili po 10 km in nekaj več dolgi in v katerih je bilo vgrajenih okrog 5.500 m3 lesa) in še naprej do glavnih skladišč ob prometnem ožilju; vpogled dobimo nadalje v vegetacijsko sestavo gozdov, v način sečnje (golosečnja) pa v nastanek frat in njihovo izrabo v poljedelske namene. Povsem zadovoljivo predstavo dobimo tudi o obdelovanju in namenu kmetijskih površin, ki so jih imeli gozdni delavci v brezplačnem najemu, o bajtah in barakah, katere so postavili v oddaljenih gozdovih v času sečnje, pa o glavnih gravitacijskih središčih, kamor so se enkrat na teden ali še redkeje stekali ljudje gozdnih in žagarskih družin. Poglavitno pa je, da ob vsem tem avtor ni zanemaril prikazati še premnogih razlik med stavbnimi objekti, opremo stanovanj, navadami, nošo, prehrano in celotnim načinom življenja in dela, ki so bile tako značilne za različne družbene plasti prebivalstva obravnavanega pohorskega območja (delavci, dninarji, kmetje). Vsekakor smemo skleniti z mislijo, da je Baševa knjiga o gozdnih in žagarskih delavcih na južnem Pohorju pomembna etnološka študija o eni izmed neštetih nekmečkih skupin našega prebivalstva, katerim pa vse doslej etnološka znanost pri nas ni bila najbolj naklonjena. Poleg tega spoznanja pa ugotavljamo, da je pričujoče delo pomembno tudi zaradi svojstvene metodologije raziskovanja in prikaza obravnavanega objekta, s čemer se je slovenska etnološka veda na novo obogatila. In slednjič, tudi geograf ali kdorkoli že drugi, ki se bo poglabljal v podobno ali sorodno problematiko, ne bo mogel mimo Baševega dela, njegovih spoznanj in dognanj. Milan Natek 9 Geografski vestnik 129 Borut Belec, Ljutomersko-ormoške gorice, agrarna geografija. Založba Obzorja Maribor, 1968. 290 strani, 15 kart, 19 kartogramov in 26 fotografij. Kot osnovne probleme obravnave si je avtor izbral vlogo fizičnogeograf-skili in družbenozgodovinskih faktorjev v oblikovanju vinogradniške pokrajine, demogeografski razvoj, spremembe v obsegu zemljiških kategorij, razvoj zemljiško posestnih razmer, proces deagrarizacije in sodobne tendence agrarnega gospodarstva. Razvoj pokrajine in njene strukture je prikazal od začetka 19. stoletja dalje. Za razjasnitev in osvetlitev teh problemov se je avtor vsestransko pripravil. Pri tem ne mislim samo na njegovo izredno delovno vnemo in trud pri zamudnem zbiranju množice statističnih podatkov, proučevanju arhivskega gradiva, kartiranju izrabe zemljišča, anketiranju in obdelavi gradiva, temveč predvsem njegovo vsestransko razgledanost in poznavanje znanstvenih izsledkov sodobne agrarne geografije doma in v svetu. Zbrano gradivo je kritično analiziral ter z izredno doslednostjo skušal ugotoviti stvarne vzroke različnim pojavom ter procesom, tako tistim, ki so našli svoj odraz v zunanjem licu pokrajine, kot tudi tistim, ki se odražajo v na zunaj manj vidnih elementih regionalne strukture, zlasti pa v zavesti ljudi. V celotnem delu, tako pri analizi kot pri sintezi, lahko čutimo vpliv llešičeve »šole«. Ta šola ni v svojem bistvu nič novega, temveč je samo dosledna realizacija idejnega koncepta enotne geografije pri raziskavi geografskega okolja, v tem primeru vinogradniške pokrajine. Dosledno uveljavljanje tega idejnega koncepta je prineslo študiji nove kvalitete. Posamezne elemente in pojave nam same na sebi samo toliko predoči, da jih spoznamo, da lahko razumemo njihovo splošno vrednost in funkcijo v prostoru in času ter njihovo specifično vrednost za posamezne socialne skupine. V prvem poglavju obravnava avtor naravnogeografske razmere ter jih ovrednoti z vidika agrarne izrabe tal, zlasti vinogradništva. Težišče raziskave je na prikazu vloge družbenogeografskih faktorjev v oblikovanju kulturne pokrajine. Pri tem podrobno nakazuje, kako se je s splošnim družbenoekonomskim razvojem spreminjalo vrednotenje naravnih razmer za vinogradništvo in kako se je to odražalo v krčenju in širjenju vinogradov. Posebno pozornost posveča avtor razvoju socialnoposestnih razmer, prehajanju zemlje v roke tujih lastnikov in razvoju viničarstva, ki je ravno v teh predelih razvilo svoje klasične oblike. Obširno obravnava sedanje zemljiškoposestne razmere, razdrobljenost in poprečno velikost parcel, zemljiške kategorije ter razmerje med domačo, nedomačo in družbeno posestjo. V poglavju o deagra-rizaciji ugotavlja, da se je proces razslojevanja v teh specifičnih socialnoekonomskih razmerah začel relativno zelo pozno, da pa v zadnjih letih naglo napreduje. Zadnja, dokaj obširna poglavja so posvečena kmetijstvu Ljutomer-sko-ormoških goric. Zlasti podrobno obravnava agrarnogeografski razvoj v treh, po naravnem potencialu in po socialno ekonomskih razmerah zelo različnih katastrskih občinah, kot predstavnicah treh značilnih strukturnih tipov pokrajine. Prva med njimi, Nunska g rab a, je predstavnica izrazite vinorodne pokrajine z nekdaj prevladujočo tujo dominikalno posestjo. Le-ta je bila po vojni podružbljena ter je danes osnova za nastanek novih socialnih odnosov, obenem pa v agrotehničnem pogledu pogoj za razvoj najmodernejše mehanizirane obdelave v terasah. Takšne razmere so značilne za celotne Jeruzalemske gorice, še posebno pa za Vzhodne Ljutomerske gorice. Katastrska občina llunec in Z v a b je značilna predstavnica kajžarske vinorodne posesti, katere zemljišča so polagoma prehajala v roke tujcev ali pa kmetov iz doline. Pravo nasprotje tega je katastrska občina Bučk ovci, kot predstavnica predelov, kjer je bila zemlja ves čas v rokah trdnih, sred-njevelikih kmetij. Na teh treh različnih strukturnih tipih pokrajine je avtor prikazal različne smeri transformacije in različno socialnoekonomsko problematiko vinogradniške pokrajine. Knjiga ni pomembna samo zato, ker je slovensko javnost seznanila z malo znanimi socialnogeografskimi problemi tega prostora, temveč pomeni po svojem metodološkem konceptu in danih spoznanjih soliden prispevek k razvoju geografske znanosti. Poseben pomen in vrednost pa bo lahko imela z.i smiselno usmerjanje nadaljnjega razvoja in za reševanje težkih socialnoekonomskih problemov tega področja, če bodo družbenopolitične skupnosti, katerim je zaupana skrb za ta razvoj, znale pravilno izkoristiti njene dragocene ugotovitve. Jakob Medved Peter Habič, Kraški svet med Idrijco in Vipavo. Prispevek k poznavanju kraškega reliefa. Razred za prirodoslovne in medicinske vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Inštitut za geografijo, Dela, 11. Ljubljana 1968. 243 strani, 95 ilustracij. To je geomorfološka monografija visokega krasa med Postojno in Sočo, pokrajine, ki daje dobre osnove za študij kraških oblik, saj je petrografsko pestra, leži v raznih višinah in je, kakor meni geološka literatura, doživljala še v mladi geološki zgodovini tektonske premike. Slabo polovico knjige zavzema površinski opis. Pri tem so visoke kraške planote, ki smo jih doslej navadno zajeli z imeni Nanos, Hruščica, Trnovski gozd in Banjščice, bolj razčlenjene. Opis je podan v okviru naslednjih enot: Nanos, Zagora. Hruščica, Javornik in Križna gora, Crnovrška planota. Trnovski gozd, Voglarska planota z Lokovcem in Banjščicami, Cepovanski dol z Grgarjem, Vojskarska planota in Idrijski kras. Avtor zagovarja tako delitev s svojskimi potezami posameznih enot. Težišče opisa je v prikazu kraške razčlenjenosti in nivojev. Kot nekatere druge novejše geomorfološke študije tudi Habičeva knjiga zavrača starejše trditve geologov, da je relief v glavnem izdelala tektonika. Po Habiču je reliefu vtisnila glavni pečat selektivna erozija. Pri tem se opira na nivoje, od katerih se številni javljajo v istih višinah po vsem obravnavanem ozemlju. Pri tem pa naj s str. 79 prepišem Habičevo naziranje. po katerem »še ni mogoče podati zadovoljive razlage za nastanek in razvoj številnih stopenj in nivojev, ki smo jih trdno lahko ugotovili v Trnovskem gozdu in na drugih visokih kraških planotah med Idrijco in Vipavo. Presenetljivo se te stopnje ujemajo z nivoji v sosednjem predalpskem svetu«. Bralcu je laže slediti podrobnemu opisu kraških oblik, ki jih je na teh planotah znatno več kot smo mislili, ker so priložene ali med tekstom natisnjene dokaj kompleksne geomorfološke karte malega merila in karta polede-nitve. ne manjka pa tudi profilov in skic ter fotografij. Skoda, da karte niso mogle biti natisnjene v barvah. Če bi slabo prvo polovico knjige lahko označili, da je kompleksno geomorfološka (ponekod tudi morfografska), potem pripada drugemu delu knjige oznaka, da je analitičen. Obsega skupek pregledov o aktualnih vprašanjih kraške geomorfologije. Najprej je pri vsakem pregledana tuja in domača literatura o problemu, nato pa zavzame avtor do njega svoje stališče glede na gradivo, ki ga je našel na obravnavanem ozemlju. Pri tem se ne drži samo okvirja, ki ga nakazuje naslov; obravnava tudi sosednje Hotenjsko podolje, kjer je dalo proučevanje prodov in peskov zelo zanimive rezultate. Postojnska vrata, deloma še Logaško polje in širšo okolico. Prvo poglavje drugega dela nosi naslov »Značaj in pomen starejših alohtonih sedimentov«. Teh je Habič našel obilo tudi na visokih planotah. Naj kot zanimivost omenim Habičevo mišljenje, da se po njih ne da določiti, katera reka je svoj čas tekla čez Čepovansko dolino. (Ne vem. zakaj knjiga često piše Cepovanski suhi dol z veliko začetnico, ko to vendar ni domače lastno ime. Takšno je le Čepovanska dolina, medtem ko je prvo oznaka geomorfologov). Drugo poglavje je naslovljeno »Oblikovanje kraškega reliefa v pleistocenu«. Habičeva knjiga razlikuje kraške oblike glede na klimo, v kateri so nastale, dosledneje kot katera koli doslej. V kopastem, precej uravnanem reliefu, zlasti na zahodni strani Nanosa in Trnovskega gozda, vidi avtor ostanke trop- skega krasa, ker je v pliocenu pač vladala taka klima in ker naj bi bil ta kras še danes podoben krasu v Indoneziji in drugod v tropih. Višje osrednje vzpetine na planotah so hladne pleistocenske dobe bolj preoblikovale in jim vtisnile visokogorske, ltivalne k raške oblike. V tem poglavju so tudi številne ugotovitve o razprostranjenosti würmske poledenitve in tedanjih snežiščih. Zadnje »analitično poglavje« zadeva recentno preoblikovanje krasa. Po razgledu po literaturi so tudi tu navedene meritve o trdotah voda na obravnavanem ozemlju. Za porečje Idrijce so navedeni izračuni še o letni korozijski intenziteti. Le-ta je v predelu, kjer dosežejo padavine 5 m na leto. zares izredna. Po Habičevem računu znaša za Idrijco nad Idrijo 157 m3/km2/letno, kar bi bila najvišja vrednost, ki jo je mogoče najti v literaturi. Toda tu je treba vendarle pristaviti, da razvodnice na visoki planoti niso podrobneje znane in da je zato račun le približen. Na koncu so zaključki in pregled razvoja obravnavanega kraškega reliefa, ki je z robnimi ravniki ohranil spomin na čas, ko so do njih segali neprepustni sedimenti, tako da se je razvijala robna korozija. Potem pa je pričela selektivna erozija poglabljati Vipavsko dolino in Pivško kotlino ter na severni strani dolino Idrijce. Habičeva študija pomeni pomemben doprinos k poznavanju našega krasa. Pozna se, da se je njen avtor enako dobro seznanil z reliefom kot tudi s problematiko v sodobni literaturi. Poročilo o knjigi ne more iti mimo navedbe, da je navajanje virov res temeljito, s čemer se ne morejo postavljati vse geografske publikacije. Preudarno se mi zdi, da je avtor pustil marsikatero vprašanje odprto in da je zastavil marsikatero tudi na novo. Marsikje je videti spoznanje, da je mogoče ob sedanjem stanju razvoja geomorfologije marsikaj tolmačiti tako ali drugače, ker nam ta veda ne daje v roke nesporne raziskovalne metode. Tako je marsikdaj težko določiti delež tektonike, flu-vialnega erozijskega in korozijsko-kraškega ter petrografskega vpliva pri nastanku večjih reliefnih kraških oblik. Tu smo v geomorfologiji še daleč od znanstvene eksaktnosti. Čeprav je močno v ospredju klimatska geomorfologija, v knjigi ni zanemarjen vpliv litološke sestave na nastanek kraških oblik, pri čemer so posebno izdvojene oblike na stiku dolomita in apnenca. Morda bi kazalo vpeljati nov izraz kontaktna geomorfogeneza, ki zajema poleg robne korozije še vrsto drugih procesov. Vidno izstopa pomen krušljivosti kamenine, tudi krušljivosti apnencev za razvoj kraških oblik. Menim, da bi se dalo poglavitne litološke razlike, ki so vplivale na diferenciacijo reliefnih oblik, tudi mersko določiti in z njimi prirediti geološko karto za geomorfološke namene. S tem bi razpravljanje, ki sloni na opisu, dobilo precej na tehtnosti. Ne vem, zakaj se je avtor knjige odločil, da naj bo podajan je snovi razdeljeno na kompleksni površinski opis in na analitični del. Ce je že ostal pri tej delitvi, bi bilo boljše, da vrstni red zamenja. Še boljše pa bi bilo, če bi oba dela združil in vso zbrano snov prikazal pri analizi kraških oblik. S tem bi knjiga bolj opravičila naslov, ki ga ima. Z drugim delom bi s tem zares izgubila pretenzije, da bi bila nekak kompendij kraške geomorfologije. Tak kompendij je sicer po svojem potreben in je tudi razumljiv ob dejstvu, da je knjiga nastala kot plod disertacije. Toda bralec ga ne bo iskal pod naslovom, ki obeta samo terensko študijo. Ivan Gams Geografski zbornik X. Inštitut za geografijo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Uredil pok. prof. dr. Anton Melik. Ljubljana 1967. 329 strani, 16 kart v prilogi. Najnovejši zvezek Geografskega zbornika, ki smo ga dobili v prodajo in v zamenjavo šele na začetku leta 1968, obsega pet razprav, eno geološko, dve geomorfološki, eno regionalno in eno prometno-geografsko. Najobsežnejša je študija Marjana Žagarja »Kozjansko«, s podnaslovom »Gospodarsko-geografska problematika«, ki nakazuje težišče razpravi j a- iija. Razpravo odlikuje zelo bogata statistična in kartna dokumentacija in to pretežno za petdeseta leta tega stoletja, ko večji centri v gospodarsko naprednejši okolici še niso intenzivneje pritegnili Kozjanskega in ga še ni zajela intenzivnejša deagrarizaeija. Čeprav je podajanje gospodarske geografije navidezno razdrobljeno na poedine kmetijske panoge, nam Žagar le posreduje plastično podobo tega gospodarsko zaostalega predela. Na več mestih je omenjen prehod iz predalpske v peripanonsko pokrajino. Ta prehod nakazil je že kratek uvodni pregled reliefa in klime. Zal je bilo mogoče klimo statistično dokumentirati s podatki le redkih postaj. Sedanjo podobo marsikje dobro dopolnjujejo zapiski o gospodarskem življenju iz polpretekle dobe. Obilica drobnega statističnega gradiva daje razpravi sicer tehtnost, vsebuje pa obenem nevarnost, da bo znaten del razpravljanja videti kmalu zastarel in predmet historične geografije. Kot mnogi drugi geografi je bil spričo skopo odmerjenega prostora za objave verjetno tudi Žagar v dilemi, ali iz disertacije opustiti več statističnega gradiva ali pa več terenskih opažanj o pojavih, ki jih ni mogoče številčno dokumentirati, a so morebiti značilni za ta del Slovenije. Zdi se, da je pisec dal prednost statistiki, s čimer je vzbudil vprašanje, kaj ima trajnejšo vrednost za regionalno geografijo. Žagarjeva študija, ki je v marsičem pionirska, je dopolnila serijo regio-nalno-geografskih opisov robnih, zaostalih pokrajin Slovenije. Tekoče vode s Kozjanskega se zdaj radialno raztekajo na vse strani. Izdelale so v hribovitem obodu epigenetske doline, skozi katere se vijejo ceste. Po njih odhaja v najnovejši dobi vedno več delovne sile s Kozjanskega v gospodarsko bolj razvite kraje na severu, jugu in vzhodu. To še bolj rahla homogenost Kozjanskega, ki nikoli ni bila čvrsta, in vzbuja vprašanje, ali še kaže ohraniti Kozjansko kot regionalni pojem. Ime. ki je nastalo iz kratke upravno-politične ureditve med zadnjo svetovno vojno, je bilo rešitev iz zadrege, ki pa ne more biti trajna. Že Draga Mezeta razprava o geomorfologiji Voglajnske pokrajine in Zgornjega Sotelskega (GZ Vlil. 1965) nam je potrdila mišljenje, da se more geograf dokopati do novejše geološke karte nekaterih predelov le, -če povabi geologa, da napiše geološki pregled. Menda se je tudi zaradi tega razloga pojavil pred Žagarjevo razpravo 18 strani dolg geološki opis Kozjanskega izpod peresa regionalnega geologa Karla Grada; priložena mu je tudi najnovejša geološka karta. Razpravo Darka Radinje »Vremska dolina in Divaški Kras« (podnaslov »Problematika kraške morfogeneze«) vzamemo v roke s posebnim zanimanjem, ker obravnava del klasičnega Krasa in to na stiku z dolino Reke, ki je ključ za razreševanje ključnih problemov Krasa. Po mnenju večine geomorfologov iz Trsta, ki ga je povzel tudi pokojni prof. A. Melik, je namreč Notranjska Reka v terciarju površinsko tekla preko Krasa. Zato so faze zakrasevanja toka, med katerimi sta nastali Vremska dolina in Divaški Kras. toliko bolj zanimive in izsledki pomembni za genezo vsega Krasa. Radinja je svoje postavke zasnoval na analizi geološke karte, diferenciaciji teras, najdbi silikatnega proda, njegovi morfometriji in petrografski sestavi, meritvah trdote tekočih voda in njihove kalnosti; gradivo je bogato ilustriral, zlasti s fotografijami. Ni pa se omejil samo na morfogenezo doline, temveč se je lotil tudi razpravljanja o splošnih problemih kraške geomor-fologije, kot je na primer odnos med korozijo, erozijo in denudacijo. Za porečje Notranjske Reke je zapisal mnenje, da so si ti procesi v sedanjosti v razmerju 3:1:1. Intenzivnost teh procesov je bilo mogoče le približno določiti, saj sloni le na 33 meritvah vodnih trdot in 10 meritvah suspenzije. Vendar daje razpravljanju večjo tehtnost kot bi jo dalo samo razmišljanje. Naj mi bo dovoljeno, da ob oceni Radinjeve Vremske doline napišem predlog, da bi skušali čim prej prirediti kolokvij o geologiji in geomorfologiji Krasa (kot regije). Nanj bi povabili predvsem slovenske in italijansko-tržaške geomorfologe in geologe, da bi poročali o svojih izsledkih, morebiti uskladili del terminologije in vzpostavili tako sodelovanje kot ga imamo z drugimi znanstvenimi središči v Evropi. Kolokvij bi bil v duhu želje po navezavi tesnejših kulturnih stikov med nami in Trstom. Potrebo zanj vidim predvsem v dejstvu, da raste zadnja desetletja geomorfološko in deloma geološko znanje o Krasu v dveh precej ločenih krogih, v našem in v tržaškem. Dejansko pa ne more biti ne tržaške 111 ne naše znanosti, ker obstaja le mednarodna znanost ali pa je ni. lJri tem grešijo naši sosedje v Trstu, ki naše novejše geomorfolo-ške literature često ne upoštevajo in ne navajajo. Očitke pa lahko doživimo tucli mi. Kadinjeva razprava o V remski dolini sicer navaja nekaj tržaške literature, vendar v glavnem v uvodnem pregledu slovstva. iNadaljnja razprava vzbuja vtis, da so vse trditve zasnovane na lastnih ugotovitvah. Zato bi le pričakovali ob koncu navedbo, da se osnovni zaključki razprave, na primer o iluviatilni fazi pred zakrasevanjem Krasa, ujemajo z dognanji, ki so jih že prej objavili predvsem tržaški geomorfologi A. Marussi, C. D Ambrosi in VV. ivlaucci (glede silikatnega proda, tako imenovanega »saldame«, piše C. D Ambrosi skupno z F. Legnani v študiji Sul problema dell sabbie silicee del Carso di Trieste, Boll. Soc. Adr. Sc. Lil, 1965). Radinjevo razpravo lahko do neke mere branimo pred očitkom neupoštevanja tujih izsledkov z izgovorom, da obravnava predvsem Vremsko dolino in v manjši meri Kras kot celoto. kras kot geomorfološki termin obravnava še ena razprava in sicer Milana Šifrerja »Kvartarni razvoj doline Rašice in Dobrega polj a«. Doslej smo vedeli le za eno prodno teraso v Dobrem polju. Šifrer je ugotovil sledove treh zasipov. Najvišja terasa s prodom sega do 25—35 m nad dnom polja. Po Šifrerju so terase nastale v treh glacialnih pleistocenskih dobah. Morebiti je prispeval k prodni akumulaciji tudi potok, ki teče zdaj ob robu polja skozi Podpeško jamo. Odkar so na njem napravili jez za vodovod, se je pred njim nabralo že precej proda, ki ga je v preteklosti odplavljal potok morebiti tudi skozi kratek dostopni rov na polje. Šifrerjeva dognanja dajejo morfologom upanje, da bodo našli še več sledov starejših akumulacij tudi v drugih kraških poljih, v katera pritekajo potoki z nekraškega gorovja in v njih ponikajo. Marjana Žagarja razprava »t uristična vloga cestnega prometa v S 1 o v e n i j i« je sicer kratka, ima samo 20 strani, vendar vzbuja zanimanje, ker je opremljena s številnimi kartami (sedem jih je v prilogi) in ker je pionirska v slovenski prometno geografski literaturi. Veliki večini geografov, ki niso razpolagali z internimi publikacijami Skupnosti cestnih podjetij SRS. je Žagarjeva razprava odprla povsem novo problematiko s področja cestnega prometa Slovenije. Razprava je zlasti zadnji čas aktualna, saj mnogo govorimo o obnovi starih in gradnjah novih hitrih cest. Uporabnost za prakso ji daje zlasti statistična dokumentacija. Morda bo kdo od praktikov pogrešal podrobnejših navedb, kako so dobljeni podatki o frekvenci in obremenitvi cest. Na prvi strani sicer najdemo pod črto navedbo, da je gradivo zbrala skupina šestih študentov. Toda kar težko je verjeti, da bi sama zmogla zbrati podatke o številu motornih vozil 6. decembra 1965 in 21. julija 1963 za nekaj ducatov cest, ki jih prikazujeta karti. Če bi bile na kartah vnešene lokacije, kjer so študentje zbirali podatke o vozilih, bi laže ločili ugotovitve od interpolacije. Vkljub vsem izrečenim kritičnim navedbam menim, da predstavlja deseti zvezek CZ bogat prispevek k rasti geografije in k poznavanju Slovenije, in to v nemali meri po zaslugi obilne dokumentacije. I. Gams Igor Vrišer, Sistemi agrarnega izkoriščanja tal v Sloveniji. Ekonomska revija, Ljubljana, 1967, št. 2, str. 190—211. Ne da bi sodil spričo splošne dostopnosti publikacije, v kateri je ta Vri-šerjeva razprava izšla, za potrebno, da tu reproduciram njeno vsebino, naj na njo samo opozorim s pripombo, da pomeni na žalost enega preredkih prispevkov. v katerih slovenski geografi, poleg temeljitih podrobnejših krajevnih študij, skušamo obdelati posamezne probleme za vso Slovenijo. Zato pa smo v zadregi, kadar mi ali kdo drugi take preglede, čeprav morda včasih še bolj iniciativne, kakor v podrobnostih dognane, potrebujemo za nadaljnje, tudi podrobno delo. Razprava in njej priložena karta t. i. »sistemov agrarnega izkoriščanja tak, določenih na površinskem razmerju med posameznimi kulturami (krmni sistem z dvema podtipoma, žitni sistem z dvema podtipoma, okopavinski sistem z dvema podtipoma, žitno-okopavinsko-krmni sistem, ter posebni sistemi, kot so sadjarski, vinogradniški ali hmeljarski tip) bosta v praksi umestnost te pripombe nedvomno potrdila. Pa še ena pripomba se mi zdi na mestu. Razprava je napisana sicer v lahko razumljivem, zato pa vendar kratkem, zgoščenem in prav nič gostobesednem stilu, brez nepotrebno zapleteno formuliranih opredelitev, brez nepotrebnih ponavljanj splošno znanih ali že na več mestih razjasnjenih opredelitev. Pove na 21 straneh precej več, kakor marsikateri naš geografski prispevek, ki je mnogo obsežnejši. Verjetno je tudi to važno poudariti danes, ko komaj v najskromnejšem obsegu vzdržujemo naš strokovni geografski tisk in se zlasti naši najmlajši sodelavci komaj prikopljejo do kratke objave rezultatov svojega dela, medtem ko bi se marsikateri v stotine strani razvlečeni tekst dal brez večje škode močno skrajšati. S. I. Milan Natek, Vodno omrežje v Spodnji Savinjski dolini in njega uporaba za mlinarstvo in žagarstvo. (Prispevek k hidrogeografiji). Celjski zbornik 1967, str. 143—188. Marljivi preučevalec naše Spodnje Savinjske doline je v tej razpravi obdelal svoje, s trudom v terenu pridobljeno gradivo o mlinih in žagah v Spodnji Savinjski dolini. Pri tem pa je sledeč svojemu širokemu geografskemu čutu to svojo zabeležitev antropogenih elementov geografskega okolja, ki pred našimi očmi hitro zamirajo in jih je zato še posebno nujno zabeležiti, uvrstil v širši okvir obravnave celotnega hidrografskega omrežja Spodnje Savinjske doline, predvsem tudi v okvir dosedanjega in sedanjega pasivnega in aktivnega razmerja tamošnjega prebivalstva do tega omrežja. Na razpravo posebej opozarjamo vse tiste, verjetno številne naše geografe, ki jim »Celjski zbornik« sicer ne pride v roke. S. I. Tz novejše speleološke književnosti Ob pripravah na IV. mednarodni speleološki kongres leta 1965 so jugoslovanski speleologi pripravili več publikacij o jugoslovanskem krasu in jamah. Preko štiristo udeležencev kongresa je tako dobilo v različnih jezikih opise kraških pojavov in zanimivosti, ki že od prvih začetkov speleološke znanosti vzbujajo v svetu posebno zanimanje. Guide de lexcursion ä travers le Karst classique. Guide — book for Excursion to Classical Karst. Ljubljana 1965, 55 strani in 5 prilog. Društvo za raziskovanje jam Slovenije je založilo vodnik po slovenskem klasičnem Krasu za udeležence predkongresne ekskurzije. Napisali so ga R. Gospodaric, F. Habe in F. Hribar. Opisana je pot iz Postojne skozi Vipavo in Trnovski gozd z Veliko ledeno jamo v Paradani in z zanimivo kraško Smrekovo drago, ki se odlikuje z izredno temperaturno in vegetacijsko inverzijo. Nadalje je opisana pot iz Lokev skozi Cepovansko suho dolino, mimo Grgarja in Lijaka po Krasu do Sežane, posebej so omenjene Lipica in Lipiška jama, nadalje jama Dimnice in slepa dolina Odolina ter Matarski in Podgorski kras s Socerbom. Priložene so tudi skice Lipiške jame in Velike ledenice v Paradani, skica poti po klasičnem Krasu in morfološki karti D. Radi n j e »Vremska dolina« ter »Sledovi fluvialne akumulacije na Krasu.« Naše jame. Glasilo Društva za raziskovanje jam Slovenije. 7, 1—2, Ljubljana 1965. Poleg omenjenega vodnika je Društvo za raziskovanje jam Slovenije posvetilo IV. mednarodnemu speleološkemu kongresu dvojno številko 7. letnika svojega glasila Naše jame. Urednika V. Bohinec in 1. Gams sta zbrala v tej številki zanimive in dragocene prispevke o speleoloških in hidroloških značilnostih jugoslovanskega krasa po republikah. Prispevki so tile: M. Herak, Geologische Übersicht des Dinarischen Karstes (Geološki pregled dinarskega krasa, str. 5—11). V stratigrafskem pogledu so podčrtani predvsem elementi, ki so posebej ugodni za razvoj kraških pojavov, zlasti mezo-zojski in paleogenski apnenci in v nekoliko manjši meri dolomiti. Podčrtan je pomen tektonskega položaja posameznih litoloških in stratigrafskili členov za določanje njihove hidrogeološke funkcije, s posebnimi primeri pa je skušal avtor prikazati odvisnost hidrogeoloških in morfoloških značilnosti krasa od tektonske pretrtosti kamenine. J. Roglič, The Delimitations and Morphological Types of the Dinaric Karst (Omejitve in morfološki tipi Dinarskega krasa, str. 12—20 s prilogo). Tudi v tej razpravi je posebej podčrtan pomen litološke podlage za razvoj različnih tipov krasa. Poleg ožjega področja čistega krasa so posebej določeni predeli tako imenovanega fluviokrasa predvsem v notranjem dinarskem pasu, v primorskem pasu pa so sredi čistega krasa najbolj značilni obsežni korozijski ravniki — zaravni. J. Hadži, Bemerkungen zu einigen biospeläologischen Problemen des Dinarischen Karstes (Pripombe k nekaterim biospeleološkim problemom Dinarskega krasa, str. 21—31). Poglavitna značilnost jamske povodne favne Dinarskega krasa je cela vrsta živali, ki so endemne ne le kot posebne vrste temveč tudi kot višji taksoni. Tri vrste, človeška ribica, temnocefali in marifugija, so podrobneje obravnavane kot dokaz, da so te in še druge vrste dospele v podzemeljske vode ne morda neposredno iz morja, temveč iz kraških jezer, od koder so se ob postopnem presuševanju in odtekanju voda po podzemeljskih kanalih tamkaj stalno naselile in prilagodile. K jamskim živalim prišteva avtor tudi nekatere ribe, ki se zaradi poletne suše zatekajo v podzemlje in že kažejo znake prilagoditve v podzemlju. V zadnjem poglavju zavrača stališča nekaterih biospeleologov, ki sodijo, da se razvijajo jamski tipi popolnoma neodvisno od vplivov jamskega okolja kot posebne razvojne linije, ki najdejo v jamah zadnje pribežališče in končno propad. Dejansko veljajo tudi za razvoj jamskih živali enake zakonitosti kot za druga posebna življenjska okolja. Kraško podzemlje ne nudi živalim optimalnih pogojev, pa tudi ne neomejenega časa za prilagoditev, ker postane prej ali slej za življenje neprimerno. F. Os o le, Les stations paleolitiques dans les grottes en Yougoslauie (Prazgodovinska najdišča v podzemeljskih jamah Jugoslavije, str. 33—40, s karto). Prikazana so jamska paleolitska najdišča v Jugoslaviji po republikah; edino v Bosni in Hercegovini še niso odkrili jamskih prazgodovinskih najdišč. V Sloveniji so znane postaje ledenodobnega človeka iz alpskega sveta, iz predalpskega hribovja, največ pa jih je bilo odkritih na Krasu. Hrvatska je najgosteje posejana z jamskimi paleolitskimi postajami severno od Save, pomembna pa so tudi najdišča na Dinarskem krasu. V Srbiji sta znani dve jamski paleolitski najdišči, zanesljivi sledovi paleolitika pa so bili ugotovljeni tudi v Crni gori in v Makedoniji. I. Gams, Speleological Characteristics of the Slovene Karst (Speleološke značilnosti slovenskega krasa, str. 41—50 s karto). Na kratko so predstavljene speleološke značilnosti štirih glavnih kraških enot, krasa Julijskih in Kamniških Alp. Karavank, oaznega krasa v peripanonskem svetu in Dinarskega krasa. Slednjega deli avtor še na nizki kras Dolenjske in Bele Krajine, Zahod-nodolenjski in Notranjski kras ter na Kras. Na priloženi karti so označeni glavni speleološki objekti, posebej pa feo še podčrtane skupne značilnosti slovenskega krasa, podkrepljene s podatki o intenzivnosti kraških procesov, o številu jam in njihovi skupni dolžini, o deležu krasa v Sloveniji in o turističnih jamah in njihovem obisku. I. Gams, Apercu sur l’hydrologie du Karst Slovene et sur ses communications souterraines (Pregled hidrologije slovenskega krasa s posebnim ozirom na podzemeljske vodne zveze, str. 51—60 s prilogo in tabelo). Predstavljene so predvsem hidrogeološke osnove za usmerjenost in razporeditev kraških površinskih in podzemeljskih vodnih tokov. Podčrtan je pomen tako imenovanih »hidrografskih streh«, ki jih predstavljajo nepropustne plasti sredi krasa; podobno hidrološko funkcijo zajezevanja in usmerjanja vodnih tokov pa imajo tudi relativno manj propustne plasti dolomita, ki so zlasti v Notranjskem podolju, kjer imajo tudi največji pomen, tektonsko razporejene. Priložena je tabela z rezultati povojnih barvanj v Sloveniji, ki skupaj s karto lepo dopolnjuje Šerkov pregled iz leta 1946. 1. Baučie, Hydrological Characteristics of the Dinaric Karst in Croatia mitli a Special Regard to the Underground Water Conections, (Hidrološka svoj-stva Dinarskega krasa na Hrvatskem s posebnim ozirom na podzemeljske vodne zveze, str. 61—72, s 4 kartami). Pregledno so opisane osnovne hidrološke značilnosti in ugotovljene vodne zveze v posameznih kraških predelih Hrvat-ske, od Istre preko Gorskega Kotara, Korduna in Like do severne in srednje Dalmacije. V zaključnem poglavju pa so predstavljene nekatere splošne ugotovitve o značaju kraške hidrologije, kot jih narekujejo rezultati barvanj. Ugotovljene so zelo različne razmere v podzemeljski cirkulaciji vode, ki jih narekujejo posebne petrografske. tektonske, orografske in druge značilnosti krasa. Sedanji rezultati kažejo še na veliko zapletenost kraške hidrologije, zato so potrebna še nadaljnja vsestranska raziskovanja posameznih podzemeljskih tokov v različnih hidroloških razmerah. V. R zeha k, Speleological Curiosities of the Bosnian and Herzegovinian Karst (Speleološke znamenitosti Bosansko-hercegovskega krasa, str. 73—77). Kras zavzema v Bosni okrog polovico površine celotne republike. Znaten del tega pa je še skoraj nepreiskan. V referatu so omenjene najpomembnejše in nujvečje jame in drugi kraški pojavi, skupno 81 po številu, med katerimi je prav gotovo na prvem mestu jama Vjetrenica pri Zavali na Popovem polju, s 7,5 km znanih podzemeljskih rovov. B. P e t r o v i č in B. P r e 1 e v i č , Hydrologie Characteristic of the Karst Area of Bosnia and Herzegovina and a Part of Dalmatia roith Special Consideration of Underground Water Conections (Hidrološke karakteristike kraških področij Bosne in Hercegovine in dela Dalmacije s posebnim ozirom na podzemeljske vodne zveze. str. 79—87, 3 priloge in tabela). Rezultati številnih barvanj, ki so bila v zadnjih letih izvedena v Bosni in Hercegovini v zvezi z izgradnjo velikih hidrocentral na kraških rekah, so pregledno prikazani v tabeli. Posebej pa so opisane nekatere hidrološke značilnosti najvažnejših ponikalnic. Po porečju in vodni množini je med največjimi ponikalnicami na svetu reka I rebišnjica. Zanimivi pa so tudi podatki o uporabijenh množinah barvila pri ugotavljanju vodnih zvez. skupno nad 5.000 kg Na-fluorescina in okrog 135 kg trosov. Nedvomno so tako obsežne raziskave prispevale ogromno novih spoznanj o kraški hidrologiji in to v neposredne gospodarske namene. M. Vučinič, Speleological Characteristics of the Karst in Montenegro (Speleološke značilnosti krasa v Crni gori, str. 89—95). Poleg nekaterih splošnih značilnosti črnogorskega krasa je na kratko opisanih tudi 17 speleoloških objektov, njihova lega pa je označena na priloženi karti. Z. B e š i č , Hydrological Characteristics of the Karst Regions in the Socialist Republic of Montenegro mitli Special Reference to Subterranean Connections (Hidrološke karakteristike krasa v SR Črni gori s posebnim ozirom na podzemeljske vodne zveze, str. 97—106. karta in tabela). Poleg geološke zgradbe so opisani številni kraški izviri, ki so prikazani tudi na karti, rezultati barvanj pa so podani v posebni tabeli. D. Gavrilovič, Ein Beitrag zur Kenntnis des Karstes in Serbien (Prispevek k poznavanju krasa v Srbiji, str. 107—118 in dve karti). Poleg razporeditve in obsega ter značilnosti krasa v Srbiji je podana kratka zgodovina raziskav, število in značaj raziskanih jam. najdaljše in turistične jame so v kratkih potezah tudi opisane, položaj jam pa je označen na karti. D. M ana ko vik', Le karst de la Macedonie (Kras Makedonije, str. 119— 121, s prilogo). V kratkih črtah so prikazani najpomembnejši kraški predeli v Makedoniji s površinskimi in podzemeljskimi pojavi. To je nedvomno doslej najbogatejša številka Naših jam, ki bo s svojimi preglednimi članki o jugoslovanskem krasu vzbudila zanimanje ne samo doma, temveč še posebno v svetu. Poleg vsebine je za tuje speleologe in raziskovalce krasa zanimiva tudi zato, ker je v celoti natisnjena v tujih jezikih, s kratkimi povzetki v slovenščini ali srbohrvaščini. Guide de l'excursion ä travers le Karst Dinarique. Guide-book of the Congress Excursion through Dinaric Karst. Speleološka zveza Jugoslavije, Ljubljana 1965. Speleološka zveza Jugoslavije je izdala vodnik po Dinarskem krasu za veliko kongresno ekskurzijo z opisi kraških značilnosti od Ljubljane do Dubrovnika. Vodnik je pisan v francoščini in angleščini, skupno obsega preko 200 strani in 1? prilog. Opise posameznih delov poti so prispevali različni avtorji, kar povečuje pestrost vodnika, ki vsebuje kratke opise jam, geomor-fološke in hidrografske značilnosti kraških predelov ob poti, ne izogne pa se tudi nekaterim drugim turističnim, krajevnim in kulturno zgodovinskim znamenitostim. Pot po slovenskem krasu so opisali I. Gams s prispevki o Postojnski jami in Vilenici ter Taborski jami. F. H a b e je prispeval opis izvirov Ljubljanice, Pivške kotline z jamskim sistemom pri Predjami ter poti od Škocjanskih jam do Opatije. D. Novak je opisal pot od Ljubljane preko Cerkniškega jezera do Postojne. R. Gospodaričpa nam predstavlja Škocjanske jame. Pot kongresne ekskurzije po Hrvatskem krasu so opisali V. B 1 a -škovič od Kvarnerskega zaliva preko Gorskega Kotara, Karlovca, Korduna in Slunja do Plitvic, ki jih je posebej opisal S. Božičevič, nadaljno pot iz Plitvic preko Like in Velebita do Zadra in še dalje do Splita je opisal J. B a u -č i č , posebej pa nas popelje po Cerovačkih pečinah pri Gračcu v Liki M. M a - 1 e z. Ves ostali del poti po Dinarskem krasu razen poti po Črni gori od Dubrovnika preko Boke Kotorske in Cetinja nazaj do Dubrovnika, ki ga je opi-sal Z. B e š i č , so prispevali člani speleološkega društva Bosne in Hercegovine. Med temi prispevki so opisi poti od Splita do HC Peruča. nadalje iz Sinja preko Livanjskega in Duvanjskega do Imotskega polja ter Mostarja, od Mostarja preko Stolca, Dabarskega in Fatničkega polja, Bileče in Trebinja z Granča-revim in Gorico do Dubrovnika. Zelo dragoceni so podatki o velikili energetskih sistemih na Cetini in Trebišnjici, opisi Vjetrenice in Popovega polja, na kratko pa je opisana tudi pot ob povratku kongresne ekskurzije iz Dubrovnika preko Gacka in Tjentišta. Sarajeva, Travnika, Jajca in Banja Luke do Zagreba. M. Malez, Cerovačke pečine, Izdanje Speleološkog društva Hrvatske, No 1. Zagreb 1965. Speleološko društvo Hrvatske je založilo opis Cerovačkih pečin izpod peresa M. M a 1 e z a . ki je objavljen v vodniku po Dinarskem krasu, še v posebni knjižici v hrvatskem, nemškem, angleškem in francoskem jeziku. Prva številka izdanja speleološkega društva Hrvatske obsega 41 strani, tri priloge in 21 črno-belih fotografij. V uvodnem poglavju so omenjene nekatere osnovne značilnosti Dinarskega krasa, opisan je položaj in pomen Cerovačkih pečin ter kratek zgodovinski pregled odkrivanj in raziskovanj največjega doslej znanega jamskega sistema na Hrvatskem. Sestavljajo ga tri suhe kapniške jame, skupno 3.5 km rovov. Sledi morfološki opis Gornje. Donje in Srednje pečine, nadalje je v kratkih črtah podana geologija, hidrologija in speleoge-neza jam. V posebnem poglavju je predstavljen paleontološki značaj Cerovačkih pečin, kjer je najbogatejše najdišče kosti jamskih medvedov na Hrvatskem. Jame pa so pomembne tudi z arheološkega vidika, saj so našli v njih sledove ledenodobnih lovcev, poleg orodja tudi človeško kost. Človek pa je prebival v Cerovačkih pečinah tudi v bronasti in železni dobi, o čemer pričajo številne arheološke najdbe. Cerovačke pečine so prav gotovo eden najbolj zanimivih speleološlcih objektov na Hrvatskem in jih že dalj časa skušajo urediti za turistični obisk. Nedvomno bo ta odličen poljudnoznanstveni opis še povečal zanimanje za Cerovačke pečine tako med speleologi in drugimi naravoslovci kot tudi med turisti. Priroda, Časopis Hrvatskog prirodoslovnog društva, god. 52, br 5—6, Zagreb 1965. Tudi Hrvatsko prirodoslovno društvo je posvetilo posebno številko svoje revije IV. mednarodnemu speleološkemu kongresu. Številka je bogato ilustrirana in vsebuje zanimive prispevke uglednih jugoslovanskih speleologov in drugih raziskovalcev krasa. Prof. dr. M. H e r a k je napisal članek z naslovom Geološka povijest dinarskog krša. Dr. M. M a I e z nam v članku »Crveni alpski vuk i rosomah — dva zanimljiva ledenodobna sisavca iz naših pečina« opisuje zanimivi paleontološki najdbi iz jame Crvene Stijene pri Petrovičih v v Črni gori in iz Pečine Bruni pri Drnišu. Prof. ing. S. M i k u 1 e c je prispeval zanimiv pregled akumulacij na kraških rekah. 1. Baučič piše o podzemeljskih tokovih v krasu. Z. P e p e o n i k poroča o raziskovanju jame Balinke pri Plaškem. D. Gavrilovič je opisal Zlotsko pečino in Vernjikico, dve zanimivi turistični jami v Srbiji. Sledijo še zanimivi prispevki o izumrlih slonih, o potrebi in problemih zaščite jam, o fosilnih ljudeh na Hrvatskem, o vplivu klime na populacijo netopirjev v jamah, o arheoloških najdbah v Liki, o Modri pečini na Biševu, o jamah pri Plitvičkih jezerih in drugem. Vodniki po nekaterih slovenskih jamah. Med novejšimi objavljenimi opisi jam moramo omeniti tudi vrsto krajših turističnih vodnikov po znanih slovenskih turističnih jamah, ki sta jih založila Zavod Postojnske jame in Turistična zveza Cerknica. Vodniki v obliki malih prospektov so tiskani v slovenskem, srbohrvatskem, nemškem, italijanskem, francoskem in angleškem jeziku. Z novimi vodniki se ponašajo naslednje turistične jame: Postojnska jama (avtor I. Gams), Predjama (avtor F. Habe), Planinska jama (avtor R. Gospodaric). Pivka in Črna jama (R. Gospodarič), Škocjanske jame pri Divači, Vilenica in Dimnice — dva bisera klasičnega krasa (I. Gams), Rakov Škocjan s Cerkniškim poljem (V. Rajčevič in R. Gospodarič) in Križna jama (T. Planina). Vsi vodniki so opremljeni s slikami in načrti jam, poleg strnjenih opisov jam pa so navedeni tudi nekateri najnujnejši turistični napotki. Actes du IV<- Congres international de speleologie en Yougoslavie. Proceedings of the 4t1' International Congress of Speleology in Yougoslavia. Postojna—Ljubljana—Dubrovnik. 12—26. IX. 1965. Tome 111, Ljubljana I96S. Prav malo pred tretjo obletnico IV. mednarodnega speleološkega kongresa v Jugoslaviji je bil tiskan prvi del obsežnega kongresnega gradiva. Iz tehničnih in finančnih razlogov se je uredništvo kongresnih publikacij odločilo. da najprej objavi referate, prebrane v sekciji za fizično speleologijo, ki j<• bila razdeljena v tri podsekcije in sicer za splošno fizično speleologijo, za hidrologijo krasa in za regionalno speleologijo. Celotno kongresno gradivo pa bo razporejeno v šest knjig, obravnavana je tretja po vrsti in vsebuje skupno 105 razprave ter obsega 654 strani s številnimi slikami in prilogami. Ze po obsegu knjige lahko pričakujemo obilo zanimivih prispevkov o krasu in jamah iz najrazličnejših predelov naše zemlje. Največ prispevkov je iz evropskih kraških predelov in iz Severne Amerike, manj iz Azije, medtem ko jih iz Afrike in Južne Amerike ter Avstralije ni, kar je v skladu s tradicijo in razvojem speleološke znanosti in znanja o krasu, pa tudi s samim krajem zborovanja speleologov. Obsežnost zbornika in pestra vsebina nam onemogočata hitro in jasno predstavo o celotni knjigi in za pregled vseh prispevkov je potrebno kar precej časa. Fizična speleologija zajema prav gotovo vso obsežno problematiko o geoloških, morfoloških in hidroloških problemih krasa. Z razdelitvijo v tri poglavja je že komisija za program kongresa skušala povezati bolj sorodno problematiko v zaključene enote. V njihovem okviru je nato še tesneje povezala sorodne probleme v nekakšne teme iz splošne in regionalne speleologi je ter hidrologije krasa. Tako izvedeno delo v kongresnih sekcijah pa v predloženem zborniku ne prihaja prav do veljave, ker so referati razvrščeni v okviru posameznih podsekcij po avtorjih in ne po vsebini. Pri študiju posameznih splošnih ali regionalnih značilnosti krasa in kraškega podzemlja nam je vsebinski pregled prav gotovo potreben. Med najpomembnejšimi poglavji iz splošne fizične speleologije, ki so bila obravnavana na kongresu, je tudi sicer v krasoslovju še vedno najbolj aktualno vprašanje korozije in korozijskega preoblikovanja krasa. Skupno je bilo prebranih na kongresu 16 referatov o tej problematiki; obsegajo rezultate teoretičnih in eksperimentalnih raziskav ter neposrednih meritev korozijske intenzivnosti v raznih kraških predelih in na različnih karbonatnih kameninah. Teoretični so prispevki A. W. B ögli-ja, R. L. Curl -a, V. Cau-martin -a, L. l ell -a. Zanimive rezultate eksperimentalnih raziskav o topnosti apnencev nam je posredovala E. M. Abašidze, največ pa je novih rezultatov na podlagi meritev korozijske intenzivnosti, ki so jih prispevali D. 1. Smith, VV. b. White — J. A. S t e I 1 m a c k , 1. Gams, R. M u -xart in drugi, k. A. Gorbunova, M. Hotterbeex, C. Ek M. Sweeting, L. Tell, AA. E r a s o. Med teoretičnimi problemi naj omenimo razpravo o učinkovitosti korozije zaradi mešanja različno trdih voda (La corrosion par melange des eaux), nadalje o oblikah in izdatnosti biokorozije in o kinetiki raztapljanja kalcita. Med razpravami na podlagi praktičnih meritev korozijskih učinkov pa prevladujejo teme o sezonskem spreminjanju korozije v različnih predelih in na različnih kameninah, med katerimi je pomembno zlasti razmerje med apnenci in dolomiti (Ca/Mg) in med karbonati ter sulfati. Po številu razprav sledi koroziji zelo sorodna tematika o nastanku in rasti kapnikov ter o drugih mineraloških značilnostih jam. Med najpomembnejšimi so prispevki H. W. F ran k e-ja o nastanku kapnikov in I. Gamsa o faktorjili in intezivnosti odlaganja sige. Nadalje so zanimive razprave o klasifikaciji kapniških oblik (1. Gams), o oblikah in nastanku posebnih kapnikov heliktitov in drugih kristalov (B. Choppy, F. Cser — L. M a u c h a . J. M o n t o r i o 1 P o u s — M. Font A 11 a b a , W. B. White, 13. E. Deal). Tretja najpomembnejša tematika obsega nastanek in razvoj jam. Sem lahko uvrstimo tudi številne razprave, ki so bile prebrane v podsekciji za regionalno speleologijo. To je prav gotovo najpomembnejše poglavje in osrednja tematika fizične speleologije. če jo ocenjujemo v celoti. Večina referatov obravnava konkretne pr;mere in zato je v tej skupini veliko manj splošno teoretičnih razprav, vsaka od njih pa vendarle osvetljuje tudi marsikatero splošno veljavno zakonitost v nastajanju in razvoju jam. R. Ciry osvetljuje kvartarno speleomorfogenezo v Zahodni Evropi. A. Bögli obravnava jamske nivoje v doslej najdaljši evropski jami Hölloch. H. Fink skuša ugotoviti vpliv tektonike na speleogenezo v jamah Spodnje Avstrije. Podobno temo obravnava tudi N. A. G v o z d e c k i j na primerih iz SZ. W. Krieg osvetljuje pomen ledene dobe za nastanek in razvoj jam v Alpah. G. T. W a r -wick nam predstavlja nekatere primitivne oblike kraških votlin, ki so jih odkrili v Veliki Britaniji z vrtanjem, poleg tega pa tudi primer podzemeljske pretočitve z ustreznimi sledovi. V to skupino moramo uvrstiti tudi referate, ki obravnavajo nastanek in razvoj jam ter krasa v nekarbonatnih kameninah. O jamah v lavi razoravlja K. V. Džavrišvili, o solnem in sulfatnem. gipsovem krasu pa H. K a m m h o 1 z in F. Reuter. Med članki splošne fizične speleologije moramo še posebej omeniti one, ki obravnavajo klimo jam. K. Ashton obravnava nekatera teoretična izhodišča jamske meteorologije v tropih. A. A. C i s n a pa razpravlja o vzrokih zračnih tokov v jamah. Na splošno o jamski meteorologiji piše tudi W. Gressel. nasprotno pa Z. Petkovšek poroča o klimatskih razmerah v udornih dolinah in ob vhodih v iame na podlagi meritev in opazovanj pri Škocjanskih jamah. Podobnega značaja je tudi članek M. Puline, ki nam predstaviia rezultate meritev temperatur zraka v jamah Polskih Tatr. Jamske sedimente obravnavata samo dva referata. Metodične narave je prispevek R. Streita, ki je za primer obdelal profil jamskih sedimeniov iz Lauterecka v Švabski Albi. R. Gospodaric pa obravnava nekatere kla-stične-sedimente na slovenskem krasu. Med naizanimiveišimi sedimenti, ki iili naidemo po vsem s'ovenskem krasu, so prav gotovo različni bobovci, ki so i ih nekdaj nabirali v Julijskih Alpah in topili iz njih železo. Po krasu pa lahko zasledimo tudi ostanke nekdanjih fluvialnih sedimentov, ki so jih lahko tja nanesli le površinski rečni tokovi. Poglavje o hidrologiji krasa obsega 17 razprav, od tega je sedem prispevkov jugoslovanskih avtorjev, ki obravnavajo podzemeljske vodne zveze (j. Baučič, J. Mladenovič), metodologijo raziskovanja kraške hidrologije z barvanjem (F. Bidovec), ali se ukvarjajo z geofiziko (K r u 1 c Z.) ali s posebnimi poskusi v naravnem razmerju kot je poskusna ojezeritev Cerkniškega jezera (i1- Jenko), ali zazidava velikega kraškega izvira Obod na Fatmckem polju v Hercegovini (B. Petrovič). Sovjetski hidrospeleologi nam predstavljajo hidrološke značilnosti krasa na Krimu ("V. N. ljubljanski j) in na Kavkazu. (G. N. GiginejšviliinT. Z. K i k 11 a d z e). O hidroloških značilnostih krasa Švabske Alpe poroča H. Bindner, Vzhodnih Pirenejev pa H. S a I v a y r e in P. d’ U r s e 1 — B. IM a g o s. Zanimiv je tudi jjrispevek G. Mistardis-a o vplivu nihanja morske gladine na razvoj krasa v obalnem področju Grčije. Poglavje o regionalni speleologiji je zelo pestro, saj obsega razprave z ožjo speleološko problematiko kot splošne in pregledne razprave o krasu. Med razpravami o splošni speleološki problematiki izstopajo prispevki italijanskih speleologov o jamah v alpskih in apeninskih predelih (A. A s s o r -gia et ali., C. Balbiano d’Aramengo, G. Pasquini, P. Silvestri in L. Lau reti). Številne so razprave o evropskem krasu, predvsem iz Karpatov in sosednjih predelov (F. Skr ivanek, A. Droppa, J. G laz ek, M. Pulina, L. Szabo in P. Z. Szabo). Precej prispevkov v tem poglavju je iz Kavkaza (K. j. Kavrišvili, Š. Kipiani, R. Š. Rakviašvili in Z. K. T i n t i 1 o z o v) ter ostale Sovjetske zveze (A. C i - kišev, N. A. Gvoždeckij, V. Iluhin — V. Dubljanskij). Posebej velja omeniti tudi razprave o krasu in jamah na Pirinejskem polotoku (A. Hernanz, Fernandez Gutierez, P. Dubois — j. C. Can-die) in v Švicarski Juri (M. Audetat). Zanimive so tudi razprave o krasu v Sahari (G. C on d rad —G. Geze —H. P a 1 o c) ter v Severni Ameriki (R. A. Watson, J. A. S te 1 Imack, j. Hedges). V tem poglavju je malo prispevkov o Dinarskem krasu. P. Habič poroča o morfološkem razvoju goratega krasa v zahodni Sloveniji, S. Božičevič pa o Poljakovi pečini v Liki. Mnogi od navedenih avtorjev so skušali osvetliti razvoj zakrasevanja v posameznih predelih sveta, nekateri so želeli predstaviti predvsem morfološke značilnosti in njihov razvoj. To tematiko obravnavajo zlasti referati o tropskem krasu, med katerimi je prav gotovo najbolj tehten prispevek češkoslovaških geomorfologov V. P a noš-a in O. Š t e 1 c 1-a, ki nam predstavljata problematiko kopastega krasa na Kubi. O nekaterih značilnostih tropskega krasa iz Severnega Vietnama poroča tudi J. G laz ek, medtem ko sta poljska geologa R. G r a d ž i n s k i in A. R a d o m s k i skušala ugotoviti faktorje, ki vplivajo na razvoj krasa in posebnih tipov jam na Kubi. Tretja knjiga bogatega kongresnega gradiva je prav gotovo lep prispevek k speleološki književnosti. Z zanimanjem jo bodo prebirali raziskovalci krasa in kraškega podzemlja pa tudi drugi naravoslovci, predvsem geologi, geomorfologi in hidrologi. Tako obsežnega in raznovrstnega kongresnega speleološkega zbornika doslej še nismo imeli. Peter Habič Iz domače književnosti o Jugoslaviji Vladimir Blaškovič, Ekonomska geografija Jugoslavije, IT. dopolnjena in spremenjena izdaja, Ekonomska biblioteka, III. kolo, br. 2—5, Zagreb 1967, 326 strani. Prof. Vladimir Blaškovič je po petih letih izdal drugo dopolnjeno in vsebinsko nekoliko spremenjeno izdajo svoje ekonomske geografije Jugoslavije. V uvodu poudarja, da skuša poleg potreb visokega šolstva zadovoljiti tudi širši krog tistih, »ki jih zanimajo elementi, faktorji in vsestransko zapleteni problemi ekonomske geografije naše dežele ;. Ko govori o razvitosti ekonomske geografije, poudarja da »v tovrstnem didaktičnem delu, kakor je učbenik — priročnik ekonomske geografije Jugoslavije, ni treba pričakovati, niti iskati minuciozne obdelave niti analitično-sintetične razčlenitve kompleksnih ekonomskih ali ekonomsko-geografskili problemov«. To šteje za nalogo samostojnih raziskovalnih prizadevanj in znanstvenih del, posebno študijskih del in ekonomsko-geografskili razprav. Svoje delo je posvetil »znanstveno pravilnemu pojasnjevanju relevantne ekonomsko-geografske faktografije in nedvomno jasni deskripciji tistih ekonomsko-geografskili elementov in faktorjev', ki pogojujejo pravilno in točno razumevanje temeljnih determinant v prostorski razmestitvi proizvajalnih sil«. Porabil sem te avtorjeve opredelitve vsebine in izhodišča njegovega dela, ker dovolj jasno predstavijo njegov značaj in smoter. V knjigi pa je tudi nekaj stališč in poglavij, ki nas napeljujejo k razmišljanju o predmetu in metodah ekonomske geografije (Jugoslavije). Izrabiti velja zato lepo priložnost za preudarek, kaj potrebujejo visoke šole in kako knjiga prof. Blaško-viča zadovoljuje takšna pričakovanja. Ze razdelitev poglavij v knjigi nas napeljuje k oceni, da je to le — sicer s podatki zelo bogata — razširitev gradiva, ki ga posredujejo srednje šole. V prvem delu knjige (seveda poleg n voda) so poglavja o geografskem položaju, ozemlju in mejah, o predvojnih in medvojnih razmerah s posledicami vojne, o prebivalstvu ter naposled o naravnih delih Jugoslavije. Drugi del pa obravnava razmestitev proizvodnje in potrošnje v poglavjih, ki zajemajo posamezne panoge ali po več strok gospodarske dejavnosti. Na koncu — v 10. poglavju — je 33 strani regionalnega pregleda po republikah v istem stilu. Visokošolski študij se kot pedagoški proces mora opirati na raziskovalno in znanstveno delo. Raven pedagoškega procesa neogibno zaostaja, če ne upošteva najnovejših dognanj in ne gre vštric z razvojem znanosti. Kakšno znanje potrebujejo bodoči (ali zaposleni) strokovnjaki? Prikaz (določenih) razmer z ustreznimi podatki (kot je obravnavana knjiga) je nedvomno potreben za vsakršno proučevanje, toda brez tekočega prenavljanja se pri sedanji razvojni dinamiki vsak tak prikaz kmalu spremeni v zgodovinsko gradivo. Vsak del geografskega okolja ima svojo kompleksno karakteristiko, drugačno strukturo od sosedne in svojsko razvojno dinamiko, zato je potrebno, da zna strokovnjak na sodoben način proučevati pojave v njem. Dokler tega ne bomo dosegli, bodo družbeni dejavniki (ali n jihovi predstavniki) v urejevanju geografskega okolja, v preobražanju narave in razmeščanju proizvajalnih sil, v gradnji ali urejevanju naselij in v oblikovanju prometnega omrežja, v turistični dejavnosti itn. poleg dobrih (posrečenih) rešitev ustvarjali nova neskladja, povzročali škodljive posledice ali pa vsaj slabo izkoriščali naravne in družbene možnosti. Zavoljo teh in drugih znanih razlogov je potrebno, da sodobne dosežke geografske in drugih znanosti upoštevajo tudi v visokošolskih učbenikih. Samo tako se lahko spremenijo iz bogatega znanja profesorjev' v koristno družbeno znanje, kar je ena bistvenih nalog visokošolskega izobraževanja. Seveda ne smemo pripisati obravnavani ekonomski geografiji Jugoslavije vseh teh nalog, zlasti če gremo mimo drugih možnosti in oblik študija. Toda pisec v delu načenja vprašanje koncepcije ekonomske geografije Jugoslavije, kar pa daje knjigi druge dimenzije. Jugoslavija se je po vojni zelo spremenila. Ne le v socialnem in gospodarskem pogledu, ki je v tej knjigi prikazan tudi z nedoglednim naštevanjem imen in podatkov. Globoka preobrazba je zajela vse naše ljudi. Spremenil se je demografski režim in spremenila struktura raznih kategorij prebivalstva. Industrializacija je pobudila neštete tokove ekonomske migracije — iz podeželja v mesta in druge, pospešila je razvoj mest, sekundarnih in terciarnih dejavnosti, to pa vpliva vzvratno tudi na podeželje. Vse te oblike razvojnega procesa in zanemarjanje kmetijskega poklicnega izobraževanja so spremenile starostno strukturo kmečkih proizvajalcev itn. V luči ieh procesov se razvija naše kmetijstvo. Gospodarska reforma je tem migracijskim tokovom odprla nove smeri, zlasti s spremembami v mednarodnih ekonomskih in poli- tičnih odnosih. Vse več je zaposlenih v zamejstvu. Ta vprašanja terjajo analizo, globoko in jasno, za predstavo vsem, ki te procese spoznavajo ali pa bi jih morali in jih ne. Ti problemi so iz ekonomsko-prostorske kategorije prerasli celo v politično, o njih razpravljamo na vseh samoupravnih nivojih in jih zato v takšni obravnavi ne bi smeli zapostavljati z ravnijo najbolj skromne registracije. Tej tematiki je pisec posvetil v svoji ekonomski geografiji predvsem 7. poglavje o prebivalstvu. Poleg načelno smiselnega uvoda o ljudeh kot bistvenem delu proizvajalnih sil obravnava v tem poglavju dinamiko razvoja prebivalstva, starostno strukturo (predvsem demografsko), gostoto, nacionalno sestavo (tudi samo registrativno), urbanizacijo naselij (s splošno napovedjo o spremembah v delu, demografskih spremembah, razvoju mest in procesu urbanizacije, ki ji sledi vrsta podatkov, zlasti o mestih z določenim številom prebivalstva), nato obravnava osnovne značilnosti sodobne strukture in migracije (na dveh straneh); če preskočimo razdelek o tipih naselij in hiš, sledi socialno-poklicna struktura in naposled izobrazbena struktura, vse s podatki le po republikah ali panogah. Največ je interpretacije podatkov iz popisov ali štetij, seveda zelo generalnih (in poenostavljenih). Zgoraj omenjena analiza očitno manjka. Podobno razmišljanje se mi vsiljuje ob predstavljanju blagovnih tokov. Trgovska menjava materialnih dobrin — tak je naslov ustreznega, štiri in pol strani obsegajočega poglavja, pri čemer celo stran zavzema preprost prikaz trgovinske menjave. V pogojih vse intenzivnejše mednarodne trgovine in tudi naše zunanjetrgovinske menjave se v takšni obravnavi kaže podcenjevanje in slabo poznavanje problema. Kaj naj koristi študentu (ali strokovnjaku) za celo stran naštevanja po letih (od 1955 do 1964), kakšen je vrstni red držav po vrednosti našega izvoza ali uvoza, če mu ne povemo kaj pomeni in zakaj sta ves čas na prvem mestu Italija in ZDA? Ena bistvenih karakteristik sodobnega sveta — in v njem se tudi mi nahajamo zelo povezani — je različnost razvoja, tako v gospodarskem pogledu, po surovinskih virih, potrebah, primanjkljajih in presežkih itn. Poleg teh karakteristik je nadvse važen vpliv gospodarskih grupacij in drugih faktorjev. Koliko geografskih vidikov ima ta tema! To poglavje pa obsega le še nekaj stavkov o tem, o vrsti blaga, tabeli o trgovinski bilanci in strukturi menjave po kontinentih. Pisec o pomenu svojega dela takole razglablja: »Avtor te knjige bo posebno vesel in počaščen, če bodo njegovi mlajši in mladi tovariši ekonom-geografi in ostali sostrokovnjaki v načelu sprejeli in upoštevali osnovna stališča in misli njegove koncepcije ekonomske geografije Jugoslavije ter s svojimi strokovnimi prispevki in izvirnimi znanstvenimi deli prispevali ne samo k nadaljnji obdelavi mnogostranske in zelo kompleksne problematike ekonomske geografije naše dežele, temveč tudi spopolnili in obogatili doslej še siromašno teoretično-spoznavno, instruktivno-uporabno ter potrebam gospodarske prakse uspešno prilagojeno znanstveno in strokovno ekonomsko geografsko literaturo«. Pri opredelitvi se pisec nasloni samo na M. Mirkoviča »racionalno formulacijo nalog ekonomske geografije Jugoslavije«. Takole se konča: Prikazati prirodno pogojenost tega bogastva, njegovo vzajemno do- polnitev, naše sodobne napore, da od nekdanjih neugodnih pogojev razvoja naredimo ugodne pogoje za današnji razvoj in za bodoče generacije — to so pozitivne in konkretne naloge ekonomske geografije SFR Jugoslavije« (cit. str. 23). Kaj več o ekonomski geografiji v tej knjigi ne zvemo, pa tudi praktično je tako. da si ob odličnem gradivu marsikje obetaš začetek poglobljenega (analitičnega) pogleda v problematiko, ko ravno spoznaš, da je že konec. V tem je škoda, da knjiga ni izpolnila večjih pričakovanj. Ne želim biti kritik v strogem smislu te besede. Vsakdo lahko s svojega vidika drugače gleda na določeno tematiko, pisec pa ima tudi svojega in vse pravice z njim. Zato bi se raje uvrstil med tiste, ki jih avtor poziva k dejavnosti. Samo to zadeva tudi koncepcijo ekonomske geografije. Ali naj bo njena osnova registriranje naravnih pogojev, vizuelne podobe primarne in preobražene narave, naselij vseh tipov in velikosti, prometnega omrežja in podobnih kategorij, ali pa naj spremlja kot bistven proces med naravo in družbo, v katerem nastaja vse — odkrivanje in spoznavanje narave in pogojev, ves proces proizvodnje, preobraža»je geografskega okolja, dejavnost družbe v tej smeri in tudi njeno preobražanje. lo našo znanost razvijamo zaradi interesov družbe po spoznavanju in modificiran ju pogojev, v katerili živi, da si ustvarja vse za svoj razvoj. Torej gre za spoznanje zakonitosti v naravi in družbi, za učinkovanje med obema sferama, za dialektično ocenjevanje posameznih faktorjev glede na njihove učinke, pojave, preobrazbo ali počivanje. Gre za ekonomsko geografijo, ki ne pozna samo artikle, elemente in nomenklaturne kategorije in vizuelni učinek gibanj ali sprememb, temveč še zakonitosti, ki oblikujejo razmerja in usmerjajo gibanje, globlje vzroke in posledice, kar seveda terja določeno smelost pri ocenjevanju in karakterizaciji ter spodbujanje k programiranju, planiranju itd. Razmejiti bi kazalo tudi takšno bolj ctružbenogeografsko vedo od drugih disciplin. Mislim torej, da je kaj dodati k interpretirani koncepciji ekonomske geografije, vsaj postaviti bi morali, da poleg takšne koncepcije obstoji še širša. Ta upošteva več vidikov — naravoslovnega, ekonomskega, prostorskega in družbenega, vsakega posebej prav tako kakor njihov skupni učinek in seveda še razvojni vidik. Te poglede želim tudi utemeljiti vsaj na enem primeru ob gradivu te knjige, ki je hkrati zelo aktualen. Verjetno imam določeno časovno prednost pred avtorjem, ko o tem razglabljam, toda pisec je od prve do druge izdaje v poglavju o energetiki ostal pri prvotni zasnovi. Gre za energetsko bilanco, za spremembo v razmerjih energetskih virov in v potrošnji, za nove potrebe in možnosti tako glede na naš notranji položaj, kakor položaj v svetu. Prav na tem področju je naša družbena šola precej draga in geografi verjetno lahko kaj prispevamo k razčiščenju tega vprašanja. V naši ožji domovini že nekaj let občutimo posledice ponesrečenja velenjskega koncepta o EKK: od časa do časa povzročijo gospodarstvenikom in drugim težave enkrat prepolna skladišča premoga in drugič pomanjkanje energije; vsako poživljeno investicijsko aktivnost za povečanje energetskih kapacitet stalno spremljajo komentarji ali vprašanja, če ne bo energije kmalu preveč; mi razmišljamo ali se splača graditi plinovode in naftovode, odkod in kam, neposredno za našimi mejami jih pa gradijo in druge dežele sklepajo deset in dvajsetletne dogovore o energetskih dobavah ter tako izključujejo druge partnerje. Zakaj ne bi ob tem dali bolj jasne predstave o razmerah pri nas, da v energetskem razvoju zaostajamo, da nas vznemirja, če zavoljo okvare enega samega energetskega objekta ostane pol neke republike v nepremagljivi temi, da je z energetsko oskrbo življenjsko zvezana proizvodnja in gospodarska bilanca? Znanost in z njo sodobna pedagoška praksa mora načenjati tista vprašanja, ki so odprta, z vso zavzetostjo in odgovornostjo do družbe, šola pa še posebej do bodočih strokovnjakov. Ce primerjamo potrošnjo celotne energije preračunane v kalorično vrednost črnega premoga in jo izkažemo v kg per capita, dobimo za leto 1963 naslednjo primerjavo: Italija 1.787 kg/pr., Avstrija 2.630 kg/pr., Madžarska 2.812 kg/pr.. Romunija 2.035 kg/pr., Bolgarija 2.571 kg/pr., Grčija 784 kg/pr., Albanija ok. 800 kg/pr. in Jugoslavija 1.192 kg/pr. Smo torej industrializirana dežela s pol industrijsko potrošnjo energije. Cez nekaj let bo bilanca seveda že bistveno drugačna, da le končamo vrsto hidro- in termoelektrarn, ki so že v gradnji. Potrošnja bo narasla nad 2.000 kg/pr., toda to bo še vedno le polovica poprečja industrijsko razvitih dežel in morda še vedno ne daleč od svetovnega poprečja (zdaj smo pod njim). Sovjetska zveza je 1. 1965 dosegla potrošnjo 3.600 kg/pr.. CSSR 5.700 kg/pr.. DR Nemčija 5.500 kg/pr., Francija 2.900 kg/pr. itn., nobena pa ne stoji na isti ravni. Na energetskem področju bomo morali še zelo napredovati in veliko investirati. Vprašamo se le, kaj, kje in kako. Vsaka dežela se ravna po svojih energetskih virih. V svetovnem poprečju občutno nazaduje delež premoga v celotni strukturi energetske potrošnje, zato proizvodnja ponekod stagnira, kjer imajo druge energetske vire močne, celo nazaduje in le kjer je poglaviten vir, tam še narašča. Od leta 1955 do 1970 se bo delež premoga zmanjšal od 39 % na 26 % v celotni potrošnji energije. Nasprotno pa zelo narašča proizvodnja in potrošnja nafte — od 34 % na 41 % v istem obdobju — in še bolj zemeljskega plina — od 14 % na 24 %. Plin postaja skoraj enakovreden premogu in dvakrat močnejši od hidroenergije. Stabilno postavko dobiva tudi nuklearna energetika: na svetu deluje že okoli 1000 reaktorjev (večinoma seveda eksperimentalnih), obratuje najmanj 51 nuklearnih elektrarn in 112 jih je v pripravi ali gradnji, končno pa je v velikih nuklearnih elektrarnah pridobljena električna energija že znatno cenejša od klasične termoenergije. S tega vidika ocenjujemo (udi naše možnosti in perspektive. Slabše kakovosti premoga imamo dovolj in kjer nam to kaže, bi gradili termoelektrarne. Za hidroenergetske objekte približno vemo kaj je racionalno graditi. Kakovostnega premoga precej uvažamo za koksiranje in za plinarne ali toplarne: leta 1964 smo ga uvozili 2 milijona ton, leta 1966 pa 1,84 milijona ton, od tega milijon ton iz Sovjetske zveze, nad pol milijona ton pa čez ocean iz ZDA! Uvoz nafte naglo narašča — od 720.250 t v letu 1964 na 2,202.197 t v letu 1966. Če bi to le malo regionalno obdelali, bi kmalu spoznali, zakaj sta Slovenija in Hrvatska zainteresirani za gradnjo nuklearne elektrarne z velikansko kapaciteto. Ne moremo se tedaj niti s proizvodnega, niti s potrošnega vidika strinjati, da je »perspektiva jugoslovanske energetike — glede na potencial energetskih virov — zelo ugodna« (cit. str. 157). Štejem tudi za preveč optimistično ugotovitev, da je bilo konec 1. 1965 izkoriščenih manj kot 10 % ekonomsko izrabljivega vodnega potenciala (str. 158). Če je tehnično izrabljiv neto potencial 66 milijard kWh (str. 159), potem je 9 milijard kWh hidroenergije 1. 1965 bilo nekaj več — 15,5%, leta 1967 pa je znašala proizvodnja hidroelektrarn 10,66 milijard kWh. v naslednjih letih pa se bo skoraj podvojila v primerjavi z I. 1965 (z džerdapsko, srednjedravsko in drugimi HE, ki jih že gradimo) in tedaj bo izkoriščenih tretjina tehničnih, pa znatno več ekonomsko uporabnih kapacitet. Ekonomska geografija pa mora upoštevati tudi ekonomske faktorje. Dejstvo je tudi, da smo glede zemeljskega plina zelo neodločni, da manjkajo skupni koncepti gospodarstva, zaradi katerih tudi zelo različno poteka sedanja intenzivna modernizacija celotne proizvodnje. Ko bomo tudi v energetski potrošnji prišli na raven industrijsko razvitih dežel (saj elektrifikacija in motorizacija v sodobnih pogojih obenem z industrijo v to smer tudi kažeta), bomo znali zelo ceniti lastne vire, ki bodo hudo preskromni, vse bolj bomo navezani na uvoz ter bomo zato sprejemali gospodarske ukrepe ne le glede kupovanja avtomobilov na tujem ali zavoljo stiske na parkiriščih, temveč zaradi racionalne energetske potrošnje. V razpravah o energetiki bodo verjetno tedaj že bolj določni in zavzeti, kot so sedaj. Zalo sodim, da je treba energetiko obravnavati kot eno osrednjih gospodarskih in geografskih vprašanj ter povezano z vsemi komponentami, vključno s sueško, n interesom za Severno Afriko itn. Ekonomsko geografijo Jugoslavije prof. Blaškoviča bomo kot priročnik 7, bogatim in sistemiziranim geografskim gradivom zelo cenili. Prav gotovo bi bogatejša kartografska in slikovna oprema že sama po sebi bolj poudarila geografski in regionalni moment, kar bi bilo delu samo v prid. Nedvomno pa so na področju ekonomske geografije Jugoslavije, če že rabimo ob tej priložnosti samo takšno opredelitev, pred nami vsemi še velike naloge. Avguštin Lah France Planina, Jugoslavija. Izdala in založila Mladinska knjiga. Ljubljana 1968. strani 192. Med slovenskimi poljudno strokovnimi knjižnimi novostmi letošnjega leta je knjiga prof. F. Planine »Jugoslavija« posebno doživetje. Z njo moremo vsaj do neke mere zatrpati vrzel, ki nastaja med ugotovitvami vse bolj specializiranih geografskih raziskav na eni strani, na drugi pa med poljudnim, a strokovno neoporečnim posredovanjem novih dognanj širšemu krogu naših ljudi. Zdi se mi, da je potrebno prav v današnjem času, ko se tudi naše preučevanje geografskega okolja — seveda vzporedno z drugimi vedami — močno razvejuje in temu primerno poglablja, še prav posebno skrb posvetiti popularizaciji znanstvenih dosežkov. In prav v tem pogledu čutimo na Sloven- 10 Geografski vestnik 145 skein izredno pomanjkanje tovrstne strokovne (poljudno-znanstvene) literature. Kajti taksna dela morejo ogromno prispevati k prosvetitvi in izobrazbi zelo širokega kroga ljudi. '1 o velja še prav posebno za geografsko vedo, ki naj tudi v našem najbolj preprostem človeku budi smisel za opazovanje in premotrivanje njihovega okolja. pa za vrednotenje domačega kakor tudi tujega gospodarskega prostora. V ljudeh je potrebno vzbuditi želje po spoznavanju neznanega, nepoznanega in tujega sveta pa smisel za opazovanje, razločevanje in vrednotenje posameanih pokrajinskih jiredelov v različnih zgodovinskih obdobjih pa za spoznavanje vzrokov in posledic njiho\ega združevanja in povezovanja v posamezne politične ali gospodarske tvorbe v preteklosti ali v sedanjosti. V tako začrtanem okviru moramo iskati vlogo in poslanstvo slehernega poljudno-znanstvenega dela. Prav zato pa nam je Pla-ninova Jugoslavija tako dobrodošla, ker nam daje in razkriva vpogled v najbolj poglavitna svojstva naše narave in naših ljudi pa v njihovo preteklost kot tudi v bogato stvariteljsko sedanjost. Prof. F. Planina je svoje delo razdelil v tri velika poglavja: 1. Država in pokrajina. 2. Državljani in 3. Delo in oddih. V njih so v poglavitnih svojstvih označene vse temeljne lastnosti našli pokrajin in njenega prebivalstva. Pri vsebinskem oblikovanju knjige so še sodelovali: B. Kuhar (etnografija), univ. prof. M. Mikuž (zgodovina) in prof. D. Ulaga (telesna kultura), medtem ko sta akademska slikarja J. Ciuha in I. Šubic knjigo zelo okusno opremila z 221 originalnimi ilustracijami. Prof. Planina nam na zelo izviren in nazoren način predstavlja naš prostor in njegov pomen v preteklosti in sedanjosti. Na zanimiv način so prikazane naše podnebne razmere, katere avtor primerja s klimatskimi značilnostmi v deželah in v pokrajinah, ki ležijo v istem širinskem pasu severne poloble kakor Jugoslavija. Tudi v podnebnem pogledu je položaj Jugoslavije v Evropi zelo ugoden. To se kaže v mnogih prednostih našega podnebja pred mnogimi drugimi deželami, ki se razprostirajo v istem pasu sredi med ekvatorjem in tečajem. Z mnogimi drugimi lastnostmi, ki opredeljujejo naravo naših pokrajin, spoznavamo, da je naša dežela podobna zbirki najrazličnejših pokrajinskih značilnosti iz različnih predelov sveta. V drugem delu knjige je podrobnejši prikaz zgodovinskega razvoja narodov Jugoslavije in narodnostnih manjšin, ki so jim zagotovljene vse pravice do obstoja in do nadaljnjega vsestranskega razvoja njihovih kultur. Dobimo še vpogled o naših rojakih onstran državne meje in o naših izseljencih po svetu. Nadalje so opisane mnoge značilnosti prebivalstvenega razvoja SFRJ ter prikazana najpomembnejša mesta pa kmečka naselja z neštetimi značilnimi in zanimivimi folklornimi prvinami. I retji del »Jugoslavije« prinaša osnovni oris gospodarskih in negospodarskih dejavnosti naših občanov. Bralec se bo seznanil z nastankom in razvojem naše industrije, velikih kmetijskih kombinatov itd. Vsa naša država je eno samo veliko gradbišče. Pogonska moč, ki jo dajejo velike elektrarne ob vodah ali ob premogovnikih, je neposredno vključena v delovni proces in človeku lajša delo. Človek pa se vse bolj zaveda vrednosti naravnih lepot, zato skrbi za njihovo ohranitev. Prosveta in kultura sta prodrli že v najbolj osamljeno vas. I udi zdravstveno stanje naših ljudi se izboljšuje in njihova življenjska doba se daljša. Brez dvoma bo »Jugoslavija« prof. Franceta Planine naletela na močno odzivnost med našimi ljudmi in tujci (predvsem turisti), mladimi in starimi, med preprostimi ljudmi in izobraženci. Kajti njena vsebina je aktualna in vsakdanje živa, nas poučuje in izobražuje, bogati z novimi spoznanji. Prav zaradi tega bo našla povsod zelo hvaležnega bralca. Knjiga bo izšla tudi v srbohrvatskem. makedonskem in madžarskem jeziku. Milan Natek Demografski i ekonomski aspekti prostorne pokretljivosti stanovništva n Jugoslaviji posle drugog svetskog rata. Institut društvenih nauka — Centar za demografska istraživanja. Izdal: Savezni biro za poslove zapošl javan ja. Beograd 1968, strani 141. V zadnjih letih, ko so se začele vse pogosteje pojavljati ekonomske in družbene zahteve po intenzifikaciji našega celotnega gospodarskega sistema, smo priča vse večji brezposelnosti doma in pa izseljevanj« naše delovne sile v nekatere zahodnoevropske države. Prav zato, da bi mogli spoznati osnovne činitelje in zakonitosti v vzrokih preseljevanja in kopičenja za delo sposobnega prebivalstva na gospodarsko razvitejših območjih, je zvezni urad za zaposlovanje pri Centru za demografska raziskovanja naročil izdelavo ustrezne študije. Razpravo sta napisala Dušan Breznik in geograf Milovan Radovanovič (le-ta poglavje o poreklu prebivalstva mest, vasi in mešanih naselij in selitvah v mesta, str. 82—92). Vsebina knjige je predstavljena v štirinajstih poglavjih, ki so bolj ali manj zaokrožena. V njih so prikazana selitvena gibanja prebivalstva pa najsi bodo to selitve med posameznimi naselji, med podeželjem in mestom, med poedinimi pokrajinami kakor tudi selitve med republikami. Ob vsem tem pa je v knjigi prikazana še podoba bodočega prebivalstvenega razvoja (v desetletju 1961—71) pa tudi predvidene selitvene smeri prebivalstva in njih jakosti. Prebivalstvene selitve so vedno vključevale v svoj tok dokajšen krog ljudi. Toda čim večje so postajale razlike v demografskih, ekonomskih, socialnih, kulturnih in drugih obeležjih med posameznimi območji naše države, tem močnejši je bil selitveni tok iz zaostalih, pretežno kmetijskih in preob-ljudenih predelov v gospodarsko razvitejša območja z neagrarnimi dejavnostmi v prevladi. Potemtakem je stopnja avtohtonega prebivalstva (tj. v kraju današnjega stanovanja rojenega) neposredno odvisna od gospodarske strukture posameznega območja. Razčlenitev selitev v povojnih letih pa pokaže, da so v zadnjih obdobjih (1958—61) več kot dvakrat močnejše (26,3 %o) kot pa v prvem povojnem obdobju (v letih 1946—52 letno povprečje 12,7 %o). Tudi v tem pogledu so očitne razlike med posameznimi predeli Jugoslavije, kar je pač odvisno od njihovega gospodarskega potenciala. Najmanj in najbolj razvita področja Jugoslavije imajo tudi najnižjo oziroma najvišjo stopnjo selitev (npr. AKMO 22,3 %o, SR Slovenija 33 %o, AO Vojvodina 32,1 %o). Iz zgoraj omenjenih razlogov je v medrepubliške selitvene tokove vključenih iz leta v leto več ljudi. V povojnih letih je SR Slovenija nasproti drugim predelom Jugoslavije spremenila svojo selitveno bilanco: najprej je izenačila izseljevanje s priseljevanjem, potlej pa je postala za večino naše države imigracijsko področje. Tudi nekateri drugi predeli Jugoslavije imajo pozitivno selitveno bilanco v medrepubliških selitvah prebivalstva (Hrvatska, Makedonija, področje Srbije in Vojvodine), medtem ko je za SR BiH, Črno goro ter za Kosovo in Metohijo značilno, da se prebivalstvo s teh območij izredno močno izseljuje, v mnogo manjšem obsegu pa priseljuje od drugod. Razčlenitev podatkov po manjših regijah (po stalnih demografskih rajonih 1. in 11. stopnje) nam pokaže še veliko večje razlike med poedinimi gospodarsko razvitimi in nerazvitimi območji. Ustrezna analiza in primerjava demografskih, ekonomskih in socialnih obeležij sta pokazali, kako pomembne so za selitvena gibanja prebivalstva razlike v njihovih vrednostih med posameznimi področji. Kajti poglavitni selitveni tok je usmerjen s podeželja, iz vasi v mesta in v industrijska naselja. Zato nenehno upadata delež in število kmetijskega in na podeželju živečega prebivalstva (v letih od 1948 do 1961 se je 2.848.000 kmet- preb. zaposlilo v neagrarnih dejavnostih). Deagrarizacija prebivalstva je bila najintenzivnejša v Črni gori (32%o na 1000 kmet. preb.), v Bosni in Hercegovini ter v Sloveniji (27 %o), najnižja pa v SR Srbiji (okrog 17 %o). Nadalje so v knjigi zelo plastično očrtane selitve tistega dela našega prebivalstva, ki živi ali v mestih ali v vaseh ali pa v mešanem tipu naselij. Ob sklepu pa je še podana predvidena podoba prihodnjih prebivalstvenih selitev, predvsem pa delovne sile. Knjigi so priključeni še trije dodatki (str. 114 do 142) in sicer: 1. shema stalnih rajonov za demografska raziskovanja, 2. metodološka pojasnila in 3. bibliografija proučevanja notranjih selitev v Jugoslaviji. Prikazana knjižica zasluži vso našo pozornost, saj nam tudi z empiričnimi raziskovanji odpira nove in podrobne poglede na prostorsko gibljivost prebivalstva, kakor nam tudi s konkretnimi podatki osvetljuje osnovne za- konitosti prebivalstvenih selitev. Zato menim, da je, čeprav skromna po obsegu, pomemben prispevek k poznavanju sodobnih migracijskih procesov. S pridom bo služila tako geogratom kakor tudi demografom, ekonomistom, prostorskim načrtovalcem m drugim. Milan Natek Jugoslavija in Slovenija v zunanji geografski literaturi Jugoslavija in Slovenija v agrarnogeografski literaturi socialističnih dežel Sreunje in Vzjliodne Uvrope. Seme zasejano na varšavski konferenci o študiju izrabe lal 1. I960 v smeri sodelovanja srednjeevropskih in vzhodnoevropskih geografskih raziskovalnih centrov na polju agrarne geografije, predvsem v preučevanju izrabe lal, klije in rodi naprej. O objavljenih rezultatih teh prizadevanj smo zadnjič poročali v G V XXX V ill, 1966, na str. 167—171. Med tem je izšlo se nekaj publikacij, ki so v zvezi s tem delom in ki prinašajo tudi prispevke jugoslovanskih avtorjev ali pa zunanjih avtorjev o naših problemih. 1 ako je dokumentacijska publikacija Geografskega inštituta Poljske akademije znanosti v posebnem zvezku (Dokumentacja geograficzna, Warszawa 1966, zeszyt 2/5 strani 160) objavila rezultate skupnih raziskovan j na terenu CSSR iti Jugoslavije v letih 1962—1964 (»ližvtkovvanie zieniy w krajach Europy srodkowo-wschodnej, Wyniki badan na tereuie Czechoslovvacji i Jugo-slawii vv latach 1962—1964»;. Razen metodološkega uvoda J. Kos trow icke ga in poročila VV. Gad o mske ga o izrabi zemlje v košički kotlini na Slovaškem na primeru zadruge Drenowiec so tu objavljeni rezultati terenskega dela poljskih avtorjev lta jugoslovanskem ozemlju in sicer poroča W. ßiegajlo o raziskovanju vasi Belski vrh v vzhodni Sloveniji (Haloze), Wieslawa Tvszkiewicz o raziskovanju vasi Goričak (tudi v Halozah), S. 11 a u z e r o izrabi tal v vaseh 2vab in Rtineč (Slovenske Gorice) in VV. B i e g' a j 1 o o raziskovanjih v vasi Jesenice v dalmatinski občini Omiš. Kot rezultat druge mednarodne konference navedenih dežel o izrabi tal, ki je bila I. 1964 v Budimpešti (prim. poročilo v GV XXXV11, 1965, str. 178) je izšla publikacija Land Utilization in Eastern Europe (ed. by Bela Sdrfalvi, Studies in Geography in Hungary, 4. Budapest 1967, strani 88). V njej je poleg prispevkov J. Kostrow ickega o metodah kartiranja izrabe tal, D. L. A r m a n d a o vlogi sovjetskih geografov pri kartiranju in oceni tal. W. B i e g a j i a o kartiranju izrabe tal na Poljskem v letih 1960—1964, Z. Hoff-m an n a o današnjem stanju preučevanja izrabe tal na Češkoslovaškem, k. I v a n i č k e o karti izrabe tal za košiško regijo, W. Roubitschka o regionalni podobi živinorejskega kmetovanja v NDR, H. G r u m a z e s c u a o prirodni pokrajini in izrabi tal. T. Jordanova o uporabi poljedelskih profilov na kartah izrabe tal. in G. E n v e d i j a o poljedelski izrabi tal na Madžarskem objavljeno tudi poročilo V. K 1 e m e n č ič a in 1. C r k v e n č i č a o kartiranju izrabe tal v Jugoslaviji (»The mapping of Land Utilization in Yugoslavia«, str. 67—75). Podobno poročilo z naslovom »Arbeitsrichtungen und -ergebnisse der Agrargeographie in Jugoslawien« sta I. Crkvenčič in Y. Klemenčič objavila v publikaciji mednarodnega agrarnogeografskega posvetovanja v Halle 1964 (Mitteilungen für Agrargeographie, landwirtschaftliche Regionalplanung und ausländische Landwirtschaft Nr. 12, Halle 1967. Sonderdrucke aus der Wiss. Zeitschrift der Martin-Lutlier-Universität Halle-Wittenberg, XVI/1967 M. Heft 2, str. 155—226). V publikaciji je objavljen še uvodni referat z zborovanja, v katerem je W. Roubitschek poročal o delovnih rezultatih agrarne geografije in njihovi uporabnosti za socialistično kmetijstvo, razen tega pa še referati V. G. K r j u č k o v a o delovnih smereh in rezultatih raziskovanj agrarne geografije v ZSSR. J. Kostrow ickega o agrarni geografiji na Poljskem. Zd. Ho f f m a n n a o smereh in rezultatih agrarnogeografskega dela v CSSR. G. G e c z v j a o kartiranju in registriranju za rastlinsko proizvodnjo pomembnih prirodnih pogojev na Madžarskem, F. Gribaudija o današnjih spremembah v agrarni pokrajini Italije in E. Otrembe o mislih k agrarnogeografski karti. I. C rkvenčič in V. Klemenčič sta o stanju agrarne geografije v Jugoslaviji poročala tudi v moskovskem geografskem tisku (»Agrogeografi-českie issledovanija v Jugoslavii«, Vestnik Moskovskogo Universiteta, Serija V, Geografia, No 4, 1966, str. 34—59). S. 1. George W. Hoffman, The Problem of the Underdeveloped Regions in Southeast Europe: A Comparative Analysis of Romania, Yugoslavia and Greece. Annals of the Association of American Geographers, Vol. 57, No. 4, December 1967, str. 657—666. Med ameriškimi geografi je prof. Hoffman s teksaške univerze v Austinu nedvomno najboljši poznavalec družbeno-gospodarskega dogajanja v balkanskih deželah. Solidnost in objektivnost njegovih informacij, oprtih na tehtne razgovore z znanstvenimi in družbenimi delavci iz teh dežel, poznamo že iz njegovih dosedanjih študij, še posebno tudi tistih o Jugoslaviji. Ker je avtor v zadnjih letih precej časa prebil tudi v Romuniji in v Grčiji, je za nas njegova primerjava dogajanja v teh dveh deželah z dogajanjem v Jugoslaviji še posebno zanimiva. Soglašati moramo z avtorjem, da je za vse tri dežele kljub njihovemu današnjemu različnemu družbenemu in političnemu sistemu skupna velika notranja raznoličnost v fizičnem, kulturnem in gospodarskem okolju kot posledica njihovega položaja ob stoletnem križanju vplivov iz Srednje Evrope, iz Sredozemlja in iz Orienta. Zato jim je tudi skupen problem. kako z masivnimi investicijami, predvsem po poti industrializacije, uravnotežiti dosedanjo neuravnoteženo regionalno strukturo. Pri tem si Romunijav glavnem prizadeva, da bi neenakomernosti omilila z namestitvijo novih industrij v manj razvitih predelih, med katere jih od 16 t. i. ekonomsko-administrativnih regij spada kar 12. Zakaj pred vojno je bilo 70% romunske industrijske proizvodnje s 60 % industrijske delovne sile omejeno na šest predelov (Bukarešta, Brasov. Hunedoara-Deva, Temišvar, Rečica in dolina Prahove s Ploeštijem), medtem ko je na glavne pokrajine »zgodovinske« Romunije (Dobrudžo, Moldavijo in Oltenijo) odpadlo le 12 % industrijske proizvodnje. Vkljub precejšnjim regionalnim spremembam in novim gospodarskim žariščem (metalurgija v Galacu in Braili, industrija celuloze in papirja pri Bukarešti in v Donavski delti, pospešena industrializacija Moldavije, predvsem tudi s kemično industrijo, pospeševanje industrije v manjših mestih in na podeželju) je leta 1965 še vedno odpadlo na stara industrijska področja 58,5 % vse industrijske proizvodnje, čeprav jim je bilo odmerjenih samo 40 %, v najnovejšem času pa še manj investicijskih sredstev. In čeprav je šla večina investicij v zaostala področja, je delež le-teh v industrijski proizvodnji narastel samo od 37,7 % I. 1950 na 41,7 % 1. 1965. Za Grčijo je s te plati glavni problem kričeče nasprotje med silno razvitimi Atenami in skoraj vsem skrajno zaostalim zaledjem. Na same Velike Atene odpade 22 % vsega prebivalstva Grčije. 86 % vse urbanizacije in 57 % vse industrijske proizvodnje. Problem je še težavnejši, ker je pot do načrtnega omiljevanja neenakomernosti spričo obstoječega družbenega sistema neprimerno težavnejša kakor v Romuniji in Jugoslaviji. Vendar se je Grčija te naloge s petletnim načrtom gospodarskega razvoja za razdobje 1960—1964 le lotila in to v okviru treh načrtovalnih predelov: prvi je Osrednja Grčija z Evbejo in Makedonijo, kjer so najboljši pogoji tudi za nadaljnji razvoj, drugi obsega Tesalijo, zahodni Peloponez in Kreto, kraje s komercializirano agrikulturo, tretji pa vzhodni Peloponez. Egejsko otočje. Jonsko otočje, Epir in Trakijo. kraje največje zaostalosti s samooskrbnim kmetovanjem in brez večjih mest. Po avtorjevem mišljenju ima največ razvojnih možnosti severna Grčija s Solunom. Solunu, ki ga je avtor zadnji čas obdelal tudi v posebni razpravi z naslovom Thessaloniki: The Impact of a Changing Hinterland (»East European Quarterly«. Vol. 2. N. 1. March 1968. str. 1—27) pripisuje avtor sploh izredne možnosti za razvoj v močno regionalno središče in to spričo njegove, že obstoječe osnovne infrastrukture, moderne pristaniške izgradnje, nove avtomobilske ceste, ki ga čez Jugoslavijo veže s Srednjo in Zahodno Evropo in spričo izboljšanih odnosa jev do sosednjih Bolgarije in Jugoslavije (napoved zveni nedvomno preoptimistično, saj je očitno napisana še pred novo nastalo situacijo v Grčiji). Posebno nas seveda zanimajo Hoffmanova izvajanja o Jugoslaviji. V njih se tudi on — podobno kakor smo to lani (GV 1967, str. 183 sl.) omenili pri knjigah A. Blanca in J. C. Fisherja o Jugoslaviji — sreča z dejstvom, da je splošni problem velikih in še naraščajočih razlik med razvitimi in manj razvitimi predeli (predvsem med »Severom« in »Jugom«) Jugoslavije še posebno zapleten, ker gre za federativno, večnarodnostno državo. Avtor to našo problematiko, ki je mnogo bolj zapletena in kočljiva kakor v Bomuniji in Bolgariji, prav dobro pozna in jo tudi povsem pravilno prikazuje. Zato njegovih konkretnih navedb, ki so nam tako in tako znane, tu ne bi ponavljali. Značilno pa je, da ob višini narodnega dohodka na osebo podčrtava veliko prednost Slovenije in Hrvatske, kar da še »prispeva k psihološki napetosti«. Značilno je tudi, da v zvezi z našo reformo poudarja, da so se za njo najbolj zavzeli razviti predeli Jugoslavije in še posebno slovenski komunistk Za nas morda že tudi kar malo anahronistično) zveni citat 27. člena 111. dela naše ustave iz 1. 1963, po katerem naj bi »jamčila vsa skupnost ekonomsko zaostalim republikam vse materialne in druge pogoje za pospešitev njihovega ekonomskega razvoja v svrho harmoničnega razvoja gospodarstva kot celote...«. Vsekakor zveni s socialističnega vidika simpatično stališče, ki ga avtor zastopa v zaključku svoje študije glede vseh treh obravnavanih dežel (na str. 666): da je zelo pozitivno, če te dežele odpravljajo neenakost v razvojni stopnji in življenjski ravni med svojimi narodi, v pravilnem mišljenju, da prevelike neenakomernosti znotraj njihovega ozemlja pomenijo resno zavoro za ekonomski napredek dežele kot celote. S tem se sklada tudi stališče, izrečeno na str. 659, po katerem se problemi zaostalih predelov v Jugoslaviji ne bi smeli reševati samo z ekonomskimi argumenti, pač pa bi nerazvita področja morala uživati določene prednosti, če naj bo taka večnacionalna država sposobna življenja in če naj ima svoj raison d'etre. Tak pogled, ki je bistveno različen od stališč, ki smo jih zabeležili v našem lanskem poročilu o Fisherjevi knjigi, bi bil vsekakor bližji socialističnemu pojmovanju. Svetozar Ilešič P. B. Alexander, Land Utilisation in the Region of Zgornja Pivka, Slovenia. Studia slovenica, New York—Washington, 1967, XI 13 str., 7 kart. Z zamudo poročamo o izidu geografske knjige o Zgbrnji Pivki, ki je nastala kot disertacija in je plod terenskega dela. Iz uvoda izvemo, da je študijo podprla Nacionalna akademija znanosti v Washingtonu. Knjižica daje več kot obeta naslov. Je drobna geografska monografija. V njej so zastopane vse geografske panoge. Zlasti so zanimiva nekatera opažanja o kraških in klimatskih svojstvih Zgornje Pivke. Težišče je seveda na obravnavi izrabe tal in povojne agrarne transformacije. Njene glavne poteze v slovenski geografski literaturi že poznamo. Toda knjiga je namenjena predvsem ameriški geografski javnosti. Njej pa bo posredovala marsikaj novega iz časa, ko smo videli skoraj ves napredek podeželja v socializaciji proizvodnih sredstev. Marsikdo od Slovencev se najbrž z razlagami vzrokov povojne transformacije, kot so formulirani v tej knjigi, ne bi strinjal, tako kot se je tudi uredništvo serije Studiu slovenica ogradilo od Alexandrovih tez z opombo na prvi strani: »Ni treba, da mnenje, izraženo v tem delu, izdaja mnenje izdajatelja«. Morda bi kdo od gozdarjev ugovarjal Alexandrovemu zaključku, da bi bilo bolje na Pivki pogozdovati z listopadnim drevjem, ker to s časom bolj iaboljša tla kot favorizirani črni bor. Sam pa med Alexandrovimi zaključki pogrešam predloge za izboljšanje življenjske ravni spričo dejstva, da poseduje sedem obravnavanih vasi komaj kaj več obdelovalne zemlje kot ducat poprečno velikih ameriških farmarjev. Priznam pa, da to ne bi bila avtorjeva dolžnost. Kot geograf je imel prvenstveno nalogo, obdelati polpreteklo in sedanje stanje. Z upoštevanjem, da je imel avtor kot tujec težave s pisanimi viri, moramo priznati, da je Alexander svojo nalogo opravil do tolike mere, da bo knjiga koristna ne samo za ameriškega bralca, ampak tudi za nas, kadar bomo iskali pregled geografskih razmer na Zgornji Pivki. Važno pa se mi zdi zlasti to, da knjiga ne bo posredovala ameriškemu bralcu samo novega znanja, ampak tudi simpatije do kmečkega človeka, ki ima na Zgornji Pivki trde pogoje za kmetovanje. Ivan Gams Krepki glasovi za mateinatizacijo geografije William Bunge, Theoretical Geography. Second revised and elarged edition. Lund Studies in Geography, Ser. C. General and Mathematical Geography, No 1, Lund 1966. — Appendix to Theoretical Geography, Lund Studies in Geography, Ser. C. General and Mathematical Geography, No 6., Lund 1966. W. Bunge, Teoretičeskaja geografija. Perevod s anglijskogo V. A. Barlasa, Y. B. Kuznjecova, J. V. Medvedkova, predislovie J. G. Sauškina. Izdatel’stvo »Progress« Moskva 1967. Že večkrat smo zadnja leta v zvezi z ameriško regional science, s problemi ekonomske regionalizacije, posebej pa še ob priliki poročila o Fisherjevi knjigi o Jugoslaviji (GV 1967, str. 168, 189/190) opozorili, kako si čedalje bolj logično tudi geografske vede prizadevajo, da bi si po poti »matematizacije« pridobile sloves eksaktnih ved, s tem da bi se do svojih ugotovitev dokopale z eksaktnimi kvantitativnimi metodami. Zato smo tem bolj dolžni predstaviti na tem mestu Bungejevo, v Lundu izdano delo, ki je v okviru geografije pravzaprav prvo jasno ubralo to teoretsko pot. Da je delo brž izšlo tudi v ruskem prevodu, tam celo prvič oba dela skupno v eni knjigi, samo dokazuje njegovo aktualnost. Bungejeva »teoretska geografija*, ki jo je avtor sprva celo poskušal imenovati »matematična geografija«, skuša teoretske temelje geografije postaviti na čisto matematične osnove. V njej se skoraj propagira nadomestitev karte kot osnovnega sredstva klasične geografije z matematiko, celo z geometrijo, predvsem pa z matematičnimi modeli. Pri tem se ta smer logično opira na nekatere, doslej redke podobne tradicije v razvoju geografije; k njim spadajo npr. dela ameriškega geografa E. L. Ul lm an a o transportnih tokovih ali Christallerjeva shema omrežja centralnih krajev. Podčrtava se koristnost take geografske teorije za prakso in za prognozo, pri čemer se pojavi naziv predictive geography, rusko prognoznaja geografija, pa tudi za teorijo, saj naj bi ravno matematično-analitična metoda obravnavanja različnih sestavin geografskega prostora, prirodnega in gospodarskega, obvarovala geografijo pred preostro delitvijo na »prirodno« in »družbeno«. V tem duhu je zasnovana knjiga, ki zasluži kajpada vso pozornost vsakogar, ki išče v geografiji novih potov. Naj vsebino na kratko predstavimo še s pregledom posameznih poglavij. Prvo poglavje nam predstavlja osnovne ideje nove metodologije. Drugo poglavje ima značilen naslov »Metakarto-grafija«: metakartografija naj bi primerjala kartografski pristop k upodobitvi prostorskih pojavov z drugimi pristopi, predvsem s t. i. »predkartami« (fotografijami, risbami, diagrami, tekstom) in še posebej z matematiko. Tretje poglavje obravnava t. i. »mere form«, četrto uporabo t. i. opisne matematike, od katere je doslej v geografiji najbolj znana opisna statistika. Peto poglavje obravnava t. i. splošno »teorijo premeščanja« in njene osnovne pojme »komplementarnost« (complementarity), »prilika intervencije« (intervening opportunity) in »premakljivost« (transferability), kakor jih je postavil Ul Im an v svoji, po Bungejevi sodbi neprecenljivi razpravi The Role of Transportation and the Bases for Interaction (University of Chicago Press 1956). Šesto poglavje je odmerjeno obravnavi drugega predhodnika, Christallerjeve teorije centralnih krajev. Sedmo poglavje že s svojim naslovom »Razdalja, bližina in geometrija« izdaja svojo čiisto matematično naravo. Osmo poglavje, ki je v originalni izdaji uvrščeno šele v Appendix, govori o prostorskih odnošajih (spatial relations) kot predmetu teoretske geografije s tipičnim vložkom o vlogi geometrije v geografiji. Deveto poglavje pa se ukvarja s sistemi lokacije (patterns of location). Bungejevo delo kot izraz najekstremnejših prizadevanj za matemati-zacijo geografije je naletelo seveda na veliko privržencev, pa tudi na precej nezadovoljnežev. Zanimiva je bila reakcija na njo med sovjetskimi geografi. Sau škin se je, kakor vidimo, zelo ogrel za njo. V uvodu je izrecno izrazil svoje mišljenje, da se lahko geografija samo po tej poti uvrsti med znanosti kakor so matematika, ekonomija, geofizika, geokemija, bilogija itd. in služi praktiki kot »prognozna« ali kot »konstruktivna« geografija. V posebnem članku, ki ga je napisal skupaj z B. L. Gurevičem (Matematičeskii metod v geografu, Vestnik Moskovskogo Universiteta, ser. Geografija 1966. 1) je celo predlagal za to smer naziv »matematična geografija«. Zato pa je V. A. An u č i n v svojem članku o matematizaciji in geografski metodi (Matematizacija i geo-grafičeski metod, Vestnik Moskovskogo Univerziteta, Ser. Geografija, 1966. No. 6) ne samo odklonil naziv »matematična geografija«, ker ta naziv uporabljamo že v drugem pomenu in ker ne gre za posebno vejo, temveč samo za posebno metodo geografije, temveč je zavzel dokaj kritično stališče tudi do same vsebine. Po njegovem mišljenju je matematizacija geografije kaj malo umestna brez siceršnje trdne metodološke osnove geografij-e. Misli celo, da gre v veliki meri za »modo« in da marsikatero delo te vrste uporablja matematične metode, da bi se zdelo bolj »znanstveno«. Dotakne se tudi drugega načelnega vprašanja, ki je s tem v zvezi; podčrta namreč, da nikaka matematična shema ne more obseči vseh stvarnosti najrazličnejših kakovosti, ker se pač te stvarnosti ne ponavljajo, temveč so pogosto individualnosti, nedostopne za modeliranje. Svetozar Ilešič Frontiers in Geographical Teaching. The Madingley Lectures for 1963. Edited by Richard J. Chorley and Peter Haggett. Druga izdaja, Methuen London 1967, strani 378. Knjiga je rezultat strokovnega seminarja, ki je bil organiziran leta 1963 v Madingley Hall v Cambridgu pod vodstvom tamošnjih predavateljev geografije R. j. Chorley a in P. Haggett a. izrazitih zastopnikov mlajše generacije med britanskimi geografi. Seminar je bil posvečen teoretskim in metodološkim problemom geografije in njenega pouka. Prispevki s seminarja so razvrščeni v knjigi v tri dele. Prvi del obravnava koncepcijo geografije. Tu najprej E. A. Wrigley analizira spremembe v filozofiji geografije od njenega izhodišča v »klasični« in »regionalni« geografiji; sem je uvrščen poseben odstavek z naslovom »Kaj nadomešča regionalno’ geografijo«; v njem pa pravega odgovora na zastavljeno vprašanje ne dobimo. Avtor ugotovi samo. da je sicer silno napredovala tehnika raziskovanja, predvsem statistično-matematična, kaj malo pa sama koncepcija geografije. Sledi vrsta razglabljanj o novih smereh v posameznih panogah geografije. R. ]. Chorley ocenjuje kritično geomorfni sistem W. M. Davisa. R. P. B e c k i n s a 1 e nove smeri v klimatologiji, predvsem spremenjene modele splošne zračne cirkulacije, E. A. Wrigley osvetljuje novosti v prebivalstveni geografiji, R. E. P a h 1 smeri v (ožji) socialni geografiji. P. H. Haggett spremenjene koncepcije v ekonomski geografiji in C. T. Smith sodobne struje in perspektive v historični geografiji. Drugi del knjige se ukvarja s »tehniko« (techniques) geografskega preučevanja. R. J. Chorley ocenjuje uporabo kvantitativnih metod v geomorfolo-giji, prispevek P. Haggett a ima značilen naslov Scale Components in Geographical Problems. C. Board obsežno obravnava terensko delo v geografiji, s posebnim poudarkom na kartiranju izrabe tal. M. P. Collins prispeva nad vse zanimiva izvajanja o terenskem delu v mestni geografiji, D. 1 i m m s nam predstavlja kvantitativne metode v »urbanski socialni geografiji«, E. C. Will ats pa obravnava geografsko tehniko dela v fizičnem planiranju. Tretji del referatov je neposredno namenjen geografskemu pouku. C. Board in T. H. Elkins obravnavata geografijo na univerzah in sicer prvi posebej na »starih«, drugi na »novih« univerzah. Tudi geografija v visokih šolah, če lahko tako prevedemo angleški izraz college, je posebej (S. M. B r a - zier) obravnavana za pedagoške visoke šole (training colleges) in posebej (W. 1 s 1 i p) za tehnične visoke šole (tehnical colleges). Geografijo v šoli je obdelal P. Bryan. Zanimivo je, da je poseben referat odmerjen pouku nove« Afrike (R. J. Harrison — Church). Iz te vsebine bi lahko sklepali, da je šlo na seminarju za več ali manj običajno seminarsko posredovanje strokovnih in zlasti metodoloških novosti pedagoškim in praktičnim delavcem. Toda čeprav oba urednika knjige in očividna pobudnika celotne smeri seminarja, P. Haggett in R. J. Čhor-ley, v zaključnem poglavju z naslovom Frontier Movements and the Geographical Tradition nekako zatrjujeta, da ne gre za nobene posebne aspekte nekake cambriške šole in še manj za kakšen radikalni napad »jeznih mladeničev < (angry young man), nas vendar že površno listanje po knjigi prepriča, da gre za nekaj več kot za navadno seminarsko gradivo in da je imel prav poljski recenzent knjige L. Kos inski (Przegl^d Geograficznv, Warszawa, XXXIX, 1967, 1, str. 580), ko je zapisal, da je knjiga eden od izrazov »novega vala« v britanski geografiji. Gre za skupino »vnetih in sposobnih mladih ljudi,, ki sodi, da je geografija zaradi svoje tradicije in zatekanja v izolacijo zašla v slepo ulico, iz katere je treba iskati izhod v njeni matematizaciji in celo v razvijanju geometrijske tradicije v geografiji, ki sega še v starogrške čase. Pri tem gre za močan vpliv novih smeri ameriške geografije in hkrati za prizadevanje osvoboditi se čim bolj tradicije francoske geografske šole. Res so še posebno Haggeitovi in Chorleyevi prispevki v knjigi skoz in skoz prepojeni /. močnimi poudarki po potrebi »kvantifikacije« geografi je, »modeli-; kot metodološko sredstvo pa so močno postavljeni v ospredje. Kar zadeva francosko geografsko šolo, sicer ni nikjer kaj ostreje kritizirana kakor v uvodnem prispevku A. VV r i g 1 e y a skupaj z vso »regionalno« in še posebej pokrajinsko« koncepcijo geografije, ni pa verjetno naključje, da sta urednika v zaključnem poglavju, ko sta podčrtala, da seminar seveda ni mogel izkristalizirati kaj mnogo skupnih stališč, vendar poudarila, da je bila vsem sodelavcem razen vneme (concern) za geografijo ®na skupnih potez še ta. da ne verjamejo, da »bi morala biti najboljša geografija, podobno kakor najboljše vino, ravno francoska in že zdavnaj dozorela« (str. 358). Vsekakor po tej knjigi ne bi mogli sklepati, da bi šla cambriška šola pod vodstvom Haggetta in Chorleya glede enostranske usmerjenosti k matemati-ziranim metodam v geografiji tako daleč, kakor je šel Bunge. Saj se v njej celo izrecno poudarja, da kvantitativna tehnika geografiji ni cilj, temveč sredstvo in to samo eno izmed sredstev, ki se enakopravno postavlja ob stran dosedanjim sredstvom klasične« ter »regionalne« koncepcije, jih izpopolnjuje ter jim stopnjuje tehtnost (str. 17). Svetozar Ilešič Peter Haggett, Locational Analysis in Human Geography. London. Edward Arnold (Publishers) LTD, first published 1965, reprinted 1966. Strani 326. Bolj kakor kolektivna publikacija cambriške šole, o kateri poročamo zgoraj, je Haggettova knjiga, napisana od glavnega ideologa omenjene šole, čista apologija izrazite in dokaj skrajne »matematizacijske« usmerjenosti v geografiji. To nam pokaže že površno listanje po knjigi, pri katerem nam že v ilustracijah sili pred oči dolga vrsta abstraktno zasnovanih in geometrijsko oblikovanih modelov. Isto se vidi tudi že iz pregleda naslovov poglavij in podpoglavij, kjer prevladujejo izrazi iz matematične in sorodnih sfer. kakor modeli, gibanje in razdalja, omrežje, gostotni vzorec, vozlišče, površine in gradienti, poizkusi (testing) in šele na koncu iz vsega tega zgrajena opredelitev regije (region-building).* * Še bolj je ta smer očitna v zajetni knjigi, ki nam je prišla v roke, ko je bilo to poročilo že pripravljeno za tisk: Models in Geography. The second Ma-dingley Lectures. Edited by R. J. Chorley — P. Haggett. Methuen, London 196". Strani 816. Posebno značilen je že predgovor h knjigi. Tam se poudarja, kako je po Löschevi smrti v dvajsetih letih nastala v razvoju nauka o lokaciji na žalost vrzel, ki pa so jo kmalu zapolnili ameriški ekonomisti z Jsardom na čelu, ameriški geografi z Garrisonom in Berryjem ter Hägerstrandova šola na Švedskem. To pa je bilo vzpodbudno in hkrati vznemirljivo tudi za britanske geografe. Vzpodbudno, ker je obljubljalo, da »vdihne življenje v tradicionalno human geography, ki je — z redkimi izjemami — ostala zvesta konservativni regionalni smeri ali pa se je cepila v zmedene podpanoge kakršne so »geografija virov« ali »medikalna geografija« (str. V). Vznemirljivo pa zaradi naraščajoče uporabe matematičnih metod z raznimi »neudomačenimi in nedobrodošlimi neznankami« (str. V). Haggett se pri vsem tem zaveda nenavadnosti preeno-stranske nadomestitve kvalitativne analize s kvantitativno. Misli pa, da »če bo zgodovinar geografije gledal na šestdeseta leta kot desetletje matematične ekstravagance, se bomo lahko potolažili s spoznanjem, da so vse prirodoslovne in družbene vede brez izjeme šle ali gredo skozi takšno fazo; študentje, ki diplomirajo v tem desetletju, se morajo zavedati tako možnosti kakor nevarnosti te usmerjenosti« (str. 1). Tem manj nas seveda preseneča, da je ravno ob knjigi, o kateri poročamo, cambriška šola doživela največ kritičnih pripomb. Tudi nas ne preseneča, da so prišle povečini od strani francoskih geografov. Tako je npr. P. C 1 a v a 1 v svoji oceni Haggettove knjige (v »Revue de Geographique de 1'Est«, Annee 1967, No 1—2, str. 252—254) v zvezi z usmeritvijo cainbriške šole izrazil svoje mišljenje, da so teoretične in kvantitativne metode te vrste, s pogosto »izmišljenimi« modeli, včasih brez potrebe rafinirane in težke ter da vzbujajo pogosto vtis, da je »nekatere kolege zajela strast za igro s čistim matematičnim raziskovanjem ter da so zato prikazi rezultatov njihovega dela nepotrebno učeni« (saoantes). Vsekakor gre za problematiko, ob kakršni se nujno pojavljajo skrajna in enostranska stališča. 7di se mi, da je prava pot tudi tokrat nekje v sredi: brez modernih računskih, kvantitativnih metod vsekakor tudi v geografiji, še posebno zaradi njene kompleksnosti, ne bo šlo; samo z njimi, brez terenskega dela (opazovanja, kartiranja, anketiranja) in drugih udomačenih, tudi kvalitativnih raziskovalnih metod pa tudi ne, zlasti če ne bi radi prezrli tisočero individualnih potez, ki jih vključuje realna geografska stvarnost Svetozar Ilešič Teoretske osnove preučevanja pokrajine v Nemški demokratični republiki Ernst Neef. Die theoretischen Grundlagen der Landschaftslehre. VEB Hermann Haack. Geographisch-Kartographische Anstalt Gotha/Leipzig 1967. 152 strani. Med geografi socialističnih dežel, kjer se tudi geografska znanost močno naslanja na teoretske osnove marksistične filozofije, je poleg V. A. Anučina brez dvoma E. Neef tisti, ki se najdosledneje in najtehtneje poglablja v teoretske probleme geografije v pravilnem prepričanju, da geografija lahko obdrži svoje mesto v sodobnem sistemu znanosti samo, če si jasno zgradi svoje teoretske temelje. Neefova prizadevanja v tej smeri poznamo že iz njegovih dosedanjih del, v knjigi, o kateri poročamo, pa jih je avtor strnil v sin-tetsko podobo svojih pogledov. Vsem, ki smo že dolgo prepričani o potrebi razčiščevanja teoretskih osnov naše znanosti in smo skušali k njemu prispevati, je Neefovo delo s svojo široko razgledanostjo po obsežnih področjih sodobne znanosti in znanstvenih metod v krepko pomoč, pa tudi v dragoceno zadoščenje, saj je v njem prepričljivo argumentirana teza o enotnosti predmeta geografije, ki je lahko samo kompleksna geografska stvarnost, prihajajoča do izraza v »pokrajini« (Landschaft), tistem konkretnem delu zemeljskega površja, ki ga označuje enotna notranja struktura in zunanja fiziognomija. V slepih ulicah, v katerih se geografi le prepogosto gubimo, se marsikdo med nami tudi v vsem obsegu želi pridružiti avtorjevemu, že v uvodnih besedah izraženemu prepričanju, da »ravno preučevanje pokrajine na ekološki osnovi skriva v sebi možnosti, da se odpro nova pota, da se razširita obseg in dognanost znanstvenih spoznanj in s tem pospeši tako razvoj kakor koristna uporaba naše znanosti«. Knjiga, ki nas preseneča z bogastvom in jasnostjo avtorjevih razglabljanj in sklepanj, pri tem pa včasih malo utruja s prezapletenimi formulacijami, obsega dva dela. V prvem razglablja avtor o predmetu »pokrajinske vede1:, se pravi o pokrajinski stvarnosti (Die Realität der Landschaft), v drugem pa o metodoloških vprašanjih. V prvem delu razvija avtor najprej svoje poglede na to, kar imenuje »geosfersko« in »pokrajinsko« razvrstitev, se ustavi obširneje pri tem, kar imenuje »aksiomatične osnove« geografije (predvsem t. i. »planetarni aksiom?, »pokrajinski aksiom« in »korološki aksiom«, pa pravilo geografskega »kontinuuma«, pravilo geografskih »meja«, pravilo geografske »stvari« itd.), zatem pri pojmu in opredelitvi pokrajine na sploh, kjer ga zanima predvsem razmerje med »fiziognomičnim« in »strukturalnim«, pa med »individualnim« in »tipičnim« v pokrajini. V drugem delu knjige se obrne avtor k metodološkim problemom. Tu govori najprej o splošni raziskovalni problematiki (raziskovanje pokrajine kot »Composituma« in kot »kompleksa«), o oblikah in problemih vzročnosti (naravnih, bioloških, družbenih zakonitostih, o prepletanju oblik vzročnosti, o prirodoslovnem in družboslovnem aspektu, o elementarni in kompleksni analizi), o tem. kako je treba in mogoče pri tem obvladati raznolikost geografske stvarnosti (s posebnim poudarkom na tipoloških metodah), o upoštevanju časovnega pogleda v geografiji (dinamika, persistenea, geneza, ritmika, posebej še položaj historične geografije), o geografski primerjavi, ki naj v preučevanju pokrajine nadomešča neizvedljivi eksperiment, o problemih geografske sinteze in na koncu še o melodoloških problemih geografskega prikazovanja, predvsem o problemu neobhodne, pa včasih pravo kompleksno stvarnost zamegljujoče sheme, tako v »obči« kakor v legionalni geografiji. Ker je seveda tu nemogoče kakor koli podrobneje reproducirati avtorjeva izvajanja, velja samo svetovati tudi vsakemu našemu geografu, ki mu ni vseeno, kaj je geografija, da vzame to knjigo v roke. Tu naj nanizam samo nekaj najznačilnejših in morda najbistvenejših stališč, ki so raztresena po različnih poglavjih knjige. Tako se npr. Neef povsem pridružuje stališču, da geografskega okolja nikakor ne gre istovetiti z nekako fikcijo čiste prirodne pokrajine ali »prapokrajine«, zakaj vanj neizogibno sodi tudi zgodovinsko in družbeno pogojena »sociosfera« (str. II—17). V poglavju o pokrajinskem »aksiomu« nas prepriča formulacija, da so »na vsaki točki zemeljskega površja elementi, komponente in faktorji geografske substance v mnogoterih medsebojnih, zakonito pogojenih razmerjih in vzajemnih »učinkovanjih«. Na tem »pokrajinskem« aksiomu sloni obstoj geografije kot znanosti. Vsako izoliranje katerega koli posameznega pokrajinskega elementa iz njegove povezave z drugimi nas oddalji od geografske stvarnosti (str. 22). Ko govori o aksiomatskem značaju predstave o pokrajini, se zlahka pridružimo njegovemu stališču o tem. da je vsak konkretni del geosfere individualnost in da nam je zato tipologi ja samo sredstvo, da se znajdemo v nepreglednosti individualnih pojavov, ne pa namen ali celo predmet preučevanja. Prav tako se mu lahko pridružimo pri zavračanju stališča, da je fiziognomični aspekt neznanstven in zato odveč; nasprotno, z njim vred smo prepričani, da v geografski stvarnosti ni mogoče ločiti fiziognomije od vsebine (str. 51—32). V metodološkem delu knjige se bo marsikdo od nas pridružil dvomom, ali so očitki »neeksaktnosti geografiji upravičeni in ali ni morda več ali manj navidezna eksaktnost analize izoliranih elementov pogosto celo samoprevara, ki ni vedno v skladu s kompleksno geografsko stvarnostjo« (str. 39—40). Še posebno utrjuje teoretsko zasidranost geografije stališče, da ne gre a priori zavračati medsebojnega prepletanja dogajanj z različnimi (prirodnimi. družbenimi) zakonitostmi na istem prostoru, narobe, da je ravno tu težišče realno zastavljene problematike (str. 57). Značilna mostova med »prirodno« in »ekonomsko« geografijo pomenita transpozicija čisto naravoslovnih vrednosti elementov prirodnega okolja v »ekonomske vrednosti«, pa tehnika, ki je temelj vseh proizvodnih procesov, pri tein pa nič drugega kakor naravo-slovje, aplicirano z vidika gospodarske učinkovitosti (str. 56—57). Posebno dragocena so nadalje avtorjeva izvajanja o važnosti »individualnih« (včasih vsaj navidezno »slučajnih«) potez v geografski stvarnosti (str. 88—90), pa o upoštevanju časa v geografski analizi, ne samo časa v smislu razvoja, temveč tudi npr. časa. potrebnega za premagovanje razdalj in vložitev energije (str. 91—92); to nas spominja na ideje, ki jih je še v 19. stol. razvil J. H. Thiinen v delu »Der isolierte Staat in Beziehung auf Landwirtschaft und Nationalökonomie« (1.—111.. 1826—1863), pa na razmeroma redka opozorila te vrste v sodobni gospodarski geografiji (pri nas npr. v Malovrhovi študiji o gospo-darsko-prostorski strukturi individualnih kmetijskih obratov v Sloveniji, objavljeni v »Geografskem vestniku« 1965). Pridružiti se velja tudi Neefovemu mnenju, da je zgodovinsko-geografska ali morda bolje genetsko-geografska smer v vseh geografskih preučevanjih neogibno potrebno načelo mišljenja (str. 104). Močno nas pritegnejo avtorjeva stališča v zaključnem poglavju o vprašanjih geografske sinteze, ki podčrtavajo, da je sicer tudi v geografiji analitsko delo nujno potrebno in zelo obsežno, da pa lahko predmet geografije izčrpa samo sinteza, zato je v naši vedi nujno potrebna skupna igra analitskega dela in sinteze, v njej mora biti vsak analitiski korak, ki nas vodi vstran od celote, kompenziran z ustreznim sintetskim korakom (str. 127). Zato tudi avtor ne soglaša čisto z »logičnim sistemom geografije«, kakor sta ga shematizirala H. Bobek in J. Schmithiisen (Bobek — Schmithiisen, Die Landschaft im logischen System der Geographie, Erdkunde. Archiv für wissenschaftliche Geographie. Bd. III.. str. 112—120. Bonn 1949. — II. Bobek, Gedanken über das logische System der Geographie. Mitt. Geogr. Ges Wien Bd. 99. 1957. str. 122—145). Sodi. da je njihov horizontalni plastoviti« model integracijskih oblik v geografiji, v katerem so sestavine geografske stvarnosti razvrščene od »osnovne«, neorganske plasti navzgor, shema, ki ima preveč analitski značaj. Prednost daje navpičnemu, »palisadam podobnemu« modelu, v katerem so anorganska, biološka in družbena sfera stalno in istočasno v medsebojnem součinkovanju (str. 129). Zaključim naj poročilo še z besedami iz avtorjevih zaključnih izvajanj (str. 142): »Sodelovanje preučevanj t. im. geografskih snovnih sistemov v okviru velike skupine geografskih ved je v znanstvenem razvoju zadnjih desetletij pod vplivom specializacije močno opešalo. Praktične potrebe, se pravi naraščajoči pomen snovne izmenjave med prirodo in družbo v toku tehnične revolucije, pa silijo k temu. da aktiviramo zanemarjeno raziskovanje geografskih snovnih sistemov v njihovi realni kompleksnosti. Da pa ustvarimo za ta pomembna praktična vprašanja raziskovalne osnove, je teorija pokrajine prvi pogoj«. Podpisanemu se zdi. da je s tem ponovno točno opredeljen ne samo predmet geografije, temveč tudi delovno področje t. i. aplicirane geografije. Svetozar Ilešič Landsoliaftsforscliung. Beiträge zur Theorie und Anwendung-. Neef-Fest-schrift. herausgegeben von Dr. H. Barthel. VEB Hermann Haack, Geographisch-kartographische Anstalt. Gotha/Leipzig 1968. 279 strani. Kako krepko je E. Neef med geografi NDR začrtal teoretsko pot geografije. ki jo je razložil v svoji knjigi, o kateri smo poročali zgoraj, dokazuje zbornik razprav, ki so mu ga ob njegovi šestdesetletnici posvetili njegovi pri-iatelji in učenci. Skozi vse, v tem zborniku zbrane študije se vleče rdeča nit Neefovih idej o »pokrajini« v najširšem in najglobljem pomenu besede ter o pokrajinsko-ekološkem značaju geografskih raziskovanj. V prvi razpravi z naslovom »Historische Prinzipien in der geographischen Raumforschung« nam E. Lehmann nredstavlja svoje nazore o zgodovinskih načelih v geografskem raziskovanju prostora, ki jih ilustrira s primeri iz Mehike. Značilno je. da pri teni precej govori o »geografskem okolju kot zgodovinski kategoriji ter da noskuša razlikovati »zgodovinsko geografijo ki naj bi ji bil predmet prirodni in gospodarski prostor kot rezultat zgodovinskega razvoja in geografsko zgodovino«, ki naj bi preučevala zgodovinsko dogajanje v geografskem okolju. — V razpravi H. Richterja »Beitrag zum Modell des Geokomplexes« gre za poizkus razvrstiti elemente pok raji u-sko-ekološkega raziskovanja v model s posameznimi kategorijami. Model kot metodološko sredstvo, čisto v smislu Neefovih teoretskih smernic, je tudi predmet razprave K. Herza (»Grossmassstäbliche und kleinmassstäbliche Landschaftsanalyse im Spiegel eines Modells«). Sledi nekaj razprav, ki skušajo uveljaviti načela Neefove šole v konkretnih regionalnih raziskavah, deloma tudi na specialnem pedološkem ali klimatološkem področju: G. Haas e, »Pedon und Pedotop- Bemerkungen zu Grundfragen der regionalen Bodengeographie«. — H. II urbich und R. Schmidt, »Der Vergleich landschaftsökologischen Typen des nordsächsischen Flachlandes und ein Vorschlag zu ihrer Klassifikation«. — A. Bernhardt, »Beispiel einer Standortkarte im Masstab i : 25.000 und die Möglichkeit ihrer Auswertung für die agrarische Praxis«. — H. Barthel, Zur frage der landschaftsökologischen Erkundung in den Braunkohlenrevieren unter besonderer Berücksichtigung der Grundwassererneuerung in den Kippflächen«. — M. Thomas — Lauckner und R. Spengler, Der Einfluss der Böden auf die Grundwasserneubildung im Parthegebiet«. — G. Andreas, »Geländebedingte Kaltluftverteilung in Strahlungsnächten im Elbsansteingebirge — eine Diskussion der Methode von Schuepp und Uhlig.« Posebno pozornost zasluži študija E. Hartscha (»Gedanken zur frage der Bewertung des landschaftlichen Erholungspotentials«), saj je skoraj prvi poizkus, da se v gospodarski geografiji, kjer je danes močno v ospredju gospodarsko vrednotenje prirodnih pogojev, poskusi ovrednotiti tudi rekreacijski potencial pokrajine — v času razmaha turistične geografije vsekakor zelo hvalevredna pobuda. Problematike centralnih krajev se dotika razprava G. K i n d a (»Modellvorstellungen der Entwicklung von Zentralortsystemen«), vprašanja razmestitve drobne industrije po mestih študija D. Scliolz a (»Standortfragen und Entwicklungsprobleme der Leipziger Kleinindustrie«). Zbornik zaključujeta dva prispevka kartografske vsebine (W. Stams. Die Bedeutung vollständiger Netze topographischer Elemente für die Landesken-ntnis« in II. Kugler. »Einheitliche Gestaltungsprinzipien und Generalisierungswege bei der Schaffung geomorphologischer Karten verschiedener Mas-stabe«). Svetozar Ilešič Nekaj novosti iz poljske geografske književnosti Przegl^d Geograficzny (XXXIX, 1967, 1) ob šestdesetletnici prof. St. Le-szczyckega. V maju 1967 je praznoval 60-letnico prof. Stanislaw Leszczvc-k i , direktor Inštituta za geografijo Poljske akademije znanosti in »ustvarjalec poljske geografske šole«, kakor ga označuje publikacija, o kateri poročamo in ki je posvečena temu znamenitemu jubileju. Tudi slovenski geografi naj porabimo to priliko, da temu nad vse vidnemu organizatorju geografskega dela ne samo na Poljskem, temveč tudi v vseh socialističnih državah in v vsem svetu, podpredsedniku Mednarodne geografske unije in našemu dobremu prijatelju, ob njegovem jubileju najiskreneje čestitamo in mu samo želimo, da bi še dolgo uspešno vršil svojo, tudi za nas tako dragoceno misijo. V zajetnem zvezku »Przegl^da«, ki je izšel ob tej priliki, so na uvodnem mestu besede enega od seniorjev poljske geografije A. Zierhofferja ter oris jubilantovega dela izpod peresa dveh mlajših, najtesnejših njegovih sodelavcev A. K u k 1 i n s k e g a in A. W r o b 1 a. Nato pa sledi cela vrsta prispevkov. povečini metodološkega značaja. Tako načenja j. Kostrowicki vprašanje specializacije in integracije v ekonomski geografiji. K. Dzie-wonski obravnava teorijo ekonomske regije, B. Rychlowski pa njeno strukturo. Tudi A. W rob el obravnava pojem (ekonomske) regije in regionalno metodo. Sledi še dolga vrsta prispevkov o metodologiji družbene geografije. Konstruiranje teorije v ekonomski geografiji obravnava R. D o m a n -s k i . vlogo in značaj teoretskih raziskav v ekonomski geografiji Zb. Cho i -nicki in A. Wröbel, matematične modele v ekonomski geografiji Zb. C h o j n i c k i, opredelitev homogenih regij z mnogofaktorsko analizo Tereza Czvž, mere in karte koncentracije v ekonomski geografiji K. Brom ek, probleme koncentracije prebivalstva v evropskih socialističnih deželah L. K o s i n s k i in A. W o j c i e c h o w s k a , raziskovanja procesov regionalnega razvoja in problem regionalne statistike pa 13. W i n i a w s k i. V rubriki »Diskusija; je objavil A. Kuki ins ki prispevek o problematiki regionalnega ekonomskega razvoja v geografskih raziskavah, v katerem se dotika tudi vprašanja dosedanjega in perspektivnega »konflikta« med specializacijo in integracijskimi tendencami v ekonomski geografiji. Končno prispeva k nad vse aktualnemu teoretsko-metodološkemu značaju tega zvezka revije še poročilo o splošnopoljski konferenci o metodološko-teoretičnih vprašanjih v ekonomski geografiji, ki je bila aprila 1966 v Jabionni pri Varšavi (avtor poročila M. J erczynski). Skozi večino zgoraj navedenih teoretsko-metodoloških prispevkov se vlečejo kot rdeča nit trije problemi, ki zadevajo v živo meso današnje geografije: problem integracije geografije, problem njene matematizacije in problem njene aplikacije. Naj opozorim, da sem se vsebine nekaterih od teh prispevkov v luči treh navedenih problemov podrobno dotaknil v članku »Metodolo-ški problemi sodobne geografije«, ki je izšel v »Glasniku« Srpskega geografskega Društva XLV111, 1 (1968). S. Ilešič Zarvs geografu ekonomicznej Polski. Prača zbiorowa pod redakcjj Sta-nistawa Leszczyckiego i Leszka Kosiriskiego. Panstwowe Wydawnictwo Na-ukowe, Warszawa 1967, strani 238. Doslej smo od priročnikov o gospodarski geografiji Poljske poznali le kolektivno delo »Geografia gospodarcza Polski«, ki je izšla 1. 1959 pod redakcijo St. B e r e z o w s k e g a. Ker pa je od tedaj preteklo že precej let, nam je novi priročnik, ki je sicer skromnejši po obsegu, ne pa po vsebini, tem bolj dobrodošel. V njem je poglavje o geografskem položaju Poljske napisal St. Leszczvcki (z zelo umestnim razlikovanjem med matematičnim, fizično-geografskim in političnim položajem). V poglavju o prirodnih pogojih in bogastvih nam je J. Kostrowicki v močno skrajšani obliki ponovno podal podobo, ki jo poznamo že iz njegovega obsežnejšega dela »Šrodovvisko geo-grafiezne Polski«. Prispevek L. Kosinskega o glavnih prebivalstvenih vprašanjih je prav tako zgoščena sinteza dosedanjih avtorjevih specialnih preučevanj in zato tem dragocenejši, kar prav tako velja za poglavje o urba-nizacijskih procesih izpod peresa glavnega poljskega preučevalca teh procesov K. D z i e w o ri s k e g a. St. Mi sz tal nam je plastično predstavil razvoj in prostorsko strukturo industrije na Poljskem, J. Kostrowicki pa probleme geografije kmetijstva, kjer nam ni treba še posebej podčrtavati, kako je bil ravno on za to najbolj poklican. Poglavje o prometu je napisal prav tako geograf — specialist za to vejo gospodarskega življenja (T. L i -jewski), medtem ko najdemo v članku St. Leszczvckega o prostorski strukturi narodnega gospodarstva zgoščeno podane rezultate samostojnega, podrobneje že drugje predstavljenega raziskovanja na temelju primerjave podatkov o stalnem narodnem bogastvu, o ustvarjenem in razdeljenem narodnem dohodku, o ravni narodnega gospodarstva in o stopnji življenjske ravni. Knjigo zaključuje še poglavje o povezanosti poljskega gospodarstva z inozemstvom izpod peresa St. R a c z k o w s k e g a. S. Ilešič Wojewödztwo Bialostockie. Monografia geografiezno-gospodareza. Pod kierunkiem i redakej^ prof. dr. Jerzego Kostrowickiego, Instytut geografii PAN w Warszawie — Prezydium WGjewodzkiej Rady Narodowej w Bialym-stoku. Lublin 1967, strani 648. Ta zajetna in bogata regionalna monografija je končni rezultat že pred desetletjem zasnovane sistematsko organizirane regionalne raziskovalne akcije bialostoškega vojvodstva kot tipično nerazvitega področja Poljske, o f kateri smo poročali že v GV XXIX—XXX, 1957/58 str. 185. Vodja te kolektivne akcije in urednik prav tako kolektivne monografije, prof. J. Kostro-w i c k i, je sicer pred kratkim (Przegi^d Geograficzny, XXXfX, 1967, 1, str. 26) dal duška svojemu pesimizmu glede podobnih del. Omenil je, da je bil svoj čas njihov zagovornik, da pa se je njegovo navdušenje ohladilo. Zakaj pri takem delu naj bi bila stopnja integracije odvisna v glavnem od avtoritete, energije in kompetentnosti redaktorja in imela predvsem organizacijski značaj. Naj podčrtam, da monografija o bialostoškem vojvodstvu izrazito demantira ta pesimizem njegovega redaktorja. Čeprav so v knjigi napisali posamezna poglavja različni avtorji-specialisti (\V. kusinski uvodno poglavje o položaju in zgodovinskem razvoju, L. Kosinski poglavji o prebivalstvu in naseljih, W. Biegajlo o kmetijstvu, H. Piskorz-Skocka in J. Ko-strowicki o gozdarstvu, lovstvu in ribištvu, S. Misztal o industriji, T. L i j e w s k i o prometu in turizmu ter na kraju še J. K o s t r o w i c k i o ekonomski regionalizaciji in perspektivah razvoja), monografija ni samo »organizacijsko« povezana v enoto, temveč dokaj enotno izklesana na temelju enotnega koncepta. Želeti je samo, da bi s svojimi delovnimi pogoji vred doživela čim več posnemalcev ne samo na Poljskem, temveč tudi marsikje drugod. Ce pri tem lahko soodloča »avtoriteta, kompetentnost in energija« redaktorja, ne velja pozabiti, da je morda ravno v tem življenjska naloga prominentnejših geografov. S. Ilešič Kazimierz Dziewonski, Baza ekonomiezna i struktura funkcjonalna miast. Instytut Geografii PAN, Prače Geograficzne, nr. 65, Warszawa 1967. Strani 135. Prof. Dziewonski, ki ga med poljskimi ekonomskimi geografi odlikuje nenavadno široka razgledanost po ekonomiki, tesno prepletena z razgledanostjo po filozofiji in matematiki, skuša v tej svojevrstni, s to razgledanostjo na široko prepojeni knjigi močno samoniklo analizirati razvoj teoretičnih pogledov na t. i. ekonomsko bazo in na funkcijsko strukturo mest. Pri tem navezuje kar na S o m b a r t a in njegovo delitev mestnega prebivalstva na tisto, ki si samo z gospodarskimi viri zunaj mestnega ozemlja pridobiva življenjske vire in zato ustvarja mesta (Städtebildner) in tisto, ki pride pozneje zraven s sekundarnimi uslugami in dejavnostmi in napolnjuje mesto (Städtefüller). Dziewonski skuša za to uveljaviti izraza »eksogenično« in »endogenično« prebivalstvo. Oboje skupaj bi nekako označevali kot »ekonomično bazo mesta«, kar nas pripelje do obravnavanja mesta kot ekonomske regije, ki je vsebina drugega dela knjige. Vsa ta koncepcija bi imela po avtorjevem mišljenju veliko prednost pred koncepcijo »centralnih krajev«, ker je elastičnejša in manj enostranska, se pa z njo sijajno dopolnjuje. Študija kaže nedvomno veliko avtorjevo erudicijo. Marsikdo pa bo imel pomisleke zoper pretirano zapletenost, nejasnost in neplastičnost izražanj ter zoper težnjo za novo, prezapleteno terminologijo; ali sta npr. izraza »eksoge-nično« in »endogenično« res umestnejša in nazornejša od izrazov »mestotvor-no« in »mestoslužno«? Tudi sicer se ob stopnjevanem teoretiziranju in matematičnem shematiziranju v te vrste obravnavanju prostorskih problemov človek nehote vpraša, ali se s tem ne oddaljujemo preveč od konkretne materialne prostorske stvarnosti, ki je vidna in otipljiva in zato osnovno izhodišče geografskih opazovanj. S. Ilešič Kazimierz Dziewonski, Leszek Kosinski, Rozwoj i rozmeszczenie ludnošči Polski w XX. wieku. Ludnošč Polski wspqlczesznej, pod redakej^t Edwarda Strzeleckiego, tom 1. Panstwowe wydawnietwo naukowe, Warszawa 1967. Strani 314. L. Kosinski, ki se že dolga leta ukvarja s prebivalstveno geografijo Poljske, in K. Dziewonski, ki ga zanima prav tako že dolgo zlasti urbanizacijska stran populacijskih procesov, sta v tem delu izčrpno obdelala spremembe v razporeditvi prebivalstva na ozemlju današnje Poljske od 1. 1900 dalje. Delo, ki ga je kot prvo knjigo širše zasnovane serije, pri kateri bodo sodelovali tudi urbanisti in sociologi, pripravil oddelek za demogeografijo v Inštitutu za geografijo Poljske akademije znanosti za Komitet przestrzennego zagospodo-romania kraju Polskiej Akademii Nauk in ki se zaključuje tudi s perspektivnimi pogledi, nam lepo pokaže, kako uspešno poljski geografi sodelujejo pri teoretičnih osnovah prostorskega planiranja in kako važna je njihova vloga pri tem. Skoraj polovico knjige obsega v tabele razvrščeno statistično gradivo. S. Ilešič Zbigniew Wisocki, Pröba typologii i systematyki geograficzjiej struktury gospodarsteva narodowego na przykladzie Polski. Prace Wroclawskiego to-vvarzystwa naukowego, Seria ß, Nr. 126, Wroclaw 1966. Strani 110. Študija, močno originalna po zasnovi in metodi, je eden od tipičnih poskusov skrajne matematizacije gospodarske geografije. Avtor že v uvodu navaja, kako ga je kot dolgoletnega delavca pri planiranju motilo, da se geografija ne more prebiti čez presplošne temeljne označbe gospodarskogeograf-ske tipologije, kakor so npr. »industrijsko«, »agrarno« ali »inešanogospodar-sko.c področje. Zato si je poskušal zgraditi novo, na moderni matematični statistiki zgrajeno metodo in jo preizkusiti pri analizi teritorialnega grupiranja gospodarskih pojavov na Poljskem. Uporabil je dve statistični metodi: za ugotovitev teritorialnega grupiranja ekonomskega življenja t. i. metodo referenčnih točk (the method of reference points) in za njihovo tipologijo t. i. Wankcjevo metodo mnogostranske stohastične korelacije (method of utochantic multiple correlation). Pri tem si je izbral tehle pet pokazalcev: a) indeks socialne in kmetijske strukture podeželskih področij (vključujoč odstotek prebivalstva. živečega na kmetijah in aktivnega v kmetijstvu, odstotek članov kmečkih družin, ki delajo izven kmetijstva, in odstotek ostalih potrošnikov, ki žive na kmetijah); b) indeks intenzivnosti kmetijstva (sloneč na odstotku kmetijske zemlje, odstotku žitnih rastlin na kmetijskih površinah, intenzivnostnem koeficientu posameznih kmetijskih panog in številu živine na 100 ha izkoriščene zemlje); c) indeks obsega domačega trga (vključujoč razmerje med številom prebivalstva, površino ter koeficient med mestnim in kmetijskim prebivalstvom); d) indeks industrializacije (sloneč na podatkih o razmerju med inštalirano električno energijo in številom prebivalstva ter o zaposlenosti v industriji in trgovini, vse v razmerju do površine) in e) indeks gostote prometnega omrežja (sloneč na podatkih o dolžini železnic in cest ter o površini). Po referenčni metodi je najprej ugotovil dva tipična kompleksa z največjo frekvenco povezave posameznih pojavnih kategorij, od katerih je kompleks A značilen za ekonomsko slabo razvita področja na Poljskem, kompleks U pa za visoko razvita, predvsem industrijska. Na osnovi tega si je kot glavno, originalno metodološko sredstvo svoje študije zamislil t. i. izoekonome, črte. ki vežejo kraje z istim, manjšim ali večjim odstotkom podobnosti gospodarski strukturi tipa U, ter jih upodobil na karti. Težišče študije je na metodološki strani, ki kaže veliko avtorjevo raz- gledanost po kvantitativnih metodah, spretnost v njihovi uporabi, pa tudi globoko zaverovanost vanje. S te strani študija imponira. Toda tudi če pustimo ob strani običajne pomisleke, koliko takšna stopnja matematizacije v geografiji ne vodi preveč k teoretiziranju in shematiziranju in pri tem no prezre marsikaterih važnih faktorjev (prirodnega okolja, zgodovine, tradicije, psihologije itd.), bi nas metoda o svoji absolutni superiornosti nad dosedanjimi prepričala le po svojih podrobnih rezultatih na konkretnih tleh. v konkretnem primeru na Poljskem. W7isocki se v svoji študiji, kjer mu je bil glavni cilj izgradnja metode, ni v to podrobneje spuščal. Po tem. kar nam je na vendar predočil (npr. splošno padanje gospodarske razvitosti od i.i. Poljske A na zahodu proti Poljski B na zahodu in podobno), pa zaenkrat ne najdemo ničesar. česar ne bi po manj zapletenih poteh že doslej ugotovile enostavnejše statistične in kartografske ter druge analitične metode. Svetozar Ilešič Dve geografski knjigi o dveh srednjeevropskih glavnih mestih Ctibor Votrubec, Praha, zemepis velkomesta. Statni pedagogicke nakla-datelstvi Praha 1965. Strani 242. Doc. Votrubec nam je s to knjigo pripravil zelo plastično in zanimivo sintetsko podobo o razvoju ter o današnji strukturi in problemih češke prestolnice. Knjiga nima ambicije samostojne znanstveno-študijske mestnogeo-grafske monografije, temveč strokovno tehtno napisane, pa vendar tudi širšemu krogu bralcev dostopne vsestranske geografske monografije. To pa ne pomeni, da gre za enostavno kompilacijo: zakaj avtor se je zares potrudil, da je za marsikatero poglavje samostojno obdelal razpoložljivo gradivo, ga osvetlil v razvojni in funkcijski luči ter nam ga tudi grafično bogato ponazoril. Po uvodnih metodoloških pripombah in pregledu literature so v prvem delu knjige obravnavani pogoji razvoja Prage (lega. prirodno okolje, gradbeni. teritorialni in demografski razvoj), v drugem gospodarsko življenje (industrija, gradbeništvo, promet, oskrba s prehrano, stanovanjski fond, trgovinsko omrežje, storitve, uradne, kulturne in znanstvene funkcije, rekreacija), v tretjem pa avtor mesto obravnava po regijah, se pravi, po 10 mestnih okrajih. Sledi še zaključno poglavje o obmestju in vplivnem območju Prage ter kratka, pa zanimiva primerjava Prage z nekaterimi drugimi evropskimi velikimi mesti, predvsem z Dunajem, Budimpešto, Madridom in Rimom. V pregledni in plastični Votrubčevi sintezi nam Prg,ga zaživi v vseh svo-iili razvojnih fazah od gotskih osnov in baročnega mesta Hradčanov, Višehrada. Male strane ter Starega in zgodovinskega »Novega« mesta do sodobne industrijske Prage, ki pošilja svoje močne tipalke zlasti proti severovzhodu. Zaživi pa tudi vsa ne ravno lahka urbanistična, še posebno prometno-ureditvena problematika, ki jo je ustvaril razvoj mesta z vsemi omenjenimi fazami in z mešanico vseh njihovih učinkov in to na svetu, ki že s svojo reliefno razgibanostjo ustvarja dokaj težav. Votrubčeva knjiga idealno združuje elemente razvojno-genetske, fi-ziognomične, funkcijske in planerske analize mesta. Da sestava take zares geografske monografije o mestu ni lahka stvar, nam dokazuje dejstvo, da jo ic doslej doživelo razmeroma malo večjih evropskih mest. Tudi nam lahko dobro služi za zgled. Svetozar Ilešič Hans Bobek—Elisabeth Lichtenberger, Wien. Bauliche Gestah und Entwicklung seit der Mitte des 19. Jahrhunderts. Verlag Herman Böhlaus Nachg.. Graz—Köln 1966. 394 strani. Knjiga, ki vzbuja pozornost že zato, ker sta ji avtorja Hans Bobek, ki je že pred desetletji začel svojo plodovito, novih pobud in metod polno znanstveno pot s takrat kar revolucionarno mestnogeografsko študijo o Innsbrucku, in njegova dolgoletna sodelavka na Dunaju E. Lichtenbergerjeva, ki jo tudi že dobro poznamo po njenih tehtnih, poglobljenih in metodološko vedno novih, predvsem na terenskem delu in kartiranju slonečih študijah, ima povsem drug namen in značaj kot Votrubčeva knjiga o Pragi, o kateri smo poročali zgoraj. Pri njej ne gre za sistematično zasnovano, vsaj deloma predvsem kom-pilativno geografsko monografijo o Dunaju, temveč za študijo, ki se je izoblikovala na osnovi kartiranja zgradbene strukture Dunaja; to kartiranje sta avtorja izvedla v letih 1956—1960 v okviru študijskega dela katedre 7.a kulturno geografijo na dunajski univerzi. Zato je v knjigi daleč v ospredju obravnavanje gradbenega razvoja mesta, še posebno od sredine 19. stoletja dalje, torej iz časa, ki je v glavnem ustvaril današnjo zgradbeno strukturo Dunaja in z njo zvezane urbanistične probleme. Avtoria seveda nista mogla iz svoje geografske kože in sta ta gradbeni razvoj nujno osvetlila v širšem okvirju demografskega, gospodarskega in družbenega dogajanja, tako da dobimo iz študije, čeprav so pravkar navedeni elementi razvoja obdelani samo v glavnih, preglednih potezah, vendarle nad vse zadovoljivo kompletno, raz- 11 Geografski vestnik vojnogeografsko podobo današnjega Dunaja. Razlika s Prago je še na drugi strani: čeprav sta si obe mesti v marsičem podobni, pa so vendar za Dunaj starejše, v srednjem veku zasnovane poteze neprimerno manj važne kot za Prago, avstro-ogrska doba pa precej bolj. Največja pa je razlika v času med obema vojnama: medtem ko je Praga takrat zaživela kot glavno mesto nove svobodne republike, so bila Dunaju in njegovemu razvoju z razkrojem habsburške monarhije sunkovito izpodmaknjena tla, s čimer je bil postavljen pred probleme, pred kakršne ni bilo v tem času postavljeno nobeno drugo evropsko velemesto. Študijsko izhodišče knjige pomeni njen prvi del, ki podrobno obravnava periode gradbenega razvoja Dunaja od srede 19. stoletja dalje. Izhodišče periodizacije so seveda družbeno-razvojne faze kot glavni vzrok ustreznih faz, oziroma plasti v fiziognomično-zgradbeni strukturi mesta. Pri tem avtorja zasledujeta v vseh fazah razvoj posebej za vsakega od koncentričnih teritorialno-razvojnih pasov mestnega območja: za staro mesto (Altstadt, do današnjega Ringa, nastalega v 19. stol. na področju dotedanjih utrdb), za stara predmestja (Vorstädte), ki so se že tedaj razvijala največ ob starih cestah vpadnicah (nam najbolj znana in karakteristična je verjetno Maria-Hilferstrasse) in so razširila predmestno, danes že povsem mestno področje do nekdanjega zunanjega obroča nasipov (Gürtel), a so se njihova stara naselbinska območja še ohranila v omejitvi današnjih t. i. »notranjih« mestnih okrajev, za pas ožjega obmestja ali predkrajev (Vororte), ki so danes v glavnem tudi že sklenjeno zazidani v mejah t. i. »zunanjih« okrajev in končno za širše, še ne sklenjeno zazidano obmestje (študija uporablja zanj nam manj znani termin Weichbild). Med zgradbeno-razvojnimi periodami obravnava študija starejše, katerih sledovi v današnji strukturi so le še sporadični (preoblikovanje gotskega meščanskega mesta v baročno rezidenco, dobo visokega baroka, dobo manufakture, nekako do leta 1840) samo na kratko kot uvod v obravnavanje glavnih, za današnjo strukturo pomembnih gradbenih razdobij: t. i. »ustanoviteljsko« razdobje (Gründerzeit, od 1840 do 1914), razdobje med obema vojnama (1918—1938) in medvojno ter povojno razdobje (1938—1962). Razdobje t. i. Gründerzeit, ki bi ga lahko istovetili nekako z razdobjem klasične« železniško-industrijske revolucije, je seveda za Dunaj, ki se je tedaj v polnem razcvitu oblikoval v dvamilijonsko glavno mesto obsežne monarhije, izredno pomembno. Avtorja sta ga zelo umestno razdelila še dalje, na tri razdobja. Prvo je bilo t. i. Frühgründerzeit (1840—1870); to je pravzaprav še bolj prehodna doba iz manu fakturnega časa v čas liberalističnega kapitalizma, ki se prične uspešneje uveljavljati šele proti njenemu koncu, po letu 1848. Dokončno pa se uveljavi šele v naslednjem razdobju nekako po letu 1870, še posebno po svetovni razstavi leta 1873. V ta čas spadajo po eni strani dokončna izgradnja reprezentativnega Ringa, značilna gradnja dunajskih najemniških stanovanjskih hiš za srednji stan. na mestnem obrobju rast vilskih četrti, po drugi strani pa začetki industrijskih četrti, stopnjevana »citi-zacija« v mestnem jedru in ob vpadnicah nekdanjega »predmestnega« pasu in ne nazadnje regulacija Donave. To razdobje, ki je bilo za rast in strukturo »cesarskega« Dunaja nedvomno najpomembnejše, imenujeta avtorja Hochgründerzeit (1870—1890). Sledilo mu je tja do razpada monarhije razdobje t. i. Spätgründerzeit, v katerem se je »cesarsko« mesto dalje uspešno razvijalo, se teritorialno širilo, v starem zazidanem območju pa gradbeno krepko preoblikovalo in zaradi visokih cen zemljišča zlasti zgoščevalo in rastlo v višino. To je doba viška kapitalističnega razdobja na Dunaju; za njo so že značilni začetki t. i. »municipalnega socializma« z velikopoteznim komunalnim urejevanjem. Medvojno razdobje (Zmischenkriegszeit, 1918—1938) pomeni seveda za Dunaj krepak korak nazaj. Za močno zmanjšano gradbeno dejavnost pa ie kljub silnemu padcu števila prebivalstva značilna t. i. /socialna stanovanjska izgradnja«, ki naj bi odpomogla veliki stanovanjski stiski. Šele povojno razdobje (Nachkriegszeit) prinese Dunaju nekaj več impulzov, predvsem v smeri industrializacije, hkrati pa tudi sodobno urbanistično načrtovanje in njegove dokaj vidne gradbene uspehe. V drugem delu knjige je gradivo, pridobljeno z analizo gradbenega razvoja, obdelano v celoti z vidika razmestitvenih faktorjev ter tipologije zazidave in izrabe tal, pri čemer so sistematično obdelani razvoj uličnega omrežja, tudi v zvezi s staro parcelacijo, rast mesta v višino, stanovanjska struktura in stanovanjski standard, javne zgradbe vseh vrst, industrijske zgradbe z metodološko nadvse zanimivim, a nelahkim pregledom razvoja od manufakturnih zgradb čez t. i. »dvoriščne tovarne« (Hinterhoffabrik) in starejše velike tovarne do modernih železobetonskih »pritličnih« (Flachbau) tovarn, vse v starejših fazah v značilni povezavi z železniškim oziroma kolodvorskim omrežjem ter na koncu druge oblike izrabe tal (skladišča, pokopališča, rekreacijske površine, pa značilne vrtnarsko-zelenjarske in druge poletne »hišice« z raznimi prehodi v »weekendska« naselja). Tretji del knjige strne vse obravnavano bogastvo zbrane in obdelane snovi v pregled mestnih regij Dunaja. Razen starega mestnega jedra, ki je danes povsem »citizirano«, obravnavata avtorja šest takih regij: a) za zahodno regijo, v vznožju Dunajskega gozda je značilno prepletanje urbanizacije ob starih vpadnicah z nekdanjimi kmečkimi naselbinskimi ostanki ali s preostanki fevdalnih dvorcev in vil; b) za severozahodno regijo prepletanje s starimi vinogradniškimi naselji, pri tem pa dokajšnja prometna utesnjenost in osamljenost: c) zla jugozahodno regijo močno nakopičena industrija ob njeni osrednji osi (Tržaški cesti); d) za južno regijo pahljačasti razvoj v območju južne in vzhodne železnice; e) za jugovzhodno regijo ob stari poti na Ogrsko dokajšnji zastoj v razvoju in f) za vzhodno in severovzhodno regijo njena zelo mlada rast iz starejših področij ob Donavskem prekopu in Pratru do Donave in čez njo. kamor poleg starejših industrijskih tipalk Floridsdorfa rastejo nova naselja Donaustadta. Na žalost je nemogoče v kratkem poročilu vsaj približno predstaviti vse vsebinsko in metodološko bogastvo te nad vse uspele študije. Služi naj za vzgled, kako se ne samo lahko, temveč kako se mora v zares zreli, ne ceneni geografski obravnavi mesta razvojna analiza tehtno vezati s perspektivno, fiziognomska s funkcijsko. Res je Dunaj tudi za evropska merila izjema, ki ima nadpoprečno veliko korenin v preteklosti in zato njegova analiza ne more mimo »liistorizmov«, če bi tudi hotela. Zdi se mi pa njegov primer dober metodološki »protistrup« proti vdoru po naravi sami močno »nehistorične« mest-nogeografske in urbanistične metodologije iz Novega sveta k nam. Pri tem pa študijo o Dunaju kljub temu lahko po pravici uvrstimo tudi med najtehtnejša dela t. i. »aplikativno-geografske« strani, kajpada ne tiste površne in cenene vrste. To nam dokazuje zaključno, nad vse zanimivo, čeprav kratko poglavje o stališču do koncepta dunajskega urbanističnega načrtovanja. Ravno v luči tehtno in podrobno obravnavanega gradbenega razvoja, kakor ga prinaša knjiga, se izluščijo trije osnovni, najtežji problemi urbanističnega planiranja na Dunaju. Prvi je prevelika gostota zazidanosti, druga je še vedno močna in nesmotrna pomešanost stanovanjske in industrijske funkcije tako v območjih še obstoječe t. i. »dvoriščne« industrije kakor tudi v najstarejših industrijskih področjih poznega »ustanoviteljskega« časa. Tretji problem pa je še vedno široki pas s premočno prevlado majhnih, tudi najmanjših stanovanj. Naj še omenim, da to nad vse dragoceno študijo, ki je ne bi mogel dovolj priporočati vsem geografom, ki se ukvarjajo z večjimi mesti, obogatuje serija podrobnih, na terensko kartiranje oprtih kart zgradbene strukture in izrabe tal. Ni pa odveč, če omenim tudi, da jo dobro dopolnjujeta dva krajša prispevka E. L i c h t e n b e r g e r j e v e. Prvi jo dopolnjuje s praktičnega vidika borbe z neugodnimi posledicami gradbenega razvoja v 19. stoletju (»Entwick-lungs- und Raumordnungsprobleme Wiens im 19. Jahrhundert«, Forschungsund Sitzungsberichte der Akademie fiir Raumforschung und Landesplanung, Band XXXIX. Historische Raumforschung 6. Hannover 1967, str. 195 2251. Drugi pa tehtno podčrtava vrednost kartiranja kot kulturnogeografske delovne metode in to ne samo v geografiji mest (»Die Kartierung als kulturgeographische Arbeits-methode«. Mitt. Österr. Geogr. Ges., Band 109. H. T. -III, 1967, str. 308—337). Svetozar Tlešič Iz ostale tuje geografske književnosti Robert Ganssen — Friedlielm Hadrich, Atlas zur Bodenkunde. Bibliographisches Institut Mannheim 1965, strani 85, Bibliografski inštitut iz Mannheima si je zastavil nalogo, da izda pod naslovom »Meyers Grosser Physischer Weltatlas« zbirko osmih zvezkov, v katerih bi bila zajeta snov, ki jo obravnavajo posamezne veje fizične geografije. V okviru zbirke bi izšli tudi zvezki o geologiji, astronomiji in oceano-grafiji. Kot prvi del celotne zbirke je sedaj pred nami atlas o tleh o prsti na svetu. Med publikacijami, ki obravnavajo podobno tematiko, zavzema ta atlas dokaj vidno mesto. Do sedaj v literaturi še ni bila prikazana razprostranjenost tal po svetu na tak način, kot je v tem atlasu. Karte vseh celin so izdelane v isti projekciji in v istem merilu (1 : 25 milijonov), kar omogoča v največji možni meri primerjavo talnih tipov med njimi. Atlas je razdeljen na dva dela. V prvem delu, ki obsega jtekst in z njim dobro tretjino celotnega atlasa, avtorja v več poglavjih obravnavata problematiko prikazovanja tal na kartah. Za tem karakterizirata posamezne talne enote. Vse prsti razdelila v tri velike skupine: i., zonalna tla, 2. azonalna in intrazonalna, 3. gorska tla. Vsak talni tip v teh skupinah je označen z istim simbolom kot na karti tako, da se lahko takoj poišče njegova označba v tekstu. V prvem delu je še obširen pregled literature in virov. Najprej so navedena dela. ki vsebujejo splošna vprašanja, nato pa dela, ki obravnavajo tla na vsaki celini posebej. Drugi del je atlas v pravem pomenu besede, to jo zbirka vrste kart in profilov. V tem delu je tudi obširna legenda h kartam v petih jezikih (v nemškem, angleškem, francoskem, ruskem in španskem). S to legendo sta avtorja uspela približati atlas širokemu krogu uporabnikov po celem svetu in dala tako rekoč petjezični slovar imen talnih enot. S tem sta avtorja precej prispevala k pomembnosti atlasa. Poleg prikaza talnih tipov po celinah je v atlasu še pregledna svetovna karta tal. V isti tehniki, kot so talni tipi ponazorjeni na kartali celin, je prikazana razporeditev prsti tudi v posameznih predelih Evrope in Azije. Tako npr. na Pirenejskem polotoku, v Skandinaviji, Srednji Evropi, v alpskih deželah, Ukrajini in v Jugovzhodni Aziji. Na nekaterih kartah so talni tipi upodobljeni samo z različnimi barvami brez simbolov. Tako so prikazana tla v Švici, v deželah Beneluksa, v pokrajini ob Renu, na Kitajskem, v osrednjem Iranu in v Kongu. Poleg kart pa je zelo poučna tudi vrsta profilov in shem. Mnogi nam prikazujejo profile glavnih tipov tal na svetu. Posebno je pomembno, da so profili prikazani v povezavi z ostalimi geografskimi činitelji. Zelo nazorno zvezo med prstjo, matično kamenino, podnebjem, vegetacijo in talno vodo ter poljedelstvom vidimo na prečnem prerezu čez dolino Rena, Hochschwarzwald in Baar. Podobni prikazi so še na primerih iz Sovjetske zveze in Severne Amerike. Nazorno so tudi ponazorjeni tlotvorni procesi. Kot primer razvoja tal na rudistnih apnencih v Mediteranu je prikazana shema razvoja tal na Kozjaku pri Splitu. Kako se prsti spreminjajo z nadmorsko višino, je lepo vidno na profilu čez Kavkaz in na profilu severoseverovzhodnega pobočja Terskega Alataua. Poleg črno belih talnih profilov so v atlasu še barvni profili glavnik tipov tal (podzola, černozjoma, laterita, gleja, rendzine itd.). Karte so kljub obilici talnih tipov zelo pregledne, zlasti to velja za karte celin. Profili in sheme so jasni in nam lepo ponazarjajo posamezne pojave. Vsakdo, ki bo vzel v roke atlas, bo odkril v njem mnogo zanimivega in poučnega; s tem bo dosežen eden od ciljev, ki sta si jih zastavila avtorja atlasa. F. Lovrenčak Vocabulaire geographique, Tome I., »Les formations vegetales dans le monde«, uredil R. Clozior. La documentatiton franchise, Paris 1966. Ko smo dobili v roke pred nedavnim tiskano knjigo Pierra Birota o tipih rastja na svetu, smo v njej pogrešali slikovno gradivo, ki bi dopolnilo vsebino. Te pomanjkljivosti se je zavedal tudi avtor knjige, zato je čitalce že v uvodu opozoril na album posnetkov, ki prikazujejo posamezne tipe rastja na zemlji. Ta album je ižšel kot prvi del v okviru zbirke »Vocabulaire geographieque«, pod naslovom »Les formations vegetales dans la monde«. Ta geografski slovar v podobah je ponatis zbirke, ki je pod istim naslovom prvič izšla že leta 1955. Vendar je nova izdaja obsežnejša, kakor je bila prva. V tej izdaji je 42 fotografij (36 črno belih in 6 barvnih). Od teh je le 17 že bilo v izdaji iz leta 1955, 25 posnetkov (tudi vsi barvni) pa je novih. Razporeditev in ureditev posnetkov, ki jo je opravil R. Clozier. je zelo zanimiva. Avtor izhaja iz bistva gledanja geografa na rastje kot na enega od elementov pokrajine. Osnova geografovega dela je proučevanje rastlinskih skupili, kajti le-te tvorijo živi element pokrajine. To je vodilo avtorja, z razliko od P. Birota, da je razvrstil slike po tipih rastja, namesto po vegetacijskih področjih. Vidik zunanjega videza je povezal z vidikom razporeditve v prostoru. Najbolj vidno nasprotje med vegetacijskimi tvorbami je razlika med gozdnimi in travnimi ali grmovnimi tipi. To je bila osnova avtorjeve delitve celotne vsebine na: I. Gozdne združbe, od tropskega pragozda do tajge II. Negozdne združbe, od savane do tundre lik Rastje gora in obal. V prvi skupini »gozdne združbe« nam zbrani posnetki prikažejo tipe gozdnega rastja od tropskega dežnega gozda pa do tajge. Med desetimi fotografijami je le ena posvečena gozdovom listavcev in iglavcev. Vse ostale nam prikazujejo gozdove kot so bambusov in evkaliptov gozd. tropski pragozd, galerijski gozdovi in tajga. Avtor je v uvodu zapisal, da so nam gozdni tipi zmernih širin bolj domači in laže dostopni kot gozdovi drugje po svetu. Zato uvršča s tega področja samo en posnetek. Vendar bi bila zbirka bolj popolna, če bi vsebovala še kakšen posnetek gozdov zmernih širin iz Daljnega vzhoda in Severne ter Južne Amerike. Negozdne združbe se dele še na pet podskupin: 1. tropske savane, 2. tropske stepe. 3. negozdne združbe suhih področij. 4. negozdne združbe zmernih področij, 5. vegetacijske tvorbe polarnih področij. Tudi te podskupine se dele še naprej. Tako so na primer v 2. podskupini prikazani različni tipi stepe, glede na prevladaiočo rastlinsko vrsto: travna stepa, stepa dežnikastih akacij, kaktusova stepa. V podskupino negozdnih združb aridnih področij so uvrščeni posnetki oaze. stepe saksaula in avstralskega scniba. Kot predstavnica travnih združb zmernih področij je prikazana argentinska pampa. Poleg nje pa so v četrti podskupini še fotografije makije, garige in tipa vegetacije, ki se imenuje lande. V peti podskupini je zanimiv prikaz ne samo rastja iz arktičnih predelov temveč tudi iz antarktičnih, kar je bilo do sedaj včasih pozabljeno V tretji skupini »rastje gora in obal« so primeri iz vseh večjih gorovij na svetu. Tako je posnetek zgornje gozdne meje v Alpah pa posnetki iz Afrike, Mehike. Andov in Himalaje. Rastje obal nam predstavijo fotografije mangrove, kokosovih palm. obalnega rastja iz otokov Melanezije in ogromnih morskih alg iz obale otočja Kergueli. Vsak posne+ek v albumu ie na svojem listu in ni vezan z drugimi. Na prednji strani lista je skoraj čez celoto fotografija. Na zadnii strani pa je zgoraj klasifikacija glede na tip in na vegetacijsko področje. Nato sledi opis fotografije in pa karta sveta, kjer je posnetek lokaliziran. Posnetki so tehnično zelo dobri in pregledni. Njihova dobra stran je tudi ta. da lahko vsakega posebej projiciramo z episkopom. Na koncu albuma je dodan še regionalni pregled vseh posnetkov, tako se ti lahko uporabljajo pri pouku regionalne geografije. Na samostojnem listu je kratek slovarček glavnih izrazov, ki so uporabljeni v albumu. Tako so na primer razloženi izrazi kot makija, epifit, savana, tundra in tako naprej. Album je v celoti precej popoln prikaz tipov rastja na svetu. Vsakomur, ki se hoče pobliže seznaniti s to prvino pokrajine, bo služil kot dobro dopolnilo in ilustracija k pisanim virom, kateri obravnavajo to vprašanje. F. Lovrenčak Hans Bobek. Aspekte der zentralörtlichen Gliederung Österreichs. Ber-richte zur Raumforschung und Raumplanung, X, 2, 1966, p. 114—129. Znani dunajski geograf H. Bobek je pred časom priobčil skupaj s svojim sodelavcem Heimoldom Helczmanovskim v avstrijskem geografskem atlasu (Atlas der Republik Österreich) karto o centralnih naseljih in njihovih vplivnih območjih za avstrijsko državno ozemlje. Sedaj smo izpod peresa glavnega avtorja dobili tudi utemeljitev te zelo zanimive karte. Glede na to, da se karta in spremljajoča razprava uvrščata po vsebinski in metodični strani med najboljše študije o centralnih naseljih, pa tudi glede na soseščino in naše nacionalne interese na Koroškem, se mi zdi potrebno na kratko poročati o tej razpravi. Študija o centralnih naseljih v Avstriji je dejansko sestavljena iz treh samostojnih delov, ki pa jih je avtor metodično dobro povezal: iz registracije središč in njihove stopnje v hierarhiji, registracije njihovih vplivnih območij in na koncu njihove funkcijske opredelitve (ta del bo priobčen na posebni karti). Pri opredeljevanju centralnih naselij je avtor uporabil kvalitativne in kvantitativne metode. Na podlagi reprezentančnih služb« (skupno 37 zvrsti) je ugotovil obstoj 10 hierarhičnih stopenj: Bundeshauptstadt, tri stopnje različno opremljenih centralnih krajev višje stopnje (Landeshauptstadt), tri stopnje različno opremljenih naselij srednje stopnje (Bezirkhauptort) in tri stopnje različno opremljenih centralnih krajev nižje stopnje (Gerichtsort). Opredelitev po stopnjah je izvedel na podlagi pogostosti pojavljanja določena dejavnosti, pri čemer je pregledal vse občine, da ne bi prezrl nekaterih krajev nižje stopnje. Kljub obilnemu gradivu je zbiranje podatkov zahtevalo precej naporov. Še več težav je povzročilo ugotavljanje vplivnih območij; kot pri večini takšnih raziskav, je tudi v tem primeru bilo treba nekatera ozemlja uvrstiti med gravitacijsko neopredeljena. V komentarju k omrežju centralnih naselij opisuje določene anomalije, ki izvirajo iz tradicije (npr. Eisenstadt sodi kot deželno središče na 8. stopnjo. Kapfenberg pa kljub svojini 22.000 prebivalcem dosega samo 5. stopnjo), industrializacije, turizma, upravne razdelitve itd. Zelo zanimive so nekatere ugotovitve o razmerju med središči in njihovimi vplivnimi območji, ki bistveno popravljajo nekatere deduktivne Christallerjeve sklepe o omrežju centralnih naselij. Posebno pozornost je Bobek posvetil možnosti, kako kvantitativno ovrednotiti vlogo centralnih naselij v pokrajini. Glede lega je uporabil nekatere nove metodične prijeme, o katerih pravi, da so dali izvrstne rezultate. Najpomembnejši med njimi temelji na razmerju — kvoti — med zaposlenimi v storitvah (centralnih funkcijah) v centralnih naseljih in prebivalstvom na vplivnem ozemlju. Kvote je izračunal za različne hierarhične stopnje in za različne tipe pokrajin. Izračunane kvote v resnici predstavljajo nekakšne norme o opremljenosti centralnih naselij in prav dobro ilustrirajo dejanske razmere. Z njihovo pomočjo je mogoče zlahka ugotoviti, ali je centralni kraj ustrezno opremljen svoji stopnji in številu odjemalcev ali ne. Večino teh dognanj nam bodo najboljše ilustrirali rezultati, ki jih je dobil za Slovensko Koroško. Tako je uvrstil Celovec na 9. stopnjo (kakor Gradec!). Beljak na 7. stopnjo (centralno naselje višje stopnje tipa Viertelshauptstadt). Velikovec, Trg, Šentvid in Šmohor pa so kraji srednje stopnje, vendar vsi nezadostno opremljeni. Med centralna naselja nižje stopnje se uvrščajo Borovlje in Vrba, ki sta ustrezno opremljena. Pliberk, Poreče. Železna Kapla in Podklošter. ki so slabše opremljeni, in Čajna. Rožek. Šentjakob. Kriva Vrba, Siliča ves. Dobrla ves in Grebinj, ki so nezadostno opremljeni s centralnimi dejavnostmi. Osrčje Koroške kotline od Vrbe do Šentjakoba na zahodu je pod vplivom Celovca, zahodni del z Ziljsko dolino in Dravsko dolino do Spitala pa sodi v vplivno območje Beljaka. Laboško dolino obvladuje Volšperg. Gravitacijsko neopredljeno je ozemlje okoli Rožeka in Šentjakoba. Zanimivo je tudi, da je velik del okolice Šentvida usmerjen tako k Celovcu kakor k Beljaku. Nasprotno je okolica Trga in Velikovca skoraj docela orientirana k deželni prestolnici. Igor Vrišer Aspects of the Study of Regional Geographical Structure. — Aspektv Studia regionalne j geografickej struktüry. Acta Geologica et Geographica Universitatis Comenianae, Geographica Nr. 6, Bratislava 1966. 320 strani s številnimi prilogami. Ekonomsko-geografska šola na bratislavski univerzi, ki jo vodi prof. Koloman 1 v a n i č k a , posveča posebno pozornost čim kompleksnejšemu preučevanju t. i. regionalne strukture, kar smo spoznali že pred nekaj leti iz njene razveseljive publikacije o vzhodnoslovaškem železarskem področju (prim. poročilo v GV XXXVII, 1965, str. 201—203). Svoje delo v tej smeri nadaljuje z vso vnemo, v stalnem sodelovanju z raziskovalnimi organizacijami iz drugih, še posebno iz sosednjih dežel. Izraz tega sodelovanja je ta obsežni zbornik, v katerem so objavili svoje prispevke razen nekaterih slovaških predvsem zunanji avtorji. Prispevki, ki so objavljeni v slovaškem in v angleškem jeziku, so tile (navajamo slovaške naslove): S. P. Chatterjee, Ra-jony Indie. — St. Leszczycki, Priestorova Struktura narodneho hospo-därstva Polska (predvsem na osnovi narodnega dohodka in osnovnih fondov). k. Ivanička — A. Zelenska — J. Mia d ek. Funkcionalne typy vidieckich sidiel Slovenska. — O. Baš o v sky, Geneza, funkcia a perspek-tivv miest Vychodoslovenskelio kraja. — V. Klemenčič, Prvky urbani-zacie a regionalneho vyvoja Slovinska (dodelana in izpopolnjena študija, ki je izšla pred leti v slovenščini pod naslovom »Nekateri elementi urbanizacije in reginalnega razvoja Slovenije« v interni publikaciji Republiškega sekretariata za urbanizem; o isti problematiki je avtor pisal tudi v reviji »Teorija in praksa« 1965, 4). — AV. Sperling. Sučasne premeny o pol’nohospo-darskom krajobraze Nemeckej spolkovej republiky. — V. Lobotka, Občasne sidla a vyškove hospodärstvo v povodi Bvstrice, Oščadnice a Černanka na Kvsuciach. — M. Sakamoto. Prispevok k metodologii medicinskej geografie. — W. Biegajlo — J. Paulov, Studium vvužitia zeme na priklade obce Velke Blahovo na Ziinom ostrove. — H. Harke. Ostrov Rügen ako priklad rozvoja kedvsi zaostalych severnych uzemi NDR. — Ph. Kariuki. Ekonomicky rozvoj rajonu Šala- Sered’. — F. Č u 1 i k , Možnosti určenia centier vhodnych pre planovihi vystavbu struktury sidlisk v CSSR. Zbornik je vsebinsko bogat in metodološko iniciativen. Zdi se mi pa vendar, da se je v njem raziskovalna usmerjenost Ivaničkove ekonomsko-geografske šole — morda pod vplivom nekaterih izrazitih struj v poljski eko-nomski-geografski šoli — v primerjavi, s publikacijo o vzhodnoslovaškem železarskem področju v svojo škodo nekoliko zožila. Skoraj brez izjeme gre namreč v zborniku samo za ekonomsko ali kvečjemu družbeno-geografsko strukturo, pri čemer so ekološko-geografski elementi povsem ali skoraj povsem potisnjeni v ozadje. Zato seveda tudi vsebina ne ustreza povsem širšemu naslovu, ki govori o »regionalni geografski strukturi s. Svetozar Tlešič Zum Standort der Sozialffeogranhie. Wolfgang Hartke zum 60. Geburt-stae. Beiträge zusammengestellt von K. Ruppert. Münchner Studien zur Sozialen d Wirtschaftsgeographie, Band 4, Verlag Michael Lassleben. Kallmünz/Re-gensfcurg 1968, strani 207. Ob šestdesetletnici prof. Wolfganga Hartkeja iz Münchena je njegov učenec in sodelavec prof. Karl Ruppert pripravil posebni zvezek publikacije gospodarskogeografskega inštituta miinchenske univerze »Münchner Studien zur Sozial- und Wirtschaftsgeographie« z izrazito socialnogeografsko vsebino. K sodelovanju je pritegnil najvidnejše geografe te smeri iz Francije, Jugo- slavije. Nizozemske, Kanade ter Zvezne republike Nemčije. Obširni zbornik obsega uvodno posvetilo, bibliografijo jubilanta ter dvajset razprav. Glede na to, da obsega vrsto tako konkretnih kot načelnih in metodoloških razprav, ni mogoče v nekaj vrstah v celoti ovrednotiti njegov prispevek h geografski znanosti. Vsaka razprava bi zaradi pestrosti izhodišč in metodoloških vidikov zahtevala posebno obravnavo. Zaradi tega skušava podati predvsem informacijo o obravnavanih problemih in vidikih obravnavanja. Po osnovni usmerjenosti lahko razprave razdelimo v dve skupini, v pretežno teoretično-meto-dološke in v problemske. V prvo skupino spada najprej razprava M. Derruaua (Clermont-Ferrand) o socialnogeografskih metodah (»Die Sozialgeographie, Fragen zur Methode«). V njej skuša avtor prikazati osnovne značilnosti razvoja socialne geografije v Franciji. V njem sta se močneie uveljavili dve smeri. Prva, t. i. »konkretna«, kjer prevladuje psihološki vidik, je zastopal predvsem R. Rochefort s svojimi sodelavci. Drugo, t. i. »regionalno-statistično« smer pa predstavljajo učenci P. Georga, predvsem B. Kavser in R. Dugrand! Obe smeri ne obravnavata več družbe v strogi odvisnosti od naravnih razmer, temveč motrita naravno okolje predvsem z vidika, kako ga vrednoti družba glede na stopnjo družbenogospodarskega in tehničnega razvoja. Pri tem geografi sodelujejo z drugimi, sorodnimi znanostmi in so med njimi vezni člen, saj dajejo sintetično podobo določenega okolja. Pierre George obravnava v svoji razpravi z naslovom »Die Binnenwanderung der Bevölkerung und die Veränderungen der sozialen Struktur in Frankreich seit dem 2. Weltkrieg« preslojevanje prebivalstva in spreminjanje socialne strukture v Franciji po drugi svetovni vojni. Število kmečkega prebivalstva se je v Franciji od leta 1860 do konca prve svetovne vojne zmanjšalo za 28 %. Takrat sta se oblikovali dve socialni plasti delovnih ljudi-mestno-industrijsko prebivalstvo, ki živi večinoma v »rdečih proletarskih predmestjih« in kmečko prebivalstvo, nosilec političnega konservatizma. Po drugi svetovni vojni pa so nastale revolucionarne spremembe. Kmetje dokončno opuščajo tradicionalno kmetijstvo in se usmerjajo k tržni proizvodnji. S tem se je spremenila tudi miselnost — pojavi se računski način mišljenja. Prva posledica tega je nagla rast produktivnosti. Uvajanje mehanizacije je zahtevalo ustrezno velikost posesti, zato je ta narasla od predvojnih 10—12 ha na 50—60 ha leta 1967. Prebivalstvo se naglo odseljuje in preslaja, male kmetije propadajo (do 130.000 na leto), stara vaška struktura razpada. Višek prebivalstva ne odhaja več na nekvalificirana delovna mesta, ki jih zasedajo tujci iz dežel z nižjim življenjskim standardom. R. Brunet (Reims) prikazuje pomen socialne strukture za diferenciacijo agrarne pokrajine (»Die Bedeutung der Sozialst)uktur und der Region für die Agrargeographie«). Pri tem ugotavlja, da lahko sprememba v socialni »osestni strukturi povzroči v pokrajini pravi kakovostni skok. Vpliv te strukture na izrabo zemljišča je teni večji, čim ugodnejše so naravne razmere za gojitev različnih kultur. Socialnoposestna struktura vpliva tudi na strukturo naselij: prevlada drobnih kmetij povzroči nastanek dolge vrste manjših tržnih središč, prevlada večjih kmetij pa nastanek redkejših, toda večjih. J. Labasse (Pariz) obravnava vzroke šibkejšega razvoja mest v Franciji (»Die Entwicklungskrise der Städte in Frankreich«). V primerjavi z drugimi zahodnoevropskimi deželami je Francija slabo urbanizirana. V njej je po popisu iz leta 1962 živelo samo 46.8 % prebivalstva v mestih z več kot 20.000 prebivalci, medtem ko je v Veliki Britaniji znašal ta delež 69 % in na Nizozemskem 56 %. Ob tej primerjavi nam nakazuje avtor svojstvene socialne. ekonomske, politične in naravne dejavnike, ki so pospeševali ali zavirali urbanizacijo. E. J u i 11 a r d (Strasbourg) razmišlja v svojem članku o sociologiji in socialni geografiji (»Soziologie und Sozialgeographie«) o agrarno-socio-loškem atlasu Francije (Atlas de sociologie rurale fran^aise). Pri tem uvodoma naglaša. da je velika zasluga prof. Hartkeja. da je s svojimi deli opozoril na veliki vpliv, ki ga imajo v agrarni pokrajini socialni elementi. Od avtorjev iz Jugoslavije je S. Ilešič prispeval teoretično-metodo-loški članek o potrebi kompleksnega preučevanja podeželske pokrajine (»Eur eine komplexe Geographie des ländlichen Raumes und der ländlichen Landschaft als Nachfolgerin der reinen Agrargeographie«). Avtor prikazuje dosedanje smeri v preučevanju podeželske pokrajine, ki jih po osnovnih vidikih raziskave deli v tri skupine, inorfogenetsko, socialnogeografsko in gospodar-skogeografsko. Kot dosleden borec za enotnost geografije tudi tu izrazi svoje prepričanje, da geografiji podeželske pokrajine kot naslednici »agrarne« geografije preostaja kot celotni geografski znanosti samo ena pot, t. j. kompleksna obravnava, ki združuje vse navedene smeri. I. Crkvenčič (Zagreb) nakazuje posledice urbanizacije na primeru socialnoekonomske strukture obrobnih naselij Zagreba (»Die Folgen der Urbanisierung in Jugoslawien am Beispiel der sozial-ökonomischer Struktur der Pendler und des Stadtrandes von Zagreb«), Razprava podrobno analizira učinke doseljevanja v zagrebška predmestja. Njeno težišče je na analizi socialnogeografske strukture doseljencev, t. j. strukture družin, izvora doseljencev, faz doseljevanja in odraza teh posebnosti v licu naselja. Članek VI. Klemenčiča (»Sozialgeographische Probleme der Arbei-ter-Bauern-Strukturen unter besonderer Berücksichtigung der Situation in Jugoslawien«) načenja socialnogeografsko problematiko mešanih delavsko-kmečkih gospodarstev s posebnim ozirom na razmere v Jugoslaviji. Ugotavlja, da je pojav mešanih gospodarstev nujen spremljevalec industrializacije. Kljub raznoličnosti razvoja lahko izluščimo tri tipe razvoja delavsko-kmečke strukture. Prvi ustreza začetni fazi v razkroju drobne kmečke posesti in agrarne prenaseljenosti ter je danes značilen za afriško-azijske dežele. Drugi tip, pri katerem je delež polkmetov vedno večji, se uveljavlja v deželah, kjer je industrija dosegla že višjo stopnjo razvoja (Jugoslavija, Poljska). V gospodarsko zelo razvitih deželah pa mešana delavsko-kmečka gospodarstva izumirajo. Polkmetje so više kvalificirani delavci v nekmečkih poklicih, z zemljo pa gospodarijo po modernih komercialnih načelih. Nizozemski geograf H. K e u n i n g (Groningen) daje v svojem prispevku z naslovom »Standort der Sozialgeographie« težišče raziskave na ugotavljanje razmerja med razvojem produkcijskih sredstev in razvojem vrednosti človekovega dela. Različna stopnja razvoja in različni medsebojni odnosi med temi ekonomskimi dejavniki mu služijo kot kriteriji za ugotavljanje pretežno kmetijskih, obrtniških, industrijskih, trgovskih in drugih regij. Bolj teoretičnega značaja je prispevek H. de Vries — Reilingha (Amsterdam) z naslovom »Gedanken über die Konsistenz in der Sozialgeographie«. Avtor sodi. da raziskuje socialna geografija predvsem odnose med prostorom in socialnim sistemom ter spremembe v prostoru, ki jih povzroča socialna struktura. Spremembo socialne strukture je vzel za osnovo svoje razprave tudi A. C. de Vooys (Utrecht). V svojem prispevku z naslovom »Die Pendelwanderung, Typologie und Analyse« govori o dnevni migraciji delovne sile na Nizozemskem. Prikaže indikatorje te migracije in podrobno opredeljuje vrste vozačev z ozirom na smeri njihove dnevne migracije, ne pa na pripadnost različnim socialnim skupinam. Prispevek E. Winklerja (Zürich) o socialni geografiji Švice (»Zur Sozialgeographie der Schweiz«) ugotavlja, da v Švici ni kompleksnih socialno-geografskih študij, temveč samo študije o posameznih socialnogeografskih elementih, pa tudi te imajo bolj regionalni značaj. Posebno zanimiv je prispevek H. Bob ek a (Dunaj) o deležu terciarnih dejavnostih kot kriteriju za ugotavljanje stopnje družbeno-gospodarskeg.i in kulturnega razvoja (»Erwerbstätigen-struktur und Dienstequote als Mittel zur quantiativen Erfassung regionaler Unterschiede der sozial-wirtschaftlichen und -kulturrellen Entwicklung«). Večji delež terciarnih dejavnosti označuje više razvita področja, manjši pa področja zastoja in odseljevanja. Avtor je skušal po tej poti primerjati razvojno stopnjo številnih držav, zlasti podrobno pa je obdelal Avstrijo. V prispevku z naslovom »Über verschiedene Formen der Sozialbrache« obravnava Ch. Borcherdt (Stuttgart) pojem socialnega preloga, ki ga je prvi uvedel prof. Hartke leta 1950, od takrat pa se je močno uveljavil. Avtor podrobno nakazuje vzroke za nastanek tega pojava in za njegovo prostorsko razširjenost. Nakazuje, v kakšnih naravnih razmerah je socialni prelog trajnejši in v kakšnih je samo odraz trenutnih socialnoposestnih razmer. Tudi K. Rup pert (München) je v svojem prispevku z naslovom »Die gruppentypische Reaktionsweite — Gedanken zu einer sozialgeographischen Arbeitshypotese« prikazal vpliv spreminjanja socialne strukture na izrabo zemlje ter spreminjanje funkcij malih mest in trgov. Avtor poudarja, da se je v zadnjem času socialna geografija v Zahodni Nemčiji močno uveljavila. Podobno kot pri Crkvenčiču je socialni vidik v ospredju tudi v študiji P. Schafferja (München) v študiji o mobilnosti prebivalstva v novo zgrajenih blokovskih četrtih nemških mest (»Prozesshafte Perspektiven sozialgeographischer Stadtforschung — erläutert am Beispiel von Mobilitätserscheinungen«). Avtor izhaja iz ugotovitve, da določene socialne skupine kažejo določene tendence, ki pa se spreminjajo z različnimi fazami družinskega življenja. Sorodna problematika in sorodne metode so značilne za študijo G. 1 s b a r v j a (Bad Godersberg) o povojnih volitvah v Veliki Britaniji (»Die Nachkriegswahlen in Grossbritanien — eine sozialgeographische Studie«). Različne socialne skupine so pri volitvah različno aktivne in se odločajo za različne programe. Regionalni prikaz določenih socialnih skupin lahko prispeva k predhodnemu ugotavljanju volivnih rezultatov ali obratno. Prispevka P. Schöll er ja (Bochum) z naslovom »Leitbegriffe zur Charakterisierung von Sozialräumen« in R. Geipela (Frankfurt) z naslovom »Der Standort der Geographie des Bildungswesens innerhalb der Sozialgeographie« sta globalni razmišljanji o predmetu in vsebini socialne geografije. Za razliko od drugih prispevkov nemških geografov se nagibata bolj h gospodarski smeri, čeprav so jima tudi izhodišče socialne skupine. Končno vsebuje zbornik še tehtno razpravo H. Carola (Toronto), ki pod naslovom »Das geplante Einkaufszentrum im funktionalen Gefüge der Metropole« načenja, podobno kakor Bobekova razprava, še dokaj neobdelano področje terciarnih funkcij v splošni gospodarski zgradbi. J. Medved — M. Pak Festschrift Leopold G. Scheidl zum 60. Geburtstag. II. Teil. Im Aufträge des Vorstandes der österreichischen Gesellschaft für Wirtschafisraumfor-sehung hcrausgegeben von L. Beckel und H. Leehleitner. Wien 1967, strani 397. V »Geografskem vestniku« XXXVIII (1966) smo na str. 166 poročali o prvem delu zajetnega zbornika, ki so ga prof. Leopoldu G. Scheidlu, profesorju na Visoki šoli za svetovno trgovino na Dunaju, posvetili njegovi sodelavci. Zdaj je izšel njegov drugi del. ki je prav tako kakor prvi čisto v znamenju znanstvene dejavnosti prof. Scheidla. samo v drugi smeri: ker je jubilant dolga leta živel in raziskoval na Japonskem, obiskal pa tudi marsikatero drugo izvenevropsko deželo, so v tej drugi knjigi zbrani prispevki o izvenevropskih deželah. O tem bogatem gradivu, zbranem ob tej priliki za poznavanje čezmorskega svela, tu ne utegnemo podrobneje poročati, zato naj prispevke samo naštejemo. Najprej je na vrsti Azija. Tu poroča G. F o c h 1 e r — Hauke (München) o manjšinah in njihovem položaju na Kitajskem, E. Fukui (Tokio) o klimi in poljedelski izrabi tal na Japonskem. A. Gabriel (Dunaj) o kulturnih in gospodarskih središčih na obalah Perzijskega zaliva v zgodo-vinsko-geografski luči, R. B. Hall (Michigan. U.S.A.) o Tsusliimi. otoku med Korejo in Japonsko, Sh. Kiuchi (Tokio) o današnjem regionalnem razvoju in planiranju na Japonskem. H. Leehleitner (Dunaj) o izgradnji namakalnega gospodarstva v jordanskem delu Jordanskega jarka. W. Leit ner (Gradec) o carigrajskem pristanišču, C. A. Manchester (Honolulu) o spreminjajočih se funkcijah barier na cestah stare Japonske, F. Maver (Dunaj) o nafti, prirodnem plinu in rafinerijah na Japonskem, T. N o h (Sendai, Japonska) o spremembah v izrabi tal v južnem delu japonske pokrajine Tohoku, M. Schwind (Hannover) o časovnih in prostorskih spremembah v vegetaciji Japonske, K. Stiglbauer (Dunaj) o razvoju Jeruzalema od njegove razdelitve dalje, G. Stratil — Sauer (Dunaj) o klimi in vegetaciji pokrajine Koruš v severovzhodni Anatoliji, H. Sugimoto (Osaka) o tipih kmečkih hiš na zahodnem japonskem, J. Suzuki (Osaka) o turizmu na Japonskem, T. Tanioka (Kioto) o zemljiških zložbah na Japonskem pred drugo svetovno vojno in P. T sou (Singapur) o razvoju kmetijstva na Taivanu. Med prispevki iz Afrike piše R. Hellmeier (München) o oblikah kmečkih naselij in o družbeni ureditvi etnične skupine Šona v Rodeziji, J. M a t z netter (Frankfurt ob M..) o beli in črni novi naselitvi na področju Cunene v Angoli, H. Paschinger (Gradec) o Kurumanu, centralnem kraju na južnem obrobju Sahare, K. Suter (Zürich) o migracijah stalno naseljenega prebivalstva alžirijsko-tunizijske Sahare, A. M. in W. J. Talbot (Cape Town) o razvoju in razporeditvi vinogradništva v Južni Afriki in E. Winkler (St. Gallen) o turizmu v Tuniziji. Nekaj je tudi prispevkov iz Amerike. L. H e w e s (Lincoln, Nebraska, ZDA) razpravlja o »konservacijskih rezervah«; v Velikih višavjih ZDA, N. L. Nicholson (London, Kanada) o regionalizmu in ekonomskem razvoju v Kanadi, R.-Sinclair (Detroit, ZDA) o razmerju pristanišča v Detroitu do zaledja in do morja in W. St Öhr (Dunaj) o geografskih aspektih planiranja v deželah v razvoju, ob primeru Čila. Prispevki so pisani v nemškem, angleškem ali francoskem jeziku. Svetozar Ilešič KRONIKA Prof. dr. Valter Bohinec — sedemdesetletnik lil Dr. Valterja Bohinca poznajo eni bolj po stenskih ali avtomobilskih kartah Slovenije, drugi bolj kot poljudno-znanstvenega pisca ali pisca geografskih učbenikov. Tretji so ga poznali kot predsednika Društva za raziskovanje jam Slovenije. In še so dejavnosti, po katerih pozna sedemdesetletnika slovenska javnost. Nekateri ga poznajo kot geografa, drugi kot krasoslovca, tretji kot bibliotekarja. Z vseh področij strokovnega udejstvovanja ga pozna le malo kdo. Rojen je bil 12. avgusta 1898 na Voloskem. Njegova sedemdesetletnica je tako padla v poletni čas dopustov, ko gredo taki dogodki manj opazno mimo nas. Srednjo šolo je končal v Ljubljani, visoko šolo pa je obiskoval v številnih krajih, na Dunaju, v Zagrebu, v Neaplju in v Heidelbergu. K tolikemu številu obiskovanih univerz sta po svoje prispevala vojna in jubilantovo strem- 12 Geografski vestnik 173 Ijenje, da bi se čim bolj pripravil na znanstveni in pedagoški poklic. Po vrnit- vi domov je 1. 1924 promoviral z disertacijo »Vertikalno premikanje prebivalstva v južnem pritočju Drave od foblaškega polja do Dravograda v letih 1880—1910«. V času med obema vojnama je službeno stal z eno nogo na srednji šoli, z drugo pa v Geografskem inštitutu mlade ljubljanske univerze. V letih 1922—1926 je bil asistent in v dobi 1936—1942 privatni docent za regionalno geografijo pri Geografskem inštitutu. L. 1938 je prešel v bibliotekarski poklic. Ko se je konec 1. 1965 upokojil, je bil v zvanju višjega znanstvenega sodelavca Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Tu je ostal nato honorarno zaposlen, dokler 1. 1967 ni postal honorarni sodelavec Inštituta za geografijo SAZU. Skopo odmerjeni prostor ne dopušča, da bi tu razčlenjevali Bohinčevo strokovno delo in njegov pomen za slovensko geografijo ter kartografijo. Glede slednje menim, da jo geografi vse premalo cenimo in s tem sami režemo veje svoje stroke. Bohinčevo delo razkriva priložena strokovna bibliografija. K njej bi rad pristavil le dvoje. Za jubilanta v mladih in zrelih letih na univerzi v Ljubljani ni bilo mesta. Vzrok za to tiči tudi v slovenski ozkosti in številčni omejenosti, ki je bila močna zlasti v predvojni dobi. Toda kljub temu je jubilant ostal deloven organizator strokovnega življenja. Od 1. 1934 do 1962 je predsedoval Društvu za raziskovanje jam Slovenije. Od 1934—1962 je bil tudi predsednik Speleolo-ške zveze Jugoslavije. Kot eden najvidnejših slovenskih jamoslovc-ev je bil generalni sekretar Organizacijskega komiteja IV. mednarodnega speleolo-škega kongresa v Ljubljani. Od 19. maja 1968 je jubilant prvi častni predsednik Društva za raziskovanje jam Slovenije. Jubilantova skrb za krasoslovje se kaže tudi v njegovem urejevanju ja-moslovnih objav. 2e dolgo skoraj ne pride do pomembnejše jamoslovne publikacije, pri kateri dr. Bohinec ni urednik ali vsaj sourednik. Kdor pozna jubilantovo strast za piljenje strokovnega jezika, ve, da bi se marsikje, zlasti v reviji Naše jame, upravičeno lahko vpisal kot soavtor. Koliko dela mu je vzelo na primer samo urejevanje 634 strani obsegajočega prvega zvezka poročil IV. mednarodnega speleološkega kongresa, si je kar težko zamisliti. Druga dejavnost, zaradi katere naše geografsko glasilo nikakor ne bi moglo iti molče mimo Bohinčeve sedemdesetletnice, so njegove zasluge za nastanek našega Geografskega društva in njegovega glasila »Geografskega vestnika«. Verjetno bomo te zasluge podrobneje osvetlili 1. 1972, ko bomo praznovali sedemdesetletnico obstoja GDS. Zato se tu omejimo samo na to, kar je bilo v tej reviji že napisanega. V zadnjem GV je dr. Roman Savnik v spomin pokojnega Franja Baša zapisal, da je pripadal »internemu petčlanskemu Geografskemu klubu, ki se je pod vodstvom dr. Valterja Bohinca sestal na prvo sejo 1. 1923 na Jezerskem v Kazini z nalogo, da oskrbi Slovencem lastno geografsko glasilo Geografski vestnik.c Sklep je bil izvršen s prvim zvezkom GV 1. 1923, kjer najdemo dr. Bohinca kot »odgovornega izdajatelja in urednika«. Pod njegovim redaktorstvoin so izhajale prve številke G V do vključno letnika 1927. V drugi številki letnika 1923 je med drugim navedeno: »Dosedanji sestav Geografskega društva je prepuščal vse društveno delo in vodstvo samo slušateljem geografije na ljubljanski univerzi. Na izrednem občnem zboru 19. oktobra 1923 pa se je delokrog znanstvenim ciljem in novim prilikam, ki so nastale z izdajanjem glasila, primerno razširil«. ... »Na letnem občnem zboru dne 3. decembra 1923 so že prevzeli vodstvo v pretežni meri starešine in odbor se je konstituiral sledeče: predsednik dr. V. Bohinec, podpredsednik dr. A. Melik«... Jubilant je bil društveni predsednik do I. 1928. 3. okt. 1936 je dr. Bohinca imenovala Österreichische Geographische Gesellschaft za dopisnega člana. Jeseni 1968 ga je Geografsko društvo Slovenije izvolilo za svojega častnega člana. Vrste peščice nekdanjih študentov geografije, ki so 1. 1922 ustanovili Geografsko društvo Slovenije, so se že dokaj razredčile. Na Šolti počiva prvi predsednik prof. dr. Ivo Rubič, Bohinčev prijatelj in prav tako, kot je jubilant. izvrsten stilist in govornik. Lanski »Geografski vestnik« je poročal o smrti Frana Baša. Ce ne bi imeli dr. V. Bohinca in dr. R. Savnika, bi kmalu ostali brez prič o rojstnih dneh našega društva in našega glasila. Ze zato želimo jubilantu še mnogo plodnih in zdravih let. BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. V. BOHINCA Razprave Razvoj geografije pri Slovencih. GV, I, 1925, 1- 24. Ljubljanska mestna aglomeracija in njena antropogeografska meja. GV II, 1926, 22— 55. Zupanova jama. G V ll. 1927, 156—168. R morfologiji in glaciologiji rateške pokrajine. G V XI, 1933, 100—132 Postglacialno Korensko jezero. GV XlV, 119.58. 98—106. Über die Beziehungen zwischen Mensch und Unterwelt im Slowenischen Karst. Actes de Deuxieme Congres International de Spčleologie, Bari—Lecce—Salerno, 1958, JI. 186—192. Strokovni članki in poročila Med Ljubljano in Bledom. Geografski oris. Opis puta III. kongresa slavonskih geografa i etnografa u kraljevini Jugoslaviji 1930, 11. deo, 1?6—163, Beograd 1930. Slovenischc Geographen. Prager Presse IV, 1934, Nr. 157. Jugoslavische Geographenkongresse. Slavische Rundschau VIII, 1936, 105—106. Der IV. Kongress der slavischen Geographen und Ethnographen (skupaj s Hrv. Vakarelskim in II. Savnikom). 2. Savnik—Bohinec: Geographie. Slavische Rundschau VIII, 1936, 379—381. Simon Rutar (12. X. 1851-3. V. 1903). Ob stoletnici njegovega rojstva. SPor 1951, št 191. Slovensko Primorje v luči turizma. Ljubljana 1952. V tem zborniku je napisal vrsto poglavij o primorski pokrajini in njenem človeku pa več krajepisnih poglavij, skupno 60 strani. Pomorska enciklopedija I, Zagreb 1954. Skupno 15 člankov. Delovanje Društva za raziskovanje jam Slovenije. Prvi jugoslovanski speleološki kongres v Postojni 1954. Ljubljana. SAZU, 1955, 37—39. O kraški bibliografiji. Prav tam, 119—123. Pomorska enciklopedija II, Zagreb 1955. Skupno 7 člankov. Koprska pokrajina (morfol. prikaz). TurV III, 1956, 85—86. Po vaseh in mestih Slovenske Istre. Prav tam, 89—104. Našim jamam na pot. Naše jame I, 1959, 1—4. Drugi mednarodni speleološki kongres v Bariju, Lecceju in Salernu 1958. Prav tain, 34—37. Iz dejavnosti naših turističnih jam. Prav tam, 79—81. Pol stoletja dela v naših jamah in breznih (ob petdesetletnici Društva za raziskovanje jam Slovenije). TurV VIII, 1960, 270—272. 50 Jahre Forschung im klassischen Karst. Mitteilungen dos Verbandes der Deutschen Höhlen -und Karstforscher VI, München 1960, 41—42. Ob 70-letnici Pavla Kunaverja. TurV VIII, 1960, 75. Jože Rus, SBL IX, I960. 171—172. Simon llutar. Ibid. 175—177. Ob sedemdesetletnici Rudolfa Badjure. TurV IX, 1961, 165—167, Dr. Ivo Rubič, GO VIII, 1961, 56—58. Dr. Ivo Rubič in Slovenci. Pomorstvo XVI, Rijeka 1961, 328. Profesorju Francetu Planini za šestdesetletnico. TurV X, 1962, 28—29. III. mednarodni speleološki kongres v Avstriji 1961 (skupaj z R. Gospodaričem in J. Boletom). Naše jame III. 1962, 28—31. Do zadnjega diha. Rudolfu Badjuri v spomin. TurV XI. 1963, 291—292. Četrti mednarodni speleološki kongres bo leta 1965 v Jugoslaviji. Ibid. 117—119. Prvi mednarodni speleološki kolokvij v Grčiji 1065. Naše jame, V', 1965, 52—58 Štirim odličnim avstrijskim jamarjem v spomin. Ibid., 65—67. Die Križna jama (Kreuzberghöhle) bei Lož, Slowenien. Dritter Internationaler Kongress für Speläologie. Bd. H. Wien 1965, 211—214. Tz zgodovine raziskovanja kraških jam v Sloveniji. Jamarski priročnik, Ljubljana 1964. 144- PO Die Erforschung des Jugoslawischen Karstes in ihrer Bedeutung für die Speläologie (Referat n.i IV. medn. speleol. kongresu v Ljubljani 16. sept. 1965). Pal Zoltan Szabo. (Nekrolog). Naše jame VIII. 1966. 92—93. Fran Orožen. (Valter Bohinec in Albert Struna). Naši znameniti tehniki. Ljubljana 1966, 97 — 98. Ferdo Seidl. Ibid., 191—194. Knjiga otokov Benedetta Bordona. Pomorstvo XXI. Rijeka 1967. zv. 4/5. Schweiger—Lerchenfeld Ainand. Slov. biogr. leksikon, 10. zv., 252—255. Lj. 1967. Selan Ivan. Ibid.. 279—280. Univ. Prof. Dr. Anton Melik zum Gedenken. Mitt. der österr. Geogr. Gesellschaft 108. II. II/I1I, Wien 1966, 307—309. Ocene, replike Fortschritte in der offiziellen Kartographie des Königsreiches SH.S. Prager Presse V, 1925. Nr. 290. Goriška pokrajina. GV XII. XIII. 1956—57, 237—240. Narodopisje Slovencev I. Etnolog XVII, 1945, 119—125. Nov vodnik po Mariboru. TurV IV, 1956, 257—258. Obiskujmo Kočevsko! (Ob izidu knjige o kočevskem okraju). Ibid., 406—407. Ljubljanski vodnik 1956. Ibid. V, 1957, 73—75. Ob drugi izdaji ljubljanskega vodnika. Ibid. 263. Nekaj pripomb k recenziji stenske karte Slovenije (Skupaj s F. Planino). GO IV, 195“, 17—IS. Po slovenskih gorah. Ljubljana 1958. TurV VI, 1958, 261. V. Maurin u. J. Zötl; Die Untersuchung der Zusammenhänge unterirdischer Wässer mit besonderer Berücksichtigung der Karstverhältnisse. Graz 1959. Naše jame II, 1960, 88—90. N. Casteret: L'appel des Gouffres. Paris 1959. Ibid. 94—95. W. Maucci; Lo stato attuale del catasto speleologico della Venezia Giulia. Rasegna speleologica Italiana XI, 4, Como 1959. Ibid. III, 1961, 42—45. V. Maurin u. J. Zötl: Karsthydrologische Aufnahmen auf Kephallonia. Graz 1960. Ibid.. 44—45. M. Serben, 1. Viehmann, D. Koman: Peščeri Ruminii, Bukarest 1961. Ibid. 44 -47. Arkiv für svensk grottdorskning, 14. Norrköping U961—1964. Ibid. VI, 1964, 64—6>. Od Francije do Poljske. Štiri pomembne speleološke publikacije 1965. Ibid. VIII, 1966. 94—96. Priroda Lil, 5—6. Zagreb 1965. Ibid., 98—99. Poljudnoznanstveni spisi V podzemnem svetu. ZiS I, 1927, št. 1. 2, 14—17. 39—44. Zemljepisni obris Julijske Krajine, Julijska Krajina, Nacionalno-kulturni pregled, Ljubljana 1950, 7—'12. Izbruh ognjenika Ketmaja na Alaski 1912. Mladika XII, 1951, 168—174. Naše morje: morje in kopno. V knjigi Bohinec—Kranjec—Dobida: Naše morje. Celje. MÜ, 1955. 5 54. Isto v izdaji Jadranske straže v Celju. Geografija sodobne Evrope I. Ljubljana l‘>'i4. Slovenska šolska matica, 108 str. Kje smo in kako smo. Spominski zbornik Slovenije ob 20-letnici Jugoslavije. Ljubljana 1(F9. 25—51. Sredozemlje, njegovo podnebje in njegov človek. Proteus VI, 1959—l‘)40. 1—22. Nil in dežela Egipčanov 1. Narava. Poljudno-znanstvena knjižica Svet, I., 6. Ljubljana 1944. 1>0. str. Kaj pravzaprav delajo knjižničarji? Obzornik V1/5, 1/951, 260—267. Arnold Rikli in njegov Bled. TurV I, 1955, til'—115. Afriški problemi. KolMiD 19>6. Celje 1955, 105—115. Novi Egipt. Ibid. za 1957. Celje 1956, 105—lili. V Afriki je nastala nova država — Gana. Ibid. za 1958. Celje 1957. 102 108. Mednarodno fizikalično leto in Antarktika. Ibid. za 1959. Celje 1958, 142-150. Grönland. Ibid. za 1 ‘Kj<>. Celje 1959, 160—-li67. Alaska, devetinštirideseta v krogu Združenih držav. Ibid. za 1961, Celje 1960 . 65 -7v Učbeniki, skripta Zgodovina knjižnic. Skripta, ciklostil. Ljubljana 1950. 11 169. Navodila za katalogizacijo zemljevidov in atlantov. Društvo bibliotekarjev Slovenije, ciklostil. Ljubljana 1955, 24. str. Zemljepis za srednje in njim sorodne šole. II. del: Izvenevropske zemljine (skupaj s K. Prijateljem in R. Savnikom). Ljubljana 19>0 (sestavek o Ameriki). Zemljepis za II, razred srednjih in njim sorodnih šol: Evropa (skupaj s K. Prijateljem in H. Savnikom). Ljubljana 19^2 (prispeval poglavje: Naš narod izven Jugoslavje, Bolgarija, Grčija, Italija, Romunija, Velika Britanija in Irska, Francija, Švica, Španija, Portugalska). Občni zemljepis za višje razrede srednjih in strokovnih šol (skupaj s S. Kranjcem in R. Savnikom). Ljubljana 1953. Zemljepis za III. razred srednjih in njim sorodnih šol: Izvenevropske zemljine (skupaj z R. Savnikom). 2. predelana izdaja knjige iz I. 11970 Ljubljana 1956. Zemljepis za IV. razred srednjih šol: Kraljevina Jugoslavija (skupaj z M. Miklavčičem in R. Savnikom). Ljubljana, 129 str. Zemljepis zemljin za II. in III. razred srednjih šol (skupaj z R. Savnikom). Ljubljana 1947, 167 str. Obči zemljepis za višje razrede srednjih šol I (skupaj s S. Kranjcem in R. Savnikom). Ljubljana 1946. 216 str. Opča geografija za više razrede srednjih škola I (skupaj s S. Kranjcem in R. Savnikom, prevod). Zagreb 1951, 228 str. Obči zemljepis za višje razrede srednjih šol I. 2. popr. izdaja (skupaj s S. Kranjcem in R. Savnikom). Ljubljana 1951, 214 str. + II. Opča geografija za više razrede srednjih škola I (skupaj s S. Kranjcem in H. Savnikom, prevod, popravljena 2. izdaja). Zagreb 1952. Zemljevidi in atlanti Okrajšave: s = dr. Bohinec je soavtor karte, skupno z enim ali več soavtorjev. sp = dr. Bohinec je priredil del zemljevida ali atlanta, medtem ko je glavni urednik ali prireditelj druga oseba. Politični (stenski) zemljevid Evrope 1:5,000 000. Ljubljana 1929. Dravska banovina. Hipsometrični (stenski) zemljevid 1:150 000. Ljubljana 1951. Kocenov Geografski atlas. Zagreb 1954. sp. Kocenov Geografski atlas. Slovenska izdaja. Zagreb 1957. sp. Nova izdaja Zagreb 1940. Dravska banovina in sosednje pokrajine 1:750 000. Zagreb 1958. Evropa. Fizičko-polit. (zidna) karta 1:6.(MK) 000. Zagreb 1959. s. Sjeverna Amerika 1:8,000 000 (stenski zemljevid). Zagreb 1959. s Južna Amerika 1:8,000 000. Zagreb 1959. s. Avstralija 1:6,000 000. Zagreb 1959. s. Afrika 1:8,000 000 (stenski zemljevid). Zagreb 1940. s. Federativna ljudska republika Jugoslavija 1:1,500 000 (ročni zemljevid, s, Ljubljana 1048, do 1. 1952 10 naklad. Federativna ljudska republika Jugoslavija 1:500 000 (stenski zemljevid). Zagreb 1949. s. 2. izdaja Zagreb 1950, tretja 1952, četrta 1954. Školski atlas. I. svezak. Zagreb 1950. s. Prevod v slovenščino 1950. Druga izdaja 1952, 3. izdaja Zagreb 1955, nato 1956. .Slovenija 1:150 000 (stenski zemljevid v 4 listih). Ljubljana 1951, s. 2. izdaja Ljubljana 1955. Slovensko Primorje 1:300 000. Priloga h knjigi Slovensko Primorje v luči turizma in tudi samo stojni izid 1. 1952. v Ljubljani, s. Slovenija in sosednje pokrajine 1:500 000. Ljubljana 1952. s. Julijske Alpe 1:75 000. Ljubljana 1952. s. Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina 1:75 000. Ljubljana 1954, s. Slovenija in sosednje pokrajine. Perspektivni reliefni zemljevid. Ljubljana 1954 Znanstveni nadzor: V. Bohinec in F. Planina. Izdelal I. Selan. FLR Jugoslavija. Avtokarta 1:800 000. Ljubljana 1955, s. Dopolnjeni izdaji, Ljubljana 1957 in 1962. FNRJ (pozneje SFR) Jugoslavija 1:500 000. stenski zemljevid. Zagreb 1955 (5.), 1965 (13. izd.), s. Šolski atlas. Urednik Zv. Dugački. urednik slovenske izdaje V. Bohinec ob tehničnem uredniku. Od 1. 1961 dalje: Veliki šolski atlas. Zagreb 1957. 1966. Ljubljana. Turistično-prometni zemljevid 1:10 000. Ljubljana 1958. s. Turistična avtokarta Slovenije z Istro in Hrvatskim Primorjem 1:300 000. Ljubljana 1959, 1967, s. Slovenija 1:500 000. Priloga h knjigi F. Planine: Slovenija, turistični vodnik, Ljubljana 1965. s Prirejeni isti zemljevid tudi v knjigi Fr. Planina, Slovenija in njeni kraji. Ljubljana 196v s. SR Slovenija 1:500 000 (hipsometrični šolski ročni zemljevid). Ljubljana 1964. s. 2. izdaja 1968. SFR Jugoslavija 1:1.500 000 (hipsometrični šolski ročni zemljevid). Ljubljana 1965. s. Nova izdaja v Ljubljani 1968. Slovenija in sosednje pokrajine. Turistični zemljevid 1:4-00 000. Ljubljana 1966. s. Atlas za šole 1J. stopnje. Zagreb 1967. s. Slovenija (stenski hipsometrični zemljevid) 1:150 000, 2. popravljena izdaja. Ljubljana 1968. s Uredniško delo Sourednik II, III in IV zvezka Poročil (Acta earsologica) Inštituta za raziskovanje krasa SAZU v Postojni, Ljubljana 1959. 1965 in 1966. Sourednik Naših jam, glasila Društva za raziskovanje jam Slovenije od 1 1959 (1/1959 — VI11/1966. IX/1967). Glavni urednik in sourednik Actes du I'Ve Congres International de Speleologie en Yugoslavie, Postojna—Ljubljana—Dubrovnik 12.—26. IX. 1965. Tome III. Ljubljana 1968. 150 let Postojnske jame. Postojna 1968. Sourednik. Opomba: Viri: 1) Univerza v Ljubljani. Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev. Ljubljant 1957. 2) Gradivo za drugo knjigo zgoraj navedene knjige. 3) Lastne dopolnitve za novejši čas. Med bibliografijo niso všteti prevodi. Vir pod št. 1 navaja več neopredeljenih prispevkov dr. Bohinca v Geografskem vestniku, Glasniku Geografskog društva v Beogradu, Hrvat-skem geografskem glasniku, Etnologu itd. Tu so priobčeni zemljevidi in atlanti v nekoliko skrajšani verziji kot bodo predvidoma objavljeni v drugi knjigi Univerza v Ljubljani. Jvan Gams Smrt dveh vidnih predstavnikov belgijske geografije Marguerite Lefevre (1894—196?) 27. decembra 1967 je umrla v Louvainu v Belgiji Marguerite Lefevre, ena od najvidnejših osebnosti v belgijski geografiji in v evropski geografiji medvojne dobe sploh. Tipična učenka francoske geografske šole iz časa prof. E. de Martonna in A. Demangeona je bila tudi tipična predstavnica njene takratne smeri, ki je tako bogato oplajala evropsko geografijo v času med obema svetovnima vojnama. V Belgiji je bil značilni zastopnik te smeri učitelj pokojnice, 1. 1940 umrli prof. Paul Michotte; pokojnica je bila dolgoletni njegov asistent in sodelavec, dokler ga ni 1. 1938 nadomestila na mestu univerzitetnega učitelja na univerzi v Louvainu. Toda v konservativnih navadah belgijskih univerz je bilo ženski težko doseči pravo profesorsko mesto; priznali so ji ga šele leta 1960. Znanstveno delo profesorice Lefevre označujeta dve delovni področji, ki sta bili v medvojni dobi v vplivnem območju francoske geografske šole posebno v ospredju. Prvo področje je bilo pod Demangeonovim vplivom fizio-gnomska geografija agrarnih naselij; res spada še danes med najbolj znana dela pokojnice in med klasična dela v zgodovini te raziskovalne panoge njena monografija L' habitat rural en Belgique (Liege 1926). Zlasti v poznejših letih pa se je prof. Lefevre obrnila močno h geomorfologiji, v kateri je iskala za takratni čas precej nova pota. Njeno najbolj znano delo v tej smeri, \ažno za metodologijo preučevanja rečnih teras, je bilo deio La Basse-Meuse, etude de morphologie fluuiale (Buli. Soc. Belge d’ Etudes geographiques, Louvain 1954/35). Üb tem je postala eden od izrazitejših zastopnikov t. i. »evstatič-nega« vzporejanja ravnikov v deželah ob Atlantskem oceanu, o čemer je poročala še na mednarodnih geografskih kongresih 1. 1952 v Washingtonu in I. 1960 v Stockholmu. Pomembna je bila vloga pokojnice v notranji organizaciji belgijske geografije in v njenem zastopanju v zunanjem svetu. Bila je 1931. leta med ustanovitelji belgijskega geografskega društva (Societe Belge d' Etudes geographiques) in eden izmed najaktivnejših članov belgijskega Nacionalnega komiteja za geografijo. V razdobju 1949—1952 je bila prvi podpredsednik Izvršnega odbora Mednarodne geografske unije. Slovenski geografi se pokojnice dobro spominjamo iz leta 1956, ko je skupaj s prof. Michottom vodila ekskurzijo belgijskih geografov po Jugoslaviji in se pri tem zadržala tudi v Ljubljani. Tudi z metodološkimi rezultati njenega dela smo se močuo oplajali in se je zato s spoštovanjem spominjamo. Omer Tulippe (1896- 1968) Potem ko je leta 1966 dosegel emerituro kot univerzitetni profesor na univerzi v Liegu in ko je septembra 1967 še aktivno sodeloval kot predsednik Komisije za aplicirano geografijo Mednarodne geografske unije pri široko zasnovanem posvetovanju te komisije v Liegu in medtem ko je bil že v tisku obširen zbornik razprav geografov z vsega sveta, posvečen njegovi sedemdesetletnici, je prof. Omer Tulippe 22. februarja 1968 nenadoma umrl. Prof. Tulippe, ki je končal svoje študije v Belgiji, pozneje pa se je izpopolnjeval na Sorbonni, kjer je postal tudi doktor pariške univerze, od leta 1940 redni profesor na univerzi v Liegu, je bil nedvomno ena izmed najinar-kantnejših osebnosti med sodobnimi evropskimi geografi. Pariška šola se je tudi njemu poznala v tem, da se je sprva usmeril predvsem v preučevanje agrarne pokrajine. Njegova pariška teza L'habitat rural en Seine-et-Oise. Essai de geographie du peuplement (1934) je še vedno eno najtipičnejših in najdragocenejših del te raziskovalne smeri. Isto velja za njegovo sintetično delo Les paysages rurales de la Belgique (1939) in še za številne podrobnejše razprave. Pozneje je kot rezultat svojih raziskovanj v nekdanjem Belgijskem Kongu in drugih deželah Osrednje Afrike objavil več gospodarsko-geografskih študij o teh deželah. Vendar ga danes svetovna geografija najbolj pozna in ceni po njegovem prispevku k razvoju tipične belgijske geografske šole in njene organizacije, pa kot enega od glavnih pobudnikov t. i. aplicirane geografije. Prof. Tulippe je v svojem seminarju na lieški univerzi zbral kiog svojih učencev in sodelavcev, ki se je dvignil močno nad poprečno vrednost podobnih krogov na evropskih univerzah. Bil je zelo spoštovan in cenjen učitelj, mentor in metodolog, saj je tudi njegovo delo Methodologie de la geographie (1947) naletelo na zelo pozitiven odmev. Se pomembnejše pa je bilo n jegovo dosledno in vneme polno delo v smeri praktične aplikacije geografije. Vse svoje sile je zastavil predvsem za t. i. Atlas du Survey national za Belgijo, prav tako pa za nacionalni atlas Belgije. Sodeloval je, navadno z vodilno vlogo, pri neštetih organiziranih prostorsko-planerskih akcijah v Belgiji ter po tej poti postal tudi komisar belgijske vlade za Survey national pri administraciji za urbanizem in prostorsko planiranje Ministrstva za javna dela. Smer aplicirane geografije je vztrajno zastopal tudi v mednarodnem geografskem svetu: od stockholmskega kongresa 1. 1960 dalje je vztrajal na ustanovitvi posebne komisije za aplicirano geografijo pri Mednarodni geografski uniji in ko je bila 1. 1964 na londonskem mednarodnem geografskem kongresu taka komisija ustanovljena, je postal njen predsednik ter je skupaj z njenim tajnikom prof. M. Phlipponeaujem iz Rennesa v Franciji uspešno vodil njeno delo in njena plodna posvetovanja v Liblicali pri Pragi (1965), v Kingstonu (Rhode Island) v ZDA (1966) in v domačem Liegu (1967). Tulippovo delo je oplajalo tudi naše geografe. Pri njem smo se učili preučevanja agrarne pokrajine, še posebno pa smo se bogatili z njegovimi resnimi in solidnimi pobudami na področju aplikacije geografije. V tem okviru se prav radi spominjamo njegovega obiska v Jugoslaviji in še posebej v Ljubljani leta 1960, ko nam je s svojima predavanjima o izkušnjah belgijskih geografov pri sodelovanju z regionalnim planiranjem ter o problemih geografije agrarnih naselij v Belgiji posredoval svoje izkušnje na obeh omenjenih delovnih področjih. Pri tem ne velja prezreti, da je bil brez predsodkov izrazito naklonjen naprednim razvojnim tendencam v socialističnih deželah. Zato se ga slovenski in jugoslovanski geografi hvaležno spominjamo in bomo njegove markantne roke pri usmerjanju našega dela v aktualne prostorske probleme težko pogrešali. Svetozar Ilešič Osmi kongres geografov SFRJ v SR Makedoniji (9.—14. septembra 1968) Po sklepu VII. kongresa geografov SFRJ. ki je bil septembra leta 1964 v Zagrebu, je prevzelo Geografsko društvo SR Makedonije nalogo, da organizira Vlil. kongres. Kongres se je ob udeležbi okrog 120 delegatov iz vseh republik vršil v Skopju v prostorih Elektrostojne fakultete pod pokroviteljstvom predsednika Izvršnega sveta SR Makedonije T. Minčeva. Kongres se je začel 9. septembra. Oivoril ga je v imenu delovnega predsedstva predsednik Geografskega društva NR Makedonije prof. Panče Ki-ros k i . nakar je tajnik Izvršnega odbora Zveze geografskih društev SFRJ, prof. Mitko P an o v podal poročilo o delu Zveze ter o stanju geografije in geografskih institucij v Jugoslaviji v času od zadnjega kongresa. Sledil je plenarni sestanek, na katerem so nam makedonski geografi podali informativne referate o geografiji Makedonije (Panče Ki roški o ekonomsko-geografskih aspektih industrije v Makedoniji, Todor K o n d e v o kmetijstvu v Makedoniji. Mitko P an o v o prebivalstvu Makedonije in Gigo Mi leski o obnovi Skopja po katastrofalnem potresu). Na dnevnem redu je bil nato še referat S. Ilešiča o aplikaciji geografije, ki naj bi bil nekak načelen uvod v obravnavanje konkretne problematike po sekcijah. Popoldne istega dne so si kongresisti z avtobusi ogledali Skopje, ki je s svojo potresno strukturo presenetilo predvsem po svojih novih velikopoteznih dimenzijah. Zvečer je bil s strani Izvršnega sveta SR Makedonije prirejen za vodstvo delegacij sprejem, drugega dne, dne 10. septembra, pa se je začelo delo po sekcijah, ki se je nadaljevalo tudi 11. septembra ter se popoldne končalo spet s plenarnim sestankom, namenjenim vprašanjem geografskega pouka. Sekcij je bilo šest. V sekciji za fizično geografijo so se zvrstili referati I. Nestorovskega o tektoniki Makedonije, M. Zeremskega o neotek-tonskih procesih in potrebah njihovega preučevanja, D. Manakoviča o Srednjem Vardarskem jezeru. T. Rakičevica o vodni bilanci Makedonije. M. Ga-ševskega o nekaterih hidrografskih karakteristikah struge Vardarja, R. Lazareviča o recentni eroziji in metodah za ugotavljanje produkcije in transporta gradiva in A. Salihoviča o denivelaciji jadranskega morja. Diskusija v sekciji je bila dokaj živahna, zlasti na kraju, ko se je dotaknila tudi problematike praktične pomembnosti in aplikacije fizičnogeografskih dognanj. V sekciji za socialno geografijo in geografijo naselij so referirali VI. Djurič o ekonomsko-geografskem položaju in funkcijskem diferenciranju jugoslovanskih mest, I. Vrišer o centralnih naseljih v Jugoslaviji, I. Crkvenčič o socialno-geografski strukturi obrobnih delov Zagreba, Leši Kazim o vplivni sferi Skopja na kraje na Kosovu in Metohiji, M. Pak o sodobnih procesih v preoblikovanju mestnih četrti. VI. Klemenčič o dvojni zaposlitvi prebivalstva kot geografskem faktorju preoblikovanja pokrajine, M. Panov o posledicah in problemih nekaterih značilnih depopulacijskih predelov Makedonije, M. Friganovič o dnevnih migracijah delovne sile v SR Hrvatski kot indikatorju sociogeografskih procesov, P. Radusinovič o demografskih spremembah v Crni gori po drugi svetovni vojni in M. Sič o socialno-geografskih aspektih sodobnega doseljevanja v \zhodno Hrvatsko. Tudi v tej sekciji je bilo mnogo razpoloženja za plodno, predvsem metodološko diskusijo, na žalost je kakor vedno za njo zmanjkalo časa, še posebno pri referatih, ki so bili na programu v poznejši uri. Tako je na primer nad vse zanimiva diskusija o centralnih naseljih ob referatu 1. Vrišerja, ki se je sicer hvalevredno na široko razpredla, časovno zavila diskusijo ob referatih, ki so sledili. V sekciji za ekonomsko geografijo so bili na dnevnem redu referati M. Lutovca o geografski pogojenosti namakanja v Jugoslaviji, j. Medveda o vplivu velikosti posesti na smer spreminjanja podeželske pokrajine, T. Kondeva o Skopski kotlini kot ekonomsko-geografski regiji, M. Vasoviča o prirodi visokih gora kot faktorju razvoja turizma in G. Mileskega o melioracijskih ukrepih kot faktorju preobrazbe poljedelstva v Makedoniji. V sekcijo za regionalno geografijo in regionalno prostorsko planiranje so bili uvrščeni referati J. Rogliča o vplivu litoralizacije na regionalno druženje in diferenciacijo Jugoslavije, M. Radoviča o pomenu regio-nalnoprostorskega planiranja v turizmu s posebnim obzirom na območje Južnega Jadrana in V. Rogiča o območjih splošne mikroregionalne centralnosti Zagreba. Reke, Splita in Osijeka v razmerju do regionalizacije ekonomskega programiranja. V sekciji za uporabo kartografije v geografskih disciplinah so referirali D. Dukič o aerofotografiji v hidroloških preučevanjih rek in jezer, 1. Gams o principih geomorfološkega kartiranja in M. Miškovič o karti razporeditve prebivalstva v SFRJ. Sekcija za teorijo in metodologijo geografske znanosti je vključevala referate P. Kiroskega o geografskih elementih ekonomske rajo-nizacije, C. Malovrha o funkcijsko klimatskih karakteristikah malih enot gospodarskega prostora in J. Ridanovica o geografskih aspektih preučevanja voda. Na plenarnem sestanku o geografskem pouku so poročali J. Markovič o nekaterih problemih naše geografske znanosti in njenega pouka, 2. Jovičič o nekaterih problemih univerzitetnega pouka geografije, V. Gjurič-kovič o problemih geografskega pouka v srednjih in strokovnih šolah ter B. Pejovič o uporabi primerjalne metode v geografskem pouku. Kakor po navadi se je spričo aktualnosti obravnavane problematike geografske vzgoje tudi tokrat razvila zelo živahna diskusija. V njej pa se je močno pokazalo, da se problemi geografskega pouka in geografske vzgoje rešujejo močno po različnih poteh in z različnim uspehom po posameznih republikah; zato morda tudi močno črnogleda slika, ki je odsevala iz nekaterih referatov, ne more biti enako veljavna za vse republike. Če naj zdaj na hitro presodimo celotni vsebinski uspeh kongresa, je bila seveda tudi tokrat njegova najpozitivnejša stran v tem, da so se med seboj izmenjale izkušnje in pogledi na nove raziskovalne metode v marsikateri geografski panogi in ob marsikaterem posebnem geografskem problemu. Prav tako pa se je tudi tokrat organizatorju izjalovil prvotni namen, da bi imel kongres zaokrožen tematski, značaj s poudarkom na aplikaciji geografije in to najprej načelno, potem pa konkretno po posameznih problemih. Izjalovil se je. kakor močno že na dosedanjih naših kongresih, ne toliko po organizatorjevi krivdi, kakor zaradi tega, ker je ponovno trčil ob močno individualistično težnjo velikega dela naših geografov, da na kongresih brez ozira na odrejeno problematiko svobodno poročajo o rezultatih svojega dela. Ta težnja je tudi to pot spravila organizatorja v veliko zadrego, kako ji ustreči in kako razvrstiti na dnevni red veliko število zelo heterogeno koncipiranih referatov. Pri tem je najprej zaradi omejenega časa moralo odpasti precej prijavljenih referatov (tudi iz Slovenije). Z razblinitvijo samega programskega koncepta pa se je razblinil tudi kriterij, po katerem je organizator referate sprejemal na dnevni red. Zato so se prijavijenci, katerih referati niso bili sprejeti na dnevni red, upravičeno čutili prizadete, tem bolj, ker pozneje nekaterih referentov (tudi slovenskih), ki so imeli srečo, da so prišli na program, na kongres sploh ni bilo in je bil njim odmerjeni čas neizrabljen. Vsiljeni kompromis med načrtno zasnovanim konceptom kongresa in med njegovo, če jo lahko tako imenujem, »demokratizacijo« pa je imel še drugo, po mišljenju mnogih neugodno posledico. Bolj iz tehničnih, kakor iz utemeljenih vsebinskih razlogov je bil organizator vkljub drugačnim sklepom zadnjih kongresov spet prisiljen že itak skrčeno število referatov razporediti na sekcije. Problematičnost prevelike drobitve na sekcije se je najbolj pokazala pri družbeni geografiji, kjer je bilo treba referate razporediti po močno problematičnih mejah med »socialno« geografijo in geografijo naselij na eni strani ter ekonomsko geografijo, pa celo regionalno geografijo z regionalnim planiranjem na drugi strani. Tako so se na primer problema družbeno-geo-grafske gravitacije oziroma »centralnosti« na škodo celote nujno dotaknili referati v sekciji za socialno geografijo in geografijo naselij, za ekonomsko geografijo in za regionalno geografijo s prostorskim planiranjem. Zato je bila tudi diskusija o posameznih družbeno-geografskih problemih ne samo časovno omejena, temveč pogosto tudi vsebinsko razdrobljena. To spet nujno navaja k misli, da bi se naj naši kongresi omejevali na splošno problematiko načelnega značaja, za ožje probleme pa naj bi se raje organizirali posebni simpoziji, na katerih se problematika ne more razdrobiti, še manj pa spremeniti v neusklajen konglomerat individualnih referatov. Po delovnem delu kongresa sta bili v dneh od 12. do IT septembra organizirani dve ekskurziji, prva, pod vodstvom prof. T. Kondeva in M. Panova po vzhodni Makedoniji (Skopje—Kumanovo—Kratovo—Štip—Strumica— Dojran—Gevgelija—Demir Kapija—Kavadarci) in druga pod vodstvom prof. P. Kiroskega in C. Stojadinoviča po zahodni Makedoniji (Skopje— Tetovo—Debar—Ohrid—Resen—Oteševo—Bitola—Prilep—Kavadarci). Obe sta bili nujno ekstenzivni, zato pa nič manj poučni, saj sta nam ob požrtvovalnih tolmačenjih naših vodnikov pregledno pokazali velike transformacije, ki jih je doživela Makedonija zadnji čas, še posebej od zadnjega našega tamkajšnjega kongresa (1951). Ekskurziji sta se sešli zadnji dan v Kavadarcili, kjer je bil zaključni sestanek kongresa. Na njem so bili sprejeti zaključki, ki podčrtavajo zlasti potrebo za razširjeno reorganizacijo naše zvezne organizacije (v katero naj bi se na osnovi spremenjenega statuta pritegnile poleg Geografskih društev tudi geografske raziskovalne institucije), za večjo aktivnost naše geografske znanosti v smeri aplikacije, za oživljanje ali poživljanje koordiniranega dela na nekaterih posebnih geografskih problemih (kras, erozija tal, vode, agrarna pokrajina in agrarne strukture, centralna naselja, migracije, regionalizacija) ter za modernizacijo in koordinacijo dela v šolskem in univerzitetnem pouku geografije. Sklenjeno je bilo še, da za razdobje do prihodnjega kongresa preide sedež Zveze geografskih društev in geografskih institucij SFRJ h Geografskemu društvu SR Bosne in Hercegovine ter da se naj prihodnji kongres vrši v tej republiki. V Beogradu pa bo po novem statutu posloval poseben sekretariat Zveze geografskih društev in institucij. Zaključnemu sestanku v Kavadarcili je dala toplo obeležje prisrčna gostoljubnost, s katero sta nas sprejela kavadarska občina in tamkajšnja gimnazija, ki sta za zaključni sestanek priredila poseben mladinski koncertni nastop. V tem vzdušju je tudi izzvenela zahvala udeležencev organizatorjem kongresa, ki so svojo nalogo opravili v bistvu uspešno, pri čemer ne velja prezreti, da gre za republiko, v kateri je geografska znanost s svojo organizacijsko osnovo vred še mlada in ki jo je še nedavno težko prizadejal katastrofalni potres. Mednarodni stiki slovenskih geografov v letu 1968 Inozemski geografi v Sloveniji, Tudi v letu 1968 je Slovenijo obiskalo lepo število inozemskih geografov, največ v okviru tekočih strokovnih stikov Inštituta za geografijo Univerze ali v obliki strokovnih ekskurzij s študenti. V februarju je obiskal Ljubljano prof. dr. Hubijan Noč, dekan Geo-grafsko-geološke fakultete v Tbilisiju (ZSSR). V maju nas je obiskal dr. Albert S. Champ m an, geografski ataše ameriške ambasade v Bonnu. V juniju so obiskali Ljubljano in Slovenijo: prof. dr. Erhard Winkler z Geografskega inštituta Visoke šole za gospodarske in socialne vede v St. Gallenu (Švica); prof. dr. Koloman Ivanička, predstojnik Katedre za ekonomsko geografijo Prirodoslovne fakultete Univerze Komenskega v Bratislavi (ČSSR): dr. Julia Du das, docent pri Geografskem inštitutu univerze v Budimpešti; Josiph K on ar ek, asistent-profesor za geografijo vzhodnoevropskih dežel na univerzi v Sudboryju (Kanada); docent dr. Martin G lo- vi j a z Geografskega inštituta Univerze v Sofiji: docent dr. Nikolaj Pi s tu n s Katedre za ekonomsko geografijo Univerze v Kijevu (SSSR): prof. dr. De Vries Reilingh, direktor Socialno-geografskega inštituta Univerze v Amsterdamu s skupino 15 študentov. Prve dni julija je obiskala Slovenijo ekskurzija Geografskega inštituta dunajske univerze pod vodstvom prof. dr. Hansa Bobeka. V avgustu smo zabeležili tele obiske: dr. Thomas Col in z Geografskega inštituta univerza v Aberystwythu (Vel. Britanija), ki je pripravljal na področju Idrije svojo habilitacijsko študijo; dr. Andreas Moritscli (Dunaj) v zvezi s tiskanjem svoje doktorske disertacije s slovenskega ozemlja; prof. dr. Carl R a t h j e n s z Geografskega inštituta Univerze v Saarbrücken!! (Zv. rep. Nemčija) s skupino 25 študentov: prof. dr. Singleton z Brad-fordske univerze s skupino 18 študentov in 15 članov Geografskega društva v Dublinu (Irska). V septembru sta obiskala Ljubljano na svoji poti po Jugoslaviji prof. dr. Stanislawa Za j chow.sk a z Univerze v Poznanju in prof. dr. Wolfang II a r t k e, direktor Geografskega inštituta Tehniške visoke šole v Miinehnu. Prva (in deloma tudi drugi) se je udeležila tudi VITI. kongresa geografov SFRJ v Makedoniji. V oktobru je imel v okviru Inštituta za geografijo Univerze dve diskusijski predavanji (»Izdelava nacionalnega atlasa Zahodne Nemčije« in »Urbana področja«) prof. dr. Karl Ruppert, direktor Gospodarsko-geografskega inštituta Univerze v Miinchenu. V novembru so obiskali Ljubljano: dr. Karel Ganser, asistent Geografskega inštituta Tehnične visoke šole v Miinchenu z diskusijskim predavanjem »Kaj pričakuje sodobna družba od geografske znanosti«; dr. Franz Schaffer, asistent Gospodarsko-geografskega inštituta Univerze v Miinchenu z diskusijskima predavanjima »Koncepcija socialne geografije« in »Procesi mobilnosti prebivalstva v mestu Ulm«; asistent dr. Andrzej Kost r z e w s k i in asistent Al. W o š s Katedre za fizično geografijo Geografskega inštituta Univerze v Poznanju. Predavanja in udeležba slovenskih geografov na zborovanjih v inozemstvu. Prof. dr. Svetozar Ilešič je v juniju predaval v okviru Avstrijskega geografskega društva na Dunaju o ekonomsko-geografski regionalizaciji Slovenije, na tamojšnji Visoki šoli za svetovno tTgovino pa o aktualnih gospodarsko-geografskih problemih Slovenije z regionalnega aspekta. Ob tej priliki je potoval tudi v Bratislavo, kjer je obiskal Geografski inštitut Slovaške akademije znanosti in v Prago, kjer je obiskal Geografski inštitut Češkoslovaške akademije znanosti. V decembru pa se je kot edini zastopnik Jugoslavije udeležil XXI. mednarodnega geografskega kongresa v New Delhiju (Indija). Prof. dr. Vladimir Klemenčič jev januarju predaval v geografskih institucijah Zvezne republike Nemčije (v Freiburgu, Stuttgartu, Bochumu, Hannovru. Braunschweigu, Kielu. Heidelbergu in Miinchenu) o socialnogeo-grafskih procesih, problemih mešane strukture prebivalstva in migracijah v Sloveniji. Hkrati se je seznanil s proučevanji problemov naših izseljencev v Zvezni republiki Nemčiji. Udeležil se je nadalje Kolokvija o strukturnih problemih obmejnih občin v Gradcu, mednarodnega posvetovanja o izrabi tal v Budimpešti z referatom »Problemi in poskusi kartografskih analiz izrabe zemlje v Sloveniji« in študijskih dni slovenskih izobražencev v Dragi pri Trstu z referatom Tzsel jeništvo — problemi malega naroda«. Dr. Metod Vojvoda, znanstveni sodelavec Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani, predava na Oddelku za geografijo Univerze v Abery-stwvthu (Vel. Britanija) o socialni geografiji vzhodnoevropskih dežel ter sodeluje pri raziskovalnem delu o problemih slovenskih izseljencev v Veliki Britaniji. Borut Ingolič, asistent inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani, je sodeloval septembra na mednarodnem posvetovanju o izrabi tal v Budimpešti z referatom Izraba tal dela kraške planote v Sloveniji«. Geografsko društvo Slovenije v letu 1968 V prvi polovici leta je upravni odbor GDS na svojih sejah obravnaval med drugim vprašanje udeležbe delegatov iz SR Slovenije na VIII. kongresu geografov v Skopju. Izbrano je bilo 28 delegatov, od katerih pa se je kongresa udeležilo le 15. Od njih jih imelo sedem referate, nekateri pa so sodelovali v raznih kongresnih organih. Pred kongresom je bilo poslano predsedstvu Zveze geografskih društev SFRj v Skopje poročilo o delu društva v razdobju med VII. in VIII. kongresom, med kongresom pa je bila organizirana prodaja slovenske geografske literature, ki je izšla med obema kongresoma, in razprodaja zaloge »Geografskega vestnika« in »Geografskega obzornika«. Prodajo je uspešno organizirala tov. Jelka Kunaver. Redni občni zbor društva je bil dne 30. marca 1968 v Ljubljani. Na njem smo izvolili prof. dr. Svetozarja Ilešiča za častnega predsednika društva, s čimer mu je društvo izrazilo priznanje za veliko delo, ki ga je opravil za društvo in za slovensko geografijo. Z občnim zborom je bil povezan kratek seminarski program s temile predavanji: prof. dr. S. Ilešič, Metodološki problemi geografije; prof. dr. A. Lah. Tržaško in makedonsko vprašanje; prof. dr. I. Gams, Najnovejši pogledi na planetarno zračno cirkulacijo; prof. T. Oblak, Spremembe učnega načrta za geografijo v osnovni šoli. Na občnem zboru je bil izvoljen naslednji novi upravni odbor: predsednik izr. prof. dr. Ivan Gams, podpredsednika izr. prof. dr. Vladimir Klemenčič in doc. dr. Marjan Žagar, tajnik asist. Franc Lavrenčak, blagajnik prof. Mira Verbič, upravnik, »Geografskega obzornika« prof. Cita Marjetič, urednik »Geografskega obzornika« prof. Mara Radinja, predsednik Odseka za znanstveno delo doc. dr. Jakob Medved, predsednik Odseka za geografski pouk prof. Tone Oblak, odborniki brez stalne funkcije znanstveni sodelavec dr. Peter Habič, višji znanstveni sodelavec dr. Vladimir Kokole, red. prof. dr. Cene Malovrh in prof. Tomaž Veber. Člani nadzornega odbora pa so: prof. dr. Avguštin Lah, doc. dr. Vladimir Leban, prof. dr. Anton Sore, doc. dr. Igor Vrišer in Mgr. Mavricij Zgonik. Daljše poročilo o občnem zboru je izšlo v »Geografskem obzorniku«, 1968, št. 1—2. 12. avgusta 1968 je dopolnil sedemdeseto leto naš priznani geograf in eden od ustanoviteljev Geografskega društva prof. dr. Valter Bohinec. Ob tej priliki ga je društvo izvolilo za svojega častnega člana. Diplomo častnega članstva mu je na članskem sestanku dne 7. novembra izročil predsednik društva prof. dr. Ivan Gams . Močna ovira pri društvenem delu je bilo pomanjkanje denarnih sredstev. Društvo tudi letos ni dobilo nikake subvencije ter je najnujnejše stroške krilo s prodajo publikacij. Odsek za geografski pouk je z Zavodom za šolstvo SRS pripravil za 23. do 24. september 1968 dvodnevni seminar za srednješolske učitelje geografije. Udeležilo se ga je 48 učiteljev. Odsek je pripravil tudi program podobnega seminarja za januar 1969. Člani odseka So sodelovali pri izdelavi učnega programa geografije za poklicne, za srednje tehnične in sorodne strokovne šole. V teku je razprava o učnem programu za gimnazije in o spremembi učnega načrta za tehnične srednje šole. Odsek za znanstveno delo je organiziral štiri diskusijske večere: o centralnih krajih v Jugoslaviji (referent doc. dr. I. Vrišer), o metodologiji fizično-geografskega kartiranja (referent prof. dr. I. Gams), o družbeno-geografskem delu predvidenega Nacionalnega atlasa Slovenije (referent doc. dr. Mirko Pak) in o naravno-geografskem delu istega atlasa (referent prof. dr. L Gams). Odsek je sodeloval tudi pri pripravi programa osmega zborovanja slovenskih geografov, ki bo od 12. do 14. septembra 1969 na Ravnah na Koroškem. »Geografski vestnik« za leto 1967 je bil dotiskan februarja 1968 in razposlan spomladi. »Geografski obzornik« za leto 1968 je zaradi finančnih težav i,5šel v dveh dvojnih številkah. Za tisk »Geografskega obzornika« društvo ni dobilo nobene podpore, sredstva za to je dobilo le z naročnino in oglasi. Društvo je sodelovalo z republiškim koordinacijskim odborom gibanja Znanost mladini« pri pripravi mladinskega raziskovalnega tabora na Ljubljanskem Barju. Od aktivov društva dokaj dobro delujejo aktivi v Ljubljani, Mariboru, Kranju in Celju. Ljubljanski aktiv je v tem letu priredil tale predavanja: dr. Mirko Pak, Družbenogeografski problemi področja zahodno od Titovega Velesa in Prespanske kotline (4. januarja), Barbka Lipovšek-ščetinin, Gore in ljudje Sovjetske Osrednje Azije (8. februarja), dr. Vladimir Kokole, Moderne smeri urbanističnega razvoja v ZDA (7. marca), dr. Zdravko Petkovšek, Popotni vtisi iz Kanade (4. aprila), dr. Metod Vojvoda, Geografska opažanja iz Portugalske (9. maja), dr. Mirko Pak, S potovanja v Španijo (7. novembra) in dr. Ivan Gams, Jezera v Sloveniji (5. decembra). Dne 12. maja je aktiv organiziral strokovno ekskurzijo pod vodstvom dr. Draga Mezeta na Solčavsko: namenjena je bila spoznavanju geografske problematike samotnih kmetij. Aktiv v Mariboru se pri svojem delu močno povezuje s prosvetno-peda-goško službo. Za svoje člane je organiziral več predavanj in ekskurzij, med njimi zelo uspelo ekskurzijo v Tunizijo. Obširnejše poročilo o delovanju aktiva izide v »Geografskem obzorniku«. Člani aktiva v Kranju so precej delovali v okviru Zavoda za prosvetno-pedagoško službo v Kranju. V povezavi z njim so se večkrat sestali in obravnavali razna vprašanja (o učbenikih, o učnih načrtih, o ekskurzijah). Aktiv je organiziral tudi nekaj strokovnih predavanj in ekskurzijo v gorenjsko Deželo. F. Lovrenčak VSEBINA — TABLE DES MATIERES Razprave — Articles Svetozar Ilešič (Ljubljana): Regionalne razlike v družbeno-gospo- darski strukturi SR Slovenije .............................................. 3 Les differences regionales dans la structure socio-economique de la Slovenie .............................................................. 16 Vladimir Klemenčič (Ljubljana): Problemi mešane strukture gospodinjstev in kmečkih gospodarstev v Sloveniji (z 8 kartami v tekstu in 1 karto v prilogi) .............................................. 19 Problems of the Mixed Structure of Families and Farming Estates in Slovenia .............................................................. 50 Matjaž Jeršič (Ljubljana): Sekundarna počitniška bivališča v Sloveniji in Zahodni Istri (z 2 slikama v tekstu in 2 kartama v prilogi) 55 Weekend Houses or Dwellings in Slovenia and on the West-Istrian shore ..................................................................... 6? Ivan Gams (Ljubljana): Geomorfološko kartiranje na primeru Rakitne in Glinic (z i fotografijo v tekstu in 2 kartama ter več listi legende v prilogi) .............................................................. b9 Geomorphological Mapping in the Examples of Rakitna and Glinice (Slovenia) ............................................................ 8S Jakob Medved — Ivan Gams (Ljubljana): Ojstrica nad Dravogradom (z 1 sliko, 2 diagramoma in 2 kartama v tekstu) .................... 89 Ojstrica, an example of transformation of a mountanous place due to the reevaluation of natural and social conditions..................... 114 Razgledi — Notes et Coinptes Rendus Igor Vrišer. O funkcijski klasifikaciji mest .................................. 115 Functional Classification of Towns ....................................... 120 Anton Ramovš, Ali naj še naprej uporabljamo pojem mendolski dolomit .............................................................. 120 Sollen wir den Namen Mendeldolomit noch weiterhin gebrauchen ... 123 Književnost — Bibliographie Novosti iz književnosti o Sloveniji Jakob Medved, Mežiška dolina (Borut Belec) .................................... 125 Angelos Baš, Gozdni in žagarski delavci na Pohorju v dobi kapitalistične izrabe gozdov (Milan N a t e k) ........................................... 128 Borut Belec, Ljutomersko-ormoške gorice (Jakob Medved) ........................ 150 Peter Habič, Kraški svet med Idrijco in Vipavo (Ivan Gams) .................... 131 Geografski zbornik X (Ivan Gams) ............................................. 132 Igor Vrišer, Sistemi agrarnega izkoriščanja tal v Sloveniji (S. I.) .......... 134 Milan Natek, Vodno omrežje v Spodnji Savinjski dolini in njega uporaba za mlinarstvo in žagarstvo (S. I.) ....................................... 135 Iz novejše speleološke književnosti (Peter Habič) Guide de l’excursion ä travers le Karst classique ............................ 135 Naše jame, 7, 1—2 ............................................................ 133 Guide de l’excursion ä travers le Karst Dinarique ............................ 138 M. Malez, Cerovačke pečine ................................................... 138 Priroda, god. 52, br. 5—6 .................................................... 139 Vodniki po nekaterih slovenskih jamah ........................................ 139 Actes du IVe Congres international de speleologie en Yougoslavie ............. 139 Iz domače književnosti o Jugoslaviji Vladimir Blaškovič, Ekonomska geografija Jugoslavije (Avguštin Lah) ..................................................................... 141 France Planina, Jugoslavija (Milan Natek) .................................... 145 Demografski i ekonomski aspekti prostorne pokretljivosti stanovništva u Jugoslaviji posle drugog svetskog rata (Milan Natek) ................... 146 Jugoslavija in Slovenija v zunanji geografski literaturi Jugoslavija in Slovenija v agrarnogeografski literaturi socialističnih dežel Srednje in Vzhodne Evrope (S. I.) .................................... 148 George W. Hoffman, The Problem of the Underdeveloped Regions in Southeast Europe: A Comparative Analysis of Romania, Yugoslavia and Greece (Svetozar Ilešič) ................................................ 149 P. B. Alexander, Land Utilisation in the Region of Zgornja Pivka (Ivan Gams) .................................................................... 150 Krepki glasovi za matematizacijo geografije William Bunge, Theoretical Geography. — W. Bunge, Teorctičeskaja geografija (Svetozar Ilešič) ................................................ 151 Frontiers in Geographical Teaching (Svetozar Ilešič) ......................... 152 Peter Hagget, Locational Analysis in Human Geography (Svetozar Ilešič ................................................................... 153 Teoretske osnove preučevanja pokrajine v Nemški demokratični republiki Ernst Neef, Die theoretischen Grundlagen der Landschaftslehre (Svetozar Ilešič ............................................................. 154 Landschaftsforschung, Neef-Festschrift (Svetozar Ilešič) ..................... 156 Nekaj novosti iz poljske geografske književnosti Przegl^d Geograficzny (XXXIX, 1967, 1) ob šestdesetletnici prof. St. Le- szczyckega (S. Ilešič) ................................................... 157 Zarys geografii ekonomicznej Polski (S. Ilešič) .............................. 158 Wojewödztwo Bialostockie (S. Ilešič) ......................................... 158 Kazimierz Dziewonski, Baza ekonomiczna i struktura funkcionalna miast (S. Ilešič) .......................................................... 159 Kazimierz Dziewonski, Leszek Kosiriski, Rozwöj i rozmeszczcnie ludnošči Polski w XX. wieku (S. 1 1 e š i č) ................................... 159 Zbigniew Wisocki, Pröba typologii i sistematyki geograficznej struktury gospodarstwa narodowego na przykladzie Polski (Svetozar Ilešič) ...................................................................... 160 Dve geografski knjigi o dveh srednjeevropskih glavnih mestih Ctibor Votrubec, Praha, zemepis velkomesta (Svetozar Ilešič) .... 161 Hans Bobek — Elisabeth Lichtenberger, Wien (Svetozar Ilešič) .. 161 Iz ostale tuje geografske književnosti Robert Gansenn — Friedhelm Hadrieh, Atlas zur Bodenkunde (F. Lovre n č a k) ........................................................... 164 Vocabulaire geographique, lome L, »Les formations vegetales dans le monde« (F. L o v r e n č a k) ......................................... 165 Hans Bobek, Aspekte der zentralörtlichen Gliederung Österreichs (Igor Vrišer) .............................................................. 166 Aspects of the Study of Regional Geographical Structure. — Aspekty Studia regionalne j geografickej Struktury (Svetozar Ilešič) ... 167 Zum Standort der Sozialgeographie. Wolfgang Hartke zürn 60. Geburtstag (J. M e d v e d —- M. P a k) ........................................ 167 Festschrift Leopold G. Scheidl zum 60. Geburtstag. II. Teil (Svetozar Ilešič) ...................................... “.........:............. i7o Kronika — Chronique Prof. dr. Valter Bohinec — sedemdesetletnik (Ivan G am s) ................. 175 Smrt dveh vidnih predstavnikov belgijske geografije: Marguerite Lefevre — Omer Tulippe (Svetozar Ilešič) ...................................... 177 Osmi kongres geografov SFRJ v SR Makedoniji (S. 11 e š i č) ............... 179 Mednarodni stiki slovenskih geografov v letu 1968 ......................... 182 Geografsko društvo Slovenije v letu 1969 (F. L o v r e 11 č a k) .......... 183 GEOGRAFSKI VESTNIK XL — 1968 Izdalo in založilo Geografsko društvo Slovenije v sodelovanju z Inštitutom za geografijo Univerze v Ljubljani. — Izšel februarja 1969. — Naklada 1000 izvodov. — Natisnilo Grafično podjetje »Celjski tisk« Celje 1969