, ' 1:8 j. Učitelj DOBRAŠIN. Podučna povest Slovencem. Po hervatskem izvirniku od J. Ternskega. Poslovenil Ivan Lapajne. V Mariboru 1877. Naložil Ivan Lapajne. — Tisek J. M. Pajk-ove tiskarne. Nova šola v Divjakovcu. V jako oddaljenem kotu mile naše slovenske domovine je vas Divjakovec. Gotovo je, da nobeden za-njo ne zna, bodisi da je preoddaljena od večjih mest in velikih cest, bodisi da se Divjakovčani za drugi svet ne brigajo. Vendar so šolske gosposke našle to vas v zapisniku onih občin, katere so do sedaj brez šole bile. Posebno ni mogel okrajni glavar s svojimi šolskimi svetovalci te sramote preterpeti, da bi v onih občinah, kjer je že cerkev in župnik (fajmošter), šole ne bilo. In ravno Divjakovec je bil šole silno potreben. Bila je v vasi sicer lepa cerkev in stara, prostorna duhovnija (farovž), toda v njej je bival župnik starega kopita. Divjakovčani so bili bistrega uma in dosta marljivi kmetje, toda večinoma zelo surovi; o omiki se pri njih ni moglo govo¬ riti. Z omikanimi ljudmi niso prišli nikoli v dotiko; druzih naukov nikoli niso slišali, razen pridige ob nedeljah, ki ni več nego četert ure trajala, a še to so možaki in fantje poslušali zunaj cerkve. Popoludne ob nedeljah in praznikih pa je bilo navadno tisto ostudno pijančevanje, ki je že marsikoga Divja- kovčana na boben spravilo. Druge zabave tudi v Divjakovcu nihče poznal ni. Časniki ali knjige pa pri nobeni hiši niso či- tali. Pa kako? Saj nihče brati ni znal! Samo župan se je iz- poznal nekoliko v knjigah s starim tiskom. Šolske gosposke so dobro poznale te razmere. Zato so pa z dobro in ostro besedo Divjakovčane naganjale, da so si nažgali opeke (cigla) in apna, da so si nasekali lesa, nabrali potrebnega denarja, in naposled z veliko nevoljo začeli postavljati novo šolo. Bilo je veliko mermranje, veliko posla so imeli zlasti šolski možje, ki so bili v to izvoljeni; ali v teku enega polletja bila je šola vendar dozidana, lepo pobeljena in z rudečo opeko čedno pokrita. Že od daleč se je rudečila in belila, da jo je bilo veselje gledati, ali vendar se Divjakovčanom ni dopadala. Zakaj ne? Treba bode zdaj otroke v šolo pošiljati, treba jim knjige in šolske priprave kupovati. Kdo jim bode med tem živino pasel? Kdo varoval mlajše otroke? Ako so dosedaj brez šole in učitelja živeli, zakaj bi še dalje tako ne mogli? Tako misleči so Divja¬ kovčani nevoljno pričakovali novega učitelja in neradi se s to mislijo sprijaznili, da bodo morali otroke v šolo pošiljati. - 4 - Učitelj Dobrašin. Za novo učiteljsko službo v Divjakovcu oglasilo se je bilo čvetero prosilcev; izmed teh je bil izbrau najizverstnejši in to neki pripravnik iz ljubljanskega učiteljišča. Zval se je Dobrašin. Učitelj Dobrašin je bil vreden svo¬ jega imena, bil je blage duše, poštenjak skozi in skozi, ki je dobro poznal svoje dolžnosti in jih tudi popolnoma in nepre- tergoma izpolnoval. Dobrašin si ni nevoljno izbral učiteljskega stanu, marveč je že pri svojem očetu, ki je bil tudi učitelj na Slovenskem, imel priliko opazovati, da se tudi kot učitelj more prav zado¬ voljno živeti in jako koristiti svojemu narodu. Dobrašin je bil sam vnet domoljub. Brez domoljubja pa tudi ni mogoče otresti si prirojene sebičnosti, katera zavira člo¬ veka pri delovanju za občno blagostanje. Dobrašin se ni mešal v tuje posle, ni se brigal za dolž¬ nosti družili, ni se utikal v tožbe; on je živel marveč samo za šolo, za otroke, njemu v poduk in odgojo izročene. Dobro se zavedajoč te svoje dolžnosti trudil se je nepre¬ nehoma dalje izobraževati se v svojih naukih, da bi mladino vedno bolje in bolje podučeval in izrejeval. Med našim narodom se nahaja veliko pogreškov pri odgoji mladine, nahaja se veliko krivih in napačnih misli in pojmov. Vse to je naš Dobrašin dobro znal in poznal. Kot goreč domo¬ ljub slovenski bil je dobro izurjen v materinščini, govoril je lep in pravilen jezik, mislil polagoma in sodil modro in pravično. Svet je sicer le malo znal o Dobrašinovih dobrih last¬ nostih, zlasti ga Divjakovčani niso znali ceniti. Mladenič je bil komaj dva in dvajset let star, ko je na¬ stopil svojo pervo službo v Divjakovcu. Bil je čedne in čverste postave, zdrav kot riba, rudeč kot kri in milih, modrih oči. Krasno je bilo gledati mladega učitelja in odgojitelja. Toda Divjakončanom vendar ni bil po volji. Nobeden ga ni priča¬ koval, nobeden mu ni prišel na pomoč, niti mu druzega dobrega učinil. Dobrašinov trud. Dobrašin je začel z veselim, a tesnim sercem novo šolo v Divjakovcu. Perva dva tedna ni rabil v šoli še knjig, katere so si otroci umislili; on je marveč samo popraševal deco, kako se jim stariši zovejo, kje so doma, kaj doma delajo itd. S takim popraševanjem je boječe dečke ohrabril, da so glasno odgovarjali in se ne bali učitelja v tisti meri, kakor so jim stariši protili. Prigovarjal jim je, naj pridno v šolo hodijo in pazljivo poslušajo njegove nauke. Pozneje je Dobrašin navajal svoje otročiče na to, da so razločevali reči v šoli in zunaj šole, doma, na polju, na travnikih, v gozdu. Pravil jim lepe pre¬ govore, kratke povestiee, kar so otroci z velikim veseljem po¬ slušali. Starišem pa ni bilo po volji, da otroci že pervi teden niso čerk poznavali, kajti nekateri so mislili, da je mogoče učitelju v 14 dneh otroke brati naučiti. Dobrašin je začel komaj tretji teden s poznavanjem in pisanjem čerk ob enem. Računiti je bil že prej začel, ravno tako tudi z molitvijo. Dobrašinova šola je čversto in očividno napredovala, toda nobenega ni bilo, ki bi to ceniti znal in narodu povedal. Divjakovčani so čim dalje tim merzkeje gledali Dobrašina. Samo katera pojedina mati je začela hvaliti učitelja, ker jej je dete ubogljiveje postalo, od kar v šolo hodi. Dobrašin je začel tudi otroke v petji pod učevati, kar se je otrokom posebno dopadalo. Pervo jesen je vsadil v svoj vert nad petdeset divjakov, a na spomlad jih je že požlahtnil. Naprosil je tudi občino, da odstopi od občinskega pašnika pijug zemlje in da jo zagradi v ta namen, da bi on zasadil na njej občinski sadonosnik. Toda občina je bila za to premiačna, obečala je, a nič izpolnila. Bilo se mu pa je posrečilo, da je bil v to prigovoril neko vdovo, mater marljivega učenca, da si je dala ograditi sado¬ nosnik, v katerem jej je vsadil in požlahtnil toliko divjakov, kolikor sebi. V svoj vert je bil nasejal marljivi učitelj tudi murbinovega semena in to s tem namenom, da bi zasadil murbe okoli cerkve in okoli ceste, da bi si redil pozneje sviloprejke in otrokom razkazoval. Naprosil je bil tudi občino, da mu napravi čebeln jak, toda občina tudi tega ni hotela. Vendar si je bil sam od soseda kupil roj čebel in ga spravil v tako zvani Dzirzonov panj, ko- jega si je bil že na ljubljanskem učiteljišči sestavljati naučil. Po leti je imel panj na svojem vertu, a po zimi ga je hranil v nezakurjeni sobi v šoli. Za ves ta Dobrašinov trud se ljudje niso brigali, pa tudi brigati ne hoteli. Bilo je žalibog še takih, ki so Dobrašinu na¬ sprotovali, i nekoji hudobneži so mu celo plot pri vertu raz¬ dirali in živino vanj spuščali ter na ta način pri cepljenih dre¬ vescih veliko škodo narejali. Ali Dobrašin si je mislil: ,,Bolje krivico terpeti, nego krivico storiti 41 . Plot je zopet popravil in sam osebno korakal okoli verta, kedar so govedarji živino na pašo ali s paše gonili. In to je dobro pomagalo, nihče se verta več do¬ taknil ni. Dasiravno je Dobrašin mirno živel, lepo se obnašal, mar¬ ljivo za šolo skerbel, vendar ga sam g. župnik ni hotel ceniti. Njemu je bil Dobrašin oholi mladenič nove dobe, ki vsiljuje kmetu nepotrebne nauke. Vendar je Dobrašin mirno prenašal - 6 ~ župnikovo nevoljo, da niso vaščani zapazili, da je med njima nesporazumljenje. Učitelj, ki hoče popolnoma svoje dolžnosti spolnovati, nema časa, da bi se po kerčmah valjal in kartal, da bi vsaki dan na lov hodil ali še na drugi način zlati čas kratil. Dobrašin tega ni storil, on se ni potikal po kerčmah, niti ni kartal niti na lov bodil. Opoludne je pač moral hoditi v kerčmo na obed; kajti ni imel žlahtnice, da bi mu stregla, a postrežnice si neoženjen ni hotel deržati. Zajuterk si je radi tega sam delal, a za večerjo mu je malo sira, sadja in košček kruha zadostovalo. Dobrašin se ni gizdavo in drago oblačil, a imel je vsikdar snažno in celo obleko. Kar mu je še novcev ostajalo, s tem si je nabavljal novejših slovenskih knjig in šolskih časopisov. Iz tega vzroka mu ni nikoli na um prišlo, da bi težko zaslužene krajcarje dajal na smodke ali tobak, in da bi mu potem za potrebne reči nov¬ cev zmanjkovalo, kakor se je že to njegovim sodrugom dogodilo. Kljubu temu Dobrašin le ni bil v milosti pri Divjakovčanih. Dobrašinova učenka. Rekli smo že, da je moral Dobrašin v kerčmo na obed hoditi. Kerčmar v Divjakovcu, z imenom Jože Vodopivec, je bil surov, neomikan človek. Dobro je jedel, mnogo vina pil, a terd- nega zdravja je vedno bil. Divjakovčani so mnogo ostajali v nje¬ govi kerčmi, dosta pri njem potrošili in drago plačevali. Dru¬ žine je imel malo; le žena in mlada hčerka ste mu bili zvesti pomočnici. Imeli so ga za bogatega človeka. Kupil si je bil dva lepa in močna vranca, s kojima si je vozil vino iz Vipav¬ skega in Dolenjskega. Na potu je mnogo potrošil, posebno po mestih. Vodopivca ga nobeden ni imenoval, menda radi tega ne, da ga nihče ni videl vode piti. Neki šalivec je celo rekel, da bi se moral Vinopivec zvati in da mu pri kerstu niso pravega imena dali, kajti trebalo bi ga Vinka zvati. Žena Marija mu je bila pohlevna in tiha ženka in dobra gospodinja. Vsaki dan je bila od ranega jutra do poznega ve¬ čera na nogah, vedno skerbljiva in delavna, rekli bi, da tudi modreja od svojega moža. Surovosti in jeze njegove se je silno bala in vse novce mu je morala dajati. Toda kar je trebalo kupiti sebi ali hčeri, to je slobodno storila, da je le možu po¬ vedala. Pa lehko bi bila tudi kaj vtajila, Kerčmar Jože ne bi bil tega zapazil, kajti nikoli ni računih Kupoval je hektoliter vina po 8 in po 9 gld. in točil liter po 20 in 24 kr., torej s precejšnjim dobičkom, pa nikoli ni znal prav, s kakošnim. Svo¬ jih potnih stroškov nič ni uračunjeval, todi tega ni pomislil, koliko ga konji na leto stanejo. — 7 - Nikoli ni pomislil, koliko potroši pri družini črez leto, ko¬ liko je na dobičku vsako leto ali koliko je bogateji od lani ali predlani. Sezidal si je bil pod hišo lepo klet, nakupil nove sode z železnimi obroči, kupil si konje, krave — videl je, da ima več, ali koliko, tega ni znal. Za male dolgove svoje pa je znal ali neznal, brigal se za nje ni. Kerčmar je imel eno edino hči, Jelico, 141etno zalo de¬ klico, kojo je varoval, kakor oči v glavi. Videl je kerčmar Jože pri družili kerčmarjih, posebno pri tujcih, kako so sami ali njihovi otroci s kredo zabilježevali to, kar so komu vina na vero davali. Zaželel je kerčmar Jože, da bi tudi njegova Jelica znala zapisovati, kar mu je kdo dolžan. Zato naprosi učitelja Dobrašina, da mu nauči hčer pisati, čitati in dobro računiti. Dobrašin pristane v to s to pogodbo, da dobiva obed mesto plače. Jelica je bila razvajena deklica. Navajena ni bila nobe¬ nemu poslu; čas si je tratila s pohajkovanjem in pojedovanjem raznih slaščic, koje jej je oče z mesta donašal. Vsled tega je tudi večkrat bolehala in mati jo je zato še manje k delu priganjala. Tudi se ni z drugimi deklicami v vasi družila. Ko jej je oče rekel, da jo bode učitelj začel učiti čitati, pisati in računiti, se je vstrašila in mislila, da ni mogoče, da bi se ona v teh letih mogla kaj naučiti. Vendar jo je nekaj v dušo ganilo, da ni bilo treba veliko prigovarjanja, da se je vdala v očetovo voljo; kajti mislila je, da bode potem mnogo več veljala pred drugimi vaškimi dekletami. Uže drugi dan je imel priti Dobrašin. Sicer je tudi dosedaj hodil obedvat, toda Jelica se zanj ni brigala. Ali zdaj bode začel radi nje dohajati, in bode — kakor jej je uže rekel, ž njimi obedoval. Drugi dan je Jelica prav rano vstala, skerb jej ni dala spati tako dolgo, kakor navadno. Lepše se je oblekla, skerb- neje počesljala i tesnim sercem učitelja pričakovala. Ravno ob napovedanem času, ob enajsti uri stopi Dobrašin v sobo, kjer zagleda Jelico, bledo ko mleko. Dobrašin to opazi, primakne Jelici stol in jej prijazno reče: „Sedite, Jelica! Nikakor ni sramota učiti se, vsaj se vsak človek do smerti uči. A ne bojte se, ni to bogve kakošua muka. Edino to, kar treba, je dobra volja iu veselo serce, in tega ne manjka pri vas. A zakaj ste tako obledili, Jelica? 1 ' „Hudo mi je", odgovori milotiho. Dobrašin je dobro znal, da kerčmar pita svojo ljubljenko s slaščicami in da jej to ško¬ duje; zato jej tablico podajajoč reče: „Draga Jelica! Od danes imam jaz za vas skerbeti, kajti vi ste od danes moja učenka, in moja dolžnost je, vas k vsemu dobremu nagovarjati. Pervo in največje dobro je pa — zdravje. Znano mi je, da imate radi slaščice iu da Vas oče preveč s slaščicami pita. Verujte mi, da od tod vaša bolezen prihaja. — 8 Pa ne sramujte se, vi temu niste krivi, niti vaši stariši ne, kajti nihče jim ni povedal, da take slaščice zdravju škodujejo. Vi opustite meni na ljubo vse te slaščice, med, skladkor itd. Bolje je, če tudi malo stradate, dokler se ne navadite naše navadne hrane. Zlata resnica je, „da je več ljudi pomerlo od jedi in pijače, nego od gladu in žeje 11 . O tem pa ničesar ne pripovedujte materi in očetu; ne bi rad, da mi zamerijo, ker se v to vtikujem. Poleg tega pa, Jelica, rano vstajajte, po¬ magajte materi pri delu, ali pa idite z očetom na zeleno trato. Videli boste, da bode to vašemu zdravju ugajalo. Ali me hočete ubogati ?“ „Hočem“, odgovori tiho sramežljiva deklica. Potem je začel Dobrašin deklico učiti čitati in pisati. V malo dneh se je naučila verla deklica vseh čerk in v nekoliko tednih je umela že lepo čitati in pisati in tudi nekoliko raču- niti. Poleg tega je Jelica rano vstajala, rada za delom hodila in materi pomagala. Odvadila se slaščic, rada jedla navadno hrano, bila rudečih lic in vedno vesela, z eno besedo: vsa se je bila spremenila. Očetu je rekla pri priložnosti, da jej naj ne ku¬ puje več slaščic, a kedar jo je mati od dela vračala, zavernila jo je: „Od kar za poslom grem, zdraveja in veseleja sem, a vam je vendar ložje“. „Bog ti daj dobro, draga Jelica", jej mati reče, „iz tebe je storil učitelj verlo srečno deklico, Bog mu poverni!“ Bazen tega, da je bila Jelica zdaj tako marljiva in delavna postala, znala je materi veliko lepega pripovedovati, kar jo je bil Dobrašin naučil. Posebno so se jej dopadali lepi pregovori, katere je znala Jelica pri primernih prilikah povedati. Materi je kar serce veselja igralo, ko je gledala zdravo, veselo in modro hčerko svojo, a za to je Boga hvalila in uči¬ telja Dobrašina čez vse spoštovala. Svojo učenko je Dobrašin še dalje po pričeti poti vodel, a tudi v šoli pri mali deci se je zelo trudil, da so mali v vsem napredovali. Lep napredek pri majhnih otrocih so nekateri sta¬ riši sicer opazili, a ne cenili učiteljev trud, zlasti ker jim otro¬ čiči niso znali pripovedovati o ljubeznjivosti in delavnosti svojega učitelja. Kerčmar Jože je hotel, da se mu hčerka obleče v go¬ sposko obleko, češ da bi ložje dobil bogatega in imenitnega zeta, kakor je on sam. Ali učitelj Dobrašin mu je pred ženo in hčerjo povedal, da bi Jelica v gosposki obleki nespretna bila, in da bi se jej vsa vas posmehovala. Razserdil se je kerčmar še bolj, ko ste mati in hči z uči¬ teljem potegnili, ker ste tudi sami sprevideli, „da bogastvo in lepa obleka še ne delate sreče". Ker je Jelica Dobrašina tako lepo ubogala, naročil jej je, ker je znala že lepo čitati, krasno molitveno knjigo iz Ljubljane. — 9 - Varčni, varčni bodimo Slovenci. Povedali smo že, da naš kerčmar Jože nič računiti ni znal, zato ni vedel, koliko se mu premoženje povekšuje ali pomanj¬ šuje. Iz raznih okoliščin je pač spoznaval, da mu postaja pre¬ moženje prej manjše, nego večje, a kako bi temu v okom pri¬ šel, tega ni znal. Odkar se je Jelica naučila čitati, pisati in računiti, je ona zapisovala, kar se je na vero dajalo. Toda kar je kerčmar za vino in žganje izdal, kar je na potu potrošil, za-se, za konje, kar je sam popil in zakadil — vse to se ni zapisovalo. Učitelj Dobrašin, ki je že vse razmere v hiši poznal, opazil je, da je kerčmar vse denarje za vino seboj nosil, a ves denar tudi potrošil, a vina ni dovozil v primeri izdanim novcem. Tudi se je lehko opazovalo, da je bil Jože po vernitvi s kupčije slabe volje. Preračunil je Dobrašin, da kerčmar s svojimi botri ali kumi, dobrimi prijatelji in vinskimi bratci leto in dan do dvaj¬ set veder vina popije in do 60 ali do 80 goldinarjev zapuši ali zakadi. Vse je bilo videti, da se je kerčmar nek zadolžiti moral, in da bode plačati treba. Bilo se je bati, da bode kerčmarju Vodopivcu terdo šla, in da utegnete žena in hči radi njega stra¬ dati. To je močno ganilo Dobrašinovo dobro serce in gledal je, kako bi se nevolja ob pravem času odstraniti mogla. Kerčmar ni bil samo lahkoumen zapravljivec, ampak tudi terdoglav in na kratko nasajen. Težko je bilo njega opomniti. Mati mu ni smela prigovarjati, čeravno jo vso hišo v redu imela in varčno ravnala. Jelici je še manj pristojalo, očetu svetovati; zato se je odločil Dobrašin, da hoče on kerčmarju pri priliki resnico povedati. Bilo je že tretje leto pred božičem, od kar je došel Dobrašin v Divjakovec učiteljevat, ko so prišli neki Div- jakovčani na kerčmarja Jožeta, da jim za božič vina na upanje da, ker je bila slaba letina. Jože se razserdi nad njimi, imenuje jih goljufe, in njim nič dati neče, rekoč, da se je sam zadolžil zato, ker jim je na upanje dajal. To je bila Dobrašinu kakor navlašč lepa priložnost, da je povedal Divjakovčanom in očetu svoje učenke to, kar mu je že dolgo na sercu bilo. „Res, možje 11 , začne učitelj, „dolg je slab tovariš 11 . Ne dajte se v dolgove zakopati, ako le morete drugače. Ali ni sramota, da vse to potrošimo, ali da še več potrošimo, kakor kar si pridobimo in prislužimo? To slabost imamo največ Slovenci, i to še le v sedanji dobi. Naši stari očetje so bili bolj varčni. Potoval sem po Nemškem, in pri njih večjo varčnost za¬ pazil, nego je pri nas Slovencih. Nemci n. pr., osobito v neka- - 10 - terih krajih imajo ob nedeljah in praznieih, kedar ne delajo, slabšo hrano, nego ob delavnikih; takrat si namreč založijo z govedino in vincem, da se okrepijo in potem čversteje delajo. Pri nas Slovencih se pa ob nedeljah in svetkih večkrat neiz¬ merno je in pije, in marsikateri delavec, pa tudi kmet zapije v nedeljo vse, kar si je med tednom prislužil. Zato je pa pri Nemcih n. pr. po Avstrijskem veliko večje bogastvo, nego pri nas. In dostikrat se dogodi, da se pri nas naseli reven Nemec, ki pa takoj obogati. Posebno je to pri nas obžalovati, da so tergovci, obert- niki, kerčmarji, rokodelci večinoma tujci, namreč Nemci, Lahi in kar je največje zlo — judje. Naši domači ljudje se premalo lotijo tergovstva in rokodelstva. Temu je kriv bil sam slovenski naš kmet. On je dosedaj za svoje sinove poznal skoro le dva stanova: kmetiškega in gospodskega Dajte tudi svoje sinove učiti rokodelstva, obertništva in tergovstva! Ali ni zameriti na¬ šemu kerčmarju, da pri nakupovanji vina po Dolenjskem več potroši, nego iznaša ves dobiček, kedar vino potoči? Ali ni obžalovati, da stori s tem ženo in hčer nesrečno? Kdor ne go¬ spodari dobro, škoduje tudi vsemu narodu. Kedar je slaba letina, kedar človek zboli, je dobro imeti prihranjene novce. Nek pri¬ govor veli: „Bele novce treba hraniti za Černe dni“. ^Praznujte letos božične praznike brez vina. Kerčmar Vodo¬ pivec vam letos vina ne more več upati, ker se je sam zadolžil 11 . Tako je Dobrašin končal prekoristni nauk. Divjakovčani so se molče domu vernili, a kerčmarja so Dobrašinove besede kakor želo zbodle v serce, nevoljno in gerdo pogleda Dobiašina rekoč: „Kaj pridigujete, saj niste fajmošter"? Za tem odide kerčmar iz sobe in ljut od jeze zalaputi za seboj duri. Uboga Jelica je vse to v stranski sobi poslušala, stopila zdaj k samemu učitelju ter mu s solznimi očmi zašepetala: „Bog vam plati!“ „Bog daj, da bi bilo v vašo korist 1 ', odverne Dobrašin, in pristavi še: „A bojim se, da je že prekasno". V slovo jej poda pervikrat roko ter odide domu, da se v knjigah razvedri od tega prizora, ki mu je globoko v serce segel. Stari učitelj v Starem tergu. Nekaj ur od Divjakovca, od te osamljene vasi je bil Stari terg. To ime ni zaslužil zastonj. Ne samo to, da je Stari terg v istini že star terg, ampak tudi zastarele navade, zastareli ljudje, ki tu bivajo, dajejo mu obraz starosti. Nečemo se toda brigati n. pr. za starega ,,purgelmajstra“ ali za druge staroterške „purgerje‘‘, hočemo le starega „šol- maštra" omenjati. Pa tudi za njega bi se ne brigali, ako bi ne bil nič v zvezi s povestjo o Dobrašinu. Stari učitelj v Sta- — 11 - rem tergu je bil kacih 50 let star, a na njegovem zarudelem obrazu in nekoliko sivih lasih mu je bilo skoraj še več let citati. Zvali so ga Wohlauf (slovenski bi mu rekli ,,Dobro- voljee“)> menda se je tudi tako pisal. Od kod je došel in kdaj je došel v Stari terg, kakošen rojak je bil, tega nihče ni znal, morebiti sam ne. Mož, da ne rečemo možicelj, nosil je nekako černo dolgo suknjo in visoki klobuk (ni bila pa njegova oprava nikoli prav nova videti). Poznal je vsakega v tergu, a vsak je njega poznal. Najbolj znan je pa bil med vinskimi bratci po kerč- mah, katerih je v Starem tergu trikrat preveč bilo. V kerčmah si ga mogel najti, kedar si ga hotel. Kakošna pa je bila nje¬ gova šola? Dopoldne so ,,buhštabirali“, popoludne so ,,vor- šrifta“ prepisovali. Drug dan so spet „ajnmalajns“ mlatili, a bolj odrasli so morebiti iz „lesebuha“ brali. Vse to je bilo, kakor se razume, v nemščini; kajti šolmašter Wohlauf je svojim vinskim bratcem razlagal, „tajč“ je potreben, „kranjsk“ se otroci od starišev nauče. Wohlauf je slišal, da je v Divjakovcu nova šola in nov mlad učitelj, ki vse po novem uči. Pervič mu že ni bilo po volji, da delajo v tem samotnem kraju šolo, rekoč, Divjakovčani se ne bodo nikoli zmodrovali, ako tudi deset učiteljev dobe. V drugo se je pa še bolj zaničljivo krohotal, ko je čul, da Do- brašin lepo, ali kakor je on rekel, novo slovenščino razlaga, da ne uči „buhštabirat“ in „ajnmalajnsa“, in da kmetom in deci celo kmetijstvo razlaga. „Kaj bode mlad gosposk človek stare kmete kmetovati učil? Vsaj ne zna coprati, da bi točo zabranjeval, moliti pa tudi ne zna tako, da bi ljudem dobro letinu izprosil. Ha, ha!“ Tako je star učitelj Wohlauf navadno v kerčmah zaničeval verlega učitelja Dobrašina in potem zakrožil: „En glažek, al’ pa dva, sej birt še kredo ima“. Tudi Divjakovčani so zahajali v Stari terg, da so ondi kaj kupovali, in večkrat se je dogodilo, da so prišli v dotiko z Wohlaufom, ki jim je take in enake o verlem Dobrašinu kvasil, ne pomislivši, „da kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade“. Ženska radovednost. Prišel je tretji božič, ki ga Dobrašin v Divjakovcu praz¬ nuje. Otroke je naučil — bil je namreč tudi orgljavec — da so mu lepo v cerkvi pevali. Otroci so že doma pripovedali o lepih Dobrašinovih naukih, bili so sami čedni, ubogljivi in prav pridni. - 12 - Naučili so se vsemu dobremu, čertili so laž in tatvino, lenobo in nemarnost ter živeli v lepem prijateljstvu. Znali so čislati že svoj materinski jezik in vedeli veliko lepega povedati o naši ožji domovini slovenski in o naši občni domovini av¬ strijski. Kedar bodo ti otroci dorastli, bodo pravi domoljubi in poštenjaki. Opazovali so to tudi nekateri stariši, posebno matere in hvalile učitelja. Omenjale so pa tudi njegove učenke, kerčmar- jeve Jelice, ki je bila iz pomehkuženega dekleta prav marljiva in modra deklica postala. „Ni druge“, tako so vaščanke govo¬ rile, „katero bi učitelj vzel“. Pa saj ga je tudi vredna, in on nje. Žavidjale jej menda niso, a vendar bi bile rade znale, ali si jo je že izprosil pri stariših in ali bode že v kratkem poroka. Čudno jim je bilo, da Dobrašin le o poludne zahaja v kerčmo, a drugače se z Jelico nikjer ne shaja. Radi tega se dogovore tri tovarišice, da gredč drugi božični praznik kerč- marjeve obiskat, in to hitro popoludne, da dobe še Dobrašina pri mizi. Kerčmarja samega ni bilo doma, šel je bil prijatelja v bližnjo vas obiskat, ker^ se mu doma poleg vedno treznega Dobrašina ni ljubilo piti. Zenske najdejo res Dobrašina, kerč- marico in Jelico še pri mizi. Ni se moglo reči, da bi ta trojica baš vesela bila, marveč je bila kerčmarica nekako otožna.. Vendar so bile obiskovalke zelo prijazno sprejete. Jelica jim je stole primaknila in jim orehove potice ponudila. Ko so si malo založile, začele so popraševati: „To je gotovo Jelica naredila? Od koga ste se naučili? „0d župnikove kuharice 1 ', odgovori Jelica. „Prav dobra potica", pristavi druga ženska, „ali se vam ne ljubi, gospod učitelj?" ,,Predobra je za me; pa nimam časa iti daleč na sprehod, da bi dobro prebavil taka jedila." Tako odverne učitelj. „Da se vam ljubi vedno sedeti in učiti se!" pristavi tretja. „To je moja dolžnost", odgovori Dobrašin. ,,Vsaj je drugim", prične perva, ,,to in ono tudi dolžnost, pa jo zanemarijo; zakaj ste pa vi tako neumorni in premarljivi?" „Povedati vam hočem resnico. Zato, ker ljubim svojo domo¬ vi n o ju želim njen napredek", reče učitelj. Ženske ga niso razumele, kaj hoče s tem reči, in naprosili so ga, da jim to razloži. Ker se mu danes, ko je bil praznik, ni tako domu mudilo, ustregel jim je ter začel pripovedovati, kako smo Slovenci pre¬ malo omikani še, kako premalo čislamo svojo domovino, svoj jezik, kako premalo skerbimo za večje premoženje. V vseh teh zadevah, rekel je Dobrašin, moramo se poboljšati, posebno našo mladino moramo napeljevati na to, da bode ljubila domačo hišo in domovino in jezik svoj, da bode marljiva, poštena in varčna. In učitelj, kateri hoče v tem smislu mladino vterditi, mora sam — 13 — veliko znati, mora se sam najpervo potruditi in premisliti, kako bode vse to mladini v prav razumljivem jeziku dopovedal. Vaščanke so pozorno poslušale modre učiteljeve besede. Ko je končal, pristavala je jedna: „Vsaka vaših besed je zlata vredna". A druga je pridjala: „Zakaj pa, gospod učitelj, pri toliki modrosti in obilih naukih tako samotarite in si ne vza¬ mete gosposke hčere v zakon?" Posmejaje se odverne učitelj: „Ni za-me gosposka hči. Nimam premoženja, a od svoje plače komaj sam životarim. Deklica, za katero bi jaz prosil, morala bi siromašna biti in pomisliti, da se ima pri meni več muk nego prijetnosti nadjati". Pri teh Dobrašinovih besedah je Jelica zarudečela. Nikoli ni še Dobrašin o tem govoril, bi se li ženil, in nikdar'ni opomnil, kakošna bi mu morala žena biti. Tudi kerčmarica je bila pri tem nekako iznenadjena, dasiravno je njeno serce že posebne misli gojilo. A še tretja ženska ni mogla v tej zadevi mirovati in pre- derzno popraša: „A mi smo že mislile, da je Jelica vaša zaroč- nica?" Dobrašinu pri teh besedah samemu lica zarudečč, po vsem telesu ga nekov ogenj prešine in zaverne ženskam prav odločno tako-le: „Ako ste prave prijateljice tej hiši, ni prav, da pošteni deklici nagajate in jo žalite. Jelica je moja dosedanja učenka, in jaz bi se bil pri Bogu pregrešil, ako bi hotel s pridobitvijo njenega serca njeno srečo na kocko stavljati. Kar sem z Jelico govoril, bil je samo nauk in nič druzega. Ponašam se sicer s svojo verlo učenko, toda če bi bil njeni sreči na poti, in ako je glas po vasi počil, da ljubim Jelico, potem moram še jutri to hišo zapustiti, da ne bodem kriv Jeličine nesreče." „„Nikakoršen glas ni počil po vasi““; tako se vse tri tovarišice hitro opravičujejo. ,,A ne dajate vi povoda takemu glasu!" S temi besedami vstane, vzame svoj klobuk in rekoč: ,,Z Bogom" odide k večer¬ nicam. In po večernicah ide, kakor navadno naravnost domu. A ženske se pri kerčmarici hitro izgovarjajo, rekoč, da niso nič hudega mislile in se kmalu poslovile. „Naj te to ne žali", govori mati k hčeri, ko'ste bili sami; „vsaj niso nič hudega mislile, in bi se jim nič krivega ne zdelo, ako učitelja vzameš". Toda Jelica materi odverne: „Ali zakaj gredč njega žaliti, on se niti ženiti ne namerava". ,,Ali bi ti, dušica, vzela Dobrašina?" popraša jo zopet majka. „0 tem še mislila nisem, mati! Pa sram me je, o tem govoriti; e saj Dobrašin tudi neče mene.“ — „Jelica, meni se vidi, da bi tebe za eno leto osorej več ne bilo, ako Dobrašin drugo vzame", — 14 — Neprevidna mati je s temi besedami v deklici izbudila strašno strast, za kojo niti sama znala ni. Deklici šinejo solze v oči in začne plakati na materinih nedrih. „Ne boj se, Jelica 11 , tolaži jo mati, „ vsaj sam Dobrašin ni opazil še, kako si mu po volji. Mislim, da neče druge vzeti. Le umiri se, in zaupaj onemu, od kojega pride vse dobro!'* Ali je o tej reči Dobrašin sam kaj mislil in ali je ta ženska radovednost na njega vpljivala, to se na njem ni opazilo. Pa vsaj tisti, na katerega so vse oči obernene, in kateri je vsej mladini v izgled, ne sme se ovaditi, kedar ga ljudska slabost napade ali kedar njega samega serce boli. Kerčmar zapravljivec. Učitelj je drugi dan zopet prišel ob navadni uri, da je učil Jelico. Deklica je zarudečela, toda zavestni Dobrašin jo hitro reši iz zadrege, rekoč: „Ne marajte, Jelica, za žensko klopotanje! To, kar še vam treba, da se od mene naučite, je več vredno, nego vsa tuja briga za vašo srečo 11 . Jelici je bilo vse prav, samo da Dobrašin ni bil razžaljen. Jelica je bila božja in njegova, in odkar se je tega zavedela, bila je pozorneja in vse nauke si je bolj zapomnjevala, posebno one, ki so umni gospodinji koristni. Naučila se je poznavati vse živali, vse rastline, posebno zelišča kuhinjska, strupene in zdravilstvene rastline, vse koristne rude, soli in drugo. Naučila seje nekaj zemljepisja, nekaj iz zgodo¬ vine našega naroda. Naposled sta z Dobrašinom čitala vse boljše knjige od „družbe sv. Mohora", posebno „Nauk o gospo¬ dinjstvu" in ,,Domači zdravnik". In tako se je kmetska hči več dobrega in koristnega naučila, nego marsikatere gosposke hčere, ki se ukvarjajo s tujimi jeziki, od katerih pa nimajo nikakoršne koristi, če bi si jih tudi po¬ polnem naučiti mogle. Tako je navadil Dobrašin Jelico, da bode znala svojemu možu tudi pridobivati in ne samo trošiti. Kerčmar Jože se pa nikoli nič učil ni. Bog mu je bil sicer brez učenja srečo na¬ klonil, ali on je ni znal uporabiti. Hitro je začel gosposko življenje, varčevati ni znal in ni hotel, in tako si je tudi le pre¬ hitro zakopal globoko v dolgove. V svojih zadregah spomnil se je še tega in onega bogataša, pri kojem je vino kupoval, da bi mu pomagali. Toda ni našel pomoči, še celo šalili so se in posmehovali se mu. Neki upnik mu je bil na potu celo kola in konje zarubil, da se je bil brez njih in brez vina domu vernih — Pogodil se je bil potem z domačim župnikom za velike novce, da mu bode vso vino iztočil. Toda župnik je koj denar zahteval, kakor hitro je eno vedro potočil. Ali pri tem je imel — 15 - kerčmar malo dobička, kajti dokaj vina je sam izpil, in ostali dobiček se je pri hiši porabil. Nekateri upniki so že dali svoje glavnice vpisati na hišo in zemljo kerčmarjevo. Kerčmar je sicer skrival vso svojo nevoljo, toda Dobrašin je vse izvedel, vse sprevidel in opomnil kerčmarico, da je skrajni čas, vsakega večjega potroška se izogibati, stisniti se, z upniki poravnati se in dolgove po malem plačevati. Kerčmarica je začela žalostno jokati, in Jelica se je ravno tako obupano v kot stiskovala. • V tej veliki tugi reče kerčmarica: „Prežalostna in nejevoljna sem, da nisem tebe, hčerka, prej oddala, nego smo to doživeli. Zakaj te nisem dala onemu, čegar ime si v spanji imenovala, in kateri ti je najmileji na svetu?" Jelica se strese v kotu in zakrije si obraz z belimi rokami. „Kdo je to?", začuden zapita Dobrašin. „Katero ime je v spanji imenovala?" „Vi ste to", odverne od tuge uničena mati, „a jaz neumna vam je nisem hotela ponujati, dokler sem jej še kaj dati mogla; a zdaj ničesar nemarno, zdaj je vam od sramote dati ne morem". — Dobrašin je bil jako iznenaden, a vendar seje okrepil, in kakor da ne bi verjel materinim besedam, zakliče: Je-li to res, Jelica, da ste moje ime v spanji klicali, je-li res, da vam nijeden ni ljubši od mene? Jelici je zmanjkalo glasu, da niti besedice ziniti ni mogla. Dobrašin pristopi k jokajoči deklici, jo prime za roki in jo s slovesnim glasom praša: „Jelica, ali je to res, kar vaša mati veli in kar sem radostno čul, ali ste res pripravni z menoj vse muke prenašati? „Učitelj je ubog človek, ali si upati ž njim živeti ?“ Jelica ga je udanim pogledom pogledala in tiho rekla: „Božja sem in vaša, ako vam je ljubo, da sem vaša!“ „Ljubo, ljubo!“ zakliče Dobrašin, sname svoj edini perstan, ki ga je dobil še od svoje matere in ga d& deklici, govoreč tako: „V tvoji nevolji ti podajCm perstan in te imenujem svojo zaročnico. Jaz edini morem presoditi, koliko neizmerno blago dobivam v tebi, prevredni in prepošteni deklici. Vidim, da sam Bog mi te je namenil, in njemu bodi za to čast in slava “. A vas, ljuba mamka, lepo prosim, da naju blagoslovite, da mi ne bode mogel svoje zaročnice nobeden prevzeti, ampak da bode vaš blagoslov naju vedno vezal. Mati položi na nju roki in jokajoča reče: .,Bog vaju blagoslovi, otroka! Zdaj idem vdana nesreči nasproti". „Dobrašin!“ prevzame v nesreči presrečna Jelica, „ni muke na svetu, katere ne bi rada s teboj prenašala; ravnati se hočem vedno po naukih, katerih sem se od tebe naučila". ,,Jelica, idi po očeta", reče mati. ,,Zdaj je drugi račun", domisli si Dobrašin, „prepustite, draga mati, da jaz govorim". — 16 „Slobodno", odgovori mati, ko stopi že v sobo kerčmar in za njim Jelica. „Kaj me kličete mar k sodbi?", reče kerčmar, videč ob- jakone obraze svoje žene in hčere, a resnobnega Dobrašina, ki njega tako le nagovori: „Oče! Malo pred se je tu nekaj dogodilo, česar se nikoli nadjal nisem. Vedite, jaz sem srečen, presrečen." . „Tako!", odgovori kerčmar nekako zaničljivo in zasmeh- ljivo. ,,Jelica mi je obljubila, da me hoče vzeti in mati naju je blagoslovila. Po tem takem postanem tudi jaz vaš in priprav¬ ljeni sem z vami .vsako nevoljo prenašati. Znam dobro, dragi oče, da vaša kupčija slabo gre, znam, da je na vašem posestvu veliko dolga. Toda z božjo pomočjo se da vse popraviti, samo da se vi oče v to terdno odločite, in se vsakih nepotrebnih stroškov izogibate. Jaz imam kacih 100 gld. gotovine; za te novce čemo vzeti za nizko ceno vina in to boljšega, nego je župnikovo. Tudi se nadjam, da mi bodo dobri prijatelji upali in da dobimo tudi na vero nekaj vina — toda račun j e treba voditi in znati za vsak novčič, za kar koli se potroši. Jaz bodem z Jelico račun vodil, hočemo gledati, da dobimo kaj z verta, da nam čebele kaj prineso, da slive posušimo in pro¬ damo, in da s silno varčnostjo v nekolikih letih dolg poplačamo. Ali pristanite v to, vaši ženi, hčeri in meni na ljub?" ,,Jaz da bi dal siromašnemu učitelju svojo hčer?!“ Tako se začne kerčmar krohotati. ,,Jaz da jo izročim v tako revščino? Vi da bi meni račun vodili, vi meni obroke odmerjevali? Ali ste ob um prišli? O, gospod, jaz vam Jelice ne dam, o jaz sem jej našel druzega ženina, ki ima novce. On mi bode plačal dolgove, jaz mu zato prepišem hišo na njegovo ime in mu dam Jelico za ženo. Zdaj veste, pri čem ste. Jelica se je dosta naučila, in od danes naprej ni vam treba v mojo hišo dohajati; ker se že tako bojim, da ste moji hčeri možgane zmešali. Srečno, gospod!" „„Gospodar, ne bodite svojeglavci, ne pahajte sebe in svojih v nesrečo" “ — odgovori mu Dobrašin mirno. „„Ne dajte se varati po tujcu, on vas žejnega prek vode popelje. Brez vaše žertve ni pomoči. Zarotim vas, ne razvozljujte najine zveze, ne skrunite materinega blagoslova!"" „Idite pridigovat komu drugemu" — jezno zaverne kerčmar Dobrašina. Jaz sem Jelico premožnemu človeku obljubil, a vi se ne brigajte za Jeličino srečo. „Oče, rešite naš, ne odbijajte ga, jaz sem njegova zaroč- nica, nobeden me ne more od njega odtergati", vpije Jelica. „Bog te razsveti, Jože, ne uničuj nas vseh treh!" glasno tožuje mati. ,,Kar sem rekel, sem rekel", zagermi kerčmar, a tudi Do- brašip se ohrabri in reče s tužno-resnim glasom; 17 - ,,Jelica, jaz te bodem čakal, a tebi je prosto, na-me se ne ozirati, ako vidiš svojo srečo in rešitev svojega neusmiljenega očeta. Z Bogom!“ Poštenjak je odšel. Izgubljenemu kerčmarju pa ni bilo žal niti za njega, niti za ženo niti za hčer. Ljubezen do domovine. Slovenščina in nemščina. Dobrašin ni več zahajal v kerčmarjevo hišo, dajal si je v sosedstvu nekaj malega za obed kuhati. Divjakovec se mu sicer nikoli ni jako dopadal, toda iz gorečnosti do poklica in v poslednjem času iz nagnjenja do svoje učenke in zaročnice se je vendar tudi v Divjakovcu srečnega čutil. Iz Divjakovca ni nikamor nad zahajal. Le sem ter tje je šel v Stari terg, da si je ondi kaj potrebnega nakupil. Teden dni po zadnjem dogodku pri kerčmarjevih v se je zopet napotil v Stari terg. Imel je za to važne vzroke. Cul je namreč, da nameravajo šolske gosposke starega učitelja na drugo šolo prestaviti ali v pokoj djati, a v njem se je želja po drugi službi izbudila in rad bi imel ravno v večjem kraju, kakor je n. pr. Stari terg, primerno službo. Zato se je podal, prišedši v Stari terg, kar naravnost k ondot- nemu g. župniku, ki je bil predsednik ali načelnik domače šolske gosposke (krajnega šolskega svetovalstva). Bil je to zelb dober in omikan gospod; vnet za naš narod in njegov napredek in posebno pa goreč prijatelj narodnega šolstva. Dobrašina, o katerem je večkrat že najhvalevrednejše reči pnpovedati slišal, je silno prijazno sprejel in mu obljubil, da hoče njegovo prošnjo podpirati, ako bode služba izpraznjena. Poslovivši se od pri¬ jaznega župnika poda se Dobrašin v gostilnico, ki je bila v tergu na najboljšem glasu. Tu se snide z nekaterimi teržani, i to z najpremožnejšimi in skoro bi rekel z najomikanejšimi tega terga. Bili so med njimi občinski in šolski svetovalci. Govorili so o vojski in o politiki. Dobrašin se ni rad v take razgovore utikal, čeravno je tudi o tem znal govoriti, ker je bil odločnih nazorov. Ko ga pa eden znancev nekako pozove, ka- košnih misli je on, ni se moral odtegniti, da ne bi ničesar iz- pregovoril, zlasti, ker se je eden navzočih zaničljivo o Slovanih in posebno o Slovencih izraževal. Na to se oglasi Dobrašin ter z mirno besedo tako-le govori: „Odkar svet obstoji, odkar so se posamezne družine v ce¬ lote, v narodne skupine združile, vsikdar je bila ljubezen do domovine povod velikemu junaštvu in velikim žertvam. Pri nek¬ danjih najslavnejših narodih je bilo že v navadi reči, da je slava za domovino umreti. Ali ostanimo pri hiši. Vsaka mati ljubi svoje dete, ako je tudi malovredno, Vsaj pravi naš pregovor: „Ce je tudi slabo, moje je“. Sosed pomaga sosedu, kedar 2 — 18 je v nesreči; vas pomaga vasi, kedar je v nevarnosti, n. pr. pri požaru. Tako pomaga tudi narod narodu, kedar gre sovražnika odganjati. In to se je pokazalo posebno pri zadnji jugoslovanski vojski. Toliko več morajo biti složni udje jednega naroda med seboj. Velik izgled složnosti so nam Serbi v granici i tako i Hervati mej seboj. Med njimi čuješ vsikdar, kako se zovejo po bratovski. Dobro jutro, brate, zdrav brate, kamo brate, pomagaj brate, sve brate. Pri nas Slovencih ni take bratovske sloge. Pri nas se povsodi in pri vsaki priliki še dela^ razlika mej po¬ samezni stanovi i razlika po deželah: Kranjec, Štajerec, Goričan, Korošec, ali po mišljenji: Slovenec, nemškutar i. t. d. Nihče ne pomisli, da smo vsi, ki eni in tisti jezik slovenski govorimo: bratje. Vsi želimo, da bi si naš slovenski narod ohrabril, okrepčal duševno in telesno; vsi mn v ta namen želimo mnogo in dobrih šol, izobraženih učiteljev in duhovnikov. I vsi doma¬ čini moramo v tej reči složno postopati, po bratovski se razgo- varjati. Nam Slovencem je treba bolj nego drugim narodom pomisliti lep naroden pregovor: „Kdor ne de rži brata za brata, ta bode imel tujca za gospodarja". Te krepke besede so se navzočim zelb dopadale, kajti Stariteržani so imeli redkokdaj priliko slišati tako odločnih in resnobnih besed. Njihov učitelj jim je znal le burke po kerč- mah vganjati. Eden izmed navzočih je izvedel, da se morebiti Dobrašin preseli v Stari terg. Mož je bil v mladosti na nem¬ ških šolah, zato se mu je nemščina bolj preljubila, nego sloven¬ ščina. Tudi svoje otroke bi radi tega rad v nemščini izobra¬ ževal. Ker je pa cul, da je Dobrašin iskren Slovenec, bil je v skerbi, da ne bode hotel njegovim željam vstreči. Zato bi rad kar naravnost iz Dobrašinovih ust slišal njegovo mnenje, in ga v ta namen popraša tako-le: „Vi tako iskreno ljubite svoj ali smem tudi reči naš narod, vi posebno povdarjajte izobraževanje v materinem jeziku; to jaz vse odobrujem. Ali to se mi pa le prav ne zdi, da znanje druzega deželnega jezika, pri nas nemškega tako malo cenite, da mu baje v šoli mesta ne privoščite. “ Dobrašin pa mu od- verne: „Tako govore o meni in druzih vnetih domoljubih le naši neprijatelji, ali pa oni, ki nas ne razurnb. Slovenski domoljubi čislamo v pervi versti naš slovenski jezik, katerega že od mladih nog govorimo in katerega nas je ljuba mamka že v zibeli naučila. V tem jeziku radi občujemo med seboj, v tem jeziku govorimo in pišemo vsem, ki ga tudi razurnb. V tem jeziku moramo govoriti tudi pri poduku naše slovenske mladine, ki druzega jezika ne razume. V tem jeziku pripovedujemo mladini vse potrebne nauke za življenje, ker na ta način najložje svojo važno nalogo izveršujemo. Toda tudi nemški jezik in vsak drug jezik spoštujemo, ker tudi Nemce same, kot omikan narod, čislamo. Tudi nemški jezik bi radi tako gojili, kakor slovenski, — 19 - ako bi tako potreben bil, kakor slovenski, in ako bi dragi čas dovolil. Toda večina naših otrok bodo kmetje in kmetovalci, kakor so njih stariši, ali obertniki in tergovci v domačem kraju; torej jim tako velikega znanja tega jezika ne bo treba!o. Po tujem si kruha iskati je težka reč; vsak človek na tujem si zopet v domače kraje želi. Znano vam utegne biti pesem „popotnik“, v kateri si človek tako željno domačih krajev želi, vsaj je „človek na tujem, kakor duša izgubljena", pravi pre¬ govor. Vendar s tem nočem reči, naj se nemščina ne uči po slo¬ venskih šolah; timveč dolžnost naj bo učiteljem, da ondi kjer je več razredov, po 3 in 4, tudi v tem jeziku mladino na¬ peljujejo. Sicer pa lehko tudi vsak posamezni učitelji željam poedinih starišev vstieže, da jim deco podučuje tudi v takih predmetih, ki niso strogo zaukazani. Jaz sem pripravljen, želje starišev vsikdar poslušati in po mogočnosti vstreči. Tako je končal Dobrašin. Bil je potem še o marsičem razgovor, dokler se Dobrašin, ki se je bil družbi prav prikupil, ni od nje po¬ slovil in nazaj v Divjakovec podal. Kerčmarjeve spletke. Kerčmar Vodopivec je začel Dobrašina po vasi gerditi in obrekovati, da mu je hotel hčer prevariti in zapeljati. Župniku je pripovedoval, da mu je Dobrašin ponujal 100 gld., samo da ne bi kupil njegovega vina, katero je drago in slabo imenoval. Župniku se itak Dobrašin ni dopadel in rad bi se ga bil iznebil. Šolski oblasti ga je zatožil radi razmerja z Jelico in pristavil, da ga je treba prestaviti na drugo službo. Divjakovčanom se je reklo: „Ako se tega učitelja rešite, nobeden ne bode več k nam došel. Vsaj ga ne bodemo tudi potrebovali ne. Pa čemu bi radi učiteljev večje davke plačevali? Otroci nam bodo potem doma živino pasli, ne bo jim trebalo vedno novih oblek nare- jati, knjig in papirja kupovati!" „Ali dragi ljudje", oglasi se eden vaščanov, čegar deček je v šoli prav dobro napredoval in se mnogo lepih reči od uči¬ telja naučil, „mar ne vidite, v kakošno korist nam je šola“. Moj deček hodi komaj tri leta v šolo, pa zna več nego jaz. Naučil se je tako cepiti, da se mu vsako drevesce prime. Po njegovem načertu, ki se ga je naučil od učitelja, izkopali smo gnojišče poleg lijeva, v gnojišče napeljali žleb, da se vse vanj oceja. Vse odpadke, vsako drobtino, ki se okrog valja, spravljamo v gnojišče — in imamo veliko izverstuega gnoja. Koliko se je naučil čitati in pisati že moj deček! Nimam večjega veselja po zimi, nego to, da mi deček toliko lepega iz knjig čita, n. pr. o gospodarstvu ali pa o tem, kakč so se naši pradedi s Turkom bojevali. 2 * - 20 - Tako je imel Dobrašin, kakor vsak dober človek, dosta tožiteljev, pa tudi nekaj zagovornikov. Kerčmar Vodopivec pa je s svojo termo čedalje bolj zagazil. Pripeljal je res v hišo nekega tujca, kojemu je vse premoženje pripisal. Ta človek je le malo slovenski znal, bil je bledih lic in nemilega pogleda. Hotel se je po vsej sili kje na Slovenskem naseliti, čim dalje od večjih mest in tergov, tim bolje. Divjakovec mu je bil že radi tega po volji, ker ni bilo tu še nobenega tergovca in ker mu je bila Jelica prav dopadljivo dekle. S kerčmarjem sta se tako pogodila, da prevzame tujec vse premoženje, a da tudi vse dolgove plača; njemu pa hoče vina dajati na račun, dokler se mu bo ljubilo kerčmariti. Jelica pa bi imela tujca v zakon vzeti; toda se temu nikakor ni hotela vdati in je vsaki pot odločno odgovorila: „Jaz sem Dobrašinova zaročnica, ne morem druzega vzeti, dokler je on živ. Ako me njemu ne daste, ostanem pri vas in čem vam pokorna biti in vas služiti, dokler sem živa. Ne silite me, ne morem prelomiti zvestobe, ki sem jo Dobrašinu prisegla". Pogodba se sklene kljubu temu, kajti kerčmar in tujec sta se nadjala, da se pozneje Jelici že tujec priljubi in da pozabi Dobrašina. Novi tergovec začne tergovino, nakupi mnogo blaga, dobrega vina, dela kupčije, plačuje dolgove in bogati. Kerčmar Vodopivec pije z gosti in tujcem zopet vino, kerč- marica kuha in služi novemu gospodarju, Jelica jej pomaga — a vse to brez plačila. Kaj je bilo tega treba, da dve izverstni ženski tujcu stre¬ žete zastonj? Samo kerčmar vinopivec, a ne Vodopivec je tega vzrok, pil ga je zopet in pil ga je zastonj, a tujec je pogostoma vodo vlival vanj, da se je odškodoval. Med tem je minola velika noč, minolo je tudi poletje, kar poči glas, da je v bližnjem Starem tergu stari učitelj Woblauf upokojen in da njegovo službo nastopi divjakovski učitelj Do- brašin. Ko se je ta novica po Divjakovcu raznesla, bila je po volji samo trojici: kerčmarju Vodopivcu, njegovemu gospodarju, katerega bi rad za zeta imel, in župniku, ki je bil tudi vesel, da se je novodobnega učitelja iznebil. Vsi drugi so pa obžalo¬ vali, da Dobrašin njihov kraj zapusti, Vsak kmet je znal pri¬ povedovati, kako mu je to ali ono Dobrašin prav svetoval in kako mu je otroke dobro izredil in jih lepo naučil. Vsak ga je zdaj hvalil, rekoč: Dobrašin je bil z vsakim prijazen, vsakemu je dobro svetoval, nikoli ni bil pijan, nikoli ni klel, nikoli ne¬ spodobno govoril. Seveda je bilo tudi Jelici žal, da Dobrašin odide; zdaj ne bode več slišala njegovega milega glasa v cerkvi. — Pa prav je, da odide, mislila si je, vsaj mu ne bo treba več gledati hiše, iz katerega je čerua nehvaležnost izgnala. Prišel je dan šol¬ skega izpraševanja, in to zadnji dan Dobrašinovega bivanja v 21 Divjakovcu. Navzoč je bil župnik iz Starega terga in obilo starišev iz domače vasi. Otroci so izverstno odgovarjali iz vseh predmetov in lepo peli. Naposled se je učenec zahvalil sta- rišem, da so jih pošiljali v šolo, in učitelju za prijete nauke. Ko se je učitelj poslovil od starišev in otrok, bilo je sleherno oko solzno. Drugo jutro je pred juterno zoro naložil Dobrašin svoje reči na voz in se tihoma odpeljal na svoje novo mesto v Stari terg. Pri odhodu se je samo eno okno odperlo, in iz okna je pomignila mala roka z belim robcem, a z istem robcem je ista roka brisala vroče solze še dolgo potem, ko je bil voz mimo nekdanje kerčmarjeve hiše odderdral. Župnik D obrila, V Starem tergu, kjer je naš Dobrašin dobil novo službo, bil je ves drug župnik, nego v Divjakovcu. Zval se je Dobrila. Mož je bil po božji volji, učene glave in plemenitega serca. V semenišče (duhovniško šolo) je bil radi tega vstopil, ker je čul od velikega domoljuba, da nobeden ne more za naroden napredek več storiti, nego dober duhovnik in dober narodni učitelj. A dostavil je tudi isti domoljub, da nihče ne more narodu več škoditi nego nemarni duhovnik in nemarni učitelj. Kot bogoslovec je potoval po raznih krajih naše slovenske domovine iu tudi drugod, in videl, kaj duhovniki delajo. Po doveršenih bogoslovskih šolah naš g. župnik ni mislil, da se je vsega že naučil, on se je marveč baš nasprotno mislil iu se ravnal po hervatskem pregovoru: „Dober duhovnik se do smerti uči 11 . Posebno mu je bilo to na sercu, da bi svoje farmane v to napeljal, da si zboljšajo svoje gospodarstvo, da postanejo pre¬ možnejši ljudje. »Premožni narod, rekel je, ložje dela šole, ložje stavi si lepe vasi, terge in mesta, ložje si dela lepe ceste, ložje si čisti reke, ložje podpira umetnost in literaturo, ložje se ponaša pred drugimi narodi 11 . Naš župnik imel je pred vsim lepo duhovnijo (farof). V njem je bil led in čistota doma. Na njegovem dvorišču mogel si opaziti umnega kmetovalca. Tu si videl obzidano gnojišče, prostorne hleve; v njem krave Švicarke. Ni jih gonil na pašo, marveč večinoma doma redil, da se mu ni gnoj izgubljal. Na bližnji njivi je imel lepo deteljico, po travniku je po¬ ravnal kertovine, zatiral slabe trave, v sadonosniku čistil sadno drevje, sejal peške in cepil divjake. Ako je došel farman k župniku, ni se mogel tej snažnosti in redu dovolj načuditi. — 22 — Župnik ni nikoli kmeta psoval in gerdil, marveč je vsakega lepo sprejel, mirno poslušal njegovo prošnjo in mu vselej po očetovsko svetoval. Ako je siromaška družina stradala, bil je župnik Dobrila pervi, ki je pomagal, tako rekoč drugim v dober izgled, naj tudi oni pomagajo. Zato so ga zvali teržani „očeta sirot". Sovražil pa je iz cele svoje duše lenuhe, rekoč jim: ,;Kdor ne dela, naj tudi ne je". Ta izrek je posebno v šoli prav po- gostoma rabil. Ni pustil otrok domu k obedu, dokler se mu niso naučili, kar jim je naložil. Župnik Dobrila je bil goreč prijatelj šolstva. Ni imel nikjer večjega veselja, nego v šoli pri pridnih otrocih, katere je večkrat obdaroval, posebno s knjigami. Prejšnjega učitelja je večkrat za to in ono navduševal, kar bi bilo v šolski napredek, toda Wohlauf ni ga umel ali ga pa umeti ni hotel. Tudi šolske svetovalce je nagovarjal, da bi se sezidalo poslopje za večrazredno šolo, toda govoril je glu¬ him ušesom. Ker je videl, da nič ne opravi s sedanjim uči¬ teljem, bila je njegova perva skerb, da privabi v Stari terg boljšega učitelja. Kedar je župnik Dobrila na svoje njive hodil, porabil je vsako priliko, da je kmetom priporočal, naj globoko orjejo, naj delajo široke razore, naj sejejo deteljo. Rekel jim je: Gnoji dobro, pa sej koruzo (turšico), za koruzo ječmen, za ječmenom dvoletno deteljo, za deteljo pšenico. Pokazal jim je, kako se mlada drevesca presajajo, cepijo, čistijo in obrezujejo. Župnik je bil naročen sam na več kme¬ tijskih listov, a tudi kmetom je priporočal, da so si naročevali na r Novice“, „Slovenski gospodar" in dr. A ne mislite, dragi bralci, da je župnik Dobrila samo za gospodarstvo bil vnet in da je morda svoj duhovniški posel zanemarjal. Jako se motite. Župnik Dobrila je verlo izurjeni pridigar, vnet razširjevalec Jezusove vere. Nikoli ni šel na lečo (priž¬ nico), da ne bi se bil pripravljal za pridigo, da ne bi premišljeval pred, kaj treba kmetu povedati in kako mu je treba povedati, da bodo mu nauki tim bolje v serce segli. Njegova iskrena želja je bila, da svoje farmane izredi tako, da bodo pobožni, pošteni, pravični, napredovalni, a tudi nekoliko ponosni ljudje. Župnik Dobrila je tako podučeval svoje kmete, da ga je vsakdo hvaliti mogel, ako je hotel pravično o njem soditi. Najpobož- nejša duša je morala hvaliti njegove nauke, tudi posvetnjaki mu niso morali reči, da je mračnjak ali nazadnjak, da ne želi napredka svojim ovčicam. Župnik Dobrila se ni ogibal društev. Sam je večkrat rekel: „Ljudje spadajo v društvo. V društvu se človek ohrabri, v društvu se človek uči poznati prednosti bližnjega, ali pa njegove sla¬ bosti; oboje mu koristi. V društvu človek dobi prijateljev, znan¬ cev; tu se izbrusi, navadi se lepih običajev in uljudnosti.“ Toda svaril je pred pijančevanjem in pred igro za denar. Pijance in - 23 igralce je pogostoma svaril, a njemu tudi gre zasluga, da se je njih število v Starem tergu zelč zmanjšalo. Takov je bil ta župnik, poštenjak skozi in skozi, mož bistre glave in dobrega serca. Bog daj obilo takih slovenskemu narodu! Kmetiiska čitalnica in napredovanje z združenimi močmi. Komaj se je Dobrašin v Starem tergu malo udomačil, začel je čversto delovati. Njegovega marljivega delovanja v vsakdanji šoli nočem omenjati. A on je bil osnoval tudi ponavljevalno šolo v Starem tergu, katere dosedaj tu še niso imeli. Oglasilo se je bilo mnogo mladine, ki ni hodila več v vsakdanjo šolo. Največ jih je dohajalo iz radovednosti; a pozneje so pa hodili iz ukaželj- nosti, kajti Dobrašin je znal tako mikavno podučevati in z otroci tako lepo ravnati, da ga mladina ni mogla nahvaliti. Podučeval je posebej dečke, a zopet posebej deklice. Izmed dečkov je bilo mnogo takih, ki so se pripravljali za rokodelski stan. Tim je posebno na serce govoril, kako lep je rokodelski stan, koliko si marljiv, izveden in uljuden rokodelec lehko zasluži. Priporočal jim je, naj se podajo na tuje, kedar odrastejo, kajti v domačem kraji se rokodelec ne more do dobrega izučiti. V ponavljevalno šolo je dohajal tudi g. župnik prav pogostoma, in sploh je po¬ magal Dobrašinu, kjer je le mogel, a Dobrašin je bil najodkrito- serčnejši spoštovalec župnikov. Zato ni dopustil župnik, da bi hodil učitelj v kerčmo obedovati. „Dokler ne ustanovite svojega gospodarstva, ste moj vsakdanji gost. Ne bode se radi vas več kuhalo, a jaz želim, da narod vidi, kako se lepo porazumemo.“ Nekoji kmetje, katerim sta se župnik in učitelj jako pri¬ kupila, hodili so večkrat v duhovnjo in šolo popraševat za svet v tej in oni reči, pa tudi poizvedavat novic, kajti Dobrašin in župnik imela sta obilo časopisov. Ko vidita blaga moža, kako zaupanje vživata in kako se okoli njih možje radi zbirajo, skleneta ustanoviti čitalnico. Do¬ brašin razodene to misel mladeničem, ki so še nedavno k njemu v ponavljevalnico hodili, a župnik pa jo pove odraslim boljšim kmetom. Sprožena misel se vsem dopade in že prihodnjo nedeljo skličejo skupščino v primerni prostor. Župnik jim razloži pomen čitalnice, i takoj se vsi navzoči na polo papirja podpišejo kot družabniki novega društva. Žup¬ nika izvolijo za predsednika, a učitelja za zapisatelja in knjiž¬ ničarja. Pomenijo se še, katere knjige in časnike si hočejo naro¬ čiti, in sklenejo, da se hočejo vsako nedeljo po večernicah zbirati. - 24 - Ostali so pri svojem sklepu in se točno vsako nedeljo zbirali. Redar je župnik pozvonil z zvončkom, namah je vse umolknilo. Na to sta jim začela župnik ali učitelj razlagati iz kmetijstva ali o čem drugem, ali pa jim je učitelj iz novin naj¬ znamenitejše reči čital in razlagal to in ono, česar niso razu¬ meli. A v staroterški čitalnici so se še o drugih rečeh pogovar- jevali, ki segajo globoko v praktično življenje. Dogovorili so se možje, da hočejo svoje hiše dati zavarovati pri banki „Sla- viji“, kajti dosedaj ni bil razen župana še nihče zavarovan; dogovorili so se, da hočejo kupiti si brizgalnico, karere še ni imel do sedaj Stari terg. V celem tergu je bil jeden sam, a še ta slab mlin. Zopet so se posvetovali, kako bi se dal nov in dober mlin postaviti. Jeden- sam gospodar ne zmore toliko novcev, da bi si postavil parni mlin, kakoršnega so si želeli, in kakoršni bi do 30.000 gld. stal. Zopet so se dogovorili, da stopi 30 mož v društvo, da vsaki 1000 gld. položi. Iu res v dveh letih je bil dogotovljen mlin, ki je jako ugajal ne samo Staroteržanom, marveč vsej okolici, in tudi družbi dajal lepe obresti. Vsem tem koristnim napravam je bil začetek v čitalnici, kjer se je misel rodila in dalje gojila, dokler se ni v djanje spreobernila. Požar. Dobrašin je srečno živel v Starem tergu, ki se je bil sicer v duševnem obziru tako spremenil, da bi ga slobodno „Novi terg“ imenovali. Dobrašinu je čas hitro minul, kajti imel je dosta posla s šolo, s cerkvijo in čitalnico. Na svojo Jelico v Divjakovcu je večkrat mislil, vendar je od svojega odhoda ni več videl, tudi pisati se jej ni upal. Misel ga je večkrat ob¬ hajala, da se morebiti s tujcem vendar le poročiti utegne, kajti dobro je poznal nestanovitne ženske, dasiravno Jelici te last¬ nosti ni pripisoval. Ko so ga nekega večera te misle obdajale, začuje pred šolo nek glas, ki ga je komaj razumel. Po ušesih mu je še donelo: Divjakovec gori! Stopi na ulico in se prepriča o tem, kajti od tiste strani se je nebo rudečelo. Hitro skliče on in še drugi mladi teržoni več ljudstva, naprežejo hitro konje k brizgalnici, vzamč škafe seboj in gredo gasit v nesrečno vas. Pridši tje, pomaga Dobra¬ šin največ gasiti hiše, katerih se je bil ogenj že prejel. Delajo in delajo na vse preterge skoro vso noč, a naposled so ogenj vendar pogasili, dasiravno je bil že nekaj hiš vpepelil. Po pre¬ stanem velikem trudu vstopi Dobrašin v hišo, katero je bil pred ognjem obranil. Gospodinja se mu priserčna za trud zahvaljuje. 25 — Dobrašin pa odverne: ^Zahvalite se milostljivemu Bogu! Torej tudi kerčma je izgorjela. A kje je Jelica?" „V sobi je z materjo", odgovori gospodinja. V kerčmi se je ogenj začel, a kercma je že sinoči izgorela. Jelica in mati ste komaj živi pete odnesli. Za očeta pa nihče ne ve. Govori se, da se je že sinoči zopet prenapil in da je gotovo izgorel. Ni večik sirot na svetu, nego ste oni dve.“ To je globoko v srce ganilo dobrega Dobrašina. Kavno ko ste oni dve v sobi stokali in prežalostni svoje osode bridko solze točili, vstopi v sobo Dobrašin, — isti Dobrašin, kakor je nekdaj bil, samo nekoliko stareji, a tudi možateji. „Jelica, tvoj zaročnik je prišel po te! Ne jokajte, mati vse bo dobro!" „Ali nič nimamo, sirote smo!" odgovori Jeličina mati. Jelica se je zgrudila na Dobrašinove persi in jokala. Dobrašin pa dalje govori: „Jeličin zaročnik bode že imel toliko, da preredi vse tri. Jelica, in vi mati ste vredni, da bodem za vaju skrbel do bele smrti." Veselja ginena zakliče mati: „Bog ti poverni stoterno za tvoje dobro serce. Hvala njemu in tebi." Na to se dogovorč, da boste Jelica in mati nekoliko dni ostali še pri dobri sosedi, dokler se Dobrašin z župnikom ne dogovori, kdaj bode poroka. Dobrašin se od njiju priserčno poslovi, in ko je došel v Stari terg nazaj, ga je vse slavilo, ker je tako pogumno in požertovalno gasil nesrečno vas. Dobrašinovica. Kedar se učitelj na kmetih oženi, vzame si navadno ženo gospodskega stanu; ako pa ni že gospodska, gotovo se po¬ zneje po gospodski nosi. Z žensko omiko smo dan danes daleč zabredli. Kakor hitro ti zna deklice čitati in pisati, že misli, da se mora zdaj tudi preobleči, in če tudi je na kmetih, začne se nositi tako, kakor mestne gospodične. Siromašk učitelj na kmetih ima že tako malo plače, ako pa mora še ženi napravljati bog ve kako lepo, vsako leto drugačno obleko, deržati jej deklo ali celo kuharico, potem je gotovo obžalovanja vreden. Bolje bi bilo, da se ne bi bil ženil. Ni sramota kuhati, ni sramota delati, ni sramota, v gospo¬ dinjstvu vse dobro razumeti. Samo pomisliti treba, da se naj¬ bogatejša hiša zatere, ako se gospodinja za nič ne briga, in da slaba hiša se mora uničiti, ako se gospodinja nobenega posla ne prime. Nočemo pripovedati, kako je novi divjakovski župnik — stari je bil umeri že — poročal Dobrašina z Jelico, kako je dobra soseda v Divjakovcu obdarovala Jelico, kako je bila 3 - 26 - njena mati vesela novega para; povemo le to, da je bila Jelica v Starem tergu lepo sprejeta, da jej je vse na roko šlo, da so jej gospodinje vsega ponujale, česar pri gospodinjstvu potrebuje, in da jej celo župnik Dobrila mlado švajcarsko kravo podaril. Dobrašinovica je našla na svojem novem domu obilo posla. Dekle se ni deržala, ker je ni bilo sram, kravi polagati in krav moizti, pa se jej je tudi novcev škode zdelo. Pa vsaj je bila kmetskega stanu in jej je mati pomagala. Dobro pa je tudi to pomislila, da Dobrašin, njen ljubi mož, težko denar služi, ko se mora nad nemarno deco večkrat tudi hudo jeziti. Krava jej je dajala veliko mleka in masla, da je za vse tri zadostovalo. Tudi vert je Dobrašinovica sama obdelovala, samo, kedar je bilo treba vert globoko prekopati in pognojiti ga, najel je Dobrašin delavca. Toda sejala, sadila, plela in okopavala je sama. Pa to jej je bilo v zdravje, in boljše je izgledala, nego marsikatera druga gospa. V sobi pa je Jelica, posebno po zimi tudi pridno delala: rezala, šivala, zakerpovala ali pletla pozno v noč, dokler je Dobrašin pisal ali čital. Mati jej je povsodi, posebno pa v kuhinji pomagala. Lepo so se vsi trije razumevali; materi se nikoli ni bolje godilo; sama se je vekrat tako izjavila. Dobrašinovica ni se nosila gizdavo, tudi ni bila oblečena tako po modi ali po najnovejsi noši, kakar mestne gospe; bila pa je vedno prav znažno in lično oblečena; obnašala se je pa proti vsem ženskam prav ljnbeznjivo. Dobrašin in župnik sta večkrat željo izraževala, da bi se šolske deklice v ženskih delih kaj učile, namreč plesti, šivati, vezti. To je bilo zdaj mogoče, ko je bil Dobrašin oženjen, kajti Dobrašinovica je umela te reči. Naučila se je bila neko¬ liko od svoje matere, nekoliko pa od neke šivilje ljubljanske, ki je mesec dni v Divjakovcu pri tergovcu delala. Na izrečeno željo g. župnika in Dobrašina je ona ta posel prevzela in po dve uri na teden deklice z velikim vspehom pod- učevala. Učenke so pred kaj nerade v šolo dohajale; a zdaj se jim je šola tako prikupila, da je bilo navadno več deklic nego dečkov v šolo. Tudi stariši niso mogli Dobrašinovice pre¬ hvaliti. Pri ženskem delu je znala Dobrašinovica tudi marsikaj o umnem in dobrem gospodinjstvu povedati, n. pr., kako se pozna dobro blago, kako se dober, zdrav i tečen kruh peče, kako in zakaj se rabi to in ono zdravilo in drugo. Čeravno je bil Stari terg poln hvale o Dobi ašinovici, vendar so se našle tudi neprijateljice in nevošljivke. Rekli so take ob¬ rekljive ženske: Dobrašinovica se za to ne nosi gosposki, ker je prostega kmetskega stanu, vsaj ne zna druzega jezika, nego slovenski. — 27 — Jelica bi se za take reči tudi zmenila ne bi bila, ako bi jih bila tudi na lastna ušesa slišala. Ona je lepo podnčevala dekleta v svojem materinem jeziku, katerega je prav lepo govorila. Družba sv. Mohora. V čitalnici v Starem trgu so bile še vedno skoro vsako nedeljo skupščine, po leti sicer redkeje, toda po zimi je malo nedelj izostalo, da ne bi se bili zbrali. Nekaterikrat so bili zbori osnovani tudi za ženske, da se je jim tudi kaj lepoznan- skega ali pa kaj o gospodinjstvu povedalo. Tudi so pri takih prilikah nekatere deklice deklamovale kako lepo slovensko pesem, katerih imamo Slovenci na izbiro že. Tako je znal mikavne zabave Dobrašin napravljati, da so ljudje še vedno radi dohajali v čitalnico, čeravno ni bila več nova stvar. Toda naposled bi se jo bili pa še vendar naveličali, ako ne bi bil župnik učitelja opomnil na novo sredstvo, s katerim bi ljudi z novo privabili v koristno družbo in jih tako odvračali, da ne hodijo v keremo pijančevat in razgrajat. Rekel mu je: „ Gospod učitelj, vi ste svoje otroke tako lepo naučili peti v šoli in cerkvi, znajo že vaši otroci obilo šolarskih in cerkvenih pesmi. Ali ne bi hoteli nekatere mladenče, ki imajo posluh in dobro voljo, naše narodne slovenske pesmi in to v čitalnici ali pa na svojem domu učiti? Ako bi se Vam mogoče zdelo, da jih tudi po notah učite, imelo bi to še večjo vrednost, in mladeniče bi to še bolje mikalo. Kedar jih boste izurili, sklicati hočemo zopet skupščino v čital¬ nico, h kateri bode gotovo mnogo ljudstva prišlo, ako bodo čuli o novem petju. Pri tej skupščini naj bi se našim ljudem spregovorila beseda o družbi sv. Mohora, katero društvo se v našem tergu še vse premalo podpira. “ Tako je govoril za dobro vneti mož. Učitelj, ki je že sam na to mislil, priterdil je radostno g. župniku in objubil — bilo je po zimi — v dol¬ gih zimskih večerih mladeniče v petii po notah uriti. Učili so se nekatere dni v tednu, in za mesec dni jih je bd več pesmi naučil. Župnik skliče na to skupščino na svečnico, na rojstni dan Vodnikov. Sešlo se je bilo veliko mladine in starine. Pervo besedo je. imel g. župnik. Govoril je o petju. Pravd je, kako je lepo poslušati petje, kako petje človeka gane, ga navduši, ga omeči, ga celo spreoberne. S petjem se kratkočasi tisti, ki poje, in tisti, ki posluša. Petje je lepa, nedolžna zabava. „Kdor poje, ne misli hudo“, je star, pa lep pregovor. Pripove¬ doval jim je, da se bode tudi v čitalnici večkrat popevala, in svetoval vsem, nai hodijo poslušat, da se bode naučili razen cerkvenih tudi druzih lepih slovenskih pesmi. Po tem nagovoru so Dobrašinovi pevci zapeli „S 1 o v a n“ iu „Le pa d o m o v i n a“, kateri pesmi sta se tako dopadali, da so jib ponoviti morali. — 28 — Drug govor je imel Dobrašin, namreč o družbi sv. Mohora. Začel je nekako tako-le: Od kar mladina pridno v šolo hodi, naučila se je mnogo. Pa to jej ne zadostuje. Kedar odraste, mora ponavljati, kar se je učila in pa še dalje izobraževati se. Da se to doseže* treba je pridno čitati. Vsaj pravi nas prego¬ vor: Kdor samčita, ne treba da pita (praša). V knjigah so veliki zakladi lepih naukov. Ne pravimo zastonj o človeku, ki lepo govori, da govori kakor knjiga. O prostem času se človek dolgočasi; ide v kerčmo, zapravlja denar, morda se celč vpijani, ali pa igra in zaigra lehko velik denar. Vsega tega obvaruje človeka lepa knjiga, podučljiva ali zabavna knjiga. „Pa knjige so drage," oglasi se nek kmet. „Zato pa vam hočem povedati, kako si boste za malo novcev nabavili dosta lepih knjig. V Celovcu so osnovali slo¬ venski domoljubi že pred mnogimi leti družbo, katero izdaja knjige za slovensko ljudstvo. Začetkoma je izdajalo le malo (po 3 in 4) na leto; a zdaj pa izdaje po 6 lepih in precej ve¬ likih knjig. Koliko pa stanejo te knjige? Ako jih greš v šta- cuno kupovat, stanejo te dosta, najmanj 2 gld. Ako se pa vpišeš kod ud v to društvo, kar lehko storiš vsako leto pri g. župniku, plačaš samo I gld., a čez nekaj časa dobiš 6 lepih bukvic, med njimi „koledar“, ki ga je pri vsaki hiši treba, pa še 5 druzih prekoristnih knjig." Ko je dokončal svoj lep govor, čutiti je bilo: „Bomo se vpisali, borno." Naposled so Dobrašinovi pevci zapeli še več slovenskih pesmi in nazadnje se je skupščina zadovoljna razšla. A v či¬ talnici so bili še pogostoma shodi, lepi govori in krasno petje. Popevalo pa je v Starem tergu staro in mlado ne samo v cer¬ kvi, v šoli in čitalnici, veselo slovensko petje se je razlegalo tudi po poljih in travnikih, po gozdu in logu. To veselo in zadovoljno življenje bilo je sad župnika Do¬ bri la in učitelja Dobrašin a.