KATOLJŠK CEHKVEN UST.
/^^^«n-tL^^i^V0^^ velji,p,° t* eel°. let0 4 *1<L 60 zaPo1 let* 2 40 kr., za četen letal eld. 30 kr f Uakarniei sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2gld., zaeetert leta IgL; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XXXV.	V Ljubljani, 24. listopada 1882.	List 47.
MstgieM bogoifubnih otrok iz rsih časov Ker*enn*9»n. 111.
(Dalje.) 4. Sv. Terezija. III.
Lahko nam je verjeti, da je bila mala, tolikanj goreča Rezika zelo žalostna in pobita, ker se je njeno afrikansko potovanje tako slabo obneslo in ker jo tako naglo po vodi splavalo vse njeno sladko upanje, da bi mogla kdaj postati mučemca.
Pa njene vroče želje Boga gledati niso pogasnile, ampak le še bolj so se raznele. Zopet vzame v roke zgodbe^ svetnikov in še zvestejše jih prebira, da bi spoznala se drugačna pota v nebesa.
Pri tem branji posebno močno pretresa mlado serce misel, da sreča nebeškega veselja bo večna, bo brez konca in kraja; bolj in bolj ji narašča vsied tega hrepenele Boga gledati.
Večkrat sedi sama ali pa s svojim pobožnim brat cem vsa zamišljena ter zopet in zopet ponavija: „Večnost! večnost! večnost!« In to pobožno ponavljanje ji polni serce z nenavadnim veseljem in um z nenavadnim spoznavanjem nebeških resnic.
» Še zdaj se mi zdi spodbudno (piše sama o sebi) pa tudi sramujem se, če nazaj pomislim, koliko milostnih nagibov mi je Bog že tako zgodaj dajal, ktere sem potlej z lastnim zadolženjem zopet zgubila. — Revežem sem dajala, kolikor sem mogla; kar se v6 da ni bilo mnogo. Iskala sem samote, da bi opravljala stoje navadne molitvice, kterih je bilo veliko. Če sem z druzimi otroci igrala, sem posebno veselje imela zidati samostane, kakor bi bile nune; in kolikor se morem spominjati, sem tudi res imela željo postati nuna, vendar si tega nisem tako zelo želela, kakor za Jezusa mučena biti."
Ginljivo je brati, kako si je ta ljuba nedolžnost želela s tem nadomestiti mučeništvo, da je sklenila v samotni koči puščavnike posnemati. Spet pokliče Rode-rika za svet in pomoč. Konec posvetovanja je ta, da začneta na domačem vertu zidati dvč samotarski kolibi ci ter tam opravljati molitve, ki sta se jih od dobrih staršev naučila. Ker pa nista bila prava mojstra v zi-
danji, sta imela velike težave. Navadno s- jima je po-derlo, kar sta zgradila, še preden je bilo dodelauo; ali pa je bilo vse tako nes.alno, da je bilo vednih popravil treba. Vedno sta zidala, dozidala pa še le takrat, ko sta nad zidanjem obupala, ko sta bila primorana popustiti tudi še to pot nebeškega življenja.
IV.
Tako je za sv. Terezijo minulo v detinski nedolžnosti in pobožnosti prelepo jasno jutro njenega življenja. Njeno priprosto miši jen ie bilo je polno živosti in bogo-ljubnosti. Pa že zgodaj zapazimo med otročjo pripro-stostjo znamenja tiste vzvišene molitveoosti, s ktero je Bog tako bogato obdaril svojo ljubljeno hčerko. Imela je namreč sv. Terezija ,,dar pobožnosti", dar molitve in premišljevanja v toliki meri, kakor malo ktera druga svetnica. Po nekoliko se ie to že takra kazalo.
V	njeni sobi je bila lepa podoba ,.Jezusa s Sama-rijanko pri Jakopovem vodnjaku1*. Pred to podobo je stala in gledala po več ur in čutila je veliko hrepenenje po „živi *odi" ter klicala: „Gospod, daj mi piti te vode!" Čeravno ni dobro umela, koliko pomenijo te besede, je vendar v sercu čutila nedopovedljivo žejo po nebeških zakladih. In ta notranja žeja jo je priganjala, da je že v tej dobi si pridobila toliko pobožnosr, in da se je pozneje popela do tako vzvišene popolnosti.
Pa prelepo jasno nebo i ene otročje sreče so je imelo še prčd hudo stamniti.
V	dvanajstem letu svoje starosti je zgubila svojo ljubo mater. Britko je objokovala to zgubo, in čutila je toliko žalost, da si je ni upala sama prenašati. Na kolena pade pred Marijno podobo in zaupljivo Marijo prosi pomoči s priserčnimi besedami; „Glej, o Marija! jaz nimam več matere na zemlji; o bodi Ti zdaj moja mati in stori, da bom jaz Tvoj zvesti otrok!"
In kako zelo je potrebovala krepke materne pomoči, se je kmali pokazalo.
Prišla je v dvojno nevarnost, ki jo je toliko omamila, da bi se bila skoraj zgubila na napačno pot. Slabo branje in slaba druščina, to dvoje grozovito gorjč, ki brez števila mladih sere okuži, začne spodkopavati tudi njeno pobožnost in svetost.
Terezija je silno rada brala. Dokler je brala le dobre knjige, je bilo to za njen dušni napredek zelo
koristno, kakor smo že videli. Ali brati je začela vse naskriž. Kaj raji si je poiskala izmišljenih povesti o vitezih in nenavadnih dogodbah. Take knjige takrat se niso bile tako ostudne, škodljive in pogubne, kakor so dan danes; vendar so bile njenemu očetu tako zoperne, da jih je morala skrivati pred njim in le skrivaj brati. Bog jo sicer obvaruje, da se tako zelo ne spridi in ne zabrede, kakor drugi, ki take knjige radi berč. Gotovo je Marija za njo prosila. Vendar je imelo to branje razun potrate drazega časa mnogoverstne slabe nasledke. Zato je britko obžalo\ala to cespamet vse svoje življenje. Zapisala je o tem:
„Polagoma so omerznile moje dobre želje in zabredla sem še v druge pregreške. Ni se mi zdelo napak ali prepovedano veliko ur po dnevi in po noči darovati temu nečimernemu opravilu, čeravno sem skrivala pred očetom. Tako zelo sem se tega poprijela, da nisem mogla več zadovoljna biti, če ni bilo kake nove knjige. — Začela sem nositi lepo obleko, želela sem družim dopasti in vse sem si prizadjala, da bi imela lepe roke in do-padljive lase. Jemala sem seboj diš&v in se obdajala z vsemi nečiinernostmi, kar sem jih le mogla dobiti; in teh ni bilo malo, ker sem bila iznajdljiva. — Res, da pr< tem nisem imela nikakoršnega hudobnega namena in nikakor nisem želela, da bi bil kdo Boga žalil zavoljo mene. Vendar nasledek je bil ta, da sem še več let ohranila preveliko skerb za presiljeno lišpanje v obleki; takrat tega nisem imela za greh, zdaj pa spre-vidim, kako je bilo to zelo napak za me."
Še obširniše popisuje in obžaluje drugo nevarnost, ktere se je premalo ogibala, — slabo druščino: „Ko bi smela ka) svetovati, priporočala bi staršem, naj skerbno pazijo na one, s kterimi se njih otroci v tej starosti shajajo: zgodi se lahko veliko hudega, ker naša natora je bolj k hudemu nagnjena, kakor k dobremu. Tako je bilo tudi pri meni.
„Imela sem nektere stričnike, ki so bili moje starosti, in so smeli večkrat k nam prihajati; to jim je bilo všeč. in tudi jaz sem jih z raznimi rečmi kratkočasila. Slišala sem od njih raznoverstne otračarije in marsikaj, kar ni bilo dobro.
„Imela sem sestro, ki je bila dokaj starejša od mene; toda njenega lepega vedenja in njene pobožnosti nisem posnemala, pač pa sem rada sprejemala slabosti neke tete, ki je v našo hišo prihajala. Moja mati so oznali njeno lahkomiselnost, in so si vse prizadjali, da i ne prihajala v našo hišo in ne govorila z menoj. Menda se jim je že naprej zdelo, koliko slabega se bom od nje naučila. Pa materno prizadevanje ni izdalo; teta je imela toliko izgovorov in pretvez, da je še prihajala v hišo.
„Zelo me je veselila ta tetina druščina. Vedno sem se zgovarjala ž njo, ker sem rada slišala njene burke in nečimernosti.
„Tako sem stopila v 14. leto. In mislim, da v tej perv: dobi svojega življenja nisem nobenega velicega greha storila ali Boga zapustila, čeravno me je prav za prav le skerb za svojo čast zaderževala, da se nisem polnoma zgubila, kajti do časti mi je bilo toliko, da bi m« nobena reč na svetu ne bila mogla pripraviti, da bi bila svojo čast zapravila Hotel Bog, da bi se bila tako resno bala zoper njegovo čast ravnati, kakor sem se bala zgubiti to, kar se mi je zdelo, da je čast pred svetom.
„Mojemu očetu in moji sestri se je zelo zoperno zdelo, da sem se s teto toliko pečala. Večkrat sta me zarad <og;. strahovala. Ker pa teti ni bilo lahko zabra-niti, da bi ne bila več k nam hodila, bila je njuna skerb zastonj, ker sem bila za vse napačno zelo prekanjena.
„Večkrat moram stermeti, koliko škode prinaša hudobna druščina. Ko bi ne bila sama skušala, bi nikakor ne mogla verjeti. V mladosti pa je nevarnost naj veča.
„Oh! ko bi se hoteli vsi starši nad menoj izgle-dovati in v tej reči zelč čuječi, pazni in skerbni biti. Kajti ta druščina me je tako spremenila, da skoraj nobenega znamecja pobožne duše nad menoj ni ostalo; teta mi je bila v dušo vtisnila vse svoje nečimernosti in slabe lastnosti. Iz tega tudi sklepam, koliko morajo koristiti dobre druščine, in svesta sem si, da bi bila v čednosti ostala stanovitna in nepopačena, ko bi se bila v oni mladostni dobi pečala samo s čednostnimi osebami.
„Do velikih grehov sicer nikdar nisem imela na-gnenja, ker se mi je že po natori studilo vse nespodobno; iskala sem v takih pogovorih le kratkočasnega razveseljevanja. Pa ker se priložnosti nisem ogibala, bila sem v naj veči nevarnosti. Toda Bog me je iz nje rešil; potegnil me je iz nje zoper mojo voljo ter se imam le njemu zahvaliti, da se nisem polnoma zgubila.
V.
Dobremu očetu je bilo hudo videti, kako ljubljeni hčerki prešnja gorečnost pojema; in se tem hujše se mu je zdelo, ker je že v merzlem grobu počivala rahla materna roka, ktera bi jo bila znabiti še na pravo pot pripeljala. Da se ji skerb in ljubezen ranjce matere nekoliko nadomesti in pa da bi se umaknila nečimerni teti, jo pošlje v mesto v nunsko šolo, kjer so se odgo-jevale dekleta njene verste.
Tihota samostanskega življenja duhoviti Tereziji začetkoma ni kaj všeč. Toda kmali se ji prikupijo mirni, veseli obrazi pobožnih nun, in tudi v njenem sercu se zopet prebudi in oživi gorečnost, ki je le nekaj časa spala, pa ni bila še zamerla.
V samostanskih šolah se je gotovo večkrat spet spominjala tistih blazih otročjih dni, ko sta z Roderikom s toliko vnemo brala življenje svetnikov, zidala puščave in toliko hrepenela po mučeništvu itd. Pa poslušajmo, kaj o tem sama pripoveduje:
„Pervih osem dni mi je bilo zelo težavno v samostanu živeti, posebno ker sem ee bala, da je tam že moja nečimernost znana. Vendar sem bila te nečimernosti že sama naveličana in sem se vedno bala Boga žaliti. Kakor hitro mi je bilo mogoče, sem šla k spovedi in čez osem dni je zginil ves nemir in srečniša sem bila v samostanu, kakor doma. Bile so pa tudi v samostanu vse zadovoljne z mano in so me zelo ljubile. Čeravno takrat še nisem imela nagnjenja, da bi sama postala nuna, me je vendar veselilo bivati med tako svetimi osebami.
„Posebno ene pobožne nune se je Gospod poslužil, da me je razsvetlil. Ko sem si začeia v prid obračati njeno pobožno govorjenje, me je veselilo slišati, kako lepo je o Bogu govorila. Pripovedovala mi je, kako je prišlo, da je ona postala nuna. Brala je namreč v evangeliju besede: „Veliko je poklicanih, malo pa izvoljenih". Popisovala mi je tudi plačilo, ki ga Gospod daja onim, kteri zavoljo njega vse zapustijo. Ta dobra druščina je polagoma odpravila vse moje napačne navade in zopet obudila v meni želje po večnih rečeh.
„Vtem samostanu sem ostala poldrugo leto in sem se tam zelo poboljšala. Začela sera pogosto moliti; pri-porOčevala sem se vsim, naj bi za me molile, da bi mi Bog odkazal tisti stan, v kterem bi mu mogla služiti."
Da je že zapustila samostanske šole, je bila vzrok huda bolezen, ki jo je nenadoma napadla. Morala se je verniti domu k očetu, da bi ozdravela. Ko nekoliko okreva, jo pošljejo k sestri na pristavo, da bi si tam
zdravje vterdila. Na poti tje obišče za nekaj časa svojega strica, ki je bil jako moder in pobožen mož in poznej mašoik. Ta stric je imel veliko lepih, pobožnih knjig. Branje svetih bukev in pa modro, sveto govorjenje stričevo jo močno poterdi v dobrem. Spet jo je, kakor nekdaj v otročjih letih, globoko v serce pretresala resnica, da vse je na svetu nečimerno in vse tako hitro mine, Bog pa svojim prijateljem večne nemenljive zaklade obeta. Tudi to jo začne skerbeti, da bi v pekel ne prišla, ako umerje.
Taki premisliki jo čedalje bolj nagibajo, da bi v kakem samostanu vse življenje Bogu posvetila. Vendar, preden se odloči, ima še velike boje. Skušnjave ji kažejo samostansko življenje pretežko. Pa ona jih serčno premaga, ter si misli : „Trud in terpljenje samostanskega življenja ne more biti veče, kakor je terpljenje v vicah, in jaz sem pa še pekel zaslužila. To ni tako veliko, če bo moje življenje, kar ga še bo, kakor v vicah, — če pa pojdem potlej naravnost v nebesa."
Nobena reč ne more več prenagniti njene volje, njenega sklepa. Stara 20 let stopi v red karmeličanski. In Terezija — nekdaj tako nečimerno dekle — nosi ozko, pripro8to obleko nebarvanega terdega suknja, njen plašč se pripenja z lesenim gumbom. Vedno hodi bosa, le pod nogami ima privezane spletene podplate. Tudi zagrinjalo ima iz navadnega platna. Postelja njena je slamnica, položena na desko. Le po dvakrat na dan dobiva jedil u ; mesa pa nikoli ne. Pa za Terezijo je taka revščina naj veče veselje. Kjer le more, si zbira naj slabše jedi, naj slabšo obleko in naj bornišo posteljo. — Nekikrat niso imele v samostanu druzega jesti, kakor suh kruh. Sv. Terezija je Boga hvalila, da jih je vredne storil tolike revščine. Čeravno je bila zelo pobožna in deležna nenavadnih milosti božjih; vendar ni bila zarad tega nič prevzetna. Kekla je n. pr. družim nunam : „Dobro vém, da se imam od vsake izmed vas se mnogo dobrega učiti".
Frav posebno hvale vredna pa je njena velika p o-terpežljivost. Kmali po sprejetji v samostan je hudo zbolela. Tri leta je morala terpeti naj grozovitiše bolečine. Sploh v 40 letih, ki jih je v samostanu preživela, ga skor ni bilo dneva, da bi ne bila imela te ali one bolečine terpeti. Pa vse terpljenje je tiho in s čudovito vdanostjo prenašala. Celó veselila se je terpljenja. Večkrat je ponavljala te le znamenite besede: „Terpeti ali pa umreti; umreti aii pa terpeti". Tedaj življenje brez terpljenja se ji je zdelo n«prijetno in nekoristno. Zato je ona bliščeči izgled vsim terpečim. Kako zelo osramotuje vse tiste, kteri že pri najmanjšem terpljenji godernjajo in poterpežljivost zgubljajo, in pa kako še le take mehkužne lahkoživce, ki vedno le na to mislijo, kje in kako se bodo kratkočasili in razveseljevali, kakor bi življenje ne imelo bolj vzvišenega namena!
Nad vse pa se sveti njena deviška čistost. Čeravno je bila nekaj časa posvetna postala, vendar je sama hvaležno spoznala, da se zoper sv. čistost ni niče-bar pregrešila, tudi v mislih ne. Take reči so ji bile popolnoma neznane, kakor svetuje sv. apostelj, da kaj nespodobnega naj se med kristjani še imenuje ne. Zato si, mladi bravee, dobro zapomni besede, ki se berejo v papeževem pismu, s kterim je bila sv. Terezija med svetnike prišteta: „Med vsemi čednostmi, s kteri m i je Bog čudovito ovenčal svojo nevesto, se je svetila čistost kot naj popolniša.
Tri podlage družinske sreee.
Mil. škof Vešpriuski je blagoslovil letošnjo jesen novi vstav rujavih Sester ter je imel lep govor o treh podlagah družinske sreče. Ktere so te podlage? Perva je ta, da so duhovni goreči v spoinovanji svojih dolžnost, druga je, da sodniki po pravici sodijo, tretja pa je edinost med zakonskimi. Prav važne se nam zdijo te besede, in prav primčrno je, da nekoliko obširniše o njih govorim.
Perva podlaga družinski sreči je gorečnost duhovnov. Vsaki stan ima svoje težave in dolžnosti, ktere zvesto spolnovaje zamore človek zveličati se. Duhovski stan je vzvišen nad vse druge Kanove, po svojem izviru, po pomočkih in namenu, toraj ima tudi več dolžnosti, kakor drugi stanovi. Če imajo že svetni ljudje veliko truda in težav, da si zadobi)o premoženja in Bi zagotovijo časno blagostanje, koliko večega prizadevanja in gorečnosti ter vneme je še le treba duhovnim pastirjem, kteri naj vodijo keršansko ljudstvo po potu proti sv. nebesom, ter ga branijo sovražnih napadov hudobnega duha in nasprotovanja zapeljivega s eta.
Velike so pač težave, ktere morajo duhovi.i prestati, in teh težav se vstraši marsikter» mladeneč. d.t se ne posveti duhovskemu stanu, ter si izbere sveti.i stan, v kterem se mu obeta več časne sreče in ca«ti, k ikor v duhovskem stanu, čeravno s« jih toliko okam, ;<*r tudi v svetnem stanu ne nahajajo tistega blagra, kter^jra so se nadjali.
Ne gre tukaj na obširno odgovarjati, zakaj da je dandanes pomanjkanje duhovnov. K sercu si vzemimo besede Jezusa našega Odrešenika, ki pravi: Žetev je sicer velika, ali delavcev je malo, prosite toraj Gospoda žetve, da pošlje delavcev v svoj vinograd.
O da bi pač keršansko ljudstvo spoštovalo *) svoje duhovne pastirje, ter jih vbocalo in poslušalo, ker ti čujejo nad njim, kakor tisti, ki bodo zanj odgovor dajali, da bi to dolžnost z veseljem storili, ne pa zdiho-vaje (kakor se pogosto godil.
Druga podlaga družbinske sreče je pra vičnost vradnikov. Ta dolžnost je v bukvah Modrosti (VI, 1 — 11) bolj natanko razložena, naj tuk»j slede nektere verste: „Poslušajte tedaj kralji in razumejte, učite se sodniki vse zemlje! Nastavite ušesa vsi, ki čez množice gospodujete; zakaj Gospod vam je dal oblast in mogočnost, Najvikši, kteri bo važe dela preiskoval, in vaše misli pregledoval. Zakaj, če niste ko oskerbniki njegovega kraljestva prav sodili, postave pravice ne spolnovali, in po božji volji ne ravnali, bo strahovito in nanagloma nad vas prišel; ker silno ojstra sodba se godi n jim, ki so predpostavljeni. Zakaj nizkemu se skaže usmiljenje (se manjši kazen prisodi), mogočni pa bodo močno kaznovani. Ker Bog ne bo nikomur gledal na obraz, in se ne bo bal mogočnosti nobenega; zakaj on je nizkega in mogočnega vstvaril, in za vse enako skerbi." Prav važne so besede, ki jih je pi«al novoposvečeni škof Bauer iz Berna, ko je izdal svoj pervi pastirski list do vernih svoje škofije, v kterem jim na serce poklada dolžnost posvetiti se ter tako le nagovarja gospode vradnike: „Tudi imam do Vas besedo, kteri imate v človeški družbi veliko in javno ob-
*) Bili so pred nekaj časom skupaj prišli kmetje v hiši in so se razgovarjaii o pomanjkanji duhovnov. Več vzrokov so navajali, kar spregovori pošten neoženjen posestnik ter pravi: veste kaj, mi duhovnov premalo spoštujemo, se celo zaničujemo jih dostikrat; zatoraj utegne biti, da študentje ne postanejo duhovni, ampak si izvolijo druge stanove. . . In vti so priterdili.
last; že »v. Pavel pravi (Rim. 13 ): Ni je oblasti, kakor od Boga; ktere pa so, so od Boga postavljeue, kako se morate posvečevati? Tako, da spoznate, da Vam je od Bo^a izročena oblast, od ktere bote morali enkrat natančen odgovor dati pred Bogom, pravičnim Sodnikom, in da po tem spoznanji vravnate svoje delovanje.
Edinost med zakonskimi je tretja podlaga k sreči človeške družbe. Bogu je zelo dopadljiva taka edinost, kakor se bere v bukvah Sirahovih (25, 1—2): „Tri reči dopadejo moji duši, ktere so pred Bogom in pred ljudmi poterjene: edinost med brati, ljubezen do blizn ega, in mož in žena, ki sta ene m i s 1 i." Iz edinosti zakonskih pa tudi izvira sreča ker-šanskih družin. Oe sta oče in mati enih misli, potem jima je lahko svoje otroke v strahu Božjem izrejati, ter ju tudi božji blagoslov podpira pri vsih delih. Pa le malo je edinosti med zakonskimi. Toda kakor se pogreša edinost in keršanska ljubezen med zakonskimi, tako se tudi zgublja božji blagoslov, in toliko več se tudi opušča izreja otrok. Sme se reči, da edinost je najdražji zaklad zakonskih, kteri je podlaga vse družinske sreče.
Gorečnost duhovnov, pravičnost vradnikov, in edinost med zakonskimi so zares tri podlage sreči človeške družbe.
O v c i c a.
(Pis. M. Skalovič.)
(Dalje.)
35. Ovčica se prav rada pase in posluša, kadar pastir na pišalko, žveglo, ali vidalice ktero zakroži, ali pa če kaj poje, kako veselo pesem. Ovčica Kristusova tudi ljubi godbo in zlasti svete pesmi. Ali ni naš Zve-ličar pél zahvalne pesni pri zadnji večerji? „In ko so odpeli, odidejo na oljsko goro (Mark. 14, 26). Posebno priprosti ljudje in pastirji ovčic radi veselo žvižgajo in pojejo, zató je pesem od sv. Urbana: „Sv. Urban ovčice pasel, lepo je žvižgal, še lepše pel" itd. Slovani sploh, ker so bolj krotkega serca kot drugi narodi (se vé, kakor povsod, so tudi v tej reči izjeme), ljubijo veselo godbo in petje. Saj noben narod nima toliko in v pri-méri tako lepih národnih pesem, kakor Slovani, in dandanes se tudi pri shodih, kjer skupno pojejo, navadno izverstno ponašajo.
Kakor se že v starogerških basnih bere, je Orfoj znal s svojo milo godbo divje zveri krotiti, reke ustavljati, in da so plesale pečine in drevje, ko je on zagodel. Druge pripovedke roarnjajo, da je neki Amfijon celó mesto sozidal z godbo, namreč mesto Tebe, ko je na liro brenkal ter je kamenje kar v zid skakalo. To so sicer izmišljene povedke, vender pričajo, koliko moč je vselej imelo petje in godba. Keltski poganski duhovniki so krotili svoj narod s pomočjo godbe, in tudi starodavnih poganskih Slovanov obredni službeniki so se zvali žerci, to je, pevci „slavitelji".
Iz sv. pisma nam je znano, da je Mojzes zahvalno pesem pel, ko so Izraelci srečno prekorakali rudeče morje, da je David s svojo godbo na harpo miril kralja Savi j a, ko se ga je silna otožnost lotila. — Cerkev Kristusova je vedno gojila lepo petje pri službi Božji in ga še dandanes goji. Že v četertem stoletji je papež Silvester v Rimu vstanovil pevsko šolo. Sv. Gregorij I, papež, je cerkveno petje močno gojil in popravil, zató se tudi po njem latinsko cerkveno petje imenuje gre-gorijansko petje. Po benediktinskih samostanih so posebno gojili lepo petje in veliko število skladateljev cerkvenih pesmi je bilo redovnikov. Sv. Gregor sam je
bil benediktinec, preden je postal papež; on je tudi poslal misijonarjev na vse kraje, tako n. pr. na Angleško, kjer so slavni samostani benediktincev se vstanovili, iz kterih so prišli pozneje pervi navestitelji sv. vere na Nemško, in naprej celó v naše kraje. Benediktinci so bili slavni angleški pesniki Kedmon, Aldhelm in Beda; pervega pesniški ostanki so se do dandanes ohranili: celó sv. pismo je bil v pesmi z:ožil. Aldhelm je s žalostjo opazil, da ljudje so po maši, ko je bila pridiga, hitro odhajali; zató se je pr' oblekel kot godec, ter se ustavil na mostu, po kterem so morali vsi iti. Naj pred je zapél kako veselo, in so se ustavili ga poslušat, potem pa je kaj svetega zapél in v pesmi celo pridigo zložil, da so tako ljudje tudi v pesem zloženo besedo božjo poslušali. (Weiss. Geschichte II. str. 433.)
V daljni jutro vi deželi je sv. Efrem zložil sv. pesmi, t. j. keršanski nauk v pesmih, da so ljudje priprosti ložej si zapomnili. Tudi misijonarji so najložej pridobili si serca nejevernikov s tem, da so jim lepo zapeli ali zagodli. Sv. Vincencij Pavijan je s pesmijo k Mariji spreobernil mohamedansko ženo onega gospodarja odpadnika od kersčanske vere, kamor so ga bili prodali morski roparji, tudi odpadnik je potlej zopet postal katoličan, in skup so se vernili na Francosko, kjer je sv. Vincencij toliko lepih vstanov vtemelil, ki še dandanes človeškim bedam solze brišejo in sv. blagoslov božji po ■vetu nosijo. Jezuiti, ki so bili vstanovili svoj zgledni zavod kersčanske ljudovlade v Paragvaju v južni Ameriki, so s pesmijo zjutraj začenjali in s pesmijo zvečer doversevali delo vsaki dan. Pa ne pridem do kraja, ako bi hotel še drugih brezštevilnih primérov praviti, kako so naj plemenitejše duše pesmi ljubile. Sv. Frančišk Serafina k i je ukazal tičkom peti, je sam kaj rad zapél. Isto sv. Jožef Kupertin, ki je tudi ljubezni polne pesmi prepeval in ukazal tičem peti. Sv. Roza Limanska je v svoji pripro8to8ti lepo pela s tiČki. Mnogi so bili vredni slišati nebeško petje že na tem svetu, in saj nam je znano, da čiste duše bodo v nebesih neizrečeno lepo novo pesem pele, ktere nihče drugi ne more peti" (Skr. Raz. 14, 3.), ter bodo hodile za Jagnjetom, kamorkoli ono pojde. Bolj ko zginja nedolžna priprostost, bolj zginja tudi serčna veselost, zginjajo pesmi: samo merzla „proza" se šopiri. Potniki pravijo, da se po Ameriki cele dneve, še cele mesce potuje, ne da bi človek kaj peti alisal na prostem, ker vse je le vtopljeno v denarne skerbi in veselje moreče razne načerte. — Omikani kmet in rokodelec nima časa prepevati, in ne mara.
Ogled po Slovenskem In dopisi.
Iz Ljubljane. {Iz katoliške družbe. [Konec.]) Pomislimo dalje veliko število tacih, ki se znajdejo vtacih ali še hujših nevarnostih brez varne brambe; pomislimo tudi, da je to ženski spol, ki je sicer bolj mehkega in pobožnega serca, a ko zajde na napčno pot, dostikrat globokeje pade, in postane pravi izveržek človeške družbe, sebi in drugim v nesrečo.
Ako pa tudi ne jemljemo v misel take nesrečne zapeljane, zaničevane, ki je ves zaslužek v nečimurnosti in v grehu potratila, in pozneje v revšini okuša grenki sad svoje nespameti: ozrimo se sploh v prihodnost delavk po tovarnah; po svojem sedanjem delu in vedenji ne bodo ne za službo ne za samostojno gospodinjstvo, ako se v mladosti odvadijo druzega dela, ter se ne uč6 že sedaj vsega tega, česar bi sicer enkrat prepozno pogrešale.
Ako zadnjič pomislimo, da je naša od Boga lepo obdarovana ženska mladež nad a boljši prihodnosti
za oai narod, po kteri se ima pridnost in dednost po hišah in keréanskih družinah obraniti: je pač očitna potreba in naša dolžnost, po moči si prizadevati za njeno podučevanje, in odvračevati vse nevarnosti, ktere bi utegnile spriditi in okužiti našo mladež v njenih naj lepših letin na duši in na telesu, za čas in za večnost Ne le keršansko mislečega, tudi sicer rahlo čutečega Človeka mora groza ter strah spreleteti in serce boleti, ako vidi, kako se jih v cvetju življenja po slabi izreji in še hujši tovaršiji toliko spridi; ako resno pomisli, kaj zavoljo take popačenosti žuga že bližnja prihodnost v nravnem in društvenem življenji našemu narodu. Kaj bo pomagal gmotni napredek ali tudi blagostan, ako ga spremlja v nravnem oziru grozen propad, kteremu slepi in mirni naprot hitimo?
Da bi se te nevarnosti saj zmanjšale, in se tudi s podučevanjem za boljši prihodnost nekoliko posker-belo, je sklenil odbor katoliške družbe osnovati za mlade delavke dekliški učni tečaj ali izredno šolo, v kteri bi blage gospé in gospice prostovoljno napeljevale učenke 1. k pobožnemu življenju in k spolno vanju dolžnost, k pr.doosti in varčnosti; 2. jih poaučevale v potrebnih žeojkih ročnih delih, ki so potrebne v vsakdanjem gospodinjstvu ; 3. po okoliščinah ponavljale tudi za življenje potrebne šolske nauke.
Gotovo je to hvale vreden namen, zares potrebna in lepa naloga. A ne prikrivamo si težav pri tem početji. Perva težava je že silo veliko število delavk; toliki množici ta naprava ni kos, in bi večini ne bilo pomagano. To je res, in priznamo tudi mi; toda boljši je nekaj, kakor nič, in ako zmed deset v goreči hiši spijočih moremo le enega ali dva rešiti, je že gotovo dobro delo. Upamo pa tudi, da se bo naše početje raz-širjevalo, da dobimo več učiteljic in tudi prostorov, in tako bo mogoče jih veči število sprejeti, in njihovim potrebam zadostiti. Druga težava je pomanjkanje časa, ker so delavke celi dan v tovarnah pri delu. Tudi to priznamo, in zato se bo mogel porabiti zlasti čas ob nedeljah po službi božji. Pa tudi druge dni se lahko na večer kaka ura pridobi, ako je od obéh strani skerb in resnična volja. Ravno to je tretji pomislik, namreč strah, da bi se ne naveličale obé strani, učiteljice in učenke in bi čisto ugasnil ogenj perve vneme. Tudi to je mogoče; pa upamo, da bo tudi tukaj pri učiteljicah keršanska ljubezen vstrajna, poterpežljiva, ter zaveBt dobrega dela jih spodbudovala; pri učenkah pa bo vnemal vspéh in sad, in s tem lastna korist, ker se človek rad uči, ako pridno napreduje in to mu daje pogum za daljno pridnost. Sicer pa pri društvu daje pogum tudi združena moč, čisti namen in nada blagoslova Božjega.
Zato ne poslušajmo onih, ki že naprej vpijejo, rekoč: to ne bo nič pomagalo; naj bo tako, kakor do zdaj! Res, popolnosti ni na svetu nikjer, in nihče ne bo zaterl vsega hudega; toda roke križem deržati bo se manj pomagalo. Zdravnik zdravi bolnika dostikrat, da mu le bolečine polajša, in v veliki bolnišnici vse zdravijo, da si vedó, da vsih ne bodo ozdravili; in spet se z združeno močjo ložej in več pomaga, kakor je enaka skušnja po druzih krajih že poterdila. Zato ne smemo pustiti vsega v nemar, kakor je bilo že le predolgo dozdaj; kajti dereČa voda dela vedno večji škodo, ako se ne zagradi, in zastarane bolezni se čedalje težej ozdravijo; sicer pa mi storimo, kakor moremo in vemo, vspeh izročimo Bogu. Ako pa kdo vé in zná kaj boljšega, bomo radi sprejeli, da le v resnici pomaga v dobro in odstranuje hudo. Tudi upamo in proBimo različne pomoči od raznih strani; več ljudi več vé, in več oči več vidi.
Sicer si pa ne delajmo in ne delamo prevelicega
upanja, ne obetamo čudežev, zlatih gradov; vendar je s kerščanskega stališča že dobro in dovelj, ako le eni v resnici k čednosti pomagamo, le en smertni greh od-vernemo; že to bi bilo več, kakor bi bolne ozdravili, zdrave bolezni obvarovali, ker je duša več kakor telo, in bo Gospodu bolj dopadljive dušne dela usmiljenja, n. pr. nevedne podučiti, kakor telesne. Upamo pa, da bomo pomagali mnogim v časno in večno srečo, ktere bi se utegnile hvaležno spominjati te dobrote, ko že dobrotnic ne bo na tem svetu ter jim bo že Sodnik rekel: Resnično vam povčm, kar ste storile drugim, ste meni storile; pojdite v veselje mojega Očeta.
Razun božjega blagoslova in plačila upamo pa tudi že tu razne pomoči od več strani; upamo namreč in prosimo pred vsim, da se bo sedanjemu malemu številu pridružilo še več blagih in sposobnih gospi in gospic. ki se bodo med seboj podpirale z djanjem in svetom. Upamo tudi dobiti še več potrebnih prostorov, kakoršni bodo zadostovali za razne razdelke in mnogo-verstne dela. Upamo in prosimo poslednjič tudi višjih dobrotnikov, kteri nas bodo podperali z učnimi pomočki razne verste. Upamo in pričakujemo pa tudi od učenk, da se bodo med seboj vnemale za pridnost in stanovitnost pri vsem tem le njim koristnem početji. Ne zgubimo serčno8ti, podaj mo si roko v nasprotno združeno pomoč. Pomagajmo si, ter nam bo pomagal Bog. Človeški trud in božji blagoslov brez sadu ne bo ostal!
Da bo za vas, dekleta, to novo početje imelo zares omenjeni zaželjeni vspeh, storite že precej o začetku dobre sklepe, ktere si pogosto pred oči stavite, in sicer:
1.	Da hočete zanaprej še bolj zvesto opravljati svoje keršanske dolžnosti, svoje vsakdanje molitve zjutraj in zvečer, in zlasti praznike prav v svoje posve-čenje obračati, tudi kake koristne bukve brati.
2.	Da se hočete posebno prizadevati za pravo čistost sere a, ki je naj lepši cvetlica v raji deviškega serca. Ker je pa ta božja lilija silno občutljiva, in jo pokonča že škodljiva sapa: zato sklenite se varovati vsih besedi, vsih tovaršij, vsih krajev, kteri bi utegnili končati naj lepši kinč keršanske deklice. Ko bi svetu dopadie, bi ne bile služabnice Kristusove.
3.	Ne glejte na besedovanje druzih ljudi ali tovarsic, ako bi vas z žaljivimi beoedami pikali, — saj ljudčm ni moč vstreči; povračujte veliko več hudo z dobrim in bote s tem pričale, da ste se res kaj dobrega naučile; nasprot si pa tudi ne domišljujte, da ste zato kaj boljši memo druzih; po milosti božji smo, kar smo, le glejmo, da ta milost ne bo zastonj. Ker se pa pri tem hočejo blage gospč in gospice za vas truditi, naj vam bo to dokaz in naj vam služi v spoznanje, da zavoljo svojega stanu niste nikakor zaničevane; kajti tudi v malem zvesti bo postavljen čez veliko. Bog in tudi moder človek ne gleda na visokost stanu, gleda le na vrednost človeške duše in na pobožnost.
Ve pa, preblage gospe in gospice, sprejmite pred vsim preserčno hvalo od odbora katoliške družbe, da ste dobro volj no obljubile se lotiti sicer težavnega pa hvalevrednega početja. Iz čistega namena, zavolj Boga in iz ljubezni do bližnjega ste to prevzele, ta čisti namen naj Vas tudi vodi in podpera pri vsem trudu, sveste si Kristusove obljube: „kar ste storile naj manjšemu, ste meni storile". — Ne zgubite serčnosti pri tem težavnem početji, in ne dajte se motiti po praznih in puhlih ogovorih ljudi, kterim ni nikoli prav; tudi kmet se dolgo trudi in čaka, da mu vsejano seme prinese stoteren sad. — Pos ve to vaj te in podperajte se med seboj v posebnih shodih, in skušajte še pridobiti novih moči pri tacih, ki imajo spretnost, resnobno voljo in potrebni čas, zlasti s tem, da jim lep namen in razoo korist te naprave mirno in temeljito dokažete.
Danes je zahvaljena nedelja; mi v našem ozira Boga zahvalimo, da se to delo prične, še bolj pa prosimo, da ga On blagoslovi. Dvakrat vesela bi bila zahvaljena nedelja prihodnje leto, ako bi po prav obilnem vepehu tudi tukaj zamogli veseli in hvaležni praznovati zahvaijeno nedeljo. V to pomozi Bog!"
Po kratkem razgovoru in potrebnih določilih se je razšel ta pervi osnovalni shod, ki je skušal vložiti le temeljni kamen; Bog daj, da bi se nanj zidalo prav lepo, terdno poslopje dotičnim v resnični zdatni blagor!
Z veseljem dostavimo o dozdanjem pervem raz-vitku tega početja, da je ugoden in prekosi naše nade. Blagovoljno je namreč dovolil velečastiti mestni župan v raoo u\e sobi meatne dekliške šole v redutu; število novih učenk je narastio na 13U—140, in tako se je začelo D. novembra podučevanje v ženskih ročnih delih in 12. novembra v aruzih predmetih. Za sedaj se uče v četertek zvečer dve uri ročne dela in v nedeljo dve uri keršanski nauk in drugi šolski predmeti. Ud začetka je res pravo veselje od strani učenk in blagih učiteljic, zmed kterih so veei del prav izverstne moči; zlasti smo hvaležni, da se je blagovoljno poprijela tega podučevanja goapd Moos, skušena in izverstna učiteljica in ravnateljica mestne dekliške šole. Ker se še vedno oglašujejo nove učenke, bi bilo pač dobro pomnožiti ali število učnih ur ali pa šolskih sob; bo li 10 mogoče, bo odvisno od zdatue vsestranske podpore, ktere prosimo in upamo; saj veljd potrebnemu dobremu početju!
I* Ljubljane. {Svete podobe, posebej N. Ij. G. presv. Serca.) „Jaz sam bom hiše blagoslovljal, v kterih bo postavljena in češena podoba mojega presv. Serca." Ta obljuba nebeškega Zveličarja, ktero je govoril svoji ljubi nevesti, zveličani Marjeti Alokošhi, ne veljd samo o podobah njegovega presv. Serca, ampak o podobah svetnikov sploh, posebno pa o podobah, slikarijah in kipih preav. Device Marije. Neutajljiva in nepopisljiva je korist takih podob, če se z verskim in pobožnim čutilom omišljujejo, postavljajo, pazljivo premišljujejo in častč. iSeutajljivo, večkrat celo čudovito veliko je varstvo in blagoslov, ki se iz takih znamenj izliva na človeštvo, celo na nežive stvari, na stanovanja, mnogokrat tudi nad cele vasi in soseske. Zato so velike koristi križi, znamnja, tudi svete podobe ob potah, hiših, po očitnih prostorih. Zgodovina vseh časov, pobožni življenjopisi služabnikov in služabnic Božjih, ustna izročila, kako ae Je ta ali una božja pot vst&novila in pričela, kakor tudi vsakdanja skušnja nam dovolj izgledov podajajo, kako čuuovito je b;l la ali oni v vojski, povodnji ali v drugi smertni nevarnosti rešen in da se ima ta čudovita pomoč pripisovati in zahvaliti kaki podobi Matere Božje, kaki setinjei, blagoslovljenemu škapulirji ali r< žnemu venčku itd. Tega prepričanja presunjjni, so naši predniki, ko jim je ae ž;va vera serca napolnovala, toliko cerkev in kapeiic Matere Božje zidali, toliko podob in kipov postavljali po hišah in potih in se tako z vsem svojim imetjem pod Marijno varstvo podajali.
Gotovo je dobro znamenje, tolažljiva resnica in vesela prikazen, da se tudi ljubeznjive, toliko zaupanja vzbujajoče podcne Nase liube Gospe presv. Serca čedalje bolj razširjajo, da se jih že mnogo nahaja po cerkvah in kapelah, na razpotjih in v stanovanjih, ne le kakor olepšava, ampak tudi posebno kakor očitno spoznavanje žive vere, pravega češeuja in ljubezni do Marije. Koliko v tem udje bratovske molitve, s spodbujanjem, z besedo in djanjem lahko store, da bi Naša ljuba Gospe presv. Serca bila vedno bolj spoznavana in spoznana ter razširjana !
Koliko prošenj in zahval se vedno bere, kako zaupljivo se verni do svoje preljube Gospe obračajo, v koliko stiskah pa tudi pri njej pomoč najdejo?
Kaj sledi tukaj resnična dogodba v poterjenje do zdaj rečenega in ob enem v spodbujanje, da se podobe Naše ljube Gospe presv. Serca povsod razširjajo, časte ter se tako česenje do Naše ljube Gospč vedno bolj vkoreninja med vernim ljudstvom.
V strašnih dveh meseca septembra tega leta, ko je povodenj na Tirolskem toliko škode naredila, vidi neki posestnik svoje poslop]e v veliki nevarnosti. Mnogi, ki so gledali, kako je voda derla naprej, so terdili, da je nemogoče, da bi se poslopje obranilo pred valovi penečega potoka Rienz a; a gospodar ne obupa. „Že pred deveto uro", tako on sam pripoveduje, ,.sem dal nad vratmi podobo Naše ljube Gospč presv. Serca vzidati in tudi med povodnjo je bilo več različnih podob Matere Božje in presv. Serca Jezusovega na naj nevar-niših krajih prilepljenih. Obljubil sem, da bodem to čudovito pomoč razglasil, ako bodem nevarnosti rešen." In res zgodilo se je.
Pri tej priliki bodi živo priporočen kip lurške Matere Božje. Delo je res krasno iz slonove kosti. Podoba 27 cm. visoka s podnožjem in poveznim steklom stane 15 gl. in bi bila prava lepota za vsako stanovanje. — Dobiva se v katoliški bukvami na stolnem tergu v Ljubljani.	K.
Poterdilo prejetih darov in nadloga na Gerovcn. —
10. dan t. m. sem prejel od prečast. Ms. L. Jeran-a, po „Zgod. Danici" za pogorelce na Cerovcu nadalje nabranih darov 90 gold. 80 kr. v denarjih in 1 ruto obleke. Vsim blagim dobrotnikom naznanjam toraj v imenu po-tolaženih priserčno zahvalo za vse dobrote in vso sočutno ljubezen. Bog poverni!
Naznanjam Vam dobrotnikom, da nam je veselja serce kipelo, ko smo videli, da je Vaša ljubezen do nas neusahljiva. Brali smo v skoraj slehernem listu „Da-ničinem" — od pogorišča do sedaj — tudi darove za pogorelce na Cerovcu. Hvala Bogu in dobrotnikom, smo rekali; o kako prav, o kako dobro!
In res, velike reve so še Cerovčani. Danes sem bil med njimi in moram očitno spoznati, da nisem zmožen njih revščino popisati. Več ko dve tretjini še nima nič oken, nič stropa, nič poda v hiši; manjka njim odeje in tudi obleke še za odrašene in za otroke. Mokra jesen, ta je posebno občutljiva za nje. Pridejo zidarji, tesarji, streharji, pa jih dež odpodi. Moča jim je končala veliko pridelkov, ker jih niso mogli 0 pravem času spravljati; žita ni kje mlatiti in tudi ne kam shraniti. Treba je sedaj plačevati delavce, kupovati orodja, kadi zakisljdd; pa ni denara. Večina njih so poprodali že vso živino, razun slabih voličkov; pa le še vse, vse je premalo. Oj, kakšna dobrota za te sirote, ki sedaj tudi že pre-zebujejo, kolika dobrota so Vaši obilni darovi! Deo gratias! Kdor je za nas še kaj namenil, ga prosimo v Jezusovem imenu: naj nam le pošlje in naj vč, da bi svojega kapitala, kterega je za nebesa namenil, za enkrat ne mogel nikamor boljše naložiti. Gospod z Vami, ljubi dobrotniki!
V Stopičah, 16. novembra 1882.
Matej Jereb.
Prem, 15. novembra. — Danes je za premsko faro vesel in pomenljiv dan — praznuje se spomin sklepa sv. misijona, kateri dan je bil misijonski križ postavljen, — in praznovali smo ta lepi dan vredno in dostojno. Na povabilo čast. g. župnika došli so bili tuji gg. duhovniki pomagat spovedovati, pri čemur se je pokazalo, da je sv. misijon v sercih premskih faranov obrodil naj lepši sad, kajti vdeležilo se je sv. odpustkov skoraj po-
lovica faranov in bilo bi se jih še več, da ni neprene-bani dež bolj oddaljenih zaderževal.
Naj sledi popis praznovanja tega farnega praznika. Pervi dan so zvonovi naznanjali, da bode danes praznik. Zjutraj ob sedmih bila je sv. masa z blagoslovom in pridigo; ob desetih pa slovesna sv. masa z blagoslovoma in pridigo, popoldne ob dveh pa pete lavretanske lita-ni je z blagoslovoma. Vseh treh božjih služb vdeležilo se je kljubu slabemu vremenu vendar veliko ljudstva, kar zares kaže pravo vnemo za božjo službo in svete reči.
Odpustki bodo se prihodnjo nedeljo, katerih se bode gotovo se lepo število faranov vdeležilo. Konečno izrekamo priserčno zahvalo vsem dobrotnikom sv. misijona, zlasti tistim, ki so dejansko pripomogli, da se je zamogel opravljati, kajti zapustil nam je res preblag sad, katerega vživali bodo še pozni rodovi. Izrekamo pa se željo, naj se bi ta spomin vsako leto tako slovesno obhajal.
Iz Celja, 17. nov. (O bratovŠini 88. Cirila in Metoda.) Na mnogaja leta! Ad multos annos canoa et sanos! — Naj mi tu bode dovoljeno nekoliko o bratovščini ss. Cirila in Metoda spregovoriti. Slavnoznani dr. Jordan iz Dunaja je bil tudi pri sv. Jožefu v Celji in povsod išče in pobira reči, ki zadevajo to bratovščino, kar hoče v nemških „Alte Weckstimmen<t obelodaniti. Tudi jo
Sredlaga, kakor mi je sam rekel, dunajskemu nadškofu r. Celestinu Ganglbauer-ju v priporočbo in podporo. Pravil je med drugim, da je razširjena tudi po Francoskem itd., mislim, da ne pod tem imenom, pa v taisti namen.
Radujmo se dalje, da se spet nektere imenitne osebe, najberž po omenjeni lepi br? ovščini, v našo sveto katoliško cerkev vračajo. Že pred veliko mesci se je povernil podvrednik (subredakter) imenitnega in velikega ruskega lista „Bereg-a", ter je k jezuitom pristopil, in zdaj pred dobrimi tremi mesci je mlada kneginja, ki se po francosko piše Štefenija „Stchiguelska" v Naplji (Neapel), hči tam bivajočega ruskega kneza, celo — kar je inauditum (nezaslišano) do sedaj — na pismeni ukaz (ordonance) samega ruskega cara Aleksandra III v družbo usmiljenih sester sv. Vincencija Pavljanskega stopila, pa tako, da ne zgubi nobene pravice kot ruska podložna. Do sedaj, kakor veste, je vsak ruski spreoberjenec h katoliški veri bil iz Ruskega pregnan, v Sibirijo zapoden, in vse njegovo premoženje je bilo konfiscirano (pograb-ljeno). — Tudi to je med drugim gotovo sad bratovske molitve, da so se mnogi škofje in mašniki na Ruskem smeli iz pregnanstva nazaj poverniti in da se Rusija pogaja z rimskim Prestolom zastran katoliške cerkve. Dalje je sad molitve, da se je velik kos jugoslovenskih dežel nezedinjencev od peri vplivu katoliške Avstrije. Da ee pa razmere v Rusiji in v Bosni tako počasi zbolj-šujejo, je znabiti krivo to (pozor!), ker družbeniki najberž premalo in slabo molijo. Tudi je sad molitve, da so sv. Oče Leon XIII izdali nepozabljivo okrožnico „Grande munus" zastran naših blagovestnikov. Ko sem to novico v časopisu bral, sera kar veselja poskočil in rekel nekemu gospodu: to bo silno senzacijo zbudilo! In tako je bilo. In koliko se je vsled tega zgodilo! Radujmo se toraj v Gospodu! Evo, tisti malomarneži te bratovščine, ki mislite, da Vas Bog ne usliši; ali ni vse to lep cvet in sad molitve?
Pa se več molimo in delajmo; vsak ud naj včasih ▼ ta namen sv. obhajilo prejme, kteri rožni venec moli, ktero sv. mašo sliši ali opravi. Slišal sem z veseljem, da duhovni, tudi iz Hervaškega, ki pridejo na duhovne vaje, se dajejo v to bratovščino zapisovati. Sploh pa sem čul, da so sami mili sv. Oče XIII to bratovščino v roke vzeli, ki hočejo biti in so že re3 prava „luč na
nebu", ^osebno za nas Slovene, tako da imamo, če bomo pridni in v dobrem goreči, zanašati se še na lepe nepričakovane reči. Bog daj! Sv. Marija, ss. Ciril in Metod za nas Boga prosite!	Brojanski.
Razgled po »veta.
Na Francoskem brezvčrski bogatini, ki so pervi Boga zapustili, imajo grozen strah pred rudečkarji, ki vedno huje žugajo s klanjem in pokončevanjem. V Li-jonu so našli pripravljenega toliko dinamita, da bi se dala polovica mesta z njim razdjati. Denarni velikaši papir zamenjujejo, denar in posestvo skušajo na tuje spraviti. Med tacimi so liberalni širokoustneži in sovražniki sv. Cerkve, ktera uči pravico. Tako greh sam sebe šiba! — Tudi policijski preanji načelnik Andreux pod čigar gospostvom so v samostane lomili, se je spreobernil in spoznd svoje pregrehe.
Na Laškem reč tudi sega proti verhuncu. Pri volitvah (kterih se katoličani niso vdeležili) je sicer mini-sterstvo zmagalo, vender so rudečkarji dosegli marsikteri sedež; v Rimu so izvolili v zbor hudobneža, ki je zarad moritve sedel v ječi, in so prisilili vlado, aa ga je morala izpustiti.
Bratov ske zadeve. Koledar za prihodnji teden:
27. listopada. S. Valerijan. — 28. S. Eberhart. — 29. S. Saturnin. — 30. S. Andrej ap. — 1. grudna. S. Eligij. — 2. S. Hromacij. — 3. Perva adventna nedelja. Š. Frančisk Ksav.
Zahvale:
Št. 116. Tri leta sem bila v glavi tako hudo bolna, da sem mislila, kar zmešala se bom, in nobeno zdravilo mi ni pomagalo. Priporočevala sem se N. lj. G. presv. Serca in sv. Jožefu, in ko sem se še v „Danici4* priporočila in začela lurško vodo rabiti, se mi je v trčh dneh zboljšalo in v kratkem sem bila popolnoma zdrava ter mi je zdaj glava vsa lahka in jasna, ko je bila poprej vsa mračna in bolna. Večna čast Bogu usmiljenemu, češenje in hvala N. lj. Gospčj in sv. Jožefu!
V Ljubljani, 17. listopada 1882.
Neža Osenar.
Št. 117. Močno zgubljena in zabredla reva. pred kaj Časom v molitev po „Danici" priporočena, se je popolnoma spreobernila: hvala usmiljenemu Bogu in N. lj. Gospej! Bog plačuj bratovskim udom njih zveste molitve!	Po g. P.
Št. 118. Češenje in zahvala sv. Jožefu in N. lj. Gospej presv. Serca za večkratno mi skazano pomoč!
K»
V molitev priporočeni:
Sin prav serčno priporoča svojo na očeh bolno mater za pomoč. — Duhoven, že dolgo časa bolan, prav serčno priporočen za pomoč. — Oseba v dušnih potrebah posebno, in za dober izid neke zadeve, če je Bogu na čast in nji v zveličanje. — Več oseb priporočenih v dušnih in telesnih potrebah. — Grešnik v hudi navadi zaterjen za spreobernjenje. — Oseba, ki že več let nima notranjega miru in jo terpinči obupnost v milost božjo, bodi priporočena v gorečo molitev udom bratov-
line Nata lj. Gospé. — Hišni gospodar, še leta in leta iganjopitju ves adán, za poboljianje.
Opomini k modrosti.
(Is baker Sirahovih, is XL. in XLI. pogL)
27.	listop. Gospodov »trah je oblagodarjen vert; on je lepše ozaliŠan, kakor vse. (Bogaboječnost je podobna lepemu vertu, polnemu dobrega sadja.)
28.	O smertf kako grenak je tvoj spomin Človeku, kteri svojo srečo v premoženji trna.
29.	Gorje vamt hudobni ljudje, ki ste zapustili po-stavo Gospoda Naj v i sega!
30.	Vse kar je iz persti, se v perst nóveme; tako gredó hudobni iz prekletve v pogubljenje. (Hudobni gredó is greha v večno pogubljenje.)
1.	grudna. Ljudje žalujejo po njih truplu, imé hu-dobnežev pa bo zbrisano. (Posvetnjaki žalujejo le po truplu svojih tovaršev v pregrehi, za duio jim ni mar.)
2.	Skerbi za dobro imé (z lepim in bogoljubnim življenjem); zakaj to ti bo dalj ostalo, kakor tisoč drazih in bogatih zakladom.
3.	Dnevi dobrega Življenja imajo Število, dobro imé pa ostane vekomaj.
Listek za raznoterosti.
ll Ljlbljaae. Preteklo soboto, 18. t m., ob 10 dopoldne je bil vrednik „Zgodnje Danice" po premilostnem gosp. knezu in ikofd Janezu Krizostomuv pričo prečastitega kap i tel na v stolni cerkvi na Čemažarjev kanonikat investiran in vmesten.
Metalca po r. dr. Jaa. Bleiveisi fit Teriteaiikem bo prihodnjo sredo ob desetih ▼ Senklavski cerkvi.
Etie ia koprive za šolo in dom. Na svitlo daje S vilo slav (vrednik „Zg. Danice") „v korist dijaški kuhinji". Pervi zvezčič z barvanim zavitkom v prav prijazni obliki na 31 str. obsega: Slomšek dijak — bo-goslovec; — Lepa sme rt mladega študenta; — Sam mora človek kaj poskusiti, potlej bo usmiljen; — Do-godba pri kraljevi mizi; — če je koristno romane či-tati? — Ljubeča mati, hvaležen otrok; — Osoljenke;
—	Slavna zgodovina dija&ke kuhinje. — Opomba. Odločena je knjižica za mladino sploh, slasti pa za šolsko
—	veči in manjši mladino — in kar nalaš res za „Miklavža", kakor pravijo „Novice". Stane 10 soldkov, pa je vredna dvakrat toliko, ker je ves prihodek od-menjen za „dijaško kuhinjo". Mladini je navada dajati podobice, tudi drage; toda s tacimi knjižicami se utegne veliko več koristiti. Zato bi bilo dobro, da bi se kupovale skupaj po več ducatov za šolsko ljudstvo.
Po8lavljenje. Prečastiti gosp. dr. Jernej Levič-nik, dekan in župnik v St. Mohorji na Koroškem, ziato-masnik, je od Njih Veličanstva odlikovan z viteškim križem Franc-Jožefovegavreda. Preč. gospod dekan je 5. avgusta t. 1. imel v Št Mohorji svojo zlato mašo, ktere spomin so vsi štirje gg. bratje, na tihem zbrani, 14. sept. ponavljali pri Mariji na Jezeru in na Brezjah. Bog živi verle gg. rojake, in posebej prečast. 7oletnega g. zlatomašnika in poslavl jenca, še mnogo lčt!
Iz idrijaaopola, 15. listopada. (roterdilo in zahvala.) Prejel sem s priserčno hvaležnostjo po Ms. L. Jeraru mi poslanih 298 gl. 80 kr.; namreč 241 gl. za ss. mase, 21 gl. milostnih darov za misijon; 36 gl. 80 kr. za šolo usmiljenih Sester.	P, Tomaž Brseskat
prednik mis. red. vstaj. J. Kr.
Dobrotni darovi.
Za kndentovsko kuhinjo: Č. g. župnik Jož. Kerčon 2 gl- — & g. Al. Rožič 3 gl. — Prečast g. dekan J. Porenta 2 gl. — Iz Žužemberka o gl.
Opomba. Ne smemo zamolčati, da dekanija, v kteri je „financministru" zasvetila luč življenja, je zraven prelepe adrese in dragocenega misala tudi za dijaško kuhinjo pridjala še peneza za veliko kotlov dijaške hrane. — Bog jo živi, in še živi z vsimi drugimi dobrotniki !
Za cerkev Jezusovega presv. Serca v Ljubljani: č. g. župnik Jan. Čebašek iz št. Vida nad Cirkn. 2 gold. — C. g. Jak. Zupan 1 gl. 70 kr.
Za obgrobnico f Jan. Stritarja: Pn. g. prošt dr.
A.	Jarc 1 gl - C. g. J. Jerič 1 gl. - J. M. 1 gl.
Za Tirolce in Korošce s povodnijo poškodovane: Po č. g. kaplanu Sim. Ažmanu 25 gl. — Neimen. 5 gl. — Iz Mekin 10 gl. po Č. g. župniku J. Ederji. — Prečast. g. župnik Jan. Rozman 5 gl. — Č. g. župnik Jan. Či-bašek pri sv. Vidu nad Cirkn. 2 gl.
Za Marijino sirotišnico g. kan. dr. Jegliča v Sarajevu i C. g. Jan. či bašek is št. Vida nad Cirkn. 2 gl.
Za sv. Očeta: Iz Žužemberka 25 gl. — Ž—ska šola na Gorenjskem daruje po večletni navadi sv. Očetu mali milodar 2 gl. s prošnjo, naj bi oni prosili učenikom in mladini za darove sv. Duha in za Božji blagoslov skoz celo šolsko leto 1882/83.
Za sv. Detinstvo: Po č. g. K. Čigonu 5 gold. —
B.	30 kr. — Ž—ška šola na Gorenjskem daruje za sv. Detinstvo 1 gl. v namen, da bi njena mladina posnemsla izgled 121etnega mladenča Jezusa.
Za afrikanski misijon: Iz Žužemberka 12 gld. — Fara Fužine 1 gl. 40 kr.
Za bratovŠino sv. Leopolda: Iz Žužemberka 3 gld.
Pogovori z gg. dopisovalci.
6. Urb. v K.: Intencije (30) se bodo oddale. — G. Ed. v Mek.: Bilo doilo 26. vin. in je dobro ohranj. — G. —en—: Malo se že sinete pošaliti, ker niste „financm." pozabili. Sicer pa pro primo et secundo: gratias mazimas! — G. Br. v C.: Prav posebno vstregli vsemu občinstvu; prosimo večkrat kaj o tej tako potrebni zadevi.
Zahvala.
Odkar se je razglasilo, da so mi premilostni gospod knez in škof dr. Janez Krizostom na predjog prečastitega stolnega kapi-telna Čemažarjev kanonikat dobrotno podelili, mi prihajajo dan na dan prav blagodušne in obilne čestitanja, neposrednje in po pošti, zlasti od pre-častitih gg. duhovnov, v lastnem in v imenu občinstva. Take dobrote in pozornosti nisem vreden. Pa saj ne velja toliko meni, kolikor „Danici", ki jo je pisala in jo piše vsa Slovenija; na Slovence se toraj prelepe čestitanja povračujejo, živo versko čutilo našega naroda se s tem razodeva. Zato čestitam tudi jaz: Predobrotljivi Bog na prošnje nebeške „zgodnje Danice41 vse ginljive skazovanja z naj večimi časnimi in večnimi dobrotami neprenehoma plačuj in povračuj!
Vrednik „Zgodnje Danice
Odgovorni vrednik: Loki Jerao. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznlkovl nasledniki v Ljubljani.