Štev. 2.                    V liiablianl,  1. svečna 1900.                     Leto I.
Deček  in sinica.
Dece^:                                           Sinica:
'JLi lepe barve siničica,                           *O, ti mali deček moj,
ti moja Ijuba ptičica,                            gorak, ne tajim, zapeček je tvoj,
kaj po kletki plašna prhutaŠ ?               tvoji roki sta res darežljivi,
Kaj jezna svilek rahljaš?                      in tvoji pogiedi pač Ijubeznivi —
Oh, in v kletki imaš korito,                  a jaz le Ijubim zlato prostost,
v koritu konoplje so, peČkč in žito        naj tudi jo bičata mraz in post.
in z vodo napolnjeni dve posodi,          Oh, vsako zrnce tožna pozobljem
da lahko pijžš in se koplješ v vodi.      v spominu nanjo, v spominu najglobljem...
In soba je toplo zakurjena,                   Peruti so tneni ustvarjene,                                   r.
in sneg te ne bode močil pršeč,            nebeško solnce me vabi, dviga,
a ti si tako razburjena,                         moj dom so gore ozarjene,
vse kote pretikaš, da vcn bi uLla.         priroda boija — življenja mi knjiga . . .
Sinica, kaj hočeš od mene vcč?            Ko vzel si prostost mi — vzel si mi vse.
Hvaležna mi bodi, da imaS dom!          O, deček, kratek Življenja je sen!
Zapoj mi, pa bolj te Se ljubil bom,       Čuj, precej zapojem, Le pridem ven,
zapoj mi, pa bolj bom še skrbel zatč,   Moj dobri otrok, usmili se me,
saj Ijubi ptičice moje srce!                    izpusti me, oh, izpusti me lel
Anton Medved