„DOM IN SVET!« 1892, štev. 12.
573
razmere za peloponeške vojske, kdor ve, da je bil Sofoklej ob nesrečni sieilski vojski okoli leta 413. med svetovalci (7cpopouXoi), in komur ni neznano, da se Sofoklej ni samo državniškega delovanja udeleževal, ampak da se je tudi popolnoma gibal in sukal pod mogočnim uplivom velikega državnika — Perikleja, — saj je Sofo-klejeva umetnost pravi, neizkaljeni izraz Peri-klejevih Aten in njih omike, — pač priznava, da je drama »Edip na Kolonu« vsaj deloma tendencijozna. Tudi Evripid, vrstnik Sofoklejev, je pisal politične drame (prim. Heraklide). Ali pesnik zato, ker ni politik v pravem pomenu besede, ali. ker se le deloma bavi s politiko, ne sme in ne more pisati politične, tendenci-jozne drame? Zgodovina nas uči, da najodlič-nejši pesniki zlagajo dostikrat pesmi ne le iz pesniškega, ampak tudi iz političnega nagiba. Drami »Edip na Kolonu« je dala povod brez-dvomno tudi peloponeška vojska, saj jo je Sofoklej spisal proti koncu omenjene vojske. Iz vsebine drame se tudi razvidi, da se je Sofoklej oziral na razmere, osebe in države iz časa peloponeške vojske.                                 J. Jenko.
»Maksimilijan I., cesar mehikanski,
Slovenskemu ljudstvu spisal Fr. Nedelj ko. V Ljubljani. Založil J. Giontini. 1892. 8°. Str. 69. Cena 20 kr. — Ta knjižica o nesrečnem Maksimilijanu ni prva v slovenskem slovstvu. Pa ona prva, »Cesar Maks in Meksika«, se je jako po-izgubila. Ker je junaški Maks dobro znan našemu narodu, zato bode pač rad marsikdo v roke vzel tudi to knjižico, ki pripoveduje v lepi in mični obliki o življenju, o cesarovanju in naposled o tužni smrti Maksovi v tuji zemlji. Že tak dogodek sam na sebi mika bralca, kaj še le, če se spomnimo, da je tudi marsikateri Slovenec šel po jednako srečo v tujino. Mnoge strani v knjigi so nam ugajale, bodisi zgodovinska natančnost in pa umno razvijanje, ker le tako umevamo nesrečno smrt cesarjevo, bodisi jezik, ki je dokaj čist in pravilen. Vendar bi želeli za »slovensko ljudstvo«, da bi bile nekatere stvari bolj domače razložene, zlasti verske ali cerkvene razmere, zakaj izrazi, kakor »klerikalna stranka«, ne pojasnjujejo ljudstvu resnice. Na str. 60. naj bi se bilo omenilo, da ono poročilo o smrti cesaričini ni bilo resnično, ker vsak čitatelj *pač ne ve, da je cesarica še dandanes živa.
Sicer je pa zgodovina pokojnega mehikan-skega cesarja za vsakaterega jako poučna, če le hoče misliti o usodi narodov, kakor o sreči posameznega človeka.
»Ilustrovani narodni koledar« za navadno leto 1893. V. leto. Celje. Uredil in izdal Dragotin Hribar. 8°. Str. 160. Cena vez. knjigi 1 gld. — Po zunanji obliki je ta koledar naj-elegantnejši med drugimi slovenskimi koledarji. Ima osem ličnih slik, zlasti lepo izvirno sliko celjskega mesta po fotografiji gosp. Magoliča, in pa vkusno, vabljivo prirejeno vezavo. V vsebini spoznavamo »Mihaela Vošnjaka« z bratom dr. Josipom vred (življenjepisna črtica s slikama), že znano pripovedovalno zmožnost Pavline Pajkove v noveli »Igra s srečo«, pisatelja Ahasvera »iz popotnih spominov« in mladostni
spis gosp. S. Rutarja (iz 1. 1875.) »Selitev Slovanov proti jugu«. Tako je torej tvarina v tem obsegu dokaj raznovrstna. V jezikovni obliki se kaže poleg skrbne poprave še marsikaka hiba, celo v Aškerčevem prevodu »Car Vahtang«, n. pr.: »Mesto klatim da sredi se gor« in »ima prav«. — Koledar je primerjen samo odraslim, zvedenim čitateljem.                        Dr. Fr. L.
RVAŠKO   SLOVSTVO. (Piše J. Barte.)
Ni dolgo od tega, kar je zagledala v Kri-ževcih beli svet knjiga Iv. Lepušiča: »Boš-njakuše.« Pripovijesti. 1892. 8°. Str. 145. Cena 60 kr. — Menda je pisatelja navdušilo to, da so bile tako laskavo sprejete njegove: »Slike iz Bosne, katere je izdal v letošnji Matici. V kratkem je napisal drugo knjigo iz bosanskega življenja. — V knjigi je večja povest »Marijan« in mala: »Sejda«. Sejda je lepa slika iz onega časa, ko so naši osvojili Bosno. Jure, sin kmeta Petra Benčica, ne more pozabiti jedinice Mustav-agine, Sejde, s katero se je bil seznanil še kot otrok, ko je prinašal agi mleko. Tudi ona je njemu naklonjena, ali kaj pomaga, ker je baš ondaj najbolj napeto med mohamedanci in rajo. Ne samo to, ampak tudi dolgovrati mujezin Abduhal pogleduje prav cesto za dekletcem, katero mu je zmešalo še ono malo pameti, kar je je imel preje. A kar je najhuje, Mustav-aga sam sili, da vzame Sejda Abduhala. Ni druge pomoči, kakor da še za časa pobegne v varnejše kraje. Mlada se dogovorita, da pride čez nekaj časa Jure preoblečen po turško in odvede deklico. Dober znanec, Juretov ujec (frančiškan,) fra. Stipo da Juretu turško obleko, da se odpoti bogato preoblečen v kraj, kjer je bivala deklica, da jo ob priliki odvede. Ali bilo mu je v nesrečo. Baš onih dnij je prekoračila avstrijska vojska mejo, ulovila z drugimi Turki tudi Jureta in ga odvela tja gori v Olomuc, a Mustavago so vojaki ubili, le Sejda je še ob pravem času srečno pobegnila k svoji prijateljici, a od ondodi k fra. Stipu. Dobri ujec jo je učil resnic sv. vere in nekega dne krstil v svoji kapelici. Za spomin na Jureta, o katerem ni bilo niti duha, niti sluha, nazvala se je Sejda ob krstu Jurka. Že je mislila oditi v samostan, kar dojde nenadoma v hišo Jure, raztrgan in izmučen. Da je bila kmalu potem poroka, ni mi treba omenjati, a dobri fra. Stipo je imel kaj zapisovati v svojo »kroniko«.
Večja povest je »Marijan: spominjanja na prvo novačenje (vojaški nabor) u Bosni.« Tudi tu ni zapletenih dejanj, a pripoveduje se dosti obširno, prizor se pridružuje prizoru. Ni boljših prijateljev, kakor sta zlatarja Stanko in Marijan. Stanko ima le sestro Pavko, a Marijan mater Jurko. Oegava bi bila Pavka, če ne Ma-rijanova, pa zato ni čudno, če sta se rada gledala. Ali kjer se dva vjemata, tam se hitro najde tretji, kateri jima zavida srečo, a ta tretji bil je vaški knez (župan) Stipan. Tudi njemu je bila Pavka povšeči, pa je želel, da bi bila njegova žena. Da zvrši svoje zlobne nakane, ni
574
Slovstvo.
mogel dobiti boljšega sredstva, kakor- mojstra-skazo krojača Božo, kateri se je pa le malo bavil s škarjami in gladilom. Po krivem priseči;, goljufati, to mu je bil vsakdanji posel, ker od-kodi mu drugače denarja za popivanje! Zvita buča se domisli hitro, da mu vdova Jurka dolguje precejšno svoto po pokojnem možu, kar hoče potrditi on in nekoliko pridaničev s prisego. Vdova in Marijan sta v veliki zadregi, ali dobri Božo se hoče ž njima z lepa poravnati, če ga vzameta v svojo hišo, kar se tudi zgodi. Od sedaj pijančuje cele noči in prekuhava s Stipanom hudobne naklepe. Marijan jima je na poti, treba ga odstraniti. Kako? Vojaški nabori so tu, prvikrat v B°sni. Stipo, kateri ima kot selški starejšina tudi nekaj govoriti, vpiše Marijana kot pretepača in nemirneža. Vzemo ga. Dobri Božo, kateri je zaradi tega ves potrt, nagovarja Marijana, da od vojakov popiha v goro, češ, saj pridejo skoro drugi zakoni, a do tedaj lahko počaka med hajduki. On odide k vojakom, ali ne dobi niti on od doma, niti njegovi od njega nikakega poročila; Stipo, kateri ob jednem tudi prinaša in raznaša po vasi pisma, skrbno pridržuje pri sebi vsako pismo. Ali evo — strašne novice! Marijana, kateri je popihal od vojakov, ustrelili so v gori. Jurka zaradi tega zboli in umrje, a Božo znori, pa ne zaradi žalosti, ampak ker ga je pekla hudobna vest; Stipo pa še vedno razpleta svoje mreže, posebno še pridobi za-se vse, samo Stanka ne, kateri ga ne more živega videti. Vsi sosedje in kume začno sedaj nagovarjati ubogo Pavko, da vzame Sti-pana. Ona se dolgo brani, naposled pa le sluša krstno kumo in obljubi, da vzame Stipana. Stanko ne more trpeti te sramote, a ko po na-klučju zve, da Marijan še živi, odide po njega in postavi sebe mesto njega pri vojakih. Oni, kateri je pobegnil od vojakov, ni bil pravi Marijan, nego drugi Marijan, a pravi je bil živ in zdrav pri vojakih, pa se je še za časa povrnil, da prepreči Stipanovo ženitev. Ko Stipau opazi, kaj se mu kuha, pobere nekoliko denarja, zažge hišo in zbeži, a Marijan vzame Pavko. Stanko se čez dve leti vrne domov in se tudi oženi, a Stipana je ulovila doli v Hercegovini zaslužena kazen, kjer so ga obsodili na petnajst let težke ječe.                                               .   .
To je vsebina Lepušicevih povestij. Knjižica se prijetno čita, le one mnoge turške besede kvarijo užitek marsikateremu čitatelju. Evo n. pr. naj razume ne le Slovenec, nego Hrvat-stavek: »Sejda imade,troje bezenluke, pafte od čiste srme, tri gjerdana, igrmituka, mahmudija i med-žedijak« Kaj bi rekli onemu, kateri bi rabil n. pr. toliko nemških besed v svojem jeziku? Od kodi imajo baš turške besede te posebne pravice, ali od todi, ker so najmanje umevne? če že kaže ohraniti jih zaradi mohamedanskih čita-teljev, kazalo bi vsaj pretolmačiti, ali pod črto, ali v oklepajih, ali pa na koncu knjige. Naj bi tudi hrvaški kritiki na to opomnili pisatelja, jaz sem že o tem govoril, a zaman. Menda imajo tudi Hrvati nekoliko pravice do svojega jezika. Drugače ima pa Lepušic vse .vrline pisateljeve. Piše zanimivo, riše točno v malo potezah,; pozna narodnega duha v govoru in v mislih, a
tudi glede na nravnost mu ne moremo mnogo očitati. Naj se izpolni pisatelju želja: »Sretna buduenost bosanskoga naroda sakrivana je v seljačkim kolibicama; trebalo bi, da se odluču-juci krugovi na njih obaziru.«
Rusko  slovstvo.
(Priobčil V. Bučar.)
Ant. B u d i 1 o v i č: »Obščesla vj anskij ja-zik v rjadu drugih obščih. jazikov drev-nej i novoj Evropy.« 2 Torna. Varšava 1892. Velja 4 rub. — Postavivši si novo vprašanje o vseslovanskem jeziku, pregleduje pisatelj razvoj vseh jezikov stare in nove Evrope (grškega, latinskega, italijanskega, španskega, francoskega, angleškega in nemškega) in se trudi določiti njihovo razmerje med govorico po mestih in pro-vincijalnim narečjem; pripoveduje, kako so se ti med seboj borili, opisuje v tej borbi estetične in naravne sile in njihov vpliv; — na koncu pa pojasnjuje vzroke in posledke zmage jezika nad jezikom. To je prva polovica tega dela z naslovom: »Očerki obrazovanija obščih jazikov južnoj i zapadnoj Evropy«. Sad svojega pre-iskavanja obrača pisatelj na sedanja- narečja slovanskih jezikov. Kaže vpliv cerkveno-slovanskega jezika v davnem času, hrvaško-srbskega in češkega v 15. in 16. stoletju, poljskega v 16. in 17., ruskega v 18. in 19. stoletju* Potem našteva razne misli o obče-slovanskem jeziku in jih o.cenja, a naposled navaja tudi svoje nazore. To ima v drugi polovici z napisom: »Za-roždenije obščago jazika na Slavjanskom Vo-stoke«. On je trdno prepričan, da je možno ustvariti obče - slovenski jezik poleg sedmerih jezikov stare in nove Evrope. Razvidno je iz te vsebine, da knjiga ni pisana za širje občinstvo, marveč samo za strokovnjake.
Nikolaj Gavrilovič černiševskij: »Očerki Gogoljskago perioda russkej li-teratury.« Pod tem napisom so ponatisnjene znamenite razprave o slovstveni dobi Gogoljevi, katere so izhajale 1. 1855. in 1856. v »Sovre-menniku«. Znane osebe onega časa se nam kažejo v pravi luči, posebno N. A. Polevoj, Sen-kovski, Pogodin. Kirejevski, Ševvrov, knez Vja-zemski, najbolj pa slavni Belinski.
Knez Certelev je izdal' drugi zvezek svojih »Stihotvorenij.< Certelev je kot pesnik že dobro znan ruskemu občinstvu in po pravici se prišteva boljšim mlajšim pesnikom. V marsičem hodi za Al. K. Tolstim. V tem (drugem) zvezku ima precej pesmij umetniško dovršenih. Največ je liričnih, pa tudi epičnih in pa prelepih po jutrovskem vzoru zloženih legend in povestij, katerim je pesnik dal pravo jutrov-sko lice. Kritika je te pesmi tudi jako lepo sprejela in jih priporočala.
Začetkom tega leta je umrl na Ruskem Pote b n j a,. profesor na harkovskem vseučilišču. Bil je po celem ruskem in sploh slovanskem svetu znan jezikoslovec, in se je posebno, veliko- pečal z narodnim slovstvom Slovanov in Litavcev. Ruska naučna knjiga je izgubila vrlega in marljivega delavca.                    ;             :..-.Ui