Zimski obrazci
(Po D. Boranuiu poal. Iv. Tomži^.)
1. Prrl sneg.
"oludne je . . .   Tiho,   povsod tiho,  kakor da bi span6kalo uežno detece v svojih sladkili sanjali.
Daleč tam izza frnih gori prepihava mrzol veter igrajoč se z zelenim smrefjom in borovjem.
In glej! h krati se začn6 apuščati v gostih. kfismih iz oblačnega podnebja drobne, bledo-bele snežinke ter veselo plesati po zraku.
In otroci to videč, takoj so pri oknu stikajoS glavice drug k drugemu; oj te nežne, iiiajline, drobne glavice!
Kako jitn žare oči od veselja, iz očij pa jim sije radost vesele duše!
Z rokanii pleskajo ti sitnešfiki mali:  nplesk! plesk!" upijejo iD se smejejo.
In ta otročji smeh se odzivlje kakor najčistejši glas srebrnega zvona, kadar I kliče pobožne duše v hram božji.
In zdajci ima vsako golo drevo. vsak gol grni belo, oj tako lepo belo sne-ženo srajčko. Kamor koli pogledajo otročički — in ti imajo dobre oči, da lebko vidijo daleč, daleč — vse je belo, lepo belo iu krasno!
Najmlajši, najslajši otrožiček mej njimi — materina Zlatka — vide<5 te bele metuljčke, ki tako veselo plešejo po zraku, radostno zavpije:
— Oj pozdravljeni, pozdravljeui, angeljčki beli, Id ste prileteli od ljubega Boga doli k nam na zemljo!
In otroci veselo upijejo in pozdravljajo padajodo snežinke, ne vedoč, da jim bode skoraj britka žalost kaliia to nedolžno veselje — — —
Še ni skopnel sneg, in po nmatermo Zlatko" so prileteli nebeški krilatci ter jo odnesli s seboj visoko tja gori, od koder so padale snežinke — tja gori v svetla uebesa k Ijubemu Bogu . . .
In otročički, bratei njeni? Ali so se šo veselili belega snega?
Oj ne! Žalostni so bili, tako žalostni, kakor so žalostni dobri bratci, kadar izgube sestrieo Ijubo.
2. Matl.
Oj, srčece moje! Pridi tii sera k raeni in poglej 6no borno koSico tam doll_ v našej vasi! Ali jo vidiš, kako je majhena ? . . .
Na njo je vže padel beli sneg in koinaj jo vidiS izpod njega.   Le gost dim    ; se vali iz nje tja gori k modremu nebn ...
A stopi zdaj, srčece moje, tja uoter v to borno kočieo. Kaj vidiš tam? Pri    ¦ oknu sedi bledolična deklica, deklica tako lepa. kakor je lep sam angeljček bozji!     ,
In iz modrih očesec jej teko biserne solzice po bledem obrazku . . . Joka se deklica in upira modra oeesea tja k bekj eerkviui. ki stnji mnaj vasice.
Na cerkvici ni videti zlatega križa, na njej se blesti sueg, a okolo cerkviee    ; se vi-ste s snegom pokrite gomile.                                                                          T*
Ns jednej teh gomil stoji lesen križ. okolo križa se ovija zelcni bršljan, a po goraili trn, koder je po leti ie cvetelo rumeDO cvctje.
In pod to mrzlo,  bfilo  odejo,  gioboko spodaj v čriiej zemlji  pofiva sladko     ¦ materino sree.
Oj kako je (jilo dobro in Ijubezuivo to materino sree! Bila je to dobra in ljubezniva raati, dobra kakor zlato solnčece, ki ogreva 8 svojimi blagodejnimi žarki uboge sirote. Dobra in ljubezniva, kakor dober in jasen dan! . . .
A zdaj sta dobrotni roki mrzli in sklcueni; njene čarobne in blage o«5i ne vidijo ve6!
Kaj ne, otročiček moj Ijubi, da te je zabolelo srčece tvoje, ko si stopil v ono borno kočieo tam doii v uašej vasi in ugledal pri oknu 6uo ljubeinivo dekletce? . . .
A ti nisi vedel, cimu joka ta ljubezuiva deklica! Nii, ali veš zdaj, angeljček moj Ijutai, ali poznaš zdaj njeno bolečino? — —
Deklioa upira modra očesea tjl, kder je bela cerkvica, eerkvica s pozlačenira križem, kder pod belim, ledenim snegom pofiva vsa njcna sre{a — oj zlata mama ujena!
In ti. otročiček moj, srčeee moje malo, ljubi in spoštuj svojo dobro inaino, dokler jo imaš, ljubi jo z ognjem vse svoje Ijubezoi!
Oj kako bi pa6 bilo, da ti jo krije črna, hladna zemlja?!