Raznašanje časopisa
popestri življenje in prežene osamelost
Marija Avguštinčič iz Prišliaske ulice v Štepanjskem naselju je ena šlevilnih raznašalk in raznašalcev, ki skrbijo, da Naša skupnosl dvakral na mesec pride na vse domove v naši občini. To delo pa Mariji ni le vir dodatnega zaslužka, čeprav je tudi res, da ji nekaj stotakov na mesec, ki jih doda k skromni pokojnini, še kako prav pride, temveč tudi opravilo, ki se ga vedno loti z veseljem. Dnevi so ji lako manj enolični.
»Rada nosim časopis. Ker lo počenjam že dolgo, me pozna ve-liko Ijudi. Ko jim prinašam Našo skupnost. pokramljam z njimi, če je za to priložnost. pa tudi na ka-vico me kdo povabi. Raznašanje časopisa mi omogoča stik / Ijud-mi. Tako nisem osamljena. saj sicer živim sama,« razloži naša raznašalka prijetne strani lega dela.
Manj prijetno je seveda takrat. kadar dežuje. piha veter. pripeka
Marija Avguštinčič: »Nerodno bi mi bilo, če bi mi kdo rekel, da je dobil moker ali umazan časopis.«
sonce. »Bila seni že do kože mokra,« pove, »toda delo je delo« Marija Avguštineič si je namreč pričela služiti kruh z raz-našanjem časopisov že lela 1946. Tega dela se je lotila predvsem zato, ker je imela doma št>ri majhne otroke, ki jih brez varstva ni mogla pustiti dalj časa. Niti približno ne more povedati, ko liko izvodov Dela in Dnevnika je šlo v teh letih skozi njene roke. Zdaj pa že devet let 63-letna Ma-rija skrbi, da krajani Novih Fužin in starega dela Stepanjskega na-selja pravočasno dobijo na svoje domove Našo skupnost. Nikoli se ji tako ne mudi, da ne bi glasila vrgla v nabiralnik. »Če hiša nima nabiralnika. časopis vržem na lla pred vhod, toda če je velrovno ali deževno vreme, ga vedno zata-knem za kljuko vrat. Nerodno bi
mi bilo, če bi mi kdo rekel, da je bilčasopis moker, umazan.« Inše doda: »Če dclo sprejmeš, ga moraš vestno opravljali.«
Dober raznašalec je listi, ki ča-sopisu, zlasti takemu, ki zanj ni Ireba plačevati nuročnine, lahko pridobi kar precej bralcev. Če namreč glasilo vlakne v nabiral-nik, je tako, kot bi človekti dejal: Preberite ga, vam je numenjen1, Zmečkan in umazan časopis, vržen pred vhodna vrata; v lužo ali celo v gniiovje. ne privabi bralcev. Podohno je tudi s kupi nerazdeljenih izvodov Naše skupnosti taKržah stolpnic in blo-kov; nainenjene so vsem in ni-komur. Ljudje pa imamo radi ob-čutek, da je nekaj namenjeno samo nam. Čc torcj časopis za-radi raznašalca po njegovi krivdi ne pride do ljudi, je bil ves trud, ki so ga v njegovo pripravo vložili uMvarjalci, zanuiiK porabljene so bile tone papirja in kupi denarja, krajani pa so kljub lemu ostali brez svojega časopisa.
Marija Avguštinčič raznese Našo skupnost takorekoč še toplo: ob torkih je namreč glasilo natisnjeno. ob sredah zjutraj pa ga prebivalci Novih Fužin že lahko prebirajo. V letih, ko je bila Marija poklicna raznašalka, ji je prišlo v navado. da je pot pod noge vzela že zelo zgodaj zjutraj. Pri Delu. ki je jutranjik, je bilo to seveda potrebno, nekoliko dru-gaee pa je pri Naši skupnosti, ki je štirinajstdnevnik. Vendar je stara navada železna srajca. Marija pravi: »Zjutraj ob treh me pokli-čejo s pošte po telefonu - imam sicer ure. pa jim ne zaupam, da me bodo res zbudile - vzamem kolo, obesim nanj torbo in se od-pravim proti Novim Fužinam. Zjutraj do devete ure je že vse razneseno. V četrtek pa nato raz-delim glasilo še v starem delu Stepanjskega naselja.«
Zapišimo torej ob koncu listo staro znano misel: Človek, ki svoje delo z veseljem opravlja. ga tudi dobro naredi. Raznašalka Marija Avguštinčič to potrjuje. DARJA JUVAN