— 264 — Žanjice. Izhaja svetlo solnčice, Sosedove so pridne kaj; In megla preč beži, Do njive pol so že; Skerjanček že oglaša se; Nas zmagati ne smejo zdaj , Kaj tukaj vse molči? Pred skozi bomo me. Oj Micka! si ti tičica Kaj, Ančka, tam postajaš zad? Si ktero zmislila? Se snop ne veže rad? Jo berž zasukajte, deklici, na Je njiva prostorna, nikar ne glas; miruj; Veselo spevajte, ker mlad je Si tak neokorna, se bolj se čas! obračuj ! Zapojmo pervo v čast Bogu, Le čversto Lenko tam poglej, Ki nas ohrani sam; Kak reže jo ves čas! Zapojmo drugo Jezusu, Jo maha Jerčka spet naprej, Ki ženin ljub je nam. Ugnati misli nas. Pokličimo v Marijo še, Ne daj se, Mina, ji nikar. In varhe angeljčke. Naj spred ne bo nikdar! Kadar je od neba nam dana Zanjica vesela serpicek verti; pomoč, Ce dosti je dela, brez plače Se bati ni treba, če dan je to ni. al noč. Rumeno klasje šepeta, Oj , Neža! gospodinja gre, In nadja se žanjic; Bo kmalo tukaj sok, Uklanjati se dobro zna, Bo žganec al pa štrukelj še, Bo dalo kaj potic. Je mati dobrih rok. Kadar prav ojster ni serpec, Nas žejnih tudi ne pusti, Le majhen bo snopeč. Se gerlo ne usuši. Le urno brusimo serpiče Nikar ne počasno , pred sno- z oslo, pov bo več, V pšenico mahnimo, ki je Zapojmo bolj glasno, skor delo kot zlato! bo preč! Požeta zdaj je njivica, Potile smo se res ; Pa zlata je pšeničica Ki lulike ni vmes. Se ena žetev čaka nas, Pa kakšna? — zadnji čas. Hranila pšenica se v žitnico bo; Naj vzame dušica se v sveto nebo. P. H.