BILI SO MED NAMI
Franc Vrhovec -Blaškovata
Njegov svet je bil zožen na naj-bolj skromen, a hkrati najlepši koti-ček Horjulske doline: na strmi Laz nad Horjulom, kjer so nenavadno lepo cveteJe češnje in orehi, na sli-kovite Izvirše ob kaskadah mamlji-vega gozdnega otoka, na tiho zavito globačo pod Taborom, kjer oživlja Horjulščica in prepevajo drozgi, a kjer Ijudje ie kdove od kdaj pozna-jo le - delo.
Franc Vrhovec, po domače Bla-škov ata, je bil na te skromne, a hkrati darežljive krpe zemlje nave-zan kot na svoje otroke. M ga moti-lo, da se je moral iz dneva v dan spopadati s hudo strmino, kjer so pogosto, kotje sam dejal, tudikonji odpovedali. Cutil je, da tudi ta zem-lja potrebuje pridne roke in da jim bo zato v povračilo da/a najdražje -kruh. Kruh, ki so ga doma željno čakali njegovi otroci.
Blaškov ata s sadovi svojega dela nikoli ni skoparil. To so v težjih časih dobro vedeli tudi mnogi drugi otroci. Kadarkoli je ob njegovi hiši postal kak bosopet pobič, mu je vse-lej potisnil v roke jabolko ali kos kruha češ: »Na jej!«
Seveda pa je Franc Vrhovec znal prijeti tudi še za marsikako drugo delo. Med drugim je zapregel tudi konje in se za nekaj let zapisal fur-manom. To bi med zadnjo vojno utegnilo biti zanj skoraj usodno. Proti grožnji belih se ie s tovariši odpravil v Vrsnik nad Zirmi po po-bite sovaščane, in beli so mupripra-vili zasedo. Rešil ga je nepričakovan partizanski napad na nekem drugem kraju, ki je bele v zadnjem hipu odtegnil drugam.
Vendar pa je tudi samo furman-stvo terjalo svoj davek. Franc je imel vse večje težave znogami in na jesen življenja je skorajda povsem ohromel. Toda uporen kot je bil, je kljuboval tudi temu in delal naprej. Ko pa je njegov Laz še naprej klical po pridnih rokah in ga je tudi delo doma še naprej kako rabilo. Temu je Franc vse do prvih dni novega leta, ko smo se od njega poslovili, ostal zvest.
BRANKO VRHOVEC