Kainz, w. (Avstrija): A Classification of Digital Map Data Models Avtor modificira klasično delitev digitalnih podatkov za izdelavo kart na vek- torske in rastrske modele; predlaga novo razdelitev na vektorske, tese- lacijske in hibridne podatkovne modele. Lichtner, w. (ZRN): RAVEL - Raster/Vector Conversion Software Digita- lizacija s skanerjem nam daje podatke v rastrski obliki, geografski in- formacijski sistemi pa pretežno operirajo z vektorskimi podatkovnimi struktu~ami. Opisan je razvoj programske opreme za transformacijo rastr- skih podatkov v vektorske na podlagi skeletiranja z distančno matriko. Bickmore, D.P. (Velika Britanija): World Digital Database for Environmen- tal Science (WDDES). Leta 1984 je združena delovna komisija IGU/ICA (geografi in kartografi) začela raziskavo možnosti izdelave globalne bazične karte v digitalni ob- liki v merilu 1:1.000.000. Našteti so predvideni vsebinski elementi, vi- ~i podatkov, dosedanji testni poizkusi in financerji. Predvsem v drugi sekciji referatov je bilo prikazanih precej aplikativ- nih rešitev geografskih informacijskih sistemov tako na mikroračunalnikih kot tudi na velikih sistemih. Vse kaže, da kartografija dobiva z razvojem GIS popolnoma novo podobo informacijske znanosti (geoinformatike). Par- cialne rešitve produkcije računalniških kart in algoritmi za različne kartografske postopke ostajajo le še del programske opreme za upravlja- nje podatkovnih baz, v GIS-e pa se vključuje vedno več novih vrst po- datkov, ki so vezani na prostor. Največja pozornost se sedaj posveča organizac1J1, zajemanju in ekstrakciji pomembnih informacij, katerih uporabniki še zdaleč niso več samo kartografi. Dalibor Radovan POROČILO O OBISKU PREDAVANJ PROF. G. KONECNYJA V BEOGRADU Od 18. do 20. februarja 1987 je bil gost Inštituta za geodezijo na beo- grajski Gradbeni fakulteti dr. Gottfried Konecny, direktor Inštituta za fotogrametrijo in inženirsko geodezijo Univerze v Hannovru. Profesor Konecny je sedanji predsednik Mednarodnega združenja za fotogrametrijo in daljinsko zaznavanje ter pisec številnih člankov in razprav v medna- rodno priznanih strokovnih revijah. Je tudi soavtor enega izmed najmo- dernejših učbenikov fotogrametrije. Med obiskom v Beogradu je imel dve predavanji na Inštitutu za geodezijo. Predavanji sta trajali vsako po uro in pol in sta bili spremljani z diapozitivi ter folijami na grafo- skopu (tekst v angleščini), ob tem pa še simultano prevajani iz nemšči­ ne v srbohrvaščino (prof. Joksic). Po predavanjih v nabito polni preda- valnici je stekla strokovna diskusija, možne pa so bile tudi kasnejše konzultacije. V nadaljevanju povzemam obe predavanji. Analitična fotogrametrija - sedanja raven in možnosti razvoja že na začetku je bilo poudarjeno, da bo naslovna tema obdelana le obrob- no, težišče pa bo na prostorskih informacijskih sistemih in njihovi po- vezavi s kartografijo in fotogrametrijo. Uvodoma je bil z diagramom opi- san razvoj fotogrametrije ter tehničnih odkritij in njihovih izumiteljev od urezovalne fotogrametrije (odkritje fotografije), preko analogne (avion) in analitične (računalnik) do digitalne (sateliti, digitalno procesiranje slik). Medtem ko analogna fotogrametrija temelji na optično~ 180 GV 31(1987)2 mehaničnih principih, pa v analitični in digitalni fotogrametriji igra odločilno vlogo računalnik oziroma vektorska in rasterska grafika. Integrirani fotogrametrični sistemi so si utrli pot do uporabe v karto- grafiji od meril 1:500 pa tja do 1:200.000. Glavni odliki takih karto- grafsko orientiranih sistemov sta seveda hitrost (popolnoma digitalna ali pa optično elektronska korelacija posnetkov stereopara) in interaktivna grafika, ki sta še posebno pomembni v urbanih informacijskih sistemih, katerih vsebina se izredno dinamično spreminja. Prostorski informacijski sistemi (PIS) v širšem smislu se razvijajo v dveh glavnih smereh, ki sta bistveno odvisni od merila: - V malih merilih je geometrijski inkrement zajemanja semantičnih infor- macij kvadratna mreža - grid. Z geokodiranjem dobijo atributi siste- ma alfanumerične vrednosti, ki implicitno omogočajo identifikacijo posa- mezne celice grida. Informacije dotekajo v sistem po rastrskem princi- pu s točno določepimi koordinatami, bodisi s popisi, geodetsko izmero ali daljinskiin zaznavanjem. - V velikih merilih temeljijo PIS na nepravilni parcelni geometriji, za- to pride v poštev le vektorska obdelava. Atributi se povezujejo prek parcelnih številk, informacije pa dobimo s katastrsko in detajlno iz- mero, fotointerpretacijo ali fotogrametrijo. Tehnične alternative, ki se nam ponujaj.o pri gradnji in aplikaciji PIS-ov, bi lahko oblikovali v velike, srednje (tipa Vax) ali male sisteme (tipa PDP). Pri velikih sistemih je ovira predvsem komunikacija prek modemov, ki zavirajo hitrost grafičnega izhoda, medtem ko pri ostalih dveh tipih sistemov delo poteka na delovnih postajah, pri tem pa si ne moremo privo- ščiti kompleksnih podatkovnih baz z mnogimi atributi. Mali sistemi so običajno namenjeni predvsem zajemanju podatkov. Vsi trenutno uporabljani sistemi so 32-bitni. Razvojne težnje PIS lahko strnemo v tehle nalogah: - integracija različnih tipov podatkov (vektorski, rastrski, negrafič­ ni DMR); - integracija fotogrametričnih sistemov z interaktivno grafiko; - prehod na rastrsko tehnologijo in v zvezi s tem pospešena uporaba kar- tografskih skanerjev; - obdelava na osebnih računalnikih in delovnih postajah; povečanje razmerja učinek/cena, kajti čas in sredstva za operaciona- lizacijo takšnih informacijskih sistemov se izražajo z vrtoglavimi številkami, ki so jim v zahodnem svetu kos šele v zadnjih nekaj letih. V končnem delu predavanja so bili kot zgled uspešne uporabe prikazani tudi mednarodni projekt informacijskega sistema KUDAMS (Kuweit utility data management system), ki obsega izdelavo podatkovnih baz za kataster, podprt z grafiko v merilu 1:1.000, topografsko kartiranje v merilu 1:500 in komunalne vode z grafiko v merilu 1:2.000! Po trditvi prof. Konecnya si namreč Hannover takšnega informacijskega sistema ne more privoščiti ••. Kartografska uporaba satelitskih posnetkov in pregled digitalne obdela- ve posnetkov. v predavanju so bili sistematično opisani teoretični principi in tehno- logije v daljinskem zaznavanju. Tako so bili na začetku prikazani različ­ ni tipi senzorjev (optični, bližnje infrardeči, termalni, mikrovalovni) in pojasnjena sta bila pojma zvezne (fotografske) in diskretne (digi'tal- ne) resolucije snemalnih sistemov, ki jih lahko nosijo bodisi letala, prirejena za majhne ali velike višine (do 25 km), ali pa satelitske plat- forme, ki jih delimo po poziciji satelita glede na površino Zemlje na orbitalne, heliosinhrone in geosinhrone. Satelitom za daljinsko zaznavaL nje se v zadnjem času pridružujejo specializirani kartografski satelits- ki sistemi z veliko resolucijo (SPOT, 10 x 10 m), majhno repetitivnostjo in celo z možnostjo stereo snemanja. Izdelani so bili celo satelitski GV 31(1987)2 181 ortofotonačrti v infra območju. Da bi dobili čim vecJe kontraste pri ekstrakciji in retifikaciji digitalnih posnetkov, pri katerih želimo grupirati informacije o objektih s. podobnimi spektralnimi karakteristi- kami, so se strokovnjaki lotili tudi simultane obdelave podatkov z dveh različnih satelitov, npr. s Seasata in z Landsatovih kanalov 5 in 6. ~obre rezultate so dali tudi poizkusi z metrično kamero na Space Shut- tleu (podrobneje o naši udeležbi v projektu glej GV 4/84, str. 214) in izredno natančna snemanja s francoskim satelitom SPOT (gl. npr. GV 4/86; str. 308) s pozicijsko natančnostjo 3 min višinsko 5 m. Razvoj kaže naslednje težnje za prihodnost: izboljšanje spektralne in časovne resolucije snemanja, - prehod na 128 nivojev za vsak kanal, - izstrelitev novih satelitov (Vfking, Arianne, Space Shuttle, polarne platforme), - gradnja ekspertnih sistemov na podlagi informacij iz multispektralne klasifikacije posnetkov. Zanimivo je, da na Zahodu pri projektih satelitskih snemanj s SO-odstot- no finančno udeležbo sodeluje tudi država, ki se zelo zaveda koristi od tega. Brez.njene pomoči namreč snemanja po materialni plati sploh ne bi bila izvedljiva, kajti komercialne cene posnetkov so pod ekonomskimi. Ostalo polovico prispeva industrija. Tako se krog držav, ki imajo svo- je satelite, vedno bolj širi. Vodilne so še vedno ZDA (npr. sateliti GOES, NOAA, Landsat, Seasat), slede ji SZ (Meteor, Sojuz, Kozmos,Mir), ESA - European Space Agency (Meteosat) in Francija (SPOT), svoje sate- lite pa načrtujejo tudi ZRN (MOMS, MEOSS), Japonska, Indija, Brazilija, Kanada in Kitajska. TIMESOV ATLAS SVETOVNE ZGODOVINE (presoja grafične opremljenosti) Dalibor Radovan Ob koncu leta 1986, le nekaj dni pred novoletnimi prazniki, je prišla na naše knjigarniške police pomembna strokovna knjiga Timesov Atlas sv~tovne zgodovine v izdaji Cankarjeve založbe iz Ljubljane. Besedila in opisi kart v njem so prevedeni v srbohrvaščino iz angleškega izvirnika, ki Baje izdala londonska tiskovna založba Times leta 1978 in dopolnila leta 1984. Avtor in pobudnik za izdajo originala je angleški zgodovinar Geoffrey Barraclough. Pri prevodu besedila in pripravi posebnega dodat- ka za jugoslovansko izdajo pa so sodelovali priznani strokovnjaki, pred- vsem zgodovinarji iz Zagreba, Ljubljane, Beograda in Sarajeva. Zgodovina je veda o dogajanjih v preteklosti. Grafična upodobitev zgo- dovinskih dogajanj je pomembna predvsem zato, da pr·eteklih dogodkov ne povežemo le vzročno in časovno, pač pa tudi prostorsko nazorno. Od tega, ali si moremo in znamo ustvariti celotno prostorsko sliko zgodovinskega dogajanja, sta odvisna tudi razumevanje in sprejemljivost zgodovinske razlage ter naposled privlačnost ali odbojnost zgodovinopisja. Zgodovi- narji iz preteklih časov so zgdovino podrobno in gostobesedno opisali, dogodke so povezovali v času, ni pa se jim posrečilo teh podatkov pro- storsko prikazati. Za to bi bila potrebna risba. 182 GV 31(1987)2