Demeter Ivanovič Mendeljejev.
(Spisal I. P.)
I.
Demeter IvanoviČ Mendeljejev je znan kot jako učen kemik ne le v Rusiji, temveč tudi v zahodnoevropskem omikanem svetu. On je kemijo postavil na neko modroslovno podlago in tako jako povzdignil njeno znanstveno vrednost. Njegovi nauki, katere je priobčil v knjigi „O-snovi Himiji", iznenadili so u-Čeni svet. On je prvi pokazal, da je zveza med a-tomskim i težami, kemijsko sestavo in pa drugimi svojstvi raznih tvarin.
Ta znameniti mož se je rodil dne 8. svečana 1. 1838. vTobol-sku iz Ivana Pav-loviČa in Marije
Dimitrijevne Mendeljejeve in je bil po številu 17. otrok.
Ded Demetra Ivanoviča, o. Pavel, je bil pravoslavni duhovnik v Mlevi, neznatnem selu tvrske gubernije, in je znan kot učitelj znamenitega grofa ArakČejeva, katerega je poučeval v branju, pisanju in računstvu. O. Pavel je imel tri sinove: Timoteja, Vasilija in Ivana, očeta našega učenjaka, kateri so se vsi izobrazili v semenišču. Po tedanjih običajih so si morali vsi, ki so vstopili v semenišče, premeniti svoj priimek. Ivan Pavlovič si „DOM in SVET" 1894, št. 14.
je izbral priimek Mendeljejev, katerega je zapustil svojim otrokom.
Dovršivši semenišče, odšel je I. P. Mendeljejev v Petrograd, da vstopi tam v novoosno-vani pedagogijski zavod. Ker ni imel tukaj nobenega znanca, obrnil se je po nasvetu svojega očeta na grofa ArakČejeva, kateri bi mu
bil lahko pomagal. Mogočni in vplivni grof mu je pa dal samo dva srebrna rublja, drugega ni prav nič storil za sina svojega starega učitelja.
Ko je prebil določeni čas v pedagogijskem zavodu in dobro dovršil učenje, dobil je I. P. Mendeljejev mesto učitelja ruskega slovstva in latinščine na gimnaziji v Tobol-sku. Kmalu se je oženil z Marijo Korniljevo. Rodbina Korniljevih je bila nekdaj bogata, imela je veliko posestva, steklarno in papirnico, toda je obubožala zaradi požara, ki je bil uničil vse mesto.
Iz Tobolska so okoli 1. 1820. I. P. Mende-ljejeva prestavili vTambov za ravnatelja tamošnji gimnaziji, Čez pet let pa v Saratov, naposled pa zopet v Tobolsk na njegovo lastno prošnjo. V Tobolsku je ostal do svoje smrti in poleg svoje službe še vodil steklarno sorodnikov svoje
27
D. I. Mendeljejev. (Narisal Jos. Germ.)
žene. V Tobolsku ga je zadela velika nesreča: popolnoma je oslepel in zatorej moral popustiti službo. Šel se je zdravit v Moskvo, in je res zopet dobro videl; a povrni vsi se v Tobolsk, umrl je kmalu za jetiko v 50. letu svojega življenja.
Po smrti dobrega moža je Ivana Demetri-jevna sama skrbela za vzgojo svojih otrok. Z nenavadno odločnostjo je sama prevzela vodstvo steklarne, da je svojo rodbino vzdržavala gmotno. Skrbela je pa tudi za primerno izobraženje dece in jej dajala sama s svojo izredno marljivostjo najlepše vzglede. Posebno mlajšega, našega učenjaka, je navajala k delavnosti in pa k ljubezni do znanosti. To učenjak sam priznava v svojem velikem delu: „ Izsledovanje vodnih raztvorov po udjelnom vjese", katero je posvetil spominu blage matere.
Mati je dala svojega mlajšega sina v to-bolško gimnazijo. Šestnajstletni mladenič je dovršil gimnazijo in potem odšel v Petrograd, kjer je vstopil v glavni pedagogijski zavod, kateri je začetek bodočega petrograjskega vseučilišča. Ta zavod je imel tedaj dva oddelka: zgodovinsko-jezikoslovni in fizično-matematični. Kerse je Mendeljejev zanimal za prirodoznanstvo, vstopil je v drugi oddelek. Kemije se je učil pri Voskresenskem, fizike pri Lenzu, matematike pri Ostrogradskem, botanike pri Ruprehtu, živalstva pri Brandtu, rudninstva pri Kutorgi in zvezdoznanstva pri SaviČu. Izprva se je zanimal bolj za živalstvo, ali kmalu je spoznal, da je kemija njegov poklic; lotil se je te krasne vede z vso marljivostjo. Že kot dijak je prvo kemijsko razpravo priobčil v „Zapiskih Minera-logičeskago ObšČestva".
Leta 1855. je D. I. Mendeljejev dovršil svoje študije in dal tiskati svoje kandidatsko delo „Ob izomorfizme v zvjazi s drugimi odnoše-njani teh po forme i sostave". Že v prvih delih je pokazal, da je učenjak, od katerega je mnogo pričakovati. Žal, da je delovanje v nezdravem vzduhu v laboratoriju neugodno vplivalo na njegovo zdravje. Bolehal je v prsih. Da si ne bil nakopal jetike, odpotoval je na Krim. Dobil je bil učiteljsko mesto na simferopolski gimnaziji. V Simferopolju pa ni ostal dolgo. Začela se je krimska vojska, šolsko poslopje so pora-
bili za ranjence, gimnazijo pa premestili v Odeso. Tamkaj je naš učenjak pridno nadaljeval študije. Posebno je porabljal bogato biblijoteko Ri-šeljskega liceja, sedanjega novoruskega vseučilišča. Ta Čas je tudi priobčil učeno delo „Ob udjelnih objemah".
Leta 1856. vidimo Mendeljejeva zopet v Petrogradu. Vseučilišču je predložil poprej omenjeno delo, katero se mu je bilo tako posrečilo, da mu niso priznali le stopinje magistra, temveč tudi naprosili šele 2 3 letnega učenjaka, da predava kot privatni docent organsko kemijo na vseučilišču.
Od tega Časa je Mendeljejev s svojimi deli pridobival vedno večjo veljavo pri učenjakih. L. 1859. ga je vseučilišče poslalo za dve leti v inozemstvo, da se bolje seznani s stanjem kemijske znanosti v srednji in zapadni Evropi.
Ko se je povrnil zopet v Rusijo, izdal je svoje „Rukovodstvo organičeskoj himiji", za katero mu je prisodila akademija znanosti Demi-dovo darilo. Leta 1862. je odpotoval zopet za štiri mesece v inozemstvo. Povrnivši se s potovanja, začel se je pečati s kemijsko tehnologijo. Prepričal se je bil, da je za bogato in obširno Rusijo neobhodno potreben razvitek tehničnih znanostij. Kmalu je priobčil celo vrsto del o kemijski tehnologiji. Leta 1863. je dobil povabilo, da predava kemijo na petrograjskem tehničnem zavodu. Dve leti pozneje si je pridobil doktorstvo in leta 1866. so mu izročili stolico za kemijo na petrograjskem vseučilišču.
Sedaj je vstopil „sibirski filozof" — kakor ga imenuje angleški učenjak Torpe, ki je priobčil v „Nature" njegov življenjepis — v dobo svetlega razvoja svojega znanstvenega delovanja in je zaradi svojih izvrstnih del kmalu zaslovel po celem svetu.
S predavanjem na vseučilišču je mnogo pripomogel k razširjenju kemijske znanosti v Rusiji. Njegovo predavanje je bilo vedno zanimivo. Trudil se je vedno, da povzdigne svojo znanost. Razlagal jo je zatorej z višjega modro-slovnega stališča. S tem je kemijski nauk nekako oživil in zanj pridobil marsikoga, ki je poprej preziral to znanost. Dobil je večkrat povabilo iz Londona, da je predaval v kakem angleškem društvu. Tako je dne 31. vel. travna
Anton Hribar: Nezvenelka.
419
1. 1889. predaval v kraljevem zavodu v Londonu (Royal Institution) o „porabi jednega načela Newtonove prirodoznanske filozofije v kemiji", 4. rožnika tega leta pa bi bil imel v Faradavjevem društvu čitati o perijodiČnem zakonu kemijskih prvin. Ker se je pa zaradi rodbinskih razmer moral povrniti v Rusijo, preČital je njegovo razpravo neki angleški učenjak. Obe ti dve predavanji sta vzbudili silno zanimanje za ruskega učenjaka med angleškimi kemiki in priro-doznanci sploh.
Od leta 1890. Mendeljejev ne predava več na vseučilišču. Prepustil je to delo mlajšim močem. Vedno ga pa štejejo med vseučiliške profesorje. On je sedaj na Čelu laboratorija za razstre-livne snovi in pripada osobju pomorskega mini-sterstva.
To je kratka slika iz življenja znamenitega učenjaka, ki je pridobil ugled ruski znanosti v učenih krogih vsega kulturnega sveta, ki je po mnenju nekaterih za kemijo to, kar je bil Newton za zvezdoznanstvo.	(Konec.)
Sanjala je, sanjala Deva Belodvorska, Da se jej je klanjala Zala cvetka gorska.
Nezvenelka.
,Vel postaja že obraz, Vedno bolj se stara, Več ni nežen moj izraz, Nikdo me ne mara.'
„Sama zbiraj, slavna hči, Da te kdo ne vara, A povem, da se dobi Tu i cvet, ki stara."
K sebi jej je migala, K sebi jo vabila, Divno čašo dvigala, Devi govorila:
Velebit še krije noč, Mrak leži v dolini, Deva pa hiti na moč Sama po strmini.
Premotriva deva vrt V mnogobojnem cvetju, In iztakne sredi trt Nežen cvet v zavetju.
Döjdi, dojdi, devčice, Na vrh Velebita, Tu za take revčice Cvetka bivam skrita.
Po kamenju krvave Nožice jej böse, Haljice so jej mokre Od potu in rose.
Cvetko v nedro si pripne, Teče z Velebita, In da jim mladost otme, Druge s cvetjem kita.
Vila gorska me goji, Grude prerahljava, Me opleva, mi škropi, Da sem nežna, zdrava.
Kaj je pot, in kaj če kri, Kaj, če kamen gazi, Samo, da se premladi S cvetjem na obrazi. ■—
Toda nezvenelka ni Cvet ta, brzo vene, Stara lica koj dobi, Kdor ga v nedro dene.
Nezvenelka se glasim, Čudežna cvetica, Komur v nedriju čepim, Premladim mu lica.
Ko je zlata luč neba Po gorah razlita, Vrtec pleve in rahlja Vila Velebita.
Devica sivela je, Starala se lica, Kakor ji venela je Čudežna cvetlica.
Deva se iz snu vzbudi, Premišljuje sanje, Bolj ko misli, bolj beži Od očij jej spanje:
,Nezvenelko devici Kaži, zlata Vila, Da se bodo revici Lica pomladila!
Še koraka mnogokrat V goro Velebita Nezvenelke si iskat, Cvetka pa je skrita.
Vila pa se jej smehlja: „Devče, devče boro, Le ostani, le, doma, Bodi modro skoro. -
Nežen cvet prevene koj, Nežno lice tudi, Devče, to je i s teboj, Temu se ne čudi —!"
Anton Hribar.
Viljem Ostrovrhar.
(Tragedija v petih dejanjih. — Spisal Anton Medved.)
(Dalje.)
Tretje dejanje
(se godi na Ostrovem vrhu in v Priboru).
1. Prizor.
(Soba; v ozadnji steni dolbina, v kateri stoji kip Marije, ozaljšan s cveticami.)
(Ana in Viljem.) Viljem.
Zapustil bodem dom za nekaj dnij. Ana.
Povedal mi je Jost. Kam meri pot? Viljem.
Grem v Vovbre ') k Urhu; sam me je
povabil.
Ana.
A v gosti ne? Lahko-li vem, zakaj? Morda ne žali vas vprašanje moje."
Viljem.
Pomenimo se pac o tem in onem. Nevarni časi so za nas, zato Potrebno je vzajemno, složno delo.
Ana.
O Urhu mi je zadnjič pravil Rajnbert, Da je sovražen dvoru Ljudevita, In da se tla zelo majo pod njim, Ker vedno kuje, snuje skrivne spletke In ščuva zoper Majnarda sosede. Sam Albert neki ostro pazi nanj.
Viljem.
Da Rajnbert ni prijatelj Urhov, vem. Odtod menda izhaja ves ta govor.
Ana.
A Viljem moj, jaz zate se bojim, Ker mož sebičen Ureh je in zvit, Le pazi, da ne padeš njemu v mreže.
Viljem.
Ne smatraj me za dete in modruj. Sam dobro vem, zakaj in kaj mu upam.
') Vovbre — narodno-slovensko ime za Heimburg (Domovanje). Dandanes je vas na slov. Koroškem v veli--kovškem okraju med Velikovcem in Grebinjem.
2.	Prizor.
(Prejšnja. Jošt.) Jošt.
Dva jezdeca ugledal sem raz stolp, Gotovo sta oba gospoda z Dobre.
Viljem.
Kako sta daleč? Koliko ju sodiš? Jošt.
Pol ure ne.
Viljem.
Zajahaj torej konja In jezdi jima majhen čas naproti!
(Jošt odide; proti Ani):
In kje je Tilda? Rad bi ž njo govoril.
Ana.
Ce v gradu ni, ob zlatem je studencu.
(Viljem odide na desno.)
3.	Prizor. Ana
(sama nekoliko časa zamišljena):
Življenje trpko! Jedva še živim. O slutnje, ki me z vranjimi perutmi Obletate podnevu in ponoči, Pustite, ali umorite me! Trpeti vas ne morem več nadalje. Ta zveza z Urhom, boj skrivnostni s
Hinkom,
In blazno-radostno vedenje Tilde, Demantni prstan, temni Časi, boji — Moj Bog, moj Bog, kaj vse pomenja to: Skrivnosti ni doslej prikrival meni Nobene Viljem, kar živiva vkupe. A zdaj — vprašanjem vsem se izogiblje, Veselih lic ne vidim ga nikdar. Kadar v samoti najdem ga, vselej Leži mu težka roka preko Čela. Za Boga, kaj ugiblje, kaj namerja!
(Položi roko na čelo in počasi odide za Viljemom.)
4. Prizor.
(Tilda in Katinka prideta z desne strani.) Tilcla
(ima v roki šopek cvetic).
Poglej cvetice, ki sem jih nabrala! Kako so lepe, kot bi rastle v raji!
Katinka.
Gospica, te so lepe? Prav nobena. Kako so temne boje in brez vonja!
Tilda.
Lepo je vse, kar raste na tej zemlji, Peresce vsako svoj ima pomen.
(Razdere šopek.) Po vrsti cvete mi iz roke jemlji!
(Deli posamezne cvete Katinki.) Ta bel je, ta je višnjev, ta rumen.
Katinka.
Pomena tem cveticam jaz ne vem.
Tilda.
Povej, kako ugajajo očem!
(Zasmeje se.) Ti nič ne veš, ker misliti mi nečeš. Ne ljubiš me, ker nič na to ne rečeš. (Udari jo po roki, da ji padejo cveti.)
Katinka.
Gospica, kaj sem vam storila?
Tilda.
Nič.
Katinka.
Udarili ste me po roki, Tilda.
Tilda
(mehko):
Odpusti, nisem mislila hudo. Saj moja si, Katinka, moja, vedi! (Objame jo.)
Ti moja ljuba, draga si Katinka. Jaz ljubim te, kot mati ljubi sinka. Povej mi tudi ti zdaj brez ovinka, Da ljubiš, draga, mila, me, Katinka.
(Zasmeje se.)
Katinka.
Gospica, kaj, da ste tako veseli, Kot iz device bi otrok postali:
Tilda.
Vesela, srečna sem, tako prav meniš. Katinka, hipe včasih doživimo, Ko nam srce blaženstva, sreče mrje, Razumeš-li: od sreče mrje, mrje . . . Ti tega ne razumeš, ne, kako li:
(Začne peti):
O zlati studenec, Kristalni ti vir.
(Pesem prekine Viljem.)
5. Prizor.
(Viljem in Tilda.) Viljem
(migne Katinki z roko, naj odide).
Vesela si, in bilo bi mi žal, Da jaz skalim ti to veselje zdaj.
Tilda
(čudeč se):
Zakaj skalili vi, oj, oče moj? Vaš prihod mi veselje le sladi.
Viljem.
Beseda moja bode resna, Tilda, Zato pripravi moč srca za njo!
Tilda.
Poslušam, govorite le, gospod! Viljem.
Bodočnost tvoja plava v mojih mislih. Glej, zimzelenu je podobna žena, Ki tesno se objema v loži debla, Da mu viharja moč ne zlomi stebla. Takisto mora si izbrati žena, Ko leta dozore jo za življenje, Soproga, druga, da se ga drži, Da v zvezi z njim vrši visoko zvanje V človeški družbi, kot njen zdravi ud. Govoril bodem jasno in naravnost. Poznam in tudi ti poznaš moža, Ki ljubi te globoko in odkrito. Glasu ni slavnega, a je poznät, In vitez je, Če tudi ni bogat. Objemi ga kot svojega soproga!
Tilda.
Povejte njega mi ime, gospod! Viljem.
Pri nas je Često gost — s Sobolja Hinek. Zakaj ne bila bi ob njem ti srečna?
Tilda.
Zakaj, kdo ve, moj ljubi oče, kdo ?
Viljem.
Ne boj se, Tilda! Ti si mladoleta, Srca ti glasi glas duše razuma. Preveč ne upaj človek nikdar srcu, Nestalno je kot časov brzi beg. In česar niti v sanjah ne bi zrlo, To včasih vanje se nenadno vseli. Pozdravi torej Hinka kot soproga. Ljubezni prvi ogenj vsak poleže, A spoštovanje — to ne mine nikdar.
Tilda
(vneto):
Moj oče, kjer ljubezen ne gori, Odkod se rodi pravo spoštovanje?
Viljem
(pol trdo):
Preveč mi ne modruj, očetu — hči!
Tilda
(odločno):
Te zveze meni moči ni skleniti: Ne Črtim ga; še manj, še manj ga ljubim.
Viljem.
v
Ce oče tvoj želi, svetuje, prosi? Tilda.
O ne, nikdar se ž njim ne sklenem v zakon, Pahnila bi se sama s tem v prepad.
(Prime se za čelo.)
Viljem
(krhko):
Ljubezni do očeta ne gojiš r In žrtve te podati mu ne maraš?
Tilda.
Nesreča hčere bode-li vam žrtev? Viljem
(stopi nekaj korakov na desno; sam zäse):
Zastonj se nisem bal in hudo slutil. Tako ne gre, drugače naj poskusim.
(Obrne se proti hčeri):
Upiraš željam mojim se in prošnjam. Zato ne bodem prosil niti želel: Velevam, čuj, in ukazujem ostro.
Tilda
(osuplo):
Moj oče!
(Za nekaj hipov stopi k njemu, poljubi mu roko in de
rahlo):
v
Cula nisem še do danes Iz vaših ust besede trde. Bodi! Velevajte, pokorna sem vam hči.
(Z jokajoČim glasom):
Posvečam torej dnes vam solze vse, Ki bodo kdaj mi lile iz očes. In Če zahtevate veliko žrtev, Pokažem naj vam večjo jaz pokornost. Moj oče, odpustite mi samo, Da sem z uporom vas žalila preje.
(Tiho joka.) Viljem
(stoji nekaj časa nem. Potem reče z mehkim glasom):
Ne joči, Tilda! Pojdi k meni, Tilda! Povej mi, ali meniš res, da oče Ne ljubi hčere bolj, ko hči očeta." Poslušaj me, prepričaj se, da nisem Brezsrčen, da te ljubim, mila hči! Ti paČ bi me rešila smrtne rane, Rešila nečasti, ko bi pretila, In ko bi mogla ti.
Tilda.
Moj Bog, seveda.
Viljem.
In Čuj! V neČast in smrt me pahneš ti,
Y	nečast družino vso in tudi sebe, Ce Hinka si ne voliš za soproga. Ne vprašaj me, zakaj in ne, kako, Povej samo zdaj prosto svojo misel!
Tilda
(plašna).
V	neČast in smrt, moj Bog, vas pahnem jaz! O ne, saj vse storim za vas, moj oče ! Zakaj mi niste koj tega razkrili.''
Moliti hočem, da ga bom ljubila, Udana bodem mu, do smrti zvesta.
Viljem
(ganjen);
Poznam te, Tilda, ti si dobro dete. Zahvaljam te, sam Bog ti vrni vse! Morda te vendar le osreči Hinek.
Tilda.
Spominjate li onega se dne, Ko ste z menoj v kapelici zatiški Obljubili darov za vsako leto? Takrat prosila Mater sem deviško, Da v varnem me vsegdär okrilji hrani. Uslišala doslej mi je vse prošnje, Molila bodem tudi zdaj do nje In upam, da me tudi zdaj usliši.
Viljem
(si otre skrivaj solzo).
O moli tudi zame, drago dete!
(Zunaj se začuje peketkonj. Viljem hčer poljubi in odide.)
6. Prizor.
(Tilda in Vučelin.) Tilda
(poklekne pred kip in sklene roki; v tem zazvene strune mandoline, a ona ostane zatopljena v molitev).
Vučelin
(pride tiho, postavi mandolino ob steni in gleda nekaj časa molče deklico).
Motiti je ne smem. Naj moli angel! Kako je lepa! Kakor bi jo svit Ozarjal. Lepša se mi zdi v molitvi. A Čuj! Vzdihuje. Kaj teži ji dušo? Jaz prvi naj jo vzdramim in pokličem. Gospica Tilda!
Tilda
(hitro vstane.)
Kdo je? Vučelin! Vučelin.
Odpusti, da sem te v molitvi motil! Kako sem želel, da te zopet vidim!
Tilda.
In koga vidiš?
Vučelin.
Tebe vendar, Tilda, Ki lju,bim te nad zenico očesno. Kaj zrem! Zapläkano ti je oko. Kdo zlo ti je uČinil, razodeni!
Tilda.
Gospod, ni solza vselej znak bridkosti. Zakaj sem se solzila, ne vprašajte!
Vučelin
(nemirno):
O Tilda, Tilda, kaj se je zgodilo? Nikar ne sej mi v dušo groznih slutenj!
Tilda.
Nevesta sem.
Vučelin.
In jaz sem ženin tvoj. Tilda.
Moj ženin je s Sobolja — vitez Hinek. Vučelin.
Ne skušaj me! Srce imam občutno. Tilda.
Potrjam še vam, vitez Vučelin.
Vučelin
(razburjeno): Potem vsaj reci, da ga ti ne ljubiš!
Tilda.
Vsak dar najboljši pride od Boga: Do njega mi ljubezen On vsadi.
Vučelin.
Ne urnem te, govori, prosim, jasno! O Tilda, ali te ne ljubim dosti, Ne ljubim s pravim ognjem, s celo dušo?
Tilda.
Nikar še vi srca mi ne težite! OČetu pokorim se, on zahteva, Da Hinek bodi moj dosmrtni drug.
Vučelin. Zahteva? Je-li to mogoče, res? On, blagi mož, vzbujenega duha, Očetu mojemu zaveznik, drug ? O ne, to ni mogoče, ni resnica.
Tilda.
In vendar je tako. Zakaj, ne vprašaj!
Vučelin.
Bilö je torej vse prevara bridka, Le prazen sen, tem divnejši, čim krajši.
Tilda
(rahlo):
Moj oče je nesrečen, Vučelin. Zakaj, ne vem, povedati ne morem. Le to mi je skrivnostno razodel, Da jaz v nesrečo ga še večjo vržem, Če Hinka si za druga ne izberem. To bode ti dovolj, kaj ne, od mene.
(Preneha, potem stopi bližje k njemu.)
In ti gotovo mi odpuščaš to. O reci, da mi odpustiš?
Vučelin
(tiho):
Odpuščam.
Tilda.
Da zabiš name tudi?
VuČelin
(krepko):
Zabim? Ne!
Tilda.
Da Hinka mi zato ne posovražiš! Vsaj to obljubi, ako si me ljubil, Potem olajšaš mi srca bolesti.
Vučelin.
v
Se ljubim te — obetam tudi to.
Tilda.
Iz duše dna vsprejmite mojo hvalo!
(Poda mu roko in se ozre milo nanj.) Odpuščate mi torej. Bog vam plačaj! (Odide naglo na levo.)
7. Prizor. Vučelin
(gleda nekaj časa molče pred-se, potem položi desnico
na čelo).
O misli, v glavi moji se zberite, V trpljenji naj pokažem, da sem mož.
(Preneha.)
Na veke iz spomina mi zbežite, Minoli dnevi — petja, lepih rož! Jesen je mrzla tukaj. Viher boji Pobrali cvet so zemlji, duši moji. Kaj tožim jadno — osamel golob! Vsa tožba mi ne vrne prejšnje sreče. Gorje, kdor srcu mehkemu je rob! Srce v prepad jadu ga samo meče.
(Premišlja nekaj časa.)
Gorkö te ljubim, kakor sem te ljubil, Četudi mi ne bodeš sladka last, Gorkeje ljubim, ker sem te izgubil. Zato me mini bol in vsa prepast! Pred srečnega bi Hinka pal najraje Na svoj obraz in prosil ga, rotil, Da ji ponujaj vse dobrote, slaje, Da bodi ji udan in dragomil. Ce mi kedaj v življenji razodeneš, Da srečna s svojim drugom vživaš raj, Veselja tudi meni raj odkleneš, Ki temna skrb zapira mi ga zdaj. O Čuvaj Bog te, Tilda, angel, varno, Tvoj dušni svit obsevaj svit njegov! Usiplji nate sreča radodarno, Kar hrani le v naročaji darov!
(C:z nekaj časa odločno:)
In jaz." Ne bodem tožil v svet sanjavo, Krepkeje le ta meč naj brani — pravo!
(Prime za meč ob boku in odide z moškimi koraki, zadene ob mandolino, ki pade in ji struna poči.)
Zavesa pade. 8. Prizor.
(Starinska dvorana na Priboru. Polutema, da se težko dade obrazi razločevati. Na ozadnji steni vise meči, ščiti, šlemi, oklepi.)
(Armin Priborski, Konrad s Trate.)
Konrad.
Ob kteri uri je naznanjen shod?
Armin.
Ob tej. Midva sva točna. Vendar upam, Da pride skoro Ureh z bratom svojim In z Ostrovrharjem in z vsemi drugi.
Konrad.
Jaz menim, da je Ostrovrhar naš, In menim, da je stvar ž njim trdna naša. On sila je močan. Držimo ga!
Armin.
Le brez skrbi! Saj v Urhovih je rokah, In koga, vprašam, Ureh ne preveri.'
Konrad.
Na Ostrem vrhu gledal sem konjake. To klena je žival in mnogobrojna. Orožja hrani kupe, in vojščaki Njegovi, ti veljajo v vsakem boji.
Armin.
On sam velja za pet orjaških mož. Konrad.
Zato ga Majnard boža, k sebi vabi. Armin.
Zaman. On svoje se moči zaveda. Menda gredo. Saj Ureh dobro ve, Kod vodi pot do skrivne te dvorane, Ta shod je znamenit. Bodimo složni!
(Vrata se odprö.)
9. Prizor.
(Prejšnja. Viljem, Ureh in Friderik z Domovanja, Eberard Sent-Peterski. Oton in Vučelin z Dobre, Friderik z Belega Brda vstopijo.)
Ureh.
Za čast in pravo! Zdravi mi bodite! Vsi.
Za čast in pravo!
Konrad.
Kje je nadškof Konrad."
Ureh.
Imamo list od njega. Vse povem. Gospoda, čas je drag. Začnimo precej! Preberem naj pred vsem nadškofov list. V zavetji pač smo varnem zdaj, Armin?
Armin.
Za vami je na moj ukaz takoj Stražnik potegnil kvišku most, in vhod Do te dvorane znan^je le domačim.
Najlepše peresce bratu. (Za „Dom in Svet" narisal I. Kupka.)
Ureh,
(ko se drugi vstopijo okrog mize):
Tako mi piše solnograjski škof: „Prišel bi rad do vas na skrivni zbor, Da sem osvojil mesto Most pri Muri. Razgnal je Albert včeraj moje Čete In vojvodi bavarskemu pri Mostu. Domov sem hitel, da si čuvam grad. Delujte hitro! Vojvoda je hiter. Vse pada, kamor seže meč njegov. Opat iz Admonta je ves vojnik. Upor na Stirskem je zadušen skoro, Uničen Ivan, vzeto mesto Kisek In petintrideset že mest in gradov. Ta čas vam je primeren; kakor Čujem, Napotil se je včeraj Albert v Augsburg K izbornikom, da mu dade cesarstvo. Za čast in pravo! Zdravi mi bodite!" Tako nam slove list. Sodite sami!
Oton.
To dvoje na izber je zdaj: Zavezo
Razdreti, ali planiti na dan,
Da z veČ stranij nakrat upor izbuhne.
Friderik z B. B. Zakaj smo jo sklenili? Le naprej! Začeto delo moramo končati.
Viljem.
Določi se namen, razkrij načrt! Govori Ureh sam, mi poslušajmo!
Ureh.
Ne bodem vam krivic razpravljal raznih, Ki prizadeva nam jih Ljudevit: Kako planiti od Črta zoper nas, Kako v oči ga bode naša moČ, Kako za gradom si prisvaja grad In neomejeno oblast si snuje.
Friderik z D. To vemo Korotanci mi najbolje.
Ureh.
In kaj pa Albert, vojvoda avstrijski: Opatu je izročil vso oblast. Voditi slepo da se Svabom dvornim, Cesarske krone išče, da še huje Potare nam veljavo po deželi; Po mejah zemlje lakom se bojuje.
Konrad.
Da prestol ustanovi vsemogočen.
Viljem.
On bodi več, kot ,primus inter pares'.
Ureh.
Pravice te mu ne krati nikdo. Oton.
In kak je zmoter naš? To govorimo! Ureh.
Izvolimo si novega vladarja!
In ta je Venceslav, vladar na Češkem.
(Vsi osupnejo.)
Osupli ste. Čemu: Bodite mirni! Drugače zmotra ni doseči moči.
Viljem.
v
Opat je vsemu kriv in Svabi dvorni. Ureh.
A teh — kako se iznebiš drugače: Na mirni poti ne! Zastonj je trud.
Oton.
Ta zmoter je visok, in rečem, drzen. Ureh.
Dosežen vendar krepki naši volji. Poglejmo le okrog mejaše svoje! Nikogar ni, ki ne bi nas podpiral. Naklonjen nam je Ogrov kralj, Andrej, V zavezi z nami vojvoda bavarski, Pomore Venceslav nam v boji vsakem, In Rajmund v Ogleji je naš pristaš.
Eberard.
In kadar meč za pravo zavihtimo, Pridruži se nam vrsta skritih drugov, Ki zdaj molče iz samega strahu.
Viljem.
NaČrt pove, je-li dosežen smoter. Razboren mož ne stavi si naloge, Dokler pomoČkov ni do nje premislil.
Ureh.
NaČrt ni drzen in previdno stvorjen. Počasi ne, skrivaj začnimo delo, Da moČ narastla nam okrepi voljo. Vsakdo med nami, kar nas tu je zbranih, Nabavljaj si orožja, konj in borcev, Po svoji moči varno in na skrivnem. Število mož naznani včasih meni Po vernem slü, da našo moč razsodim. Čakali bodemo primerne dobe, Ki dolgo se odmikala ne bo. Kdor prvi dvigne meč, pozove prvi Zaveznike na boj! Vsekakor čislo Potrebno baš za silo tistokratno, Ker vseh moČij ne vabimo na dan, Dokler ne zapreti največja sila.
Viljem.
In bode li dovolj vsakdo oprezen, Da boja se ne loti svojevoljno:
Friderik z B. B.
Izvestno Ljudevit upor najprvi Izzove; saj ne mine skoro dan, Ki ne bi nam ponudil dosti vzroka, Da se potegnemo za Čast in pravo.
Konrad.
In Koro tan je kraj za to pripraven, Ker sredi med zavezniki leži.
Viljem.
Če vzdignemo se zoper Ljudevita, Zadet je Majnard, oče, dever Albert.
Ureh.
Kaj to nam mari! To je smoter naš. Viljem.
Tovariši in stanovski mi drugi! Okänili smo važnega se dela; Ne delajmo le s srcem — nö z razumom. Ne vodi nas sebičnost, slavohlepje, Ne slepi nas sovraštvo, hipen srd! Pred Bogom bodi zmerom vest nam Čista.
Konrad.
Za svoje pravo smemo se boriti.
Ureh.
Ne delajmo le sebi, tudi ljudstvu, Ki vse trpi v neštetih, krvnih bojih, Ki bije jih vladar za svoj le prid. Pravica bodi praporja nam geslo!
Viljem.
In mislite-li vsi jednako z Urhom? Konrad.
Ne prišli bi drugače k temu shodu. Jaz njega se držim, in kdo ni z nama?
Vsi.
Mi vsi.
Viljem.
Dokončno govorite-li?
9. Prizor.
rata se nakrat odprö in Aloj vstopi oprezno ter zdrzne pred zborom. Prejšnji.)
Armin.
Govori, kdo si!
Armin, Ureh, Konrad.
Kdo si, odgovori!
Armin.
Zakaj molčiš?
Ureh
(Arminu):
Zaneti plamenico!
(Armin užge plamenico.)
Aloj.
Gorje, gorje! (Hoče zbežati. Vučelin mu zastavi pot pred vrati.)
Konrad.
Povej, počakaj, kdo si! Aloj.
Prizanesite! Nisem mislil zlä. Armin.
Po kaj si prišel sem v ponoČni dobi:
Aloj
(jecaje):
Nič hudega . . .
Ureh
(jezno):
Po kaj si prišel sem? Aloj.
Prišel sem po zaklade . . .
Armin.
Tat si torej.
Aloj.
Ne tat, gospod. Nikdar še nisem kral. Prizanesite, prosim, poslušajte!
Armin.
Ne trati Časa! Hitro nam povej! Aloj.
Prišel sem po zaklade v to dvorano, Zaklade, ki jih Čuvajo duhovi.
Oton z D.
Duhovi? Kakošni?
Armin
(Otonu po strani):
Tako ljudje Med sabo govore, da tukaj duh Zaklade straži in rešitve Čaka
(k Aloju):
In kdo ti je razkril o teh duhovih: Aloj.
Vaš sluga, o gospod, sam Koloman.
Ureli
(Arminu tiho):
Namena drugega vsaj ni imel. Morda ni ovaduh. Obraz poznam. A kje sem ga že videl? Kdo si ti.-1
Viljem.
Oproda Aloj, vitezov s Sobolja.
Aloj
(ponižno):
Služabnik na Sobolji sem — oproda. Ureh.
A kaj si bode mislil o tem shodu
V	ponocni uri? Lahko nas izda, Četudi bas ni prišel vohat k nam. Incarceretur!
Konrad.
Occidatur clam !•
Aloj.
Gospod se bode moj osvetil njemu, Kdor zalega mi kaj stori, gospodje. Moj prihod bil je blagega namena; Rešiti hotel sem duhove grešne, Ki tu trpe in stražijo zaklade.
Viljem
(bolj tiho):
Pustimo ga, naj ide prosto pot! Aloj.
Zahvaljam vas, gospod na Ostrem vrhu.
Armin
(Aloju):
Poslušaj nas! I mi nocoj smo prišli Izganjat teh duhov. Poglej ta list!
(Pokaže mu pečat.)
Sam nadškof ga je pisal nam in v njem Nam razodel besede tajno-svete, Ob njih odhodu so se vsi zakladi
V	trenutji zgruzili v pepel in prah.
Aloj.
O groza! Prav, da sem prekasno došel.
Viljem
(resno):
Odide naj!
Armin
(Aloju mirno):
Le hodi prosto pot!
V	konjaku morda hlapci še bede.
Aloj
(se poklanja).
Zahvaljam srčno vas, gospodje žlahtni.
(Odide skozi vrata.)
10. Prizor.
(Prejšnji brez Aloja.)
Ureh
(Arminu):
Prevaral si ga pametno, Armin. A zdaj ne dajmo se motiti! Dalje! Kdo ni z načrtom mojim zadovoljen?
Konrad.
Kdo ni? Mi vsi — dokončno smo ti rekli.
(Viljem se ozre zamišljen k tlom.)
Ureh
(slovesno):
In Viljem Vrha Ostrega junak, Odreče li nam on mogočno roko, Ko boj smo napovedali krivici? On, čegar zarod je od davnih časov Za dom boril se in za plemstva Čast. Boga se nam je bati, ne ljudij!
Viljem.
Vladar ima oblast od Njega, čujte! Voliti ga imamo mi pravico, Sicer razruši samovlast ves svet.
Oton z D.
Podaj nam roko, viteško besedo!
Armin.
Zavihti svoj veliki meč pred nami!
Vučelin.
Pokažite, da vrednemu sem pel Na gradu vašem nekdaj hvalospev.
Ureh.
Zavihtimo za pravo svoje meče! Vsi
(potegnejo meče z boka in je zavihte). Za čast in pravo!
Viljem
(potegne hitro meč).
Vzdigam.
Ureh
(odvažno):
Zbor je sklenjen.
Zavesa pade.
Gospa s pristave.
(Zgodovinski roman. — Spisal /. Kraljev.) (Dalje.)
XVII. Poroka in smrt.
Kmalu se je kazalo na avstrijskem dvoru in tudi zunaj, da se je bilo zgodilo nekaj posebnega. Kraljevska obilost in sijaj se je razširil, vojne naprave so se vršile z večjo silo. Vojaki so se zbirali, vitezi so dohajali. Največjega pomena je bilo za Avstrijo, da so prepir s patrijarhom poravnali dostojno. Ugodnega miru pa Rudolf ni smel pričakovati po poslednjih nepovoljnih uspehih v Furlaniji. Zato je poskušal, da bi pridobil vsaj nekaj zmag nad patri-jarhom in njegovimi zavezniki. S tem je upal, da ga prisili k Častnemu miru. Zlati in Barna-bove Čete so vidno pomagale: prvotna gorečnost na furlanski strani je pešala, zavezniki so se naveličali Čakati mezde in odškodnine in drug za drugim zapuščali bojišče. Patrijarh je rad ali nerad sprejel na prigovarjanje ogerskega kralja Ludovika mirovne predloge Rudolfove z malimi premembami. Vojno odškodnino, tisoč srebrnikov je odpustil nadvojvoda, zato je pa obdržal vse patrijarhu — po Kranjskem in Štajerskem — vzete gradove in posestva, vendar ne kot priborjeno last, ampak kot od patrijarha mu podeljene fevde z vsemi pravicami in dolžnostmi prejšnjih posestnikov.
Velike premembe so nastale zaradi te vojske in mirovne pogodbe po naših krajih. Mnogo grajščakov je bilo šlo za patrijarha v boj in niso se več vrnili: njihovo posest so zasedli Rudolfovi vojniki in razdelili med seboj. Nekateri so se izneverili patrijarhu in prostovoljno prestopili k Rudolfu kot močnejšemu, kar seveda ni bilo moško in viteško niti v 14. veku. Malo število onih, ki so ostali zvesti, umaknilo se je novim gospodarjem, kateri so bili Često pustolovni vitezi, a so dobili te gradove za vojno plačo mesto denarja in so postali nekaka bramba novemu gospodu v novih pokrajinah. Ker so jih potrebovali, zato so jim iz poČetka gledali skozi prste, dasi se niso vselej vedli primerno svojemu poklicu.
Nikakor ni prišteti na rovaš nadvojvodu Rudolfu vsega tega, kar so počenjali ti junaki, pač pa so bile te homatije in vojne povod, da se je manj gledalo na poštenost vitezov in več popuščalo njihovi samovolji. Nekateri izmed njih so bili pravi roparski vitezi, kateri so prežali ob javnih potih in cestah in se nepovabljeni oglašali v goste po samostanih in sosednih graj-ščinah.
Po sedanjem Dolenjskem, tedanji „Slovenski krajini", bila je večina posestva patrijarhova, mnogo grajščakov je bilo došlo iz Furlanije, kakor nam kažejo tudi njihova imena. Poslal jih je bil v naše kraje patrijarh, da bi oskrbovali in branili deželo.
Podložniki so takoj čutili to premembo v večjih davkih in hujši tlaki, a večkrat celo v strašnih davkih Človeške Časti. Rudolf sicer ni slišal vseh pritožeb zaradi raznih krivic, vendar se mu je pač dozdevalo, da utegne iz teh silovitih prememb nastati nevolja. Da je ljudstvo sprejelo te nove gospode, trebalo je že od začetka ostrega in odločnega postopanja; seveda ljudstvo naj bi storilo iz strahu, česar ni hotelo in moglo iz ljubezni. Tako so se udali naši predniki nasilstvu, češ, saj je neizogibno, saj se ne da nič pomagati, in nosili so pohlevno težki jarem, dokler ga jim ni preložil Bog.
Tako je nadvojvoda Rudolf mogočno razširil svojo moČ na jugu zlasti po Kranjskem in Primorskem. Pričakovati je bilo, da bo to moč tudi porabljal modro in zmerno. Gotovo bi bil tudi to storil, da mu je bilo usojeno dolgo življenje. Za sedaj pa je imel le čast in ponosno zavest, da je ponižal veljavnega soseda in si utrdil oblast prav tje doli do sinje Adrije.
Po hudi zimi je prišla prijazna pomlad, klicala ljudi na delo, odklenila težavna pota — in vabila tudi naša brata vojvoda po nevesto v lepo Lombardijo. Zopet je klical Rudolf viteze, da bi si pridružil veliko in častno spremstvo.
V mestu Beljaku so prišli poslednji plemiči k spremstvu, in bilo jih je lepo število. Stari znanci so se zopet videli in pozdravov je bilo mnogo. Sivi Kreuzpek je bil tudi sedaj središče viteškega življenja. V prijetnih družbah so govorili o viteških dogodkih preteklih časov in delali načrte za potovanje v Italijo in za bivanje v Milanu. Spominjali so se milanskih junakov in mnoga pohvala se je slišala o njih, zlasti o vitezih Ambrosiu in Bernardu. O gospodu Feltrinu se glasovi niso vjemali, ker so ga nekateri hvalili kot vrlega viteza, drugi pa so ugovarjali, Češ, da nima poštenega značaja. Posebno ga je grajal Volk Turjaški.
„Feltrino, da je pravi vitez? Vrag naj me vzame, Če je to res! On je pravi rokovnjaČ, če hočete vedeti gospodje, zvit in potuhnjen kakor ris. Pa kaj bi vam govoril: vprašajte tukaj de mojega prijatelja grofa Hermana, ta vam lahko razloži marsikaj zanimivega o tem lisjaku."
Vsi so pogledali grofa Hermana. Ta malo pomolči, potem pa izpregovori:
„Ne odrekam Feltrinu telesne moči in velike spretnosti v orožju, a v vedenju ni vitez, kar tudi ni čuda, Če se pomisli, kakšnega rodu je. In komu še ni v spominu, kako nas je napadel, ko smo se lani vračali skozi Veronsko domov! Ni se sicer pokazal sam, pa jaz ne dvomim kar nič, da ne bi nihče drugi kakor Feltrino hotel zavratno napasti mirnih ljudij. Vem, srdi se name, da sem mu zabavljal. Pa o tem vam povem, kadar bomo imeli veČ časa in manj skrbi kakor danes."
„No, če bo tudi sedaj kazal roge", seže Po-dolski vmes, „potem mu posvetimo drugače, ko se ne bo več bati, da bi se ta ženitev razdrla."
„Ej, Če bi se tudi razdrla, kaj je za to!" omeni naglo drug vitez.
„Tako ne govori", pokara ga Kreuzpek, „zameriš se hudo vojvodoma."
„Kaj pa je, če se zamerim? Saj govorim resnico, če pravim, da ta Lahinja nam ne prinese nič dobrega. Pa naj pove gospod Herman Celjski, ki jo dobro pozna! Ali ni res prevzetna in vladeželjna:"
„Ti mi staviš nevarno vprašanje", odvrne Herman, „ker odgovor bi me utegnil spraviti v nemilost pri našem vojvodu Leopoldu; mo-drejše je, da molčim in ti prepuščam, da sodiš sam o tem, kakor ti drago."
„Kaj bi tisto! Saj smo vsi zvesti vitezi: Zakaj bi torej ne govoril, kar mislim! Pa saj vidim dovolj, da ti ni všeč laška nevesta."
„Kar se mene tiče, pravim, da ne bi hotel rad mnogo ž njo opraviti."
„To je vendar preveč, Herman", reče mu Kreuzpek, „ako tudi ni knežna ravno že vzor dobre soproge, a pomisli, da je še mlado dekle in se ne more reči o njej ne dosti dobrega ni slabega. Človek se pokaže šele potem, ko odraste, ko ima zrelo pamet."
„Recite, kar hočete, ošaben duh je v tej ženski, ki nam utegne napraviti mnogo škode", odvrne Herman kratko in pogleda temno na stran.
„Pustimo to stvar", opomni Ravbar; „kar je, to je."
Res se je končal ta razpor, ker po teh besedah so vstopili nadvojvodovi pobočniki, kateri so prinesli raznih ukazov in naročil. Treba je bilo pripraviti se za odhod proti Veroni. Ukaz je velel, naj ravnajo vitezi previdno, „ker se ne ve, kakšne prijatelje imamo tam doli po laških ravninah". Vitezi so takoj prevzeli razne službe in naČelniška mesta in šli k svojim krdelom.
Grof Herman in Volk Turjaški sta bila zopet pri prednjih stražah na najbolj nevarnih mestih. Ko sta odhajala, reče Volk tovarišu: „Ako zopet
naletimo na gospoda Feltrina doli kje ob jezeru, kako se bodeta pogledala, brate?"
„Menim, da ga ne bode veČ blizu, ker sem ga že tako zaznamoval, da ga bode za vselej sram. Ako je pa načelnik kaki roparski četi, potem ga obesimo na prvo vejo ob potu, če nam pride v roke."
Odrinili so iz Beljaka. Bila je lepa četa. Poleg onih, ki so šli snubit, spremljalo je to pot vojvoda še mnogo drugih, zlasti dvornih dostojanstvenikov in tudi nekoliko pridvornih gospej za spremstvo novi vojvodinji. Razni plemčiči in služabniki so se mešali med gospodo, da je bil ves sprevod jako raznoličen. Na vozeh so peljali razne potrebščine zase in pa darila za Barnaba in njegovo družino.
Vojvoda sta se hotela izkazati pred Lahi in jih prepričati, da se pridobivajo tudi v Avstriji znamenite stvari. Potovanje je bilo mirno in brez nezgod. Premikali so se pa naprej le počasi in šele ob kresu so dospeli v Milan.
Tu je bilo seveda vse po koncu. Delale so se v obče velike priprave, nekateri meščani pa so bili za to slovesnost čisto malomarni. Med take družine je spadala tudi Sforzova.
Ker je bilo že poprej vse urejeno, imela se je vršiti poroka kmalu v mesecu malem srpanu. Ko je bil dan določen, razglasili so to po Milanu in po Lombardiji.	»
Pred poroko in na dan poroke so prihajale v Milan množice od vseh stranij. Milanci so le težavno sprejeli vse goste in jim dali bivališča. Nekateri vitezi so ostali in bivali kar v šotorih pred mestom kakor v vojnem času. V najlepših opravah so pohajali sem in tje velikaši, služabniki so se gnetli po prodajalnicah in drugih javnih prostorih. Nadškofovska prestolnica je bila za dan poroke lepo opravljena; milanska duhovščina je rada storila od svoje strani vse, da bi povzdignila slovesnost, storila tem rajša, ker je bil Barnaba zopet v miru s cerkvijo in papežem.
V prekrasnih opravah so bili svatje pri poroki. Knežna Virida je imela belo svileno obleko s Čipkami bogato obrobljeno, in biserni dijadem v Črnih laseh. Zlata zapestnica se je oklepala lepe roke in demant se je lesketal na zaročnem prstanu.
Ženin Leopold je tudi imel na sebi najlepšo » opravo, katero je premogel avstrijski domači zaklad. Ravno tako so bili nagizdani njegovi tovariši.
Poročal je ženina in nevesto sam nadškof milanski Viljem. Prelepo jima je govoril o zakonskih dolžnostih sploh, posebno pa še o dolžnosti do cerkve. Lepo je kazal, kako ves sijaj knežji prihaja od veličastva božjega, in kako sloni sreča vladarjev in ljudstev na pravici. Boga
se bati in po pravici ravnati — to pa uči sveta cerkev, božja namestnica na zemlji. Zato naj spoštujejo in poslušajo cerkev tudi vladarji. Z vnetimi besedami jima je želel srečo: knežni, ker odhaja iz mile domovine, vojvodu pa, kot potomcu slavnega Rudolfa Habsburškega, kateri je ljubil sv. cerkev z otroško udanostjo. Naj bi bil njun zarod mogočen in slaven in vladal mogočno Avstrijo v poznih vekih.
Dasi je nadškof govoril jako prisrčno in nikakor ne zbadljivo, vendar je bilo marsikateremu gorko pri srcu ob njegovih besedah. Barnabu se je zdelo, da je prizadet, in nadvojvoda Rudolfa je spreletela neka nevolja in groza ob jednem zaradi resnih besedij o cerkvi in njenih pravicah. Leopold in Virida pa nista premišljevala mnogo onih besedij, marveč sta se veselila srčnega voščila, katero jima je izrekel nadškof tako vneto in odkritosrčno.
Poroka je minula, Leopold in Virida sta se vrnila z nepreglednim spremstvom v Visconti-jevo palačo. Tukaj, v veliki dvorani, so se zbirali povabljeni svatje. Cvet lombarškega viteštva, milanskih gospej in gospic se je zibal in gibal v krasnih oblekah sem in tje, kakor pŠenično klasje ob poletnem vetru. Po mehkih divanih so posedle hčere iz najimenitnejših milanskih in lombarških rodovin. Dvorili so jim vitezi in junaki, katerih imena so že slovela po svetu. Lišp in cena oblek in nakrasja je presegala vsa pričakovanja in kazala bogastvo lombarške gospode.
Za lombarškimi gosti so prihajali tudi Avstrijci. Dvorni maršal in kamornik sta jih sprejemala in predstavljala že zbranim gostom. Dohajali so po vrsti in dostojanstvu: grof Ureh Celjski kot kranjski deželni glavar, Kreuzpek, vitez Ortenberg, Hohenstein, Ravbar, Volk Turjaški in cela množica drugih. Ko je vstopil grof Herman, obrnile so se oči vseh vanj; on pa je korakal moško in iskal z očmi nekoga po dvorani.
Ko je bilo vse zbrano, vstopi dvorna gospoda. Najprej prideta Rudolf in Barnaba, za njima pa Leopold in Virida, in potem po vrsti sorodniki in sorodnice., Navdušeno so jih sprejeli, potem pa začeli častitati poročencema, kar se je godilo na razne načine in trajalo dokaj dolgo.
O obedu govoriti bi bilo dolgočasno za čitatelja, tem bolj, ker bi povedali jako mnogo, ko bi bili natančni, in tudi ne samo o jednem dnevu, marveč o več dnevih. Zakaj gostovanje je trajalo več dnij, da so prišli vsi na vrsto, na katere se je bilo treba ozirati.
Nadvojvoda Rudolf je bil pozabil vse skrbi in se je iz dna srca veselil poročnega dne. Pa nič ne traja dolgo na svetu, tudi veselje mine.
Nekaj dnij po svatbi je bilo že pozno v noč, ko je nadvojvoda Rudolf legel počivat, sicer zadovoljen, da se mu obrača vse po volji, vendar ni bil Čisto mirnega srca. Spominjal se je še vedno škofovih besedij ob poroki, in ni se jih mogel iznebiti, dasi jih je obračal bolj na Barnaba kakor nase.
Tudi mu ni bilo dobro v glavi in želodcu, le težko je zaspal zaradi trudnosti. Imel je pa hude sanje. Prišel je med sovražne ljudi; med njimi je spoznal tudi vse viteze, katere je bil pregnal ž njih gradov. Močno so ga stiskali, da skoro ni mogel dihati. Zaradi hude muke se vzbudi, vesel, da ni resnica: toda iz jedne težave je prišel v drugo. Ni vedel, ali je temu vzrok laško podnebje ali močna pijača; tudi je imel težko glavo in čutil se je trudnega. Do jutra ni mogel več zaspati, in kadar so se mu sklenile oči, pretile so mu prejšnje hude sanje. Težko je Čakal jutra, da pride na prosto v sveži zrak in prežene težave iz glave in iz srca.
A jutro mu ni prineslo zaželene olajšave. Moral je ostati v postelji. Nikdo pa ni prideval tej slabosti kakih nevarnih posledic.
Proti poldnevu je sicer vstal, pa ni prišel k skupnemu obedu, tudi ni maral ničesar zaužiti. Ker je bila glava silno težka in je čutil trudnost po udih, vlegel se je kmalu zopet. Proti večeru pokličejo avstrijskega dvornega zdravnika. Zdravnik tudi ni našel še nič nevarnega, vendar je priporočal paznost, ker se ne ve, odkod izvira slabost.
Čez noč se je bolezen shujšala; zdravnik določi drugo jutro, da ima nadvojvoda vročinsko bolezen, ker je skoro gotovo zaužil kaj strupenega.
Silno je završala po dvoru in po mestu novica, da je vojvoda Rudolf zbolel nevarno zaradi zastrupljenja. Rudolfovi zvesti vitezi so se zbrali pri grofu Urhu Celjskem, deželnem glavarju kranjskem, v posvete.
„Kaj se vam zdi, gospoda", reče Ureh, „je-li zdravniku verjeti, da je naš gospod zastrupljen ali pa smemo misliti, da se je le pregrešil v jedi iz neprevidnosti? Slišali smo sicer že marsikaj Čudnega iz laških mest in posebej iz Visconti-jeve rodbine, vendar pa tukaj ne najdem povoda za kak zločin."
Ortenburger meni: „Ugibati je nespametno, ker je težko zadeti pravo; vprašajmo nadvojvoda samega, saj pač ve ali sumi, kaj mu je škodilo. Tako dobimo vsaj podlago za svoje sklepe."
Kreuzpek, lovski mojster, pravi:
„Po jutrovem se je kaj takega večkrat pripetilo, pa tam so neverniki, in imeli so vselej veliko osebnega sovraštva, tukaj pa smo vendar kristijani in ne morem najti razloga za tako
Smrt Rudolfa IV.
hudobijo. Zato menim, da je gola nesreča, sicer pa upajmo, da se še vse obrne na dobro."
„Nespametno je bilo, da smo šli", oglasi se grof Herman, „med te zvite Lahe; saj je pri nas dovolj nevest, lepih in boljših, kakor je ta knežna, in ne bili bi imeli že toliko sitnostij, pa še to nesrečo. Verjeti moramo se ve, da je nesreča, a meni ni všeč vsa ta reč in bojim se, da to ni zadnja nesreča iz te italijanske poroke."
Pregovarjali so še dolgo sem in tje, naposled pa sklenili, da bodo pazili na vojvodo in skupno kaznovali hudobijo, ako bi prišla na dan. Sicer pa so pritrdili grofu Hermanu in Turjaškemu, da takoj odrinejo domov, ko okreva nadvojvoda.
Nič manj skrbi ni napravila Rudolfova bolezen Barnabu in njegovi soprogi. Že samo ta sum, da bi utegnila biti kaka hudobija vmes, bil mu je strašen. Gotovo ni bil on niti najmanje kriv te nesreče, četudi je imel mnogo drugih grehov na vesti. Zato je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi pomagal Rudolfu. Najboljše zdravnike je poklical in jih pošiljal k bolniku in čakal nestrpno, kaj poreko.
„Kaj je novega?" vpraša tretji dan zdravnika, „ali je upati, da kmalu ozdravi nadvojvodar"
„Kmalu ne ozdravi, ker je legar huda bolezen; treba jo je pretrpeti več tednov. Upam vendar še, ker je močne postave in mlad, in
ker se ne da dokazati, da je zaužil kaj posebno strupenega."
„Na čem torej, menite, je dobil bolezen;"
„Ali na smokvah, ali na vodi, natanko ne vem. Oboje je užival nekoliko neprevidno."
„Hudobije torej ni pri tem?" vpraša namestnik ostro.
„Hudobije tukaj ni ni-kake, kakor sodim."
„Dobro, sedaj pa vas prosim, da storite, kar znate in morete, da rešite nadvojvoda, plačilo dobodete bogato."
Zdravnik je šel. Barnaba pa je poiskal svojo rodbino, kjer je našel tudi vojvoda Leopolda še dosti dobre volje, ker se ni nihče nadejal nevarnosti. Barnaba jim na kratko pove, kako je z bolnikom, in pravi: „Moja misel je, da sporočimo o bolezni nadvojvodovi domov na Dunaj in na cesarski dvor v Prago."
Kneginja je zagovarjala ta predlog, da zve nadvojvodica Katarina o bolezni soprogovi na primeren način in se ne prestraši, ako bi ji od drugod došle slabe in pretirane novice. Vojvoda Leopold je bil nekoliko v strahu in skrbi in je menil, da bi ne bilo treba poročati, dokler ni bolj nevarno; ako pa že gredo odposlanci, bilo bi dovolj, da gredo do Dunaja.
Barnaba pa je imel svoje razloge za poslanstvo do cesarja, zato je ostalo pri tem. Vi-rida je bila nevoljna, da so prvi dnevi njenega zakona ogrenjeni s to neljubo boleznijo. Rajša bi bila videla, da bi bili bolnega nadvojvoda vzeli domov, sama pa bi bila z Leopoldom še ostala v Milanu. A ko ji je oče Barnaba odločno izpodbil vsako tako misel, udala se je v svojo usodo. Tako je bila bolezen nadvojvodova najvažnejši dogodek v Milanu, kateri je zanimal vse in skoro izpodrinil spomin slavne poroke. Dan na dan so popraševali na dvoru, kako je nadvojvodu, in dobivali so vedno neugodnejša poročila. Ob prazniku sv. Jakopa izjavijo zdravniki, da se kmalu odloči, da pa je v obče malo upanja. Svetovali so, naj vse dene v red, ker je nevarnost velika.
Hudo je izpreletela ta novica vse prijatelje in služabnike nadvojvodove in bili so močno potrti. Naslednjo noč se je bolezen zasukala
— v smrt. Rudolf je spoznal, da ni rešitve, ker so ga včasih napadle hude bolečine in ga je mrzlica tresla. Poklical je svoje viteze in dvorjane, da jim sporoči in naroči svojo poslednjo voljo. Žalostni so stali okrog njegove postelje udani možje, ki so ga ljubili. Rudolf jim je počasi naročal, kako naj se godi, Če umre; kar je njegovega imetja, naj izroče v varstvo bratu Albrehtu. Opominjal jih je, naj pazijo na to, da ostanejo vse dežele nerazdeljene, in naj se bratje v jedinosti sporazumejo med seboj.
Vitezi so mu dali Častno besedo, da hočejo vestno izpolniti njegovo oporoko. Poslovil se
je prisrčno od vsakega posamič in se jim priporočal v blag spomin.
Prišli so Barnaba, kneginja in poroČenca k nadvojvodu in ga izkušali pomiriti, kolikor so mogli. Videti je bilo, da hoče posebno še bratu Leopoldu nekaj položiti na srce. Ko sta obadva, Leopold in Virida, stala poleg njegove postelje, gledal ju je dolgo sočutno, kakor bi hotel reči" Izgubila bodeta najboljšega variha in očeta, pa tega sedaj ne poznata. Zbral je vse svoje moči, da je govoril bratu Leopoldu:
„Dragi moj brat, prišla je zame ura ločitve. Predno umrem, rad bi te še opomnil nekaterih
Boštanj ob dolenjski železnici. (Fot. J. Šiška.)
reČij, katere želim, da pametno uravnaš. Čast in moČ naše hiše — to je bil moj smoter v življenju vsegdar, in prosim te, da tudi ti ravnaš jednako. Mnogo sem se trudil in delal v ta namen in dosegel mnogo lepih uspehov. Vendar nisem tako zadovoljen in vesel, kakor bi bil lahko, ker mi greni veselje marsikak bridek spomin preteklega življenja. Mnogo vojska sem vojeval in mnogo krvi prelil, ki je morebiti ni bilo treba, mnogo posestva prisvojil, ko so drugi zato trpeli. Zlasti mi greni poslednje trenutke, da sem se toliko bojeval s patrijarhom. Prosim te, obljubi mi, da hočeš z dobrotljivostjo in darežljivostjo to poravnati, kar sem jaz zakrivil z vojsko in silo."
„DOM in SVET" 1894, št. 14.
Težko je govoril nadvojvoda. Brat Leopold ga je tolažil, rekoč:
„V vojski so vedno take trde in boleče reči; pa brez teh ne more biti, tudi jih nisi namerjal, saj pridejo same od sebe. Vendar pa hočem vedno gledati, da se ne bode ljudem pod našim žezlom godilo slabeje, kakor se jim je pod patri-jarhovim."
Rudolf se je obrnil tudi k Viridi, katera je stala bleda poleg moža. Prijel jo je za roko in ljubeznivo rekel: „Pregovor je že nastal, da sreča Avstriji raste po porokah, ker prihajajo vrle, modre žene kot soproge in matere v našo rodbino. Vrle in modre žene sem želel tudi
28
bratu, in to upam, da sem našel. Gospa Virida, bodite podpora in zavetje svojemu soprogu v težavnih urah življenja in vedite, da je sreča vladarjev le v sreči podložnikov. Ako bodeta znala vso svojo skrb obrniti v to, da si pridobita ljubezen podložnikov, tedaj sta si pridobila tudi srečo in blagoslov božji."
Nato je nadaljeval obema: „Ker je moj brat vojvoda Albreht najstarejši med brati, naj on vlada vse avstrijske dežele, in vi drugi ga podpirajte po svoji moči. Nikar ne iščite vsak zase samostojne vlade, ker le zedinjene moči kaj zmorejo. Ako je tudi vajino življenje manj svetlo in veličastno na zunaj pred svetom, lahko je toliko srečneje v domači hiši. Pomnita, daje čast jednega čast vseh drugih in Čast Avstrije."
Virida mu je obljubila, da hoče biti dobra soproga svojemu možu in skrbeti tudi za pod-ložnike svoje, kolikor bo mogla. Počasi je spustila roko Rudolfovo in se umaknila nekoliko nazaj za svojega moža. Nemirna je bila in pri-hodnjost jo je začela skrbeti, ker ti opomini umirajočega svaka je niso nič potolažili. Solznih očij sta se oba poslovila od bolnika.
Poslednje trenutke se je pečal nadvojvoda samo sam s seboj in se pripravljal za smrt, kolikor mu je bolezen dala zavesti.
Pridvorni kapelan Peter mu je stal na strani in ga pripravljal za zadnjo pot. Vpričo brata in Viride, Barnaba in kancelarja in svojega duhovnika je sklenil svoje kratko, a jako delavno življenje dne 27. mal. srpana. „Mlad, pa velik mož", rekli so Avstrijci. „Skoda zanj!"
Ob smrti nadvojvodovi so prenehale vse veselice, in izpolnilo se je tudi tukaj, kar se dogaja Često v življenju, da konec veselja pride žalost.
Napravili so mu veličasten pogreb in ga položili začasno v rodbinsko rakev Viscontijev v Milanu.
Avstrijci so ostali brez gospoda — sirote v ptujini. Žalostni so se spogledovali in želeli iti domov.
„ Kdo bi bil to mislil kdaj" , jadikoval je stari Kreuzpek, „da bodem jaz starina na pogrebu nadvojvoda Rudolfa! Da, čudna so pota božja."
„Nepričakovana je res smrt nadvojvodova, a storil je veliko. Bodimo mu hvaležni za to in ohranimo mu blag spomin", pripomnil je grof Ureh Celjski.
„Jaz pa menim, da kar najprej poberimo kopita in odrinimo domov, da se nam še kaj ne primeri v tem začaranem gnezdu", mislil je Turjaški.
„Ista je tudi moja misel", oglasi se grof Herman, „le da bi jaz ničesar ne jemal s seboj
iz Milana, tudi Viride ne, ko bi že ne bila poročena z vojvodom. Zdi se mi, da je ona tisti zli duh, katerega seboj odpeljemo, da nam bo doma delal nadlego."
Dvorni kapelan Peter pa je opominjal mlade duhove, da ne smejo tako ostro soditi človeka, „saj se tudi grešnik lahko vsak hip predrugači in poboljša, kar mora biti tudi vseh skrb."
Ganljivo je bilo slovo knežne Viride od domaČe hiše. Ko je prišel dan ločitve, vstala je zgodaj in šla v cerkev, kjer je molila dalje nego navadno. Vedela je, da je to resen trenutek v njenem življenju. Potem se urno napravi v potno oblačilo ter gre najprej sama k očetu in materi. Bleda je stala pred silovitim Barnabom in še ni mogla govoriti; zato jo prime oče prijazno za roko in reče: „Sedaj torej greš, draga moja. Hodi srečno! Pomni vselej, da si Viscontijeva, in ohrani v vseh okoliščinah svojo ponosno nrav. Ne zabi, zakaj greš v Avstrijo, da proslaviš sebe in svojo domovino. Ako bodeš imela težave in zapreke, sporoči mi, saj smo sosedje in ne bode pretežko vplivati na dunajski dvor. Pričakujem torej od tebe, da bodeš vredna nase hiše in rodbine."
„Tega ne zabim nikdar, ljubi oče. Ne grem v Avstrijo samo zaradi Leopolda, verjemite mi, pač pa, ker upam, da dosežem svoje vzore. Ako se mi posreči, in upam, da se bode, prav, ako ne, bodem znala tudi nositi, kar sem si nakopala sama."
Bleda kakor marmor je stala pred očetom, in govorila je kakor modrijan iz stojiške šole; pa očetu je bila všeč, ker jo je poznal kot otroka čisto po svojem srcu. Pohvalno je pritrdil tem besedam in spremil mlado vojvodico k materi. Odtam pa je šel v družinsko sobo, kjer je bil pripravljen zajutrek za vso družino.
Slovo od matere, sestrice in bratov je bilo kratko, ker so že več dnij govorili samo o tem. Rekla je mati hčeri: „Bog bodi s teboj in ti daj srečo! Podlaga zakonski sreči pa je medsebojna ljubezen in jedinost. To jedinost bodeš ohranila le, če se boš znala samo sebe premagovati in zatajevati. V začetku bodi bolj skromna, in polagoma si bodeš pridobila srca svojih svakov in dvornikov. Ne pozabi Boga in dolžnosti do cerkve! Sporoči nam večkrat, kako se ti bode godilo, ker veš, da moje srce gre s teboj." Obe sta zajokali, mati in hči, in se večkrat objeli. Jednako je objemala in poljubljala sestrico in oba brata. Trgalo ji je srce — oči so bile rdeče od obilnih solza, vendar se je še močno premagovala.
V obednici je čakalo avstrijsko spremstvo gospode. Po zajutrku se predstavijo vojvodskemu paru dvorni dostojanstveniki in se poslove od vojvodinje. Kancelar Arigo je bistro gledal izpod
Mih. Opeka: Oj pridi zopet!
velikih obrvij in stiskal blede, drobne ustnice, Češ, to sein spravil dobro. Izabela pa je gledala ponosno in zmagovalno, kakor da se je iznebila svoje tekmovalke. Don Loschi je bil jako žalosten; obljubil pa je, da bo pošiljal vojvodici vse boljše pesmi.
Vozovi in konji so bili že pripravljeni. Kmalu se jame pomikati dolga avstrijska truma po Milanu — želeč si, da dojde srečno domov v milo Avstrijo. Žalostna je bila ta pot domov, kakor je bil vesel prihod v Milan. Leopold in Vi-rida zaradi mladosti nista tega tolikanj čutila,
435
dasi je umrli nadvojvoda izmed vseh bratov najbolj ljubil Leopolda. Vedel je, da bo viteškega duha in je pričakoval od njega prav mnogo za Avstrijo. To je tudi nekoliko žalilo druge brate in jim budilo zavist, pa se niso upali ustavljati mogočnemu Rudolfu. Sedaj pa, ko je umrl mogočni zaščitnik, preide vlada in jerob-stvo na vojvodo Albrehta, katerega so dosedaj bolj prezirali. Leopoldu se je k večjemu dozdevalo, da se bode marsikaj izpremenilo, Viridi pa se niti sanjalo ni, da smrt Rudolfova je zanjo znamenje slabe prihodnjosti.	(Dalje.)
Oj pridi zopet!
Oi pridi zopet, dušo mi prevzämi Po trudnem delu, zorna poezija: Pogrešal dolgo tvojega sem sija, Dovolj sem dolgo se boril z željami Oj pridi zopet, dušo mi prevzämi!
Utešen um — ni človek še utešen, Srce in um, oboje nam je dano — Duha sem jaz živil z modrosti hrano, A naj je dvöjbe vozel mnog razrešen: Utešen um — ni človek še utešen!
Srce za vzore svetle, neminljive Srce je naše polno koprnenja, In ko je dviga moč oduševijenja, Izraza išče si, besede žive Srce za vzore svetle, neminljive.
Oj blagor, komur slast je podeljena, Kar čuti, v tihi, jasni spev izliti: Radost in bol sladko mu je čutiti, Ko pesem draga mu je zaročena . . . Oj blagor, slast mu vsa je podeljena!
Zatorej pridi, dušo mi prevzämi Po trudnem delu, zorna poezija: Pogrešal dolgo tvojega sem sija, Dovolj sem dolgo se boril z željami — Oj pridi, zopet, dušo mi prevzämi!
Mih. Opeka.
Krka na Dolenjskem. (Narisal Jos. Germ.)
Loka.
(Kraj episno-zgodo vinska črtica. — Spisal Fr. Pokom.)
(Dalje.)
Ker smo govorili poprej o mestnem ozidju, povemo še drugo, kar smo zvedeli o njegovi zgodovini. V mestnem arhivu smo našli to-le: V preteklem stoletju so bila troja mestna vrata že jako slaba; bila so na tem, da se porušijo. Zato je prosilo meščanstvo v malem travnu 1. 1789., da bi jih smeli podreti in prodati na javni dražbi. Okrožno sodišče je to dovolilo in naročilo, naj se podero do 1. velikega srpana istega leta in ob jednem tudi mestni zid v bližini vrat. — Ostalo zidovje se je pa pozneje podiralo samo, nekoliko še v tem stoletju. Nekaj malega je od zidovja ostalo še dandanes, in lahko se iz tega sklepa, kakšno je bilo nekdaj.
Toda obrnimo se na drugo stran! Poglejmo nekoliko razmere loških podložnikov v nekdanjih dneh! Posestniki v pravem pomenu so'bili le loški meščanje.1) Vsi drugi so bili le najemniki, kateri so morali na razne načine, ali v pridelkih ali v denarjih, ali pa oboje skupaj plačevati svojim gospodom. Posestva so se dajala v najem za tri leta. Dve leti je dajal najemnik najemščino, tretje leto je bil prost. Ako se je najemnik vedel pošteno, da se ni pregrešil na nikak način, prejel je po preteklem obroku posestvo še nadalje v najem, sicer so ga odslovili. Iz tega torej lahko spoznamo, da je moral poštenjak, vesten mož biti oni, kateri je hotel na loškem gospostvu prejeti kaj sveta v najem. Ako je podložnik umrl, moral je dati škofu vola (sterbochs) in jagnje (frischingus). Imetje se je razdelilo na tri dele: jeden del za škofa, jeden za dediče in vdovo, jeden pa za dušni pokoj. Le Korošci (Kaerner, Carinthiani), kateri so se naselili okrog Loke zato, da so obdelali gozdnati svet, imeli so potem obdelano posestvo kot last. Smeli so je slobodno prodati, toda z zagotovilom, da bode naslednik poštenjak. Ob taki priliki se je plačalo za škofa le nekaj malega.
Plačevali so dvema gospodoma: škofu in vojvodi. Prvemu so dajali žito in denar, nekaj o sv. Juriju, nekaj o sv. Mihelu, pa tudi male živali, temu pa na vsaka tri leta prašiča (porcus advocatalis). Žitna cena se je določevala o svetem Juriju, plačevala pa o sv. Mihelu. Pri novih kmetijah so dajali pa nekak „šiling". Namestu lanu (harrecht) so odštevali kaj drugega. Od živinoreje so pobirali sir (caseus) določene velikosti, od prašičje reje v gospostva gozdih (adit-recht) pa pleče (scapule) ali pa oves ali nekaj v denarjih in še to le včasih. Od vinoreje, kar je posebno čudno, dajali so janca (frischingus). Neka posebna pravica pa je bila poklon (pog-klon), t. j. dva kmeta skupaj sta morala dati janca, in ako ga nista imela, pa odšteti 16 denarjev.
Kadar je prišel škofov oskrbnik opravljat svoj posel in sicer o sveČnici, o sv. Juriju in o sv. Mihelu, morali so ga podložniki preskrb-ljevati z vso hrano. Tudi kadar je prišel škof v Loko, skrbeli so mu podložniki za hrano in sicer v določenem redu in na razne načine. Ti so prinesli mesa, oni rib, drugi kapunov, tretji so skrbeli za vodo itd.
>) Mittheil. d. h. V. f. Kr. L 1861., str. 1 -7.
Poleg tega so podložniki imeli tudi še druga posebna opravila. Travnike škofove po Žabnici in okolici so kosili Bitenjci, okrog GodešČa pa ondotni prebivalci. Podložniki iz Trnja, Veštra, Moškrina, Crngroba in Vincarjev so obdelovali škofove vrtove, gradili, repo spravljali, seno obračali in sušili, gojili vinograde v Stražišču, kakor tudi na Kamnitniku. Poleg tega so morali tudi sneg s streha in cest spravljati, drva pripravljati, snažiti dvor spodnje trdnjave, žilo meriti, tudi na apno paziti in še mnogo drugih opravil opravljati, s kratka: imeli so izmed vseh največ dolžnostij.
Brojci in Godeščani so hodili tudi po vino na Dolenjsko (marchwein) in na Laško za škofovo potrebo. Neki kmet iz Stareloke, „vazza-rius" imenovan, imel je dolžnost, da je skrbel za sode.
Kadar so popravljali ali zidali pri škofovih poslopjih, skrbeli so podložniki iz sedanje re-teške in deloma tudi sorske župnije za vodo, apno, pesek ter sekali v gozdu les. Obtesavali so pa les, deske in kamenje vozili in še marsikaj drugega opravljali prebivalci iz Sopotnice, Ga-brške gore in potem sploh, kar jih je bilo iz koroškega županstva po hribih na desnem bregu So vre („die armen laewt auz dem kaerner ampt").
Pevenčanje so bili škofovi lovci; skrbeli so za to, da ni kdo brez pravice lovil divjačine in rib. Zato so pa le nekaj malega v denarjih dajali od svojih posestev.
Kakor je bilo na loškem posestvu dobro urejeno kmetijstvo, tako je dobro uspeval tudi obrt; zlasti so škofje skrbeli za rokodelski stan. V ta namen so podeljevali svojim podložnikom razne pravice in slobošČine. Škof Janez III. Grün-walder je dne 14. vinotoka 1. 145 1. potrdil Lo-čanom posebne pravice, katere so bili prejeli že 20 let preje. Te pravice se tičejo mestnega sodstva in svetovalstva, potem mere in tehtnice na trgu, občnih potreb, trgovine na deželi, prekupo-vanja in kazni radi tega in slednjič vedenja do vsakega novega škofa itd. Ravno te pravice jim je pozneje potrdil tudi Filip dne 17. kimovca 1. 1499.
Povedali smo že, da so bili loški rokodelci združeni v posamezna društva, ,cehe', kateri so imeli tudi posebne pravice ali sloboščine. Tako so se n. pr. posamezni krojači pritoževali, da jim ptujci, ki nič davka ne plačujejo, jemljö delo v mestu in s tem škodo delajo njim, kateri plačujejo doneske. Zato so se domači krojači združili v ceh s posebnimi pravili, kakor: da ptujec ne sme v Loki delati, ne da bi mu domači mojster dovolil. Tudi ne sme noben krojač opravljati svojega obrta, ako ni v cehu; kdor ravna zoper te določbe, naj se ostro kaznuje.
Škof Janez IV. je potrdil loškim krojačem rokodelski red dne 21. vinotoka 1. 1457., ravno tako tudi pozneje škof Filip 1. 1499. dne 13. kimovca. Tako se je loški krojaški stan povzdignil do večje veljave in sreče.
Kovačev je bilo v Loki nekdaj mnogo. Vsi kovači iz mesta in Puštala so imeli skupaj društvo in patrona Marijo in sv. Aloja. To društvo je bilo najbrže s krojaškim vred ustanovljeno in potrjeno, kateremu patrona sta sveti Anton Pad. in sv. Lucija. Pri kovačih se je zahtevalo, da je vsak cehovec moral iti s prižgano svečo, kadar je bila procesija sv. Rešnj. Telesa dan. Kdor je hotel kovati v Loki, moral je biti oženjen, izkazati se spretnega mojstra, v jednem letu doseči meščansko pravico in vstopiti v kovaški ceh. Pomočnikov ni smel odpuščati pred določenim časom; plačeval je redno vsake kvatre v skupno blagajnico svoje doneske; kadar je umrl kak kovaški mojster, šel je za pogrebom. Te določbe sta potrdila dne 26. rožnika 1. 1475. in 14. kimovca leta 1499. v Loki škofa Sikst pl. Tannberg in Filip.
Tudi krznarski ceh je bil v Loki; njegova pravila so bila podobna kovaškim; neka točka je prepovedovala prodajati divjačino. Ta krznarski red sta potrdila škofa Janez IV. dne 26. grudna 1. 1459. in Filip dne 13. kimovca 1. 1499.
Lončarsko zadrugo je potrdil škof Filip dne 5. malega srpana 1. 1511. Njena pravila so podobna prejšnjim, samo da obsegajo še nekatere druge določbe, kakor: letni društveni praznik je velikonočni ponedeljek, določeno je tedensko plačilo, določeno marsikaj o učencih, kakor n. pr.: ko učenec dosluži tretje leto, mora mu napraviti mojster novo obleko itd. Red je določil kazni za one, ki bi ga kršili.
K tem cehom so pozneje pristopili tudi drugi rokodelci, kar je rokodelski stan jako utrdilo in povzdignilo. Vse življenje in delovanje je bilo zares živahno in vsestransko požrtvovalno, in to je Ločanom pomoglo do sreče. Želeti bi bilo, da bi se, kakor po drugih krajih, tako tudi v Loki rokodelci raznih obrtov združili v jedno rokodelsko društvo, katero bi potem rokodelski stan sploh pospeševalo in krepilo. To bi obnovilo staro loško veljavo. Loka bi se v bran postavila vsem ptujim pogubnim življem, kateri se urivajo med LoČane.
Iz teh podatkov so razvideli naši Čitatelji, da škofovska vlada v loškem okraju nikakor ni bila slaba. Škofje so umevali, kako je treba podložnikom pomoči gmotno. Lepe vasi, čedna poslopja, poljedelstvo in obrtnost, ki tudi dandanes nista na nizki stopinji, — vse to priča, da je doživela Loka v minulosti res srečne dneve. Seveda ponemčevanja nikakor ne odobru-
jemo in le želimo, da bi se odpravili poslednji nedostatki, izvirajoči iz prejšnjih razmer.1)
Treba je tudi kaj povedati o nekdanji noši in šegi Ločanov. V mislih nam je najbolj kmečko ljudstvo, saj gospoda itak nima prave narodne noše. Pristni LoČan iz nekdanjih Časov je imel visoke hlače skoro do pod pazduhe, bodisi jir-haste ali iz drugega blaga, škornje čez kolena, spredaj telovnik škrlaten, pozneje pa baržunasten, rožasto nadičen in s celo vrsto srebrnih gumbov, izprva debelih, dandanes že drobnih ozaljšan, Čez pleča kratko višnjevkasto suknjico, na glavi pa velik klobuk, izpod katerega je visel pisan ,cof' po hrbtu, ali pa tudi kapa iz polhovih kož, katere zadnji polukrožni del je bil kot naslanjalo višji od sprednjega —- rekel bi — sedala. Tak je bil pravi Ločan. Kadar je prišel na somenj v mesto ali drugam, nosil je čez ramo ,bisago', iz katere pa je domov gredoČemu gledal na jedni strani greben za statve, na drugi pa grablje ali kaj jednakega. Iz kratke pipe pa, ,polževke' imenovane, pušil je tobak. Po zimi se je oblačil v bel (dandanes je rjav) kožuh, ki je bil po hrbtu okrašen z raznimi vezenimi cveticami. Ako je srečal hribovec svojega soseda gorjanca, ki je domov grede počasu korakal vase zamišljen, in ga je vprašal: „No, Groga, kok pa je kej, kok?" — „Tok je, tok", odgovoril mu je Čez dalj Časa, oddahnivši se nagovorjeni; „Maklav, veš, staramo se, staramo", ter šel dalje zamišljen svojo pot.
Pred kakimi i 5 leti si videl še kmečke neveste z dragoceno ,avbo' na glavi in s srebrnim pasom prepasane, pa v lepo belih nagubanih srajČnikih in modrih tibetovih krilih prišedše k poroki. Pred 50 leti pa so še meščanke o prazničnih dnevih sploh hodile z ,avbo' in srebrnim pasom nadiČene v cerkev k službi božji. Sploh pa je bil nekdaj pri Ločankah jako v Čislih lepi beli kožuh po zimi, sicer pa temna suknjiča in „mezljanasto", t. j. na pol volneno, na pol pa prejnato krilo ali raševina. Tudi jako močni, razno pisani ,cvilih', kakor so ga zvali, bil je priljubljen; s kratka: domaČa tkanina je bila v Čislih. Hčerina hči je nosila obleko svoje stare matere, pa je še ni raztrgala. Odkar je pa tovarniško ptuje blago prišlo med svet, odkar vedo tudi v najvišjih hribih, kako krasna in očem ugajajoča svilena in volnena raznovrstno pisana in rožasta, pepelnasta in temna ,roba' se kupi v mestu pri postrežljivi in prijazni (po domače) „ Lukeževi Miciki", odtlej pa vsa omenjena
') Da so se škofje vsaj nekoliko trudili za slovenščino v naših krajih, to pričajo „brizinški spomeniki". Prim. Marn, Jezičnik XXV., str. 65.
obleka nežnega spola počiva upokojena le Še pri kaki varčni mamici v shrambi, da ne uide iz spomina. Zlasti je obžalovati, da so izginile skoro do dobrega celo na kmetih gorenjske lepe snežnobele peče. Tudi ženski škornji, katerih spodnji del je bil iz črnega, zgornji pa iz belega usnja z zelenim obrobkom, izginili so iz navadne noše loških žena. Ločan je sicer trden v svojih navadah, a danes se je vendar že jako premenil, navzel se je mestnih novotarij.
Naposled še prav kratko o loškem praznoverju.
Iz nekdanjih časov se je ohranilo med prostim ljudstvom še mnogo vraž in praznoverja. Tako n. pr. še ni mnogo let, ko se je pripetil ta-le slučaj: Pri nekem kmetu zboli krava. Gospodinja pokliče mazača ter vpraša, kaj je vzrok bolezni. „To je nekdo naredil", pravi mazač. „Dobro pazi, kdo te bo prvi česa prosil na posodo, tisti je." Pride pa soseda drugo jutro na posodo prosit malo pšena, ker ga še ni dobila iz mlina. Namesto pšena pa prejme žena poln koš psovk, in morda bi bila še ob lase, da ni odšla urnih nog. Tako se je spoČelo brez krivde sovraštvo med sosedoma. — Na kresni večer mečejo v zrak prižgane metle, da bi posmo-dili vse čarovnice, ki bi hotele LoČanom škodovati. -—- Ako zjutraj srečaš žensko poprej nego moškega, je to še vedno Ločanu za nesrečo. Ravno tako je petek nesrečen dan: „petek slab začetek" ; otročnica ne pride ta dan k vpeljevanju. — Na sveti večer se hodi v ris ali sedemkrat okoli hiše in potem se vznak ozreš skozi okno, pa zveš svojo usodo v bodočem letu. — Ako pride sova k hiši, potem je gotova smrt v njej. -— Včasih so radi verjeli kakemu sleparju, rajši, kakor resnicoljubnemu človeku. Ni še davno, ko so po kmetih čakali ,antekrista' z vilami, kiji in drugim jednakim orožjem, da bi ga pokončali, ko bi se jim prikazal od kod.
Pa dovolj o tem! Vsak kraj ima slabe, pa tudi dobre strani. Gotovo imajo Ločani jako lepa svojstva, lepe zmožnosti, dušne in telesne. Da bi jih le rabili vedno v svojo srečo in napredek, da bi tako bili trden steber naše slovenske domovine! Kako lepe kraje imajo za svojo domačijo, zdravo podnebje in rodovitna zemlja jim sladita zemeljsko življenje, bistri in Čvrsti otroci so jim v veselje v domaČi hiši: o da bi tudi nikdar ne popustili ali zanemarili poglavitne podlage tukajšnji in bodoči sreči, — katoliške vere in katoliškega življenja. Kakor so se od nekdaj odlikovali v tej vrlini, tako naj bi jim bila tudi vodnica v srečno bodočnost.
(Dalje.)
Ogled po stari povestnici slovenski.
(Nekaj zgodovinskih črtic, zlasti iz dobe Rimljanov. — Spisal Andrej Fekonja.)
(Dalje.)
Jezik latinski.
Rimljani so v premaganih mestih ustanavljali tudi šole. Ze za Sertorija (propretorja v Luzitaniji 80 — 72 pr. Kr.) je v Hispaniji cvetel nauk grškega jezika, in v Galiji so za cesarja Gracijana (375 — 383) že bila osnovana latinska učilišča. Tudi NoriČani so se naučili rimskega jezika, akoravno ne vsi, vendar vsaj imenitneji in plemenitniki naroda; in Velej Paterkul je že 1. 30. po Kr. pisal, da je po vsej Panoniji znan latinski jezik in da je večini rabila celo književnost rimsko. — No, do klasične izvrstnosti menda niso dospeli ne ti ne oni.1)
Tako je torej z rimskimi gospodarji zavladal tudi pri nas latinski jezik. Iz Valerija Maks. II. 2 in Suetonija Klaud. 16. vidimo, da so Rimljani podjarmljene narode silili latinskega jezika se poprijemati, in da so rimski namestniki in vse druge oblasti vse ukaze, povelja in odloke izdajali v latinskem jeziku, da celo niso hoteli v drugem jeziku s podložniki govoriti, kakor v latinskem; in ako ga podložnik ni znal, moral je iskati tolmača. Vsi sodniški posli so se zvrŠe-vali v latinščini, in tako so sodniška opravila bila sredstvo, da se uvede latinski jezik med podjarmljene narode. Tudi noriški in panonski vojaki, vrnivši se iz rimskih taborov, prinašali so s seboj z rimskimi običaji tudi znanje latinskega jezika ter ga razširjali med domačini.2)
Rimsko verstvo.
S ptujimi ljudmi in običaji je prišlo k nam še ptuje, to je rimsko verstvo in bogočastje. Tempelj bojnega Marta v Geleji n. pr. je bil na glasu po vsej cesarjevim. Ali na primer, ko se je cesar Teodozij vračal iz Panonije v Italijo 1. 388, prišli so mu naproti (kakor nam javlja Latin Pakat) „imenitni senatorji v snežni obleki, častitljivi duhovniki ,flamines' v meščanskem škrlatu, odlični svečeniki s šiljastimi kapami", — torej pogani poleg kristijanov, in to še celo pod konec IV. veka po Kr. Mnogi spomeniki rimskim bogovom in kamenene podobe raznih božanstev rimskih pak se nahajajo po naših krajih še dandanašnji.
No, spomina vredne so tukaj besede našega Dav. Terstenjaka o politiki rimskih cesarjev: „Kakoršna je bila z državnim življenjem, ta-
in 2) Prim. Novice 1853, št. 78; 1854, št. 10; 185c), št. 12.
košna je bila tudi z nabožnim (religijoznim). Rimskim božanstvom jednaka so šla pod latinskimi imeni; tako n. pr. Perun pod Jovovim, Radogost, Svetovit pod Herkulovim in Mar-tovim itd.; le kjer niso uzporednikov in uzpo-rednic našli, pustili so domača imena." Zato pa menda tudi v teh kamenenih spomenikih in simboličnih obrazih vsak Jupiter O. M., Mars, Hercules, Apollo itd. ne znaČi vselej baš rimskega boga, temveč verjetno pogostoma tiči pod temi latinskimi imeni in znakovi kak slovenski Perun, Svetovit, Radogost, Belin, Krak itd.1)
Narodno gospodarstvo.
Omenimo še nekaj o poljedelstvu in rokodelstvu, obrtnosti in umetnostih nekdanjih Nori-čanov in Panoncev!
V	Noriku je bilo poljedelstvo in vrtnarstvo na visoki stopinji, kakor je razvidno iz življenjepisa sv. Severina (po Eugipiju Sect. IV.). Pečali so se pa NoriČani tudi z vinarstvom in ribarjenjem. Tudi živinoreja je bila pri njih v lepem cvetu in travne planine noriške za njo jako prikladne.
Posebna in imenitna vrsta dohodkov No-riČanom so bile pa rude. Strabo IV. piše, da so Tauriščani imeli najbogatejše zlate rudnike. „Ko so barbari Rimljanom dopuščali jim pri rudarjenju pomagati, tedaj je zlato po Italiji izgubilo tretjino svoje cene." Imenitno je bilo tudi noriško železo, katero so izdelovali v domaČih tvornicah izvrstno in umetno. Tudi sol so kopali in varili.
Med rokodelstvi je slovelo posebno kovaštvo, in noriške ščitarnice so bile jako imenitne (kakor se veli v Notit. Imper. occid. 58 si.). Razven tega so NoriČani žgali oglje, pa sekali drevesa, iz katerih so (kakor še dandanes) tesali ladije in jih po Dravi in Savi na prodaj vozili sosednim narodom.2)
V	Panoniji je bilo življenje težavno. Po panonskih dolinah je bilo v onem Času mnogo muž in jezer; po goratih krajih pa je bila dežela gozdnata, polna logov in dobrav. Vse to je bilo krivo, da podnebje ni bilo ugodno, večji del leta so imeli mrzlo vreme. Nemilo podnebje pa ni dopuščalo vinskega pridelka; šele cesar Prob je zasadil precej vinogradov v doljnih straneh Panonije; tudi oljka ni rastla.
*) Novice 1859. 12, 14. Prim. „Pannonica" str. 17.
2) Dav. Terstenjak: „Novice" 1854. 10.
Panonci so bili torej bolj lovci, ribarji in nekaj tudi poljedelci. Ti-le so živeli največ ob ječmenu in prosu; iz ječmena so si tudi varili pijačo, ki se je po svedoštvih Amijana Marcelina in sv. Hijeronima zvala „sabajum" t. j. zabaj, zobaj.
Stari pisatelji ne omenjajo, da bi pri Panoncih bila cvela trgovina. Njih trgovinsko blago so bile jedino kože, ribe, rogata in drobna živina, za katero so dobivali iz Italije vino in olje. Na svojih rekah so imeli Panonci jako preproste ladije — iz debla izdolbeno korito.
PaČ pa so bili Panonci (kakor še sedaj Slo-veni) umetni lončarji; v Panoniji nahajamo štiri keramične (lončarske) zloge: keltski, ilyrski, panonski in rimski. O obleki Panoncev pravi Dio Kasij 49, 36, da so nosili telovnike z rokavi, katere so od tkanine po domači šegi prikrojah in sešivali, in katero robo so imenovali „panne".1)
Ko so NoriČani in Panonci prišli v oblast Rimljanom, naučili so se tudi od njih raznih drugih potrebščin, a tudi nepotrebščin. Tako so n. pr. Panonci posebno sloveli za „augure" 1 ptice volhvo vatel je), katere je jako Čislal cesar Septimij Sever. Rimljani pa so že upotrebljevali tudi v naših krajih toplice, o Čemer nas še spominjajo imena: Rimske Toplice, Laške Toplice; znane so jim bile tudi Krapinske in Varaž-dinske in dr. toplice.
Davki.
Preustrojena državna uprava s tolikim številom plačanih uradnikov ter ptuji vojaki so stali mnogo, mnogo novcev. Da so cesarji mogli poplačati silne troške, nakladali so velike davke, katere je ljudstvo prav težko plačevalo ter zato ubožavalo čim dalje bolj. Davki, v denarju in v pridelkih, so bili posebno hudi za Dioklecijana in Galerija, pa za Konstantina Velik, in njegovih naslednikov. Posestnikom se je zapisovalo število živali j, dreves, trt; kdor ni plačal, postal je suženj. Redki so bili uradniki, ki so pobirali davke po pravici in usmiljenosti.-)
Vojne in boji v rimski dobi.
Kakor so vladohlepni in svetaželjni Rimljani imeli v svoji državi in zunaj njenih mej vedne vojske, ali se boreč v domačih prevratih, ali pak odbijajoč ptuje napadalce: tako je tudi slovenska zemlja ž njimi vred čutila njih nadlogo in silo.
No, ker ni naš namen, da pišemo povestnico Rimljanov in rimske dobe v obče, temveč ogledujemo samo zgodovino naše domovine, zatorej omenjamo tukaj le one bojne in vojne dogodke,
*) Dav. Terstenjak: „Pannoniea8 1887. 13 si.
2) J. Stare: Občna zgodovina II. 305; Iv. Lapajne 12.
kateri so se v rimski dobi vršili na naši zemlji ter so nam posebej znani.
Najpreje imamo velik vstanek v državi in domače boje.
Rimski podložniki, s prekruto vlado svojih gospodarjev nezadovoljni, poskušali so večkrat osloboditi se neljubega gospostva. Posebno so se Panonci upirali Rimljanom zaporedoma že za cesarja Augusta 1. 13., 12., 11. pred Kr., a so vendar morali vsakikrat odjenjati.1)
A ko se pozneje Augustov pastorek Tiberij nameni iti v boj na Sueve (ob izvorih Dunava) in njihove zaveznike pod Marbodom, tedaj zgrabijo za orožje vsi prebivalci Panonije, Dalmacije, ljudstva med Italijo, Norikom, Trakijo in Macedonijo, med Dunavom in Jadranskim morjem — torej ves Veliki Ilyrik -—- da otresejo rimski jarem. Kakor pripoveda M. Velej Paterkul II. 110, bilo je kakih 200.000 bojevnikov pešcev in 9000 konjenikov. Del teh čet je udaril pod Batonom in Pinetom prek Nauporta in Tergesta proti Italiji ter bi bil dospel v desetih dneh pred sam Rim. Rimljani hitro sklenejo z Marbodom mir in se lotijo vstajnikov. Ž njimi so se bojevali blizu tri leta 6 —9 po Kr. tako silno in trdo, kakor nekdaj s Punci (Kartaginci). No, vodje vstašev se razpro; Bato umori Pineta, in Tiberij odpodi Panonce skoz Celejo nazaj do Boča, kjer jih pomiri.2)
Ne dolgo zatem, ob smrti cesarja Augusta 1. 14. po Kr., se vzdignejo panonske legije 8., 9., 15. pri Petoviju, Celeji in Emoni proti Augus-tovemu nasledniku, cesarju Tiberiju, ker jim ta ni hotel dajati večje plače in oplenijo tudi Nau-portus; a sedaj jih potolče Tiberijev sin Druz mlajši.3)
V prepirih za cesarski prestol med Otonom in Vitelijem leta 69. so pristale legije 3., 7., 8., 11., 13. in 14. k Otonu ter mu hitele na pomoč v gornjo Italijo; a premagane so se vrnile v Panonijo. V jednakem prepiru nato med Vitelijem in Vespazijanom so se odločile panonske legije za Vespazijana ter so drle zopet iz Petovija v Italijo in v bitki pri Kremoni pomagale novemu cesarju na prestol 1. 69.4)
Ko so pozneje, leta 193., ilyrske in panonske legije izbrale svojega vodjo Septimija Severa za rimskega cesarja, spremile so ga skoz naše dežele slovesno v stolno mesto Rim. In zopet tako je 1. 238. Maksimin TraČan, za cesarja izbran, vodil panonske legije skoz Petovij, Celejo, Emono, (tu prenočil) proti svojemu nasprotniku Gor-
x) Dio Cass. LIV. 28, 31, 24.
2) Ankershofen O. c. I. 63. Bato in Pines nista osebni, nego dostojanstveni imeni; bato = otec, pines = pastir (Nov. 1867. 31.).
8) Tacit. Annal. I. 16 etc.
4) Tacit. Histor. I. 76, II. 85, III. 15.
dijanu I.; pri Akvileji so ga umorili njegovi meje med cesarjema Konstantinom (v zapadu) vojaki.1) Tudi v poznejši razpri zaradi državne in Licinijem (na vshodu) se je dogodil resen
Pogled na kapucinski (Franc-Jožefov) most v Škofji Loki.
povod domaČemu boju uprav tu na naši zemlji, ker je namreč Licinij pri Emoni podrl Konstan-tinove podobe in kipe 1. 3 14.
') Herodian. VIII. 1 etc.
2) Excerpta de Constant. M., prim. Ankershofen I.i 16.
Vojne med Germani in Rimljani.
Kar se dostaje bojev Rimljanov z germanskimi narodi, omenjajo nam jih pisatelji le bolj ob mejah gornjega in dolnjega Podunavja; tako bi se zdelo, da je tedaj v pokrajinah med sred-
njim Dunavom in Jadranskim morjem, to je v naših deželah slovenskih, bilo več ali man je mirno.
Toda, — pripominja Fr. v. Ankershofen o. c. I. ioo si. — ako dobro premislimo poročila o vojnah med Rimljani in Germani, kako močne in obsežne so bile zlasti germanskih narodov medsebojne zveze in kako daleč so se razširjale vojne teh narodov, pa kako so barbari Često v istem Času pustošili na vshodu in v zapadu, iz Česar nam je sklepati, da so osrednja in sosednja ljudstva skupno delovala, posredujoč od Črnega morja tje do Rhecije: tedaj pač ni dvomiti, da tudi naši kraji niso trpeli manje, nego li one oddaljene strani.
Dežele ob gornjem in doljnem Dunavu so bile prvo in glavno pozorišče dogodkov v bojih z raznimi barbari. Zato so se tudi zgodopisci ozirali posebno na te ter največ pripovedovali o njih. Ali že sama njihova pripovedovanja nam kažejo, da se tedanje selitve narodov niso razširjale samo zapadno od gornjega Dunava ali vshodno od doljnjega Dunava, temveč so prehajale tudi v osrednje zemlje, v provincije na jugu srednjega Dunava, in torej tudi v Norik in Panonijo, pa v Karnijo in Istri jo, t. j. prav v naše dežele slovenske.
Izrečno se omenjajo najpreje Markomani in K vadi in drugi germanski razrodi, ki so iz sedanje Češke in Moravske pa iz južnih mejnih pokrajin ob Času cesarja Marka Aurelija napadali in plenili rimske dežele od Dunava do Adrije ter so (po poročilu Jul. Kapitolina in Ami j ana Marcelina XXIX. 6) dvakrat, leta 166. in 170., pridrli celo do Akvileje in to mesto obsedali, dokler jih ni omenjeni cesar odbil nazaj za Dunav.')
Za temi so bili zlasti Alemani in Go ti, kateri so v tretjem stoletju h krati sovražno napadali rimsko državo; Alemani v zapadu ob gornjem Dunavu, Goti pa na vshodu ob dolnjem Dunavu. Kakor pripoveda Herodijan VI. 7, poklicali so bili 1. 233. prokuratorji ilyrskib pro-vincij cesarja Aleksandra Severa iz Orijenta (An-tijohije), da pride branit Ilyrik in Italijo proti germanskim Alemanom, od katerih je pretila nevarnost tudi ilyrskim narodom, mejašem in sosedom Italije. No, Italija in Ilyrik sta mejila ob Alpah, torej so se sovražniki bližali tudi naši zemlji slovenski. Dalje pravi govornik Eumenij določno, da sta za cesarja Galijena (260—268) bili med drugimi rimskimi provtncijami tudi Norik in Panonija opustošeni po sovražnikih. A Jutungov, ki so za cesarja Aurelijana 1. 271. plenili okolo Medijolana in so po poročilu Vo-piska (in Aureliano p. 214) prouzročili grozen
*) Prim. Ankershofen I. 76 si.
strah in nemir celö tam v Rimu, morala je biti gotovo tolika množina, da so se jim isti pač težko bili ognili na potu med Dunavom in Italijo ležečega Norika, predstraže italijske. O K vadi h in Sar mati h — Jazygih pa veh Eutropij I. g naravnost, da so opustošili Panonijo. Na Gote, Karpe idr. ob Črnem morju so vodili skoz Ilyrik velike vojske cesarji Karakala 1. 215., Maksimin Tračan 1. 236., Filip Arap 1. 244., Galijen 1. 266., Aurelijan 1. 271. in KI. Tacit 276.' )
V drugi polovici IV. veka so nastale v rimski državi zopet medsebojne vojne, katere so razsajale tudi po naših deželah.
Tako je 1. 351. poslal cesar Konstancij, sin Konstantina Vel., v boju proti socesarju Magnenciju iz Panonije v Italijo svojo vojsko, katera se je pa pri Celeji naglo vrnila, ker je Magnencij že preje bil prodrl za Savo doli v Panonijo; a pri Mursi (Osek) premagan v velikanski bitki, umaknil se je nazaj skoz Čelejo v Italijo do Akvileje 1. 352. Devet let zatem, 1. 361., pak je hitel zapovednik konjenikov Ne-vita z rimskimi legijami iz Norika skoz Gelejo v Sirmij na pomoč Julijanu Apostati, kateri se je bil uprl cesarju Konstanciju. Leta 364. je prišel cesar Valentinijan I. v Emono v svečanem izprevodu; tedaj je zaslulo ime našega mesta od Dunava do puščave Sahare in od Rajna do Atlantskega oceana.2) Obče nesreče so več ali manj stiskale, vsaj v posledicah svojih, vso cesarjevino.3)
Nadalje je leta 388. v boju med cesarjema Te odo z i jem in Mak s i mom ta-le, Maksim, gredoČ proti vshodu, obsedel Emono; Teodozij pak, premagavši pri Sisciji Maksima in pri Peto-viju njegovega brata Marcelina, podil je nasprotnika skoz Celejo v Emono, tukaj slavno slavil zmago (kakor opisuje Lekat v panegyriku Teo-doziju) ter Maksima zasledoval do Akvileje, kjer ga je obglavil. In šest let nato, leta 394., prišel je zopet Teodozij iz Carigrada na protice-sarja Eu genij a, kateri je bil prišel iz Galije, zasedel julske Alpe in tam postavil kip malika Jupitra. Teodozij premaga Eugenijevega vojskovodjo Franka Arbogasta v vipavski dolini, pri Čemer mu je bil čudovito v prid silen gorski vihar. Eugenij sam je bil ujet in obglavil ga je neki njegov vojak, Arbogast pak je ubegnil v gore ter se sam zaklal.4)
Ankershofen I. 92 si., 100, 101. Tudi že cesar Domicijan je bil ok leta 90. šel z vojsko skoz naše kraje
na nemirne Dake (na sed. rumunskem svetu), a tedaj brez uspeha za zmago.
3) Vid. Ankershofen I. 149, 155. Alfons Müllner: Emona 149.
3)	Tako n. pr. kuga 166 in 253 — 263, potresi 262, lakota 456.
4)	Ankershofen I., 206, 213 si. Prim. Ig. Orožen: Celjska kronika.
Selitev narodov.
V	drugi polovici Četrtega stoletja so pridrli iz osrednje, velike Azije finsko-mongolski Huni v Evropo, premagali Alane in vshodne Gote (v sed. južni Rusiji) in prouzročili ono silno gibanje med narodi, ki se imenuje selitev narodov. V tej pa je bila zopet naša domovina kakor most, po katerem so se drvila surova ljudstva v Italijo in zopet nazaj v Ilyrijo ter vse križem sveta, skozi dobro dva veka.
Prve selbe.
Najpreje soZapadni Goti, kateri so ravnokar dobili od Rimljanov selišča v Meziji (sedanji Bolgariji in Srbiji) pridrli že ok. 1. 378. in 380. sem gori v naše kraje pleneč in moreč. Blizu Četrt veka nato je prihrumel njihov kralj Alarik iz Epira v gornjo Italijo, a premagan (1. 403.) se vrnil nazaj v Orijent. In 1. 408. je prišel zopet Alarik s svojimi Goti (zapadnimi) skoz Dalmacijo in Liburnijo v Emono, tukaj se utaboril, pa zatem čez reko Akvilis vdrl v Norik in dalje v Italijo. Vselej so barbari seveda strašno klali, plenili in požigali.1)
V	sredini V. veka so prilomastili na našo zemljo divji Huni, kateri niso poznali ne vere, ne pravice. Ko je namreč leta 45 1. grozoviti hunski kralj Atila vodil jedno hunsko vojsko iz dolnje Panonije gori za Dunavom v Galijo, poslal je drug oddelek tje prek Petovija, Geleje, Juene, Viruna itd. Naslednje leto 452. pak je šel „šiba božja" Atila sam s svojimi Huni skoz Petovij, Celejo, Emono, in dalje do Akvi-leje, katero je obsedel in porušil, ter prodrl celo do Rima, a pomirjen po papežu Levu Vel. vrnil se je nazaj za dolnji Dunav in tam naglo umrl.2)
Za Huni je vdrla Četa vshodnih Gotov iz Panonije gori ob Dravi v osrednji Norik, kjer je obsedala mesto Tiburnijo (Teurnijo) na Lurnskem polju in stanovnike nemilo oplenila, I.473. Tedaj je baje tudi kralj Vidimir vodil vshodne Gote skoz Celejo v Italijo.8)
Takoj zatem so se vzdignili germanski Heruli in R ugi j i od severnega Dunava (nasproti sed. Beču in Lorchu) ter so pod vodstvom svojega bivšega kneza, sedaj mogočnega poveljnika rimskega, Odoakerja, hrumeli v Italijo. Gredoč tje so ti Germani oplenili in porušili tudi našo Celejo. Odoaker pak je nato v Raveni mladega cesarja Romula Augustula (ki je bil sin rimskega patricija Oresta in hčere nekega Romula iz Petovija) odstavil — ker ta ni hotel dati Germanom tretjine italijanskih zemljišč, kakor
2) 3) Ankershofen I. 225, 270, 303; Ig. Orožen:
Celjska kronika.
so bili zahtevali — in ga prognal v Lukulan v dol j ni Italiji.1)
S tem pak je zajedno jenjal naslov rimskega cesarja v Okcidentu.
Germanske države.
Ko je zapadno- rimsko cesarstvo propalo, vrstili so se nestanovitno v posesti naših krajev razni narodi, zlasti germanski.
Herulski Odoaker. Odoaker, prvi germanski vladar, ki se je imenoval „kralja Italije", vladal je sedaj tudi nad vso slovensko zemljo. Imenitneje državne službe je poveril Rimljanom, vojaške pa Germanom, katerim je mesto plače dajal zemljišča. Leta 486. je vodil sam svojo vojsko nad Rugije, kateri so se bili naselili pri doljnem Dunavu; in naslednje leto je poslal nad-nje svojega brata Aonolfa, kateri jih je spodil iz Panonije. Aonolf pak, vrnivši se v Italijo, vzel je po kraljevem ukazu malone vse Rimljane iz naših dežel s seboj, 1. 488. Menda je bil Odoaker izprevidel, da ne more obraniti več Panonije in Norika divjih narodov; zato je pozval Latince v Italijo, one dežele pak prepustil njihovi usodi.2)
Vshodni Goti. Odoakerjevo oblast je pokončal Teodorik Vel., kralj vshodnih Gotov. Po nagovarjanju byzantinskega (grškega) cesarja Zenona je šel Teodorik 1. 489. s svojimi Goti iz daljne Panonije in Ilyrika mimo Emone in prek julskih Alp v Italijo, premagal Odoaka pri Aquileji, pri Veroni in ob reki Adi ter ga zapodil v utrjeno Raveno, štiri leta zatem pa ga umoril ter sam zavladal nad celo Italijo 1. 493. Tako je minulo herulsko kraljestvo in nastopilo drugo germansko, vshodno-gotsko, ki se je sčasoma razširjalo nad Recijo, Norik, Panonijo in Dalmacijo.
Teodorik je bil dosta mil in pravičen vladar. Gotom je dal samo ona zemljišča, katera je bil odvzel Odoakrovim vojakom. Dasi sam po veri arijanec, vendar izprva ni preganjal katoličanov. Za Gote je odločil germanske, za Rimljane rimske zakone (postave), pa tudi nekaj meševitih sodišč. Vojaštvo je poveril svojim rojakom, državne službe pa rimskim domačinom, med katerimi slovi njegov minister Kasijodor, zgodovinar krščanski. Za Teodorikovega vladanja so si prebivalci tudi precej opomogli v gmotnem blagostanju. Vendar se je nezadovoljnost z gotsko oblastjo širila med Italijani, zlasti tudi zato, ker so bili Goti arijanske krive vere. Teodorik torej v poslednji čas tudi ni več zaupal rimskim katoliškim plemenitnikom ter jih je začel preganjati, kakor filozofskega pisatelja
') Ankershofen I. 321.
2) Ig. Orožen: Celjska kronika.
Boetija in druge; a je tudi sam kmalu umrl, 1. 526.')
Razne oblasti. Po Teodorikovi smrti je pešala moč vshodnih Gotov, ter so nastale na slovenski zemlji zopet velike premembe v državnih in narodnih stvareh. Panonija je prišla z Ilvrikom vred 1. 539. po Belizarju, gornja Italija pa 1. 555. po Narzesu v oblast byzanškega (vshodnorimskega) cesarja Justinijana; v Noriku in deloma v Veneciji so vmes silili oblastni Franki. V Panoniji so bili sedaj naseljeni Longobardi, kateri so tudi v naših krajih zavladali.2)
Longobardi. Longobardi so bili zopet germanski narod, ki se je bil od dol j ne Labe preselil pod Karpate, zatem pak prešel pod kraljem Audoinom prek Dunava v severno in zapadno stran Panonije. Tu so se bojevali z Gepidi ob Dunavu in Tisi, katere je Audoinov sin Alboin s pomočjo Avarov tudi pokončal 1. 565. No sedaj so bili Longobardom samim nevarni isti njihovi zavezniki, ki so posedli deželo gepidsko. Zatorej zapusti Alboin s svojimi Longobardi 1. 568. Panonijo ter odide prek julskih Alp v Italijo, kamor ga je bil baje povabil grški eksarh Narzes v Raveni. Alboinovim
*) J. Stare Obč. Zgod. III. 38.
2) Zlati vek 1863 12.
Četam se je bilo pridružilo tudi dokaj Panoncev in Noričanov. A ko so Longobardi podjarmili Gornjo Italijo, segala je že i zatem njihova oblast na naši zemlji sem do Soče in gori do Žile.1)
Longobardi so bili divje-surovi, po sve-dočanstvu Veleja Paterkula (1. 30 po Kr.) huji, nego navadno Nemci — „gens germana feri-tate ferocior" (II. 106); pri razuzdanih gostijah	| n. pr. so pili iz lobanj ubitih sovražnikov, katere čaše so imenovali ,skala'. Tacit Germ. 40 pravi, da so Longobardi sloveli po svoji maloštevil-nosti, ter so se zavarjevali proti mnogim in silnim narodom v bojih z drznim počenjanjem. Longobardi so tudi Italijanom dosta ostreje gospodovali nego Odoaker in vshodni Goti. Niso imeli samo vojaške oblasti, temveč kljubu svoji nenaobraženosti so zvrševali po večjem tudi deželsko oblast. Polastili so se vse zemlje; preje bogati in naobraženi posestniki so postali berači, drugi prebivalci so jim pa bili popolnoma podložni. In ta razmera je bila tem huja, ker so tudi Longobardi bili krivoverci arijanci.2) Sčasoma so si res da prisvojili Longobardi tudi romansko naobraženost, ali pri nas so še bili divji, kakor v prvotni svoji domovini. ___' (Konec.)
') J. Stare III. 43.	k
2) J. Jesenko II. 13.
Rim, središče lepih umetnostij.
(Spital dr. Anton Medved.)
(Dalje.)
Svetovno znan je v vatikanskem muzeju Laokoon s svojima sinoma. Trojanski duhovnik Laokoon je bil razžalil boga Apollona, zato pošlje ta bog dve kači, ki ovijeta Laokoona in njegova sinova ter jih pikata in grozno trpinčita do smrti. Ta trenutek so upodobili v marmornatem kipu grški umetniki: Agesander, Athe-nodor in Polydor na otoku Rhodu ok. 1. 430. Pozneje so odnesli veleslavni umotvor v Rim; Plinij poroča, da ga je imel cesar Tit v svoji palači; šele 1. 1506. po Kr. so ga zopet našli v rimskih razvalinah. Pravijo, da je to najlepše delo kiparske umetnosti. Michel Angelo sam je rekel, da je „nedosegljiv čudež v umetnosti". Obrazi, na katerih se bere strahovita telesna in dušna bol, so mojstersko dovršeni. Vse tri osebe se vijejo in z vso močjo branijo strupenih kač, kot bi bile žive. Tu je naravna resnica zadeta v čudapolni obliki. Prizor pretrese dušo in vzbudi v srcu brezmejno usmiljenje do nesrečnih žrtev,
Ravno tako slovi kip „Belvederski Apollo n". Apollon je uprizorjen v trenutku, ko gleda z bistrim očesom za pušico, katero je ravnokar izstrelil na sovražne Galce pred delphijskim svetiščem. Prvotni kip je bil bronast; ta, ki se je do danes ohranil, posnet je po onem v Nero-novem Času. Krasil je Neronovo vilo v pristanišču Antiju, kjer so ga našli 1. 1495. Telesna lepota na kipu je nepopisna. Iz ognjenih očij sije bogov sveti srd; celo postavo pa diči junaška moč, lastna samo bogovom.')
V Vatikanu nahajamo še posebno sloveče delo: doprsni kip boga Zeva. To je posnetek najdragocenejšega umotvora v starem veku, namreč Phidijevega Zeva v olympijskem svetišču. Ako smemo verovati starodavnim poročilom, bil je Phidijev Zev iz čiste slonove kosti, okrašen z zlatom in demanti; bil je neizrekljivo veličasten in neprecenljive vrednosti. Cela Grecija
*) Naša slika na str, 1. nam podaje glavo belveder-skega Apolona.
Laokoon. (Po fotografiji.)
je potovala k njemu; blagrovali so vsakoga, kdor ga je videl. Rimski vojskovodja Aemi-lij Pavel je dejal, da je v tej podobi videl živega Zeva. Bajka pripoveduje to-le dogod-bo: Pobožni in zelo bogoljubni Phidija je molil pred svojim kipom. Hipoma se odprejo nebesa, Zev prijazno pogleda Phidija ter pravi: „Ljubimec moj, izborno si dovršil podobo, veseli se plačila v Olympu!" Umetnik predoČuje Zeva kot silnega vladarja nebes in zemlje, po znanih vrstah v Ilijadi I. 526. si.:
Rekel takö je Kronijon in mignil z mogočnim očesom,
Vsipali temnorumeni se kodri okoli vratu so
Raz nesmrtno glavo; trepetal sam Olymp je na vrhu!
Vatikanski posnetek originala seve ne do-seza, a je vendar velikega pomena, ker po njem vsaj nekoliko poznamo Phidijevo delo.
Razven imenovanih nedosežnih umotvorov hrani Vatikan iz grške dobe še med drugimi: Praxitelovega „Amorja" in njegovo „Ari-jadno v sanjah", Apollonijevega „Herkula" in Lysipovega borilca „Apoxiomena".
V	kapitolskem muzeju se nahaja „il Gallo moribondo, umirajoči Galec". Galski borilec, od sulice smrtno zadet, pade na svoj ščit. Z desnico se trudoma dviga, glavo poveša, umira. To je bil predmet izbornemu delu neznanega, toda zelo odličnega umetnika iz Pergama okoli 1. 340. pr. Kr. Pozneje je prišel v Rim. Salustij ga je imel v svojih vrtovih, kjer se je nedavno našel.
V	palači Ludovisi je doprsni kip boginje Junone, ki spada med najboljša dela grške umetnosti. Starinoslovci jo pripisujejo Alka-menu, Phidijevemu učencu. V isti palači sta „Elektra in Orest", dovršeno delo gotovo grškega izvira, a iz dobe, v kateri so že pojemale v Greciji lepe umetnosti.
Ko so se umetnosti preselile v Rim, oživele so zopet. Nadarjeni možje, za katere domovina ni imela več ni dela, ni plačila, hiteli so iz Grecije v
Rim. Veselo sprejeti in bogato obdarovani, začeli so tam navdušeno delovati. Rimski cesarji in mecenati so jim naklonili vso svojo milost. Umetnost je zacvela zopet, kakor prej na Grškem. Kazale so se pa najbolj v stroki, katera je bila že prej Rimljanom priljubljena —- v stavbarstvu. V Rimu so nastale velikanske palače, o katerih krasoti skoro nimamo pojma. Titijevo in Karakalovo kopališče priča še v razvalinah, da je bilo nekdaj velikansko in lepo. Razven po lepoti so se odlikovala rimska poslopja — kakor rimska država — po silni veli kosti. Značilni v tem oziru sta dve, deloma še jako dobro ohranjeni poslopji, ki nas navdajata z občudovanjem.
Prvo je Pantheon, najlepši in jako pristno ohranjeni spomenik starega Rima iz Časa cesarja Avgusta, iz zlate dobe rimske zgodovine.
Avgust je sijajna prikazen svojega veka. Kdor ga pozna, Čisla ga s celim srcem. Navdušen za lepoto je obsipaval s kraljevimi darovi umetnike in pesnike. Vse ga je občudovalo, — pesniki so ga kovali v zvezde, narod ga je štel med bogove: mislili so, da sam Jupiter, najvišji med rimskimi bogovi, zavida njegovi časti.
Po njegovem prizadevanju odseva Rim v čudapolnem blesku in svitu. On sam je dogo-tovil Caesarjeve stavbe, med njimi i gledališče, prirejeno za 150.000 gledalcev; sezidal je 82 novih svetišč in 16 poslopij za ljudska zborovanja in veselice, a za cesarski dvor je postavil prekrasno palačo. Ž njim so tekmovali njegovi bogati sorodniki. Njegov zet Agrippa je sezidal Jupitru na čast imenovani Pantheon leta 27. pred Kristusom. Oblika tega znamenitega svetišča je polukrogla, kupola, 43*5 metrov visoka in toliko dolga v premeru. Odprta je samo zgoraj na vrhu, od koder dobiva svetlobo. Agrippa je okrasil Pantheon z dragocenostmi neverjetne vrednosti. Spodaj ob tleh je stalo sedem največjih bogov v dovršenih kipih iz najdražjega marmorja; okrašeni so bili s slonovo kostjo, zlatom in dragimi kameni. Z rimsko državo je pal Pantheon. Že 1. 609. ga je blagoslovil papež sveti Bonifacij IV. v katoliško cerkev; mnogo mučeniških ostankov je postavil na mesto poganskih bogov. L. 655. je grški cesar Konstant to cerkev oropal vseh dragocenostij. Ostali so goli zidovi. Sedaj še je ta cerkev sicer velikanska, toda preprosta; le pričujočnost Najsvetejšega nadomestuje nekdanjo bujno krasoto.
Drugo sloveče poslopje rimske dobe pa je Colosseum, največja zidina starega veka, orjaško znamenje orjaške velikosti in mogočnosti poganskega Rima. Cesar Vespazijan je je sezidal za gledališče rimskemu ljudstvu, Tit je je 1. 70. posvetil. Sedaj stoje še samo njegove razvaline,
a i nad temi mora opazovalec strmeti. Postavljeno je bilo v štirih nadstropjih 49 metrov visoko; oblika je pakrog, ki meri 524 metrov v okrožja. Prostora je bilo za 87.000 ljudij. Koliko je poslopje stalo, ne da se določiti, skoraj niti misliti ne. Po sto tisoč ljudij je je stavilo vsak dan v krvavem potu svojega obraza. Blizu 20.000 samo judovskih sužnjev je na leto zraven pomrlo zaradi trudapolnega dela. Gledališke igre so bile v njem grozovite. Kri je tekla v potokih. Pri prvi predstavi se je bojevalo 4000 levov in 2000 tigrov; nešteti pa so bo-rilci (gladijatorji), ki so v divjem, nečloveškem boju ostudno morili drug drugega. Pozneje so metali krščanske mučenike zverinam, da so
jih raztrgale. Tla so pila kri nedolžnih, svetih bojevnikov za Kristusa. V starem Rimu ni razvalin, ki bi nas navdajale s tolikimi — žal! le otožnimi — spomini. A čudno, čudno! Co-lossej, v nebo kipeči velikan lepe umetnosti je pal — za vselej. — „Morituri te salutamus!" „Mi, ki smo smrti posvečeni, te pozdravljamo!" pozdravljali so v njem borilci cesarje, predno so se bojevali. Tako bi bil lahko vzkliknil tudi ves poganski Rim, zakaj le še malo Časa se je veselil svoje slave. Toda niso slutili, da bo poleg njih groba in razvalin vstal drug rod z novimi, bolj plemenitimi idejami, ki bo pre-rodil svet, in v novem blestečem sijaju prerodil tudi lepo umetnost.	(Dalje.)
Književnost.
Slovenska književnost.
Dr. Jos. Vošnjaka ^brani dramatični in pripovedni spisi. III. p'e^ek- V Celji. i8q4• Tiskal in ^alo^il Dragotin Hribar v Celji. 8°. Stranij 103. Cena 50 kr. Doktor Dragan. Drama v petih dejanjih. — Glede na obliko tega zanimivega proizvoda bi rekli lahko skoro isto, kar smo rekli lani o „Lepi Vidi". A snov naše drame je popolnoma različna. Dragan, nadarjen mladenič, pesniškega duha, si je pridobil pravdniško doktorstvo in deluje v pisarni odvetnika dr. Stremila. Izdal je tudi zvezek pesmij in ž njimi mnoge narodnjake navdušil, zlasti še blago deklico Miro, hčer profesorja Braniča. Slavoljubje in ognjevitost Draganova je upalila močan ogenj v mladem srcu. — V onem okraju volijo novega poslanca; poslanstvo ponudijo Draganu in ga tudi izvolijo, naročajoč mu razne stvari, zlasti še, da pridobi železnico. Kot poslanec deluje vneto in odločno. Minister pa predloži zakon, s katerim se nekoliko predrugači ustava. Le malo glasov mu nedostaje, zato izkuša pridobiti Dragana na svojo stran. Če tudi novi zakon krati pravice Slovencev, vendar pridobi Dragana uprav s tem, da mu ponudi železnico in da ga neka mlada baronica zaplete v svoje mreže. Dragan glasuje za predloge ministrove, s tem zataji svoj narod, pridobi pa volilcem železnico in samemu sebi 400 tisočakov. Začne razkošno živeti in Šele za dve leti skliče volilce v shod. Očitajo mu izdajstvo in sebičnost, a on se brani. Ko pa pritrdi še njegov bivši učitelj in Mirin oče, da je Dragan izdal narod, zgrudi se duševno in telesno grozno potlačeni mož na tla in v nekaterih tednih mu konča srčna bolezen mlado, tako nadebudno, a nesrečno življenje. -— Že ko smo čitali igro, prijemala nam je srce, ker se v mnogih prizorih dotika sedanjega našega
narodnega življenja in boja. Na odru bi imela — mislimo — prav zaradi tega odličen uspeh, če tudi ni tehnika brez graje. Zlasti baronica Katinka mora biti ravno tam in prav tedaj, kadar je pesnik potrebuje za „efekt". Tudi o tej drami radi omenjamo pohvalno, da jo preveva precejšna nravna resnoba. Plodovitemu gospodu dramatiku priporočamo gorko, naj ima vedno pred očmi nravno resnobo, da nam tako ustvari dostojno dramo. Saj zanimivost zna g. pisatelj najti in ž njo obvladati bralce ali gledalce v nenavadni meri.
Dr. Fr. L.
Slovanska knjižnica. Oznanjamo ob kratkem štiri nadaljne zvezke. V 15. zvezku so trije spisi: „Kjer je ljubezen, tam je Bog". Ruski spisal grof Lev Tolstoj. Poslov. Adolf Pahor. „Rakvar" (Grobovščik). Ruski spisal A. S. Puškin. Poslovenil J. K—j. „Božena". Resnična povest. Iz češčine preložil Ruy. Vse tri povesti ali slike, kakor bi rekli, mikajo bralca. Prvi dve kažeta jako določno značaj obeh dveh velikih pisateljev. Tolstoj in njegov nauk o ljubezni — se tu nekako zrcalita. — V 16. zv. sta povesti: „Turopoljski top". Povest. Hrvatski spisal Avgust Senoa. Poslovenil Peter Medvešček. „Dvoboj". Iz zapiskov prijateljevih. Spisal Svatophak Čech, poslovenil J. M. Frankovski.
—	Vsakemu čitatelju, mislim, bo bolj ugajala prva čvrsta in zdrava povest hrvaška, kakor pesniško vroča druga. — V 17. in 18. zvezku pa so: „Izbrani spisi Vaclava Kosmäka". To vam je berilo, kakoršnega se veseli človek zdravega "srca! Tu naj se uče naši pisatelji, kako treba pisati za narod, kako ga treba zabavati in učiti ob jednem.
—	Ker nas tesni prostor stiska, zadostuj to skrčeno poročilo. Nekateri proizvodi so v teh zvezkih res dobri; da pa tudi kaj manj vzornega pride na vrsto, to je pač naravno.	S.
Hrvaška književnost.
Knjige ,,Matice Hrvatske".
Prievodi novijih pjesnika. Izdaje Malica Hrvatska, sve^ak prvi. Adam MickiewicGospodin Tadija ili poslednji porob u Litvi. Plemička pri-povijest iz godine 1811. i iS 12. U dvanaest pje-vanja. Preveo, uvod i bilješke napisao Dr. T. Marelic. Nagradjeno ^aklade Adolf a Veber-Tkal-čeviča za godinu i8qo. Zagreb. Naklada Matice Hrvatske. iSq3. Ciena ^a članove „ Matice11 i for., knjigarna ciena r5o for.— Lepe misli se je poprijela vrla Matica Hrvatska: namenila se je Hrvatom podajati v prevodih pesniške lepote drugih narodov in jim tako v domačem jeziku kazati pesmi-hiserje drugih ljudstev. Prvi zvezek „ Prievodov novijih pjesnika" je izvestno razveselil vsakega Hrvata. Poljsko llijado, kakor nazivljejo prekrasni umotvor „Pan Tadeusz" največjega slovanskega pesnika Poljaka Mickiewicza, imajo sedaj Hrvatje v prevodu, v stihovnem in rimovanem prevodu dr. T. Maretiča, ki si je v tem oziru pridobil velikih zaslug za svojo domovino. Prelagatelj pravi v predgovoru: „Uuvom mojem prijevodu znam, da ima nedostataka; njekoje od njih vidim i sam i osječam, a druge če nači vješte oči. Kolika je vjernost moguča u stihovnom in k tomu j oŠ rimovanom prijevodu, ja sam gledao, da joj se što više približim, a ne stoji do mene, da sudim, koliko mi je to nastojanje pošlo za rukom." No, reči moramo, da je v obče dobro naredil. Prevod se čita gladko. Napak, vsaj večjih, ni. Le sem ter tje naletiš na kakšno mesto, ki ti ne more biti všeč, kakor stran 5., kjer se opisuje Kosciuszkov portret na steni: „ U svom plaštu krakovskom gle Koščuško tamo, — Drži mač ob-jeručke, u vis gleda samo; — Takav bješe, kadno se kleo kod altara, — Da če mačem iz Poljske izgnat tri vladara — II' sam na-nj se baciti." Zadnje besede se v poljskem izvirniku glase: Albo sam na nim padnie. To je pa kaj drugega: pasti na meču, to je, po - sovražnem meču v vojski, kakor pa: vreči (baciti) se na meč sam, kakor ima hrvaški prevod. Splošno pa bo, mislimo, prevod
ugajal. Z veseljem pozdravljamo ta novi predal „društvenih nakladnin" Matice Hrvatske in ji le priporočamo, naj i v bodoče izdaje le prevode samo dobrih pesnikov.	M. P.
Mirko Bogovic. JPjesnička djela. Sve~ak prvi. Drame: Matija Gnbec. — Stjepan, poslednji kralj bosanski. 8". Str. 285. Cena 1 gld.
Mirko Bogovič, hrv. pesnik še iz ilirske dobe (rojen 1. 1 81 6.), je umrl lani dne 4. mal. travna. Namerjal je že sam, da bi izdal svoje žaloigre v novič, in jih je tudi popravljal. M. H. se je lotila tega dela in tu nam podäje 1. zvezek, obsegajoč dve znameniti tragediji iz jugo-slovanske zgodovine. G. Milivoj Srepel je priredil to lepo izdajo, ki bo vnemala narodno zavest ne samo pri Hrvatih, ampak v vseh Jugoslovanih. Toliko zadostuj o tem zvezku; izideta •—■ mislim — še dva.	S.
,,Zapisci iz mrtvog doma." F. M. Dostojevski, s ruskega preveo Stjepan Lnkič. V Zagrebu. Knji~ara Jugosl. akademije. Knji^ara Dioničke Tiskare. l8qi. 8". Str. 346. Ciena 1 gld. 20 kr. Jako zanimiva knjiga. Aleksander Petrovič, ruski plemič, je ubil iz ljubosumnosti prva leta po zakonu svojo ženo in se sam naznanil sodišču. Poslali so ga v Sibirijo na deset let. To svoje bivanje popisuje in slika v teh „zapiscih iz mrtvog doma". Opisuje kraj in „dom", kjer so bivali kaznjenci. Kaže različne značaje različnih zločincev; nekateri so divji, brezčutni, prav živalski; drugi so tudi v zaporu blagi in dobri. Popisuje, kaj in kako delajo jetniki, kako žive in se hranijo. Sploh, kakor sam pravi na str. 328.: „htio sam prikazati svu našu tamnicu i sve, što sam doživio za tih godi na, u preglednoj i jasnoj slici. Jesam li postigao ta cielj, neznam. Pa i nije moja, da sodim." Ali dosegel je, kar je želel, in kdor se zanima za duševno delovanje posamnih ljudij in prikazni) v človeškem značaju, našel bo obilno prav zanimivega gradiva v precej obsežni (346 strani) knjigi, pisani v gladkem in ne pretežkem jeziku.	3/. B—c.
Razne stvari.
Pergamenski papir. Dandanes dobiš težko kako količkaj vredno stvar, katere ne bi znali posnemati ali ponarejati. Tudi pergameno, t. j. oslovsko kožo, gladko ustrojeno za pisanje, znajo ponarejati, in tak ponaredek prodajajo kot pergamenski papir. Ta papir je sicer jako lep in trden, a vodi se ne ustavlja. Če raztrgaš pergamenski papir v kosce in deneš v vodo, kmalu se razmehča. J. N.
v
Spirit ali alkohol se lahko dela iz raznih tvarin. Navadno ga delajo dandanes iz krompirja. Da se narejati iz lesa, še bolje iz šote, kakor se
je pokazalo v novejšem času. Sota se da lože in bolje razkrojiti in razmehčati kakor les. Poskusi so pokazali, da se dobi iz 200g šote 12 '/2 kubičnih cm špirita. Umnemu tvorničarju bi pri Ljubljani ne nedostajalo te ponižne tvarine. j. N.
Fotografija in zvezdoznanstvo. Fotografija napreduje dandanes tako hitro, da je dokaj težko spoznavati, še teže pa uporabljati ali poskušati vse nove iznajdbe in izumitve. Jako dobro služi fotografija zvezdoznanstvu. Česar ne more več oko doznati, to pokaže občutna svetlopisna ploča. Da
omenjamo le jedno stvar. Med premičnico Marto m in Jupitrom je veliko manjših premičnic, katere zovejo asteroide. Lani so jih našli s fotografijo okoli 26, med katerimi seveda še niso vsi popolnoma trdni ali zares novi. Po fotografiji izračunajo tudi, kako se premikajo.
Tako je fotografija jako pomogla, da se je zvezdoznanstvo razširilo. Poročali smo že, kako hočejo velike zvezdoglednice fotografovati celo nebo in tako določiti vse znatne zvezde. To bode ogromno delo, kakoršnega se še ni lotila nobena veda.
J. N.
Kuhinjski ščurek. O tem nadležnem mrčesu so sploh mislili, da je iz Azije doma in da pohaja po naših kuhinjah šele kakih 200 let. Pri Velikem Bornholtu (v Schleswig-Holstein u) pa so našli v šoti (interglacijalnega izvora) fosilne ostanke — kakor trde — našega ščurka. Potemtakem se ta gost ni prišel k nam gret iz Azije, ampak je evropski domačin.	J. N.
Kdaj se najbolje poseka drevo? Naši gospodarji imajo bolj ali manj trdna pravila, kdaj naj se poseka drevo, da je les trden. Vendar se ravnajo rajši po priliki in potrebi, kakor po onih pravilih.
Napravili so razne poskušnje. Posekali so jed-naka drevesa konec grudna, konec prosinca, konec svečana in konec sušca. Pokazalo se je, da je bil najkrepkejši tisti les, ki je bil posekan konec grudna; v prosincu posekani je bil za 12"/„ slabši, v svečanu posekani za 20 "/„, v sušcu posekani za 38 '/„ slabši, nego posekani v grudnu. Tudi se je pokazalo, da se je ohranil v grudnu posekani les več kakor dvakrat dalje v tleh, kakor pozneje posekani. V obče je les najboljši v vsakem oziru, Če posekaš drevo proti koncu grudna. Torej ni napačno, Če si naši gospodarji zapomnijo to pravilo in po njem ravnajo.	J. N.
Turpin in Dowe. Kakšen je današnji čas, zakaj se trudi in peha, kažeta najbolj izumitev Turpinova in Dowetova.
Turpin, Francoz, je izumil melinit, t. j. neko razstreljivo, kateremu se ne ubrani niti najtrdnejša posadka. „Ako se melinitna krogla ucepi v zemljo, na kateri stoji sovražno zidovje, razprši se v nič, kakor peščica suhega pepela", tako je dejal pred leti na čelu svoje, tedaj o tej stvari izšle, brošure. On misli, da je najbolje sredstvo proti vojskam tako razstreljivo, kakoršnega se ni možno braniti.
Prus Dowe pa je izumil o klop, katerega ne prodere nobena morilna krogla. Poskušali so moč tega oklopa s tem, da so streljali v Doweta. Četudi bi bila krogla prebila več palcev debelo desko, njegovega oklopa se ni prijela.	F.
Kako zdravo je kajenje. Dr. Brodnar je preiskoval 123 bolnikov 18 — 78 let starih. Izmed teh je pušilo tobak 98. Na teh je našel te-le zanimivosti: 90 jih je imelo oslabljenje čutila; 82 jih je trpelo zaradi rednega glavobola; 49 jih je imelo srčno napako; 89 jih je imelo slab želodec; 80 jih je bolehalo na očeh; več kakor polovica je bila pozabljiva; mnoge je napadala omotica. Pa naj reče kdo, da ni zdravo pušiti tobak! Zlasti je zdravo za mlečnozobe dečke in „gospodke", kakoršne lahko sreČavaš po naših mestih. O higijeni se mnogo govori in piše, v šoli se predava o zdravstvu: toda jedini pomoček je pamet starišev in varihov, dober vzgled odraslih ljudij in paznost mestnih redarjev, kateri naj bi imeli zakonito pravico, prijeti nespametne dečke, ki pušijo.	J, N.
Liturgija ali služba božja s staroslovenskim jezikom v senjski biskupiji. Doslej je bil v združenih biskupijah senjski in modruški v bogoslužju živi hrvaški jezik za one dele sv. maše, kateri se pojejo, a za vse druge dele, kateri se tiho molijo, jezik latinski. Vzrok takemu neprimernemu mešanju hrvaškega jezika z latinskim je bilo ponajveč to, ker je nedostajalo slovenskega misala (mašne knjige). Dragocen dar je poklonil torej sveti oče Leon XIII. slovanskim narodom kot spomin petdesetletnice škofovanja, ko je vsaj nekaterim izmed njih podal staroslovensko mašno knjigo. Bivši senjski Škof in sedanji (od dne 8. t. m.) zagrebški nadškof dr. Juraj Posilovič je z okrožnico, izdano dne 2 5. sušca 1.1. napravil svečenikom svojim lepo velikonočno veselje, ko je uvedel imenovano slovensko mašno knjigo v svojih Škofijah kot je-dino zakonito knjigo za službo božjo v slovenskem jeziku, naj je sv. maša slovesna, ali samo peta, ali tiha. Ko se bo to izvelo, ne bodo mogli več rabiti živega hrvaškega jezika pri sv. maši, tudi ne bodo več mešali latinskega jezika, bodisi s hrvaškim, bodisi s staroslovenskim. Sv. maša mora biti glede na jezik v prihodnje cela ali slovenska ali latinska. Zato ukazuje biskup, da si mora v prihodnje — kakor do sedaj — vsak mašnik priučiti latinsko mašo, da more maševati v onih škofijah, kjer ni dovoljen privilegij staroslovenskega jezika. Da se pa duhovniki navadijo čitati slovenski misal, poskrbel je biskup, da je pokojni prof. dr. Iv. Broz sestavil, in da sta profesor Radetič v Senju in kanonik Parčič v Rimu izpopolnila „Mali azbulivar" za pravilno in jednakomerno čitanje glagoljice v novih cerkvenih knjigah po hrvaški recenziji. Ta „Azbukvar" in „Čin mise" (ordo missae) se je razposlal duhovnikom ob jednem z okrožnico.
Dr. J. L.
Dušeslovna pisma.
V. Pismo.
Velecenjeni gospod! Poslali ste mi jako zanimivo vprašanje. Želite namreč, naj vam odgovorim prav odkrito: Ali duševna omika in izobraženost podpira vero (seveda katoliško), ali ji je nasprotna: Za vzgled navajate: Ce izmed dveh dečkov iste narave jednega vzgajam za vednost, drugega pa ne, ali bo prvi, ali bo drugi bolj udan veri:
Umevam prav dobro, kaj me vprašate. Odgovarjam Vam kratko, pa tudi res odkrito. Najprej pomislite, da se s takim vzgledom ne da pojasniti ta stvar, ker prihaja vernost ali nevernost iz raznih vzrokov ali virov. Oni, ki se ne uči mnogo, ostane morda veren, a ne zaradi nezadostnega učenja, ampak zaradi pobožne vzgoje. Drugi, ki se uči, izgubi vero, pa ne zaradi učenja, ampak zaradi slabe druščine. Zato se ne da reči o tem in onem človeku: Z učenjem je zapravil vero, ali pa: ker ni hodil v šolo, ima vero. Odgovarjam torej samo splošno temu vprašanju: Ali podpira učenje in znanstveno napredovanje tudi vero, ali ne? In temu odgovarjam kar naravnost: Da, učenje in vednostni napredek podpira vero in ji koristi mnogo.
Toda vaš pomislek! Pravite: Zakaj so v obče omikani ljudje manj verni nego neomikani? Zakaj vera izginja tem bolj, Čim dalje prodira omika: — Tu odgovarjam kot dušeslovec, da Vaši pomisleki nimajo podlage. Vi mislite z besedo „omikani" take ljudi, kateri žive v boljših razmerah, zlasti po mestih, kateri so se nekoliko učili v šoli in imajo v istini mnogokrat malo vere. Da imajo malo vere, tega ni krivo učenje, ampak slaba vzgoja; kar je pa zares temeljito omikanih ljudij, v teh ni omika podrla vere, kolikor me uči izkušnja. Tudi drugo ni resnično, da vera propada, kakor prodira omika. Marveč res je, da propada vera, kakor propada omika. Menite-li, da izvira današnje borenje zoper vero in njene naprave iz omike? Prav nasprotno je resnično. Boj zoper vero izbira iz neomikanosti. Dušeslovno opazovanje me uči, da narava sama vodi človeka najmočneje k Čutnim predmetom. Vera pa ni Čutna, zato je človeku, kakoršen je po naravi, težka in sitna, kakor jarem, ki ga žuli. Omika ukrepi duha in njegove moči, zato je v prid tudi veri, ki se opira na duha in kroti čutnost.
Ce hočete prav soditi človeka, ozirajte se vedno na njegove moči; presojajte, kako deluje druga z drugo. V nas so moči dvojne vrste: v prvi vrsti so čutne, izvirajoče iz našega telesa; v drugi so duševne, izvirajoče iz našega
višjega dela — duše. Med temi močmi je velik razloček. Zlasti to opazite lahko, da se telesne moči gibljejo nekako same ob sebi, duševne pa je treba vzbujati. Ce ste lačni, ni Vam treba ni-kakega truda, da se pripravite k jedi; toda — za premišljevanje o Bogu in božjih rečeh treba trdne volje in truda. Telesne moči nas vodijo tako, kakor bi sedli na voz, duševne pa je treba vedno vzbujati tako, kakor Če hodimo dolgo peš- pot.
Ni mi treba dokazovati, kar sem prej trdil, da ima skoro vsak človek že po prirodi več nagnjenja do čutnih ali telesnih, kakor pa duševnih stvarij', četudi so te lepše in plemenitejše. Za duševne je treba truda in dela, za telesne pa ne. Zato ima vera — zlasti najpopolnejša in najčistejša, t. j. katoliška vera — jako močnega nasprotnika, katerega hoče premagati in podjarmiti duhu, namreč našo čutnost. Čutnost, ali telesno poželenje, in katoliška vera — — ta dva se bojujeta med seboj za vlado. Čutnost hoče pridobiti duha zase, vera ga tudi vabi k sebi. Kaj pa veda: Veda je sama na sebi duševno delovanje. Toda učenjak, ki ljubi čutnost, obrača tudi vedo na čutno stran, zato dokazuje, da ni ne Boga ne duše. Učenjak, ki to dokazuje, priznava samo telesne pravice, saj zanj ni duše. Zato sme po mislih takega učenjaka telo uživati, kar hoče in more, samo da mu ne škodi.
Taka veda in omika seveda ni prijazna veri. Znano je, da je dandanes premnogo omikancev udanih takim nazorom. Oni žele biti v telesnih in čutnih željah in potrebah popolnoma prosti ali slobodni. Zato so tudi nesprotniki veri. Verovati ali sužnik biti — to se jim zdi isto.
Da bi pa taka veda bila prava veda, tega ni še nihče dokazal, četudi tako kriči na pol olikana množica. Prava veda se ne ozira nič na to, ali je njen nauk telesu všeč ali ne; ali mu dovoljuje uživati in se veseliti, ali ne. Prava veda išče samo resnico. Prepriča se lahko vsakdo, da je prava veda največkrat jako odločna in celo ostra proti čutnosti in telesu: uči zmernost v jedi in pijači, glede na čutne želje ali potrebe uči, naj se zdržujemo in krotimo; glede na človeško družbo uči, da je treba bližnjemu pomoči in ne si kopičiti obilice, ne si streči z nasladami, ko bližnjik trpi lakot in nagoto. Taki nauki izvirajo iz Čiste in pristne vede.
Ti nauki se pa do cela vjemajo z nauki katoliške vere. Zato ne more biti nobeno delovanje veri toliko v pomoč in podporo, kakor je prava in pristna veda.
To dokazuje vseskozi izkušnja. Možje, ki so se trudili nepristransko za resnico, če so
bili modroslovci, ali prirodoznanci, ali kaj dru-zega, cenili so tudi vero. Od Aristotela in Platona do Newtona in Amperea bi lahko naštel lepo vrsto imen za dokaz.
Potemtakem je istina, da prava, resnicoljubna veda podpira in krepi vero; nikakor ne vodi taka veda do neverstva.
Že podlaga vede, ljubezen do duševnega, vzvišenega delovanja, je v nekem pomenu najboljša podlaga veri. Može plemenitega mišljenja in teženja, može, ki zaničujejo čutno uživanje in hrepene po vzorih — take pridobiti za vero ni težko. Toda z ljudmi, ki poznajo samo tvarino in strežejo njenim težnjam, s takimi ne opravi nič niti prvi apostol.
Zato pravim: Ničesar si ne želim bolj v prid katoliške vere, kakor da se goje vede, da se neumorno išče resnica, da luč čiste prosvete in temeljite omike prodre v skrajne kotičke našega naroda. Da, da: več luči, potem bo tudi več vere!
Velecenjeni gospod, zatrjujem Vam, da mi prihaja ta želja tako iz srca, kakor odkrita ljubezen do Vas. Resnica in spoznanje resnice — to je oni nepremakljivi tečaj, h kateremu se vedno nagiblje kakor magnet moje hrepenenje. Bodiva jedina in složna v tem hrepenenju, in na tej podlagi pričakujem, da mi zopet pišete.
Vedno sem Vaš pokorni
M o dr o ljub.
F. V. Weber f. Dne 5. mal. travna t. 1. je zatisnil oči jeden izmed prvih nemških katoliških pesnikov, zdravstveni svetovalec F. V. Weber. Njegov epiško-liriški spev „Dreizehnlinden" se občuduje po vseh nemških pokrajinah. In po pravici! kajti imenovati ga smemo „visoko pesem" o zaroki nemškega duha z milimi nauki Izveličarjevimi. Opeva namreč pokristijanjenje Saksoncev in junaškega zadnjega Saksonca Elmerja pod Ludovikom Pobožnim 1. 822. in 823. Ta krščanska epopeja je doživela od 1. 1878, torej v dobrih 15 letih, 60 izdaj. — Razven „Dreizehnlinden" je izdal Weber tudi „Gedichte", ki zavzemajo v vseh treh pesniških vrstah odlično mesto. Doživele so od 1. 1881. 14 izdaj. — Najnovejše delo pesnikovo pa je „Goliath", ljubezniva norveška pripovest v krasnem jeziku v priprostih nerimanih jambih. „Goliath" uči, da izpolnjevanje dolžnosti osreči dušno Človeka tudi takrat, ko mu razne okoliščine stro zunanjo srečo. Od 1. 1892. se je razpečalo že 12 izdaj. —-Že ti podatki kažejo, kolike po-membe je Weber v nemškem katoliškem slovstvu in da toraj po pravici opozarjamo nanj zlasti naše dijake, ki morajo Čitati mnogo preveč brezverskih nemških klasikov, ker katoliških nimajo prilike spoznavati.
Porojen je bil Weber dne 26. grudna leta 1813. kot sin revne logarske družine. Stroške za šolanje so mu oskrbela vseskozi ptuja dobra srca. Leta 1838. je postal na vseučilišču v Greifswalde doktor vsega zdravilstva. Kot tak je s culico v roki potoval peš čez Halle in Prago na Dunaj, kjer je ostal dalj časa. Od 1. 1842. je deloval kot praktičen zdravnik po raznih krajih svoje domovine, nazadnje v Nie-heimu na Westphalskem, kjer je kot priljuden
in spreten zdravnik celil telesne in dušne rane trpečemu Človeštvu. Celo iz Amerike so prihajali k njemu trpini.
Dne 26. grudna minolega leta je praznoval Weber osemdesetletnico svojega rojstva. „Deutscher Hausschatz" je prinesel tistikrat slavljen-čevo podobo in nad trideset pesniških pozdravov iz raznih krajev Nemčije od najznamenitejših sedanjih nemških katoliških pesnikov. Umrl je kot dober katoličan in dne 9. mal. travna so ga pokopali v Nieheimu.
Pesnikoval je Weber sicer že v nežni mladosti, tudi na vseučilišču v Greifswalde so ga imeli tovariši za pesnika po milosti božji; v javnost pa je stopil z „Dreizehnlinden" še le 1. 1878., 65 let star. Bilo je to delo sad vseskozi treznega razuma, globokočutečega srca in dolgoletnega truda. Zato pa so združene v tem delu pesniška lepota, zgodovinska resnica in bogastvo mislij v prekrasno jednoto. V 20. stoletju se bode čitala ta epopeja po višjih šolah kot klasiško berilo, ker upamo, da bodo do tistega časa tudi odločilni možje spoznali, da ni kakšno delo samo zato nič ali malo vredno, ker je katoliško.
Čopič in glasba sta že obdelovala „Dreizehnlinden". Profesor Avgust Wörndle pl. Adelsfried je naslikal več slik, ki so izšle kot fotografije ob enem z epopejo. Vendar je ta izdaja že do cela pošla. Ravnokar pa pripravlja več monakovskih umetnikov krasno novoilustrovano izdajo. — Lirične pesmi iz epopeje je kompo-novala Marija pl. Arndts. — F. Classen je.zbral te pesmi v melodramo, ki se je predstavljala n. pr. v Penzingu blizo Dunaja pri gosp. dvorni svetnici Klopp in v dekliškem zavodu Liste na Dunaju.	Dr. J. L.