Piše dr. BORIS KUHAR
NAŠE KORENINE
o srpanu
V mesecu juliju se zvrstijo največja kmetova dela. V tem času je več kmetovih delov-nih praznikov: žetev, mlatev in metev. V preteklosti so bi-la to p*rava prazmčna kmeto-va obredna opravila, poveza-na s starimi šegami, pred-vsem pa z obilico čarodejnih dejanj za zagotovitev dobre letine. K tem obredjem pa je sodila tudi pesem, ki se je ohranjala iz roda v rod. Da-nes ko vse to, nekoč težko. največkrat pa tudi družabno kmetovo delo opravi stroj, tu-di tega veselja in prazničnosti ni več. Le tu in tam v odroč-nih hribovskih krajih lahko še slišimo glasno petje žanjic.
Od ječmena do ajde
Mesec julij - mali srpan - je že. kot ime pove. mesec žetve. Ob koncu je na vrsti že tnlatev. V tem mesecu po vr-sti dozorijo žita: ječmen, rž, pšenica in šele pozneje, ob Mihelovem, 29. septembra, še ajda.
Žetev je bila že od nekdaj tudi v naših krajih posebno slovesno kmetovo opravilo. V nekdanjem velikolaškem okrajuje imela zato vsaka ža-njica prazničen predpasnik in svetlo jopo. Pri žetvi, so si navadno kmetje med seboj pomagali. Zato lahko zapi-šem, da-je bilo to bolj skvpno opravilo.
Vse do uvedbe mehanizaci-je po drugi svetovni vojni so pri nas želi s srpom, kije na-vadno držal pribito napeto platno. Pokošeno žito se je zato lepo naslonilo na že sto-ječe žito in žanjice so ga s srpi uravnavale v snope. Za enim koscem je pobiralo klasje, karpo več žanjic, ki so delale snope. Za žetev je vsaka ža-njice prinesla srp s seboj. Na-vadno so začele žeti že zelo zgodaj. S srpom pa so žele le ženske. Vsaka si je sama na-redila prvesmo in naložila naty nabrano klapje, ter ga povezala v snop. Še leta 1948 so etnologi zapisali, daje bilo ob žetvi na njivah v vaseb da-našiye občine Grosuplje 6 do 8 žanjic. Dvajset iet kasneje smo lahko ugotovtfj, da jih dobijo toliko skupaj ob žetvi na njivi le še redki gospodar-ji. Najbolj pogosta slika ta-kratne žetve je bila, da je že na njivi en kosec, navadno gospodar, ženski - žena in hči - pa sta vezali snope.
Požeto žito so zložih v ko-pe, deset snopov v eno kopo, pšenico, rž, ječmen so naloži-li na voz in ga zapeljali v ko-zolec. Tu so ga navadno sušili 14 dni, nato pa mlatili.
K žetvi je sodila tudi pe-sem. Žanjice so rade pele: »Lepo je polet 'na svet', zač-no žanjice pet'.«
Mnogo starih obredov in šegjepovezanihzžetvijo, kot na primer ustoličenje prvega požetega snopa, začetek že-tve z moljtvijo. Žanjice so s srpom navadno naredile križ pred seboj z besedami: »Bog pomagaj in sveti križ božji.« Če pa so žanjice želele ponagajati vezačem, so nare-dile tudi živo povreslo. Odre-
zaJe so samo klasje, slamo pa pustile, da seje držalo zemlje. Koje vezač skušal vezati sno-pe, jih ni mogel dvigniti od tal. Ob tem je bilo obilo sme-ha. Posebno vlogo je pri zetvi igral tudi zadnji snop, ki gaje zvezala žanjica. Temu sorekli baba.
Župnikovo poročilo
Leta 1940 je dobrepoljski župnik in vnet zapisovalec narodnega izročila. Anton Mrkun zapisal: >Pred nekaj deset leti, je bilo čuti po naših vaseh vsako leto pika pok mlatičev, ki so mlatili pšeni-co, rž in drugo žito. Sedaj se nikjer več ne sliši. da bi mla-tili tako lepo ubrano v »četve-ro« ko nekdaj pika poka, pika poka. Sedaj se oglasi le vča-sih iz kakega skednja pika pok dveh mlatičev.«
Od tega zapisa je že spet minilo dobrih 50 let in način mlatve seje tudi močno spre-menil v današnji čas. Vse je danes strojno. Pri samih mla-tilnih strojih so bili šepotreb-ni mlatiči, pri kombanjih pa skoraj ne več.
O mlatvi iz okolice Dobre-polje iz začetka stoletja. nam spet poroča župnik Mrkun: »Nekdanji mlatiči so vselej začeli že zgodaj zjutraj s svo-jim delom, navadno že pred zoro. Mlatili so tako. da so najprej nanesli predi skednja kup žita ali »nasad žita« Po-tem pa sta po dva in dva na vsakem koncu mlatila kakih deset snopov naenkrat in si-cer tako, da se pika pok ce-pcev nikoli ni nehal, dokler ni bil cel nasad omlačen. Ko sta dva obračala snopovje ži-ta, sta morala druga dva sama tolči s cepci tako dolgo, da sia prva zopet začela mlatiti. Koje bilnasad omlačen, so iz snopov naredili otepe in ško-po. Otepe so naredili tako, da so omlačene snope povezali v velik zavoj, kopo pa tako da so stresli z omlačene slame zrnje z grabljicami na reto, in ga zrinili v kot. Tudi škopo so povezali v snope.
Vesela mlatev
Na sosednjem območju v Škocjanskih hribih pa so poznali več načinov ločitve zrnja od slame. Tu so mlatili in otepavali žito. Otepali so žito le toliko. kolikor so ga rabili za kritje še redkih slam-natib streh. Pšenico, ki so jo določili za streho, so poželi v roke, to je tako, da so dali v snop le po dve peščici pože-tega žita. Po starem so mora-le ženske žeti čim bolj pri zemlji, daje bila slama boljša in trša. Suhe snope so pred otepanjem še razstavili na soncu, nato pa sojih na podu otepavali na posebnem stolu tako dolgo, da je izpadlo vse zrnje.
Pri mlatičih je bilo vedno veselo z obilico šal in igric, predvsem pa z obilo pijače in jedače.
Trdina poroča v svojih za-piskih, daje gospodar iz oko-lice Grosupla vprašal svoje mlatiče: »Koliko mislite da-nes omlatiti? ftflatiči: Povejte nam, koliko nam boste dali pijače in mi bomo povedali koliko bomo mlatili. Veliko dela hoie tudi veliko piti. Nič dela, nič vina, veliko dela, ve-liko vina: to je pri nas na-vada.«
Po žetvi in po mlatvi je bil navadno likof. Vse najboljše je prišlo na mizo. VŠentvidu pri Stični so morali za žanjice pripraviti meso, cvrtnak, ku-hane suhe češple, kislo mle-ko, ajdovkruh, tudi bel kruh, pa tudi potic in štrukeljčkov ni smelo zmanjkati. Nasploh so morali že od nekdaj žanji-ce dobro postreči. Glavnajed ob žetvi in mlatvi pa so tudi vnaših krajih bili štmklji. Li-kofza mlatičepaje moral biti kot ohcet. Vsak je dobil svoj štrukelj, vsak svoj kos belega kruha. Pri svetem Roku pri Šentvidu so dobili še peteli-na, potice in vino.