/< (p, tl)

■

Trg Središče.

Načrt občine. Risal I. Najžer.

Merilo 1 : 25.000.


TRG

»Središče

KRAJEPIS IN ZGODOVINA.

Spisal

Prof> Fr. Kovačič.

Z zemljevidom središke občine, z desetimi
slikami v tekstu in 24 tablicami.

Maribor, 1910.

Izdalo Zgodovinsko društvo za Sl. Št.
Tiskala Cirilova tiskarna.

Vse pravice si pridržuje odbor „Zg. dr.“

THmfoL

I JO -O3o(?ojL,^^0

Ta le knjiga o zgodovini središkega trga ima tudi svojo
zgodovino. Središče s svojimi zanimivimi zgodovinskimi spomini
je privedlo na zgodovinsko polje rajnega Slekovca, ki je ondi
kapelanoval od 1. 1871- 1878. S središko zgodovino se pečajo
njegovi prvi spisi, ki jih je izdal v tisku, 1. 1878. v „S1. Gosp.“:
„Madžari v Središču 44 : 1.1879. v „Slov. Gospodarju“: „Središčani
in ormoški graščaki1.  1880. v istem listu „Kruci na Slov.
Štajerskem 14  s posebnim poglavjem o Krucih v Središču; v
II. 1. „Kresa 44  je objavil „Slovensko tožilno pismo iz 1. 1648“
in „Dve središki prisegi iz 18. stoletja 44  v istem letniku, v V.
letniku pa razpravico: „Kdaj je Središče dobilo pravice ce¬
sarskih trgov? 44

Pozneje se je pečal s kronikami drugih krajev, vendar
tudi Središča ni izpustil iz misli. Precej gradiva za središko
zgodovino je pohranjeno v njegovem spisu „Sekelji“, ki je
izšel v Ljubljani 1. 1893 in 1. 1894. v nemškem prevodu v
Mariboru. — Zlata maša dveh odličnih srediških rojakov (Herga
in Šinka) 1. 1902. ga je nagnila, da je zopet večjo pozornost
obrnil na središko zgodovino. Tako je v spomin omenjene sve¬
čanosti 1. 1902. izšla 136 str. broieča knjižica ,.Kapela žalostne
Matere božje v Središču in njen častni venec 44 , ki v uvodu po¬
daje splošen obris starejše zgodovine trga in župnije, potem opis
in zgodovino trške kapele, skoraj polovico knjižice pa obse¬
gajo rojaki duhovskega stanu trga in župnije z imenikom sre¬
diških dušnih pastirjev. Sploh se je sedaj mislil resno lotiti
središke kronike; 1. 1900. je pisal: „po 20 letih bode menda
že čas, da se resno lotim središke kronike, ki me je dovedla
na zgodovinsko polje. 441  A ni mu bilo dano dokončati tega
dela. V jeseni 1. 1903. je pred svojim odhodom od Sv. Marka
v Ljubljano izročil vso svojo književno zbirko „Zgodovinskemu

1  Gl. „Časopis” 1. 1904, str. 58.

IV

društvu 14 , sluteč, da se iz Ljubljane ne vrne več. In tako je bilo p
dne 15. decembra 1903. je v ljubljanskem „Leonišču“ zatisnil oči.

Da započeto delo ni obtičalo, je zasluga središkega ob¬
činskega zastopa in županstva. Dne 26. decembra 1. 1906. je
„Zgodovinsko društvo 11  dobilo poziv od županstva, naj izda
Slekovčevo zgodovino središkega trga, občina pa se obveže,
odkupiti 500 izvodov knjige.

To hvalevredno in res rodoljubno željo je odbor „Zgod.
dr. 11  upošteval ter je predsedništvo „Zgod. dr. 11  že 23. januarija
1. 1906. naznanilo županstvu, da društvo sprejme njegov predlog
glede trške zgodovine.

Toda do izvršitve je še bila dolga pot. Iz Slekovčeve slov¬
stvene zapuščine se je izločil precejšen kup zapiskov, tičočih
se središke zgodovine, a nabrana tvarina nikakor ni bila zrela
za javnost; rajni bi bil sam še v grobu proti temu ugovarjal,
domači zgodovini pa bi tudi ne bilo ustreženo. Slekovčeva
zbirka je obsegala prepise raznih listin, mnogotere podrobne
zapiske (včasi po trikrat o isti stvari), nepopolne izpiske iz
cerkvenih matrik. Najbolj je bila obdelana vrsta dušnih pastirjev.
Morda se bodo komu zdeli prenatančni razni osebni podatki
v tem odstavku, a Slekovec jih je zbral z velikim trudom,
vrhtega utegnejo dobro služiti za sestavljanje in spopolnjevanjc
drugih kronik.

Podpisani je kot tajnik poročal odboru o stanju te zbirke
in odbor je v svoji seji dne 5. januarija 1. 1907. poveril istemu,,
da izdela zgodovino središkega trga. Pisatelj se je odločil, pre¬
vzeti delo pod gotovimi pogoji, zlasti, da mu gg. dr. A. Stegenšek
in prof. Kaspret gresta na roko.

Sedaj je bilo treba najprej urediti in obdelati Slekovčevo
zapuščino. Za podlago so služili njegovi tiskani spisi o sre-
diški zgodovini, rokopisna zapuščina pa niti od daleč ni za¬
dostovala, da se osnuje vsaj površna slika trške zgodovine.
Trebalo je poseči v župnijski in dokaj bogati občinski arhiv,
ki ga je županstvo velikodušno dalo na razpolago. Vrh tega je
pisatelj rabil c. kr. namestniški in deželni arhiv v Gradcu;
razne izpiske iz križniškega arhiva je imel že Slekovec.

Za najstarejšo zgodovino so pa služile izkopine, ki so
središko zgodovino postavile na čisto drugo stalo.

v

Županstvo središko se je naravnost izreklo, naj se objavi
vse, kar je o Središču sedaj najdeno in dognano. Z ozirom na
to je knjiga precej narastla. A zgodovina središka še -s tem
nikakor ni izčrpana in bi ne bila, če bi tudi knjiga obsegala.
1000 strani.

Glede izbire in obdelave nabrane tvarine je bilo stališče
pisatelju dokaj težavno in sicer že zaradi značaja,  ki bi ga
naj imela knjiga: bila bi naj poljudna, ker je namenjena širjim
slojem, a ob enem znanstvena. Pisatelj si je prizadeval oboje
združiti. Vsled tega je bilo treba marsikaj pojasniti, kar je
sicer samo po sebi umevno in v znanstveni knjigi nepotrebno.
Poljudni značaj knjige je dalje določeval pisatelju meje, da se
ni smel obširneje pečati s podrobnimi vprašanji, ki so sicer
važna, a zanimajo le ozki krog strokovnjakov. Iz tega stališča
naj presojajo knjigo tisti, ki bodo zasledili, da to ali ono vpra¬
šanje ni do konca razpleteno. Z druge strani si je pa pisatelj
prizadeval podati svojim razpravam znanstveno podlago
in se je varoval legendarnega pripovedovanja, moralizovanja in
raznih refleksij, ki so običajne v poljudnih knjigah. Pred očmi
je imel vedno temeljni zakon zgodovinske vede: nič resnič¬
nega zamolčati, nič neresničnega poročati.  V de¬
janju pride pa žalibog to načelo le v omejeni meri v veljavo.
Tu je na poti človeška omejenost vkljub najboljši volji,
nedostatnost virov, estetični, pedagoško-etični in taktični oziri.

Kar se tiče metode in razdelitve, je pisatelj načeloma
odklonil obliko kronike, kjer se razni dogodki brez znotranje
stvarne zveze nizajo drug na drugega, kakor so časovno
sledili. Preglednost, poglobitev in združitev dogodkov v višjo
kulturno — zgodovinsko celoto, je pri taki metodi izključena.
Tudi sicer v zgodovinskih knjigah običajna razdelitev v stari;
srednji, novi in najnovejši vek ni primerna za lokalno zgodo¬
vino. Za razdelitev je tedaj pisatelj vzel stvarno  podlago po
načelu: Splošno in’ zunanje prej kakor posamezno in znotranje.

Glede jezika in pravopisa bo natančen čitatelj opazil ne¬
doslednosti. Glede tega je pisatelj načeloma za večjo prostost
in ne za pedantično enoličnost. Jezik je živo in gibljivo bitje,
zakaj se torej ne bi rabili razni izrazi in oblike, ki niso zoper
slovniška pravila? Mestoma je tudi pisatelj nalašč pustil ne-

koliko več pravic domači govorici. Marsikaj se je pa tudi
prezrlo, kar je pri tako obsežnem gradivu neizogibno.

Da je pisatelju bilo mogoče dokončati to delo, ima
zahvaliti mnogostranski pripomoči. Bodi tedaj tukaj izrečena
iskrena zahvala ravnateljstvu c. kr. namestniškega in deželnega
arhiva v Gradcu, c. kr. okr. sodniji v Ormožu, župnijskemu
in županskemu uradu v Središču, zlasti še g. župniku Gajn-
karju za gostoljubje, ki ga je pisatelj vžival, ko se je zaradi
nabiranja gradiva in izkopavanja opetovano mudil v Središču.
Posebno zahvalo je še dolžen pisatelj g. šolskemu vodji A.
Kosi-ju, ki mu je preskrbel mnogo podatkov o srediških
učiteljih in odličnih rojakih ter drugih krajevnih zadevah; g.
učitelju Najžerju za tlorise, g. Trafeniku za fotografije, g. prof.
Kaspretu, ki je pregledal najvažnejše dele rokopisa. Veliko
zaslug pri tem delu ima g. profesor in c. kr. konservator dr.
A. Stegenšek, ki je oskrbel mnoge fotografije in risbe ter
podal pisatelju mnogo dragocenih podatkov in navodil, zlasti
pri opisovanju umetnin. Bodi mu tu izrečena prav prisrčna
zahvala.

Zahvala gre tudi odboru „Zg. dr.“, ki je pisatelja po¬
oblastil, da knjigo opremi z mnogimi slikami ter jo izdela
v večjem slogu.

Koncem želi pisatelj, da bi zlasti rojaki središkega trga
in župnije, katerim je knjiga pred vsem namenjena, to delo
brali s tisto vnemo, s katero ga je pisatelj pisal ter da bi jim
knjiga o njihovi zgodovini res bila „luč resnice, učiteljica
življenj a“.

Maribor,  13. decembra 1909.

Fr. Kovačič.

Tiskani viri . 1

Apih Jos., Slovenci in 1848. leto. V Ljubljani 1888.

Bedekovich Fr. Jos., Natale Solum magni Ecclesiae Doctoris sancti Hic-
ronymi. 1751.

Beitriige zur Kunde steierm. Geschichtsquellen, razni zvezki.

Božič dr. A. — Dečko dr. J., Občinski red in občinski volilni red za
vojvodino Štajersko. Celje, 1909.

Časopis za zgodovino in narodopis 1904—1908. (Ur. A. Kaspret.) Maribor,
1. I-V,

Doblinger Dr. Max, Dic Herren von Walsee. Wien 1906.

Dopsch Dr. Alf., Die altere Social- u. Wirtschaftschaftsverfassung der
Alpenslaven. Weimar, 1909.

Diimmler, Siidostliche Marken.

Erlauterungen zum Histor. Atlas d. ost. Alpenlander, I. Abt.

Flegerič Bož.. Doktor Štefan Kočevar. Ljubljana 1890.

Forrer Dr. Rob., Reallexikon der prahist., klassisch. u. friihchristl Alter-
tiimer. Berlin—Stuttgart, 1907.

Gemeindelexikon der im Reichsrate vertretenen Konigreiche und Lunder.
Wien, 1904.

Geršalc dr. J., Ormoški spomini. Ljubljana 1902.

Glaser dr. Karol, Zgodovina slovenskega slovstva. V Ljubljani, 1894
do 1898.

Grupp, Kulturgeschichte der rSmischen Kaiserzeit. Miinchen, 1903—1904.

„ Kulturgeschichte des Mittelalters. Paderborn, 1907, 1908.

Helfert Dr. Alex., Die Grtindung der osterreichischen Volksschule. Prag
1863.

Hlubek Dr. Fr. X., Ein treues Bild des Herzogtumes Steiermark. Graz,
1860.

Hofrichter, Luttenberg. Graz, 1850.

Ilešič dr. Fr., Hrvatski utjecaji u starim istočno-štaj. tekstovina. Zagreb,
1905.

Janisch Jos. Andr., Topogr.-stat Lexicon von Steiermark. Graz 1885.

Joherl Ign. Heinr., Feldkirchen, Kalsdorf, Pfarr- und Kommunalgeschichte
mit Darstellung der allgemeinen Entwicklung, Venvaltungs-, Ge-
richts-, Steuer-, Schul-, Verkehrs- und Gewerbewcsens in Steiermark.
Graz 1905.

1  Arhivalni viri so navedeni na dotičnih mestih. Posebej je omeniti

župnijska in občinska kronika središka, kakor tudi Danjkove kronike za

župnije velikonedeljske dekanije.

VIII

Klaič Vjek., Povjest Hrvata. Zagreb I II. 1899 1904.

Kos dr. Fr., Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. I—II.
Ljubljana, 1902, 1906.

„ Spomenica tisočletnice Metodove smrti. Ljubljana, 1885.

Krempl Anton, Dogodivšinc Štajerske zemle. V Gradci, 1845.

Kres, 1. II, V, (Ur. dr. J. Šket).

Krones Dr. Fr., Verfassung und Venvaltung der Mark und des Herzog-
tums Steiermark. Graz, 1897.

Lapajne J., Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev. V Ljub¬
ljani, lg84.

Letopis Matice Slovenske. Razni letniki.

Levec Dr. Vlad., Pettauer Studien. Untersuchungen zur iilteren Flur-
verfassung. I — III.

Loserth Dr J., Die Reformation und Gegenreformation in den innerost.
Landern. Stuttgart, 1898.

Loserth Dr. J., Genealogische Studien zur Gesehichte des steirischcn
Uradels. Graz, Styria, 1905. .

Manz, Die Landes-Gesctze des Herzogthuins Steiermark. \Vien, 1894.
Maver Dr. Fr. Mart., Gesehichte Osterreichs. I—II. Wien und Leipzig,
1900, 1901.

„ Gesehichte der Steiermark. Graz, 1898.

Mitteilungen des Hist. Vereincs fiir Steiermark. Razni letniki.
Monumenta Germaniae, zlasti zvezek I.

Muchar, Gesehichte des Herzogtums Steiermark. 8 zv. Graz, 1844- 1867.
Naše pravice, Podlistek. Povjest Medjimurja Varaždin, 1906, 1907.
Novice. (Ur. J. Bleivveiss.) Razni letniki.

Orožen Ign., Das Bisthum und die Diocese Lavant. Razni zvezki.
Peinlich, Die lilteste Ordnung und Verfassung der Stčidte in Steiermark.
Graz, 1879.

Peisker J., Die alteren Beziehungen der Slawen zu Turkotataren und
Germancn. Stuttgart, 1905.

Petenegg v., Die Urkunden des Deutsch.-Ordens. Centralarchivs I.
Poslednji Zrinski i Frankopani. Izdala Matica Hrvatska, 1908.
Privilegien des Deutschen Ritter-Ordens bestatigt und durch neue ver-
mehrt vom Papste Leo XIII. Wien,. 1895.

Rakuša. Domoznanstvo ormoškega okraja. Maribor, 1886.

Salinger Rich., Graz im Jahre 1809. Graz 1909.

Sammlung der neuesten Regeln, Statuten und Venvaltungsvorschriften
des deutschen Ritterordens 1606—1839. Wien. 1840.

Schmutz, Historisch-topogr. Lexikon. Graz, 1822.

Schiff Walter Dr., Osterreichs Agrarpolitik. Tiibingen, 1898.

Schonleben Joan. Lud., Carniolia antiqua et nova. Labaci, 1681.
Siebmachcr J., Grosses und Allgemeines AVappenbuch, IV, 13. Ntirnberg
1899.

Slekovec, Kapela žalostne Matere božje v Središču in njen častni venec.
Maribor, 1902.

IX

Slekovec, Škofija in nadduhovnija v Ptuji. Maribor, 1889.

„ Sekelji, Rodoslovna in životopisna razprava. V Ljubljani, 1893.

„ Vurberg. Krajepisno-zgodovinska črtica. V Mariboru, 1895.

„ Isto nemški.

Slovenske večernice. Zv. 48. (1894.)

.Slovenski Gospodar. Razni letniki.

Smičiklas, Povjest Hrvatska I—II. Zagreb, 1879, 1S82.

Specijalni Repertorij krajev na Štajerskem. Na svitlo dala c. kr. cen¬

tralna statistična komisija. Dunaj, 1893.

Stegenšek dr. Aug., Dekanija Gornjegrajska. Maribor, 1905.

„ „ „ Dekanija Konjiška. Maribor, 1909.

Voditelj v bogoslovnih vedah. (Ur. Fr. Kovačič.) Maribor. L. I—XI.
Vrhovec, ljubljanski meščanje. Ljubljana 1896.

Weber H., Die Verehrung der lil. vierzehn Nothhelfer. Kempten, 1886.
Wcifi Dr. Anton, Geschichte der osterreichischen Volksschule unter Kai¬
ser Franz I. und Ferdinand. Graz, 1901.

Weifi Joh. B., Weltgeschichte. Bd. 1—22, 2—3. Aufi.

Wurzbach Const. Dr., Biographisches Lexicon des Kaisertums Osterreich.
Wien, 1864.

v. Zahn Jos., Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien, 1893.
„ Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark. I— 111. Graz, 1875, 1879,
1903.

„  Styriaca, I—II. Graz, 1894, 1896.

Zbornik Matice Slov. Razni letniki.

„ „ „ Trubarjev 1908.

Zeitschrift d. Histor. Vereines fur Steiermark. I—IV.

Zgodovinska knjižnica, I—II. Celje, 1905, 1906.

Drugi, le slučajno rabljeni viri so zaznamovani na dotičnem mestu.

Popravki.

Str. 3. i. d mesto Črnecu, beri Črncu, Črnca itd. Pomota je nastala
vslcd Slekovčevih zapiskov, ki imajo dosledno Črnecu itd., a ljud¬
stvo ne govori tako.

Str. 47. v 13. vrsti od spodaj se ne oziraj na oklepaj: (Gl. tab. IV.), str.
61: (Gl. tab. IX.) in sploh ne na oklepaje ali opazke, v katerih se
navajajo slike na tablicah. Ko se je knjiga tiskala, je imel pisatelj
pri rokah le nekaj slik, katere je deloma djal med besedilo, de¬
loma pa odločil za tablice na finejšem papirju, ki bi se pridejale
koncem knjige. Ko je pa bila knjiga čez polovico dotiskana, je
dobil novih slik, vsled tega se je odločil slike na tablicah razvr¬
stiti po knjigi na ona mesta, kjer je govor o dotičnem predmetu,
Številke tablic v oklepajih so potemtakem brez pomena.

Str. 48. op. 3. b. m. sl. 3. — sl. 6.

Str. 61. m. št. 17. Pokopališče — beri 16. Pokopališče.

Str. 72. m. rimske štev. H. beri 3.

Str. 75. op. zadnja vrsta m. posti b. dosti.

Str. 122. op. druga v. m. mir b. miren.

Str. 135. v. 5. od spodaj m. bol b. bolj.

Str. 156. v naslovu m. 3. b. 4.; m. cerkve b. cerkvi.

Str. 162. v. 3. od zgoraj m. Koga b. Kogu.

Str. 174. zadnja v. spodaj m. opdeljen b. podeljen.

Str. 238. m. št. VI. b. V.

Str. 444 v. 10. od zgoraj m. do b. od.

Str. 453. op. 3 m. Šimom b. Simon.

Kazalo

Stran

Predgovor.HI

Tiskani viri.VII

Popravki.X

Kazalo.XI

I. del.

Kraj  ep  is.

1. Lega in meje. 3

2. Vodovje . 4

3. Podnebje. 6

4. Rastlinstvo. 7

5. Živalstvo. 7

6 Rudninstvo . 9

7. Prebivalstvo. 9

8. Narodno gospodarstvo.17

9. Občila.23

10. Sejmi.25

11. Društveno življenje.25

12. Vasi .27

13. Opis trga.30

14. Opis župnijske cerkve Sv. Duha.48

15. Povečava župnijske cerkve .58

10. Pokopališče.91

II. del.

Zgodovina.

I. Prazgodovinska doba.

1. Kamenena doba.1)7

2. Brončena doba •.'.70

3. Rimska doba.72

II. Preseljevanje narodov.

1. Prihod Slovencev .83

2. Začetek frankovske oblasti na Slovenskem .89

3. Pokristjanjenje panonskih Slovencev .92

4. Madžarski napadi .95

XII

III. Cerkvena zgodovina.

1. Nemški viteški red.99

2. Središka cerkev in župnija.103

3. Vrsta dušnih, pastirjev v Središču.

3. Bratovščine in ustanove pri župnijski cerkvi Sv. Duha . . 156

4. Red službe božje in razni cerkveni običaji .. 170

5. Protestantizem v Središču.175

6 . Ljudsko gibanje v središki župniji : ..180

a ) Statični pregled rojenih, umrlih in poročenih v Središki žup¬
niji .181

b)  Razmerje med porodi in umrlimi.188

c)  Poročna starost.19.0

č)  Zdravstvene razmere.192

d)  Umrljivost po starosti.196

IV. Šolska zgodovina.

1 . Splošen pregled ljudskega šolstva.204

2 . Središka šola.209

3. Šolske oblasti .  218

4 . Vrsta srediških učiteljev.222

V. Odlični rojaki središke župnij_e.

A. Odlični rojaki duhovskega stanu .  238

B. Odličnjaki svetnega stanu .251

VI. Zunanja politična zgodovina.

1. Ormoški graščaki do L 1488   261

2 . Postanek sedanjega trga.  267

8 . Ormoški graščaki v 16. in 17. stoletju.279

4 . Turki v Središču .287

5. Razprtije z graščaki .304

6 . Kruci v Središču .320

7. Ormoški graščaki 1. 1710—1848  331

8 . Francoske vojske .334

9. Politično življenje od 1. 1848—1909   358

VII. Trška uprava.

1 . Trško starešinstvo in njega delokrog.379

2. Čarovnice. .: 406

3. Trški sodnik ali župan.• 419

4. Občinski pisarji.. . 431

5. Občinska uprava po 1. 1848. "...  439

6 . Tržani. 441

VIII. Gospodarska zgodovina.

1 . Cerkveno imetje.. 465

-2. Župnijska posestva in dohodki.. 469

XIII

3. Ubožni zavod .., “

4. Trško ozemlje .  481

5. Obmejni prepiri. ^85

6. Trško premoženje.  504

7. Davkarstvo ..515

8. Mitnina in colnina v Središču .  530

9. Obrtniki.539

10. Kmetijstvo .  551

IX. Letine in razne naravne nesreče.

a)  Letine, uime na sadežih in nenavadne vremenske prikazni . . 557

b)  Povodnji.-.570

c) Živinska kuga .572

č)  Potresi.574

d)  Kobilice .  576

e)  Požari.  577

Dostavki.578

Priloge.581

•Stvarno kazalo.

Slike.

a)  V tekstu.

1. Občinska hiša.. ..33

2. Nova šola..39

3. Tloris središke podružnice.'.41

4. Trška podružnica.41

5. Odlomek kamena z napisom pri trški podružnici.43

6. Tloris župne cerkve sv. Duha.46

7. Zariski na sklepčnih kamenih in mojstrska znamenja na zaltra-

mentni hišici v župni cerkvi.49

8. Noži iz starejše kamene dobe.68

9. Kladiva iz nove kamenene dobe.69

10. Približni tloris Gradišča .. 78

b)  Tablice.

Zemljevid središke občine.

I. Kip žalostne Matere božje v Središču.

H. Kip Žalostne Matere božje na velikem oltarju v trški podružnici.

III. 1. Relikviar, 2. Obhajilni kelih, 3. Ciborij v trški podružnici.

IV. Župna cerkev od vzhodne strani.

V—VI. Pročelje prenovljene ž. cerkve. — Zakramentna hišica v ž. c.

VII. Prezbiterij trške podružnice

VIII. Veliki oltar v trški podružnici.

IX. Kip sv. Jerneja.

X. Središke izkopine: prstani, gumbi, slepočnice, uhani, ovratnik,
ključ, zaponke.

XIV

XI. Tloris rimske hiše.

XII. Kurišče rimske hiše.

XIII. Župnik Jak. Cajnkar.

XIV. Matej Slekovec.

XV. Anton Kosi.

XVI. Pesnik Štefan Modrinjak.

XVII. Lavrencij Herg.

XVIII. Matija Šinko.

XIX. Dr. Štefan Kočevar.

XX. Franc Kočevar.

XXI. Dr. Ivan Dečko.

XXII. Občinski zastop središki.
XXIII Običajni dom v Središču.
XXIV. Vrsta treh hiš ob cesti.

I. del.

Krajepis.


1. Lega in meje.

Središka župnija zavzema skrajni jugovzhodni kot ptuj¬
skega glavarstva in ormoškega sodnega okraja, kjer štajerska
dežela kakor rog sega v ogrsko ozemlje. V cerkvenem oziru
spada pod velikonedeljsko dekanijo, ki ima dejanski svoj sedež
ta čas pri Sv. Tomažu nad Veliko nedeljo. Na ozemlju središke
župnije se vinorodni ormoški in ljutomerski griči tercijarne 1
tvorbe spuščajo v ravnino in v središki župniji sploh ni več
vinogradov, ampak se menjujejo gozdi, njive in travniki. Naj¬
višja točka v središki župniji je pri Gornjih Šalovcih, 233 m
nad morjem, najnižja pa pri dravski strugi in deželni meji —
180 m nad morjem.

Tla so naplavina (alluvium), v severnem delu ilovnata, v
južnem peščena in deloma prodnata, tu se razteza ravno Dravsko
polje; hiše se od Obreža do središke podružnice vrste ob po-
robju, kjer se svet nekoliko dviga in kjer je bilo nekdaj
dravsko obrežje, nižje središke cerkve stoje hiše v ravnini.
Severni del tvori nekoliko zvišana, deloma ravna, deloma valo¬
vita planota z globokimi zarezami.

Na zahodu meji središka župnija z ormoško; meja gre od
Drave ob potoku Libanja med vasmi Frankovci 2  in Loperčice
(ki spadata pod Ormož) pa Obrežem (pod Središče), gre ob
potoku na sever, na severozahodu pod Holmom (Humom) se
pri velikem hrastu blizu Trstenjakove hiše stikajo tri župnije:
središka, ormoška in miklavževska. Med miklavževsko in ormoško
župnijo dela mejo majhen pritok Libanje, potok Humec.

1  Za one čitatelje, ki niso' imeli priložnosti, pečati se z zemlje-
znanstvom, treba pojasniti, da se tercijarna ali tretja doba imenuje stanje
naše zemlje pred sedanjo, četrto ali kvarterno dobo. Takrat so bruhali
velikanski vulkani, po Srednji Evropi je bilo tako toplo kakor sedaj v
-Afriki, naši kraji so imeli čisto južne rastline in živali.

1  Za pravo Hrenkovci ali Frenkovci — po ljudskem izgovoru.

Trg Središče. 1°

4

Višje Šalovec se zavije župnijska meja na vzhod med Vo-
dranci in Godeninci do ogrske deželne meje. Vendar cela ša-
lovska občina ne spada pod središko župnijo, ampak hišne
štev. 36, 37, 38, 39, 55 (mlin) spadajo pod miklavževsko žup¬
nijo ; brezdvomno so te hiše postale v poznejšem času, dočim
se je prvotna meja središke župnije držala le starih hiš.

Na severni strani ima za sosede župnijo Sv. Miklavža in
Sv. Bolfenka. Na vzhodni strani meji ob deželni meji z med-
žimursko župnijo Macinci, ki spada pod zagrebško nadškofijo,,
na severovzhodni strani pa nekoliko z mihaljevsko župnijo.
Na jugu loči deroča Drava središko župnijo od varaždinske in
petrijanske, sicer pa se je tukaj meja središke župnije najbolj
menjavala, kakor je Drava spreminjala svojo strugo.

2. Vodovje.

a) Drava  teče v smeri od zahoda proti vzhodu ter je
raztrgana na mnogotere rokave. Njeno glavno korito je pri
Središču že na hrvaški strani, mimo Obreža in Grab pa je večji
del Drave na štajerski strani. Nižje Središča zapusti Drava
štajersko deželo. Na Dravi imajo Središčani in okoličani svoje
mline pa tudi ribičijo, ker ima precej okusnih rib.

Nekdaj je pri Središču na Dravi bil brod, a dandanes ni
mogoč, ker je razlita v premnoge rokave ; posamezniki se v
ladiji vozijo čez Dravo, kdor pa hoče z vozom priti na hrvaško
stran, mora iti v Ormož ali pa čez varaždinski most.

Koncem 18. stoletja so namerjavali Dravo tako urediti, da bi
se po njej lahko dovažalo blago iz Slavonije v gornje kraje, odtod
v Italijo, in nasprotno. Delale so se že priprave, središki župan
in župani sosednih občin so 29. oktobra 1798. dobili nalog,,
naj 2. novembra ob 7. uri zjutraj pričakujejo komisarja z dvema
možema, ki dobro poznata dravsko strugo 1 , da bi jo pregle¬
dali. Toda, ta misel se je opustila, in Drava, ki leto za letom
dela ogromno škode po sicer rodovitnih krajih, še vedno čaka
najpriprostejše regulacije.

b) Libanja  meji mestoma središko župnijo od ormoške;
teče od severa proti jugu ter se blizu Obreža izliva v Dravo-

1  Dopis ormoške gosposke v središkem arhivu.

5

Libanja za pravo sestoji iz treh panog, katerih ena izvira pod
Jeruzalemom, druga pod Temnarom ter se pri Sv. Miklavžu
združi s prvo. Pod Zasavcem pa izvira Zapečnjak ali Vitanjski
potok, ki teče skozi Jelšje in Žabnjak ter se v Šalovski dolini
izliva v Libanjo. Libanja žene več mlinov. Na obreškem ozemlju
je napravljen visok nasip, ki varuje travnike in njive povodnji.

c) Strakovinščica  priteka od severa iz Šalovec, pod
imenom Bobot dela mejo med Obrežem in Grabami ter se po
mnogih zavojih južno od Središča izteka v Dravo.

č) Črnec  dela mejo med Grabami in Središčem. Izvira
pod Kajžarjem pri Sv. Miklavžu, teče v jugovzhodni smeri, blizu
stare šole se obrne proti vzhodu in še dela nekaj časa občinsko
mejo, potem prestopi na središko ozemlje, nižje Gradišča pre¬
reže železnico, teče skozi Jelenščak, meji zopet med središkim
in grabskim poljem ter se v Majarščaku izliva v dravsko strugo.
Imenuje se po gozdu Črnec, skozi katerega teče pri svojem
izviru.

Na ribah je Črnec zelo ubog, le kadar močneje naraste Drava,
zablodijo tudi ribe iz Drave v Črnec. Ob nalivih pa silno hitro
naraste, prestopi svojo strugo ter dela znatno škodo. Včasi je
dohod do cerkve celo nemogoč. L. 1879. dne 4. maja je po¬
rušil celo železniški most.

d) Trnava  izvira pod Staro goro blizu Hermanec in teče
v južni smeri nekaj časa ob ogrsko-štajerski meji, nižje Presike
pa prestopi na središko ozemlje, prereže spodnji del središkega
trga, ob železniškem tiru se zelo približa Črnecu, potem se pa
zavije proti jugovzhodu in se pod Štokovicami kake pol ure od
Središča izlije v dravsko strugo. Njen tek je zelo vijugast, korito
pa mestoma zelo plitvo, zato ob deževju rada izstopi in poplavi
polje in travnike. Njena poplava pa tudi zboljša zemljišča, ker
nanaša mnogo rodovitne prsti in gnojnice. Najhujše je bilo
4. maja 1879, ko je nagloma izstopila, se razlila po ulicah,
vdrla v hiše in hleve, razdrla ceste in podrla železniški tir in
most. 1 rnava žene več mlinov, seveda na zapor, v trgu pa od
1. 1839. žago, dočim je „Vargazonov mlin“ že od 1. 1837.

Med stoječimi vodami je omeniti nekdanji ribnik za trško hišo,
katerega pa je Trnava že davno zaplavila. Tudi v Šalovcih je bil nekdaj
velik ribnik, imenovan „Mlačine.“ Ta mlaka se še sedaj pozna v gozdu

6

pri občinski cesti. Mlaj v tej vodi je bil nenavadno črn, zato so ljudje
hodili semkaj »muzat" * 1  t. j. barvat svoje platnene obleke.

Tik velike ceste na Grabah je bila »božja mlaka", imenovana tudi
»črna mlaka" ali »Čvenklnova mlaka", v katero so hodile ženske od
vseh strani perila prat. Poleg te mlake je majhen izvirek, »Stiimbel"
imenovan, ki ima najboljšo vodo v celi okolici. »Kranjčeva mlaka"
v »Osiščecu" je nek odtok iz Drave. Imenuje se tako po nekem
»Kranjcu", ki je ondi — bojda 1. 1821. utonil. Bil je doma od Konjic,
od koder ga je kot majhnega dečka pripeljal seboj neki središki tržan,
ki je večkrat vozaril v one kraje. Dali so mu priimek »Kranjec",,
v mladosti je služil za hlapca, pozneje se je pa oženil z neko Središčanko
ter je hodil po hišah slame rezat. Bil je strasten ribič in pri tem poslu
je na praznik Marijinega imena našel tudi smrt.

Tudi v Godenincih imajo svojo „črno mlako“ v „Mlačinah“.
Imenuje se „črna mlaka“ zaradi pijavk, katerih je vse polno,
in so nekdaj celo iz Varaždina hodili zdravniki semkaj po-
pijavke.

3. Podnebje.

Podnebje je v obče srednje. Poleti in v jeseni vlečejo
vetrovi navadno od juga in jugozahoda, po zimi in spomladi
pa prevladujeta sever in zdolec, ki večkrat drevje poškodujeta
in delata velike snežene zamete. Zrak je precej vlažen zaradi
Drave, mnogih mlak in potokov. Svet je deloma tudi precej
močviren. Spomladi je navadno vetrovno, pogostoma mraz uniči
spomladansko cvetje in žito, v septembru je pa ajda mnogokrat
v nevarnosti. Poletje je večinoma vroče in suho, zima pa, ki
traja navadno od novembra do sredi marca, prinese večkrat
hude viharje. V jeseni in spomladi se rada vlači megla, a naj¬
bolj nevarna je ob Vidovem, ker „žito izpije.“

Nevihte prihajajo navadno od severozahodne strani, zato
so večkrat coprnice bile krive, da so napravile točo na Donački
gori, ko so hodile tje plesat. Redkeje prihrumi nevihta od
severovzhoda, ki pokonča poljske pridelke in oklesti sosedne
vinograde.

Od 1. 1890. ima Središče svojo meteorološko (vremensko)
opazovalnico, vendar natančnejih podatkov o vremenskihi pr-
kaznih ter o množini padle mokrote nismo mogli dobiti.

1  O »muzanju" in »muzah" gl. Časopis za zgodovino in narodopisje

1. 1906, stran 33—40.

7

4. Rastlinstvo.

Med rastlinstvom, kolikor ne spada v poljedelstvo, je
omeniti pred vsem cvetlice, ki jih gojijo mlade Središčanke na
gredah in oknih. Najbolj razširjene so : georgine, klinci, ščipek,
tulipan, zeleni rožmarin, bela lilija, ognjec, muškat, sicer pa
umetno vrtnarsvo ni razvito.

Zdravilna zelišča,  ki jih ljudstvo rabi za razne bolezni,
so zlasti: kamilice, svedrec (Erythraea centaurium — Tausend-
guldenkraut), erman (mezinec), lučnik (papeževa sveča, verbascum
thapsus, Konigskerze), babja dušica, jetičnik, slez (ajbiš), pelin,
žilnjak ali trpotec, stiper, bezgovo in lipovo cvetje.

Med strupenimi zelišči  so omeniti svinjska dušica, pod-
lesek, (radžun), krvavi mlečnik, zobnik, pljučnik, črljenka.

Gozdno drevje  je večinoma borovje, hrastje, brezje,
gabrovje, brestje, topole, bukve, jelše, lipe, katerih je nekdaj
moralo biti prav veliko, kakor spričuje staro ime „Lipje“ in
„Pod lipjem.“ Les se deloma porabi za drva in stavbe, drugo
se pa proda, zlasti hrastje.

Grmovje raste ob cestah, po pašnikih in gozdovih, in
sicer leska, brinje (borovica), bezeg, trnina (črni trn), češminovec
glog, krhlika, meprika, vrbje.

Gobe,  ki se uživajo, so zlasti globanje, dedci ali frcanje,
lisičice, turki, mlečec.

5. Živalstvo.

Po logih krog Središča so se nekdaj sprehajali jeleni, ki
so zlasti po šalovskih njivah delali mnogo škode. Zadnjega
jelena so v središki okolici vstrelili 1. 1852. ter ga pojedli na
primiciji Lavrencija Herga. Divje mačke, volkovi in medvedi
so tudi nekdaj strašili po obširnih logih, a so že zdavna iz¬
ginili. Novejši čas so se v Hraščici in v Mladolesu zaplodile
srne. Jazbeci so postali redki, po votlih drevesih še stanujejo
polhi, obilno je zastopan dolgouhati strahopetec zajec. Tu in
tam gojijo tudi domače zajce in imajo veliko angleško pasmo.
Lovcem in gospodinjam dela veliko škode zvitorepka lisica,
ki krade perutnino in si rada privošči mlade zajce. Od druge
divjačine je omeniti brhko veverico, ki se najrajši vzdržuje v
bližini vinogradov, kjer je več orešja, pa kunico, zlasti zlato

8

kunico, katere kožico drago prodajajo, podlasico ali granoslek,
ki tu in tam na polju pomoli glavo kvišku, pa zopet izgine v
luknjo ali grm. Ne manjka tudi smrdljivega dihurja, ki stika
za jajci in mlado perutnino. Po grmovju se skriva jež, kate¬
remu večkrat izročijo po hišah policijsko službo, da lovi in
uničuje kebre. Njegovo meso se pa tudi zavživa. Veliko škodo
delajo po hišah miši in podgane (štakori), zlasti pa poljske
miši na polju, ki nekatera leta uničijo večino poljskih pridelkov.
Deloma koristna, deloma škodljiva žival na travnikih in v
vrtovih je krt.

Od ptic  so v prvi vrsti omeniti ljubke ptice - pevke:
slavček, kos, škorec, kukovica, lisec (štigljec), lastovka, škr-
janček, senica, prepelica, vdeb (hupkač), kraljiček (drzgolič ali
kovaček), vuga ali kobilar s svojo znano pesmijo: Stric

motovilo, si videl kje mojo kobilo? Pozabiti ne smemo borov-
njaka, ki se v Mladolesu s svojim čivkanjem v precejšnjem
številu oglaša in ima prav okusno meso. Da so tudi v središki
okolici prav obilno zastopani ptičji socijaldemokratje — drzni
vrabci, se razume samo ob sebi.

Od roparic  so omeniti: kanjuh, neljub kokošji prijatelj,
mali kragulj ali skopec, ki rad zebe lovi, postojka, sova mala,
srednja in velika, čuk, jastreb in srakoper pa šoja, ljuta sov¬
ražnica mladih kosov.

Od povodnih ptic  se krog Središča klatijo žrjavi, sive
čaplje, ponočni vran ali bobnarica (Botaurus stellaris, Rohr-
dommel), bela štorklja, kljunači, ki pridejo pozno v jeseni na
pašnike in jih lovci zaradi okusnega mesa zasledujejo. Krog
živine skakljajo v jeseni pliske ali pastirice. Od ploskonožnih
povodnih ptic je najbolj zastopana širokokljunasta divja raca,
ki se v veliki množini vzdržuje v Dravi in močvirjih ter tudi
vali. Redkeja je reglica ali mali krehljec. V jeseni se prika¬
žejo tudi divje gosi, ki so znamenje zime. Kadar odhajajo, je
znamenje, da pride kmalu spomlad.

Kokošje in golobje  vrste so jerebice, prepelice, fazani,
divji golobi in grlice.

Od vranje  vrste vidiš povsod sivo vrano pa srako, po
zimi poljsko vrano; eden najlepših ptičev je zelenka ali zlato-
vranjka. V družbi s poljsko vrano je navadno kavka.

9

Izmed plezavcev so razne vrste žoln, črna, zelena, sivoze-
lena in brglez.

Najnavadnejše ribe  v srediških vodah, zlasti v Dravi in
v Trnavi so : ščuke, krapi, prdeži, podust; včasi se vlovi v
Dravi kak som, v Trnavi pa so svoje dni sloveli „pesaki“,
prav tečna riba. Raki so vsled neke bolezni celo izginili iz
potokov, vendar se novejši čas zopet javljajo.

Od plavutonožcev živi v Dravi in v Trnavi vidra, katero
včasi mlado vlovijo in se da vdomačiti, da hodi za človekom
kakor pes.

Na glasu so tudi središki polhi,  in v starih pismih mno¬
gokrat beremo, da so Središčani pošiljali svojemu pravnemu za¬
stopniku v Gradcu za darilo polže. Dandanes se za to jed
malokdo zmeni.

Kač  v središki okolici ni veliko; najnavadnejša kača je
belouška, rjava kača pa slepič (slepovuš). Strupeni gad je
redkeji. Dalje je veliko zelenih kuščarjev, martinčkov in raznih
žab, po močvirjih pa močeradov, katerim pravijo „madžar‘ £ .

Glede šušelk  nima središka okolica kakih posebnosti.
Veliko škode napravljajo nekatera leta gosenice in hrošči, mnogo
nadlege delajo komarji, kakor sploh ob vodovju in močvirju.

6. Rudninstvo.

Rudokopov ali kamenolomov ni v središki župniji, pač
pa je obilo rjave ilovice, peščenice in gline, ki dobro služi
lončarjem za posodbo, opekarjem pa za zidno in strešno opeko.

7. Prebivalstvo.

a) Število.  Kakor kaže škofijski šematizem za 1 1909, je
središka župnija 1. 1908 štela 2660 duš, 1. 1898 pa 2510, torej
je v desetih letih narastlo število prebivalcev za 150, poprečno
na leto za 15, a to število je le približno, ker se v šema-
tizmih več let ponavljajo iste številke, dasi se število prebivalstva
od leta do leta gotovo spreminja. Središki trg sam je na podlagi
ljudskega štetja 1. 1900 imel 1125 duš, 550 možkih in 575 žensk.
Po veri je bilo 1110 katoličanov, 1 protestant in 14 Židov.

10

Slovenski občevalni jezik je priznalo 969 oseb, nemški 9, ena
oseba pa neki tuj jezik. Hiš je bilo 187. 1

Po poklicu jih je v trgu 63 izvrševalo stalno obrt, 164
pa se jih je pečalo s kmetijstvom. Ker središka občina meri
1147 hektarjev, pride na četvorni kilometer nekaj čez 98 pre¬
bivalcev, torej spada Središče med srednje gosto naseljene
kraje. L. 1850. je imel trg 145 hiš in 970 prebivalcev, 2  torej
se je v 50 letih trško prebivalstvo pomnožilo le za 155 oseb.

Občina Grabe-Obrež je po ljudskem štetju 1. 1900. imela
977 prebivalcev in sicer 437 možkih in 540 žensk. Po veri
so bili razen 1 Žida vsi katoličani, po narodnosti pa vsi Slo¬
venci. Šalovci so imeli 329 prebivalcev, 150 možkih in 179
žensk ; po veri vsi katoličani, po narodnosti pa Slovenci. Go-
deninci so imeli 194 prebivalcev, 102 možka in 92 žensk; vsi
katoličani in Slovenci.

Cela župnija središka je torej 1. 1900 štela 2625 prebi¬
valcev, 1239 možkih in 1386 žensk. Izvzemši Godenince, imajo
povsod ženske večino in sicer pride poprečno v župniji na
1 moža Pil žensk, v trgu na 1 moža P045 žensk, v Obrežu
— Grabe P23, v Šalovcih P19, v Godenincih pa obratno na
enega moža 090 žensk.

b) Jezik.  Po narodnosti so Središčani zmiraj bili Slo¬
venci, po govorici, po noši in po telesnem ustrojstvu prav
blizu svojim sosedom Hrvatom.

Tudi v novejši dobi narodnostnega zatiranja in raznaro¬
dovanja so Središčani ostali zvesti svojemu narodu in se v
tem oziru vrlo odlikujejo pred prebivalci mnogih drugih spod¬
nještajerskih trgov, ki svojo kri in materni jezik sramotno
zametujejo. Po naravni postavi in pred zdravo pametjo je pač
lepa državljanska čednost, če kdo ljubi svoj narod in mu ostane
zvest, a Središče so zaradi njegovega narodnega mišljenja —
zlasti ob času volitev, ki marsikdaj motijo statistiko — celo po¬
skušali pri prejšnjem volilnem načinu iztisniti iz skupine mest
in trgov. Celo ptujsko c. k. okrajno glavarstvo je zahtevalo
od županstva, naj se izkaže, da je Središče res trg! Na tem

1  Gemeindelexicon der im Reichsrate vertretenen Kdnigreiche und
Lander. Wien 1904. Pod imenom Polstrau.

2  Hofrichter, Luttenbcrg, str. 55—56.

11

mestu se tudi to mora zabeležiti, ker je značilno za naše raz¬
mere, v katerih se zvestoba do lastnega naroda smatra za greh.

Svojo narodno zavednost je trg tudi dejanski pokazal.
Občinski zastop je že leta 1881. sklenil vpeljati slovensko
uradovanje, dne 10. septembra leta 1905. je sklenil izključno
slovensko uradovanje in nemških dopisov sploh ne sprejemati.
Okrajno glavarstvo je 11. junija 1906. razveljavilo ta sklep,
potem tudi c. kr. namestništvo. Priziv na ministerstvo znotranjih
zadev tudi ni nič izdal. Tudi od poštnega ravnateljstva in od
ravnateljstva južne železnice je občinski zastop 1. 1905. zahteval
dvojezične napise, a na kolodvoru so vedno še samo nemški.

Domača govorica Središčanov se v marsičem razločuje od
panonskega narečja v ljutomerskem in ormoškem okraju ter kaže
precejšnji vpliv sosedne hrvaščine. Središčana, ki govori domačo
govorico, lahko hitro spoznaš po mnogoterih hrvaških izrazih,
posebnem naglaševanju in zatezanju zlogov.

V središki govorici se nekako stekajo narečja Ljuto¬
merskih goric, spodnjega Dravskega polja, medžimurske in
varaždinske kajkavske hrvaščine pa nekaj primesi iz madžar¬
ščine. Hrvaški vpliv se kaže tu in tam v naglasu pa tudi v
besednem zakladu. Značilno je, da sicer med Muro in Dravo
običajni ti v središkem narečju manjka (pa le v trgu), kar je
najbrž tudi pripisovati vplivu hrvaščine. Naglašene samoglasnike
izgovarjajo Središčani samo s pojačenim, a ne s povzdignjenim
glasom. 1  L na koncu besed se spreminja v o, m se v mursko-
poljskem narečju na koncu besed spreminja dosledno v n, v
središkem narečju le v nekaterih slučajih, n. pr. seden (m.
sedem), osen, vuzen, senjen (sejem) i. t. d.

c) Noša.  Kakor drugod po Sp. Štajerskem, se je tudi v
Središču obleka zadnjih 50 let zelo spremenila, prejšnja narodna
noša je skoraj popolnoma izginila in jo je nadomestila več ali
manj mestna obleka iz blaga tujih tovaren. Svoje dni so možje
nosili po zimi, in ob slovesnih prilikah dolge suknje iz modrega
sukna, kakršne so se še deloma ohranile na Dravskem polju.
Imenovali so jih „kepenke“ (madž. koponyeg, plašč). Hlače so
nosili le po zimi in sicer v prejšnjih časih iz barvanega do-

1  Gl. Dr. K. Ozvald, Zur Phonetik des Dialektes von Polstrau.
54. Izvestje c. kr. drž. gimnazije v Gorici 1904, str. 2.

12

mačega platna, katero je pozneje spodrinilo kupljeno blago, v
poletnem času so nosili le „breguše“ in srajco (robačo) iz
domačega platna, povrh pa telovnik. Tako opravljeni so hodili
ob nedeljah in praznikih tudi v cerkev. Ob slabem vremenu
so nosili dolge ali kratke „čohe“, ki so namestovale dežnik.
Vsaka hiša je imela po dve Čohi — kratko in dolgo z dolgim
ovratnikom, ki se je vrgel čez glavo kakor kapuca. Čohe so
bile jako trpežne; eno in isto čoho je nosil oče, sin in vnuk
pa še dalje. Dežnikov dolgo časa niso poznali. Ko se jel. 1808.
ženil „stari Kupec“ Marko Glavnik, je močno deževalo, iskali
so po celem Središču dežnik za nevesto, pa ga niso našli, po
občni navadi bi se tedaj morala ogrniti z rjuho, s tem pa bi
si venec potrla, zato pa rajši tisti dan nista šla k poroki. V
poznejših časih so tržani nosili tudi raznobarvane frake. Na
glavi so nosili klobuk s širokimi krajci, ob nedeljah in praz¬
nikih pa cilindre, ki so se še dolgo časa potikali po hišah in
še sedaj se ljudje spominjajo starih mož, ki so še nosili ci¬
lindre, ko so že prišli iz mode. Črevlji so bili poleti le eni
pri hiši, katere je nosil gospodar ali gospodinja, vsi drugi so
hodili bosi — tudi v cerkev.

Župan se je tudi po obleki razlikoval od drugih. Ob slo¬
vesnih prilikah je nosil dolg plašč iz zelenega sukna, prešit
s svilnatimi vrpcami, z debelimi gumbi, z lisičjim ovratnikom.
Znotraj je bil ves s krznom prevlečen.

Ženska obleka je bila vsa iz domačega platna, kar je
bilo za žensko častno, kakor pravi star pregovor: „Le tako
dekle kaj velja, ki gvant z domače preje ma.“ Nosile so janko,
zgoraj jopič, na glavi pa pečo. vse iz domačega platna. Le
tržanke so nosile peče iz tankega (kupljenega) šleskega platna,
vse druge pa, kar so si same napredle. Ženska noša je bila
po priliki taka, kakor je še sedaj videti pri Zagorkah na
Hrvaškem. Posebno ob nedeljah jih je bilo lepo videti, ko so
šle v cerkev bele kakor labodi z lepo polikanimi jankami.
Likale so si obleko — ne z železom, ampak z „globanjami“,
namreč z gladkim lesom, ki ga je obdelal strugar in je imel
podobo globanje.

č)  Tudi hrana  se je v marsičem spremenila; kave in
čaja stari niso poznali, dandanes je to tudi v priprostih hišah

13

kaj navadnega. Za zajutrek služi v mnogih hišah kava, žganje,
cvrtje, juha ali sir. Za obed se dobi zelje, repa, salata, juha,
kak prigrizek, bodisi meso, cvrtje ali kaka močnata jed. Ve¬
čerja je mnogokrat enaka obedu. Ob dnevih, ko ni težkega
dela, je kosilo priprostejše, ob nedeljah in praznikih pa pride
na mizo tudi svinjetina, govedina in še kaka pečenka, zlasti
gosi. Ob postnih dnevih se vživa fižol, krompir, pogače, ribe,
katerih obilo ponujata Trnava in Drava. Če imajo delavce na
polju, jim dajo za zajutrek juho, „zlevenke“ iz koruzne moke,
sicer kuhano sadje. Za obed dobijo zopet juho, salato, na mleku
kuhane rezance. Popoldne dobijo za južino kiselo mleko, kuhano
sadje in pšenične potice, pomešane z orehi in z medom. Če le
mogoče, se da tudi pijača, zlasti tolkla. Za večerjo je leča,
salata, mlečna kaša prosena, ajdovska ali ječmena, štruklji ali
pogače.

Kosci dobijo boljšo hrano: žganje, vino, svinjetino, po¬
gače in pečenko.

Največjo pravico pa imajo terilje, kakor pravi zbadljivo
narodna pesem:

Pred kak trlja k hiši pride,
te za njo se vse skrbi,
cela hiša že gladuje
pred eno štirnajset dni.

Druga pa:

Smo trije bile,
smo vino pile,
smo jele meso
kak krava seno.

Še b’ pojedle mačka in psa,
da ne bi kosmata bila.

č) Opravila.  Najhujše delo nastopi, kadar se začne koš¬
nja, zlasti če deževje zadržuje delo, da se vse nakopiči skupaj.
Treba je naenkrat kositi pa koruzo in krompir osipavati, kmalu
potem se začne žetev in potem sejanje ajde. V tem času kme¬
tovalec neznansko trpi." Še preden zarja napoči, je že na nogah,
in ko solnce razlije po zemlji svoje žarke, je že sit dela, po¬
tem se pa na pekočem solncu peha na polju ali travnikih, da
kar curkoma teče pot z obraza. Pri delu ga solnce najde,
pri delu zapusti. Šele večerni zvon ga zvabi domov k večerji
in hišnim opravkom, k počitku pa gre navadno šele pozno v noč.

14

Pa vendar ima tudi trdo delo svojo dobro stran. Ljudje so v
poletnem času, ko se gibljejo na prostem zraku, veliko bolj
zdravi, dobra volja, šala in pesem lajša trdo delo, ob nedeljah
in praznikih si telo odpočije, slovesni glas zvona pa človeka
spomni na njegov višji cilj. Pri poletnem delu so bile v prejšnjih
časih lepe narodne šege, ki so, žal, že skoraj docela izginile.

Ob žetvi je navada, da ženjice spletejo iz pšeničnega
klasja venec ter ga za „likuf“ položijo gospodinji na glavo.
Lepa in pomenljiva navada!

Po žetvi, ko delo nekoliko poneha, hodijo Središčani radi
na božjo pot zlasti k Mariji Bistrici na Hrvaškem, k Sv. Krvi
v Ludbregu, na Sladko goro; Marijino Celje na Gornjem
Štajerskem je manj znano. Drugi pa gredo v Varaždinske
toplice zaradi zdravja ali pa za kratek čas.

Poprej se je ob Terezijinem začela trgatev, sedaj se¬
veda poprej.

Po zimi opravljajo živino, popravljajo razno orodje, po ve¬
čerih luščijo bučne koščice, koruzo in fižol, ženske pa predejo.

d) Običaji.  Po zimi je čas „kolin“. Navada je, da pošljejo
bližnjim sorodnikom in sosedom kolin ali „devenic“ na kro¬
žniku, zraven pa kos kruha, češ, da bodo potem svinje de¬
belejše.

Največ domačega veselja prinesejo otrokom in odraslim
božični prazniki. V prejšnjih časih so poveličevale božične
praznike zanimive narodne navade, od katerih so se do danes
ohranili le še borni ostanki.

Na božični večer postavijo na mizo kolač kruha, krog
njega pa razvrstijo 12 enakih kosov svežega luka ter jih po-
sipljejo s soljo. Ti komadi predstavljajo 12 mesecev v letu;
na katerih se sol rastopi, ti bodo deževni, na katerih pa ostane
suha, bodo suhi. Iz tega, ali se na več komadih sol rastopi
ali ostane suha, se prerokuje sušno ali mokro leto.

Na praznik sv. Barbare hodijo otroci „po Barbarinje“,
vsedejo si za mizo in želijo vsega obilo, kak muhast šaljivec
vplete tudi kako šalo.

Na god sv. Pavla dne 25. januarija spodijo otroke na
vse zgodaj ven iz hiš, da v jutranjem mraku huškajo in kri¬
čijo proti megli:

15

Beži, Pavel, beži,
da te megla ne dobi;
pol te kuha, pol te peče,
pol te z vreče vleče.

Kakor daleč se sliši otročji glas, tako daleč tisto leto
megla ne vzame žita.

Pred Tremi kralji Hrvatje še dandanes živino postijo,
tudi v središki okolici je bilo to nekdaj v navadi, a dandanes
ni več.

Zanimivi so tudi zenitovanjski običaji  v središki župniji.

Največ ljudi se pomoži in oženi v pustnem času. Kadar
kdo misli na ženitev, pošlje navadno poprej kako žensko
„v ogledi“, da poizve, ali bi bilo kaj upanja. Ako je poiz¬
vedba povoljna, tedaj gre ženin sam snažno opravljen in si
vzame v pomoč kakega moža, ki v tisti hiši kaj velja, če mo¬
goče sorodnika. Ko prideta na obisk, se najprej pogovarjajo
o vseh mogočih rečeh, o vremenu, o letini, o poljedelstvu, o
živinoreji i. t. d. Pri teh pogovorih skrbno iščeta priložnosti,
da povesta, po kaj sta prav za prav prišla. Ko vlovita pri¬
ložnost in razodeneta, kaj ju je prignalo v hišo, se pogovorijo
najprej glede dote, če že to itak ni znano. Ko je to dogovor¬
jeno, si podajo roke v znamenje, da ne bodo prelomili besede.
Potem določijo dan, ko bodo šli k notarju delat „utrne“. Prva
stopinja — pač mnogokrat najtežavnejša — je sedaj končana.
Ko sklenejo jutrno, gredo k župniku k zapisovanju, navadno
ob sobotah ali dan pred praznikom. Tisti večer je pri nevesti
pojedina — „zaroki“. Brez posebnih okoliščin potekajo sedaj
dnevi, zaročencem včasi prepočasi, včasi pa prenaglo. Dva ali
tri dni pred poroko gre „pozavčin“, s trakovi in šopki opleten,
k označenim hišam ter vabi na gostijo. Povabljeni, ki mislijo
iti na gostijo, donašajo sedaj daril k ženinu ali nevesti, kjer
bo pač gostija.

Mnogo rok ima opraviti, da se pripravi vse potrebno za
gostijo. Na dan poroke se zbere nekaj svatov pri ženinu, da
ga spremljajo k nevesti, če je blizu in pot ugodna, gredo peš,
drugače se peljajo na okrašenih vozovih. Ko pridejo do neve¬
stine hiše, se jim vrata pred nosom zapro in jih ne pustijo
notri, dokler ne rešijo stavljenih vprašanj, navadno šaljivih

16

ugank. Ko stopijo v sobo, posedejo krog miz, ki so lepo po¬
grnjene in obložene z jedili in žlahtno kapljico. Kmalu vstane
hišni gospodar, ali če njega ni, tisti, kateremu je ta čast izro¬
čena, ter vpraša, po kaj so neki prišli. Starešina ženinov od¬
govori, da iščejo „stvar, ki je nam par“. Na to predstavi „po-
zavčin“ najprej svatevce in vpraša, če so one prave. Za odgovor
dobi, da so že dobre, pa prave vendar ne. Potem pripeljejo v
sobo našemljeno babo z zakritim obličjem in z burkljo v roki.
Ponosnih korakov stopi v sobo in se vrti nekaj časa krog
ženina in svatov, ko pa vidi, da je le nečejo spoznati „za to
pravo“, izgine. Med tem je nevesta zaprta v bližnji sobi. Ko
vidi, da bo morala stopiti med svate, si otrne solze ter se
osrči. Pozovič močno potrka na vrata, ki se mahoma na stežaj
odpro in željno pričakovana nevesta stopi ponosno pred svate,
noseč na krožniku tri šopke, stopi naravnost k svojemu ženinu
ter mu pripne šopek na prsi, enako njegovemu starešinu in
svojemu „deveru“. Ko se nekoliko okrepčajo, se spravijo na
okrašene vozove ali pa gredo peš k cerkvi. Ko se po končanem
cerkvenem opravilu vrnejo domov, morajo zopet odgovoriti na
nekatera vprašanja, preden jih puste v hišo. Potem dobijo do¬
mači št. janževca, ki so ga prinesli od poroke. Nevesta gre v
kuhinjo ter vrže na ognjišče svoto denarja, ki ga dobi kuha¬
rica, drugo svoto pa v svinjski škaf in ga dobe dekle. Potem
se začne gostija. Ko nekoliko zadostijo telesnim potrebam ter
vino malo razgreje žile, začno prepevati domače pesmi in
uganjati šale. Ko so vse jedi prišle na mizo, pridejo tudi ku¬
harice med svate in začne se narodna, gotovo iz Hrvaškega
semkaj donesena igra „Bajžolek sejati“. Paroma se posedejo
ter pojejo pesem : 1

1. Sejala sem, dragi ljubi, bajžolek,
hodma gledat, draga ljuba, bajžolka,
al je zišel al precvel

prek Dunaj morskega (!).

2. Zišel, zišel, dragi ljubi i precvel,
trgaj, draga ljuba kite dve,

1  Pesem je priobčil dr. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi III,
str. 265, ki se nekoliko razločuje.od naše. Priobčimo le tisto, kar je
različno od Štrekeljeve. Naravno je, da ljudje isto pesem različno pojejo.

17

tebi deni za pojas,
meni deni za škrljak.

3. Oči meči od mene,
srcem drži kre mene,
kaj nedo znali drugi ljudje,
kaj sma si mija draga dva.

Pred vsako kitico se ponavlja: Sejala sem itd.

Poleg tega se vrste napitnice na novoporočenca, njune
stariše itd., pa tudi pozavčina in kuharic ne pozabijo. Dandanes
pa tudi to bolj in bolj gine.

S tretjim dnem se „gostuvanje“ navadno konča, včasi že
tudi drugi dan.

» Karmine* l  (po domačem izgovoru kormine) ali sedmina.
Če kdo pri hiši umrje, povabijo pogrebce ter bližnjo žlahto in
sosede pa jih pogostijo. Ko se zberejo k obedu, se prižge
sveča in preden začnejo jesti, izmolijo del rožnega venca, po¬
zneje še med jedmi ostale dele. Novejši čas pa se tudi karmine
bolj in bolj opuščajo.

Na velikonočno soboto kurijo „vuzmenice“ ali kres; na
njivi ali kakem drugem prostoru napravijo grmado iz hlodja
in dračja ter jo v mraku zažgejo.

Po starih navadah se je na Jurjevo gnala živina prvo-
krat na pašo, dandanes seveda veliko prej; ta dan pastirji živini
opletejo rogove z zelenim vejevjem in cvetjem, prek Drave pa
pride hrvaški „zeleni Jurij“, z zelenjem ves preprežen možicelj,
ki vganja svoje burke.

Na Martinovo je navada, da se speče gos in krsti mošt
v novo vino.

Na pustni torek kakor drugod tudi v Središču jezdijo okrog
šeme, ki jim pravijo „maškori“, sprevajajo „kokota“, vlačijo
ploh, orjejo sneg itd., a tudi ta navada bolj in bolj gine.

8. Narodno gospodarstvo.

a) Poljedelstvo.  Prebivalci središke župnije so večinoma
skrbni in delavni, pa tudi dokaj premožni kmetovalci. Pečajo
se največ s poljedelstvom in z živinorejo. Središka župnija je

1  Od latinske besede carmina (beri karmina), pesmi, ki so jih
nekdaj nad mrliči prepevali. Pleteršnik, Slovar, I., 388.

Trg Središče, 2

18

skoro vsa rodovitna, posebno pa njive na Dravskem polju. V
Središču in okolici sejejo kmetovalci najbolj koruzo, pšenico,
rž, ajdo, krompir, potem ječmen, oves, proso, lan; med koruzo
in krompir pa fižol in buče (tikve), iz katerih delajo olje. V
navadnih letinah zadostujejo ti pridelki domačim potrebam,
nekaj se pa še tudi spravi v denar.

Zimska rž  se seje navadno na krompirišče in deteljišče,
redkeje na koruzišče in „na praho“. Na oral se poseje 2
do 2Vi vagana (drevenki), priraste pa okoli 12 vaganov. Jara
rš  je redka prikazen.

Pšenice  sejejo večinoma, zlasti zadnja leta, ko je bila
cena nizka, le toliko, kolikor je potrebujejo doma. Na oral se
je poseje blizu toliko, kakor rži, priraste pa je do 10 vaganov.
Jare pšenice  nihče ne seje. Ječmena  sejejo več jarega nego
zimskega. Zi mski se ne obnese, pa tudi j ari ni kaj prida, če
se ne vseje že meseca marca. Na oral se ga poseje l 3 / 4  va¬
gana, nažanje pa v dobri letini do 20 vaganov. Prav mnogo
sejejo koruze,  navadno na ajdinišče, katero v jeseni sprašijo
in spomladi pognojijo. Sejejo jo na gnoj in potem z gnojem
podorjejo ali pa „pod dve brazdi“. Najbolje stori na prelogih
in peščenih zemljah, katerih je ob Dravi dovolj. Tukaj sejejo
koruzo leto za letom na isto njivo ter jo vsako drugo leto
sprašijo in pognojijo. Na orali zraste do 20 vaganov koruze.

Ajde  (hajdine) sejejo tudi precej, navadno na strnišče, red¬
keje na praho; na oral se je poseje do P /2  vagana, priraste pa
okoli 10 vaganov. V prejšnjih časih so sejali še veliko več ajde.

Prosa  se seje le toliko, kolikor ga potrebujejo za kašo
in za piščeta. Krompirja  sadijo prav mnogo, največ ameri-
kanca, katerega so se izprva branili, dokler niso spoznali,
kako izvrsten je za ljudi in živali. Zlasti svinje se ž njim
dobro redijo.

Lanu  se še primeroma precej seje; v jeseni mu z gnojem
sprašijo, spomladi pa še dvakrat preorjejo. Sejejo ga sredi
marca.

Konoplje  tukaj le redkokdaj sejejo.

Repa  se seje na strnišče, katero trikrat dobro preorjejo
ali pa pognojijo in podorjejo z gnojem. Za krmo živini pa
sejejo zlasti » graholjko*  in deteljo.  Graholjka služi kot zelena

19

Maja, ostalo se pa pusti, če kaže kaj semena, pokosi in shrani
za zimo. Najboljša krma je pa detelja,  katere ima vsak večji
posestnik eno ali dve njivi. Seje se v rž, v pšenico, v ječmen
in lan. V ajdo sejejo navadno le rdečo deteljo, ki ji pravijo
->,koroška“ in se kosi le enkrat; za njo se navadno seje proso.

Leča  je dvojna, zimska in jara; prva se seje v rž, druga
pa spomladi v graholjko ali v oves.

Oves  so prej sejali le večji posestniki in še ti malo;
sedaj ga sejejo mnogo več.

Bob  in kihra  sta redka prikazen, tem več sejejo graha.
Razen tega sadijo in sejejo seveda zelje, salato, špinačo, murke,
redkev, ciklo, mrkevco, luk in česen za domačo potrebo.

Pri obdelavanju polja rabijo stroje le pri sejanju in osi-
pavanju koruze, zlasti pa mlatilne stroje.

Daši v župniji sami ni vinorodnih goric, se vendar tržani
in kmetje pečajo precej tudi z vinarstvom  ter imajo svoje vino¬
grade v št. miklavževski in bolfenski župniji, nekateri tudi v Medji-
murju. Vinska kapljica je v boljših letinah izborne kakovosti,
žal, da je zadnja leta vničila vinograde trtna uš in strupena
rosa, pa tudi toča, mraz in druge uime delajo vinogradnikom
leto za letom veliko škode.

Tudi sadjarstvo  se bolj in bolj goji ter v dobrih letinah
dnje ljudem ovočja in zdrave domače pijače, nese pa tudi
Precej denarja. Vendar se sadjarstvo še vse premalo goji.
Znatno ga pospešuje leta 1872. ustanovljena šolska drevesnica,
iz katere ljudje dobivajo mlade cepljence.

b ) Živinoreja.  Razen poljedelstva se tukajšnji prebivalci
pečajo zlasti z živinorejo. Najbolj se cenijo konji,  to pa šele,
odkar ima Središče cesarsko žrebčarno. Poprej niso bili sre-
diški konji na najboljšem glasu.

V povzdigo domače konjereje je država večinoma v vseh
kronovinah že pred 1 . 1828. vpeljala na svoje stroške žrebčarne,
vendar je bila dovoljena tudi raba žrebcev zasebnih lastnikov.
Da bi se odvrnila vsaka zloraba, je dvorna pisarna z odlokom
doc 13. novembra 1828. zaukazala, da tisti zasebni lastniki
žrebcev t. zv. „Beschalreiter“, ki so od kraja do kraja gonili
žrebce, smejo zanaprej to storiti le s spričevalom okrožne
oblasti. To spričevalo se je dobivalo zastonj, v njem je bil

20

žrebec natanko popisan in spričano njegovo zdravje, izdati ga
je smel le živinozdravnik, ki je dovršil konjerejski tečaj,,
okrožni zdravnik pa je spričevalo pregledal in potrdil. Ako so
zasačili takega potujočega žrebčarja z bolnim žrebcem ali pa
brez pooblastila okrožne oblasti, so mu žrebca obrezali. V
slučaju kake nalezljive bolezni so tudi bolno žival zaklali.

Središče je dobilo žrebčarno že pred 1. 1815., ker v pogodbi
iz 1. 1818. beremo, da je žrebčarna že od nekdaj bila v Sre¬
dišču, a se je zadnja tri leta opustila, ker so se bili hlevi
podrli. Vsled pogodbe med magistratom in erarjem 1. 1818. se
je magistrat obvezal, da na svoje stroške pozida do spomladi
1. 1819. novo žrebčarno za pet konjev, država bo pa plačevala
125 gl. najemnine na leto. Popravila oskrbuje magistrat sam,
če bi moštvo zakrivilo ogenj, povrne dežela škodo, sicer pa
nosi škodo magistrat. Odpoved je od obeh strani polletna. Ta
žrebčarna se je rabila do 1. 1897.

Ko se je stavila ta žrebčarna, sta delo nadzorovala okrožni
komisar pl. Losenau in nadporočnik Hayer, katere je imel na
stanovanju in hrani najprej Janez Senekovič, ki je dobil za to'
od magistrata 15. sept. 1818. 16 gl. 48 kr., pozneje pa Marija
Plepelec, kateri je magistrat plačal 26 gl. 36 kr.

Dne 3. decembra 1897. se je sklenilo, naj se v dotedanjo
žrebčarno pri občinski hiši spravijo brizgalnice, žrebčarna pa
postavi nova ter se za to prosi načrt od poveljstva v Gradcu.
Dne 26. junija 1898. je središki obč. odbor sklenil, da se po¬
stavi žrebčarna na občinskem zemljišču tik okrajne ceste (od
Andr. Dogša kupljeno). Ker pa občinske hiše, namenjene prvotno
za bolnišnico, nihče ni kupil, so jo predelali za žrebčarno in
nastavili najemnine 70 gl.

23. junija 1898. je bilo jubilejsko premiranje konj. Po¬
častil jc trg in razstavo tudi cesarski namestnik, ki je izrazil
svojo zadovoljnost. Razstavljeno je bilo kakih 200 konj. Občina
središka je za pokritje stroškov dala 125 gl., prispevale so tudi
posojilnica pri Sv. Miklavžu, občina Vitan in Obrež, pa okrajni
zastop ormoški.

Od konjerejskega društva štajerskega in c. kr. poveljstva
v Gradcu so 1. 1899. dobili za središko žrebčarno težke žrebce,,
za katere so tržani prosili že 1. 1881. L. 1900. so žrebčarno

21

razširili, da ima prostor en žrebec več. Država daje po 4 žrebce
v  Središče. Konjerejo znatno pospešujejo veliki sejmi na Ogr¬
skem, kjer se konji dobro spečajo. Vsak večji posestnik ima
vsaj po 2 vprežna konja in po 2 žrebeti.

Govedoreja  je slabejša, dasi precej nese umnim
živinorejcem. Za govejo živino je slabo to, da je premalo
dobre krme, ker na tukajšnjih travnikih raste večinoma le
kisla krma. Sploh pa nam že pogled na zemljevid kaže, da
ima Središče primeroma malo travnikov. Goveja živina dobi
po zimi le malo ali nič sena, po letu pa se v čredah potika
po občinskih pašnikih. Vendar se tudi v tem oziru obrača
na bolje, zlasti odkar je ustanovljena mlekarna.

L. 1901. je občinski odbor odstopil prostor za poskuše-
vališče travniških semen v Dolnjem gaju, deželni odbor pa je
1- 1902. dal brezplačno travniško seme.

Tudi za boljše pleme se skrbi novejši čas. Že 1. 1888. je
občina kupila dva plemenska bika. L. 1897. je občina kupila
pincgavskega bika ter ga dala v rejo Matiju Kanič. L. 1901.
so pa sklenili, da občina sama prevzame bikorejo v svojo
oskrbo in so v ta namen 1. 1902. postavili poseben hlev na
občinskem zemljišču poleg Vargazona. Za vzorno stavbo je
dobila občina 1000 K podpore in za znotranjo opravo še 320 K.

L. 1902. je občinski odbor tudi sklenil, da se „Volarski
brod“ ne da več v zakup, ampak da se v jeseni izorje in za¬
seje z „graholjko“, potem pa z lucerno. Tako bodo sčasoma tu
dobri travniki, če jih Drava ne razkopa.

Koncem 1. 1885. je bilo v Središču goveje živine:

krav.286

telic.115

bikov.27

volov.• 36

skupaj . . 464

Če se komad po takratni ceni poprečno ceni na 60 gl.,
Predstavlja goveja živina to leto 27.840 gl. premoženja.

Konj je bilo 1. 1885 v Središču 178 glav, poprečno po
150 gl., skupno 26.700 gl. vrednosti. Na podlagi štetja 1. 1900.
P a  je bilo v Središču 200 konj in 594 glav goveje živine.

22

Na Grabah in v Obrežu je bilo skupno 113 konj in 487 ko¬
madov goveje živine, v Šalovcih 37 konj in 265 govejih glav,
v Godenincih (z Vodranci) 42 konj in 263 goved.

Svinjereja  tudi dobro napreduje, zlasti gornještajerski
kupci pokupijo vsake vrsti plemena. Žal, da malokatero leto
mine, da bi svinjska kuga („črm“) ne napravila kake škode*
L. 1900. je občinski odbor sklenil, da se uvedejo svinjski
sejmi — vsak prvi pondeljek v mesecu, toda c. kr. namest¬
ništvo tega ni odobrilo in 1. 1903. obnovljena prošnja ni nič
izdala, menda na ljubo Ptujčanom in Ormožancem.

L. 1900. je bilo v Središču 1149 svinj, na Grabah in v
Obrežu 886, v Šalovcih 350, v Godenincih (in Vodrancih) 374.

Ovce  se v središki župniji ne redijo, tudi kose  so
zelo redke.

c) Čebeloreja  je precej razvita; čebelarji kuhajo med
doma in ko zavre, ga točijo in ljudje radi po njem povprašu¬
jejo ter čebelarjem nese precej denarja.

č) Perutnino  gojijo prav marljivo gospodinje, dasi še ni
na tisti stopinji kakor v nekaterih drugih krajih. Zaradi bližnje
železniške postaje se jajca dobro in lahko razpečavajo in
vržejo gospodinjam marsikatero petico, čeravno gospodarji
včasi malo pisano gledajo mnogoštevilni kurji zarod. Na le¬
dinah in po trgu te pozdravljajo čopori belih gosi in ni nič
novega, če se ti v pete zakadi kak gosak, ker se zdiš sumnjiv
njegovi družini. Če stopiš v kako dvorišče, pa racak nemilo
zajavka: Jaj, jaj, kaj bo zdaj! češ, tujec je prišel k nam, zdaj
nas bodo prodali ali pa gostu na mizo postavili! Ker je dovolj
vode in obsežnih pašnikov, se gosi in race dobro redijo. Tudi
srboriti purani vozijo po dvoriščih ponosno svoje kočije in ni
skoraj hiše, kjer bi se ne moglo reči:

Tri pure, tri race
tri bele gosi
so skupaj čebljale
tri cele noči.

Gosi, pure in race se dobro prodajejo, največ pa doma
pokoljejo, mlade gosi so zlasti v avgustu in septembru okusna
pečenka.

23

9. Občila.

Med temi je na prvem mestu omeniti železnica, panoga
jušne železnice  Pragersko—Budapešta. Kakih 10 minut jugo¬
vzhodno od trga je zadnja štajerska postaja, kjer po dnevi
obstajajo tudi brzovlaki. Ta železnica se je gradila 1. 1858. in
1859. Vojska na Italijanskem je delo precej zavlekla. Slovesno
je bila otvorjena 24. aprila 1. 1860., kot na obletnico cesarjeve
poroke. Za ormoški in ljutomerski okraj bi bilo velikega go¬
spodarskega pomena, če bi se železnica Radgona — Ljutomer
zvezala z Ormožem ali Središčem. Doslej se je že marsikaj
storilo, da se to doseže, a brez uspeha. Zagovorniki se še tudi
niso zedinili, ker spodnji del ormoškega okraja želi zvezo
Ljutomer—Središče, zgornji pa Ljutomer—Ormož.

Ceste.  Skozi središko župnijo gre več lepih okrajnih cest.
Najimenitnejša je ona, ki pride od Ormoža, gre mimo Obreža
in Grab skozi Središče v Čakovec in Varaždin. To cesto so gra¬
dili od Slov. Bistrice preko Ptuja, Ormoža in Središča do
varaždinskega mosta ob času cesarja Jožefa II., dasi je gotovo
že od davnih časov šla cesta v tej smeri na Ogrsko. Vkljub
temu je bila nova cesta v slabem stanu.

Dne 12. avgusta 1797. 1. je namreč ormoška gosposka
izdala na središki magistrat strog ukaz, naj Središčani zboljšajo
veliko cesto, popravijo mostove, izkopajo jarke. Doslej da je
cesta od Grab do ogrske meje bila vedno v najslabšem stanju.
Debelo kamenje se naj razbije ali odstrani, cesta zravna in
razširi; 14. avgusta se naj začne z delom. Kdor bi izostal od
dela, bo plačal za dan 30 kraje, kazni, izostali voznik pa 1 gl.,
pa še bo pozneje moral namestiti zanemarjeno delo. Ako bi
magistrat svoje dolžnosti ne storil, se bo to izvršilo z vojaško
eksekucijo.

Vendar je še v adventu 1. 1797. bila cesta od ogrske
meje do Ptuja tako slaba, da so prazne vozove komaj vozili,
zlasti okoli Središča so se stekala cela jezera. Dne 18. de¬
cembra i. 1. je središki magistrat dobil zopet oster ukaz, da
mora ceste popraviti in vodo odpeljati, zanaprej pa skrbeti, da
bodo ceste v redu.

Druga okrajna cesta se odcepi od prve v trgu ter gre
mimo Godeninec, skozi Vodrance, Vitanj, Vuzmetince, preko

24

Stare gore v Ljutomer. Ta cesta je zelo stara, omenja se že
1.1579. v popisu srediških posestev ormoškega gradnika (kastelana)
Cocelja; njegov vinograd pri Vuzmetincih, ki ga je bil kupil od
bratov Plepelcev v Središču 20. febr. 1575. L, je mejil na eni
strani na deželno cesto  (an die Landstrafie). Po tej cesti so si
Središčani nekdaj dovažali sol iz Veržeja, kjer je bilo solno
skladišče. — Najnovejša okrajna cesta pa vodi od Središča proti
Preseki in dalje proti Štrigovi. Vsled sklepa občinskega za¬
stopa z dne 12. septembra 1883. je trg prispeval k tej cesti
2000 gl. t. j. tretjino vseh stroškov. Cesto je trg izdelal v
lastni režiji 1. 1886. Les za mostove je dala občina. Delo
sta vodila takratni župan J. Kočevar in trgovec M. Robič.
Poleg teh je omeniti kolodvorska ali „mala cesta“, ki se od¬
cepi od okrajne ceste Ormož-Čakovec ter se od železniške
proge kot posebna panoga nadaljuje do Drave v Osiščec; pa
več občinskih in poljskih cest. Ena izmed teh se pri Strako-
vinščici ali Boboti zavije proti severu ter pelje skozi Salovce
k vinogradom.

Med občili sta še posebno omeniti posta  in brsojav.  Do
1. 1860. so morali Središčani in njihovi sosedi hoditi v Ormož
na pošto, omenjenega leta je pa trg dobil svojo pošto. Prvi
poštar v Središču je bil trgovec Eduard Mihelič, za njim blagi
Andrej Sejnkovič, potem pa Ernest Grilc, ki je zaradi nepo¬
štenosti izgubil službo in dobil štiriletno ječo. Za njim oskr¬
buje središko pošto g. Martin Čulek.

L. 1900. je trška občina prosila c. kr. poštno ravna¬
teljstvo v Gradcu, da bi se smela pisma raznašati dvakrat na
dan, isto je pa z odlokom 20. februarija 1900. št. 10.305 do¬
volilo celo trikratno raznašanje. V trgu (in najbližjim hišam
na Grabah) se tedaj dostavlja pošta vsak dan po trikrat, v
Obrežu imajo poštno oddajališče (Postablage), v Šalovce nosi
pošto poštni sel vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, v
Godenincih pa oddaja pošto za to postavljenemu možu poštni
hlapec, ki vozi pošto k Sv. Bolfenku na Kogu.

Težje je šlo z brzojavom. V seji 23. febr. 1. 1899. se je
sklenilo, da občina oskrbi 33 brzojavnih drogov, katere bo tudi
vzdrževala 10 let, prispevek 500 gl. pa, ki ga je zahtevalo
brzojavno ravnateljstvo, se je odklonil. Vsled tega ni bila do-

25

voljena brzojavna postaja v Središču. L. 1901. se je zopet ob¬
čina obvezala nabaviti in 10 let vzdrževati potrebne brzojavne
droge ter še v gotovini doplačati 100 K. Na to je c. kr. brzo¬
javno ravnateljstvo 21. oktobra 1. 1901. štev. 64.192 pogojno
dovolilo brzojavno postajo v trgu, toda občinski odbor v svoji
seji 18. novembra i. 1. ni sprejel od ravnateljstva predlagane
pogodbe, zlasti je zahteval, naj se izpusti dostavek, da bi
ravnateljstvo imelo pravico začasno ali sploh zapreti brzo¬
javno postajo. Glede soh se je občina obvezala, da plača po¬
trebne sohe, za popravila v 10 letih pa enkrat za vselej v to
določeno svoto. Ravnateljstvo pa teh pogojev ni sprejelo, am¬
pak je 26. novembra 1901, št. 70.140 odklonilo ustanovitev
brzojavne postaje v Središču. — Naposled jo je dovolilo šele
k 1909.

10. Sejmi.

Leta 1854. je trgovinsko ministerstvo v sporazumu z zno-
tranjim ministerstvom Središčanom dovolilo naslednje sejme:
L v pondeljek po beli nedelji; 2. na Leopoldovo 15. novemb.;
3. v pondeljek pred Binkoštmi; 4. na Jernejevo 24. avg.; ako
bi na kateri teh dnevov padel praznik ali nedelja, se sejem
Preloži na naslednji dan.

Sedaj ima Središče 4 sejme: na Jedertino dne 15. marca,
na dan sv. Pankracija 12. maja, na Jernejevo in na Leopoldovo.
Ti sejmi so navadno slabo obiskani, kar so predniki deloma
sami zakrivili s svojim postopanjem napram tujim trgovcem.
L. 1898. je obč. odbor sklenil, da se živinski sejem za nekaj
časa opusti, vendar dovoljenje pridrži.

Na Grabah imajo na Valentinovo dne 14. febr. sejem, ki
se sme šteti med boljše.

11. Društveno življenje.

Za gospodarski in prosvetni napredek so velike važnosti društva.
V Središču obstoje sledeča društva in zadruge:

1. Bralno društvo »Edinost 11 , ustanovljeno leta 1883, namen mu je
»medsebojno naobraževanje in poučevanje, posebno v gospodarskih
stvareh 11  (§ 2. dr. pravil). Začetkom 1. 1909. je imela „Edinost“ 51 pravih
m 2 častna člana. Društvena knjižnica je imela okoli 150 knjig; vsled
sklepa občnega zbora z dne 6. januarija 1. 1908 se je ta knjižnica prepu¬
stila »Javni ljudski knjižnici”.

26

2. Javna ljudska knjižnica. 11  Dne 1. septembra 1907. je občinski
odbor sklenil ustanoviti v trgu javno ljudsko knjižnico ter je v ta namen
daroval 50 K in pozneje še 200 K. Knjižnica je v občinski hiši ter jo
vodita po en občinski zastopnik in en odbornik društva „Edinost“. Leta
1909. je imela okoli 350 knjig.

3. Prostovoljno gasilno društvo je ustanovljeno 1. 1886. Prvi načelnik
mu je bil Tomaž Sejnkovič, pozneje častni načelnik. L. 1897. se je vsled
sklepa občinskega zastopa v tovarni Samassa v Ljubljani naročila nova
brizgalnica za 1200 gl. Deželni odbor je podaril 600 gl., občina pa se je
morala obvezati, da izplača drugo polovico. Društvo ima sedaj tri
brizgalnice.

L. 1905. se je napravil plezalni stolp za ognjegasce pri občinski
hiši. L. 1909. je gasilno društvo imelo 30 rednih in 19 podpornih članov,
pa enega častnega načelnika.

4. Bojno in veteransko društvo, ustanovljeno 1. 1900 in mu je ob¬
činski odbor takoj po ustanovitvi dovolil 50 K podpore. L. 1909. je imelo
61 pravih, 4 častne in 43 podpornih članov.

5. Hranilnica in posojilnica. Že 1. 1903. so namerjavali ustanoviti
občinsko hranilnico,  toda c. kr. namestništvo je z odlokom 28. aprila
1904, št. 17.919 ta načrt zavrglo. Ustanovila se je tedaj samostojna po¬
sojilnica leta 1907. in je začela poslovati 1. julija t. 1. Priklopila se je
celjski zadružni zvezi. Prostor ima v občinski pisarni.

6. Skupna obrtna zadruga. L. 1901. si je omislila svojo zastavo
ter ji je občinski odbor podaril 50 K podpore.

L. 1908. je bilo v Središču: 8 trgovcev, 11 čevljarjev, 6 kolarjev,
5 mlinarjev, 3 gostilničarji, 4 kovači, 3 mizarji, 2 usnjarja, 2 krojača, 2
klobučarja, 2 krovca, 12 šivilj, 2 zidarja, 2 sedlarja, 1 paromlin, občinski
mlin in žaga, 1 sodar, 1 barvar, 1 cementar, 1 tkalec, 1 ključavničar, 1
tesar, 1 strugar, 1 mesar, 1 pek, 1 lončar. 1

7. Gospodarska zadruga.  L. 1900. si je trg 24. aprila ustanovil
lastno gospodarsko zadrugo, ker je zadruga središke župnije (Obrež,
Grabe) odklonila zahtevo, da opusti konsum. Prvi načelnik trške zadruge
je bil Ivan Kolarič.

L. 1902. je bila postavljena zadružna tehtnica.

Z gospodarsko zadrugo je deloma v zvezi občinski mlin. Dne
26. marca 1887. je namreč občinski odbor sklenil, da občina kupi Varga¬
zonov hram in dovoli servitutno pot k mlinu, dokler je Vargazon ali
kateri njegovih otrok lastnik mlina. Občina ima prednost pri nakupu
mlina, 19. januarija 1904 je občina plačala za Vargazonov mlin 7000 K. V
občinski seji 13. februarija 1904 se je sklenilo, da si občina kupi motor
z bencinom, ki se bo rabil pri mlinu, žagi in pri zadružni mlatilnici, ki
jo kupi gospodarska zadruga. Motor se bo prepuščal oziroma posojeval

1  Poročilo trškega županstva.

27

gospodarski zadrugi ob času mlatitve proti odškodnini, ki se pogodbenim
potom dožene. (6 K na dan.) Motor je stal 4600 K. Dne 22. marca i. 1. je
vložila občina prošnjo za mlinarsko obrt, 27. maja i. L pa prošnjo za
dobavo brezdavčnega bencina — 10.000 kg, na leto.

Znotranjo opravo mlina je oskrbel Franc Zcchner v Wildonu za
1300 K, ki se mu je izplačala v 3 obrokih. V seji 18. septembra 1906
se  je sklenilo napraviti občinsko žago, 8. oktobra je bil komisionalni
ogled mlina. Kot plačilo za mletje se je 23. oktobra i. 1. določilo 12%.
Mlinar dobi za plačilo % zasluženega zrnja, mora pa kovaško delo sam
plačevati. — Vse priprave in poprave v mlinu so stale 28.000 K. L. 1909.
s e nabavi nov, večji motor.

8. Mlekarna.  Dne 7. jan. 1900 se je enoglasno sklenilo ustanoviti
v Središču mlekarsko in sirarsko zadrugo. Na občinske stroške je šel
Jakob Klemenčič v St. Mihel na Tirolskem, da napravi mlekarski tečaj.
Stavba se je postavila na dvorišču Jak. Klemenčiča. Vlada je dala pod¬
pore 800 K in dežela 800 K. Stroje so prekupili pri baronu Tviklu v
Mariboru za 1100 K, druge pa v Gradcu za 634 K, skupna oprava je
stala 1734 K. Zadruga je imela veliko nasprotnikov, zato se je poslovanje
začelo šele 24. junija 1903. Ta dan je prineslo 12 zadružnikov 83 kg
mleka. Za vrhnje od 1 kg mleka se plačuje 6 v, posneto mleko do¬
bijo stranke nazaj. Eventualni prebitek se deloma razdeli, deloma vloži v
rezervni sklad. Mlekarna ni last zadruge, ampak zadruga plačuje za njo
najemnino.

L. 1907. je imela 53 udov, 1. 1908 pa 56, sicer pa lahko oddajejo
v  mlekarni mleko vsi udje gospodarske zadruge. L. 1907. je mlekarna
sprejela 70.626 kg mleka, iz katerega se je napravilo 6930’55 kg smetane,
katere se je prodalo 67 kg za 40'20 K, 2757-75 kg pa se je napravilo suro¬
vega masla in pinjevca prodalo za 247'33 K. Za maslo se je dobilo
7 2l8-08 K.

12. Vasi.

Vasi  središke župnije tvorijo tri občine: Obrež — Grabe,
Gornji in Spodnji Šalovci, pa Godeninci—Vodranci; slednji so
že v bolfenski župniji.

a)  Občina Obrež—Grabe  ima 1462 ha zemljišča in
P° ljudskem štetju 1. 1900. 977 prebivalcev in sicer Obrež 317
Jožkih in 397 žensk, skupaj 714 duš, Grabe pa 120 možkih
143 žensk, skupaj 263 duš. Po veri je 976 katoličanov in
1 Žid, po narodnosti so vsi Slovenci. Hiš je imel Obrež leta
1900 107, Grabe pa 43, torej cela občina 150 hiš.

Obdačeno zemljišče je tako-le razdeljeno: Obrež ima
^83 ha obdačenega zemljišča in sicer 305 ha njiv, 83 ha trav¬
nikov, 7 - 10 ha vrtov, 125 ha pašnika in 263 ha hoste, Grabe

28

pa skupnega (obdačenega) zemljišča 499 ha in sicer 156 ha
njiv, 56 ha travnikov, 6'15 ha vrtov, 14 ha pašnika in
267 ha hoste.

Obreš  se omenja prvič 1. 1322. v urbarju (zemljiški knjigi)
solnograškega nadškofa: „an dem Obres“, potem 1. 1406. „an
der Qbriezz“ v neki listini v štaj. dež. arhivu, dalje 1. 1441.
„an der Obriezz vnder Fridau“ v knjigi solnograških posestev
(Lehenbuch), pa 1. 1443. „die Obres-Obreys“ in 1. 1465 „Oberes
vnder Fridaw“. 1  — V Obrežu so imele podložnike graščine:
ormoška, meretinska in markovska.

Grabe  se prvič omenjajo 1. 1486. „am Graben“ v urbarju
Sekelj e vih posestev. V neki listini nemškega reda se vas okoli
1. 1500. imenuje „Krobotinzen“ (če je to ista vas?). Podložne
so bile ormoški graščini.

Omenimo tudi krajevna imena, dasi se ž njih razlago ne moremo
tukaj pečati, ker presega obseg in namen naše knjige.

V Obrežu: Njive  imajo naslednja imena: Kračina, Za logom,
Ktirjak, Prisanice, Prod, Klin, Donice, Stružnica, Zanjščak, Loparka,
Hlače, Draga, Peski, Bregi, Prečnje njive, Duge njive, Široke njive, Za
rakitjem, Pri vesi, Tiranjščak, Gložnice, Džumberščice , 2  Slivnice, V nji¬
vici, Srednje njive, Libanjščica, Krči.

Travniki:  Jesenovec, „Vrate kre njiv“ z imenom posameznih njiv,
Samica.

Pašniki:  Koračica, Mladoles, Gaji, Jošje, Hrastje, Log, Stržanjščak,
Mekičje, Velka trata, Velki prod, Prvi špic, Borovičnjak, Tratice. •

Na Grabah: Njive:  Pušča, Črna mlaka ob potu v Godenince,
Jesenovci, Duge njive, Gnojnica, Štuke, Brege , 3  Sparavec, Jelenščak, Cir¬
kovce, Ciglenica, Jasina — ob cesti iz Obreža.

b)  Občina Salovci  ima 660 ha zemljišča, od katerega je
obdačeno 644 ha. L. 1900. je bilo v občini 59 hiš, v katerih
je prebivalo 150 moških in 179 žensk, torej skupno 329 pre¬
bivalcev, ki so po veri vsi katoličani, po narodnosti pa Slovenci.

Na vzhodni strani proti Vitanju je nastal novi del vasi,
ki se imenuje Zapečnjak,  lega je namreč tako ugodna, proti
severu zavarovana, proti jugu pa odprta, da je toplo kakor za
pečjo in drevje spomladi ondi najprej žene.

1  Zahn, Ortsnamenbuch — Obrež.

2  Najbrž od madžarske besede gyomber: zazvor, Ingwer, menda
divji klinci.

3  Nekdaj graščinska njiva, katero so po pripovedovanju Grabčani
kupili od grofice Petthe za same kopunove kožice.

29

Od obdačenega zemljišča odpade v Šalovcih 224 ha na
njive, 7 ha na travnike, 7‘24 ha na vrtove, 26 ha na pašnike
in 309 ha na hoste.

Šalovci  se v listinih prvič imenujejo 1. 1322.: „Schaela-
cheutz" v solnograškem urbarju, 1. 1430. pa „Schalakauz". L.
1441. se ta vas imenuje „Schalachaezen“ in „Schalacha\vczen“ T
v urbarju ormoške graščine okoli 1. 1500. pa „Schalawzendorf“.
Šalovci so bili podložni ormoški, velikonedeljski, markovski
graščini, dornovski so pa dajali vinsko, žitno in gosinjo desetino.

Krajevna imena: Njive:  Ogradi, Kračina, Dole, Močina, Krč, Pred¬
nica, Žabje, Marofe, Brezovec, Brege, Gošče. Doliči, Krčovljenka, Greblca,
Vukoviči, Zverinjak.

Travniki:  Žabje, Mlinica, Zaloka, Ogradi, Velki travnik, Doliči-
'nali in veliki.

Pašniki:  Jošje, Črnec, Velka gmajna, Goli breg, Velka trata,.
Gmajna — „odvečerska in juterska".

Šume:  Hraščica, Črnec, Zverinjak, Borovje, Brezje, Dobrava, Pod
jezom, Črete, Hrastič, Lesičnjak.

c) Godeninci s Vodranci  merijo 555 ha, od katerih je
obdačeno 539 ha. Hiš je bilo 34, prebivalcev skupno 194, 102
niožka in 92 žensk, vsi katoličani in Slovenci. Njive obsegajo
201 ha, travniki 71 ha, vrtovi 9 - 74 ha, pašniki 19 ha, gozdovi
238 ha. Godeninci so bili podložni ormoški graščini.

Godeninci ležijo od Središča na sever v dolgi in ozki,
koritu podobni dolini, skozi katero teče Trnava z Vitanjskim
Pritokom. Hiše stoje na vzhodnem ali levem obrežju Trnave,
višje nad njimi pa se razprostirajo njive, na zahodnem
ali desnem bregu Trnave se pa vleče gozd. Zemlja je
ilovnata, puhla, slabo rodovitna, samo travniki ob Trnavi so
boljši. Na severni strani mejijo Godeninci na Vitanje in Vo-
drance, na vzhodni strani segajo do ogrske meje pri Preseki,
na  jugu mejijo s središko občino, na zahodu pa s Šalovci in
Starim marofom, ki je nekdaj (bil last barona Mauerburga)
s Padal pod Šalovce, sedaj pa pod Grabe. Vas sama se deli v
(rodenince  in v Mlačine,  ki se imenujejo tudi Beč.  Novejši
dol vasi na severo-vzhodni strani se zove Breg,  na južni strani
P a  „na Brodnicah“ (pač Prodnicah). V Mlačinah je „Črna
mlaka"; od te mlake ima kakih osem hiš ime ,,Mlačine". Ondi
je tudi razpotje, kjer so se baje nekdaj shajale coprnice.

30

Pri Godenincih, tam kjer sedaj stoji mlin, je bila svoje
dni vojaška in finančna straža, ki je ob času kuge stražila
mejo, pobirala colnino in prežala na „švercarje“, ki so vtiho¬
tapljali tobak z Ogrskega.

Tudi Godeninci  so stara vas; omenjajo se 1. 1441. „Go-
daninzen“ in „Gedeninzen“ v zapisniku solnograških posestev,
1. 1486. Godoninzen v Sekeljevem urbarju, 1. 1492. pa v solno-
graškem urbarju „Choderninzen“ in „Kodoninzen“, v urbarju
nemških vitezov ok. 1. 1500. pa Godeninczen. 1

Razume se pa, da so te vasi še veliko starejše, le pisanih
spomenikov nimamo o njih. Nastale so te naselbine, če ne pred
prihodom Madžarov, pa gotovo kmalu potem, ko so Madžare
potisnili iz teh krajev, torej po 1. 1200.

13. Opis trga.

1. Obseg in meje.

Središče (n. Polstrau), krajna in katastralna občina, je
najvzhodnejši štajerski trg ob Dravi in ogrsko-hrvaški meji,
180 (pri železnici) do 197 m (pri pokopališču) nad morjem.

Zemljišče središke občine meri 1968 oralov 298 sežnjev
ali 1147 hektarjev; 2  davek se plačuje od 1088 hektarjev.

Zemljišče je tako-le razdeljeno: njive 575 hektarjev, trav¬
niki 106 hektarjev, vrtovi 16 ha, pašniki 174 ha, gozdi 217 ha,
vinogradov ni na trškem ozemlju in sploh ne v celi župniji
središki.

Izvzemši severni del, Ograde, Krčevine in Hraščice, je
zemljišče trško vseskozi ravno. Severni del je nekoliko valovit,
zemlja je ilovnata in ne posebno rodovitna. Proti vzhodu se
razprostira od trga do ogrske meje prostorna planjava, ki ni
posebno rodovitna, proti jugu pa, zlasti ob Dravi pod „Brez-
nicami“ in v „Osiščecu“ je peščena. Tukaj so večinoma pašniki
ki so bili, zlasti „Log“, še pred kakimi 50 leti obrastli z de¬
belim jelšjem.

Meja med središko in obresko občino.  Dne 19. maja
1898. je občinski zastop središki sklenil napraviti nov most

1  Zahn, n. d.

2  Gemeindelexicon 1-904.




31

čez Črnec, ako občina Obrež prispeva V 3 , kar je pa ta od¬
klonila. Most se tedaj ni delal a bil je že v tako slabem
stanu, da je županstvo središko 17. febr. 1900 prepovedalo
Prehod in prosilo okrajno glavarstvo, da to odobri in prisili
občino Obrež k stroškom. Glavarstvo je prvo odobrilo, glede
drugega je pa izjavilo, da ni kompetentno. Dne 21. marca 1900
je tržan Ivan Kočevar naznanil, da mu je nek prijatelj središ-
kega trga (L. Herg) podaril za most 50 gl. Kočevar je bil voljen
napraviti most, če občina da 75. gl. in podrt hrast v Gornjem
Ulju na Gajščici. To ponudbo je občinski zastop 25. marca
1900 sprejel, in se je most še istega leta napravil; stal je
150 gl.

Da bi se določila meja med obema občinama, se je vršilo
obmejno pregledovanje 10. decembra 1. 1900. Pri tem se je do¬
ločila meja takole:

a ) Od severovzhodnega ogla stare šole na Grabah do
do sredine mosta na Črnecu črta v dolžini 10 m znači mejo;

b)  Od jugovzhodnega ogla iste šole v ravni črti na se¬
verozahodni ogel župnijskega gospodarskega poslopja stoji
15 - 60 m od šolskega ogla mejnik. Od ogla župnijskega poslopja
v ravni črti proti šolskemu oglu pa stoji mejnik 6’90 m oddaljen.

c)  Od ogla župnijskega gospodarskega poslopja v isti
črti stoji še eden mejnik, ki kaže mejo med občino Središče,
Izrabe in posestvom nemškega reda, oddaljen je od ogla 2'50 m
°d tega 4’40 m je mejnik pod točko b. 1

Med središko in šalovsko ter godeninsko-vodransko ob-
cino gre meja od velike ceste nekaj časa ob potoku Črnec,
Potem skozi Mladoles v severni smeri, blizu ljutomerske ceste
Se  obrne proti vzhodu, pred Prodnicami napravi pravokotni
zavoj v središko ozemlje, potem gre v ravni smeri proti vzhodu
do  Trnave, kjer se združi z deželno mejo . 2

Napram Hrvaški dela mejo Drava ali ne povsod.

Preko meje na Hrvaškem in na grabskem ozemlju ima
Su  trška občina pravico paše, izvažanja splavov, prodca in peska . 3

1  Občinska kronika središka

2  Glej pri tem opisu na priloženi zemljevid središke občine.

3  Zapisnik obč. seje 10. junija 1. 1900.

32

V zgornjem delu trga, „na Bregu“, kakor pravi nek za¬
pisnik iz 1. 1771. „po bregi i klanjci“, imajo posestniki takoj
za hišami svoje njive, „Ograde“ imenovane. Bržkone so bili
tukaj nekdaj ograjeni vrtovi (ogradi).

Hiše so razvrščene večinoma ob glavni cesti, „po orsač-
kem poti doli do mosta ££ , pravi zapisnik iz 1. 1771.

Hišne številke se začnejo šteti pri grabski meji, desno
od velike ceste, če greš v trg, pri Fridrihovi trgovini. Pri šte¬
vilki 9. (hiša g. prof. Šinka; skrene od velike ceste občinska
cesta „na Breg‘ £1  in številke gredo ob tej cesti naprej proti
podružnici in občinski hiši. Pri št. 24 desno in 25 levo se
odcepi občinska cesta v „Ograde“. Ko dospemo do št. 37 na
levi strani ceste (mlekarna), stoji pred nami trška podružnica
Žalostne Matere božje.

Pri kapeli se cesta spusti navzdol in pride „na Plac“ T
trikoten, z divjimi kostanji obsajen prostor. Sred „placa“ stoji
kip trpečega Zveličarja z letnico 1894, na zadnji strani pa be¬
remo letnico 1757 in je najbrž spomin na kako kugo. Poprej
je stal kip nekoliko nižje na umetnem gričku in je služil najbrž
včasi za sramotilni steber (Pranger). 1 2  Ko so pa svinje in kure
razkopale griček, so steber prestavili in mu napravili trdnejše
stalo.

Na levi strani ceste, po kateri smo prišli na ta trg, stoji
občinska hiša, (gl. sl. 1.) lepo enonadstropno poslopje (št. 45), kjer
ima občina svojo pisarno pa tudi posojilnica svoj uradni prostor
in zdravnik stanovanje. Sedanja trška hiša je dozidana 1. 1840.
in je stala 2234 gl. 58 kraje. Načrt je bil zgotovljen in sprejet
9. julija 1. 1836, 22. julija i. 1. je bila sklenjena pogodba s ptuj¬
skim stavbarjem Janezom Strebel, dne 17. novembra i. I. je pa
okrožna oblast dala dovoljenje za zidanje.

1  Med St. 8 in 9 se imenuje „Kokotov breg 11  po nekdanjem lastniku
hiše št. 8.

2  Občinski zapisnik poroča, da se je pri tem stebru 26. decembra
1. 1800 „z veliko slovesnostjo 11  vršil nabor prostovoljcev za vojsko proti
Francozom. Uspeh tega „slovesnega nabora" pa menda ni bil sijajen, ker
zapisnik nam pove le to, da se je dal vnovačiti neki tobačni revizor. Ali
se res nihče drug ni oglasil, ali pa se je pisaču tobačni revizor zdel tako
imenitna oseba, da je njega omenil, drugih pa ne.

33

Prvotna stara, lesena občinska hiša je stala blizu kapele,
kjer je pozneje stala Persogljeva hiša. Postavili so jo bili najbrž
kmalu potem, ko se je trg prestavil na sedanji prostor. Ko je
ta hiša popolnoma razpadla, so postavili drugo „pod čapljami.“
L- 1805. dne 5. februarja je pa občina sklenila pogodbo s pekom
Matijem Stari, vsled katere je zamenjal svojo hišo pri Trnavi
2  občinsko hišo. Tako je prišla občinska hiša na sedanje mesto.
»Stari rotovž“ „pod čapljami“ je potem 1. 1840. kupil lončar
Matija Plerg.

Slika 1. Občinska hiša z južne strani. Fotogr. J. Trafenik.

Gospodarsko poslopje pri občinski hiši se je vsled sklepa
°bčinskega odbora 29. decembra 1876 postavilo 1. 1877.

Zraven občinske hiše je na severni strani spravišče po¬
žarne brambe z zidanim stolpom za vaje, ki je postavljen leta
1905, in pa zadružna tehtnica. Tik ob stolpu krene na desno
°krajna cesta proti Štrigovi, na levo pa gre proti severu skozi
»Klanjec“ okrajna cesta v Ljutomer. Hišne številke 39 (paromlin
v  „Rakitju“) — 43 se nadaljujejo ob ljutomerski cesti, začenši
°d zunanje strani proti trgu.

Trg Središče.

3

34

Tukaj je orožniška postaja (št. 41), občinski mlin in bi-
korejska zadruga.

Od trga pod občinsko hišo gre v južni smeri skozi go¬
lobovo ulico“ občinska cesta, ki veže gornji in severno-vzhodni
del trga z veliko okrajno cesto Ormož-Čakovec.

Občinska cesta, ki pride po Bregu na trg, gre naprej proti
Trnavi, črez katero vodi most za pešče v „Steničnjak“, del trga
na levi strani Trnave. V tej smeri gredo tudi hišne številke, ki
potem teko ob glavni cesti navzgor nazaj proti grabski meji,
vštevši hiše v postranskih ulicah levo od velike ceste v smeri
proti Grabam.

Na spodnjem koncu trga, kjer se cesta iz Steničnjaka
združi z veliko cesto proti Čakovcu, stoji zidan križ, „pil : ‘,
kjer so ob času kuge pokapali ljudi. Spomenik ima obliko tri¬
kota, od tal do strehe je 2 - 50 m visok, stene so pa T62 m ši¬
roke, v dolbinah so slike sv. Trojice, sv. Nikolaja in sv. Florijana.
Okolišne njive se imenujejo „pri Pili“, nekoliko dalje „Ogradci : ‘
in „pri veliki cesti.“

Pri spomeniku krene od velike ceste na levo v smeri
proti vzhodu pešpot med njivami, ki se imenujejo „pri stezi“,
znamenje, da je ta pot zelo stara, morda je celo tukaj šla
kdaj cesta.

Tam, kjer železnica prereže veliko cesto, so njive „pri
vahtari“ (ker je blizu koča železniškega čuvaja), desno od
železnice in velike ceste do dravske panoge, v katero se iz¬
liva Trnava, se polje imenuje „Štokovice“.

V kotu med ogrsko mejo, veliko cesto in dravsko strugo
so njive, imenovane „Šparavec“, katere od Štokovic ločijo
travniki na ožini, kjer se dravska struga najbolj približa veliki
cesti. V „Šparavcu“ so tla zelo peščena, ker je tu svoje dni
valila Drava svoje valove. Kos polja, ki se razprostira desno
od železnice, levo od velike ceste, med točko, kjer preseka
železnica cesto pa med ogrsko mejo, se imenuje „Siroke njive“,
ki ob ogrski meji preidejo v travnike.

1  Sedanji križ je bil prenovljen 1. 1841. in blagoslovljen dne 15. av¬
gusta. O pol 3. uri so bile v trški kapeli večernice in potem procesija
h križu. Pri tem „Pili“ so bojda svoje dni Simon, Jakob in Lovro Jaki
izkopali kad srebrnine. (Slekovčev zapisek.)

Tabla II. Kip Žalostne Matere Božje
na velikem oltarju v trški podružnici.
Str. 44. Fotogr. dr. A. Stegenšek.

35

Če prestopimo od „širokih njiv“ na severno stran želez¬
niškega tira, so tik ob deželni meji travniki „pod mejami 44 ,
dalje na zahod pa njive „pod Lipjem 44 , potem dalje na severo¬
vzhod „Dolge njive 44 . Severno od polja „pod Lipjem 44  so trav¬
niki „Lipje“. Tukaj je bilo nekdaj takšno močvirje, da se je
živina do trebuha pogrezala v blato in jo je le s težavo bilo
mogoče rešiti. V starih časih je seveda tukaj bilo malo jezero,
poprej pa dravski rokav. Vendar se že 1.1579. imenujejo tukaj trav¬
niki „Lipje“ in „Lipa“. Severno od „Lipja 44  gre poljska cesta skozi
grmovje in drevje, potem je zopet nekaj njiv in travnikov, ki se ime¬
nujejo „v Lojpi 44 . To ime ima zgodovinski pomen. Ko je v prejš¬
njih časih na Ogrskem razsajala kuga, so bile tukaj postavljene
koče za kontumacirane popotnike, kjer so jih nekaj časa opa¬
zovali, preden so smeli dalje iti. Še sedaj se del njiv ob meji
imenuje „V kontumaciji 44 . Nekoliko na zahod je z gozdom
obrastel griček pod imenom ,,Torjača 44 . Tu je bilo nekdaj po¬
kopališče za tiste, ki so v kontumaciji umrli. L. 1831. so bojda
Pokopali tukaj nekega viničarja, ki je umrl v kontumaciji. Pri¬
poveduje se, da je za časa kontumacije bila tukaj pod milim
nebom na Veliko gospojnico sv. maša. Občinski odbor je 1.
1898 pot čez Torjačo proglasil za javno. Del šume ob ogrski
meji se imenuje Krtak (v starih listinah Kurtak).

Če gremo od „Torjače 44  na severozahod, pridemo zopet
na odprto peščeno polje „Krče“, ki se med poljsko cesto in
1'urjačo imenujejo „Mali Krči 44 . Ime samo nam pove preteklost
lega kraja. Kjer so sedaj njive, je bilo nekdaj gozdno drevje
m grmovje. Svet se polagoma spušča v nižavo proti štrigovski
cesti. „Krče 44  meji na zahodni strani velika cesta, ki gre iz
Središča v Štrigovo, na vzhodni strani pa zapira polje proti
'°grski meji velikanski gozd „Hraščice“. Ob skrajnem severnem
robu središkega ozemlja, med štrigovsko cesto in Hraščicami so
n jive, ki se imenujejo „Popekovice 44 , po domačem imenu nek¬
danjega posestnika Repeša. Dne 3. januarija 1.1716. je bila po¬
kopana vdova Dora Repešica, po domače Popekovica.

Če gremo pa ob vznožju „Torjače 44  po poljski cesti
Proti trgu, pridemo v „Dolnji gaj 44 , kjer je rastlo nekdaj veli¬
kansko hrastje. Ko so hrastje posekali, je ostal svet prazen,

3 °

36

le nekaj orjakov je še spominjalo na prejšnje čase. Ta prostor
je služil potem za pašnik, zlasti onemu delu trga, ki leži na
levem bregu Trnave in se imenuje „Steničnjak“. Pašnik je ob¬
segal kakih 57 oralov in ni bil kaj prida. Ni bilo blizu vode r
ne sence, na pekočem solncu je morala stati celi dan lačna
živina. Paše tudi ni bilo, ker so svinje vse razrovale. Prav je
tedaj storil občinski odbor, ko je 12. novembra 1. 1884. ta
pašnik razmeril ter spremenil v njive in travnike, katere je
dal v najem ali pa za tretjino pridelka. Odtod sedaj dobiva
občinska blagajna precej dobička. „Dolnji gaj“ je stisnjen
med dve poljski cesti. Njive na južni strani ceste se dosledno'
imenujejo „Pod gajcrrr. Tako bo le ime ohranilo poznejšim
rodovom spomin, da je tukaj, kjer so zdaj rodovitne njive in
pisani travniki, nekdaj šumelo mogočno stoletno hrastje. Ob
cesti v Dolnjem gaju je občinski odbor 1. 1901. dal zasaditi
sadno drevje.

Pojdimo naprej proti trgu po poljski cesti, v katero se
pri Dolnjem gaju združita dve poljski stezi in kmalu smo'
v „Steničnjaku“, ki šteje 12 hiš. Tukaj zavije cesta na desno
v Klanjčec, potem pridemo na veliko cesto Središče-Štrigova,.
tik ceste na desno se njive imenujejo „na Bregu“, za njimi
pa pridejo že znani „Krči“, na levi strani ceste je majhen kos
polja „na Zalokih“, potem pa krasen hrastov gozd „Gornji gaj“,.
last središke občine. Meri 23 oralov 857 čet v. sežnjev. Skozi
senčni gozd pridemo na severni strani zopet na odprto polje
„Krčec“ in „Krčevina“, potem so pa ob deželni meji travniki
in njive „Požarine“. Vsa ta imena nam kažejo, da je nekdaj,
ves prostor med Trnavo in sedanjo štrigovsko cesto bil sam
gozd, oziroma grmovje; Gornji gaj je njega zadnji ostanek.
Beseda „Požarine“ prihaja pač odtod, da so pritlikavo grmovje,,
morda brinje, požgali ter napravili njive in travnike.

Ako ob ogrski meji prekoračimo Trnavo, stopimo na
njive in travnike pod imenom „Prodnice“, ki mejijo z gode-
ninsko občino. Dalje na zahod se razprostira velikanski gozd
središke občine, imenovan „Mladoles“. Meri kakih 50 oralov..
Na severu se dotika godeninske, na zahodu pa grabske občine..
Velika cesta Središče-Ljutomer ga deli malone v dva enaka
dela. Blizu v sredini gozda preseka ljutomersko cesto v smeri

37

od zahoda proti vzhodu stara rimska cesta, ki se še prav
dobro pozna.

Krenimo po ljutomerski cesti nazaj proti trgu. Ob južnem
robu gozda na levi strani ceste so njive „Tajčarice“ (ime je
od nekdanjega posestnika), potem pa „Brezje“, kjer so veči¬
noma občinske njive, ki merijo kakih osem oralov. Bližje proti
trgu je pašnik „Rakitje“, ki meri 9 oralov, pa njive „Krčovenki”
m „Klanjec“, potem pa trške hiše. Na desni strani ceste so naj¬
prej njive pri „Mladolesu“, potem „Štukč“ tik pokopališča in
->,Ogradi“ za ti-škimi hišami. Od ljutomerske ceste krenemo
Po poljskih stezah čez lepo planjavo „Ogradi“ proti pokopa¬
lišču in kmalu smo zopet na veliki cesti, ki prihaja iz Ormoža,
tam, kjer smo začeli svojo pot po središkem ozemlju.

Ob peški poti od velike ceste proti župni cerkvi je za¬
sajen v novembru 1. 1900. javorov drevored. Javori so se na¬
ročili iz Gradca in je stal vsak po 6 K.

Na južni strani velike ceste, ki pride iz Ormoža, ob po¬
toku Črnec, kakih 8 minut od župne cerkve se razteza pro¬
storen občinski pašnik „Trate“, ki meri 34 oralov 510 četv.
sežnjev. Tukaj je tudi živinsko sejmišče. Po priliki v sredini
Trat se vzdiguje „Gradišče“, o katerem bo govor v zgodovin¬
skem delu. Od šole do Črnca je zasajen drevored, ki bi se
v sled sklepa občinskega odbora 26. nov. 1900 naj imenoval
■»Hergov drevored“.

Poleg Trat na zahodni strani tik ob grabski meji so njive
v  „Ciglenicah‘ £  in „Trnju“ (med železnico in Gradiščem), ka¬
teri imeni nam povesta tudi preteklost tega zemljišča. Na levi
strani Črnca je tudi pašnik, ki se pri trgu imenuje „Šarje“,
brezdvomno zato, ker je na tem nizkem zemljišču nekdaj rastel
sar; svet okoli sedanje šole se imenuje „Pod čapljami“.
Tukaj je nekdaj bila dravska struga, pozneje pa močvirje,
kjer so se zdrževale čaplje. Nekoliko dalje od Črnca so pa
n Jive, ki se vštric „Gradišča“ imenujejo „Kote“, dalje na jug
se začenja „Log ££ , ki se nadaljuje še onstran železniškega
t'ra. Dandanes ni tukaj log, ampak pašnik, travniki in
n Jive, pač pa je bil log tukaj v starih časih, kakor nam to
ra zločno pove zapisnik srediških posestev ormoškega gradnika
k-ocelja iz 1. 1579, ki omenja veliki log pod Središčem, „kjer

38

bi pred časi bil imel stati središki trg“. Tudi ljudsko izročilo 1
ve povedati, da je trg nekdaj stal tam, kjer so zdaj njive-
„Kote“ in deloma „Log“. Ime „Kotč“ samo kaže na nekdanje
selišče, ker imamo več slučajev iz drugih krajev, da se prostor,,
kjer je nekdaj stalo kako selo, imenuje še dandanes „Kot“ ali:
„Koti“ (Veliki Kot, Mali Kot). „Log“ meri 34 oralov in se deli.
v več delov; na severni strani tik trga se imenuje Mali Log
ali „Štras“, kjer stoji sedem hiš. Tukaj so imele na občinski,
zemlji tržanke poprej svoje grede, ki so se imenovale „Glava-
tišče“. Južno od železnice je pa Veliki Log. Deli Loga so tudi
„Prodic“ in „Šibje“ ob grabski meji. Blizu železnice na južni
strani meji Log na zahodni strani s „Cirkovcami“, ki so že v
grabski občini, kjer je po ustnem izročilu stala stara cerkev,,
v resnici so se pa našli ostanki rimskega poslopja in grobišče
iz ranega srednjega veka, kakor bomo pozneje natančneje po¬
ročali.

Vzhodno od Cirkovec so travniki, imenovani „Dnika“..
Ob Trnavi in severni dravski panogi je peščeni občinski pašnik,,
ki ima več delov: „Gornji Osiščec", pri „Baraki“, kjer je nekdaj
stala krčma in bil tudi brod čez Dravo, „Jurekov prod“, tako'
imenovan po dolgoletnem občinskem pastirju, ki je ondi na¬
vadno pasel krave, pri „Domu“, na „Trati“. Slednjič je ob¬
činska last veliki dravski otok, ki meri 8 oralov in 450 če tv.
sežnjev; imenuje se na „Prodčh“ in „Volarski prod“. Kot med
izlivom Trnave v Dravo in dravskim rokavom se imenuje
Spodnji Osiščec; ime je od oseta, ki je tu nekdaj rastel; sedaj,
je peščeno polje.

Vrnimo se po vozni cesti preko Trnave proti železnici,
tedaj gremo med njivami „Breznice“, južno od kolodvora proti
Dravi. Od kolodvora proti trgu vodi preko „Stiperišča‘ £l  pešpot,
katero je občinski zastop leta 1897. imenoval „Kočevarjev
drevored".

To pot so napravili šele 1. 1889; 1. 1897. so jo mislili
razširiti ter čim lepše urediti; mariborski veletržec Fr. Kočevar,

1  Na priloženem zemljevidu središkega trga je pomotoma južno od
kolodvora zapisano „Stiperišče“. To bi imelo stati severno od kolo¬
dvora, južno pa „Breznice“, kar si naj čitatelji sami popravijo, ker je že
bil klišd gotov, ko se je zapazila pomota.

39

središki rojak, je daroval v ta namen 400 gl., toda posestniki
dotičnih njiv niti proti odškodnini niso hoteli odstopiti zemlje,
da bi se pot razširila in vravnala. Razširili so jo le med
drevoredom ob vozni cesti in položili cementne cevi.

Nekaj njiv in pašnik na Stiperišču so tudi last trške
občine. Ime „Stiperišče“ je od besede stiper, lopuh (Huflattich,
tussilago farfara), ki je tu nekdaj rastel.

Poljska cesta od Trnave in Drave čez Dreznice prestopi
železniški tir ter vodi kot vozna kolodvorska cesta desno na
kolodvor, levo pa v trg, kjer se pod mostom čez Trnavo združi

Slika 2. Nova šola iz vzhodne in severne strani. Fotogr. J. Trafenik.

2  veliko cesto, ki gre na Ogrsko. Nekoliko višje od trnavskega
mosta se od velike ceste proti severu odcepi ljutomerska okrajna
cesta; v kotu med obema cestama stoji lep kip Matere božje
čistega spočetja. Kdaj je bil ta kip postayljen, ni znano, 1. 1895.
Jc bil prenovljen in 8. septembra i. 1. ob ogromni množini
ljudstva slovesno blagoslovljen. Delo je stalo 211 gl. 89 kr.,
s  prostovoljnimi darili se je nabralo blizu 135 gl., drugo se
ic plačalo iz občinske blagajne. Tržan Ivan Kolarič se je z
navdušenim oklicem obrnil na svoje sotržane, ki so se lepo
odzvali. Nek neimenovanec je daroval 40 gl., po 10 gl. Ivan

40

Kočevar ml., Kočevar Katarina, Ivan Kolarič in Sejnkovič
Marija, drugi po 5, 3, 2, 1 gl.

Na levi strani velike ceste, če gremo po trgu navzgor, je
omeniti poštni urad (v stranski ulici) št. 149 in pa šolo, ki je
poleg občinske hiše največje in najlepše poslopje v trgu. (Gl. sl. 2,
str. 39.) Enonadstropno poslopje je 28 m dolgo, 12 m široko in
9’65 m visoko. Ima 5 šolskih sob (eden razred je v stari šoli na
Grabah), od katerih sta dve po 1057 m dolgi, 6’48 m široki,
dve po 1084 m dolgi in 6 - 84 m široki, ena je pa 12'30 m dolga
in 6'48 m široka. Razen tega sta v šolskem poslopju še dve
manjši sobi, konferenčna soba ali zborovalnica in ena soba za
stanovanje neoženjenega učitelja. Da se iz ceste v šolske sobe
preveč prah ne kadi, je pred šolo nasad v obsegu 672 m 2 .
Šolski vrt meri 1071 m s , telovadišče pa 420 m 2 . Nekoliko minut
od šole smo zopet pri župnijski cerkvi in na meji središkega
ozemlja.

Hiše v trgu so dokaj prijazne, večinoma zidane, nekaj
je pa tudi še lesenih in s slamo kritih. Razen šole, občinske
hiše in hiše št. 168. ni nadstropnih hiš, tudi niso hiše stavljene
v kakem določenem redu; v prejšnjih časih se na to ni gle¬
dalo, sedaj se pa razvrstitev hiš ne more lahko spremeniti.

Hiše stoje deloma navpično s čelom proti cesti, deloma po
dolgem, starejše hiše so redno obrnjene s „podokni“ na cesto.
Obris trga ima podobo kija, v severo-zapadnem delu se vrstita
po Bregu in spodaj po veliki cesti po dve vrsti hiš, v vzhodnem
delu se pa trg razširi in se novejši čas razvija zlasti proti jugu.
V zunanji podobi se kaže trg najlepše, če ga gledaš z Gra¬
dišča. Zvonika obeh cerkev se prav lepo podajeta, zlasti, ko
je leta 1908. zvonik župne cerkve bil povišan in dobil visoko
šiljasto streho.

2. Kapela Žalostne Matere božje.

Kapela žalostne Matere božje ni sicer kaka umetniška
stavba, vendar ima dokaj pravilno obliko in ugodno lego ter
napravlja prijeten vtisek in podaja spodnjemu delu trga mično
slikovitost. S prezbiterijem je obrnjena proti solnčnemu
vzhodu. 1  Prezbiterij je 10’60 m dolg, 5'93 širok in 6'40 m

1  Gl. tloris sl. 4 in sl. 5.

Tabla III.

1. Relikviar, 2. Obhajilni kelih, 3. Ciborij

v trški podružnici. Str. 47—48.

V

J

41

visok, križni obok se končuje s trostranskim sklepom proti
■vzhodu. Ladija je 8 - 48 m dolga, 745 m široka in 6 - 66 m vi¬
soka. Banjast obok je razdeljen v dva široka četverokota z
dvema kapama na vsaki strani; križni svodi slonijo na prizidanih

slopih. Prvotno sta namreč prezbi¬
terij in ladija imela raven lesen
strop, kakor še sedaj kažejo na
podstrešju ometane stene, ki so
bile nekdaj pod stropom v cerkvi.

Slika 3. Tloris središke podružnice
M. B. Narisal dr. A. Stegenšek.

^idan obok so napravili najbrž v
18. stoletju in so v ta namen
2 notraj k stenam prizidali pilastre
a 'i slope, ki nosijo obok ter
miajo skoraj enake podložke in Slika 4.

°§redje. Najstarejša dela sta torej Trška podružnica od zahodne
Prezbiterij in ladija in še imata strani ' Fot ° 8n dr ' A ' Ste § enšek -
zunaj podpornike, ki so se pri nas kot ostanki gotskega sloga
s e dolgo ohranili. Slekovec misli, da je kapela pozidana 1. 1630.,

42

saj je drugi zvon iz 1. 1637. Zvonik na zahodni strani je prizidan
pozneje, menda takrat, ko so napravili obok; prvotno kapela ni
imela zvonika, ampak morda lesen stolpič, v katerem je visel se¬
danji drugi zvon, ima močno zašiljeno, s kositrom krito piramidasto
streho. Sedanjo lično obliko je dobil zvonik 1. 1899, ko je bil
povišan in prekrit. 1  V ta namen je že 1. 1893. Tomaž Sejnkovič
sporočil 500 gl., 400 gl. so darovali dediči Ivana Kočevarja,
radgonski dekan in središki rojak Frane Pintarič je 10. julija
1899. poslal 300 gl., znatno svoto je pa daroval stolni prošt
Lavrencij Herg, ostalo je prevzela občina. Patron, nemški vi¬
teški red, je v dopisu 29. marca 1898. naznanil, da je voljen
prispevati le k nujnemu popravilu strehe nad prezbiterijem,
kolikor postavno odpade nanj, k drugim popravilom ni hotel
ničesar prispevati. Tudi prošnjo občinskega zastopa z dne
13. jan. 1897, naj bi red prepustil kapelo trgu, ki bi jo sam
prenovil, je isti odklonil z dopisom z dne 16. julija 1897.

V zvoniku visijo naslednji trije zvonovi:

I. v premeru 77 cm\  od klobuka do krila 54 cm\  obroč
debel 5 cm ; glas h.  — Krona: glave. — Ob zgornjem
vratu rožn. okraski, med temi:

BC MARTINUS FELTL HAT MiCH GEGOSSEN IN GRAZ 1759.

Na vratu podobe: 1. Marija sedem žalosti; 2. sv. Miklaž;
3. Kristus na križu; 4. sv. Deodat.

II. 97 cm\  48; 4; cis.  — Ob zgornjem vratu napis:

IN HONOREM BEATISSIM« VIRGINIS MARI« HEC COMPANA (sic!) FVSA EST

ANNO 1637.

III. 42 cm; 30; 3; dis.  — Ob zgornjem vratu rožnati okraski,
med temi:

3C* MARTIN FELTL GOSS MiCH IN GRAZ 1756.

Na vratu podobe: 1. Kristus na križu; 2. sv. Sebastijan:
3. Marija Pomočnica; 4. sv. Janez Nepomuk.

Stolpna ura je iz 1. 1875; napravil jo je urar Ivan Po¬
gačnik v Podnartu na Kranjskem za 425 gl., leta 1899. jo je
ptujski urar G. Sprinz popravil za 70 gl. na račun trške občine.

Na severni strani je prezbiteriju prizidana tesna zakristija;
pred zunanjimi zakristijskimi vrati služi za prag 78 cm  dolg

1  Gl. Slekovec, Kapela Ž. M. B. str. 68, 69.

43

in 20 cm  širok kos kamena z odlomkom
napisa iz 17. stoletja, ki je morda v zvezi
s prvotno cerkveno stavbo. Pozna se še,
razločno številka 16, nad njo pa nekatere
pismenke. 1  Ta štirivoglat kamen je služil
najbrž za kak podboj, pozna se še na
njem rdečkast omet. Na vzhodni strani,
koncem prezbiterija je med dvema pod¬
pornikoma prizidana lopi podobna ka¬
pelica zoltarjem žalostne Matere božje
in prenosno prižnico. V tej kapelici se
opravlja služba božja le ob velikih sve¬
čanostih kakor n. pr. ob primicijah, ko
se zbere mnogo ljudstva, ki pod milim
nebom prisostvuje službi božji. V tej ka¬
pelici sta 1. 1902. središka rojaka Lav-
rencij Herg in Matija Sinko opravila zlato
sv. mašo. V spomin tega redkega do¬
godka je nad vhodom v tokapelico vzi¬
dana marmorna plošča z napisom:

LAVRENTiVS IIERG, MATHlAS ŠINKO
EXpLETIS  IN SACERDOTlO QVlNQVAGlNTA ANNlS
HlC IVBILAVERE
10. AVGVSTI — 21. SEPTEMBRIS

Kapelica je bila nekdaj na tri strani odprta lopa, na se
verni in južni strani se še na zidu pozna, da je odprtina bila
Pozneje zazidana, a tudi na vzhodni strani, kjer so zdaj vrata,
l e  bila nekdaj velika polukrožna odprtina.

Stopimo sedaj v cerkvico samo. Tlak je dal napraviti iz
kamenitih plošč 1. 1875. tržan Matija Plepelec za 360 gl. Dotlej
le bila cerkev tlakana z opeko.

Oltarji so trije, glavni in dva stranska, iz arhitektoničnega
stališča dokaj dobro delo 18. stoletja. Na velikem oltarju stoji
kip žalostne Matere božje, o katerem pravi Slekovec, da je

1  Gl. sl. 5.

44

posnet po manjšem kipu na steni zraven vel. oltarja. To pa ni mo¬
goče. Kip na velikem oltarju pač predstavlja žalostno Mater božjo,
a je čisto druge vrste. 1  Zveličarjevo truplo ne počiva tu na
Marijinem krilu, ampak ji je zdrknilo raz kolen in drži ga še
le za razpeti roki, tako da za pravo visi na Marijinih rokah.
Noge Zveličarjeve se s stopali opirajo na tla, v kolenih so
vpognjene in gredo narazen. Prša so izbočena, prsti na rokah
so nenaravno skrčeni, a tako, da vidimo rane od žrebljev.
Našim očem se skoraj zdi, da je položaj Zveličarjevega trupla
nedostojen, a kipar je mislil ravno s tem doseči mogočen vtisek
in izraziti višek bolesti in bede. Obličje Marijino z odprtimi
usti je obrnjeno v nebo in bolesti kriči, iz oči pa ji lijejo de¬
bele solze po licu. Nasprotno pa glava Zveličarjeva ne pred¬
stavlja mrliča, ampak bolj spečega človeka; brada in lasje so
lepo počesani, glava ni omahnila navzdol, ampak jo vratne
mišice držijo v smeri trupla. Kip je iz 18. stoletja ter v pred¬
stavljanju žalostne Matere božje zavzema nekako skrajno točko,
za katero je v upodobljanju žalostne Matere sledil preobrat. 2

Ob strani Marijinemu kipu stojita na evangelijski strani
sv. Janez Evangelist in angel s križem, na listni strani pa sv.
Štefan, mučenec, in angel s kladivom in žreblji. Nad Marijinim
kipom, vrh oltarja je slika sv. Miklavža, variha srediških mli¬
narjev.

Tabernakelj z dvema angeloma ob straneh je sicer pri-
prost, a dostojen, v njem se hrani majhen ciborij in gotična mon-
štranca iz nežlahtne kovine; omenja se že v inventarju 1. 1824.

Veliki oltar je bil 1. 1864. s prostovoljnimi darovi pre¬
novljen.

Na listni strani velikega oltarja visi na steni majhen kip
žalostne Matere božje.

Kipič je v leseni omarici, krog njega je bil ovit venec
iz umetnih temnordečih, modro- in zeleno-belih cvetlic. Ko je
1. 1902. bil kip prenovljen, se je venec odstranil. 3  Kip iz mavca
je 24 cm  visok in 16 cm  širok. Obraz Marijin je jako mil,

1  Gl. tablo I. in II.

2  Gl. dr. Stegenšeka članek v „Voditelju“ 1908, str. 348—350.

3  Cvetlice so sedaj v muzeju „Zg. dr.“

Tabla IV. Župna cerkev (pred prenovitvijo) od vzhodne strani.
Fotogr. dr. A. Stegenšek. (Str. 48.)

45

°ci povešene, glava nekoliko sklonjena na desno stran; z des¬
nico podpira glavo Zveličarjevo, ki je omahnila tako, da jo
zremo naravnost v obličje in ne samo od strani. Truplo v
Marijinem naročju ne leži na hrbtu, ampak na desni strani,,
tako da tudi trup vidimo od spredaj. Desna roka Zveličarjeva
visi navpično navzdol ter se z dlanjo opira na podstavek, leva pa
Počiva v Marijini levici. Noge Zveličarjeve visijo od kolena
navpično navzdol. Raz glavo se spušča Mariji na pleča pre¬
grinjalo, vsa njena obleka je pozlačena, na prsih rdečkasta,
pod vratom srebrnasta. Solze pod očmi so zaznamovane z
modrimi kapljicami, kaplje krvi na Zveličarjevem truplu pa z
rdečo barvo. Obuvalo na desni nogi Marijini je rdečkasto, leva
noga je zakrita. Kip je brez umetniške veljave, zelo pohabljen
in nespretno zlepljen. Marijina podoba je čez prša pretrta,
desna rama z zagrinjalom je odkrhnjena in pozneje popravljena
z  novim mavčevim nastavkom. Enako je odkrhnjena leva Ma¬
rijina rama, pest leve roke Zveličarjeve, krilo Marijino in po¬
lovica leve noge Kristusove. Prša Marijina so sedaj prekratka,
desna rama Marijina se ne stika, leva pa nima lakta.

Opirajoč se na ljudsko izročilo, je rajni Slekovec pripi¬
soval temu kipu visoko starost. 1

Ob severni steni ladije stoji oltar Marije, pomočnice
kristjanov. Slika predstavlja Marijo z razgrnjenim plaščem, pod
katerega se zbira množica ljudi različnih stanov. Ob straneh
bojita kipa sv. Janeza Krstnika in sv. Lenarta, variha zoper
živinsko kugo in zaščitnika voznikov. Vrh oltarja je slika dveh
drugih svetnikov. Ta oltar se je do 1. 1895. imenoval oltar sv...
križa ter je bil bratovski oltar bratovščine sv. križa za srečno
Sm rt. Ko so pa 1. 1895. popravljali stranske oltarje, so Kalva-
ri lo prestavili na nasprotno steno.

Na južni strani stoji oltar sv. Antona Padovanskega s
sliko tega svetnika v sredini; nad njo ••je slika sv. Antona
Puščavnika, ob straneh pa kipa sv. Petra in Pavla.

Tik Marijinega oltarja med ladijo in prezbiterijem je prav
Ce dna prižnica s kipi 4 evangelistov. Prižnica je iz istega časa
kakor oltarji. Na južni in severni steni visita podobi presv.
P' Ca  Jezusovega in Marijinega, kateri je kupil in kapeli da-

1  Kapela Ž. M. B. str. 9, 30, 31.

6oo

Slika 6. Tloris župne cerkve sv. Duha. Narisal I. Najžer.

47

r °val 1. 1855 . tržan Anton Šinko z ženo Katarino. Dne 15.
a Prila i. 1. jih je blagoslovil takratni župnik Jakob Šalamun.

Križev pot je delo graških slikarjev Franca Nager in
Eduarda Amon. Naročen je bil 1. 1842. za župno cerkev. Ko
l e  1- 1893. župnik Venedig omislil nov križev pot za župno
Ce rkev, je star, že zelo poškodovan križev pot prodal nekemu
Posestniku v Obrežu, od katerega sta ga odkupila župan Ivan
Kočevar in Jožef Šinko, središke tržanke so pa nabrale po¬
sebno svoto, da se je prenovil.

Stari bronasti lestenec, ki visi v ladiji, je bil nekdaj last
bratovščine sv. križa. Svetilnico za večno luč je 1. 1901. daro-
v ala rodbina rajnega Jurija Zadravec. Orgle na koru s 6 spre-
^ieni so delo mariborskega orglavskega mojstra Jožefa Brandla.
Ea nje je Sejnkovičeva rodbina darovala 700 gl. Na belo ne-
de 'jo, dne 1. aprila 1. 1894. jih je blagoslovil g. Matija Šinko.

zunanji obliki in po znotranji sestavi in glasu so res lep
kras za kapelo. Stare orgle so bile iz 1. 1776. Nek Lončarič,
Posestnik sedanje „Čohaševe“ hiše jc sporočil vse svoje imetje
vdovi Plepelec, ki mu je v bolezni stregla, pod pogojem, da
2a  središko kapelo kupi nove orgle. Plepelčka je pa bojda
kupila stare orgle, ki so po izročilu bile pri Mali nedelji.

Kapela je bila prenovljena tudi 1. 1888. za 547 gl. 80 kraje.;
gl. je daroval L. Herg, 200 gl. občina, ostalo se je pa
Nabralo med tržani.

Cerkvena posodba.  Kapela ima več starinskih pred¬
stav. Na naši sliki (tabl. 3) se vidi najprej relikviar v
Podobi križa obdanega z žarki iz XVIII. stoletja, potem na
CVl  ciborij, čigar stalo ali noga je gotska iz XVI. stoletja,
^ r? ' a h čaša in pokrivalo pa so iz XVIII. ali začetka
J  K. stoletja; sledenjič pa je pred vsem zanimiv obhajilni
ve| ih za vino (za poplaknenje ali ablucijo po zaužitem sv.
obhajilu). Ker je protestantovsko gibanj e..zaneslo tudi v naše
v d Je obhajilo pod obema podobama — kruha in vina  — je
P a pež Pij iv. tudi katoličanom avstrijskih dežel dal dovoljenje,
. tl s e smejo lajiki obhajati pod obema podobama. Vendar pa
Je  že njegov naslednik Pij V. to dovoljenje preklical. Ohranila
? a . Se  je navada, ponekod celo v XVIII. stol., da so davali
kkom po zavžitem sv. Rešnjem Telesu v podobi kruha po-

48

plaknjenje neposvečenega vina iz skupnega keliha. Tak kelih
— gotovo izredna  redkost za našo škofijo — se je ohranil
v naši kapeli, kamor je moral priti od župnijske cerkve. Po¬
sebno visoka in prostorna čaša je iz cina in kaže z nogo vred
oblike druge polovice XVI. ali pa začetka XVII. stol.

14. Opis župnijske cerkve Sv. Duha. 1

Župnijska cerkev je vsakemu kraju osrednja točka du¬
ševnega življenja, ona je pa več ali manj tudi tečaj, krog
katerega se vrte zgodovinski spomini. Kdor torej hoče kaj
zvedeti o preteklosti kakega kraja, si mora najprej skrbna
ogledati zunanjost in znotranjost župnijske cerkve.

Cerkev Sv. Duha pri Središču je bila (pred popravilom)
sicer ena najmanjših v dekaniji, vendar po svoji starosti in
častitljivih spomenikih zelo zanimiva. Stoji tik ob meji grabsko-
obrezke občine in središkega trga, a še na grabskem ozemlju,
na desni strani velike ceste, ki gre od Ormoža v Medjimurje.
Glavna vrata so obrnjena na zahodno stran, prezbiterij pa, ki
ima trikoten sklep, leži naravnost proti vzhodu. 2 3  (Gl. tabl. IV. in V.)
Ima le eno ladijo in je 25 m dolga in 8 m široka, prednji del ali
prezbiterij kakor tudi ladij a imata 8 m višine. 8  Prezbiteriju je na
severni strani prizidan 18 m visok zvonik pri tleh 6 m širok.
Pritličje zvonikovo je služilo za zakristijo, dokler ni bila 1. 1908.
pozidana nova zakristija na južni strani. Dostopen pa je bil od
zunaj po leseni lestvici. Lepa poznogotična okna s krogovičjem
iz sekanega kamena so v prezbiteriju zazidali, a so jih 1. 1909.
zopet odprli, ladija pa ima na južni strani navadna štirioglata
okna, a nad korom tudi eno poznogotsko. Pri gotičnem slogu
navadni podporniki manjkajo.

Stara glavna vrata na zahodni in stranska na južni strani
so bila gotična. Nad glavnimi vrati je bil iz kamena izklesan
ptič pelikan, ki z lastno krvjo hrani svoje mladiče — podoba
presv. Rešnjega Telesa. Črni križ nemškega viteškega reda iz

1  Pri opisu cerkve mi je podal več podatkov gospod prof. dr.
Stegenšek. Pis.

2  88° odklona od meridijana.

3  Gl. tloris sl. 3.

Tabla V. in VI.

Pročelje prenovljene ž. cerkve. Str. 61. Zakramentna hišica v ž. c. Str. 53.

Fotogr. J. Trafenik.

49

ometa nad glavnimi vrati je bil iz novejšega časa ter pomenjal,
da cerkev pripada nemškemu viteškemu redu.

Zanimiva so bila južna gotična vrata, le škoda, da so
kamenite stebre poškodovali, ko so vanje zabijali kavlje za
zunanja vrata. Nad vrati je bil Veronikin potni prt z obličjem
Gospodovim, držala sta ga dva angela. Tudi to je bilo iz
kamena izklesano, žal, da je 1. 1909 pri zidavi izginilo.

1 .

Z ■

' *• 7 . Zgornja vrsta 1 — 3 : zariski na sklepčnih kamenih v prezbiteriju.
Spodnja vrsta 1 — 3 : mojstrska znamenja na zakramentni hišici.

Nekoliko dalje proti prezbiteriju je v južno steno vzidan
kamen, ki ima zgoraj izklesan križ brez telesa Kristusovega,
P°d njim pa križ z razpelom in ob straneh dva klečeča angela
držita kelihe, morda kak oltarni ali grobni nastavek.

Stopimo sedaj na glavna vrata v cerkev. Ladija ima pozno¬
gotski mrežasti obok s tremi svodnimi polji. Na oboku prez¬
biterija s križnimi svodnimi polji se kameniti loki končujejo
2  okroglimi sklepčnimi kameni z nekaterimi zariski. Na koncu
i°ka tik velikega oltarja je križ z začetnimi gotičnimi pismen¬
imi: Jh(e)s(us). Na sklepčnem kamenu srednjega loka je pol-
rr 8 Središče.

4

50

mesec s tremi zvezdami, na tretjem sklepčnem kamenu je pa
nečitljiva, 1  ker je z ometom zamazana, letnica (?).

Rebresa se opirajo na kamenite polstebre ob stenah. Ob
koncih polstebrov so v prezbiteriju dolgobrade človeške glave,
od katerih ima ena dve poprečno oviti vrvici, ena pa majhno
zvezdo na čelu, v ladji pa so po koncu stoječi listi. Na listni
strani je na kamenu z mečem prebodeno grbovo polje.
(Slekovec.) Stavba je iz opeke razne velikosti. Tlakana
je s kamenitimi ploščami. Oltarje je imela cerkev do
1. 1908. štiri: Veliki oltar v čast sv. Duhu, na listni strani
oltar sv. Florijana, na evangelijski pa rožnivenški oltar in
oltar sv. Valentina, ki je bil 1. 1908. odstranjen in sploh zadnji
čas ni veljal za Valentinov oltar, ampak je bila na njem po¬
doba žalostne Matere božje, zgoraj pa sv. Blaža. Ta oltar je
najbrž dal postaviti župnik Lenart Knez, ki je vpeljal v sre-
diški župniji pobožnost v čast sv. Valentinu zoper živinsko
kugo, vendar je cerkev že 1. 1519. imela štiri oltarje. Ti ol¬
tarji, ki jih je s cerkvijo, pokopališčem in s kapelico sv. Ane
posvetil lavantinski škof Lenart dne 23. oktobra 1519. L, so
ostali v cerkvi do 1. 1704, ko so jih Kruci razbili. Šele 1. 1713.
je župnik Gašpar Adlešič dal postaviti nove oltarje. Stari so
bili gotovo že v slabem stanju, ker je že Adlešičev prednik
Jernej Benger pobiral milodare za nove oltarje. Rožnivenški
oltar je dala postaviti bratovščina sv. rožnega venca, Florijanov
bratovščina sv. Florijana, veliki in Valentinov oltar pa vsi
župljani skupaj. Vsi ti oltarji so bili v baroknem slogu, a na-
tančneji opis se nam ni ohranil.

L. 1836. so odstranili veliki oltar, ker je bil že zelo slab
in ves črviv; ostala je samo podoba sv. Duha. L. 1837. je
mizar Anton Golob v Gradcu napravil tudi nov tabernakelj in
zadnjo nedeljo po Binkoštih dne 26. novembra je veliko-
nedeljski dekan Peter Danjko blagoslovil nov oltar.

Že poprej 1. 1834. so bili cerkev pobelili in takrat je bojda
nad slavolokom prišel na svetlo rdeče slikan napis v gotičnih
črkah: Renovatum anno Domini 1515. (Prenovljeno 1. 1515.) 2

1  Slekovec je iz Danjkove kronike povzel 1. 1316. Janisch, Topogr.
Les. Grabendorf.

2  Slekovec pri Janischu n. n. m.

Tabla VII. Prezbiterij trške podružnice. Str. 44.
Fotogr. dr. A. Stegenšek.

51

L. 1841. so pa celo cerkev poslikali in prenovili tudi vse
'Oltarje. Delo so prevzeli za 651 gl. 38 kr. srebra trije umetniki
12  Gradca in sicer: Franc Nager in Eduard Amon, akademična
slikarja, in Karol Malek, pozlatar. Denar je nabral po prosto¬
voljnih darilih župnik Šalamun. Prenovljen veliki oltar je imel
na  vrhu podobo presv. Trojice, na evangelijski strani pa sv.
Matevža in sv. Petra, na listni strani sv. Pavla in sv. Jerneja.
Na stenah v prezbiteriju so bile naslednje slike : na evangelijski
strani obiskovanje Marijino, krst Jezusov v Jordanu, zadnja
večerja in apostol Jakob mlajši, na listni strani pa Marijino
Cl sto spočetje in kananejska žena pred Kristusom. Obok je bil
svetlomodro pobarvan in z zvezdicami okrašen, rebresa pa
le Po marmorirana. Nad .slavolokom je bil napis: Renovatum

mdcccxxxxi.

Tako pomlajeno cerkev je dekan Danjko deveto nedeljo
P° Binkoštih dne 1. avgusta 1841. slovesno blagoslovil. Sveča¬
nosti se je udeležilo 7 duhovnikov in nešteta množica ljudstva,
^rediški župljani so bili ponosni na svojo prenovljeno cerkev,
tf) da veselje ni dolgo trajalo. Cerkev je prenizka in premo-
M'otna; kar ni iz kamena, se ne more dolgo v njej ohraniti.
Slikarija je kmalu počrnela in v kratkih letih je bilo treba
c erkev pobeliti. Stroški za slikanje so bili zastonj 1 .

V novejših časih je cerkev dobila novo podobo sv. Duha,
n °v rožnivenški oltar s petnajsterimi skrivnostmi rožnega
v enca 2 , oltar sv. Florijana ter nove kipe Lurške Marije
sv. Jožefa. Kip Lurške Marije je izdelal v Parizu kipar
Crrebout za 102 gl., vožnja je pa stala 19 gl. 96 kr. Kamenito
'°tlino je pripravil domači zidar Jurij Masten iz Godeninec,
^ a Pis pa je izrezljal in pozlatil Matija Štamperger na Grabah.

Sa  priprava je stala 26 gl. 96 kr. Tretjo nedeljo v adventu
^ ne  14. decembra 1. 1884. so popoldne podobo s slovesno pro-

^ 1  Ko so 1. 1908. odstranili stari pevski kor, se je na cerkveni steni

cnem  mestu pokazala stara fresko-slikarija. Iz tega sledi: 1. pevski
Je pozneje pozidan, najbrž v 18. stol.; 2. cerkev je bila že nekdaj po-
, J  Poslikana, ker po 1. 1841. se kor ni prizidal. Tudi za Florijanovim
r Jem se je našla pod ometom velika fresko-slika na steni.

s  Leon XIII. je 27. februarja 1. 1883. temu oltarju dal pravice pri-
j e  lle §>ranega oltarja t. j. z vsako sv. mašo, ki se opravi na tem oltarju,
z družen popolni odpustek.

4 °

52

cesijo prenesli v cerkev in blagoslovili. Vse stroške so porav¬
nali župljani s prostovoljnimi doneski.

L. 1841. prenovljeni veliki oltar je bil iz mehkega lesa, zato
je v 40 letih celo doslužil. L. 1889. so tedaj postavili nov veliki
oltar iz hrastovega lesa v gotičnem slogu. Spodnji del je ostal
star in iz kamena sezidan, nastavek pa je bil lesen, nepobarvan,
v gotskem slogu. V sredi je bila oljnata podoba binkoštnega
dogodka: Marija sedi med apostoli in nad njih glavami plava
golobček sv. Duha. Krožna kompozicija je izvršena v modernem
renesanskem slogu in kaže lepe barve. Ob straneh stojita
baročna kipa (iz XVIII. stol.) sv. Petra in sv. Pavla. Delo je
stalo 595 gl., od tega se je 100 gl. pokrilo z volilom tržana
Franca Jurinič, drugo pa s prostovoljnimi doneski župljancv.
Drugo nedeljo po Veliki noči dne 5. maja je dekan Albin
Schwinger blagoslovil nov oltar. To leto je bila tudi cerkev
in zakristija pobeljena ter v zakristiji napravljena
zunanja vrata, da ni bilo treba duhovnikom skozi
cerkev  hoditi v zakristijo, kakor je bilo prej tudi pri drugih
cerkvah običajno.

N astavek Marij inega oltar  j a je bil modern v got¬
skem slogu in sicer iz dobe, ko se je nova gotika šele začela
pri nas razširjati. V sredi je Marija pod baldahinom, okoli pa je
15 polj z malimi relijefi (23 : 15 cm), ki kažejo 15 skrivnosti sv,
rožnega venca. A relijefi so ceno delo iz mavca in 7 polj se je
že deloma odluščilo. Čim nižja je bila cena, tem slabše tudi
delo. Denar so tedaj tako rekoč zavrgli.

Florijanov oltar  je imel kip sv. Florijana (XIX. stol.),
brez izraza in slabo delo, med kipoma sv. Andreja in sv. Matija
(še XVIII. stol.). Spredaj je bila oljnata slika sv. Alojzija, zatorej
je zadnji čas ta oltar veljal za Alojzijev oltar. Prejšnji kip
sv. Florijana  se je še videl na desni strani.

Oltar sv. Miklavža in Valentina  je bil primaknjen
k severni strani in je bil iz baročne dobe. Ob straneh sta bili
dve svetnici, ki sta izgubili določujoče osebne pridevke, v atiki
slika sv. Blaža, na vrhu pa kip sv. Mihaela s tehtnico.

Oljnata slika za jaslice (Pastirji molijo dete Jezusa) iz
XIX. stol. je šušmarsko delo.

Lestenec  iz pozlačenega brona je nov in lep.

Tabla Vin.

Veliki oltar v trški podružnici. Str. 44. Fotogr. dr. A. Stegenšek.

I

53

Križevega pota središka cerkev do 1. 1842. sploh ni
<mela; to leto ga je oskrbel župnik Šalamun. Naslikala sta ga
^ranc Nager in Eduard Amon v Gradcu, dne 9. oktobra 1842.
§ a  je blagoslovil ormoški rojak, pater Bruno Jesih iz Gradca ob
a zistenci 7 duhovnikov in ogromne množice ljudstva. Ta križev
P°t se je ohranil v vlažni cerkvi komaj 50 let; sedaj je v ka-
Peli. L. 1893. je bil postavljen nov križev pot; slike so bile
Naročene na Dunaju, okvire pa je napravil domači mizar Matija
Hribernik iz Obreža. Stal je 370 gl., kar so nabrali župljani s
Prostovoljnimi darovi, po 30 gl. sta pa darovala župnik in ka-
Pelan. Blagoslovil ga je 27. avgusta 1893. pater Kalist Medič,
frančiškan in župnik v Ljubljani.

Prej omenjena slikarja Nager in Amon sta 1. 1843. nasli¬
ka tudi sliki Srca Jezusovega in Marijinega za 75 gl. Sliki
K naročil in blagoslovil Marko Glaser, takratni dvorni kapelan
v  Gradcu. Na binkoštno nedeljo 1843. so ji slovesno prenesli
v  cerkev.

Prižnica,  na katero je vhod iz zakristije, je vsa iz ka-
niena na stebru toskanskega reda, iz XVII. stol., le streha je
Poznejša in lesena.

V štirih poljih so naslikani z oljem na omet štirje evangelisti
°b straneh Kristusa in se ji prav lepo podajajo. Pod prižnico
•K 48 cm debel in 39'5 cm visok steber iz belo-rdečega mar¬
morja, ne da bi se vedelo, čemu je kdaj služil 1 .

Krstni kamen je na listni strani blizu vhoda v prezbiterij,
■K zelo majhen in ne kaže nič posebnega.

Največja umetniška znamenitost v ž. cerkvi je lepa gotična
'mkramentna hišica 2 , ki stoji pri zidu na evangelijski strani ve-
^ega oltarja. Shramba za sv. R. T. je istočasna s cerkveno stavbo
1  °15). Hudi duh z dvema kačjima repoma nosi hišico, vrh nje
P a  stojijo po koncu čela in hale ter stolpič v sredi. Trije an-
v diakonski obleki s prekrižano štolo nosijo z ozirom na
Sv  R- T., ki je spomin trpljenja Kristusovega, primerna zna-

... 1  Rdečkast marmor je v pozni gotiki v Avstriji jako običajen. Sre-

cerkev ima tudi kropilnik  (pri prejšnjih glavnih vratih) iz takega
IIle na. Stebrič pod prižnico, poleg str. oltarja je služil morebiti kot
pods ‘avek za vrčke.

2  Voditelj 1900 str. 338. Gl. tabl. VI

54

menja, prvi križ in gobo, drugi šibe in trnjev venec, tretji pa
steber bičanja in vrv. Vmes se razpleta pomerančna veja z ne¬
katerimi sadovi in morebiti spominja na drevo spoznanja v
raju, na vrhu se pa stolpič končuje z ležečim spletenim vencem.
Ima torej vodoraven sklep, kar je že samo na sebi po okusu
zadnje gotike, ko bi tudi bogato krogovičje in razni detajli,
naturalistično podobni pravim vejam, tega ne trdili. Znamenja
mojstrov sl. 7. na str. 49. v spodnji vrsti, ki so izklesali lepo
hišico, se vidijo poleg angelov na posebnih ščitih.

Zvonik  je istočasen s stavbo ostale cerkve, le zadnje nad¬
stropje je dodano pozneje. Spodaj ima banjast obok, v naslednjih
dveh odstavkih gotske line, na vrhu pa baročno okno.
Zadnji odstavek se je torej povišal menda v XVIII. stoletju.
Skraja je imel spodaj edina vrata v prezbiterij. V nadstropje
pa so vodile lesene stopnice, ki so končale pri kamenitih vratih
z gotskimi podboji v drugem odstavku ; pozna se še mesto za
bruna, ki so nosila tla (podest) vrh stopnic. L. 1680. je treščilo
vanj ter je zgorela streha in zvonovi so se raztopili. Tudi leta
1704. je treščilo v zvonik, vendar ni napravilo posebne škode,
1. 1713. je tretjič strela vdarila ter raztrgala strešni oder in
stol za zvonove, ki pa so vendar ostali nepoškodovani. Do leta
1908. so viseli v zvoniku trije zvonovi, izmed katerih je naj¬
manjši bil najstarejši.

V naslednjem podamo opis starih zvonov; opisal jih je g.
Vid Janžekovič, sedaj župnik v Svečini.

I. v premeru 118; od klobuka do krila 85; obroč debel

88'5 cm\  glas f  — Krona: glave. Ob zgorjem vratu rožnati

okraski, med temi:

mr  zu GOTTES LOB UND EHR HAT MICH GEGOSSEN SALESIUS FELTL
IN GRAZ 1793.

Na vratu podobe v školjkastih okvirjih: 1. presv. Trojica;
2. Marija z Jezuškom; 3. svetnik (?) ali svetnica (?), v
desni roki tri strelne pušice, v levi palmovo vejo, ob
desni nogi skledico (?); 4. sv. Jožef z Jezuškom in lilijo.
O tem zvonu pravi kronika: Sie wiegt 1600 //..

97; 70; 7; gis.  — Krona: glave. — Ob zgornjem vratu
rožnati okraski, med temi:

m  SALESIUS FELTL HAT MICH GEGOSEN IN GRAZ ANNO 1793.

II.

55

Na vratu podobe: 1. Kristus na križu; 2. sv. Janez Ne-
pomuk; 3. sv. Mihael; 4. sv. Florijan.

80; 58; 6; h.  — Krona: glave. — Ob zgornjem vratu
rožnati okraski, med temi:

DVRCH DAS FEIER BIN ICH GEFLOSEN MEDARDVS REIG IN GRAZ
HAT MICH GOSEN

Na vratu podobe na rožnatih okraskih: 1. Marija brezmad.
spočetja; 2. sv. Mihael; 3. sv. Sebastijan; 4. sv. Florijan.
— Nad obročem napis:

Maria mater gram mater mhericortle tv nos ap

HOSTE PROTEGE ET HOR/E MORTIS SVSCIPE MDCLXXXYIP
Kronika pove o tem zvonu: Sie wiegt 400 €L

0 priliki vizitacije deželnega komturja grofa Harracha
1791. je bilo med drugim naročeno, naj se veliki počeni

zy on da preliti in da bo nekoliko večji, naj se za to porabita
^ Va  zvončka pri velikonedeljski kapeli sv. Ane in zvonček pri
Sl ediški kapeli istega imena ter v ta namen predloži deželni
Komendi začasni proračun. L. 1793. so res naročili v Gradcu
nov veliki zvon. Središčani so darovali v ta namen 100 gl.,
°stali župljani po 50 gl., razen tega so slednji odstopili za
zvonove denar, ki so ga imeli dobiti v Ormožu za zrnje — v
z >iesku 25 gl. 32 1 / i  kr. Spodnji Šalovci so dali hrastov les za
st °l, katerega so Šalovčani sami dali izdelati in pripeljati k cerkvi.

zvon so se peljali v Gradec brezplačno posestniki: Martin
Erjavec , 2  cerkveni ključar iz Šalovec, Andrej Žmavc iz Obreža,
tudi velik dobrotnik cerkve, Filip Čavničar in Matija Puklavec,
Gregor Trstenjak in Tomaž Podgorelec.

L. 1908. je pa župna cerkev dobila tri nove zvonove.
Naročil jih je domači rojak, vpok. profesor in župnik g. Matija
^inko. Vlil jih je zvonolivec Grassmayr v Wiltenu pri Inomostu.
| re jšnji veliki zvon je ostal in je sedaj drugi, novi veliki zvon
ima v premeru P36 cm , od klobuka do krila P02 cm, obroč je
debel 10 cm.  Tehta 1300 kg  in poje glas d.

1  Marija mati milosti, mati usmiljenja, ti nas pred sovražnikom
Varu j in ob smrtni uri sprejmi. 1687.

1  Ta blagi dobrotnik, ki je mnogo storil za olepšavo cerkve, je
u mrl za  jetiko 46 let star dne 11. marca 1798. v Šalovcih h. št. 35.

56

Prejšnji drugi in tretji zvon je vzela tvrdka in ju za¬
menjala z novima, katerih eden tehta 550 kg,  v premeru meri
105 cm ,. od klobuka do krila 75 cm,  obroč je debel 8 cm,
ima glas g,  najmanjši tehta 400 kg,  s premerom 91 cm,  od
klobuka do krila 67 cm,  obroč je 7 cm  debel ter poje glas
a.  Poleg dveh starih zvonov se je še zvonarnici doplačalo
7000 K.

Nove zvonove je zelo slovesno posvetil dne 13. decembra
(3. nedeljo v adventu) 1908 knezoškof dr. Mihael Napotnik.
Veliki zvon je posvečen sv. Matiju in štirim evangelistom, ka¬
terih podobe nosi. Tretji zvon je posvečen v čast devici Mariji,
sv. Magdaleni, sv. Heleni in sv. Uršuli, četrti pa sv. Mihaelu,
sv. Lavrenciju, sv. Jerneju in sv. Alojziju. Prvi ima napis: „Sv.
Matija krščen sem. — V zliti me je dal 1908. 1. velečastiti in
veleučeni gospod Matija Šinko, bivši profesor bogoslovja,
župnik v Ljutomeru in Gornji sv. Kungoti pri Mariboru, zlato-
mašnik, rojen v Središču 10. septembra 1829. — Slavo Bogu
na višavah, mir ljudem na zemlji oznanjuj!“ Urugi: „V spomin
jubileja zlatomašništva sv. Očeta Pij a X. in šestdesetletnega
vladanja cesarja Franca Jožefa I. Matija Šinko 1908. — Vabi
k molitvi in pokori ljudi!“

Tretji: „Blagemu prijatelju preč. gosp. Lavrenciju Herg,
proštu kapit. Lav. v spomin pokloni 1908 Mat. Šinko. — Glasno
poj: spomni se, o človek, da boš umrl." 1

Stolpno uro so kupili 1. 1742. z milodari, a se je po letih
obrabila in so jo morali odstraniti. L. 1876. so župljani zložili
precejšnjo svoto, h kateri je znatno prispeval tudi patron, in
ptujski urar Chalon je napravil novo uro.

Glede znotranje cerkvene oprave pravi vizitacijski za¬
pisnik iz 1. 1791., da je bilo vse še v dokaj dobrem stanju, le
oltar sv. Sebastijana je bil zelo slab in bi se naj odstranil. 2
Vizitator, deželni komtur nemškega reda grof Harrach je ob

1  Popis svečanosti in zvonov gl. v „Cerkvenem zaukazniku" 1908,
XV., str. 247—248.

2  Posebnega oltarja sv. Sebastijana cerkev ni imela; menda je to
Valentinov ali pa Florijanov oltar.

57

v izitaciji naročil, naj se zaobljubljena srebrna srca, ki so bila
izobešena po cerkvi, odstranijo ter v prid cerkvene blagajne
spravijo v denar.

V zakristiji je bila nastala nevarna razpoklina, ki se je
imela popraviti z železno zapono, tudi zvonik je bil nekoliko
odstopil od cerkve in ga je bilo treba zvezati s cerkvenim
Zl dom. Vizitator je dalje naročil, naj se na cerkvene stroške
napravijo nova močna velika vrata, naročita dve novi knjigi za
Mrtvaške maše in nov obrednik.

Kostenjak zunaj cerkve je zaukazal podreti, kar se je
tuJ i pozneje zgodilo, kakor vidimo iz zapisnika 1. 1800.

Popis cerkvene premičnine iz 1. 1795. omenja med drugim
srebrno in pozlačeno monštranco, 1 ciborij, 2 kovana predrta
”ha (,)Von durchgebrochener Arbeit“) s pateno, 1 cinast ko-
Zarec  za obhajance, ki se je ohranil še iz tistih časov, ko je
|nla navada, da so obhajancem po zavžitju sv. hostije podajali
u >zarec z  neposvečenim vinom, da so si splahnili usta. Ta
ve uhu podoben kozarec se sedaj hrani pri trški podružnici.
Gl. tabl. 3.

V popisu 1. 1795. se omenja tudi posebno nebo, ki se je
šibilo, kadar je duhovnik nesel bolniku sv. popotnico.

Veliko nebo za procesije s sv. Rešnjim Telesom je bilo
ul Pljeno 1. 1817, ki se je rabilo do 1. 1844, ko je župnik Ša-
c am un omislil novo nebo iz rdečega svilnatega damasta za
^ gl. 48 kr. To nebo so rabili do 1. 1901. in je bilo že sila
slabo; tega leta so žene in dekleta zložile znatno svoto, da se
6  kupilo novo nebo, kar je manjkalo, je dala bratovščina sv.
1() žnega venca, nekaj pa cerkvena blagajna.

P. 1824. se v popisu premičnine med drugim omenja tudi

čelada,

mec in ostroge. To so polagali na oder pri vigilijah

a  umrle duhovnike — viteze in druge plemenite osebe.
v  Istega leta je veliki mojster nemškegd reda prepustil
U P n i cerkvi velik gladek kelih, kupa in tudi patena je bila iz
^ re bra, stojalo pa iz medi (Messing), tehtal je 1 marko= 1 ./ 2  funta
lotov 3V 2  petink in je bil cenjen na 18 gl. konv. denarja,
let ^ ma šni obleki  pravi nek zapisnik iz 18. stoletja brez
! ^ n ' Cc , a gotovo iz časa pred Jožefom II., da je imela cerkev
komadov mašnih plaščev v različnih barvah in 1 plašč za

58

večernice (pluvijal), pokrival za kelih, burz in štol je bilo'
skupaj 12 komadov, alb 8 komadov, pasov 6, koretljev 3 r
oltarnih prtov 8, ročnikov 12, zagrinjala 4 in pa 6 prtov „za
glavo“ (Haubt-Ticher) t. j. naramnikov (humeralov).

L. 1841. so župljani z milodari nabrali 243 gl. 58 kr. ter
kupili novo praznično mašno obleko z asistenco vred, 1. 1844.
je pa župnik Šalamun deloma na lastne stroške, deloma z
milodari oskrbel nov svilnati pluvijal belo-rdeče barve za
155 gl. 24 kr. konv. den. in zastavo iz rdečega svilnatega da-
masta za 190 gl. ter obleko za strežnike za 7 gl.

L. 1887. je družba vednega češčenja poklonila župni
cerkvi središki višnjevi in črni mašni plašč in več cerkvenega
perila, 1. 1888. je pa dekan v Lučanah Štefan Jež, središki
rojak (f 17. dec. 1888) zapustil cerkvi svojo skoraj čisto novo
mašno obleko.

L. 1900. je župnijski upravitelj g, Canjkar na svoje stroške
kupil svetilko za večno luč za 50 gl., kelih s pateno je pa
dal pozlatiti za 15 gl.

L. 1901. je takratni stolni dekan Lovro Herg na svoje
stroške pri pasarju K. Tratniku v Mariboru naročil nov srebrn
kelih, ki je okrašen z emajliranimi podobami: prihod sv. Duha,
sv. JožQf in sv. Lovrenc; s pateno vred je kelih stal 120 gl.,
tok pa 5 gl.

Istega leta je obitelj v tem letu umrlega posestnika paro-
mlina Jurija Zadravca naročila za župno cerkev nov, krasen
lestenec, ki je stal nad 300 gl.

15. Povečava župnijske cerkve.

Starodavna in častitljiva cerkev Sv. Duha že zdavna ni
več zadostovala sedanjim potrebam; postala je pretesna, bila
je vlažna, temna in zaduhla. Nastala je neizogibna potreba, da
se ali pozida nova cerkev ali stara temeljito prezida. Že 13. fe¬
bruarja 1. 1885. se je trški občinski odbor odzval povabilu
takratnega župnika Petra Skuhala, da sporazumno z drugimi
občinami da opeko, vožnjo in težake za razširjenje župne cerkve.
Potem je stvar počivala celih 10 let. L. 1895. se je začel na¬
birati sklad, da se pozida nova cerkev ali stari kaj prizida.
A tudi sedaj je stvar počasi napredovala, največ vsled needi-

59

n osti med župljani. Tržani bi namreč radi imeli župno cerkev
v  trgu in so predlagali, da se pozida nova cerkev na livadi
blizu nove šole, za staro cerkev na Grabah pa da ne marajo
ničesar dati. Nasprotno so pa prebivalci Grab, Obreža in Ša-
lovec bili zoper to, da bi se župna cerkev prestavila v trg
kakor se je šola, in niso hoteli o novi cerkvi ničesar slišati.
Naposled se je uvidelo, da bi zidanje nove cerkve bilo pre¬
drago, ker bi ob enem trebalo vzdrževati tudi staro cerkev.
Stavljenje nove cerkve je zlasti odločno odsvetoval domači
nojak Lavrencij Herg, ki se je prav živo zavzemal za to. da
Se  prezida in razširi stara cerkev. Vsled njegove spomenice je
občinski odbor središki dne 24. novembra 1. 1898. sklenil,
Pospeševati povečavo stare cerkve Sv. Duha.

Skoraj istočasno se je po prizadevanju takratnega stol-
n cga dekana Herga ustanovila „družba za zidanje župne cerkve
s v- Duha“, kateri je kn.-šk. lavant. konzistorij 30. novembra
b 1898. potrdil pravila, dne 18. januarija 1. 1899, št. 1212 pa
tudi c. kr. namestništvo v Gradcu. Družba si je stavila namen,
2  udnino in prostovoljnimi darovi priskrbeti potrebnih pripo¬
močkov, da se razširi župna cerkev (§ 2. in 3. društv. pravil).
Kodni udje se obvežejo, plačevati po 10 kraje, na mesec ali
K20 gl. na leto, kdor daruje 50 gl., je ustanovnik, kdor daruje
manj kakor označeni svoti, je dobrotnik. L. Herg in h r. Pin-
tarič sta takoj darovala vsak po 1000 gl.

Nove potežkoče so nastale pri vprašanju, kako  se naj
stara cerkev predela in razširi. Načeloma se je sklenilo, da
Prezbiterij ostane, ladija bi se pa naj podrla, ker je sicer pri-
2 idava zelo težavna. Župnijski urad se je 31. avgusta 1. 1905.
°brnil na c. kr. centralno komisijo za ohranitev zgodovinskih
lri  umetniških spomenikov, da bi dovolila podreti ladijo, toda
Ce ntralna komisija je to prošnjo odbila, „ker bi se s tem zatrle
značilne poteze stavbe, ki ni majhne vrednosti: 14  Ob enem se je
°entralna komisija obrnila na nemški red kot patrona, naj ne
d °voli podreti ladij e.

S tem dejstvom je sedaj trebalo računati in z ozirom na
b’ je stavbenik Gologranc napravil načrt, po katerem bi se
n<l i stari ladiji ob vsaki strani prizidali stranski kapeli. Proti
Kmu načrtu je ugovarjal občinski odbor središki ter v dopisu na

60

stavbeni odbor 29. dec. 1907. opozoril na pomanjkljivosti tega
načrta, češ, prizidane stranske kapele ne bodo dovajale dovolj
svetlobe v že itak temno srednjo ladijo; cerkev bo ostala
vlažna in nizka. Vsled prizidave bodo nastali koti in kotički,
ki bodo kazili celo stavbo. Darovatelji tudi darujejo le s tem
namenom, da se postavi res kaj veličastnega in času primer¬
nega, ne pa da se na ljubo centralni komisiji prizidavajo pod-
kapnjače, ki bodo staro cerkev le kazile. Občinski odbor je
bil torej mnenja, naj prezbiterij ostane, ladija pa se podere ter
postavi nova, svetla, zdravstvenim zahtevam primerna stavba.
Misel, da se ladija podere, je z ozirom na nepremakljivo sta
lišče centralne komisije bila neizpeljiva, in če bi se izvršila,
bi imela neprijetne posledice, pač pa je stavbeni odbor sam
spremenil prvotni načrt. J. Lončarič iz Voitsberga je napravil
nov načrt, po katerem se na južni strani prezbiterija prizida
prostorna zakristija, ladija se pa na zahodni strani prizida,
tako da bo stara ladija v svoji dolžini podaljšana. V dejanskih
razmerah je menda to bilo še najboljše, kar se je sploh dalo
doseči; ker je nova ladija nekoliko širja in višja, izgine za oko
nenavadna dolžina v primeri z visokostjo in širokostjo, častit¬
ljiva starinska stavba pa je vendar ohranjena bodočim rodovom.

Drugo kočljivo vprašanje je bila denarna stran. Družba
za zidanje cerkve je sicer nabrala lepo svoto, ki se je
znatno pomnožila z volilom rajnega stolnega prošta L. Herga,
ki je družbo, oziroma cerkev v svoji oporoki z dne 22. jul.
1906. imenoval za univerzalnega dediča. Po končani zapuščinski
obravnavi in izplačanih volilih se je preostala svota izročila
v upravo odboru družbe za zidanje cerkve, kakor je bilo v
oporoki izrecno določeno. Tudi drugi tržani in župljani ter
rojaki so darovali večje ali manjše svote, in tako se je 1. 1908.
moglo pričeti z delom. Meseca januarija 1.1906. se je naprosil
sicer tudi nemški red, da bi zdatno prispeval k povečavi ž.
cerkve, toda že 15. januarija je došel odgovor, da red z ozirom
na vedno rastoča patronska bremena ne more v ta namen dati
večjega zneska, in tako se je potrebna in važna prezidava iz¬
vršila le s pomočjo darovateljev — rojakov in župljanov.

Ko so bili načrti odobreni in premagane razne ovire, je
spomladi 1. 1908. stavbeni mojster Morandini iz Varaždina pričel

Tabla IX. Kip sv. Jerneja, na podstrešju
podružnice. Str. 105.

Fotogr. dr. A. Stegenšek.

61

2  delom. Ob enem se je povišal stolp za 5"70 m. Do jeseni je
stavba srečno prišla pod streho. Novoprizidana ladij a je zno¬
traj 11-57 m dolga, 11‘97 m široka in 13-40 m visoka. Novo¬
prizidana zakristija je znotraj 6" 13 m dolga in 3"60 m široka.
Nad zakristijo je oratorij, zraven zakristije je še ozka veža,,
ki služi za vhod v cerkev.

Spomladi 1. 1909. so cerkev pobelili, gg. M. Šinko in Fr.
Pintarič sta jo dala prosto poslikati in tako je cerkev dobila
čisto mlado lice. (Gl. tab. IX.)

17. Pokopališče.

Prvotno pokopališče središko je bilo pri stari cerkvi sv.
Jerneja; sledovi tega srednjeveškega pokopališča se nahajajo-
na  njivah, ki se imenujejo Cirkovce in sicer na temeljih nek¬
danjega rimskega poslopja. Natančneje je to pokopališče pre¬
čkalo in razkopalo „Zgodovinsko društvo“ 1. 1907. in 1908.
Mrliči so bili vsi z obličjem obrnjeni proti solnčnemu vzhodu.,
^ri ženskih mrličih so se našli razni okraski, zlasti črki S
Podobni kolobarji, katere so stari Slovenci nosili na sencih
n anizane na vrvico. Našlo se je tudi več prstanov in pri enem
inskem mrliču iz treh brončenih žic spletena ovratnica. Mrliče
So  pokapali brez rakev, le pri enem se je našlo nekoliko
koscev strohnelega lesa,, morda rakve. Od orožja se ni našlo
Prav ničesar, od obleke le nekoliko zaponk, s katerimi se za-
P e njajo jermeni. 1  (Gl. tabl. X.)

Ko je izginila cerkev sv. Jerneja, se je opustilo tudi on-
dotno pokopališče,' tedaj so obzidali prostor krog cerkve sv.
Kuha in ga priredili za pokopališče; ko je pa bila pozidana trška
ul pe1a, so tudi ondi napravili pokopališče za odličnejše tržane.

Na župnijskem pokopališču so postavili kapelo sv. Ane,
‘Uero so častili kot priprošnjico umirajočih; posvetil jo je
av antinski škof Lenart leta 1519. V tej kapeli je bila tudi
k 1  °bnica, kamor so polagali odličnejše in zaslužnejše župljane.
ako so n. pr. pokapali v kapelo sv. Ane dne 26. julija 1. 1767.
atija Borko, brata takratnega središkega župnika, ki je bil

1  Poročijo o teh izkopinah glej v Časopisu za zgodovino in narodo-
Pčje 1. 1907 stri  229—233 in 1. 1908, str. 176—185.

62

občinski svetovalec. Duhovnike in druge posebno imenitne osebe
so pokapali tudi v cerki. Tako n. pr. je bil v župnijski cerkvi
10. novembra 1. 1686. pokopan Peter Ozvald, poglavar v
Čakovcu, dne 25. januarija 1. 1768. neka gospa Barbara Brečko
iz Središča, 1. 1760. dne 20. aprila pa — pri velikih vratih —
Jožef Dominkuš, ki je bil 20 let cerkveni ključar.

Pokopališče okoli cerkve so rabili blizu 300 let in zemlja
je bila že prenasičena, prostor pa pretesen; prej ali slej bi
bilo treba pokopališče prestaviti ali znatno razširiti. Med tem je
1. 1782. cesar Jožef II. zaukazal, da se morajo pokopališča
krog cerkev opustiti in prestaviti na bolj oddaljeni prostor.
Tako so središko pokopališče prestavili od župne cerkve na
hribček levo od ormoške velike ceste, na Šolarjevo njivo, ki
je že v trškem ogradju. Pravljica pripoveduje, da so na tem
mestu hoteli nekateri imeti cerkev’’, ko je bila Drava podko-
pala cerkev sv. Jerneja, drugi pa na Dokševem bregu. Pri tem
pričkanju se je pa cerkev sama prestavila na sedanje mesto,
oziroma zgodovinske razmere, graščak in nemški red so odlo¬
čili cerkev sv. Duha za župnijsko svetišče. Novo pokopališče
pa ima prav lepo lego: proti jugu se odpira krasen razgled na
varaždinsko polje, Ivančico in okolišne vinogradne griče, proti
severu in zapadu na ljutomerske in haloške gorice, proti
vzhodu pa na medžimursko ravnico. Na večer vseh svetnikov
se iz središkega pokopališča kaj lepo vidi čarobno razsvet¬
ljeno varaždinsko pokopališče.

Novo pokopališče je posvetil na belo nedeljo t. j. 18. aprila
1. 1787. velikonedeljski dekan Janez Nep. Reitz 1  in istega dne
je bil na njem pokopan prvi mrlič, 4‘/g letni otrok Jožef Les-
nikar iz trške hiše št. 15. (po starem štetju). Ker je pa tudi
to pokopališče čez leta postalo pretesno, so občine 1. 1870.
kupile še bližnjo njivo in še istega leta je bil novi del
pokopališča blagoslovljen. Sedanje pokopališče meri 68 arov,
81 m 2 .

Zaradi starega pokopališča pri cerkvi je pa 1. 1809. nastal
prepir med Matijem Dokšom in Antonom Vrbančičem z ene
strani in župno cerkvijo z druge strani. Krog starega pokopa-

1  Je živel od 1 . 1806. v Središču v pokoju ter je umrl ondi 15. jul. 1807.

63

je bil namreč izkopan jarek, katerega sta omenjena po¬
sestnika smatrala za mejo med svojim in cerkvenim zemljiščem.

°ča pri natančnejem razizkavanju in zasliševanju prič se je
dognalo, da je bil jarek izkopan le za odvajanje vode ne pa
z < l radi meje. ampak cerkveno zemljišče je segalo tudi čez jarek,
osebna komisija je 12. septembra 1809. določila mejo med
cerkvenim in Vrbančičevim zemljiščem 50 čevljev od pokopa-
•senega zida na južni in zapadni strani, na severni strani pa
P r °ti Dokševemu sadunosniku 4 □ čevlje od zida. Ko so leta
^22. stavili pri šoli kravji hlev in drvarnico, so se po-
K°dilj tako, da je Vrbančič odstopil kos svojega zem-
'kšča za šolskim poslopjem, zato pa mu je cerkev prepustila
P 1  oti mali odškodnini ves prostor zunaj pokopališčnega zida,
u  Ji je bil 1. 1809. prisojen v lastnino, katerega si je kmalu z
drevjem zasadil.

Ko so 1. 1908. prizidavali novi del cerkve, so zadeli na
Možino kosti starega pokopališča krog cerkve.





Tabla X. Središke izkopine: prstani, gumbi, slepočnice, uhani, ovratnik, ključ, zaponke. Fotogr. dr. A. Stegenšek.






II. del.

Zgodovina.

I. Prazgodovinska doba.

1. Kamenena doba.

Ge se zamislimo v davno pretekle čase, nam se nehote
' z budi vprašanje: Kako je neki v davnih časih bilo tukaj, kjer
Sedd j st °ji središki trg, kjer se razprostirajo rodovitne njive in
f? le m travniki? Kdaj in odkod so prvič prišli ljudje v te kraje?
a0  so  živeli, kakšen jezik govorili? Natančnega odgovora
a  Gi zanimiva vprašanja nam ne more dati noben učenjak,
n °bena knjiga, zakaj o prvih prebivalcih naše Spodnje Štajerske
1  nikjer nič zapisano. Vendar pa so se nam v zemlji ohranili
■' azn ' spomeniki, iz katerih se da vsaj nekoliko dognati, kakšna
* bila nekdaj naša domovina in kakšni ljudje so tukaj

Prebivali.

V starodavnih časih, mnogo tisoč let pred Kristusom je
■y a sta jerska dežela čisto drugače izgledala kakor dandanes.
Sre dnji Evropi je .nekdaj bila takšna vročina kakor je sedaj
Afriki, mnogi ognjeniki so bruhali iz sebe žarečo žlindro,
, e so  pri nas velikanske rastline in med njimi se sprehajali
1  > njih okamenine se še dandanes večkrat najdejo globoko
zemlji. Za tem

hribe

je prišla ledena in potopna doba, ko so naše
111  doline zakrile velikanske gromade ledu in snega ; ko
'j P a  nastopila zopet toplejša doba, se je sneg in led stalil
,^ asi  kraji so bili potopljeni v globoko vodovje. Le pola-
i .®° ginevale vode in pojavili so se najprej vrhovi višjih gor
pl ^ ricev i potem nižji holmci; naše Ptujsko in Mursko polje
Uj e J e kk a nsko ogrsko ravnico še je dolgo pokrivalo vodovje.
So  Se se daj razprostira ravno polje in ziblje rumeno klasje,
^nekdaj pljuskali morski valovi. To nam spričujejo okame-
V(J v^ raz nih živali, ki živijo le v morju, pa se po naših krajih
•$ko rat  'zkopajo. Če greš od Središča čez Sv. Miklavža in
21  ljutomerske gorice, čutiš, kako se svet polagoma vzdi-

68

guje, opažaš pa tudi, da so Ljutomerski griči polni peska,
prodca in vapnenca, zato pa rodijo tako izvrstno vinsko kapljico-
Gez te griče je drlo nekdaj od severa proti jugu silno vodovje,
ki je izgreblo globoke jarke in nanosilo velikanske plasti peska
in prodca. V tem času še seveda ljudje niso mogli tukaj pre¬
bivati, ampak šele takrat, ko so vsaj višji kraji bili že suhi,
in obrasli; nižave so pa še dolgo ostale pod vodo ter tvorile
jezera in močvirja.

Slika 8. Noži iz starejše kamenene dobe. K. H. Ati. t. 1 , 10, 12.

Prvi prebivalci, ki so prišli v naše kraje gotovo iz Jut-
rovega, so bili zelo priprosti, niso še poznali kovin, živeli so
večinoma od lova in od sadežev, ki jih je narava sama ponu¬
jala. Svoje orodje in orožje so si delali iz kamenja, kosti,
rogov in lesa; oblačili so se z živalskimi kožami, prebivali pa
v votlinah ali bornih kolibah. To dobo imenujemo kameneno
do b o,  ki razpada zopet v dva odseka, v starejšo in no¬
vejšo kameneno dobo.  Orodje starejše kamenene dobe
je še slabo obdelano (sl. 8.) in neokretno, poznejša kamenena
doba pa kaže že lepo uglajene izdelke. (Sl. 9.) Ta doba je


69

Rajala od neznane davnine po priliki do 1. 1500—1000 pred

Kristusom 1 .

^ novejši kameneni dobi je bila središka okolica že
e  d v o m n o obljudena,  dočim je še v starejši kameneni dobi
Se danja štajerska dežela najbrž bila neobljudena. To nam pričajo
različni kameniti izdelki, ki so se našli v središki okolici, največ
01  Salovec. Ljudje imenujejo te kamenite predmete „gromske
strele- 1  ter mislijo, da v tisto hišo ne vdari strela, v kateri
a nijo tako ,,gromsko streloT Pri nekaterih hišah jih rabijo
kot  uteže

pri stenskih urah. A to niso

„gromske

strele“, ki

Slika 9. Kladiva iz nove kamenene dobe.

bi bile

1Z  neba priletele, ampak so sekire in kladivca starodavnih

Prebivalcev, ki še niso poznali železa in drugih kovin. V teh
- ajl b ni takega kamenja, torej so svoje orodje dobili po kup-

j 1Jl ’ k * J e  šla iz Jutrovega ob Donavi in Dravi gori proti Alpam.
'■  je takratni središki kapelan g. Slekovec nabral po žup-
1  10 raznovrstnih sekir iz kamena,
j bi a planoti severno od sedanjega trga, Grab
j ) . bl 'eža, nam je torej iskati najstarejšo nasel-
ln .°_ v  tej okolici.

d° V i n  , natančneje o tem v 2. zv. „Zgodovinske knjižnice", „Prazgo-
s  ' e  izkopine", izdalo „Zg. dr." 1. 1906. Cena 40 v.

70

Kakšne narodnosti so bili prvi prebivalci v središki oko¬
lici in drugod po Štajerskem, ne bo nikdar nihče dognal, pač
pa vemo iz najdenih izkopin v raznih krajih nekaj več o nji¬
hovem življenju. Ljudje nove kamenene dobe se sicer še živijo
tudi od divjačine in rib, vendar poznajo že ječmen, pšenico in
proso; rž in oves sta prišla v naše kraje šele pozneje. Te
vrste žita so rastle divje po širnih azijskih planjavah, od ondod
pa so ljudje zanesli seme v Evropo in ga tu zasejali. Od ovočja
so zavživali jabolka, hruške, trnulje, glog, ščipek, maline, ko¬
prive, bezgove jagode, bukevco in želod.

V tej dobi si je človek ukrotil že tudi nekatere živali. Naj¬
starejši človekov tovariš iz živalstva je pes, ki mu je pomagal
loviti divjačino. Imel je v svojih stajah tudi že govejo živino,,
koze in ovce, nekoliko pozneje tudi svinje. Zrnje si tolče in
melje s kamenjem in peče kruh, iz ila si dela — brez lon¬
čarskega vretena — posode ter jih žge v ognju. Take posode
so seveda jako priproste in rode. V novi kameneni dobi so bi¬
vali ljudje v votlinah, kjer pa teh ni bilo, so si na prostem de¬
lali kolibe. Ob močvirjih in jezerih so si stavili koče na mos¬
tiščih t. j. v vodo so zabili nekaj kolov in na teh so si napra¬
vili iz protja in hlodja kočure, katere je krog in krog obda¬
jala voda; tako so bili varni pred zverino in pred sovražnikom-
Stavili so pa kolibe tudi na suhem; v ta namen so izkopavali
v zemljo majhne okrogle jame, nad njimi pa stene in streho iz
protja. Zlasti so radi stavili svoje koče na osamljenih holmcih
in prisojnih krajih. Včasi se še najdejo ognjišča, ki nam kažejo
sledove glavne kolibe, krog nje pa manjših kolib, torej celo
prastaro vas. Taka vas je bila v oni davni dobi tudi v okolici
središki.

Po ravnini krog Središča je gotovo v takratni dobi še
bila razlita Drava, mogoče torej, da so tudi tukaj prebivali
ljudje na mostiščih, toda dokaza za to nimamo. Gotovo pa
so tukajšnji prebivalci imeli svoje kolibe na suhem, po priliki
tam, kjer je sedaj vas Šalovci in središki Mladoles.

2. Brončena doba.

Polagoma so se ljudje seznanili z rudami in so začeli
izdelovati razno orodje iz kovin. Ker se v starejših kovinskih

71

najdiščih nahajajo le brončeni predmeti, razločujejo učenjaki
brončeno in železno  kovinsko dobo. Bron je zmes bakra
in kositra, v okolici središki pa teh rud ni, zatorej so zopet
le po trgovini dobili te predmete od drugod. Iz tega je ravno
razvidno, da je že v tisti starodavni dobi bil tukaj živahen
promet med vzhodom in zahodom, jugom in severom.

Iz brončene dobe se je našlo v središki okolici več pred¬
metov. Okoli 1. 1860. je kmet Franc Horvat podiral na Grabah
tik središkega Mladolesa debel hrast ter je pri izkapanju ko¬
renja naletel na več bronastih reči. Misleč, da je našel dragocen
zaklad iz čistega zlata, je hodil k raznim zlatarjem, še Celo
na Dunaj, kjer je imel rojaka krojača, je poslal nekatere reči
z naročilom, naj mu jih prav drago proda. Po naključbi je
zvedel za to takratni profesor cerkvene zgodovine na graškem
vseučilišču, dr. Robič, ki je prišel iz Gradca v Središče ter je
ves zaklad od Horvata kupil za graško zgodovinsko društvo.
Robič popisuje te predmete tako-le: 1

Pridejane so bile te reči najbrž kakemu mrliču in so vse iz bronca,
skoraj brez patine (zelenca). Našli so se pa naslednji predmeti:

1. Brončeno dleto srednje velikosti z ušesom ;

2. majhno dleto brez ušesa, oboje prav dobro ohranjeno ;

3. dve zlomljeni dleti, eno s plosnato obliko ;

4. dve majhni oškodovani sulici;

5. Ost meča, po priliki tretjina ostrine ;

6. Votla krogla z dvema nasproti stoječima odprtinama, kakor jo
večkrat nahajamo med najdbami hallstattske dobe 2 . Ker ima krogla belo
svetlikasto bojo, je morda bilo kaj srebra primešanega, da je imela jas¬
nejši zvok in se je torej rabila kot kraguljček.

. 7. Majhen, prstu podoben kos bronca, ki je pa bil s kladivom

obtolčen, ko šo ga na Dunaju zlatarji preizkuševali, in zlomljen na
dva dela.

8. Blizu istega najdišča se je ob drugi priliki našla na neki njivi
majhna, preluknjana masivna krogla.

Vse te reči so v Gradcu v deželnem muzeju.

Prazgodovinske starine so se našle tudi pri „Starem ma-
rofu“, blizu rimske ceste ; v Korečicah so pred nekaj leti iz-

1  Slekovčev prepis (v nemščini) v arhivu ^Zgodovinskega društva"
v Mariboru.

2  Hallstattska doba se imenuje novejša brončena doba po mestu
Hallstatt na Gornjem Avstrijskem, kjer je najbogatejše, doslej znano
najdišče te dobe.

72

kopali cinasto rakev, katero so pa delavci razbili, misleč, da
so našli „Atilovo rakev!“ Razno starinsko orodje se je našlo
tudi v Preseki v Medjimurju, toda ni znano, je li iz rimske dobe
ali iz starejše — brončene. V hosti „na Bregeh“ nasproti Pre¬
seki je gomila, katero so ljudje svoje dni začeli razkapati, češ,
da bodo našli Atilovo zlato rakev, a našli so bojda le opeko
in kamenje. Tukaj nekje je utegnila biti kaka rimska stražarnica.
L. 1906. so tudi v Obrežu našli prazgodovinske grobove. Vse-
kako nam ti predmeti nedvomno spričujejo, da so v okolici
središki bile več tisoč let pred Kristusom nepretrgoma ljudske
naselbine.

Brončena doba je segala po priliki do 1. 500 pred Kris¬
tusom. Med tem so se ljudje že seznanili z železom, ki naposled
prevlada. Dobo od (po priliki) 1. 500 pa (v naših krajih) do
prihoda Rimljanov imenujejo učenjaki latensko 1  ali keltiško
dobo. V tej dobi je železna obrt že zelo razvita, poznavali so
tudi že svinec in srebro. Najbolj značilen za to dobo je latenski
meč, ki ima po 1V 3  m dolgo, vseskozi enako široko, tanko in
na obe strani ostro ploščo z dolgim in tankim, trnu podobnim
ročajem z glavico na koncu. Med ročajem in ploščo je pritr¬
jena zvončku podobna krivina, ki je ščitila roko. Po tej kri¬
vini se najlažje pozna latenski meč.

Ni nobenega dvoma, da je tudi v tej dobi — od 1. 500
do prihoda Rimljanov bila središka okolica obljudena naselbina,
ki sega še v prastaro, kameneno dobo.

11. Rimska doba.

Okoli 1. 15. pred Kr. so si Rimljani podvrgli ves svet med
Jadranskim morjem in Donavo ter vse te zemlje združili v
eno veliko upravno pokrajino, imenovano Ilirik, z glavnim
mestom Sremom (Sirmium). Vzhodni del današnje Štajerske,
Ogrska in del Hrvaške se je imenoval takrat Panonija.
Pred prihodom Rimljanov je že cvetela tukaj precejšnja omika
in blagostanje. Že od davnih časov so Panonci trgovali z Ita¬
lijo, od koder so dobivali olje, vino, obleko, razno orodje,

• Od besede La Ten — plitčine v Neufchatelskem jezeru na Švicar¬
skem, kjer se je našlo največ predmetov te dobe.

nam  jih kaže tablica X. Ti okraski nam kažejo, da so mrliči bili brezdvomno
Slovenci in torej pokopani v te razvaline veliko pozneje.

73

Panonija pa je pošiljala v Italijo zlasti svinje in razne poljske
Pridelke. Dasiravno je bila Panonija že dokaj obljudena, so še
v endar velikanske prostore pokrivale mogočne hrastove šume,
2a to se je Panonija tudi imenovala žirorodna  (Pannonia

glandifera).

Stari prebivalci v Panoniji so po mnenju sedanjih učenjakov
kili ilirskega rodu; današnji Škipetarji ali Albanci so zadnji
ostanki tega naroda. Sorodni so bili Grkom in Slovanom; marsi¬
katero prastaro ime, navidezno slovanske korenine, je ilirskega
izvora. Ilirci so prebivali po celi Istri in Primorju, po Dalmaciji,
današnji Bosni in Srbiji, po Spodnji Štajerski in po veliki Ogrski
ra vnini do Donave. Na zahodu in severu so mejili s Kelti, s kate¬
rimi so se mnogo križali in mešali. Ravno nekje blizu Ptuja je
kila meja med obema narodoma. Ilirci so bili krepki ljudje črnih
'as in temnih oči, zmerni in trezni, ponosni, hrabri in neustrašljivi
Vo jaki; za mestno življenje niso mnogo marali, ljubše jim je bilo
Pastirstvo in poljedelstvo. Taki so torej bili tudi prebivalci sre-
diške okolice o času, ko so Rimljani prišli v naše kraje.

Najprej je cesar Avgust premagal ljudstvo v današnji
U'ni gori, Dalmaciji in krog Reke, potem je ob Kolpi prodiral
P r °ti Savi in ob iztoku Kolpe v Savo osvojil panonsko mesto

Sisi
za
Sava
Ijani

orjo (današnji Sisek), kjer so Panonci imeli glavno zalogo
orožje. Odslej je Sisek dolgo časa oporišče rimske vojske.

je bila začasno državna rimska meja, toda kmalu so Rim-
pomaknili svoje meje naprej. Povod so dali Panonci
‘ artll > ker so se opetovano vzdignili zoper Rimljane in oplenili
es  svet do Istre. Natančnejih poročil o tej vojni nimamo, a
P°sledek je bil ta, da so Rimljani raztegnili svojo oblast celo
Donave. Toda v pravem pomenu je bila zasedena le zemlja
j^° Drave. Rimske čete so sedaj razpostavile svoje tabore ob
avi - Panonci niso mogli pozabiti svoje prejšnje prostosti, le
y  Z<0  so prenašali rimski jarem, zlasti sojini  bili zoperni
°kki davki, ki so se brezozirno iztirjevali. L. 6. po Kr. bukne
gadoma velikanska vstaja, ves Ilirik je bil po koncu in še
one strani Donave so prišli na pomoč Dačani in Sarmatje.
jih državl 3 ane > trgovce in vojake so najprej napadli in
j e  P ()m orili, kolikor se je dalo. Vstaja je bila tako strašna, da
c esar sam v rimskem senatu rekel: V 10 dneh so Ilirci

— 74 —

lahko pred vrati rimskimi! Toda rimskemu orlu se je
moralo vse vkloniti. Tiberij je hitro zbral novo moštvo, ojačil
posadke v mestih, ki so bila v nevarnosti, ter pritegnil v Ilirijo
legije iz Mezije, Sirije, Italije, celo iz Egipta in ž njimi znovic
pokoril ljudstvo ob Savi, Dravi in Donavi. Zlasti je ob Dravi
razpostavil goste vojaške tabore s središčem v Ptuju. Ti vojaki
bi naj strahovali trdovratno ljudstvo v podravski dolini in po
Noriku. Sedaj je bila rimska oblast do Drave utrjena, pozneje
je cesar Vespazijan prestavil glavno vojno moč in tabore od
Drave proti Donavi. Zelo verjetno in skoraj naravno je, da so
že v tem času, pod vlado cesarja Avgusta (1. 30. pred Kr.—14
po Kr.) in Tiberija (1. 14—37 po Kr.) Rimljani napravili V
Središču svojo postojanko, morda celo majhen tabor. Da je
v Središču bila res rimska postojanka, imamo sedaj nedvo¬
men dokaz.

Poprej se je že vedelo za rimsko cesto, katere sled se
pozna od Ormoža ob južnem vznožju Huma skozi šumo Ko-
rečice, mimo Šalovec in Starega marofa, skozi Mladoles, kjer
se med Godeninci in Središčem križa s sedanjo okrajno cesto
Središče - Ljutomer. Kmalu potem zapusti štajersko deželo, gre
skozi Preseko in Prhovec ter se zavije na severovzhod proti
Štrigovi. Blizu Štrigove je hrib Rimščak, ki morda tudi spo¬
minja na bližnjo rimsko cesto ali pa na kako rimsko posto¬
janko. Od Štrigove je šla ta cesta proti Murskemu Središču,
potem čez Muro proti Sabariji (Sobotišče, Steinamanger) iu
proti Donavi. Ta cesta je bila ena najvažnejših v celi rimski
državi in je vezala Donavo, mejo rimskega cesarstva, z Rimom-
Po tej cesti so se premikale rimske čete, tod je drdrala rimska
državna pošta, po tej cesti so trgovci prevažali svoje blago-
L 1800. so med Ormožem in Središčem izkopali kose rimskega
miljnika, katere so porabili za zidavo, tudi pri cerkvi na Humu
se je našel miljniški steber (columna milliaria 1 ).

Rimljani so začeli krčiti šume za polje in nove naselbine,
tudi vinsko trto so zasadili po naših prijaznih gričih-
Podnebje v Panoniji je bilo poprej kaj neprijazno in mrzlo
zaradi mnogih šum in močvar. Vsled razsežnejšega obdelo-

'  Muchar, I, 376, 417.

Tabla XII. Kurišče (hipokavst) rimske hiše pri Središču. Mož, ki sedi na razvalinah, je lastnik njive,

J. Štampar. Str. 76. Fotogr. dr. A. Stegenšek.



75

' anja polja in krčenja šum se je tudi podnebje zboljšalo. Rim¬
ljani so prinesli v naše kraje razne vrste žlahtnega sadja, zlasti
P a  vinsko trto, ki je od rimskih časov do današnjih dni naj-
lepši kras naših prijaznih holmcev med Muro in Dravo.

Jedro rimskim naselbinam je bil navadno vojaški tabor.
Tabore so radi delali blizu večjih naselbin prejšnjih prebivalcev,
Ta so jih lažje strahovali. Blizu tabora je bilo vežbališče in
Pokopališče za umrle vojake. Krog tabora so se nastanili krč-
m arji i n  barantači, pa ženske, odkar je cesar Septimij Sever
^93—211) dovolil vojakom, da so se smeli ženiti. Dosluženi
'°jaki so navadno dobili od države velik kos zemljišča, kjer
So  se lahko nastanili. Tako so se poleg starinskih naselbin
fazvile nove rimske, ki so imele državljanske pravice, dočim
So  vasi prvotnih prebivalcev bile brez vseh pravic.

Že iz tega, da je blizu današnjega Središča šla velika
riI nska cesta, da je tu bila dosti velika predrimska naselbina, v
bližini Drava in državna meja, bi smeli sklepati, da je tukaj bila
kaka rimska naselbina. Naravnost pa nam to dokazujejo izkopine,
ki jih je pri Središču 1 1907. in 1908. odkrilo „Zgod. društvo 41 .

' ta ro izročilo pravi, da je blizu tam, kjer so sedaj njive, ime-
n ° v ane „Cirkovce“ (tudi Cirkevca) (v katastralni občini Grabe,
P°sestniki: središki župnik, Dokša, Štampar in Zabavnik), stala
aekdaj cerkev sv. Jerneja, katero je potem Drava podkopala.
1 a n jivah se je našlo vse polno zdrobljene opeke in kosti.

Ravno spisovanje središke zgodovine je bilo povod, da
»Zgodovinsko društvo 44  koncem oktobra 1 . 1907. začelo raz¬
kopavati dotične njive. Posledek izkopavanja je bil drugačen,
a k°r bi ga bilo pričakovati na podlagi ljudskega izročila.
e T izkopinami, ki so se odkrile in ki so med ljudstvom
'zbudile veliko zanimanje, 1  je natančno razločevati dve stvari —
! Z  dveh različnih dob: 1) temeljni zidovi neke stavbe in 2) po-
0 Pališče. Stavba je brezdvomno iz rimske dobe, mrliči pa so

1  Med ljudmi je seveda hitro nastala govorica, da se iščejo bogati
lia ^i’ SC na *' a z ' ata se kka, ki se je poslala na Dunaj, da je bil
trstih razvalinah nekdaj „klošter“, seveda tudi Atilov grob ni smel
■ Jati. y se  skupaj nima niti zrna resnice. Iz tega se vidi, kako ljudska
tTlls ljija hitro sprede mične pripovedke, katerim se ravno zato ne sme

P°sti verjeti.

76

bili v te razvaline pokopani več sto let pozneje. Da je stavba
iz rimske dobe, to nam nedvomno spričuje oblika opeke, kosci
stenske slikarije, tlak in pod tlakom prostori za kurjavo, ki so
se pri Rimljanih imenovali hipokavsti, 1  pa tudi najden rimski
denar.

Poslopje je bilo prav veliko; glavna stran je bila obrnjena
proti jugu, kjer je zgradba imela dvojno krilo, eno proti vzhodu,
drugo proti jugu, vmes pa je bilo znotranje dvorišče. 2  (Gl. tloris
tabl. XI.) Tako ogromno poslopje gotovo ni stalo osamljeno v
tem, za Rimljane nevarnem kraju, ampak je brezdvomno bila tukaj
kaka rimska naselbina, in res se tudi po sosednih njivah nahaja
razdrobljena opeka in kosci ometa, mnogokaj je pa razkopala
Drava, ki si je pozneje napravila tukaj strugo. Ob njivah, ki se
raztezajo kakih 5 minut južno od izkopane stavbe, se stara dravska
struga nagloma zavije proti severuvzhodu, tako da tvori ne¬
kak jezik, ki ga je nekdaj od treh strani obtekala Drava. Na
tem prostoru in dalje na sever proti železniški progi je stala
stara rimska postaja, ki se je razprostirala gotovo še dalje na
jug in vzhod, kjer je pa njene sledove pokopala Drava, deloma
so še pa ostanki skriti po srediških, grabskih in obreških njivah.

Vsiljuje se nam vprašanje: kdaj je bilo pozidano poslopje,
ki se je odkopalo, in kdaj je sploh tukaj nastala rimska nasel¬
bina, pa kako dolgo je stala? Žalibog nam izkopano kamenje
in opeka na to ne more naravnost odgovoriti, ker se ni našel
nikakšen napis. Pač pa dobimo na to precej določen odgovor
iz zgodovinskih razmer. Pomisliti moramo, da je v teh krajih
šele Tiberij prav utrdil rimsko oblast, ko je od 1. 6—9. za¬
dušil vstajo ilirskih prebivalcev in potem zlasti ob Dravi na¬
stavil vse polno vojakov. Z vojaki so pa prišli tudi uradniki,
ki so pobirali davek in oskrbovali rimsko pošto. Če ne že

1  Mesto starodavnih priprostih ognjišč in ponev za žrjavico so
Rimljani po priliki 100 1. pr. Kr. vpeljali neko vrst osrednje kurjave.
Pod tlakom je bil velik prostor za ognjišče, na majhnih stebričkih so
bile položene opečne plošče po 50 cm dolge in široke (v Središču samo
40 cm), nad njimi pa je bil navaden tlak iz zdrobljene opeke, apna in
peska. V posebnih ceveh je potem šel razgret zrak po vseh prostorih,
dim so pa odvajale posebne cevi na prosto.

2  Natančnejše poročilo glej v „Časopisu za zgodovino in narodo¬
pisje 11  1. 1907, str. 229—233; 1908, str. 176—185.

77

prej, so gotovo napravili Rimljani svojo postojanko pri današ¬
njem Središču kmalu po 1. 9. po Kristusovem rojstvu. Cesar
Vespazijan (1. 69—79 po Kr.) je dal Ptuju rimske mestne pra¬
vice, o cesarju Trajanu (98—117 po Kr.) pa se poroča, da je
napravil izvrstne ceste od Črnega morja do današnjega Fran¬
coskega. Ena teh cest, in sicer jako važna, je šla od Srema
ob Dravi mimo današnjega Varaždina in v bližini sedanjega
Središča proti Ptuju in od ondod v Celejo, torej je takrat že
bilo rimsko življenje v naših krajih dokaj razvito. Največ cest
in rimskih naselbin v naših krajih je nastalo koncem prvega
in začetkom drugega stoletja po Kr.

Popolno varni pa v naših krajih niso bilo Rimljani nikdar.
Med Dravo in Donavo je sploh malo rimskih spomenikov,
zakaj bogati Rimljani si niso stavili tukaj svojih razkošnih
vil, kopališč in grobišč. Semkaj so prihajali le tisti odličnejši
Rimljani, katere je klicala služba ali njih stan, kakor častniki,
državni uradniki in trgovci. Zlasti je po naših krajih bilo
mnogo oproščenih sužnjev, ki so opravljali razne službe.

Razven stenskih slikarij se ni v središkem rimskem po¬
slopju našel nikak umetniški predmet, tudi mozaik ne, zna¬
menje, da je hiša bila bolj prosto opremljena, kakor je bilo
naravno v teh polbarbarskih krajih.

Ko so pa Rimljani prestavili težišče svoje vojne in civilne
oblasti proti Donavi, naselbine v naših krajih niso več napre¬
dovale, ampak opaža se (n. pr. v Ptuju) celo nazadovanje.
Postanek središke rimske naselbine torej smemo po pravici
staviti v prvo stoletje po Kristusu, ko se je najbolj razvijalo
rimsko življenje v naših krajih.

Rimske naselbine so imele svojo oporo v vojaštvu. Bilo bi
res tudi predrzno in neumno, če bi bili rimski trgovci in uradniki
stavili svoja bivališča sredi sovražnih ljudstev, daleč od obrambne
moči. Zatorej je bil brezdvomno v bližini središke rimske po¬
stojanke tudi vojaški tabor. Najbrž je stal rimski tabor na mestu
sedanjega Gradišča. To trditev podpirajo razne okoliščine.Rimljani
niso stavili svojih taborov na težko pristopnih strminah, ampak
na lahno visečih gričih in na ravninah, blizu vode in šume.
Tabori so bili veliki pa tudi majhni za manjše oddelke. Rimski
tabor je imel praviloma obliko štirikota ali pravokota. Vsi ti

78

Nasip

pogoji se nahajajo pri središkem Gradišču. Griček ima od
severa proti jugu 54 m dolgosti ter poprečno od zahoda proti
vzhodu 20'50 m širokosti. 1  Obkrožuje ga na vse štiri strani
21.50 m širok jarek, ki je bil nekdaj napolnjen z vodo, od
zunanje strani pa zapira jarek širok nasip, ki je bil dokaj
močan, a je sedaj razvožen, pozna se samo še sled. Tik ob
griču se krog in krog vleče ob njegovem vznožju ozek nasip.

v katerem se nahaja veliko
t lomljeno kamenje, tu je bil
| nekdaj gotovo zid. Griček, ki
j ima na najvišjih točkah do
j 4.20 m višine, je umetno na-
1 pravljen, pa ne bo iz rimske
j dobe, ampak iz poznejše, slo-
! venske ali madžarske. Srednje-
j veški gradovi so na mnogih
] krajih nastali na mestu rimskih
} stražarnic in taborov. Neki
! razlog je gotovo bil, da so
j ravno na tem mestu postavili
j srednjeveški gradič, in kaj je
| bolj naravno, kakor da je tu
i bilo poprej rimsko taborišče?

Drugo je vprašanje: kdaj
in kako je izginila rimska
naselbina pri Središču ? Dela
rimskih rok je sploh v naših

mn i«

Slika 10. Približni tloris Gradišča
Risal dr. Stegenšek.

krajih zadela žalostna usoda. Ob času preseljevanja narodov
so divja ljudstva: Goti, Huni, Vandali, Avari vse razdejali, in
naši očetje, stari Slovenci so prišli v pravo puščavo. Že med
1. 234—284 po Kr. so Kvadi in Sarmatje vdrli čez mejo ter
grozno opustošili Panonijo, odslej skozi stoletja ni bilo več
miru; rimski živelj je začel v naših krajih pešati in izumirati-
Pri izkopavanju središke rimske vile so se našli samo štirje
neznatni novci, eden M.Avrelija, trije pa iz dobe cesar j a Konstantina

1  Griček je deloma razvožen, zatorej razsežnost ni na vseh kon¬
cih enaka. Gl. tloris sl. 10.

79

Vel. in njegovih sinov, t. j. iz časa 306—360 1. Našli so se
precej globoko v pepelu in med ruševinami, torej se niso
pozneje semkaj zatepli, ampak so z razvalinami vred prišli
pod zemljo. Potemtakem je še poslopje začetkom četrtega sto¬
letja stalo, a pred letom 400 po Kr. je tukajšnja rimska nasel¬
bina izginila iz površja zemlje. Kakor kažejo sledovi, je po¬
slopje vničil ogenj. Iz teh razvalin nekako slišimo živ opis sv.
Jeronima v pismu na Heliodora iz 1. 396: „Groza me obhaja,
ako v duhu prehodim razvaline naših časov. Dvajset let in
nekaj več je že, kar se med Carigradom in Julijskimi Alpami
dan za dnem preliva rimska kri. Ščitijo, Tracijo, Mezijo, Mace-
donijo, Dardanijo, Dacijo, Tesaloniko, Ahajo, Epir, Dalmacijo
in celo veliko Panonijo pustošijo, pokončujejo in plenijo Goti,
Sarmati, Kvadi, Alani, Pluni, Vandali, Markomani. Koliko
žlahtnih gospa, koliko Bogu posvečenih devic, koliko pleme¬
nitih in duhovitih oseb je postalo igrača tem divjim zverinam!
Škofje so vjeti, duhovniki in svečeniki vsake vrste pomorjeni.
Porušene so cerkve, k oltarjem konji privezani, svetinje sv.
mučencev izkopane in raztresene; povsod se razlega le jok
in toževanje, na vse strani vidiš tisočere podobe nemile smrti.
Podira se rimska država!“

V teh groznih časih, če ne prej, je gotovo izginila rimska
postojanka pri Središču. Nikogar ni bilo, da bi razdrte hiše
zopet pozidal. Na pustem pogorišču je začela rasti trava in
trnje, kupe zidnega kamenja in opeke so pozneje razvozili in
porabili za druge stavbe, temelje je pa pokrila prst. Zdavno
že je krila zemlja ostanke rimske hiše, ko so tukaj pokapali
mrliče, in zopet je minolo mnogo stoletij do naših časov, ko
nam je stopila zopet pred oči žalostna slika ostankov rimskega
poslopja ter nam obudila spomin na davne čase, ko se je
mogočni Rimljan šopiril na mestu sedanjega Središča.

Nekateri zgodovinski podatki in izkopine nas opravičujejo,
da lahko s precejšnjo verjetnostjo določimo, kako se je zvala
rimska naselbina v okolici današnjega Središča.

Ob cesti iz Ptuja proti Sabariji omenja antoninski itine-
rarij (potopis) 1  postaji „In medio Gurta“ (beri Kurta) pa ,.Ali-

1  Spisan za časa cesarja Antonina Karakala (211 217).

80

cano“, peutingerska tabla 1  pa postajo „Ad vicesimum“. Kos
misli 2 , da je kraj „In medio Curta“ bil kje blizu Ormoža, po¬
staja „Ad vicesimum“ pa morebiti blizu Središča. Alicano ali
Halikanum je iskati v bližini Sp. Lendave.

Rimski kraj Curta iščejo na mestu sedanjega Ormoža
tudi stari pisatelji Janez Jordan (Apparatus Geograph. sect. 26.,
n. 307), P. Fuhrman (Vetus et Nova Austria III, knj:4, pogl. 3)
in po njih Bedekovič (Natale Solum, str. 195), dočim Muchar
(I. str. 86) išče „In medio Curta“ v Čakovcu, v bližino Središča
pa stavi Pultovio, ki jo ob celjsko-ptujski cesti omenja jeruza¬
lemski potopis 3 , kar je pa očividna pomota, ker je Pultovia
bila pred Ptujem, nekje v bližini današnjega Pragerskega, kakor
ima tudi Muchar na zemljevidu prav zaznamovano.

Krempl pa p r avi le 4 , da je Kurta bila 31.000 korakov od
Ptuja. — Da je na mestu današnjega Ormoža bila kaka rimska
postojanka, je več ali manj gotovo, da bi pa bila ravno tukaj
Kurta, za to ni nobenega naravnostnega dokaza, kakor tudi za
Čakovec ne. Iz tega, da je danes Ormož mesto, se še ne sm 6
sklepati, da je tudi v rimskem času bila tu večja postojanka,
katero je celo potopisec vzel v sicer pičlo število zaznamovanih
rimskih naselbin na našem ozemlju, zatorej vsaj z enakim
pravom smemo domnevati, da je pri sedanjem Središču bila
rimska Kurta. Imamo pa za to trditev tudi stvarnih razlogov-
Potopis sicer ne pove, ali je Curta bila samo „mutatio“ (kjer
so spreminjali le poštne konje), ali pa „mansio“, kjer se j e
lahko tudi prenočevalo, vsekako je bila Curta znatnejši kraj-
Tako obsežne rimske razvaline se pa doslej niso našle ne v
Ormožu, ne v Čakovcu, kakor pri Središču, torej imamo večje
pravo staviti Curto v Središče kakor pa v Čakovec ali v Ormož-
Da, celo ime Curta se je ohranilo v središki okolici. G. dr-
Štrekelj, priznani veščak v jezikoslovju, mi je v nekem pism 11
pojasnil, da bi Slovenci rimsko Curto spremenili v * Krto-
Njegovo izvajanje se je dejanski potrdilo. V starih računih ir 1
raznih listinah srediških se opetovano omenja neki gozd

1  Iz konca 4. stoletja.

2  Letopis M. Sl. 1897, str. 12.

3  Sestavljen v 3. stol., zboljšan 1. 333.

4  Dogodivšine st. 47.

81

> Kur tak «. Ko sem povpraševal, ali se še je ohranilo to ime,
in kje bi bil gozd Kurtak, sem zvedel od zanesljivih prič, da
se dotični gozd imenuje Krtak  in leži tik ob ogrski meji (gl.
opis trškega ozemlja str. 35 — pare. 389, 390 a, b). V tem
krajevnem imenu torej tiči stara rimska (ali celo predrimska)
Curta. Naposled pa tisti „In medio 1  Curta“! Po slovenski bi se
reklo: v sredini ali v središču (je) Curta! Tako nam ime Sre¬
dišče odpira nedogledno daljavo v sivo davnino. Sicer pa spre¬
govorimo o imenu še pozneje. Dvomljiva je pa trditev Kosova,
da bi naslednja postaja „Ad vicesimum a  bila v okolici Središča.
Ta dva kraja nista mogla biti ob isti cesti; če bi bila Kurta
današnji Ormož, kakor on trdi, ,.Ad vicesimum“ pa ob isti cesti
v okolici današnjega Središča, bi bili pač ti postojanki preblizu
skupaj, tako naglo vendar Rimljani niso menjavali konj. Od Ptuja
je marveč šlo proti Sabariji in Donavi več cest; ena čez današnjo
Strigovo, ena proti Ljutomeru (Stara cesta), ena skozi Slov.
gorice — proti Radgoni, kamor Muchar (I, 85) stavi kraj „Ad
vicesimum“ (namreč 20. miljnik). Razen tega se je med da¬
našnjim Ormožem in Središčem odcepila od glavne ceste, ki
gre pod Humom čez Preseko, na desno še ena cesta, ki je šla
južno od sedanjega središkega trga proti Čakovcu, ondi pa
je najbrž zopet krenila na levo in se nekje pri današnjem
Murskem Središču, ob prehodu čez Muro združila s prvo,
kakor kaže zemljevid v Mucharjevi zgodovini, druga pa¬
noga pa je šla naprej doli po Medjimurju proti današnji
Ivaniži v pokrajino Valerijo in potem proti Oseku (rimska
Mursa). 2  Tej cesti po ravnem polju je okoli Središča deloma
Drava zatrla sled, deloma morda služi za podlago današnji veliki
cesti. Imela pa je po priliki tisto smer, kakor sedaj južna želez¬
nica do Kotoribe, oziroma stranska proga od Čakovca proti Sp.
Lendavi.

Še enega vprašanja se moramo dotakniti, preden se poslo¬
vimo od rimske dobe. Ali je že takrat, ko so Rimljani vladali
v naših krajih, prisvetila luč Kristusovega evangelija tudi v
središko okolico ? Ali so morda prebivalci tiste hiše, katere

1  In medio = v sredini.

2  Ivan de Jordan. Appar. Geograph. s. 27, št. 433; Bombardi, To-
pographia Hung, str. 252; Bedekovič, Natale Solum 286—287.

Trg Središče.

6

82

ostanki so se odkrili, bili že kristjani, kar bi ne bilo nemo¬
goče, ker je s Konstantinom Vel. krščanska cerkev dobila že
prostost. Iz dobe cesarja Konstantina se na mnogih krajih na¬
hajajo posebne vrste svetilnice, ki imajo vtisnjeno krščansko
znamenje. Ko bi bili kaj takega našli v naših razvalinah, bi
imeli dokaz v rokah, da so prebivalci rimske naselbine pri
Središču bili že kristjani. A žalibog ni se kaj takega našlo
niti toliko, da bi se za nohet djalo. A gotovo je v rimski
dobi po teh krajih krščanstvo že bilo razširjeno, saj sta v
bližini Središča bili celo dve škofiji, namreč v Ptuju in v
Strigo vi. 1

Krščanstvo se je najprej širilo po večjih mestih, potem
v manjših in naposled na deželi, kjer se je paganstvo najdalj^
vzdržalo, od tod tudi ime paganstvo  (lat. pagus = selo, pa-
ganus = priprost seljak). Zdi se pa, da v naših krajih
krščanstvo v rimski dobi ni bilo posebno razširjeno, ker
imamo zelo malo krščanskih spomenikov iz tiste dobe. Krive
so bile posebne okoliščine. Pri nas so bile večinoma na¬
stavljene legije iz Jutrovega, ti vojaki so pa bili goreči častile’
solnčnega boga Mitra, zatorej nahajamo po naših krajih mnog 0
Mitrovih templov. Trgovci, ki so zahajali v naše kraje, so bil'
tudi večinoma jutrovci in Mitrovi pristaši, sužnji istotako,
drugih Rimljanov pa ni bilo veliko. Ko je pa Konstantin da 1 -
prostost krščanski veri in je drugod slavila zmagoslavje, se j e
pa ravno v naše kraje iz Srema zatrosila Arijeva krivoverci
kmalu potem pa so pridrvili razni divji narodi, ki so vse zatrli-

V Ptuju je 1. 303. umrl za časa cesarja Dioklecijana šk°f
in Cerkveni učenik sv. Vilctorin, od njegovih naslednik 0 '
poznamo le dva: Aprijana in Marka. Slednjega so arijanski
veri vdani Goti pregnali in posadili na Viktorinovo stolic 0
krivoverca Valenta, a tega so zopet katoliški veri zvest'

1  Morda se bo komu čudno zdelo, kako da sta tako blizu bili d '’ 0
škofiji, v Celju pa še tretja! A stvar moramo soditi ne po sedanjih, raz¬
merah, ampak po rimskih. Takrat je vsako mesto bilo za sebe celota D
nekaka državica s posebno upravo in pravicami, zatorej so tudi kristjan 1
v vsakem takem mestu tvorili posebno občino, s škofom na čelu. Škofi 6
glavnih mest in takih, v katerih je kak apostol bil ustanovil krščansk 0
občino, so imeli višjo oblast, bili so metropolitje in patriarhi. Škofi 6
celjski, ptujski, štrigovski itd. so bili pod oblastjo sremskega nadškof 3 ’

83

Ptujčani spodili. Valent se je za to hudo maščeval in je izdal
mesto Gotom, ki so ga grozno opustošili in razdejali (1. 380—
381). Goti so razdejali tudi Štrigovo ter zatrli ondotno škofijo.
Če je v središki naselbini bilo kaj kristjanov, so bili gotovo
podložni štrigovskemu škofu kot naj bližjemu.

Krščanstvo, ki se je za rimskih časov pri nas zasadilo,
je v strašnem preseljevanju narodov celo izginilo. Za nas
Slovence je bilo zelo usodno, da je v naših krajih rimska
omika celo zamrla in da so izginile častitljive stare škofijske
stolice. Vsled tega smo prišli v odvisnost od Ogleja in Solno-
grada. s čemur se je širil tudi nemški vpliv zlasti iz Solnograda.

III. Preseljevanje narodov.

1. Prihod Slovencev.

V dobi preseljevanja narodov so naše pokrajine silno
veliko trpele, med njimi pa največ Panonija. Po izvrstnih
rimskih cestah so se valili celi roji divjih ljudstev proti solnčni
Italiji, razdevajoč in požigajoč, kar jim je prišlo pred noge.
Največ so trpele naselbine ob velikih cestah, manj pa kraji v
postranskih dolinah. L. 378. so Goti premagali vzhodno-rim-
skega cesarja Valenta in sedaj je rimska oblast v podonavskih
deželah naglo propadala. Ravno v tem času so po naših krajih
grozno razsajali Goti in drugi barbari, kakor nam to živo
opisuje sv. Hieronim. Naše dežele so pa bile tudi priče domačih
krvavih vojsk v rimskem cesarstvu samem in zanimivo je, da
se je ravno na Dravskem polju bila ena največjih bitek med
pagansko stranko in krščanskim cesarjem. Proti zahodno¬
rimskemu cesarju Valentinijanu II. se je namreč vzdignil neki
Spanec Maksim, ki je s svojimi četami pridrl iz Francoskega
pred Milan. Cesar je pred njim zbežal v Solun ter iskal pomoči
pri svojem svaku Teodoziju, vzhodnorimskem Cesarju. Pri
Sisku sta se srečali vojska Teodozijeva in Maksimova; slednji
je bil premagan. Obe vojski sta se sedaj podili v naše kraje
in pri Ptuju  je 1. 388. prišlo zopet do velike bitke, v kateri
je bil Maksim znovič premagan in pozneje pri Ogleju ubit.

Razmere v naših krajih so se v teh viharnih časih celo
spremenile. Stari panonski prebivalci so se bili deloma že po-

6 ~

84

rimljanili, sprejeli so latinski jezik in rimske običaje, a v dobi
preseljevanja narodov so bili skoraj popolnoma uničeni. Za
Goti in drugimi divjaki so prihruli v podonavske dežele divji
Huni, ki so tukaj ustanovili svoje kraljestvo ter bili strah
in groza celi srednji Evropi. Strašni Atila še sedaj živi v spo-
minu našega ljudstva in še dandanes si marsikdo domišljuje>
da je našel Atilovo rakev.

Po smrti Atilovi (453) je razpadla hunska država, njeno
dediščino so prevzeli v naših krajih vzhodni Goti, katerim j 6
začetkom šestega stoletja vladal kralj Teodorik  (f 526). Nje¬
gova oblast je segala skoraj čez vse tiste dežele, po katerih
sedaj bivajo Slovenci, vendar po vzhodnem Noriku in severni
Panoniji se njegovo gospostvo ni razprostiralo. 1

Okolica današnjega Središča in sploh sedanja slovenska
zemlja med Muro in Dravo torej ni spadala h kraljestva
vzhodnih Gotov, ampak obširen svet na desni strani Donava
so 1. 526. zasedli Langobardi, ki so premagali tukaj nastanjena
Herule. Onstran Donave, po današnjem vzhodnem Ogrskem ih
Erdeljskem so pa prebivali Gepidi, s katerimi so Langobardi
živeli v večnem sovraštvu. L. 567. je langobardski kralj Alboin
poklical na pomoč proti Gepidom divje Obre ali Avare. Za
plačilo jim je med drugim obljubil polovico Gepidom vzetega
plena in vso gepidsko zemljo. Gepidi so bili premagani ih
skoraj popolnoma uničeni; kar jih je ostalo, so prišli pod lan¬
gobardsko ali avarsko oblast. Gepidsko deželo so si prilastil 1
Avari in tako postali sosedi Langobardov. A že prihodnje leto
(568) se je kralj Alboin z vsem svojim ljudstvom vzdignil 111
zapustil Panonijo ter jo mahnil proti Italiji, kamor ga je bil
poklical Narzes, ravenski namestnik vzhodnogrškega cesarja
Cesarica Sofija ga je bila namreč hudo razžalila, zato je od¬
ložil svojo službo in iz maščevanja poklical v Italijo LangO"
barde.

Svojo zemljo so Langobardi prepustili Avarom, ki so si?
tako razširili tudi na desno stran Donave, v naše kraje. AvaP
so bili divji in bojevit narod ter se niso pečali s poljedelstvom
in trgovino. Potrebovali so torej nekoga, ki bi jim obdeloval

1  Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. I. Xlfh

85

zemljo. Prišli so ž njimi naši predniki — Slovenci,  ki so
po 1. 568. začeli prodirati proti zahodu ter si polagoma s
krvavimi vojskami osvajali zemljo ob Muri, Dravi in Savi in
se razširili po vsem današnjem Štajerskem in Koroškem; pro¬
drli so celo do Solnograda in v Pusto dolino na Tirolskem.
Tukaj, na tleh starega Norika so še našli stare, že porimljan-
jene in pokrščene prebivalce keltskega rodu, katere so večinoma
iztrebili. 1  Ti prebivalci so se bili vzdržali samo v goratih
krajih in tudi tam le redki, po spodnjih krajih, zlasti po da¬
našnjem Murskem in Dravskem polju in po Slovenskih goricah
so se ob preseljevanju narodov mešala vsakovrstna ljudstva in
je po odhodu Langobardov zemlja ostala večinoma prazna,
k večjemu se je v bolj skritih krajih pa v mestih Ptuju,
Celju itd. ohranilo kaj starega prebivalstva. Zelo verjetno pa
je, da so že tudi s prejšnjimi ljudstvi prišli naši predniki v
sedanjo domovino in so se tu vsaj deloma ohranili do novega
prihoda svojih sorojakov. Avari in Slovenci so uničili tudi
zadnje ostanke krščanske vere in rimske omike, kar je seveda
pozneje njim samim bilo v pogubo. Naši pradedje so pa bili le
redko naseljeni, mnogo sveta so takrat pokrivale še goste šume.
Svoja selišča so si postavljali najrajši v dolinah in ravninah,
kjer je bil najbolj pripravljen svet za poljedelstvo. Na mnogih
krajih so še našli sledove in pogorišča starih naselbin, trdno
zidane rimske ceste so še tudi sedaj služile prometu; v prej¬
šnjih časih obdelano polje je še tudi sedaj bilo pripravnejše
za obdelovanje, kakor pa, da bi šele krčili goste prašume.
Naravno je torej, da so Slovenci postavljali, kjer se je le dalo,
svoja selišča na poprejšnje naselbine, oziroma poleg njih.

Tako je celo naravno, da je nastala kmalu po prihodu
naših pradedov v 6. stoletju v okolici središki slovenska nasel¬
bina, matica poznejšega trga. Svet je tukaj kaj 1  ugoden za
poljedelstvo, stara rimska cesta, ostanki prastare naselbine,
bližina Drave, vse to je naravnost vabilo novodošle prebivalce,
da si tu napravijo stalno bivališče.

Novejši čas sicer trdijo nekateri učenjaki, da so Slovenci
pač prodirali ob velikih rekah navzgor, a da niso marali za

1  Kos, n. d. XXXIV.

86

širne nižave in doline ob večjih rekah, ampak so jim bil®
ljubše stranske doline ob manjših rekah in potokih, in da so se
naseljevali pred vsem ob pobočjih hribovja in gorovja.’ P°
ravninah in dolinah da so nastale naselbine šele pozneje, k°
so Nemci dobili naše dežele v oblast. Potemtakem bi bilo
dvomljivo ali celo izključeno, da bi se bili Slovenci v pr' 1
dobi naselili ob Dravi in Muri, torej tudi v okolici današnjega
Središča. Ta trditev se opira na drugo podmeno o družabnih
in kulturnih razmerah Slovencev ob času, ko so se naselili V
sedanje kraje. Razmerje med Avari in Slovenci si predstavljaj 0
tako, kakor bi bili Avari kot gospodujoč sloj med Slovani
redili le tovorno živino, Slovencem pa da so branili redih
živino, ampak so morali krčiti in požigati šume in napravljat'
polje, katero so kmalu potem Avari porabili za pašnike svoj 0
živine. Slovenci so torej obdelovali le polje in se živili °h
poljskih pridelkih. Vsled tega tudi niso mogli imeti stalnih
selišč, ampak so šli od kraja do kraja in iskali prostora z a
svoje polje, njim za petami pa vedno premožnejši in močnejši
živinorejci, katerim so za pravo nadelo vali le pot. Razloček
med dvema slojema: ‘gospodujočimi živinorejci — župani D
poljedelskimi zasužnjenimi kmeti, da se je na Sp. Štajerskem
ohranil še celo v 13. stoletje. 2

Toda zastopniki te podmene si v mnogočem sami naspi" 0 '
tujejo, opirajo se na dokaj pozne vire — iz 13. stoletja in š®
te enostranski razlagajo. Z ozirom na kraje ob Muri in Dra' 1 * *
je popolnoma gotovo, da nekatera slovenska selišča segajo ' r
prve čase, ko so Slovenci sploh semkaj prišli, in sicer kot
stalne naselbine. Popolnoma naravno je, da so prve naselbin 6
nastale tam, kjer so se še našli sledovi in ostanki prejšnjih
bivališč. Res je, naši kraji so ob preseljevanju narodov strašno
trpeli: cela mesta so bila porušena, vasi požgane, polje opn'
stošeno in zapuščeno, staro prebivalstvo zatrto. Vendar teg a

1  Kammel, Die Anfange dcutschen Lebens in Osterreich bis zui”
Ausgange dcr Karolingerzeit, str. 151. d.; Levec, Pettauer Studien, III.

2  Tako zlasti Peisker v „Zeitschrift f. Sozial- u. Wirtschaftsgesch-‘

V., pa v posebnem odtisku spisa „I)ie alteren Beziehungen der Slaven Z u

Turkotartaren und Germanen“; za njim Levec v „Pettauer Studien“, ob”

se pa opirata na Meitzena „Siedlung und Agrarvvesen . . .“ i. dr.

87

opustošenja ne smemo tako pretiravati, kakor da bi med Muro
in Dravo bilo samo močvirje in divje šume, brez vsega prebi¬
valstva. Imena večjih rek in mest (Mura, Drava, Sava, Celje,
Ptuj, Lipnica itd.) so se ohranila od prastarih, predrimskih in
rimskih časov do današnjega dne, torej je moralo biti v deželi
prebivalstvo, ki je po odhodu Langobardov novodošlecem spo¬
ročilo stara imena. Dalje: kjer nam srednjeveške listine spri-
čujejo najstarejše slovenske naselbine, nahajamo navadno v
obližju gomile in grobove še celo iz predrimske dobe. Tudi
mnoga krajevna imena na Dravskem in Murskem polju nas
vodijo v pradavne čase.

Kar se tiče središke okolice, nam najdene starine ne¬
dvomno spričujejo človeško naselbino v kameneni, brončeni in
rimski dobi. Ali je ta naselbina v preseljevanju narodov po¬
polnoma izginila, ali pa so si nesrečni prebivalci zopet posta¬
vili svoje domovje in so Slovenci tukaj že našli obljudeno
selišče, nam seveda ni znano, gotovo pa je, da stara rimska
cesta, ostanki prejšnje naselbine, niso izginili, tudi sledovi ob¬
delanega polja so se še gotovo poznali, saj so vendar tudi v
tistih viharnih časih morali ljudje od zemlje živeti!

Slovenci so ob svojem prihodu bili poljedelci pa tudi
živinorejci; četudi so Avari gospodovali nad njimi, vendar si
tega razmerja ne smemo tako misliti, kakor da bi bili Avari
pastirji, ki so svoje črede neprestano gonili od kraja do kraja,
pred njimi so pa podložni poljedelci, Slovenci, požigali svet in
ga spreobračali v polje, vsled česar tudi niso mogli imeti stalnih
bivališč, marveč zasledimo že v najstarejših časih stalna selišča
in tudi stalno polje , 1  istotako so Slovenci tudi redili živino . 2
Seveda so se pašniki tu in tam menjavali s poljem in obratno,
ali iz tega še ne smemo sklepati, da so se živinorejci in polje¬
delci podili kakor cigani od kraja do kraja. Na_ Hrvaškem,
zlasti v Slavoniji je še sedaj navada, da se ozimina seje na
enem delu polja, poletna setev pa na drugem. Kadar se ozi¬
mina pospravi, se spusti živina na polje brez ozira na to, če

1  Dopsch, Die altere Sozial- und 'VVirtschaftsverfassung der Alpen-
slaven. \Vcimar 1909, str. 122 i. dr.

2  Isti str. 75—97.

88

si je kdo v tistem delu polja posejal kaj drugo. Krog Središča
so bile tudi take razmere še koncem 18. in začetkom 19. sto¬
letja. Cesar Jožef II. je prepovedal to navado, a odpraviti se
tako hitro ni dala. Spominja na prastare čase; takrat so en del
polja obdelali, ko so pa pridelke pospravili, je prišel pastir s
svojo čredo in je zemljišče služilo kot pašnik; tako si je zemlja
spočila in živina je imela dovolj paše, ker po velikih gozdih
pač ni paše. A zaradi tega ni bilo treba menjavati selišč.

Kakor drugod, nahajamo krog Središča tudi imena Krči
in Požarine, toda to nas nikakor ne opravičuje do sklepa, da
bi bili stari Slovenci redno  in splošno  nadelavali polje s po¬
žiganjem in krčenjem. Ravno to, da so le posamezni deli dobili
ime Krči, Krčevine, Požarine itd., kaže, da je tam krčenje in
požiganje bilo nekaj posebnega, česar ni bilo povsod. Krči in
Krčevine se imenujejo kraji, kjer so šele pozneje napravili polje,
dočim druge poljske parcele segajo v pradavno dobo.

Pri Središču je Drava raztrgala rodovitne njive v ravnim
in vsled tega so bili prisiljeni delati si njive na manj rodovitni
planjavi severovzhodno od trga, tako je nastalo polje Krči in
Požarine.

Ko so se Slovenci priselili v sedanje dežele, so gotovo
še živeli v zadrugah t. j. v velikih družinah, kjer so vsi, bratje,
sestre, zeti in snahe bili pod oblastjo starešine — starega očeta.
Po ena ali več takih obitelji je prišlo v kak kraj in si napra¬
vilo svoj dom, iz tega se je pa sčasoma razvila cela vas,
ponekod pozneje trg ali mesto.

Naši pradedi pa so, kakor smo že omenili, bili ob svojem
prihodu v novo domovino pod avarskim jarmom. Razmere
med Slovenci in gospodujočimi Obri so bile izprva dokaj pri¬
jazne; skupno so večkrat napadali Furlance in Bavarce, včasi
pa so se tudi Slovenci na svojo roko bojevali, znamenje, da
so imeli pfecej prostosti. Toda sčasoma se je to spremenilo;
Obri so začeli hudo stiskati in zatirati podložne Slovence, k 1
so se morali za njih vojskovati, plen so si pa razdelili Obri,
za njih so morali obdelovati polje, dočim so Obri zložno živel'
v svojih taborih. To je Slovence napotilo, da so se 1. 623. z
drugimi Slovani vzdignili ter otresli avarski jarem. V vojnah
proti Obrom se je zlasti odlikoval Samo,  ki je združil p°'

89

labske Srbe, Čehe in Slovence ter je vladal 35 let (623—658).
Kako daleč je ob Dravi in Donavi segala njegova oblast, je
li današnji ljutomerski in ormoški okraj tudi spadal k tej
državi, je težko določiti. Slovenci so sicer premagali Obre, ali
pregnati in zatreti jih niso mogli. Njih gnezdo je bilo na
današnjem Ogrskem in tako so kraji med spodnjo Muro in
Dravo bili vsaj v neposredni avarski bližini, če ne pod nji¬
hovo oblastjo.

V tem času, okoli 1. 630. je prišel na slovensko zemljo
sv. Amand, škof v Utrehtu, oznanjevat krščanske vere. Njegovo
delovanje pa ni imelo uspeha, zato je zapustil slovenska tla
in se vrnil v Belgijo.

Po Samovi smrti je razpadla njegova velika država; Slo¬
venci so bili še nekaj časa neodvisni ter so se pogostoma
bojevali s Furlanci in z Bavarci. L. 743. pa so se Slovenci
združili z Bavarci ter jim pomagali proti Frankom, a bili so
premagani in Bavarci so prišli pod frankovsko nadoblast. Tako
se je frankovska oblast močno okrepila, Franki so postali
sosedje Slovencem, ki so kmalu postali od njih odvisni.

2. Začetek frankovske oblasti na Slovenskem.

Skoraj v istem času, ko so Slovenci pomagali Bavarcem
proti Frankom, so zopet Avari začeli nadlegovati Slovence.
Borut, vojvoda karantanskih Slovencev, je bil preslab proti
avarski sili, zato je prosil Bavarce pomoči. Ti so res kmalu
prišli Slovencem na pomoč ter ž njimi vred premagali in pre¬
gnali Avare. Toda Slovenci so to uslugo drago* plačali: pri¬
znati so morali vrhovno oblast frankovskih kraljev, katerim
so od 1. 743. bili podložni Bavarci. Nikoli več se niso Slovenci
popolnoma iznebili frankovske nadoblasti.

Vir, ki nam to pripoveduje, pravi, da so Bavarci pod¬
vrgli frankovskim kraljem karantanske Slovence  in njihove
sosede. 1  Pod Karantanijo  in Karantanci t. j. prebivalci karan¬
tanske dežele pa nikakor ne smemo misliti le na današnjo
koroško deželo, ampak zemljepisni obseg stare Karantanije je
bil veliko obsežnejši kakor današnje Koroške, obsegala je raz-

1  Conv. Bag. et Carant. c. 4. Gl. Kos, Gradivo, I. str. 263, št. 220.

90

ven sedanje koroške dežele še skoraj celo današnjo Kranjsko,
Štajersko, vzhodni del Tirolskega in jugovzhodno stran Dolenje
Avstrije. 1  Ime Karantanija nastopi šele v dobi, ko so Slovenci
že bili tod naseljeni, poprej so se ti kraji imenovali Noriku®>
zatorej po pravici zgodovinarji razlagajo Karantanijo kot gorato
deželo' — Gorotan. 2  Za nas je važno to, da je karantanska
meja segala globoko v današnjo Štajersko, in čim bolj je na'
predovala v naših krajih nemška oblast, tem bolj so se širile
tudi meje Karantanije proti Panoniji. Iz raznih listin se da
precej gotovo dognati, da je meja med Karantanijo in Panonije
v naši vzhodni Štajerski v karolinški dobi šla med Mariborom
in Ptujem čez Slovenske gorice proti Cmureku in potem oh
razvodju med Muro in Rabo do te reke.

Današnji ormoški sodnji okraj je spadal že v Panonijo»
če torej beremo, da so Franki raztegnili svojo oblast cež
karantanske Slovence in njihove sosede,  je pač pod te® 1
„sosedi“ umeti pred vsem bližnje panonske Slovence. Veliko
tesneje pa je bila s frankovsko državo sklenjena Karantanij a
kakor Panonija; slednja je bila le nekaka predstraža nemškeg a
cesarstva, tod so še dalje časa vladali domači knezi, ki so p a
seveda bili odvisni od frankovskih vladarjev, oziroma njihovih
namestnikov, mejnih grofov. Karantanijo severno od Drave j c
nadzoroval mejni grof Vzhodne marke, dočim so kraji južn°
od Drave do njenega izliva v Donavo bili podložni furlanske® 11
mejnemu grofu. Panonski Slovenci so se žilavo upirali ne®š'
kemu jarmu in ga opetovano skušali otresti; zlasti pogumu 0
se je bojeval proti Frankom knez „Slovenske zemlje“ med
Savo in dolnjo Dravo, Ludovik. Ker njegove pritožbe zop el ’
frankovska nasilstva pri cesarju niso nič izdale, je prijel z a
orožje ter 1. 819. odbil mogočno frankovsko vojsko, ki j e
prišla iz Italije. Ker so se vsa pogajanja med Ludovikom 111
cesarjem razbila, se je vojna nadaljevala. Ludovik je z velik 0
vojsko ob Dravi vdrl v Karantanijo, kjer so itak Slovenc'
bili deloma na njegovi strani, toda tu mu je prišel naspi' 0 * 1
mejni grof Balderik ter ga potisnil nazaj. Vse to se je godil 0


1  Kos, Spomenica tisočletnice Metodove smrti str. 72.

2  Isto tam str. 71.

91

v bližini naših krajev Ludovikova država je mejila s Karan-
tanijo'blizu Ptuja; meja je šla od Drave pri gradu Vurbergu
čez Dravsko polje skozi Haloze do Sotle, po priliki tam, kjer
je še dandanašnji meja med Hrvaško in Štajersko. 1  Zemlja na
desno od Drave nasproti Središču je bila gotovo že v Ludo-
vikovi kneževini.

L. 820. so zopet tri ogromne vojske korakale proti zdru¬
ženim Slovencem in Hrvatom. Toliki sili se Ludovik ni mogel
dolgo upirati, umaknil se je iz Karantanije v svojo kneževino.
Karantanskim Slovencem je bila s tem usoda določena, Ludo-
viku pa Franki niso mogli do živega, ampak so le opustošili
njegovo deželo. L. 822. je bila končana vojna med Franki in
Ludovikom. Ker se Ludovik ogromni premoči ni mogel dalje
upirati, je zapustil svoje glavno mesto Sisek ter zbežal v
današnjo Srbijo. Naslednjega leta ga je vojvoda Bele Hrvatske
Ludemišl umoril. V nemški državi je zavladalo nepopisno ve¬
selje, ko se je zvedelo, da je Ludovik umorjen. Franki so sedaj
raztegnili meje svoje države do iztoka Save v Donavo ter
postali sosedi Bolgarom. Za kneze in vojvode so sicer še
pustili večinoma domačine, a le sebi zveste in zanesljive ljudi,
ki so bili pripravljeni, zadušiti tudi najmanjši odpor.

Z Ludovikovim porazom so torej tudi panonski Slovenci
postali veliko bolj odvisni od Frankov, a kmalu se je ponu¬
dila priložnost, da so jih še bolj pritegnili pod svoj jarem.
V poletnem času 1. 827. so po Dravi vdarili v naše kraje pol-
divji Bolgari, 2  ki so med panonskimi Slovenci odstavili od
Frankov nastavljene kneze in jim vrinili svoje poglavarje ter
prihruli celo do meje Gornje Panonije, po priliki do reke Rabe
in v okolico Sobotišča ali stare Sabarije. Na naše Dravsko
polje najbrž niso prišli, ker viri nič ne omenjajo, da bi bili
opustošili tudi Karantanijo, h kateri je vsaj deloma pripadalo
tudi Dravsko polje; mahnili so najbrž od izliva Mure v Dravo
navzgor po ogrski ravnici. Tudi naslednje leto so vdrli čez
mejo ter požgali nekaj vasi ob Dravi, a tako visoko, kakor
prejšnje leto, niso prišli. Ker furlanski mejni grof Balderik,

1  Gl. o tem „Časopis“ 1. 1907, str. 74.

3  Gl. Časopis, 1907, str. 71—84.

92

čuvaj panonske zemlje, ni zaprečil tega napada, je bil za kazen
1. 828. odstavljen, furlanska marka pa odpravljena in ve’s slo-
venski svet od italijanske meje do Drave razdeljen med štiri
grofe. Ob meji so pa napravili močne gradove, da bi v bodoče
zaprečili slične napade. Vendar so panonske zemlje levo od
Drave še tudi sedaj ohranile nekoliko več prostosti. V zemlji
med Rabo, Blatnim jezerom in Dravo nam zgodovina kaže
zadnji ostanek slovenske samostalnosti.

Okoli 1. 840. je kralj Ludovik podaril v leno zemljo ob
Blatnem jezeru Pribinu, ki je bil prej gospodar v Nitri. V moč¬
virnatem kraju si je ta pozidal utrjeno mesto Blatograd. Zemlja
je bila slabo obljudena, on jo je začel naseljevati in zidati
cerkve. Ves čas svojega vladanja je bil zvesto vdan kralju
in je mnogo storil za razširjanje krščanstva. Zato mu je kralj
1. 847. podaril v last vso zemljo, katero mu je bil prej izročil
v leno; izvzeta so bila le tista posestva, ki so pripadala solno-
graški cerkvi. 1  Med ta posestva je spadal tudi današnji sre-
diški svet, kar si bomo v naslednjih člankih ogledali.

3. Pokristjanjenje panonskih Slovencev.

Ko je 1. 795. in 796. Pipin, sin Karola Velikega premagal
Obre, je izročil zemljo med Rabo in Dravo do izliva te reke
v Donavo solnograškemu škofu Arnu, da bi med Obri in Slo¬
venci širil krščansko vero in skrbel za božjo službo. Storil j e
to s pristavkom, da tudi njegov oče Karol potrdi to daritev.
Kmalu potem, namreč 20. aprila 798., je papež Leon III. po¬
vzdignil solnograško škofijo v nadškofijo ter takratnemu škofu
Arnu podelil nadškofovski palij. Ko se je Arno vrnil iz Rima,
mu je Karol Vel. naročil, naj gre v Panonijo med Slovence
opravljat škofovske službe. Skoro istočasno je Arno po zapo¬
vedi cesarjevi posvetil v škofa Teodorika, kateremu so odkazali
slovenske zemlje v Karantaniji in sosednih zemljah na zahodni
strani Drave do njenega izliva v Donavo, dočim je vsa zemlja
levo od Drave bila neposredno izročena solnograškemu nadškofu.

Pa ne le da so solnograški nadškofje imeli duhovno ob¬
last nad panonskimi Slovenci levo od Drave, ampak nemški

1  Kos, Gradivo II. str. XLII, 12.

93

vladarji so jim tukaj podarili tudi ogromna posestva. Že okoli
1. 863—864. so velika kraljeva posestva krog Radgone, Ljuto¬
mera in Ptuja prešla v last solnograške cerkve. V poznejših
časih so se solnograški nadškofje sklicevali na neko listino
kralja Arnulfa z dne 20. novembra 1. 890., s katero so jim
bila podeljena velika posestva krog Ptuja. Ta listina sicer ni
pristna, vendar je važna zaradi tega, ker nam podaje obseg
solnograških posestev in ker so v njej popisano darilo potrdili
poznejši vladarji, kakor Oton II. (1. 977, 982 in 984). Po teh
listinah je ves svet jugovzhodno od Ptuja spadal pod solno¬
graške nadškofe, tako tudi današnja ormoško-središka okolica.

Pokrajinski škofje za slovenske kraje desno od Drave so
imeli svoj sedež pri Gospi Sveti na Koroškem, dočim je kraje
levo od Drave od časa do časa obiskoval solnograški nadškof
sam. L. 811. dne 14. junija je cesar Karol Vel. enkrat za vselej
določil, da bodi zanaprej reka Drava meja med solnograško in
oglejsko cerkveno pokrajino; kar je na severni strani (oziroma
na levi) Drave, spada pod solnograško nadškofijo, kar je pa
na južni (desni) strani Drave, spada pod nadoblast oglejskih
očakov. Ta razdelitev je ostala v veljavi skozi tisoč let in je
za zgodovino Slovencev velikega pomena. Slovenski kraji med
Muro in Dravo so tako za stalno prišli pod Solnograd in so
ostali pod njim, dokler ni vsled dogovora solnograškega nad¬
škofa s cesarjem Jožefom II. dne 19. aprila 1. 1786. Solnograd
odstopil svojih škofovskih pravic na Štajerskem sekovski
škofiji.

Za časa kneza Privine in njegovega sina Kocela se je po
prizadevanju solnograških misijonarjev precej razširilo krščan¬
stvo, solnograški nadškofje so posvetili na več krajih cerkve,
znamenje, da so se takrat v naših krajih že lepo razvijale vasi
ter je začelo procvitati mirno kulturno življenje.

Težko je pa dandanes določiti, kateri so tisti kraji, po
katerih so solnograški škofje že pred prihodom sv. Metodija
posvetili cerkve. Brezdvomno sta na ozemlju med Muro in.
Dravo bili posvečeni cerkvi v Ptuju in v bližini sedanje Rad¬
gone, v kraju imenovanem Dudleipin (med 11. 840—859, naj¬
brž 853). Na sedanji slovensko-štajerski zemlji sta bila najbrž
tudi kraja Ussitin in Businiza, kjer sta bili istočasno posvečeni

94

cerkvi. 1  Vsekako so bili znamenitejši kraji, kjer so stavili prve
cerkve, in ti so bili gotovo ob starih rimskih cestah, ki so še
takrat služile prometu. Verjetno je, da je takrat pri današnji
Veliki nedelji bila posvečena cerkev in sicer utegne to biti
Ussitin ali pa Businica. Vsekako so se v tem času pri Vel. nedelji)
Ormožu in Središču razvile slovenske naselbine, če ne že prej.

Velikanskega pomena za panonske Slovence je bil pri'
hod sz>. Metodija  na Kocelov dvor. Dalekovidni Koeel je
dobro sprevidel, da solnograški misijonarji nimajo pravega
uspeha pri slovenskem ljudstvu, ker niso umeli slovenskega
jezika, a to bi se še dalo sčasoma popraviti s tem, da bi se
domači sinovi posvetili za duhovnike, hujše je bilo, da se je
iz Solnograda širilo tudi ponemčevanje, in da bi vsled cerkvene
zveze s Solnogradom prišla njegova kneževina polagoma v po¬
polno odvisnost od nemške države. Ko se je Metodij po smrti
svojega brata Cirila (f 14. febr. 869) še mudil v Rimu, ker je
ta čas na Moravskem besnela vojna med Moravci in Bavarci, je
poslal knez Kocel poslanstvo k papežu s prošnjo, naj bi Metodij
prišel poučevat njegovega ljudstva. Papež Hadrijan II. je z ve¬
seljem ustregel prošnji ter poslal Metodija v Panonijo in g a
priporočil tudi drugim slovenskim knezom v Panoniji in v
Moraviji. Tako je najbrž že 1. 869. Metodij prišel h Kocelu tel'
vpeljal slovansko božjo službo in nastavil po deželi svoje učence,
ki so bili v Rimu posvečeni za duhovnike. Sedaj se j e
po naših krajih razlegala služba božja v domačem jeziku, česal'
je bilo ljudstvo sila veselo. Pod Kocelovo in Metodijevo oblast
je spadala seveda tudi današnja središka okolica in menda j e
ravno po veliki rimski cesti, ki je tod vodila, potoval Metodij v ’
Rim ali na svoje misijone. Nemški duhovniki so kmalu izgubil 1
ves vpliv in so morali zapustiti deželo. Po želji kneza Kocela se
je Metodij 1. 870. drugič napotil v Rim, kjer ga je papež ime¬
noval in posvetil za nadškofa čez Panonijo in Moravsko. Tak°
je postal od Solnograda popolnoma neodvisen in podložen na¬
ravnost le apostolski stolici.

Vsled tega sta pa solnograški nadškof in pasovski škof
grozno črtela in preganjala Metodija; bavarski škofje so g a

1  Kos (Gradivo II, str. 129. op. 2) misli, da je Businica — Pesnih’
za Ussitin ne podaje nikakšne razlage.

95

celo vrgli v ječo. A njegovega dela vendar niso mogli vničiti.
Žal, da se je dal premotiti kratkovidni in omahljivi moravski
knez Svetopolk, ki ga ni dovolj podpiral in je po njegovi
smrti (885) izgnal iz svoje države njegove učence. Usoda pa¬
nonske cerkve je pa bila že prej zapečatena. Solnograški nadškof
in karantanski vojvoda Arnulf, poznejši kralj, sta napela proti
Metodiju vse sile. Okoli 1. 873. je umrl knez Kocel in po nje¬
govi smrti je moral Metodij bežati na Moravsko. L. 874. pride
že solnograški nadškof Teotmar v Ptuj in posveti cerkev, katero
je dal napraviti grof Gozvin. Po smrti Kocelovi je vojvoda
Arnulf njegovo kneževino tesneje zvezal s Karantanijo, oziroma
z nemško državo, solnograški nadškof pa je slavil zmago proti
„Grku“ Metodiju, katere se pa ni dolgo veselil, ker so kmalu
potem pridrli divji Madžari in ž njihovim prihodom je po več¬
jem delu nekdanje Panonije za vselej odklenkalo oblasti solr.o-
graških nadškofov.

4. Madžarski napadi.’

Kralj Arnulf je bil zaklet sovražnik moravskega kneza
Svetopolka. L. 891. je izbruhnila vojna med njima. Arnulf je
znal pridobiti na svojo stran hrvaškega kneza Braslava, ki je
vladal med Dravo in Savo in se je bal premoči Svetopolkove.
Poklical pa je na pomoč tudi divje Madžare, ki so takrat pre¬
bivali ob obalih Črnega morja med Dneprom in Donom. Od
treh strani so pritisnili sedaj na Svetopolka, od Aniže Arnulf z
nemško vojsko, od Drave Braslav, od Tise pa Madžari. Vkljub
temu niso proti njemu nič opravili, toda Madžari so dve leti
pozneje grozno opustošili Panonijo ter se 1. 895. ali 896. stalno
naselili na prostornih ravninah ob Donavi in Tisi.

L. 894. je umrl knez Svetopolk, njegova sinova Mojmir II.
in Svetopolk II. pa sta kmalu prišla navzkriž. Njun prepir je
porabil Arnulf ter zopet z Braslavom in Madžari napadel
Moravijo, Panonijo pa izročil Braslavu. Po njegovi smrti (899)
so se Madžari razsuli po vsej Panoniji, zatrli moravsko državo,
iztrebili med Dravo in Donavo krščanstvo, pa tudi slovensko
prebivalstvo, ki je deloma zbežalo tudi preko Mure in Drave.
Prekmurski Slovenci in pa Slovenci po Murskem polju in Ljuto-

1  Prim.: Slekovec v „Slov. Gospodarju" 1. 1896.

96

merskih goricah do Drave .so zadnji ostanki nekdanjih prebi'
valcev Kocelove kneževine. Tako grozno so Madžari razsajali
po Panoniji, da že 1. 900. v celi Panoniji ni bilo več nobene

cerkve, več dni hoda na daleč in široko je bila videti samo

opustošena zemlja. 1

Komaj so se Madžari nekoliko vdomačili v novi svoji
domovini, že se jim je vzbudila želja po plenu v sosednih de¬
želah. Kakor druge divjake, je tudi njih vleklo zlasti v solnčno
Italijo. Po starih velikih cestah, katere je bil mogočni Rimljan
nekdaj pozidal za svojo vojsko in trgovino, so se sedaj valih
divji madžarski čopori od Donave proti Italiji ter nadlegoval'
tudi nemško državo in celo Francosko. Nemški kralj Ludovilb

s priimkom Dete, jih je hotel užugati; zbral je precejšnjo

vojsko na Bavarskem in po Karantaniji ter napadel Madžar®
ob Donavi blizu Požuna. Toda Madžari so ga popolnoma pre¬
magali; v tej strašni bitki je padlo mnogo karantanskega h 1
panonskega plemstva, ki je bilo še domačega rodu. Po tel"
porazu so Madžari grozno opustošili Vzhodno marko t. j. da¬
našnje Nižje Avstrijsko in vzhodni del današnjega Gornjega i"
Srednjega Štajerja ter večinoma poklali domače, takrat še slo¬
vensko prebivalstvo. Madžarom se imamo zahvaliti, da so s®
pozneje v te kraje naselili Nemci in so se tako ti, nekdaj
slovenski kraji, popolnoma ponemčili. 2  Po Panoniji so že pr®I
imeli Nemci več naselbin, katere so pa Madžari s Slovani vred
vničili. Na Spodnjem Štajerskem so se Madžari razlili notri do
Savinjskih planin. Najhujše so trpeli kraji v ravninah, nekolik 0,
bolj varna je bila gorata Karantanija. Le polagoma so jdj
cesarske vojske porivale nazaj. L. 933. jih je nemški kralj
Henrik I. hudo naklestil pri Merzeburgu, da si za njegoveg"
časa niso več upali prestopiti meje nemške države. Po njego 1 ' 1
smrti so pa zopet prihruli, a nemški cesar Oton I. jih je n a
Deškem polju blizu Augsburga 10. avgusta 1. 955. slavno pr®'
magal. Na jugu je med tem nastala dokaj močna hrvaški
država. Tomislav, prvi kralj hrvaški (903—928), se je krepko

1  Poročilo bavarskih škofov papežu Ivanu X. 1. 900. Kos, Gra¬
divo II., št. 324.

2  Zahn, Styriaca, Neue Folge 2, str. 18.

97

uprl madžarski sili ter raztegnil svojo oblast celo preko Drave
in Mure. Še v 13. veku so spadale pod hrvaško kraljestvo
županije zaladska (z Medjimurjem), šomodska, baranjska. 1  Mad¬
žarom se je polagoma umirila kri in niso več nadlegovali so¬
sednih dežel. Tudi na današnjem Štajerskem so jih nemški veli-
kaši porivali bolj in bolj proti Dravi in Muri, za njimi pa se je ši¬
rila in utrjevala nemška oblast. Sedaj so tudi solnograški škofje
dobili svoja izgubljena spodnještajerska posestva nazaj, zlasti Ptuj,
ki je bil obmejni branik proti Madžarom, toda sedanji ormoški in
ljutomerski okraj sta še dolgo ostala pod madžarsko oblastjo.

Ptujski gospodje kot fevdniki solnograških nadškofov so
se neprestano bojevali z Madžari ter trgali kos za kosom izpod
njihove oblasti. L. 1052. so Madžari prihruli na Štajersko ter
se polastili celo Ptuja. Šele nadškof Konrad (1120—1147) se
je ž njimi pogodil ter dobil Ptuj nazaj, toda okolica je grozno
trpela še naprej; celo trgovali so tukaj z ljudmi. Okoli 1. 1160.
so zopet začeli Madžari rogoviliti krog Ptuja ter ga oblegati,
a Friderik Ptujski je v naglici zbral vojsko ter odpodil Mad¬
žare in jim vzel ves svet do izliva Pesnice v Dravo.

Po smrti ogrskega kralja Bele III. (j 1196) sta se med
seboj sprla njegova sinova Emerik in Andrej. Slednji se je bil
vzdignil zoper svojega brata — kralja, a je bil premagan.
Nato je pobegnil k avstrijskemu vojvodu Leopoldu. Zato so
Madžari napadli avstrijske dežele ter 1. 1199. zlasti hudo raz¬
sajali med Muro in Dravo ter se zaganjali proti Ptuju. A sedaj
je prišla ura rešitve.

Friderik Ptujski jih je pri Veliki nedelji, kakor se pri¬
poveduje, na samo Veliko noč, sijajno premagal. Ali se je ta
bitka vršila pri Veliki nedelji in ravno na Veliko noč, ni go¬
tovo, gotovo pa je, da je Friderik Ptujski v tem času res po¬
tolkel Madžare ter jih spodil iz krajev krog današnje Velike
nedelje, Ormoža, Središča, Sv. Miklavža v Ljutomerskih goricah,
ki so se sedaj priklopili štajerski deželi. Osvojena zemlja je
bila last deželnega vladarja. Vojvoda Leopold jo je pa prepustil
ptujskim gospodom. Friderik Ptujski, ki je premagal Madžare,

1  Klaič, Povjest Hrvata, I, 72. Dr. Horvat, Povjest Medjumurja v
listu „Naše Pravice" 1. 1907.

Trg Središče,

7

98

je potem svoje posestvo pri Veliki nedelji (in Dominico), ki j e
bilo celo prazno in neobljudeno, podaril s polovico desetine
nemškim križnikom.

Kakor je bil svet okoli Velike nedelje opustošen, tako j e
bil gotovo tudi okoli Ormoža in Središča. Četudi je zelo
verjetno, da se je že v predmadžarski dobi v bližini današnjega
Središča razvila slovenska naselbina, nam je vendar začetek
sedanjega trga staviti po 1. 1200. Staro naselbino so Madžar 1
brezdvomno ali celo vničili, ali pa so se ohranili le bon 11
ostanki; pravo življenje in naseljevanje se je moglo razvijat 1
šele potem, ko so bili Madžari pregnani.

Nemški viteški red, katerega je Friderik Ptujski naselil
pri Vel. nedelji, je imel velik vpliv na tukajšnje kraje, zatorej
nam je o njem kratko spregovoriti ter sploh o cerkveni ureditvi

III. Cerkvena zgodovina.

1. Nemški viteški red.

Med tem ko so se ptujski gospodje bojevali med Dravo
in Muro z Madžari, se je v zahodni Evropi začel velikanski
pokret, ki ga imenujemo križarske vojne.

Velikansko navdušenje je zavladalo med krščanskimi
ljudstvi; staro in mlado, bogato in siromašno, plemenito in pri-
prosto, vse je bilo pripravljeno žrtvovati imenje in življenje za
osloboditev Jeruzalema in drugih svetih mest v Palestini.
Hrabri vitez Gotfrid Bujlonski je popeljal mogočno vojsko
600.000 mož na Jutrovo ter 15. julija 1099. vzel Saracenom
sv. mesto Jeruzalem. Krščanski junaki so neznansko trpeli,
mnogo jih je obolelo od dolgega pota, mnogo je bilo ranjenih;
potrebovali so nežne postrežbe. Takratna navdušenost in krš¬
čanska ljubezen je vstvarila nove redove, ki so lepo združili
viteško in redovno življenje. Leta 1048. je nekaj trgovcev iz
italijanskega mesta Amalfi ustanovilo v Jeruzalemu zavetišče,
iz katerega se je razvil joanitski red. Njega udje so se od
kraja pečali le s postrežbo bolnikov, a že pod svojim drugim
poglavarjem so vzeli v svoja pravila še drugo nalogo, namreč
braniti sv. deželo in krščanske romarje. Slično družbo je usta¬
novilo tudi devet francoskih vitezov, ki je pozneje imela svoje
središče v Parizu. Imenovala se je templarski red.  Okoli
1. 1118. so si tudi Nemci ustanovili v Jeruzalemu bolnišnico
in vsprejetišče za svoje sorojake. Nemški trgovci iz Bremena
in Liibecka so prvotno neznatno ustanovo povečali. Iz tega se
je polagoma razvil red bratov nemške hiše naše ljube Gospe
v Jeruzalemu,  in to je začetek sedanjega nemškega viteš¬
kega reda.  L. 1191. je papež Celestin III. potrdil pravila tega
reda, ki so povzeta po pravilih joanitskega in templarskega
reda. Papež Inocencij III. ga je priznal kot viteški red.  Kmalu

100

si je red pridobil visokih prijateljev, ki so mu podarili velika
posestva v Aziji in Evropi. Ni se omejil samo na to, da brani
svete kraje proti Saracenom, ampak svoje delovanje je raz-
tegnil tudi na Evropo, zlasti na tiste dežele, kjer je še bilo
krščanstvo slabo utrjeno ali še sploh ne razširjeno.

V avstrijskih deželah si je red pridobil velika posestva,
počenši od Donave pa do Jadranskega morja. Nadškof solno-
graški Eberhard II. je l. 1203. prepustil križnikom zanemarjen
hospital v Brezah na Koroškem ter jim nakazal vso desetino,
ki jo je dobival ondotni grad.

Skoraj istočasno ali še prej jim je Friderik Ptujski pre-
pustil svoje posestvo s polovico desetine pri Veliki nedelj 1 -
Pripoveduje se, da so prvi nemški vitezi prišli v Ptuj na Vel. petek
1. 1199. ter so dva dni pozneje, na Veliko noč že pomagali
Frideriku Ptujskemu v bitki pri Veliki nedelji. Koliko je na
tem resnice, se ne da dognati, gotovo pa je, da je Friderik
Ptujski spoznal njih važnost za te opustošene kraje ob mad¬
žarski meji ter jim je kmalu potem, ko je izgnal Madžare D
velikonedeljskega okoliša, podaril svoje posestvo pri Veliki
nedelji. To je razvidno iz listine Friderikove iz 1. 1222, s ka¬
tero spričuje, da je njegov oče — ki je premagal Madžare
1. 1199. — opustošeni in neobljudeni svet krog Nedelje ( v
listini se ne imenuje Velika  nedelja) podaril nemškemu redu, kaf
tudi on potrdi. Že 1. 1219. ima Velika nedelja svojega kom'
turja, brata Otona, in župnika, brata Ditriha, kakor je razvidno
iz listine, izdane v Ptuju, dne 31. avgusta 1219., s katero Sofija
njena sinova Jakob in Henrik ter hčere Dimut, Hedviga in
Elizabeta prodajo komturju velikonedeljskemu neko kmetijo p rl
Sv. Lovrencu ob Polskavi. Istega leta dne 28. septembra jim j e
prodal Leutold pl. Rabensberg in njegova soproga Alheit šest
šilingov (davščine) pri Sv. Lovrencu ob Polskavi. 1

Dne 8. julija 1. 1233. je Friderik Ptujski s svojo ženo in
bratom Hartnidom prepustil nemškemu redu tudi patronsk e
pravice, ki jih je imel do Cerkve „Sv. Nedelje“, da bi križnik 1
tem skrbneje opravljali službo božjo in pospeševali versk 1

1  Pettenegg, Die Urkunden des Deutsch-Ordens Centralarchivs,
str. 11.

101

pouk. Obljubil je ob enem, da izposluje za to odobrenje in
potrdilo solnograškega nadškofa', katero je ta tudi dal dne
20. februarja 1236. 1 2

L. 1237. je cesar Friderik II. vzel v svoje posebno var¬
stvo nemški red, njegove hiše, posestva in podložnike na Av¬
strijskem, Štajerskem in Kranjskem, izvzel ga je tudi izpod
svetne sodnosti ter oprostil vsake služnosti. Le če bi kdo
izmed podložnikov zaslužil smrtno kazen, se njegova oseba
izroči svetnemu sodniku, ker duhovni red ne sme izvrševati
smrtne obsodbe, denarne kazni pa vse pripadejo križniškim
cerkvam.

Razen tega jim je dal pravico, da so smeli po vodi in
po suhem brez mitnine, brodnine in drugih dač dovažati za
svojo potrebo živež, sol, meso, sir, ribe, olje, vino, živino in
druge potrebščine.

Tudi avstrijski vojvoda Leopold III. Babenberžan je bil redu
zelo naklonjen in mu je dal mnogo pravic, katere je potem njegov
sin Friderik II. 1. 1239. dne 25. decembra potrdil in povrh še
dodal pravico zavetišča t. j., če se je kak krivec zatekel v hišo,
v kateri so križniki osebno prebivali, ga ni smel prijeti noben
sodnik, dokler je bil tam. Njihove podložnike, je oprostil vseh
drugih davščin ter jim za svoje dežele glede dovažanja živil po¬
trdil enake pravice, kakor poprej cesar. Tako je red kmalu
prišel do velike veljave, moči in bogastva. Velikonedeljsko po¬
sestvo je merilo prvotno 14.000 oralov, pozneje so si pridobili
še 5565 oralov. 3 * 5  Gradnik (kastelan) ptujskega gospoda na
dolnjem gradu v Ptuju, Herman je podaril križnikom svojo vas
Hermance z vsemi pritikami in pravicami.-To daritev je potrdil
Friderik Ptujski z listino, izdano v Ptuju dne 28. oktobra leta
1247,* potem pa tudi solnograški nadškof Filip z listino, dano
v Brežicah 6. januarija 1. 1249. 6  Ta listina izrecno našteva, da
Herman daruje križnikom vas z vinogradi, njivami, obdelanimi
in neobdelanimi, s šumami in pašniki. Iz tega nekoliko razvi-

1  Zahn, Urkundenbuch II, 427.

3  Isti str. 440.

3  Slekovčev izpisek iz križniškega arhiva na Dunaju.

* Zahn, Urkundenbuch III., 69.

5  Isti str. 99.

102

dimo takratne zemljiške in gospodarske razmere. Tu je popol¬
noma ločen svet za vinograde, njive, šume in pašnike, v teh
krajih torej nima nikakšne opore mnenje onih učenjakov, ki
mislijo, da se je še v 13. stoletju na Sp. Štajerskem polje ne¬
prestano menjavalo s šumo in pašnikom.

Križniki so imeli tudi vinsko desetino v najboljših ljuto¬
merskih goricah, pravico lova v graščinskih in podložniškik
logib ter ribičijo v Pesnici in v stari Muri pri Apačah. 1

Nemški vitezi so imeli nalogo, braniti deželno mejo proti
madžarskim napadom. Po krajih ob ogrski meji, ki so
bili last deželnih vladarjev, nahajamo v 13. veku pre¬
cejšnje število „strelskih dvorcev“ (Schiitzenhofe). Deželni vla¬
darji so namreč podarili posameznikom zemljišča z dvorce®!
za silo utrjenim, ter so jih oprostili davkov, zato so pa morah
biti vsak čas pripravljeni, prijeti za orožje, če bi sovražnik
vdrl v deželo. Zlasti jih je bilo mnogo krog Ljutomera, Rad¬
gone in Sv. Lenarta v Slov. goricah. Ta uredba je bila uvedena
najbolj zoper Madžare. Krog Središča je bila sicer tudi nevarnost
velika pred Madžari, a strelskih dvorcev tukaj ni, zakaj zemlja
je bila last solnograških nadškofov, oziroma ptujskih gospodo®
ki so sami oskrbovali deželno brambo. Njih desna roka so p a
bili nemški vitezi, ki so imeli res velik delokrog v krajih meh
Središčem in Ljutomerom: skrbeti za versko-duševno izobrazbo
ljudstva, obdelovati in naseljevati od Madžarov opustošene
kraje, skrbeti za popotnike in bolnike pa tudi z mečem bra¬
niti mejo.

Toda veliko bogastvo je bilo redu v pogubo. Veliki mojstri?
komturji in vitezi so se podali velikemu sijaju in razkošji 1 !
vsled tega so začeli gmotno in nravno propadati in niso bih
več kos veliki nalogi, katero bi bil red po svoji ustanovit®
imel izvrševati v telesni in dušni blagor ljudstva. Ob času, k°
se je vzdignil vihar Lutrove nove vere, so bile razmere rav®>
v področju nemškega reda najbolj žalostne.

S križniki je v ozki zvezi vprašanje o postanku središk 6
cerkve in župnije.

k.

1  Slekovčev izpisek iz križniškega arhiva.

103

2. Središka cerkev in župnija.

Med tem ko so divji Madžari gospodovali v ormoškem
in ljutomerskem okraju, so se drugod od prvotnih misijonskih
postaj že razvile stalne župnije. Najstarejše župnije v slo¬
venskem ozemlju med Muro in Dravo so Maribor, Jarenina,
Radgona, Ptuj. Prvotna ptujska župnija z zelo starima podruž¬
nicama pri Sv. Lovrencu v Sl. gor. in Sv. Marjeto na Dr. polju
je segala do razvodja med Pesnico in Ščavnico ter šla ob
madžarski meji (če se sploh o pravi meji v takratnih časih
more govoriti) do izliva Pesnice v Dravo. Za spodnje kraje je
pa Velika nedelja  postala duševno središče.

Po osloboditvi velikonedeljskega okoliša izpod madžarske
oblasti je bilo treba tudi v cerkvenem oziru vse od temeljev
začeti zidati ter krščanstvo v pravem pomenu znovič zasaditi.
To nalogo so sedaj prevzeli velikonedeljski križniki, kakor
izrecno pravi listina solnograškega nadškofa Eberharda II. z dne
20. februarja 1. 1236, da izroči križnikom velikonedeljsko cer¬
kev za to, da „s previdnim redom zboljšajo slovensko okolico“.
Izrecno si je pa nadškof pridržal škofovske pravice nad veliko¬
nedeljsko cerkvijo kakor tudi pravico, da nadduhovnik (do 1.
1607. župnik v Gratweinu nad Gradcem) v nadškofovem imenu
obiskuje cerkev. Po krivici se je torej nemški red pozneje
upiral škofovskim vizitacijam.

Brata Friderik in Hartnid sta 1. 1235. le vrnila križnikom
to, kar jim je bil njun oče odvzel, torej so že od njunega
deda, ki jih je bil naselil pri Veliki nedelji, dobili v last veliko¬
nedeljsko cerkev. V takratnih listinah se vedno omenja le
velikonedeljska cerkev; v Ormožu, pri Sv. Miklavžu in v Sre¬
dišču so šele pozneje nastale cerkve ali kapele, ki so pa bile
le podružnice velikonedeljske matere cerkve. Ker so križniki
dobili v last in ščitništvo (vogtijo) velikonedeljsko cerkev, so
po cerkvenem pravu to pravico dobili tudi do podružnih cer¬
kev, ki so nastale v področju prvotne velikonedeljske župnije.

Da so v tem obsežnem ozemlju mogli duhovniki nemškega
reda izvrševati dušno pastirstvo, je trebalo na raznih krajih
postaviti cerkve. Izprva so najbrž napravili lesene kapele, katere
so potem nadomestili z zidanimi. Zgodilo se je to gotovo že v
13. veku. L. 1271. namreč že zasledimo cerkev v Ormožu, tudi

104

Središče je brezdvomno dobilo že v 13. veku svojo cerkvico,
ker je tukaj bil utrjen gradič in je torej že graščak skrbel, da
je imel v bližini hram božji. Pozidali so ga lahko z ruševinam 1
propadlih rimskih poslopij. Tretja najstarejša cerkev, ki j e
nastala v področju prvotne velikonedeljske pracerkve je pri
Sv. Miklavžu. Veliki nedelji je bil hribovit svet današnje št.
miklavževske župnije najbolj od rok, zatorej je kazalo posta¬
viti ondi kako svetišče, kamor so se ljudje zbirali k službi
božji. V listinah se Sv. Miklavž prvokrat imenuje 1. 1486. 1  Ker
kraj nosi ime svetnika, je sklepati, da je tu najprej stalo sve¬
tišče, potem šele se je krog njega razvila vas, kar je povse
naravno. Prebivalstvo je bilo raztreseno po okolišnih gričih,
postavili so jim torej kapelo ali cerkvico v ozki dolinici, ki
je nekako v osredju ondotnega hribovitega sveta, slično kakor
starodavna cerkev v Svečini.

Stara središka  cerkev je bila po izročilu posvečena sv-
Jerneju, apostolu. Žal, da se doslej ni našel noben pisan vir,
ki bi naravnost imenoval cerkev sv. Jerneja in nam vsaj pri¬
bližno naznačil čas, kdaj je nastala in kdaj izginila. Vsa po¬
ročila o cerkvi sv. Jerneja so poznejša in se opirajo le na
ljudsko izročilo. Vendar ni povoda, dvomiti o resničnosti tega
izročila, da je v Središču res v srednjem veku, pred 1. 1500
bila cerkev sv. Jerneja. Na Jernejevo imajo Središčani od
pamtiveka pravico sejma, ta praznik se posebno časti v Sre¬
dišču in se je v prejšnjih časih še bolj častil, kakor nam spri-
čuje star opravilnik iz konca 18. stoletja, 2  bil je v pravem
pomenu praznik tudi potem, ko so dnevi apostolov nehali biti
zapovedani prazniki. Ljudsko izročilo stavi staro cerkev sv-
Jerneja južno od Gradišča na njive, ki se še dandanašnji ime¬
nujejo Cirkevca; ve celo povedati, da je graščak (oziroma
graščakinja, grofica Barbara) imel iz grada do cerkve pod¬
zemeljski hodnik. Ker so se na ondotnih njivah posestnikov
središkega župnika, Dokša, Zabavnika in Štamparja našli sle¬
dovi zidovja, se je pač mislilo, da so to ostanki stare cerkve.
Toda o cerkvi ni tukaj ne duha ne sluha, kakor smo že prej

1  Zahn, Ortsnamenbuch, pri tem imenu.
3  Gl. Voditelj 1908, str. 387.

105

omenili (str. 75 i. d.). Edini, častitljivi spomenik stare središke
cerkve utegne biti lesen kip, ki se je ohranil na podstrešju po¬
družnice Matere božje v trgu. Kip predstavlja sedečega svetnika
s povzdignjeno glavo, kodrastimi lasmi, dolgo, ozko brado in
pod nosom s povešenimi brki. Usta so lahno odprta, kakor bi
govoril, oči so obrnjene naravnost v gledalca, iz obraza mu
sije resnoba in dostojanstvo. Nosi prepasano haljo, čez njo pa
dolg plašč, ki visi na ramenih, krije roki ter pada s konci čez
kolena in se pod koleni lepo zbira v gube. Noge so bose. „Zob
časa“ mu je odtrgal nos in strl roki, ki sta najbrž bili steg¬
njeni, kakor bi hotel koga varovati. Po izjavi strokovnjakov
prof. Grausa in dr. Stegenšeka predstavlja kip apostola ter je
iz 15. stoletja. (Po Grausu okoli 1. 1400.) V glavi se še kažejo
sledovi romanske dobe, v spodnjih gubah plašča pa se že na¬
poveduje gotika. 1

Ta kip gotovo ni prišel v Središče od kake sosedne
cerkve, tudi ni mogel biti od začetka v cerkvi Žalostne Matere
božje, ker je ta cerkvica veliko poznejša kakor slog, ki] ga
izraža kip, v župni cerkvi tudi ni mogel biti prvotno, ker je
cerkev posvečena sv. Duhu, kip torej ni imel tam pravega
mesta, zakaj v srednjem veku je bilo le rrralo kipov v cerkvah.
Kip ima vse poteze, kakor se je na zahodu predstavljal sv.
Jernej. Lahko torej trdimo, da je ta kip stal nekdaj na glavnem
oltarju stare središke cerkve sv. Jerneja.

Zanimivo je tudi, kako so hčerke velikonedeljske matere
cerkve dobile za patrone Jakoba starejšega (v Ormožu), Jerneja
in Miklavža. Češčenje teh treh svetnikov je v naše kraje brez-
dvomno zanesel nemški viteški red, po katerem se je sploh
tukaj širilo in utrjevalo krščanstvo po odgonu Madžarov.

Iz početka je češčenje apostolov bilo le krajevnega zna¬
čaja; posamezne apostole so častili najprej tam,-kjer so živeli
in delovali, kjer so umrli in kjer je bil njihov grob. Razlika
je tudi med apostoli, ki so delovali in umrli v rimskem cesarstvu,
in onimi, ki so delovali in umrli izven mej rimskega cesarstva,
globoko na Jutrovem, v Perziji in Indiji. O slednjih se je ravno

1  Gl. članek dr. Stegenšeka »Kip sv. Jerneja v Središču" v Voditelju
1908, str. 354.

106

vsled tega ohranilo malo zgodovinskih spominov in njih smrtni
dnevi se zlasti na zahodu dolgo niso častili. Med nje spada
tudi sv. Jernej, Češčenje tega apostola je v ozki zvezi s pre-
nositvijo njegovega trupla. Po izročilu je sv. Jernej umri
mučeniške smrti v mestu Albanopolis v Veliki Armeniji. Nje'
gove ostanke so prenesli na otok Lipari, od ondod v Benevent
v južni Italiji, 1. 983. pa jih je cesar Oton III. dal prenesti r
Rim na otok Tiberski, kjer je še dandanes sv. Jerneju posve¬
čena cerkev, v kateri počivajo svetnikovi ostanki. Odtod se j e
potem širilo češčenje tega apostola v zahodne dežele. Nemšld
vitezi so se najbrž seznanili s češčenjem tega svetnika že n a
Jutro vem; imeli so pa tudi posestva po Italiji in celo na Špan¬
skem, tako so deloma iz Jutrovega, deloma iz Italije prinesli
češčenje sv. Jerneja v naše kraje, češčenje sv. Jakoba starejšega
pa iz Španskega. 1  Po 1. 1200 je že bilo češčenje obeh apostolov
jako razširjeno in je bilo torej naravno, da so nemški vitezi)
misijonarji za naše kraje, pod vplivom splošne navade izbrali
ravno ta dva svetnika za patrona novopostavij enih cerkvic v
Ormožu in v Središču.

Tudi češčenje sv. Nikolaja je prišlo iz Jutrovega v za¬
hodne dežele. L. 1087. so njegove ostanke prenesli iz Mire V
Mali Aziji v Bari na Italijanskem, odtod se je pa njegovo
češčenje razširilo v naše kraje. Nemški vitezi so se pa tudi na
Jirrovem lahko seznanili ž njim.

Nikakor pa ne smemo misliti, da je stara cerkev sv-
Jerneja v Središču bila morda že župna cerkev. Niti v Ormožu
niti v Središču ni bilo še v 13. in 14. stoletju župnije; veliko-
nedeljski križniki so le semkaj zahajali opravljat službe božj e >
pozneje so se pa stalno naselili v Ormožu in v Središču, P a
le kot krajni kapelani, ki so bili podložni velikonedeljskem 11
župniku.

Kdaj in kako je izginila stara cerkev sv. Jerneja, nam vir 1
naravnost ne povedo. Opirajoč se na ljudsko izročilo, pripovednj e
Danjko, ki je spisal kronike za župnije velikonedeljske dekanija
kako je Drava podkopala cerkev in kako so zvonovi padli v dravsk e
valove in so še sedaj ondi pokopani. Slekovec pa na str. 8-9

1  Grob sv. Jakoba so odkrili v Galiciji na Španskem 1. 830.

107

svoje knjige „Kapela žalostne Matere božje v Središču^ pri¬
poveduje, kako so Turki 1. 1479. razdejali Središče in staro
cerkev sv. Jerneja, pod podrtinami so pa Središčani našli
majhen kip žalostne Matere božje; bil je nepoškodovan. Z ve¬
liko častjo so ga vzdignili in prenesli na dostojnejše mesto. To
da je oni isti kip, ki se še dandanes hrani v središki kapeli..
A to ni mogoče. Dotični kip je po svojem slogu veliko mlajši
- šele iz 17. ali 18. stoletja. Kip ni nepoškodovan, ampak
ves potrt in zlepljen. Nekaj zgodovinskega jedra pa utegne
vendar biti v vseh teh pripovedkah. Brezdvomno so Turki 1. 1479-
požgali Središče in njegovo cerkev. Kip, ki so ga morda našli
pod razvalinami, je bil kip sv. Jerneja, ki se še dandanašnji
hrani na podstrešju trške podružnice. Odkar je bila pozidana
kapela žalostne Matere božje, je njeno češčenje stopilo v
ospredje, Jernejev kip se je pa pozabil, a zgodovinsko spo¬
ročilo o njem se je preneslo na kip Matere božje. Da pa niso-
več na starem mestu zidali cerkve, utegne biti vzrok tudi
Drava, dasiravno ni verjetno, da bi si bila že pred 1. 1500
Drava ondi napravila strugo. Koncem 18. stoletja je še v tej
strugi gnala mline, ker pa Drava jako rada spreminja svoje
korito, ni verjetno, da bi celih 300 let imel enak tok vsaj eden
njenih rokavov.

Gotovo je to, da je koncem 15. stoletja izginila brez sledu
stara cerkev sv. Jerneja. Na njeno mesto stopi sedanja žup¬
nijska cerkev sv. Duha.

Neki ormoški urbar poroča, da je ta cerkev bila pozidana
za časa Lukeža Sekelja. 1  Slekovec umeva to tako, da je Lukež
K 1515. dal prizidati ladijo in pa zvonik, ki je po ljudskem
izročilu sezidan iz kamenja stare cerkve. L. 1519. dne 23. ok¬
tobra je lavantinski škof Lenart posvetil kor, 4 oltarje in
kapelo sv. Ane. Isti urbar nam poroča, da ta cerkev nikakor
ni podrejena ormoški župnijski cerkvi, ampak da pripada graš¬
čini in gosposki ormoški, a župnik ormoški da mora oskrbo¬
vati v Središču službo božjo in dušno pastirstvo ter vsako-
nedeljo in praznik pošiljati tjakaj duhovnega pomočnika. Občine
Središče, Grabe, Obrež, Godeninci, Vodranci, Spodnji in Gornji

Slekovec, Kapela žalostne Matere božje, str. 19

108

Šalovci so s privoljenjem ormoške graščine ustanovile kapela-
nijo in bratovščino naše ljube Gospe (bratovščina obiskovanja
Marijinega). S to kapelanijo da nima velikonedeljska križniška
hiša niti ormoška župnija nič ukazovati. Kapelana nastavlja
•občina s privoljenjem graščine. Za vzdrževanje kapelana j e
graščina dovolila dva dvorca (zwo Hoffstatt) ali kmetiji, vendar
običajni desetek (Zins) in davek od njih se mora še naprej
plačevati graščini.

S tem je bil pripravljen temelj poznejši središki župniji-
Očividno se pri tem kaže težnja graščakova, središko cerkev
odtegniti oblasti križnikov ter patronat potegniti nase, toda
njegovo prizadevanje je bilo brezuspešno.

Središka cerkev je bila hčerka velikonedeljske matere-
cerkve, zatorej je tudi patronat čez njo prešel na križnike. L-
1549. so bile vse zahteve graščakove odbite in križnikom po¬
trjene vse njihove pravice.

Slekovec ve tudi poročati, da je leta 1316. nemški red
ustanovil tik Središča hospital ali zavetišče za onemogle po¬
potnik e in romarje, ki je pa kmalu zopet ponehalo, ker g a
velikonedeljska komenda vsled slabih letin in še slabšega
gospodarstva ni mogla več vzdrževati. Takrat da je red pozidal
tudi kapelico — sedanji „prednji del“ cerkve ali prezbiterij-
Slednjo trditev opira pač na to, ker je na nekem sklepčnem
kamenu v prezbiteriju čital letnico 1316.

Ta napis je sedaj zamazan in se več ne pozna, a bral g a
je — takrat še novinec v zgodovini — najbrž krivo, oziroma
povzel iz Danjkove kronike. Če je sploh tisti napis pomenil
letnico, bi utegnila biti letnica 1516, kar bi se ujemalo s
slogom in z ormoškim urbarjem. Po slogu namreč prezbiterij
nikakor ne more biti iz 14. stoletja; okna in zunanji zid breZ
podpornikov kažejo razločno poznogotiški slog, istotako nam
slog kaže, da sta prezbiterij in ladija postavljena v istem času,
enako tudi spodnji del zvonika. Saj pa tudi imenovani ormoški
urbar, ki ga Slekovec sam na str. 19. svoje knjige „Žalostna
Mati božja“ navaja doslovno, izrecno pravi, da je cerkev SV-
Duha pozidana (ne povečana ali popravljena) za časa Lukežu
Sekelja. Torej cela cerkev, kakor je bila do leta 1908., je po'
zidana v letih 1515—1519.

109

Ona navidezna letnica 1316 je bila povod, da je Slekovec
v ta čas postavil tudi ustanovitev hospitala. Naravnost nam
tega nobeden vir ne omenja in ga tudi Slekovec ne navaja, a
zelo verjetno in skoraj gotovo je, da je pri Središču bil nekdaj
hospital.

To nam svedoči ime cerkve. V starodavnih časih so-
namreč bolnišnice in zavetišča navadno posvečevali sv. Duhu. 1
In kaj bi bil mogel biti bližji povod, da so kapelico ali cerkvico
pri Središču posvetili sv. Duhu, kakor ravno ondi ustanovljeno
zavetišče? O nemških križnikih je itak znano, da so v vseh
deželah, koder so se naselili, postavili nebroj zavetišč in sicer
ob večjih prometnih cestah in pa iz zdravstvenih ozirov blizu
rek. Oba ta pogoja sta bila ugodna ravno pri Središču. Potem¬
takem je brezdvomno že pred 1. 1515. stala poleg hospitala
tudi kapelica, pa je potem vse skupaj propadlo in v turških
napadih bilo najbrž požgano in razdejano. Ko je izginila cerkev
sv. Jerneja, je nastala potreba, da se nekdanja hospitalska ka¬
pela priredi za hišo božjo. Ker je pa nemški red vse skupaj
zanemaril, se je stvari lotil ormoški graščak ter skušal izrabiti
ugodno priliko, da si prilasti patronat nad cerkvijo, ki je takrat
donašal marsikatere koristi. Ta njegov nekoliko sebičen namen
se je sicer izjalovil, Središče z okolico je pa vendar dobilo-
dostojno hišo božjo, ki še do današnjega dne služi verskim po¬
trebam župnije.

Ker je imel trg že takrat natančno določeno ozemlje, je
cerkvi graščak odkazal dve kmetiji izven trga, saj je tudi stara
cerkvica stala izven trškega ozemlja, in tako je prišlo, da trg
nima župne cerkve v svoji sredini, kar se pri trgih večkrat
nahaja. To je tudi eden izmed dokazov, da je trg s svojim za¬
okroženim ozemljem starejši kakor cerkev. S trškim posestvom
graščak ni mogel tako prosto razpolagati kakor- z navadnimi
kmetijami.

Med 1. 1515, in 1528. so dobili k cerkvi Sv. Duha tudi
stalnega dušnega pastirja, ki je bil le lokalni kapelan in ko

1  Kakor je razvidno iz nekega pisma Slekovčevega z dne 21. X.
1898, mu je to misel o hospitalu pri Sv. Duhu poleg Središča priobčil
graški zgodovinar Zahn.

110

tak podložen ormoškemu župniku. Kdaj se je ta lokalna kape'
lanija povzdignila v župnijo, ni gotovo; zgodilo se je to najbrž
v dobi protestantskih homatij, oziroma v dobi katoliške refor¬
macije.

Versko-nravne razmere takratnega časa so brezdvotnno
silile, da se pri Sv. Miklavžu in v Središču nastanijo stala'
dušni pastirji. Nemški viteški red je v svoji podjetnosti in delav¬
nosti opešal, zlasti ob ogrski meji se je med ljudstvom zajedla
grozna nravna propalost in podivjanost. Prav zato sta bila v
Ptuju ustanovljena dominikanski (1. 1230) in minoritski samo¬
stan. Spodnji kraji v velikonedeljskem okolišu pa so bili še
naprej v dušnem pastirstvu slabo obskrbljeni. To je tudi nagnil 0
Jakoba Sekelja, da je ustanovil v Ormožu frančiškanski sa¬
mostan 1. 1495.

Kakor bomo videli pozneje v poglavju o protestantizma
v Središču, je koncem 16. stoletja nastala razprtija med nemškim
redom in sekovskim škofom kot vikarjem solnograškega nad¬
škofa zaradi vizitacij križniških župnij. Ti prepiri so se vleki'
.še skoraj celo 17. stoletje.

Glede štirih župnij v velikonedeljski dekaniji, nad kate¬
rimi je imel nemški vitežki red vogtijske in patronske pravice,
■namreč Velika nedelja, Ormož, Središče, Sv. Miklavž, je bila
med nemškim redom in solnograškim nadškofom šele dne
28. marca 1674. sklenjena in v Solnogradu dne 18. junija 167 T
potrjena naslednja pogodba:

1. Nemški viteški red bo zanaprej za omenjene štiri župnij e
nadškofu ali arhidijakonu predlagal za župnike svetne kakof
redovne duhovnike, ki morajo tudi pred njim napraviti izkušnj 0
za dušeskrbje ter jih arhidijakon vpelje v duhovno uprav 0
župnije.

2. Kar se tiče vizitacij, ukorov in kazni, ostane vse, kako* -
je bilo določeno že 1. 1617, a vsaka vizitacija v omenjenih
župnijah se mora prej naznaniti deželnemu komturju in vsem
redovnim duhovnikom. Kar se tiče zakramentov in blagoslov'1
v cerkvi, preiskuje solnograški odposlanec sam, v zakristij'
pa se vrši pregledovanje v navzočnosti križniškega komturj 3
ali njegovega namestnika. Pri Veliki nedelji, kjer ima deželn'
komtur svoj sedež, sme vizitirati le glavni vizitator.

111

3. Svetni in redovni duhovniki morajo sinodi pismeno in
natančno poročati o stanju duš v svojih župnijah, osebno pa
niso dolžni priti k sinodi. Velikonedeljski župnik mora tudi
arhidijakonu poročati o življenju in nravnosti duhovnikov svo¬
jega okrožja.

4. Glede zapuščine umrlih duhovnikov viteškega reda nima
škof ali njegov zastopnik nikakšnih pravic, ampak za to skrbi
le red sam. Kar se pa tiče svetnih duhovnikov, se zatvoritev,
popisovanje, obravnava in razsodba o zapuščini vrši vzajemno,
prednost pa gre zastopniku solnograškega nadškofa.

Upravitelj velikonedeljske komende se je čutil zaradi te
pogodbe zelo užaljenega, češ, da se kratijo nemškemu redu
njegove pravice, prizadeval si je vse mogoče, spraviti pogodbo
ob veljavo.

Naposled je Jožef II. 1. 1786. redovom odvzel vse pred¬
pravice, vendar ker so križniki omenjene župnije ustanovili
in obdarovali 1 , se jim je pustila pravica imenovanja in dotacije
tamošnjih župnikov, ampak novo ustanovljenima župnijama pri
Sv. Bolfenku na Kogu in pri Sv. Lenartu pri Vel. nedelji je
patron verski zaklad in ne več nemški red.

Ko je 1. 1786. sekovski škof prevzel štajerski del solno-
graške nadškofije, so postali nadduhovniki v prejšnjem pomenu
nepotrebni, pač pa je sedaj vlada vpeljala dekanije. Cela ta¬
kratna sekovska škofija je bila razdeljena v 29 dekanij, ki so
bile podrejene sedmerim okrožnim dekanijam. Tako je ptujski
župnik postal okrožni dekan, kateremu so bili podrejeni dekani
v Ljutomeru, pri Veliki nedelji in v Zavrču ter je poleg župnij
svoje dekanije vsako leto vizitiral še sebi podrejene dekane.
L. 1807. je okrožni dekan postal tudi okrajni šolski nadzornik.

L. 1788. je bila ustanovljena pri Sv. Bolfepku na Kogu
samostalna kuracija; takrat so Vodrance izločili iz središke
župnije ter jih priklopili Sv. Bolfenku, vendar z izrecnim po¬
gojem, da ima sred iški župnik še naprej bernjo v Vodrancih.

‘ Če smemo verjeti urbarju ormoškega graščaka, niso križniki pri
ustanovitvi središke duhovnije in pri stavbi cerkve 1. 1515 — 1519 nič
prispevali. Patronat so dobili le vsled pravnega načela, da je patron
glavne cerkve tudi patron podružne cerkve.

112

Tudi na Holmu (Humu) je bila dne 18. julija 1. 1788 *
ustanovljena lastna duhovnija ter je bil tamkaj nastavljen Jakob
Puklavec, bivši frančiškan ormoškega samostana, ki je bil raz¬
puščen. Tej duhovniji so od središke župnije priklopili Gornj e
vŠalovce. Toda že 1. 1793. je bil Puklavec prestavljen k Sv*
Lenartu pri Veliki nedelji, lokalna kapelanija na Holmu se j e
opustila, njej odkazano ozemlje se je vrnilo ormoški župnij 1 )
Gornji Šalovci pa središki.

Pozneje se niso več spreminjale župnijske meje, in i® a
središka župnija približno isti obseg dandanes kakor ga J e
imela pri ustanovitvi, le proti Hrvaškemu je izgubila precej
sveta, ker je nekdaj svibovska kapela bila središka podružnica)
ko je pa Drava vdrla bolj na štajersko stran, je svet onstran
Drave pripadel k Petrijancem in k Varaždinu.

S 1 . sept. 1859 je središka župnija z ostalim slovenski®
ozemljem med Muro in Dravo prišla pod oblast lavantinskega
škofa.

3. Vrsta dušnih pastirjev v Središču.

A. Lokalni kapelani in župniki.

Početkom XVI. veka je Središče spadalo še kot podružnica
v Ormož, zato se je pri sv. Duhu nameščen duhovnik imenoval
lokalni (krajni) kapelan. Po imenu znan nam je pa samo edeib
namreč:

1 . Ameisser  (Mravljak) Gašpar , ki je hodil dne 4. julij a
1528 z županom Krištofom, cerkvenima ključarjema Miklavže®
in Filipom in z dvema drugima Središčanoma v Radgono preti
komisijo, ki je preiskovala, kje se je že razširilo luteranstvo*
Izpovedal je, da ima v svoji duhovniji 500 obhajancev in da so
vsi verni katoličani. Župnik v Ormožu je bil takrat Bernard
Pinter, pri Sv. Miklavžu pa kapelan Jurij Ordnung.

2. Gravensteiner Jurij  je kot župnik središki naveden
v cerkvenih računih 1. 1600 in 1601. 1  Slekovec sodi, da J e
služboval v Središču do 1. 1605.

3. Renesy (Renesch) Mihael.  Rojen v Dalmaciji v Z a '
derski škofiji 1. 1572 kot zak. sin Teodorika in Ane, je bil ^

1  Arhiv pri Veliki nedelji.

113

mašnika posvečen dne 21. februarija 1596 od šibeniškega škofa
Vincencija Arigona ter je nekaj let služboval v Dalmaciji.
Okoli 1. 1610. je prišel na Štajersko in župnik pri Sv. Juriju
na Ščavnici Adam Saxo ga je poslal za kapelana k podružnici
malonedeljski. Ondi je služil do konca 1. 1614, potem pa se
je preselil kot župnik v Središče. Toda tukaj je župnikoval
le kratek čas. L. 1621., o priliki škofovskega obiskovanja pri
Veliki nedelji dne 22. novembra, je bil pri Sv. Miklavžu v
Ljutomerskih goricah, a Središče je zapustil gotovo že 1. 1616,
ker je takrat že bil ondi njegov naslednik:

4. Simončič (Simonenčič) Janez,  ki je župnikoval od
1. 1616 do 1632. Bil je zakonski sin Lovrenca in Dore Simončič,
rojen 1. 1576. na Hrvaškem v zagrebški škofiji. Višje gim¬
nazijske razrede se je izučil v Trnavi na Ogrskem. Do 1. 1616.
je župnikoval na treh župnijah v oglejski škofiji in sicer naj¬
prej pri Sv. Lovrencu na Dr. p. L. 1616. je prišel v Središče
ter se še omenja ondi kod priča v pravdi med Središčani in
ormoškimi graščaki 1. 1630. Škofovski zapisnik z dne 22. nov.
1. 1621. mu ne daje ravno najboljšega spričevala. Teologične
nauke da je zanemaril, brevir redkokdaj moli, mašuje le o
praznikih in nedeljah, sprejemanje zakramenta poslednjega olja
ni bilo v navadi; mrliče so le redko pokopavali s cerkvenim
blagoslovom. Ob meji je bilo veliko kalvincev, katoliških
župljanov je imel le 160. V nravnem oziru se mu iz prejšnjih
let tudi marsikaj očita. Dohodke je imel zelo slabe, komaj
do 50 gl. na leto. Očita se mu tudi, da redko hodi k spovedi.

5. Rajbole Mihael  je naveden kot duhovnik 1. 1637. v
Laškem trgu. 1  V Središču je župnikoval do 1. 1644, ker tega
leta se navaja v cerkvenem računu, da so dediči -njegovi bili
dolžni cerkvi polovnjak vina in da so se prodale za 3 gl. tri
svinje, ki so ostale po smrti župnika Rajbole. Za njim nekaj
časa v Središču ni bilo duhovnika, kakor je razvidno iz do-
tičnega cerkvenega računa.

6. Terčelj  (Tercelius) Matija  se omenja 1. 1644. meseca
marca in aprila v maticah pri Veliki nedelji kot ondotni vikar.
Ob Jurjevem i. 1. je prišel za župnika v Središče, a je umrl

1  Orožen, Das Dekanat Tiiffer, str. 148.

Trg Središče.

8

114

že naslednje leto 1645 pozno v jesen za kugo. Pri sebi j e
imel očima in sestro, ki sta tudi kmalu za njim umrla ter se
je plačalo za njima iz cerkvene blagajne 4 gl. 30 kr. pogreb¬
nih stroškov. Doma je bil najbrž iz Kranjskega, ker dne 10. de¬
cembra 1. 1640. župnik Matija Fideli priporoča nekega Matij 3
Terzela za mašniški red, tožeč, da je na Dolenjskem veliko
pomanjkanje duhovnikov . 1  Dne 29. maja 1. 1643. je krstil v Slov-
Bistrici, kjer je bil najbrž za kapelana nekako od januarij 3
1643 do avgusta i. 1.

7. Gerič (Gerris) Martin  je že 1. 1644. od 19.

28. marca kot župnik pri Sv. Miklavžu stanoval pri trškem
pisarju Juriju Gabriču ter opravljal službo božjo, ker Središčani
takrat niso imeli duhovnika. Za posteljo, hrano in pijačo m 11
je pisar računil v 9 dneh 3 gl. 36 kr., kar je plačal ormoški
župnik Janez Krst. Sršen v imenu nemškega reda. Ta Gerič J e
do 1. 1635. bil župnik pri Sv. Marjeti nižje Ptuja, od koder J e
natihoma odšel v Laški trg za duhovnega pomočnika. L. 1636 -
se je vrnil k Sv. Marjeti ter ondi povzročil velik nemir. No ' 1
župnik marjetinski Janez Lambert Trojer se je v tej zadev 1
4. aprila 1636. pritožil pri škofu. L. 1645. ga najdemo kot
župnika pri Sv. Miklavžu, in ko so Središčani slišali, da g 3
mislijo k njim poslati, so v dveh pismih na deželnega koin-
turja ugovarjali zoper njega. V Središče je sicer prišel, a j e
ostal le kratko časa, zakaj isti cerkveni račun iz 1. 1646, ki
pravi, da so ob njegovem nastopu potrošili zanj 2  gl., omenj 3
že tudi naslednika, pri katerega nastopu so iz cerkvene bla-
gajne potrošili 3 gl. Ta je bil:

8 . Fajdiga Jakob , o katerem sicer ni nič znano.

9. Mavrek Janez. O  njem je znano le to, da se j e
22 . febr. 1662. pritožil pri velikonedeljskem komturju nemškeg 3
reda, da sta na Veliko noč 1. 1661. dva Godeninčarja razgrajal 3
v cerkvi. Umrl je nekje začetkom 1. 1663, zakaj 30. januarij 3
i. 1. so Središčani že prosili za Jambrekoviča. A 12 tednov so
ostali brez duhovnika in so med tem oskrbovali službo božj 0
ormoški frančiškani, cerkvena ključarja sta jim za to plačal 3
1 gl. 50 kr . 2

1  Izvestja muz. društva 1. II., str. 34.

2  Arhiv nemšk. reda na Dunaju. Izpisal Slekovec.

115

10. Jambrekovič Peter Janez  (1663—1669). Dne 8. fe-
bruarija 1. 1663. mu je naročil velikonedeljski oskrbnik nem¬
škega reda, naj si izprosi od škofa potrjenje za dušno pastirstvo,
da bo mogel nastopiti župnijo v Središču. 1  Dne 14. maja 1663.
je bil že vmeščen za župnika. Bil je „magister u  v modroslovju
in v bogoslovju. Meseca avgusta 1668. je začel pisati krstno
knjigo. Dne 6. februarija 1664 vpraša komturja, če sme na
katoliškem pokopališču pokopati luteranske vojake, ko nimajo
svojega pokopališča. Takrat je namreč po naših krajih bilo vse
polno različnih vojakov, ker se je bližala velika vojna s
Turkom. Meseca maja 1. 1669. pa izgine iz Središča. Njegov
naslednik je

11. Rozmanič Jurij Franc  (1669—1674). Župnikoval
je v Središču od druge polovice maja 1669 do svoje smrti.
Pokopali so ga dne 29. oktobra 1674, kakor poroča mrtvaška
knjiga. On je 1. 1670. začel pisati poročno in mrtvaško knjigo.

12. Vorošič Mihael  (1675—1676), inštaliran 3. jan. 1675.
Istega dne so popisali in cenili zapuščino njegovega prednika.
Navzoči so bili: Tomaž Perič, vikar pri Sv. Urbanu, Nikolaj
Grahulan, župnik v Ormožu, Ciprijan de Colonia, ptujski nad¬
župnik in Pavel Haffner, velikonedeljski župnik. 2  Vorošič je bil
najbrž rodom Verženec ter je župnikoval v Središču do fe¬
bruarija 1676. Njegov brat Jakob si je dne 6. febr. 1678. vzel
v zakon Ano, raj. Fabijana Ljubetič-a hčer v Središču in je
umrl 46 let star dne 18. septembra 1697.

13. Feies Ivan Štefan  od 24. febr. 1676 do febr. 1677.
Od decembra 1. 1671. do maja 1672 je kapelanoval pri Sv.
Križu na Murskem polju, potem pa v Ljutomeru 1. 1674, kjer
je bil sprejet za kapelana že 1. 1671, a je zaradi neugodnih
razmer z dovoljenjem župnikovim odšel k Sv. Križu. Najbrž
je bil iz Banovec iz rodovine Fevasch, ki je 29. marca 1. 1602.
bila povzdignjena v plemenitaški stan. 3

14. Žagar Matija Mihael  (1677 — 1681). Rojen na
Kranjskem, je prišel, kakor je sam zapisal v krstno knjigo, za

1  Kn. šk. lavantinski arhiv.

2  Križniški arhiv na Dunaju. (Izpis. Slekovec.)

3  Izvirna listina na pergamenu v Banovcih.

8 *

116

župnika v Središče  dne 2. februarija 1677 od Velike nedelje,
kjer je od 1675. 1. kapelanoval. Iz Središča je odšel marca
1681 za župnika v Ormož. Ko pa je 1. 1683. pri Sv. Miklavžu
v Ljutomerskih goricah umrl župnik Lukež Sokolič, prezentiral
je dne 11. maja 1.1. deželni komtur Krištof baron Hiinekh n a
to župnijo zaradi pomanjkovanja duhovnika nemškega reda
ormoškega župnika Matija Mihaela Žagar-ja, na njegovo mesto
pa njegovega stričnika Matija Žagar-ja,  velikonedeljskegu
kapelana. Pri Sv. Miklavžu je Žagar povečal cerkev, spravil
nov oltar in grobnico ter je slovel med ljudstvom za nekakega
preroka. Umrl je ondi 53 let star dne 22. julija 1696. Njego' r
grobni spomenik je imel sledeč napis: „Mathias Michael Sageb
parochus ad S. Nicolaum anno 1696 templi, altaris, crypta e
fabricis insudavit, duas vineas ac fundos liberos cum annuah
13 missarum onere successoribus legavit,“ ki nam pove, da j e
svojim naslednikom zapustil dva vinograda proti temu, da
opravijo zanj vsako leto 13 sv. maš.

15. Golob Andraž Anton  (1681—1693). Rojen v bližini
Ptuja je bil posvečen „ad titulum mensae ad Dominium Ober'
pettau‘ (1  4. aprila 1676 v subdijakona, 30. maja t. 1. v dijakona,
12. junija 1.1. pa v mašnika. Od februarija 1678 je kapelanoval
pri Veliki nedelji, od koder se je 8. marca 1681. preselil za žup'
nika v Središče. Ob njegovem času je v Središču davila kuga
in je pobrala 1. 1681. 592 ljudi. V mrtvaško knjigo je o teJ 1
zapisal sledečo spazko:

„Anno 1681 mortui sunt in peste 592. Extra vero 7E>
Expositus fuit Andreas Antonius Gollob, tune temporis parochus
ad S. Spiritum penes PolstraviumA — Matične knjige je pisal
tako lepo, kakor da bi bile tiskane.

1  „Titulus mensae" ali „titulus ordinationis" je zagotovilo, da b a
imel od česa živeti, kdor želi sprejeti višje rede. Duhovnik se mora p°'
svetiti le službi božji. Za slučaj da bi obnemogel ali ne bi mogel dobi * 1
službe pri kaki cerkvi, mu mora nekdo zagotoviti vzdrževanje, da ne b°
beračil ali si na kak, za svoj stan nedostojen način iskal kruha, če j e
dovolj premožnih starišev, se lahko da posvetiti na naslov lastne de'
diščine, drugače si mora ta naslov izprositi od koga. Dajali so ga graS'
čaki, župniki, škofje, samostani, mesta in trgi itd. Pri nas sedaj daj 5
navadno »titulus mensae" verski zaklad, oziroma vlada.

k.

117

Iz Središča je meseca maja 1693 odšel v Ptuj, 1. 1696.
pa je šel župnikovat k bližnjemu Sv. Urbanu. Ondi je 1. 1698.
nevarno zbolel ter je v svoji oporoki ustanovil beneficij v
Ptuju. V ta namen je dne 30. januarija 1698 sporočil svoja
vinograda v Križanjščaku in v Reberniku, pristavo in dva
travnika v Vratislavcih, hišo v mestu in vrt zunaj mestnega
obzidja. Ko je zopet ozdravel, je šel maja 1699 za vikarja
k Sv. Marjeti nižje Ptuja, kjer je umrl dne 20. maja 1700. Po
lastni želji, ki jo je izrazil na smrtni postelji, je bil pokopan v
ptujski mestni cerkvi.

Od njega ustanovljeni beneficij — Golobov imenovan —
obstoji še dandanes. 1

16. Stariha Martin  (1693—1701). Rojen v Črnomlju na
Kranjskem 1. 1655., je bil vsled papeževega dovoljenja posvečen
na naslov lastne dediščine 1. 1683. Pozneje je pristopil k nem¬
škemu redu in je dne 1. maja 1693 postal župnik v Središču.
Od tod je 1. 1701. šel župnikovat k Sv. Miklavžu v Ljuto¬
merskih goricah. L. 1704. je pri Jeruzalemu v tako imeno¬
vanem „Babjem klancu“ s pomočjo svojih župljanov premagal
divje Kruce, ki so bili z Ogrskega tje prihruli ter si je s tem
junaškim činom pridobil slavno ime: „Victoriosus“ (Zmagovalec).
Umrl je 1. 1720. star 65 let.

17. Jošt Martin  (1701—1702). Rojen v Ljubljani 1. 1656.,
je bil na naslov nemškega reda avstrijske pokrajine posvečen
17. marca 1685 v subdijakona, 7. aprila t. 1. vdijakona, 21. apr.
pa v mašnika. Od februarija 1693 do marca 1701. je kape-
lanoval pri Veliki nedelji, potem pa je prišel za kapelana k
Sv. Miklavžu, kjer je že 24. istega meseca po smrti župnika
Žagarja postal provizor. Po nastopu novega župnika Martina
Stariha je odšel za župnika v Središče.  Pa le kratek čas je tukaj
služboval, kajti že 23. aprila 1702 ob polnoči je previden s
sv. zakramenti umrl, star okoli 50 let. Mrtvaška knjiga sre-
diške župnije ima o njem:

„Adm. Rvd. D. Martinus Jošt, aetatis suae 50 circiter annorum om¬
nibus necessariis Sacramentis praemunitus, die 23. Aprilis hora 12 noctis
cursum vitae huius explevit, vivens Deo, Parochus existens hic ad S.
Spiritum Ao. 1702.“

' Slekovec, Škofija in nadduhovnija v Ptuji, str. 133.

118

18. Wenger Jernej  (1702—1708). Vsled poročila ptuj'
skega dekana Doringerja je bil rodom Varaždinec ter je do-
vršil modroslovne in bogoslovne nauke pri jezuitih in je tudi
sam stopil v red ter poučeval v Zagrebu logiko, a vsled pt'©'
velike šaljivosti so ga po 16 letih redovnega življenja od¬
pustili („wegen seines wunderlichen Humor ist er dimittirt
worden“). Prišel je potem v Ptuj, kjer je bil od 8. januarija-
1693 do 24. novembra 1694 „chorimagister“. Dekan ga hvah
kot dobrega nemškega in hrvaškega pridigarja. 1  L. 1694. dn e
24. novembra je postal župnik pri Sv. Juriju v Pušči (zagrebška
škofija), dne 6. febr. 1696. pa pri Sv. Križu. 2  Junija 1702 j e
nastopil župnijo v Središču, katero je oskrboval do 13. avg'
1708, ko je umrl. Pokopali so ga vsled lastne želje pri fran¬
čiškanih v Ormožu. Njegovo zapuščino so popisali dne 27. av¬
gusta 1708; znašala je 268 gl. 33 kr., kar so vsled oporok 6
z dne 13. aprila 1708 tako-le razdelili: 1.) Voznik, ki je mrlie a
peljal v Ormož, je dobil 1 gl. 2.) Kapucini v Ptuju in v Varaž¬
dinu so dobili po 20 gl. 3.) Frančiškani v Varaždinu 20 g 1 ',
4.) Frančiškani v Ormožu za grobnico 100 gl. 5.) Za sv. maš 6
je ostalo 4 gl. 9 kr.

Ob njegovem času so prihruli v Središče Kruci, ki s °
3. februarija 1704 oropali in užgali župnišče in cerkev s v '
Duha. Dne 6. maja 1706 je vpeljal v Središču bratovščino s v '
Florijana, ki je imela svoj oltar in v poznejših letih tudi lasten
vinograd, a potrjena je bila še le 1. 1733. — L. 1707. je
kraje obiskoval in delil zakrament sv. birme sekovski škof
Franc Anton grof Wagensperg.

19. Adlešič Gašpar  (1708—1715). Rodom Hrvat („Croata?

Freiturriensis“), rojen 1. 1669; manjše rede je prejel v Grade 11
dne 16. marca 1694. Tudi višje rede je prejel 1. 1694. v Grade 11
„ad tit. dominii Einod“, in sicer: 27. marca subdijakon^

10. aprila dijakonat, 5. junija 1694 pa mašniški red.

L. 1698. je prišel za kapelana v Središče, kjer je kap 6 '
lanoval do 1. decembra 1702, ko je odšel k Veliki nedelji ko 4
novinec nemškega reda. Dne 11. nov. 1703 je napravil prof 6 ®-'

1  Kn. škof. arhiv v Mariboru.

2  Nadškof, arhiv v Zagrebu.

h.

119

potem pa je služil kot kapelan pri Veliki nedelji do 23. av¬
gusta 1708. Takrat je nastopil župnijo v Središču,  katero je
oskrboval do julija 1715, ko je stopil v pokoj. Bolehal je 6 let
na podagri in je umrl pri Veliki nedelji dne 24. maja 1. 1719,
kar je razvidno iz sledečega napisa, ki se vidi na belem kamenu
v velikonedeljski cerkvi:

C. A. T. 0. P.

P. P. 1719.

(Casparus Adlešič Teutonici ordinis presbyter, parochus Pol str.

1719.)

Vsled inventarja, ki sta ga sestavila 26. maja 1719. sre-
diški župnik Anton Miklaus in Jan. Severin Eckert, veliko¬
nedeljski oskrbnik, je Adlešič zapustil dolžno pismo, vredno
150 gl., katere mu je bila dolžna Ana Krescencija Miiller roj.
Kolcheimber, 6 gl. 50 kr. gotovine in pet polovnjakov vina.
En polovnjak je sporočil frančiškanom v Ormožu za sv. maše,
druge štiri so pa cenili na 20 gl. Pogrebni stroški so znašali
29 gl. Njegovo oporoko sta spisala in podpisala župnik Miklaus
in oskrbnik Eckert dne 25. maja 1719, 1  dočim je sam ustmeno
napravil oporoko in glavne točke podpisal dne 23. maja.

20. Miklaus Anton Tadej  (1715 — 1720). Rodil se je v
Guštajnu na Koroškem („Čarinthus Guettensteinensis“) 1. 1686
in je bil v mašnika posvečen 1. 1711. „ad tit. Dominii in Ke-
telach, Carinthiae infer. spectantis ad I). L. Bar. de Schlangen-
burg.“ Bil je vitez nemškega reda.

Od junija 1713 je kapelanoval v Središču,  kjer je 20. avg.
1715 postal provizor, 29. t. m. pa župnik. Od tod je 1. 1720
šel za župnika k Sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah, in ko

1  Sedaj v arhivu ^Zgodovinskega društva", dočim je njegov zanimiv
dnevnik (najbrž po Slekovcu) prišel v deželni arhiv v Gradcu ter je de¬
loma objavljen v Oest. ung. Revue sn. 4. in 5. zv. 35 (1907).

— 120  —

je velikonedeljski župnik Tomaž Hrovatin postal prošt v Metliki)
je Miklausa še isto leto oskrbnik velikonedeljske komende
Kristijan pl. Stubenberg prezentiral za župnijo pri Veliki nedelji’
Ondi je dne 25. aprila 1744 prosil, da bi smel, kakor dozdaj
že 5 let, še v prihodnje pri vseh križniških župnijah blago'
slavljati mašna oblačila in druge za sv. mašo potrebne reci,
kjer ni treba maziliti s sv. oljem. Knezoškofijstvo mu je dne
28. aprila 1.1. to oblast podaljšalo do 5. julija 1747.

Dne 25. sept. 1746 je s sosednimi župniki podpisal pisni 0 *
v katerem škofijstvu naznanja, da želi pri podružnici sv. Lenarta
vpeljati bratovčino v čast sv. Barbari za srečno zadnjo uro ®
da ne nasprotuje temu nobeden sosednih župnikov.

Umrl je, 62 let star, dne 11. januarija 1748.

21. Giulaj Jurij,  doktor sv. pisma (1720—1723). Dne
27. oktobra 1715 je bil inštaliran na župnijo sv. Trojice v Ne'
deljišču v Medjimurju. 1  Župnijo v Središču je nastopil 1. sep'
tembra 1720 ter je služboval ondi do 24. aprila 1723. V trške®
zapisniku beremo, da je 29. okt. 1722. tožil nekega Blaža
Kralja (Kraill), ker mu je na velikonočni pondeljek v neki
gostilni med potom od Sv. Bolfenka hudo pretil. Župnik ® u
je namreč očital, zakaj si je cerkovnikovo njivo zasejal ; on
se je izgovarjal, da mu je to dovolil župan, česar pa župnik ®
verjel. Na to mu je Kralj zagrozil, da bo vsakogar nabil kako!
konja, ki pride na njivo. Pred sodnijo je zatoženec trdil, da
mu je župan res enkrat za vselej dovolil sejati na tisti nji®*
a pretepati koga, da mu še na misel ni prišlo. Izid pravde
ni znan. L. 1723. se je odpovedal župniji (kar je najbrž v zveZ 1
z omenjeno pravdo) in odšel v Ljutomer, kjer je od 1724—174°
večkrat krstil. Menda je živel ondi v pokoju.

22. Artič Jurij Lovro  (1723-1727). Rojen 1. 1687. v
Rogatcu, je od 1. 1697. študiral v Rušah ter je bil 1. 1714. „ad
tit. oppidi Roitsch“ posvečen v mašnika. Od 9. julija 1722 do
10. aprila 1723 je bil vikar pri Sv. Tomažu, 24. aprila t. 1. P a
je prevzel župnijo v Središču, katero je obskrboval do 15. n°'
vembra 1827. L. 1726. je dal popraviti župnišče, k čemur s 0
križniki prispevali 50 gl.

Nadškofijski arhiv v Zagrebu.

121

23. Meislinger Janez Jakob  (1727—1731). Narodil se
je dne 26. aprila 1691 v Radgoni kot zak. sin Janeza Karola
Meislingerja, oskrbnika gradu in Ane Regine ter je od 1. 1706.
študiral v Rušah.' Posvetil ga je sekovski škof „ad titulum
Dominii Carlburg, spect. ad I). comitem Carolum Zichi“ 1. 1717.
in sicer 13. marca v subdijakona, 25. marca v dijakona, 22. maja
pa v mašnika. Potem se je učil še dve leti filozofijo. Kot
„Artium liberalium et Philosophiae Magister et Theologus
Speculativus“ je bil 20. julija 1719. potrjen in za dušeskroje
izprašan. Najprej je prišel za kapelana k Mali nedelji, od koder
se je 30. jan. 1. 1722. preselil k Sv. Ožbaldu pri Ptuju. Ondi
je služboval do novega leta 1725, potem pa je odšel k Sv.
Lovrencu v Slov. gor. Od tam je aprila 1727 prišel za vikarja
k Sv. Tomažu pri Veliki nedelji, a že 6. decembra 1.1. je na¬
stopil župnijo v Središču, na katero je bil kanonično vmeščen
še le 15. okt. 1730. Kmalu na to (1. maja 1731) se je preselil
v Ormož, kjer je župnikoval do 18. maja 1740, ko je umrl
star 48 let.

24. Tobinger Matija Fortunat  (1731—1743). Rojen v
Jareninski župniji 1. 1697. je od 1. 1712. študiral v Rušah. Po¬
svečen je bil v Gradcu „ad tit. Dominii Schamoschegg, Illmae
Domicellae Schoftmann, Baronefiae de Hemerles“ 18. sept. 1723 v
subijakona, 11. marca 1724 v dijakona, 1. aprila 1724 pa v
mašnika. Koncem julija 1724. je prišel za kapelana k Sv. Marjeti
nižje Ptuja, kjer je služil do julija 1725, potem je bil do
18. aprila 1728 kapelan pri Sv. Miklavžu, na to pa do 1. maja
1731 vikar pri Sv. Tomažu, od koder je prišel za župnika v
Središče. Meseca oktobra 1743 se je preselil k Sv. Miklavžu
v Ljutomerskih goricah. Ondi je večinoma iz milodarov za
svoto 1000 gld. srebra, kupil tri vinograde — v Kajžeru, Vin¬
skem vrhu in na Kogu, katere je sporočil župniji, za kar ima
vsakateri župnik služiti na leto 52 sv. maš. Tudi cerkvi
Spodnje sv. Kungote 1 2  je sporočil dne 3. okt. 1747. 1. 500 gld.
za samostalnega duhovnika.

1  Krstna knjiga v Radgoni zv. V.

2  Iz tega je sklepati, da je bil doma pri Sp. Kungoti, ki je nekdaj
spadala v jareninsko župnijo.

122

Umrl je pri Sv. Miklavžu dne 15. avg. 1757 o pol tretji
uri zjutraj. Pokopali so ga na ondotnem pokopališču pr e( ^
velikimi cerkvenimi vrati. Njegov grobni spomenik in 12
sledeč napis:

„Hic sepultus jacet Mathias Fortunatus Tobinger, p a '
rochus 26, sacerdos 34 annos.

CVIVs, sICVt ContlnVo Laborlosa
LaVDabILIsqVe Vita fVIt, sIC fVIt
qVIetVs LaVDabILIsqVe IpsIVs VItae
eXItVs. 18. Augusti R. I. P.“ l

V Središču je 1. 1733. za bratovčino sv. Florijana, ki j c
vpeljana bila 1. 1706. in je dne 6. sept. 1730 dobila privilegij
oltarja za vsak torek, sestavil pravila, katera je škofijstvo vsle^
njegove prošnje potrdilo. Za njegovega časa je 1. 1735. delil za'
krament sv. birme sekovski škof Jakob Ernest grof Lichtenstem

L. 1736. je vpeljal bratovščino sv. rožnega venca namesto
bratovščine obiskovanja D. Marije. Dne 13. aprila 1736 j 6
škofijstvo potrdilo dotična pravila.

25. Rebernik Pankracij  (1743—1754). Rojen v Kamni 01
1. 1700, je študiral od 1. 1710. v Rušah. Posvečen je bil v
Gradcu dne 21. decembra 1726 v subdijakona, 8. marca 172?
v dijakona, 29. marca t. 1. pa v mašnika. Potreben naslov m 11
je dala Marija Frančiška pl. Kulmar, ki je v ta namen založila
pri koroški deželni zakladnici 2000 gl.

Od januarija 1728 je bil kapelan v Negovi, meseca maj 2
i. 1. pa ga zasledimo že pri Sv. Miklavžu v Ljut. gor.

Kot „Philosophiae Magister et Theologus moralis absO"
lutus“ je prišel 1. 1730. za kapelana k Veliki nedelji, od kod 01
se je preselil za vikarja k Sv. Tomažu. Ondi je služboval
3. oktobra 1743, ko je postal župnik v Središču.  Umrl
ondi za osepnicami dne 29. oktobra 1754. Opazka v krstn 1
knjigi, zapisana po njegovi smrti, pravi o njem, da je svoj 0
službo opravljal modro in neomadeževano, sicer pa razmet 6
med njim in središkimi tržani menda niso bile posebno p°'
voljne, ker v svojem poročilu na škofijstvo 1. 1747. pravi, da

1  T. j. kakor je bilo delavno in hvalevredno njegovo življenje, tak 0

je bil mir in hvalevreden konec njegovega življenja.

123

med nepokorneže spada celi trg Središče, ki svojemu župniku
nikakor neče biti pokorno ter se hoče izvzeti izpod njegove
oblasti; na svojo roko da kaznuje trške nečistnike in prešestnike
in nezakonske matere brez znanja župnikovega postavlja na
sramotni steber in križ pri trški podružnici. Župniku odreka
trg pravico, da bi smel kaznovati kakega tržana in le sebi
lasti to pravico ter jo tudi izvršuje.

Župnijski nadarbini je sporočil svoje posestvo v Obrežu —
Rebernikovščak imenovano — za kar ima vsakateri župnik od¬
služiti na leto 5 sv. maš. — Za njegovege časa je 1. 1749. obiskal
velikonedeljski okraj knezoškof Leopold Ernest grof Firmian.

26. Knez Lenart  (1754—1764). Rodom Korošec iz Do-
berle vasi je študiral od 1. 1721. v Rušah ter je bil 1. 1727.
posvečen v mašnika „ad titulum Patrimonii Libertini“.

Od oktobra 1743 do 5 decembra 1754 je bil vikar pri
Sv. Tomažu više Velike nedelje, potem pa župnik v Središču.

Ob njegovem času je sekovski škof Leopold Ernest grof
Firmijan prišel dne 27. avg. 1760 v Središče delit zakramenta
sv. birme. Pri tej priložnosti je v svoj dnevnik zapisal med
drugim tudi, da je takratno župnišče bilo leseno. Župnik je
z dovoljenjem lavantinskega škofa (!) nosil lasuljo.

Umrl je od mrtvouda zadet dne 3. februarija 1764 ob
1 popoldne.

27. Borko Andraš Jožef  (1764—1770). Narodil se je
v Središču dne 6. novembra 1705 kot zakonski sin Matjaša
Borka in Barbare, roj. Štiberc. Od 1. 1723. je študiral v Rušah,
bogoslovje pa je dovršil v Gradcu, kjer je bil od škofa Jakoba
Ernesta grofa Liechtenstein posvečen dne 23. decembra 1730
v subdijakona, 12. febr. 1731 v dijakona, 10. marca t. 1. pa
v mašnika. Potreben „titulum mensae“ so mu dali Središčani
dne 6. aprila 1730. 1

Po dovršenih bogoslovskih študijah je bil Andrej Borko
nameščen aprila 1732 kot kapelan v Ormožu, od koder je I.
1733. prišel k Sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah, kjer je

1  Dotično listino je objavil Slckovec v knjigi .,Kapela žalostne
Matere božje“ v Središču str. 75—76.

124

služboval 10 let. Dne 23. decembra 1736. je pokopal v Središču
^svojo mater Barbaro, ki je umrla v visoki starosti.

L. 1745. so ga premestili v Ljutomer, kjer je kapelanoval
do aprila 1755, potem pa se je vrnil zopet k Sv. Miklavžu.
Novembra 1757 je postal župnik v Ormožu, od koder se J e
aprila 1764 preselil v Središče. Kanonično ga je vmestil dne
4. avgusta t. 1. strafigangski višji dijakon Ernest pl. Azula.

Andrej Borko je župnikoval v Središču 5 let in 8 mesece'
ter je umrl 64 let in 2 meseca star dne 8 januarija 1770 ob
dveh popoldne. Mrtvaška knjiga ima o njem:

Bil je mož vse hvale vreden, ljubezniv, obče spoštovani
poln zaslug. Svoj vinograd v Vinskem vrhu je sporočil cerk' 1
Sv. Duha pot tem pogojem, da cerkev da vsako leto odslužit 1
zanj in za verne duše 25 sv. maš ter zato župniku izplača
25 gl. V kljub temu se je vinograd na javni dražbi prodal)
a kupil ga je njegov naslednik, kakor je razvidno iz njego' -e
oporoke.

28. Dominkuš Matija  (1770—1781). Narodil se je dn e
15. januarija 1739 na Grabah v središki župniji kot zak. sin
Jožefa Dominkuša in Marije, roj. Ščavničar.

Posvetil ga je sekovski škof Leopold Ernest grofFirmiaU
„ad tit. communitatis Grabendorf, Obrisch, Frankofzen etPuschen'
dorf“ dne 16. maja 1761 v subdijakona, dne 19. dec. i. 1. v dija'
kona, 16. marca 1762 pa v mašnika.

Najprej je prišel maja 1762 za kapelana k Sv. Marje* 1
nižje Ptuja, kjer je služboval do 20. decembra 1767. Takrat se
je preselil v Središče, kjer je po smrti župnika Borka postal
provizor in februarija 1770 tudi župnik. Istega leta so 20. i n
:21. avgusta vojaki v središki župniji šteli hiše in ljudi ter pri'
bijali hišne številke.

L. 1773. dne 12. julija je v Središču birmal sekovski
škof Jožef Filip grof Spauer.

Dne 26. avg. 1777 ob dveh popoldne je zgorelo župnišč e
in pri tej priložnosti je bilo vničenih veliko starih listin.

Župnik Matija Dominkuš je umrl dne 8. marca 1781
dveh ponoči, star 42 let in 2 meseca. S sv. zakramenti ga r
previdel miklavževski župnik Jernej Rojko, pokopal pa dn e
9. t. m. velikonedeljski nadžupnik Janez Reitz.

k.

125

Kakor je razvidno iz inventarja z dne 12. junija 1781,,
je zapustil premoženja 1361 gl. 37 kr. 3 v. Dolgov pa je bilo
1284 gl. 18 kr. 3 v. Ostalo je torej le 77 gl. 19 kr., kar se je
razdelilo tako-le: Ubožci so dobili 25 gl. 46 kr. U/ 3  v., cerkev
istotako, in enaka svota se je odločila za sv. maše.

V oporoki z dne 1. marca 1781 1  je Borko v vinograd v
Vinskem vrhu pod masenbcrško graščino sporočil vsakateremu
župniku središkemu proti temu, da na leto opravi 25 sv. maš
za ustanovitelje ter zato prejme vsakokrat 1 gl., ostale dohodke
iz vinograda, odštevši vse potroške, mora oddati župni cerkvi
Sv. Duha. Sadež od drevja bo imel župnik. Ako bi pa ta
vinograd iz kakšnega koli vzroka prišel kdaj na prodajo, ima
eden potomcev njegovega brata Antona pravico brez vsake
odkupnine prevzeti vinograd z obveznostjo, da odsluži ali da
odslužiti sv. maše proti temu kakor bo vinograd nesel. Če bi
pa kateri teh potomcev šel študirat, naj ima vinograd za na¬
daljevanje študij, po smrti pa ga mora sporočiti za sv. maše.
Da bi se ne zgodilo tako, kakor poprej po smrti njegovega
prednika, odločno že naprej protestuje zoper prodajo tega
vinograda po dražbi. On da ga je pošteno plačal in pravično
posedoval do smrti in nihče nima nič tirjati, ne sorodniki
Borkovi, katerem ni nič dolžen, in če bi bil, bi se bili imeli
oglasiti za njegovega življenja, tudi ne nemški red, patron
cerkve, ker je cerkev itak dobivala nemajhne dohodke od
vinograda 9 let, ko ji je bil zastavljen, in 542 gl., katere si
je bil izposodil od cerkve, je povrnil. Patron naj se zadovolji
s tem, da je župnik moral iz lastnega žepa plačati 500 gl. za
stavbo novega župnišča in vrh tega še na lastne stroške po¬
staviti druga potrebna poslopja, hleve i. t. d.

Žito, kar se ga najde, se naj razdeli ubožcem, le 6 gl.
se naj izroči ubožnici v Gradcu, 6 gl. pa za šolske namene.
Knjige naj ostanejo naslednikom, pohištvo se naj na dražbi proda
in z denarjem poravnajo dolgovi, preostanek pa razdeli na
dvoje, en del se porabi za sv. maše, drugi pa izroči župni
cerkvi. .Svojemu bratu Antonu je „za trud in bratovsko lju-
bezen“ sporočil vinograd v Vinskem vrhu pri Latinovčaku, les

1  V križniškem arhivu na Dunaju. Prepisal M. Slekovec.

126

za vinsko posodo in čebele. Brata Marka in sestro Marijo, „ki
ga nista hotela poznati v življenju^, je izključil od dediščine-

29. Grivic Lovro  (1781—1802). Rojen pri Sv. Petru
Novomeškem predmestju na Kranjskem dne 1. avgusta 1730
je bil na naslov pl. Grlečiča v Zagrebu posvečen za goriško
škofijo in sicer dne 16. aprila 1759 v subdijakona, 22. aprila
i. 1. v dijakona in dne 21. septembra 1760 \’ mašnika.

Februarija 1. 1764. je prišel za kapelana k Sv. Juriju na
Ščavnici, kjer je služil blizu eno leto, potem pa se je preselil
k Sv. Križu na Murskem polju, kjer je služboval od 13. marca
1765 do 14. oktobra i. 1. Od tam je odšel proti koncu leta 1765
k Sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah ter je ondi kapelanoval
do maja 1768, ko je bil premeščen k Veliki nedelji. L. 1770-
je postal vikar pri Sv. Tomažu ter je služil ondi 11 let. P°
zimi je imel vedno po enega frančiškana iz Ormoža na pomoč-
Dne 11. avg. 1781 je bil imenovan župnikom v Središču,  kje 1 ’
so mu novotarije cesarja Jožefa II. povzročile marsikatero
grenko uro.

Pod njegovim župnikovanjem je 1. 1783. dne 2. j ulij a
sekovski knezoškof Jožef Adam grof Arko imel v Središču
kanonično vizitacijo in je delil zakrament sv. birme. Birmance^
je bilo 382. Isti župnik je imel tudi 1. 1793 dne 21. juniju
škofovo obiskovanje in birmovanje, takrat je bilo 266 bil''
mancev. Vsled povelja cesarja Jožefa II. je bilo 1. 1787. p°'
kopališče prestavljeno od cerkve na breg ter blagoslovljeno
na belo nedeljo, 18. aprila i. L 1

Glivic je umrl 72 let star dne 5. januarja 1802 ob po 1
dveh popoldne.

V svoji oporoki z dne 2. januarija 1802 je naročil, naj
se vsakemu duhovniku, ki bode prišel k njegovemu pogrebi
izplača 2 gld. 16 kr. na eno sv. mašo. Grofici Cipriani, vdovi
katere otrokom je on pri sv. krstu bil boter, in ki je v velikem
uboštvu živela v Gradcu, je sporočil 100 gld. Če bi pa ona
poprej umrla, naj bi to svoto dobil njen sin Lovrenc. — Vse>
kar je po legatih še ostalo, je sporočil župniji s pogojem, naj

1  Gl. zgorej str. 62 .

127

vsakateri župnik odsluži na leto toliko sv. maš, koliko stotin
bode župnija iz njegove zapuščine dobila.

30. Hodsar Lovro  (1802—1823). Zakonski sin Blaža
Hodžara in Katarine, roj. Šinko, se je narodil dne 2. avgusta
1748 v Obrežu h. št. 5 središke župnije.

Posvetil ga je sekovski škof Jožef Filip grof Spauer na
naslov središkega trga 6. aprila 1776 v subdijakona, 1. junija
t. 1. v dijakona, 23. junija t. 1. pa v mašnika.

Dne 2. septembra 1779 je prišel za kapelana v Selnico
pri Mariboru, kjer je služil 3 leta in 19 tednov, namreč do
15. jan. 1783. Od tod so ga premestili k Sv. Tomažu, od
tam pa čez 4 leta, 1./10. 1800 k Veliki nedelji. Tukaj je
pristopil k nemškemu redu in je kapelanoval 14 let in 18 ted¬
nov. Koncem septembra 1. 1800 je prišel za kapelana v Sre¬
dišče,  kjer je 28. januarija 1802. postal župnik. L. 1803. in
1808. je škof Janez Friedrich grof Waldenstein in Wartenberg
obiskal te kraje in birmoval. Tudi 25. junija 1811. je imel v Sre¬
dišču škofovsko obiskovanje in birmo. Z župnikom so bili župljani
zadovoljni, ne pa tako s kapelanom Pavlišem, zoper katerega
so se pritožili, da je mlačen v vsakem oziru in mora župnik
mesto njega hoditi v šolo, pa tudi na spoved. Ker je bila
šola na koncu trga — pol ure daleč, je tudi župnik rekel, da
ne more več hoditi v šolo. Župnija je takrat štela 2000 duš, za
spoved jih je bilo doraslih 1700, birmancev pa je bilo 247. Ob
času župnika Hodžarja je v Središču dne 15. julija 1807. umrl
bivši velikonedeljski župnik in dekan (1779 — 1806., dekan je
postal 1. 1785) Janez Nepomuk Reitz, vitez nemškega reda,
ki se je 1. 1806. odpovedal župniji in potem živel v pokoju
v Središču.

Dne 1. avg. 1822. je zaradi starosti in telesne slabosti
stopil v pokoj, ter je umrl 76 let star od mrtvouda zadet dne
28. maja 1823. ob 8. uri zaran. Slovel je kot zelo pobožen
duhovnik in so ljudje imeli veliko zaupanje do njega.

31. Miklošič Martin  (1822—1833). Narodil se je dne
3. novembra 1780. v Radomerščaku h. št. 24 župnije ljuto¬
merske kot zak. sin Gregorija Miklošiča, nagornjaka in Lize,
roj. Luknar. Filozofijo in bogoslovje je študiral v Gradcu

128

ter je bil kot tretjeletnik posvečen 7. sept. 1808. v subdijakona 7
8. t. m. v dijakona, 9. t. m. pa v mašnika.

Dne 24. okt. 1809 je prišel za kapetana k Sv. Miklavžu
v Ljutomerskih goricah, od koder je moral 23. maja 1810. z a
provizorja k bližnjemu Sv. Bolfenku. Ko je pa ondotno kU'
racijo dne 1. novembra t. 1. nastopil ormoški kapelan Andrej
Žigert, se je preselil Miklošič nazaj k Sv. Miklavžu, ter J e
kapelanoval ondi še do 2. januarija 1812. Takrat je prišel
za kapelana k Veliki nedelji, od tam pa avgusta 1817. k Mak
nedelji, kjer je kapelanoval do 15. septembra 1822., ko je na'
stopil župnijo središko.

Kakor je poročal dekan Pichler knezoškofijstvu, je MiklošK
v Središču vedno bolehal. Mučil ga je več let hud protin, Z a '
radi katerega je vsako leto moral za precej časa v topli ce '
Pozneje se mu je bolezen vlegla na pljuča in huda sušica g a
je slednjič rešila zemeljskega trpljenja. Umrl je 52 let sta 1
dne 8. marca 1833. ob 1 / 2  2 popoldne. Pokopali so ga 10. *•
m. ob 4. uri popoldne.

Velikonedeljski dekan je po njegovi smrti imenoval Z a '
časnim oskrbnikom središke župnije kapelana Jožefa Bohanc^;
a knezoškofijsktvo je dne 15. marca 1833. št. 642 poslalo tj e
velikonedeljskega kapelana Antona Šerfa. Ker pa je ta prosik
naj koga drugega pošljejo v Središče, moral je za provizorja
tomačevski kapelan Franc Vrbnjak,  narodni pesnik in peveCj
ki je oskrboval župnijo do 31. julija t. 1., potem pa je meseca
septembra odšel za kapelana k Veliki nedelji.

32. Poljanec Franc  (1833—1834). Narodil se je v Sre'
dišču  h. št. 19 (sedaj 29) dne 17. oktobra 1803. kot zak. si n
Matjaša Poljanca, tržana in Gere, roj. Kanič. Študiral J 6
v Varaždinu in Gradcu, kjer je bil posvečen 1. 1827. in sicer-
23. avgusta v subdijakona, 24. i. m. v dijakona, 28. t. m. P a
v mašnika. Primiciral je v središki kapeli 8. septembra i-

Najprej je prišel za kapelana v Ruše, od tam pa že v n a '
slednjem letu v Hoče. Od tod so ga 1. 1832. premestili
drugega kapelana k Veliki nedelji. Dne 31. julija 1833. ga V
deželni komtur Evgen grof Haugwitz prezentiral na župnij 0
v Središču,  katero je nastopil dne 1. sept. t. 1. Toda l e
kratek čas je služboval tukaj, kajti že 23. maja 1. 1834. ob tre* 1

129

popoldne je umrl za sušico v sapniku, še le nekaj čez
30 let star.

Ko je umiral pri popolni zavesti in mu je po redkejem
dihanju zastala sapa, je dal kapelan Jurij Matjašič z velikim
zvonom zvoniti, a župnik, katerega so vsi že imeli za mrtvega,
je kmalu na to, ko se je oglasil veliki zvon, v začudenje
vseh pričujočih odprl oči in celo razumljivo izpregovoril:
Kaj ne, to zvonjenje velja meni? To rekši, je nagnil glavo in
izdihnil dušo. Provizor je postal Anton Šerp  ki je to službo
opravljal od 8. junija 1834. do 6. marca 1835., ko so ga pre¬
stavili k Sv. Jakobu v Slov. gor.

33. Špicer Jožef  (1835.—1837.). Bil je zakonski sin To¬
maža Špicerja, čevljarja v Gorici h. št. 19 župnije radgonske,
in Marije, roj. Novak ter se je narodil dne 13. septembra
1. 1802. ob 6. zvečer.

Posvetil ga je sekovski škof Roman Sebastijan Zangerle
v Gradcu dne 20. avg. 1826. v subdijakona, 24. t. m. v dijakona,
28. t. m. pa v mašnika. V jesen i. 1. je prišel najprej za
kapelana k Sv. Jakobu v Slov. gor., od koder je oktobra 1828.
bil premeščen k Sv. Marku niže Ptuja. A že 16. junija 1829.
je moral k Sv. Juriju na Ščavnici, od tam pa čez eno leto
k Sv. Lovrencu v Puščavi. L. 1832. je postal kurat pri
Sv. Ožbaldu.

Dne 27. decembra 1834. ga je korntur nemškega reda
prezentiral na središko župnijo,  katero je, od škofijstva dne
7. januarja 1835. št. 18 imenovan župnikom, nastopil dne
20. februarja t. 1. Bil je mož krepke in lepe telesne postave,
pa zelo vroče krvi. Zapleten v sitne pravde, je na Tomaževo
1. 1837. ob 8. uri zaran naglo umrl. Mrtvaška knjiga navede
kot vzrok smrti: „Nervenschlag“. Poprej je še služil sv. mašo,
a kmalu mu je postalo slabo. Dekan Peter Danjko, s katerim
bi se bil imel peljati v Gradec, mu je komaj podelil sv. po¬
slednje olje.

Matične knjige in druge župnijske zapisnike je vodil
zelo neredno, zato sta provizor Simon Kvar in naslednik Jakob
Šalamun imela precej dela, preden sta vse popravila in do¬
stavila. L. 1839. so bili zaporedoma poklicani v župnišče vsi,
ki so 1. 1835., 1836., 1837. dali krstiti otroke ali so imeli

Trg Središče. 9

130

mrliča pri hiši, da so dali potrebne podatke in so se tal<°
spopolnile matrike. Za njegovega časa je bila dne 21. sep'
tembra 1835. škofovska vizitacija in birma v Središču. 1 J °
Špiccrjevi smrti je do nastopa novega župnika oskrboval sre'
diško župnijo provizor Simon Kvar.

34. Šalamun 'Jakob  (1838—1855). Rojen v Rokavcih
župnije sv. Križa na Murskem polju dne 27. aprila 1794. J e
bil posvečen v Gradcu dne 16. septembra 1821. v subdijakona>
19. t. m. v dijakona in 22. t. m. v mašnika.

Kapelanoval je 17 let in sicer 2 leti pri Sv. Iva« 11
v Kirchbach-'u, 2 leti pri Sv. Štefanu v kožni dolini, 9 l e ‘
pri Sv. Križu, v svoji rojstni župniji, in 4 leta v mestni žup'
niji radgonski. Dne 29. maja 1. 1838. je nastopil župnijo v  I
Središču, katero je vodil 17 let. Za čas njegovega pastirO'
vanja je župna cerkev dobila marsikateri okras. Cerkev J e
bila na novo poslikana ter blagoslovljena 8. avgusta lSD-
Dobila je takrat tudi nov tabernakelj. Dne 9. oktobra 1842'
pa je bil blagoslovljen nov križev pot. L. 1850. je bila birm 3
v Ormožu za ormoško in za središko župnijo; vseh birmano^
je bilo 2590. — L T mrl je previden s sv. zakramenti dne 20. sep'
tembra 1855. ob treh zaran, za kolero. Pogreba dne 22. t. m'
se je vdeležilo 15 duhovnikov in velika množica ljudi. P" 0 '
vizor je postal Mihael Šantl.

35. Simonič Jožef  (1856— 1873). Narodil se J e
17. marca 1813. v Ivanjkovcih svetinjske župnije kot naj'
starejši sin Antona Simoniča in Ane Lepoša. Ljudsko šol°
je pohajal nekaj časa pri Svetinjah, potem v Radgoni 111
v Mariboru. Gimnazijo je dovršil z dobrim uspehom v ^ 3 '
raždinu, filozofijo pa v Gradcu. V jeseni 1. 1835. je vstop'*
v bogoslovje v Gradcu, kjer je tako izvrstno študiral, da g a
je knezoškof Roman Sebastijan Zangerle že kot bogoslovc 3
tretjeletnika dne 29. »julija 1838. posvetil v mašnika. Po d0'
vršenih bogoslovskih študijah je nastopil 14. septembra 1839'
kapelansko službo pri Sv. Lovrencu v Puščavi, v prijazne" 1
trgu sredi goratega Pohorja ter jo skrbno in vestno opravlj 3 *
do 23. aprila 1844., ko je bil premeščen v Radgono. Bli 2U
12 let je tukaj kapelanoval. L. 1856. so mu podelili križnišk 0
župnijo v Središču, katero je dne 20. marca t. 1. nastopil 111

131

17 let hvalevredno vodil. — L. 1856. je sekovski škof birmoval
v velikonedeljski dekaniji, dne 3. avgusta je bila birma v Or¬
možu tudi za središko župnijo. To je bila zadnja vizita-
cija graškega škofa v tem kraju. Za njegovega župnikovanja
je župna cerkev dobila nove orgle, katere je blagoslovil dekan
Danjko 20. avgusta 1. 1802. Stale so 1040 gl. Une 10. maja

1871. je postal oskrbnik velikonedeljske dekanije in kn. šk.
duhovni svetovalec. Ker je v Središču začel bolehati, sveto¬
vali so mu zdravniki, naj se preseli v višje kraje. In tako
je dne 1. maja 1873. odšel za župnika in dekana k Sv. Juriju
na Ščavnici, kjer je njegovemu zdravju bolje služilo kakor
v Središču. Leta 1880. je dobil od cesarja zlati križec s krono
za zasluge. Zaradi starosti je oktobra 1887. odšel v stalni
pokoj in je živel pri Sv. Petru zunaj Radgone, kjer je dne
29. julija 1888. obhajal zlato sv. mašo. Umrl je 12. februarja
1. 1895.

36. Vrbnjak Jožef  (1873.—1874.). Rojen v Krabonošu,
župnije Sv. Jurija na Ščavnici dne 23. februarija 1820., je bit
v rcašnika posvečen v Gradcu dne 27. julija 1845. Dne 9. sep¬
tembra t. 1. je šel kapelanovat v Slivnico, od tam pa 8. maja
1857 v Marenberg. A že 15. januarija 1858. so ga prestavili
k Veliki nedelji, kjer je služboval čez 15 let. Dne 1. maja
1873. je nastopil župnijo v Središču,  ter je umrl ondi za
pljučnim vnetjem dne 30. januarija 1874. v 54. letu svoje sta¬
rosti. Bil je mož orjaške postave, šaljiv in ljubezniv. Za
njim je postal provizor takratni kapelan Matej Stekov ec.

37. Švinger Albin  (1874—1882). Rojen pri Sv. Jerneju
na Kranjskem, dne 5. marca 1843., je dovršil gimnazijo v No¬
vem mestu, bogoslovje pa v Gorici in Trstu, kjer je bil
17. avgusta 1867. posvečen v mašnika. Dne 17. oktobra i. 1. je
prišel za kapelana v Volosko v Istri, od tam pa 1. decembra

1872. za lokalista v bližnjo Opatijo. Meseca decembra 1873.
je pristopil k nemškemu redu, ki ga je o novem letu 1874.
poslal za kapelana v Podzemelj na Kranjskem. Od ondod je
prišel dne 16. marca 1874. za župnijskega oskrbnika v Sre¬
dišče, kjer je služboval do 21. maja 1882., ko se je preselil
k Sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah. Ondi je 16. aprila
1884. postal oskrbnik velikonedeljske dekanije, novembra i. 1.

9 *

132

pa dekan in kn. šk. duhovni svetovalec. Umrl je 19. februa'
rija 1. 1904. v Gradcu.

38. Skuhala Peter  (1882—1885). Zagledal je luč sveta
v imoviti kmečki hiši na Cvenu pri Ljutomeru dne 28. junija
1. 1847. L. 1859. je dovršil ljudsko šolo v Ljutomeru ter se :
je mislil posvetiti kmetijstvu, vendar so ga sošolci pregovorih
in zvabili v gimnazijo. Po dovršeni maturi 1. 1870. je nastopil
vojaško službo v Gradcu, ob enem pa je obiskoval bogoslovna
predavanja. O postnem času 1. 1872. je bil sprejet v mar 1 '
borsko bogoslovnico, kjer je L 1874. dovršil študije ter bil
posvečen v mašnika. Kot novomašnika so ga poslali za pO'
možnega duhovnika oslabelemu župniku Gašparju Zupanu p 1 ' 1
Sv. Miklavžu pri Wiederdrissu v starotrški dekaniji. Ko se
je župnik preselil k Sv. Petru na Medvedovem selu, je postal
provizor in ko tak je pristopil k viteškemu redu. Red ga j e
poslal za kapelana k Sv. Miklavžu pri Ormožu. L. 1882. j e
postal župnijski upravitelj v Središču, a že 1. 1885. se je pi‘ e '
selil k Veliki nedelji, kjer je po desetletnem delovanju zaradi
bolehnosti 1. 1895. stopil v pokoj ter se preselil v Ljutomer-

Znan je kot vesel in šaljiv značaj, slovi kot dober ljudsk*
govornik. Potoval je v Lourdes in v Rim. Že kot šestošolec
je dobil pesniško nagrado iz Schillerjeve ustanove, 1. 1907. j e
izdal v mursko-poljskem narečju svoje „Popevke“, ki so zna'
čilen prispevek k naši folkloristiki.

39. Venedig Vilibald  (1885—1895). Rodil se je 6. julij a
8416. v Kostanjevici na Kranjskem. V mašnika je bil posvečen
31. jul. 1869., naslednje leto je nastopil dušno pastirstvo.

V Središču je upravljal župnijo do novega 1. 1895., ko
se je 9. jan. preselil v Ormož. Umrl je kot mestni župnik
ormoški 23. marca 1. 1900.

40. Cajnkar Jakob,  duhovnik nemškega viteškega reda T
se je rodil v Savcih župnije Sv. Tomaža pri Veliki nedelj 1
dne 16. julija 1847., duhovnik je postal 23. jul. 1871. kol
bogoslovec tretjeletnik. Naslednje leto so ga 20. avgusta na'
stavili za duhovnega pomočnika, pri Veliki nedelji, kjer je dne
24. febr. 1873. postal kapelan. Une L sept. 1873. je bil pr e '
stavljen k Sv. Janžu na Dr. polju, od tam pa 23. marca 1874-
k Sv. Marku nižje Ptuja. Tu je služboval do 28. avgusta 1876->

Tabla XIII. Župnik Jak. Cajnkar. Str. 132—133.

133

Potem pa j e  odšel v Ruše, kjer je kot drugi kapelan sluzil do
l -  julija 1 1877. Takrat so ga poslali za provizorja h Gornji
Kungoti. Od tam se je že 20. sept. i. 1. vrnil v Ruše, kjer je
0s tal do 9. oktobra i. 1. Potem je odšel v Poljčane, od ondod
P a  26. okt. 1882. v Svečino, kjer je kapelanil do 7. febr. 1883.
Iz  Svečine so ga prestavili h Kapeli pri Radgoni, odtod pa
k ma ja 1884. v Ormož za provizorja, kjer je pristopil k nem¬
škemu redu ter 1. julija 1885. postal župnik. Z 9. januarjem

189

veli].

u- je nastopil središko župnijo. Istega 1. dne 4. junija je

“, y ci  rnojster nemškega viteškega reda nadvojvoda Evgen

Prišel

vizitirat v Središče. Tržani in okoličani so ga slovesno

P°zdiavili ;  v cerkvi je bil blagoslov, šolski otroci so pa zapeli
barsko pesem.

diš v  ^ GSec  pozneje, namreč 4. jul. i. 1. je pa bila v Sre-
11  birma in kanonična vizitacija. Knezoškof dr. Mihael
^Potnik  je prvikrat kot škof došel že prejšnji dan s poštnim
spremstvu stolnega dekana Lavrencija

v laki

He

°m ob u v.

uri v

škof* Srcc kškega rojaka. Sprejem je bil zelo slovesen. Knezo-
Uelu' 1  ^ Pričakovala duhovščina z dekanom Švingerjem na
K  ’ °bčinski zastop trga Središče pod vodstvom župana Ivana
Za ^' VcU ‘ja ml., ki je knezoškofa ogovoril z daljšim nagovorom,
PnUvi drugih občin, šolska mladina z učiteljstvom itd.
j e  v ^uslednji dan 5. julija, na praznik sv. Cirila in Metodija,
- knezoškof ostal v Središču ter maševal ob 8 uri v sre-
kapeli, kar je tržanom napravilo veliko veselje. Med tiho
^rnei° S ° šolski otroci, ljudstva pa je bilo toliko, da ni
0  Prostora v cerkvi. Popoldne istega dne se je knezoškof
“"M k Sv. Bolfenku.

M h  ' St()ta k° je za časa župnika Cajnkarja knezoškof dr.
ae j Napotnik  birmoval v Središču 1. 1902 in 1908.
Gajnkarjevo župnikovanje v Središču ostane znamenito v

2 §od
1909,

j 10v 'ni središke župnije, ker se je za njegovega časa 1.1908.
n Kw '- prenovila in povečala župna cerkev. (Sl. tab. IX.)

nat a

krvi

B. Duhovni pomočniki.

Kdaj je ustanovljena kapelanija pri Sv. Duhu, se ne da
nčno dognati. Zgodilo se je to proti koncu 17. stoletja.
P° imenu znan kapelan je:

134

1. Adlešič Gašpar  (1698 1702). Iz Središča je odšel

za kapetana k Veliki nedelji. Pozneje je bil župnik v Središču.

2. Mikec 'Jurij Martin  (1702—1704). „Artium Lihe-
ralium Magister“ je bil 21. marca 1705. imenovan župnikom
v Lembergu ter ga je 13. aprila t. 1. komisar Mihael Candi g a
inštaliral. V Središču je po smrti župnika Jošta bil provizold
Umrl je v Lembergu 72 let star 16. septembra 1736.

3. Šušic Mihael  (1710 do maja 1713). .Sicer o njem ni
nič znano.

4. Miklaus Anton  (1713—1715,). Pozneje župnik
v Središču.

5. Toplak Janca Krstnik  (1719—1720). Rojen 1. 1687-
dne 11. maja pri Sv. Juriju v Slov. goricah kot zakonski sin
Matjaža in Marije Toplak, je bil posvečen v Gradcn „ad tit-
dominii in Spielfeld, nune 111. Domini Comitis a Kazianer"
29. marca 1714. v subdijakona, 26. maja v dijakona, 19. sep'
tembra i. 1. pa v mašnika.

Avgusta in prvo polovico septembra 1716. je krščeval
v Ljutomeru kot „Presbyter“, a potem je služil za drugega
kapelana (capellanus accidentalis) pri Sv. Lovrencu v SloV-
goricah. Od tam je julija 1718 prišel k Sv. Ožbaldu, kjer j e
kapelanoval do 1. aprila 1719., ko je bil premeščen v Središče-
Od tod je v naslednjem letu prišel k Sv. Miklavžu v LjutO'
merskih goricah ter je služil ondi do 1. 1723., ko je odšd
v Radgono. Pa že v naslednjem letu se imenuje kapelan
v Apačah. V svoji službi ni bil posebno goreč („qui sua
mediocriter facit“). L. 1724 — 1727. je bil za kapelana v Go¬
milici. Ondotna kronika ga imenuje Jareninčana. Od 6. maja
1728. do januarija 1730. je bil za kapelana pri Sv. Lenartu
v Slov. goricah.

Umrl je kot misar 1  v Mariboru 2 , ter je bil pokopan dne
22. avgusta 1740. Že 1. 1737. se omenja kot „supernuine'
rarius“ v Mariboru.

6. Miklavc Peter  1729. je bil le začasno in mimogrede
kapelan („cooperator accidentalis, needum curatus“) v Središču-

1  Misar=duhovnik, ki opravlja le sv. mašo pri kaki cerkvi.

2  Mrtvaška knjiga v Mariboru (stolna župnija).

135

0l  ^d 7- aprila 1729. je bil kratek čas pri Sv. Lenartu v
bl °v- gor.

dn- ^ e fi e ^ ec  J ane!2  (1732—1733). Narodil se je v Središču
j^ e ma ja 1708 kot zak. sin Matjaša Plepelca, tržana in več-
P e ^ a  župana, in njegove žene Barbare ter je bil posvečen v
j fadcu  »ad tit. partim patrimonii, partim bonorum spectantium
dom. Franc. Modrinjak, Andr. Simonarič ct Franc. Schavora“, 1

marca

a d dom. Fr

19 .

‘ na k l  ^731 v subdijakona, 22. sept. t. 1. v dijakona, 8.

M32 _y .. -.t  • • • .v . . .

tod

P a  v mašnika. Najprej je prišel za kapelana v Središče , od

q  ,P a  koncem oktobra 1733 k Sv. Križu na Murskem polju.
• nd * i e  umrl dne 22. decembra 1743. Ob 1 /J  zjutraj se mu
<r ' spustila in je kmalu izdihnil dušo.

2g Piberšek (Pliberšek) ‘Janes Jurij  (1734 —1735). Roj en
• uiarca 1. 1697. „Prefikoperg“ pri Hrastovcu v župniji Sv. Ru-
e Pa kot zakonski sin Jurija in Katarine Pliberšek, je od 1. 1720.

ual v Rušah. V mašnika je bil posvečen 8. aprila 1730 na
stei ° V trga  Veržeja, ki je bil takrat podložen grofu Jožefu Wilten-
u. D ne aV g. t  j j e  ^jj potrjen za dušno pastirstvo ter je
§ Z1  kratko v Gomilici in v Ivniku, 1. 1731. je pa prišel k

j e  ’ ^ etru  niže Maribora v pomoč onemoglemu župniku, ki ga
,. 0la l vzdrževati na lastne stroške. Od tam je šel meseca
Pi'e.^ kapelanovat v Ljutomer, a že maja 1734. je bil

t er  . av  t en v  Središče. Aprila 1735. je odšel nazaj v Ljutomer
p r j kapelanoval ondi do maja 1737. Takrat je postal župnik
0 £ kkdi nedelji, ondi je pri njem umrl njegov 113 let stari
pj 0 , 0 dne  13. febr. 1743. Zapisnik z dne 14. decembra 1741
c 10 n jem, da je bil osoren, prepirljiv, vihrav, župljanom
j n  ' Semu  sosedstvu zopern; vsled svoje prenapete gorečnosti
0  k" e Pirljivosti je bil bol posvetnjak kakor pa vojak Kristusov. 2
novem letu 1742 je bil za dva meseca odstavljen, ker je bil
° n  uevednež in se ni hotel nič učiti, radgonski kapelan je
Ve d a POst avlj en  za provizoija. Z novim letom 1748 se je odpo-

Zu Pniji in odšel v Radgono. Dne 18. nov. 1757 je še v

BY .. 1 ' 1- na naslov deloma na svojo dediščino, deloma na posestva

' A1 °drinjaka itd.

2

odio, * • • • ngidus, litigiosus et inquietus, Paroehianis et toti viciniae

1 l 'am r’ J u 'PP e cx  nimio zelo et špiritu contradietionis plus saecularis,
Kristi militem se gerit.“ Kn. šk. arhiv v Mariboru.

136

Ljutomeru krstil kot „Parochus resignatus'", 1. 1756. je pa pO'
magal v pastirstvu pri Sv. Miklavžu.

L. 1735 -1739 najbrž ni bilo kapelana v Središču, ker m
nobenega najti v maticah: pomagali so frančiškani iz Ormoža-

9. Bratuša Matija Henrik  (1740 — 1748). Krščen je bil
dne 23. jan. 1. 1694 pri Sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah
kot zakonski sin Jakoba in Helene Bratuša iz Libonje. 1  Dne
8. aprila 1719 je bil v Gradcu posvečen v mašnika na naslov
ormoškega mesta. Potem je študiral še filozofijo in pravo.
Zapisnik vizitacije iz 1. 1735. ga imenuje: „Artium Liberalnim
ac Philosophiae Magister, Sacrae Theologiae Emeritus, Iuris
utriusque candidatus.“ Službovati je začel najbrž 1. 1721. ter
je bil od 28. junija t. 1. pri Sv. Lenartu v Slov. gor. L. 1727.
ga nahajamo v Majšpergu.

Od junija 1. 1728. do decembra 1734. je kapelanoval pr'
Sv. Ruprtu v Slov. goricah, potem pa nekaj časa pri Sv. Ož-
baldu. Od tam je januarija 1735 prišel za kapelana v OrmoZ;
od koder se je novembra 1737 preselil k Sv. Marjeti nižje
Ptuja. A že v naslednjem letu je odšel najprej k Negovi, kjer
je ostal od Jurjevega do druge polovice julija i. L, potem
pa k Sv. Barbari v Halozah, kjer je bil tudi le kratko časa
od 25. julija do srede septembra 1739. Ker je na očeh zelo
oslabel in je tudi drugače bolehal, je stopil v pokoj in 3 e
živel nekaj časa pri svojem vinogradu v miklavževski župniji’
Dne 1. maja 1740 se je preselil v Središče , kjer niso imel'
kapelana ter je 8 let v dušnem pastirstvu pomagal mesto
kapelana.

10. Sečen Janca Jurij  (1748). Narodil se je dne 31. marca
1719. v Obrežu, središke župnije kot zak. sin Matija in Neže
Sečen, po domačem Koščičar ter je bil v mašnika posvečen
v Gradcu dne 6. aprila 1744. Julija t. 1. je bil nameščen kot
kapelan pri Sv. Ožbaldu zunaj Ptuja ter je kapelanoval d°
decembra 1745. Takrat je odšel k Sv. Urbanu, kjer se njegovo
ime v krstnih knjigah nahaja do avgusta 1747. Od tam j e
prišel najbrž v Središče.  V drugi polovici 1. 1748. je odšel k
Sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah, kjer se imenuje še 1.1.750-

1  Krstna knjiga pri Sv. Miklavžu.

137

'1. Benkovič Janes  (1749—1751). Rojen v Ljubljani 1.
j 1  o je bil v mašnika posvečen 1. 1742. od ljubljanskega škofa
1 'gniunda Feliksa pl. Schrotenbach ,,ad tit. arcis Thurn com.
a  ^allenberg a .

()  novem letu 1744 je prišel za kapelana k Sv. Lovrencu
‘ °v. goricah, od koder je že čez štiri mesece odšel v Ljuto-
b[p’ -* e  kapelanoval do julija 1747. 26. julija je odšel k
^^njemu Sv. Križu, od tam pa v Zavrče. kjer je služil od
marca do konca maja 1749. Avgusta 1749 je prišel v
ledišče  ter je služboval tukaj do marca 1751. Potem je bil
j peščen k Veliki nedelji, 1. 1753 ga zasledimo na Hajdini,
/0 4. pa v Lembahu više Maribora, kjer je služil do 1. 1756.

Od sept. 1760 do julija 1762 je bil kapelan v Cirkovcah,
Zne je pa pri Sv. Lenartu v Slov. goricah.

12. Paukovič Anton  (1751—1755). Rojen 11. septembra
v  Karlovcu, je prejel manjše rede v Gradcu dne 5. aprila
r K. 1750. posvečen v mašnika „ad tit. perillustris Dni
fc>natii de Kaschner ex Croatia“, je marca 1751 prišel za ka-
z  ana v  Središče  ter je ondi služboval do maja 1755. Neki
‘Pmruk pravi o njem, da je bil lepega in vzornega duhov-
z ^ v ^ en ja („bonae et exemplaris vitae sacerdotalis“). Iz
®dišča je šel k Veliki nedelji ter je oskrboval kot kapelan
^ konedeljski eno  leto župnijo Sv. Tomaža, katero je potem
1  dobil. Aprila 1764 je postal župnik v Ormožu ter je služil
° n di do 1782.

kla * SV0 K 0 P or oki z dne 12. avgusta 1782 je imenoval za
p r | dediča svojega stričnika Miklavža Paukoviča, kapelana
e ^ki nedelji. Zapuščino so popisali dne 3. septembra 1782
n °J k oj ko, župnik pri Sv. Miklavžu, Janez Nep. Reitz, vitez
v  ' s <e ga reda in župnik pri Vel. nedelji in Janez Jožef Leitner.
dvonedeljski oskrbnik. Zapuščina je zdala 186.4 gld. 41 kr.
•> stroški in legati pa 1750 gld. 17 kr. 2 v., tako je dedič
° bl1  H4 gld, 24 kr.

j,. 12- V kor t dnec Jakob  (1755 —1756). Rojen dne 26. junija

1  ,7, P r ’ ^ v - Miklavžu v Ljutomerskih goricah, je študiral od
t d v Rušah. L. 1752. je bil na Dunaju na naslov središkega
kod ^° Sve ^ en v  mašnika. Kapelanoval je najprej v Ormožu, od
ei  Je koncem 1. 1754. prišel k Sv. Petru pri Radgoni. A že v

138

naslednjem letu je šel za drugega kapelana v Ljutomer, od ta®
pa maja 1755 v Središče,  kjer je služboval blizu eno leto. Pote®
je odšel k Sv. Antonu v Slov. gor. ter je umrl kot kapela 11
Antonovski v Radgoni, kjer so ga 14. aprila 1759 pokopal 1 -

14. Razmak Primož Felicijan  (1756—1764). Rojen dne
8. junija 1721. v Spodnjem Dravogradu na Koroškem, je prejel
manjše rede dne 13. marca 1745. Posvetil ga je lavantinski
knezoškof Vigilij Avguštin Marija baron Firmian na naslov
marenberškega samostana. 17. aprila 1745. je bil posvečen v
subdijakona. 18. septemb. t. 1. v dijakona, 18. decembra t. 1. P a
v mašnika. Kakor pravi neki zapisnik, je začel službovati
1. 1748. Poprej je bil „praefectus“ v Slivnici.

L. 1752. je bil kapelan v Gomilici, od koder je junija 1753-
prišel k Sv. Juriju na Ščavnici. A že avgusta t. 1. je odšel '
Ljutomer ter je ondi služboval do 20. marca 1756., ko je bil
premeščen v Središče.  Ondi je kapelanoval do 5. aprila 1764.,
kam se je potem preselil, ni znano.

Iz dnevnika sekovskega škofa Leopolda Ernesta grofa
Firmijana je razvidno, da je takrat središki kapelan dobival
kot plačo po 6 kr. od vsake hiše, kar je dalo 12 gl. na leto,
poleg tega je imel prosto zrnslco zbirco, kar mu je neslo p°
12 mernikov na leto, in v tednu je imel 5 prostih sv. ma®

Od junija 1767. do 1. januarija 1775. je bil zopet kapelan
pri Sv. Juriju na Ščavnici, potem pa beneficijat pri sv. Duha
v Radgoni. Umrl je ondi 76 let star 28. nov. 1797. za sušico
in je bil prvi pokopan na novem pokopališču pri Sv. Petru-

15. Poljanec Matej  (1764—1866). Narodil se je v Sre¬
dišču dne 6. septembra 1739. kot zak. sin Mateja Poljanca-
tržana in Marije Ane, roj. Plepelec. Študiral je v Zagrebu,
kjer ga je 1. 1763. v mašnika posvetil na naslov središkega
trga belgrajski škof in zagrebški prošt pl. Puc. Najprej j e
prišel za kapelana v Središče,  kjer je služil od 6. aprila 1764-
do junija 1766. Zapisnik pravi o njem, da je bil hvale vreden
po vedenju, spretnosti in gorečnosti v dušeskrbju. 1  Iz Sre¬
dišča je moral k Sv. Križu, od tam pa 15. okt. 1768. v Ljuto¬
mer, kjer je kapelanoval do julija 1773., potem se je vrnil

1  „Laudabilis ex moribus, applicatione et zelo in cura animaruffl-

139

naza j k Sv. Križu. Junija 1774. so ga premestili k Sv. Antonu
v  Slov. goricah, čez eno leto pa k Sv. Benediktu. Novembra
}^77.  je prišel za kratek čas zopet k Sv. Antonu, potem pa
l e  šel nazaj k Sv. Benediktu, kjer je kapelanil do 1. 1783.
takrat je postal župnik pri Mali nedelji, ter je služil ondi do
1  1798.

16. Dominkuš Matija  (1767 - 1770). L. 1770. je bil
P'°'izor, potem pa župnik središki.

!'• Novak Franc Leopold  (1770-1773). Rodil se je
k linici v Medjimurju 1. 1742., posvetil ga je lavantinski
j^oškof Jožef F rane grof Auersperger na naslov Ane Marije
m ^nite Galluf s potrdilom zagrebškega generalnega vikanja
18. aprila 1767. v subdijakona, 1. maja t. 1. v dijakona in
’ ma Ja t. 1. v mašnika.

T prvi polovici leta 1769. je kapelanoval pri Sv. Ožbaldu
' Una i Ptuja, a julija t. 1. je bil že pri Sv. Križu na Murskem
j e  -* u > °d koder je januarija 1770. prišel v Središče.  Od tam
® februarija 1773. odšel k Sv. Miklavžu v Ljutomerskih go-
ICa h, kjer je kapelanoval do 1. 1781.

18. Karin Matija Tomaž  (1773). Narodil se je v Vi-
1 na  Kranjskem (Vindimarcha, Vinicensis) 1. 1746. ter je bil
^ lavantinskega knezoškofa Jožefa Franca Antona kneza
v e ' s perg posvečen na naslov pl. Ignacija de Kashner, pod¬
gana križevske županije na Hrvaškem, dne 9. junija 1770.
Su bdijakona.

Q( j Kajprej je služil kot supernumerarij' pri Veliki nedelji,
a  ^oder je februarija 1773. šel za kapelana v Središče.
0  14 tednov se je vrnil k Veliki nedelji ter je kapelanoval

w ' To novembra 1. 1779. Takrat so ga premestili k Sv.
v  ay žu v Ljutomerskih goricah. Ondi je služil do 14. no-
ei Ubra 1782., ko je postal vikar pri Sv. Tomažu. Služboval
dam do 5. oktobra 1787.

19- Paukovič Miklavž  (1773 — 1779). Rodil se je na
^ Va škem („Croata Thovuniensis“) v senjski škofiji 1. 1742.
be]^° ^1 v  mašnika posvečen 1. 1770. od posvečenega škofa
^Jhajskega Štefan Puc v škofovem oratoriju v Zagrebu.

Zu Pnik

Supcrnumerarij je bil duhovnik,
nad navadno število kapelanov.

ki ga je začasno sprejel kak

140

„Titulum mensae“ so mu vsled prošnje njegovega strica An-
tona Paukoviča, župnika v Ormožu, dali Ormožanci. Pf v °
sv. mašo je služil v Ormožu, kjer je ostal brez službe do
maja 1773., ko je šel kapelanovat v Središče. Zapisnik z dne
30. aprila 1777. se pohvalno izraža o njem, da je lepega žiV'
ljenja in vedenja, v vsem hvalevreden, vreden, da se mu da
kaj boljšega 1 ). Tudi v naslednjem letu zapisnik o njem p°'
hvalno govori, da je v vsem hvalevreden, zelo priden m
goreč 2 ).

Iz Središča je decembra 1779. odšel k Veliki nedelji)
kjer je 58 let star umrl za mrtvoudom dne 15. februarija 1799-

20. Radovič Marko  (1780—1781). Rojen 1. 1748 v Vi¬
nici na Kranjskem je bil v mašnika posvečen 1. 1769. na
naslov Nikolaja pl. Škrlec, banskega svetovalca na Hrvaškem-

Od 1. 1774. do januarija 1780. je kapelanoval pri Ve¬
liki nedelji, potem pa eno leto v Središču.  L. 1781. je kil
drugi, od 1. 1782. do 1794. leta pa prvi kapelan pri Sv. Mi'
klavžu v Ljutomerskih goricah.

Od 1. 1795. do 1799. je kapelanoval pri Svetinjah, potem
pa do 1803. pri Sv. Tomažu. L. 1805. je prišel za kapelan 3
k Sv. Petru nižje Maribora, kjer je služboval do 1. 1816.

Umrl je kot deficijent v Gradcu dne 6. novembra 181®-

21. Horvat Matija  (1781—1792). Narodil se je v Hef'
mancih dne 25. avgusta 1745 kot zakonski sin Jurija in MariJ e
Plorvat, na naslov grofice Wintershofen na Hrvaškem je dne
1. junija 1776. sprejel subdijakonat, 16. i. m. dijakonat, 23. i. Hi¬
pa je bil v mašnika posvečen.

Najprej je bil nameščen kot kapelan pri Sv. Andražu 1
Slov. goricah. Z novim letom 1781 je prišel v Središče,  kje*
je kapelanoval do 1792. Takrat je šel k Svetinjam, od tam p a
15. januarja 1795. 1. k Sv. Tomažu. Zapisniki ga hvalijo kot
učenega, pobožnega in gorečega dušnega pastirja. Umrl je p 1 " 1
Sv. Tomažu za legarjem dne 29. marca 1798, sporočivši
zboljšanje središke kapelanije 1000 gld., za kar ima tamošnj 1
kapelan odslužiti na leto 50 sv. maš.

‘) Bonae vitae et conversationis, in cunctis laudabilis, digim ?
meliori promotione.

2 ) „In omnibus laudabilis, valde bonus atque zelosus."

141

22. Ojnik Mihael Avguštin  (1792—1795). Rojen
^ er uzalemu v župniji Sv. Miklavža v Ljutomerskih goricah

pri

2  kx,.  » ljutomerskih goricah dne

2  ' se Ptembra 17.62, je bil v mašnika posvečen v Gradcu dne
, clv gusta 1790. Najprej je kapelanoval pri Svetinjah, od

. °^ er  je 1792 prišel v Središče.  Ondi je kapelanoval 3 leta
1 mesec. Ko ga je 1. 1793. graško škofijstvo hotelo pre-
^ rth so Središčani prosili zanj in v svoji prošnji navajajo,
1° njihov župnik (L. Grivic) že star, slaboten in bolehav,
mtorej potrebujejo mladega in delavnega kapelana, kakor je
het ' h va lij° kapelana, da je dober govornik in kate-

, z lasti za otroke; on sam nadomestuje učitelja, katerega

J rat  niso imeli; v spovednici je moder vodnik, v vsem
^ 0le č dušni pastir, siromakom dobrotnik, žalostnim tolažnik,
Poukom in lepim vzgledom učenik in kažipot vsem’),
l^osnja j e  uslišana in Ojnik je še ostal v Središču dve
od' * J ° tem  i e  kapelanoval 5 let in 7 mesecev v Ljutomeru,
koder je septembra 1800. odšel k Veliki nedelji, kjer je
> St °Pil k nemškem redu. Dne 1. maja 1801. je postal žup-
p P ri  Sv. Miklavžu, čez pet let pa dekan pri Veliki nedelji.

-Drl

uri

je ondi 58 let star za mrtvoudom dne 1. maja 1819. ob
zvečer, zapustivši 3185 gld. 34 kr. dolga. Bil je sloveč
P>idig ar  in zelo strog dekan.

^ 23. Mihalič Miklavž  (1795—1798). Rojen dne 5. aprila
' Pri Sv. Jakobu v Bistri na Hrvaškem, je bil v Gradcu
2 ^ Vecen  5. avgusta 1790 v subdijakona, 8. t. m. v dijakona,
" av §usta 1790 pa v mašnika.

Najprej je prišel za kapelana k Sv. Tomažu više Velike

fkdei

vse,

s mrti ž

J e , od koder se je koncem januarija 1795 preselil v Sre-
Koncem leta 1798 je moral v Leskovec, kjer je po

Meseca

župnika Gutmana dne 6. februarija 1799 postal provizor,

junija 1801 pa župnik. Umrl je ondi 46" let star za

JetiP F F

K0  dne 30. junija 1808.

p 24. Ferenc Jožef  (1798 — 1800). Bil je zak. sin Jožefa

er enc a 5  kmeta v Žihlavi h. št. 5 župnije Sv. Jurija na Ščavnici

y n J e §°ve žene Apolonije ter se je narodol dne 11. marca 1771.

^ Pušnika ga je posvetil sekovski škof Jožef Adam grof Arko

Osnutek prošnje v trškem arhivu.

142

24. decembra 1790. Najprej je kapelanoval 3 mesece na Muti,
koder je prišel v Podlehnik. Od tam so ga 1. 1794 . premestili'
Jarenino, kjer je služil eno leto i 1 mesec, potem pa se je pi' e '
selil k Sv. Ani. A že čez 5 mesecev — junija 1796 — moral
je na slov. župnijo v Ptuju, kjer je služboval do oktobra 1 798 -
Takrat je odšel v Središče  ter je kapelami ondi do septembra
1800. Potem je moral k Sv. Antonu v Slov. gor., kjer je 1. 180°'
postal župnik. Umrl je ondi za vnetjem dne 20. januarija 1831 -
Pokopal ga je dne 22. t. m. ljutomerski dekan Mihael Jakih 1,

25. Hodšar Lovro  (1800—1802). Pozneje župnik središč

26. Jaklin Mihael  (1801 — 1803). Rojen v Jeruzalem« v

Ljutomerskih goricah dne 6 . avgusta 1770 kot zakonski slD

Andreja „Jokl“ in Marije roj. Makoter, je dovršil svoje študij e

z izvrstnim uspehom deloma v Varaždinu, deloma v Grade«)

kjer je bil dne 4. avgusta 1793 posvečen v mašnika. Kap e '

lanoval je najprej pri Sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah,

koder je marca 1. 1800 prišel v Središče.  Pa že septembra i-1'

je moral v Ljutomer, kjer je kapelami do 15. oktobra 1802?

potem pa se je preselil v Jarenino, kjer je služboval nekaj

čez poldrugo leto. Potem je bil nekaj čez eno leto proviz° f

v Lembahu, a 1. 1805. meseca junija je postal župnik pri S« e '

tinjah. Dne 31. marca 1816 se je preselil v Ljutomer, kjer J e

kot dekan in župnik deloval na vse strani z hvalevredn 0

. u

gorečnostjo 31 let. Bil je navdušen zagovornik „ilirske idej e
t. j. hrvaškoslovenske vzajemnosti. Umrl je, obžalovan od vsek)
77 let star 23. junija 1847. 1

27. Pavliša Marko  (1803—1813). Rojen v Petrijanck 1
višje Varaždina dne 29. marca 1769, je bil v Gradcu v mašnik«
posvečen dne 16. marca 1799. Kapelanoval je najprej v Orm oi!lJ
4 leta in 3 mesece. Od tam je prišel 1. 1803. za lcapelana v
Središče  ter je služboval tukaj do 14. januarija 1813, ko s °
ga premestili k Sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah. Ker P a
mu je ta kapelanija bila pretežavna, on pa bolehast, stopil r
že 3. maja 1. 1813. v pokoj ter se naselil pri svojem vi« 0 '
gradu pri Sv. Bolfenku na Kogu. Ondi je umrl 18. aprila 18 ^'

Gl. „Voditelj" 1906, str. 374.

143

Kil je izurjen vinorejec, a tudi čudak, \eioval je na
Poseljevanje človeških duš v živali; zato ni dal nobene živali
usmrtiti, ampak jo je hranil, dokler ni crknila. Potem jej je
2  Kastno roko jamo izkopal in jo zakopal, na grob pa rožice
'sadil, češ, da se vtegne v enaki živali enkrat čistiti nje-
§ova duša.

Sorger Jakob  (1813—1814). Rojen dne 19. julija
v  v  Leobnu na Gornjem Štajerskem, je bil v mašnika po-
i eccn  v Gradcu dne 9. septembra 1808. Prišel je najprej za
elan a k Veliki nedelji, od koder je 1. 1811. moral iti k
p 2n J e mu Sv. Lenartu v pomoč onemoglemu župniku Jakobu
Iglavcu. Pa že 7. nov. 1811 ga je škofijstvo prestavilo k Sv.

' elavžu in povrh še ostro pokaralo, ker ga je dekan Mihael
^l n 'k bil tožil, da vedno lenobo pase. Tudi pri Sv. Miklavžu
u gajal dekanu. Dne 29. dec. 1812 je poročal škofijstvu o
nied drugim to le: „. . . . in schola rarus, in cathedra
^ Us > im Nichtsthun multus“ (t. j. v šoli je bil le redkokdaj,
‘ Paznici je bil ničla, največkrat pa brez dela). Mahoma je
no / v  Središče  in je bil ostro pograjan. Tukaj je kapela-
d° 19. novembra 1814. Takrat se je preselil k Sv. Juriju
^ ‘ Ravnici, od koder je 16. junija 1829 prišel za kapelana
‘"• Marku niže Ptuja. Toda novembra t. 1. je odšel v Veržej,
Ur »U s | U2 K° va l do 1. 1839. Potem je stopil v pokoj in je
Pri Sv. Janžu na Dravskem polju kot deficicnt dne 23. av-
* Usta  1850.

1 2 ^. Megla Martin  (1814—1817). Rojen dne 29. oktobra

^ v  Cvetkovcih pri Veliki nedelji h. št. 1. kot zak. sin
let - laZa  delavca, in Marije, roj. Korpon, je kot tretje-

doy'^ posvečen v mašnika dne 14. septembra 1. 1811. Po
K ' SOn ih bogoslovskih študijah je prišel 1. 1812. za drugega
2ar _ e ana  k Veliki nedelji. L 1814. ga je čevljar Jožef Niggl

2  ^  * dolžnih 30 gld. 26 kr. pri škofijstvu tožil, in z ukazom
ei Rin novcm k ra  1814, naj ta dolg poravna, je dobil ob
p r  dekret prestave v Središče.  Meseca oktobra 1816 so ga
p- 1 *  k Sv. Petru niže Maribora, a ker so Središčani za-nj
§ re  ’ j i e  ostal vsled odloka od 7. nov. 1816 štv. 2795 še v

Cu - koda ondi ni imel nič prijetnega, ker ga je župnik

144

Hodžar vedno tožil. Novembra 1817 bi moral iti k Sv. Tomažu?
a ker je bil slabega zdravja, se je obotavljal. Zato ga je škO'
fijstvo dne 5. nov. t. 1. štv. 3117 suspendiralo. Kakor župnih
Hodžar dne 1. decembra t. 1. škofijstvu poroča, je Martin Megl a
odšel 28. nov. iz župnišča ter si je v Središču pri Govedih
tik Trnove najel stanovanje. Župnik pri Sv. Tomažu, Stip el
pa dne 8. decembra t. 1. spričuje, da je Megla 6. dec. okd 1
poldneva prijezdil k Sv. Tomažu, pa že v sledeči noči je začel
kri bljuvati ter je bljuval do 8. dec. Vsled tega je tako oslabel;
da ni bil za službo. Povrnil se je 8. dec. v Središče, kjer se
mu je z novega kri spustila, zato je bil 9. t. m. previden s sV-
zakramenti. Isto spričujejo tudi tržani v svoji vlogi do šk°'
fijstva od dne 19. decembra 1817. Ker se je bolezen oko' 1
novega leta ponovila, je prosil za pokojnino. Škofijstvo J e
vsled tega suspenzijo preklicalo in mu preskrbelo pokojnin 0 '
Toda ni je dolgo užival. Že dne 31. marca 1818. je uflrf-
v Ptuju.

30. Markovič 'Jakob  (1817—1819). Narodil se je dn c
6. julija 1787. v ptujskem predmestju h. št. 19 kot zak. s 111
Jožefa Markovič-a in Marije, roj. Kerlin. Boter mu je bil Jož ct
Žajkovič, kožar, s soprogo Jožefo, krstil pa ga je kapelj
Matija Ecelj. Študiral je v Gradcu, a ker ondi takrat niso im^ 1
škofa, je bil kot bogoslovec tretjeletnik posvečen v mašni 14)
dne 21. septembra 1814. pri Sv. Andražu v Lavantinski dok 111
na Koroškem. Po dovršenih bogoslovskih študijah je bil z od'
lokom dne 25. avgusta 1815. štv. 2033 nameščen kot kapek' n
v Rušah, kjer je kapelanoval od 1. septembra 1815. do 24. ok'
tobra 1816., ko se je preselil k Svetinjam. A že čez štu 1
mesece je moral v Jarenino, od tam pa čez 8 tednov k • L ’ v '
Jakobu v Slov. gor. Dne 16. decembra 1817. je prišel za k&'
pelana v Središče.  Ko je 14. novembra 1. 1819. po srnf tJ
velikonedeljskega dekana Ojnika ptujski naddekan Karol Jož^
Kellner vizitiral tudi velikonedeljsko dekanijo, prišel je 18. a V'
gusta't. 1. tudi v Središče. Bil je v obče zadovoljen ter je J n<2
2. novembra poročal o kapelanu Markovič-u škofijstvu, da J°
Markovič v dušeskrbju delaven in goreč, tudi vzgledno živi 111
ne kaže ni kakšne posebne napake razen, da bi včasi naj ^
bolj uljuden in zadovoljnejši. Od svoje zadnje bolezni v prejšnje 111

145

letu j
da
i e  za

]e sedaj zdrav. 1  Konečno še omeni, da je ondi že dve leti
si želi boljšo kapelanijo. Že 14. novembra 1.1. moral

provizorja v Spielfeld. Dne 1. aprila 1820. je prišel za
i^pelana k Sv. Juriju v Slov. gor. L. 1825. je postal kurat pri
-Ma P r * I vanah, a že 19. avg. 1826. je dobil župnijo Sv.

<r ma  pod Vurbergom, katero je vodil do 9. avgusta 1841.,
t0  Je 54 i et star umr j

Vr ^ Fradl Jakob  (1819—1821). Rojen v Trnovskem
11  h. št. 17., župnije Sv. Urbana zunaj Ptuja dne 25. julija
j e  ' zakonski sin Jakoba Fradla in Marije, roj. Pock, 2
g a  dovršil gimnazijo v Varaždinu, druge šole pa v Gradcu, kjer
^ J e  dne 10. septembra 1819. somboteljski škof Leopold
^  de Perlak posvetil v mašnika. Vsled ukaza z dne
jj' °' vt - 1819. štv. 1557 je nastopil kapelanijo v Središču
hv'r° V ' poročilu na dekana 12. sept. 1821. ga župnik

p miroljubnega in marljivega duhovnika, s katerim je

Slov

stavb; 1- C  o

1 j K  ^ v - J ur 0 11  na Pesnici, od koder je čez pol leta, dne
j e  eee mbra 1832., moral k Sv. Lenartu v Slov. gor. Tukaj
s  užboval dve leti in 6 mesecev.

p rez  ^ vladnim odlokom dne 30. aprila 1834. štv. 6824 je bil
jutiran  za kurata na Polenšaku in dne 14. maja t. 1. štv.
1834. 0C * škofij st va imenovan, je prevzel kuracijo dne 15. julija
aa ' ^ u žboval je ondi do 20. julija 1851., ko je 65 let star
810  umrl.

Prid' P^inkoštno nedeljo še je pri pozni božji službi

Ko P re ^ izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom maševal.

i  Ve jj* a  i e  Pred zadnjim blagoslovom po opravljeni incenzaciji
pri]-i m ° m  °§rnjen prišel po stopnicah do oltarne, mize ter se
z a( j ni  ’ da bi monštranco vzel v roke, se je od mrtvouda
Zgrudil in kmalu dušo izdihnil. Pogreba dne 22. julija

v  ^ ()| noma zadovoljen. Čez dve leti se je preselil k Sv. Antonu
° v - goricah, kjer je kapelanoval 5 let. Od tam so ga pre-

e, 'bauli C |”' 1 er lst in  der Seelsorge sehr thiitig, eifrig, fiihrt einen auf-

ak /‘ wlen  Lebenswandel, scheint kcinen auffallendcn Fehler zu habcn,
l etzte a13 er  nianchmal hoflicher und genugsamer sein solite. Er ist seit der
etl v °rjahrigen Krankheit gcsund.“

2  Krstna Knjiga pri Sv. Urbanu V, 153.

Tr e Sr cdišee

10

146

se je udeležilo 23 duhovnikov in čez 4000 ljudi; — najlepsc
znamenje, kako je rajnega vse ljubilo in spoštovalo. 1

32. Zlila (Šala) Jvan  (1821—1822). Bil je zak. sin
Martina in Ane Žula ter se je narodil na Mejah h. št. 1. v žup'
niji Sv. Barbare v Halozah dne 20. decembra 1786. Študiral
je v Mariboru in Gradcu ter je bil kot bogoslovec j;retjeletniK
posvečen pri Sv. Andrašu v Lavantinski dolini na Koroške®
12. sept. 1813. v subdijakona, 15. t. m. v dijakona, 18. t. ®'
pa v mašnika.

Po dovršenem četrtem letu bogoslovja je začel 2. sep'
tembra 1814 kapelanovati pri .Sv. Vidu, od koder je februarij 3  .
1819 odšel k Sv. Antonu v Slov. goricah. Od tam so ga z od'
lokom dne 31. oktobra 1821. prestavili v Središče,  kjer J e
služboval do 16. septembra 1822. Takrat je moral k Mal 1
nedelji, od tam pa čez dve leti k Sv. liju v Slov. gor., kjer J c
kapelanoval do 1. novembra 1828, ko je postal župnik P 1 ’ 1
Sv. Andrašu v Slov. gor. Ondi je dal vse oltarje prenoviti ,n
po njegovem trudu je dobila cerkev marsikatero okra.#-
L. 1843. ga je kapelan Simon Pukšič tožil zaradi različnih
stvari, vsled česar je moral iti v pokoj ter je živel na Polca'
šaku, kjer je umrl 24. marca 1859.

33. Stumberger Janez Krst.  (1824—1826). Narodil s e
je dne 21. junija 1780 v Paradižu h. št. 47, župnije Sv. Barbai' e
v Halozah kot zakonski sin Martina in Ane Stumberger ter r
študiral v Mariboru in Gradcu, kjer je bil posvečen v mašnih
16. sept. 1810. Najprej je prišel za kapelana k Sv. Lovrenc 11
na Dravskem polju, kjer je služboval do oktobra 1814, ko j 6
moral k Sv. Tomažu više Velike nedelje. Ondi je kapelanil dv fi
leti in nekatere mesece, potem pa je 8. febr. 1817 odšel k S' r '
Miklavžu v Ljutomerskih goricah ter je služil ondi 5 let. M 1
je ptujski naddekan Karol Jožef Kellner dne 25. avg. 181^
imel ondi vizitacijo, je zapisal o njem v zapisnik, da je on^ 1
že 3 leta, je vedno zdrav in marljivo dela v vinogradu G°'
spodovem. Ko bi se vinu ne udajal, kar pa se sedaj sic £l
redko zgodi, bi se ne mogel najti boljši mož. Župnik trdi, d 3
ga je spravil na boljšo pot, ljudstvo pa da ga ima rado.

Kronika na Polenšaku.

147

^ne 7. januarija 1822 je prišel za kapetana k Sv. Križu
^ ur skem polju, od tam pa leta 1824. v Središče.  Dne
, ' niarca  1826 je zaradi bolehnosti stopil v pokoj ter je živel
p 0t . deficijent do 1. 1829. v Središču, potem pa nekaj časa na
u Jski Gori. Ker pri bližnjem Sv. Lovrencu takrat niso imeli
^ a Pelana, hodil je on tje pomagat. Zadnja leta je živel pri Sv.
‘ nižje Hoč, slednjič pa pri Sv. Janžu, kjer je umrl dne
8 ’ julija 1836.

34. Krathomlla Peter,  kapelan v Višnici na Hrvaškem,
'1^ ^ v nemški red vsprejet in z dekretom od dne 9. febr. 1825
• 271 od križnikov kot provizoričen kapelan nameščen v
• e  ats čn.  Ker pa ga zagrebška škofija ni hotela odpustiti, mu
'-(a  Se k° vs ko škofijstvo njegovo prošnjo za vsprejem dne

40.
v Vi

niarca t. 1. štv. 729 odbilo in vsled tega je moral nazaj

ls nico.

35. Hržič Janez Nep.  (1829). Rojen na Seniku h. št. 5
4’Pnije Sv. Tomaža više Velike nedelje dne 8. maja 1796, je
septembra 1823 sprejel v Celovcu subdijakonat, 22. i. m.
^fiakonat in 24. je bil v mašnika posvečen kot bogoslovec
et Jeletnik. Službovati je začel dne 15. avgusta 1824 kot ka-

^  v Kamnici,
ioda

1 .

26 .

od koder je januarija 1829 prišel v Središče.
že oktobra t. 1. je moral v Lembah, kjer je kapelanil do
Se Pt' 1833, ko so ga premestili k Svetinjam. Od tam je prišel

10 .

septembra 1835 k Veliki nedelji, čez dve leti pa, namreč

maja 1837 v Svečino.
Vlali ned e

'ne 27.

L. 1840. dne 1. oktobra se je pre-

‘^il k Mali nedelji, kjer je 22. decembra 1844 postal provizor.

, e  marca 1845 pa je odšel k Sv. Marjeti niže Ptuja. Ondi
^ fPelanoval do septembra 1860, potem pa je stopil v pokoj.

mrl

Piše

.1° pri Sv. Marjeti dne 1. sept. 1871. Tamošnja kronika
je ° n -* em :  »Bil J' e  starček dobrega srca in gostoljuben; rad
V jrJ n ‘ lncem  z dobrim vinčekom postregel, ker je imel lasten
?a  v Tibolcih. Svoje premoženje je izročil svoji žlahti
k e  S ° lan i e  otrok. Preč. g. ptujski prošt so sprevod vodili, in
n P’* pogreb ravno v nedeljo, se ie veliko število vernega
st ya tistega vdeležilo. 11

v v  36. Bohanec Jožef  (1829 — 1833). Luč sveta je zagledal
^ Upni li Sv. Križa na Murskem polju dne 6. marca 1800. kot
°nski sin Jakoba in Ane Bohanec, gostača v Stari vesi

10 "

148

h. št. 13. V mašnika je bil posvečen 31. avgusta 1828. Dn e
11. okt. i. kje nastopil kapelanijo pri Sv. Tomažu, a že 11. ju'
nija 1829. moral je od tod na Nemško, k sv. Ivanu v Sagga'
thal. Pa tudi tukaj ni dolgo ostal, kajti že 6. okt. i. 1. je bil
premeščen v Središče.  Vsled ukaza z dne 20. julija 1833. j e
odšel 15. avg. t. 1. iz Središča k Veliki nedelji, od tam p 3
27. decembra i. 1. k Sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah. Ond 1
je služil do 1. 1836. Dne 1. maja t. 1. je postal kurat v Kapli-
Od tam se je marca 1844 preselil h Gornji sv. Kungoti, kjer
je župnikoval do 10. maja 1853, ko je menjal z župnijo p 1 ' 1
Sv. Lovrencu v Puščavi. Čez 5 let je odšel k Sv. Ožbaldu,
kjer je služil do 1. maja 1869. Takrat je stopil v pokoj in j e
umrl kot zlatomašnik pri Spodnji sv. Kungoti 6. julija 1882-

37. Matjašič Jurij  (1833—1837). Narodil se je dne
22. aprila 1808. ob 6. uri zaran v Pacinjah pri Ptuju hiš. št. 24
kot zak. sin Jožefa Matjašič-a, želarja, in Marije, roj. Zorec-

V mašnika je bil posvečen v Gradcu kot bogoslovec
tretjeletnik dne 29. julija 1832. Po dovršenih bogoslovskih
študijah je vsled škofijskega ukaza z dne 20. julija 1833. na¬
stopil 15. avgusta t. 1. kapelanijo v Središču  ter je služboval
ondi do junija 1837. Takrat je bil premeščen za kapelana %
Lembah, kjer je služil do 1. 1842. Omenjenega leta je postal
profesor veroznanstva na c. kr. gimnaziji v Mariboru. B1D U
20 let je to imenitno službo vestno opravljal, potem pa l e
dobil župnijo v Jarenini, na katero je bil vmeščen 23. okt. 1861'
Ondi je kot kn. šk. konzistorijalni svetovalec, dekan, župnim
okrožni šolski nadzornik deloval do konca aprila 1866, poten 1
pa se je preselil v Maribor za korarja in stolnega župnika td
je ko tak služboval do 8. novembra 1. 1881. Dne 9. novembra
1881. je postal stolni dekan, 27. julija 1884. pa infulirani prost
stolnega kapitola Lavantinskega v Mariboru. Umrl je kot zlato¬
mašnik dne 12. maja k 1892.

38. Hojnik Franc  (1837—1841). Zak. sin Simona Hojnik' 3 )
tržana in krojača na Gori h. št. 5 in Marije, roj. Rezman, se J e
narodil 30. sept. 1798. V mašnika posvečen v Gradcu dn e
26. julija 1835., je kapelanoval najprej v Mahrenbergu,
koder je čez pol leta prišel k Sv. Lovrencu v Slov. goricah)
a tukaj ni dolgo ostal, kajti že junija 1837 je prišel v Sf e '

149

^šče, kjer j e  sl U žil do aprila 1841. Takrat je odšel k Sv.

^ediktu v Slov. goricah. Čez tri leta je postal karmelit v
, lac * Cu  z redovnim imenom Ciril ter je umrl ondi 78 let star
ne  30. marca 1877.

39. Trojner Pavel  (1841—1845). Rojen pri Sv. Lenartu
■ °v. goricah dne 24. januarija 1812. je bil v mašnika po-
ecen  v Gradcu 31. julija 1840. Najprej je prišel za super-
Sy  Crar ^ a v  Lebring, od koder se je aprila 1841 preselil v
edišče,  kjer je kapelanoval do novega leta 1845. Takrat je
, e k  Sv. Barbari pri Vurbergu, od tam pa že v naslednjem

letu

v  Zeleni travnik na Nemškem Štajerskem. Ondi je služ-

k°' al do 1. 1849., potem pa je moral v Wildon. Od tod je 1. 1855.
Prišel v Feldbach, kjer je kapelanoval 6 let. Pozneje še je služil

5 let

Pri Sv. Vidu na Vogalu (Voggau), potem pa je stopil

' Pokoj. Umrl je kot delicient v Gradcu dne 22. marca 1871.
40. Dvorski Matevž  (1845—1848). Rojen v Varaždinu
18. septembra 1820.. je bil v Gradcu v mašnika posvečen

dne

28 .

Julija 1844. Kapelanoval je najprej v Mariboru, od koder
^kruurija 1845 prišel v Središče.  Ondi je nevarno zbolel
Je moral novembra 1848 iti v pokoj. Odšel je v Varaždin,
Je ’ Je pri svojih stariših umrl dne 8. novembra 1849.

^ v  41. Fric Matija  (1848 —1850). Rojen v Možgancih,
p stl  42., kot zakonski sin Urbana Frica, kmeta, in Gere. roj.

• 6 ek > v  župniji Sv. Marjete niže Ptuja dne 9. februarija 1819,
^ bil po dovršenih študijah v Gradcu v mašnika posvečen dne
'Julija 1845. Kapelanoval je od 12. septembra 1845. v Wund-
§ t - U J 1 ' U > °d koder je 2. maja 1847. prišel k Sv. Juriju na
. le fing-i. Od tam se je 7. nov. 1848. preselil v Središče  ter
laii tuka j služil do 25. oktobra 1850. Takrat je odšel za kape¬
lj. a  l v  Sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah, kjer je pristopil
Omskemu redu. Dne 3. nov. 1859. je prišel za kapelana v
ter  je kapelanil ondi do 15. okt. 1861, ko je postal
^Puiv p r i g v _ Miklavžu. Od tam se je 1. maja 1873. preselil
jji e  nedelji, kjer je bil imenovan dekanom in kn. šk. duhov-
od v SVetov alcem dne 16. febr. 1874. Umrl je splošno obžalovan
Zu pljanov in znancev dne 9. decembra 1883, 65 let star.
2 ^ ^3- Glavnik Andrej  (1850—1852). Narodil se je dne

d Prila 1806. na Grabah h. št. 17, župnije središke kot zak.

150

*

sin Jožefa Glavnik-a in Marije, roj. Korpar. V krstno knjig 0
središko je vpisan .JožefG

V mašnika posvečen dne 29. julija 1832., je prišel 15. sept'
t. 1. za kapelana v Ormož, od koder se je koncem leta 1833.
preselil k Sv. Tomažu. Ondi je kapelanoval do 30. sept. 1839.,
potem pa je odšel v Hoče, kjer je služil do 1 . sept. 1845.
Takrat je bil premeščen k Sv. Juriju na Ščavnici, od tam p a

24. oktobra 1850. v Središče.  Od tod je 25. februarija 1852-
prišel k Sv. Martinu pri Vurbergu, kjer je kapelanil do

25. januarija 1857, ko je moral za provizorija k Sv. Križu
višje Maribora. Ob Jurjevem 1 .1. je šel k Veliki nedelij, kje*
je kapelanoval do 24. januarija 1858., ko je postal kurat na
Polenšaku. Čez 6  let je dobil župnijo Sv. Janža na DraV'
skem polju, katero je nastopil 2 . junija L864. Umrl je ondi
10. okt. 1869.

43. Šantl Mihael  (1852—1855). Rojen v Partinju pri
Sv. Juriju v Slov. gor. dne 22. septembra 1849., je bil v maš¬
nika posvečen v Gradcu 26. julija 1846.

Dne 1. sept. 1 .1. je prišel za kapelana v Remšnik, kjer
je 12 . aprila 1851. postal provizor. Koncem oktobra 1851 j e
odšel za kapelana k Sv. Martinu pri Vurbergu, kjer je služil
do 6 . febr. 1852., ko je moral v Središče.  Ondi je po smrti žup¬
nika Šalamun-a postal dne 21. septembra 1855. provizor. Dn°
8 . marca 1856. je odšel v Radgono, kjer je kapelanil do 10. sept-
t. L, potem pa se je preselil v Kamnico. Od tam je 30. sept-
1860. bil premeščen k Sv. Ani, kjer je 18. aprila 1863. postal
provizor. Po nastopu župnika Jožefa Divjak-a je odšel 25. sept’
1863. k Svetinjam ter je kapelanoval ondi do 1 . sept. 1866 '
Takrat je prišel k Sv. Andražu v Slov. gor. ter je služboval ondi
do 1. julija 1870., ko je stopil v začasni pokoj. Čez eno leto
(1. jul. 1871) je šel za kapelana k Sv. Janžu na Dravskem
polju, a že septembra t. 1 . ga je bolezen prisilila službo za¬
pustiti in stopiti v pokoj. Umrl je 21. sept. 1875. v Mariboru-

44. Poljanec Andrej  (1855—1856). Narodil se je dn°
12 . novembra 1819. ob 5. uri zvečer v Središču h. št. 9 (s e '
daj 16) kot zak. sin Antona Poljanc-a, tržana, in Marije, roj'
Kolar. V mašnika posvečen dne 26. julija 1846., je prišel naj¬
prej za supernumerarija k Sv. Lovrencu v Puščavi, od koder

J e  moral v jeseni 1. 1847. za kapetana v Slivnico, naslednje leto
J 5 " 1 so  ga premestili k Sv. Janžu na Dravskem polju, od tam pa
• 1851. v Hoče. V spomladi 1. 1855. se je preselil za drugega
a Pelana k Sv. Petru pri Radgoni. Ker se ga je lotila sušica,
1^ prosil, da so ga po smrti župnika Šalamun-a prestavili v
ledišče.  Prišel je tje koncem septembra 1855 ter je dal še
sto  jesen nasaditi drevored od velike ceste proti župnijski

^kvi Sv. Duha. Umrl je v Središču dne 14 marca 1856. ob
4 i ■

uri  popoldne za sušico.

45. Meško Jakob  (12. apr. 1856. — 3. dec. i. 1.) Rojen
Sv* Tomažu (v Savcih) više Velike nedelje dne 9. julija

je bil kot tretjcletnik posvečen v mašnika dne 25. julija
, 4o Po dovršenih bogoslovskih študijah je šel 6. sept. 1848.
a Pelanovat v Arvež, od koder je 1. septembra 1853. prišel
_ Sv. Juriju na Ščavnici. Od tam je moral 12. aprila 1856. v
e dišče,  kjer je služil le blizu 8 mesecev, kajti že 3. dec.

■ so  ga premestili v Ptuj. Ondi je kapelanoval do konca
gusta 1864; ko je bila 1. 1860. ustanovljena glavna šola, je
/ 0,3  enem katehet in ravnatelj. Dne 1. sept. t. 1. je postal
f u Pnik in dekan v Mahrenbergu, dne 5. aprila 1865. pa je bil
'Denovan kn. šk. duhovnim svetovalcem. Čez  dve leti (12. apr.

. 1  '•) se je preselil na župnijo Sv. Lovrenca v Slov. gor., kjer
e  k 1893. postal častni kanonik in kn. šk. konzistorijalni sve-
° v alec. Umrl je 13. julija 1. 1900. Bil je bistroumen mož, blag
na ^ a j, vzoren duhovnik, rodoljub in pisatelj, zato tudi obče
s Poštovan in priljubljen.

46. Holc 'Jakob  (1856—1863). Narodil se je v Ljuto-
^Uiski župniji v Žerovinskih ribnikih, h. št. 15, kot zakonski
let* ^ Ctra  ^°^ ca  * n  *^ nc ’ r0 L Sovič, dne 11. julija 1825. V tretjem

u  bogoslovja je bil v mašnika posvečen dne 22. julija 1849.
g dovršenih študijah je prišel 4. sept. 1850. za kapelana k
Jakobu v Slov. gor., kjer je po smrti župnika Blaža Lajha
p e  4. avgusta 1856. postal provizor. Po nastopu župnika
j ran ca Repa se je preselil dne 4. decembra 1856. v Središče,
■* er  J' e  kapelami do avgusta 1863. Takrat je moral k Mali
^ elji za oskrbovalnega kapelana. Po smrti župnika Krefta
j 25. jan. 1864. je postal provizor, a po nastopu župnika
Vre nčiča se je 10. maja t. 1. preselil k Sv. Andražu v Slov.

152

<

gor. od tam je 1. avg. 1865. prišel k Sv. Barbari. Dne 18. j u '
nija 1867. je moral iti za provizorja k D. Mariji pri VurbergU-
kjer je 13. oktobra t. 1. postal tudi župnik. Umrl je ondi 53 l et
star 30. septembra 1878.

47. Lovrenčič Andrej  (1863—1867). Rojen pri Sv. Juriju
v Slov. gor. dne 13. novembra 1815. je bil v mašnika posvečen
27. julija 1843. Najprej je bil 7. sept. 1843. nameščen kot
kapelan v Feldbach-u, od koder je 12. sept. 1844. prišel v
Hartmannsdorf. Ondi je kapelami do 17. februarija 1851., p°'
tem pa se je preselil v Kirchberg. Toda že 1. aprila t. 1. pre'
stavili so ga za duhovnega pomočnika k Sv. Magdaleni p 1 " 1
Mariboru, kjer je služil do 23. maja 1853. Takrat je odšel 1'
Sv. Juriju na Ščavnici, od koder je že 1. sept. i. 1. moral v
Slivnico. Od tam je 15. maja 1856. prišel na Hajdino, kjer j e
kapelanil do konca februarija 1857, potem pa se je preselil k
Sv. Križu na Murskem polju. Dne 3. nov. 1859. je nastopa
kapelanijo pri Mali nedelji, katero je oskrboval do avgusta 1863,
ko je bil premeščen v Središče.  Dne 1. maja 1867. je odšel
k Sv. Ani, kjer je služboval do 14. septembra 1878. Takrat
je šel na Hajdino, kjer je po smrti župnika Vuka dne 7. no¬
vembra 1885. bil nekaj časa provizor. Po nastopu župnika
Kolednika 1. marca 1886. je šel v pokoj. Preselil se je k svo¬
jemu bratu Francu, župniku pri Mali nedelji in potem ž njim
1. avg. 1891. v Radgono, kjer je umrl dne 1. jul. 1897.

48. Šket Martin  (1867—1870). Narodil se je v Šmarju
dne 26. oktobra 1838. ter je bil v mašnika posvečen 17. julij a
1864. Kapelanoval je od 10. sept. 1864. pri Sv. Štefanu, od
koder je 1. maja 1867. prišel v Središče.  Od tod je koncem
septembra 1870. moral v Reiehenburg, kjer je ostal do konca
avgusta 1873. Potem je kapelanil eno leto na Gori, od kodet
je 1. sept. 1874. odšel k Sv. Lovrencu v Puščavi. Čez eno
leto je bil premeščen k Sv. Martinu pri Šaleku, kjer je kape'
lanoval do novega leta 1877, ko je moral za provizorja k Sv-
Marjeti pri Polzeli. Od tam je 12. aprila t. 1. prišel za drugeg a
kapelana v Žalec ter je služboval ondi do 17. julija 1877., ko
je postal župnik pri Sv. Ruprtu pri Laškem trgu.

L. 1900. je šel v pokoj in je živel pri minoritih v Ptuju
do svoje smrti dne 7. januar. 1. 1909.

Tabla XIV. Matej Slekovec,
bivši kapelan središki, slovenski
zgodovinar.


1

153

^d tod

49. Drozg Anton  (1870—1871). Rojen pri Sv. Lenartu
^ Sl°v. g or . dne 16. junija 1838., je bil v mašnika posvečen

• Julija 1863. Dne 17. septembra i. 1. je prišel za kapelana
romlje, od tam pa 19. oktobra 1864. v Šmarje, kjer je
4 do 5. maja 1865., potem pa se je preselil v Vuzenico,
je moral 1 . septembra 1866. na Hajdino, kjer je ka-
Ps anil do 15. januarija 1867. Takrat je odšel v Cirkovce ter
^služil ondi do 25. marca 1870., ko je moral za provizorja
j ^ 1  Hajdino. Po nastopu župnika Andraša Vuka dne 8 . julija
^ kapelanil ondi do 1 . okt. i. L, potem pa je odšel v Sre-
A Sce -  Od tod je 16. avg. 1871. šel kapelanovat k Sv. Urbanu.
^ 6z  ^ve leti (i. sept. 1873.) je prišel v Ruše, od koder je

• tebr. 1874. odšel k Sv. Barbari pri Vurbergu. Dne 14. sep-
6 mbr a 1878. se je preselil k Sv. Tomažu ter je ondi služil do

• Dtarca 1 883., ko je bil premeščen k Sv. Ruprtu v Slov. gor.

tam je 3 . sept. 1885. prišel k Sv. Marku niže Ptuja ter je
0 ° Smrt i župnika Franca Bezjaka od 23. sept. do 18. dec. 1887.

rboval župnijo, potem je še ondi kapelanil do 22 . avgusta
/ y ., ko so ga premestili na Ptujsko goro. Dne 27. julija 1891.
j e  °dšel k Sv. Barbari pri Vurbergu, koncem februarija 1898
^ nevarno zbolel, zato je stopil v pokoj ter se preselil na
^°J e  posestvo na Hajdini, kjer je na velikonočno nedeljo dne
a Prila 1898. mirno v Gospodu zaspal.

50. Slekovec Matej  (1871 —1878). 1  Rojen dne 6 . avgusta

"46. Tiri \T„ -: oo i on 1  ™.

je

župnika Jožefa Vrbnjaka od 1 . februarija do 16. marca
• provizor. Dne 1 . maja 1878. je bil premeščen v Cirkovce,
^ tam p a  10 . j Lm jj a  1879. k Sv. Marku niže Ptuja. Tam je
a | vsled nevarne bolezni stopiti 1 . oktobra 1882. v začasni
Se  v  J ’n iti čez zimo v Gorico na Primorskem, od koder
j . t e v  spomladi toliko okrepčan povrnil, da je mogel
sk j Uni ja 1883. nastopiti kapelanijo pri Sv. Lovrencu na Drav-
m  Polju. Dne 18. decembra 1887. je bil vmeščen kot župnik

• Pri Negovi in dne 23. julija 1871. v mašnika posvečen
Prišel 16. avgusta t. 1. za kapelana v Središče.  Ondi je bil

P j. j ~ J  * v/Ut/ XO. Ut/UblliUia lOO/ . JO UlL  V invkjvcni

duh' V ' ^ ar ^ <u n ^ e  Ptuja. Tam je postal 30. avg. 1897. kn. šle.
pa p' 11 ' svet ovalec, 1. 1903. dne 5. julija o priliki birmovanja
n ' s k- konzistorijalni svetovalec. Kmalu potem ga je bo-
' $1. tab. X.

154

lezen vrgla v posteljo in je umrl dne 15. decembra i. 1- '
Ljubljani v Leonišču ter počiva na pokopališču pri Sv. Krištofu-
Stekel si je velikih zaslug za domačo zgodovino, o kateri ) e
izdal več knjig in priobčil članke v raznih listih. Bil je pD J
predsednik „Zgodovinskega društva“, ki je prevzelo njego'" 0
slovstveno zapuščino.

51. Vodušek Andrej  (1878—1879). Narodil se je dne
17. novembra 1850. na Gorici, župnije cirkovške, ter je bil '
mašnika posvečen 25. julija 1876. kot bogoslovec tretjega leta-
Po dovršenih študijah je prišel 1. avg. 1876. za drugega kap e '
lana v Vuzenico, kjer je 30. julija 1877. postat prvi kapelj
Dne 4. okt. i. 1. je šel kapelanovat v Vojnik, od tam pa 1. maJ a
1878. v Središče.  Ondi je služboval do 10. sept. 1879., ko so g a
prestavili k Sv Barbari v Halozah. Dne 8. febr. 1880. je posta'
pžupnik pri Sv. Andrašu v Leskovcu, od tam pa je 1. 1892 odšel
za župnika v Vojnik, kjer je pozidal veličastno župno cerkeV'

52. Čagran Ivan  (1879—1882.) Rojen pri Sv. Lenartu
pri Veliki nedelji dne 27. marca 1851. je bil v mašnika p°'
svečen 25. julija 1874. Kapelanoval je od 1. sept. 1874. '
Svečini, od koder je 4. okt. 1876. prišel k Sv. Marku ni^ e
Ptuja. Dne 20. okt. 1878. je moral k Sv. Martinu pri Vurberg u >
kjer je služboval do 10. sept. 1879., ko je bil premeščen '
Središče.  Od tod je 27. maja 1882. moral v Žetale, a
26 junija i. 1. je prišel v Kamnico, kjer je kapelanoval
26. avgusta 1884. Potem je šel v Sarajevo za kateheta, P a
7. novembra i. 1. sc je vrnil in šel za pomožnega kapelana
.Špitalič. Ondi je postal 1. 1885. župnik.

53. Ilešič Jožef  (1883—1885). Rojen dne 9. marca 18 ^
pri Sv. Juriju na Ščavnici je bil v mašnika posvečen 16. juW a
1882. Po dovršenih študijah je prišel 23. sept. 1883 za kap c '
lana v Središče , od koder je bil 24. aprila 1885 premeščen ^
Sv. Petru pri Radgoni, potem 12. dec. 1891. v Hoče

1. maja 1899. v Žalec. L. 1901. je 4. marca postal župnih
pri sv. Bolfenku v Slov. gor.

54. Čurin Jurij  (1885 — 1886). Rojen pri Sv. Bolfenl' 11
na Kogu dne 28. febr. 1834 je bil v mašnika posvečen 24. ] u '

————————— {4

1  Njegovo življenje je opisano v »Časopisu za zgod. in narodop-
1904, str. 52—69.

155

lija 1859. Dne 15. sept. i. 1. je bil nastavljen za kapelana
Pri Svetinjah, kjer je pa ostal le nekaj mesecev, ker že
15. febr. 1860. je bil prestavljen k Sv Miklavžu v Ljut. gor.,
dne 5. sept. 1861. pa v Remšnik, a čez dva meseca, 1. nov.

>• 1. k Sv. Marku nižje Ptuja, kjer je 12. avg. 1862. postal

Provizor, dne 1. nov. i. 1. pa je šel zopet za kapelana k Ne¬
govi, 10. maja 1S64. pa v Svečino in še istega 1. 10. sept.

k Sv. Janžu na Dr. p. Čez 4 1., 1. maja 1868. je prišel

k Sv. Križu na Murskem polju, kjer je ostal 1. 1880. Takrat
si je zlomil nogo in je moral začasno v pokoj. Ko je okreval,
je 1. jul. 1883. zopet nastopil kapelansko složbo pri Sv. Križu,
od koder je 4. sept 1885. prišel v Središče,  a že naslednjega
leta je s 1. majem stopil v stalen pokoj in se nastanil na
svojem posestvu v župniji Sv. Bolfenka na Kogu.

S 1. majem 1886 je stopil v pokoj, vendar je še naprej
poučeval otroke ter opravljal ob nedeljah in praznikih drugo
službo božjo. Šele koncem junija 1. 1887 se je za stalno pre¬
selil na svoje posestvo v župniji Sv. Bolfenka, kjer še tačas živi.

Za kapelana v Središče je pa prišel 1. jul i. 1.

55. Munda Farane  (1887—1888).

Umrl kot župnijski upravitelj v Črnomlju na Kranjskem
dne 1. marca 1897.

Bil je poprej frančiškan v Varaždinu, pa je prestopil k
nemškemu viteškemu redu ter dobil središko kapelanijo. Dne
k nov. 1888 je bil prestavljen v Ormož, središka kapelanija
pa je ostala prazna; v dušnem pastirstvu je pomagal vpokojenr
duhovnik, domačin Franc Sejnkovič, pozneje pa Jurij Čurin,
dokler ni prišel za kapelana novinec nemškega reda Anton
Strajnšak.

56. Strajnšak Anton  (1890 — 1892). Rojen pri Sv. Juriju
na Ščavnici dne 4. junija 1854, je postal duhovnik 19. sept.
1876 kot redovnik kapucinskega reda. Deloval je dalje časa
kot misijonar na Bolgarskem, potem se je vrnil v domovino,
izstopil iz kapucinskega reda ter pristopil k nemškim vitezom.
L 1894. je izstopil iz Lavantinske škofije.

Kapelanijo v Središču je nastopil 1. junija 1890, a 1. maja
1892 je bil prestavljen k Sv. Miklavžu, na njegovo mesto pa
je prišel od ondod:

156

57. Gliebe Andrej,  rojen dne 30. avgusta 1860 v Sta 11
Loki na Kranjskem, duhovnik je postal dne 7. jul. 1883.

V' Središču je kapelanoval od 1. maja 1892 do novega
leta 1894, ko je bil premeščen v Ormož. Po njegovem odhoda
je opravljal kapelansko službo ondi vpokojeni župnik in p 1 ' 0 '
fesor Matija Sinko, dokler ni prišel nov kapetan:

Lokavcib

58. Schreiner Franc  (1896—1898.) rojen v

in

.župnije Sv. Križa na M. polju 10. jan. 1872, gimn
bogosl. nauke je dovršil v Mariboru, kjer je bil dne 25. jul. I89p*
posvečen v mašnika. Dne 2. sept. i. 1 je nastopil kapelami 0
v Središču,  kjer je dotlej drugo službo božjo po nedelja' 1

in praznikih opravljal vpok. duhovnik Matija Šinko. L. l89°'
je bil prestavljen v Dobrno, na njegovo mesto pa je priš e
59. Koselj Franc,  rojen 9. marca 1. 1869. na Hajd inl

pri Ptuju, je dovršil gimnazijske študije v Ptuju in v Maribor 0 )
kjer je 1. 1892. stopil v bogoslovnico ter bil 25. julija 1896*
posvečen v mašnika. Služboval je najprej kot pomožni duhovni
na Dobrni pri Celju, 1. 1898 pa je bil prestavljen v Središč 3 * * 6 * * '
kjer je služboval 10 let. V jeseni 1. 1908. je dobil župnijo S'-
Duha v Ločah, katero je nastopil s 1. septembrom.

60. Toplak Jožef  rojen na Polenšaku dne 6. maja
1884. je dovršil svoje študije v Mariboru ter bil 25. julija '•
1907. kot bogoslovec tretjeletnik posvečen v mašnika. Naslcd'
njega leta ga je škofijstvo s 1. septembrom nastavilo za kap 6 '
lana v Središču,  kjer je ostal samo leto dni, ker s 1. sept. 1909*
je bil prestavljen v Ljutomer za drugega kapelana.

61. Kuhar Anton,  rojen 12. januarija 1885. v p rc ^
mestni župniji v Ptuju, je dovršil svoje študije v Ptuju 10
v Mariboru. Dne 25. jul. 1909. je bil posvečen v mašni''* 1
ter s 1. septembrom i. 1. nastavljen kot kapelan v Središč'

3.  Bratovščine in ustanove pri župnijski cerkV e

Sv. Duha.

A. Bratovščine.

1. Bratovščina Marijinega obiskovanja.  Kakor poro 6 ' 1

■ormoški urbar iz 16. stoletja, je pri cerkvi Sv. Duha ob end°

s kapelanijo bila ustanovljena neka Marijina bratovščina („unS el

157

Fraucn Bruederschaft genant“). Natančneje ta bratovščina ni
določena, ampak bila je to najbrž bratovščina Marijinega obis¬
kovanja. Župnik Matija Tobinger sicer pravi v svoji vlogi na
škofijstvo dne 13. februarija 1. 1736., da je bratovščina Mariji¬
nega obiskovanja bila ustanovljena 1. 1661., toda razni zgodo¬
vinski razlogi govorijo za to, da je ta bratovščina veliko
starejša; mogoče, da je nekaj časa zaspala, pa so jo 1. 1661.
zopet obnovili.

Razlogi za našo trditev so ti-le: Blizu Središča, kako uro
hoda proti vzhodu — v Medjimurju je vas Macinec. Tam je
stala starodavna cerkvica Marijinega obiskovanja,  tudi nova
cerkev ima še ta naslov. Do 1. 1789. je bila podružnica župne
cerkve v Nedeljišču v zagrebški nadškofiji. Od starodavnih
časov so Središčani semkaj prihajali s procesijo na praznik
Marijinega obiskovanja, 2. julija. Praznik Marijinega obisko¬
vanja je kot zapovedan praznik vpeljal papež Urban VI. dne
6. aprila 1. 1389., njegov naslednik Bonifacij IX. je pa še istega
leta dne 9. nov. to naredbo potrdil in razglasil. Povod temu
prazniku je dal takratni žalostni cerkveni razkol. Kakor je
Marija, obiskovaje Elizabeto, prinesla v njeno hišo mir, blago¬
slov in zadovoljstvo, tako bi naj po Marijini priprošnji prišel
zopet mir v razdvojeni krščanski svet. Ko je bil končan raz¬
kol, je tudi cerkveni zbor v Bazelju v svoji 43. seji 1. 1441.
zaukazal, naj se ta praznik povsod praznuje. 1

Vendar to ni povsod obveljalo. V škofijah solnograške
cerkvene pokrajine ni prišel v navado ta praznik, pač pa v
ljubljanski škofiji in v zagrebški, ki je takrat spadala pot ostro-
gonsko nadškofijo. Ogrske in hrvaške škofije so torej sprejele
ta praznik in takrat so tudi v Macincu postavili cerkev Mariji¬
nega obiskovanja, od koder se je ta pobožnost razširila na
sosedno Središče; dasi tukaj (pod solnograško nadškofijo) ni
bil zapovedan praznik, vendar je od starodavnih časov šla
vsako leto 2. julija velika procesija v Macinec. Prvo nedeljo
po 2. juliju pa je bil velik shod v Središču, ki se je še ohranil
pozneje, ko je mesto bratovščine Marijinega obiskovanja bila
vpeljana rožnivenška bratovščina.

1  Gl. ,Voditelj" 1908, str. 394, kjer so tudi navedeni viri.

158

Dalje ne smemo pozabiti, da se je sedanja župna cerke'
pozidala in kapelanija ustanovila po prizadevanju ormoškega
graščaka Sekcija. Sekelji pa so bili Ogri, torej je povse n 3 '
ravno, da se je pod njihovim vplivom in pod vplivom hrvaško'
ogrskega sosedstva v prvih desetletjih 16. stoletja vpeljala v
Središču bratovščina Marijinega obiskovanja.

2. Bratovščina rožnega venca.  Cerkvenim redovom 111
ustanovam je pogostoma vtišnjen pečat časovnih razmer 111
potreb, tako so tudi časovne razmere postavile v Središču f 3
mesto stare bratovščine Marijinega obiskovanja novo bratoV'
ščino rožnega venca.  V spomin na slavno zmago proti Tut'
kom pri Lepantu dne 6. oktobra 1. 1571. je papež Gregorij
dovolil, da se prvo nedeljo v oktobru obhaja praznik sV
rožnega venca v tistih cerkvah, ki imajo rožnivenški oltab
Klement XI. pa je ta praznik raztegnil na ves katoliški sV et
v zahvalo za sijajno zmago avstrijskega junaka Evgena Savo]'
skega pri Petrovaradinu dne 13. avgusta 1. 1716. Sedaj se P
tudi bratovščina sv. rožnega venca začela močneje širiti.

Tudi Središčani so imeli vzroka dovolj, hvaliti Boga, dar
turška moč strta. Dne 26. jun. 1735. so prosili: Matija Lukačih
tržan središki, predstojnik bratovščine Marijinega obiskovan] 3
(Bruderschaft Probst), Mihael Keček, Janko Čavničar, Matija I va '
nuša, Peter Vaupotič, Andrej Vtičar, Mihael Hajčar, kot staroste
bratovščine, da bi se ta spremenila v bratovščino rožnega vene 3,
Z dovoljenjem deželnega komturja nemškega reda je to prošn] 0
1. 1736. dne 13. februarija ponovil župnik Matija Tobinger, | vl
si je med tem že dobil potrebno listino iz Rima po prioi'J u
ptujskih dominikancev. Ob enem je takrat predložil pravila 23
novo bratovščino, ki kratko obsegajo naslednja določila:

1. Vsak ud izmoli na teden cel psalterij (pač Marij 111
oficij, če je duhovnik) ali pa tri rožne vence v čast Bogu 111
Mariji Devici za prospeh katoliške cerkve, rimskega cesarstva
in vsega krščanstva;

2. udje se vsako prvo nedeljo v mesecu vdeležijo p 1 ' 0 '
cesije in molijo tam rožni venec;

3. obiskujejo bolne sosede, skrbe, da se sprevidijo s s v '
zakramenti in molijo za rajne. 1

1  Izvirnik v kn. Sk. lav. arhivu, objavljen v „Voditclju“ 1908, str.

159

Hvalevredno je, da se sicer v kratkih pravilih tako lepo
priporoča dejanska ljubezen do bližnjega Bratovščina pa je
bila v 18. stoletju tudi veličasten izraz verskega življenja.
Bratovski prazniki so se obhajali zelo slovesno. Vsako prvo
nedeljo v mesecu je bila procesija z Najsvetejšim okoli župne
cerkve; če je .bilo vreme neugodno, se je preložila na drugo
nedeljo. Po procesiji je bila slovesna maša in vmes primerna
pridiga.

Posebno slovesen dan za bratovščino in sploh za sre-
diško župnijo je bila prva nedelja po 2. juliju. Ta dan je ne¬
šteto ljudstva iz raznih krajev navrelo v Središče in mnogo
jih je sprejelo sv. zakramente. Na pomoč so prišli tudi sosedni
duhovniki. Najprej je bila procesija okoli cerkve s štirimi
evangeliji kakor na Telovo, potem slovesna sv. maša, po maši
so se razlagala bratovska pravila, sprejemali udje ter blago¬
slavljali moleki. Tudi popoldne so se sprejemali udje. Ta sve¬
čanost je sedaj sicer nosila ime rožnivenške bratovščine, v
resnici pa je v njej naprej živela starodavna bratovščina Mariji¬
nega obiskovanja.

Glavni praznik pa je rožnivenška bratovščina imela prvo
nedeljo v oktobru. Že na predvečer je praznično zvonjenje
naznanjalo jutrašnjo svečanost, proti večeru so bile slovesne
večernice, potem so se ljudje spovedovali do trde noči. Drugi
dan je bilo ob 6. uri prvo opravilo, pri katerem so se raz¬
lagala bratovska pravila, prava rožnivenška slovesnost pa se
je začela ob deveti uri. Najprej je bila velikanska procesija z
Najsvetejšim, katere so se udeležili vsi udje z gorečimi sve¬
čami, po procesiji je bila slovesna maša in pridiga, popoldne
pa slovesne večernice. Po večernicah so se blagoslavljali
moleki in sprejemali novi udje.

V dobi cesarja Jožefa II. je zamrla ta bratovščina in ž
njo so izginile tudi lepe cerkvene slovesnosti,

3. Bratovščina sv. Florijana.  To bratovščino je usta¬
novil in vpeljal na praznik sv. Florijana (4. maja) 1. 1706. takratni
župnik Jernej Benger [Wenger| (1702—1708). Župnik Janez
Jakob Meislinger (1727—1732) ji je pridobil raznih odpustkov.
Njen glavni praznik je bil god sv. Florijana. Daši ni bil za¬
povedan praznik, je vendar cela župnija ta dan praznovala in

160

v cerkvi se je vršila slovesna služba božja. Najprej je bila
procesija s sv. Rešnjim Telesom okoli cerkve, potem slovesna
maša s pridigo, popoldne so bile pred izpostavljenim sv. Reš¬
njim Telesom slovesne večernice, potem so se razlagala pravila,
sprejemali novi udje, „dekana“ t. j. predstojnika bratovščine
sta naposled pred župnikom ali kapelanom in pred udi pola¬
gala račune o dohodkih in stroških bratovščine v preteklem letu.

V župnijskem arhivu središkem so se še ohranila pravila
te bratovščine v hrvaško-kajkavskem narečju, kakor se govori
krog Središča in Varaždina. Pravila so iz 1. 1706. Kot slovstveni
spomenik jih tukaj doslovno objavimo. 1

Regule

z kojemifze Bratouchina S. Florjana, i ufzch Szueczeu pri S. Duhu vu
Sredischu rauna i krepi:

P er v a.

Poklakamje pochetek Mudrozti, i 1'ztrah Gozponou: zato pred uzfeffl,
naj pervo Bratouchina ufza, veliko ono Ime i diku zmosnoga Gozpodina
Boga pred ochima da ima, chuvajuchifze kako-ti kache grehou ochivefztneh,
zakojufze dika Bosja, med lyudmi lterfchanzkemi bantuje i blazni. One
Szuecze kojefzmofzi za Patronufse odebrali, kadafzmofze vu Bratouchinu
zapifzali, priatele pri Bogu i zagovornike terfzimoize imati, potrebnoje
adda (pač onda), da marlivo bratje i fzefztre ove biatouchine ne fzamo
odichena Sz Florjana, nego takaj ufze Szuecze i Szveticze ofzebuinem
postenjem postuju, nego k tomu takaj nyihou fitek, hualena dela, i dobre
pelde nafzleduju, i guztokrat med fzobum, kadafze zkupa fztanu, od fitka
nyihovoga dafze zpominaju, te na nyihovu hvalu i diku, fzercze i pamet
fzuoju da podignu: pokeh dob, zato kayti fzu oni buduchi na ovom ne-
volynom Szvetu, verno dragomu Jefufsu Musili, i Czirkva njihou Szpo-
menek vu Szvechen} r u Szvetkou zverfava.

Druga.

Glavare fzebe da ima bratja doztoine izebrati, i fzektere takayfse
med fzobum- pokeh dob prež dobreh glavarou na ovom fzvetu fze nikaj
nemore dobro raunati, med kojemi pervo mefzto bude imal ufzagdalni
Plebanus, koij glavari budu mogli na povekfavanje Bratouchine biti, i
takaj akobifze koij greh med bratjom ali med fzefztrami uchinil, da ga
imaju karati i Czirkvenom kastigum kastiguvati.

1  Objavil jih je tudi dr. Fr. Ilešič v 162. knj. „Rada“ jugoslav.
akad. v Zagrebu 1. 1905. v članku „Hrvatski utjeeaji u starim istočno-
štajerskim tckstovima.“

161

Tretj a.

Zrok za volyu kateroga ova Bratouchina podignyena, jefzt ov, dafze
po nyoj Gozpodina Boga hvala, i dika, pobosnofzt, i Bogabojaznofzt po-
vekfava, k tomu dafze i poftenye Szv. Florjana, i ufzem Szveczem i
Szveticzam vu ufzem kerfchanyztvu, naulaztito oude vu Sredischu bolye
zverfava, zbugiava, i povekfava.

Cheterta.

Kadafzu Procefsie vu Varaš k Devicze Marine, da imajo zkupa
doiti, i onako hvalechi, i molechi Gozpodina Boga, Blafenu prechifztu
Deviczu Mariu, i ufze Szvecze ij Szveticze poftuvati, kadafzu Procefsie
na diku i hvalu Szvetoga Sacramentoma, da imaju zasgane duplere, ali
fzveche bratja fzefztre nofziti.

Peta.

Vfzi koijfze hote podati vu ovu Bratouchinu Szve: Florjana i ufzeh
Scveczeu i Szveticz, potrebnoje da obchinzku Szpoved uchine, ali od
ufzcga fitka, ali od podenje fzvoje fzpovedi uremena, i podam takayfse
buduche ufzako leto dušni zvun korizmene Szpovedi, na dan ufzeh
Szueczeu Szpovedati, i prichefztiti, i on den da k offru budu dušni poiti,
k tomu ne lifztor da vu fzvetek, nego uf/.egdar da priliku budu mogli
imati, Szvetu Mefsu i fz. prodechtvo pofzlusati, k tomu uztansi i leguchi
na diku Visnyemu Gozpodinu Bogu i Blafene Devicze Marie, da ima
ufzaki konchema jcden Otecz nas, i zdravu Marju, i Veru kcrfchanysku
zmoliti, i Jefufsa, Blasenu Deviczu Mariu, -Szvetoga Florjana, i ufze
Szvecze i Szveticze na pomoch zvati.

Sefzta.

Ako koij zmed bratou ali fzefzter obetesa, da imaju taki Duhov-
nomu pafztiru na znanye dati, i uchinitiga Szpovedati ij prichefztiti, i ako
bi tcfek bil, krizmati, i ufzi za nyega dafzu dušni Boga moliti, i akomufze
fzmert pripeti, daga imaju ufzi k Matere zemle fzprevoditi lepo z - pro-
cefsium.

Szedma.

K - tomu dafze med fzobum ufzi lyubc praudenom zakonom, i da
budu (zvoje ofzebuine mefse na oltaru ufzeh Szveczeu uchinili fzlusiti, na
dan ufzeh Scveczeu, na den Treh kraleu, na den Sz. Florjana, na den
Szvetoga Petra i Paula Apostolou, i da budu dušni ufzake kvatre dve
mefse jednu za five i jednu za mertve fzlufiti: ktomu koijfze vu ovu Sz.
Bratouchinu zapifse opervich, da bude dufcn dati chetiri grofse, i kada
fze budu mefse ofzebuine na oltaru ufzeh Szveczeu fzlufile da vu Tabliczu
imaju dati nouchez i k - mefam kvaterncm, i k - drugim da imaju fzami,
ali zmed drufine kojega pofzlati, k - tomu takaj koij buduchi brat ali
fzefztra tefek, i nadejefze da vumre, da ima koliko tuliko na oltar ufzeh
fzveczeu ofztaviti.

Trg Središče.

11

162

I koij ove Regule budu zdersavali ij zverfavali, zvelicheni ztan°'
vito hote biti. Amen.

Ta bratovščina je imela tudi svoj vinograd na Koga, k 1
ga je 1. 1668. sporočila župni cerkvi neka Marija Kopač (Ko'
pačica) iz Godeninec, a je 1. 1765. bil prepuščen bratovščin 1
sv. Florjana. Za ustanoviteljico je imel vsakateri župnik opi' a '
viti po Petrovem eno peto sv. mašo, z dohodki iz vinograda
se je imel vzdrževati, popravljati in zaljšati oltar sv. Florijani
ki je 1. 1730. dobil privilegij za vsak torek, t. j. poseben od'
pustek, če se je v torek na njem opravila sv. maša. Račun P
1. 1752. kaže, da je po odbitih stroških še ostalo v gotovih 1
21 gl. 10 kr. pa 2 štrtinjaka in 6 veder vina.

Ob času cesarja Jožefa II. je bila tudi ta bratovščin 3
zatrta in vinograd prodan. V kak namen se je porabilo p re '
ostalo imetje florjanske bratovščine, ni znano.

4. Bratovščina krščanskega nauka.  Cesarica Manj 11
Terezija si je veliko prizadevala, da bi se med ljudstvom V°'
vzdignil pouk krščanskega nauka; v ta namen je dala tiskat 1
tudi slovenske katekizme v raznih narečjih in je naročila jezu 1111
Blažu Zaplatniku, naj na Štajerskem vpelje nov način pri p°'
učevanju krščanskega nauka. Spomladi 1. 1756. je Zaplatnik
imel misijon v Središču ter je 1. aprila vpeljal za središk 0
župnijo bratovščino krščanskega nauka, katero je potrdil 111
priporočil papež Pij V. 1. 1571, papež Pavel V. jo je 1. 1606
povzdignil v nadbratovščino in jo obdaroval z odpustki. L cta
1755. je bila vpeljana na Štajerskem 1 . Jožefinski veter je tud 1
to bratovščino zadušil.

5. »Vekivečna pobožnost najsvetešoga Sakramenttt*
L. 1774. je cesarica Marija Terezija zaukazala, naj se po c ei1
štajerski deželi neprestano noč in dan opravlja pobožnost '
čast sv. Rešnjemil Telesu. Za vsako župnijo so bili dol očeh 1
dnevi, ko se je imela opravljati ta pobožnost. Za Središče J c
bil določen 14. januarij. V nedeljo poprej se je ljudstvu
tanko naznanilo in razložilo, kako in v kateri vrsti se naj ta
pobožnost vrši. Zvečer 13. januarija se je z vsemi zvon° v
četrt ure zvonilo, po polnoči pa o l / 3 l uri samo z velik' 111

Gl. »Časopis za zgodovino in narodopisje” 1906, str. 14 i. d.

163

zvonom in potem vsake pol ure in ob 3 / 4 , da se je vsakdo
lahko pripravil. Za Središčane se je dalo znamenje z zvonom
tudi v podružnici. Bolniki in tisti, ki zaradi nujnega opravila
niso mogli v cerkev, bi naj molili doma. Središki, latinski
pisan opravilnik, ki je nastal nekje med 11. 1774—1780, določa
za središko župnijo naslednji red:

Od 1—2 ure ponoči so molili Grabčani, od 2—3 ure
32 hiš iz Obreža, ki so bližje Grabam, od 3—4 ure ostale
hiše iz Obreža, od 4—5 ure Gornji in Spodnji Šalovci, od

5— 6 polovica Grabčanov, ki po noči niso prišli na vrsto. Od

6— 7 ure so molili Središčani iz hiš št. 1—30, ki so bile na

Bregu, od 7—8 ure iz 30 hiš „pod čapljami“, od 8—9 ure 55 sre-
diških hiš, ki so bolj oddaljene od župne cerkve; od 9—10 ure
polovica Vodrančanov in Godeninčanov, od 10 — 11 ure Gornji
in Spodnji .Šalovci, od 11—12 ure 32 bolj oddaljenih hiš iz

Obreža, od 12—1 ure zopet iz Obreža 32 hiš, ki so bližje

Boboti ali cerkvi. Od 1—2 ure popoldne druga polovica iz

Vodranec in Godeninec, ki so zjutraj doma ostali, od 2—3 ure

iz Gornjih in Sp. Šalovec tisti, ki so zjutraj doma ostali, od
3—4 ure iz celega Obreža vsi tisti, ki so zjutraj ostali doma;
od 4—5 ure tržani iz tistih hiš, ki so okoli podružnice, od
5-6 ure iz tistih hiš, ki so bližje župni cerkvi na Bregu in
pod Bregom, od 6—7 ure ostali Grabčani, ki zjutraj niso prišli
na vrsto. Ob 3 / 4 6 se je zvonilo z vsemi zvonovi, potem se je
molil rožni venec in litanije najsvet. zakramenta, zapela za¬
hvalna pesem in dal zadnji blagoslov ter Najsvetejše shranilo.
Molitev se je pa še nadaljevala do polnoči in sicer so od

7— 8 ure molili Vodrančani in Godeninčani, od 8—9 Središčani
od 1—26 št., od 9—10 Središčani od 26—55 št., od 10—11
tržani od 55—77 št., od 11—12 pa ostale središke hiše.

Ko je Marija Terezija zatisnila oči, je preriehala tudi ta
pobožnost. Mesto nje se je vpeljala navada, ki se je ohranila
do današnjega dne, da se ob kvatrnih nedeljah pred službo
božjo izpostavi sv. Rešnje Telo.

6. Bratovščina sv. Križa za srečno smrt  je imela
svoj sedež pri trški podružnici. To bratovščino je ustanovil
sedmi general jezuitske družbe, p. Vincencij Caraffa okoli leta
1648. v cerkvi sv. Ignacija v Rimu. Kmalu se je bratovščina

li-

J 64

razširila po vseh krajih, koder so jezuitje imeli svoje cerkve
in zavode. Leta 1640. je v bližnjem Varaždinu postavil grof
Gašpar Draškovič jezuitom cerkev in učilnico. Koncerni. 1655*
so vpeljali tudi v Varaždinu bratovščino sv. Križa za srečno
smrt in eden izmed prvih udov je bil središki tržan Ivan Bedi L
ki je večkrat prišel obiskat svojega sina Štefana, gojenca p 1 ’ 1
jezuitih. Bedič je potem vnemal za to bratovščino svoje so-
tržane in kmalu se je našlo toliko prijateljev, da so jo že n* 1
Križevo 1. 1656. slovesno ustanovili v kapeli žalostne Matef e
božje.

Namen te bratovščine je bil, po premišljevanju Kristu¬
sovega trpljenja in poštenem krščanskem življenju priprav¬
ljati ude na srečno smrt. Udje so se ob določenih dnevih
zbirali v kapeli, kjer se je izpostavilo Najsvetejše, potem J c
bila pridiga ali premišljevanje o trpljenju Kristusovem, žalostih
Marijinih ali štirih poslednjih rečeh, naposled se je skupi* 0
molilo za bolne in rajne soude.

Udom se je priporočalo večkratno sprejemanje sv. za¬
kramentov, priprava na smrt enkrat v mesecu ali vsaj večkrat
v letu, obiskovanje in pravočasno previdenje bolnikov, sprem¬
ljanje sobratov na pokopališče in druga dela usmiljenja, p rC '
mišljevanje trpljenja Kristusovega itd.

Kakor drugod, je tudi v Središču ta bratovščina bila zel°
priljubljena ter je našla lepo število dobrotnikov.

Že 1. 1657. je imela svoj vinograd in nekaj gotovega
denarja 1. 1752. pa je imela dva vinograda v Vinskem vrhu-

Jožefinska doba je izbrisala vse te bratovščine in pobož¬
nosti, odstranila je marsikatero zlorabo a tudi mnogo lepih
starih navad in verskih naprav, katerih ni z ničim nadomestila)
ampak pustila veliko praznino v človeški duši in ljudstvo
spravila ob marsikatero nedolžno veselje. Kako močno je er° z
središko župnijo potegnil jožefinski sever, je razvidno iz P°'
ročila župnika Hodžarja na velikonedeljskega dekana 1. l82l->
da v Središču ni nikakšnih shodov in izrednih pobožnosti. Sd c
pozneje so se polagoma začele zopet ustanavljati bratovščino-

L. 1909 so bile naslednje bratovščine v Središču:

1. Bratovščina vednega češčenja sv. K. T.

2. Bratovščina sv. Družine.

165

3. Bratovščina presv. Srca Jezusovega in Marijinega.

4. Dekliška Marijina družba.

5. Bratovščina sv. rožnega venca.

6. Karmelska bratovščina.

7. Tretji red sv. Frančiška.

B. Ustanove.

a) Pri župnijski cerkvi.

Že o priliki vizitacijc 1. 1791. je bilo dekanu naročeno, naj natančno
poizve, katere ustanove pripadajo župni cerkvi in katere tiski podružnici.
Slednje sc naj res tudi opravljajo v kapeli, kakor želijo tržani.

Pri župnijski cerkvi so sedaj naslednje ustanove:

1. Mihael Modrinjak,  tržan v Središču, ki je bil 3. maja 1713.
pokopan, je sporočil župniji svoj vinograd v Vinskem vrhu, „ Šavor ščak“
imenovan, obsegajoč dva dela, katerih eden — gornji je spadal svoje dni
pod graščino Massenberg, drugi, spodnji pa pod Branek — meri 1 oral
in 1206 □ sežnjev. Vsakateri župnik mora za hasek služiti v vsakem
kvatrnem tednu eno tiho sv. mašo za ustanovnika in vso Modrinjakovo
rodbino.

2. Miklavš Stari,  župnik pri Sv. Magdaleni v Bisagu na Hrvaškem
je 1. 1731. sporočil župniji svoj vinograd v Vinskem vrhu, „Skrbovščak“
imenovan, ki meri 953 □ sežnjev. Za to naj služi župnik zanj vsak mesec
eno tiho sv. mašo. 1

3. Pankracij Rebernik , župnik v Središču, je za čas svojega
službovanja kupil v Obrežu posestvo, ki meri 10  oralov in 687 □ sežnjev.
To zemljišče je sporočil pred svojo smrtjo oktobra 1754. župniji proti
teinu, da vsakateri župnik služi za njegovo dušo 5 tihih sv. maš in sicer
v vsakem kvatrnem tednu eno, eno pa na god sv. Ane. Nekaj njive in
travnika — en oral in 330 □ sežnjev vkup je že Drava podkopala.

4. Ivan della Martina,  plemenitaš v Medjimurju je sporočil žup¬
niji svoj vinograd v Vinskem vrhu, ki se zaradi tega, ker je ustanovnik
njegov bil „Latinec“ iz Laškega doma — imenuje „Latinovščak“, in meri
1049 □ sežnjev. Župnik mora za to služiti na namen ustanovnika vsako
leto 10 tihih sv. maš in eno peto. Brez dvoma je ta vinograd priženil z
Ano Bedič, ki je bila Središčanka in je bila ž njim poročena 14. sep¬
tembra 1710. Takrat sc imenuje graščak v Ivaniču.

5. Marija Sember  je ustanovila kapelami pet tihih sv. maš, za
katere dobiva sedaj iz cerkvene blagajnice 5 gld. 25 kr. na leto. Neka
opomba v kroniki jo imenuje Marjeto in pravi, da je sporočila vinograd,

1  Oporoka njegova je z dne 21. aprila 1731, deloma v kajkavskem
narečju pisana. Objavil jo je dr. Ilešič v 162. knjigi ,.Rada“ Jugoslovan,
akademije v Zagrebu.

166

ki jc bil pozneje za 125 gld. prodan. Za to svoto so kupili dolžno pisffl 0
od dne 1. maja 1783. štv. 1931. Ta dobrotnica se je imenovala prej
ne Urša Keček, po domače Sember, ki je bila 75 let stara pokopan*
15. septembra 1761, kajti mrtvaška knjiga pravi o njej, da je bila velik*
dobrotnica, ki je sporočila dva vinograda, enega, pod sekovskega škof*
spadajočega, v Litmerku, drugega pa v Brebrovniku. Slednji jc spada*
pod Kacijanerja.

6. Helena Kopaček  je ustanovila eno sv. mašo župniku, ker j 6
prvotno dolžno pismo od dne 1, aprila 1799 štv. 10.763 v poznejših l et 'k
izgubilo skoraj polovico vrednosti, se je služila ta sv. maša nekaj caS*
le vsako drugo leto, pa vsled srečkanja je 1. 1862. vrednost zopet p°'
skočila na 26 gld. 25 kr., zato mora župnik vsled knezoškofijskega uka z *
od dne 2. novembra 1864. štv. 2440 zopet vsako leto služiti eno sv. ma s °’
za katero dobiva 78 3 / 4  kr.

7. Andrej Borko,  ki je kot župnik v Središču umrl 8. januariJ*
1770., je župni cerkvi Sv. Duha sporočil svoj vinograd v Vinskem vrh u >
za kar bi se moralo župniku iz cerkvene blagajnice plačati vsako leto z *
25 sv. maš 25 gld. Pa ta vinograd je bil pozneje prodan. Sekovsko šk°'
iijstvo je z odlokom 2. septembra 1802. štv. 1148 naznanilo, da je P 11
dunajskem mestnem bančnem uredu (Stadt-Banco-Amt) vsled dolžni*
pisma z dne 8. aprila 1802. štv. 51.224 naloženo za Borkovo ustano^ 0
500 gld. po 5%- Župnik naj služi na leto 25 maš. Vkljub temu se J c
ustanova znižala na 12 sv. maš. Še-le z ukazom z dne 2. novembra .186*;
štv. 2440 je knezoškoftjstvo zopet določilo, da se ima zanaprej služb'
25 sv. maš, kakor je bilo od ustanovnika sporočeno, ker je vsled sr eC '
kanja dotično dolžno pismo v vrednosti toliko pridobilo, da dobiva žup n '* v
na leto 19 gld. 68 , / i  kr., cerkev pa 13 gld. 65 kr.

8. Hrane Modrinjak,'večletni  župan v Središču, ki je 75 let st* 1 "
umrl 11. novembra 1764., je župniji sporočil svoj vinograd v Vinsk 6 " 1
vrhu, „Ravnica“ imenovan, za 4 sv. maše. Pa ta vinograd je bil prod*
za 100 gld. in za ta znesek kupljeno državno dolžno pismo od dne 1- * v
gusta 1791. štv. 16.079 s 4%, ki je bilo 1. 1802. prodano in dne 1. ap r '* a
1.1. kupljeno drugo s št. 66.913. Ker je tudi temu 1. 1811. vrednost preC fi J
padla, je bilo število sv. maš za polovico znižano. Pa vsled srečkah)*
je v vrednosti toliko poskočilo, da daje na leto 4 gld. 20 kr. obre stl ’
zato mora župnik, ki dobiva od te svote 3 gld. 15 kr., služiti sedaj zop et
na leto 4 tihe sv. maše za ustanovnika.

9. Matija Horvat,  večletni kapelan v Središču, je kot kapelan P' 1
Sv. Tomažu v svoji oporoki od dne 28. marca 1798. v zboljšanje sr e '
diske kapelanije sporočil 1000 gld., za kar ima vsakateri kapelan v Si' c '
dišču služiti na leto 50 sv. maš, in sicer: 25 za ustanovnika, 25 P*
njegove stariše in rodbino. Ta svota je bila nekaj časa vknjižena n
posestva ormoškega graščaka Leopolda grofa Konigsaker-ja, pozneje s °
je pa kupila državna obligacija od dne 1. junija 1822. štv. 5644. Od
dobiva kapelan obresti 39 gld. 37 */ s  kr. Ker se je pa pri nakupu prih ,a

167

o ' u 8 15 gld. srebra, je bila za to svoto kupljena nova državna obligacija
j, Jnc  1°- decembra i  851, štv. 31 . 316 , od katere dobiva kapelan vslcd
°sijskega ukaza od 23. marca 1909. štv. 2816 vse obresti — znašajoče
kld. 23 kr. — brez vsake dolžnosti.

10. Andrej Solar,  tržan v Središču, ki je 64 let star umrl 24 ju-
liš-- 1812 ’’ 1787, > k° J c  hilo 0( d cesarja Jožefa 11. ukazano, pokopa-

' c  pri cerkvi odstraniti in ga na kakem oddaljenem kraju napraviti,
P Ust ‘l v ta namen svojo njivo na Bregu, ki meri 1O11 6 /i 0 D sežnjev.

^ Pmk, ki sme grobnino pobirati, mora odslužiti v letu 2 sv. maši za
^ dreja Solarja in njegovo žlahto, eno pa za vse rajne, katerih trupla
tcni  Pokopališču počivajo. Njegova hči Marija, omožena Dečko, je v
še letih prepustila cerkvi v isti namen in z istimi dolžnostmi

327 VioD sežnjev njive, da se je pokopališče povečalo.

0  . 11. Lovro Grivec (Grivic),  župnik v Središču, je v svoji oporoki od

n J llnuar J a  1802. določil 952 gld. 2 kr. Šajna za sv. maše. Ta denar, ki je bil
p o  J casa  izposojen pri Jožefu Gradišnjak-u in Andražu Dominkuš-u, je
izl ^ enarncm  polomu vslcd finančnega patenta od 20. februarija 1. 1811.
2()() U ' 5 '* Precej vrednosti; 752 gld. 2 kr. je padlo na 578 gld. 28 kr.,
k o  pa na 166 gld. 40 kr. O priliki vizitacije 1. 1807. je deželni
£jr^ ntur  naročil, naj sc z denarjem te ustanove v znesku 952 gld. 2 kr.
d c j naliu Pi kako posestvo. To se ni zgodilo, zato jo pa ustanova
od °- Propadla. Sedaj dobiva župnik večino obresti od državne obligacije
pis nC 1  ' iul 'j a i8 58. štv. 20.559, vredne 335 gld. srebra in od dolžnega
slu'-' a  °d dne 28. decembra 1824. čez 116 gld. 40 kr. Šajna, za kar mora
2Itl  7 sv. maš za ustanovnika in njegovo žlahto.
rQ  12 - Marija Horvat  je v svoji oporoki z dne 30. julija 1809. spo-
s cžn' L sv °j° njivo, imenovano „na dolgih njivah", ki meri 1221 □

dob JCV ’ Za  ^ a ' mora  župnik služiti za njo na leto dve tihi sv. maši. Ta
rotnica je umrla 70 let stara na Grabah, hiš. št. 18, dne 17. sep-
tcm bra 1809.

1834 13 ' ^ era  ČMek,  bivša gostača, ki je 74 let stara umrla 6. marca
tri ' V  hiš. št. 16 je v oporoki od 5. marca 1834. sporočila na

8Gi/' V '  ma ‘^ e 60  srebra kapelanu, ki dobiva za nje na leto 2 gld.
U  kr.

2 0  14 ’ Janez Repeša , mlinar v Središču, ki je 60 let star umrl

tob- ecern * 3ra  1847. popoldne ob 1 uri, je v svoji oporoki z dne 17. olc-
a  1847. sporočil 20 gld. na eno mašo.

]5 ' Jakob Šalamun,  župnik v Središču, je napravil dve

banovi:

j . a ) 300 gld. srebra; za to kupljena obligacija štv. 3429 od dne
nai an , Uai ^ a 1858 - Je vredna 370 gld. po 5% za  15 tihih sv. maš, ki se
s  ožijo za njegovo dušo.

dne 2(> ° g ^' sr ebra; za to je bila kupljena obligacija štv. 3430 od
ki J a nuarija 1858., vredna 245 gld. srebra po 5% za 10 tihih sv. maš,

niorajo služiti za njegovo gospodinjo Ano Košar.

.168

17.  Katarina Naj&ar,  dekla v Obrežu je v oporoki od 8. avgusta
1855. sporočila 40 gld. srebra za dve tihi sv. maši, za kateri dobi žup¬
nik na leto 1  gld. 57 V 3  kr.

18. Jurij Borko,  zasebnik v Obrežu, je v oporoki od 9. januarija
1857. sporočil 40 gld. srebra. Za ta znesek je bila kupljena državna
obligacija štv. 271 od 1 . novembra 1858.,-vredna 60 gld. avst. velj. Opr®'
viti se morata dve sv. maši.

19. Helena Borko,  posestnica v Središču, je v oporoki od 24. f°'
bruarija 1857. sporočila 100 gld. srebra na tri sv. maše, ki se naj služij 0
za njo in njenega moža Matevža na god sv. Helene, na god sv. Mateja
in na povoljni dan. Za ta znesek se je kupila državna obligacija od dne
1. novembra 1858. štv. 272, vredna 150 gld. avst. veljave.

20 . Marija Dogša  iz Grab je 23. februarija 1859. ustanovila z®
god obiskovanja 1). M. eno tiho sv. mašo ter je v ta namen sporočila
44 gld. 10  kr. Za ta denar se je kupilo državno dolžno pismo od dne
1. julija 1858. štv. 22.979 v vrednosti 58 gld. srebra.

21. Marija Sejnkovič  v Središču je sporočila na 6  tihih sv. m® s
zase in za žlahto 100  gld., za katere se je kupila državna obligacija 1
dne 1. junija 1858. štv. 22.971 v vrednosti 145 gld. srebra.

22 . Ana Šafarič  v Središču je 20 . februarija 1861. sporočila 42 gld'i
da bi se v tednu sv. Ane služila za njo in njene stariše Štefana in Marij 0
Šafarič ena tiha sv. maša. Za ta znesek se je kupila državna obligacij®
z dne 1. septembra 1858. štv. 29.830, vredna 67 gld. srebra, ki donaš®
3 gld. 51 7, kr. obresti.

23. Mihael Špešič,  nadžupnik v Hočah, ki je umrl ondi 24. f e '
bruarija 1861. je v svoji oporoki z dne 1. aprila 1858. sporočil župnU 1
v Središču 200 gld. srebra, naj vsakateri župnik služi za Jožefa Novak®
na leto 6  tihih sv. maš. Sedaj donaša državna obligacija od dne 1- j®'
nuarija 1855. štv. 61.023, ki je bila za ono svoto kupljena in je 220 gl“'
vredna, 11 gld. 55 kr. obresti.

24. Jakob Zadravec,  tržan v Središču, je sporočil 29. maja 186 &-
za eno peto sv. mašo 50 gld. srebra, za katere se je kupila državn®
obligacija od dne 1. junija 1858. štv. 3460, vredna 80 gld.

25. Jurij Trstenjak,  ki je kot samičen mlinar umrl 47 let star
v Obrežu hiš. štv. 30 dne 24. novembra 1853. ob 11 . uri v noči, je sp°'
ročil 40 gld. za dve tihi sv. maši.

26. Ana Plepelec,  tržanka, ki je umrla v Središču 5. januarija 186 /A
je sporočila 100  gld. na dve črni peti sv. maši, katerih ena se naj sla * 1
za njo, ena pa za njenega moža Andreja Plepelca. Za ta znesek še J e
kupila obligacija od dne 1. maja 1858. štv. 14.635 v nominalni vrednost 1
od 200  gld.

27. Matija Čavničar , prevžitnikar v Šalovcih, ki je umrl 9 . mat' c ®
1871., je sporočil 105 gld., za kar se je z doklado 24 gld. 20 kr. cerkvenih
denarjev kupila 5°/ p  državna obligacija od dne 1. februarija 1872. štv. 72 . 51 ®

169

za 200 gld. Za ustanovo je bilo vpisanih 165 gld., 35 gld. pa za cerkev.
Vsled naročila kn. šk. ordinarijata od dne 27. maja 1874. štv. 1098 sc ima
služiti črna sv. maša, vigilje in libera.

28. Martin Rubin,  župnik pri Kapeli, umrl ondi 16 januarija 1881.,
je v svoji oporoki od 16. avgusta 1880. sporočil cerkvi Sv. Duha 200 gld.,
za kar se ima zanj, njegove stariše in brate opraviti 10. marca vsakega
leta obletnica z vigilijami, črna maša in Libera. Za 177 gld., ki so po
plačanem desetku še ostale, se je kupila državna obligacija štv. 125.299
od dne 1. februarija 1882., z doklado 20 gld. cerkvenega denarja za
250 gld.

29. Franc Jurinič,  tržan v Središču, umrl 21. julija 1881. je spo¬
ročil 300 gld., za kar se je z doklado cerkvenega denarja kupila 5%
državna obligacija štv. 41.302 z dne 1. novembra 1883., vredna 400 gld.

30. Marija Persoglio,  roj. Kočevar, ki je dne 2. aprila 1882. v
Gradcu umrla, je sporočila v svoji oporoki od dne 24. marca 1882. 200 gld.,
naj sc od obresti služi na njen namen v letu 5 sv. maš. Za ta znesek
se je kupila z doklado nekaj cerkvenega denarja 5% drž. oblig. št. 130.466
z dne 1. avgusta 1883., vredna 250 gld.

b) Pri podružnici.

1. Ana Lukačič , rojena v Središču in večletna kuharica pri Sv.
Juriju na Hrvaškem, jc sporočila 50 gld. srebra, ki so bili vsled
dolžnega pisma od dne 1. januarja 1840 posojeni Pavlu Mašelc-u na
Grabah. Župnik, ki dobiva od obresti na leto 2 gld. 10 kr., mora v po¬
družnici 7 žalosti D. Marije v Središču služiti dve tihi sv. maši, eno na
god sv. Ane, eno pa na god sv. Jurija.

2. Matija Herg  je v svoji oporoki dne 21. septembra 1840. volil
svoj delež pri domcstikalni obveznici št. 19.548 središkega trga v znesku
103 gl. 7 kr. na večne maše. Pozneje so za to ustanovo kupili obveznico
št. 26.005 z dne 1. februarija 1849, vredno 103 gl. 7 kr., ki je pa dona-
šala le 2Vsled  tega je kn. šk. ordinarijat v Gradcu z odlokom dne
30. maja 1849 potrdil ustanovo s pristavkom, da se služi le ena sv. maša,
ako bi pa obresti poskočile na 5%, se naj služi 5 sv. maš.

3. Anton Hrnja  je z oporoko dne 15. aprila 1860 sporočil 100 gl.
na 5 tihih sv. maš v središki kapeli za se in ženo Marijo. Te sv. maše
se imajo služiti ena na god sv. Antona Padovanskega, ostale štiri pa ob
sejmskih dnevih. S to svoto se je kupila državna obligacija od dne
1. septembra 1858 štv. 29 828 vredna 158 gld. srebra.

4. Franc Kočevar,  vinski-trgovec v Mariboru, umrl 16. jul. 1904
je sporočil 1000 K v ta namen, da se na njegov smrtni dan opravi sv-
maša v središki kapeli zanj in za njegovp žlabto. Za 900 K jc kupljena
kronska obveznica, 96’40 K pa je naloženo v ormoški hranilnici.

To ustanovo upravlja trška občina in sicer ločeno od ostalega ob¬
činskega premoženja. Namenjena je ustanova zlasti duhovnikom, ki so
središki rojaki,

170

5. Dne 23. dec. 1. 19<'6. umrla Marija Dečko  je sporočila hišo (
gospodarskim poslopjem, travnik v Lojpi, njivo pri veliki cesti in velik'
gaj v ta namen, da to vživa kak dosluženi duhovnik, ki bi se hotel v
-Središču nastaniti ter v trški kapeli opraviti na leto za njo in žlahto 5
tihih sv. maš. Dokler ni takega duhovnika dobiti, pripade ves hasek
kapeli, sv. maše pa opravlja tačasni župnik.

4. Red službe božje in razni cerkveni običaji-

a) Red slušbe bošje.  L. 1764. pravi župnik v sinodalne®
poročilu, da je v Središču ob nedeljah in praznikih služba bozj a
ob 9. uri in vmes katehetičen pouk. To je bilo takrat, če J e
bil le eden duhovnik, če sta bila dva, pa je bilo drugo opravil 0
s pridigo vedno ob 9. uri, rano pa različno; 1. 1766. pravi P°'
ročilo, da je rano opravilo s kratkim katehetičnem poukom P°
zimi in po letu ob 6. uri, 1. 1769. pa, da je v zimskem časa °' J
7. uri, v poletnem pa ob 6.

Popoldne ob 2. je bil katehetičen pouk v župni cerkvi 111
včasi v podružnici, v zimskem času pa v župnišču. Po letu J e
kapelan tudi večkrat šel v vasi ter ondi poučeval mladino v
krščanskem nauku. Ob velikonočnem času je bil vsak dan v
župnišču pouk za velikonočno spoved, ob nedeljah pa se J
spovedovalo.

Središki opravilnik iz 1. 1774 —1780. 1 *  nam je ohranil m®
sikatero zanimivo središko posebnost. Koncem pravi opravilni’
da se po tem redu od pamtiveka vrši v Središču služba božJ a '
Iz opravilnika povzamemo pred vsem razne krajevne

b) Procesije.  Ne oziramo se na one, ki so predpisane P°
rimskem in po škofijskih obrednikih in so zato povsod običaj" 6
kakor n. pr. na Svečnico, na Cvetno nedeljo, na Telovo i-t-"' 1
ampak le na one, ki so središka posebnost. Od teh pa zop et
izločimo bratovske procesije, ker smo jih že omenili v pogla v J u
o bratovščinah. Poleg teh še pozna opravilnik naslednje cis*
krajevne procesije:

1. Na Valentinovo (ob ugodnem vremenu) dne 14. f e ^ r '
po trgu.

1  Objavljen v »Voditelju« 1. 1908, str. 381 i. d. Podlaga opr® v ’^

niku je seveda veliko starejša, v nekaterih točkah nas spominja sta r °

davnih časov.

171

2. Na Florijanovo z Najsvetejšim po trgu — najbrž vsled
zaobljube zaradi požarov.

3. Na Veliko noč popoldne ob ugodnem vremenu od po¬
družnice k župni cerkvi.

4. Na velikonočni pondeljek k miklavževski podružnici,
pozneje župni cerkvi Sv. Bolfenka; če sta bila v Središču dva
duhovnika, je eden šel zraven.

5. Dokler je bil velikonočni torek še zapovedan praznik,
je šla procesija od župne cerkve k trški podružnici, ob času,
ko je bil spisan opravilnik, je bila le še peta maša pri po¬
družnici, vse drugo je bilo prostovoljno. Procesija se je morda
nekaj let še vzdrževala, potem pa je vse prenehalo.

6. Na praznik Vnebohoda Gospodovega ali na Veliko
Križevo je bila zopet procesija k podružnici Matere božje. Ta
procesija je ostanek iz starokrščanske dobe ter je pomenjala
Zveličarjevo zadnjo pot na Oljsko goro, kjer je ta dan zapustil
zemljo. 1

7. Praznik najdenja sv. Križa dne 3. maja je bil nekdaj
zapovedan in je ta dan šla zopet procesija iz župne cerkve k
podružnici. Ko je pa bil praznik odpravljen, je bila procesija
prostovoljna, če je namreč župnik hotel voditi procesijo in če
se je zbralo dovolj ljudi. Tu imamo nazoren vzgled, kako so
vsled odprave nekaterih praznikov 1. 1642. in 1. 1754. polagoma
izginjali starodavni običaji.

8. Na binkoštni pondeljek je šla zopet procesija iz župne
cerkve k središki podružnici, kjer je bila na križevem oltarju
sv. maša.

9. Na praznik Antona Padovanskega (13. junija) je bila
prostovoljna procesija k podružnici, če se je zbralo dovolj ljudi;
v prejšnjih časih se je gotovo redno vršila.

10. Velepomenljiva in starodavna je bila procesija na Vi¬
dovo (15. junija) iz Središča na Hum (Holm) k ormoški po¬
družnici sv. Janeza Krstnika. Med 11. 1774 in 1780 že ni bila
več v navadi, vendar jo opravilnik omenja kot običaj prejšnjih
časov. Ta procesija sega gotovo v pradavne čase in je najbrž
nadomestila stare paganske običaje.

1  Dr. Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, str. 231.

172

11. Ob kresu, na dan sv. Janeza Krstnika, dne 24. junija
je šla zopet procesija na Hum. Sedanjo cerkev sv. Janeza
Krstnika je sicer pozidal šele 1. 1611. ormoški graščak Ladislav
Petthe, a brezdvomno je že prej stala tu kaka kapela in oko¬
ličani so že od davnih časov o kresu prihajali na ta krasen
grič. 1  Ko pa je Janez Krstnik nehal biti zapovedan praznik, se
je polagoma opustila tudi procesija in ob času, ko je spisan
opravilnik, je bila že celo pozabljena. Mesto na Hum je šel
središki duhovnik ta dan pomagat k Sv. Bolfenku.

12. Procesijo na praznik Marijinega obiskovanja (2. julija)
v Macinec smo omenili že pri bratovščinah.

13. Na Ulrikovo (4. julija) je šla procesija iz župne cerkva
k podružnici, kjer je na velikem oltarju bila sv. maša. Poseben
namen te procesije je bil, da bi si izprosili varstvo svetnikovo
zoper strelo.

14. Na praznik Marije Snežne dne 5. avgusta, ki sicer m
bil zapovedan praznik, je tudi šla procesija iz župne cerkve
k podružnici M. b. v trgu, kjer je bila peta sv. maša.

15. Dne 6. avgusta se obhaja spomin preobraženja Gospo¬
dovega in ta praznik je na Hrvaškem še dandanes v velik'
časti; imenujejo ga »lice božje« in je bil nekdaj zapovedan
praznik. To je vplivalo tudi na sosedno Središče, kjer so t a
dan, če je bilo dovolj ljudi, imeli procesijo k podružnici in "3
križevem oltarju peto sv. mašo, dasi je sicer bil delavnik.

16. Tudi na Rokovo je šla procesija iz župne cerkve k
trški podružnici in je ondi na križevem oltarju bila peta sv. maša.

17. Naposled je bila procesija od župne cerkve k podruž¬
nici 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva.

18. Razen teh še župnik Pankracij Rebernik (1743 — 1754)
v »Diarium Catecheticum« 27. septembra 1. 1744. omenja dve
zaobljubljeni procesiji:

a)  Tretjo nedeljo v juniju je zaobljubljena procesija v
Macinec;

b)  Drugo nedeljo v septembru je procesija v Nedeljišcei
»kamor smo obvezani iti« (quo ire obligamur).

Poznejši opravilnik že teh dveh procesij ne pozna, zna¬
menje, da sta prišli že iz navade; pač pa pravi opravilnik, d a

1  Drobtinice 1. 1861, str, 251 i. d,

je prvo nedeljo v septembru v Nedeljišču »proščenje« t. j.
praznik angelov varihov, in da eden duhovnik gre tje, če od
ondod kdo pride v Središče (ob pro.ščenju), Če pa na to nedeljo
pade praznik sv. Vincencija, tedaj je iti v Ormož k frančiškanom.

c) Krajevni prazniki in razni običaji.  Prazniki čisto
krajevnega značaja so: I. praznik sv. Valentina, škofa dne

7. januarija kot zaščitnika zoper živinsko kugo.

Kot patron zoper živinsko kugo se sicer časti sv. Valentin,
katerega god se obhaja 14. februarija, vendar po Gorenjskem
časti ljudstvo tudi sv. Valentina 7. januarija. * 1  Župnik Knez, ki
je vpeljal to bratovščino, je bil rodom Korošec, in tako je
najbrž prinesel iz Koroškega češčenje tega Valentina v Sre¬
dišče, kjer pa se ni stalno oprijelo. V župni cerkvi je imel
na evangeljski strani svoj oltar, katerega so pri popravi cerkve

1. 1908. odstranili.

2. Dne 14. januarija je bil po opravilniku za središko
župnijo nekak praznik, ker je ta dan bila »vekivečna molitev«.

3. Zelo so stari Središčani častili sv. Antona Puščavnika
dne 17. januarija; ni bil sicer zapovedan praznik, vendar je
mnogo ljudi prišlo v cerkev, pri podružnici je bila peta maša,
pridiga in darovanje.

4. Praznik sv. Sebastijana je bil nekdaj zapovedan, a
Središčani so ga tudi pozneje vsaj deloma svetili, ker je bil
njihov patron zoper kugo.

5. Sv. Blaž dne 3. februarija je splošno pomočnik zoper
vratne bolezni in se zato ta dan blagoslavljajo sveče, ki se
devajo okoli vratu, če koga grlo boli. V Središču pa so ta
dan razen sveč blagoslavljali tudi sadje in kruh, pač zato, da
ne bi komu škodovalo. 1

1  I. Navratil, Letopis M. Sl. 1890, str. 53, 14. dan febr. se med
Nemci smatra za nesrečen dan, ker da se je tega dne rodil Judež
Iškarjot, zato so menda rajši častili Valentina 7. jan., potemtakem je
v tem opažati nemški vpliv.

1  Sv. Blaž je eden izmed „14 pomočnikov” (Die 14 Nothelfer). Ko
je cesar Licinij začel preganjati kristjane, se je sv. Blaž skril v neko
votlino, kamor so mu ptiči prinašali hrane. Tako se tudi včasi predstavlja
na slikah. Na to se morda nanaša blagoslavljanje kruha in sadja na
Blaževo. Gl. AVeber H., Die Verehrung der hi. vierzchn Nothhelfer.
Kempten 1886, str. 25, 50.

174

6. V pravem pomenu so praznovali god sv. Valentina,
mučenca, dne 14. februarija. Ni bil sicer ta dan zapovedan
praznik, vendar v središki župniji nihče ni delal, ampak velik 3
množica ljudi se je zbrala ta dan v cerkvi. Brezuspešno je p°'
skušal župnik Knez vpeljati drugega Valentina dne 7. januarij 3 -

7. Na Markovo se je med procesijo na 4 krajih blago*
slavljala setev, kakor je tudi na Hrvaškem navada.

8. Na praznik sv. Petra mučenca dne 29. aprila se j e
blagoslavljalo vrbovo šibje, Kaj pomeni ta navada in kako
pride v zvezo s Petrom mučencem, ni znano. Slekovec miših
da so blagoslovljene vrbove veje pokladali živini, katero s0
ob tem času začeli goniti na pašnike, kjer se je celo leto
potikala med vrbjem. — Sicer pa so iz vrbja tudi pletli koše 33
domačo porabo in za čebele, zatorej so koncem aprila, ko J e
vrbje že popolnoma razvito, dali blagoslavljati vrbovo šibje-

9. God sv. Florijana dne 4. maja je središka župnij 3
praznovala kot pravi praznik, kot patrona zoper ogenj.

10. Zanimiva je bila svečanost na Veliko Križevo p°'
poldne v župnijski cerkvi. Po večernicah in po krščanskem
nauku se je obhajal »vnebohod Zveličarjev«. Kip Zveličarjev,
ki je od Velike noči stal na oltarju, so med petjem potegnil 1
skozi luknjo na cerkvenem stropu, potem pa so se pridnim
otrokom delila darila, ki jih je Jezus zapustil za slovo. l a
ganljiva slovesnost je otrokom napravila veliko veselja. Seveda
je pri tem postalo v cerkvi včasi precej živahno, zato opomin) 3
opravilnih, naj župnik ne dopusti nič nedostojnega, ampak n 3 J
tiho razdeli darila.

11. Sv. Janez in Pavel (26. junija) sta se sicer splošno
častila kot zavetnika proti hudemu vremenu, a v Središču s0
se ta dan blagoslavljale tudi sveče, katere so prižigali, kad 3r
se je pripravljalo k hudi uri. Zaščitnik zoper strelo pa se J e
v Središču posebno častil sv. Ulrik.

12. O prazniku Marijinega obiskovanja smo že govoril'
v poglavju o bratovščinah. Se dandanes ljudstvo praznuj 6
2. julija.

13. Domači središki praznik je bil praznik sv. Jernej 3 ’
nekdanjega patrona središke cerkve. Nekdaj je za ta dan ^
opdeljen popolni odpustek. Ko praznik sv. Jerneja ni b*

175

Q 1

rnet ‘ splošno zapovedanimi, je župnik Matija Dominkuš
iebr. 1781. 1. prosil, da bi se isti odpustek mogel dobiti
nas lednjo nedeljo.

^4. Prav posebno je središka župnija častila nekdaj
ranči.ška Ksaverija. Daši ni bil od cerkve zapovedan
P' a znik, g a  j e ce la župnija svetila, ljudje so pustili delo in šli
v  cerkev.

5. Protestantizem v Središču.

j. * )tle  31. oktobra 1. 1517. je avguštinski menih in profesor
ar hn Luter v Wittenbergu na Saksonskem dal nabiti na vrata
. nd °tne grajske cerkve 95 stavkov svojega novega nauka, ki
v . Marsičem bil nasproten naukom katoliške cerkve. Iz tega
p razvila velikanska burja, ki je pretresla skoraj celo
t Al °Po; od omenjenega dne se računi začetek luteranstva ali
L  verske reformacije. Luter je našel povsod pristašev,
~ Ua Ja so mu pritrjevali tudi taki, ki so se sicer zvesto
? a 1  katoliške cerkve, ker so smatrali Lutrov nastop za opra-
' ce n odpor proti raznim nerednostim in zlorabam na versko-
Cer l\venem polju. Toda Lutra je njegova trmoglavost in strast
jDTala vedno dalje po strmi in polžki poti, in kakor deroč
°urnik je podiral in vlekel seboj vse, kar je dosegel.

' udi na Štajerskem je našla Lutrova nova vera kmalu
v ev , zakaj mnogi sinovi štajerskih plemičev in meščanov
j študirali na nemških šolah, kjer so se navzeli novega nauka
ba  Prinesli domov; tudi naši rokodelci in trgovci so hodili
a  ^vmško in nasprotno nemški obrtniki k nam. Tako se je
nekaterih letih zatrosil Lutrov nauk v štajerske gradove in
p ' ta > širil se je tako naglo, da je že 1. 1528. nadvojvoda
C! dinand po dogovoru s solnograškim nadškofom in ljubljan-
. !m  škofom Krištofom Ravbarjem, ki je bil takrat tudi upra-
b | el j Sekovske škofije, poslal po deželi posebno komisijo, ki
na l Preiskala, koliko je že luteranstvo razširjeno. Na sio¬
nskih tleh levo od Drave se je ta komisija mudila v Rad-
j v  Mariboru in v Ptuju, kamor so bili poklicani duhovniki
^ Zasto Pniki ljudstva iz vseh sosednih župnij. Ta komisija je
n  111  tam zasledila veliko versko mlačnost, slovensko ljudstvo
deželi p a  je bilo še zvesto in trdno v stari veri.

176

Duhovniki in drugi zastopniki iz Velike nedelje, Ormoža,
Sv. Miklavža in Središča  so imeli 4. julija 1528. priti pred
komisijo v Radgono.  Iz Središča je prišlo 6 oseb: takratni
kapelan Gašpar Ameiser (Mravljak), župan Krištof, cerkvena
ključarja Miklavž in Filip ter še druga dva župljana. Komisija
je spoznala, da so v veri vsi edini in brez zmote, le proti
velikoncdeljskemu župniku so imeli neke neznatne pritožbe.

A proti koncu 16. stoletja so se razmere celo izpreme'
nile in nova vera se je razširila tudi v Središču.’ Zgodovina
protestantizma in drugih verskih novotarij nam kaže, da se J e
„nova vera“ širila najbolj tam, kjer so jo podpirali oblastni
graščaki in kjer je bila zanikerna katoliška duhovščina,
ljudstvo pa nevedno in malomarno v verskih rečeh. To je bil
tudi vzrok, da se je v Središču vkoreninila nova vera. Pod'
pirala sta jo dva mogočna vclikaša: Sekelji v Ormožu, Zrinjski
pa v Medjimurju.

L. 1574. je umrl baron Lukež Sekelj, ki je bil premožen
in ugleden velikaš, pa tudi prepričan katoličan. Njegova sina
Jakob in Mihael sta se pa na Ogrskem navzela novega duha
ter postala strastna privrženca kalvinstva in protestantizma-
Krapino, Ormož in Središče je podedoval mlajši sin Mihael i z
drugega zakona, Jakob je pa že za življenja očetovega dobil
Bori, Zavrč, Wildhaus nad Mariborum ter gospoščino pri S' r -
Vidu nižje Ptuja, kjer je imel tudi patronsko pravico nad žup'
nijo. Ondi je pregnal katoliške duhovnike ter od 1. 1565. na'
stavljal same kalvince za vikarje, ki so z ljudstvom tako kruto
ravnali, da se je bilo bati vstaje.

Mihael je pa v Ormožu in v Središču širil in podph' a '
novo vero v zvezi z Jurijem Zrinjskim, ki je bil gospodar v
Medjimurju. Jurij Zrinjski je bil sin slavnega sigetskega junaka
Nikolaja Zrinjskega, ki je imel v drugem zakonu za ženo
protestantko Evo Rosenberg iz Češkega ter je bil tudi sam
naklonjen novi veri in je mnogo občeval z baronom Ungnadomi
zalagateljem slovenskih protestantskih knjig. Vendar Nikolaj
se ni ločil od katoliške cerkve, pač pa se je Jurij Zrinjsk 1 *

1  Gl. pisateljev sestavek „Protestantizem v Istočni Štajerski in Medj 1 '

murju“ v Trubarjevem zborniku Matice Slovenske 1. 1908., str. 94—l 21 '

177

1.1570. očitno priznal za protestanta ter je začel kruto pregan¬
jati katoličane. Istega leta je ustanovil v Nedeljišču tiskarno,
kjer so se tiskale luteranske knjige v hrvaškem jeziku ter se
širile ne le po Medjimurju, ampak tudi okoli Središča, Ormoža
in Ljutomera. Zlasti ob sejmih in cerkvenih shodih se je nu¬
dila prilika raznim agitatorjem, da so širili med ljudi luteranske
knjige; ker pa je takrat le malo ljudi znalo brati, so agitatorji
sami glasno čitali, drugi so pa poslušali.

Dočim je torej nova vera ob ogrsko-štajerski meji imela
dva mogočna zaščitnika, Sekcija in Zrinjskega, je pa na
katoliški strani bilo zelo žalostno in vse razdejano. Cerkve in
župnije je, kakor nam je že znano, imel tod v oblasti nemški
viteški red.  Ta red je pa takrat že izgubil vso veljavo;
v gmotnem oziru se je zadolžil, njegovi udje, nemški vitezi
so se podali razkošnemu in razuzdanemu življenju. Najslabši
vzgled jim je dal njih veliki mojster Albreht, mejni grof
brandenburški iz hohenzollernske hiše, katerega je Luter 1.
1525. zvabil na svojo stran. Mož je zavrgel svoje redovne ob¬
ljube, se je oženil in obširno ozemlje odtrgal od nemškega
reda in napravil pod pokroviteljstvom poljskega kralja svetno
vojvodino, ki je postala jedro današnje pruske države. Ž njim
je odpadlo k protestantizmu tudi več vitezov. V naših krajih
sicer vitezi niso odpadli od katoliške cerkve, a izgubili so iz¬
pred oči svoj visoki poklic in v okolišu velikonedeljske ko-
mende zakrivili, da se je razširil protestantizem. Red si je bil
v prejšnjih časih od apostolske stolice pridobil razne pred¬
pravice, tako da je bil celo neodvisen od škofovske oblasti.
Take predpravice so pa postale sčasoma zelo škodljive in so
malopridnim in nepoklicanim ljudem bile le zagrinjalo, da so
lahko „prosteje živeli 14 . Vsled tega je tridentinski cerkveni
zbor odpravil vse take predpravice ter škofom naročil, da
morajo obiskovati vse cerkve brez izjeme.

Temu se je nemški red krčevito upiral ter delal velike
težave sekovskemu škofu, ko je kot pooblaščenec solnograškega
nadškofa hotel vizitirati tudi križniške cerkve velikonedeljske
komende.

Trg Središče.

12

178

V takih razmerah ni čuda, da se je vgnezdilo luteranstvo
in kalvinstvo. 1  Središko župnijo in zlasti trg je popolnoma
prevzelo kalvinstvo. Neki zapisnik pravi, da je koncem 16. sto¬
letja bilo samo 50 katoličanov v Središču, vsi drugi so bili
kalvinci. 2  Še 1. 1621. je bilo v celi župniji središki samo 160
katoličanov; poslednje olje ni bilo v navadi, zaročeni se niso
mogli oklicevati zaradi velike množine kalvincev, ki so bili
ondi raztreseni. 3  Duhovniki, ki jih je takrat nastavljal 'nemški
red pri cerkvah, katerim je bil patron, so bili malo prida; v
nemški red so stopili le zato, da so mogli „prosteje živeti“,
ker jim je nemški red vedno dajal potuho in jih ščitil, da jim
škof ni mogel do živega.

„Nova vera“ je pa bila med slovenskim ljudstvom D
umetno in po sili vsajeno zelišče, zato se tudi ni mogla
vzdržati, ampak je vsahnila, ko so ji odtegnili roko tisti, ki
so jo semkaj zanesli in ko so dušno pastirstvo prevzeli boljši
dušni pastirji. Malopridni graščak Mihael Sekelj je zabredel ' r
ogromne dolgove ter je Ormož s Središčem prodal že 1. 1598 .
Juriju Rupertu Herbersteinu, ta pa že 1. 1604. baronu Petteju,
ki je bil katoličan. S tem je kalvinizem in protestantizem iz¬
gubil mogočno oporo. L. 1613. se je povrnil v katoliško cerkev
tudi Jurij Zrinjski mlajši, sin poprej imenovanega Jurija Zrinj¬
skega, ki je umrl kot protestant. S tem je tudi v Medjimurju
odklenkalo protestantizmu. Zrinjski je odslovil luteranske pa¬
storje in nastavil po medjimurskih župnijah zopet katoliške
duhovnike. Med središkimi luterani in kalvinci so najbrž delo¬
vali tudi medjimurski pastorji, ker ni sledu, da bi bil ormoški
graščak imel svojega pastorja, središki cerkvi pa ga ni mogel

1  Vsled mirovne pogodbe ali pacifikacije v Bruku na Muri 1. 1578 .
so deželni stanovi štajerski dobili prostost le za luteranstvo augsburške
veroizpovedi, druge ločine in verske novotarije na Štajerskem niso bile
dovoljene. Vsled tega je Sekelj kot ormoški graščak vsaj na zunaj moral
biti luteran in ne kalvin. Kalvinstvo je bilo zlasti na Ogrskem zelo raz¬
širjeno in je torej naravno, da se je razširilo tudi preko meje — v Sre¬
dišče. Sekelj in Zrinjski sta kalvinstvo vsaj posredno podpirala R
sovraštva do katoliške vere.

2  Slekovec, Kapela Ž. M. B, str. 20.

3  Gl. Trubarjev zbornik str. 109.

179

vsiliti, ker je ta bila pod patronatom nemškega reda. L. 1572.
so deželni stanovi razdelili celo deželo v večja okrožja ali
četrtnije (Viertel) in za vsako okrožje določili pastorja. Slo¬
venski kraji med Muro in Dravo so z borovskim okolišem
(Vorau) tvorili posebno četrtnijo, pastor za to okrožje bi se
naj nastanil v Schwanbergu ali v Hollenecku. Pozneje so se
seveda pastorske postaje pomnožile; pastorja je imel Cmurek,
Maribor, Radgona, nekaj časa tudi Vurberg.

Odločen nastop nadvojvoda Ferdinanda in škofa Martina
Brennerja je storil konec predrznosti in hujskanju luteranskih
predikantov pa tudi oblastnosti graščakov, ki so svoje pod¬
ložnike naravnost silili v protestantizem. Škof Brenner si je
veliko prizadeval, da bi zboljšal duhovščino in prenovil versko
življenje v ljudstvu. Ko so bili pastorji odstranjeni in nastav¬
ljeni boljši katoliški duhovniki, je protestantizem kmalu izginil,
najprej na deželi, potem tudi v mestih.

Žal da se doslej ni našel pisan vir, ki bi nam povedal,
kako se je katoliška vera zopet obnovila v Središču. Zgodilo
se je to nekje proti sredini 17. stoletja, najbrž polagoma in
neopaženo, ko je nehal pritisk iz ormoške graščine in hujskanje
od medžimurske strani. Kot nekak spomenik novo oživljene
katoliške vere v Središču je smatrati cerkvico žalostne Matere
božje v trgu.

Iz dobe, ko se je pri nas zopet obnavljala in poživljala
katoliška vera nasproti protestantizmu, sta omeniti dva za Sre¬
dišče zelo važna dogodka: 1. Lokalni kapelaniji pri Sv.

Miklavžu in v Središču postaneta v tem času samostojni
župniji,  združeni seveda z nemškim redom; 2. sad refor-
matoričnega katoliškega dela je med drugim jezuitski zavod
v Varaždinu, kjer se je 1. 1649. ustanovila gimnazija.
Cerkev (sedanja pavlinska ali gimnazijska cerkev), samostan
in učilnico jim je pozidal radodarni ljutomerski graščak grof
Gašpar Draškovič. Varaždinska gimnazija je bila sploh za Slo¬
vence med Muro in Dravo velika dobrota, prav posebno pa
še za Središčane kot najbližje sosede. Zato se je zanaprej tudi
šolalo lepo število srediških dijakov na varaždinski gimnaziji.
S tem je bila središkim nadarjenim mladeničem olajšana pot
do študij, drugič pa so slovenski dijaki stopili tukaj v ožjo

12 *

180

dotiko s Hrvati, kar je bilo velikega pomena pozneje, ob čas«
narodnega prebujenja.  Iz Središča so lahko šli v
Varaždin študirat tudi siromašnejši mladeniči, ker je bilo živ*
ljenje v Varaždinu zelo po ceni in so živež lahko dobivali
doma; tudi so varaždinski meščani radi zamenjavali svoj e
sinove, t. j. središkega dečka so vzeli k sebi, svojega pa sff
poslali v Središče, da se je tam učil nemščine v šoli.

Tako je torej verski pokret v 17. stoletju prinesel Sf e '
dišču in okolici tudi nekaj dobrega.

-~e£:<e~-

6. Ljudsko gibanje v središki župniji.

Navidezno suhoparen, a za zgodovino in Statistiko zd°
važen vir so cerkvene matrike t. j. krstne, poročne in mrlišk e
knjige. Dedje in pradedje še sedaj živečih rodov imajo tl1
ohranjen spomenik, dočim je njihov grob že zdavna prekop 311 ’
s travo obrastel in pozabljen. Matrike nam podajejo zanim lV °
sliko, kako posamezniki in celi rodovi nastopajo pa zop et
ginejo v neizmerno morje večnosti, one nam kažejo gibanj e
ljudstva, njega rast in nazadovanje; zibelka in rakev P a
odločujeta obstoj in zdravje narodov. Žal, da nas matrik
ne vodijo v starejše čase, ampak to, za cerkev in drža ' 0
velevažno napravo, je zaukazal šele tridentinski cerkve 31
zbor, pri nas pa se je ta ukaz izvršil šele v 17. stoletj 3 '
Središka krstna knjiga se začenja meseca avgusta 1. 1668 -j
poročna in mrtvaška pa 1. 1670. V naslednjem podamo z velik 1111
trudom sestavljen pregled porodov, porok in smrti od 1 . l 66 &>
oziroma 1670. do 1. 1900., potem izvedemo iz tega nekatef e
posledke.

Manjkajoče dele smo spopolnili tako, da smo za 1. 1 668 -?
ko so se šele meseca avgusta začele pisati krstne knjig e ’
vzeli poprečno število porodov v naslednjem desetletju,
enak način smo spopolnili tudi mrliško knjigo za 1. 1668. 111
1669. L. 1689. in naslednja leta, kjer manjkajo listi v krS® 1
knjigi, smo pa menjaje nastavili poprečno število prejšnj e » a
in naslednjega desetletja. Tako so vrzeli vsaj približno izp 0 *'
njene.

a) Statistični pregled

rojenih, umrlih in poročenih

v Središki župniji.

1  Manjkajo listi v krstni knjigi.

182

183

k

184

185

186

J

187 —

)

j

Zelo važne za vsak narod so zlasti naslednje tri točke:
}'  Koliko otrok se rodi v gotovi dobi in v določenem kraju;
' k°Hko ljudi v isti dobi umre in v kakem razmerju stoje
Porodi s številom umrlih; 3. kakega spola otroci se rode; 4. v
a teri dobi se sklepa razmeroma največ zakonov.

Z ozirom na priobčene podatke iz srediških matrik vza-
eni0  za vsako stoletje tri skupine, dobo enega zaroda, toreji
. Kt, le za zadnji zarod 18. in 19. stoletja vzamemo 34 let
ln  tako dobimo od 1. 1668. do 1900. sedem zarodov.

Vi') R.a.z.mer)e rr\e<A poro* \rv vvrvvrVvvrit.

1  Med redne mrliče ni vštetih onih 592, ki jih je 1. 1681. pokosila kuga, ker je to izreden slučaj. Vsled kuge se

je prebivalstvo zmanjšalo v tem zarodu za 236 oseb. V skupnem številu mrličev tudi niso tukaj všteti
oni, katerim ni znan spol.

2  Primanjkljaj prejšnjega zaroda se je poravnal in je še prirastlo 139 oseb.

189

Ako od celokupnega števila rojenčkov 15.088, oziroma
(približno) 15.623 odštejemo število mrličev 12.268, oziroma
12.859, tedaj bi središka župnija samo domačega  prebivalstva
k 1900 morala imeti 2820 duš, oziroma 2764, v resnici pa jih je
imela le 2625, torej primanjkljaj 195—139 oseb. Pomisliti je,
d' 1  v središki župniji ni kaj močno izseljevanje v Ameriko in
da se precej ljudi semkaj priseli iz Medjimurja, pa vendar je
izselitev večja kakor priselitev. Ako dalje pomislimo, da se
aaši ljudje v mestih in v tujini vsaj v drugem ali tretjem za¬
rodu gotovo potujčijo, si lahko nekoliko predstavljamo, kako
°8romno izgubo na ljudeh imamo kot narod leto za letom, ker
i c  v mnogih župnijah izselitev še mnogo močnejša.

Poleg porodov je zelo važno, ali ljudje razmeroma v
'elikem številu prezgodaj, pravočasno ali prepozno sklepajo
Z; ikon. Prezgodnji zakoni so mnogokrat vsled lahkomišljenosti
in neizkušenosti zaročencev nesrečni, za zarod pa kvarljivi,
Prepozni zakoni pa ostanejo brez otrok, dajejo povod zakonski
nezadovoljnosti in zapravljivosti ali pa otroci prezgodaj po-
stanejo sirote, kar je za njih bodočnost mnogokrat škodljivo.

Kako je v središki župniji glede dobe pri sklepanju za¬
konov, nas pouči tabela c)  na str. 190 in 191.

Še en pogled na ono skupino, o kateri bi pesnik Prešern
rekel: Kaj pa je vas treba bilo! To je skupina nezakonskih
otr ok, ki sicer ni zanesljivo merilo nravnosti, a za občino in
s Ploh za človeško družbo ni vesela prikazen. Ako odštejemo
0( i skupnega števila porodov — 15088 (15623) število neza¬
konskih otrok 1090, nam ostane 13998, oziroma 14533 za¬
konskih porodov. Ker je v središki župniji od 1. 1671—1900
členjeno 3247 zakonov, pride tedaj poprečno na zakonski par
4 '34 otrok, oziroma 4'81, torej okroglo 4—5 otrok, kar je za
ljudsko množitev še dosta ugodno znamenje."

Na 100 zakonskih porodov pride po priliki 7 nezakonskih,
a k izmed vseh porodov je vsaki 16—17. nezakonski.

Iz pregleda d)  in b ) razvidimo pred vsem, da število moških
Porodov stalno presega število ženskih porodov, izvzet je le
2ar od od 1. 1734.—1766., ko število deklic prekosi število
de čkov. Statistiki učijo, da je za ohranitev naroda slabo zna-
men je, če število novorojenih dečkov visoko presega število

190

c) Poročna starost.

nevesta

191

nevesta

192

deklic, kar se opaža pri vseh izumirajočih narodih. V avstrij'
skih 'kronovinah je 11. 1891.—1902. prišlo na 100 rojenih deklet
106'557 dečkov. 1  V središki župniji presega stalno in v neka¬
terih zarodih precej znatno število novorojenih dečkov število
deklic. Gotovo je, da na potomstvo slabo vplivajo zakoni v
žlahti, kakor je bila prej navada v malih trgih in mestih, kjer so
si naposled skoraj vse hiše bile med seboj v žlahti. Tudi v
Središču je bilo tako, vendar v tem ni iskati vzroka visokega
števila moških porodov, ker sicer bi v tretjem zarodu (1734—
1766) ne padlo število dečkov, ker so v Središču v tej
dobi bile pri sklepanju zakonov iste patriarhalne razmere kakor
prej in pozneje. Ali pa je morda vzrok to, da so po kug 1
prišle nove obitelji v Središče? Novejši čas se je vendar raz¬
loček med obema spoloma skoraj izenačil.

Poučne so tudi številke 1. 1681. in 1682., ko je več sre-
diških hiš kuga celo izpraznila, a na porode ta uima ni p°'
sebno vplivala. L. 1681. je bilo število porodov srednje visokost!,
namreč 35 + 30, naslednje leto se je pa še za 1 število p°'
vzdignilo. Kajpada je to bilo mogoče le vsled priselitve no vib
obitelji, zato pa je naslednja leta število umrlih dokaj nizko,
porodi pa se drže na precejšnji višini prejšnja in naslednja
leta, vsled česar se je kmalu zadelala vrzel, ki jo je napravila
strašna morilka 1. 1681. in 1682.

Primanjkljaj je zapustil tudi zarod od 1. 1834—1866, kal
je posledica še prejšnjega zaroda, iz dobe francoskih vojsk,
slabih letin, lakote in raznih bolezni.

č) Zdravstvene razmere.

1. Človeška kuga.

O tej strašni morilki je pisal precej obširno po Peinlichu
rajni Slekovec v Slov. Gospodarju 1. 1883., 1884. in 1885-,
kolikor je pa zadela Središče, v knjižici „Kapela žalostno
Matere božje v Središču^ str. 38—47. V Središču je zlasti hudo
razsajala leta 1645., ko je pobrala tudi župnika Matjaža Terčelju,
njegovega očima in sestro, tako da je koncem 1. 1645. stalo
župnišče prazno. Slična usoda je zadela tudi mnogo hiš v trg u '

1  Narodopisny Vestnik 1909, str. 99.

193

.. sv °ji prošnji na deželno, vlado v Gradcu 1. 1648., da bi se
odpustila ali vsaj znižala dača, pravijo tržani med drugim,
'sled nesrečne kuge stoji polovica hiš praznih, in za naj-
°ljše plačilo ni dobiti človeka, ki bi pomagal delati.

Se hujše pa je davila kuga v Središču in okolici 1. 1681.
In  1682., ko je pobrala 592 ljudi. Prvi sumnjiv slučaj se je
Pojavil 30. marca 1681., ko je po enodnevni, hudi bolezni umrla
neka 20letna deklica Marjeta Bedo. Njeno truplo je po smrti
1  !o počrnelo, kar je bilo slabo znamenje, tem bolj, ker so od
'seh krajev že prihajala žalostna poročila o kugi. Vendar pa
^eli april v Središču nihče ni umrl in ljudje so se pomirili.

ese °a maja jih je pomrlo 21, junija in julija 30, nekateri prav
na §’o, a ljudje so mislili, da je to navadna vročinska bolezen.

me seca avgusta so se na svojo grozo prepričali, da se je
s bašen gost nastanil v njihovih hišah. Kužna bolezen se je
Javljala različno. Nekatere je prijel strašen krč v želodcu, druge
v  prsih bodlo, nekateri so dobili po životu bule z rdeče-
rv avimi pikami. Bolniki so navadno v nepopisljivih mukah že
' urah umirali, le malo jih je bolehalo več dni in zelo
r udki so bili, ki so okrevali. Mrtvo truplo je mahoma počrnelo
ln  neznosen smrad se je širil od njega. Ljudje so kakor zmešani

begali

sem in tje, pa ni bilo kam uiti, zakaj povsod okoli,

J Medjimurju, v Ljutomerskih goricah, okoli Ormoža, preko
'ave na Hrvaškem, je razsajala kuga, da so ljudje padali
bakor muhe.

Schii

Vlada je poslala v Središče kužnega komisarja Ferdinanda

aiererja, ki si je na pomoč vzel dva tržana Andreja Tukserja
m  Jurija Čavničarja. Hiše, v katerih so bili kužni bolniki,
S °. za Prli in vrata z velikim belim križem zaznamovali. Jedila,
P'Jačo in zdravila so podajali bolnikom skozi okno. Mrliče so
'Riaci mnogokrat ponoči kar za hišo pokopali. Tu in tam so
p 1r l'bi ostali v hiši nepokopani, zlasti, če je hiša že izumrla.
. lake so prišli komisarjevi, dobro plačani pogrebci in so
s  krampom potegnili iz hiše, vrgli na voz in odpeljali na
®Podnji del trga, kjer so jih „pri pili :£  pokapali. Preden so
U P o zagrebli, so ga potrosili z živim apnom.

I akratnemu središkemu župniku Golobu je prišel na po-
frančiškan iz Ormoža, da sta tolažila bolnike in umirajoče.

lr 8 Središče.

13

194

Sploh so si ormoški frančiškani v kužnih časih stekli veliko
zaslug, ker so neustrašeno šli med obupano ljudstvo ter ga
tolažili.

Takrat se je tudi začelo v Središču češčenje sv. Fran¬
čiška Ksaverija in sv. Sebastijana, ki se je deloma ohranilo do
današnjih dni.

Meseca majnika 1. 1682. je vendar kuga končala svoje
strašno opravilo. Večina hiš je ostala prazna, izumrle so takrat
mnoge stare središke rodovine, kakor: Fic, Kopijar, Vidič,
Arnec, Strelen Senica, Kiseljak, Jurgec, Vinko, Cocelj, Geklac,
Hlitič i. dr. Priselile so sc potem v Središče nove rodovine
največ iz Medjimurja in Hrvaškega pa iz Murskega polja.

Kužni komisar Schierer je dobil od vlade pohvalno spri¬
čevalo, da je točno izvrševal svoje dolžnosti ob času kuge.

Tudi pozneje je še kuga večkrat strašila po naših krajih,
vendar .Središča ni posebno hudo zadela, kakor je sklepati iz
števila mrličev v 18. stoletju (gl. str. 182—187).

2. Razne bolezni; visoka starost.

Kar se tiče raznih bolezni, je najnavadnejša bolezen
mrzlica . 1  Tega je kriva zlasti v spodnjem delu trga krajevna
lega, vsled katere se kanalizacija ne da prav izpeljati, ker bi
sicer ob malo večji vodi Drava po kanalih pridrla v trg. Vsled
tega zastaja voda po jarkih, gnojnica in smradljive mlakuže
okužujejo zrak in povzročujejo mrzlico. Vendar te pomanjklji¬
vosti niso ravno občutne.

Druge najbolj navadne in nevarne bolezni so sušica, legar,
pljučnica, Vodenika; večkrat razsajajo zlasti med otroci osep-
niče in davica.

Dobro znamenje za zdravstvene razmere kraja in ljudstva
je veliko število oseb, ki učakajo visoko starost. Žalibog, da
nam v tem oziru središke matrike podajejo le nepopoln pre¬
gled. Prvotno namreč v mrtvaške knjige niso zapisovali starosti,
deloma tudi začetkoma ni bilo mogoče; starejši ljudje mnogo¬
krat ne vedo, koliko so stari, še manj, katerega leta so rojeni,
krstne matrike središke pa so se začele spisovati šele 1 . 1668 .
Pri mrličih je začel zapisovati starost šele župnik Žager leta

1  Poročilo g. dr. Spcšiča, središkega zdravnika.

195

1677., a samo pri nekaterih mrličih, pri katerih je pač mogel
'dognati starost. V naslednjem se oziramo le na starost od
^0 let naprej, kolikor je zaznamovana v matrikah in sicer po
razdobju 33 let, kakor se navadno računi za eden zarod.

Kakor je razvidno iz tega pregleda, so v 19. stoletju sto¬
iku starčki celo izginili in ni lahko pričakovati, da bi od
s edaj živečega zaroda kdo doživel 100 let. Daši se je zdravstvo
novejši čas v marsičem zboljšalo, je nasprotno novodobna kul-
tura prinesla marsikatero spremembo v hrani, pijači, obleki,
v  načinu življenja, ki nikakor ne prija zdravju in dolgi ohra-
■ tll tvi človeškega organizma.

V naslednjem podamo pregled, koliko ljudi pomrje v sre¬
čki župniji v gotovi dobi življenja. Omejili smo se le na
2 ndnjih 50 let, ker v starih matrikah starost ni natančno za¬
znamovana in ker bi nam to vzelo preveč prostora. Ta pre-
£led sega le do 80 let, ker pregled o visoki starosti smo
Podali zgoraj.

1  V tem razdobju so večinoma vsi označeni kot 80 letni starčki in
Stariče, znamenje, da je starost le približno napovedana.

2  Barbara Borko iz Središča je učakala starost 105 let. Pokopali
s ° jo 23. decembra 1736.

8  Štefan Babič iz Obreža je učakal 103 leta, Mihael Čurin iz Vo-
dranec pa nenavadno starost 113 let; rojen je bil 1. 1674., poročen 1.
1& 94. in, pokopali so ga 28. marca 1. 1787.

13 ®

d) Umrljivost po starosti

O

r

VD

^1

198

3. Bolnišnica.

Bolnišnice je Jožef II. popolnoma preustrojil. Posebno'
skrb je posvetil umobolnim siromakom, s katerimi so mnogo¬
krat res nečloveško ravnali; ljudem ni prišlo na misel, da imajo
opraviti z bolniki.  Posebne zavode za umobolne so sicer prvi
vpeljali servitje  že v 13. stol., toda ostali svet jih ni v tem po¬
snemal. Na Nemškem so prvo norišnico ustanovili v Niirnbergu
1. 1460. Sicer si pa ljudje z umobolnimi niso znali drugače
pomagati, kakor da so jih zaprli v kako luknjo, vklenili v
verige, jih pretepali in se iz njih norčevali, pustili jih trpeti
glad, žejo in mraz. Na Angleškem so n. pr. ob gotovih meseč¬
nih spremembah umobolne vklepali v verige in jih tepli s šibami,
češ, da jim ne bi mesec škodoval!

Jožef II. je zaukazal v bolnišnicah napraviti posebne od¬
delke za umobolne, na Dunaju, v Pragi in v Brnu pa je za
nje ustanovil celo posebne bolnišnice. L. 1783. dne 14. oktobra
je vlada splošno zaukazala, paziti na umobolne in ž njimi člo¬
veško ravnati. 1

Četudi počasi, vendar polagoma se je tudi na deželi vsled
naredbe Jožefove vlade marsikaj zboljšalo v zdravstvenem
oziru. Še začetkom 19. stoletja je zdravstvo precej časa v
Avstriji stalo na isti stopinji kakor za časa Jožefa II.

Kakor smo že prej omenili, je prav verjetno, da je pri
Središču nekdaj nemški red bil postavil hospital ali zavetišče
za bolnike in popotnike, toda ta zavod je kmalu propadel in
potem ni nobenega sledu o kaki bolnišnici v Središču do naj¬
novejšega časa, izvzemši kužno leto 1681 — 1682, koso za silo
napravili onkraj Trnave, v Steničnjaku bolnišnico. 2  Bolnike so
pošiljali v posameznih slučajih v ptujsko bolnišnico, dokler ni
nemški red pozidal nove bolnišnice v Ormožu v spomin 50  let¬
nega vladanja cesarja Franca Jožefa I. Ta bolnišnica je bila
slovesno otvorjena 24. aprila leta 1899. — Med tem je tudi
središki trg začel misliti na bolnišnico.

Ko je 1. 1892. pretila kolera, je občinski odbor središki
določil poslopje požarne brambe za bolnišnico in naročil tudi
stroj za razkuževanje za 340 gl.

1  Kultur, 1908, str. 9—18.

2  Slekovec, Kapela ž. M. b. str. 42.

199

Zapisnik obč. seje 24. marca 1899. pravi, da je Središče
postavilo bolnišnico za 1000 gl., okr. glavarstvo je obljubilo,
da bolnišnica postane javna in da se občini ta svota vrne,
deželni odbor pa temu ni pritrdil, zato se je pri požarni brambi
uredil prostor za bolnišnico s 3 posteljami. 20. decembra 1.
1906. je vložila občina prošnjo na dež. odbor, da, če obvelja
nasvet, naj se stavijo manjše hiralnice na deželi, da občina za
stavbo brezplačno prostor ter zraven še 100.000 kom. opeke.
Deželni odbor ni sprejel te ponudbe, opiraje se zlasti na to,
da je itak v bližnjem Ormožu ustanovljena bolnišnica za
celi okraj. Občina ima torej le pripravljen bolniški prostor za
slučaj kake nalezljive bolezni.

4. Zdravniki.

Zdravniki na deželi pa tudi po mestih nekdaj niso bili vsi
visoko izšolani doktorji zdravilstva, ampak čisto priprosti
mazači in ranocelniki. Njih glavno opravilo je bilo, briti in
česati ljudi, puščati jim na žili in nastavljati rožiče ter rezati
kurja očesa. Imeli so tudi na razpolago kopeli, odtod tudi
ime „padar“ (od nemškega Bad). Kjer ni bilo pravih rano¬
celnikov in doktorjev, so „padarji“ zdravili tudi druge bolezni
Navadno so bili „padarji“ obenem tudi ranocelniki ali kirurgi.
Padarstvo se je smatralo za nečastno opravilo, kakor n. pr.
konjederstvo. Takšni ranocelniki, ob enem brivci, so bili za
pravo rokodelci ter so imeli učence in pomočnike kakor obrt¬
niki. Od brivskega in padarskega učenca se ni mnogo zahte¬
valo, dovolj je bilo, če je znal brati in pisati. Padarji in rano¬
celniki so bili združeni v posebno zadrugo, katere sedež za
Štajersko je bil Gradec. Ta zadruga je častila kot svoja za¬
ščitnika sv. Kozma in Damijana. Kakor pri drugih obrtih, je
tudi padarski pomočnik bil navezan, oženiti se z vdovo ali
hčerjo kakega padarskega mojstra, drugače ga niso potrdili za
mojstra. Ako se ni hotel udati, so ga prisilili, da je šel na
potovanje. Le če nikjer v bližini ni bilo take vdove ali hčeri,
si je smel izbrati drugo nevesto.

Šele ob času cesarja Jožefa II. je nastopila nova doba
glede zdravniške znanosti in zdravstvenih naprav. L. 1784. je
cesar Jožef II. proglasil ranocelništvo za prosto in častno

200

opravilo. Odslej so smeli ranocelništvo izvrševati le izprašani
ranocelniki, ki so se vadili v kaki bolnišnici. Brivnic, kopeli,
obrtnih pomočnikov in učencev ranocelniki niso smeli vec
imeti, ampak to je cesar prepustil brivcem in padarjem v
ožjem pomenu.

Po novi postavi je moral ranocelnik pri preskušnji do¬
kazati, da ve uravnavati zlomljene in izpahnjene ude, obvezo¬
vati rane, da ve zdraviti opekline in poškodbe vsled obstrelbe
ter druge rane, da zna pripravljati tople in mrzle kopeli ter
lečiti še druge bolezni.

Središče  in okolico so v prejšnjih časih oskrbovali or¬
moški ranocelniki, nekateri so pa tudi v Središču stanovali.

Znani so nam sledeči zdravniki središki:

Že 1. 1675. se omenja v Središču nek „padar“, katerega
ime pa ni znano.

Dne 28. januarija 1. 1715. je bil v Središču poročen oko-
lišni zdravnik (medicus circumforaneus) Jožef Borel,  vdovec,
doma iz Konjic, z Marino, hčerjo rajn. Mahlana, vdovo Blaža
Jurmana, vojaka v Karlovcu. 1

Meseca maja 1. 1794. se je ormoški ranocelnik Jožef
Aspach  ponudil Središčanom, da bo vsak teden enkrat prihajal
v Središče in pomagal v slučajih bolezni, kar je središki
magistrat sprejel in odobril. Kot plačilo je prosil 12 vaganov
žita na leto, česar mu magistrat sicer ni izrecno obljubil pa
tudi ne odrekel. Dne 9. oktobra i. 1. je še ponovil prošnjo, a
če mu ne ustrežejo, bo opustil nadalnje obiskovanje, ker da
njegov trud in izguba časa itak ni v nobenem razmerju
s plačilom.

Okoli 1. 1816. je opravljal v Središču ranocelniško službo
nek Kristijan Suit, oženjen z Leonoro Edelberger, ki mu jo
20. maja 1816. rodila hčerko Karolino. Stanoval je na Grabah
štev. 31.

Od 1. 1838 do 1. 1850. je deloval kot zdravnik v Središču
Karol Poschl, sin umirovljenega bančnega pristava Jakoba
Poschla, rojen 15. februarija 1. 1807. v Gradcu. L. 1838. j e
prišel v Središče, kjer mu je že naslednjega leta dne 18. sep¬
tembra umrla žena Marija za sušico. L. 1845. dne 14. septem-

Slekovčev izpisek v arh. Zg. dr.

201

bra si je vzel v zakon Marijo Najžar, hčer Vida Najžar, kmeta
v  Obrežu in Marije, roj. Veselko, s katero je že 1. 1843. imel
otroka Terezijo. Iz tega zakona je dobil še dva sina: Janeza
Nep. Vincenca, roj. 20. januarija 1846. in Jakoba Jožefa, roj.
!9. marca 1848. Poschl je umrl v Središču 20. maja 1. 1850.,
star šele 42 let.

Za njim se je nastanil v Središču kot zdravnik Jožef
IViesinger.

Za njim je zdravil v Središču ranocelnik (kirurg) Ivan
Sklenica,  katerega so 2. avgusta 1884. odpeljali v ptujsko bol¬
nišnico, kjer je že 4. avgusta umrl. Potem 10 let ni bilo
zdravnika v Središču. L. 1885. je bilo razpisano zdravniško
mesto v Središču in je občina obljubila 150 gl. na leto, toda
nihče se ni oglasil. Tedaj so plačo povišali in mesto zopet
razpisali, a tudi sedaj so čakali še 4 leta na zdravnika.

Vsled sklepa obč. zastopa 4. januarija 1889. se je obrnila
°bčina na c. kr. okr. glavarstvo, da se sedež zdravnika določi
v  Središču in ne pri Sv. Miklavžu. Občina mu da plače 400 gl.
Pa zahteva, da v Središču mrliče zastonj ogleduje, da siromake
zastonj leči in da mora biti slovenščine zmožen. V občinski
hiši so mu priredili tudi prosto stanovanje.

Naposled je bil 12. julija 1. 1889. sprejet za zdravnika
dr. Josip Spešič,  ki še sedaj, ko se tiska ta knjiga, uspešno
deluje v Središču ter od daleč iščejo ljudje v svojih telesnih
nadlogah pomoči pri njem. Dr. Spešič je domačin, rojen
v  Šalovcih dne 4. februarija 1. 1849. Gimnazijo je dovršil
v  Mariboru 1. 1869., zdravniške študije pa v Gradcu 1. 1875.,
°ndi je v javni bolnišnici tudi kot začetnik izvrševal zdrav¬
niško prakso. L. 1878. je kot vojaški zdravnik spremljal naše
v ojake v Bosno in je bil dodeljen artileriji. L. 1889.,se je
stalno naselil v Središču, kjer opravlja službo okrožnega
zdravnika.

5. Babice.

Poleg zdravnika je za zdravstveno stanje ljudstva velike važnosti
babica  za porode.  Tudi v tem oziru je vlada Jožefa II. marsikaj zbolj¬
ša. Zaukazala je, da se morajo babice zadostno poučiti, kako treba po¬
magati pri porodih, in je silila na to, da se le izkušane babice smejo

202

klicati na pomoč. 10. junija 1. 1781. je vlada izdala pouk za babice P rl
krščevanju. Seveda so vladine navedbe zadele na mnogoteri odpor med
ljudstvom; iz različnih vzrokov niso imele matere pravega zaupanja do
.,izkušanih" babic in še do današnjega dne se niso mogle povsod uve¬
ljaviti.

L. 1798. je okrožna oblast brezpogojno zahtevala, da se v Sre¬
dišču mora nastaviti izkušana babica, vsled tega je ormoška gosposka
20. januarija i. 1. naročila, naj magistrat izbere primerno žensko, da
gre k poučnemu tečaju v Maribor, najboljše takšno, ki že ima v tem
kaj prakse.

Magistrat je poslal neko Heleno Dečko, a ker je ta bila že pi‘ e '
stara, jo je ormoški oskrbnik poslal domu in naročil magistratu, da
takoj še isti dan pošlje drugo sposobno osebo, ako bi pa to zamudil,
ji bo pozneje moral sam plačati vožnjo v Maribor.

Središki magistrat se ni zmenil za to. 9. febr. 1798. je morala
ormoška gosposka znovič ostro podregati in je poslala na občinske
stroške tjekaj posebnega sela, ki je ostal tako dolgo v Središču, da so
določili sposobno žensko za tečaj. Koncčno je 11. februarija ormoška
gosposka „ vzela na znanje 11 , da je za to določena Kata Kralj (Kreliusl-
Ker so zamudili priliko, s katero bi se bila lahko peljala iz Ormoža,
so jo morali na svoje stroške peljati v Maribor in ji dati potrebne novce
za potrošek.

Imenovana Dečko je vkljub temu še naprej pomagala pri porodih,
vsled česar je ormoška oblast naročila magistratu 18. julija 1798., da j 1
to prepove in pazi, da bodo matere klicale le izkušano babico Kralj.
Dne 23. septembra i. 1. naroča magistratu, da izkušani babici poskrbi
stanovanje, in zopet opozarja, da nobena neizkušana babica ne sme iz¬
vrševati tega posla.

Naslednja leta je tedaj imel trg izkušano babico, ki je imela prosto
stanovanje v trški hiši št. 142 (sedaj št. 1.) Opravila pa ni imela ta
babica skoraj nikakšnega. Da pri središkem magistratu niso bili ravno
posebno natančni v tem oziru, spričuje opetovano karanje od strani
graščinske gosposke. Tako je 18. julija 1798. bilo prepovedano jemati
druge babice, kakor le izkušane, a magistrat se ni zmenil zato in j e
pustil še nadalje neizkušano. babico Heleno Dečko opravljati njeni posel,
vsled česar pravi grašč. dopis z dne 22. septembra 1798., da je doslej
sicer že bila znana neposlušnost sred. magistrata, a so mu zaupali vsaj
v tem, kar se tiče javnega blagra, a sedaj se je pokazalo, da i tu ima l e
ime magistrata, v resnici pa nič ne dela. 1

Tudi drugače je imela ta babica vsakovrstne sitnosti. 7. maja
1802. naznanja ormoška sodnija, da se je babica Katarina „Kreljusin"
pritožila, in šumar središki je to potrdil, da ji je Ana Borko na svoji
(Borkovičini) hiši, ki ji je odkazana za stanovanje, snela vsa okna in vrata,

1  Dopisi v obč. arhivu središkem.

tako, da s svojimi otroki ne more od mraza obstati v hiši, zato se na¬
roča magistrata pod najostrejšo odgovornostjo, da takoj na stroške za-
toženke popravi vse, kakor je bilo prej, Ano Borko pa takoj zapre in
obsodi, obsodbo pa dopošlje v Ormož, ob enem z zagovorom, zakaj ni
takoj preiskoval pritožbe tožiteljice in ji pomagal

Kako je magistrat izpolnil to povelje, ni znano. Vsekako je bila
ta izkušana babica zelo nepriljubljena. Proti njej so se 1. 1802 . pritožili
tržani Nik. Kočevar, Jož. Jaki, Jakob Plepelec, Filip Antonič, Mih. Poljanec.
Obravnava je bila napovedana 6. julija i. 1. v ormoški graščini. Predmet
tožbe ni razviden iz dotičnih listin, bržkone je ženska imela precej hud
jezik. Marko Kralj (Krelius), njen mož, je pa junija 1802  tožil Marijo
Horko in njenega sina Jakoba, da sta grdo ravnala (Mihhandlung) ž nje¬
govo ženo. Obravnava je bila napovedana 22. junija. Izid ni znan.

Opravila torej ta »izkušana babica" ni imela veliko, matere so
r ajši klicale svoje navadne babice, katerim so bile vajene. Sicer pa mrt¬
vaške knjige tistega časa ne zaznamujejo ravno veliko nesrečnih porodov,
ki bi se končali s smrtjo. Po eden tak slučaj je zaznamovan 1. 1729, 1737,
^41, 1755, 1758, 1761, 1764, 1765, 1768, 1769 dva slučaja, 1788 dva slu¬
čaja, 1790, 1805 trije slučaji.

I)o 1. 1825. babice niso zaznamovane v krstnih knjigah, a 1. 1825.
Je zaznamovanih kar 9 babic, torej je na 7 mater po priliki prišla to leto
Po ena babica, ker je 1. 1825. bilo 65 porodov. Šele od 1. 1839. se v
krstnih knjigah redno zaznamuje, je li babica izkušana ali ne.

Od 1. 1839. do 1900. nahajamo v krstnih knjigah naslednje izkušane
babice: Liza Zorec (1839) 1 , Marija Kolarič (1839), Agata Žabnek (1841),.
Marija Rakuša, Liza Zobovič (1856), Ana Masten (1867), Ivana Hoffer, po¬
zneje omožena Hanželič (na Grabah, 1868), Ana Horvat (1886, pozneje
otnožena Zollenstein), Liza Glavnik (1894), Katarina Lesnikar (1894, v
Trnovcih v macinski župniji).

Po 1. 1830. se število babic zmanjšuje, izkušane babice polagoma
Prevladujejo, okoli 1. 1856. že v večini slučajev pomagajo izkušane babice,
novejši čas so neizkušane tako redke, kakor so bile pred 100 letrizkušane.

1  Letnica pomeni, kdaj jo prvič zasledimo v krstnih knjigah.

IV. Šolska zgodovina.

1. Splošen pregled ljudskega šolstva.

S krščanstvom se začenja za vsak narod tudi kulturno
življenje, slovstvo in šolstvo. Cerkev sama po svoji uredbi
in po svoji nalogi je velika izobraževalna naprava; v krutih
časih ljudskega preseljevanja je bila cerkev edina nravna moč,
ki je s svojimi postavami, s svojim naukom, z bogoslužjem, s
kiparstvom in slikarstvom, s pesmijo in z govorom krotila, bla¬
žila, vzgojevala mlade narode, ki so še komaj slekli barbarsko
suknjo. Pri večjih cerkvah in po samostanih so že zgodaj na¬
stale šole; pri župnijskih cerkvah so bile ustanovljene tudi nekake
ljudske šole. Kajpada so bile te šole zelo priproste, omejene
le na majhno število šolarjev, ki so se mislili posvetiti cerkveni
službi. V teh šolah so poučevali ali duhovniki sami ali p a
cerkovniki, ki niso imeli nikakšne posebne izobrazbe. Za
ljudsko šolstvo so bila tla po naših krajih zelo neugodna vsled
neprestanih vojsk in sovražnih napadov, sedaj od strani Ogrov,
sedaj Turkov. Zatorej pa takratnih šolskih razmer ne smemo
presojati po razmerah in potrebah sedanjega časa.

Država se za šolstvo do časa Marije Terezije ni nic
brigala. Šola se je smatrala za cerkveno Izadevo, vlada se je
brigala za njo le toliko, da je cerkvenim šolskim naredbam po¬
dala zunanjo veljavo in gledala, da se tudi izvršujejo, poravna¬
vala prepire in zunanje nerede. Toda novejše razmere so
odločno zahtevale, da tudi država posveti šoli večjo pozornost.
Kardinal in škof pasovski Leopold III. je v posebni spomenici
razložil cesarici Mariji Tereziji, „kolike koristi je dobra šola za
državo in sv. vero“ ter kako potrebno je, da se z vladinimi na-
redbami spravi dober red v šole ter se izdatno pospešujejo. Ce¬
sarica je sprevidela potrebo šolske preosnove ter je poklicala na
Dunaj avguštinskega opata Ignacija Felbigerja, ki je sestavil
novi učni načrt za normalne, glavne in trivijalne šole. Ta učni
red je izšel 6. decembra 1. 1774. Po tem načrtu je vsaka

205

dežela dobila svojo normalno šolo,  vsako okrožje glavno
solo,  v manjših mestih, v trgih, pri župnijskih ali podružnih
cerkvah na deželi pa bi naj bila vsaj navadna ljudska (tri—
vijalna) šola.

Marija Terezija je želela, da „vsak njen podložnik dobi
svojemu stanu in poklicu primerno izobrazbo“; „na vzgoji
mladine je vse ležeče“, je rekla večkrat cesarica. Zato pa se.
JC tudi država morala pobrigati za šolstvo in Marija Terezija
le 13. okt. 1. 1770. izrecno proglasila šolo za „politicum“, t. j. za
državno zadevo. Z Marijo Terezijo se za avstrijsko ljudsko šolstvo
začne v pravem pomenu nova doba. Tudi njen sin in naslednik
Jožef II. se je zelo zanimal za šolstvo. Število ljudskih šol se
le za njegove 10 letne vlade znatno pomnožilo. L. 1781. je z
odlokom dne 20. oktobra zaukazal obvezno obiskovanje šole;
Premožnejši stariši, ki bi ne pošiljali otrok v šolo, so morali
Plačati dvojno šolnino, siromašni pa so morali za kazen opra¬
viti kako roboto pri javnih delih, n. pr. zidanju šol, gradenju
cest i. t. d. Župnikom je bilo zaukazano, da so morali pred
začetkom šolskega leta stariše s prižnice opominjati, naj redno
pošiljajo otroke v šolo. L. 1787. je cesar določil, da pri stav¬
ljenju šol mora zemljiška gosposka dati gradivo (opeko, les),
župni patron mora plačati rokodelce, občine pa morajo dati
težake in prevzeti vožnjo. Jožef II. je vpeljal v ljudsko šolo
tudi ženska ročna dela, kar pa se je pri manjših šolah le
redkokje izvršilo.

Kmalu po Jožefovi smrti, namreč 1. 1792. so se začele
francoske vojske, ki so z malimi presledki trajale do 1. 1815.
Med rožljanjem bojnega orožja pač šolstvo ni moglo posebno
Prospevati. Vendar je ravno v tem času, in sicer 1. 1805. izšel
važen šolski zakonik, ki je ostal podlaga avstrijskemu šolstvu
do najnovejšega časa.

Ta šolski načrt zahteva, naj se mladina pridno vadi v
čitanju, pisanju in računstvu; poleg katekizma se naj s pri¬
mernimi berili goji versko in nravno življenje. Od učitelja
zahteva, naj bo veren, pošten, mil, razumen mož z zadostno
izobrazbo. Da si učitelji pridobijo potrebnega znanja za svoj
Poklic, so se vpeljale posebne šole — učiteljišča ali pre-
Parandije.

206

Za vzdrževanje učitelja se je A r peljala šolnina (8 kr. od
šolarja). Ob enem je navadno učitelj bil organist in cerkovnik,
in če so bili dohodki preslabi, se je smel pečati še s čim
drugim, kar pa ni smelo motiti njegove šolske službe.

Neposrednje, znotranje vodstvo in nadzorstvo šole je imel
domači dušni pastir, okrajni nadzornik je bil dekan, za celo
škofijo pa je bil pri konzistoriju poročevalec in nadzornik
kanonik, katerega je cesar za to imenoval. Vsi ti so bili za
pravo od države pooblaščeni organi. Zunanje nadzorovanje šole,
red, obiskovanje, popravila je imela okrožna oblast, ki je tudi
nastavljala, oziroma potrjevala učitelje.

Koncem vsakega leta je škofijstvo moralo poročati deželni
vladi o stanju ljudskih šol.

Z dvornim odlokom 19. avgusta 1. 1811. so bili učitelji
oproščeni vojaške službe, z dvornim odlokom 17. avgusta 1-
1815. pa jim je bila zboljšana plača in sicer učitelju 250 gl-
dun. vr. na leto., pomožnemu učitelju pa 120 gl. dun. vr.

V navadni ljudski šoli bi se naj učilo: a) veronauk, cer¬
kvena zgodovina in nravoslovje iz berila; b) čitanje pisanih
in tiskanih pismenk in navadno računstvo; c) navod k lepemu
vedenju in h gospodarstvu.

Za mladino, ki je že izstopila iz šole, zlasti za roko¬
delske učence do 20. leta so bile vpeljane nedeljske ali po-
navljavne šole. Ob nedeljah po popoldanski službi božji (ali pa
prej) je učitelj pod vodstvom župnikovim razlagal nedeljske
evangelije, vadil mladino v pisanju, čitanju in računstvu; sploh
se je ponavljalo, kar so se bili prej v šoli učili.

Velika napaka našega šolstva pred 1. 1848. je bilo nena¬
ravno vsiljevanje nemškega jezika; v mnogih čisto slovenskih
krajih je bil šolski pouk popolnoma nemški, vendar se je tudi
slovenščina še precej gojila. Šola je bila takrat podrejena
cerkveni oblasti, a med slovenskimi duhovniki se je narodna
ideja zgodaj prebudila, zlasti je bilo ugodno za narodno šolstvo,
odkar je nedosegljivi slovenski vzgojitelj Anton Martin Slomšek
kot nadzornik, kot škof in šolski pisatelj dobil vpliv na šolo.

Do 1. 1848. se je število šol znatno pomnožilo, le neka¬
tere gorate in zelo oddaljene župnije so še bile brez šole. L.
1848. je prineslo tudi v šolstvo novo življenje, zlasti je važna

207

naredba državnega tajnika Feuchterslebena z dne 2. septembra
'• 1848, ki izrecno priznava edino pametno vzgojno načelo,
& a  bodi učni jezik v ljudski šoli materinski jezik otrok,
Sa  katere je ustanovljena dotična šola.  Za časa ministra
grofa Leona Thuna je Slomšek pregledal in predelal vse učne
knjige za slovenske ljudske šole. Toda za časa absolutizma je
z °pet zapihal čez šolsko polje mrzli veter nasilnega ponemče¬
vanja, dokler ni 1. 1860. bila avstrijskim narodom dana ustava
ln  se je tudi ljudsko šolstvo začelo polagoma izvijati iz železnih
s Pon protinaravnega ponemčevanja.

Čez nekaj let je pa prišla ob veljavo tudi stara šolska
Postava. Dne 25. maja 1. 1868. je bila izdana nova šolska po¬
stava, ki načeloma določuje razmerje ljudske šole do cerkve
m države in sploh smoter ljudske šole. § 1. te postave prisvaja
državi vrhovno vodstvo in nadzorstvo čez ves pouk in vzgojo,
katero izvršuje po svojih organih. Cerkveni oblasti se pušča
nadzorstvo in vodstvo le čez veronauk in verske vaje (§ 2.).

Za vodstvo in nadzorstvo ljudskega šolstva in učiteljišč
ustanavlja § 10. iste postave:

a)  deželni šolski svet kot rajvišjo šolsko oblast v posa¬
meznih kronovinah;

b)  okrajni šolski svet za vsak šolski okraj;

c)  krajni šolski svet za vsako šolsko občino.

Kot smoter  ljudske šole določa § 1. postave z dne
*4. maja 1. 1869. nravno-versko vzgojo  otrok. Predmete, ki
s e naj poučujejo v občnih ljudskih šolah, predpisuje § 3. iste
Postave: veronauk, čitanje in pisanje, učni jezik, računstvo v
z vezi z geometričnim poukom; nadalje najpotrebnejše in naj¬
enostavnejše iz naravoslovja, zemljepisja in zgodovine s po¬
sebnim ozirom na domačo deželo, potem risanje, petje, ženska
nočna dela, telovadbo — za dečke obvezno, za deklice neob-
v ezno. Z isto postavo (§ 21.) je vpeljano obvezno, osemletno
Šolsko obiskovanje, ki se začenja z dopolnjenim šestim in
končuje z dopolnjenim štirnajstim letom.

Šolska novela, to je šolska postava z dne 2. maja 1883
Pn je določbe prvotne postave v toliko izpremenila, da prav
Za  prav nimamo več 8 letne šolske obveznosti, ker je otrokom
kmetskih in revnih starišev na deželi v 13. in 14. letu dovol-

208

j eno biti v poletnem času doma, torej hodijo po pravem le
7 let v šolo.

Natančneja določila za ljudsko šolstvo so dana s postavo
deželnega zbora štajerskega dne 8. februarija 1. 1869., zlasti
določa ta postava (§§ 3—22) sestavo krajnega in okrajnega
(§§ 23—36) šolskega sveta.

Krajni šolski svet tvorijo:

a)  Krajni šolski ogleda, ki ga imenuje okrajni šolski svet;

b)  učitelj ondotne šole, ali če je več učiteljev, vodja,
ozir. prvi učitelj;

c)  po eden veroučitelj v občini zastopanih veroizpovedi;

d)  najmanj 5 udov, ki jih odpošljejo občinski zastopi
všolanih občin.

Krajni šolski svet se voli vsaka tri leta. Nad krajnim
šolskim, svetom stoji druga, višja šolska oblast — okrajni
šolski svet, katerega udje so:

a)  predsednik t. j. vsakokratni predstojnik okrajne politične
oblasti;

b)  po eden od deželnega namestnika ali predsednika
imenovani veroučitelj onih veroizpovedi, ki imajo v okraju
več kot 500 duš;

c)  okrajni šolski nadzornik;

d)  od stalno nameščenega učiteljstva dotičnega okraja
izvoljeni šolnik, ki ga pa mora potrditi deželni šolski svet;

e)  pet odposlancev okrajnega zastopa.

O sestavi deželnega šolskega sveta sicer govori že § 10-
državne ljudsko-šolske postave, vendar še o tem daje natanč-
neja določila § 38. omenjene deželne postave. Njega udje so
tedaj :

a)  deželni namestnik ali njegov zastopnik kot predsednik;

b)  dva odposlanca deželnega odbora;

c)  odposlanec občinskega zastopa deželnega stolnega
mesta Gradec;

d)  uradnik c. kr. namestništva;

e)  dva šolska nadzornika;

f)  dva katoliška duhovnika (kot zastopnika lavantinske
in sekovske škofije) in eden luteranski;

g)  dva zastopnika učiteljstva.

209

Vsled postave dne 21. januarija 1. 1870. so učitelji morali
opustiti cerkovniško službo, pač pa smejo še naprej biti or¬
glavci. Z začetkom šolskega leta 1870/71. je stopil v veljavo
tudi nov občni šolski in učni red.

Vsled postave z dne 25. maja 1868 je od 1. 1870. naprej
bila učitelju določena plača 400 gl., od 1. maja 1874 se je ta
plača povišala na 550 gl. vsled postave z dne 3. maja 1874.
Nadučitelj še je povrh tega po § 20 postave z dne 4. febr.
1870 dobival 50 gl. doklade, podučitelj pa po § 32. iste po¬
stave najmanj 60 ’/ 0  od 400, oziroma 550 gl.

To je splošen okvir avstrijskega (in štajerskega) ljudskega
Šolstva, v katerem nam je razmotrivati v naslednjem razvoj
s rediške šole.

2. Središka šola.

Kdaj se je začela v Središču šola, kdo jo je ustanovil in
kdo je bil prvi učitelj, se vsled pomanjkanja virov ne da do¬
gnati. Kakor sploh za zgodovino trga in župnije, je tudi za
zgodovino šole marsikaj požrl plamen, ko je 1. 1777. pogorelo
leseno župnišče. Velika je škoda tudi, da so se večinoma po-
zgubili in trgovcem oddali zapiski nekdanjega učitelja Alojzija
Šefa, ki so se nanašali na dobo od 1. 1776—1837. Šolsko
kroniko je začel spisovati bivši nadučitelj Štefan Kovačič, ki
je nekaj podatkov o šoli zvedel od starih ljudi, zlasti od prev-
žitkarice Marije Šef, vdove po Janezu Šefu, ki je bil sin uči¬
telja Alojzija Šefa. Učiteljev pred 1. 1776. šolska kronika ne
pozna po imenu, Alojzij Šef je prvi, katerega ime je kronist
zvedel od imenovane Marije Šef. Od nje je tudi zvedel, da se
je pred letom 1776. poučevalo v zasebnih hišah št. 61, 89, 141.

Na podlagi matrik in trških zapisnikov nam je mogoče
zasledovati vrsto učiteljev še za dobrih 10Q, let dalje nazaj,
Vendar o začetku šole in njenem razvoju ter o delovanju po¬
sameznih učiteljev nam manjkajo podatki. Ker so pa bili uči¬
telji ob enem organisti in cerkovniki, smemo sklepati, da se
je šolski pouk začel v Središču ne dolgo potem, ko je bila
ustanovljena samostalna župnija, ki je seveda potrebovala or¬
glavca in cerkovnika, torej za časa katoliške reformacije, proti
sredini 17. stoletja.

Trg Središče

210

Posebne vneme pa ljudje takrat niso kazali za šolo; le
malo srediških županov se je lastnoročno podpisovalo; gotovo
niso znali pisati, oziroma so pozabili, kar so se bili v šoli
naučili, zakaj v takratnih razmerah je priprosti človek malo¬
kdaj kaj pisal. Značilno je tudi. da 1. 1743. ormoški graščak
zabičuje tržanom, da ne smejo rabiti svojih otrok le za to, da
jim pasejo svinje in krave, ampak naj jih marljivo pošiljajo v
„nemško“ šolo, da bodo, ko dorastejo, trgu v korist in da si
bodo lažje služili kruh.

Šolski okoliš je od nekdaj obsegal vse občine središke
župnije; šele 1. 1851. so semkaj všolali vas Vodranci, ker je
preveč oddaljena od Sv. Bolfenka. L. 1845. se je bržkone šlo
za to, da bi Šalovce všolali kam drugam, ker je občina 5. ju¬
lija i. 1. podala izjavo, da hoče ostati pri središki šoli. Tudi
1. 1878. se je pretresalo vprašanje, ali se naj Šalovci všolajo
na Hum ali pa ostanejo v Središču. Obveljalo je zopet slednje.

Oddaljenost posameznih občin od (stare) šole je bila:
Godeninci 45 min. do 1 ure, Grabe do 7 minut, Obrež 7 min.
do 45 min., Šalovci 20 min. do 1 1 / 4 . ure, Središče (spodnji del)
do 45 min.

Glede obiska poroča šolska kronika, da je 1. 1833. zaha¬
jalo v šolo 167 učencev. Iz 1. 1839. imamo naslednje podatke:

v zimskem času je prihajalo v šolo 107 dečkov in 74 deklic,

skupaj 181 otrok, v poletnem času 112 dečkov in 85 deklic,

skupaj 197 otrok. Nedeljsko šolo je v zimskem času obisko¬

valo 56 dečkov in 67 deklic, skupaj 123, v poletnem času p a
66 dečkov in 70 deklic, skupaj 136. Deset let pozneje, t. j- 1-
1849. je povprečno obiskovalo vsakdanjo šolo 123 dečkov in
97 deklic, skupaj 220, nedeljsko šolo pa 52 dečkov in 40 de¬
klic, skupaj 92. Torej je število vsakdanjih šolarjev v 10 letih
poskočilo za 23, oziroma 39 šolarjev, število nedeljskih šolarjev
pa se je skrčilo za 31, oziroma 44 šolarjev.

Dvakrat na leto je bila javna skušnja, prvič pod pred-
sedništvom župnikovim, drugič pa dekanovim v navzočnosti
rsvetnih in duhovskih odličnjakov. Dan skušnje je bil slovesen
za župnijo.

Učitelj je vodil tudi nedeljske šole, prisostvoval je kate-
hezam ter z otroci vred po štirikrat na leto sprejemal sv. za-

211

kramente. Šolski nadzorniki so bili trije: škofijski nadzornik
kot odposlanec graškega, pozneje lavantinskega konzistorija,
Velikonedeljski dekan in naposled župnik. Občine so imele dva
solska ogleda; zadnja, ki sta po stari šolski postavi izvrševala
to službo, sta bila Anton Šef (Schoff) iz Grab in Janez Sejn-
kovič iz trga.

L. 1831. je imel učitelj naslednje dohodke: šolnine 15 gl.
6 kr., štolnine pri cerkvi 12 gl. 18 kr., občine so mu v goto¬
vini plačale 40 gl., pisane ajdovske zbirce 46 vaganov, ki so
se takrat cenili po 48 kr., torej 36 gl. 48 kr., vsega skupaj
torej 104 gl. 12 kr. Pomožnemu učitelju je moral dajati hrano,
Pa je zato dobil iz šolskega sklada 28 gl. na leto. Razen tega
je dobil proste zbirce do 30 vaganov rži in do 18 vaganov
Pšenice, po 20 <ff.  prediva, za orgljanje pri petih mašah do
30 gl. in od ustanov po 4 gl. na leto, potem pogrebščino in zvo-
narino. Dobival je tudi razna prostovoljna darila, kakor pravi
Šolska kronika, po dva centa mesa, klobas za cel polovnjak,
Djec na tisoče, fižola več vaganov, pred letom 1848. so mu
dajali celo repo, slamo, seno. Ob treh Kraljih, ko so se blago¬
slavljale hiše. je dobil groš od hiše. 1  Gmotno stanje je tedaj
bilo za oni čas dokaj ugodno. Pobiranje zbirce ni bilo takrat
ttikakšna sramota, saj so celo graščaki „pobirali“ svojo dese¬
tino. Učitelj je imel na ta način priložnost priti v dotiko z
ljudstvom; ljudje so radi videli, če je prišel v njihovo hišo.
Kar je kmetu prirastlo, je dal, če so ga zadele uime, so pa ž
njim trpeli tudi tisti, ki so pobirali zbirco.

Šolsko poslopje.

Kakor smo že večkrat omenili, je stara središka šola bila
v  raznih zasebnih hišah, včasi pa v občinski hiši.

Leta 1807. se je naposled resno mislilo na zidanje
Šolskega poslopja. Deželni komtur nemškega reda je zahteval,
n aj se mu naznani, koliko svoto bo morala velikonedeljska
komenda kot patron prispevati k stavbi. Na red je odpadlo
1270 gl. Velikonedcljski dekan je pa v imenu reda poročal
11 a  okrožno oblast, da v Središču z ozirom na število otrok

Šolska kronika.

14 »

212

ni treba druge šolske izbe in stanovanja za drugo učiteljsko
moč, zatorej bi se tudi omenjena svota dala znižati morda za
polovico. A okrožna oblast ni pristala na to, red je moral
plačati celo svoto 1270 gl., in kmalu se je pokazalo, da se je
red z dekanom vred temeljito motil. Preden se je pa z delom
dejanski začelo, sta pretekli zopet dve leti. Šele 12. avgusta
1809. se je vršila stavbena komisija in potem se je začelo
delo. Uprava nemškega reda pri Veliki nedelji je dala opeko
in les, župljani pa so morali dati vožnjo in težake. Za prostor
so vzeli tretjino cerkvenega prostora, dve tretjini pa od ta¬
kratnega posestnika Antona Vrbančiča, kateremu je red odstopil
na drugi strani nekaj cerkvenega prostora. L. 1812. je bilo
dogotovljeno šolsko poslopje z enim nadstropjem, z dvema
šolskima izbama. Kapelico Sv. Ane so deloma podrli ter gra¬
divo porabili pri zidanju. Na njenem mestu je sedaj klet. Nek¬
danja vrata v kapelo se še poznajo na oni strani šolskega
poslopja, ki je obrnjena proti cerkvi. Uelo so pa izvršili jako
.slabo, zakaj ni minilo 10 let in poslopje je potrebovalo že
vsestranskega popravila, kakor priznava vizitacijski zapisnik
12. septembra .1821. L. 1822. je bilo poslopje v tako slabem
stanju, da so se že hotele podreti stopnice s poprečnim zidom
v učiteljevem stanovanju. Vrh tega so pri stavbi celo prezrli
potrebno gospodarsko poslopje za učitelja.

Po dolgem obotavljanju in tuhtanju je naposled stavbena
komisija 9. septembra 1822. sklenila, da se napravi „za silo'
kravji hlev in trije svinjaki. V ta namen je zopet posestnik
Vrbančič odstopil zahodno od šolskega poslopja 46 □ sežnjev
zemljišča, cerkveni patron pa mu je zato odstopil po 5 šolnjev
na široko prostor krog cerkvenega obzidja do Dokševega
posestva, ki je bil 1. 1809. pripoznan cerkvi. L. 1823. so na¬
posled popravili tudi celo šolsko poslopje, ki je bilo p°d
nadzorstvom politične oblasti v Ormožu.

L. 1836. so že zopet morali popravljati šolsko poslopja
1. 1842. pa je bil v sobi I. razreda napravljen nov pod.

Ko je prišla v veljavo nova šolska postava, vsled katere
mora vsak sposoben otrok osem let obiskovati šolo, je tudi
staro šolsko poslopje le za silo zadostovalo novim razmeram'
V prvem nadstropju sta bila I. in II. razred, v pritličju pa rm

213

južno stran stanovanjc za nadučitelja z dvema sobama, kuhinjo
in prostorno obokano kletjo, na severno stran je bilo stano¬
vanje za cerkovnika. Stari prostori so zadostovali vsled tega,
ker ljudstvo ni za resno smatralo obveznosti šolskega obisko¬
vanja. L. 1869. je obiskovalo šolo 121 dečkov in 94 deklic,
skupno 215, v nedeljsko šolo pa je zahajalo 65 dečkov in
72 deklic, torej skupno 137. L. 1873., ko je nova postava že
bila več ali manj vdomačena, pa je bilo za šolo godnih otrok
303, 166 dečkov in 137 deklic, dejanski pa jih je obiskovalo
šolo le 224, 133 dečkov in 91 deklic. Trinajst- in štirnajst-
letni šolarji so zelo slabo zahajali v šolo, še celo ednajst- in
dvanajstletni otroci so že izstopali iz šole, zlasti ubožnejši, ker
so morali iti služit. Zamude so se jako popustljivo spregledo¬
vale. L. 1873. pa je deželni šolski svet poostril naredbe glede
šolskih zamud. Vsled tega so prišle kazni, ki so ljudem po¬
vzročile mnogo bremen, šolskim vodstvom pa mnogo zamer,
z druge strani je pa število šolarjev poskočilo in stari prostori
so naenkrat postali pretesni. Že 16. marca 1873. je krajni
šolski svet središki pripoznal potrebo, da se šola razširi v tri-
razrednico. Z odlokom dež. š. sv. 19. junija 1872., št. 2653, je
bil 3. razred dovoljen in se je odprl 3. novembra istega leta.
Za nov razred je nadučitelj Kovačič prostovoljno odstopil svoje
stanovanje proti temu, da se mu da primerno stanovanje ali
Pa plača stanarina. Iz nadučiteljevega stanovanja so tedaj na¬
pravili šolsko sobo, 7’25 m dolgo, 5'68 m široko in 2'96 m
visoko. Predelava je stala blizu 120 gl., od tega je središki
trg plačal 43'3 %, Obrež in Grabe 36'55%, Šalovci 16-09%,
Godeninci 4'06 %.

Šolski proračun za 1. 1873 je znašal 500 gl., naslednja
leta pa vedno po 300 gl., ki so se razdelili na všolane občine
primerno z davkom

214

L. 1884. so proračun zvišali na 500 gl., 1. 1885 pa na
700 gl., tako tudi 1. 1887, 1. 1888 pa celo na 1000 gl., tako tudi
1. 1889 in 1890. Ta svota se je razdelila na občine tako-le:

Godeninci 4-3% 43 gl. Šalovci 15-95% 159‘05 gl*
Grabe—Obrež 32-89% 328*09 „ Središče 46'86% 468-06 „

Že 1. 1877. se je predlagalo, da se šola razširi v štiri-
razrednico, a dotični predlog je krajni šolski svet 12. avgusta
i. 1. odklonil. V štirirazrednico je bila razširjena 1. 1884., ker
v šolskem poslopju ni bilo več prostora, je krajni šolski svet
vzel v najem na 6 let pri Antonu Čuleku, šolske sobo z uči¬
teljskim stanovanjem.

Zidanje nove šole.

Zidanje nove šole je krajni šolski svet sklenil že 1. 1888 .
a vsled ugovora okolišnih občin se je delo zavleklo do 1. 1891*
Stalo je mnogo truda in boja, preden se je sploh dognalo, kje
naj stoji nova šola. Stara šola je stala izven trga, v grabski
občini, novo šolo so pa tržani vsekako hoteli imeti v trgu*
Trška občina je v ta namen ponudila brezplačno prostor „Pod
čapljami“, a tudi občina Obrež — Grabe je ponudili brez¬
plačno bivše Kirbusovo posestvo, kjer bi sicer res bil krasen
prostor za šolsko poslopje.

Krajni šolski svet sam je bil glede tega razdvojen. Večina,
namreč načelnik Sejnkovič, Ivan Kočevar, Maks Robič, Franc
Kolarič in nadučitelj Unger, je bila zato, da se šola zida v
trgu, nasproti so pa zahtevali, naj šola stoji na Grabah, ker bi
to bilo bolj v sredini šolskega okoliša, župnik Venedig, Jurij
Dokša, Simonič in Serec. Tudi trije tržani: Jurij Zadravec, J*
Lukačič in Jakob Herg so bili za to, naj se šola zida na
Grabah.

Staro šolsko poslopje bi se naj porabilo za stanovanjc
učiteljev. Nemški viteški red je bil pripravljen odstopiti tudi
cerkovnikovo stanovanje proti temu, da se pozida za cerkovnika
novo poslopje, česar pa občine niso sprejele.

Naposled je odločila večina, da se nova šola zida v trgu
„Pod čapljami“. Dne 12. sept. 1. 1890. so tržani z veliko večino
glasov odobrili predlog, da trška občina odstopi brezplačno

215

Prostor za novo šolo. Okrajni zastop sicer tega ni potrdil, pač
pa deželni odbor, na katerega se je trška občina obrnila proti
ukrepu okrajnega zastopa. V seji 8. apr. 1. 1891. je občinski odbor
sklenil, naj se dotično zemljišče koj vknjiži na ime krajnega
šolskega sveta. Vsled ugovora okolišnih občin se je delo
Precej zavleklo. Krajni šolski svet je sklenil, da nova šola
utora biti gotova do 15. oktobra 1891. Zidarsko delo je prevzel.
Ptujski mojster Jožef Wresnik za 15.195 gl. 88 kr., katera
svota se mu je imela izplačati v triletnih obrokih. Mizarsko-
delo je prevzel mizarski mojster Stamberger na Grabah, te¬
sarsko pa tržan Ivan Kočevar. Opeka se je delala na Tratah.
V marcu 1891. so začeli dovažati stavivo, meseca aprila pa je
Wl položen temeljni kamen in poslopje je hitro rastlo iz zemlje,
a  vsled nasprotovanja okoliških občin je okrajni šolski svet
meseca majnika ustavil delo, kar je pa deželni šolski svet
kmalu razveljavil, tako da prepoved ni veliko zavlekla dela.
Koncem junija je poslopje že bilo pod streho. Dne 13. nov.
k k je bila šola slovesno blagoslovljena. Blagoslovil jo je do¬
mači župnik Venedig v navzočnosti okrajnega glavarja, okraj-
uega šolskega nadzornika, 1  krajnega šolskega sveta, učiteljstva
ki šolske mladine. Okoličane je pa še vedno bolelo, da je njihov
Predlog zastran nove šole propadel. Obrež, Šalovci in Gode-
uinci so grozili, da se bodo izšolali iz središkega šolskega-
okoliša. Na dan blagoslovitve so te vasi pač poslale svoje
otroke v cerkev, v šolo pa niso šli in sploh do 30. novembra
uiso obiskovali šole. Šalovčani pa so se všolali na Hum, toda
okrajni šolski svet je prepovedal sprejemanje šalovskib otrok
na  Humu zaradi pretesnih prostorov ondotne šole. Nadaljni
odpor proti novi šoli je bil pač brezuspešen, zato so se 29. no¬
vembra stariši iz prižnice opomnili, naj se več ne ustavljajo,
a mpak naj redno pošiljajo svoje otroke v šolo. Večina se je
udala in naslednjega dne so skoro vsi okoliški otroci, tudi
oui iz Šalovec, prišli v šolo. Le nekateri so se še ustavljali,
P a  so jih zadele kazni, katere so celo žandarji iztirjevali.
Sčasoma se je razburjenje poleglo in obisk šole je bil potem
reden.

1  Deželni šolski nadzornik je bil zadržan, pa je brzojavno pozdravil,
otvoritev nove šole.

216

Zaradi zidanja nove šole je šolski proračun 1. 1891. po J
skočil na 5000 gl., 1. 1892. na 5703’50 gl., ker se je 500 gl-
moralo plačati stavbarju kot drugi obrok, 1. 1893. na 6000 gl¬
iv. 1894. se je proračun zopet znižal na 962 gl. L. 1896. je
znašal 800 gl., 1. 1897—1899. pa 900 gl., 1. 1899—1900 700 gl-,
1900—1901 1400 K.

Za šolo godnih otrok je 1. 1891. bilo 418, obiskovalo je
pa šolo 201 deček in 196 deklic, iz tujih šolskih okolišev je
zahajalo v središko šolo 7 dečkov in 4 deklice.

Že dne 6. julija 1892. št. 4592 je deželni šelski svet do¬
volil, da se središka šola razširi v petrasrednico.  Peti razred
se je otvoril 3. novembra 1892.

Število otrok se je pa od leta do leta množilo in 1. aprila
1897, št. 1722 je deželni šolski svet sklenil, da se v Središču
otvori šesti rasred.  Novo šolsko poslopje je postalo nakrat
pretesno in zateči so se morali zopet v staro šolo, kjer so iz
učiteljevega stanovanja napravili šesto šolsko sobo.

Nadaljevalni tečaj.

Mesto stare nedeljske šole šo v Središču 1. 1880. vpeljali
■ob nedeljah prostovoljni nadaljevalni tečaj za dečke, ki so iz
šole izstopili. V tem tečaju se je dajal pouk zlasti o gospo¬
darskih rečeh. Tečaj je trajal od novembra ali od oktobra do
konca aprila. Vodila sta ga Unger in Strenkl. Leta 1880/81
ga je obiskovalo 26 dečkov, naslednje leto pa 22, naslednja leta
je padalo število obiskovalcev na 16 in 12, 1. 1886. pa je tečaj
moral izostati, ker sta se prijavila le dva učenca, 1. 1889. so
ga pa zopet otvorili in se je oglasilo 16, naslednje leto pa 21
učencev, 1. 1893. se jih je vpisalo 9, a so obiskovali zelo ne¬
redno, včasi samo 2 ali celo 1 in 1. 1894. se je moral zopet
opustiti, ker se je oglasil le 1 učenec.

Šolske svečanosti.

Zelo slovesno se je v prejšnjih časih vršila vsakoletna iz¬
kušnja, kar je podalo šoli res neki pesmiški čar. Sicer pa o
posebnih šolskih svečanostih pred 1. 1870. nimamo poročil-
Razumljivo je, da se je šola navadno vdeleževala raznih cerk¬
venih svečanosti.

21 1

Iz novejše dobe so omeniti naslednje šolske svečanosti:

Kakor drugod je tudi v Središču šolska mladina dne
24. aprila 1879. s cerkveno slovesnostjo in z veselico na pro¬
stem praznovala 25 letnico poroke cesarjeve. Leta 1881. dne'
iO- maja so pa šolski otroci slovesno obhajali poroko cesarjeviča
Rudolfa. Na predvečer je bila v trgu serenada in razsvetljava,
na Gradišču so pa pokali topiči. Drugi dan so otroci ob 8. uri
bili pri sv. maši, vkljub slabemu vremenu je bila cerkev natla¬
čeno polna. Po maši so otroci zasadili spominsko »Rudolfovo
lipo«, potem pa je bila na Gradišču veselica, pri kateri je učitelj
Strenkl imel slavnostni govor, otroci pa deklamacije in petje.

Naslednja leta so šolski otroci imeli navadno vsako leto
Šolsko veselico, pozneje tudi zabavno-poučne izlete v okolico
ali tudi dalje: v Maribor, v Varaždin, kjer so si otroci raz¬
gledali razne zanimivosti.

Slovesno otvoritev nove šole 1. 1891. smo že prej omenili.

L. 1899. si je šola omislila novo šolsko zastavo. Učitelj
Kosi je marljivo prirejal šolske koncerte ter razne zabave' in
Je nabral 184 K 41 v. Naročila se je pri šolskih sestrah v
Mariboru nova bela zastava, stara rdeča pa se je dala prebar¬
vati. Obe zastavi s trakovi sta stali 210 K., primanjkljaj 25 K.
59 v. je poravnal krajni šolski svet. Dan 21. junija, praznik sv.
Alojzija, je bil dan nedolžnega veselja za šolsko mladež. Župnik
Cajnkar je ta dan v navzočnosti šolarjev, učiteljstva in krajnega
šolskega sveta blagoslovil obe zastavi. Botra je bila gosp^
Amalija Spešič, žena okrožnega zdravnika v Središču.

Šolski dobrotniki.

Pozabiti ne smemo nekaterih dobrotnikov šole in šolske
mladine. Poleg deželnega, okrajnega in krajnega šolskega sveta
našteva šolska kronika nekatere zasebnike kot posebne prija¬
telje in dobrotnike šole in šolske mladine. L. 1873. hvali šolska
kronika trgovca Ernesta Grilca, župnika Schwingerja, kapelana
Slekovca, Janeza Šulek, mlinarja v Središču, ki je 29. marca
1874. sporočil šoli 50 gl. Župnika Skuhala in kapelana Ilešiča
hvali šolska kronika, da sta delovala zlasti na to, da bi stariši
redno pošiljali otroke v šolo. V blagem spominu ostane v zgo¬
dovini središke šole Tomaž Sejnkovič, večletni načelnik kraj-

218

nega šolskega sveta. Bivši učitelj in potem načelnik kr. šolskega
sveta ter župan središki Jos. Sinko je opetovano daroval v
šolske namene večje svote ter prirejal v ta namen zabave in
veselice.

Zdravstveno stanje šolske mladine.

Splošno je zdravstveno stanje šolske mladine povoljno, tudi telesno
ali duševno pohabljenih otrok, ki niso sposobni za šolo, je primeroma
malo. Najnavadnejše bolezni, ki od časa do časa razsajajo med šolarji
in zadržujejo pouk, so: osepnice (1. 1874., 1895. so jih zanesli iz Ogrskega,
zbolelo je mnogo otrok v Godenincih, v druge občine se niso razširile,
1901 zlasti med manjšimi učenci), davica (diphteritis; 1. 1876 , zelo ne¬
varno se je širil meseca avgusta 1895, 1896 v novembru nekaj slučajev),
bleki (1880, pa ni noben otrok umrl, 1885, ko je bila šola od 17. - 29. marca
zaprta, 1. 1889. je meseca julija in avgusta zbolelo na tej bolezni okoli
200 otrok, 1890 v marcu, 1891 v avgustu, 1896 mes. julija, 1898 le nekaj
slučajev, 1901 meseca avgusta mnogo slučajev, vendar noben otrok ni
umrl), Škrlatica (Scharlah; 1894), mumps (1901).

L. 1889/90. je na slaboumne in telesno pohabljene odpadel ri4 %
celokupne, za šolo godne mladine. L. 1893. je bil zaradi telesnih hib šole
oproščen le 1 otrok, 1. 1899. pa trije dečki, 1. 1899.—1900. je bil 1 deček
zaradi slaboumnosti oproščen šole, zaradi telesnih hib pa 2 dečka in
1 deklica.

3. Šolske oblasti.

a)  Deželni šolski nadzorniki.

V zadnji dobi stare šolske postave so bili deželni šolski
nadzorniki za Slov. Štajersko:

1843 — 1846. Anton Martin Slomšek, od 1. 1846.—1862.
lavantinski škof.

1846—1851. dr. Wieri, od 1. 1858. krški škof.

1851—1858. J. Rožman, konjiški dekan in nadžupnik.

1858—1863. dr. J. Vošnjak, 1. 1863—1877. prošt v Ptuju.

1863—1869. dr. L. Vogrin, kanonik v Mariboru.

Pod novimi šolskimi postavami so od 1. 1870. do sedaj
bili sledeči deželni šolski nadzorniki:

1869—1871. dr. Franc vitez Močnik. L. 1871. je stopil
v pokoj.

1871—1873. Ivan Klodič. Prišel je 1. 1873. za dež. nad¬
zornika v Trst.

219

1873—1891. Aleksander Rožek. L. 1891. je stopil v pokoj:
ter postal dvorni svetnik.

1891—1894. Dr. Konrad Jarc. L. 1894. je bil prestavljen
na  Moravsko in je 1. 1902. stopil v pokoj.

Leta 1894. je postal deželni šolski nadzornik profesor
Viljem Linhart,

1. 1904. pa Peter Končnik.

b)  Okrajni šolski nadzorniki.

Odkar je stopila v veljavo nova šolska postava, so v or¬
moškem okraju in torej tudi v Središču bili ti-le okrajni šolski
nadzorniki:

1870 —1871. Habjanič Alojzij, ravnatelj dekliške šole v
Mariboru.

1872—1874. Končnik Peter, profesor realne gimnazije
v  Ptuju.

1875. Ferk Jakob, nadučitelj v Ptuju.

1876. Hafner Franc, vadniški učitelj v Mariboru.

1877—1901. Ranner Janez, nadučitelj v Laškem trgu.

1901. naprej Dreflak Ivan, nadučitelj v Rogatcu.

c)  Krajni šolski svet.

Krajni šolski svet ima po 3 do 4 krat na leto seje, po
Potrebi seveda večkrat. Odkar je stopila v veljavo nova šolska
Postava, je bil središki krajni šolski svet tako-le sestavljen:

Za dobo 1870-1873:

Martin Čulek, načelnik,

Tomaž Sejnkovič, nač. namestnik.
■Andrej Sejnkovič, šolski ogleda.
Matej Vuk za Grabe.

Janez Trstenjak za Obrež.

Jožef Medič za Šalovce.

Matej Slekovec, katehet.

Andrej Dolmač, nadučitelj.

1873—1876:

K arol W enigcrholz, gostilničar, načelnik.
Tomaž Sejnkovič, nač. namestnik.
Andrej Sejnkovič,_ šolski ogleda.
Andrej Praprotnik, kmet na Grabah.
Janez Trstenjak, kmet v Obrežu.

Jožef Medič, kmet v Šalovcih.

Albin Schivinger, župnik.

Štefan Kovačič, nadučitelj.

Ker je Janez Trstenjak umrl 24. aprila 1874., Andrej Praprotnik
Pa 20. marca 1875., sta prišla v krajni šolski svet Janez Bedjanič iz
Obreža in Franc Žnidarič iz Grab.

220

1876 - 1879 :

Karol \Venigerholz, načelnik.
Tomaž Sejnkovič, nač. namestnik.
Martin Čulek, ogleda.

Franc Žnidarič iz Grab.

Janez Bedjanič iz Obreža.

Jakob Korošec iz Šalovec.

Albin Schwinger, župnik.

Šiefan Kovačič, nadučitelj.

1882 — 1885 :

Jožef Šinko, načelnik.

Jurij Zadravec, nač. namestnik.
Martin Čulek, š. ogleda.

Janez Čagran, katehet.

Janez Bedjanič iz Obreža.
Matija Spešič iz Šalovec.

Albin Schvvinger, župnik.

Pave( IJnger, nadučitelj.

1888 - 1891 :

Tomaž Sejnkovič, načelnik.
Janez Kočevar, nač. namestnik.
Maks Robič, šolski ogleda.
Janez Kolarič.

Mihael Serec.

Jurij Dogša.

Janez Simonič.

Vilibald Venedig, župnik.

Pavel Unger, nadučitelj.

. ■ 187.9-1882:

Karol \Venigerholz, načelnik.
Jožef Dogša, nač. namestnik.
Martin Čulek, ogleda.

Janez Bedjanič iz Obreža.
Franc Bezjak iz Grab.

Jakob Korošec iz Šalovec.
Albin Schwinger, župnik.
.Štefan Kovačič, nadučitelj.

1885 — 1888 :

Jožef Šinko, načelnik.

Jurij Zadravec, nač. namestnik.
Martin Čulek, š. ogleda.

Mihael Rakuša

Janez Bedjanič iz Obreža.

Matija Stamberger.

Peter Skuhala, župnik.

Pavel Unger, nadučitelj.

1891—1894:

Tomaž Sejnkovič, nač. do 25. maja 1893,
potem

Jožef Šinko, načelnik.

Iv. Kočevar, nač. namestnik.

Maks Robič, š. ogleda.

Vilibald Venedig, župnik.

Pavel Unger, nadučitelj.

Franc Kolarič, star. Središče.

Jurij Dogša, Grabe.

Matija Kosi, Obriž.

Ivan Simonič, Šalovci.

Dne 25. maja 1893. je umrl večletni načelnik krajnega
šolskega sveta Tomaž Sejnkovič, sodar in tržan središki. Bil
je v resnici plemenit in delaven mož. Mnogo truda in skrbi
mu je prizadela stavba nove šole; nakopal si je s tem mnogo
sovraštva, a naposled so tudi njegovi nasprotniki sprevideli,
da je dobro mislil. Delal je mnogo več, kakor so šolske
oblasti od njega zahtevale.

221

Leta 1894—1900 se je kr. š. sv. na novo, konstituiral in obstoji v naprej

iz sledečih:

Jožef Šinko, načelnik.

Iv. Kočevar, nač. namestnik.

Maks Robič, š. ogleda.

Vilibald Venedig, župnik.

Pavel Unger, nadučitelj.

Franc Kolarič, star., Središče.

Andrej Bedjanič, Obriž.

Anton Ravšl, Obriž.

Martin Sever, Šalovci.

Leta 1895. je vstopil namesto župnika Vilibalda Venediga,
ki se je preselil v Ormož, župnik Jakob Cajnkar, drugo je
ostalo kakor 1. 1894.

1900-1903:

Iv. Kočevar, načelnik.

Iv. Ravšl, Obriž, namestnik.
Maks Robič, š. ogleda.
Jakob Cajnkar, župnik.

Pavel Unger, nadučitelj.
Franc Kolarič, Središče.
Jakob Klemenčič, Središče.
Vincenc Zadravec, Grabe.
Matija Spešič, Šalovci.

1903—1909 :

Kočevar Ivan, tržan v Središču, načelnik.

Ravšl Ivan, župan v Obrižu, njegov namestnik.

Cajnkar Jakob, župnik pri Sv. Duhu v Središču, zast. cerkve.
Unger Pavel, nadučitelj v Središču, zastopnik" šole.

Klemenčič Jakob, tržan v Središču.

Lukačič Franc, tržan v Središču.

Robič Maks, trgovec v Središču.

Kolarič Franc, posestnik na Grabah.

Medic Franc, posestnik v Šalovcih.

222

4. Vrsta srediških učiteljev.

1660—1685. Sinkovič Matej  je najstarejši po imenu znan
središki učitelj. Zapisan je kot boter 24. februarija 1. 1676. ter
se imenuje ,,šolski vodja“ (scholae rector). Umrl je, 60 let star,
dne 9. aprila 1685. ter bil naslednjega dne pokopan. Oženjen
je bil z neko Katarino, 1  ki mu je 16. marca 1671. rodila sina
Jožefa, 8. novembra 1674 pa hčer Katarino. V Središču je bil
učitelj 25 let, torej od 1. 1660.

1685—1688. Serdin (Sser din) Martin,  vpisan kot stare¬
šina v poročni knjigi 1. 1687. s pristavkom „ludimagister“. Dne
19. januarija 1686. so mu z veličastnim sprevodom pokopali
80 letno mater Katarino. Dne 28. septembra 16S7. mu je žena
Cera rodila sina Mihaela.

1688—1718. Horvat Tomas  je učiteljeval v Središču
čez 30 let. Pokopali so ga 13. maja 1718., 56 let starega. Dne
4. junija 1. 1692. je vzel za ženo Rozino, vdovo po rajnem
Pavlu Puklič. Ž njo je imel več otrok. Dne 5. maja 1698. se
mu je rodil sin Mihael, 17. maja 1703. Anton, ki se je pozneje
dne 9. novembi-a 1732. oženil z Barbaro, vdovo po umrlem
Juriju Borko, 28. avgusta 1705. Janez Mihael, 29. decembra
1707. Tomaž, 27. januarija 1710. pa hčerka Dora.

1718—1730. Babič Blas Jvan.  Bil je Središčan, zakonski
sin Benedikta in Barbare Babič, rojen 7. januarija leta 1688.
■(1694?). Pokopali so ga 15. avgusta 1. 1730., potem ko je služ¬
boval kot učitelj 13 let.

1730 — 1737 (?). Bedenik Simon.  Kako dolgo je službo¬
val, ni moči dognati, umrl ni v Središču, ker ga ni v mrtvaški
knjigi. S svojo ženo Marijo je vpisan kot boter še 1. 1734. dne
19. oktobra. Doma je bil iz Obreža.

1737—1764 (?). Osešek (Ofsefsek)' 1  Mihael Janes,  sin
Matija Osešek, sred. cerkovnika, zapisan kot boter v krstni
knjigi dne 26. avgusta 1. 1737. Bil je ob enem cerkovnik in
orglavec. Dne 8. aprila 1. 1752. mu je bila krščena hčerka
Maksimilijana, dne 6. marca 1. 1753. Marijanka, 28. oktobra

1  Rodbinsko ime ni znano.

Tudi Bofzeschek in Bofzeschak.

223

k 1754. pa Frančiška. Dne 20. avgusta 1. 1764. sta mu bila
Pokopana v sili krščena dvojčka. L. 1757. dne 11 . oktobra
je v sili krstil Dobrotnikovo dete Uršo na Grabah. L. 1758. mu
je 4. oktobra umrla hčerka Cecilija, stara šele dva in pol leta.
Zadnja leta je živel v Vukovščaku pri Sv. Miklavžu, kjer je
U aprila 1 . 1775. pisal pismo zaradi kapele v Svibovcu, da je
nekdaj spadala v središko župnijo.

1762—1777 (?). Šef (Scheff) Boštjan,  oženjen z Barbaro
Kronabetvogel, ki mu je 9. septembra 1. 1760. rodila sina Franca.
L. 1770. sta mu enega dne, namreč 16. marca umrla dva otroka,
eez mesec dni pa žena, stara šele 45 let, pokopali so jo
14. aprila. Pozneje se je oženil z Marijo Bratuša. V Središče
je prišel Šef od Sv. Miklavža.

1778—1779. Babič (IVabich) Matija.  Služboval je, kakor
Pravi mrtvaška knjiga, kot orglavec in menda tudi kot učitelj
v  Središču poldrugo leto ter je bil pokopan 29. avgusta 1 . 1779.
Star je bil šele 40 let. Tri mesece poprej, namreč 11 . maja
1779. je umrla njegova hči Marija. Poprej, okoli 1. 1771. je
Babič učiteljeval v Ormožu. Za njim najbrž nekaj let ni bilo
učitelja v Središču, zakaj 9. aprila 1. 1783. beremo v občinskem
zapisniku, da se je tega dne zbranim tržanom na magistratu
prebrala (vladina) okrožnica, da se naj vpelje šola (dati die
Trivial Schul introduciret solit seyn). Ob enem se je sklenilo,
da se dogotovi že začeto poslopje za občinskega pisarja. Dne
maja i. 1 . pa so sklenili, da naj otroci začnejo hoditi v šolo
19. maja in sicer v občinsko hišo, dokler se ne postavi hiša,
kjer bo učitelj stanoval in imel šolo.

Šolo pa je začel šele 26. maja Franc Sef  (1783—1790 [?]),
sin bivšega učitelja Šefa. Z novim letom je prevzel šolo dote¬
danji občinski pisar Anton Lustig,  Šef pa mu je pomagal.
Dne 12. januarija 1784. so tržani sklenili, da plačajo Ivanu
Hernja, ki jc dal stanovanje Lustigu, 4 gl. na leto, Lustig sam
je dobival šolnino 30 kr. za '/4  leta, „zato pa se mora ravnati
Po c. kr. ukazu“. Njegov pomočnik (Mithelfer) Šef je dobival
na leto 1 gl. 30 kr. od otroka.

To je prvi znani slučaj, da ima središka šola dva učitelja.
Sef je stanoval na Grabah h. št. (takratno) 12 ter je bil oženjen
z Marijo Ivanuš, ki mu je 26. oktobra 1790. rodila sina Franca

224

Ksaverija. Ta se je potem 26. februarija ] 821. oženil z Marijo*
Mlinarič ter se 1. 1825. v poročni knjigi kot starešina imenuje
župan (Richter).

V Središču je bil Šef učitelj, cerkovnik in organist. Bil
je skrben gospodar ter si je toliko prihranil, da si je na Gra¬
bah kupil veliko kmetijo. Ker je imel potem z gospodarstvom
veliko opraviti, je opustil šolo. Na Grabah je bil večkrat
župan. Imel je tudi trafiko, katero je 31. decembra prevzel
Jakob Dogša. Umrl je 12. marca 1. 1838.

O Lustigu nimamo natančnejših poročil. Dolgo pač ni
učiteljeval niti Lustig niti Šef, ker se je šola celo opustila-
Dasiravno je vlada takrat že silila na to, da se snujejo šole,
vendar v Središču se je zgodilo ravno narobe. Iz nekega za¬
piska 1. 1789. sicer beremo, da so kupili šolske prostore od
Miklavža Kočevarja, toda že vizitacijski zapisnik 1. 1791. pravi,
da je v Središču sicer ustanovljena šola, a je morala prenehati,
ker župljani niso hoteli pošiljati otrok v šolo. Enako pravi
vizitacijski zapisnik 1. 1795., da se je šola opustila, ker se ni
dobilo predpisano število učencev, namreč 90.

Vendar v tem času ni popolnoma prenehal pouk, ker k
1793. prosijo tržani graški konzistorij, naj jim še dalje pusti
kapelana Ojnika, ker „vsled posebnih razmer“ ne morejo imeti
učitelja, Ojnik pa otroke lepo poučuje poleg veronauka tudi
brati, pisati in računati.

Po njegovem odhodu 1. 1795. je menda tudi ta šola pre¬
nehala, ker vizitacijski zapisnik 1. 1800. pravi, da je šolski
pouk začel šele 3. marca t. 1. kapelan (Jožef Ferenc) in sicer
v občinski hiši, četrt ure od župnišča. Izkušanega učitelja še
namreč vedno ni bilo v Središču, prostora pa tudi ni bilo dru¬
god nikjer dobiti, ker še niti mežnarije ni bilo. Tudi soba v ob¬
činski hiši je slaba, pretesna za toliko število otrok, se po
zimi ne da kuriti in sploh celo poslopje preti, da se v kratkem
podere. Vse te razmere je vizitatorju nemškega reda, grofu
Zinzendorfu 14. julija 1800. razložil takratni kapelan Mihael
Jaklin ter opozoril vizitatorja, da bo visoki red, katerega na¬
loga je, delovati v blagor človeštva, moral pripomagati, da se
pozida novo šolsko poslopje, kjer bi se potem napravilo tudi
za cerkovnika potrebno stanovanje. Dne 19. julija 1799. je sre-

L

225

diska občina dovolila učitelju letne plače 47 gl. 20 kr., tudi
druge občine: Obrež — Grabe, Šalovci in Godeninci so se pis¬
meno obvezale, da bodo plačevale svoje prispevke, da bi učitelj
dobil celotne plače 100 gl. Rednega učitelja je pa Središče
dobilo 2. maja istega leta. Bil je:

1800 — 1803. Res Jurij.  V matičnih knjigah se imenuje
»Professor Normalnim Scolarum“. Bil je poprej učitelj na
glavni šoli v Mariboru ter je prinesel seboj izvrstna spričevala
glede znanja in marljivosti. Sprejel je tudi službo cerkovnika.
Ker ni bilo primernega stanovanja, je moral stanovati četrt ure
od cerkve, kar je bilo za njegovo službo neugodno, zato je
deželni komtur nemškega reda dne 9. decembra 1800. ukazal,
maj se mu v župnišču odkaže stanovanje, dokler ne bo po¬
stavljeno šolsko poslopje.

Reš je le kratko časa služboval v Središču; leta 1803.
dne 3. maja še ga zasledimo kot botra v krstnih knjigah, po¬
tem je odšel nekam na Ogrsko in se mu je sled popolnoma
'zgubil. L. 1802. je tožil središkega mitninskega praktikanta
Ivana Persoglio, da ga je pretepal. Središki magistrat je naj¬
brž sodbo zavlačeval, zato je ormoška sodnija 24. julija i. 1.
zahtevala od magistrata, da ji izroči vse akte o zaslišanju.
Kako se je ta pravda končala, ni znano, a to vtegne biti vzrok,
da je Reš zapustil Središče.

1803 — 1805. Puš Alojzij.  Bil je češki Nemec (Deutsch-
Pohme), rojen 1. 1777. in je učiteljsko izkušnjo napravil v Pragi.
Okrožna oblast ga je potrdila za učitelja v Središču 1. 1803.
Kaj je moža iz daljne Prage prineslo v Središče, ni znano;
značilno pa je za takratno šolstvo, da so v čisto slovenski
kraj nastavili učitelja, ki seveda o slovenščini in o tukajšnjih
razmerah ni imel pojma (sicer se tudi dandanes dobe enaki
slučaji). Vkljub temu je slovel kot izvrsten učitelj in po spri-
°cvanju ptujskega naddekana J. Kellner-ja se je njegova šola
smela uvrstiti med najboljše, pripomni pa, daje slovenščine slabo
zmožen, kar pri slovenskih učencih zelo obtežuje napredek.'

V Središču je poučeval le kratko časa, ker že 1. 1805.
So  ga prestavili k Veliki nedelji. Za njim je vodil središko šolo:

1  J. Kellner v svojem zapisniku 1. 1819. Slekovčev izpisek v arhivu
»Zgod. društva".

Središče,

15

226

1805—1809. Streler Alojzij.  Šolska kronika sicer pravi,
da je poučeval že od 1. 1798., a k večjemu kot namestni ali
pomožni učitelj. Poučeval je v najetih hišah št. 137 (Zobovič)
in 69 (Mlinarič). Šolska kronika pravi o njem, da je bil v
svoji službi tako vesten in marljiv, da je manj nadarjene otroke
celo pri luči prostovoljno poučeval. Dne 19. maja 1. 1806. se
je oženil z Marijo Gotvvein.

1809 — 1815. Postružnik Ivan.  Ko je bila dne 25. junija
1. 1811. birma v Središču, je o njem zapisano, da je bil takrat
23 let star, doma iz Sv. Jurija na Ščavnici, že izprašan ter je
bil že poldrugo leto učitelj v Središču. Bil je sin Valentina
Postružnika, učitelja pri Sv. Juriju na Ščavnici, in Lucije roj.
Vaupotič, narodil se je 10. marca 1. 1788. 1

Priznalo se mu je, da je v svoji službi marljiv, a da
„malo preveč gleda po drugem spolu“. Za šolo godnih otrok
je bilo takrat v središkem šolskem okolišu 131, obiskovalo pa
jih je šolo le 46, v celi župniji pa je bilo 310 za šolo godnih
otrok. Šola je bila takrat v hiši št. 3, a šolska soba je bila
pretesna, učitelj je pa stanoval na Grabah h. št. 32. Z novim
letom 1813 se je začela šola v novem šolskem poslopju. Dne
9. februarija 1813. se je Postružnik oženil z Marijo Goršič, ki mu
je 24. marca 1814 rodila hčerko Marijo. 2  Kmalu potem pa je
zapustil Središče, ker je 5. decembra 1815 odšel za učitelja k
Sv. Marku nižje Ptuja, kjer je služboval do 1. 1818, ko se je
preselil v Ljutomer ter je ondi služboval do svoje smrti dne
26. novembra 1847.

1815-—1851. Karničnik Matija.  Prišel je v Središče že
1. 1813. 3  in je bil tu začasni učitelj. L. 1815., pač po odhodu
Postružnikovem, je postal stalni učitelj in je potem služboval
v Središču 36 let. Rojen je bil 1. 1797., študiral je v Gradcu
ter je prišel čisto ubog v Središče, kjer si je pridobil znatno
premoženje. Meseca oktobra 1. 1818. se je oženil z Rozo Pol¬
janec. Znamenito ulogo je igral 1. 1848—49. Po vzgledu drugih
mest in trgov so si tudi Središčani ustanovili svojo narodno
gardo in učitelj Karničnik ji je bil četovodja. Po nedeljah so de¬
lali včasi izlete čez ogrsko mejo v Preseko, kjer so se na račun

1  Krstna knjiga pri Sv. Juriju na Ščavnici (Slekovec, Ljutomerska

kronika). — 2  Krstna knjiga v Središču. — 3  Šolska kronika središka.

227

svojega poveljnika malo pokrepčali, potem se pa med troben¬
tanjem zmagonosno vračali domov. Svojega poveljnika so spre¬
mili do njegovega stanovanja — pred šolsko poslopje, kjer so
mu izkazali vojaške časti On je pa dal povelje za „naskok“,
kar so vsi pokorno izvršili. Sovražnik namreč ni bil brkasti
Madžar, ampak po dve vedri žlahtne krvi Ljutomerskih goric . 1
Kako je pa narodna garda delovala takrat, ko so se Madžari
prikradli čez mejo ter na povratku razbijali v središki okolici,
o tem ne ve zgodovina nič povedati. Sicer se pa o Karničniku
Pripoveduje, da je otrokom prav neusmiljeno vtepal nemščino
v glavo . 2

Za časa Matija Karničnika se je središka šola razširila v
dvorazrednico. Že prej sta od časa do časa bila po dva uči¬
telja, od 1. 1819. pa je središka šola imela stalnega
Podučitelja.  Dne 8. julija 1. 1817. je bila v Ormožu zaradi
tega komisija, ki je spoznala potrebo druge učiteljske moči.
Šolska kronika pravi, da si je 1. 1831. vzel Karničnik še dru¬
gega pomočnika, katerega je vzdrževal na svoje stroške.
Mogoče, da si je vzel namestnika, ker v tem slučaju si je
solnik smel vzeti večtedenski dopust.

Že od leta 1799. je učitelj dobival od všolanih občin
100 gl. plače, od tega je na središki trg prišlo 47 gl. 20 kr.
K. 1816. in 1817. so se pa občine branile to plačevati, zato se
je Karničnik pritožil v Ormožu. Tedaj so se pogodili tako-le:

Od 303 všolanih hiš pride na vsako 20 kr., potemtakem

Plača trg od 142 hiš 47 gl. 20 kr., Grabe od 30 hiš 10 gl.,
Obrež od 68 hiš 22 gl. 40 kr., Šalovci od 47 hiš 15 gl. 40 kr.,
Oodeninci od 16 hiš 5 gl. 20 kr. Tako so spravili skupaj
prejšnjo svoto 100 gl. Dne 30. avg. 1817 je okrajna oblast v

Ormožu naročila vsem všolanim občinam, da morajo plačevati

učitelju odkazano jim svoto.

Matija Karničnika in njegovega pomočnika Ignacija Trancla
župnik v svojem poročilu na velikoncdeljskega dekana z dne
12. septembra 1821. zelo hvali, da sta vestna, marljiva in
nravno poštena moža. Karničnik je že prej 1. 1818. dobil od
graškega knezoškofa pohvalni dekret.

1  Te podatke je šolskemu kronistu podal bivši gardist Jožef
Zobovič. — 2  B. Flegerič, Dr. Štef. Kočevar str. 14.

15 ;>

228


Pozneje je pa prišel v nasprotje s cerkveno oblastjo-
Zameril se je zlasti s tem, da je celo ob pogrebih nastopal v
uniformi kot gardist, kar se je po 1. 1849. — v dobi absolu¬
tizma — smatralo za veliko pregreho. Pridružile so se še druge
razprtije in 1. 1851. je v zadevi neke tatvine posredno padla
senca na Karničnika, kakor bi bil on vedel za to. Naenkrat je
moral zapustiti Središče on, pa tudi Trancl.

1818—1819. Regolec Franc,  prvi stalni podučitelj v
Središču. Rodil se je 8. julija 1801. pri Sv. liju v Slov. gor.
V Središču je nastopil službo 1. novembra 1818, potem je
služboval v Ljutomeru (kjer je bil učitelj slavnemu Miklošiču),
pri Vurbergu, 1826—1846 pri Sv. Antonu v Slov. gor., od 1.
1846. pri Sv. Križu na Murskem polju, kjer je 1. 1872. stopil
v pokoj ter bil odlikovan s srebrnim križcem za zasluge. Umrl
je v Mariboru dne 27. decembra 1897.

1824—1851. Trcmcl Ignacij,  rojen 1. 1799. L. 1851. je
bil zaradi pijančevanja odstavljen.

L. 1838. je učiteljeval v Središču Jakob Adamič,  rojen
dne 5. julija 1. 1817. pri Sv. Juriju na Ščavnici. Službovati je
začel s 1. nov. 1. 1838. Pozneje je bil učitelj na Polenščaku.

1839. Vuk Lovro.  Rojen leta 1811. v Središču. Umrl
1. 1884.

1839—1840. Kitshaupt Franc.  Rojen 1. 1818. Pozneje
je pustil učiteljsko službo ter je živel pri svojem vinogradu
pri Svetinjah.

1841. Kaiser Anton.  Rojen 1823.

1842. Zemljič Jožef,  rojen pri Sv. Trojici v Slov. gor.
dne 6. marca leta 1821. .Službo je nastopil 1. septembra 1839-
Pozneje je služboval v slov. predmestni šoli v Mariboru.

1843. Schmiedinger Friderik,  rojen 1. 1824. v Svečini)?)-

1844—1846. Schmiedinger Jurij,  rojen v Svečini

18. oktobra 1. 1821. Službo je nastopil 30. oktobra 1. 1840.

V Središču je služil še pozneje. Tudi on je nosil 1848 1850.
uniformo narodne garde.

1847 (?) Schmiedinger Janez,  rojen 1. 1821, umrl v
Mariboru kot c. kr. stotnik v pokoju dne 9. septembra 1894.’

Šolska kronika v Središču.

229

1851. Reismger 'Jožef,  rojen 1. 1830. dne 13. novembra
v Zavrču. Umrl je 23. decembra 1893. 1

1851 — 1859. Repič Martin,  rojen pri Sv. Andražu v
Slot. gor. 25. oktobra 1827. Službovati je začel 1. novembra
1845. Od 3. aprila 1851 — 8. novembra 1851 je bil v Središču
provizoričen učitelj, potem je bil stalno nameščen. Umrl je pri
Sv. Miklavžu 24. julija 1901. Bil je spreten učitelj, priden in
varčen gospodar pa vnet Slovenec. 2

1851—1854. Robič Anton,  rojen 12. marca 1. 1819. v Lem-
bahu. V Središču je služboval od 8. novembra 1851 do 30. ok¬
tobra 1854, potem je menjal s št. miklavževskim učiteljem
Schmiedingerjem. V Središču mu je umrl 20. jan. 1852 sin
Anton, star 5 mesecev, istega leta v jeseni dne 30. novembra
Pa se mu je rodil sin Aleksander. Oženjen je bil z Marijo
Zobovič. L. 1859. se je odpovedal učiteljski službi.

1854—1865. zopet Schmiedinger Jurij.

1859—1860. Šalek (Salleg) Alojzij.

1860 —1862. Cagran Anton,  rojen pri Mali nedelji
13. januarija 1. 1840. Službo je nastopil 1. oktobra 1855. pri
Sv. Antonu v Slov. gor., od koder se je 1. 1856. preselil k Sv.
Lovrencu v Sl. gor. V .Središče je bil prestavljen iz Ljutomera
15. oktobra 1860. 3  Iz Središča je odšel h Kapeli, potem je pa
služil na raznih krajih, skoraj vsako leto drugod. Na zadnje
je bil pomožni učitelj pri Sv. Križu na Murskem polju, kjer je
L 1896. prišel v nasprotje s kazensko postavo in je umrl v
Mariboru 10. novembra 1896.

1863— 1865. Kristl Janez , rojen pri Sv. Jakobu v Slov.
kor. dne 16. maja 1844, službo je nastopil 4. novembra 1864.
Živi sedaj kot upokojen nadučitelj v Slov. Bistrici.

1864— 1865. Stolcer Valentin,  rojen pri Sv. Lovrencu v
Puščavi 10. februarija 1841. Službovati je začel 6. decembra
1857. Z aprilom 1. 1888 je bil odpuščen iz učiteljske službe.
L*o 1. 1859. je služboval pri Sv. Ani na Krembergu, od koder
to sam prosil za prestavo. Njegovi prošnji se je ustreglo s tem,

1  Popotnik, 1894, št. 2.

2  Gl. življenjepis v Sl. Gosp. 1901, št. 35.

3  Kn. šk. arhiv v Mariboru in Slekovčeva zbirka v arh. „Zg. dr.“

230

da so ga 20. oktobra i. 1. prestavili k Sv. Lovrencu v Slov.
gor., a že naslednjega leta so ga na lastno prošnjo od Sv.
Lovrenca prestavili k Sv. Marku nižje Ptuja. L. 1861. je prosil
za učiteljsko mesto v kakem vojaškem zavodu, pa mu je
prošnja bila odbita.

Stolcer je bil muzikalno zelo naobražen učitelj; živi sedaj
v Gradcu brez vse pokojnine, ker je prišel navskriž s § 24
šolske postave. Izdal je tudi nekoliko zvezkov v narodnem
duhu zloženih cerkvenih napevov.

1864. Vojsk Anton,  Malonedeljčan, rojen 27. maja 1840.
Službovati je začel 25. novembra 1858. Do 1. 1861. je služil
kot podučitelj pri Sv. Tomažu pri Veliki nedelji, odkoder je
21. decemb. prišel za začasnega učitelja v Slivnico v šmarskem
okraju. Iz Središča je prišel za začasnega učitelja na Runeč.

1864. Raušl Ferdinand,  rojen v Ormožu 28. maja 1842,
službovati začel 31. oktobra 1859. V Središču je bil samo en
dan,' ker ni hotel opravljati cerkovniške službe. L. 1860. je bil
podučitelj pri Sv. Tomažu, odkoder je prišel za 2. podučitelj a v
Ljutomer. Sedaj živi kot upokojeni šolski ravnatelj v Gradcu.

1865— 1872. Dolmač Andrej (Dolmačen),  rojen v Or¬
možu 30. novembra 1813. Službo je nastopil 3. novembra 1830.
pri Sv. Barbari v Halozah. Naslednja leta je služboval v Ljuto¬
meru, pri Vel. nedelji, zopet v Ljutomeru, v Ptuju kot učitelj
in kot korovodja (Regens chori), pri Mali nedelji, pri Sv. Lenartu.
Od 1. 1848.—1865. je bil učitelj pri Sv. Martinu pri Vurbergu,
kjer je 1. 1860. tožil na konzistorij, da so mu ljudje že 3 leta
dolžni šolnino. Iz Središča je 1. septembra 1872. odšel v Dor¬
navo, od tam pa 1. 1877. k Svetinjam. L. 1879. je stopil v pokoj
ter se je nastanil v Ptuju.

Umrl je pa že 11. februarja 1879.

1865. Belec Franc,  rojen 7. novembra 1841 pri Sv. Ju¬
riju na Ščavnici. Službovati je začel 30. oktobra 1861.

1866— 1867. Vidovič Anton  od Sv. Vida pri Ptuju, rojen
19. maja 1842, službo nastopil 11. decembra 1860 kot pod¬
učitelj pri Sv. Trojici v Halozah.

Umrl je v Cirkovcah 24. septembra 1889.

1  Slekovčeva opomba.

231

1867. Gosnik Jakob,  od Sv. Martina pri Vurbergu, rojen
25. junija 1837, je začel službovati 24. oktobra 1856.

1868. Škofič Franc,  rojen 1. 1842. dne 21. avg. pri Sv.
Petru pod Mariborom, je bil nastavljen istotam 13. apr. 1. 1861.

1869. Pugel Melhior,  rojen v Strugi na Kranjskem
5. januarija 1834. Učiteljevati je začel s 1. septembrom 1860.

Umrl je kot definitivni podučitelj pri Sv. Bolfenku na Kogu
5. decembra 1890.

1870. Lešnik Gašpar,  rojen pri Sv. Magdaleni 1. 1840.
Umrl je, od strele zadet 1. 1883. pri Sv. Martinu na Pohorju,
kjer je bil več let učitelj.

1871— 1879. Šinko Jošef.  Od 1. marca 1871 je bil za¬
časni učitelj, od novega leta 1873. naprej pa definitivni. Dne
31. oktobra 1879 je bil na lastno prošnjo odpuščen od uči¬
teljske službe. (Več o njem gl. pri sred. županih.)

1872— 1879. Kovačič Štefan  iz Hotinje vasi pri Slivnici,
rojen 12. decembra 1846. Služboval je najprej pri Sv. Križu
na Murskem polju. V Središče je prišel 31. oktobra 1872.
Z odlokom dež. š. sv. z dne 15. sept. 1879. št. 376 je bil pre¬
stavljen na dvorazrednico k Sv. Marjeti na Pesnici, kjer je
nmrl 2. decembra 1. 1900.

1873— 1902. Štrenkl Simon,  rojen v Zibiki 21. okt. 1845.
V .Središče je prišel od Vel. nedelje 1. nov. 1. 1873. Po odhodu
Št. Kovačiča je bil začasni šolski vodja, dokler ni nastopil nov
nadučitelj Pavel Unger. Ko se je 26. oktobra 1. 1879. ustanovil
Pri središki šoli nadaljevalni tečaj, je njega vodstvo prevzel
Štrenkl, ki je 1. 1880. i. d. poučeval tudi telovadbo in petje v
vseh treh razredih. L. 1902 je s 15. sept. stopil v pokoj in se
preselil v Zibiko. Bil je zelo vesten in marljiv učitelj pa tudi
skrben gospodar, a nasproti siromakom, zlasti revnim šolarjem
jako radodaren.

1879 — 1880. Majcen Feliks.  Kot namestni učitelj je
služboval v Središču od 14. decembra 1879 do 1. febr. 1880.
Prišel je semkaj iz Ormoža.

1880— 1882. Jerman Helena.  Rojena 1859. v Gorici, Iz
šredišča je bila prestavljena v Zreče, od tod pa v Podgrad (Istro).

1881— 1909. Unger Pavel,  nadučitelj. Rojen v Jarenini
23. januarija 1844., zrelostni izpit je naredil v Mariboru 1. avgusta

232

1865., izpit učiteljske usposobljenosti pa v Gradcu 4. novembra
1871.

Kot podučitelj, mežnarski in orglavski pomočnik je bil
nastavljen 1. novembra 1866. pri Sv. Lenartu v Slov. goricah,
ondi je služboval do 1. aprila 1869., od tod je prišel k Sv.
Lovrencu v Puščavo, kjer je služboval od 1. aprila 1869. do
31. avgusta 1869. Kot začasni podučitelj je služboval v Slov.
Bistrici od 1. novembra 1869. do 1. januarija 1872., kot def.
podučitelj v Slov. Bistrici od 1. januarija 1872. do 1. novembra

1872., kot def. učitelj pri Sv. Lenartu v Slov. goricah od L no¬
vembra 1872. do 1. novembra 1874., kot def. učitelj na Leiters-
berg-Karčevini od 1. novembra 1874. do 1. maja 1881., kot
nadučitelj v Središču od 1. maja 1881. do 1. 1909. L. 1907. je
dobil častno svetinjo za 40letno zvesto službovanje.

Od leta 1881. pa do novembra 1889. je opravljal v Sre¬
dišču orglavsko službo, v letih 1883 do 1887 je vodil pevski
zbor bralnega društva „Edinost“, ustanovil je tudi godbo na
pihala, a ta godba je pozneje razpadla.

Z odlokom dež. šolsk. sveta štaj. z dne 17. sept. 1909.,
štev. 6542/1 1909, je bil koncem meseca sept. stalno upokojen.

Od jeseni 1879 do maja 1881 je poučeval kapelan Ivan
Cagran.

1882—1886. Vogrinec Anton , rojen pri Negovi 1. 1861-
Z odlokom 4. avgusta 1882 je bil imenovan za podučitelja s
prostim stanovanjem v Središču. S 1. novemb. 1886 je nehal
poučevati v Središču in je odšel h Kapeli.

Na njegovo mesto je bila imenovana učit. kandidatinja
Ana Kočevar,  rojena Ljubljančanka. Službuje sedaj v Postojni
na Kranjskem.

1884 do sedaj Kosi Antoni  Narodil se je pri Mali
nedelji dne 16. januarija 1. 1864. Ljudsko šolo je obiskoval pri
Sv. Petru bi. Radgone in v Radgoni 1. 1870—1877, potem pa
deželno meščansko šolo istotam. L. 1880. je vstopil na c. kr.
učiteljišče v Mariboru, katero je dovršil 1. 1884.

Služboval je najprej v Središču od 1. 1885. kot suplent.
Od 1. 1885 do 1888 je služil kot provizoričen (začasen), od

1  Sl. tab. X.

r

/

I*

233

L 1888. do sept. leta 1892. pa kot def. podučitelj v Središču.
Med tem časom in sicer dne 30. aprila 1. 1888. je bil poklican
za učiteljskega suplenta in prov. šolskega vodjo na Hum bi.
Ormoža, kjer je služboval do 15. sept. istega leta. Une 30. sept.
1892 je postal def. učitelj v Središču, kjer še danes deluje.
Leta 1891. dne 19. aprila se je poročil z Mimiko Sejnkovič,
hčerjo središkega tržana Tomaža Sejnkoviča. Leta 1901. se je
udeležil ferijalnega kurza v Wolfsbergu, ki so ga priredili du¬
najski vseučiliščni profesorji. Poslušal je prirodoznanstvo. Istega
leta je uvedel v Središču nekak sadjarski tečaj za odrasle dečke
in može. Leta 1903. se je udeležil mednarodnega kongresa za
šolsko higijeno v Norimbergu. Meseca junija 1909 je prevzel po
obolelem nadučitelju Pavlu Ungerju vodstvo središke 6 razrednice.

Kosi se je že kot dijak na mariborskem učiteljišču začel
pečati s pisateljevanjem. Nabiral je zlasti o počitnicah po
ljutomerskem okraju narodno blago: pravljice, basni, pripovedke,
s posebnim veseljem pa narodne legende in narodne pesmi z
napevi. Prvi narodni drobtinici, ki ju je Kosi priobčil, sta bili
„Dve narodni legendi“ v „Vrtcu“ za 1. 1883. V „Popotniku“
od 1. 1884—1890 pa najdemo skoraj v vsakem letniku po ne¬
koliko pedagoških ali metodiških razprav izpod njegovega
peresa. Posebno rad je priobčeval učne poskuse, obravnave
beril itd. Sprva se je podpisoval s pseudonimom „Godomerski“.
(Prav za prav pa bi se moral podpisovati „Godemarskr‘ po
občini Godemarci pri Mali Nedelji, kjer je bil rojen.)

Prvo delce Kosijevo je bila brošurica „Stariši, podpirajte
šolo!“ ki jo je pisatelj 1. 1889. izdal ob svojih stroških. To
delce je izišlo 1. 1894. v drugi, povsem predelani in pomnoženi
izdaji. V istem letu je izdal Kosi to brošurico tudi v nemškem
jeziku. Nemški pedagoški, pa tudi drugi listi so delce prav
ugodno ocenili.

Kosijevo slovstveno delovanje lahko razvrstimo v tri
skupine in sicer:

I. Vzgojno in poučno polje.
a)  Mladinsko slovstvo.

1. »Narodne legende za slov. mladino 11  1-3 zvezek, Ptuj 1890, 1891.

2. »Zabavna knjižnica za slov. mladino. 11  Prvi zvezek izišel 1. 1891,
sedaj je že 13 zvezkov na svetlem (Ptuj, Ljubljana 1891—1907).

234

8. »Šaljivi Jaka“ I. in II. zvezek, Ljubljana, 1892, 1894.

4. »Sto narodnih legend 11 . Ljubljana, 1894.

5. »Zlate jagode". Zbirka basni za slov. mladino. in preprosto
ljudstvo". Ljubljana, 1894.

6.  „Iz življenja našega cesarja". Ljubljana, 1908. (Trije natisi v
enem letu.)

b ) Pedagoško-didaktični in drugi poučni spisi.

1. Stariši, podpirajte šolol (1. natis Ljubljana 1889, 2. natis Ljub¬
ljana, 1894.)

2. Najnavadnejše jezikovne napake učencev ptujskega okrajnega
glavarstva in kako je naj učitelj iztrebi. Govoril dne 7. avg. 1894 pri
učit. konferenciji v Ptuju. Ponatis iz »Pop.“ Maribor, 1894.

3. Častiljubje in njega pomen za vzgojo in pouk v ljudski šoli.
Ponatis iz „Učit. Tov." Ljubljana, 1906.

4. Slavnostni red za proslavo cesarjeve 60 letnice v ljudski šoli.
Po določbah ukaza c. kr. ministrstva za bogočastje in uk z dne 7. maja
1908, štev. 8331. Ljubljana, 1908.

II. Glasbeno polje.

1. Štirideset napevov za šolske pesmi. Ljubljana, 1898.

2. „Letni časi". Spevoigra. Dvo- in triglasni zbori s samospevi ter
z deklamacijami, uravnani za spremljevanje na klavirju ali harmoniju.
Ljubljana, 1905.

3. Šopek šolskih pesmi s posebnim ozirom na narodne in v na¬
rodnem duhu zložene napeve. Izdaja v 4 delih. Izišla do sedaj I. in II-
del. Ljubljana, 19C6.

4. Opombe k »Šopku nar. pesmi". Ljubljana, 1906.

5. »Venček 3 glasnih narodnih pesmi za šolo in dom". Ljubljana,

I. 1907, II. 1909.

6. »Slava domovini!" Spevoigra. Dvo- in triglasni zbori s samo¬
spevi ter z deklamacijami, uravnani za spremljevanje na klavirju ah
harmoniju. Dunaj, 1908.

Za tisk sta pripravljeni spevoigri »Veselja glas v prirodi" in
»Slava rokodelstvu!" Istotako „Venček 3 glasnih nar. pesmi" III. in IV-

III. Gospodarsko polje.

1. Peronospora ali strupena rosa ter način, kako se te bolezni
obraniti. Govoril dne 27. maja 1897 na poučnem shodu središkega bral¬
nega društva „Edinost“. Ponatis iz »Gospodarja". Maribor, 1897.

2. Vinogradniki, čuvajte vinsko trto! Kratko navodilo, kako uspešno
zatirati najnavadnejše trsne škodljivce. Maribor, 1901.

3. Umni kletar. Celovec, 1901.

1891—1894. Delakorda Marija,  najprej začasna uči¬
teljica v Središču, ko je pa bil otvorjen peti razred, je ona

235

bila peta redna učna moč. Koncem šolskega leta 1894. je bila
prestavljena v Skale in na njeno mesto je prišla:

1894—1899. Milčinski Angela,  najprej začasna učiteljica,
vsled odloka dež. šolskega sveta z dne 7. januarija 1897. št. 44 je
Pa postala definitivna učiteljica. L. 1899. je bila imenovana za
učiteljico na Hajdino, kjer še sedaj službuje.

1897 — 1899. Ziernfeld pl. Pavla  je bila nastavljena kot
suplentinja v Središču 29. sept. 1897., ko se je s 1. novembrom
'• 1. imel otvoriti šesti razred. S 1. febr. 1899. je nastopila
4 tedenski dopust in se ni več vrnila v Središče, ker je 1. marca

1. 1. dobila učiteljsko mesto v Sežani. Vsled tega je bil v 1. in

2. razredu do Velike noči le poldnevni pouk.

1897—1902. Kralj Ivana.  Prišla je v Središče iz Ljuto¬
mera, kjer je bila suplentinja. L. 1900. je koncem marca obo¬
lela in dež. šolski svet ji je dal dopust do 15. septembra 1900.,
vsled tega je bil do konca poletja v 1. in 3. razredu poldnevni
pouk, v drugem poletju so pa združili 5. in 6. razred.

Kralj Ivana je bila s 1. oktobrom 1902. na lastno prošnjo
premeščena v Poljčane. Pozneje (1904) je stopila v stalni pokoj.
Sedaj živi v Ljubljani kot soproga magistratnega uradnika

Svetlič.

1899. do sedaj Serajnik Franc,  def. učitelj, rojen 6. avg.
1874. v Št. liju na Koroškem; študiral je nižjo gimnazijo v Ad¬
montu, potem učiteljišče v Mariboru, kjer je naredil 12. jul. 1893.
zrelostno skušnjo. Kot zač. podučitelj je nastopil službo pri Sv.
Antonu v .Slov. gor. 1. novembra 1893., tukaj je služboval do
22. julija 1894., potem je prišel na Hajdino, kjer je služboval
°d 13. julija 1894. do 1. oktobra 1895., od tod je odšel na Črno
goro pri Ptuju, kjer je bil v službi od 1. oktobra 1895. do
12. aprila 1898. Četrta služba njegova je bila pri Sv. Juriju
°b Pesnici in sicer od 27. aprila do 29. marca 1899., tega dne
Je nastopil sedanjo svojo službo v .Središču.

Učitelj Fr. Serajnik ima posebno veselje do glasbe; na
goslih je veščak in nastopa često pri večjih koncertih, v Sre¬
dišču je ustanovil 1. 1908. takozvano „Središko godbo“, peča
Se  tudi s skladanjem pesmi in drugih muzik, komadov, tako
1 e  n. pr. v Kosijevi šolski pesmarici „Šopek“ priobčil več v

235

narodnem duhu zloženih napevov. Nekaj časa je bil tudi or¬
ganist župne cerkve v Središču.

1899. do sedaj Bregant Kristina,  def. učiteljica. Rojena
15. junija 1876. v Zabnicah na Koroškem, učiteljišče je dovršila
pri šolsk. sestrah v Mariboru 1. 1895. Službovala je najprej pri
Sv. Rupertu v Slov. goricah, potem pa od 1. 1896. do 1899. pri
Sv. Benediktu v Slov. gor. Skušnjo uč. sposobnosti je naredila
1. 1899. Nastopila je službo v Središču 1. novembra 1899. Leta
1907. je imela radi bolezni daljši dopust.

1902. do sedaj Najšer Jvan,  def. učitelj. Rojen 19. feb.
1880. na Humu bi. Ormoža. Zrelostni izpit je naredil 13. junija
1898. v Mariboru. Nastavljen je bil kot prov. podučitelj pri Sv.
Tomažu bi. Ormoža 1. novembra 1898., služboval je tam do
15. septembra 1901. Od 1. oktobra 1901. do 30. sept. 1902. je bil
v aktivni vojaški službi kot enoletni prostovoljec pri c. in kr.
pešpolku štev. 27 v Ljubljani in je prestal izpit za rezervnega
častnika 1. 1902. Dne 1. novembra 1902. je bil nameščen kot
prov. učitelj v Središču, dne 8. maja 1903. je prestal izpit uspo¬
sobljenosti ter bil s 1. nov. 1903. na svojem mestu (v Sre¬
dišču) stalno nameščen.

Dne 1. januarija 1909. je bil imenovan c. in kr. poročni¬
kom v rezervi.

1902- 1904. Hren Anton.  Rojen 1. 1880. v Dobrepoljah na
Kranjskem, je 1. 1901. dovršil učiteljišče v Ljubljani in je služil
potem nekaj časa na I. mestni deški ljudski šoli v Ljubljani.
L. 1902. je prišel za provizoričnega učitelja v Središče. L. 1904.
je napravil sposobnostni izpit ter postal nadučitelj v Stopercah.
L. 1908. je pa bil imenovan za šolskega vodjo na Ciril-Meto-
dovi zasebni ljudski šoli na Muti, kjer sedaj službuje.

Deluje tudi na pisateljskem polju ter se podpisuje „Kom-
poljski“. Priobčil je več povestic v „Vrteu“, „Angelčku“,
„Zvončku“ in v „Zabavni knjižnici za slov. mladino“, tudi v
Mohorjevih koledarjih srečamo tu in tam vzgojne črtice iz nje¬
govega peresa.

1904. Krašovec Jedert.  Rojena 20. marca 1. 1881. pri
Beli cerkvi na Kranjskem, je 1. 1901. dovršila žensko učiteljišče
v Ljubljani in dostala zrelostno izkušnjo, 1. 1904. pa je napra¬
vila izkušnjo učit. sposobnosti. Službovala je najprej (1902) v

Cerkljah na Kranjskem, potem (1903) v Majšpergu na Štajerskem
in pri Kapeli (1904) blizu Radgone. L. 1904. je prišla kot začasna
učiteljica v Središče, kjer od 3. 1905. do sedaj službuje kot
definitivna učiteljica. L. 1909. je zaradi bolezni dobila daljši
dopust. Nadomestoval jo je:

1909. Šafarič Franc,  izprašan učiteljski kandidat, rojen
1- 1884. pri Sv. Križu blizu Ljutomera. V Središču je služboval
od meseca maja do konca avgusta 1909. Od tod je bil pre¬
meščen k Sv. Juriju ob Ščavnici.

1909. Musek Ludomk,  izprašan učiteljski kandidat je
h 1909. nadomestoval obolelega nadučitelja Ungerja. Rojen I.
1889. na Bregu pri Ptuju, je študiral nižjo gimnazijo v Ptuju,
potem pa učiteljišče v Mariboru in je 1. 1909. napravil maturo.
Okrajni šolski svet ormoški ga jc z odlokom 16. oktobra 1909.
št. 1170 imenoval za suplenta na središki šoli tudi za šolsko
leto 1909/10.

Učiteljice ročnih del.

Prvo učiteljico ročnih del na središki šoli je nastavil
okrajni šolski svet z odlokom 30. januarija 1875. in sicer Marijo
Kovačič,  rojeno v Obrežu 26. junija 1855. Ko je bila koncem
šolskega leta 1884. v Središču šolska razstava učil, zvezkov,
gospodarskih priprav, ki so jih učenci napravili, so tudi deklice
izpostavile svoja ročna dela, ki so vzbudila občno pozornost.

Odškodnina za pouk v ročnih delih je pa bila tako slaba,
da je učiteljica Marija Podobnik  z novim letom 1886 ustavila
poučevanje. Od 12. aprila 1887. je poučevala v ročnih delih
Marija Schats,  ki je pa 31. julija 1891. umrla v Kamnici.
Potem je od 1. 1892 — 1898. poučevala Rosa Spritsey  in dobi¬
vala 20 gl. mesečne nagrade. Od leta 1898—1902. ni bilo na¬
meščene v Središču nobene posebne učiteljj.ce ročnih del; ta.
Predmet so poučevale v tem času literarne učiteljice. S l.apr.
1902 je bila imenovana za učiteljico ročnih del neaktivna, for¬
malno usposobljena učiteljica ročnih del Ema Unger  (hčerka
bivšega nadučitelja), ki še sedaj v Središču službuje in dobiva
za to 686 K 40 h letne nagrade.

VI. Odlični rojaki središke župnije.

Poleg domače hiše imata cerkev in šola nalogo, vzgajati
mladino ter ji podati popotno palico na težavno pot skozi
življenje. Zatorej so za župnijo in domačo šolo čast oni rojaki,
ki so se s svojim delom in znanjem povspeli na odličnejša
mesta v človeški družbi. Primerno je torej, da se na tem mestu
spomnimo odličnejših rojakov središke župnije in bivših učencev
središke šole.

Da nam obseg knjige preveč ne naraste, se bomo omejili
le na važnejše reči, zlasti pri odličnjakih duhovskega stanu
zavračamo čitatelje na knjigo rajnega M. Slekovca „Kapela
žalostne Matere božje v Središču in njen častni venec‘ £ , vendar
zaradi popolnosti povzamemo semkaj najvažnejše točke.

A. Odlični rojaki duhovskega stanu.

1. Bedič Štefan.  Rodil se je v Središču okoli 1. 1638.
V Varaždinu je pristopil k jezuitom ter bil v Gradcu 31. marca
1668. posvečen v mašnika. Deloval je kot misijonar na Hr¬
vaškem. Čas in kraj njegove smrti ni znan.

2. Kovačič Matija.  Narodi! se je 1. 1657., študiral je v
Zagrebu in v Gradcu, kjer je 1. 1684. postal duhovnik.

3. Babič Frančišek.  Rodil se je na Grabah 29. septem.
1684. ter je bil krščen na ime Mihael. Postal je frančiškan ter
je 1. 1708. bil posvečen v mašnika. Umrl je v Varaždinu okoli
1. 1720.

4. Turk Sigismund,  z rojstnim imenom Jurij. Rodil se
je 15. aprila 1685. v Središču, v Ormožu je vstopil v frančiš¬
kanski samostan ter je 1. 1712. sprejel višje rede. Kje in kdaj
je umrl, ni znano.

5. Stari Nikolaj.  Rojen v Središču 16. decembra 1696.,
je študiral v Varaždinu in v Zagrebu, kjer je 1. 1723. postal
duhovnik. L. 1728. je postal župnik pri Sv. Magdaleni v Bi-

239

sagu na Hrvaškem, kjer je umrl 1. 1731. Središki župniji je
sporočil svoj vinograd v Vinskem vrhu (gl. ustanove).

6. Bedič Janez,  nečak pod št. 1. imenovanega Štefana
Bediča, rojen v Središču 8. decembra 1. 1702., je po dovršeni
gimnaziji v Varaždinu postal frančiškan. L. 1727. je postal
duhovnik, umrl je 1. 1755.

7. Horvat Florijan,  s krstnim imenom Franc, se je
rodil v Središču 1. novembra 1. 1700. Postal je pavlinec v Lepo-
glavi ter bil 1. 1728. posvečen v mašnika.

8. Horvat Barnaba,  brat prejšnjega, se je narodil v Sre¬
dišču dne 28. avgusta 1705. Stopil je v Ormožu v frančiškanski
samostan ter 1. 1730. služil novo mašo. Oče Barnaba in Flori-
rijana je bil učitelj v Središču. (Gl. str. 222.)

9. Borko Jožef  pozneje župnik v Središču. (Gl. str.
123—124.)

10. Plepelec Janez,  pozneje kapelan v Središču. (Gl.
vrsto sred. kapelanov str. 135.)

11. Simunarič Anton,  rojen 16. febr. 1714. in krščen
n a ime Štefan. Stopil je v frančiškanski red ter 1. 1740. postal
duhovnik. L. 1766. je bil kustos (varih) frančiškanske pro-
vincije sv. Ladislava.

12. Sečen Janez Jurij,  pozneje kapelan središki. (Gl.

str. 136.) »

13. Modrinjak Vincencij.  Narodil se je v Središču
21- marca 1728. ter je pri krstu dobil ime Marko. Postal je
frančiškan ter bil 2. decembra 1. 1753. v Zagrebu posvečen
v mašnika.

14. Mlinarič Mihael.  Rodil se je v Šalovcih dne 13. ja-
ftuarija 1. 1729. ter dobil ime Sebastijan. Stopil je v ormoški
samostan ter je umrl 30. januarija 1. 1777.

15. pl. Prantenberg Jožef,  rojen 2.4. avgusta 1. 1729.
v Središču in krščen na ime Mihael, je stopil v frančiškanski
red ter 1. 1754. postal duhovnik. Pozneje je bil provincijal ter
je umrl 20. septembra 1767.

16. Fuček Tadej,  pri krstu imenovan Matija, se je rodil
septembra 1. 1730. v Središču. Postal je avguštinec pri Sv.

frojici v Slov. gor. ter 1. 1756. pel v središki kapeli novo
Sv - mašo.

240

17. Dominkuš Matija,  pozneje kapelan in župnik v Sre¬
dišču. (GL str. 124.)

18. Poljanec Matej  — pozneje kapelan središki. (GL
str. 138.)

19. Šoštarič Jožef Maksimilijan.  Narodil se je 10. marca
1741. v Godenincih. V mašnika je bil posvečen v Gradcu dne

21. aprila 1764. Služboval je kot kapelan pri Sv. Križu na
Murskem polju, pri Sv. Barbari v Halozah, pri Sv. Marjeti
nižje Ptuja, pri Sv. Lenartu v Slov. gor. in na Ptujski gori.
Zadnja leta je bival pri Sv. Trojici v Slov. gor., kjer je umrl
12. julija 1780.

20. Borko Emanuel,  rojen 1. januarija 1742. v Središču.
Šolati ga je dal njegov stric Andraš Borko. Kot redovnika
frančiškanskega reda ga je v mašnika posvetil zagrebški škof
Franc Tauzy 14. marca 1767.

21. Lukačič Matej.  Narodil se je v Središču 19. avgusta
1740. L. 1739. je postal duhovnik v Gorici. Služboval jc kot
kapelan pri Sv. Barbari v Halozah, v Leskovcu in v Pod¬
lehniku. Kraj in čas njegove smrti ni znan.

22. Hodžar Lovro,  pozneje župnik središki. (GL str. 127.)

23. Novak Jožef.  Rojen v Šalovcih 11. marca 1752.,
je bil v mašnika posvečen v Gradcu dne 20. marca 1779. Kape-
lanoval je pri Sv. Tomažu^in pri Veliki nedelji. L. 1788. je
postal župnik pri Sv. Tomažu nad Veliko nedeljo, kjer je umrl
16. oktobra 1805.

24. Ciolič Matija,  rojen 16. januarija 1753. Gimnazijske
študije je dovršil v Varaždinu, modroslovske v Zagrebu, bogo-
slovske pa v Gradcu, kjer je bil 5. januarija 1777. posvečen
v mašnika. Služboval je pri Sv. Marjeti nižje Ptuja, pri Sv.
Andrašu v Sl. gor., pri Sv. Ožbaldu v Ptuju, pri Sv. Rupertu
v SL gor., pri Kapeli, pri Sv. Juriju na Ščavnici in pri Sv.
Benediktu v SL gor. L. 1788. je postal župnik pri Svetinjah,
od koder se je preselil za župnika v Cirkovce, kjer je kot
zlatomašnik umrl 16. oktobra 1836.

Slovel je kot izvrsten govornik in zelo izobražen mož,
ki se je že zavedal tudi svoje narodnosti. Ohranilo se je še
njegovo hrvaško pismo, ki ga je pisal v Središče zastran
miznega naslova.

241

25. Bratuša Anton.  Narodil se je 21. maja 1768. v Obrežu
ter je bil posvečen v mašnika v Gradcu 21. avgusta 1791.
Služboval je pri Sv. Benediktu v Slov. gor., pri Sv. Križu na
Murskem polju in pri Sv. Miklavžu v Ljut. gor. L. 1800. je
postal vikar pri Sv. Petru tik Radgone, 1. 1810. pa župnik in
dekan pri Sv. Križu na M. p. ter je umrl 1. oktobra 1825.

26. Kosi Blas.  Narodil se je 27. januarija 1. 1773. na
Grabah, 14. septembra 1801. je bil posvečen v mašnika ter je
kapelanoval v Ljutomeru in v Leskovcu, kjer je 1. 1808. postal
župnik. Umrl je v Leskovcu 22. avgusta 1. 1850.

27. Poljanec Andrej,  rojen v Središču dne 14. septembra
1- 1774., je dovršil gimnazijo v Varaždinu, modroslovje pa v
Gradcu, kjer je 1. 1796. stopil v bogoslovnico ter je 20. sep¬
tembra 1. 1800. bil posvečen v mašnika. Služil je kot kapelan
najprej v Apačah, potem pa pri Svetinjah 6 let. Od tam so ga
poslali 1. 1809. k Sv. Križu na Murskem polju, 1. 1816. pa
nazaj k Svetinjam kot provizorja. Dne 1. avgusta i. 1. je bil
vmeščen za župnika ter je služboval do 1. maja 1. 1845., ko
te stopil v pokoj. Umrl je 8. marca 1. 1846. v Ljutomeru.

28. Modrinjak Štefan.  Narodil se je dne 23. decembra
1.1774. v Središču. Študiral je v Varaždinu, v Zagrebu in v Gradcu,
kjer je bil 20. septembra 1800. posvečen v mašnika. Meseca
novembra i. 1. je nastopil kapelansko službo pri Sv. Miklavžu
v Ljut. gor., koncem aprila 1801. je bil prestavljen k Veliki
nedelji, od tam pa čez tri leta v Ormož. L. 1805. je prišel za
provizorja k Sv. Tomažu višje Velike nedelje, kjer je meseca
julija i. 1. postal župnik. L. 1814. je pa menjal z miklavževskim
župnikom ter se preselil k Sv. Miklavžu, kjer je našel vse v
največjem neredu, pa je s pomočjo nemškega reda vkljub ta¬
kratnim slabim letinam že 1. 1816. vse popravil. Proti koncu
življenja si je nakopal vsakovrstne sitnobe in tožbe. Umrl je
8. oktobra 1. 18270

Po mišljenju in življenju je bil popolni jožefinec, v zgo¬
dovini slovenskega slovstva pa mu pristoja časten spomin; on
je prvi slovenski pisatelj in pesnik iz ormoškega okraja. Nje¬
gove slovstvene proizvode je pa večinoma uničil neki uradnik,

1  Gl. sl. tab. XI.

Trg Središče.

16

242

ki je popisoval njegovo zapuščino. Znana je njegova pesem
„Amico Cvetkoni“, objavljeno je le nekaj majhnega. Po obliki
in vsebini njegove pesmi presegajo Volkmerjeve 1 , misli so
dokaj izvirne in jezik primeroma lep, kajpada z znatno pri¬
mesjo središkega narečja in hrvaščine.

Modrinjaku v spomin se je vršila v Središču dne 25. sep¬
tembra 1. 1881. velika svečanost, pri kateri je govoril poslanec
Božidar Raič. 2

29. Culck Andrej,  nečak prej imenovanega Matija Čioliča. 3
Narodil se je 15. novembra 1. 1788., gimnazijo je 1. 1810. do¬
vršil v Mariboru in potem je šel v Gradec na modroslovje in
bogoslovje ter je 21. septembra 1815. postal duhovnik. Bil je
vzor kratkosti in neumorne marljivosti. Po dovršenih teo-

1  Glaser, Zgodovina slov. slovstva II, 45, 84, 131, 189 in 223.

2  O priliki te slovesnosti je Božidar Flegerič v posebni knjižici
(Celovec 1881) opisal pesnikovo življenje in slovstveno delovanje. Tudi
Raičev slavnostni govor je izšel v posebnem iztisu iz „Slov. Naroda 0 .

3  Zgodovinsko zanimivi sta središki obitelji Čulek  in Golob.

Po bitki na Beli gori 1. 1620 . so mnoge češke protestantske in husitske
obitelji zbežale iz Češkega in Moravskega na vse strani sveta. Dve sta
celo zablodili v daljno Središče, kjer še obitelj Čulek sedaj živi, obitelj
Golob (Holub) pa je izumrla, a ime se je še ohranilo.

Ljudsko izročilo ve povedati, (zapisek v Slekovčevi zbirki po pri¬
povedovanju matere g. župana Šinka, ki je umrla 1. 1908., 91 let stara),
da je po neki veliki vojski bila preganjana neka krivoverska obitelj ter
je iskala zavetja v Središču in ga tudi našla v ondotnem gradiču. Toda
i tu so jih zasledili in vjeli. Golob se je rešil, njegova obitelj pa je
zgorela v neki hiši. Eden njegovih potomcev je bil župan središki in
sicer Matija Golob 1. 1758. in 1759.

Čuleki  so bili plemenita češko-moravska obitelj. Njih grb deli
navpična črta v desno in levo polje. Desno polje je razdeljeno v štiri
predale zaporedno žolte in rdeče barve. Na levem polju je po sredini
poševno potegnjen beli prani, na zgornjem modrem polju je srebrn pol¬
mesec, spodaj pa tudi na modrem polju zlata šesterooglata zvezda. Nad
grbom je z rumenim tiakom prevezana čeljada, vrh katere se vzdigujejo
tri visoka peresa rdeče, zlate m modre boje. Ob straneh je na desni
strani pozlačen nastavek ovit z rdečerumenim perjem, na levo pa sre-
brnast nastavek z modrim perjem.

Za pravo se je obitelj imenovala Čolik,  prej imenovani Matija si je
spremenil ime v Čiolič (Chiolich), češ, da je v sorodstvu z enako hrvaško
plemenito rodovino. Središčani so iz češkega Čolik napravili Čulek (po
domačem izgovoru Čoulig-ga).

Tabla XVI. Pesnik Štefan Modrinjak. Str. 241.

243

logičnih študijah jc 1. 1816. bil nameščen za kapelana pri svo¬
jem stricu v Cirkovcah, kjer je ostal 11 let. L. 1827. je prišel
za kurata na Polenšak, 1. 1834. pa za župnika k Sv. Benediktu
v Slov. gor., kjer je umrl 23. junija 1. 1862.

30. Rubin Anton.  Rojen v Obrežu 3. januarija 1792., je
bil posvečen v mašnika kot bogoslovec tretjeletnik 21. sep¬
tembra 1815. Naslednje leto je prišel za kapelana v Ljutomer,
kjer je v cvetu svojega življenja umrl za legarjem dne 18. junija
leta 1819.

31. Wagner Frančišek,  sin središkega tobačnega revi¬
zorja Janeza Wagnerja, se je narodil 30. novembra 1. 1794. Leta
1819. dne 10. septembra ga je somboteljski škof Leop. Somogy
de Perlak posvetil'v mašnika. Do 1. 1825. je služboval v Wies-u
pri Purgstallu, potem so ga pa premestili k Devici Mariji v
mariborskem predmestju, čez 2 leti pa v Svečino. L. 1829. je
postal kurat v Soboti, kjer je umrl 30. junija 1836.

32. Jaklin Anton,  rojen v Središču dne 28. marca 1796.,
je postal duhovnik 22. septembra 1. 1821. Po dovršenih študijah
je 1. 1822. prišel za kapelana v Ormož, naslednjega leta pa
v Zavrč, kjer je ostal do I. 1831. Takrat je šel za provizorja
k Sv. Lovrencu na Dr. p., a še istega leta je postal župnik
pri Mali nedelji, kjer je popravil cerkev in župnišče. L. 1836.
je menjal z znanim pisateljem in zgodovinarjem Antonom
Krempljem ter se je preselil k Sv. Lovrencu v Sl. gor., Krem¬
pelj pa k Mali nedelji. Pri Sv. Lovrencu jc Jaklin župnikoval
31 let ter je umrl 1. februarija 1. 1867.

33. Zadravec Alfonz,  s krstnim imenom Matjaž. Rodil
se je 28. maja 1800. v Šalovcih. L. 1827. je stopil v kapu¬
cinski red v Varaždinu ter je 1. 1828. postal duhovnik. Umrl
je v Varaždinu 11. oktobra 1865.

34. Dečko Jožef,  rojen v Središču -16. marca 1802., je
1. 1830. postal duhovnik v Zagrebu. Služboval je v Knegincu
pri Varaždinu, od koder je naslednje leto odšel v Križevac,
kjer je 5. decembra 1. 1833. umrl za jetiko.

35. Poljanec Frančišek,  pozneje župnik središki. (Gl.
str. 128.)

36. Špešič Jakob.  Narodil se je 20. maja 1. 1805. v Ša¬
lovcih, v mašnika je bil posvečen 31. avgusta 1. 1828. Služboval

16 **

244

je v Št. liju v Slov. gor. do 1. 1839., ko je prišel za provi-
zorja k Sv. Juriju v Slov. gor., kjer je 30. avgusta i. 1. postal
župnik. Umrl je ondi 25. junija 1848.

37. Glavnik Andrej,  pozneje kapelan v Središču. (Gl.
str. 149.)

38. Sejnkovič Dalmacij.  Rodil se je v trgu 1. 1811., dne
21. septembra ter bil krščen na ime Matevža. Postal je fran¬
čiškan in je 1. 1838. bil posvečen v mašnika. Kot redovnik je
deloval v Varaždinu in v Čakovcu, pozneje je bil pridigar in
gvardijan v Ivaniču blizu Zagreba ter je umrl 1. 1858. L. 1852.
je v .Središču pridigo val pri novi maši Lavrenciju Hergu, poznej¬
šemu stolnemu proštu Lavantinskemu.

39. Rubin Mihael.  Narodil se je v Središču dne 22. sep¬
tembra 1. 1816., 1. 1843. dne 27. julija je postal duhovnik.
Služboval je večinoma na Nemškem Štajerskem ter je umrl
kot vpokojeni župnik pri Sv. Vidu na Vogalu (Voggau) dne
13. marca 1. 1889.

40. Rubin Martin.  Rojen 8. novembra 1. 1817. v Obrežu,
je postal duhovnik 1. avgusta 1. 1841. Pastiroval je kot kapelan
v Jarenini, v Lembahu, pri Sv. Trojici v Slov. goricah in v
Zavrču. L. 1850. je postal župnik pri Kapeli, kjer je umrl
16. januarija 1. 1881.

41. Poljanec Andrej ml ., pozneje kapelan v Središču.
(Gl. str. 150.)

42. Ješ Štefan , rojen 25. decembra 1822., je postal du¬
hovnik v Gradcu dne 25. julija 1847. Kapelanoval je v Sem-
riachu in v Radgoni. L. 1868. je postal župnik v Travniku
(Wies), 1. 1878. pa dekan v Lučanah, kjer je umrl 27. de¬
cembra 1887.

43. Modrinjak Matija.  Ta odlični rojak se je rodil v
Središču 22. januarija 1. 1824., gimnazijo je dovršil v Varaždinu,
modroslovje v Zagrebu, bogoslovje pa v Gradcu — vseskozi
z odličnim uspehom. Dne 25. julija 1. 1847. ga je sekovski
škof Sebastijan Zangerle posvetil v mašnika. L. 1848. je po
dokončanih študijah nastopil kapelansko službo v Mahrenbergu,
kjer je ostal 9 let. L. 1857. je prišel za kapelana k predmestni
župniji Device Marije v Maribor, 1. 1859. pa v mestno župnijo,
a še istega leta, kmalu po preselitvi škofijskega sedeža ga je

Tabla XVII. Lavrencij Herg,
zlatomašnik, inf. stolni prošt lavantinski.

lkl\

ij


»

\

;



r






ji

p

245

škof Anton Mcartin Slomšek imenoval za svojega dvornega
kapelana. To službo je opravljal še tudi pod novim škofom
Stepišnekom, ki ga je na dan svojega vmeščenja imenoval
konzistorijalnim svetovalcem. Dne 14. maja 1. 1866. je postal
župnik in dekan v Jarenini, a že 1. 1868. se je preselil v Mari-
cor kot kanonik. L. 1869. je prevzel na bogoslovnem učilišču
profesuro pastirstva in katehetike.

Dne 18. avgusta 1. 1878. ga je cesar imenoval za ptuj¬
skega nadžupnika in dne 18. septembra i. 1. ga je knezoškof
Jakob Maximilijan posvetil za prošta. L. 1883. ga je cesar od¬
likoval z redom železne krone III. vrste. Umrl je nagloma dne
12. avgusta 1. 1894.

44. Vuk Andrej,  rojen 21. novembra 1. 1827. na Grabah,
je dovršil gimnazijo v Varaždinu, modroslovje in bogoslovje
pa v Gradcu, kjer je 11. novembra 1. 1850. bil posvečen v
mašnika. Služboval je najprej pri Sv. Lenartu v Slov. gor.,
potem pri sosednji Sv. Trojici, ko so pa 1. 1854. ondotno žup¬
nijo prevzeli frančiškani, je bil Vuk prestavljen v Ljutomer,
kjer je služil 10 let. L. 1864. se je preselil za kapelana v Ptuj,
kjer je 1. 1866. postal mestni vikar. L. 1870. je prevzel žup¬
nijo Sv. Martina na Hajdini, kjer postavil sedanjo cerkev. —
Umrl je 6. novembra 1. 1885.

45. Kosi Matija,  rojen 28. januarija 1. 1828. v Obrežu,
je bil 1. 1851. dne 27. julija posvečen v mašnika. Primiciral
je v Veržeju, ker so ga ondotni sorodniki podpirali. L. 1852.
je po dovršenih študijah prišel za kapelana na Remšnik, potem
je služboval pri Sv. Križu na Murskem polju, pri Kapeli in
pri Sv. Marjeti na Pesnici. L. 1867. je postal župnik pri Gornji
Kungoti, kjer je umrl 30. novembra 1. 1873.

46. Herg Lavrencij . 1  Narodil se Je v Središču dne
9. avgusta 1. 1829. Gimnazijo je z izvrstnim uspehom dovršil
v Varaždinu 1. 1847. Modroslovje in bogoslovje je študiral v
Gradcu, kjer je 25. julija 1. 1852. bil posvečen v mašnika ter
je primiciral 22. avgusta i. 1. v središki kapeli.

' Razen Slekovca (Kapela Ž. M. B. str. 98—103) je Hergovo živ¬
ljenje natančneje opisal tudi pisatelj te knjige v posebni knjižici, Mari¬
bor, 1906.

246

To dovršenih študijah ga je graško škofijstvo poslalo za
kapelana k Sv. Marjeti v Rabski dolini, od koder je že 1. 1854.
bil prestavljen v Edelsbach, kjer je služil do 1. 1856. Takrat
je prišel za kapelana k Sv. Jakobu v Sl. gor., a že čez nekaj
tednov je bil prestavljen k bližnjemu Sv. Juriju. Knezoškof
Slomšek ga je 1. 1859. poklical za začasnega profesorja cer¬
kvene zgodovine na novo ustanovljeno bogoslovno učilišče v
Mariboru. L. 1861. je nastopil župnijo v Lembahu, katero je
upravljal 19 let, dokler ni 11. novembra 1. 1880. postal stolni
kanonik v Mariboru. L. 1894. je postal stolni dekan, 1. 1900.
pa stolni prošt Lavantinski. Že 1. 1888. je bil od papeža od¬
likovan z zaslužnim križem „Pro Ecclesia et Pontifice“, leta
1901. pa je bil imenovan apostolskim protonotarjem. L. 1902.
je v svojem rojstnem trgu slovesno praznoval petdesetletnico
mašništva; občinski zastop središki ga je 20. jul. i. 1. imenoval
za častnega občana. Umrl je 28. avgusta 1. 1906. ter je na
lastno željo pokopan v Lempahu.

Že kot modroslovec v Gradcu se je oklenil ilirske
ideje ter je ostal vnet rodoljub do smrti. V svoji službi je bil
vesten, veliko zaslug si je pridobil za olepšavo službe božje
kot predsednik družbe vednega češčenja, ki skrbi za dostojno
bogoslužno opravo. Deloval je tudi kot pisatelj. Mnogo si je
prizadeval za povečavo župne cerkve Sv. Duha, katero je tudi
v oporoki imenoval za univerzalnega dediča. (Njegovo sl. gl.
na tablici XII.)

47. Šinko Matija P Narodi! se je 10. septembra 1. 1829.
v .Središču. Študiral je z odliko gimnazijo v Varaždinu, modro-
slovje v Zagrebu in potem bogoslovje v Gradcu, kjer je 20. sep¬
tembra 1. 1852. bil posvečen v mašnika. Potem je prišel za
kapelana k Sv. Lovrencu v Puščavo, 1. 1854. so ga pa pokli¬
cali v Gradec za adjunkta in učnega prefekta v semenišču.
Ker pa mestni zrak njegovemu zdravju ni ugajal, so ga leta
1858. poslali za kapelana k Sv. Lenartu v Sl. gor., od koder
ga je Slomšek 1. 1859. poklical v Maribor za profesorja nrav¬
nega bogoslovja.

1  Gl. tabl. XIII.

Tabla XVIII. Matija Šinko.

.

I


247

Tako so 1. 1859. kar trije Središčani prišli v bližino ško¬
fovo: Modrinjak, Herg in Šinko.

L. 1875. je dobil župnijo v Ljutomeru, kjer je popravil
in poslikal cerkev. L 1880. je stopil v začasni pokoj, a leta
1883. je prevzel župnijo Gornje Kungote, kjer je služboval do
1. 1893., ko je stopil v pokoj ter se preselil v Središče na
svojo domovino, kjer je večkrat pomagal v dušnem pastirstvu
in je tudi v šolo zahajal več let. L. 1908. je kupil za župno
cerkev nove zvone, 1. 1909. pa je s Fr. Pintaričem dal poslikati
prenovljeno cerkev.

48. Dečko Matija,  rojen v Središču 6. februarija 1832,
je 28. julija 1857 bil posvečen za duhovnika v Pečuhu in je
v tej škofiji tudi služboval. L. 1871. je postal župnik v Gra-
boczu, kjer je umrl 20. avgusta 1. 1902.

49. Sejnkovič Frančišek.  Narodil se je 1. aprila 1. 1832.
v Središču, 1. 1858. dne 25 julija je bil posvečen v mašnika;
primicirala sta s Pintaričem eno nedeljo, Pintarič pri rani,
Sejnkovič pri pozni božji službi. Služboval je Sejnkovič v
nemškem delu sekovske škofije: v Wolfsbergu, v Gnasu in
pri Sv. Vidu na Vogalu, kjer si je 1. 1869. zlomil nogo ter je
moral zapustiti službo in iti v pokoj. Živel je potem v Sre¬
dišču ter rad pomagal v dušnem pastirstvu. Umrl je 1. 1903.
dne 27. februarija.

50. Pintarič Franc.  Narodil se je 16. septembra 1. 1833.
v Središču ter je bil 25. julija 1858. posvečen v mašnika. Istega
1. je prišel za kapelana v Birkfeld, kjer je ostal do 1. 1859.,
ko se je preselil v Puch, odondod pa 1. 1860. v Anger. Leta
•1865. je prišel za provizorja k Sv. Marjeti pri Lebringu, 1.
1867. pa za kapelana v Cmurek. Od 1. 1874— 1879. je bil
oskrbnik škofijskih posestev v Sekavi pri Lipnici, 1. 1879. pa
je 1. septembra postal župnik in dekan v Radgoni, kjer še
sedaj deluje.

51. Zadravec Jožef  se je narodil 26. februarija 1834.
v Šalovcih ter je 25. julija 1858. bil posvečen v mašnika.
Služboval je v Gnasu, pri Sv. Janžu na Dr. polju, pri Sv. Juriju
pod Taborom, pri Svetinjah, pri Sv. Urbanu nad Ptujem, pri
Sv. Križu na Murskem polju, pri Sv. Lovrencu v Puščavi, na
Kalobju, v Zrečah, pri Sv. Rupertu v Sl. gor. in v Laporju.

248

L. 1879. je prišel za provizorja k Sv. Ožbaldu ter je še istega
leta postal ondi kurat in ko tak je umri 16. julija 1. 1883.

52. Dečko Alojzij  se je rodil v Središču dne 10. julija
1839., dne 25. aprila 1. 1864. je bil v Gradcu posvečen v maš-
nika. Do 1. 1876. je kapelanoval na raznih krajih v nemškem
delu sekovske škofije, 1. 1876. pa je bil sprejet v Lavantinsko
škofijo ter nastavljen kot kapelan pri Sv. Marjeti nižje Ptuja,

že začetkom decembra i. 1. je prišel za provizorja k Sv.
Roku ob Sotli, kjer je 1. februarija 1877. postal župnik. Umrl
je ondi 25. januarija 1. 1906.

53. BedjaniČ Frančišek,  doma iz Obreža, rojen dne
23. marca 1. 1853. je bil posvečen v mašnika v Zagrebu dne
28. julija 1. 1878. Prišel je za kapelana v Dubravo na Hrvaškem,
kjer je umrl že 11. marca 1. 1880.

54. Vojsk Alojzij.  Narodil se je v Obrežu dne 12. maja
1. 1853. in je bil posvečen v mašnika v Mariboru dne 20. julija
1. 1879. .Služboval je pri Sv. liju pri Turjaku, v Dramljah,
v Ribnici, pri Sv. Marjeti nižje Ptuja, pri Veliki nedelji, pri
Sv. Barbari v Halozah, kjer je bil nekaj časa provizor, potem
je šel za kapelana k Mali nedelji. L. 1897. je prišel za oskrbo¬
valnega kapelana k Sp. Kungoti, kjer je 1. aprila 1. 1898. po¬
stal provizor, 1. avgusta i. 1. pa župnik in je ko tak umrl
ondi 18. oktobra 1. 1909.

55. Zadravec Ivan  se je narodil na Grabah dne 23. ok¬
tobra leta 1855. Gimnazijo je študiral v Varaždinu, bogoslovje
pa v Mariboru, kjer je 16. julija 1886. bil posvečen v mašnika.
Kapelanoval je v Hočah, pri Mariji Snežni, kjer je bil nekaj
časa provizor, pri Sv. Ruprtu v Slovenskih goricah, pri Sv..
Marku nižje Ptuja. L. 1892. je prišel za kapelana v Galicijo,
potem pa na Prihovo. Iz Prihove je proti koncu 1. 1896. šel
za provizorja k Sv. Jerneju v konjiški dekaniji, čez 4 mesece
pa za kapelana h Kapeli pri Radgoni. Dne 30, novembra 1.
1899. je postal župnik pri Sv. Bolfenku na Kogu, kjer še zdaj
službuje.

56. Dogša Martin , rojen na Grabah dne 27. oktobra
1. 1861., je bil posvečen v mašnika v Zagrebu dne 25. julija
1885. Kapelansko službo je nastopil najprej v Taborskem blizu
Rogatca, potem je prišel v Macinec blizu .Središča, odtod pa

249

v Moravče pri Zagrebu. L. 1889. je postal katehet pri usmi¬
ljenih sestrah v Zagrebu, 1. 1894. pa je prišel na zagrebško
učiteljišče, kjer je služboval do 1. 1901., ko je postal župnik
v Martinski vesi blizu Siska. L. 1909. dne 1. julija je pa na¬
stopil župnijo Bregi pri Ivaniču.

57. Ravšl Anton.  Narodil se je v Obrežu dne 11. junija
h 1863. Gimnazijo je dovršil v Varaždinu; ko je odslužil
vojaščino, je stopil v mariborsko bogoslovnico ter 1. 1893. dne
25. julija bil posvečen v mašnika. Služboval je kot kapelan
pri Mariji Snežni in na Slatki gori, potem je bil oskrbovalni
kapelan v Pamečah, od ondod je pa prišel za kapelana k Sv.
Lovrencu v Slov, gor. L. 1903 je dobil župnijo Pernice, kjer
je bil 3 leta. L. 1906. dne 1. maja je nastopil župnijo Cirkovce
na Dr. polju.

58. Plepelec Jožef  se je rodil 22. februarija 1. 1864.
Gimnazijo je dovršil v Varaždinu, bogoslovje pa v Mariboru,
kjer je 1. 1890. dne 25. julija bil posvečen v mašnika. Nasta¬
vili so ga najprej za kapelana pri Sv. Tomažu, leta 1895. so
ga prestavili k Sv. Miklavžu v Ljut. gor., 1. 1900. pa na Pri¬
hovo. L. 1906. je dobil župnijo Sv. Kmo.

59. Ozmec Jožef,  nečak prej imenovanega Franca Sejn-
koviča, se je narodil v Obrežu dne 18. feb. 1. 1866. Gimnazijo je
študiral v Ptuju in v Mariboru, bogoslovje tudi v Mariboru, kjer
je kot bogoslovec-tretjeletnik bil posvečen v mašnika dne
25. julija 1. 1890. Najprej je prišel za kapelana v Sevnico ob
Savi, naslednjega leta pa v Zavrč, kjer je bil tudi provizor.
Iz Zavrča je prišel v Ljutomer, a 1. 1897. je postal župnik pri
Sv. Lovrencu na Dr. polju. L. 1909. je bil v ormoško-ptujskem
volilnem okraju izvoljen za deželnega poslanca.

60. Zadravec Peter,  brat prej imenovanega Ivana, se je
narodil na Grabah dne 23. junija 1. 1866.-Študiral je v Varaž¬
dinu in v Mariboru, kjer je 1. 1889. dne 11. junija bil posvečen
v mašnika. Kapelanoval je pri Sv. Štefanu pri Žusnru, v Vuze¬
nici, pri Sv. Jakobu v Slov. gor., v Zavrču, pri Sv. Janžu na
Lr. p. in pri Mali nedelji. L. 1902. je dobil župnijo Sv. Lenarta
nad Veliko nedeljo.

61. Cajnko Valentin  ni sicer rojen v središki župniji,
Vendar pohajal je središko šolo in se čuti kot domačina središke

250

župnije, zatorej je pravično, da mu priznamo domovinsko pra¬
vico v krogu srediških odličnjakov.

Narodil se je 15. febr. 1. 1868. v Ključarovcih župnije
velikonedeljske kot zak. sin Franca Cajnko in Helene rojene
Kosi. Okoli 1. 1875. so stariši kupili lepo posestvo na Grabah
ter se tje preselili. Po dovršenem 3. razredu ljudske šole so
ga stariši poslali v Varaždin, kjer je napravil najprej skušnjo
za 4. razred ljudske šole, potem pa je prestopil na ondotno
gimnazijo, katero je dovršil z zrelostno izkušnjo 1. 1887. Bogo¬
slovje je študiral na zagrebškem vseučilišču ter je leta 1891.
dne 26. julija postal duhovnik in je primiciral v cerkvi Sv.
Duha 9. avg. i. 1., drugi dan pa v trški kapeli. Dne 27. avg.
je nastopil kapelansko službo v Pitomači v Podravini, kjer je
ostal do 1. 1896. Takrat je 1. febr. postal katehet na mestnih
šolah v Belovaru, katero službo je opravljal do 1. 1897., ko je
18. febr. postal katehet na nižjem mestnem ženskem liceju in
na nižji strokovni ženski šoli v Varaždinu, kjer še sedaj deluje.

Cajnko deluje tudi na slovstvenem polju, v hrvaškem in
slovenskem jeziku. V slovenskem jeziku je sodeloval pri
„Ljublj. Zvonu“, pri „Dom in Svetu" ter pri „Voditelju“, v
hrvaškem jeziku pa piše zlasti pedagoške članke v list
„Kršeanska Škola“ in pa propovedi v list „Dušobrižnik“. Leta
1908. so posebej izšle njegove majniške pridige pod naslovom:
„Što čini BI. Dj. Marija za svoje štovatelje, i što čine pravi
štovatelji Marijini".

Kot vzgojitelj je prepotoval razne dežele ter si ogledal
mnogotere dekliške zavode. Deluje tudi marljivo pri raznih
dobrodelnih društvih.

62. Panič Jožef,  rojen v Šalovcih dne 5. marca 1871.,
je 1. 1897. dne 25. julija postal duhovnik ter je služboval pri
Sv. Barbari nad Vurbergom, pri Sv. Marku nižje Ptuja, v Rajhen-
burgu, pri Sv. Antonu v Sl. gor., pri Sv. Ani na Krembergu
ter v Vuzenici. L. 1908. je dobil župnijo Sv. Antona na Pohorju.

63. Lončarič Josip  se je narodil na Grabah dne 31. de¬
cembra 1. 1876. ter je kot bogoslovec-tretjeletnik bil posvečen
v mašnika dne 25. julija 1. 1901. Najprej je prišel za kape-
lana k Sv. Petru pri Radgoni, potem 1. 1904. s 1. septemb. v
Trbovlje in 1. dec. 1. 1908. k Sv. Juriju pod Taborom.

251

B. Odličnjaki svetnega stanu.

1. Babič Blaž Ivan,  od 1. 1718—1730 učitelj v Sre¬
dišču. (Glej vrsto učiteljev str. 222.)

2. Osešek Mihael Janez,  1. 1737—1764 središki učitelj.
(Gl. str. 222.) Od 1. 1760(?)—1770. je služboval pri Sv. Križu
na M. polju. (Križevska kronika.)

3. Borko Andrej,  naj starejši sin Matjaža Borko, brata
središkega župnika Andreja in Helene, roj. Simunarič, se je na-
rodil v Središču h. št. 17 na Bregu dne 21. novembra 1. 1739.
S pomočjo svojega strica je študiral v Gradcu. Mislil je po¬
stati duhovnik in je že sprejel nižje rede, a premislil se je,
zapustil je graško semenišče in odšel na Dunaj učit se zdra¬
vilstva. Bil je potem zdravnik na Dunaju, kjer je, neznano
kdaj, tudi umrl. L. 1770. še je živel, ker je takrat 6. aprila
s svojo sestro Barbaro, omoženo s ptujskim medarjem Schmit-
tingerjem, prodal neko hosto v Središču tržanu Juriju Jaklu za
161 gl. Njegov mlajši brat Matjaž je postal frančiškan, z re¬
dovnim imenom p. Emanuel. Njuna bratranka, hči Tomaža Borka
in nečakinja župnika Borko je bila mati pesnika Štefana Mo¬
drinjaka, župnika pri Sv. Miklavžu, ter babica dr. Lovro Mo¬
drinjaka, ki je umrl v Mariboru 19. decembra 1. 1885.

4. Trstenjak Ivan,  rojen v Šalovcih dne 22. decembra
k 1777., se je izučil za organista in po takratnih razmerah za
učitelja. L. 1804. je dobil službo pri Kapeli blizu Radgone.
Hekan Magdič pravi v svojem poročilu, da dotlej pri Kapeli
nikoli ni bilo šole. Neka stara viničarija je služila cerkovniku za
stanovanje, potem pa se še je ta podrla. V tej kočuri je tudi
Poučeval kakih 10—12 učencev, po zimi do 20. L. 1812. so
konečno postavili učilnico, v kateri je potem Trstenjak po¬
učeval. Služboval je do 1. 1821. Poročila pravijo, da ni zaslužil
Pohvale ne glede na svojo stroko in ne glede na vedenje.

5. Dominkuš 1  Andrej,  roj. na Grabah 29. nov. 1. 1771.
l e  bil zelo ugleden mož in v pravnih zadevah dobro izurjen
tur je vsakomur rad pomagal. Ljudje so ga na daleč poznali

1  Dominkuši so bili svoje dni slobodnjaki ormoške graščine
(Freisass). V matičnih knjigah se njih ime piše Dominicus, ker so od
starodavnih časov imeli priimek dominus=gospod. (Slekovec.)

in spoštovali. Središčani so ga 1. 1800. imenovali za svojega
tržana. Umrl je 8. junija 1. 1825. L. 1797. dne 4. oktobra se
mu je rodil sin Andrej,  ki je 1. 1811—1815. z dobrim uspe¬
hom študiral gimnazijo v Mariboru, 1  pozneje je bil oskrbnik
škofovih posestev v Sekovi. L. 1848. so ga kmetje v ormoškem
okraju izvolili za poslanca. 2 3  Basi je bil večinoma v tujini, je
vendar ohranil narodno zavest, radi so k njemu zahajali slo¬
venski rodoljubi, med drugimi Stanko Vraz. Umrl je kot
okrožni svetovalec (Kreisrath) v Mariboru 1. 1851. Njegov sin
Ferdinand je bil v Mariboru odvetnik, odličen rodoljub in de¬
želni poslanec.

6. 'Jaki Franc,  brat večletnega župana Filipa Jakla, se
je narodil v Središču 30. septembra 1. 1802. Študiral je gim¬
nazijo v Mariboru, potem pa pravo v Padovi na Italijanskem.
Bil je potem več let trški pisar v Središču ter je umrl 4. aprila
leta 1876. Starejši ljudje vedo še dandanes o njem mnogo po¬
vedati. Bil je bojda velik prijatelj otrok, ki so se radi zbirali
krog njega. Na stare dni se mu je omračil duh.

7. Pintarič Franc,  stric sedanjega radgonskega dekana,
brat njegovega očeta Andreja. Rodil se je v Središču h. št. 55.
kot zakonski sin Baltazara Pintariča in njegove žene Helene,
roj. Mlinarič dne 1. decembra 1. 1804. Posvetil se je učitelj¬
skemu stanu ter je 1. 1822. nastopil službo pri Sv. Antonu v
Slov. gor., od tam je prišel za podučitelja k Sv. Trojici v Sl.
gor., kjer je služboval do 1. 1830. L. 1835. je postal učitelj
pri Mariji Magdaleni v Mariboru, kjer je umrl star 60 let dne
4. sušca 1. 1864. za otrpnjenjem pljuč.

8. Kočevar dr. Štefan.  Ena najodličnejših obitelji sre-
diških je Kočevarjev rod, ki je tudi zelo razširjen in ima so¬
rodnike v Središču skoraj pri vsaki hiši, a tudi drugod. Žal,
da nimamo pisanih virov o početku te rodovine. Stalno ustno
Izročilo pa pravi, da je njen začetnik neki vojaški begunec
Andrej iz Kočevja na Kranjskem. Imenoval se je bojda Strgar,
a je to ime skrival, da ga ne bi kdo izdal kot begunca. Ljudje
so ga sploh imeli za „Kočevarja“. V Središču se je oženil z

1  Zapisnik mariborske gimnazije. (Izpisek dr. Pajeka v arhivu

»Zg. dr.“)

3  Vošnjak, Spomini, I., str. 125.

Tabla XIX. Dr. Stefan Kočevar.


253

neko vdovo Marijo Lavrenčič, s katero je imel tri otroke, ki
so ž njim vred v matičnih knjigah dobili materino ime Lavrenčič.
Njegov starejši sin Ivan se je poročil 1. februarija 1728. z
Doro Plepelec, njegovi otroci pa so vpisani „Kočevar“, le eden
je imenovan „Satler“, kar je očividna pomota, ker je mesto
imena vpisano očetovo rokodelstvo; oče je namreč bil sedlar,
dočim je ded Andraž bil najbrž tkalec, in to obrt je izvrševalo
še več potomcev.

Dr. .Štefan Kočevar je med svetnimi rojaki središkimi naj¬
odličnejši in za slovenski narod zelo zaslužen mož. Narodil se
je v Središču h. št. 68 dne 14. avgusta 1. 1808. kot tretji otrok
Miklavža Kočevarja in Ane, roj. Mihi. Začetne nauke je dobil
V središki šoli, kjer mu je bil učitelj Fr. Regolec, ki je imel
posebno srečo, da je vzgojil več odličnih mož, med drugimi
v Ljutomeru slavnega Miklošiča, pri Sv. Križu na M. p. pa
kardinala Misija in blagega dr. Križaniča. V drugem razredu
mu je bil učitelj Karničnik. L. 1821. je prišel na gimnazijo v
Maribor, kjer je prvi razred dokončal z odliko. Tudi v ostalih
razredih do šestega je izvrstno napredoval in dobil v vsakem
razredu drugo ali tretje darilo. 1  Ko je še v Gradcu dovršil z
dobrim uspehom modroslovje, je 1. 1829. šel na Dunaj učit se
zdravilstva in je 1. 1834. postal doktor zdravilstva.

Zdravniško prakso je izvrševal najprej v Celju, a že L
1835. je dobil mesto okrajnega fizika v Podčetrtku, kjer je
njegovo ime kmalu daleč zaslovelo in so od vseh strani ljudje
Pri njem iskali pomoči. V svojem poklicu je bil zelo vesten,
goreč in ljudomil; reveže je zastonj lečil in še jim zdravila
dajal zastonj. L. 1837. je bil v Celju poročen s Karolino Eisel,
Ph Eiselsberg, s katero je imel dve hčerki: Ludmilo in Emo
Frančiško. A že 26. septembra 1. 1840. mu je prva žena umrla;
k 1844. dne 14. oktobra se je drugič oženil v Podčetrtku s
1'erezijo Koller, s katero je imel 5 otrok.

L. 1852. se je preselil v Celje kot okrajni fizik, kjer mu
jc 1. 1867. dne 17. julija umrla tudi druga žena. V priznanje
njegovih zaslug mu je cesar 1. 1877. dne 15. tebruarija podelil

1  V muzeju „Zg. dr.“ je shranjena srebrna kolajna, katero je Ko¬
čevar dobil v nekem razredu za nagrado. Na eni strani je Sokrat. Podaril
J° je „Zg. dr.“ njegov nečak g. Ivan Kočevar.

254

častni naslov c. kr. svetovalca. Po kratki bolezni je umrl dne
22. februarija 1. 1883. o 1 / i  12. uri ponoči. Njegov pogreb dne
25. februarija je bil veličasten, kakršnega še Celje ni videlo,
vreden velikega moža.

Štefan Kočevar je bil vzoren, nesebičen, požrtvovalen
rodoljub, tesni prijatelj in podpiratelj slavnega pesnika Stanka
Vraza. Bil je odločen zagovornik hrvaško-slovenske vzajemnosti
ter je med razumništvom in med prostim ljudstvom neumorno
deloval za probujo narodne zavesti. Kot pooblaščenec graškega
društva „Slovenija“ je dr. Kočevar 1. 1848. šel v Zagreb, kjer
je bil v saboru pod slavnim banom Jelačičem navdušeno sprejet.
„Celjske Slovenske Novine" 1. 1848. poročajo na str. 35—36,
kako je Kočevar navdušeno govoril v Poljčanah v Pichlerjevi
gostilni, pa bi se mu med nezavednim in razdivjanim ljudstvom
skoraj bila slaba godila. Ko se je po 1. 1860. zopet začelo
ustavno življenje v Avstriji, je dr. Kočevar z nekaterimi drugimi
celjskimi rodoljubi 1. 1862. ustanovil „Čitalnico“ v Celju. Za
njegovo rodoljubje so značilne besede, ki jih je spregovoril
pri otvoritvi celjske Čitalnice: „Svoje matere ne bi bil za¬
pustil, čeravno ni bila bogata in imenitna, ako bi se meni
svetla kraljica bila ponudila na mesto matere stopiti. Tako ne
zapustim slovenskega naroda, čeravno bi bil zadnji narod na
svetu. Za ves svet njega ne zapustim".

Tudi na pisateljskem polju je deloval, podpisaval se je
s priimkom Godenin. Stanko Vraz pravi v nekem pismu, da je
izdelal več ljubkih pesmic, o katerih pa dalje nič ni znano.
Kot zdravnik je spisal prekoristno knjigo: „Slovenska mati.
Podučna knjiga materam, kako naj sebe in otroke zdrave ohra¬
nijo." (V Ljubljani 1882.) 1

9. Vuk Lovro,  učitelj. (Gl. str. 228.)

10. Modrinjak dr. Lovro,  zak. sin Lovrenca Modrinjaka
in Ane, roj. Ledinjak, se je narodil v Središču 3. avgusta leta
1823. Postal je zdravnik in je ko tak deloval v Mariboru, kjer
je umrl dne 19. decembra 1. 1885.

11. Kočevar Franc,  nečak dr. Kočevarja, vinski trgo¬
vec v Mariboru, je bil veliki dobrotnik svojega rojstnega trga,

1  Njegovo življenje je popisal in izdal v posebni knjižici Božidar
Flegerič. Ljubljana 1890.

Tabla XX. Franc Kočevar.

255

vnet za njega razvoj in napredek ter je tudi vsako važnejše
podjetje gmotno podpiral. Narodil se je 25. januarija 1. 1838. in
umrl v Mariboru 16. julija 1. 1904. V svoji oporoki z dne 13. apr.
k 1904. je med drugim volil središkim ubožcem 1000 gl., od
katerih se naj obresti vsako leto na njegov smrtni dan razde¬
lijo siromakom; 500 gl. je določil središki požarni brambi in
500 gl. središkemu bojnemu in veteranskemu društvu. V pri¬
znanje njegovih zaslug ga je občinski zastop 4. decembra leta
1898. imenoval za častnega občana.

12. Spešič dr. Jos.,  zdravnik v Središču. (Gl. str. 201.)

13. Klobučar Anton,  rojen 5. junija 1. 1849. h. št. 38,
kot zakonski sin Jožefa Klobučarja in Helene, roj. Kočevar,
sestre dr. Št. Kočevarja. Gimnazijo je dovršil v Mariboru,
pravne študije pa na vseučilišču v Gradcu. Nekaj časa je bil
adjunkt pri c. kr. sodniji v Ptuju, od 1. 1893. okrajni sodnik
in deželno-sodni svetnik v Trebnjem na Kranjskem, sedaj pa
službuje v Ljubljani.

14. H er g Jakob,  sin Jakoba Herga, brata stolnega prošta.
Narodil se je 17. julija 1851. S pomočjo svojega strica je štu¬
diral gimnazijo v Mariboru, v Celju in v Gradcu, potem pravo na
vseučilišču v Gradcu. Po dovršenih študijah je šel k vojaški
sodniji ter je služboval v Zagrebu, v Gornji Tuzli v Bosni, v
Petrovaradinu, v Kotom v Dalmaciji, v Gradcu in na Dunaju.
Posegel je čast obrst-avditorja in je ko tak 1. 1906. stopil v
Pokoj. Živi sedaj pri svojem vinogradu v Vinskem vrhu.

15. Bedjanič Martin,  zak. sin Ivana Bedjaniča, kovača

v Obrežu h. št. 67 in Ane, roj. Dogša, brat duhovnika Franca
Bedjanič, se je narodil 8 novembra 1. 1855. Gimnazijske nauke
je dovršil od 1. 1867/8—1874/5, in sicer dva razreda v Varaž¬
dinu, ostale v Mariboru, vseučilišče pa v Gradcu 1. 1875/6 —
1878/9. Izbral si je grščino in latinščino s slovenskim, hrvaško-
srbskim in nemškim učnim jezikom. L. 1880. je položil pro¬
fesorski izpit. Služboval je kot namestni učitelj 1. 1880/1 na
gimnaziji v Mariboru, 1. 1881/2 pa kot poskusni srednješolski
kandidat na prvi gimnaziji v Gradcu. Od 1. 1882/3 1892/3 je

služboval kot profesor na realni, oziroma veliki gimnaziji v
Sarajevu, 1. 1893/4-1899/900 pa kot vodja in potem od 1.
f896. kot ravnatelj na novoustanovljeni gimnaziji v Mostaru.

256

L. 1900. je prišel za ravnatelja na veliko gimnazijo v Sarajevo,,
kjer še sedaj službuje.

Leta 1899. dne 7. januarija se je v Dubrovniku (v Dal¬
maciji) oženil z Elizabeto pl. Liiftner v. Krinnerstorff, hčerjo
c. kr. polkovnika Karola pl. Liiftner in njegove žene Pavline,
rojene Klaič, sestre znanega politika in vodja da!m. Hrvatov
Mih. Klaiča.

Bedjanič deluje tudi na slovstvenem polju. Spisal je v
raznih hrvaških časopisih in v izvestjih sarajevske in mostarske
gimnazije več člankov poučne vsebine, 1. 1901. pa je izdal v
Zagrebu „Rječnik Homerovih pjesama“.

V priznanje njegovih zaslug ga je cesar imenoval viteza
Franc Jožefovega reda.

16. Vuk Alatija,  nečak duhovnika Andreja Vuka, sin
Matjaža Vuka in Rozalije, roj. Jaki, se je narodil v Središču
20. februarija 1. 1856. Službuje kot profesor v Troickem na
Ruskem.

17. Dečko dr. Ivan.  Ta odlični rodoljub in politik štajer¬
skih Slovencev se je rodil v .Središču h. št. 20 dne 9. avgusta
1. 1859. kot zakonski sin Tomaža Dečko in Katarine, roj. Pod¬
gorelec. Gimnazijo je študiral v Mariboru, pravoslovje pa v
Gradcu. Kakor kažejo njegova pisma Slekovcu, sc je zanimal tudi
za zgodovino svojega kraja ter je kot pravnik v Gradcu zbiral
za Slekovca v deželnem arhivu gradivo. Po dovršenih študijah
je nastopil odvetniško prakso najprej v Mariboru, potem pa v
Celju, kjer je 1. 1891. otvoril lastno odvetniško pisarno. Dne
27. februarija 1. 1897. se je oženil z gdč. Adelo Zanier, hčerjo
Norberta Zanier, veleposestnika in trgovca pri Sv. Pavlu pri
Voljski. Dr. Dečko je bil zelo spreten pravnik in obenem zelo
delaven na političnem in slovstvenem polju. Zlasti v političnih
in šolskih zadevah je priboril Slovencem marsikatero pravico.
Kot pisatelj je marljivo sodeloval pri listih ,,Sudsteirische Post 44 ,
kateri je bil leta 1884 in 1885 urednik, pozneje pri „Siid-
steirische Presse“, pri „Slovenskem Gospodarju 14 , ,,Domovini' 4
in „Slov. Narodu 44 . Med drugim je v posebni knjižici razložil
občinsko postavo. Sploh je krepko sodeloval pri vseh sloven¬
skih političnih, kulturnih in gospodarskih zadevah, zlasti pri
ustanovitvi južnoštajerske hranilnice, Zadružne zveze in stav-

Tabla XXI. Dr. Ivan Dečko.


257

bene zadruge „Lastni dom“ v Celju. L. 1890. je še kot odv.
koncipijent bil izvoljen v deželni zbor štajerski ter je ostal
deželni poslanec do svoje smrti 1. 1907. Zbolel je že 1. 1904.
ter je po dolgi in hudi bolezni umrl v Gradcu dne 3. novembra
1908. ob pol 8. uri zvečer. Njegovo truplo so prepeljali v Celje
ter ga 6. novembra slovesno položili k večnemu počitku na
okoliškem pokopališču celjskem. Otrok ni zapustil, pač pa
časten spomin v zgodovini štaj. Slovencev. 1

18. Culek J o šef,  rojen 3. marca 1870. v Središču. Obis¬
koval je takratno trirazrednico v Središču, pozneje drugi razred
vadnice v Mariboru in ravno tam dva razreda realke ter c. kr.
učiteljišče. Maturo je dostal 7. julija 1890., sposobnostno iz¬
kušnjo pa 12. novembra 1895. 1. tudi v Mariboru.

Služboval je kot prov. podučitelj od 1. novembra 1890.
do 4. aprila 1893. pri Sv. Juriju ob Ščavnici in v isti lastnosti
do 12. marca 1896. pri Sv. Juriju ob južni železnici, kjer je
postal 12. marca 1896. def. podučitelj, 15. oktobra istega leta
pa def. učitelj. Kot tak še sedaj službuje pri Sv. Juriju ob j. ž.

19. Potočnik Alojzij.  Rojen 19. maja 1871. 1. v Šalovcih,
je od 1. 1877. do 1883. obiskoval takratno trirazrednico v
Središču. Učitelji so mu bili Šinko Jožef, Unger Pavel in Štrenkl
Simon. L. 1884. je obiskoval 4. razred ljudske šole v Ormožu,
kjer mu je bil učitelj F. Ravšl. Jeseni istega leta so ga spra¬
vili v Maribor v gimnazijo, kjer je izvršil šest razredov. Ker pa
so bile takrat razmere na tem zavodu za Slovence neugodne,
Je odšel Potočnik v Gradec ter ondi dovršil 7. in 8. razred.
Tukaj je napravil tudi maturo.

Po dovršenih gimnazijskih študijah t. j. 1. 1893/94. je storil
svojo vojaško dolžnost kot enoletni prostovoljec in sicer na
državne troške (pri 27. pešpolku v Ljubljani, od koder pa je
bil na lastno prošnjo prestavljen na Dunaj k c. in kr. vojaš¬
kemu oskrbovališču, kjer je dovršil svoje vojaško leto). Po
Prestanem vojaškem izpitu je bil imenovan c. kr. uradnikom
z a oskrbovalstvo (Verpllegs-Akzessist in Res.).

1  Razen političnih listov je njegov življenjepis prinesel „Slov.
kmečki koledar" za 1. 1909. (str. 255—256). Ondi naznanjena knjiga o
Njegovem življenju še ta čas ni izšla.

Tr g Središče.

17

258

Leta 1894. do 1895. je obiskoval modroslovne nauke na
vseučilišču dunajskem, a radi pomanjkanja zdatne podpore je
moral pustiti študije.

Dne 8. julija 1895. je sprejel državno službo in sicer v
c. kr. poštno-hranilnem uradu na Dunaju, kjer je sedaj c. kr.
poštni kontrolor.

20. Vennigerhols dr. Ivan,  zak. sin središkega gostil¬
ničarja in barvarja K. Vennigerholza (avgsb. veroizpovedi) in
Elizabete roj. Langer, se je narodil 1. 1871. dne 15. junija.
Študiral je gimnazijo v Mariboru in zdravilstvo na vseučilišču
v Gradcu, potem je bil azistent v deželni blaznici v Solno-
gradu. L. 1902. se je naselil kot okrožni zdravnik v Št. liju v
Slov. gor.

21. Osvald dr. Karol.  Rodil se je 20. jan. 1873. v Sre¬
dišču. Ljudsko šolo je obiskoval doma od 1. 1879. do 1886.,
gimnazijo v Mariboru od 1. 1886. do 1894., katerega leta je
tudi maturiral.

Vseučiliške študije je dovršil v Gradcu 1. 1899. Zvečine
se je bavil s klasičnim in slovanskim jezikoslovjem ter z
dušeslovjem.

Promoviral je na podlagi disertacije „Phonetisch-morpho-
logisch-akzentologischer Abrifi des Dialektes von Središče^
dne 26. januarija 1900.

Do sedaj je služboval na sledečih gimnazijah:

a) Kranj (kot suplent): Od 16. februarija do 31. avgusta
leta 1900;

b) Ptuj: Od 1. septembra 1900. do 31. avgusta 1902. in
sicer pol leta kot prov., dalje kot pravi gimnazijski učitelj;

c) Gorica: Od 1. septembra 1902. naprej in sicer pol leta
kot pravi gimnazijski učitelj, pozneje z naslovom profesor.

Deluje tudi na literarnem polju in sicer je objavil do sedaj:

1. Zur Phonetik des Dialektes von Polstrau. (V izvestju c. kr. gim¬
nazije v Gorici za šolsko leto 1903—1904.)

2. Prešernova »Nova pisarija" in Horacije ve Epistulae". Gorica 1905.

3. Naši kulturni delavci v zrcalu Prešernovih poezij. Gorica 1905.

4. Karamfil s pesnikovega groba. (Prevod iz hrvaščine.) Gorica 1905.

Razen tega je priobčil v »Popotniku" in pa v »Zeitschrift fiir die

osterr. Gymnasien“ več krajših in daljših razprav psihol. in pedagoško-
didaktične vsebine, n. pr. »Poezija v slove uri" (Pop. 1. 1905), »Reforma

259

zrelostnega izpita na srednjih šolah 11  (Pop. 1908), „Der biologische Natur-
geschichtsunterricht und die philosophische Propaedeutik an unseren
Gymnasien“ (Zeitschrift f. d. osterr. Gymnasien, 1905). L. 1908. so izišli
v „Našem domu 11  (Celje) potopisni utrinki ^Poezija in proza 11 . Sedaj spi-
suje slov. učbenik psihologije za 8. gimnazijski razred.

22. Vargazon dr. Matej.  Rojen 23. avgusta 1876. v
Središču. Ljudsko šolo je obiskoval od L 1882. do 1889. doma,
gimnazijo pa od 1. 1889. do 1897. v Mariboru. Maturiral je
15. julija 1897. istotam. Študiral je pravo na vseučilišču v Gradcu
in na Dunaju 1897. do 1902., medtem je odslužil enoletno pro¬
stovoljstvo 1899/1900, promoviral doktorjem prava dne 13. okt.
1903. Leta 1902. je vstopil v službo pri c. in kr. vojaškem
sodišču. Sedaj je stotnik avditor pri c. in kr. zapovedništvu
bojne luke v Kotoru v Dalmaciji.

23. Irgolič Franc.  Rojen 17. novembra 1877. na Grabah.
Ljudsko šolo je obiskoval v letih 1883—1891. Tega leta je
vstopil v c. kr. učiteljišče v Mariboru ter ga dovršil 1. 1897.
Na to je postal prov. podučitelj na okoliški šoli v Ptuju, kjer
je služboval od 1. oktobra 1897. do 30. maja 1899. Tega leta
je stopil v službo pri c. kr. poštnem uradu ter služboval kot
poštni praktikant v Mariboru od 1. junija do 15. oktobra 1899.,
v Gradcu od 15. oktobra 1899. do 30. septembra 1900., v Celju
°d 1. oktobra 1900. do 2. maja 1901. Tega dne je postal poštni
nzistent in še služboval v Celju do 11. junija 1901., v Zidanem
mostu od 12. junija 1901. do 10. apr. 1902., v Celju od 11. apr.
do 4 . decembra 1903., v Mariboru od 5. decembra 1903. do
5- junija 1909., katerega dne je postal poštni oficial in kot tak
službuje še sedaj v Mariboru.

24. Masten Ivan.  Narodil seje 20.jan. 1878. v Središču.
Ljudsko šolo je izvršil doma, gimnazijo pa v Mariboru. Maturiral
je 1.1899., potem je bil enoletni prostovoljec, študiral je modro-
slovje na vseučilišču v Gradcu in končal študije 1. 1905. Potem
le služboval kot suplent, ozir. gimnazijski učitelj od 15. sept.

1905. do 15. septembra 1906. v Mariboru, od 15. septembra

1906. pa do danes na gimnaziji v Kranju.

25. Vargazon Ernest.  Rojen 11. januarija 1880. v Sre¬
dišču. Po dovršeni domači ljudski šoli je obiskoval 1. 1892/93.
meščansko šolo v Gradcu, potem od 1. 1893. do 1901. gim-

17*

260

nazijo v Mariboru. L. 1901. je tam maturiral. Bil je 1. 1901/02.
enoletni prostovoljec pri 7. pešpolku v Gradcu.

Od 1. 1903. služi kot uradnik pri južni železnici in sicer od
1. februarija 1903. do 5. febr. 1904. kot aspirant v Sevnici, od
5. febr. 1904. do 1. jan. 1908. kot azistent v Zidanem mostu.
Od 1. januarija 1908. do danes je pristav ravno tam.

26. Žnidarič Jakob.  Narodil se je dne 9. julija 1885 v
Središču. Ljudsko šolo je obiskoval istotam od leta 1890 do
1897. Nižjo gimnazijo je dovršil v Mariboru 1. 1901. Potem je
bil v šolskem letu 1901/02 na mariborski vinarski in sadjarski
šoli. V šolskih letih 1902/03 do 1904/05 je obiskoval c. kr.
višji zavod za vinarstvo in sadjarstvo v Klosterneuburgu. Po
končanih študijah je odslužil vojaščino kot enoletni prostovoljec
v Oseku in v Zagrebu. Zdaj je nastavljen kot državni poto¬
valni učitelj kmetijstva v Volovskem.

27. Herg Alojzija.  Rojena 4. maja 1886. v Središču,
je ljudsko šolo obiskovala v Središču od 1. 1893. do 1901, pri¬
pravljalni tečaj pri šolskih sestrah v Mariboru v 1. 1902/03,
ravno tam učiteljišče od leta 1803/04 do 1906/07. Maturo je
napravila 1. 1907. Kot učiteljica je službovala od 26. novembra
1907. do 15. septembra 1908. pri Sv. Tomažu bi. Ormoža, od
1. oktobra 1908. pa do danes pri Sv. Barbari v Halozah.

28. Podgorelec Marica.  Rojena 10. septembra 1886. v
Šalovcih. Ljudsko šolo je obiskovala na Humu od 1. 1893. do
1901., od 1. 1904. do 1905. pripravljalni tečaj učiteljišča pri
šolskih sestrah v Mariboru, učiteljišče od 1. 1905. do 1909. v
Gorici, kjer je naredila meseca julija 1909. maturo. Nastavljena
je kot pom. učiteljica pri Sv. Tomažu bi. Ormoža.

29. Majcenovič Rozalija.  Rojena 29. avgusta 1887 v
Središču. Od leta 1893. pa do leta 1901. je obiskovala ljudsko
šolo v Središču, potem od 1. 1901. do 1902. meščansko šolo
v Gradcu, od 1. 1902. do 1903. meščansko šolo v Mariboru in
od 1. 1903. do 1907. učiteljišče pri šolskih sestrah v Mariboru.
Zrelostni izpit je naredila 1. 1907.

Od 16. septembra 1907. pa do 30. avgusta 1909. je službo¬
vala pri Veliki nedelji blizu Ormoža. Dne 3. oktobra 1909. se
je službi odpovedala, in se poročila dne 1.1. oktobra 190 Q z
železniškim uradnikom Fr. Irgoličem.

261

VI. Zunanja politična zgodovina.

1. Ormoški graščaki do 1. 1488.

Ko so slovenske dežele prišle pod oblast nemških vla¬
darjev, je po frankovskem pravu vsa prazna zemlja postala
last kraljeva, ki jo je podaril v nagrado svojim zvestim bo¬
jevnikom ali v podporo škofijam in samostanom. Novi lastniki
so na podarjenem zemljišču ustanavljali nove naselbine, a tudi
stare naselbine so izgubile svojo prostost in so prišle pod ob¬
last graščakov. Izprva je frankovsko gospodstvo v naših krajih
bilo precej rahlo, domače plemstvo je večinoma ostalo gospo¬
dar na svoji zemlji, ali sčasoma je izumrlo, se potujčilo ali pa
prišlo v popolno odvisnost novodošlih nemških graščakov.

V naših krajih so že za Karola Velikega (f 814) solno-
graški škofje dobili velika posestva zlasti krog Ptuja. Škofje
seveda teh posestev niso sami upravljali, ampak so jih izročili
svojim zvestim uslužbencem ali ministerijalcem. Kako daleč se
je raztezalo solnograško ozemlje med Muro in Dravo in kdo
je upravljal ta posestva, ni mogoče določiti, ker so Madžari
vse razdejali, listina Arnulfova iz leta 890., na katero so
Pozneje opirali solnograški škofje svoje pravice, je pona¬
rejena, dasi njena vsebina utegne imeti v toliko zgodovinsko
Podlago, da so listino, ko se je prva bila izgubila, ponaredili
Po takratnem dejanskem obsegu in po starem izročilu solno-
graške posesti.

Že v 12. stoletju se javlja plemenita rodovina ptujskih
gospodov, ki so imeli na Štajerskem bogata posestva in so bili
ninisterijalci solnograških nadškofov. Redne feudalne razmere
''rog Ormoža in Središča pa nastopijo šele, ko so bili odtod
■Madžari pregnani 1. 1199. Sovražniku odvzeta zemlja je bila
last deželnega vladarja. Pripoveduje se, cjg je 1. 1200. vojvoda
Leopold sklenil z ogrskim kraljem mir, osvojeno zemljo pa je
Podaril zmagovitemu Frideriku Ptujskemu. Na onem mestu, kjer
So  sklenili mir, je Friderik Ptujski pozidal trdnjavo, ki je za-
ra di sklenjenega miru dobila nemško imeFriedau.  V srednje¬
veških listinah se imenuje Holermus, od tega slovenski Ormož.
Najbrž je pa že izza rimskih in predrimskih časov bila tukaj
Postojanka in trdnjava, saj je kraj, kjer stoji ormoški grad,

262

kakor nalašč ustvarjen za obrambo. Toda oglasil se je tudi
solnograški nadškof ter se potegnil za svoje stare pravice,
češ, ta zemlja je bila pred madžarsko osvojitvijo last solno-
graške cerkve, sedaj tedaj, ko je sovražnik odgnan, stopi stara
pravica zopet v veljavo. In res so ptujski gospodje priznavali
vrhovno gospodstvo solnograških nadškofov nad kraji okoli
Ptuja, Velike nedelje, Ormoža in Središča. Kakor so pri
Veliki nedelji ptujski gospodje z odobrenjem nadškofovim po¬
darili nekaj sveta nemškim vitezom, tako so Ormož in Sre¬
dišče prepustili nekemu svojih vitezov, da je čuval mejo proti
Madžarom. Tako je nastala stara ormoško-središka plemenita
rodovina Friedauer, ki nam je le po imenu znana. V listini,
izdani v Ptuju dne 16. junija 1. 1273. se med pričami na zad¬
njem mestu imenuje Friderik Ormoški (frizo de holermoos). 1
L. 1293., dne 4. junija se pa v neki listini, izdani na Dunaju,
omenja Wč>lvel (Vulfing) Ormoški (von dem Holernrvs) kot
priča, in isti zopet kot priča v listini krškega škofa Henrika,
izdani v Vitanju 27. oktobra 1299. in potem v listini 25. maja
1. 1323. 2 3  Še 1. 1331. se omenja Wulfing Ormoški (Friedauer),
ki je tega leta sklenil pogodbo z nadškofom Friderikom zaradi
neke šume pri Ptuju in dače 3 marke srebra.

Istega leta dne 2. maja sta brata Herdeg in Friderik Ptujski
podelila Ormožancem enake pravice kakor jih je imel Ptuj;*
tako je Ormož postal mesto. Iz tega je razvidno, da ormoški
gospodje niso bili napram ptujskim gospodom v enakem ra¬
zmerju, kakor ptujski gospodje napram solnograškim nad¬
škofom, ampak so bili veliko bolj odvisni, za pravo le gradniki
ali kastelani (Burggrafen) ptujskih gospodov v ormoški in sre-
diški graščini.

Ves ta čas je središka okolica neznansko veliko trpela
od sovražnih napadov. Ni minolo pol stoletja, kar so ptujski
gospodje iztisnili odtod Madžare, pa je že prihrul nov grozen

1  Izv. listina zelo poškodovana v arhivu nemškega viteškega reda
na Dunaju ; prepis v deželnem arhivu v Gradcu št. 996 a.

2  Izvirniki v križniškem arhivu na Dunaju; prepisi v deželnem
arhivu v Gradcu št. 1439 a, 1593 b in 1914 h.

3  Izv. list. v c. kr. dvorni knjižnici na Dunaju št. 13996, prepis v
dež. arhivu v Gradcu št. 2008 d.

263

sovražnik. Spomladi 1. 1241. so namreč skozi Rusijo vdrli na
Ogrsko divji Mongoli in Tatari. Na reki Šajo so potolkli
ogrskega kralja Bela IV., ki je izgubil v tej bitki 56.000
Ogrov in Hrvatov, potem je pa bežal pred njimi proti jadran¬
skemu morju, da si reši življenje. V hudi zimi 1. 1241 — 1242.
so zamrznile vse reke in Mongoli so brez zapreke korakali čez
Donavo, Muro in Dravo ter divjali proti Italiji, po kateri so imeli
najbolj skomine. Koder so šli, so grozno razsajali, plenili, po¬
žigali cerkve in vasi, ljudi klali ali pa s seboj vlekli. Ljudstvo
je bežalo pred njimi, kolikor se je dalo, v šume in planine.
Ni dvoma, da so ti divjaki obiskali tudi središko okolico, ker
so črez sosednje Medjimurje vihrali na Hrvaško. Spomladi
k 1242. so jih vendar junaški Hrvatje sijajno premagali na
Grubišnem polju in potem so ti divjaki sčasoma izginili iz
Evrope.

Miru pa vendar naši kraji niso imeli, avstrijski vojvoda
Friderik Bojeviti je namreč grdo izrabil nesrečo kralja Bela
IV. ter mu vzel tri županije ob štajerski meji. Ko so Mongoli
odšli in si je kralj Bela oddahnil, je zahteval te županije nazaj.
Prišlo je do vojske med Ogri in Friderikom. V bitki ob reki
Litvi dne 15. junija 1. 1246. so Avstrijci sicer zmagali, a Fri¬
derik je v boju padel.

Sedaj je pa nastala še hujša zmešnjava. Friderik je bil
namreč zadnji Babenberžan ter ni zapustil otrok; začeli so se
prepiri za njegove dežele, v katere se je vmešal tudi kralj
Pela IV. in hotel Štajersko pridobiti za sebe. Leta 1251. je
grozno opustošil Avstrijo in Štajersko ter vzel Ptuj in okolico.
E- 1254. je bil naposled sklenjen mir, vsled katerega je Bela
IV. res dobil Štajersko. O Belu je znano, da je rad povzdigoval
mesta in trge in ravno za časa tega kralja se Središče prvikrat
imenujp v pisani listini. Toda Štajerci so se kmalu naveličali
madžarskega gospodstva in koncem 1. 1259. so nagnali Madžare
iz Štajerske, le Ptuj je še ostal v ogrskih rokah.

Po krvavi bitki 1. 1260. pri Kroissenbrunu med Moravo
m Donavo, kjer so bili Ogri pognani v beg, se jejsklenil mir
m Bela IV. se je popolnoma odrekel babenberški dedščini.
štajersko je sedaj dobil češki kralj Premisi Otokar IV., Id je
bil tudi zelo naklonjen mestom in trgom. A tudi njegova vlada

264

je bila na Štajerskem kratkotrajna. Ko je bil 1. 1273. Rudolf
Habsburški izvoljen za cesarja, ga Otokar ni hotel priznati in
ne prositi, da ga potrdi kot vladarja v njegovih deželah. Iver
so bili zastonj vsi opomini, mu je cesar odvzel Štajersko, Koroško
in Kranjsko pa tudi njegovi dedni deželi Češko in Moravsko.
Tudi štajersko plemstvo je bilo proti njemu, solnograški nad¬
škof, lastnik ptujskega ozemlja, je istotako potegnil z Rudolfom.
Naposled je med Rudolfom in Otokarjem prišlo do odločilne
bitke pri Durnkrutu dne 26. avgusta leta 1278., v kateri je
Otokar padel. Tako je štajerska dežela prišla za stalno pod
habsburško žezlo.

Rudolf Habsburški je dosegel, da so škofje solnograški,
pasovski, rezenski, brizinški in bamberški prepustili svoja ob¬
sežna posestva na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, ki so
jih prej imeli Babenberžani, njegovim sinovom. Ptuj s svojim
ozemljem ni med temi posestvi, ampak so si ga pridržali
solnograški nadškofje in ga še naprej pustili ptujskim gospodom,
ti pa Ormož s Središčem ormoškim gospodom

L. 1363. se omenja Friderik „von Friedau“ kot priča v
listini, s katero je briksenski škpf Matej podaril Hartnidu (Ptuj¬
skemu) starejšemu in mlajšemu grad, trg in sodnijo Schivan-
berg. Sicer pa ni ista obitelj posedala ormoške graščine, zakaj
omenjajo se kot lastniki ormoške graščine Chelzen, Neubergi,
Nidau, Weispriach. 1

Kmalu po 1. 1363. so ormoško graščino dobili Heber-
steini.  Jurij Herberstein (1369 — 1389) je zapustil sina Heinzelna
in Hensleina, med katerima je ptujski gospod Hartnid ml. leta
1375. razsodil neko pravdo.

Bernard Ptujski je 19. februarija 1. 1396. deželno mar-
šalstvo, svoje gradove in posestva sporočil svojemu ujcu Ulriku
Walsee (IV.), za slučaj če bi umrl brez potomcev. Ulrik \Valsee
je tudi z zavezno listino dne 14. februarija 1. 1398. priznal

1  Janisch, Topogr. Lexikon. Friedau. Zgodovina teh starodavnih
plemiških rodovin je še slabo preiskana. Iz listine dne 14. junija 1. 1286.
razvidimo, da so Neubergi (za pravo Neidbergi) bili v krvnem sorodstvu
s Friderikom Ptujskim. Potemtakem je lahko mogoče, da so po priliki v
tem času Neubergi posedali Ormož s Središčem. Loserth, Genealogische
Studien, str. 22.

265

nadoblast solnograškega nadškofa Gregorija nad gradovi Ptuj,
Vurberg, Ormož in Središče, katere mu je bil sporočil Bernard
Ptujski. Toda med tem je leta 1403. Bernardu druga soproga
Valburga porodila sina Friderika, Ulrik Walsee pa je umrl
že 1. 1400.

Bernard Ptujski je umrl koncem 1. 1422. Njegov sin in na¬
slednik, mladi in lahkomišljeni Friderik V. Ptujski se je 1. 1432.
potegoval pri solnograškem nadškofu, da bi njemu izročil
solnograške gradove in posestva, ki so jih prej imeli od solno-
graške cerkve ptujski gospodje. 1  Toda nadškof Frideriku ni
zaupal in se je obotavljal ustreči njegovi prošnji. A ko se je
nadškof dalje časa mudil v Ptuju, je celjski grof Herman po¬
sredoval in se potegoval za Friderika. Ko je ta 10. januarija
1- 1433. v navzočnosti mnogih plemičev pripoznal odvisnost od
solnograškega nadškofa ter mu prisegel zvestobo, mu je nad¬
škof, četudi nerad, izročil poleg Ptuja tudi Vurberg, Ormož in
Središče.  Pa Friderik je na svojo obljubo kmalu pozabil in je
začel zopet prav samolastno ravnati, ne meneč se za svojega
višjega gospoda, solnograškega nadškofa. Začel se je hud prepir
med nadškofom in Friderikom, za razsodnika je cesar Sigismund
določil v aprilu 1. 1433. bavarskega vojvoda Viljema. Pravdam in
pritožbam je naposled storila konec zgodnja smrt Friderikova. 2

L. 1438. na dan sv. Treh kraljev (6. januarija) je umrl
Friderik V., ptujski gospod, star šele 35 let. Ker ni imel otrok,
Je ž njim izumrla mogočna rodovina ptujskih gospodov. Svoja
ogromna posestva je sporočil svojima sestrama Ani in Neži že
30. junija 1. 1428. Nadškof Eberhard IV. kot nadlastnik teh
Posestev je v to privolil. Po Friderikovi smrti sta tedaj nasto¬
pili dedščino sestri Ana in Neža. Ana je bila omožena z gro¬
fom Janezom Schaunbergom, Neža pa z Leutoldom Stubcn-
bergom. Dne 22. dec. 1. 1441. sta si dedščino svojega brata

1  Slekovec pripoveduje (Vurberg, str. 22), da je po smrti Bernarda
Ptujskega za nekaj časa dobil Vurberg Ulrik Walsee vsled sporočila
Bernardovega 1. 1396. To pa ni mogoče. Ulrik IValsee (enzesfeldske pa-
n °ge) je umrl februarija 1. 1400. in je zapustil edino hčer. Ampak na¬
sprotno, Ulrik je sporočil Bernardu Enzesfeld, IVeinburg in Gleichenberg.
Prim. Doblinger, Die Herren v. AValsce. Wien, 1906. Str. 151, 153.

2  Slekovec. Vurberg, 21, 22.

266

razdelili in izdali o tem dolgo in važno listino, katera nam
kaže, kako ogromna posestva so imeli ptujski gospodje, ohranila
pa nam je tudi mnoga krajevna imena na Sp. Štajerskem. 3  Na
prvem mestu se v tej listini omenjajo grad in mesto Ormož z
deželsko sodnijo in mitnico, zgornji in spodnji urad, vogtija
pri Veliki nedelji, župna cerkev v Ormožu, potem grad in trg
Središče s mitnico in sodnijo.  Ormož in Središče sta pri¬
padla Ani, omoženi Schaunberg. Njen mož Janez Schaunberg
je dobil tudi od avstrijskega vojvoda Friderika (V.) 1. maja
1438. dovoljenje, da je smel pridržati grb ptujskih gospodov:
zmaja in sidro. 1 2

Središče je torej odslej imelo za gospoda grofa Janeza
Schaunberga. Njegova hči Barbara, ki jo je imel z Ano Ptujsko,
se je leta 1457. zaročila z Dujmom Frankopanom; za doto so
ji bratje obljubili mesto in grad Ormož in ž njim Središče. Toda
preteklo je precej časa, da je Barbara dobila svojo doto.

Nastala je v tem času huda vojska med cesarjem Fride¬
rikom in ogrskim kraljem Matjažem. L. 1478. se je solnograški
nadškof Bernard pl. Rohr cesarju na ljubo odpovedal svoji škofiji,
toda kmalu potem je preklical svojo odpoved, kar je cesarja
tako razkačilo, da mu je vzel vsa posestva na Koroškem in Štajer¬
skem. Bernard pa jo je sedaj potegnil h kralju Matjažu ter mu
kot nadškof solnograški s pogodbo z dne 17. novembra 1. 1479.
izročil vsa mesta, ki so bila podložna solnograškemu nadškofu,
torej tudi Ptuj in Ormož s Središčem.

Kralj Matjaž je takoj poslal svoje čete na Štajersko, ki
so se polastile Ptuja in drugih solnograških posestev. Za gla¬
varja čez Radgono in Ptuj je kralj postavil svojega zvestega
viteza Jakoba Sekcija; ta je v imenu grofa D ujma Frankopana,
stotnika kralja Matjaža in moža Barbare Schaunberg, zahteval
od njenih bratov obljubljeno doto - Ormož s Središčem. Z Ogri
ni bilo šale, Schaunbergi so morali z listino dne 30. septembra

1  Izvirna listina so hrani v c. kr. dvorni knjižnici na Dunaju. Do-
slovno jo je objavil rajni Slekovec v knjižici „Wurmberg“ (1895), str.
41—52, ter dodal razlago raznih krajevnih imen. V slov. izdaji Vurberga
ni objavljena ta listina.

2  Slekovec, n. d. str. 23; Stiilz, Denkschriften XII, 417, št. 835.

267

1486. prepustiti mesto in grad Ormož Barbari, oziroma nje¬
nemu možu. 1

Kmalu potem se je Barbara s svojim sinom Mihaelom in
hčerko Dorotejo nastanila v Ormožu. Toda že L 1487. so pri-
hrule pred Ormož cesarske čete pod vodstvom Jerneja Per-
nečkega, lastnika negovske graščine. Dne 19. julija se je
cesarska vojska polastila Ormoža ter ga zažgala. Pri tej priliki
so cesarski vojaki vjeli sina Barbarinega, mladega Frankopana,
in gotovo bi se bili polastili tudi grada ter dobili v pest še
mater in hčerko Dorotejo, ko bi ne bili pravočasno prišli na
pomoč Ogri in Hrvatje pod vodstvom Ivana Frankopana. Ti so
sicer rešili grad in graščakinjo ter cesarsko vojsko odpodili,
toda mladi Frankopan je vendar ostal v sovražnikovih rokah.
Obupana mati je vsled tega že v četrtek po sv. Marjeti (20. jul.)
ponudila Ormož (in Središče) kralju Matjažu, če ji reši sina in
izplača 3000 gl. Kralj Matjaž se je res začel takoj pogajati za
mladega Frankopana z Jernejem Pernečkim ter mu izplačal
4000 gl. odkupnine. Isto svoto je izplačal tudi Barbari in nje¬
nemu možu, ki sta mu potem v zahvalo za izkazane dobrote z
listino, pisano v Ormožu v pondeljek po sv. Andražu 1. 1488.
izročila vse, kar je Barbara bila dobila od Schaunbergov. Kmalu
potem se je Barbara preselila iz Ormoža v Samobor blizu Za¬
greba. Ta Barbara je Središčanom potrdila trške pravice, o
čemur nam je sedaj govoriti.

2. Postanek sedanjega trga.

a) Trške pravice.

V ozki zvezi s časovnimi političnimi razmerami je vpra¬
šanje, kdaj je Središče postalo trg?  Hofrichter, ki v svoji
knjigi „Luttenberg“ govori tudi o Središču, pravi (str. 44), da je
Središču podelila  trške pravice grofica Barbara na praznik Petra
in Pavla 1. 1487. Niti prvo niti drugo ni resnično in kaže le, da
Hofrichter ni prebral dotične listine v središkem arhivu. Njegova
trditev, da je šele Barbara podelila Središču trške pravice, je
izprva zavedla tudi Slekovca v „Slov. Gosp.“ 1. 1879., a ko je
pozneje prebral izvirno listino, je pomoto popravil v „Kresu a

Slekovec, Sekelji, V Ljubljani 1893, str. 9 i. d.

26S

1. 1885. v članku „Kdaj je Središče dobilo pravice cesarskih
trgov ?“ Iz listine je pa razvidno, da je Barbara Frankopanska,
roj. grofica Schaunberg, na praznik Petra in Pavla 1. 1488.
Središčanom le obnovila  in potrdila  trške pravice, ki so bile
popisane v starejši listini, ki je pa zgorela v velikem požaru,
ko je cesarska vojska 19. julija 1. 1487. zažgala Ormož. Kot
trg se izrecno omenja Središče že 1. 1433. v listini z dne 10. ja-
nuarija, s katero je solnograški nadškof Janez podaril v fevd
Frideriku Ptujskemu po posredovanju njegovega ujca Hermana,
grofa Celjskega, med drugim grad in mesto Ormož, grad in
trg Središče  (die Veste und Markt Polstrau) ter Vurberg.

Sicer se pa Središče imenuje kot večji kraj 1. 1411. v
listini, s katero je Barbara, žena Ekarta Herberstorferja dne
4. januarija zapisala svojemu možu med drugim pet mark de¬
narja od hrastove šume pri Središču (funf margkh gelts gelegen
im Aychen bey Polsterau — gotovo v Hraščici) in pa polov-
njak vinske desetine (ain halbs vas wein zins) istotam in gor-
nino na Kogu. Grad srediski  se pa imenuje dne 14. februarija
1. 1398. v pismeni pogodbi, katero je sklenil Ulrik Walsee s
solnograšltim nadškofom Gregorijem zaradi nekaterih gradov,
katere bi imel podedovati po svojem stricu Bernardu Ptujskem.

Med njimi je tudi srediski grad,  a o trgu ni nič omenjeno.
Vendar iz tega nikakor ne sledi, da bi Središče takrat ne bilo
trg ali da bi sploh krog grada še ne bilo znatnejše naselbine.
Središče se marveč omenja ob enem z Ormožem kot najznat-
ncjši kraj v ozemlju solnograškega nadškofa v ptujskem okrožju
1. 1322.' Slekovec misli, 1 2  da se Središče (Polstroiv) v listinah
prvikrat imenuje 1. 1305. Res je, Otokar pravi v svoji, v obliki
pesmi sestavljeni kroniki (ki sega od 1.1246—1309.), daje 1. 1305.
zadela Hartnida Ptujskega pri Središču velika škoda — najbrž
poraz, toda Središče se prvikrat imenuje že v listini 1. 1255.,
ko je ogrski kralj Bela IV. podaril Frideriku Ptujskemu gradova
(geslozzer) Središče (Polstraw) in Bori (Anchelstain) pa neki
stolp ob Dravi (den Turm Tra). Listino omenja neki arhivalni
seznamek iz vurberškega grada 3  ter pravi, da je dotična listina

1  Izv. listina v dež. arhivu v Gradcu št. 1909 d.

2  Kapela Ž. M. B. str. 4.

3  V deželnem arhivu št. 102. Zahn, Urkundenbuch III, str. 2'73.

269

bila iz 1. 1245. To je pa očividno napaka, ker 1. 1245. še ni bilo
prepira med Ogri in Avstrijo zaradi štajerske dežele, ampak
Bela IV. je šele 1. 1250. in 1251. vdrl na Štajersko ter opustošil
in vzel Ptuj in celo njegovo okrožje, ki je bilo solnograška
lastnina. L. 1254. je bil sklenjen mir, vsled katerega je Bela IV.
postal gospodar Štajerske, dokler niso Štajerci s pomočjo če¬
škega kralja Otokarja pregnali Ogrov iz svoje dežele. V miru,
sklenjenem po krvavi bitki pri Kroissenbrunnu 1. 1260. se je
Bela IV. odrekel vsem pravicam na štajersko deželo. Zelo ver¬
jetno je torej, da je Bela IV. podaril obmejne gradove Središče,
Bori in neki stolp, ki je stal najbrž med Ormožem in Sre¬
diščem, ptujskemu gospodu, da bi si zagotovil njegovo zvestobo.
Iz tega pa tudi sledi, da je kralj Bela malo poprej prišel v
posest štajerske dežele. Pomenljivo je, da se ravno v listini
ogrskega kralja prvikrat imenuje Središče.  Razmerje do
Madžarov nam podaje sploh ključ za razumevanje središke
zgodovine v srednjem in novem veku. Znano je, kako grozno
so opustošili Madžari štajersko deželo med 11. 907—955. Or¬
moški in ljutomerski okraj sta pa ostala še naprej do 1. 1199.
pod madžarsko oblastjo. Kako je bilo takrat v ormoški
in ljutomerski okolici, nam pove dovolj jasno listina iz leta
1222., da je svet okoli Velike nedelje bil čisto opustošen in
neobljuden, in pa življenjepisec solnograškega nadškofa Kon¬
rada I. (1106—1147), da je cela ptujska krajina (marka) vsled
madžarskih navalov bila spremenjena v puščavo. 1  Več ali manj je
v teh žalostnih časih bila vničena tudi stara središka naselbina.

Ko so deželni vladarji in ptujski gospodje pregnali
Madžare iz ljutomerskega in ormoškega okraja, je bilo pač
naravno, da so ob meji postavili trdne gradove ali vsaj
branike. Tako je nastala cela vrsta trdnjavic in gradov
Proti Madžarom: Radgona, razni gradovi na Murskem polju,
Ljutomer, Ormož, Središče. Središki grad je bil gotovo le
branik, ne pa stalni sedež za gosposko in gospodarstvo —
graščina. Ko so nastopili mirnejši časi, zlasti za časa kralja
Štefana I., so se v teh krajih začeli naseljevati ljudje
in redno obdelovati zemljo. Začetek srednjeveške naselbine,

1  Monumenta Germaniae IX, 73, c. 8. Vita Chunrarii

270

poznejšega trga, in gradu središkega nam je torej staviti med
1. 1200-1250.

Ako pogledamo v listino, s katero je grofica Barbara
potrdila Središčanom trške pravice, beremo, da je Središčanom
dal razne pravice in sloboščine cesar, pa tudi njeni predniki
(ptujski gospodje) od starine  (von alter her). 1  Barbara je bila
takrat že priletna gospa, ko je izdala Središčanom imenovano
pismo, torej če so jim že njeni predniki (ne morda samo oče)
od starih časov  podeljevali razne pravice, tedaj pač trške
pravice središke segajo precej čez leto 1433., ko se v listinah
prvikrat imenuje Središče trg. Ako pomislimo, da se Ljutomer
že 1. 1265. imenuje trg, Veržej je dobil trške pravice kmalu
po letu 1300., 1. 1342. je vojvoda Albrecht II. podelil Ljuto¬
meru enake pravice, kakor jih je imela Radgona, deželni mar¬
šal Hardek Ptujski in njegov brat Friderik pa sta 1. 1331.
Ormož povzdignila v mesto, je zelo verjetno, da je Središče
dobilo trške pravice vsaj med 1. 1300—1350, če ne prej. Seveda
Središče ni postalo trg v današnjem pomenu kar v enem dnevu,
kakor če dandanes cesar povzdigne kako vas v trg, ampak to,
kar imenujemo trg ali mesto, je hodilo dolgo pot razvoja.

Poglejmo si kratko zgodovino štajerskih mest in trgov
sploh, pa nam bo marsikaj jasno tudi glede Središča. Nekatera
mesta na Štajerskem, kakor Celje, Ptuj, Lipnica (ki je pa samo
trg) segajo še celo v rimsko in predrimsko dobo. Preselje¬
vanje narodov jih ni celo zatrlo, ampak na njih razvalinah se
je kmalu začelo novo življenje. Večinoma so pa mesta in trgi
na Štajerskem nastali po preseljevanju narodov. Ko so Nemci
zavladali po naših deželah, so si postavili močne gradove zo¬
per zunanje in domače sovražnike. Včasi si je graščak po¬
stavil svoj grad v bližini že obstoječe naselbine, včasi je pa
nastala naselbina šele potem. Početek naselbine je bil mnogo¬
krat tudi kak graščinski urad, mitnica, sodišče, graščinska pri¬
stava, kjer so upravljali velika posestva, mnogokrat tudi živahen
promet in kupčija ali kak rudolcop v bližini. Večkrat je tudi
samostan bil temelj poznejšemu trgu, redkeje pa župna cerkev,
ker te so pač navadno stavili tam, kjer so že ljudje bili na¬
seljeni. V takratnih razmerah je zemlja, pa tudi prebivalstvo

1  Gl. pril. I.

271

bilo last deželnega vladarja, graščaka ali kakega samostana
i. t. d. Gospodar pa je bil tudi več ali manj navezan na ljudi,
ki so krog njega prebivali; potreboval jih je v mirnih, še bolj
pa v vojnih časih; poleg podložnikov — kmetov, ki so mu
obdelovali polje, je potreboval tudi rokodelcev, kovačev, tesar¬
jev, zidarjev i. t. d. Če je bila krajevna lega količkaj ugodna,
se je razvila kupčija, prevažalo se je blago in tako so ti ljudje
prišli pogostoma do znatnega premoženja. Bilo pa je tudi go¬
spodarju samemu v prid, če so njegovi ljudje bili premožni
in podjetni. V denarnih stiskah je iskal pri njih pomoči, v
vojnih časih pa je potreboval najbolj njihove zvestobe in ju¬
naške pesti. Iz gospodarskih in političnih razlogov so tedaj
lastniki velikih zemljišč in naselbin, bodisi graščaki ali deželni
vladarji, dajali razne pravice svojim podložnikom, v katerih
sredini so prebivali. Tako so se sčasoma razvile občine z
različnimi pravicami in sloboščinami, postale so to, kar ime¬
nujemo trg ali mesto.

Pomen trgov in mest lepo izraža Ferdinand II. v pismu
iz Gradca 7. aprila 1626: „Mesta in trge so naši slavni pred¬
niki zato stavili in z različnimi državnimi predpravicami ob¬
darovali, da se v njih ne bi samo shranjeval sad zemlje, raz¬
vijala se obrt in rokodelstvo, uvajala dobra policija in red,
ampak da bi bili ob času sile, ko se pojavi nemir in stiska,
Predzidje in trdnjava deželeč 1

Vladarji so povzdigovali mesta in trge tudi zato, da bi
v njih imeli močno in zanesljivo oporo proti prevzetnemu
Plemstvu. Z ozirom na podelitev trških in mestnih pravic
Pa nam je razločevati med deželnoknežjimi (landesfiirstlich)
tr gi in mesti, pa graščinskimi ali dednimi (patrimonijalnimi).
Prvim je vladar sam podelil trške (ali mestne) pravice in so
bili njemu neposredno podložni, prva prizivna instanca je bil
deželni vicedomski urad, drugi pa so dobili od graščaka svoje
Pravice, zato so bili neposredno podložni graščaku, v graščini
J e  bila njih prva prizivna instanca in šele od te so smeli
Prizivati deželnega glavarja. 2

1  Peinlich, Die alteste Ordnung und Verfassung der Stadte in
Steiermark, str. 4.

2  Isti str. 5

272

V katero skupino naj uvrstimo Središče? Brezdvomno v
drugo. V pismu grofice Barbare sicer beremo, da je Središča-
nom tudi cesar potrdil trške pravice, a dejanski je vendar
njih trška pravica pozneje slonela le na Barbarinem pismu ter
je trg tudi bil vedno podložen ormoški graščini. Izrecno se
omenja Središče 1. 1553. med tistimi trgi, ki so bili podložni
graščakom.

Prvotne trške pravice so bile te-le:

1. pravica sejma, odtod tudi naslov trg (Markt); 2. pra¬
vica lova, ribičije, pravica do drv in paše; 3. prostost od mit-
nine in colnine; 4. pravica, imeti skladišče za razno robo;
5. lastno sodstvo, katero je izvrševal od vladarja ali graščaka
nastavljeni sodnik. Prosto voljenih županov še v 14. stoletju
ni na Štajerskem, pozneje so jih sicer volili tržani, a potrditi
jih je moral graščak ali vladar.

Seveda te pravice niso bile povsod enake. Različne so
bile tudi davščine, ki so jih morali tržani plačevati graščaku
ali deželnemu vladarju.

V pismu grofice Barbare se Središčanom nalagajo sle¬
deče dolžnosti:

1. Tržani smejo prodajati svoje imetje le z dovoljenjem
sodnikovim, kateremu se vsakokrat plača 12 vinarjev.

2. Ormoški graščini, kateri je trg neposredno podložen,
plača vsak tržan Ob Miholjem ali Martinjem po 60 dunajskih
vinarjev.

3. Kadar se bere grozdje v grajskem vinogradu Hartl in
Žerovinščak, mora vsak tržan za en dan poslati po dva brača,
pišče in za 1 vinar kruha, za konje pa cela občina 8 korcev
ovsa ormoške mere.

4. Od davščine, ki so jo Središčani plačevali graščini, je
moral sodnik odplačati 1 funt vinarjev cerkvi Sv. Duha nad
Središčem.

Urbar ptujskih gospoščin iz 1. 1616. pa našteva naslednje
dolžnosti, ki so jih imeli Središčani napram ormoškim gra¬
ščakom :

1. Če se je zidalo kako poslopje, so morali k temu vse
potrebno pripeljati; kateri niso imeli vozov, so morali dati
delavce v tlako.

273

2. Ako graščak tir j a enega ali več tržanov za potovanje,
morajo vsikdar priti s svojimi „kljuseti“ (mit ihren Kleppern)
in biti gospodi na razpolago.

3. Bili so dolžni, če so jih potrebovali v vojski, voziti
prtljago, „denen geiagten abzuwarten und wan man lechen-
rosser bediirfftig, dieselben herzugeben“.

4. Ves čas morajo dajati 4 stražarje za ormoški grad, ki
se pa vsak teden lahko menjajo.

5. Ce se vtopi kateri mlin ormoške graščine, ga morajo
zopet vzdigniti. 1

Iz trških računov proti koncu 17. stoletja je tudi razvidno,
da je trg ob Veliki noči in o Binkoštih dajal graščini po eno
tele, ki je navadno zaračunjeno za 1 gl. do 1 gl. 30 kr.

Lukež Sekelj in nadvojvoda Karol Avstrijski sta Sre-
diščanom dovolila štiri velike sejme v letu in v vsakem tednu
še en sejmski dan in sicer na Markovo, Lukeževo, Marijino
oznanjenje in o Binkoštih, ko je bilo pri župni cerkvi „proš-
čenje“. Toda temu so pozneje ugovarjala bližnja mesta in trgi:
Maribor, Radgona, Ptuj, Ljutomer, Veržej itd. — kaj se je
zgodilo ni znano, ker dotična prošnja ni cela. 2

b) Ime.

Že Schonleben se peča z razlago imena Središče. Skli¬
cujoč se na Strabona, Apijana in Plinija, pravi, da so stari
Skordiski prebivali po današnji požeški in zagrebški županiji,
Pa tudi po Spodnjem Ogrskem, in se mu zdi, da na Skordiske,
Panogo galatskega plemena, spominja še kraj Središka nižje
Karlovca. 3  Medjimurski zgodovinar Bedekovič pa sklepa iz
te ga dalje, da so Skordiski prebivali tudi v današnjem Medji-
^urju, med Muro in Dravo ter da na njih spominjata še kraja
°b Muri in Dravi, namreč Mursko in ,„Nemško“ Središče. 4
Potemtakem bi se to ime moralo glasiti za pravo Skordišče.

1  Mittheilungen d. h. V. f. St. XL, 217.

2  Samo en list se nahaja v deželnem arhivu. Na Jernejevo se ta¬
krat ne omenja sejem.

3  Antiquae Carnioliae Apparatus. Labaci 1681, str. 172. Misli pač
staro trdnjavo Središče ob Kolpi.

4  Natale solum. str. 208.
l r g Središče,

18

274

Da so nekdaj po teh krajih prebivali Skordiski, je več ali
manj gotovo, toda spravljati Središče v zvezo s Skordiski, za
to manjka zgodovinske in jezikoslovne podlage, ker bi se
potem moralo glasiti Skradišče, ali Skrdišče (prim. Scordona
- Skrad v Dalmaciji).

Ime Središče,  nem. Polstrau, novejši čas različno razlagajo.
Davorin Trstenjak 1  je mislil, da slovensko in nemško ime pomeni
isto, namreč kraj, ki je stal na središču ali na otoku Drave.
Osredek ali osrečec pomeni na mnogih krajih otok ali sploh
svet, ki ga je nekdaj obkroževala voda, tudi livado med nji¬
vami in gozdič med travniki. Nemško besedo Polstrau  izvaja
Trstenjak iz pol-ostrov, kar pomeni polotok. V staroslovenščini,
v ruščini in hrvaščini je ostrov istoznačna (sinonimna) beseda
za otok. Z ozirom na krajepisno lego je ta razlaga navidezno
verjetna ali iz drugih razlogov izključena. V starodavnih časih
je namreč Drava (ali vsaj en dravski rokav) drvila svoje valove
tam, kjer sedaj stoji župna cerkev in spodnji del trga. Nižje
Ormoža pa do ogrske meje in še dalje se razločno pozna
staro dravsko obrežje; ime „pod čapljami 14  v trgu krog sedanje
šole spominja na nekdanje močvirje, ki je bilo ostanek stare
dravske struge. Našli so se celo lanci in mlinski kameni blizu
trške podružnice. Zapustiti je pa morala Drava to svoje korito,
preden je trg prišel na svoje sedanje mesto.

Nekje pri Ormožu je en dravski rokav krenil na levo,
desni rokav pa se je v starodavnih časih valil po sedanjem
polju nad Varaždinom mimo Petrijanec, kakor še sedaj kažejo
ondotni jarki in dnike. Svet pa južno od Središča, kjer je
železnična proga, je neprekopan, torej je res Drava tukaj tvo¬
rila nekak otok, ki so ga dravske struge dobro varovale proti
sovražniku. Nekdanja rimska postaja, katere sledovi so se
zadnji čas odkrili, in rimski tabor sta tedaj res bila obkrožena
od dveh dravskih strug, ki sta nekdaj bili prav daleč narazen.
Znano je, da so Rimljani radi stavili svoje tabore blizu vode
in tako je bilo, če je rimski tabor stal tam, kjer sedaj stoji
Gradišče.

1  Tako Danjko v svoji kroniki velikoncdeljske dekanije. To razlago
si je prisvojil tudi Slekovec. Kapela Ž. M. b. str. 4. Enako Janisch,
Topogr.-stat. Lexikon, Polstrau. (Članek je pisal Slekovec.)

275 —

Hofrichter 1  pravi, da je „po izročilu 14  središki trg dobil
ime od gradu — Sredec ter se sklicuje na bolgarski Sredec
(Sofija) in sklepa, da so prebivalci ormoškega okraja prišli iz
Spodnje Ilirije, iz današnje Srbije in Bolgarije. Tudi za ime
Runeč pri Veliki nedelji misli, da je bolgarskega izvora. Res
je, da so Bolgari 1. 827. privihrali v naše kraje, toda to je
bil le hipen pohod in ni verjetno, da bi bili Nemci dopustili,
da se nepozvani gostje stalno naselijo na meji nemške države.
Enakih krajevnih imen se nahaja več po slovenskem jugu, kar
kaže pač narodopisno zvezo, ne pa kolonijalne.

Rajni velikonedeljski dekan Peter Danjko, ki je spisal
obširne kronike za vse župnije svoje dekanije, pa izvaja
nemško ime Polstrau od latinske besede „Plaustrum“, kakor
Sauritsch od Zavrč, kar naj pomenja zavrt ali zaprt kraj. Plau-
strum in Zavrč bi torej pomenilo „zaprto mejo med tremi deže-
lami“, Štajersko, Ogrsko in Hrvaško. Ta razlaga imena Polstrau
je popolnoma napačna. Latinski „plaustrum“ nima nič opraviti z
zaprtjem meje, ker plaustrum pomeni tovorna kola; verjetnejša
bi bila ta razlaga, če bi se kraj imenoval „Claustrum“. Sicer
pa početek Središča in torej tudi ime sega v sivo davnino, ko
o meji med Ogrsko, Hrvaško in Štajersko ni bilo ne duha ne
sluha, zatorej se ime Polstrau nikakor ne more izvajati od za¬
prtja mej.

Odkar so nam izkopine nedvomno pokazale, da je pri
sedanjem Središču stala rimska naselbina, ni nemogoče mnenje,
ki ga tudi Danjko omenja, ne kot svoje, ampak drugih (Meh-
f ere geben vor . . .), da Polstrau izhaja iz latinščine in sicer
od besede „palustris“, močvirnat kraj. Da je naselbina v rimski
dobi imela neko ime, je gotovo, da je svet okoli Središča
Močvirnat, je tudi resnično, torej je mogoče, da bi Polstrau
slonelo na latinski koreniki. Vendar so" tudi proti tej razlagi
tehtni pomisleki. Poprej smo že s precejšnjo gotovostjo doka¬
zi, da se je kraj v rimskih časih imenoval „In medio Curta“,
ki je za časa preseljevanja narodov bila vničena. Pa če so se
ostanki naselbine in ž njimi ime tudi rešili iz strašne povodnji
ljudskega preseljevanja do tistih časov, ko so Nemci začeli

18 »

1  Luttenberg, str. 56.

276

po svoje prikrajati naša krajevna imena, bi bili pač Slovenci
poprijeli staro ime, kakor imamo vzgled pri Ptuju, Celju i. dr.
Ako so si tedaj naši pradedje skovali posebno ime, je zna¬
menje, da v imenu Polstrau ne tiči staro ime „palustris“, ampak
je iskati razlago drugod.

Nezmiselna je razlaga, ki jo že Danjko označuje kot ne¬
verjetno, da Polstrau izhaja od Polster-Au! Slovensko ime
Središče izgovarjajo nekateri (ker glas e  prehaja v i  in potem
izpada) Srdišče, zatorej je nekaterim prišlo na misel, kakor
pripoveduje Danjko, da Središče izhaja od besede srd in po¬
meni sovražen kraj, ker so se tukaj bili srditi boji z Ogri in
Turki. Tudi ta razlaga podira sama sebe.

Najnovejšo razlago podaja g. dr. A. Stegenšek, 1  ki misli,
da je mogoče  slovensko ime v zvezi z dnevnim imenom
sreda,  sklicujoč se na medjimursko Središče, katero Madžari
zovejo Mura-Szerdahely (Mittwochs-ort) in ker je ravno v
ozemlju panonskih Slovencev mnogo krajev, ki imajo imena
od dnevov. Torej bi bilo Središče nastalo tako kakor Sobotišče in
Nedeljišče. Ta razlaga je sicer mogoča, a dokler nimamo za
njo trdnejših dokazov, ji ne moremo pripisovati večje verjetnosti,
ampak dajemo prednost razlagi iz krajevne lege.

V starih listinah se nahajajo sledeče oblike imena Polstrau:
V Otokarjevi kroniki 1. 1310 (za 1305) Pulstromve 3 , 1. 1322
Polstro\v, 1433 in 1471 Polsteraw, 1. 1500 Sredischa, 1. 1398
vest Polstraw. 3

Z ozirom na te oblike ne moremo pritrditi razlagi, ki
Polstrau izvaja iz pol—ostrov=polotok. Prvič Drava tukaj
nikdar ni tvorila polotoka, ampak le otok (ostrovo)=osredek.
Kako bi bil torej Nemec vzel iz slovenščine predložnico „pol“ ?
In če bi Polstrau bilo nastalo iz polostrova, tedaj bi bili Slo¬
venci morali kraj tako imenovati, ne pa Središče. Če bi se
kraj nemški imenoval Ostrau (prim. Mahrisch-Ostrau) slovenski
pa Ostrovo ali slično, potem bi bila zveza oči vidna. Sedaj je
pa nedoumno, kako je Nemec posegel po polostrovu, dočim je
Slovenec kraj imenoval Središče.

* Časopis 1908, str. 37.

5  Monumenta Germ. V, II. str. 1106. Zahn (ONB) ima Pulstraw.

8  Zahn, ONB str. 54.

277

Izvajanje besede Polstrau iz slovenske korenike pol in
ostro v je naravnost nemogoče. Zloženka polotok in polostrov
se v slovanskih jezikih da zasledovati šele od 19. stoletja
dalje. Pri Poljakih jo rabi prvi Sknvacki, pa tudi starejši
ruščini in češčini je pred 19. stoletjem neznana. Celo nemški
Halbinsel se prvič zasledi še le 1. 1537 (\Veingand-Hirt). 1  Po¬
polnoma je torej izključeno, da bi bili naši predniki v tisti davni
dobi, ko je nastalo ime Polstrau, govorili polostrov. Zloženk
polbrat, polsestra itd. se še dandanes ljudstvo izogiblje in pravi
rajši: na pol brat (sestra) Le po vplivu šole in knjige se bolj
in bolj vdomačujejo te in slične zloženke. Pomisliti je treba, da
je ta naselbina z gradičem postala večjega pomena po odgonu
Madžarov kot mejna in obrambna točka. Podložna pa je bila
nemškim gospodom v Ptuju, oziroma v Ormožu. Zatorej nas že
•zunanje zgodovinske okolščine opominjajo, da nam je Polstrau iz¬
vajati iz nemške korenike. Zieman navaja iz srednje visoko-nem¬
ščine besedo pol, kar pomeni Pfuhl, močvirje, tudi latinski lutum=:
blato. V psalmu 17, v. 43. je v srednji visokonemščini latinski
„lutum“ preveden s „pol“. Končnica strau ali v starih listinah
stromve, strow itd. pa utegne imeti svoj izvor v srednje-visoko-
nemški besedi strbmve, strowe, kar pomeni našo steljo (streu),
potem pa tudi ležišče (po—steljo), latinski stratum, stramen, bett,
Jager fiir menschen. Pomeni pa tudi to, kar mi v sedanjem knji¬
ževnem jeziku imenujemo mostišče: auf holzernen jachbrucken
besteht die strorve aus den schwachen querholzern womit die
balken belegt \verden. (Ziemann, n. d. str. 439). Torej bi bilo
Polstrau ležišče ali bivališče v močvirju. Stvarno pomenita slo¬
vensko in nemško ime skoraj isto: kraj med vodovjem. Zaradi
tega, če Polstrau sloni na nemški koreniki, pa Središče ne izgubi
°d svojega slovenskega značaja prav nič, dejanske zgodovinske
razmere se ne dado spremeniti in te so.„ vplivale tudi na kra¬
jevna imena. V slovenskih krajih, ki so jih zasedli Nemci, se
dajo imena gradov razdeliti v tri skupine 3 : 1.) čisto slovenska
imena, ki so tudi v nemščini ostala več ali manj nespre¬
menjena ; 2.) polslovenska, t. j. po izvoru in pomenu slovenska,

1  Pojasnilo g. prof. dr. K. Štreklja.

’ Ziemann, Mittelhochdeutsches Worterbuch 299.

3  Zahn, Styriaca. Neue Folge II., 39 i. d.

278

a po duhu nemškega jezika prekrojena; 3.) čisto nemška imena,
ki jih pa večkrat srečavamo vsporedno s slovenskim imenom
istega kraja. V zadnjo skupino spada Središče. Naselbina je
po prebivalstvu in imenu slovenska in starejša od nemškega
gospodstva, grad pa je pozidan kot branik proti Madžarom
kje začetkom 13. veka od ptujsko-ormoških gospodov in je
od njih dobil nemško ime. ki pa ni moglo spodriniti domačega,
starejšega. V to skupino spadajo sploh gradovi, ki so si jih
postavili v 12. stoletju (in 13.) cerkveni in svetni visoki veli-
kaši pa deželni vladarji na svojih obsežnih posestvih. 1  Pri
Središču se tudi to vjema z zgodovinskimi razmerami.

c) S r e d iš k i grb.

Kdaj in od koga je središka občina dobila svoj sedanji
grb, ni mogoče dognati. Vsekako je grb iz poznejšega časa 2
in je zelo priprost, ima le ščit, ne pa t. i. čelade. Ščit je raz¬
deljen v dve polovici; čez spodnjo, srebrnasto polovico je po¬
ševno potegnjen od desne na levo 3  modri pram, v katerem sta
dva srebrnasta kolobarja, dva srebrnasta kolobarja sta tudi
pod pramom, eden pa nad pramom. Zgornja polovica ščita je
modre barve, po sredi navpično razdeljena z rdečim pramom,
levo in desno stoje po trije zeleni topoli, nad njimi pa osmero-
oglata zvezda.

Sestava in pomen se ne da razložiti ravno zato, ker je
neznan začetek in prvotna oblika. Najstarejši, doslej znani od-
tisek središkega grba je iz 1. 1564. Vtišnjen je v zelenkasti
pečatni vosek, ki visi na svilnati, rdečerumeni spleteni vrvici,
s katero je sešit zapisnik Cocljevih srediških posestev iz leta
1579., v premeru ima 3 mm. Ob zunanjem robu je napis: „Sigil
Marchkht Polstrau“, na znotranji strani obrobka, ravno nad
grbom samim je letnica 1564. Grb pa ima prav iste sestavne

1  Isti str. 52.

2  Vidimsky, Stadtewappen des osterr. Kaiserstaates. 1864, IV, 39.

3  Grbi so se razvili iz viteških ščitov, zatorej ko govorimo o desni
in levi strani grba, si moraš vedno misliti, da stojiš za grbom (ščitom),
na tvoji desnici (ko ga pred seboj gledaš) je torej grbova leva, na levici
grbova desna stran.

279

dele kakor sedaj. Pečat je iz srebra in se še hrani v občin¬
skem arhivu središkem.

Zanimivo pa je, da imajo Središčani ustno izročilo o po¬
stanku in pomenu svojega grba. Nekoč se je, tako pripoveduje
ljudstvo, pokvaril voz ormoškemu graščaku, središki kovač pa
mu ga je tako izvrstno popravil, da je graščak v priznanje in
zahvalo dal Središčanom pravico, imeti lastni grb in v njem
kolesa (kolobarji v spodnji polovici bi torej pomenili kolesa). 1

3. Ormoški graščaki v 16. in 17. stoletju.

Začetkom leta 1489. sta Ormož in Središče prišla v
roke ogrskega kralja Matjaža, ki je že v petek pred prazni¬
kom sv. Priske, device (18. januarija) prepustil Ormož in vse,
kar je dobil od Barbare in Dujma Frankopana, za 6000 gl.
Jakobu Sekelju, plemenitemu Kevend, glavarju Radgone in Ptuja,
pa njegovemu bratu Miklavžu in stričniku Benediktu. Jakob
Sekelj se je hrabro vojskoval za svojega kralja, ki ga >  je že
k 1486. povzdignil med višje plemenitaše. Naposled sta se
cesar Friderik in kralj Matjaž naveličala boja in prelivanja
krvi ter se 1. 1489. začela pogajati. Kraljev pooblaščenec je
bil Jakob Sekelj. Preden so pa pogajanja bila končana, je kralj
Matjaž 6. aprila 1490. umrl. Jakob Sekelj se je kmalu potem
napotil k cesarju ter mu prisegel zvestobo. Isto sta storila
tudi njegov brat Miklavž in stričnik Benedikt. Cesar Friderik
jih je na to povzdignil v baronski stan ter jim izročil Ormož
in vse, kar je k njemu pripadalo za 24.000 gl., povrh pa še
jim je zastavil za 12.000 gl. Bori. Friderik je namreč bil v
večnih denarnih stiskah.

' Podobo grba gl. pri občinskem zemljevidu in na naslovni strani,
kazlago barv naj vzame čitatelj tako, kakor jo je dodal risar, dasiravno
111  po pravilih heraldike (grboslovja). Po grbošlovnih pravilih se namreč
barve označujejo takole:

= rdeča barva.

srebrna barva.

= modra barva.

zlata barva.

= zelena barva.

Oruge barve pri našem grbu ne pridejo v poštev.

280

Kmalu potem se je zgodila še druga važna sprememba
v lastništvu ptujskega ozemlja. Friderikov naslednik, cesar
Maksimilijan I. (1493—1519) se je namreč že 1. 1493. pobotal
s solnograškim nadškofom ter mu z listino dne 29. januarija
in 6. marca 1494 vrnil zaplenjena posestva na Koroškem in
Štajerskem, pridržal pa si je Ptuj  in Brežice. Zanaprej
imata torej Ormož in Središče (do leta 1531) za zemljiškega
nadlastnika cesarja samega, tudi nimata več zveze s ptujsko
graščino, ampak ormoškim graščakom podeljuje vladar sam
ormoško graščino s Središčem.

Sedaj se je Jakob Sekelj stalno naselil v Ormožu ter svoje
madžarsko ime Szekely spremenil v Zekel, ki se v listinah piše
tudi Zakel, Zackl, Zaggl, Zakhl i. t. d. Toda zaradi Ormoža in
ž njim združenih posestev je imel še dolgotrajne pravde. Grof
Sigismund Schaunberg ga je namreč zaporedoma tožil pri de¬
želnih stanovih in zahteval nekdanja Barbarina posestva nazaj.
Ž njim je potegnil tudi nadškof solnograški Sigismund, ki je
1. 1487., potem Lenart 1. 1497 , 1. 1499. njemu in 1500. pa nje¬
govemu stričniku Juriju podelil v feud Ormož, Središče in druga
posestva, dasi je cesar že 1. 1494. ptujsko ozemlje pridržal sebi.
Toda vse ni nič pomagalo, zakaj Sekelj je imel na svoji
strani tudi Friderikovega naslednika, cesarja Maksimilijana, ki
je vplival, da se je 27. marca 1507. v Strassburgu sklenila in
podpisala pogodba, vsled katere je Jurij Schaunberški prepustil
Ormož i. t d. Sekeljem za 12.200 gl. 1  Jakob Sekelj ni včakal
konca te pravde, ker je umrl že 27. avgusta 1. 1504. v Soboti
na Prekmurskem. V ormoškem okraju si je postavil časten
spomenik s tem, da je z dovoljenjem papeža Aleksandra VI.
1. 1493. ustanovil v Ormožu frančiškanski samostan. Temeljni
kamen je bil položen 1. 1495., zidanje pa se je zavleklo, ker
so med tem po naših krajih rogovilili Turki in je razsajala
kuga. Cerkev in samostan so dozidali 1. 1504. ter je bilo 4. ok¬
tobra slovesno posvečenje. Takratni sekovski škof Krištof II.
pl. Zach je posvetil cerkev ter vpeljal prve frančiškane v nov
samostan. Ustanovnik sam je pa takrat že počival v grobnici
nove cerkve, kamor so ga bili prepeljali iz Sobote. Cerkev je

1  Slckovec, Sekelji, str. 20.

281

bila, po opisu Simona Povodna, ki jo je še videl, krasna go-
tiška stavba, za dve tretjini večja od župnijske. Obrnjena je
bila od vzhoda proti zahodu tako, da je duhovnik, če se je
obrnil pri prednjem oltarju, gledal naravnost skozi velika vrata
proti solnčnemu vzhodu. Posvečena je bila sv. Frančišku Seraf-
skemu. Cerkvi je bil prizidan velik samostan z lepim vrtom,
ki je segal do Drave. 1

Skoraj 300 let so tukaj frančiškani delovali v čast božjo
in v blagor ljudstva. Oni so v dušnopastirskem oziru oskrbo¬
vali ves ormoški okraj, zlasti so ob času kuge ljudstvo tolažili,
umirajočim delili zadnja tolažila, bili so pravi duhovni očetje
ljudstvu. Ormoški samostan je bil prideljen hrvaški provinciji,
zatorej so tudi ormoški frančiškani bili domačini, Slovenci in
Hrvatje in so tem lažje pomagali slovenskemu ljudstvu. Z uka¬
zom dne 23. februarija 1. 1786. je cesar Jožef II. zatrl ormoški
samostan; ravno velikega tedna so morali menihi zapustiti
svoje tiho domovje, nekateri so se preselili v varaždinski samo¬
stan, drugi so pa prestopili med svetno duhovščino in šli na
vazne župnije. Samostan s cerkvijo in vrtom je bil 4. oktobra
k 1798. prodan za 2000 gl. in so ga potem večinoma podrli.
Večna škoda je za lepo gotiško cerkev, kateri tudi ni prizanesla
kruta jožefinska roka. Knjige in razne druge reči so frančiškani
ua splavih po Dravi spravili v Varaždin, kjer se še sedaj na¬
haja v knjižnici in v cerkvi marsikak ostanek starega ormoškega
samostana. Veličastne orgle je kupila mestna, sedaj stolna cer¬
kev v Mariboru, kjer so donele, nekaterekrati nekoliko po¬
pravljene, do 1. 1908., ko so jih dali popolnoma predelati, a
Posamezni deli še bodo tudi zanaprej spominjali na nekdanji
ormoški samostan.

Blagi Jakob Sekelj je pokazal svoje ljudomilo srce tudi s
ten k da je z listino, pisano v Ormožu dne 14. marca 1. 1494.
‘^rediščanom velikodušno spregledal precej davkov in navadno
roboto, ker so vsled vojsk, draginje in drugih nezgod bili zelo
obubožali. 2

1  Nataneneji opis cerkve in samostana gl. v „ Cerkveni prilogi Slov.
Gospodarja" 1. 1882., št. 63, 64 in 65 iz peresa rajnega Slekovca, in pa
v  ujegovem delu Sekciji str. 22- 24.

2  Gl. pril. II.

282

Jakob Sekelj je imel z Marjeto pl. Szecsi iz Gornje Len¬
dave več otrok, ki so pa večinoma pomrli v nežni mladosti še
pred očetom. Ob njegovi smrti 1. 1504. so živeli le še trije:
Liza, Suzana in Lukež. Liza je bila nuna v nekem samostanu
v Budi, Suzana je vzela pozneje Wolfa Engelbrechta Turjaškega
ter je do 1. 1555. živela v gradu Wildhaus nad Mariborom,
pozneje pa na Kranjskem, kjer je njen mož bil višji maršal. 1
Lukež je okoli L 1520. postal polnoleten ter je prevzel ormoško
graščino. L. 1524. dne 10. septembra mu je nadvojvoda Fer¬
dinand, brat cesarja Karola V. podelil mesto in grad Ormož,
pa grad in trg Središče.  Oženil se je najprej s Katarino
Meinburško, s katero je dobil precej denarja in več gradičev
na Hrvaškem in Ogrskem. Ko pa mu je Katarina 1. 1538.
umrla, je vzel v zakon Katarino pl. Imbresi ali Imbrimovič, s
katero je priženil grad Krapino. Vrh tega je nakupil mnogo
zemljišč in podložnikov na Štajerskem, tako da je postal eden
najbogatejših graščakov na Spodnjem Štajerskem.

Svojemu vladarju pa je bil tudi zvesto vdan, zato mu je
ta poveril mnoge velevažne službe v takratnih turških vojskah.
L. 1540. so morali vsi prebivalci ormoškega okraja 4 milje na
okrog priti v Ormož pomagat, da je Lukež Sekelj mogel utr¬
diti grad in mesto proti Turkom. Ormož je bil sedaj ob Dravi
prva obrambna točka na Štajerskem, središki gradič je bil
preslab in svet pri Središču preveč odprt, dočirn je lega
ormoškega grada bila kakor nalašč za obrambo. Nevarnost
je bila velika. Leta 1541. se je vnela vojska med Turčijo in
cesarjem Ferdinandom, kmalu je padla Buda in za njo je vse
ozemlje med Tiso in Donavo prišlo v turške roke. Bati se je
bilo, da Turki vderejo v Medjimurje in na Štajersko, zatorej
je Lukež Sekelj moral 1. 1541. s 300 konjiki hiteti proti Ne-
deljišču in Varaždinu, kmalu potem pa proti Pečuhu na pomoč
avstrijskim četam. Ondi se je tako odlikoval, da je postal po¬
veljnik trdnjave v Pečuhu. Toda vsled turške premoči se je
moral spomladi prihodnjega leta umakniti v Ormož ter ondi
stražiti deželno mejo. Tudi naslednja leta se je pogumno voj¬
skoval kot poveljnik slavonske vojaške krajine v Slavoniji,

Slekovec, Šekel ji 31.

283

deloma je pa doma stražil deželno mejo. Kako ugleden mož
je bil, lahko sklepamo iz tega, da so ga celo luteranski štajerski
stanovi opetovano izvolili za svojega zastopnika v važne zbore,.
1. 1555. v Celju, 1. 1556. pa na Dunaju, dasiravno je Lukež bil
odločen katoličan. Tudi cesar Maksimiljan II., dasi protestantom
naklonjen, je čislal Lukeža Sekelja ter ga za Ivanom Lcnko-
vičem imenoval za poveljnika novo urejene vojaške krajine.

Nasproti svojim podložnikom je bil pravičen in milosrčen
gospod, kar je bilo tem več vredno, ker so ljudje okoli Ormoža
in Središča itak veliko trpeli vsled neprestanih turških napadov
in vojsk. Svoje človekoljubno srce je pokazal še v oporoki, s
katero je ustanovil bolnišnico v Ormožu za šest možkih in šest
žensk, žal, da so malopridni njegovi dediči večinoma odgrizli
siromakom, kar jim je bil namenil blagi Lukež Sekelj. Umrl je
1- 1574., zapustivši iz prvega zakona hčeri Katarino in Heleno
ter sina Jakoba, iz drugega zakona pa sina Mihaela. Ti so se
dolgo kavsali za očetovo dedščino 1  in naposled pogodili tako,
da je Ormož, Krapino in Središče podedoval najmlajši sin
Mihael, ostala posestva so si pa razdelili starejši brat in
sestre. Kakor Jakob, tako je bil tudi Mihael strasten privrže¬
nec kalvinizma ter je v zvezi s svojim mogočnim sosedom
Zrinjskim, gospodarjem Medjimurja, na vse mogoče načine širil
in podpiral novo vero. Bil je pa tudi slab gospodar; dasi se
je bogato oženil z Lizo, hčerjo barona Pogl-a v Reifensteinu,
je vendar bolj in bolj lezel v dolgove ter prodajal posestvo
z a posestvom. Dne 20. marca 1595. je Središčanom potrdil vse
Pravice in svoboščine, kakor jim jih je bil potrdil že njegov
ded Jakob 1. 1494.

L. 1603. je cesar Rudolf II. poslal Davida Ungnada in
Mihaela Sekelja na Erdeljsko, da napravita ondi mir. Mihael
se ni več vrnil domov, ampak je umrl-še istega leta najbrž
na Erdeljskem, zapustivši vdovo Lizo in sina Friderika. Ta se
je oženil z Lizo pl. Idungspeug ter je živel deloma v Ormožu,
deloma v Krapini.

Vsled vedno rastočih dolgov sta Mihael Sekelj in žena
Liza prodajala posestvo za posestvom. Leta 1598. se je

1  Gl. Slekovec, Sekelji, str. 40 i. d.

284

prodala na dražbi tudi ormoška graščina brez ozira na feudno
pravo (sine recognitione feudi), 1  kupil jo je baron Jurij Rupert
Herberstein, kar je solnograški nadškof potrdil. Komorni pro¬
kurator Angelo Costede je pa proti Herbersteinu 1. 1598. vložil
tožbo, češ, da je ormoški nadlastnik deželni vladar, in se je
skliceval na to, da je cesar Ferdinand 1. 1524. podelil Lukežu
Sekelju grad in mesto Ormož in drugo. Dne 15. maja 1. 1598.
je pa nadvojvoda Ferdinand naročil, naj se Herbersteinu izroči
grad in mesto Ormož, s pripadajočimi posestvi in pravicami. 2

Tako je torej po sto letih Središče dobilo zopet
novega gospoda. Herberstein pa ormoške graščine ni dolgo
posedal, ampak jo je že 20. marca 1. 1604. prodal za 57.801 gl.
43 kr. ogrskemu plemenitašu, nadžupanu tornske županije in
kraljevskemu vratarju (Thiirhiiter), baronu Ladislavu Pethe de
Hetes, 3  ki je že 12. febr. i. 1. postal ud štajerskih deželnih

1  Poročilo o stanju graščine in njeni zgodovini v deželnem arhivu
v Gradcu.

2  C. kr. namestn. arhiv v Gradcu.

3  Prvi po imenu znan prednik te stare ogrske plemenite rodovine
je Blaž, ki je še živel 1.1476. Domačija Pethejev je bil Hetes v šomodski
županiji. Martin Pethe, rojen 1. 1554., je postal duhovnik in je 1. febr. 1.
1582. bil imenovan za škofa sremskega, 1. 1584 . pa za škofa v Vacu (Waizen),

I. 1587. je postal škof velikovaradinski, 1. 1598. pa nadškof v Kaloči in
kraljevi namestnik na Ogrskem. Umrl je 1. 1605. dne 3. oktobra in je
pokopan v Požunu. Njegov mlajši brat je Ladislav, ki je 1. 1604. kupil
•ormoško graščino. L. 1606. dne 24. septembra je cesar Rudolf II. njega
in njegove otroke Martina, Jurija, Štefana, Ano in Judito povzdignil v
baronski stan.

Grb Pethejev kaže razčetvorjeno polje. V 1. (zgoraj na desno) in
v 4. (spodaj na levo) polju je po ena štirilistnata roža v spodnjem (I.)
in gornjem (IV.) kotu. Po sredini obeh polj je potegnjen pram, v kate¬
rem leti ptica z oljkino vejico v kljunu proti solncu. V 3. in 4. polju
se iz krone nad hribčekom s tremi vrhovi vzdiguje lev z odprtim žrelom
in s krono na glavi. Nad grbom je viteška čelada, na njej pa krona, iz
katere se med dvema perutnicama vzdiguje lev z odprtim žrelom in s
krono na glavi, držeč s kremplji desne noge šesterožarno zvezdo. Ta
grb je ostal nespremenjen, ko so bili povzdignjeni v baronski stan. Gl.

J. Siebmacher, Grosses und Allgemeines Wappenbuch. B. IV. Abt. 13: Der
Adel von Kroatien & Slavonien. Bearbeitet v. Dr. Ivan Bojničič. Niirn-
berg, Bauer & Raspe 1899. Str. 144—145.

285

stanov. 1  Pridržal pa si je Herberstein še desetino v Središču,,
ker šele 1. 1623. dne 1. junija poroča Volf Sigismund Herber¬
stein, da je prodal baronu Mailenburgu, branečkemu graščaku
in koprivniškemu nadkapitanu (Oberhauptmann zu Kopreinitz)
H tržanov v Središču z 20 čf.  gosposke dače. 2  L. 1614. dne
22. junija pa poroča Franc Sigismund Schrattenbach, da bi
Sigismund grof Stubenberg imel dobiti po svoji babici Ani Stuben-
berg, roj. Auersperg tretjino od dedščine 20.000 gl. Ker pa de¬
narja ni dobil, je po eksekuciji dobil posestva in podložnike, med
drugimi polovico srediških tržanov, katere je bila Liza Sekelj
nekdaj zastavila Auerspergom. 3  Pozneje je sploh vsa desetina v
Središču prešla v last branečkega graščaka, ki jo je dal v najem
trški občini. Baron Pethe je posedal na Ogrskem graščino
Szadvar in Kis-Topolcsan. S svojo ženo Ano, roj. Rascy je
imel sina Jurija in Štefana pa hčerko Ano, ki je pozneje vzela
grofa Rakoczija. Z oporoko dne 4. novembra leta 1617. je.
Ormož izročil mlajšemu sinu Štefanu ter je še istega leta umrl,
star 73 let. 4  Zaradi feudne pravice nad ormoško graščino
se je vlekla dolgoletna pravda. Ladislav Pethe namreč ni hotel
priznavati deželnega lenstva, češ, da je feudni gospodar Ormoža
le solnograški nadškof. Sin Štefan je res tudi sprejel Ormož
v  feud od solnograškega nadškofa. Dne 4. julija leta 1531. je
namreč cesar Ferdinand I. prepustil ta fevd zopet solno-
graškemu nadškofu, kardinalu Mateju Lang in so potem
ormoški graščaki dobivali graščino v fevd od solnograških
nadškofov. L. 1565. je pa Ptuj zopet prišel v last deželnega
vladarja, 5  in ž njim menda tudi Ormož. V poročilu na vpra¬
šanja, ki so se razposlala leta 1813. po naročilu nadvojvoda
Ivana, beremo, da je ormoška graščina dobila iz Gradca po¬
datke, da je cela ormoška graščina obstajala za pravo iz enega
deželnoknežjega in treh solnograških feudov, med slednjimi je
bila tudi sodnija. 6  Vsled mira v Požunu 1. 1805. je cela or¬
moška graščina postala izrecno deželni feud.

Po smrti Štefana Pethe je postal gospodar ormoške graš¬
čine njegov sin Adam Štefan. Vsled prošnje z dne 3. septemb.

1  Schmutz III, 119. — 2  Dež. arhiv, Gultaufsandungen. — 3  Istotam,
Bd - 10, fol. 23. — 4  Slekovčev izpisek iz dež. arhiva. — 5  Majer, Ge-
schichte der Steiermark, str. 127. — 6  Deželni arhiv v Gradcu.

286

1. 1641. je bil 11. septembra i. 1. proglašen polnoletnim. Bil
je takrat star 21 let. Oženil se je z Ano Marijo Koinschkin.
Bil je razuzdan človek in slab gospodar. L. 1644. je bil tožen
pri vladi zaradi razuzdanega in pohujšljivega življenja; kot
priče so bili zaslišani župnik ptujski in radgonski ter frančiš¬
kanski gvardijan v Ormožu. Da bi si pomagal iz dolgov, je
1. 1654. dne 3. marca prodal od ormoške graščine za 20.000 gl.
nekaj gorna in vinske desetine v znesku 90 #. gospoščine,
katero je pobiral z velikonedeljsko graščino in Gajovci. Kupil
jo je v imenu svoje soproge Rozine, rojene baronice Pethe,
grof Miklavž Pasmann. V oporoki z dne 29. novembra 1655.
je določil, naj se njegovo truplo pokoplje v grobnici pri fran¬
čiškanih v Ormožu, za dediča je imenoval svojega maloletnega
sina Franca Adama pod varstvom Janeza Franca barona Wilden-
steina. Frančiškanski cerkvi v Ormožu je volil 100 gl., svoji
soprogi pa je naročil, naj sina izredi v strahu božjem. Umrl je
10. aprila 1. 1658.

Dne 22. junija 1. 1658. je tudi žena Ana Marija napravila
oporoko ter vse sporočila svojemu sinu Francu Adamu. Kmalu
na to je umrla. Sin Franc Adam je 29. oktobra 1660 bil pro¬
glašen za polnoletnega ter je prevzel gospodarstvo. Bil je
star takrat 18 let. L. 1666. se je oženil z Ano Marzilijo Lo-
catelli v Lubšini, s katero je imel edinega sina Franca Antona,
Tudi Franc Adam Pethe ni bil kaj prida in je umrl že 21. okt.
1. 1674., zapustivši vdovo in majhnega otroka Franca Antona
pa ogromne dolgove. L. 1680. je dne 15. decembra umrla tudi
Ana Marzilija, sin Franc Anton pa si je 1. 1687. izprosil polno¬
letnost, ker je imel šele 21 let. Ker je bilo posestvo preoblo¬
ženo z dolgovi, je še istega leta dne 14. septembra prodal
miklavževskemu župniku Mihaelu Žagarju l 1  / 2  kmetije s trav¬
niki, hosto, njivami in vrtom v Vukomorju blizu Sv. Miklavža
(Jirchendorf). Leta 1690. se je Franc Anton oženil z Marijo
Elizabeto, hčerjo že rajnih starišev Viljema Saurau, barona v
Grosslobmingu, komornika, maršala in namestnika na Štajerskem
ter Ane Krescencije, roj. grofice Galler. Drug drugemu sta za-
ženila po 2000 gl. 1

1  Slekovčev izpisek iz dež. arhiva.

287

Franc Anton je bil zadnji potomec svojega roda, umrl je
brez otrok že 1. 1710. V svoji oporoki z dne 10. januarija
1710. je določil naslednje:

1. Truplo naj se pokoplje v grobnici ormoške frančiškanske cerkve,
v kapeli sv. Ane, srce in drob pa v cerkvi sv. Katarine v Kis-Topolchanu.

2. Frančiškanom v Ormožu je volil za sv. maše ....  300 gl.

3. Cerkvi sv. Katarine v Kifi-Topolchanu.100 „

4. „ sv. Jakoba v Ormožu.50 „

5. „ sv. Trojice pri Vel. nedelji.50 „

6. „ sv. Miklavža.50 „

7. „ frančiškanski v Ormožu.100 „

8. „ jezuitski v Varaždinu.50 „

9. Dijaški kongregaciji v Gradcu.50 „

10. „ „ v  Varaždinu.50 „

11. Seminarju v Varaždinu.50 „

12. Za njegovo dušo naj se bere 1000 sv. maš.

Precej denarja je še v življenju določil za zidanje toma¬
čevske cerkve.

4. Turki v Središču 1

Prvikrat je turško kopito stopilo na evropska tla 1. 1356.
Bojeviti Soliman, sin sultana Urhana, se je namreč tega leta
prepeljal z majhno četo na okornih, iz hlodov zbitih splaveh
preko morske ožine, ki loči Evropo od Azije ter je napadel in
osvojil neki slabo utrjen grad blizu Galipolja. Odslej so Turki
neprestano napadali okolico, kmalu je padlo Galipolje, za njim
Pa še druga mesta in dežela za deželo se je morala udati strašni
turški sili. Urhanov drugi sin in naslednik Murad I. (1359 — 1389)
si je v kratkih letih osvojil vso današnjo Rumelijo ter se spo¬
prijel z Bolgari in Srbi. V strašni bitki na Kosovem polju, na
Vidovo (15. junija) 1389 je Murad popolnoma vničil krščansko
v ojsko srbskega carja Lazarja. Groznega Murada je sicer umoril

1  O Turkih na Štajerskem sploh gl. dr. Pr. Ihvof v „Mitteilungen
des historischen Vcreines fiir Steiermark" zv. IX., X., XI., XV., XXXII.,
Janez Parapat: „Turški boji v XV. in XVI. veku“ v Letopisu „Matice
Slovenske" za 1. 1871. Na podlagih teh spisov je objavil M. Slekovec v
48 - zv. „Slovenskih večernic" Mohorjeve družbe (1894) članek: „Turki na
slovenskem Štajerskem", v „Slov. Gospodarju" pa (istega leta) „Turki
na  Dravskem polju" št. 21, 22, 23. Prim. tudi Levec, Die ersten Tiirken-
rinfalle in Krain und Steiermark, Mitteilungen des Musealvereines J.
Krain. 1903.

288

v njegovem šotoru hrabri junak Miloš, toda to Turkov ni usta¬
vilo. Srbske države je bil konec. Muradov sin in naslednik
Bajezid I. (1389—1403) si je kmalu podjarmil še ostanke bol¬
garske države in Vlaško ter je tako postal sosed ogrskega in
hrvaškega kraljestva.

Dne 28. septembra 1. 1396. je Bajezid pri Nikopolju pre¬
magal krščansko vojsko pod kraljem Sigismundom. Do 20.000
kristjanov je obležalo na bojišču, blizu toliko pa jih je bilo
vjetih, med njimi tudi mnogo slovenskih sinov. Sam kralj si je
komaj rešil življenje in utekel s pomočjo Hermana Celjskega.
Ta poraz je bil grozna nesreča za naše dežele. Bajezid je tri
dni počival na bojišču, potem se je pa s svojimi divjimi četami
vzdignil proti Ogrski. Pri Mitroviči so Turki prebrodili Savo,
potem se pa kakor povodenj razlili po Ogrski in Slavoniji.
Nekatere turške čete so drle ob Dravi naprej ter skozi Medji-
murje prihrule na slovenska tla. Ravno pri Središču so
Turki prvikrat stopili na štajersko zemljo,  katero so od¬
slej nadlegovali skozi 300 let.

Bilo je pozno v jeseni, trgatev je že minola in ljudje so
po,spravljali še zadnje poljske pridelke ter se pripravljali za
zimo, kar nenadoma pridrvijo na majhnih in brzih konjih tolpe
brkastih turših vojakov s širokimi hlačami iz rdečega sukna
in modrimi jopiči. Sablje so imeli zakrivljene, mesto pušek pa
so še takrat imeli loke in tule polne puščic. Od Središča do
Ptuja se je nebo zavilo v gost dim, povsod grozen jok in stok.
Nihče ni pričakoval tako strašnega obiska; brez truda so Turki
vse požgali in oplenili, ljudi pa polovili ali pomorili. Do 16.000
duš, mož, žen in otrok z živino in drugim imetjem so vlekli
seboj v globoko Turčijo. Oni, ki so si rešili življenje in pro¬
stost, so našli le črna pogorišča in s človeško krvjo polito
puščavo. Brezdvomno je pri tej priliki bil požgan stari središki
trg, ki je stal blizu Gradišča v sedanjih Koteh.

Odslej naprej pozna zgodovina 30 turških napadov na
štajersko deželo, če odštejemo napade Krucev, s katerimi so
tudi več ali manj bili pomešani turški razbojniki. Tukaj se
omejimo le na tiste napade, ki so zadeli središko okolico.

Trebalo je mnogo mirnih in rodovitnih let, da se je mogla
vsaj za silo popraviti škoda, ki so jo napravili Turki 1. 1396.

289

K sreči je minolo blizu 80 let, preden so turška kopita zopet
teptala zeleno Dravsko polje med Središčem in Ptujem. Med
tem so sicer Turki večkrat rogovilili tudi po Štajerskem okoli
Radgone, Celja, Šmarja, Slov. Gradca in Brežic, vendar v sre-
diško okolico jih ni bilo. S strahom in trepetom so pričako¬
vali Središčani, kdaj se prikažejo zopet strašni gostje. Kolikor
so mogli, so se pripravili na napad. Krog gradiča so popravili
zid in nasip, okoli cerkvice sv. Jerneja so napravili obzidje z
majhnimi linami za streljanje ter se preskrbeli z raznim orožjem.
A proti turški sili to vse ni nič izdalo.

Bilo je 1. 1479. Velika turška vojska je meseca avgusta
vdrla zopet na Ogrsko ter se razdelila v manjše oddelke, ki
so se razkropili na vse strani. Eden teh oddelkov prihruje v
Medjimurje proti Nedeljišču, ki je v malo urah bilo opustošeno
in požgano. Odtod so divjaki drvili proti štajerski meji. Bilo
je ravno na Jernejevo, 24. avgusta, ko je v Središču po stari
navadi bil sejem’ in se je zbralo tu mnogo ljudi od blizu in
daleč. Nenadoma planejo čez njih Turki. Preplašeni Središčani
zgrabijo za orožje ter hite v gradič in za cerkveno obzidje,
starčki, žene in otroci pa zbežijo v hoste na severni strani
trga, od ondod pa v hribe. Ostali se sicer obupno branijo,
n naposled vendar obnemorejo. Turki planejo čez nasip, po¬
derejo obzidje in začne se strašno klanje. Slednjič vlomijo
v cerkev in v gradič, ljudi podavijo in poberejo, kar je imelo
kakšno vrednost, drugo pa zažgejo. Enaka usoda zadene tudi
hiše v trgu. Za seboj so pustili strašno puščavo, okajene raz¬
valine in kupe mrličev. 1 2  Cerkev sv. Jerneja se sploh nikdar
več ni vzdignila iz razvalin.

Središčani, kar jih je ostalo, so se s pobitim srcem vrnili
na  svoja pogorišča in si začeli staviti svoje domovje, a minola
s o komaj štiri leta in že so Turki zopet, prišli gledat, če so
si že kaj pridelali. L. 1483. so pozno v jesen prihruli za

1  Tako Slekovec, Kapela ž. M. B. str. 7. Toda o Jernejevem sejmu
v  takratnem času nimamo nobenega zanesljivega poročila. Med sejmi,
ki jih je Lukež Sekelj dovolil Središčanom, se ta sejem ne omenja. (Glej
zgoraj str. 273.) Mogoče, da je bil že od prej v navadi in je Lukež S. le
dovolil še druge.

2  Slekovec, Kapela Žalostne Matere božje str. 8.

’ r 8 Središče.

19

290

Dravo do Ptuja ter v naglici pobrali vse, kar se je dalo, potem
pa so jo odkurili na Hrvaško. Sedaj je bil deset let mir, a leta
1493. je zopet zastokalo Središče in vse Dravsko polje pod
kruto turško silo. Meseca avgusta 1. 1493. je grozoviti Jakub
paša prilomastil z 8000 konjiki iz Hrvaškega na Štajersko ter
požigajoč vihral proti Ptuju, kjer se je nadejal bogatega plena.
Mesta sicer ni mogel vzeti, a tem groznejše je razsajal po
Dravskem polju. Celih 15 dni so divjali in razbijali po Dravskem
polju ter počenjali nezaslišane grozovitosti, naposled jim je
prišel nasproti Jakob Sekelj, lastnik Ormoža, Središča in Borla
ter jih je s 5000 konjiki in s četo drugih vojakov potisnil iz
iz Štajerskega na Hrvaško. Ondi so jim pot zastavili Hrvatje,
toda sreča jim ni bila mila, v strašni bitki na Modruškem polju
dne 9. septembra jih je Jakub premagal, nad 5000 kristjanov
je ostalo mrtvih na bojišču, med njimi najizvrstnejši plemenitaši,
celo ban hrvaški je prišel Turkom v oblast.

Naslednjega leta je zopet meseca avgusta vdrlo pri Krškem
preko Save na Štajersko 5000 Turkov, ki so razsajali okoli
Planine, Pilštanja, Žusma, Studenic, Žičkega samostana, potem
so se obrnili proti Ptujski gori ter polovili mnogo ljudi, ki so
se vračali iz sejma in jih z živino vred gnali seboj na Turško.
Gotovo so se vračali vsaj nekateri oddelki mimo Središča, a da
bi bili to leto tukaj plenili, nam viri ne poročajo; saj tudi niso
imeli kaj, ker je prejšnje leto bilo vse vničeno. Odslej je imela
štajerska dežela pred Turki mir do 1. 1529.

L. 1520. je zasedel turški prestol Soliman II., najslavnejši
izmed turških sultanov. Na Ogrskem je trdnjava za trdnjavo
prišla v turške roke. Dne 29. avgusta 1. 1526. je Soliman II.
pri Mohaču popolnoma vničil ogrsko-hrvaško vojsko, na bojišču
je našel žalostno smrt tudi mladi ogrsko-hrvaški kralj Ludovik II.
Turkom je sedaj bila na vse strani pot odprta. Hitro po mo-
hački bitki je sultan vzel in oplenil glavno mesto ogrskega
kraljestva, Budo, in čez nekaj let je večji del Ogrske in Sla¬
vonije prišel pod turško oblast; Turki so postali naši najbližji
sosedi. Od naših goric in planin pa doli globoko v Azijo do
Himalaje so sedaj goreli turški ognji. Bahato so se Turki ro¬
gali poslancem našega cesarja, češ: „Kolikor je zvezd na nebu

291

in peska v morju, toliko ima naš veliki car vojske; spomladi
vas bomo zopet obiskali/ 4

Opojen od bojne sreče je sultan Soliman sklenil, polastiti
se tudi Dunaja in vseh avstrijskih dežel. Povod za vojsko so
mu dale homatije, ki so nastale na Ogrskem zaradi kraljevskega
prestola. Ludovik II. je imel za ženo Marijo, sestro habsburškega
nadvojvoda Ferdinanda, ta pa Ludovikovo sestro Ano. Vsled
medsebojnega dogovora, da če eden umrje brez potomcev, po¬
deduje njegove zemlje mož njegove sestre, si je Ferdinand
lastil pravico do ogrske krone. Toda za Ferdinanda je bila na
Ogrskem le majhna stranka, večina ogrskih velikašev je 10. no¬
vembra 1526. v Stolnem Belgradu izvolila za svojega kralja
bogatega in vplivnega erdeljskega vojvodo Ivana Zapoljo ter
so ga kronali s krono sv. Štefana. Nasprotno so si pa Hrvati
na novega leta dan 1527. izvolili za svojega kralja Ferdinanda,
ki je že bil tudi češki kralj ter lastnik notranjeavstrijskih
dežel Avstrije, Štajerske, Koroške in Kranjske; le manjša stranka
je tudi na Hrvaškem potegnila z Zapoljem. Tako se je začel
za ogrsko-hrvaško krono prepir, na katerem še do današnjega
dne trpi naša država in je njegove posledice že večkrat bridko
čutila štajerska dežela in zlasti okolica središka.

Med Ferdinandom in Zapoljem se je začela vojska, Fer¬
dinand je premagal Zapoljo, ki se je sedaj vrgel v okrilje
turškega sultana.

Da bi Zapolji pripomogel do ogrskega prestola, je Soli-
uian meseca majnika 1529. z 250.000 vojaki in 300 topovi
krenil iz Carigrada na Ogrsko. Mimogrede je vzel glavno mesto
Rudo, ki je bilo dotlej v Ferdinandovih rokah, ter ga izročil
Zapolju, potem pa je mahnil naravnost proti Dunaju. Toda za¬
stonj so butali Turki ob dunajsko zidovje, s krvavimi glavami
so se morali meseca oktobra obrniti proti domu in so med
Potom dali čutiti svojo jezo tudi štajerski deželi. Središka
okolica k sreči tokrat ni bila zadeta, ker so se turške čete
valile v svojo domovino mimo Maribora čez Slov. Bistrico,
Konjice in Celje.

Svojega poraza pred Dunajem Turki niso mogli pozabiti,
ampak pripravljali so se na nov napad in med tem v manjših
^tah nadlegovali naše dežele. L. 1531. so rogovilili po Ijuto-

19 «

292

merski okolici ter požgali trg Ljutomer, so li prišli tudi v sre-
diško okolico, ni znano, pa Središčani so vsaj posredno čutili
turško nadlogo. Štajerski, koroški in kranjski deželni odbor¬
niki so spomladi 1. 1531. v Spodnjem Dravogradu sklenili, da
mora biti ob mejah stalna straža pešcev in konjikov, zato so
tudi Središčani morali sprejeti na stanovanje vojake, ki so
delali ljudem hude nadloge, pa tudi tržani sami so morali
hoditi na stražo. Vrh tega so se zvišali davki, ker je štajerska
dežela morala plačati za vojni sklad 1333 gl. 60 v., kar z
ozirom na takratno vrednost denarja ni majhna svota.

Pa že naslednjega leta so Turki počastili s svojim obiskom
tudi Središče. Sultan Soliman se je namreč meseca aprila 1532.
napotil s silno vojsko 200.000 mož in 300 topov skozi Ogrsko
proti Dunaju, toda v majhni trdnjavi Kiseku blizu štajerske
meje se mu je ustavil hrabri junak Nikolaj Jurišič ter ga je
tri tedne zadrževal. Med tem se je približala jesen in sultan
je izgubil veselje korakati na zimo proti Dunaju, obrnil se je
nazaj in sedaj je štajerska dežela zaječala pod turškimi kopiti.
Mimo Gradca, katerega se ni mogel polastiti, je drvila turška
vojska proti Lipnici in odtod proti Mariboru, kjer se je na
levem bregu Drave mudila štiri dni in nadlegovala Mariboržane.
Manjši oddelki so se razkropili po Slovenskih goricah ter po¬
čenjali grozna hudodelstva, glavna vojska pa je izpod Maribora
prekoračila Dravo in se razlila po Dravskem polju, ki je bilo
naenkrat vse v plamenu. Vsled silnega deževja so bili poti
zelo slabi, zato se je vojska le počasi pomikala naprej, kar je
bilo še hujše za one kraje, v katerih se je mudila. Dne 22. sep¬
tembra je sultan z glavno vojsko prišel pred Ptuj, kjer pa se
ni nič mudil, ampak je odrinil še isti dan po blatnih haloških
klancih, kjer mu je mnogo živine obtičalo in počepalo, proti
Vinici. Eden oddelek pa je prekoračil Dravo ter oplenil in
požgal ptujsko predmestje s cerkvijo sv. Ožbalda. Temu oddelku
so se pridružili oni čopori, ki so divjali po Slovenskih goricah
in potem so vsi skupaj vihrali naprej mimo Velike nedelje nad
Ormož, katerega so razdejali, in čez Središče, kjer so pobili
ali zvezali in gnali seboj vse, kar je bilo živega in se ni po¬
skrilo. Da so trg tudi požgali, je skoraj samo ob sebi umevno,
četudi nam viri o tem ne poročajo; če so drugod požgali cele

293

vasi in gradove, gotovo tudi središkemu trgu niso prizanesli.
Bržkone je ob tej priliki bil požgan in razdejan tudi središki
gradič, ki se sicer omenja še 1. 1589., ko je pa najbrž bil že
v razvalinah. Imel je isto usodo kakor mnogi drugi gradovi,
ki so v prejšnjih časih služili za obrambo, sedaj pa, ko so
topovi prišli v rabo, so izgubili pomen ter so sčasoma razpadli.
Pri razkopavanju „Gradišča“ 1. 1908. se je očividno pokazalo,
da je ondotno poslopje vničil požar, kamenje so pa pozneje
razvozili. Od Središča je turška drhal odrinila proti Varaždinu,
kjer se je združila z glavno vojsko, ki je dan poprej prihrula
od Vinice tje.

Najbrž je bil to zadnji turški napad na Dravsko polje in
središko okolico. Turki so še sicer večkrat prišli na Slovensko
Štajersko, a da bi bili prišli v središko okolico, nam viri nič
ne povedo. Sreča za Središče, ki stoji ob deželni meji in na
odprtem polju, da so sosedno Medjimurje od 1. 1546. naprej
imeli mogočni gospodarji, pogumni grofje Zrinjski, ki so po-
gostoma dali čutiti Turkom svojo trdo pest. Dasiravno je bila
bližnja Kaniža v turških rokah, si niso upali Turki preko Mure,
zlasti odkar je ban hrvaški, vnuk slavnega sigetskega junaka,
Nikolaj Zrinjski ob izlivu Mure v Dravo postavil močno trd¬
njavo Novi Zrinj.  V Ptuju se je 1. 1538. ustanovilo posebno
vojno svetovalstvo, ki bi naj v slučaju sile hitro organiziralo
deželno obrambo.

A če tudi Turki niso več prišli ropat v središko okolico,
je vendar trg z drugimi štajerskimi prebivalci vred vsaj po¬
sredno čutil turško šibo. Na hrano in stanovanje so morali
sprejemati cesarske vojake, ki mnogokrat niso bili dosti boljši
°d Turkov; plačevati vojne davke in hoditi na stražo.

L. 1536. so deželni stanovi štajerski dovolili vladarju za
šest let po 12.000 gl. vojne podpore, I$ar so seveda morali
plačevati tudi podložniki. Za pobiranje „turške štibre“ se je
moralo na Štajerskem 1. 1542. preceniti vse blago, imetje in
dohodki, mostnina, cestnina, gozdarstvo, ribištvo, rudarstvo,
kmetijstvo, vinarstvo, celo zaslužek dninarjev, rokodelcev in
delavcev. Od vsakih 60 gl. vrednosti je bilo treba plačati 1 gl.
turškega davka. Da bi se turškim četam zaprl ali vsaj nekoliko
zavrl vhod v avstrijske dežele, so popravili obzidje v Brežicah,

294

v Mariboru in v Radgoni; Ptuj je bil itak utrjen, tudi Ormož
so morali obdati z nasipi in obkopi ter ga močno utrditi. Pri
tem so pomagali tudi Središčani kot ormoški podložniki. Lukež
Sekelj, ormoški graščak je 22. julija 1. 1541. dobil povelje, da
mora v kratkem postaviti 300 lahkih konj v Nedeljišče ali pa
v Varaždin. Po Muri, Dravi in Savi, pa tudi po suhem so ne¬
prestano vozili živež, strelivo in druge vojne potrebščine.
Vendar naslednja leta ni bilo Turkov na Štajersko vse do 1.
1562., ko so turški graničarji vdrli v ljutomersko okolico in
ondi grozno razsajali, čez Ljutomerske gorice do Središča pa
vendar niso prišli.

L. 1566. je pri obleganju trdnjavice Siget, katero je z
nezaslišanim pogumom branil slavni junak Nikolaj Zrinjski,
umrl mogočni sultan Soliman, njegov naslednik Selim II.
(1566—1574) pa je bil eden najslabših turških vladarjev in
tako so naše dežele imele vsaj nekaj let mir. Sploh odslej
začne bledeti zvezda turške moči, dasiravno so pod novim
sultanom Muradom III. (1575—1595) zopet začeli hujše napa¬
dati naše dežele. Največ je trpelo Mursko polje med Radgono
in Ljutomerom, a tudi Središču je 1. 1585. pretila velika ne¬
varnost. Od Sigeta je namreč pozno v jesen Hasan paša vdrl
v Medjimurje ter grozno plenil med Muro in Dravo do Čakovca.
Središčani so bili v groznem strahu ter so bežali na vse strani,
nekateri v Ormož ali v Ptuj, drugi pa v bližnje hoste. K sreči
pa Turek tokrat ni prestopil štajerske meje. Še večja nevarnost
je nastala za središko okolico, ko je 20. oktobra leta 1600.
Kaniža padla v turške roke. Nadvojvoda Ferdinand je dal v
naglici popraviti vse trdnjave med Muro in Dravo, grofu Zrinj¬
skemu, gospodarju Medjimurja, je poslal na pomoč 800 konj
in 1000 hajdukov. V Radgoni se je zbrala precejšnja vojska,
ki bi naj Turkom vzela Kanižo, toda turški poveljnik Hasan
se je junaško branil in odbil vse napade. Ko se je zvedelo, da
se Turkom bliža pomoč, se je naša vojska z velikimi izgubami
pomaknila nazaj in se celo raztepla. Nasledek temu je bil, da
so Turki že prihodnje leto vdrli v Medjimurje, od ondod pa
na Štajersko. Zopet so Središčani s strahom in trepetom gle¬
dali, kdaj se prikaže strašni Turek v njihovem trgu, a zavil
jo je ob Muri proti Ljutomeru ter razbijal do Radgone. Pred-

295

straža Središču je bil trdni grad Čakovec. Tudi 1. 1602., 1603.,
1605., 1640. in 1655. je grozno trpelo Mursko polje s Slo¬
venskimi goricami od Turkov in ogrskih nezadovoljnežev —
Krucev, a v središko okolico jih ni bilo. A lahko si mislimo,
v kakem strahu in trepetu so bili prebivalci ob Dravi, ko se
je v njihovi neposredni bližini razlegal obupen jok in stok ter
se je nebo žarilo od požigov.

Med tem so se pa Turkom začele zopet sline cediti po
cesarskem Dunaju. Veliki vezir Ahmed Koprili je modro računil
na razpor med ogrskimi velikaši in cesarjem Leopoldom I., saj
še celo med cesarskimi poveljniki ni bilo prave edinosti. Od
mesta do mesta je že 1. 1663. šel glas, da se približuje Turek
z velikansko vojsko. Deželni zbor je dovolil 150.000 gl. tur¬
škega davka, pa istotoliko konj in strelcev, to se je razdelilo
po velikosti posestva in števila podložnikov. Na vsakih 100 gl.
dohodkov iz gosposke dače in desetine je prišel en konj z
jezdecem, katerega si je moral dotični gospodar sam poskrbeti-

Za dobavo spretnih podčastnikov in drugih vojnih po¬
trebščin je deželni zbor meseca junija 1. 1663. sklenil, naj vsak
gospod iz svojega žepa da od funta denarja 4  šilinge do 1. jul.
i. 1., pa ne da bi s tem obremenil podložnike, kdor bi pa za¬
mudil (contra morosos), proti njemu se naj izvede stroga ovršba.
Razpisali so tudi izvenredno telesno dačo in dovolili so de¬
želni stanovi, da se do Martinovega da cesarski vojski na
razpolago 50.000 gl., a zaradi velike sile so še sklenili glede
provianta, da se od vsakih 100 it.  denarja da ? / 4  pšenice, 7 / 4  rži,
s /i  ovsa, vse po graški meri do 10. julija i. L, sicer pride kazen;
dati morajo razmerno tudi tiste stranke, ki so v davščni knjigi
(Giiltbuch) zapisane z 20 ali več //.,  katere pa stoje pod 20 //.,
od vsakega it.  l /, gl. v gotovini. Vsak pšenice se ima stranki
plačati, oziroma zaračuniti s 3 gl., rž z 2 gl. 30 kr., l / 4  ovsa
1 gl. 30 kr. To se naj odračuni od telesnega davka, ki se je
imel plačati do Martinovega. Zrnje so morali oddajati: Juden-
burški in Aniški okraj v Gradec, od stanov za to imenovanemu
Andreju Strobel, iz muričke in borovske doline v Fiirstenfeld
meščanu Gašparju Rueppen, iz okraja med Muro in Dravo v
Radgono meščanu Hanzu Adamu, iz celjskega okraja pa v Ptuj

296

obrstu in upravitelju provianta (Proviantmeister) grofu Maksi¬
milijanu Schrottenbachu; vsak izmed teh je moral dati potrdilo,
ki se je potem vpoštevalo v sprejemnem uradu.

Opominjajo se vsi: stanovi duhovni in svetni, trgovci, mesta
in trgi in ki imajo gospoščine, da dajo, kar je za rešitev „mile
domovine” od deželnega zbora dovoljeno. V zavlačevanju je
nevarnost, ne sme se čas tratiti, vsi zvesti domoljubi morajo
z združenimi močmi skrbeti za rešilna sredstva vzpričo bliža¬
joče se turške nevarnosti (bev nunmehr \vissentlichem Anzug
der abscheulichen Mahometaner Kriegs-Operationen). Kdor bi
zamudil ali se celo odtegnil, prevzame težko odgovornost, pa
tudi kazen ga zadene brez ozira na osebo. — Razglas je bil
izdan v Gradcu 7. junija 1. 1663.'

Spomladi 1. 1664. se je ogromna turška vojska 120.000 mož
valila naravnost proti Muri in po pravici se je bilo bati, da
bodo Turki vdarili na Štajersko. Ključ za Medjimurje in
Štajersko je bila trdnjava Novi Zrinj ob izlivu Mure v Dravo.
Vrhovni poveljnik Montekukoli je storil neprevidnost, da je
hrabro hrvaško posadko pod banom Zrinjskim prestavil iz
trdnjave ter jo namestil z Nemci, ki turških naskokov niso bili
vajeni. Po prvem turškem napadu so pobegnili kakor brez
glave in se večinoma potopili v Muri, važna trdnjava pa je
prišla v turške roke. Sedaj je bila še večja nevarnost, da bodo
Turki vdrli skozi Medjimurje na Štajersko, vendar jim je hrabri
Zrinjski še pravočasno zakrčil pot. Turška vojska se je po¬
mikala naprej po Ogrskem, od Štajerske je bila nevarnost za
hip odvrnjena; imela je pa itak dosti trpeti od cesarske vojske,
zakaj ob Muri in Dravi je bil nastavljen glavni del cesarske
vojske pod vodstvom Montekukoli-a. Manjkalo ji je živeža in
orožja, vojaki so imeli slab red in še slabšo plačo, zato so
ljudstvu šiloma jemali, kar jim je prišlo pod roke. Koncem
julija sta se obe vojski, cesarska in turška srečali blizu Sv.
Gotharda ob reki Rabi, nedaleč od štajerske meje. Dne L av¬
gusta se je vnela res svetovna bitka: na eni strani so stali
besni janičarji, poturčeni sinovi hrvaških in slovenskih starišev,
odurni obrazi Tatarov, Mongolov in črncev iz Afrike, na drugi

1  Eden izvod tega (tiskanega) oklica hrani tudi „Zg. dr."

297

pa Slovani, Nemci, Ogri, Francozi in Italijani. V nekaterih urah
so bili Turki do nog potolčeni, do 10.000 jih je pokrivalo
bojišče, mnogo pa se jih je potopilo v Rabi. Na povratku so
sicer nekateri turški čopori preleteli nekaj krajev na Štajerskem,
vendar si je naša dežela po sijajni zmagi globoko oddahnila
od težkega strahu.

Škoda pa, ki jo je ta vojska povzročila našim krajem,
je bila vsekako občutna. Omenili smo že, da so cesarski vojaki
bili ljudstvu v veliko nadlogo, zastala je pa tudi kupčija in
obrtnija, ki je zlasti v mestih in trgih tvorila glavne dohodke.
Kupčije so se lotili razni barantači na deželi. Dne 20. novembra
1664. so se pri znotranje-avstrijski vladi pritožili Ljutomeržani,
Ormožanci in Središčani zoper razne barantače. Med tem ko
so oni morali veliko trpeti vsled neprestanih prehodov vojaštva
Rr so morali vedno imeti na stanovanju in hrani po dve kom-
paniji dragoncev, so se razni viničarji in kočarji po Murskem
Polju in Ljutomerskih goricah brezskrbno pečali z barantijo.
Nekateri viničarji so nakupili po 5 do 6 štrtinjakov vina,
katerega potem točijo in prodajejo. Ravno tako barantujejo s
strdjo, železom in zrnjem; pečajo se pa tudi z vsakovrstno
obrtjo, katero sicer smejo izvrševati le meščani in tržani. Po¬
stali so že tako predrzni, da če hoče kak tržan v vinogradih
kupiti vino, mu ga pred nosom prekupijo. Bahati so tako, da
oelo pest denarja potegnejo iz žepa, pa drugega vprašajo:
enako ali neenako? (gleich oder ungleich?) in če zadene, dobi
v se, če ne, pa mora toliko plačati. Napredrznejši je bil neki
Janez Pavličič, župan gospoda Khevenhiillerja v Gornjem Bre-
brovniku. ()e  bo to tako naprej šlo, morajo tržani z ženami in
otroki iti beračit. Vrh tega še za tržane niti ni varno, hoditi
k vinogradom, ker viničarji grozijo, da jih bodo natepli ali
c elo ubili, kakor so 1. 1658. storili z nekim radgonskim mešča-
n °m na Runču. Zato prosijo, naj se ta barantija omeji in vlada
n; *j pošlje svojega zastopnika, ki bo vse preiskal ter ostro
kaznoval tiste, ki so prestopili obrtno postavo z dne 7. sep¬
tembra 1645.

Vlada jim je 23. decembra 1. 1664. odgovorila, naj se v
te j zadevi obrnejo najprej na graščinsko gosposko dotičnih

298

podložnikov in če tam ne bi nič opravili, naj se obrnejo na
vlado. 1

Turška vojska 1. 1664. pa je imela še drugih velikih po¬
sledic. ki se dotikajo nekoliko tudi središke okolice. Sijajne
zmage nad Turki Avstrija ni znala izkoristiti, ampak je že
10. avgusta 1664. sklenila v Vašvaru s Turkom tako sramoten
mir, da se je zdelo, kakor bi Turki bili zmagali in ne Avstrijci.
To je vzbudilo občno nevoljo, zlasti Ogri in Hrvatje so bili
močno ogorčeni, češ, da so naravnost izdani Turkom. Toliko
truda in žrtev, pa tako sramoten mir! Iz nezadovoljstva se je
na Ogrskem in Hrvaškem izcimila velika zarota med velikaši.
Na čelu tej zaroti so bili mogočni velikaši: ban hrvaški, grof
Peter Zrinjski, njegov svak, knez Franjo Frankopan in zet
Franc Rakoczy, dvorni ogrski sodnik Franc Nadasdy in palatin
Wesseleny, ki je pa kmalu umrl. V svoje kolo so zarotniki
potegnili tudi bogatega in lahkoživnega štajerskega velikaša
Erazma Tattenbacha. ki je prebival navadno v Račjem na
Dravskem polju.

Zarotniki so iskali zveze pri francoskem kralju Ludo-
viku XIV., pri Benečanih, Poljakih in celo pri turškem sultanu,
a dobili so le prazne obljube. Vlada je prišla na sled zaroti
in ko sta Zrinjski in Frankopan spoznala, da je zastonj vsak
odpor, sta šla prostovoljno na Dunaj, prosit cesarja odpuščenja.
Dne 13. aprila leta 1670. zvečer ob 11. uri sta se poslovila
v Čakovcu od Katarine, žene Petrove in sestre Frankopanove
ter odjezdila preko Mure proti Dunaju. A že drugi dan je
pridrl pred Čakovec general Spankau z nemško vojsko. Prejšnji
dan, 12. aprila je bil prekoračil Dravo pri Zavrču ter prenočil
v Ormožu, potem pa je skozi Središče vdrl v Medjimurje, ki
je bilo v lasti Petra Zrinjskega. Mesec dni poprej sta se Zrinjski
in Tattenbach dogovarjala, kako bi Zrinjski vdaril od Čakovca
preko Središča in Ormoža proti Ptuju ter ga osvojil, potem pa
vdaril proti Gradcu, toda zarotniki niso imeli časa, izvršiti ta
načrt in sedaj se je zgodilo nasprotno. Dasiravno še nad
Zrinjskim ni bila izrečena sodba, je vendar nemška vojska ne-

1  Prepife pritožbe v arhivu .Zgodovinskega društva" z imenikom
dotičnih barantačev. Izvirnik je rajni Slekovec iz središkega arhiva spravil
v deželni arhiv v Gradcu.

299

usmiljeno plenila po zrinjskih posestvih. Čakovski grad so čisto
oplenili, grofico Katarino Zrinjsko pa s hčerko poslali v Gradec.
Medjimurci so se pritožili zoper nezaslišana nasilstva nemške
vojske, to je pa ormoškega graščaka tako razkačilo, da je pri
Središču vdrl s svojimi ljudmi v Medjimurje in požgal 10 vasi,
hoteč menda s tem pokazati svojo zvestobo do vladarja! To
je bila zahvala za to, da so Zrinjski kot gospodarji Medjimurja
z junaško pestjo nad 100 let branili Turku vpad proti Središču,
Ormožu in Ptuju. Vsakdo je skušal ugrabiti svoj delež. V Ča¬
kovcu so razdivjani nemški vojaki tako razlivali vino, da so
jih častniki spravili od kleti le s tem, da so sodom izbili dno
in spustili vino. Kradlo in grabilo se je brez usmiljenja imetje
nesrečnih Zrinjskih.

Na Dunaju Zrinjski in Frankopan nista našla milosti. Obso¬
dili so oba na smrt in ju 30. aprila 1. 1671. obglavili v Dunaj¬
skem novem mestu. Z njimi sta izumrli dve najimenitnejši, za
domovino velezaslužni obitelji: Zrinjski in Frankopani.

Zrinjski je imel v Medjimurju kakih 8000 vojakov. Ko
je padla njegova glava, so se razpršili, nekateri so prestopili
v cesarsko vojsko, drugi so se pa klatili okoli, beračili, kradli
in ropali po Ogrskem, Hrvaškem in Štajerskem, zlasti središka
okolica je mnogo trpela od njih. Naposled je bila vlada pri¬
siljena poseči vmes ter je 28. novembra 1. 1673. zaukazala
poloviti te rokovnjače. Tudi središki magistrat je 11. decembra
dobil povelje, da na trškem ozemlju polovi vse huzarje in druge
klateže' ter sploh naj ne dovoli nobenemu Ogru ali Hrvatu na
trškem ozemlju prestopiti štajerske meje. Še 1. 1676. je meseca
aprila čakovski oskrbnik Pavešič dobil nalog, naj pazi na
razbojnike, ki se okoli klatijo, in meseca junija je zopet dobil
naročilo, naj poroča o ondotnih roparjih. 1

Obsežna zrinjska in frankopanska™ posestva je zaplenila
država, to je bil za pravo vzrok, da Zrinjski in Frankopan nista
n ašla milosti. Posebnega haska pa menda država od tega gra-
heža ni imela, premoženje se je prijelo drugim na prste. Kako
so ravnali z zrinjskim imetjem, lahko sklepamo iz nekega
zapisnika, ki nam poroča, koliko zrinjskega vina se je od

1  Nam. arhiv v Gradcu. Copeien 1676, št. 141, 54.

300

1. januarija do 17. novembra 1. 1675. čez mejo vtihotapilo in
v Središču stočilo. 1 *  Meseca januarija je neki Marinko odpeljal
3 / 2  štrtinjaka (tri polovnjake) medjimurskega vina, meseca fe-
bruarija štrtinjaka; 24. marca je nek Šul (Sul) odpeljal
1 štrtinjak vina, enako Sput (?) J /. 2  štrtinjaka, 4. maja zopet
Sul 1 štrtinjak, potem je listina raztrgana, a pozna se, da je
kmalu potem zopet nekdo odpeljal 1 polovnjak. Dne 7. julija
ga je zopet Šul odpeljal y 2  štrtinjaka, 18. julija pa celi štrtinjak
in enako tudi 1. avgusta, dne 24. avgusta ga je pa neki P (drugo
raztrgano) odpeljal 1 štrtinjak. Potem zapisnik sešteje do konca
avgusta prepeljano vino in sicer 8'/. 2  štrtinjakov. Poleg tega
so ga stočili: središki tržan Andrej Perpelič (Plcpelec?) G/g štr¬
tinjaka, Andrej Barbat v mesecu marcu l / 2  štrtinjaka, gospod
Marinko 2 štrtinjaka; 12. in 22. junija so ga k „padarju“ za¬
peljali in ga je stočil 2 štrtinjaka, Jurij Bogovič ga je meseca
januarija stočil 1 štrtinjak, 27. oktobra pa ga je neki Martin
Mihelec stočil 1 / i  štrtinjaka. Zapisnik je sestavil neki Janez Wil,
najbrž ormoški uradnik. S tem je menda v zvezi vladina pre¬
poved iz 1. 1681., da ne smejo Središčani pustiti čez mejo med¬
jimurskega vina. a  Nasprotno pa beremo v odlomku neke pri¬
tožbe z dne 10. marca 1. 1674. proti Gregoriju Pavešiču, oskrb¬
niku zrinjskofrankopanskih posestev, da je vladni komisar Sre-
diščanom, Ormožancem in Ljutomeržanom v kleti nekega Mar¬
tina Flisserja zapečatil njih lastno vino, češ, da je Zrinjskih. 3

Zrinjski in Frankopani so bili zelo ugledni in pri ljudstvu
priljubljeni možje, njih žalostna usoda je napravila nepopisljiv
vtisek. Izprva kar ni moglo ljudstvo verjeti, da je mogočni
Zrinjski, strah in trepet Turkom, kot izdajalec domovine padel
pod krvniškim mečem, toda po sejmih, po krčmah, po cerkvah
se je ljudstvu kar najbolj očrnil spomin slavnega bana Petra
in njegove žene Katarine.

Miru pa vendar ni prinesla državi nasilna smrt Zrinjskega
in Frankopana; na Ogrskem je neprestano vrelo in Turki so
se tudi pripravljali, da operejo sramoto, ki jih je zadela 1. 1664.

♦ Izvirnik sc je našel v Slekovčevi zapuščini in je sedaj v arhivu
»Zgodovinskega društva”.

a  Opomba v obč. računu za 1. 1681.—1682. v dež. arhivu v Gradcu.

3  Namestniški arhiv v Gradcu, Copeien 1675, št. 65.

301 —

Ni minolo 20 let in že zopet se je polastil naših krajev
nepopisen strah pred Turkom. V jeseni 1. 1682. so prihajala
gotova poročila iz Carigrada, da je vojska neizogibna. Vlada
je bila v strašni zadregi, ker je ob enem pretila velika vojska
s Francozi. V naglici so se delale priprave zoper Turka. V ok¬
tobru 1. 1682. je vlada zahtevala od deželnih stanov štajerskih
130.000 gl. izredne podpore zoper Turke; ob štajersko-ogrski
nieji se je celo zimo opažalo živahno gibanje, prevažali so
živila in strelivo, nabirali konje, vojaki so se neprenehoma
Premikali skozi vasi in trge. Ker sta vsled hude zime zamrznili
Mura in Drava, je bila nevarnost velika, da bi prihruli čez
niejo ogrski rogovileži, treba je bilo mejo dobro zastražiti.
Tržani obmejnih trgov tega niso sami zmogli, ampak vlada je
k Muri in Dravi postavila polovico huzarskega polka Saurau
Pa infanterijski polk Reckheim. Ti vojaki so bili zopet v veliko
nadlego ljudstvu. O pustu J. 1683. so bile prepovedane vse za¬
bave, plesi in veselice, pa se tudi nikomur ni ljubilo rajati, vse
Je obvladoval strah pred dogodki, ki jih je imela prinesti spomlad.

Zupani so morali naznaniti vse berače in postopače, da
so šli pomagat delat nasipov in utrdb. Že meseca marca je
deželni odbor silil, naj se pripravijo po visokih, daleko vidlji-
v ih gričih kresovi. Od Ljutomera in Središča do Ptuja in Or¬
moža so na vseh višjih gričih nanosili hlodja, drv in slame,
da bi se dalo hitro znamenje, če bi se sovražnik približal de¬
želni meji. Občine so morale paziti na tujce, zlasti one, ki so
Prihajali iz Ogrskega, da bi se v deželo ne vtihotapili ogleduhi
111  požigalci. Promet z Ogrsko je skoro celo prenehal, naši
ftiso smeli goniti živine iz dežele, Ogri pa niso več dovažali
Zlt a, vsled tega je cena žitu močno poskočila, vlada je sicer
skušala potlačtti ceno, a oderuhi so vkljub temu znali izkoristiti
u godno priliko. Dne 4. marca je izšel ukaz, da morajo mesta
ln  trgi, svetna in duhovska gosposka ter najemniki deželnih
Posestev primerno dači poslati delavcev na roboto v Gradec,
da mesto utrdijo, ker se je splošno mislilo, da bodo Turki
na jprej vdarili na Gradec. Središčani in okoličani so morali
v oziti v Ptuj in Radgono živila.

Mučna negotovost je tlačila duhove, ker se dolgo ni
Ve delo, v kateri smeri se bo za pravo pomikala turška vojska.

302

Nekoliko so si oddahnili, ko so zvedeli, da turška vojska gre
daleč proč od štajerske meje naravnost proti Dunaju. Glavne
turške vojske se torej ni bilo bati, pač pa kraji ob Muri niso
bili varni pred ogrskimi rogovileži. Začasno je bila sicer ne¬
varnost odvrnjena, toda z velikim strahom in tesnim srcem je
vse pričakovalo izida krvave igre pred Dunajem.

Bilo bi zanimivo zvedeti, kdaj in kako je prišel glas o
sijajni zmagi krščanskega orožja v skrajni štajerski trg — Sre¬
dišče, in kak vtisek je napravil, a o tem nam noben vir ne
poroča nič, pač pa si v domišljiji lahko predstavljamo, kako
težek kamen se je odvalil našim prednikom od srca, ko so
zaslišali veselo novico, da je cesarski Dunaj rešen in kruti
Turek pobit.

Iz nekega kratkega zapiska v trškem arhivu zvemo, da
so Središčani v jeseni 1. 1683. prosili vlado, da bi jih oprostila
dolžnosti, hoditi na stražo k Muri zaradi velikega dela. Trebalo
je ajdo in proso pospravljati ter ozimino sejati, a dan za dnem
je moral trg od 3. jul. do konca septembra pošiljati po 12 mož
na stražo, drugih delavcev pa ni bilo dobiti, ker je manjkalo
denarja in ker je itak vse boljše moči pobrala vojska. Tudi
konje so si skoro vse vničili. Dasiravno je bil Turek pred
Dunajem pobit, vendar se je prav zdaj bilo bati, da bežeče
tolpe kje ne vderejo preko Mure na Štajersko, zatorej so morali
mejo ob Muri dobro stražiti, ob medjimurski meji pri Središču
ni bila tolika nevarnost, ker je bil Čakovec v rokah cesarske
vojske.

Iz deželnega knjigovodstva se je v središkem arhivu še ohranil
izpisek raznih dač, ki so jih plačali Središčani 1. 1683., namreč:

1. Navadno dačo graščini.

2. Početvorjen davek za 1. 1683...

3. Potrojen cinž (45 gl.).

4. Enostaven davek zaradi turške vojske .

5. Doklada.

6. Deželna robota za 6 mesecev.

7. Deželnobrambni davek (Landaufgebotgelt)

8. Za vzdrževanje častnikov.

9. Za vzdrževanje 6 mož na dva meseca . .

45 gl.*
180 „
135 „

45  »

45 „

U „ 2 P

2

72

2 p

1  Vsaka trška hiša 1 gl.

303

Torej so bremena bila prav občutna. Pa ljudje so bili
veseli, da še ni hujše prišlo.

V nedeljo 3. oktobra je bila po vseh župnijah zahvalna
služba božja za pridobljeno zmago. Kdo naj opiše, s kakimi

čustvi so se ta dan verniki zbrali v svojih cerkvah in hvalili

Boga, da se je ozrl na svoje ljudstvo! A ljudje so ljudje;
kmalu so pozabili na prestani strah in naslednjo zimo so o
pustnem času rajali, popivali in noreli, kakor bi hoteli nado¬
mestiti, kar so prejšnjo zimo iz strahu pred Turkom bili za¬
mudili.

Naslednja leta je junaški princ Eugen čistil Ogrsko turške
golazni ter prodrl celo v Bosno, dokler ni bil sklenjen mir v
Karlovcih dne 26. januarija 1699. Ves ta čas so morali štajerski
Prebivalci ob ogrski meji poleg navadnih bremen, ki jih donaša

vojna, hoditi tudi na stražo, pa tudi vojaštvo se je v majhnih

oddelkih vedno premikalo skozi Središče. Središki občinski računi
tistega časa 1  nam podajejo razne podrobnosti, ki nam osvetlju¬
jejo takratno oskrbovanje vojske. Tako je 1. 1684. plačal trg
Pri „stari Šoštarci ££  9 kr., katere je zapil pri njej neki poročnik.
Meseca maja je šlo skozi Središče na Ogrsko 5 vojakov in
župan jim je na občinske stroške plačal 3 / i  vina za 9 kr.,
meseca junija pa trem vojakom 1 / i .  Mož, ki je gnal po dva
konja v Ormož za vojaški tabor, je dobil po 1 gl. potnine.
Dragoncem je meseca maja i. 1. plačal župan 10 pintov vina
m mesa za 3 gl., v septembru pa se je vračal neki hrvaški
Poročnik z 8 huzarji in s konji iz vojske skozi Središče, kjer
so  na občinske stroške potrošili za se in za konje 60 kr. L.
1685. so vojaki do krvi pretepli neko Repešico, stotnik je za¬
radi tega poslal tj e nekega korporala, kateremu je trg plačal
Napitnine 46 kr. 2 vin. Leta 1697. so morali Središčani po¬
kljati k Muri 3 mušketirje, ki so izostali po 18 dni. Za toliko
c asa si niso mogli jemati živeža s seboj in dovažati ga, je bilo
Predaleč, zato so dobivali na dan po 9 kr. 2  Drugače so se
mmireč stražniki morali sami vzdrževati.

1  V deželnem arhivu v Gradcu.

2  Središki arhiv.

304

Turška nevarnost je bila poslej od štajerske dežele za
vselej odvrnjena, toda mesto Turkov so naslednja leta nadle¬
govali kraje med Muro in Dravo ogrski razbijači, Kruci, katerih
pesti je tudi Središče bridko čutilo. O teh spregovorimo pozneje.

5. Razprtije z graščaki.'

Razmerje med graščaki in njihovimi podložniki se je
koncem srednjega veka zelo poslabšalo. Iz starejših časov
nimamo nikakšnih poročil o kakih prepirih med ormoškimi
graščaki in središkimi tržani, njihovimi podložniki. Nekateri,
kakor Barbara Frankopanska, Jakob in Lukež Sekelj so, kolikor
smemo soditi po njih listinah, celo lepo skrbeli za trg. Toda
časi so se spremenili in spremenili so se tudi ljudje. Graščaki
starodavnih plemenitih rodovin, ki so stoletja imeli v lasti isto
graščino, so imeli še srce za ljudstvo, ker so nekako ž njim
zrastli. A mnogo teh rodovin je izumrlo in prišli so tujci, ki
niso poznali ljudstva. Med plemstvo se je vgnezdila tudi velika
razuzdanost in potratnost, napredujoča kultura je prinesla nove
potrebe, turške in druge vojske so požrle ogromno denarja,
zemljo pa opustošile. Vrh tega je še prevladalo brezozirno
pagansko rimsko pravo. Graščaki so nakladali podložnikom
vedno nova bremena, krajšali pa jim stare pravice pri paši,
drvah, lovu, ribištvu i. t. d. Napetost je rastla bolj in bolj, dokler
ni koncem 15. in v 16. stoletju izbruhnila v krvavo vstajo.

Iz zgodovinskih virov ni razvidno, ali so se tudi središki
tržani vdeležili velike kmetske vstaje 1. 1515., ki je segnila
tudi na Dravsko polje. Menda med ormoškimi podložniki
ni bilo vstaje, ker sta Jakob in Lukež Sekelj bila dokaj
pravična in ljudomila graščaka. Kot tržani so Središčani seveda
imeli več pravice in prostosti kakor ubogi kmet, a vendar so
tudi oni pogostoma bridko čutili graščinski jarem. Vkljub slo¬
vesnemu zagotovilu v potrdilnih listinah, da ostanejo trške pra¬
vice nedotakljive, so vendar graščaki nalagali tržanom vedno
nova bremena ter včasi samovoljno kršili trške pravice. Vsled
tega je vladala med graščino in trgom napetost in ogorčenost,

1  Naslednje je Slekovec večinoma objavil v „Slov. Gosp.“ 1. 1879.,
št. 45—49, drugo je povzeto iz trškega arhiva.

ki je dala povod pobojem in dolgoletnim prepirom. Tudi tržani
in okolišni ormoški podložniki so se pisano gledali. Zlasti je
pri pregledovanju meje in ob velikih shodih rado prišlo do
praske.

L. 1606. dne 16. maja na binkoštni torek, ko je bilo pri
župni cerkvi sv. Duha poleg Središča poglavitno cerkveno
opravilo ali tako zvano „proščenje“, se je tamkaj zbrala velika
množica ljudi iz raznih krajev in prišlo je tudi veliko proda¬
jalcev. Tega dne je blizu sto oboroženih tržanov prikorakalo
z zastavami, bobni in glazbo k meji do Črnca, in ker so bili
prodajalci razpostavljeni na obeh straneh potoka, so pobrali
mestnino najprej na središkem zemljišču, potem pa še tudi on¬
kraj potoka na ormoškem. Zoper to so se ormoški podložniki
na Grabah pri svojem graščaku pritožili in Središčanom je bilo
Prepovedano, pobirati mestnino zunaj Središča. Pa Središčani so
vkljub prepovedi ormoške gosposke, opiraje se na svoje pravice,
tudi še zanaprej pobirali mestnino na grabskem ozemlju. Da, ko
je 1. 1630. na binkoštni torek — na dan središkega proščenja
— ormoški grof poslal več vojakov, da bi Središčanom za-
branili pobirati mestnino, so si tudi Središčani iz Medjimurja
dopeljali na pomoč in v varstvo več ogrskih hajdukov ter
so šli po stari navadi z glazbo, zastavami in puškami proti
župni cerkvi do Črnca ter so se tamkaj s svojimi hajduki
ormoškim vojakom nasproti v vrsto postavili. Na tisoče
radovednih gledalcev je vkup privrelo; vsi poslušajo, kako se
Prepirajo. Nenadoma od neke strani prileti kamen in zdaj
začne od obeh Strani leteti debelo kamenje, tudi puške
začnejo pokati in nastane grozna bitka. Več mrtvih in ra¬
njenih je obležalo, ljudstvo pa se na vse strani hitro razšlo.
Nastala je vsled tega pravda, ki je trajala mnogo let, kajti
Vs ako leto je prišla kaka nova razprtija^ ki je dala povod novi
Pravdi. Tačasni župnik središki Ivan Simonenčič in več drugih
P r ič, med njimi tudi župnik miklavževski Miklavž Bogonič,
tr di, da so Središčani prvi prestopili potok, kamenje metali in
tudi prvi začeli streljati. Še le potem, ko je bilo nekoliko Or-
•Ubžancev zelo ranjenih, so se vojaki v bran postavili in so
Središčane pregnali črez potok. Neki Ivan Veselko trdi, da je
Središčanov bilo oboroženih črez poldrugo stotino in da so
Središče. 20

306

zaran 4 vedre starine izpili, da bi bili bolj srčni in pogumni.
Središčani, katerih je bilo nekaj zelo ranjenih, nekaj celo mrtvih,
so pa trdili, da niso oni, ampak Ormožanci začeli ter so se
samo branili, kar je vsakomur dovoljeno. V tej zadevi so Sre¬
diščani poslali deželnemu glavarju sledeče pismo:

Blagorodni baron, milostljivi gospod deželni
glavar štajerski!

V našem revnem trgu Središkem, ležečem na meji šta¬
jerske dežele, imamo na tanko določeno obgradje ali mejo,
katero že od nekdaj varujemo kot svojo lastnino. Tudi smo
vsako leto ob binkoštnih praznikih, ob katerih imamo tako
imenovano „proščenje“ — po stari navadi zabranjevali pretepe
in prepire, skrbeli za lep red okoli cerkve in pobirali vsled
naših starodavnih pravic od prodajalcev mestnino. In ravno v
tem nas hoče gospod baron Štefan Pethe motiti ter nam naše
pravice kratiti. K temu se je gospod baron Štefan Pethe še
podstopil, ob binkoštnih praznikih letošnjega leta na neki v
naši deželi zelo prepovedan način s kakimi 50 — morebiti še
več mušketirji — dobro oboroženimi priti v Središče. Ko smo
po stari navadi objahavali in pregledovali svojo mejo, nas
baron ni pustil prek potoka, tako da še v cerkev nismo mogli;
kraj potoka je razstavil svoje ljudi, nam pa pod kaznijo
1000 cekinov prepovedal mejo prekoračiti. Mi smo ga prosili,
naj nas ne moti in nam naših pravic ne krati, toda vse ni nič
pomagalo. Ko smo pa zapazili, da bi vsled razdraženosti znalo
priti celo do prelivanja krvi, smo se lepo tiho razšli ter se
nadjali, da bode tudi on s svojimi vojaki odšel. In ko smo k
svojemu šotoru prišli in zastave razobesili, nam je naznanil,
naj nikakega prepira ne začnemo, tudi on bo svojim ljudem
zaukazal, da se mirno razidejo in nas celo pri miru pustijo.
Mi smo mu verjeii. Ali ko so prodajalci začeli svoje blago v
zaboje zlagati in so se ljudje večjidel že razšli, je on zbral več
ljudi okoli sebe, potem je sam s svojimi ljudmi s strašnim
kričem planil nad nas, naše razobešene zastave pobral, šotor
razdrl, naših ljudi sedem smrtno zbil in obstrelil, pobral mest¬
nino, ki po pravici pripada nam, stole in klopi na drobne
kosce razsekal, z eno besedo, napravil je tak hrup in poboj,

— 307

da je vsak človek menil, da je prišel najhujši sovražnik, kajti
grozovitnejše in strašnejše bi tudi on ne mogel ravnati. Pri¬
siljeni smo torej, zoper tako ravnanje, s katerim nas ne le
moti v naših pravicah, ampak nam povrh na vse strani še škodo
dela, pritožiti se in prositi, da se mu zapove, naj se zaradi
nam storjene krivice in škode v osmih dnevih z nami pogodi."

Odgovor na to pismo ni znan, tudi izid pravde ne.

L. 1633. so se zopet ob binkoštnih praznikih pri župni
cerkvi sv. Duha Središčani sprli z ormoškimi podložniki zaradi
neke puške in se do krvavega stepli. Na predvečer je namreč neki
Ormožanec nekemu tržanu vzel puško in ko so ga drugi dan
s puško zasačili, nastal je ravs in kavs in zopet so začeli
drug na drugega streljati, da so več ljudi umorili, več pa težko
ranili. — In tako ni prva pravda še prav dotekla, ko se je
Začela že druga. Središčani so imeli v Gradcu svojega zastop¬
nika — nekega Nabholca. Dne 10. aprila 1634 mu pišejo, da
imajo veliko prič, ki bodo svedočilc, da so Ormožanci začeli
streljati in da so šele potem začeli se braniti, ko je pet Sre-
diščanov celo mrtvih, čvetero pa zelo ranjenih obležalo. — Da bi
pravda gladkeje tekla, so zastopniku razen zaslužene plače v
Gradec pošiljali še tudi kaj posebnega kot navržek: zdaj dva
polovnjaka ljutomerske starine, zdaj 60 polžev in 100 jajc ali
pa tolstega purana. — Toda ž njim niso bili dolgo zadovoljni
in začeli so mu prav ostro pisati ter mu celo očitati, kako so
mu povrh njegove plače dali še dva štrtinjaka vina in marsikaj
drugega. L. 1638. so imeli že drugega advokata, dr. Nachtigala
v Gradcu. Ta jim dne 14. marca 1638. piše, da ima upanje, da
bode stvar dobro iztekla. Tudi jih prosi, naj mu v Gradec
Pošljejo obljubljen štrtinjak dobrega vina, ker v Radgoni, kamor
so mu ga obljubili postaviti, zaradi strašnega požara ne bi
lahko dobil voznika. Na zadnje še prjstavi sledečo zanimivo
opombo:

„Ker g. župnik od sv. Duha celo proti gospodom priča,
kakor je razvidno iz glavnega zapisnika prič, naj mi gospodje
vzrok tega naznanijo, da se bom vedel v svoji „impugnacijr‘
" ravnati."

Kaj so mu na to odpisali, se ni dalo najti; sploh tudi ni
znano, kako je ta pravda iztekla.

20 *

308

Pa še tudi drugi prepiri so prišli vmes, ki so zastarano
mržnjo in sovraštvo le podpihovali in tako je razdraženost
rastla od dneva do dneva. Ormoški graščaki so nalagali vsako¬
vrstne dače, silili jih celo k tlaki in tako kratili njihove pra¬
vice. Tržani so se pa njegovim tirjatvam z vsemi močmi upi¬
rali in tako je prišlo zopet do novih razprtij in novih tožb.

V nekem pismu od 1. 1606. toži 20 tržanov gospoda ba¬
rona Ladislava Pethe, ormoškega graščaka, da je meseca aprila
1. 1606. dal zaradi neke na novo vpeljane tlake več ko dvajset
tržanov v nesnažen in nespodoben stolp zapreti, v katerega
so drugače le najzlobnejše ljudi in razbojnike (Ergisten Mallefiz
Personen) zapirali ter jih je tamkaj pustil v smradu več dni brez
jedi in pijače in povrh so mu morali še plačati 100 gl. kazni.

V drugem pismu iz 1. 1643. pa toži Miklavž Repeša in
60 tržanov barona Adama Štefana Pethe, da sta njegov oficir
grof Lovro Valpotič in oskrbnik Jernej Laub z drugimi slu¬
žabniki na binkoštni torek, dne 26. maja 1. 1643. ob eni uri
popoldne na njihovem posestvu pri Dravi blizu Repeševega
mlina raznesla in podrla tri ulnjake. Take in enake prevzetije
so si grajski gospodje in njihovi uslužbenci vsak čas dovol¬
jevali ter tako trpinčili in dražili ubogo ljudstvo.

Svoje ukaze so graščaki tržanom pošiljali sploh le v
nemškem jeziku; kadar so pa bili v denarnih zadregah, znali
so prositi tudi slovenski.

Tako je n. pr. baron Štefan Adam Pethe dne 11. sep¬
tembra 1. 1643. poslal središkemu županu nemški ukaz, ki se
v prevodu tako-le glasi:

„Ljubi moj župan! Zares ne vem, kaj bi si o vas mislil,
ker mojega pismenega in ustmenega naročila ne izpolnite in
vam naložene trojne telesne dače ne odrajtate. Zaradi tega vam
s tem še enkrat ostro zapovem, da mi to dačo še danes ali
k večjemu jutri do osmih izplačate, drugače vas bom dal
rubiti".

Ravno isti baron Štefan Adam Pethe pa je znal tudi, če
je bilo treba denarja, v slovenščini prav lepo prositi. Tako je
pisal županu Blažu Modrinjaku to-le:

,,Dobar dan Vam Bogh day y Zdrawje draghi Richtar
moji Sserianski! Sstanouito nebi Vafs rad bil fstim Bantuval

309

alj Pokih dob da je tako ulika potrbucha. poslete mi moy
Rihtar edno tridefseti Reinskih gori, hochu Vam »a oni penzi
kay bi Imal k finkusdu dati, obrachuniti, a Vam pako Wutom
nistar kriuo ni tesko ne bude. Wutom mojum hoteniu zada mi
ne zmankajte a ja Vam pak hochu Vazdar milofstivan Gospo-
din ofstati.“

Gotovo redek slučaj na Štajerskem, da je graščak v 17.
stoletju s svojimi podložniki pismeno občeval v slovenskem
jeziku!

Redne davke so tržani tudi redno plačevali, izrednim so
se pa z vsemi močmi ustavljali ter.ge dali poprej rubiti, kakor
bi plačali. V enakih slučajih je graščak poslal iz Ormoža v.
Središče več svojih vojakov, ki so več dni zaporedoma po
trgu razbijali, ropali in prav dobro živeli. Zoper tako ravnanje
so se tržani zopet pritožili pri deželnem glavarju in tirjali od¬
škodnino. Več zapisnikov iz onih časov nam kaže, kako neusmi¬
ljeno so baronovi vojščaki po .Središču razsajali. Na primer:

Dne 8. grudna 1. 1647. je baron poslal svoje vojake v
Središče, kjer so bili tri dni in napravili škode, kakor sledi:

Gregorju Borko so izpili vse vino in zaklali petelina; njemu so
Pa roke na hrbtu vkup zvezali, s sekiro ga izbili in zaprli. Takega sta
našla logar Mihael Kostenak in obreški župan Lovro Valpotič.

Blažu Kolarju so vzeli vse gosi in kopuna, Marku Hlebec so polo¬
vili vse kokoši in eno gos, vzeli so ženski predpasnik in železni lanec.

Gregorju Kramarju so hoteli vzeti grudo soli, zato jim je moral dati
Precej denarja. Mateju Borkovicu so vzeli gos, hoteli so mu vzeti tudi
suknjo. Ivanu Kavka so vzeli kolač kruha, gos in velik kos svinjskega
®esa. Mihaelu Lakušu so polovili vse kokoši, ravno tako tudijuriju Plaveč,
kateremu so še povrh vzeli grudo soli in merico moke, na čumnati pa
so mu potrli ključavnico in vrata. Juriju Bedo se vzeli 12 funtov svinj¬
skega mesa, Martinu, mlinarju pa raco, Ivanu Lukačiču gos in raco, Juriju
Drenovec 2 kokoši, 5 sirov, sekiro in motiko, Andreju Kovačiču 20 kokoši,
3  gosi, precej slanine, eno puško in sežgali so mu prazen štrtinjak. Ivanu
Dorko so vzeli 2 sira, kolač kruha, 4 kokoši in brusni kamen, Janezu
Dic ključavnico in 4 kokoši, Marku Lakušu kokoši, vdovi Bari Tusteno-
kovič gosi in 5 kokoši, vdovi Geri Sejnkovič 4 kokoši in 1 sir, Juriju
Zamuda gosi, vdovi Magdi Pičkovič 4 funte svinjskega mesa, neki želarici
Po imenu Bara kos slanine, remenarju Balažu so vzeli 2 sekiri, 1 obroč¬
ek, 4  kokoši, lonec masla, 10 sirov, robec, ključavnico, 6 laktov platna,
2  noža, par rokavic, mošnjo, v kateri je imel srebrn prstan in 3 trojake
(Dreier). Nekemu Balažu so vzeli predivo, vagan ovsa in kos svinjskega

310

mesa; Urbanu Tkalcu kopuna, vdovi Magdi Svajčovič gos in kokoš, vdovi
Geri Valenčič so izpili vedro vina, ravno tako Juriju Majoško, Fabijanu
Balaša so vzeli kopuna, županu Štefanu Koscu pa gos.

Ko se je črez tako in enako neusmiljeno in nečloveško
ravnanje baronovih podložnikov in vojakov župan Štefan Kosec
precej prvi dan 8. grudna 1. 1647. osebno pritožil pri ormoš¬
kem graščaku, ga je dal v gradu prav po turškem v železje
zakovati in drugi dan ga je najprej on sam s palico tako silno
pretepal, da je omedlel in se na tla zgrudil ter bi bil „gotovo
dušo izdihnil, ko bi ga ne bil Bog čudežno pri življenju ohranil 44 .
Toda to krutemu graščaku še ni zadostovalo. Izročil ga je še
svojim hlapcem z naročilom, naj ga dobro oklestijo. In ti so
ga na klop vrgli in s šestimi palicami tako neusmiljeno tepli,
da se je bilo zares čuditi, da je še pri življenju ostal. Ko je
nekoliko k sebi prišel, je prosil za spovednika, pa baron nje¬
gove prošnje ni izpolnil, ampak ga je dal zapreti v neko temno
in gnjusno luknjo. Še le tretji dan je neusmiljeni graščak iz¬
pustil ubogega središkega župana vsega pobitega. Pritožil se
je sicer zoper tako nečloveško in barbarsko ravnanje pri de¬
želnem glavarju in tirjal 300 cekinov odškodnine, pa menda ni
veliko opravil. 1

Še istega leta meseca julija in avgusta mu je baron od¬
peljal iz srediških njiv žito in odgnal več živine. V nekem
zapisniku beremo sledeče :

„Dne 24. avgusta 1648. je baron Štefan Pethe Štefanu
Kosec odpeljal 45 količev žita in vzel nova kola z vso spravo
in 4 kokoši. 44  Enako se je godilo tudi drugim tržanom.

Marku Lakušu, takratnemu županu, je dne 13. avgusta 1.
1648. vkljub ugovoru vzel 15 količev rži.

Ivanu Kolariču je dne 23. julija odpeljal iz njive tudi 10
količev žita, Martinu, mlinarju, pa 13 količev.

Ivanu Lesjaku so baronovi podložniki dne 29. julija 1648.
iz njive vzeli 8 količev žita, Miklavžu Repeša pa kola.

Nadalje so odgnali;

Ivanu Borko 2 vola, Mihaelu Lakušu 2 vola, Jakobu
Plepelcu 2 konja in 4 vole, Ivanu Šupatec 1 konja, Juriju
Balažkoviču 1 kravo, Mateju Bedo 2 vola, Juriju Plaveč 2 vola,

1  O tem seje ohranilo slovensko tožilno pismo iz 1.1648. Kres II. 282 .

311

Andrašu Vučič 1 konja, Ivanu Horvatiču 2 konja, Matjašeku 2
kravi in eno teličko, Tomažu, čižmarju 1 kravo, Juriju Bedo
1 kravo in gos, Balažu, remenarju 4 krave.

„Dne 23. avgusta 1. 1648. je med tem, ko so bili vsi
tržani pri božji službi, oskrbnik ormoške graščine, Jurij Li-
kavec, poslal župana Mihaela Vtičar in logarje: Mihaela Hernja,
Mateja Dominkuš, Filipa Glavnik, Ivana Avgustinič, Ivana
Egeduš k središkim mlinom na Dravi, pri katerih so vkljub
ugovoru od strani mlinarjev vzeli in odnesli več mlinskih
drogov“.

Tudi zaradi paše, ribičije in lova so trajali večletni pre¬
piri; sploh so bile razmere med Središčem in ormoškimi
graščaki vsled večletnih pravd tako zamotane, da je deželnemu
glavarju bilo večkrat prav težko, pravo zadeti. Najbolje je
kazalo, se pogoditi in z dobrim poravnati zastarane razprtije,
kar se je tudi zgodilo 1. 1654.

Dotična pogodba se v prevodu glasi:

„Ker so med blagorodnim gospodom Adamom Štefanom
Pethe, vitezom in baronom v Ormožu, gospodom od Hetes in
lastnikom Sadvara, Gruše, Kistraksteina in Eberharda itd. od
vine strani in med njemu podložnim županom in svetovalstvom
središkega trga od druge strani nastali raznovrstni prepiri,
ki so bili vzrok dolgotrajnim pravdam in splošni razdraženosti,
so na zapoved omenjenega gospoda barona župan in svetovalci
središkega trga, da bi bil vseh razprtij enkrat konec, izmed
svoje sredine izvolili Blaža Modrinjaka — tačasnega župana,
Petra Sejnkoviča, Marka Lakuša, Mihaela Kolariča in vojaka
Istvana, naj bi se pogodili in razprtije z dobrim poravnali.
Pooblaščenci obeh strank so se potem s sledečimi pogoji
zedinili:

1. Na Stubenbergovem posestvu •• zunaj središkega trga
imajo podložniki ormoške graščine s Središčani vred od sv.
Mihaela do sv. Jurija pašo, od sv. Jurija do sv. Mihaela pa
'majo pravico kositi in pasti samo Središčani.

2. Čeravno so si Središčani tako daleč, kakor Drava
meji, ribičijo prisvojili in tamkaj ob meji dozdaj tudi lov imeli,
sta vendar obe stranki se tako zedinili, da tržani pravico do
ribičije izgubijo, mesto tega pa jim milostljivi gospod Pethe

312

dovoli, da smejo ribiti v Črncu in Trnavi, kolikor hočejo.
Tudi jim prepusti v celo prosto lastnino mitnico, izvzeti so
samo voli in druga goved.

3. Na svojem posestvu — tedaj od trga do potoka
Črnca, kakor mejniki mejo kažejo, smejo Središčani za se
mestnino pobirati.

4. Pred novim letom morajo Središčani dve osebi, spo¬
sobni za župana, odločiti in na novega leta dan graščaku v
Ormožu predstaviti. Izmed teh dveh mora graščak, enega za
župana potrditi. K taki predstavi in tudi pri drugih enakih
priložnostih morajo, kolikor je le mogoče, priti vsi Središčani.

5. Prva inštancija ali sodnja stopnja ostane še tudi za-
naprej Središčanom; od tam gre priziv na ormoško graščino-;

6. Ves središki trg je ormoški graščini s 45 //. gosposke
dače podložen, in dača z vsemi dokladami in deželnimi nalo- 1
gami mora biti v dveh obrokih in sicer ob svečnici in ob
binkoštih popolnoma plačana, drugače bodo morali razen dače
plačati še kazen. Posebej še morajo ob Veliki noči 1  graščaku
dati tele in 100 jajc.

7. Če bodo Središčani hoteli koga za tržana sprejeti,
morajo ga poprej graščini predstaviti in za dovoljenje prositi.

8. Ako bi kateri ormoških podložnikov pribežal V sre¬

diški trg, preden se je od graščine odkupil, ga morajo Sre¬
diščani brez odloga nazaj;poslati. uh:

9. V trgu — v lastnem sodnijskem okraju smejo zaradi
dolžne dače in zaostalih deželnih nalog dolžnika Središčani
tudi rubiti, ako bi drugače ne hotel plačati.

10. Ako bi kateri srediških tržanov hotel prostovoljno v
ormoški graščini stopiti v kako službo, mu Središčanii tega
ne smejo braniti; glede njegovega posestva pa ostane še tudi
zanaprej Središčanom vsa sodnja oblast.

11. Nič manj kot 18 goldinarjev srebra (Remanenzgeld
in Schrvarer Miinz) mora središki trg graščini vsako leto plačati.

12. Vsako leto morajo za vino na gosposko mizo plačati
24 goldinarjev in posebej še dati 4 štrtinjake vina. (Na mesto

1  L. 16S0. itd. so.dajali tele tudi o Binkoštih. Občinski računi v
dež. arhivu.

313

teh so tržani vsled pogodbe 1. 1655. pozneje plačevali le 10
goldinarjev). r

13. Vsako sedmo leto morajo Središčani mejo ali ob-
gradje pregledati in to osem dni poprej graščini naznaniti.

14. Ako bi Središčani koga rubili ali pa tudi ormoška

graščina na njihovo zahtevo, ki jim ni podložen, in bi imel ta

vsled tega kako škodo, mu jo morajo povrniti.

%

15. Središčani so dolžni vsako leto cerkvi sv. Duha dati
1 gld. za svečavo.

16. Ce bi se kateri graščinski častnik ali podložnik na
središkem ozemlju kaj pregrešil, se smejo Središčani pri gra¬
ščini pritožiti, da se dotični kaznuje in graščina je zavezana
stvar hitro poravnati.

17. S to pogodbo so končane in poravnane tudi vse

druge razprtije, čeravno niso posebej navedene; vsi prepiri in
pravde imajo nehati za zmiraj in vsikdar. i-

Gospod baron Pethe je pri tej priložnosti iz posebne naklo¬
njenosti in proste volje Središčanom odpustil vse od 1. 1630.
do 1652 pri mlinih narasle in še dolžne naloge — v vsem
120 goldinarjev.

Ta pogodba se je od obeh strank podpisana in s pečati
Potrjena sklenila v Gradcu 20. in 21. januarija 1. 1654. Za¬
želenega uspeha pa ni bilo, ker kmalu so se začeli novi
Prepiri in iskra mržnje je tlela naprej, graščaki pa so jo s
svojo brezobzirnostjo in res z nečloveškim postopanjem netili,
dokler ni sovraštvo prikipelo do vrhunca.

Po smrti Štefana Adama Pethe je sledil njegov vnuk Franc
Adam. Ta je kmalu zvohal, da so Središčani še od prejšnjih
let precej dolžni. Poklical je torej župana in nekatere sveto¬
valce v graščino k pregledovanju starih računov. Toda kmalu
So  prišli navskriž in Središčani so se raztogočeni vrnili
domov. Graščak je takoj poslal za njimi svoje huzarje in še
tudi drugih vojakov Pretorjeve kompanije, naj bi v Središču
vse zarubili. To se je tudi zgodilo. Nekaterim so pobrali
zadnje koščeke kruha, in tržani so bili prisiljeni z graščakom
s e zopet pogajati. Kako so se vojaki za časa rubljenja v trgu
vedli, nam kaže sledeči zapisnik:

314

Koliko so huzarji grofa Franca Pethe in od njega na-
prošeni vojaki stotnika Pretorja kompanije v Središču škode
napravili:

Miklavžu Šinko so v krčmi zapili vagan pšenice za 30 kr., eno
srajco za 12 kr. in puško za 39 kr.; tudi gotovega denarja so mu vzeli
za 8 bokalov vina, potem še 2 sira, en venec česneka, 6 kokoši, 7 jajc,
3 f. stare slanine in 3 f. ogrske soli; tudi ključavnico na čumnati so
zlomili.

Gregor Zamuda je moral dati 9 kr., Ivan Podgorelec 3 kr., Jurij,
mlinar 12 kr., Jakob, lončar, 15 kr., Matej Kosec 5 trojakov (Dreier).

Juriju Koscu so šiloma vzeli 2 vagana ječmena, njega pa so v
Ormož odgnali in poltretji teden v ječo zaprli; na potu jim je moral
plačati 8 bokalov vina.

Andreju Vuk so pobili petelina in vzeli 5 jajc.

Ivanu Lesjak so vzeli 2 sira in 1 kolač kruha.

Miklavž Koscu jim je moral dati 6 gld.

Balažu, remenarju, so vzeli zdelano ovčjo kožo, nekaj denarja in 6 jajc.

Ivanu Vuku so vlovili 5 kokoši in vzeli 6 kr.

Marko Švajc jim je moral dati 6 gld.

Lukežu Raušu so pobili 3 kokoši in vzeli 6 kr.; belemu Juriju so
vlovili 2 kopuna.

Petru, lončarju so zaklali 9 kokoši, vzeli pint masla in 2 kolača
kruha, razen tega jim je moral plačati 15 bokalov vina.

Andrej Novosel je moral dati 6 kr., Mihal Kiseljak 9 kr. in Andrej,
oficir, 6 kr.

Jerneju, mesarju, so pobili enega kopuna, Andreju Ivanoviču pa
vzeli eno gos in dve kokoši.

Remerci so zaklali petelina, Tomažu Zadravcu pa kokoš.

Marku, mlinarju, so vzeli krmljeno svinjo in 2 kokoši, Martinu
Koscu pobili kopuna, Fabijan Lubetič jim je pa moral dati 30 kr. za vino
in 2 kokoši.

Martinu Simunčiču so vzeli lanec in kopuna, Ivanu Bohnecu so za¬
klali kopuna, Juriju, mlinarju, vzeli 6 kr. in kokoš, ravno tako tudi
Matiju Slebobasu 6 kr. in kokoš.

Bari Kolarič so vzeli sabljo 3 gld. vredno, pol vagana ječmena in
9 kr.; Senički so zaklali kokoš, Balažu Zamuda kokoš, Ivanu Koscu
2 kopuna in vzeli 24 kr., Bari For so vzeli pol vagana ovsa, Mihalu
Lakušu so vdrli v čumnato in mu vzeli pol vagana ovsa in 6 jajc; Juriju
Zadravcu so pobili 3 kokoši in vzeli 12 jajc; Andreju Zadravcu so zaklali
kokoš, Andreju Vinkoviču pa petelina.

Jurij, krojač, je moral dati 3 kr. in pol vagana ovsa.

Tomažu Perko so pobili 10 kokoši in vzeli grudo ogrske soli,
razen tega jim je moral dati za vino 1 gld. 30 kr.

Jurij Kunstel je moral dati 6 kr., Ivan Gaberc pa 9 kr.

315

Juriju Kolarju so zaklali 2 kokoši in vzeli 3kr.;Mihalu Hatlak pa
9 kr. in od čumnate ključavnico.

Filipu Danielu so v ribniku polovili vse ribe, zaklali eno kokoš in
vzeli 10 trojakov.

Štefanu Cerju so pobili kopuna, vzeli 9 kr. in odbili od predvežnih
vrat ključavnico.

Ivan Hernak je moral vojakom dati za vino 2 gld. 6 kr.; razen
tega so mu zaklali še 10 kokoši.

Matej Čakunec je moral za vino dati 15 kr. ter so mu pobili tudi
enega petelina.

Balažu Bedja so v ribniku polovili vse ribe in pobili 8 kokoši,
razen tega jim je moral dati še 2 gld. 30 kr. za vino, 4 kolače kruha
'n 5 sirov.

Mihalu Serdinu so vzeli eno gos in 35 kr.

Martin Simončič je poslal svojega kočljarja v Leitgebovo hišo po
vino. Tam so ga baronovi služabniki zgrabili in mu čop lasi s kožo vred
odrezali, ga do nagega slekli in vlačili po hiši, 1  potem so ga še prav
zbili, mu suknjo vzeli in jo zapili.

Pri Marku Lakušu so krmili tri dni in noči sedem konjev; razen
tega jim je moral dati 3 gld. za vino, vagan ovsa in enega kopuna.

Tri Mateju Bedo, takratnem županu, so krmili tri dni in noči deset
konjev in razvlekli veliko sena in ovsa; polovili 50 kokoši in 2 gosi in
zaklali precej veliko krmljenko; tudi za vino jim je moral dati 5 gld.,
razen tega, kar jim je iz goric prinesel. Potem so mu vzeli eno srajco,
8 snopov prediva, 4 hlebe §ala, vspk 15 f., vse železje iz enih kol,
slamnjačko žrebljev, 12 oklepov, en lanc, železne vile, motiko, kramp,
dve sekiri in potrli dveri na čumnati in diljah. Ženi so zlomili roko, da
ni mogla ž njo geniti.

Jurij Ospah je moral za vino dati 2 gld. 30 kr., potem so mu še
polovili 16 kokoši.

Ivan Horvatič je moral na vino dati 1 gld. 30 kr., razen tega so
Mu vzeli 10 kokoši, eno gos, 2 sira in precej prediva.

Matej, kovač je moral za vino dati 33 kr., povrh so mu še vzeli
2 kokoši in 2 kolača kruha, Juriju Plavcu pa 9 kr.

Mihal, čevljar, je moral za vzeto čoho dati 24 kr., posebej pa
še 6 kr.

Martinu Dobrota so polovili 8 kokoši in mu vzeli 2 gld. gotovega
denarja in 2 vagana ovsa, kar so zapili.

Juriju Balaža so razbili zaboj ter iz njega vzeli gotovega denarja
6  gld. 12 kr. Razen tega so mu vzeli za 3 gld. povesma, 1 snop prediva,
Plahto, platnenih vrpc za 20 kr., dva pečata po 18 kr., ože, 2 kokoši,

1  Noch dem Ziehen Ihme salva, r(eventia) die hossen vnd gatiech
herundter vnd Ziehen Ihm bey sein gscham hin vnd herr in haufi.

316

•eno gos, 3 f. ogrske soli, enega kopuna in potrli novih, še nežganih
loncev za 18 kr.

p, Andrej Kopiar je moral dati za vino 15 kr., vagan ovsa in 4 jajca;
Matej Majoško 6 kr., Jurij Majoško 2 kokoši; Ivan For za vino 2 gld.,
5 kokoši in 4 kolače kruha.

Bara Herg je morala za vino dati 30 kr. in 20 jajc, Tomaž Kvas
kopuna, Marjeta Gergač 8 kr., Jurij Tamen kopuna in 6 kr., Martin Tamen
4 kr. in 7 jajc, Lukež Benko kokoš in 6 kr. denarja.

' i;  Petru Lofaku so vzeli eno sekiro, Martinu Fic pa eno kokoš.

Miklavž Ubovič je moral za vino dati 24 kr. in 5 kokoši,' potem’
so mu vzeli še 2 kolača kruha.

Tvan Kosec je moral za vino dati 15 kr., Urši Strasnak pa so
vzeli 4 f. stare slanine in tri vagane ovsa." •

Zapisnik je zanimiv tudi zato. ker nam je ohranil imena
takratnih posestnikov in pa, kaj je katera hiša premogla.

Tržani, četudi so bili zelo razkačeni, so bili prisiljeni,
z graščakom se zopet pogajati. Dne 21. novembra 1. 1665. so
ga pismeno prosili, naj vojake nazaj pokliče jn rubljenje ustavi,
njim pa določi dan, kedaj bi smeli priti v graščino k zopetnemu
računu, ker so pripravljeni zastanek poravnati. Graščak je na
to vojake poklical nazaj, a Središčani se ž njim vendar niso
z lepim pogodili, ker je tirjal 963 gld. 36 kr. in 2 v. Nastala
je nova pravda, ki ni imela drugega uspeha, kakor da je za-.
Starelo razdraženost in sovaraštvo zopet vnetila in dala povod
še tudi drugim prepirom.

Franc Adam Pethe je sicer kmalu umrl, a pravd in pre¬
pirov vendar ni bilo konec, zakaj naslednik Franc Anton Pethe
je postopal še bolj predrzno proti tržanom.

Ko so Središčani od vurberškega graščaka Stubenberga
kupili tik Črnca posestvo, so ob meji postavili svoje mejnike
in za časa objahovanja tudi to mejo objahavali in pregledovali.
Ali ormoški graščak jim tega ni dovolil, češ, da središka oblast
sega le do Črnca ter je vzel nekaterim tržanom, ki jih je za¬
sačil onkraj Črnca, puške. Vsled tega je nastala večletna pravda,
v kateri je Središčane zastopal dr. Jurij Rues v Gradcu. Pisarili
so sem in tj e in preiskovali meje in stare pravice, pa dognali
niso ničesar.

Ob binkoštnih praznikih 1. 1688. je na sejmu ukradla
neka ciganica čakovskemu platničarju 9 gld; pa kmalu so jo


317

v Središču zasačili in na rotovžu zaprli. Ormoški graščak Franc
Anton Pethe je hotel tatico imeti še tisti dan v Ormožu, čemur
Se je pa središki magistrat ustavljal, ker je od nekdaj bila na¬
vada, zločince še le tretji dan na središki meji izročiti ormoški
sodniji. Med tem pa so poslali Čakovčani nekatere odbornike ter
tirjali, naj se ta oseba izroči čakovski sodniji; Središčani ne
vedoč, kaj bi storili, pošljejo h graščaku v Ormož ter ga pro¬
sijo, naj jim naznani, bi-li osebo izročili Čakovčanom. Na to
pokliče graščak župana in več drugih tržanov v Ormož. K»
župan pred graščaka pride, ga ta vpraša, je li ciganico seboj
pripeljal, na kar mu župan odgovori, da on zločince po stari
navadi tretji dan na središki meji izročuje ormoški sodniji.
Graščak ves iz sebe plane nad župana, mu zastavi lastnoročno
par gorkih zaušnic, zgrabi še za palico in udriha ž njo po
prestrašenem županu, nazadnje pa pusti njega in došle tržane
vtakniti v smrdljivo luknjo. Komaj se je v Središču razglasilo,
kaj se je županu in tržanom v Ormožu zgodilo, bilo je vse po
koncu. Že so razkačeni tržani hoteli z orožjem planiti nad
graščaka, kar se vrnejo župan in tržani iz zapora domu ter
pomirijo za nekaj časa razdraženo ljudstvo.

Velika radost je bila potem v Središču, ko je ormoškemu
graščaku deželni glavar Jurij Stubenberg dne 22. maja 1. 1698.
zaukazal, da mora Središčanom storjeno škodo povrniti z
vsemi stroški, ki so jih imeli s pravdami. Protivil se je sicer,
Pa ni nič pomagalo, zato pa je tržanom svojo jezo na drug
način dal okusiti: nalagal jim je vsakovrstno tlako in pošiljal
svoje podložnike v Središču v najoddaljenejše vinograde na
delo. Gorje mu, ki je prišel le par minut prepozno. Po Središču
Pa je vrelo in se pripravljalo na strašen upor, in dan za dne¬
vom se je bilo bati, da tržani planejo nad graščaka in se nad
njim zmaščujejo. " : i

In ravno, ko je bilo v Središču vse najbolj razburjeno,
Prihrujejo Kruci v trg in Središčanom se ponudi najugodnejša
Prilika, izvršiti svoj večletni namen in zmaščevati se nad gra¬
ščakom. Ogenj, ki je za časa Krucev 1. 1704. skoraj popolnoma
Vničil ormoško graščino in mesto, prižigal in netil je skozi
stoletja prevzetni graščak sam.

318

Pa tudi z vdovo Marijo Elizabeto Pethe so imeli dolgo¬
trajne pravde in sicer zaradi ribičije. L. 1722. je tožila Marija
Elizabeta Pethe, roj. grofica Saurau središkega župana Matija
Plepelca in celo svetovalstvo, da so z drugimi tržani prišli na
njeno zemljišče v Grabah in ondi v t. i. Popovi mlaki ribe
lovili. To zemljišče z ribstvom da je bilo vedno v nemoteni lasti
ormoške graščine. Škodo je cenila na 100 cekinov. Obravnava
bi se imela vršiti 18. decembra 1. 1722., stvar pa se je vlekla
že od 1. 1720.

Dne 6. in 27. novembra 1. 1720. je namreč Matija Plepelec
s tržani Štefanom Plepelcem, Ivanom in Andrašem Šimunaričem,
Matjašem in Blažem Borko, Andrašem Prosenjakom, Jurijem
Repešom, Ivanom Fleišem i. dr. šel rib lovit v dravski rokav,
ki se je ločil od Drave pod središkimi mlini. Polovili so do
dva centa rib. Škodo je cenila graščakinja na 100 dukatov, katere
bi morali plačati do 14. decembra. Štefan Pl epelec je podal
čisto neresnično poročilo, zaradi česar je dobil magistrat ukor.
Tudi je Štefan Plepelec vzel Matjašu Habiču kravo in 2 pre-
šiča. Vse krivce je dala graščakinja zapreti.

S tem so seveda prekršili pogodbo iz 1. 1654., po kateri
so smeli ribe loviti le v potokih, ne pa v Dravi. Naslednjega
leta so pa tudi pri potokih prišli navzkriž. Središčani so si
namreč razlagali pogodbo tako, da smejo ribiti po celem po¬
toku do iztoka v Dravo. Graščina je pa trdila, da le po sre-
diškem ozemlju. Središčani so trdili, da „Popova mlaka“ ni
drugo kakor posebni jarek Črnca, napravljen le za to, da ob
velikem deževju lažje voda odteka, in da so tukaj že od pamti-
veka mirno ribe lovili bodisi skupno ali posamično, kadar se
je komu zljubilo. Nasprotno so pa nekatere priče izjavile, da
je graščina že leta in leta ribila v „Popovi mlaki“, Središčani
so vedeli za to, pa se niso zganili, tokrat so pa led prebili in
vodo po jarku odpeljali ter kar na suhem ribe lovili.

Obravnava bi se imela vršiti spomladi 1. 1722. Grofico
je zastopal dr. Vildoner, tržane pa dr. Fr. Kotnik, ki so po
njem vložili ugovor, da se je obravnava prenaglo napovedala,
ne da bi se prej vršilo ogledovanje dotičnega kraja. In res se
je obravnava odložila do pozne zime, pa tudi takrat se ni nič

319

odločilo, še 6. marca 1. 1724. se je vršila komisija pri ,,Popovi
mlaki 1 ', katero je vodil komisar Franc Flegerič iz Radgone.
Tudi 1. 1726. še ni bila končana ta pravda, potem se pa iz¬
gubi njen sled, ne da bi vedeli, kak je bil konec.

Skoraj istočasno so se sprli Središčani tudi z branečkim
graščakom Mauerbui-gom, ki je v Središču imel desetino. Dne
5. maja 1. 1721. mu je neki Središčan prinesel v Branek pismo od
župana in tržanov. Kaj je bila vsebina tega pisma, ni znano, kaj
Prijetnega pač ni bilo, ker je graščak, prebravši pismo, kakor od
gada pičen skočil po koncu in se zadrl nad možem: „Povej
županu, svetovalcem in vsem tržanom s pisarjem vred, da ste
vsi skupaj lopovi in psi!“ Ta nekavalirski izraz je hudo spekel
Središčane, ki so zahtevali, naj jim graščak plača v 14 dneh
1000 tolarjev odškodnine, če ne, ga bodo tožili. Baron se ni
hotel pobotati, prišlo je do tožbe. V svoji pritožbi pravijo tržani,
da jih ta psovka hudo boli in žali, ker jo je izrekel brez po¬
voda. Obravnava je bila nastavljena na drugi pondeljek po
vseh Svetnikih 1. 1721., a kak je bil izid, nam žalibog akti
ne povedo.

Tudi z negovsko graščino so imeli praske.

Nižje Središča je bil blizu mlinov nekdaj brod čez Dravo,
Pri brodu pa krčma, kjer so smeli točiti vino. L. 1718. je ne¬
govski oskrbnik Matija Krušnik zahteval dac. Dotični posestniki,
ki so ondi točili vino, so pa ugovarjali, češ, od pamtiveka se
Pri brodu toči vino, pa nikoli ni graščina zahtevala dača in
se tudi ni plačeval. Zagrozili so, da tistega, ki bi prišel po¬
birat dača, pretepejo ali celo ubijejo. Nihče se ni upal tje.
Oskrbnik se je pritožil na središki magistrat, ki pa ni ugodil
njegovi pritožbi. Krušnik se je tedaj obrnil v Gradec in začela
Se  je pravda. Dne 20. septembra 1. 1719. so zaslišali priče:
Ivan Jaklin, star 79 let, Jurij Vrbanec iz Trnovca, star 80 let,
Jurij Žnidarič, star 50 let, in Matija Cvek iz Macinec so po¬
trdili, da se je pri središkem brodu in pri mlinih od nekdaj
točilo vino, ne da bi se kaj od tega plačevalo. S tem je bila
»stara pravica" menda rešena, ker o prepiru ni več sledu.

V vseh teh in mnogih drugih pravdah, o katerih se v ar¬
hivih nahajajo le sledovi, a njih predmet in tok ni znan, sta

320

še pač kresala dva trda kamena: samolastni in bahati graščaki
pa tržani, ki so z velikim nezaupanjem gledali vsak korak
graščakov ter žilavo, včasi celo svojeglavno branili svoje „stare
pravice“.

6. Kruci v Središču.

Med mnogimi sovražniki, ki so svoje dni po prijetnih in
rodovitnih krajih med Muro in Dravo črez vse grozovitno
razsajali in katerih ljudstvo še dan današnji ni pozabilo, za¬
vzemajo za divjimi Turki brez dvoma prvo mesto Kruci.
Preteklo je čez dvesto let, kar so ti divjaki v večjih in
manjših tolpah zaporedoma prihajali v naše kraje ropat in
požigat, ali dolga vrsta let še ni mogla iz spomina izbrisati
prebritkih skušenj, ki so jih naši predniki prestali v onih
žalostnih časih. Zato se je beseda „Kruc“, čeravno je po obliki
tuja, na Murskem polju in po Slovenskih goricah celo udo¬
mačila in pomeni zdaj korenjaka, neprestrašenega in pre¬
drznega, zdaj divjaka brez vsakega sočutja in vere, kateremu
ni sveto ne blago, ne življenje.

Prve sledove Krucev najdemo že za cesarja Maksimilijana
I., ki je vladal od 1. 1493.—1519. Takrat namreč je več ko
10.000 ogrskih kmetov popustilo svoje domovje, da bi šli nad
divjega Turčina in mu pokazali pot tje, od koder je prišel. V
znamenje, da hočejo za poveličanje svetega križa iti v vojsko,
so si nekateri, kakor za časa križarskih vojsk, pripeli na
desno ramo ali pa na prsi rdeč križ, po katerem so dobili
ime: križarji ali pa po latinski besedi — „crux“ — križ —

tudi Kruciati ali Kruci. Njihov vodja, zviti Jurij Dosa pa ž

njimi ni šel nad Turke, temuč je, dobro vedoč za mržnjo

kmetov do graščakov, planil nad gradove plemenitašev ter
ropal in plenil, kjer se je le dalo. K tej tolovajski drhali je
vrelo od vseh strani vedno več ljudi, ne samo kmetov, katerim
je delo presedalo, temuč tudi z vlado nezadovoljnih graščakov,
in buknila je grozna vstaja, ki je trajala več let in delala
vladarjem velike preglavice. In zanaprej so se ogrski nezado¬
voljneži ali malkontenti, ki pa niso bili ničesar drugega, kakor
puntarji in roparji, imenovali sploh le Kruci.

321

Ko so se 1. 1683. brezštevilne trume Turkov pomikale
proti Dunaju, kazal jim je najkrajšo pot tje „kralj Krucev,,;
njegove čete so ostale kot turška rezerva na Ogrskem ter so
se enako pogubonosni povodnji razlile na razne kraje.

Ko so bili Turki pred Dunajem premagani, se je vodja
ogrskih vstašev, Tok61y s svojo drhaljo pomaknil na Zgornje
Ogrsko, kjer ga je general Schulz dne 17. septembra 1684. precej
potolkel in mu vzel več trdnjav. Tudi novi veliki vezir Ibrahim,
s priimkom ,,satan“, Tokoly-ju že več časa ni prav zaupal ter
ga je hotel odstraniti. Povabil ga je torej k sebi in „kralj Krucev“
je bil v železje vkovan ter je moral v Drinopolje. Brez dvoma bi
bil tam umorjen, pa ob pravem času je neki krščanski junak
njegovemu nasprotniku, divjemu Ibrahimu kmalu potem v
krvavem boju odsekal glavo. Ibrahimov naslednik, Sulejman,
pa je T5k6ly-a oprostil in ga poslal na Zgornje Ogrsko. In
zopet se je začelo razbijanje in ropanje divjih tolp na vse strani.

Hujše so pa čutili pest groznih Krucev naši kraji, ko se
je postavil, na čelo vstašev Rakoczv.

Precej velika četa Krucev je 1. 1704. prebrodila Muro v
Medjimurju in se utaborila v Nedeljišču, ropala je kraj Drave
Po Medjimurju in v središki okolici ter se mudila precej
časa tudi v Središču. Celo iznenada je prihrula prvi dan po
Svečnici 1. 1704. velika množina Krucev v večjih in manjših
četah iz Nedeljišča v Središče. Večjidel so se utaborili na
>,tratah“, le nekateri oddelki so se razstavili na raznih krajih
na stražo. Vseh skupaj je bilo več tisoč, pešcev in konjikov.
Zvečinoma so imeli puške in sablje, nekateri pa le nataknjene
kose in gnojne vile ali sekire in bate brez vsake vojaške
oprave in vsakega reda — prava drhal. V Središču so jih
]  meno vali sploh le „frajkorc : ‘ ali „frankore“ 1  in pod tem
'menom še ve ljudstvo o njih marsikaj povedati. Sredi-

1  ,,Frajkor“ je iz nemškega ter pomeni proste ali slobodnjaške
eete v nasprotju s cesarskimi četami; ,,frankor“ je pa iz francoske
besede franc==pi sloboden, in torej pomeni isto kakor .frajkor*.
bruci so se bojevali pod geslom „za slobodo 11 , tudi krucovski denar je
nnel napis „Pro libertate" (za slobodo). Ogrske vstajnike je ščuval in
Podpiral francoski kralj, zato je lahko umljivo, da so si dali francosko
ime: franes corps.

Ir 6 Središče

21

322 —

ščani, čeravno so bili sovražnih napadov že precej vajeni
— saj so vojaki, ki jih je ormoški graščak pošiljal v Središče
rubit, razgrajali po trgu prav po turškem — teh nepričako¬
vanih divjih gostov niso bili nikakor veseli. Ali kaj so hoteli ?
V strašnem pomoru, ki je 1. 1681. in 1682. razsajal v Sre¬
dišču, izgubili so najboljše moči in tudi teh, katerim je bleda
smrt takrat bila prizanesla, bilo je zdaj nekaj uvrščenih v
cesarsko vojsko, nekateri, bolj bojazljivi, so pa v naglici denar
in druge dragocenosti zakopali in odbežali v gornje kraje.
Da — nekaj Središčanov si je z nekaterimi Ljutomerčani,
Ormožanci in Velikonedeljčani poiskalo varnega zavetja celo
pod Pohorjem v starodavnih Rušah 1  in je čakalo tamkaj
mesec dni, dokler niso Kruci odšli iz Slov. Štajerja. Le malo
tržanov je bilo torej doma, vse premalo, da bi se mogli postaviti
mnogobrojnim divjakom v bran. Upor bi tudi ne imel nikak-
šnega uspeha, ampak bi Kruce le še bolj razkačil. Tudi od
drugod ni bilo tako hitro pričakovati zdatne pomoči, — bilo
bi torej zares predrzno, v takih razmerah ustavljati se ali
planiti nad ravno došle divjake. Najbolje je kazalo, ostati
celo pri miru. Ko so pa Kruci z vso besnostjo začeli po trgu
razsajati in so grozili, da bodo vse hiše zažgali, ljudi pa
pobili, če tržani ne bodo ž njimi vlekli, udali so se Središčani
tudi tej sili, — toliko rajši, ker se jim je ponudila zdaj čez
vse ugodna priložnost, zmaščevati se nad ormoškim graščakom,
ki jim je delal toliko let vsakaterih neprilik in od katerega so
morali prestati marsikaj britkega. Središčani so torej potegnili
s Kruci.

Kakor trdi v svojem dnevniku Gašpar Adlešič, ki je
bil takrat kapclan pri Veliki nedelji in od 1. 1708.—1715.
župnik v Središču šli so Kruci najprej nad središko župnišče.
Enako razbojnikom so prihruli z divjim kričem črez Črnec
na Grabe ter so župnišče od vseh strani obkolili. Takratni
župnik Jernej Benger, siv starček in čez vse blaga duša, moral

1  Ruška kronika: „1704. Irruentibus turmatim in inferiores Styriae
partes rebellibus hungaris multi ex Luttenberg, Fridau, Grofi Sontag et
Polstrau cum peculiis suis huc fiducialiter sub praesidium Marianum
confugerunt et ultra mensem liic commorati sopitis seditiosorum hominum
conatibus demum redierunt.“ (Str. 112.)

323

jim je dati 300 korcev zrnja in 14 polovnjakov vina, kar so
spravili v svoj tabor na srediških tratah. Po tem prvem raz-
bojnem napadu je precejšnja truma teh divjakov planila z ne¬
katerimi Središčani v velikem hrupu nad Ormož. Graščak
Franc Anton Pethe, katerega bi razdraženi Središčani zdaj
menda kaj radi v pest dobili, jo je malo poprej v naglici
srečno pobrisal v Ptuj. Ko se je slišalo, da Kruci hrujejo že
proti Ormožu, bilo je tudi v Ptuju naenkrat vse pokoncu in
mnogo meščanov je pobegnilo v Maribor. Očetje minoriti so
celo svojega na smrt bolnega gvardijana — Gašpara Dieti —
dali v naglici iz samostana spraviti na „Hamre“ pri Majšpergu,
kjer je še tisti dan 3. februarja 1. 1704. zvečer umrl. 1  Ko so
Kruci prihrumeli v Ormož, vdrli so najprej v graščino ter so
vse poiskali in premetali — potem so planili z vso besnostjo
v mesto. Tudi tam so divjaki razgrajali črez vse grozovitno,
nataknili vsako hišo in pivnico ter pobrali, kar se je dalo
Nazadnje so mesto in grad še užgali. V nekaterih urah je
vkončal strašen požar večji del mesta, tudi cerkvi, župnijska
in frančiškanska, sta bili po ognju precej poškodovani, ravno
tako tudi župnišče. Župnik Matija Žager je prišel ob vse pre¬
moženje ter si je komaj otel življenje. 2  — Ni še mesto prav
gorelo, že vihrajo divjaki proti Veliki nedelji, ne vedoč, da je
ondi grad tistih križarskih vitezov, ki so že prej večkrat potolkli
njihove prednike in da se zna kaj enakega tudi njim zgoditi.
In res so pri Veliki nedelji zadeli kmalu na nepričakovani
odpor. Velikonedeljski nadžupnik in vitez nemškega reda,
brkasti Maksimilijan Krajner,  se postavi s svojimi
župljani in nekaterimi ormoškimi meščani, ki so tje pribežali,
divjakom srčno v bran ter se bojujejo neprestrašeno, zares
viteško. Zastonj si Kruci prizadevajo hrib in grad v naskoku
vzeti; vsi napadi so junaško odbiti in tolovajska drhal mora
od tod osramočena oditi. 8  Odpodeni od Velike nedelje so se
Kruci s toliko večjo srditostjo razškropili na vse strani Ljuto¬
merskih goric ter ropali, požigali in divjali, da je bilo groza
m strah. Divjaki nataknejo in izpraznijo vse pivnice, ubogi

1  Sim. Povoden, rokopis.

2  Župn. kronika ormoška.

3  Kronika velikonedeljska,

21 -

324

Središčani pa z revno živino brluzgajo po ozkih in blatnih
klancih ter prevažajo od Krucev naropano vino iz vinogradov
na središke trate. V Kajžaru so ga naložili samo iz ene pivnice
11 štrtinjakov in na Kogu iz ene 23 polovnjakov. 1  Sploh so
Kruci v ljutomerskih goricah oropali in večji del tudi užgali
okoli 160 hramov, kleti in preš. Ko prihrujejo k Sv. Miklavžu,
najdejo cerkev zaprto, župnišče pa celo prazno, zakaj župnik
se je radi večje varnosti preselil k podružnici žalostne Matere
v Jeruzalemu. Kmalu vderejo v zaprto cerkev, poberejo, kar
ima kako vrednost, razderejo in poškodujejo nekatere oltarje,
potem pa hrujejo proti Jeruzalemu. Ali v slovitem „Babjem
klancu“, ki je že nekdaj poprej spravil marsikaterega Turčina
ob življenje, bila je tudi tem divjakom nastavljena pogibeljna
past. Niso za grmovjem prežale na nje, kakor svoje dni na Turke,
s kropom in debelim kamenjem junaške žene, pač pa zopet en
vitez nemškega reda, Martin Stariha, župnik miklavževski.
Dokler so razbijali Kruci po okolici, ostal je on med svojimi
Župljani. Le en sam dan je moral po službenih potih v Ptuj,
pa vrnil se je hitro v Jeruzalem nazaj ter je ljudstvo svoje,
tisti čas daleč razširjene župnije, tako srčno nagovarjal, da se
je večina župljanov njemu pridružila in z vsakaterim orožjem
postavila divjim sovražnikom v bran. In tako se je zabranilo
marsikaj, kar bi se bilo gotovo zgodilo, ko bi župnija ne imela
tako srčnega in neprestrašenega župnika, ki si je po pravici
zaslužil pridobljeno ime: „Yictoriosus“, t. j. premagavec. 2

Nekaj po ljutomerskih goricah naropanih reči so Kruci
zapeljali precej v Središče, druge pa so samo za nekoliko
časa spravljali v Šalovee, kjer so na občinskih tratah imeli,
kakor ljudstvo še zdaj pripoveduje, svoj „logar“. Na tako
imenovanem „Crncu“ se še dandanašnji vidi več nasipov,
malim hribčkom podobnih, katere so si baje Kruci navozili,
da so na njih počivali, ker je okoli precej močvirno. V Ša-
lovcih še bojda shranjujejo tudi nenavadni svečnik iz brona, s
katerim so si Kruci svetili, in kladivo, ki so ga divjaki tam
pozabili. Nekaj naropanega blaga pa so jim morali kmetje
peljati celo v Nedeljišče, v njihovo glavno taborišče. Ko so

1  Središki arhiv.

2  I. A. Janisch, Top.-stat. Lexikon 1. 630.

325

divjaki prišli z obilnim plenom nazaj v Središče, planili so z
vso besnostjo zopet nad župnišče. Dobro je storil stari gospod
župnik, da se je še ob pravem času divjakom odtegnil prek
Drave v Petrijance, kajti divja drhal, vsa razkačena, bi se
lotila gotovo tudi njegovega življenja. Župnišče so čisto oro¬
pali in užgali. Strašen požar je vničil še to, kar so brez-
božneži pustili in vpepelil tudi več drugih hiš po Grabah.
Potem so vdrli še v cerkev sv. Duha. Vse, kar je imelo le
kako vrednost: kelihe, ciborij, monštranco in druge dragoce¬
nosti, ki jih niso poprej poskrili, so pobrali, oltarje podrli,
sesekali in sežgali, v oropano cerkev pa po svoji navadi
postavili konje in napravili tako iz hiše božje konjski hlev . 1

Več tednov so Kruci razsajali po ljutomerskih goricah
in središki okolici. Povsod so počenjali strašne grozovitosti in
napravili okoli in okoli grozno veliko škode. Tudi Središčani
so se teh divjih gostov že tako naveličali, da bi jim kaj radi
pokazali pot prek meje. Ko so pa Kruci slutili, da se proti
njim na skrivnem nekaj kuje in snuje in da tudi v Središču
niso več varni, so sklenili še pred svojim odhodom po Sre¬
dišču vse poklati in požgati. Že so si nekateri teh divjakov
brusili pred rotovžem sablje, kar v bližnji kapeli ravno k sv.
maši. pozvoni. Bila je nedelja in sicer, kakor se v obče trdi,
cvetna in ker je bilo v župnijski cerkvi vse razdjano, je
kapelan Jurij Mikec, katerega so tržani bili v svojo obrambo
vzeli, da mu Kruci niso kaj žalega storili, božjo službo oprav¬
ljal v kapeli. Precej Središčanov obojega spola in tudi nekoliko
drugih župljanov, ki niso slutili, kaka nevarnost jim preti, je
Prišlo k sv. maši. Na zadnje še pride po ulici neka mlada
deklica, katero eden „frankor“ sreča in jo nagovori: „Deklica,
ne hodi zdaj k maši, zdaj ti bo vražja maša ! ££  Bilo je namreč
sklenjeno, med sv. mašo planiti nad ljudi v kapeli zbrane, jih
Poklati in hiše vžgati, potem pa z naropanim blagom oditi
na Ogrsko nazaj. Toda bilo je že zadosti grozovitosti. Bog je
uslišal mile zdihljaje stiskanega ljudstva in prečrtal grozne
naklepe divjakov. Ravno se pomikajo Kruci proti Kapeli, da
bi izvršili svoj peklenski namen — že je njih precejšnja truma

1  Gašpar Adlcšič, dnevnik. Katerim so za časa Krucev pogorele
hiše, bila je dača na 8 let odpuščena. Središki arhiv.

326

na „placi“, — ali zdaj dojaše po veliki cesti Kruc z nekim
pismom tako naglo, da mu je konj, komaj je na trgu postal,
se zvrnil in mrtev obležal; — in zdajci so Kruci pobrali na-
gloma svoj plen in dirjali proti „Lipju“. Po ormoški cesti pa
je dodirjalo vse polno vojakov — čvrstih Hrvatov, ki so
Kruce podili do Mure, jih mnogo pobili in jim odvzeli precej
blaga, ki so ga na Slov. Štajerskem naropali. Pri Razkrižju,
kjer so si roparji naredili most čez Muro, so se močno v bran
postavili. A premagani so bili, mnogi so se vtopili ali bili
vjeti. Nazadnje se je vdal tudi grad Čakovec, kjer so imeli
najmočnejšo obrambo.

V zahvalo, da so bile središke hiše pred požarom srečno
obvarovane, so pristopili skoraj vsi tržani k bratovščini sv.
Florjana, ki je bila vpeljana 1. 1706. — Sčasoma so se vrnili
tudi oni, ki so pred divjaki pobegnili v druge kraje, zopet
na svoj dom, ali marsikaterega so solze polile, ko je zagledal
mesto snažne hiše okajeno pogorišče in videl hišo božjo onc-
čaščeno in razdjano. Trebalo je več let, da so zacelile rane,
ki so jih divjaki vsekali in da se je zopet popravilo, kar je
bilo razdejano.

Da so nekateri Središčani s Kruci bili ne le v Ormožu,
ampak tudi v ljutomerskih goricah ter se udeležili marsikaterih
ropov, potrjuje v svojem dnevniku Gašpar Adlešič, ki je bil
tačas pri Veliki nedelji za kapelana, isto pričajo tudi drugi pisatelji
— in priznavajo v več pismih celo takratni tržani sami. Za¬
pleteni namreč zavoljo svoje udeležbe s Kruci v razne sitne
tožbe, v svojih zagovorih nikdar ne tajijo, da so s Kruci
držali, pač pa v vsakem pismu odločno trdijo, da tega niso
storili prostovoljno, ampak le prisiljeni, ter opiraje se na
občni zakonik in na druge takrat veljavne postavne določbe
dokazujejo, da za to, kar so od Krucev prisiljeni storili, ne
morejo biti odgovorni, tem manj pa kazni vredni. V pojasnilo
naj sledijo tukaj s potrebnimi opombami samo nekatera do-
tičnih pisem, ki so se našla v središkem arhivu.

1. Ko so bili Kruci iz Središča srečno odpodeni, vrnil se
je z drugimi begunci tudi graščak Franc Anton Pethe iz Ptuja
v Ormož. Že od nekdaj neprijatelj Središčanov se je od jeze

327

le kar penil, ko je slišal, da so njegovo graščino in mesto
Ormož s lvruci napadli in oropali tudi nekateri Središčani.
Dal je vso škodo ceniti ter je pri deželnem glavarju vložil
zoper Središčane velikansko tožbo in tirjal, da mu morajo vso
škodo povrniti. Ali Središčani, ki so imeli ravno takrat jako
prebrisanega in v postavah zvedenega pisarja, se niso dali
tako hitro ugnati v kozji rog, temuč so se branili in opravi¬
čevali, kolikor so le mogli. Zato pa tudi tožba ni bila tako
hitro rešena. Ko je pa graščak sprevidel, da z odškodnino
bržkone nič ne bo, odškodoval se je sam, kjer in kolikor

je le mogel. V Središče se sicer ni upal, toliko drzneje je pa

grabil v Frankovcih in Loperšicah, kjer so nekateri Središčani
imeli male želarije. Na njivah je pobral vse snopje, na pašnikih
polovil govedo in svinje — da, celo nekatera posestva, ki jih
je poprej bil Središčanom prodal, si je zopet prisvojil. Nekemu
Jakobu Vuku je vzel vse žito, ko je bilo požeto in v „količe“

zloženo, in 8 svinj, — na zadnje še tudi posestvo, ki si ga je

pred nekaterimi leti bil kupil od istega graščaka za 152 gld.
srebra v Frankovcih (Krenkhdorf). Tako svojevoljno in povsem
krivično oškodovanje ni le prve tožbe zavleklo, ampak je
dalo povod še drugim zamotanim pravdam, za katere je deželni
glavar imenoval dr. Ivana Jurija Senitzer v Gradcu za ne-
pristranega sodnika, da jih dožene. Temu zgoraj omenjeni
Središčan Jakob Vuk piše med drugim tudi to-le:

Sploh je znano, kako je nedavno, ko je na Ogrskem
nastala vstaja, več tisoč vstašev napadlo tudi središki trg in.
mesto Ormož in kako so Kruci z žuganjem, da bodo naše
hiše užgali, nas pa pomorili, če ne bomo ž njimi držali in jim
pomagali, prisilili v Središču skoraj vse, ki so le mogli orožje
nositi, da so šli ž njimi. Jaz sem — hvala Bogu! — poprej-
nbežal in nisem delal nikomur kake nadlege. Tudi naš milostivi
gospod baron Pethe je pobegnil v Ptuj. Komaj pa se je po¬
vrnil v Ormož, je...“ — in zdaj našteva, kaj vse mu je gra¬
ščak šiloma vzel, ter prosi, naj bi se mu zaukazalo, da mora
nazaj dati. To se je tudi zgodilo. Tedaj Jakob Vuk — Sredi¬
ščan — priznava celo določno, da so Središčani šli in držali
s  Kruci. Ravno tisto priznavajo tudi drugi tržani v svojih
opravičevalnih pismih.

328

2. Pa Središčani niso samo šli in držali s Kruci, ampak
so se — seveda le prisiljeni — udeležili tudi nekaterih na¬
padov, kakor bo razvidno iz sledečega. 1

a)  Neka Ana Marija Botko, rojena Svetonja (bržkone
vdova onega viteza Botko, ki je 1. 1680. imel v Gradcu hišo
„pri belem angelu“ ter je isto leto za pomorom umrl), 2  je dne
15. maja 1. 1704. pisala iz Kajžara pri Sv. Miklavžu središkemu
županu ter ga prosila, „naj jej tržani dopeljejo nazaj za zdaj
vsaj prazne polovnjake, v katerih so v začetku posta 1. 1704.
— takrat so bili Kruci v Središču — na neki v štajerski deželi
zelo prepovedan način odpeljali iz tako imenovanih Flegeri-
čevih goric v Kajžaru precej starega in novega vina, kajti
sodi bi utegnili biti zelo dragi, ker se v goricah zelo lepo
kaže“. Zastran vina pa si pridrži še vse pravice ter ga bo ob
svojem času tirjala po postavnej poti nazaj. Konečno pa še
dostavi celč imenik onih tržanov, ki so ji vzeli vino in ne¬
katere druge reči. Piše namreč tako-le:

„Najprej mi je Mihael Hrčko — Središčan — vzel in
odpeljal en štrtinjak vina.

Mihael Modrinjak — Središčan — odpeljal je tudi en
štrtinjak vina.

Boštjan, Dečkov zet iz Središča, vzel je štrtinjak vina in
en „lagvič“.

Savorov hlapec iz .Središča je odpeljal en štrtinjak.

Matija Plepelčevi ljudje in živina so odpeljali tudi en
štrtinjak.

K. Kolarič ima tudi dva polovnjaka mojih sodov; zelo
rada bi vedela, kdo neki mu je tiste domu zapeljal.

Videc, Središčan, je odpeljal en štrtinjak.

Koščičar iz Obreža je neki tudi en štrtinjak odpeljal.

Bedo, oče in sin, sta si vsak štrtinjak vina naložila in
v Središče odpeljala: še celo odbito ključavnico sta seboj vzela.

Posmodič, Središčan, je vzel in odpeljal tudi štrtinjak vina
in veliko košaro. Nekateri teh divjakov (unchrist) so si nalo¬
žili tudi moje nove lajte ter je odpeljali. Psihov zet ali Peneč,
'Središčan, je odpeljal moji dve postelji z blazinami vred.“

1  Obč. arhiv v Središču.

2  Dr. R. Peinlich, Geschichto der Pest.

329

Vsled tega pisma so tržani ne le tej vdovi, ampak tudi
drugim, katerim so bili vino odpeljali, zapeljali proti jeseni
prazne sode zopet nazaj. Ali so pa kedaj povrnili tudi vino,
ki so ga s Kruci izpili, ni znano.

b)  Neki grof Goldstain — menda Henrik Teobald, ki je
kot komtur nemškega reda zadnjega septembra 1. 1704. umrl, 1  —
je tudi tožil Središčane pri deželnem glavarju, da so mu za
časa ogrske vstaje 1. 1704. iz križniške tako zvane meretinske
pivnice na Kogu odpeljali IIV 2  štrtinjakov vina, proti jeseni
pa prazne polovnjake zopet k pivnici nazaj zapeljali.

Prezanimivo je opravičevalno pismo', ki so ga Središčani
na to tožbo poslali deželnemu glavarju. Glasi se v slovenski
prestavi tako-le:

Po precej obširnem uvodu, v katerem omenijo, kako jih
grof Goldstain toži, da so mu za časa ogrskih vstaj 11 V,
štrtinjakov vina iz meretinske pivnice na Kogu odpeljali in da
tirja za to odškodnino od njih, pišejo: „Naj blagovoli Vaša
grofovska prevzvišenost milostivo na znanje vzeti, da mi
ubogi, od vstajnikov napadeni in vsega oropani tržani tega
nismo sami radi — motu proprio — storili, temuč le od Krucev
prisiljeni in sicer ,iz opravičenega strahu, ki oplaši tudi trdne
možake*; kajti Kruci (Korutzen) so hoteli naše hiše požgati,
nas pa pomoriti, če bi ne bili ž njimi potegnili. Ker se pa
toliki sili nismo mogli ustavljati, godilo se je vse le proti
naši volji, kajti ,privoljenju nič tako ne nasprotuje ko sila in
strah''. ,Prisiljen ne dela, ampak le trpi, zato so pa tudi oni,
ki so koga poškodovali, ker se drugače niso mogli obvarovati,
°elo nedolžni, kajti sila opraviči njega, ki je vsled sile na¬
pravil kako škodo*. — Pa tudi iz tega, da smo prazne sode
Proti jeseni nazaj zapeljali, da se naša nedolžnost in resnico¬
ljubnost vsaj razvideti, če že ne dokazati. Da so pa puntarski
klgri izpili vino ravno pri nas in zapustili prazne sode v Sre¬
dišču, zategadelj vendar ne bomo mi kazni vredni, ker se je
to  le po naključbi —- celo slučajno zgodilo. Kruci bi nas bili
Prav lahko še tudi k temu prisilili, da bi morali vino jim celo
Prek Mure na Ogrsko zapeljati, kakor ga je iz ravno tiste
Pivnice moral ogleda meretinskih vinogradov na Kogu —

1  Sim. Povoden, rokopis.

330

Lovro Berko, peljati v Nedeljišče v Medjimurju. Sploh pa
velja: ,Kdor se vsled sile in strahu kaj pregreši, se ne pre¬
grešil ,Bolj primerno in pravično je, držati njega, ki je bil
vzrok hudodelstva, kakor poizvedovati po njem, h kateremu
so reči bile donesenea Obračamo se torej do Vaše grofovske
prevzvišenosti s preponižno prošnjo, naj bi z ozirom na nave¬
dene okoliščine blagovolila to naše poročilo vzeti na znanje“.

Kako so bile te zanimive pravde konečno dognane, ni
znano, toda že iz teh pisem, ki so se ohranila, da se lahko
sklepati, da je deželni glavar rešil dotične tožbe bržkone celo
odpovedno in da so vsled tega bili Središčani po postavi celo
opravičeni. In taka udeležba s Kruci za Središčane menda ni
imela drugih nasledkov, kakor nekako mržnjo okoličanov do njih. 1

Zvezo s Kruci nam potrjuje tudi zapisnik, v katerem je popisana
škoda, ki so jo napravili Kruci župni cerkvi, podružnici in župniku. 2

a) 1. Iz cerkvene kleti so vzeli 2 polovnjaka vina vredna 24 gl.

2. Železen obroč za vinski sod, pet velikih ključavnic in dve cer¬
kveni kravi v vrednosti 16 gl.

3. Cerkvenega viničarja so oropali in na smrt izbili, ležal je potem
7 tednov in na zadnje umrl.

4. Župnišče, ki je bilo postavljeno na cerkvene stroške, so celo
razdejali, deloma Kruci, deloma sosedni in domači župljani.  Popravila
so stala 24 gl.

p) Izpili so polovnjak cerkvenega vina, vlomili trikrat v cerkveno
klet in polomili 4 železne ključavnice.

jj) Župniku so deloma Kruci, deloma domači župljani (und zwar
mehrers theils durch die Eigne Pfarmenige) vzeli:

1. 14 polovnjakov vina, ki so ga raznosili domači župljani, neki
tržan je bil za kletarja, da jim je vino oddajal. Raznošeno vino je bilo
cenjeno 140 gl.

2. Pri vinogradu so tudi odpeljali 10 polovnjakov vina v vred¬
nosti 100 gl. deloma Kruci, deloma domači sosedi.

3. 200 korcev namlačenega žita so vzeli domači župljani, škode je
bilo 100 gl.

4. Kruci so raznesli vso pohišno opravo in obleko, vredno 100 gl-

Po odhodu Krncev so morali Središčani še naslednja leta

hoditi stražit na mejo. Zlasti po zimi 1. 1708. se je bilo bati,
da ogrski nemirneži zopet vderejo na Štajersko, ker je voda v

1  O Krucih je pisal rajni Slekovec v „Slov. Gosp. 11  1. 1880, potem
v ljutomerski kroniki (v rokopisu). Gl. o tem tudi knjižico „Kruci na
Slov. Staj." Maribor, 1905.

2  Izvirnik pri Vel. nedelji, Slekovčev prepis v arhivu „Zg. dr.“

331

Muri zelo padla. Trebalo je torej delati nasipe in mejo stražiti.
Tudi Središčanom je deželnobrambni komisar v Radgoni poslal
3. decembra 1708 poziv, naj 7. januarija 1709 pošljejo naj¬
manj 20 krepkih mož z motikami in lopatami v Ljutomer, od
koder jih bodo konjeniki spremili do Mure in se jim bo od-
kazalo delo. Da so tudi prejšnja leta hodili na stražo, je skle¬
pati iz pisma, ki so ga 1. marca 1708. pisali svojemu odvetniku
v Gradec, naj vzame iz deželne pisarne dve pobotnici, glaseči
se na 59 gl. 6 šil. za stražo na Muri in jih vroči Marku Gal-
lerju, da se jim to vračuni pri davku. Iz drugega zapiska zvemo,
da so 1. 1707. od 1. jan. do 31. maja postavili k Muri 420 obo¬
roženih mož, od 1. jun. do 31. dec. pa 642. (Slekovčev izpisek.)

7. Ormoški graščaki I. 1710 1848.

Za glavnega dediča je Franc Anton Pethe postavil svojo
ženo Marijo Lizo, ki je v Ormožu gospodarila do 1. 1740., ko je
30. apr. umrla. Toda njegova oporoka je bila v nasprotju s fidei-
komisrio ustanovo 1  njegovega pradeda Ladislava. Vsled tega sta
se proti Elizabeti vzdignili Poli.vena Jožefa bar. Thavonat in
n jena sestra Rozalija grofica ErdOdi, obe rojeni grofici Fakušic
de Orbova, brezdvomno sorodnici moške linije Pethejev, ter
sta zahtevali zase ormoško graščino. Cesar Karol VI. je
22. decembra 1722. razsodil, naj vdova Elizabeta uživa do
smrti graščino, pri kateri se ne sme med tem nič bistve¬
nega spremeniti (salva rei substantia), po njeni smrti pa
Pveide graščina na tožiteljici. Toda ti dve sta umrli pred
Elizabeto, ki je svoje imetje sporočila 22. maja 1733. svojemu
nečaku (po materi) grofu Janezu Jožefu Gallerju. ki je takoj
P° njeni smrti dal s 6 konji odpeljati v Gradec 3 ali 4 z že-
Ezom okovane zaboje, v katerih je bilo bojda do 50.000 gl.

1  Fideikomis je po rimskem pravu določilo v oporoki, da dedič to,
kar podeduje, ob določenem času (n. pr. po svoji smrti) celo ali deloma
Prepusti za določeni namen ali določeni osebi. N. pr. brat sporoči celo
Svoje premoženje bratu z naročilom, da čez nekaj let, ali pa ob smrti
dobi en del ali celo cerkev ali kaka oseba. Po nemškem pravu je do-
Gčba, da n. pr. graščina mora cela in nerazdeljena preiti na vse potomce,
dokler rodovina ne izumrje v moškem kolenu. Tako določbo je napravil
tu di Ladislav Pethe, ki je nakupil ormoško graščino za svoj rod. Vdova
t01 'ej Franca Antona Pethe, ker ni bilo otrok, ni imela več pravice do
cele graščine, še manj pravico, graščino po svoji volji komurkoli sporočiti.

332

gotovega denarja in raznih dragocenosti. Proti njemu pa je
nastopil sodnijsko pot Janez Jožef grof Konigsacker ter je za¬
hteval graščino za svojo ženo Polixeno Ano, roj. baronico
Thavonat, s katero je bil poročen 1. 1721, ter njeno sestro
Terezijo, grofico Keglevič.

Po dolgih pravdah je 17. decembra 1742. Konigsacker v
imenu svoje žene postal lastnik ormoške graščine, ker se
je Terezija na korist svoje sestre odpovedala solastništva,
dobila je namreč Pethejeva posestva na Ogrskem, ormoška
graščina pa je postala last obitelji Konigsacker. 1  Po smrti Jožefa
Konigsackerja 2  se je vdova Poli.vena dne 4. maja 1764. poro-

1  KSnigsackerji so bili stara italijanska rodovina, ki seje prvotno
imenovala Bianchi da Čampo regio.  Njih domačija je bila v vojvodini
Chablais v Savoji. Najprej so si ponemčili svoje ime Bianchi (bianco =
bel, nemški weiss) in so se začeli imenovati Weiss. L. 1664. dne 7. maja
je cesar Leopold I. povzdignil Andreja Weissa v viteški stan. Njegovega
sina Egidija je pa Leopold I. 25. novembra 1. 1675. povzdignil v baronski
stan. Ta se že imenuje mesto Weiss - von Konigsacker, kar je prestava
italijanskega Čampo regio. Egidij je imel sina Jožefa Leopolda (po drugih
Jožef, Jakob, Juda), katerega je cesar Karol VI. 9. jan. 1734 povzdignil v
grofovski stan; ta si je nakupil na Štajerskem več posestev in je dobil
tudi Ormož.

Grb Konigsackerjev ima razčetvorjeno polje z osrednjim ščitom.
V 1. in 2. rdečem polju sta po dve zlati liliji, v 2. in 3. polju stoje v
zlatem polju trije črni skalnati grički, med katerimi srednji nadkriljuje
stranska dva. Osrednji ščit ima na rdečem polju srebrnast križ s črko
L (Leopold). Nad ščitom stoje tri kronane viteške čelade. Wurzbach, Bio-
graphisches Lexicon des Kaisertums Osterreich. Wien 1864. XII, 221—222.

2  L. 1756. je dobil Jožef Konigsacker od okrožne oblasti v Mariboru
precej hud hren pod nos, ker je bil središkemu županu pod kaznijo šest
tolarjev zaukazal, naj prime in v Ormož pošlje središkega učitelja in
cerkovnika (Osešeka) zaradi nekega prepornega vinograda v Kajžarju.
Okrožna oblast je grofa poučila, da dotični vinograd spada pod dornavsko
in ne pod ormoško graščino, torej nima on pravice zaradi tega vinograda
koga klicati pred sebe. Dalje pa, četudi učitelj stanuje na središkem ozemlju,
je nastavljen le kot učitelj in cerkovnik za celo župnijo in ko tak spada
pod sodnjo oblast nemškega viteškega reda kot patrona in variha sre-
diške cerkve. Pred graščakovimi biriči je moral bežati in se skriti ter je
vsled tega zanemaril svojo službo. V bodoče se naj tedaj graščak drži
reda in pusti učitelja pri miru, ki ne spada pod njegovo sodnjo oblast
(Dež. arhiv.)

Tudi ta slučaj kaže, kako samolastno so večkrat graščaki ravnali
v sodnih zadevah.

333

čila z grofom Ludovikom Welsersheim, ki je do njene smrti
dne 10. aprila 1776. bil solastnik ormoške graščine in torej'
gospod središkemu trgu. Welsersheim je tožil 1. 1764. svojega
gradnika Fr. K. Bizjaka (Wissiak), da mu je delal škodo, tudi
ormoški meščani so se pritožili, da se vtika v njihove mestne
zadeve ter nalaga razna bremena, nasprotno pa so Središčani
izjavili, da so ž njim popolnoma zadovoljni. 1  S prvim možem
je Polixena imela štiri sine, Leopolda, Antona, Karola in Jožefa;
Prvi trije so po njeni smrti skupno vzeli v posest ormoško
graščino, njih očim se je 22. marca 1773. odrekel vsem pra¬
vicam do graščine, dočim je najmlajši sin Jožef postal piarist
ter je poučeval matematiko in je o tej stroki izdal tudi nekaj
knjig. Leopold je bil obristlajtnant, Anton stotnik pri inženirs¬
kem oddelku, Karol pa nadporočnik. Leopold je od svojih bratov
odkupil njuni delež in tako postal edini lastnik Ormoža in Sre¬
dišča ter je 27. julija 1793. položil lensko prisego. Oženil se
je z grofico Terezijo Preysing-Lichtenegg-Kronwinkel, s katero
le imel sina Leopolda in dve hčeri, Terezijo, pozneje omož.
Oaller von Sch\va*zenegg in Karolino, ki je živela pozneje
v Herbersteinovem plemiškem zavodu. Kmalu po njegovem
nastopu je prišlo do razprtije s Središčani. Zahteval je namreč,
naj mu magistrat pošlje v pregled vse listine, v katerih so po¬
pisane trške pravice. Središčani so se pa na podlagi mnogih
skušenj, ki so jih imeli z ormoškimi graščaki, bali, da bi jih
kje novi gospod ne spravil ob njihove pravice in so mu od¬
govorili, naj pride sam v Središče, kjer se mu bodo v solnem
Ur adu prebrale trške pravice. To je grofa strašno razkačilo,
kakor je razvidno iz razburjenega pisma z dne 27. avgusta I.

Ogorčeno zavrača zahtevo Središčanov, naj bi prišel
s am v Središče in si tam prebral njihove pravice, češ, on je
Ze  mnogokrat v življenju prisegel zvestobo cesarju in jo tudi
d*'žal; bilo bi torej nizkotno, če bi ne držal besede proti takim
ljudem, kakor so Središčani, 3  in bi jim hotel kratiti njihove
pravice. On da je zahteval listine le zato, da se pouči, kakšne
Fuvice so jim dali njegovi predniki, da bi jih vedel varovati

1  Dotične listine v dež. arhivu v Gradcu.

2  V središkem arhivu.

3  Doslovno — ne ravno elegantno: „gegen so elende Leuthe".

334

in da bi jim ne nalagal kakšnih bremen, ki bi bila v nasprotju
s trškimi pravicami. Še enkrat jim odločno ukazuje, naj pri¬
dejo že drugi dan ob osmi uri s svojimi sloboščinami v or¬
moško graščino; s svojo kavalirsko in častniško besedo jim
jamči, da se jim ne bo nič zgodilo, še manj, da bi se jim nji¬
hove pravice prikrajšale.

Iz tega je razvidno, kako nezaupno razmerje je vladalo
med trgom in graščino. Tudi 1. 1799. so v seji 23. januarija
sklenili, da se izročijo graščini listine le proti pisanemu potrdilu
in pod pogojem, da ostanejo nedotaknjene vse dosedanje pravice.

Leopold Konigsacker je ormoško graščino dne 16. janu¬
arija 1. 1805. prodal vitezu Jožefu pl. Pauer. Ker se ta ni pravo¬
časno pobrigal, da bi dobil od obitelji Konigsacker lensko
listino, je šele 1. 1819. bil formalno vmeščen kot ormoški
graščak. L. 1836. mu je dne 14. sept. novi cesar Ferdinand I.
znovič potrdil lenstvo ormoške graščine. Dne 21. novembra

I. 1840. je graščino izročil svojemu sinu Francu, ki je potem¬
takem zadnji graščinski gospod nad Središčem. Ker je 1. 1848.
prenehalo podložništvo, vsled tega tudi daljna zgodovina or¬
moške graščine ne spada v okvir središke zgodovine.

8. Francoske vojske.

L. 1789. je na Francoskem izbruhnila strašna prekucija,
ki se je kakor silen požar naglo razširila iz Pariza skoro po
vsej francoski državi, prevrgla ves obstoječi red, proglasila
„enakost in bratstvo 11  vseh Francozov, v resnici pa neusmiljeno
pomorila mnogo nedolžnih žrtev. Dne 21. januarija 1. 1793. so
umorili kralja Ludovika XVI., še istega leta, dne 16. oktobra
je padla tudi glava kraljice Marije Antoanete, hčeri slavne
cesarice Marije Terezije in sestre cesarja Jožefa II. in Leopolda

II. Še preden je bil kralj odstavljen (avgusta 1792), je fran¬
coska narodna skupščina 20. aprila 1792. napovedala vojsko
„kralju češkemu in ogrskemu 11 . Kralj Ludovik se je moral
vdati. S tem se je začela dolga in krvava igra. ki je naši
državi zadala hude rane, zanesla žalost in nadloge v naše najbolj
oddaljene gorske vasi; razburkani vojni valovi so prinesli tudi
v štajerska mesta, v trge in vasi neljube francoske goste,
katerih ljudstvo še do današnjega dne ni celoma pozabilo.


335

Izprva naši kraji niso veliko čutili bojnih bremen; prvič
so trčili skupaj združeni Avstrijci in Prusi s Francozi na
belgijsko-francoski meji, izid je bil sramoten za Francoze.
Une 21. aprila 1793. jev Središču, kakor drugod, bila slovesna
zahvalna služba božja za dobljeno zmago, a veselje je bilo
prenagljeno. Ti hipni uspehi so avstrijske generale zaslepili, da
so celo reč prelahko tehtali, Francozi so pa postali previdnejši,
bojna sreča se je mahoma obrnila. Bojišče se je prestavilo
v  južno Nemčijo in v Gornjo Italijo. Vojna bremena so po¬
stajala vedno bolj občutljiva. Dne 20. aprila 1795. je ormoški
graščinski oskrbnik Gutmann zmeril v Središču vse žito in
Popisal vso živino. Kmalu potem se je pobiralo za vojsko po
vsej deželi; koliko je prišlo na trg Središče, ni zapisano, pač
P a  vemo, da je 1. 1796. odpadlo na Središče 56 3 / 4  vaganov
rži in 24V 4  vaganov ovsa. Po isti razdelitvi, kakor
Prejšnje leto,  so morali oves takoj pobrati in odposlati,
rži pa so meseca oktobra morali pobrati in pripraviti le
polovico, drugo polovico pa pozneje, kadar bi se zahtevalo.

Ko so Francozi umorili svojega kralja in kraljico, so se
ledi druge države, zlasti Angleška pridružile zaveznikom proti
Franciji, vendar bojna sreča jim ni bila mila. Zlasti v Gornji
Italiji je mladi in spretni Napoleon Bonaparte, poznejši cesar,
naglo potiskal Avstrijce nazaj, naposled je meseca februarija
1797. padla Mantua in sedaj je bil Francozom pot odprt v
znotranje — avstrijske dežele. Bonaparte je vodil svoje čete
s kozi Koroško proti štajerski meji. Daši so se jim naše čete
Večkrat srčno na pot postavile, vendar niso mogle ustaviti nji¬
hovega prodiranja. Začetkom aprila so bile francoske čete že
v  okolici Judenburga in Knittelfelda, odtod pa so korakale na-
P re j proti Ljubncmu, Brucku in Gradcu.

Prebivalstva se je polastil velik stpah, ko se je zvedelo,
pride Francoz. Imovitejši so bežali v oddaljena mesta, v hribe
In  šume, drugi so zakapali svoje imetje v zemljo, tu in tam
So  se kmetje pripravljali na sprejem s kosami, sekirami in
vilami, vendar do boja ni prišlo. Tokrat so Francozi počastili
Gornje Štajersko. Dne 18. aprila je bilo v Ljubnem sklenjeno
Za casno premirje, v jeseni, 17. oktobra 1797 pa je bil sklenjen
mir v Campoformio na Furlanskem.

336

. V središko okolico sicer ni prišla francoska vojska,
vendar je leto 1797. dalo tudi Središčanom bridko čutiti
vojne nadloge. Že 28. februarija je okrožna oblast razglasila
naredbo deželne vlade, da v kratkem pride v ormoški okraj
4000 mož in 800 konj, ki so na potu iz Mantove, zatorej se
je moral takoj sestaviti popis, koliko moštva in častnikov se
kje lahko nastani.

Dne 6. maja 1797. je naznanil ormoški komisarijat sre-
diškemu magistratu, da bo 8. maja prišlo v Ormož 1587 vijakov
in 100 konj iz Ptuja ter bodo 9. maja šli v Varaždin. Ker pa
se toliko moštva ne more nastaniti v Ormožu, mora magistrat
poskrbeti za prostore v Obrežu. Grabah in v Središču ter
naročiti ondotnemu mesarju, da se oskrbi z mesom vsaj za
kakih 800 mož.

V središki okolici so 1. 1797. vjeli devet francoskih be¬
guncev, katere je čakovski komisar 25. aprila izročil majorju
Boucher.

Domači vojaki pa tudi niso bili ravno ljubi gostje. L. 1797..
je neki Krediščan Lovro Turk naznanil ormoški graščini, da
patrulje, ki stoje na ogrski meji, hodijo celo v Središče nad¬
lege delat. Magistrat je tedaj dobil nalog, naj se obrne na po¬
veljujočega častnika v Trnovcu ter ž njim preišče, zakaj vojaki
hodijo do Središča, ko bi sploh ne smeli štajerske meje pre¬
stopiti. Če se zgode kaki izgredi, naj takoj častniku naznanijo,
da svojim vojakom strogo prepove hoditi čez mejo.

Vsled grašč. ukaza 25. avgusta 1797. je moral magistrat
natančno popisati, koliko sena, koliko živine, zlasti vozne ima
kateri tržan. Ako bi kdo kaj zamolčal, se mu bo zaplenilo.

Večji del c. kr. kavalerije je bil razpostavljen po vaseh
krog Ptuja, zato je trebalo dobiti v ormoškem nabornem okraju
675 centov 20 //. sena, na Središče je odpadlo 64 c. 35 it-
Dne 23. avgusta 1797. je ormoška graščina naročila magistratu,
da do prihodnje sobote t. j. 26. i. m. pripravi teh 64 c. 35 it-
v porcijah po 11 it.  Tega dne bi morala središka predprega
spraviti to seno v Lančjo vas. V graščini so si morali vozniki
dobiti potrdilo in vozove je moral spremljati zanesljiv človek.
A središkemu magistratu se ni mudilo. V soboto 26. avgusta
ni bilo v Ormož ne sena ne voznikov. Zatorej mu je ormoška

337

gosposka še istega dne prav ostro zabičala, da prihodnjega
dne gotovo odpošlje seno s predprego, sicer se stvar naznani
okrožni oblasti, kar bi imelo za občino slabe posledice. V res¬
nici so se to leto tirjale od trga velike žrtve pri krmi. Že spo¬
mladi, 27. marca, ko je itak navadno pomanjkanje krme, so
morali spraviti v Ormož 15 centov sena in 30 vaganov ovsa,
ki so se potem poslali v Maribor, v jeseni so pa morali za
Prihodnje leto že naprej dati 37% vaganov ovsa.

Država pa je potrebovala tudi veliko denarja, a njene bla¬
gajne so bile prazne, zato je bilo razpisano obvezno posojilo.
Vsakdo je moral napovedati svoje dohodke in se mu je potem
odmerilo posojilo. Središki tržani so izjavili, da nimajo na leto
100 gl. dohodkov, tega pa jim oblasti niso verjele in dobili so
novo navodilo in opomin, kako naj napovejo in opišejo svoje
dohodke. Iz ohranjenih listin v središkem arhivu vemo, da sta
k 1797. usnjarja Tomaž Horvat in Jakob Jaki priznala 101 gl.
letnih dohodkov ter podpisala 4 gl. 2% kr. državnega posojila.

Ob enem je vlada s cesarsko naredbo 20. septembra 1.
1794. prepovedala posojilo in prepis imetja na stranke v tistih
krajih, ki so prišli pod francosko oblast, ali v novoustanovljenih
(od Francozov) ljudovJadah. To naredbo je 1. 1798. ponovila,
kar je mariborska okrožna oblast razglasila 30. avgusta 1798.

Veliko sitnob so magistratu in tržanom delale predprege
za vojsko. Trški magistrat ni bil vajen tako točno in hitro iz¬
vrševati vladinih naredb, toda bojni čas ne pozna šale.

V nujnem poletnem delu je bilo težko ljudi pripraviti za
Predprego, toda kazen je bila neizprosna in občutljiva. Iz ne¬
kega potrdila ormoške graščine z dne 11. avgusta 1797. zvemo,
je šest srediških posestnikov plačalo' kazni vsak po 6 gl.,
ker so izostali od predprege. Druga kazen se jim je vsled nujne
Prošnje za sedaj spregledala. Krivcev -pa je bilo še več, ker
koncem potrdila stoji opomba, naj drugi, ki tudi niso prišli,
povrnejo onim, ki so plačali kazen, vsak po 30 kr.

Dne 17. avgusta je ormoška gosposka naložila središkemu
Magistratu 16 državnih tolarjev kazni, ker so mesto 12 pred-
P re g prišle samo štiri. To kazen je magistrat moral iztirjati
°d tistih, ki so zanemarili svojo dolžnost; vsak je moral pla-
Ca ti 2 tolarja, povrh pa je še dobil 24 ur zapora.

Tr S Središče. 22

338

Čez tri dni je imel magistrat že drugo smolo. Poklican
je bil na odgovor, ker je poslal preslabo predprego, namreč
Andreja Modrinjaka in Blaža Lukačiča. Plačati je moral tudi
kazen, ker je občinski šumar pokazal napačno pot predprežnim
voznikom, ki vsled tega niso prišli ob določenem času na
svoje mesto.

V jeseni 1. 1797. bi morali Središčani in okoličani dati
predprego za prevoz živil od Ptuja v Celje, a izostali so zopet
trije vozovi, vsled česar je okrožna oblast poslala v Središče
vojno eksekucijo, 3 konjike s celo opravo, katere so morali
prehraniti, eksekutorju pa vsak dan, dokler ni bil odpoklican,
plačati še po 3 kr. tisti, ki niso bili dali predprege, poleg tega
so morali takoj oskrbeti 3 vozove za prevoz v Celje. Dotična
eksekucija je morala prisiliti tudi izostale predprege v Obrežu,
v Vitanju, v Vodrancih in drugih sosednih vaseh.

Dne 15. septembra, v najhujšem jesenskem delu, je moralo
iti ob 5. uri zvečer iz Središča 13 voz, ki so peljali v Ptuj
monturo za Wurmserjev huzarski polk. Dne 20. oktobra se je
pa kar naenkrat zahtevalo 15 voz predprege, vendar je čez
nekaj dni, 26. oktobra prišel popravek, da naj mesto 15 voz
pridejo le štirje. Kocka Je padla na Andreja Jakla, Mihaela
Mlinariča, Tomaža Horvata in Andreja Solarja, takratnega žu¬
pana, ki so morali iz Ptuja peljati seno in slamo v Ljubljano.
Plačalo se je od stota na miljo 4^2 kr.

V oktobru 1797. bi imeli Središčani poslati v Ormož 8 voz
predprege, da bi peljali slamo v Ptuj. Ker so pa vozniki imeli
slabe konje in so mesto 80 porcij mogli peljati le 40, je ko¬
misar zahteval še 4 vozove, dva pa celo za Ljubljano.

Najhujše je pa bilo po zimi. Od 11. do 26. decembra so
dali Središčani 92 predpreg, potem so morali dati še 29. de¬
cembra 6, 30. decembra tudi 6, 31. decembra pa 16 voz.

V jeseni 1797. je sicer bil sklenjen mir, a vsakomur je
bilo jasno, da ne bo dolgo trajal, oba nasprotnika sta med tem
zbirala svoje moči in se pripravljala na novo vojsko. Mrzličavo
vrvenje, ki je 1. 1798. potresalo evropsko diplomacijo in zlasti
avstrijske kronovine, je segnilo tudi v naše Središče. Črez zimo
(od 2. jan.) 1.1798. sp imeli Središčani na stanovanju 135 huzarjev.
Nastanjen je bil v Središču eskadron Erdodijevega huzarskega

339

polka. Dne 2. aprila 1798. so se Središčani pritožili na’okrožno
oblast, da si vojaki hočejo napraviti vežbališče in jezdno šolo
na občinskem pašniku „pod Čaplom“, ne da bi bili vprašali
magistrat. Tržani, ki itak nosijo težka bremena vsled nepre¬
stanega nastanjevanja vojaštva in predpreg, da so s tem ob¬
čutno zadeti, ker jim je vzet pašnik. Magistrat in tržane zelo
žali, da si vojaki kar na lastno pest brez vsake odškodnine
lemljejo občinsko zemljišče, dočim mora trg plačevati 110 gl.
kasanrske doklade. Zatorej prosijo okrožno oblast za pomoč,
naj ukrene, da se prostor za vežbališče, če že mora biti, izbere
v sporazumu z občinskim poglavarstvom ter da primerna od¬
škodnina. V isti vlogi se pritožujejo, da še vedno navzlic ne¬
davno izdani in ritmojstru vročeni kurendi morajo vsaki 4. dan
dati 6 vozov predprege. Dalje se že dva meseca ni plačal
»klavni novčič“ (Schlachtkreuzer) in tudi za krmo so vojaki
dali samo pismeno potrdilo, denarja pa ne.

Veliko sitnob jim je delala zopet predprega. Že 1. janu-
arija 1798. bi bili morali Središčani poslati 16 voz predprege
v  Ormož in v Ptuj, a se jim ni mudilo, češ, sedaj je sklenjen
mir, ni take sile, in ostalo jih je devet doma za pečjo. A že
5- januarija je ormoški komisar zagrozil z vojaško eksekucijo
središkemu magistratu, če najpozneje do 9. januarija ne pošlje
16 dvoprežnih voz v Ptuj, ki bodo peljali živila v Celje.

Dne 4. marca 1798. je naročila ormoška graščina, da
morata takoj drugi dan iz Središča v Ptuj dva težka in močna
y oza, preskrbljena z vsemi potrebščinami. Če se voza kaj po¬
škodujeta na potu, bosta na erarne stroške popravljena. Vozniki
se naj na potu zglasijo v Ormožu, da dobe potrebna navodila
m izkaze, istotako v Ptuju pri magistratu.

Spomladi 1. 1798. je bilo v Ptuju .nakopičenega že mnogo
sena za vojsko, katero je bilo treba spraviti v Celje in v
Ljubljano, vsled tega je dobil središki magistrat 28. marca
nalog, da 5., 12., 19. in 26. aprila pošlje vsakokrat po 3 voze
2  lestvicami za prevoz sena. Od vsakega centa in milje bo
nprava ptujskega skladišča izplačala voznikom po 4 1 /, kr., ako
ki pa vozniki pravočasno ne prišli, se jim preti z vojaško
eksekucijo. Dne 19. sept. 1798. je moral središki magistrat že

22 s

340

zjutraj ob 6. uri postaviti v Ormož 4 vozove, ki so proti pla¬
čilu, 12 kr. od Žaklja, peljali robo v Ptuj.

Med tem so se začele premikati tudi čete; trgi in vasi
ob velikih cestah so bili napolnjeni z vojaštvom, ki je delalo
prebivalcem včasi hudo nadlego. Dne 9. maja poroča središki.
magistrat v Ormož, da so že meseca januarija in februarija
bili nastanjeni vojaki v Središču, na Grabah in v Obrežu ter
so za stanovanje in hrano dali le potrdilo, plačali pa niso,
meseca marca in aprila so pa v gotovini izplačali, kar so
potrošili.

Velikansko razburjenje med prebivalstvom je navadno
povzročilo nabiranje vojakov.

Ob vojaških naborih dandanes mladeniči veselo vriskajo,
četudi morda temu ali onemu tesno postaja v srcu, ko zve, da
bo moral obleči vojaško suknjo. Nekdaj so pa bili dnevi vo¬
jaških naborov dnevi grozote.

Določenega dne je prišel komisar, kateremu so se morali
predstaviti vsi prebivalci dotičnega kraja. Tako je n. pr. leta
1793. dobil središki magistrat ukaz, da v sredo dne 26. junija
pošlje voz v Ormož po okrajnega komisarja. Ob osmi uri so
se morali zbrati pred trško hišo vsi tržani s svojimi sinovi in
hčerami. Komisar je vse ogledal in zapisal, pa odbral najkrep¬
kejše mladeniče za vojsko. Kakor hitro je bil nabor končan,
so odbrani novinci morali takoj k vojakom in minolo je mnogo¬
krat po 7, 10, 12 in več let, da niso videli več svojega doma.
Mnogi so se skušali odtegniti vojaški službi s tem, da so se
telesno poškodovali ali pa so se skrili, zlasti ob ogrski meji
so mnogi popihali na Ogrsko. Take ubežnike so potem lovile
vojaške patrulje, pri čemur je mnogokrat prišlo do burnih
prizorov.

Iz časa francoskih vojsk nam je središki arhiv ohranil
eden tak slučaj. L. 1798. so opetovano klicali k naboru med
drugimi nekega Antona Horvata, pa ni prišel. Nenadoma se
zvečer 15. avgusta prikaže vojaška patrulja v Središču in začel
se je ponočni lov na novince, zlasti na Horvata, katerega so
res kmalu vjeli. Kakor bi strela vdarila, je bil naenkrat ves
trg po koncu. To je bilo vpitja in pretenja, kakor da bi bil
sovražnik vdrl v deželo. Naposled so Horvata s silo oslobodili,

341

biriče in uradnike pa pretepli. Vsa krivda pa je sedaj padla
na slavni magistrat, ki je 3. septembra dobil oster ukor, zakaj
ni izgredov preprečil; ob enem mu se zaukaže, da na vsak
način izroči Horvata, ali če ta ni sposoben za vojaštvo, pa
drugega mladeniča. Magistrat pa tega ni mirno v žep vtaknil,
ampak župan Janez Skorjanec se je 10. septembra i. 1. pritožil
pri okrožnem sodišču, da se je trgu zgodila krivica, zakaj
trški magistrat je poprej vedno sam nabiral novince in se mu
je vsakokrat naznanilo, koliko mož treba vzeti. Sedaj se je pa
ravnalo čisto nasprotno, torej magistrat za izgrede ni odgovoren.
Vrh tega je ormoški upravitelj Schenkl dal 3. septembra za¬
preti kakor kaka zločinca Jožefa Horvata, očeta zahtevanega
novinca in Mateja Stari, dasi je prvi bil takrat nevarno bolan.
Zoper tako nasilstvo prosi magistrat pomoči in sveta pri
okrožnem sodišču. Kak uspeh je imela ta pritožba, ni znano.

Polovljene in prostovoljno došle novince so začasno za¬
prli v Ormožu. Trpljenje teh siromakov se ne da lahko popi¬
sati, če so častniki, ki so jih nadzorovali, bili brezvestni in trdi
ljudje. Natlačili so jih kakor slanike v tesne prostore; po zimi
so trepetali od mraza, v poletnem času pa skapavali od sparine.
Za hrano so mnogokrat dobivali le suhi kruh in vodo. Vsled
stradanja in slabega zraka jih je že tu mnogo zbolelo. Bila je
z a njih prava rešitev iz neznosnega položaja, ko je prišlo po¬
velje, da morajo h kompanijam ali kar na bojišče. Prišli so
vsaj na prosti zrak, četudi se je začelo drugo novo trpljenje.

Ni čuda, da so novinci mnogokrat poskušali uiti iz svo¬
jega zapora. Dne 23. novembra 1793 so ušli ponoči v Ormožu
trije vojaški novinci, katere so potem iskali in lovili okoli Ča¬
kovca, 8. aprila 1794 je pa zopet ušlo sedem slavonskih novincev,
z ato so pomnožili straže in meseca avgusta 1795, ko so pri¬
gnali v Ormož 174 novincev, je moral središki magistrat po¬
slati tjekaj 40 mož za stražo.

L. 1799. so se proti Napoleonu zvezale tri države:
Avstrija, Rusija in Angleška. Skozi Štajersko so od marca do
Julija korakale proti Italiji v dveh velikih oddelkih ruske čete.
ludi skozi Središče so šli štirje manjši oddelki, ki so prišli
12  Rusije čez Ogrsko. Teden dni je bilo v Središču vse polno

342

ruskih vojakov. Dne 1. junija je pod vodstvom general¬
majorja Kašina prišlo v Središče 2241 mož, 2. junija pod
vodstvom general-majorja kneza Volkonskega 2196 mož, 3.
junija pod general-majorjem Mavorov-om 4030 mož in 4. junija
pod general-majorjem Rechbinderjem 2554 mož. Meseca julija
je za njimi pripeljal major Stachelberg še 205 mož, ki so bili
med potom opešali.

Zavezniki so se iz početka upešno bojevali na vseh
straneh proti Francozom. Toda ko se je Napoleon vrnil iz
Egipta v Italijo, se je bojna sreča obrnila. Avstrija je bila
poražena v Italiji in na Nemškem, dočim je Rusija med tem
odstopila od zveze. Po bitki pri Hohenlindenu blizu Monako-
vega so Francozi skozi Solnograško vdrli na Gornje Štajersko,
na Spodnje Štajersko niso prišli, pač pa so se sem priklatili
ostanki raztepene čete princa Condč-a, ki se je bojeval na
avstrijski strani. V njegovi četi je bila vsakovrstna drhal, ki
je ljudem delala veliko nadlege in so posamezne rogovileže
potem dolgo lovili po Spodnjem Štajerskem, zlasti po maribor¬
skem okrožju. Ta za Avstrijo tako srečno začeta, pa žalostno
končana vojska je bila zaključena z mirom v Luneville dne 9.
februarija 1. 1801. Vsakdo je pa že naprej vedel, da slavo¬
hlepni Napoleon ne bo dolgo miroval.

Marsikateri središki domačin je v daljni tujini za cesarja
in domovino pustil življenje na bojnem polju. Žal, da se je o
tem v občinskem arhivu ohranilo le malo podatkov. Na prošnjo
središkega magistrata naznanja 29. januarija 1802. poveljstvo
16. infanterijskega polka, da je prostak Anton Herg še pri
2. grenadirski kompaniji, prostak Mihael Hedžet je 20. oktobra
1799 padel v francosko vjetništvo in se ni več vrnil k svojemu
polku, Matej llunderl in Filip Gradišnik sta ostala na bojišču
in se za nju pošljeta mrtvaška lista. Anton Gradišnik je izginil
31. oktobra 1800, Štefan Turk pa 31. oktobra 1801, neznano
kam. Pogrešali so tudi Mihaela Ploha in Janeza Zadravca, za¬
torej zahteva poveljstvo, naj se mu naznani dan in leto asen-
tacije, da se lažje najdeta v zapisnikih.

Dne 18. maja 1. 1804. je Napoleon dosegel, po čemur je
že dolgo hrepenelo njegovo častilakomno srce : pokorni fran¬
coski senat ga je proglasil za cesarja,  dne 2. decembra

343

istega leta ga je papež Pij VII. sam kronal v Parizu za fran¬
coskega cesarja.

Že naslednjega leta pa se je začela nova vojska t. i.
tretja zvezna vojska. Bojevali sta se zopet v zvezi Avstrija in
Rusija. Že celo leto 1804. so se delale vojne priprave.

Središčani so že koj po novem letu morali dati pred-
prego, dne 3. januarija 8 voz, 5. januarija 6 voz, 6. januarija
tudi 6, 7. januarija 16 voz. Dne 9. januarija je iz Središča in
okolice izostalo 21 voz, zato so že 14. januarija dobili vojno
eksekucijo v Središče. Dne 24. marca 1804. bi bilo imelo priti
v Ormož 12 predprežnih voznikov za prevažanje vojne oprave
in sedel kirasirskega polka Mačk; a prišlo jih je samo 9,
izostalim trem se je še isti dan naložila kazen, vsakemu
Po 3 gl.

Dočim se je v Gornji Italiji nadvojvoda Karol srečno
vojskoval, je severno avstrijsko vojsko pod generalom Mačkom
Pri Ulmu zajel Napoleon. Francozi so sedaj nagloma korakali
naprej in v novembru so bili že na Dunaju. Vsled tega je
nadvojvoda Karol zapustil italijansko bojišče ter skozi Kranj¬
sko in Štajersko hitel na Ogrsko.

Ravno na obletnico Napoleonovega kronanja, dne 2.
decembra 1805. se je bila strašna bitka pri Slavkovu (Austerlitz),
v kateri je Napoleon do nog potolkel združeno avstrijsko in
rusko vojsko. Že 5. decembra je bilo sklenjeno premirje, 27.
decembra pa mir v Požunu. Od štajerske dežele je Napoleon
tirjal 6 milijonov vojne kontribucije, izplačalo se je s težavo
te blizu 1 milijon.

V središkem arhivu je še ohranjen račun o potroških
trancoskih vojakov.

Od 21. do 23. decembra 1805. je bil v Središču 1 fran¬

coski oficir in 30 mož. Potrošili so:

45 funtov govedine po 9 kr.6 gl. 45 kr.

45 pintov vina po 32 kr.24 „ — „

135 funtov kruha po 6 kr.13 , 30 „

Prikuhe za vsakega moža na dan po 12 kr. . 15 „ — „

za oficirja vsak dan en pint vina. 1 » 22

za žganje .— » 18  »

Za petkratno kosilo s kruhom po 30 kr. . . 2 , 20 ,

Skupaj . 63 gl. 15 kr.

344

Francozi tega niso plačali in tudi niso dali potrdil. Na
mnogih krajih so še pri odhodu zahtevali denar od prebi¬
valcev.

V vlogi 9. nov. 1806. na okrožno oblast pravi magistrat
središki, da v celem ormoškem okraju ni lahko občine, ki bi
v zadnjem desetletju toliko trpela kakor središka zaradi pred-
preg in nastanjevanja vojakov deloma prehodno, deloma stalno.
Daši je trg imel pravico kakor druga mesta in trgi, da bi bil
oproščen od predpreg, vendar je občina voljno prevzela na-se
to breme. Vrh tega je še plačevala kasarnsko doklado (Kassern-
beitrag) enako drugim mestnim in trškim občinam, ki niso
dajale predpreg; za 1. 1806. so plačali že 256 ti 38 kr. Lju¬
tomer in Veržej, kakor se sliši, sta oproščena predpreg, dasi
tam ni bilo nastanjenih toliko vojakov kakor v Središču, in
sedaj, ko je mir sklenjen, uživajo res mir, dočim ima Središče
tudi sedaj zmiraj vojake na stanu. Zatorej prosijo, naj jih
okrožna oblast oprosti predpreg za prevažanje naturalij, od
vojnih predpreg pa vsaj za čas mira, daljnih predpreg itak
ne morejo prevzeti, ker jim primanjkuje sena.

Francoske vojake je tudi Središče dobilo na stanovanje,
francoske čete so zapustile Štajersko še le v sredini januarija
1806. L. 1807. je 142 hiš srediških plačalo 345 gl. vojne kon-
tribucije. *

Ruske čete pa so se še 1. 1808. potikale po naših deželah.
Zapisnik v središkem arhivu nam poroča sledeče: 1

Začetkom marca 1. 180S. so se potoma mudili ruski vojaki v Sre¬
dišču. O tem je sestavljen 8. marca natančen zapisnik, iz katerega zvemo,
da so bili vojaki iz polkov Kasolovski, Dobrovski, Korinski, Videbski,
Kalavanski.

Vojaki Kasolovskega polka so tvorili prvo kolono in sicer je bilo
6 častnikov, ki so stanovali pri naslednjih tržanih — njih hiše so bile
vsekako odličnejše: pri Mihalu Kočevarju h. št. 21 eden častnik, pri Andr.
Jaklu h. št. 24 dva, pri Mateju Plepelcu h. št. 36 dva, pri Janezu Škor¬
jancu h. št. 45 eden. Moštva je bilo pri tej koloni 372 mož, ki so bili
nastanjeni po 4, 3, 2 in 1 pri 113 hišah, za drva so potrošili 1 gl. 36 kr.,
za meso pa 31 gl.

1  Kaj so iskale 1. 1808. ruske čete v Središču, ni prav razvidno,
ker Rusija takrat ni bila v zvezi z Avstrijo. Morda so še to bili zaostanki
Jz 1. 1805. in 1806.

345

Vojaki druge kolone so pripadali k polku Dobrovskega, bilo je
10 častnikov in 319 mož. Častniki so stanovali v sledečih hišah: pri
Mih. Poljancu h. št. 19 eden. pri Mih. Kočevarju h. št. 21 eden, pri Andr.
Taklu h. št. 24 dva, pri Mateju Plcpelcu h. št. 36 dva, pri Jan. Škorjancu
h. št. 45 eden, pri Mat. Horvatu h. št. 57 dva, pri Fr. Šinku h. št. 62
eden, pri Antonu Habjaniču h. št. 63 dva, pri Mateju Plepelcu h. št. 69
eden, pri Štefanu Hcrnju št. 100 eden, pri Lovr. Čulek h. št. 103 eden,
Pri Mateju Stari h. št. 122 eden. Moštvo je bilo razdeljeno po 1—4 na
107 hiš. Za drva so potrošili 4 gl. 48 kr., za meso 26 gl. 35 kr.

Tretja kolona — vojaki Korinskega polka — je imela 12 častnikov
in 252 mož. Častniki so bili nastanjeni pri teh-le hišah: pri Mih. Poljancu
h. št. 19 eden, pri Mih. Kočevarju h. št. 21 eden, pri Andr. Jaklu h. št. 24
dva, pri Mat. Plcpelcu h št. 36 dva. pri Jan. Škorjancu h. št. 46 eden,
Pri Mateju Horvatu h. št. 57 eden, pri Antonu Habjaniču h. št. 63 eden,
Pri Mateju Plepelcu h. št. 69 eden, pri Štef. Hcrnja h. št. 100 eden, pri
Lovr. Čuleku h. št. 103 eden. Moštvo je bilo nastanjeno pri 89 hišah. Za
drva so potrošili 4 gl., za meso 21 gl.

Strta kolona je bila iz polka Videbski, imela je 13 častnikov in
464 mož. Častnike so sprejele naslednje hiše: Mihael Kočevar h. št. 21
eden, Andrej Jaki h. št. 24 dva. Mat. Plepelec h. št. 36 eden, Jan. Škor¬
jance h. št. 45 eden, Matej Kolarič h. št. 48 eden, Mat. Horvat h. št. 57
dva, Anton Habjanič h. št. 63 eden, Matej Plepelec h. št. 69 eden, Štefan
Hernja h. št. 100 dva, Lovro Čulek h. št. 103 eden. Moštvo je stanovalo
Po l—6 pri 92  hišah ter jih je sploh več skupaj nastanjenih kakor pri
Prejšnjih kolonah. Drv so potrošili za 4 gl. in mesa za 38 gl. 40 kr.

Za 5. in 6. kolono iz polka Kalavanski ima zapisnik pripravljene
rubrike, a vpisano ni posebej nič, razven celotna svota: 17 častnikov,
480 mož, ki so porabili drv za 4 gl. 48 kr. in mesa za 40 gl. Najbrž je
Mia ta kolona nastanjena izven Središča, na Grabah, v Obrežu i. t. d.

V vsem je torej bilo nastanjeno v Središču in (menda) v okolici
64  častnikov in 1887 mož; 14 hiš ni imelo na stanu ne vojakov ne čast¬
nikov, bile so gotovo tesne in revne.

Med tem so se že delale priprave za novo vojsko proti
Napoleonu. Cela Avstrija je 1. 1808. izgledala kakor veliko
b °jno taborišče. Na vseh koncih se je pripravljalo na vojsko,
M m bolj, ker Avstrija takrat ni našla zaveznikov in se je
Morala sama spustiti v boj z mogočnim Napoleonom. Cesarjev
brat, nadvojvoda Karol je prevzel vrhovno poveljstvo in izvedel
Marsikatero koristno preosnovo v avstrijski vojski. V bran
domače zemlje so uvedli deželne brambovce. Z navdušenjem
So  pozdravili avstrijski narodi to naredbo. Oženjeni možje,
brhki mladeniči in dijaki so prostovoljno vstopili v vrste de¬
dnih brambovcev. Samo na Štajerskem so sestavili 13 bataljo-

346

nov brambovcev. 1  Organizacijo brambovskih čet je vodil nad¬
vojvoda Ivan. Tudi Slovenci so z velikim navdušenjem hiteli
pod bojno zastavo, pesnik Vodnik je (1. 1809.) za slovenske
brambovce sestavil navdušene pesmi.

Proti jeseni 1. 1808. so marljivo urili in zbirali deželne
brambovce. Središki župan je 5. septembra bil osebno v tej
zadevi poklican v Ormož ter je vzel seboj cel voz pušelr in
trakov za brambovce. Dne 29. oktobra je prišel nadvojvoda
Ivan sam v spremstvu deželnega guvernerja k Veliki nedelji
nadzorovat brambovske kompanije ormoškega okraja. Tjekaj
so bili poklicani tudi vsi središki rezervisti in deželni bram¬
bovci, na čelu jim župan in vežbalec. 18. novembra so dobili
središki brambovci iz Ormoža boben; za bobnarja je bil ime¬
novan neki Anton Trstenjak, ki je dobil ukaz, naj se marljivo
vadi v bobnanju.

Spomladi leta 1809. se je začela krvava igra na jugu v
Italiji in na Nemškem. Južno vojsko je vodil nadvojvoda Ivan,
ki je zaporedoma potolkel nerodnega Napoleonovega pastorka
Eugena in je zmagovito napredoval proti Veroni. Severno
vojsko je vodil cesarjev brat, nadvojvoda Karol. Njemu pa
sreča ni bila mila.

Izprva so sicer Avstrijci potiskali pred seboj združene
Bavarce in Francoze, a ko je prišel k vojski Napoleon sam,
se je sreča mahoma obrnila. Dne 20. aprila sta se začeli
vojski kresati na celi črti in Napoleonu se je posrečilo, od¬
trgati levo krilo od glavne vojske. S tem je bila usoda Karlove
vojske zapečatena, nagloma se je moral pomikati ob Donavi
navzdol in se zakloniti na Češko, drugače bi mu bil Napoleon
zajel celo vojsko. Dne 13. maja so Francozi že zasedli Dunaj,
ki je bil nezadostno utrjen. Vsled tega so odpoklicali nadvoj¬
voda Ivana ž njegovo vojsko iz Italije; hitel je skozi Koroško,
Štajersko in Ogrsko na pomoč severni vojski. Za njim pa je
korakal Eugen, od juga je prodiral iz Dalmacije general Marmont,
od severa so tudi od Donave skozi Solnograško prodirali proti
Koroškemu Francozi. Ivan je bil v največji nevarnosti, da ga
vjamejo kje na Koroškem ali Gornjem Štajerskem. Tej nevar-

1  Mayer, Geschichte der Steiermark, str. 438.


347

nosti je sicer ušel, a Karolu vendar ni mogel priti pravočasna
na  pomoč. Med tem je 21. in 22. maja prišlo do velikanske
bitke med Napoleonom in Karolom pri Aspernu in Esslingu
na levi strani Donave. 105.000 Avstrijcev je stalo nasproti
110.000 Francozom. Po dvodnevni strašni bitki je Karol pre¬
magal dotlej nepremagljivega Napoleona. Do zadnje gorske
vasi je po vsej Avstriji odjeknilo velikansko veselje nad to
zmago, toda Karol je bil preslab, da bi mogel zmago izkoristiti
ter Napoleonovo vojsko vničiti ali izgnati. Čakal je pomoči
nadvojvode Ivana, pa preden je ta prišla, ga je Napoleon pri¬
silil k drugi bitki pri Wagramu dne 6. julija. Ta dan pa je bil
nesrečen za Avstrijo. Napoleon je popolnoma strl avstrijsko
Vojsko, dasi so se avstrijski vojaki borili kakor levi. Nekaj
nr po bitki je prišel nadvojvoda Ivan s svojo vojsko, a bilo
te prepozno, našel je le še žalostne razvaline avstrijske vojske.
Strta in ponižana je ležala Avstrija pred nogami strašnega
Napoleona. Z velikim navdušenjem, z ogromnimi žrtvami in
najlepšimi upi so se avstrijska ljudstva pripravljala na vojsko
Proti tlačitelju cele Evrope, in sedaj je bilo vse izgubljeno!

Ni moči popisati, kako bridka čustva so navdajala vla¬
darja in avstrijske narode, ko je 14. oktobra 1. 1809. bil sklenjen
mir v Schonbrunnu, za Avstrijo strašno trd. Izgubila je
Solnograško, del Gornje Avstrije, Goriško, Kranjsko, Trst,
okrožje Beljak na Koroškem, Reko in del Hrvaške, Dalmacija
te bila itak že prej francoska, mejo je delala sedaj Sava, Napo¬
leonova oblast je segala celo do Bosne.

Avstrijska ljudstva so trpko čutila posledice strašne vojske,
ludi trg Središče nam podaje žalostno sliko takratnega polo¬
žaja v naši domovini. Huda bremena je nosilo ljudstvo pred
Vo Jsko, med vojsko in po vojski. Zahtevalo se je od ljudi vse
Hogoče: zrnje', krma, platno, sukno; meseca marca 1809. so
n - Pr. Središčani morali pripraviti in v 8 dneh poslati v Ormož
vreč iz močnega platna ali dvotkanino (cvilih), katerih
v saka je držala 2 vagana; ko so te vreče oddali, se je pa
zahtevalo še več, tako, da je samo Središče poslalo do konca
marca 80 vreč v Ormož.

Dne 5. avgusta 1809. je okrožna oblast zaukazala, po¬
klati pri ljudeh vso zalogo zelenega, modrega, belega ali

348

drugo barvnega sukna, platna in kože, česar nujno ne potre¬
bujejo za svojo rabo ter vso zalogo lastnikom odvzeti proti
sprejemnemu potrdilu, pa do 12. avgusta vposlati okrožni ob¬
lasti popis, ki naj obsega imena lastnikov, število, kolikost in
kakovost blaga ter tačasno lokalno ceno. Tudi središki magi¬
strat je moral vse to popisati in pobrati ter poslati v Ormož.
Kjer bi nileakšnih zalog ne bilo, se mora v treh dneh vposlati
negativno poročilo.

21. avgusta 1809. je moral ormoški okraj dati 2 tretjini
žita in sicer Središče 11 vaganov 24 pintov pšenice, 11 vaga-
nov 24 pintov rži, 26 vaganov 20 pintov ovsa in 3 vagane
ječmena; zraven Žaklje ali sode. Sploh so morali vselej vreče
seboj vzeti, če so šli v ormoško skladišče po živila za fran¬
coske vojake.

Že prej so morali pod grožnjo francoske eksekucije do
4. avgusta spraviti v Ormož 67 porcij sena po 11 «S'., 1 vagan
3 pinte pšenice, 1 vagan 3 pinte rži, 19 vaganov 32 pintov ovsa
in ječmena.

V vsem je 1. 1809. dal središki trg za avstrijsko in fran¬
cosko vojsko živil:

a)  Za avstrijsko vojsko:

14. februarija v Ptuj 162 vaganov 10 pintov ovsa, 152 vaganov
10 pintov rži.

22. marca v Ljubljano 22 centov sena.

27. marca v Maribor 68 vaganov ovsa.

20. junija v Maribor 9 centov 50 funtov sena.

28. junija v Maribor 9 centov 50 funtov sena; istega dne še enkrat
v Maribor 9 centov 5 funtov sena.

b)  Za francosko vojsko:

4.  avgusta v Ormož 1 vagan 3 pinte pšenice, 1 vagan 3 pinte rži,
10 vaganov 32 pintov ovsa, 6 centov 70 funtov sena.

10. avgusta v Maribor 4 vagane 32 pintov pšenice, 4 vagane 32 pin¬
tov rži, 12 vaganov ovsa.

21. avgusta v Gradec 11 vaganov 24 pintov pšenice, 11 vaganov
24 pintov rži, 26 vaganov 20 pintov ovsa.

21. avgusta v Ormož 3 vagane ječmena.

4. septembra v Ormož 13 vaganov 20 pintov pšenice, 14 vaganov
rži, 29 vaganov 20 pintov ovsa, 7 centov 10 funtov sena.

26. oktobra v Ormož 12 vaganov 10 pintov ovsa, 6 centov 40 fun¬
tov sena.

349

9. novembra v Ormož 8 centov 90 funtov sefta.

2. decembra v Ormož 26 vaganov ovsa.

31. decembra v Središču 42 vaganov ovsa, 10 centov sena; istega
dne še zopet 5 centov sena.

Skupaj 30 vaganov 39 pintov pšenice, 183 vaganov 29 pintov rži,
3  vagane ječmena, 398 vaganov 22 pintov ovsa, 132 centov sena.

Začetkom meseca decembra je bilo ormoškemu skladišču
Pošlo že vse seno, zatorej so morali Središčani 3 dni s svojim
senom vzdrževati francoske konje. Kako je bilo takrat ljudstvo
izžemano, je razvidno iz prošnje središkega magistrata z dne
16. oktobra, naj bi ormoško skladišče poslalo v Središče kakih
8 vaganov pšenice, ker da revnejšim tržanom že primanjkuje
Pšenične moke, ki jo francoski vojaki potrebujejo za juho.
Temu se je tudi takoj drugi dan ustreglo.

L. 1809. so prišli Francozi v .Središče najprej kot vojni
vjetniki. Že 14. maja so morali poslati Središčani predprego,
ki je spravila tjekaj več francoskih vjetnikov. Vsak voznik je
dobil za to 4 gl. plače. 16. junija je zopet dobil magistrat ob-
v estilo, da naj pripravi stanovanje za 103 francoske vjetnike
ter oskrbi potrebno predprego. Dva dni poprej je pa korakalo
skozi Središče 42 mož od raznih domačih polkov. Središčani
s° jim morali opoldne dati hrano in prostor za odpočitek, po¬
poldne so pa šli naprej v Varaždin. Dne 8. julija so morali
z °pet sprejeti na stanovanje in hrano 87 francoskih vjetnikov,
katere je stražilo 5 vojakov in poveljujoči častnik. Predprege
tokrat ni bilo treba.

A že čez mesec dni so prišli Francozi v Središče ne kot
v l'etniki, ampak kot zmagovalci. Dne 7. avgusta je prišlo nam¬
reč io francoskih lovcev, katerim so morali Središčani oskrbeti
Vse ) kar je zahteval poveljujoči častnik.

Dne 27. novembra 1809. je pa naznanil ormoški oskrbnik,
d a  2. decembra ali še prej, pride v Ormož en polk francoske
kavalerije, ki bo razpostavljen po ormoškem okraju. V ta namen
J e  treba pred vsem poskrbeti za kruh, zato mora središki magi-
str at naročiti ondotnemu peku, da 29. i. m. začne peči kruh za
v °jake in 28. naj pridejo vozniki v Ormož, da dobe iz ondot-
ne ga skladišča 10—12 stotov moke.

Francoski vojaki so bili zeleno oblečeni, konjiki so imeli
n;i  »lanskih kapah konjske repe. Kakor drugod so bili tudi

350

v Središču ljudem v veliko nadlogo, zlasti ženske so
morale pred njimi veliko pretrpeti. Ljudje so imeli pred njimi
tak strah, da so si začeli staviti hleve za konje, krave in svinje
v gostih šumah oh Dravi. Ako Francozu ni bilo kaj po volji,
je takoj šel z golo sabljo nad gospodarja in ga prisilil, da je
ustregel njegovi želji.

Sicer je bil izdan ukaz, da če vojaki dobe svojo postrežbo,
stanovanje in hrano, pa vendar zakrivijo kak izgred, se opi¬
janijo ali nemir delajo, naj se vsak tak slučaj hitro naznani
pristojni oblasti, da bodo krivci kaznovani, toda v dejanskih
okoliščinah je ta ukaz dopuščal dokaj prostosti vojaški prevzet¬
nosti in samovolji.

Župansko žezlo v Središču je v tem težav in bridkosti
polnem letu nosil Jakob Plepelec, o katerem neka opazka v
središkem arhivu trdi, da ni znal ne brati ne pisati. Bil je pa
sicer razumen mož, kateremu so še pozneje večkrat izkazali
tržani svoje zaupanje s tem, da so ga opetovano izvolili za
župana. V sosednem Obrežu je to leto županoval Tomaž Ravšl.
Ta dva moža sta tedaj pred vsem 1. 1809. izkusila bridkosti
in nadloge bojnih časov in surovost francoskega vojaštva.
Župan je moral vsak čas izplačati to in ono, pa ni bilo denarja;
moral je poseči v lastni žep, in če je ta bil prazen, prositi pri
dobrih sotržanih posojila. Tako je Plepelcu meseca junija 1809.
pomagal iz zadrege njegov prednik v županski službi, Miklavž
Kočevar, ki mu je posodil 118 gl. 58 kr. 2 v., da je mogel
poravnati razna nujna izplačila ter tako rešiti sebe in občino
sitnih posledic.

Trški arhiv nam je ohranil eden vzgled, ki veliko pove,
koliko so ljudje trpeli od francoskih vojakov.

Začetkom okt. 1809. so v Središču nastanjeni francoski lovci
pretepli trškega župana in Glavnikarjevega hlapca. To se je
naznanilo ormoškemu nadporočniku, ki je obljubil, da se bo
dalo zadoščenje. Okrajna gosposka je zaukazala, naj magistrat
poroča, če bi se ne dalo zadoščenje, ali če bi ondotni francoski
vojaki zopet zakrivili kak izgred, da se to naznani ptujskemu
nadpolkovniku ali pa generalu v Mariboru. V kljub temu so
se izgredi večkrat ponavljali.

351

Francozi so zahtevali seno in oves za konje, zabelj, vino,
klavno govejo živino, moko in perutnino. Kot prikuho so bojda
najrajši jedli sladko repo. Vsak mož je dobil na dan pint vina,
funt mesa, juho, v kateri je moralo biti nekaj vkuhanega, vsaj
beli kruh nadrobljen, prikuho, poldrugi funt kruha, ki je moral
biti pečen iz l /s pšenične in ' 2 / s  ržene moke, vsak hleb je moral
tehtati po 3 1 / 2  funta, biti dobro pečen in imeti tudi okusno
zunanjo obliko. Moko za kruh je prejemal magistrat proti po¬
trdilu iz ormoškega skladišča ter jo razdelil pekom, pečeni
kruh pa izročil deželnemu zalagatelju Wassnerju. Magistrat je
moral paziti, da je kruh bil v redu in da se je točno oddajal.
Ptujska glavna zaloga je meseca julija 1809. morala vsak dan
oskrbeti 24.000 hlebov; tolika množina se seveda ni mogla
speči v Ptuju, ampak so delo razdelili na vse peke ptujskega
vojnega okraja. V Središču samem se je od 14. junija naprej
moralo speči vsakih 24 ur 1500 hlebov. Pekel se je kruh ne
samo pri pekih, ampak tudi v nekaterih zasebnih hišah.

Za stalno nastanitev francoskih čet se je plačevalo iz pri-
silno-posojilne blagajne proti pobotnici v primeri s kakovostjo
stanovanja in vojaške stopinje. Vsled tega so morali vposlati iz
vsakega kraja natančen seznamek: ime lastnika, koliko časa
so bili vojaki nastanjeni, kakšne stopinje so bili, kdaj so se
nastanili.

Meseca junija je moral ormoški okraj spraviti 100 centov
sena v Maribor. Središčani so morali dati 95 porcij po 11 Zf.
dobre kvalitete in dotični vozniki so morali 28. junija seno
Peljati v Maribor.

Meseca julija so morali zopet pripraviti žito, pšenico, oves,
s lamo in seno za francoske čete. Koncem avgusta je bila razpisana
n °va dobava živil za francosko vojsko in sicer je na trg Sre¬
dišče odpadlo: 13 l / 2  vaganov pšenice, 14,„vaganov rži, 29 1 /, ovsa,
'1 porcij sena po 11 in sicer so to morali spraviti do
4- septembra v ormoško vojno skladišče. Porcijo sena so pozneje
zvišali na 15 Z/.

Meseca septembra 1809. je moralo mariborsko okrožje
Poslati v Gradec za francoske čete 3100 laktov platna, od tega
1° odpadlo na ormoški okraj 130 laktov, od teh pa na trg
Središče 48 laktov dobrega platna; posamezni kosi so morali

352

biti dolgi vsaj 6 laktov. Rekvizicijska komisija v Gradcu je
plačevala po 1 gl. za laket. Ako bi kdo poslal slabo platno,
se mu je vrnilo in na njegov račun kupilo drugo.

Za oddano hrano so francoski vojaki dajali posebna po¬
trdila, katera je potem ormoški ritmojster izplačeval. Razpo¬
stavljeni so bili po vseh vaseh ob ogrski meji od Središča
do Ljutomera, zlasti so pa od njih mnogo trpeli Središčani. Po
hišah so stanovali le častniki, drugi vojaki so pa na prostem
taborili in kurili večkrat po skednjih, v parmah in pod kapom,
pa vendar se ni od ognja skoro nikakšna nesreča zgodila. V
središki kapeli so imeli skladišče za živež in druge potrebščine.
Okrožna oblast je 16. avgusta 1809. zaukazala, naj si prebi¬
valstvo da vse izdatke za obskrbo francoskih čet od dneva,
ko je sklenjeno premirje, potrditi s pobotnico in potem se naj
od tedna do tedna vpošilja izkaz o oskrbovanju s pobotnicami
okrožni oblasti. V Središču je magistratu bilo naročeno, da v
treh dneh sestavi izkaz in ga s pobotnicami vpošlje ormoški
gosposki in sicer od dne, ko so francoski vojaki došli v Sre¬
dišče, potem pa sproti od tedna do tedna.

Da bi se pri meri in vagi ne godile kake nerednosti, je
magistrat začetkom septembra 1809. moral predložiti ormoški
gosposki izkaz o vseh merah in vagah, v katerih se bo v trgu
oddajalo francoskim vojakom zrnje.

Vsakemu tudi najmanjšemu ukazu je pridejana grožnja,
da pride vojaška eksekucija, če se ukaz natančno ne izvrši.
Najbolj so se ljudje bali francoske vojne eksekucije; seveda
je bilo včasi sila težavno vstreči vsem zahtevam civilne in
vojaške oblasti.

Kakor poprej, so imeli tudi 1. 1809. veliko težav s pred-
pregami. Predprega je bila tem hujše breme, ker so ljudem
itak že bili pobrali vse boljše konje za vojsko. L. 1809. je bil
celo dvakrat konjski nabor za avstrijsko vojsko, dne 5. aprila
je moral vsakdo pod strogo kaznijo postaviti na trg v Ormož
svoje konje, dne 12. junija pa zopet v Ptuj. Izvzete so bile le
breje kobile in tiste, ki so imele mala žrebeta. Vkljub temu
je magistrat 29. junija dobil ukaz, naj nemudoma pošlje v Or¬
mož 21 voz predprege, sicer pride vojaška eksekucija. A že

353 —

4. avgusta 1809. je bil zopet v Ptuju konjski nabor za fran¬
coske čete. Vsi posestniki so morali svoje konje prignati na
ogled, kateri so bili izbrani, so bili takoj plačani. Magistrat
središki je moral na svojo odgovornost skrbeti, da so vsi tržani
svoje konje postavili na trg.

Vojska je dala veliko opraviti tudi rokodelcem. Dne 8. av¬
gusta 1809. je ormoška graščina zahtevala od središkega magi¬
strata, naj nemudoma tjekaj pošlje 4 krojače in 3 šivilje, brez
°zira na osebo, da le šivati znajo; delali bodo proti plačilu za
francosko vojsko. Šivilje si lahko svoje delo tudi na dom
n cscjo. Koliko je bilo zaslužka, nam dotični akti ne povedo.
Sploh so v tistih časih mali obrtniki imeli veliko dela. Začetkom
1809. so za avstrijske brambovce delali obutalo 4 čevljarji
v  Središču, 3 v Obrežu, 2 v Šalovcih in enako po drugih vaseh
ormoškega okraja. Središka občina je že 18. marca i. 1. oddala
v  ormoški graščini 20 parov čevljev za brambovce, 27. marca
Pa drugih 60 parov. Središki usnjarji Horvat, Sejnkovič in
Jaki so vposlali jako nizek izkaz o zalogi svojih kož. Okrajna
gosposka je tedaj brez ozira na njihov izkaz zaukazala, da
Mora vsak usnjar do 9. ure predpoldne dne 21. marca spraviti
v  Ormož za 20 parov čevljev kož, četudi jih mora sam kupiti.
15. maja i. 1. so bili zopet usnjarji in čevljarji poklicani v or¬
moško graščino, da se dogovore zaradi naprave novega obutala
2 a brambovce.

Pri tolikih skrbeh in zmedah ni čuda, da je župan in
Magistrat to ali ono prezrl, vsled česar so mnogokrat po¬
samezniki trpeli. Zlasti je bilo veliko pritožb pri nastanitvi in
Premestitvi vojaštva.

Dne 11. oktobra 1809. je magistrat dobil naročilo, da
Premesti francosko patruljo iz Dominkuševe hiše drugam ter
se mora o tem izkazati pri okrajni oblasti v 48 urah. Zanaprej
Pa se naj patrulja prestavlja vsakih 8 dni, sploh je dolžnost
Magistrata, da bremena enakomerno razdeli med tržane, ne pa
enemu vse naprti, kakor se je zgodilo Dominkušu, ki je prišel
°b več kot 30 centov sena.

Dne 3. decembra 1809. graja zopet okrajni komisar v
Ifrmožu, Pongraz, središki magistrat, ker je opetovano nastanil
Pri središkem župniku francoskega častnika, njegovega strežaja

Trg Središče.

23

354

in 2 konja, dasi je bilo takrat samo 25 francoskih vojakov
v Središču, pa če bi jih tudi bilo 100—200, „bi bila to od
magistrata drzna nesramnost in šikana proti župniku". 1  Zatorej
mora z mesta odstraniti iz župnišča strežaja in oba konja na
drugi prostoren kraj. Isti nalog je dal francoski obrst v Ormožu
zapovedujočemu častniku v Središču.

V občinskem arhivu se še nahaja prošnja Janeza Poljanca
z dne 25. jun. 1812., iz katere je razvidno, da je 1. 1809. fran¬
coska kavalerija z moštvom in s konji bila nastanjena v nje¬
govi gostilni, katero je imel takrat v najem Andrej Dominkuš.
Obljubilo se mu je, da bo zato vsak premožnejši Središčan
moral dati za odškodnino najemniku 1 / e  vagana, manj premožni
pa 1 / n  vagana žita. Moštvo s konji je ostalo v Središču 56 dni.
Po odhodu francoskih vojakov je najemnik tirjal odškodnino,
a zavrnilo se ga je vedno, naj potrpi. Zato je pa gostilničar
njemu odračunil od 300 gl. najemnine 134 gl., kar je potrošil
za Francoze in za razna popravila. Ker je prepričan, da če sam
gre žita pobirat, ne bo nikdar toliko dobil, da bi se mu po¬
vrnila škoda, in vendar je on sam moral nositi breme za vse
tržane, dasi bi pri sovražnih napadih morali vsi enako trpeti,
zato prosi okrajno oblast, da mu pomore dobiti onih 134 gl.
To se je tudi zgodilo vsled naročila okrožne oblasti z dne
3. julija 1812.

Povrh vseh teh žrtev in nadlog je še prišla huda vojna
kontribucija. Z odlokom 7. jul. 1809. je Napoleon naložil Šta¬
jerski 44'8 milijonov vojne kontribucije. Okrožna oblast v
Mariboru je 7. avgusta 1809. ormoškemu okraju odmerila
19.942 gl. za francosko vojsko. Svota se je morala v kratkem
izplačati, zato so oblasti hitele z iztirjevanjem. Središki magi¬
strat je že 10. avg. dobil ukaz od ormoške gosposke, naj takoj
popiše vse imovitejše tržane ter že drugi dan — v petek —
popoldne predloži imenik v graščini. Ob enem sta bila v tej
zadevi poklicana v grad župan Jakob Plepelec in Miklavž Ko¬
čevar, ki je bil prejšnje leto župan. Dne 12. avgusta 1809. je
dobil magistrat obvestilo, da na središki trg odpade 4500 gl.
katera svota se mora razmerno s premoženjem razdeliti na

1  Komisar opominja magistrat: „Wir sind Achtung unserer Reli-
gion, Ehrfurcht unseren Priestern schuldig." Pismo v občinskem arhivu.

355

tržane. Ubožnejši sloji so bili izvzeti od tega plačila. V veliki
sili in naglici je 26 premožnejših tržanov zložilo svoto 4500 gl.
in so jo izročili graščinski gosposki. Država se je obvezala,
da to dačo za francosko vojsko svoj čas povrne, in je za
vplačane svote izdajala obveznice, a Središčani so s težko muko
iskali svoj denar. Ormoški gosposki so v gotovini izročili
4500 gl., dobili so pa za to le domestikalno obveznico deželnih
stanov, glasečo se na 2578 gl. Zahtevali so torej pojasnila, kam
je prešlo ostalih 1922 gl. Ormoška gosposka jim je naznanila,
da se je ta svota vsled ukaza okrožne oblasti z dne 9. avgusta
1809., št. 5719 izročila okrožni blagajni za dobavo 9500 ko¬
madov obutala za francoske vojake ter se je tudi izkazala
s tozadevno pobotnico.

S tem je bila zadeva sicer pojašnjena, a Središčani so
ostali vendar praznih rok. Naslednja leta do 1. 1814. so se
vsem plačnikom vojne kontribucije v ormoškem okraju dosta¬
vile že posebne obveznice, le Središčani še za svoto 1922 gl.
niso dobili nič. Dne 28. maja 1814. je tedaj magistrat prosil,
naj se o tej svoti napravi ali posebna obveznica, ali pa se jim
naj denar povrne iz okrožne blagajne. Središčani da so itak
nosili več bremen kakor drugi prebivalci ormoškega okraja,
naj se jim torej zagotovi vsaj povračilo težko zložene svote.

Take prošnje so bile državnim oblastim tisti čas kaj ne¬
prijetne in so se jim znale modro izogniti. Dne 15. junija 1814.
je okrožna oblast Središčanom kratko odgovorila, da se povra¬
čilo 1. 1809. za obutalo francoske vojske porabljenega denarja
mora nakazati „iz višjega mesta".

Med tem je potekalo leto za letom in iz „višjega mesta“
m bilo nikakšnega odloka. Na opetovane prošnje je tedaj
okrajna gosposka v Ormožu 30. oktobra 1840. naznanila Sre¬
diščanom odgovor okrožne oblasti z" dne 18. oktobra 1840.
št. na njihovo vlogo z dne 3. oktobra 1840., da se za
Pokritje omenjene svote „mora najti neki fond“, a v tem
oziru se še vedno pričakuje odločba višje oblasti. Središčani
so čakali zopet 4 leta, a potem so se 28. decembra 1844. obrnili
s prošnjo naravnost na deželno vlado. V tej prošnji pravijo, da
je 1. 1809. v naglici 26 tržanov zložilo svoto 4500 gl. vojne
c 'ače, da bi pravočasno zadostili strogim zahtevam francoskih

23 «

356

poveljnikov ter tako obvarovali svoje in svojih sotržanov imetje.
Občina je obljubila, da to svoto pozneje razmerno razdeli na
posamezne tržane, ali ko je bil denar odposlan, nihče ni več
mislil na to, in tako je tistih 26 posestnikov plačalo in trpelo 1
za celo občino. Daši je že to brezobzirno in krivično, bi se
še vendar z ozirom na zmešnjave in nadloge vojnih časov ne¬
kako utrpelo, ko bi se vsaj zagotovilo povračilo kakor pri
drugih vojnih dačah. Sedaj je pa zavarovano z obveznico le
2578 gl., za ostalih 1922 gl. pa imajo le sprejemno pobotnico,,
druga pa nič. Med tem je preteklo že 35 let in so najbrž iz¬
gubljene tudi obresti. Vse bi se še naposled prenašalo, ko bi
bila zadeta cela občina, sedaj pa trpijo le nekateri, ki so itak
pokazali dovolj domoljubja in dobre volje, da so v sili za
druge dali svoj denar, pa vkljub opetovanim vlogam se še vedno
ni dognalo, ali in na kak način se ta svota povrne. Na to
prošnjo je gubernij z odlokom 31. januarija 1845. št. 1502
naznanil, da je realiziranje omenjene svote predmet obrav¬
nave pri komisiji za štajerske invazijske dolgove iz leta 1809,
in se torej mora čakati na zadevno odločbo. Potem se v
občinskem arhivu izgubi sled o tej zadevi.

Šele 1. 1882. in 1883. so se vršili dogovori med zastop¬
niki finančnega ministerstva in deželnega odbora štajerskega
glede poravnave francoskih dolgov. Dotično pogodbo je deželni
odbor predložil 1. 1883. deželnemu zboru in tako so se ti dol¬
govi poravnali čez blizu 70 let.

Poleg te kontribucije je moral ormoški okraj 1. 1809. dati
avstrijski vladi 40.438 gl. 18 kr. vojnega posojila, od te svote
je prišlo na središki trg 1860 gl. 6 kr., kar je moral magistrat
razdeliti med posamezne tržane na podlagi surovega zneska
davčne uravnave cesarja Jožefa II. Kasarnske doklade od
1. septembra 1809. do 31. oktobra 1810. so plačali Središčani
114 gl. 5 kr.

Razume se, da so morali dati tudi krvni davek, najkrep¬
kejše mladeniče poslati na bojišče. Zapisnik onih vojakov, ki
so bili poklicani pod orožje, se ni ohranil, iz nekega dopisa
ormoške gosposke zvemo le, da so 25. maja 1809. bili poklicani
v Ormož vsi brambovci. A kakor drugekrati so se tudi sedaj'
nekateri skušali odtegniti vojaški službi, zatorej je 6. julija

357

prišla v Središče vojna eksekucija v spremstvu treh vojakov,
da polovi ubežne brambovce. Tržani so morali eksekuciji dajati
hrano in stanovanje ter vsakemu vojaku na dan 3 kr., dokler
ne polove vseh brambovcev. Da tržane oslobodi tega bremena,
je magistrat gledal, da je uporne brambovce spravil čim prej v
roke vojaški oblasti. Neki račun v občinskem arhivu nam pove,
da je 21. sept. 1. 1812. trški blagajnik izplačal 2 gl. nekemu
možu, ki je krog Čakovca in Varaždina pomagal loviti bram¬
bovce.

Ko se je usodno leto 1809 približevalo h koncu, so
štajerski prebivalci imeli vsaj eno tolažbo, da se kmalu zne¬
bijo neljubih gostov, razposajenih francoskih vojakov.

Dne 1. januarija 1. 1810. so v ormoški okraj zopet prišle
avstrijske čete. Kakor se je ljudstvo z ene strani tega veselilo,
da je bilo rešeno nadležnih tujcev, tako pa so z druge strani
Prišla nova bremena. Za avstrijsko vojsko je moral ormoški
okraj takoj dati 222 vaganov ovsa in 100 centov sena. Na sre-
diški trg je prišlo 42 vaganov ovsa in 10 centov sena. A tudi
francoski vojaki so le počasi pobirali svoja šila in kopita,
zakaj še 3. januarija 1810. naroča ormoški komisar Središča-
nom, naj še dajo francoskim dragoncem sena, ker ga iz ptuj¬
skega skladišča ne morejo več dobiti; to se jim bo pozneje
Vračunilo. Tisto seno, ki so ga Francozi zavrgli, naj vzamejo
m porabijo za svojo živino, njim pa naj dajo drugo seno, da
bo mir in da se še te kratke dni, ko še morajo imeti na skrbi
francosko vojsko, ne zgode kaki izgredi. Dali so jim še tedaj
248 porcij po 12 //.

L. 1810.'je pa prineslo Avstriji nekaj nepričakovanega,
kar je dalo upanje, da nastopijo zanjo mirnejši časi. Napoleon
s i je želel nevesto iz kake imenitnejše, vladarske hiše. 1  Obrnil
se je najprej na ruski dvor in prosil za roko carjeve sestre,
P a  car Aleksander I. se je temu odločno uprl. Na to je potrkal
na  Dunaju, da bi dobil hčer cesarja Franca L, Marijo Luizo.
'f-csar je bil v veliki zadregi, kaj naj stori. Strašnemu Napoleonu,
zakletemu sovražniku Avstrije dati avstrijsko princesinjo za

1  Njegov prvi zakon je namreč bil razveljavljen, ker ni bil po¬
stavno sklenjen.

358

ženo! A odbiti prošnjo mogočnemu Napoleonu,, je bilo nevarno,
S tem bi še ga bolj razkačili, država pa je močno krvavela po
ravnokar končani nesrečni vojski in je potrebovala trajnega
miru. Razum je tedaj prevladal nad srcem, cesar in nadvoj-
vodinja sta privolila, češ, Napoleon bo vendar „dal enkrat mir“ T
če bo imel svojo družino. Dne 11. marca 1810. so bile sklen¬
jene slovesne zaroke in 13. marca je nevesta zapustila Dunaj,
Zakonska zveza med Napoleonom in Marijo Luizo je potem
bila res prisrčna, toda Napoleon še le „ni dal miru“, a nje¬
gova zvezda je začela bledeti, zlasti po nesrečni vojni proti
Rusiji 1. 1812. Avstrijski cesar se je tudi naslednja leta moral
boriti z drugimi vladarji proti svojemu zetu za slobodo Evrope,
kar so seveda na krvi in davku čutile vse občine, dokler ni
bil strašni Napoleon premagan in 2. aprila 1814 odstavljen ter
pregnan najprej na otok Elbo, potem pa 1. 1815. na osamljeni
otok sv. Helene, kjer je umrl 1. 1821. dne 5. maja.

9. Politično življenje od 1. 1848- 1909.

a) L. 1848—1849.

Po francoskih vojskah, ki so avstrijski državi vsekale
hude rane, so narodi kakor utrujeni nekako zaspali. Vsemo¬
gočni absolutizem je z jekleno roko vladal avstrijsko državo.
Sodstvo so imeli v rokah lastniki graščin, vse višje civilne in
vojaške oblasti je imelo plemstvo; ljudstvo, meščanski, kmečki
in delavski stan se ni imel vtikati v javne zadeve, najmanj pa
v politične. Vsakovrstnih volitev, ki dandanes tako silno raz¬
burjajo ljudi, političnih strank, ki se po shodih in po časnikih
lasajo med seboj, takrat niso imeli. Ko so preboleli naj¬
hujše rane in so nastopile boljše letine, je za navadne ljudi
po manjših mestih in trgih, pa več ali manj tudi na kmetih
bilo življenje kaj zložno. Zaslužek je bil dober, živelo se je
po ceni, za javne zadeve in politiko si ni trebalo beliti glave.

K večjemu je ljudi zdramil iz njihovega enoličnega vsakdan¬
jega življenja kak važnejši dogodek v vladarski rodovini ali pa
smrt, oziroma nastop papeža ali škofa. — Dne 2. marca 1835'
je umrl dobrohotni cesar Franc I., kateremu so francoske
vojske napravile toliko težav in žalosti, vlado je nastopil Fer¬
dinand I. (1835—1848). Za umrlega cesarja so se po vseh

359

cerkvah opravljale zadušnice, potem pa se je s slovesno službo
božjo slavil nastop novega vladarja. Kako so v Središču vse
to opravili, ni nič zapisano. Pač pa pripoveduje župnijska kro¬
nika, kako so 1. 1846. opravljali zadušnice po papežu Grego¬
riju XVI. Stvar je zanimiva za takratne prometne razmere.
Gregorij XVI. je umrl 1. junija 1. 1846. in 16. junija je bil že
izvoljen Pij IX. Toda brzojavov in železnic takrat niso imeli;
poteklo je precej časa, da je glas o smrti papeževi prišel v
Gradec in potem iz Gradca navodila na posamezne župnije.
Tako so torej v Središče — na skrajno mejo takratne sekovske
škofije zvedeli precej pozno za spremembo na Petrovi stolici.
Dne 22. junija so imeli mrtvaško opravilo za umrlega papeža,
četrto nedeljo po Binkoštih — 30. junija pa so imeli pobožnost
za srečno izvolitev novega papeža, ki je pa med tem že pred
14 dnevi bil izvoljen! Naposled so 14. julija v Središču zvedeli
tudi za novega papeža in so imeli zahvalno službo božjo za
končano izvolitev. — L. 1848. je 27. aprila umrl tudi sekovski
knezoškof Roman Sebastijan Zangerle, za katerega so se v
središki župnijski cerkvi opravile slovesne zadušnice v petek
po drugi nedelji po Veliki noči. To je bil zadnji sekovski škof,
ki je umrl kot vladika nad slovenskim delom štajerske dežele.

Toda tako mirno — mrtvo ozračje ne prija človeškemu
duhu. Zlasti meščanski stan se je gmotno povzdignil in je hotel
tudi imeti besedo pri javnih zadevah, pisateljem in učenjakom
Pa so postajali neznosni tesni povoji državne cenzure, ki je z
železno roko v klici zadušila vsako prosteje gibanje. Takratna
državna oblast ni umela času primerno preurediti zastarelih
uaredeb, zato je pa počil obroč.

L. 1848. je završalo po vsej Evropi in tudi avstrijski
narodi so se vzdramili. Nemci so že takrat sanjarili o veliki
Nemčiji, Madžari so se vzdignili proti vladarski hiši, Čehi,
Hrvati in Slovenci so tudi vzdignili zastavo svoje narodnosti,
toda v domorodnem avstrijskem duhu. Ko so se Madžari
vzdignili proti svojemu vladarju, je ban Jelačič zbral svoje
Hrvate ter zarana dne 11. sept. 1848. prekoračil Dravo pri
Varaždinu — blizu Središča — in šel krotit Madžare.

Veliko večjega pomena za nas kakor vojska z Madžari
Je bilo prebujenje narodne zavesti in hrvaško-slovenske vzajem-

360

nosti. Tudi v Središču je našla odmev, zakaj središki dijaki so
študirali v Varaždinu, kjer so se navzeli „ilirskega C£  duha, čez
Središče je hodil v svoj lepi zavičaj - Cerovec najvzornejši
zastopnik hrvaško-slovenske vzajemnosti, pesnik Stanko Vraz.
Razmere v Središču so bile takrat še kaj domače, starodavne
in priproste, zatorej novi pokret tukaj ni napravil kakšnih po¬
sebnih čudežev, a zanimivo je, da je ravno Središčan dr. Štefan
Kočevar bil eden najgorečnejših „Ilircev“ med štajerskimi
Slovenci

Rajni Slekovec je iz 1. 1848. po pripovedovanju starih ljudi
zapisal naslednje podatke. Središki tržani so tudi imeli svojo
gardo. Po dnevu so na polju delali, ko se je pa proti večeru
oglasil boben, so motike pometali v jarke, puške pa na rame
in hajd „na trate“ v „glidv. Vadili so se, dokler se ni stemnilo,
potem se je dal ukaz „k molitvi“, na to pa spat. Po nedeljah
so šli na Preseko in v druge sosedne vasi za parado. Tudi
naskakovati so se vadili. Puške so večinoma dobili zastonj
od občine. Ptujski meščani so večkrat prihajali v Središče in
se bratili s tržani. Ko je pa Madžar prišel, so puške v koruzo
poskrili.

Stotnik središki gardi je bil 1. 1848. učitelj Karničnik,
Lovro Modrinjak in Filip Jaki sta bila nadporočnika, Ivan
Sajnkovič profoz, Andrej in Jakob Sajnkovič ter Andrej Masten
korporali, Andrej Jaki je bil vodja, Andrej Praprotnik pa bo¬
bnar. Vaje je vodil puškar Rubin. Vseh je bilo okoli 80 mož.
Prostaki so imeli samo puške, častniki pa tudi sablje, katere
je kupila občina, vsako po 9 gl. Tudi puške (80) je občina
naročila iz Borovelj za 1400 gl. Drugo opravo si je moral
vsak sam kupiti in je častniku prišla na 60 gl. Ko je bila
ogrska vstaja zadušena, so morali puške poslati v Gradec za
polovico cene, le nekaj si jih je občina ohranila za spomin,
katerih pa sedaj ni več. Ko se je v Ptuju blagoslavljala za¬
stava narodne garde, so bili navzoči seveda tudi središki gar¬
disti, zvečer so pa imeli s ptujskimi meščani vred - „bal“.

Ko je o neki priliki vodja središke garde dal povelje za
„ ogenj sta Čohašev Matjaž (Šinko) in Lovrek (Zadravec) po¬
merila v čopor gosi in jih je naenkrat pet padlo, da so pre¬
strašene ženske od vseh strani skupaj letele.

361

Dne 26. okt. 1848 je pisal Središčanom madžarski obrst
Perczel iz Čakovca pismo, v katerem jih zagotavlja dobrega so¬
sedstva ter da do skrajne sile Madžari ne bodo zakrivili tolike
hudobije, da bi vdrli čez mejo na Štajersko, še celo proti
„upornim“ (!) Hrvatom ne bodo tega storili. 1  Koliko je bilo
držati do takih obljub, kaže to, da so še isto jesen proti ad¬
ventu skušali madžarski vstaši vdreti čez Muro pri Veržeju na
Štajersko, pa jih je avstrijska posadka pognala nazaj. Tudi
Šredišče so počastili. Že meseca septembra se je raznesel glas
po Središču, da „Madžar pride“! Ljudje so poskrili svoje
vrednosti in dan na dan gledali, kedaj se prikaže Madjar.
Zenske z otroci so bile na pobegu, možje so pa kot narodna
straža pod poveljstvom učitelja Karničnika pogumno korakali
po ulicah. A Madžara ni bilo! Minol je september in oktober,
n Madžara le ni bilo. Ljudje so pozabili na strah in šli zopet
po svojih vsakdanjih opravkih. Tedaj je pa Madžar prišel, ko
ga nihče ni pričakoval Bilo je 8. novembra okoli 6—7. ure,
deževno in megleno jesensko jutro. Središčani so ravno vsta¬
jali in lukali skozi okna, ko zapazijo, da je cesta polna
vojakov in vojaških vozov. Bili so Madžari! Da bi se ne slišal
daleč ropot, so kolesa ovili s slamo, korakali so mirno in tiho
naprej, ker so hoteli iznenaditi avstrijsko Nugentovo vojsko
ter preko Ormoža vdariti na Ptuj, tam prekoračiti Dravo ter
skozi Haloze mahniti na Varaždin, do katerega iz medjimurske
strani niso mogli, ker je bila Drava na hrvaški strani dobro
zastražena. Prve avstrijske straže so res postreljali, toda pri
Ormožu so zadeli ob Nugentovo posadko, ki je na planoti
'ned Ormožem in Veliko nedeljo nastavila topove. Začelo se
Je močno streljanje najprej iz pušek, potem pa iz topov, pri
čemur je od madžarske strani trpela zlasti ormoška šola, tudi
gozd ormoškega župnika je bil ves obstreljan in je pozneje

1  Izvirno pismo v arhivu „Zgod. dr.“, objavljeno v „Casopisu“ 1.
1904, ,str. 192-193. Vsled izrecnega zagotovila rajnega stolnega prošta
L- Herga sem takrat pisal, da so Madžari prišli v Središče 1. 1849. A
ra jni gospod se gotovo letnice ni prav spominjal, ker ni mogoče, da
ki bili Madžari poskušali svojo srečo še meseca novembra 1. 1849. na
Štajerskem, ko so se pa vdali že 13. avgusta i. 1. pri Vilagosu ter so
Potem kolovodje, med njimi Perczel, zbežali preko meje. Pis.

362

država dala odškodnino. Po večurnem streljanju so se Madžari
popoldne umaknili in se vrnili domov, ranjence in mrliče so
bojda vzeli s seboj. Vračajoč se skozi Središče, so zadnji
oddelki tu in tam po hišah zahtevali jedi in ljudje so jim
dali. Vmes so tudi šiloma vzeli kako gos ali raco. Hujše so
delali po okolici, kjer so vstrelili neko deklino. Nekemu
Središčanu je madžarski vojak vzel lonec masti, v kateri je
imel shranjenih 100 gl. srebra. Mož pa si je vedel pomagati,
šel je za Madžari v Čakovec in tam je na trgu našel vojaka,
ki je ponujal na prodaj njegov lonec masti. Kupil ga je in
nesel vesel domov svoj mastni zaklad.

Gardist Repeša se je iz strahu pred Madžari skril na
podstrešje v kup ajde, a Madžar ga je zasledil, ker so mu
noge molele iz kupa, potegnil ga je za pete, drugače pa mu
ni nič storil.

Nagloma vzkipela navdušenost 1. 1848. je imela nekaj
otroškega na sebi in sc je tudi kmalu razkadila. Dogodki 1.
1848. so naše ljudstvo našli nepripravljeno, vendar niso ostali
brez posledic.

L. 1848. in 1849. je prineslo važne preosnove, ki so od¬
stranile stare, več kakor tisoč let stare uredbe. Dne 25. aprila
1848, je cesarska vlada sama izdala ustavo za našo državno
polovico. Državni zbor, ki bi naj zanaprej delal postave, je
imel 383 poslancev in sicer na vsakih 50.000 prebivalcev je
prišel eden poslanec; na Štajersko je odpadlo 21 poslancev. Volitve
so bile posredne, t. j. najprej so volili volilne može in ti potem
poslanca. Volilno gibanje je imelo pri nas čisto agrarni značaj
t. j., kako naj se urede kmečke zadeve in razmerje napram
graščakom. Hujskači so ščuvali slovenske kmete, naj le samo
kmete volijo, ker so hoteli, da bi Slovenci ne bili v državnem
zboru zastopani po razumništvu. V ormoško-ptujskem okraju
je bil izvoljen sekovski oskrbnik, grabski domačin, Andrej
Dominkuš. 1

Deželni zbor štajerski je imel 90 poslancev; manjša mesta
in trgi v celjskem in mariborskem okrožju so imeli dva svoja

1  Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 149 -151.

363

poslanca in sicer sta bila izvoljena Središčan dr. .Štefan Kočevar
in Jan. Gottweiss, za namestnika pa Jakob Krušnik in Peter,
Trummer. 1  V tej skupini je seveda volilo tudi Središče.

Za velikonemški shod v Frankobrod ptujski okraj ni hotel
voliti poslanca, manjšina nekaterih fanatikov je sicer izvolila
Rajšpa, ki pa ni hotel sprejeti mandata. L. 1849. je 30. jan.
vlada sicer zaukazala dopolnilne volitve v Frankobrod za tiste
okraje, ki prejšnje leto niso volili, a ptujski okraj tudi sedaj
ni hotel voliti. 2

Med raznimi preuredbami je na prvem mestu omeniti
postavo z dne 7. septembra leta 1848., s katero je bilo
odpravljeno podlošništvo,  a le proti odškodnini za dav¬
ščine, ki so jih doslej imele graščinske gosposke od svojih
podložnikov. Izvršitev te določbe je natančneje določil ce¬
sarski patent z dne 4. marca leta 1849. in pa ministerska
naredba z dne 12. septembra 1. 1849. Poprečni letni dohodki,
ki so jih imele graščine od podložnikov in njihovih zemljišč,
so se vzeli za merilo, koliko glavnice so morali podložniki
zložiti kot odkupnino in odškodnino. Znesek se je razdelil na
tri dele; eno tretjino je morala graščina pustiti za stroške
pri pobiranju odkupnine in kot nadomestek 20 odstotnega
popusta urbarijalne dače, ostali dve tretjini je dobil graščak
in sieer tretjino so morali plačati podložniki, tretjino pa je
morala pokriti dežela. Ormoška graščina je dobila za podlož-
niško odkupnino glavnico 72.206 gl. 5 kr. 3

Tako imenovana remanenčna dača, ki so jo plačevali trgi
- tudi Središče — in mesta graščinam, je odpadla brez od¬
kupnine vsled ministerske nared be z dne 22. novembra 1.
1849. Enako so odpadle brez odškodnine vse dače in pristoj¬
bine, ki so jih podložniki plačevali, graščini kot sodni in
Politični oblasti ali kot varihu (Schirmbriefgebiihren).

Tako je torej prenehala večstoletna vez med središkim
lugom in ormoško graščino.

1  N. d. str. 167.

2  Istotam 280, 281.

3  Hlubek, Ein treus Bild des Herzogtumes Steiermark str. 130.

364

S podložništvom je bila odpravljena sodna in upravna
oblast graščinske gospode. Mesto starih graščinskih okrajev
je trebalo uvesti čisto novo ureditev, a preden se je to zgodilo,
je trebalo državo pomiriti in zadušiti prekucijo na Ogrskem
in v Italiji.

Zamotane politične homatije 1. 1848. so prisilile miro¬
ljubnega in blagega cesarja Ferdinanda I., da se je 2. dec. 1.1848.
v Olomucu odpovedal vladarstvu ter položil cesarsko krono
na glavo 181etnemu sinu svojega brata Franca Karola, nadvoj¬
vodu Francu Jožefu. Novi cesar Franc Jožefi, je že v svojem
prvem oklicu na avstrijske narode povdarjal enotnost  avstrijske
države. Da se to doseže, je trebalo zadušiti upor na Ogrskem
in v Lombardiji. Kolovodja ogrskih upornikov, Ludovik Košut,
je 14. aprila 1849. v ogrskem državnem zboru razglasil, da je
habsburška hiša izgubila vladarstvo na Ogrskem in da je za
vse čase izgnana iz Ogrske. Košut je postal predsednik mad¬
žarske ljudovlade.

V Italiji je med tem 23. marca 1849. prišlo do odločilne
bitke pri Novari, v kateri je bil sardinski kralj Karol Albert
popolnoma poražen, tako da je že drugi dan odložil krono.
Slavni Radecki je v kratkem pokoril Lombardijo in začetkom
aprila začel oblegati uporne Benetke. Dne 6. avgusta i. 1. je
novi sardinski kralj Viktor Emanuel II. sklenil z Avstrijo mir
ter plačal 75 milijonov vojne odškodnine. Dne 22. avgusta so
se vdale tudi Benetke. V Italiji se je pod Radeckim borilo
mnogo naših domačih sinov.

Manj sreče je imelo avstrijsko orožje proti Ogrom; gene¬
rali so se pokazali celo nesposobne in vojska je izgubila v
njih zaupanje. Šele ko je prevzel vrhovno poveljstvo strogi in
brezozirni general Haynau in ko je Rusija poslala zdatno po¬
moč, se je bojna sreča obrnila. Od treh strani so sedaj pri¬
tisnili na Madžare: Od vzhoda Rusi, od zahoda Haynau, od

juga ban Jelačič. Med tem je nastal razpor med ogrskimi kolo¬
vodji, v Aradu sta se sprla Košut in general Gorgei, ki ni
hotel slušati Košutovih ukazov. Košut je odložil svojo čast in
zbežal na Turško, Gorgeja pa so od vseh strani stisnile av¬
strijske in ruske čete in moral se je vdati pri Vilagosu dne
13. avgusta. S tem je bil tudi madžarski upor strt.

365

b)  Doba absolutizma.

Sedaj se je pa izvršila tudi važna sprememba v državni
upravi. Že 4. marca 1849 je bil razpuščen državni zbor, ki je
zboroval v Kromerižu na Moravskem, pa ni kazal posebnega zmisla
za dejanske razmere in praktične potrebe avstrijskih narodov.
Vlada je tedaj sama sestavila osnovne postave in cesar je iz
svoje vladarske oblasti proglasil za Avstrijo novo ustavo, ki
se imenuje marčna , ker je meseca marca bila razglašena.
Tudi ta ustava je odpravila podlošništvo,  odvzela graščinam
sodnijske pravice, pripoznala enakopravnost vseh narodov in
državljanov, razširila občinsko in deželno samoupravo, določila
delokrog državnemu zboru in deželnim zborom itd. Toda ta
ustava je imela le kratko življenje. Že 20. avgusta 1. 1851.
je odredil cesar, da so ministri odslej odgovorni le kroni,
na starega leta dan 1851. pa je preklical marčno ustavo.
Tako je v Avstriji zopet zavladal absolutizem t. j. vse vladne
posle je vzel cesar sam v roke s svojimi ministri, ki so le
njemu odgovorni. Tako je ostalo do 1. 1860. in doba absolu¬
tizma je zapustila slab spomin zlasti za nenemške narode.
Vendar se je v tem času marsikaj storilo, kar globoko sega
v ljudstvo in se torej mora v občinski zgodovini vpoštevati.

Velikega pomena za ljudstvo, prav posebno še za nas
Slovence, je preosnova vojaške postave.  Vnebovpijoča krivica
je bila ravno za slovenske dežele, da so naši vojaki morali
služiti po 14 let, dočim so Ogri in Lahi služili le po 8 in
10 let; dalje je v naših deželah prišlo na 1000 prebivalcev
26 novincev, na Tirolskem pa 5, na Ogrskem 9. Kdo naj pre-
šteje, koliko naših krepkih možakov je ostalo na raznih bo¬
jiščih, in tisti, ki so se po 14 letih vrnili, so bili mnogokrat
pohabljeni ali drugače nesposobni za delo. Kjer so se pa delile
pravice, nas je vlada dosledno in naravnost prezirala!

Hitro po svojem nastopu je cesar izdal novo postavo o
naboru; število novincev se je razdelilo enakomerno na vse
dežele, potrjeni novinci odslej služijo le 8 let v redni vojski
in dve leti v rezervi, če je bilo treba. Vojna dolžnost veže
vsakogar, le kmečki sin se sme oprostiti, če je potreben doma
Za  gospodarstvo. L. 1854. je cesar odpravil šibanje vojakov in
okrutno vklepanje v verige.

366

Dalje je cesarska vlada uvedla važne preosnove v upravi
in sodstvu. Pred vsem je bila strogo ločena upravna in pravo¬
sodna oblast,  ki je bila poprej združena v rokah graščakovih.
L. 1850. je bil vpeljan nov kazensko-pravdni red. Vsa graščinska
in stanovska sodišča so bila odpravljena in uvedena nova so¬
dišča. Najnižja sodna stopnja so bila okrajna sodišča za civilne
pravde in manjše prestopke, za hujše prestopke in zločine pa
okrajna kolegijalna in deželska sodišča; druga stopnja so bila
deželska nadsodišča, tretja in najvišja pa sodni in kasacijski
dvor na Dunaju. 1  — Za Središče je od leta 1850. prva sodna
instanca okrajna sodnija v Ormožu, druga instanca pa deželna
ali okrožna sodnija v Celju.

Leta 1850. so stopile v veljavo tudi porote.

V politični upravi so na mesto prejšnjih graščinskih ura¬
dov stopila okrajna glavarstva, ki so bila podrejena okrožni
oblasti z okrožnim predsednikom na čelu in naposled cesarska
namestništva za celo deželo. Središče je bilo podrejeno okraj¬
nemu glavarstvu v Ptuju in okrožni oblasti v Mariboru.

Za javno varnost je osnoval cesar že 1. 1849. posebno
krdelo — orožnike ali žandarje, narodne straže ali garde so
1. 1850. prenehale; duh. ki jih je preveval, je bil Slovencem
sovražen.

Tiskovna sloboda  se je 1. 1848. tu in tam zelo zlorabila,
zato je bila 1. 1852. izdana nova postava, ki je sicer izdaja¬
teljem časnikov dovoljevala marsikatero olajšavo, vendar je bila
tiskana beseda pod strogim nadzorstvom državne oblasti. Leta
1852. je izšla tudi društvena postava, ki je dovoljevala le ne¬
politična društva, politična pa so bila sploh prepovedana. Poli¬
tično življenje je vsled tega celo zamrlo, a tudi društveno je
le životarilo. Le kak važen dogodek je tu in tam potresel
speče duhove, da so se malo ogledali po političnem polju.

L. 1850. se je 12. aprila papež Pij IX. slovesno vrnil v
Rim iz Gaete, kamor je bil zbežal pred prekucuhi 1. 1848. Ves
katoliški svet je radostno pozdravljal vrnitev papeževo in ta
dogodek je našel odmev tudi v tihem Središču. Tretjo nedeljo

1  Mayer, Geschichte Osterreichs, II., 632.

367

po Binkoštih je bila v župni cerkvi slovesna služba božja z
zahvalno pesmijo.

Tisto leto je bil v Rimu jubilej, kakor je navada vsakih
25 let. Naslednjega leta pa je bil jubilej po ostalem katoliškem
svetu. Slovesno zvonjenje v soboto zvečer pred drugo poveliko-
nočno nedeljo je naznanilo, da se začne jubilej. Središki žup-
Ijani so imeli tri jubilejske procesije: tretjo povelikonočno
nedeljo na Hum, strto nedeljo v trško kapelo, peto nedeljo pa
iz trške kapele v župnijsko cerkev. Šesto nedeljo po Veliki
noči se je jubilej slovesno zaključil.

Tudi 1. 1852. je prineslo središki okolici nekaj novega.
Praznovala se je dvestoletnica kapele žalostne Matere božje
na slavnoznanem in prijaznem griču v Jeruzalemu, v župniji
Sv. Miki avža. Središki župljani so v posebni slovesni procesiji
obiskali cerkvico.

L. 1853. je pa grozna, a vendar vesela novica pretresla
celo Avstrijo. Dne 18. februarija je krojač Libeny z nožem
zavratno napadel cesarja. K sreči ga je le malo ranil in je
cesar čez nekaj tednov popolnoma okreval. V zahvalo za srečno
rešitev je bila tretjo nedeljo v postu tudi v Središču slovesna
zahvalna služba božja.

Isto leto pa je bilo za avstrijske narode tudi leto veselja;
dne 18. avgusta 1853. se je namreč 23 letni cesar zaročil z
bavarsko princesinjo Elizabeto, naslednjega leta dne 24. aprila
Jc bila poroka na Dunaju. Ta pomenljivi dan se je seveda
Proslavil v vseh župnijah širne Avstrije in tudi v Središču.

Dne 8. decembra 1. 1854. je papež Pij IX. proglasil za
Versko resnico brezmadežno spočetje Device Marije, kar se je
v  sekovski škofiji zelo slovesno razglasilo v vseli župnijskih
cerkvah začetkom 1. 1855. Kmalu potem, namreč 5. marca i. 1.
Se  je cesarju rodila hčerka Zofija, ki je že 1. 1857. 29. maja
nnirla naslednjega leta pa 12. julija Gizela, 1. 1858. dne 21. avg.
Se  je rodil cesarjevič Rudolf, kar se je seveda tudi v Središču
slovesno obhajalo.

Tako so se neprenehoma vrstili veseli in resni dogodki,
bi so odmevali tudi v najbolj oddaljenih koteh avstrijske države
ln  obračali na sebe pozornost.

368

L. 1859. pa je prineslo Avstriji zopet vojsko v Italiji, v
kateri so prelivali krv tudi naši spodnještajerski slovenski fantje
(47. polk). Od Središčanov so bili tega leta v ognju: Ivan
Horvat, Tomaž Horvat, Frid. Zollenstein, Vinc. Zadravec, Jož.
Govedič. Avstrijska vojska je podlegla premoči združene
francosko-sardinske vojske. Avstrija je izgubila Lombardijo, a
vojska 1. 1859. je imela važne posledice za notranji razvoj
države. Pokazalo se je, da se po dotedanji poti Avstrija ne da
dalje vladati.

c) Od 1. 1860—1909.

Dne 20. oktobra 1. 1860. je cesar izdal prevažno pismo
(oktoberska diploma), s katerim se začne zopet ustavno življenje
v Avstriji. Pri postavodaji naj zanaprej sodelujejo ljudski zastopi;
deželni zbori bodo volili poslance za skupni državni zbor.

Veselje, ki ga je napravila oktoberska diploma, je skazil
minister Schmerling, ki je v naglici skoval postavo za deželne
zbore in za državni zbor. To postavo je razglasil cesarski
patent z dne 26. februarija 1. 1861. Po tej postavi je dobila
štajerska dežela 63 poslancev. Središče je bilo uvrščeno v
mestno-trško skupino Ptuj, Ormož, Ljutomer, Rogatec. Kmečke
občine ormoškega okraja so bile združene z gornjeradgonskim
in ljutomerskim okrajem v eden volilni okraj. Državnih poslancev
pa niso volili volilci, ampak deželni zbori in sicer štajerski
13 poslancev.

Ta postava je bila prava pokveka in sramota za ustavno
državo, zlasti pa krivična za kmečko ljudstvo. Veliko posestvo,
mesta in trgi so volili poslance naravnost, kmečke občine pa
so volile najprej volilne može in šele ti poslanca, in sicer ust¬
meno. Postava je bila nalašč tako prikrojena, da se je zagoto¬
vilo gospodstvo graščakom in mestom, kjer je takratni nemški
liberalizem imel glavno oporo.

Slovence jc pa še ta postava našla popolnoma nepri¬
pravljene ; niso imeli ne časnikov, ne političnih društev, ne
volilnih odborov, še volilni oklici in lepaki niso bili izdani.

Ljudstvo se ni zavedalo svoje ustavne pravice, še celo
redki omikani rodoljubi se niso mogli znajti, koga bi volili-
Vlada je nalašč določila zelo kratek obrok; dne 26. februarija
je izšel cesarski patent, 20. marca pa so že bile volitve!

369

Neposredno pred volitvami so „Novice“ v dopisih iz raznih
krajev donašale imena mož, ki bi se lahko volili, enotno in
določno postavljenih kandidatov pa sploh ni bilo. Za mestno-
trški okraj ptujski, kjer je tudi Središče volilo, je neki dopisnik
iz Vranskega v št. 11. „Novic“ 1. 1861, str. 87, dne 13. marca,
torej teden dni pred volitvami priporočal prof. dr. Hlubeka v
Gradcu. Za kmečko skupino Gornja Radgona-Ljutomer-Ormož
je vranski dopisnik priporočal dr. Razlaga, graški dopisnik pa
dva: Razlaga in dr. Magdiča, zdravnika v Ormožu.

Drug dopisnik iz Gradca pa je na isti strani za isti okraj
priporočal druga dva kandidata: a) dr. Jožef vitez Waser, rojen
Ptujčan, in b) Martin (Davorin) Trstenjak, c. kr. prof. v Mariboru.

Kakšna je bila priprava, takšen je bil tudi izid. Zmagali
so na celi črti narodni nasprotniki, katere so prej Slovenci
deloma sami priporočali. V ptujskem mestno-trškem okraju je
bil izvoljen \Vaser, kateri je bojda prej bil podpisal neko slo¬
vensko peticijo na ministerstvo, pozneje pa je bil Slovencem
zelo nasproten. V kmečki skupini ptujski je bil izvoljen Mihael
Herman. Dopisnik od Sv. Trojice v Slovenskih goricah piše v
št. 13. „Novic“, da se je v Ptuju zbralo 119 volilcev, ki so
si izbrali za kandidata vrlega Slovenca (imena ne pove), ali
kakor bi trenil, je prišel neki sovražnik in ga začel črniti.
Volilci so mu verjeli in dali glasove Nemcu — Hermanu. A za¬
deli so prav, zakaj Herman, dasi rojen Nemec, je bil pošten
pravičen mož, eden najboljših poslancev, kar smo jih Slo¬
venci imeli.

L. 3 861. izvoljeni deželni zbori so poslovali do 1. 1867.,
ko so bili 2. januarija razpuščeni. Med tem se je 1. 1864. Avstrija
kot nemška zvezna država vojskovala proti Dancem za Schles-
vdg-Holstein, za pravo pa je le jemala kostanje iz ognja za
Pruse. Tudi mnogi naši sinovi so morali iti v daljno Nemčijo
Prelivat krvi, v zahvalo za to so pa Prusi Avstrijo natepli
k 1866, kjer so zopet na čeških poljanah krvavili naši sinovi.

Od Središčanov so bili to leto v ognju: Matija Horvat, Ivan
Ploh, Anton Kanič, Alojzij Dečko, Anton Alekšič, Anton Bau-
ma nn, Andraž Štamberger, Filip Marčec, ki je bil nevarno
ra njen, Lovro Štampar, Andraž Modrinjak, Ivan Škorjanec, ki
R padel na bojišču.

Središče.

24

370

Pa kakor poraz 1. 1859., tako je tudi ta prinesel važne
preosnove. L. 1867. so bile razpisane nove volitve za deželne
zbore po starem redu. Vršile so se dne 21. januarija. V ljuto¬
merskem, ormoškem, g. radgonskem okraju je bil ivzoljen dr.
Prelog, v mestni skupini ptujski Waser, v kmečki pa Herman.
Sploh so te volitve za Slovence častno izpadle in vzbudile v
političnih krogih veliko pozornost. Oklic, ki so ga po volitvi
izdali štajerski rodoljubi — med njimi je na prvem mestu pod¬
pisan Središčan dr. Kočevar, pravi: ,,Uan 21. januarija naj bo
z zlatimi črkami zapisan v zgodovini našega naroda.“ l  V mestni
skupini ptujski je proti Waserju priglasil kandidaturo Slovenec
prof. Šuman, ki se je na predvečer volitve ob enem z Waser-
jem predstavil ptujskim volilcem. Ptujčani se seveda niso dali
pridobiti, pač pa so Slovenci računali na Ljutomer, Središče in
Ormož. Ker pa je bilo le v Ptuju volišče, bi se bili morali
volilci iz Ljutomera, Središča in Ormoža pripeljati tje, a ostali
so doma in tako je Šuman dobil le 12 glasov. 2

Novoizvoljeni deželni zbor štajerski je 23. februarija iz¬
volil svojih 13 poslancev za državni zbor, med njimi le 2 Slo¬
venca in sicer Lipolda, posestnika v Mozirju, in Lenčeka, po¬
sestnika v Blanci pri Sevnici, dasi sta se branila in so vsi
slovenski poslanci ugovarjali. Zaslepljena strast nemške večine
si je postavila s tem spomenik svoje nestrpnosti, ker nalašč ni
hotela voliti kakega višje izobraženega Slovenca v državni zbor.

Med ljudstvom je bilo še takrat mnogo narodne zaspanosti
in nezavednosti. O Središču  in okolici pravi neki dopisnik,
ki je imel vinograd blizu Jeruzalema, v „Slov. Gosp.“ št. 12,
1867: „Kar zadene narodnega duha v Središču in okolici, je
slabo. Malo je kmetov, kateri bi „Slovenskega Gospodarja 41  ali
ka k  drugi slovenski časnik prebirali. Vzrok temu je, ker ni
pravega učitelja in vodje. Kmeti pa rajši v krčmo hodijo, tam¬
kaj le pijejo in igrajo, namesto da bi se shajali in o gospo¬
darskih rečeh pogovarjali. 44  V 28. št. i. 1. zopet toži drugi dopisnik
iz Središča, da razen nekaterih gospodarjev, ki prihajajo k vese¬
licam in k besedam ter marljivo čitajo slovenske časnike, se

1  Slov. Gosp. 1. 1867., št. 3.

2  Vošnjak, Spomini, I, 230.

371

ni živa duša ne briga za narodnost; „le malo bliščečih iskric
je v velikem kupu črnega oglja.“ Tisti pa, ki se malo po
gosposki sučejo, si dajo ,,svoje možgane mazati s smrdečim
salom TagesposteF

Vendar Središčani nikakor niso bili tako nedostopni za
narodno delo, kakor bi kdo sklepal iz teh dopisov. Dne
31. maja 1867. je napravila ljutomerska čitalnica izlet v Sre¬
dišče in tržani so jo navdušeno pozdravili. Došle goste lju¬
tomerske je sprejel župan Čulek z občinskim zastopom, topiči
so pokali in trg je bil v zastavah. Govoril je predsednik či¬
talnice dr. Ploj. 1

L. 1867. izvoljeni državni zbor je rešil zelo važne reči.
Avstrijsko državo so razkosali v dve polovici, ustvarivši t. zv.
dualizem. Madžari so dobili svoj državni zbor in svoje mini-
sterstvo ter neomejeno oblast čez nemadžarske narodnosti, kakor
v naši polovici Nemci čez nenemške narode. Ta razdvojenost
in krivično postopanje proti večini avstro-ogrskega prebivalstva
J c vir neprestanim krizam, vsled katerih trpi ugled države,
narodi in občine. Razen tega je ta državni zbor sklenil 1. 1867.
] n 1868. važne postave, ki so še do današnjega dne podlaga
našemu zakonodajstvu, postave o temeljnih ustavnih pravicah
državljanov, o sodstvu, o delokrogu vladne oblasti, o zakonu,
n razmerju cerkve in države, šolsko postavo i. t. d.

L. 1870. je minister Potočki razpustil deželne zbore in
tudi državni zbor. Volitve so bile razpisane za kmečke občine
na dan 23. junija, za mesta in trge pa 27. junija leta 1870.
V kmečkih občinah ljutomersko-ormoškega okraja je bil iz¬
voljen Ivan Kukovec iz Ljutomera. V mestno-trški skupini
Ptujski je bil izvoljen ravnatelj Fichna z 287 glasovi proti 113. A
ta deželni zbor je imel le kratko življenje; ker je bil v nasprotju
s  Hohenwartovo vlado, je bil že meseca avgusta 1871. razpuščen,
l^ne 5. septembra i. 1. je bil v ljutomersko-ormoškem okraju
z opet izvoljen I. Kukovec, v mestni skupini pa mariborski
trgovec Reuter. Vlada je deželnemu zboru predložila nov vo¬
lilni red; a ga je nemško-liberalna večina zavrgla.

’ Poročilo v Sl. Gosp. 1867, št. 23.

24 ”

372

L. 1873. je državni zbor sklenil novo postavo za-državno¬
zborske volitve, katero je cesar tudi potrdil. Po tej postavi
niso več deželni zbori volili poslancev, ampak volilci sami,
toda v kmečkih občinah so še pridržali volilne može. Državni
zbor je odslej štel 353 poslancev in sicer 85 iz skupine veli¬
kega posestva, 137 iz skupine mest in trgovske zbornice, 131
pa iz kmečkih občin. Na Štajersko je prišlo 23 državnih po¬
slancev in sicer 4 iz velikega posestva, 8 iz mest in trgov,
2 iz trgovske in obrtne zbornice, 9 pa iz kmečkih občin, med
temi so trije poslanci prišli na slovenski del Štajerske. Ptujski
(kmečki) volilni okraj je obsegal sedaj sodne okraje: Ptuj,
Ormož, Ljutomer, Gornja Radgona, Sv. Lenart, Rogatec, Šmarje.

V tem okraju so bile volitve 20. oktobra, izvoljen je bil zopet
M. Herman. Mestno-trška skupina je obsegala sedaj Maribor,
Ptuj, Ormož, Ljutomer, Središče. Izvoljen je bil zloglasni Brand-
stetter s 531 glasovi. Slovenci niso postavili kandidata. Ormoški
okrajni predstojnik Kada je poročal v „Tagesposto“, da bo
tudi v Središču „narodnonapredna“ manjšina dala glase Brand-
stetterju.

Začetkom 1. 1876. je v Ormožu ustanovil dr. J. Geršak
„hranilno in posojilno društvo' 4 , ki je bilo velikega pomena za
celi okraj. V prvi odbor so bili izvoljeni tudi Središčani: I.
Kočevar, K. Vennigerholz, B. Klemenčič.

L. 1878. so bile zopet deželnozborske volitve; v kmečkih
občinah ljutomersko-ormoškega okraja je bil izvoljen Ivan
Kukovec, v mestno-trški skupini pa Ferdin. Kada, kateremu so
tudi slovenski volilci dali svoje glasove.

Sicer pa je to leto vso pozornost obračala na sebe vojna
v Bosni in Hercegovini. Od Središčanov so se bojevali za oslo-
boditev bosanskih bratov: Ivan Ivančič, dr. Josip Spešič, sedaj
zdravnik v Središču, in Jožef Ploh.

Naslednjega leta 1879. so bile pa državnozborske volitve.

V mestno-trški skupini je bil izvoljen mariborski Duchatsch, v
Središču je bilo takrat 89 volilcev. Duchatsch je pa odstopil in
naslednjega leta je bila zopet volitev. Slovenci niso postavili
svojega kandidata, ampak so sklenili, voliti nemškega konser¬
vativca Fr. Bindlechnerja, ki je dobil 259 glasov. Izvoljen jo
bil dr. J. Schmiderer.

373

Istega leta se je praznovala 24. aprila srebrna poroka
cesarjeva. Občinski zastop središki se je vsled sklepa 29. marca
i- 1. korporativno udeležil slovesne sv. maše, trška občina je
preskrbela strelbo.

L. 1881. dne 10. majnika se je poročil cesarjevič Rudolf
2  belgijsko princesinjo Štefanijo. Ta dan se je proslavil po
celem cesarstvu z raznimi svečanostmi, tudi središki trg ni iz¬
ostal, ampak je priredil prav sijajno svečanost. 1  Že na pred¬
večer je po trgu svirala godba, na Gradišču pa so pokali to¬
piči in se je zažgal velikanski kres. Celi trg in spodnji del
Grab je bil razsvetljen. Na občinski hiši, na župnišču in šol¬
skem poslopju so bili lepi transparenti s primernimi slovenskimi
napisi. Drugi dan je na vse zgodaj vzbudilo prebivalstvo slo¬
vesno zvonjenje, godba in pokanje topičev. Ob 8. uri je bila
slovesna sv. maša, potem šolska slavnost in so otroci med
drugim vsadili spominsko lipo pred Dogševo hišo. Popoldne je
bil slavnostni banket, pri katerem je župnik Schwinger napil
visokima novoporočencema, kapelan Čagran pa cesarju. Odposlala
sc je tudi brzojavka z naslednjo vsebino: Središki občinski

zastop, duhovščina in slavnostni gostje v svojem in v imenu
Vsega tukajšnjega prebivalstva izrekajo prisrčno čestitko prev-
zvišenima zaročencema.

Dne 10. julija 1. 1883. je prišel cesar v Ptuj, kjer ga je
Pozdravilo tudi 119 jezdecev iz ormoškega okraja v narodni
n °ši, lepo število tudi iz Središča in jim je občina dala nagrado.

L. 1885. je bila v Središču pod vedrim nebom svečanost
na  čast sv. Cirilu in Metodiju, katero je priredilo društvo
5>Edinost“.

L. 1888. se je v vsakem večjem kraju zlasti po slovenski
Ze nilji praznovala štiridesetletnica v proslavo vladanja Nj.
Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. Tudi Središčani, vsikdar
2v esto vdani svojemu vladarju, niso hoteli zaostati za drugimi
uieščani in tržani, posebej pa, ker so baš sedaj imeli priložnost
Praznovati štiristoletnico potrjenja trških pravic.

Izvolil se je poseben slavnostni odbor: Ivan Kočevar ml.
Posestnik in župan kot predsednik, Maks Robič, trgovec kot

1  Kot šolsko svečanost smo omenili že v šolski zgodovini str. 217.

374

tajnik, Vilibald Venedig, župnik, Martin Čulek, c. kr. poštar,
Josip Dogša, trgovec z usnjem, Ivan Gross, voditelj železniške
postaje, Ivan Kolarič, tržanski sin, Josip Šinko, posestnik in
gostilničar na železniški postaji, Simon Strenkl, učitelj, Pavel
Unger, nadučitelj, Jurij Zadravec, pek.

V soboto zvečer dne 25. avgusta je bil trg krasno raz¬
svetljen in ves v zastavah. Na občinski hiši je bil trans¬
parent: „Blagoslovi Bog trg Središki, obvaruj ga nesreč!“
in: „Živel Franc Josip I.!“ Pri županu Ivanu Kočevarju ml.
sta bila dva transparenta: „Slava 40-letnici nam milega vla-
darja“ in: „Sreča 400-letniei svobode Središke“, a na pošti:
„Živi cesar! Živela Avstrija!“ in: „Pred 400 letmi je napočila
našim pradedom zlata sloboda“. Ob 9. uri so začeli pokati
topiči na Gradišču. Požarna bramba središka je spremljala s
krasnimi svetilnicami od občinske hiše svirajočo domačo godbo
po vseh glavnih ulicah. Ustavila se je pred hišo županovo,
kjer se je zapela cesarska pesem. Drugo jutro je bila budnica.
Ob 10. uri je daroval kanonik Lovro Herg, rojen Središčan,
slovesno sv. mašo v središki kapeli. Po sv. maši je bil pri
občinski hiši Fran Lah, tržan središki, odlikovan s srebrnim
križcem, ki mu ga je pripel na prsi c. kr. komisar Supančic
iz Ptuja, in sicer zaradi tega, ker je 10. sušca pr. 1. otel
tržana I. Dečka in hlapca Ivana Slano smrtni nevarnosti,
potegnivši oba iz napete, z ledom napolnjene Trnave v temni
noči na suho.

Ob tretji uri popoldne se je pripeljala godba iz Varaždina,
ž njo pevsko društvo „Vila“ in ..Radničko (delavsko) društvo. ut

1  Središčani so hoteli goste iz Varaždina lepo sprejeti in so jim
šli z dvema vozoma do Medjimurja, kake male pol ure peš hoda od Sre¬
dišča, nasproti. Zapregli so štiri mlade, lepe, čile, ognjene sivke tržana
Blaža Klemenčiča in tržana Andreja Zadravca. Na vsakem vozu sta se
peljala dva odbornika. Ali komaj so se pripeljali iz trga, nedaleč od
železniške proge, splašita se kobili Zadravčevi, ker nista bili vajeni
kočijinemu ropotu, in ko se je še utrgala kobili vajet, ni je bilo več
možno zadržati. Sedaj se splašita tudi kobili Klemenčičevi, toda on je
s svojimi močnimi rokami zadržal svoji iskri sivki ter postavil voz v
stran, ker pa Zadravec ni mogel svojih kobil prav brzdati, zadel je s
svojim vozom ob voz Klemenčičev ter ga prevrnil, tudi Zadravec se je
zvrnil. Klemenčič, izvrsten konjuh, držal je vendar svoji kobili, da se

375

Pričakali so jih v trgu pri slavoloku, kjer jih je pozdravil
odbornik Josip všinko.

Prišedši v šotor, je zapela „Vila“ „Potočnico“ v občno
pohvalo vseh prisotnikov. Po končani pesmi stopi na oder
središki župan Ivan Kočevar ml. ter pozdravi prisotne goste.
Nato je zapelo ..Delavsko pevsko društvo" pesem: „Davorija“,
^bor od Vallingerja, potem pa ..Vila": „Ustaj rod e", zbor od
Jurija Eisenhutha.

Po končani pesmi je govoril Ivan Kolarič, tržanski sin
iz Središča. Po slavnostnem govoru se je zapela cesarska
pesem. Potem je zapelo ,.Delavsko pevsko društvo" ,,Veselo",
zbor od F. Trišlerja.

Nato je govoril Matej Slekovec, župnik pri Sv. Marku
ua Dravskem polju, nekdaj kapelan v Središču, o zgodovini
središkega trga povodom 400letnega potrjenja njegovih pravic.
Po tem govoru je zapelo pevsko društvo ormoškega okraja:
»Pozdrav" mešani zbor od dr. Gustava Ipavca.

Vrstile so se potem še razne pesmi in napitnice. Ko se
J e zmračilo, je pa zašvigal umetalni ogenj. Svečanost se je
končala s prosto zabavo pozno v noč.

L. 1884. je bila deželnozborska volitev v mestno-trški
skupini Ormož-Ptuj-Središče itd., ki je dokaj ugodno izpadla.
Slovenski kandidat prof. Kunstek, ki je 10. avg. imel v Središču
v oIilni shod, je dobil 265 glasov, nemški kandidat Ausserer
Pa 338, torej le 73 glasov večine. V kmečki skupini Ljutomer-
Grmož je bil enoglasno zopet izvoljen I. Kukovec. Pri deželno-
zborskih volitvah 1. 1890. je bil v kmečki skupini Ljutomer-
Ormož izvoljen Središčan dr. Ivan Dečko, v mestno-trški pa
dr. Kokoschinegg.

Leta 1896. je dr. Dečko kandidiral v celjskem volilnem
°kraju, v ljutomersko-ormoškem pa je bil izvoljen 21. septembra
dr. Fr. Rosina, takrat odvetnik v Ljutomeru. V mestno-trški
skupini so Slovenci postavili kandidata središkega tržana Ivana

prigodila še večja nesreča. Seve, da so se vsi (voznika in -  odborniki)
^Potolkli, in voz Sajnkovičev, ki ga je imel Klemenčič na posodo, po¬
škodoval se je znatno. Ta neugodni prigodck je zakrivil, da Varaždinci
niso bili tako sprejeti, kakor so Središčani želeli.

376

Kočevarja, ki je dobil 257 glasov, in sicer v Središču vseh 132.
Izvoljen je bil dr. Kokoschinegg s 364 glasovi.

Za državni zbor je 1. 1896. pod ministerskim predsed¬
nikom Badenijem bila sprejeta prepotrebna volilna reforma in
sicer t. i. peta kurija, v kateri so imeli volilno pravico vsi 24 let
stari moški, ob enem je bila uvedena direktna in tajna volitev.
Naslednjega leta so bile nove volitve v državni zbor. V mestno-
trški skupini Maribor. Slov. Bistrica, Slov. Gradec, Muta, Maren-
berg, Vuzenica, Ptuj, Sv. Lenart, Ormož, Ljutomer, Središče  so
Slovenci postavili za kandidata dr. Fr. Rozina, ki je dobil 267
glasov, nasprotni kandidat dr. Wolffhardt pa 1080. V splošni
ali peti kuriji celjski, v kateri je bilo tudi Središče, je 1. 1897.
bil izvoljen Josip Žičkar, župnik v Vitanju, ki je v isti skupini
bil izvoljen v državni zbor tudi leta 1900. Po njegovi smrti
(27. sept. 1905) je 1. 1906. dne 29. maja bil izvoljen dr. Anton
Korošec.

L. 1898. se je obhajala 50 letnica vladanja cesarja Franca
Jožefa 1. Kakor drugekrati, je tudi ob tej priliki pokazal trg
svojo vdanost do vladarja in njegove hiše. V slovesni seji 2.
decembra je občinski zastop sklenil odposlati naslednjo čestitko:

„Vaše cesarsko in kraljevsko apostolsko Veličanstvo! Ne¬
izmerna radost navdaja danes vse narode širne in mogočne
države Vašega Veličanstva. Slavni cesarji habsburškega rodu
vladali so modro stoletja našo državo in pred petdesetimi leti
je nje žezlo božja previdnost položila v posvečene roke Vašega
Veličanstva.

S srčnimi čutili bližamo se zastopniki trga Središča pre-
sijajnemu prestolu Vašega Veličanstva z najudanejšo prošnjo
da blagovoli Vaše cesarsko in kraljevsko apostolsko Veličanstvo
sprejeti zagotovilo naše globoke udanosti in neomahljive zve- ?
stobe in da vsemogočna roka zaceli hude rane, ktere je bridka
usoda vsekala blagemu srcu Vašega Veličanstva, ter dodeli
dočakati skrajno mejo človeškega življenja, na srečo in blago-
gostanje narodov in v proslavo države.

To je naša in našega prebivalstva najiskrenejša želja.

Bog ohrani, Bog obvaruj Vaše cesarsko in kraljevsko
apostolsko Veličanstvo!

377

j os. .Šinko, Ivan Kočevar, Maks Robič, Martin Čulek,
Jakob Klemenčič, Jurij Polanec, Matija Kanič, Franc Kolarič.
Jožef Ploh, Ivan Kolarič, Jakob Škorjanec, Andrej Dečko.“

Pri deželnozborskih volitvah 1. 1902. je bil v kmečkih
občinah Ljutomer-Ormož izvoljen dne 4. nov. Središčan Ivan
Kočevar, v mestno-trški skupini pa dr. Kokoschinegg s 503 gla¬
sovi, dočim je slovenski kandidat dr. Ploj dobil 229 glasov.

L. 1903. je štajerski deželni zbor vpeljal tudi v kmečkih
občinah direktne in tajne volitve, ob enem pa dodal 4. kurijo
volilcev z 8 poslanci. V tej kuriji je dobil volilno pravico vsak
24letni moški avstrijski državljan, ki je že šest mesecev v do-
tični občini. V volilnem okraju Ptuj, Ormož,  Št. Lenart, Rogatec,
Šmarje, Kozje, Sevnica, Ljutomer, Gor. Radgona je bil 20. sep¬
tembra 1. 1904. izvoljen dvorni svetnik dr. Miroslav Ploj.

L. 1907. je bila 26. januarija potrjena splošna, direktna in
tajna volilna pravica za državni zbor. Vsak avstrijski državljan,
ki je dovršil 24. leto, ima volilno pravico, izvzemši nekatere,
v postavi navedene slučaje. Po tej postavi tvori ptujski in or¬
moški sodni okraj poseben volilni okraj, kjer trg Središče voli
s  kmečkimi občinami. L. 1907. dne 14. maja je bil v tem okraju
izvoljen kandidat „Slovenske kmečke zveze“, dvorni svetnik
dr. Miroslav Ploj; v Središču je dobil 9 glasov, v Obrežu 26,
v  Šalovcih 12.

L. 1909. je tudi štajerski deželni zbor sprejel novo volilno
Postavo. Uvedla se je nova splošna kurija, v kateri imajo
volilno pravico vsi 24 let stari avstrijski državljani, ki v drugih
kurijah nimajo volilne pravice. Na Slovenskem Štajerskem sta
2  a to kurijo dva volilna okraja: L sodni okraji Maribor, Sv.
kenart v Slov. gor., Ljutomer, Ormož, Gornja Radgona, Ptuj,
Konjice, Slov. Bistrica, Rogatec; 2. sodni okraji Celje, Laško,
ševnica, Kozje, Brežice, Gornji grad, Vransko, Šoštanj, Maren-
berg, Slovenji gradeč.

V prvem volilnem okraju je dne 7. maja 1909. bil iz¬
voljen kandidat „S1. Km. Zv.“ dr. Anton Korošec, državni po¬
slanec v Mariboru. Trg Središče je z drugimi trgi in mesti v
* e j skupini združen v volilni okraj Celje-Maribor-Slov. Gradec-
Ptuj-Ormož-Ljutomer-Brežice, Slovenci so postavili za kandi¬
data Ivana Rebeka, ključavničarja v Celju, ki je 7. maja dobil

378

1013 glasov, pri ožji volitvi dne 14. maja je s pomočjo slo¬
venskih glasov bil izvoljen socijalni demokrat A. Horvatek.

V kmečki skupini za sodna okraja Ptuj-Ormož sta bila
dne 17. maja izvoljena kandidata „Slov. Km. Zveze“ Anton
Meško, župan v Lahoncih in Josip Ozmec, župnik pri Sv.
Lovrencu na Dr. p.

Trg Središče je z drugimi spodnještajerskimi slov. trgi
združen v poseben volilni okraj, ki obsega trge: Braslovče,
Gornji grad, Št. Jurij ob južni žel., Kozje, Ljubno, Mozirje,
Rajhenburg, Središče,  Šmarje pri Jelšah, Veržej, Vransko,
Žalec ter vas Studence pri Mariboru. V tej skupini je bil dne
24. maja izvoljen kandidat „Narodne stranke“, dr. Vekoslav
Kukovec, takrat odv. koncipijent v Celju.

&

VII. Trška uprava.

1. Trško starešinstvo in njega delokrog.

Najvišjo oblast v mestih in trgih je imelo po osem, deset
ali dvanajst svetovalcev, ki so se imenovali ožji občinski svet
ali magistrat. Središki trg je že nekako od sredine 15. veka
imel pravico, voliti si po 12 svetovalcev ali prisežnikov (Raths-
geschworne, Rathsvertvandte). Kakor sodnik, tako so se tudi
svetovalci morali izprva vsako leto odpovedati svoji časti.
V 18. stoletju pa se je po vzgledu drugih štajerskih mest in
trgov to spremenilo ter so vpeljali stalno starešinstvo, t. j. vsak
svetovalec se je volil za čas svojega življenja, ali dokler ga
niso zaradi nesposobnosti ali kakih nerednosti in prestopkov
odstavili. Slednje pa se je smelo zgoditi le s privoljenjem
graščinske gosposke. Zlasti če je svetovalac razžalil župana
ali druge starešine, če je bil nepokoren sklepom starešinstva,
če je bil preveč jezičen, če je izdal občinske tajnosti, so ga
smeli izključiti. Svetovalcem in vsem, ki so se vdeleževali ob¬
činske uprave in starešinskih sej, je bilo strogo zaukazano
molčati o vsem, kar se je razpravljalo v občinski hiši, ne le
nasproti tujcem, ampak tudi nasproti lastnim sotržanom. Vsled
sklepa z dne 17. januarija 1. 1746. je plačal 3 tolarje kazni,
kdor je kaj uradnega izdal. .Še celo pisma o svojih sloboščinah
so tako skrbno skrivali, da so tržani le z velikimi prošnjami
in nekaterekrati z grožnjo upora dosegli, da so se prebrale
trške pravice, pa le pod pogojem, da morajo o vsem molčati.

Šest svetovalcev je volil župan sam in sicer tri na levo,
tri na desno roko, šest jih je volila občina, vse skupaj pa je
morala potrditi graščina.

Občinski zastop v ožjem pomenu, ki se je imenoval magi¬
strat so tvorili le (sodnik) župan in svetovalci in le ti so imeli pri
obravnavah polnomočni glas. Na čelu magistrata je stal župan
ali sodnik. Kot sodnika pa si ga ne smemo misliti v današnjem

Pomenu besede. Kot sodnik ni imel župan pravice sam koga.
-—— - «

1  Latinski magistratus=poglavarstvo, starešinstvo.

380

soditi ali kaznovati, pravico soditi in ukrepati v trških in za¬
sebnih zadevah je imelo le starešinstvo in glas vsakega zapri¬
seženega svetovalca je veljal ravno toliko kakor županov glas.
Župan je bil le vidni zastopnik magistratske oblasti na zunaj,
njegova naloga je bila, izvrševati to, kar je magistrat sklenil,
ter skrbeti, da so se tržani ravnali po sklepih magistrata. Le
če je kdo te sklepe preziral in jih prestopal, je imel župan
kot sodnik pravico, dotičnika sam kaznovati, ne da bi bilo
treba o tem magistratu še posebej sklepati. Kakor v drugih
mestih in trgih, je tudi v Središču bil magistrat prava
gosposka.

O zadevah občine in njenih prebivalcev je magistrat sklepal
v svojih sejah. Magistratske seje so bile dvojne vrste: navadne
in slovesne.

V raznih štajerskih mestih in trgih je bila navada, da so
se navadne seje vršile vsak teden po enkrat, a v Središču to
ni bilo potrebno in se tudi ni vršilo, vsaj v onih časih ne, iz
katerih so se nam ohranili zapisniki. Kakor je namreč razvidno
iz zapisnikov, se je starešinstvo shajalo k sejam po potrebi,
včasi večkrat, včasi manjkrat v letu. Navadno so se vršile seje
ob nedeljah in praznikih predpoldnem. L. 1734. dne l.januarija
je pa graščak grof Jožef Konigsacker strogo prepovedal, seje
sklicevati ob nedeljah in praznikih ter je zaukazal, da se mo¬
rajo vse seje brezizjemno vršiti ob delavnikih in sicer ob takem
času, da se ne bo mogel nihče pritoževati. Dolgo se pa ta
ukaz ni vzdržal. K navadnim sejam so se zbirali le župan-sodnik
in svetovalci; zadostovalo je, če je bilo navzočih vsaj šest
svetovalcev. V takih sejah so reševali navadne tekoče posle,
sprejemali račune, razsojali neznatnejše prestopke i. t. d.

K slovesnim  sejam pa so morali priti vsi svetovalci,
četrtniki in tržanski odbor, kjer so ga imeli. Kdor je brez
vzroka izostal, so ga prav občutno kaznovali. Izprva so na¬
lagali kazen v denarju. Ko je pa nekdo graščaku ovadil, da tak
denar središki svetovalci sproti zapijejo, je denarno kazen pre¬
povedal in županu ostro zažugal, da bo sam plačal globo in še
bo telesno kaznovan, če se še kaj takega enkrat zgodi. Tedaj
je magistrat dne 9. maja 1783. sklenil,, da vsak, ki brez vzroka
izostane od seje, dobi prvokrat 4 ure, drugokrat 8 ur, tretjokrat

381

pa 12 ur zapora. Ob enem so takrat sklenili, da se vršijo seje
v poletnem času ob sedmi, v zimskem pa ob osmi uri zjutraj.

V slovesnih  sejah so se navadno posvetovali o važnejših
zadevah trga, n. pr. o vsprejemu novih tržanov, o prodaji ali
prepisu kake hiše ali posestva, o sklepanju važnejših pogodb.
Sodilo se je tudi o večjih prestopkih in pravdah. Odloke,
izdane v takih sejah, so podpisovali: N. sodnik in svetovalstvo
trga Središče in občina. (N. Richter und Rath defs Markhts
Polstrau vnd Gmain.) Sicer pa se meja med posli navadnih in
slovesnih sej ne da natanko določiti, zakaj v slovesnih sejah
so včasi razpravljali kaj malenkostne reči, v navadnih pa tudi
jako važne. Še važnejše so bile skupščine, katerih so se poleg
magistrata morali polnoštevilno vdeleževati vsi tržani. Takih
skupščin je bilo navadno po pet na leto, namreč vsake kvatre,
zlasti na god sv. Lucije, ko so volili župana, pa prvi petek
po Treh kraljih, ko so potrdili novega župana in volili stare¬
šinstvo. V teh skupščinah so se tržanom predstavljali in pri¬
segali novo sprejeti tržani, zasliševale so se pritožbe tržanov
proti magistratu ali njega posameznim udom, pa tudi tožbe
Proti sotržanom.

Tržani so k tem sejam prihajali navadno jako zanikerno,
ako niso imeli ravno posebnega vzroka, zatorej je moral
magistrat večkrat zagroziti z občutljivimi kaznimi od 2 do 3
tolarjev. Včasi se zaradi slabe udeležbe niti volitve niso
mogle vršiti.

Predsedoval je vsem tem sejam in skupščinam trški
župan in sodnik. Razpravljalo se je vse ustno, na kratko so
se reševale najvažnejše reči in sodili včasi znatni prestopki
brez posebnih okoliščin in stroškov. Pisar je sicer sestavljal
zapisnike, a v teh zapisnikih nahajamo navadno le kratek in
suh posnetek obravnavanih stvari, pa sklep ali razsodbo stare¬
šinstva (Schluss, Urthl).

Tvarina, ki se je obravnavala v teh sejah, je bila jako
različna in oblast magistratova dokaj obširna, dasi so mu jo
v edno pristrizali graščaki. Magistrat je bil za podložne občane
nekako to, kar so dandanes razni politični in davkarski uradi,
P a  civilna in kazenska sodnija.

382

a) Politična oblast.

Kot političen urad je imel magistrat — večinoma pod
nadzorstvom graščine — skoro vse one posle, ki jih dandanes
opravljajo okrajna glavarstva, davčni, finančni in občinski uradi.
Prva skrb magistratova je bila, upravljati trško premoženje,
o katerem bomo natančneje govorili v „gospodarski zgodovini“.

Razen občinskega premoženja je magistrat imel v rokah
mnogo pupilarnega (sirotinskega) premoženja, dolgo časa tudi
imetje kapele Žalostne Matere božje.

Uprava občinskega premoženja je dajala mnogo dela in
župan sam, kot izvršujoč člen magistrata, bi tega nikakor ne
mogel sam opravljati, zato so mu v pomoč volili izmed sveto¬
valcev po dva komornika,  ki sta pobirala dohodke od trških
zemljišč, pa tudi različne davke in pristojbine. Samo dohodke
magistrata kot sodnjega urada je pobiral župan sam. Za svoje
poslovanje sta bila komornika odgovorna le magistratu, seveda
pod višjim nadzorstvom graščinske in pozneje okrožne oblasti.

Kdor vkljub opominu ni pravočasno plačal davka, so ga
morali četrtniki rubiti, a magistrat v iztirjevanju davkov ni bil
strog, tržani pa v plačevanju jako počasni. Le če je graščina
zagrozila s skrajnimi sredstvi, se je zganil magistrat in pritisnil
na dolžnike, a pri vsem tem se je večkrat zgodilo, da je
morala graščina sama rubiti tržane.

Za oskrbovanje trških vinogradov  je starešinstvo volilo
vsako leto iz svoje srede po dva nadzornika  (Inspectoren),
ki sta morala vzdrževati vinograde v dobrem redu, plačevati
in nadzorovati viničarje in vinogradniško delo, ob koncu leta
pa starešinstvu polagati račun ter čisti dobiček izročiti komor¬
nikoma. Ker pa pri vinogradih navadno ni bilo dobička, jih je
trg sčasoma razprodal.

Za nadzorovanje gozdov je starešinstvo izmed prostih
tržanov volilo vsako leto navadno po tri logarje. Ti so morali
paziti, da po gozdih nihče ni brez dovoljenja pasel, listja
grabljal ali drv sekal, bodisi tujec ali domačin. Zlasti zaradi drv
je bilo mnogo sitnosti. Ne samo da so okoliški kmetje in želarji,
zlasti iz Hrvaškega in Medjimurja, v trških logih radi kradli
drva, tudi tržani sami niso bili mnogo boljši. Magistrat jim je

383

sicer dovoljeval v trških šumah sekati na leto 6 do 10 voz
drv, a to jim je bilo navadno premalo. Leto za letom so se
oglašale tožbe o tem, magistrat je dal preiskovati dvorišča,
pretil je s kaznimi, pa vse zastonj. Prišel je tedaj na misel,
in menda ne brez povoda, da so tega krivi tudi logarji, ker
zanemarjajo svojo dolžnost. Nastavil je tedaj kazen dveh
tolarjev za tiste, ki bi proti prepovedi sekali drva, logarjem pa
je zagrozil z zaporom 2 dni.

Z dohodki je moral magistrat plačevati vsakovrstne davke,
Pa svoje uradnike in sluge. Cerkvi sv. Duha so vsako leto pla¬
čevali po 1 gl. za olje. Mnogo so jih stale razne pristojbine
za odloke in pisma, ki jih je dobival magistrat od graščine
ali od vlade. Zlasti velike pristojbine so morali plačevati za
Potrjenje svojih trških pravic. Posebno visoke pristojbine so
bile tudi za potrjenje sejmov. Dolgotrajne pravde z graščaki
in s Hrvati zaradi meje so požrle precej občinskega premoženja.

Marsikateri vinar pa je slavni magistrat potrosil tudi s
Pojedinami in popivanjem pri raznih priložnostih. Na novega
leta dan n. pr., ko so se vrnili z novo potrjenim županom iz
Ormoža, so na občinske stroške zapili vsako leto 2 do 4 gl.,
kar ni majhna svota z ozirom na takratno visoko denarno
vrednost in nizko vinsko ceno.

Nedoletnim otrokom, ki so izgubili stariše, je imel
magistrat pravico imenovati varihe. Navadno so to bili sveto¬
valci, pa tudi drugi tržani. Mnogotere pritožbe in pravde nam
»pričujejo, da so tudi ti večkrat zlorabili svojo oblast ter bolj
gledali na svoj dobiček, kakor pa na korist svojih varovancev.

Magistrat je moral skrbeti tudi za popravila na javnih
Poslopjih, zlasti pri občinski hiši, kjer so se vršile občinske seje.

Odkar obstoji v Središču šola, je moral magistrat, vsaj
čeloma, skrbeti tudi za šolo in učitelja.

b) Policijska oblast.

Kot policijska oblast jc moral magistrat središki skrbeti
za občni mir, red in varnost tako v imenu občine kakor tudi
države. V prvi vrsti je imel za to skrbeti župan, ki je bil
odgovoren za celo policijo. Podpirali so ga pri tem občinski
sluga (stražar) in četrtniki. Že 1. 1696. se v poročni knjigi

384

omenja občinski policaj (oppidi lictor) Janez Lozarin, ki se je
23. septembra t. 1. oženil z vdovo Marjeto Kaftka. Po dnevu
je stražil občinski sluga, po noči pa od časa do časa župan
sam in četrtniki, ki so patrulirali po trgu in so smeli prijeti
vsakogar, ki bi razgrajal ali se pretepal ali bil zasačen pri
kakem zločinu. Sploh so smeli prijeti vsakega človeka, ki se
jim je zdel sumnjiv, bodisi domačin ali tujec. Izvzeti so bili le
graščinski služabniki, razven če so jih zasačili v hudih pretepih,
pa tudi v tem slučaju so morali vso zadevo takoj naznaniti
graščini in čakati njenega povelja.

Od časa do časa je bilo treba napraviti splošni preisko¬
valni obhod (allgemeine Streichung); kar iznenada je župan
s policaji, četrtniki in svetovalci preiskal vse hiše in kote ter
polovil vso sumnjivo drhal. Navadno se je to zgodilo le na
povelje višje gosposke. Tak obhod je bil n. pr. zaukazan za
trg in okolico ponoči 28. julija 1. 1802.

Posebno so morali paziti župani in četrtniki na krčme,
da niso bile odprte čez postavno uro, po letu do 9., po zimi
pa do 8. ure zvečer. Po krčmah ni smel župan trpeti prete¬
panja in kvartanja. Plačati je moral tolar kazni, če se je po
njegovi zanikernosti zgodil v krčmi kak izgred, pa je graščina
zvedela zanj.

A posebno natančen ni bil magistrat v teh rečeh, vsled
česar mu je okrožna oblast 29. maja 1792. izrazila svojo
„popolno nezadovoljnost" (die volle Unzufriedenheit) ter mu
očita, da pušča berače in postopače klatiti se po trgu, policijska
mesečna poročila so površna in netočna, po krčmah dopušča,
da se pleše, kvarta in popiva čez policijsko uro, med službo
božjo krčmarji točijo, ob nedeljah in praznikih se baranta
tudi s tako robo, ki se ob teh dneh ne sme prodajati.

A tudi drugod ni bilo mnogo boljše, zato je deželno
policijsko nadzorstvo 7. febr. 1. 1795. dalo ukor sploh vsem
trškim magistratom na Spodnjem Štajerskem, pa tudi magistratu
v Mariboru in v Ptuju, zlasti ker ne pazijo na policijsko uro
v krčmah in pošiljajo prazna, površna in netočna policijska
poročila, dasi je znano, da se gode raznovrstne nerodnosti.

Največ skrbi je imela trška policija ob sejmskih dnevih.
Takrat je navrelo vsakovrstnega ljudstva od vseh strani v trg

385  —

tembolj, ker so se veliki sejmi vršili tudi ob nedeljah in
praznikih. Ob takih prilikah je moralo biti vse na nogah:
občinski sluga, mestninarji, četrtniki, župan, vsi svetovalci.
Zlasti ob binkoštnih praznikih, ko se je pri župnijski cerkvi
obhajalo „proščenje“, so imeli vsi skupaj dokaj opraviti, da so
mogli vzdržati red in mir.

Razumljivo je, da se je s tem šumom in hrumom, krikom
in vikom onečaščal dan Gospodov in motila služba božja , 1  zato
si je cerkvena oblast mnogo prizadevala, da bi se ob nedeljah
in zapovedanih praznikih sejmi prepovedali in prestavili na
druge dni, pa brezuspešno; še toliko se ni dalo doseči, da
bi se vsaj med službo božjo ne trgovalo. Sele cesarica Marija
Terezija je zaukazala, naj se sejmi, ki so se doslej vršili ob
nedeljah in praznikih, prenesejo na prihodnji dan.

Magistrat je imel tudi pravico in dolžnost, nadzorovati
živila, njihove cene, mero in težo. Za navadna živila je magi¬
strat večkrat na leto natančno določeval cene, župan pa je
moral večkrat v letu pregledati mere in tehtnice po krčmah in
Prodajalnicah ter paziti na to, da kruh ni bil prelahek, živila
Pa nezdrava. Da bi mesarji ne klali bolne živine in prodajali
zdravju škodljivega mesa, je magistrat nastavljal dva mesna
oglednika (Fleischcommissarii), ki sta morala vsako živinče
ogledati, preden se je zaklalo. Mesarju, ki bi brez njune ved¬
nosti zaklal živinče, se je vzelo meso in še ga je povrh zadela
občutljiva kazen. Tako je veleval predpis, v dejanju se seveda
to  ni tako natančno izvrševalo, dokler ni višja oblast pritisnila
na magistrat ter zahtevala natančnih poročil o policijskih
zadevah.

Magistratov pa se je posluževala tudi vlada kot svojih
Policijskih organov. Skrbeti so mojali za splošno varnost
življenja in imetja pred roparji, tatovi, berači in raznimi pote-
Pnhi. Zlasti so imeli v tem oziru mnogo opraviti ob deželnih
mejah, kakor je to ravno v Središču. Posebno težko breme

1  V bučnih srediških sejmih ob nedeljah in praznikih se kaže
madžarski vpliv. Dočim je Nemcem, Romanom in Slovanom nedelja svet
trin, Gospodov dan, dan, ko se ne dela, imenuje madžarski jezik nedeljo
naravnost sejmski  dan  — vasarnap.

Trg Središče

25

386

je nalagala vlada magistratom ob času vojne in kuge. Vojaštvu
je moral magistrat poskrbeti stanovanje ter hrano moštvu in
konjem. Pa tudi tržani so v starejših časih morali biti vsak
čas pripravljeni, prijeti za orožje v bran domovine.

Posebno ob času turških napadov so mnogo trpeli; sre-
diški tržani so morali noč in dan stati na straži ob Dravi, ob
medjimurski meji in celo k Muri so hodili na stražo, kakor
n. pr. 1. 1683., ko se je velika turška vojska pomikala proti
Dunaju. Tudi redni cesarski vojski so se morali večkrat pri¬
družiti. Magistrat je moral skrbeti za potrebno orožje in paziti,
-da ima vsak tržan dovolj pripravljenega živeža.

Magistratov ob mejah se je vlada posluževala tudi v ogle-
duških poslih, kar je razumljivo pri takratnih skromnih pro¬
metnih sredstvih. Tako je središki župan meseca avgusta leta
1678. v občinski seji priobčil vladin dopis z dne 27. julija i. k,
v katerem se zahteva, naj magistrat poroča o gibanju turških
čet na Ogrskem. Zvedelo se je namreč, da je neki turški paša
z 10.000 Turki prodrl do Kaniže, za njim pa gre še 1000 mož,
ki se hočejo ž njim združiti pri Stolnem Belgradu. Magistrat
je tedaj poslal dva tržana v Legrad in k poveljniku cesarske
vojske, da poizvesta kaj o tem. Enako je vsled vladinega ukaza
poslal magistrat meseca novembra 1. 1690. dva moža v Legrad,
da poizvesta, je li Turek, ki je v oktobru bil razdejal Belgrad,
vzel že tudi Osek.

Ob času kuge je moral magistrat izvrševati vladne na-
redbe in ukaze kužnih komisarjev. Mejo je moral zastražiti in
to službo je magistrat navadno nalagal želarjem. Če se je pa
kuga pojavila v trgu, je moral skrbeti za strogo kontumacijo,
za kužno bolnišnico, za pogrebce i. t. d., kar je povzročalo
mnogo sitnob in stroškov.

Domače berače in ubožce je magistrat v starejših časih
prepuščal večinoma zasebnemu usmiljenju. Stare in doslužene
vojake, ki niso bili več za drugo službo, so porabljali za kra¬
varje ter jih hranili od hiše do hiše, da ni bilo treba segati
v občinsko blagajno.

Pod policijsko oblast magistratovo je spadala tudi skrb
za varnost proti ognju, pred katerim so tržani imeli pač velik
strah, a za varnost se je storilo malo. Hiše so bile v prejšnjih

387

časih večinoma lesene in z ilovico ometane ter s slamo ali
skodljami pokrite, ognjišča pa zelo priprosta in deloma brez
dimnikov. Župan je imel sicer dolžnost, preiskovati ognjišča
in dimnike ter skrbeti, da se dimniki večkrat ometejo, toda na
to se je navadno pozabilo. Opetovano je morala višja oblast
opozoriti magistrat na njegove dolžnosti. L. 1797. dne 27. no¬
vembra je graščinska gosposka med drugim ukazala, naj magi¬
strat strogo pazi na tobakarje, da ne bodo kadili na takih
prostorih, kjer je nevarnost, da nastane ogenj, in naj sploh
odstrani take reči, ki so za ogenj naravnost nevarne. Le ko
je kje izbruhnil ogenj, se je nekaj časa strožje nadzorovalo,
potem pa se je zopet vse pozabilo. Gasilno orodje je bilo zelo
Pomanjkljivo in zanemarjeno, ob času sile mnogokrat nerabno.
Od časov pcsarja Jožefa II. je sicer vlada dajala razna povelja,
naj si občina oskrbi potrebno gasilno orodje, a do novejšega
'Časa se je v tem oziru malokaj storilo. Tako beremo v nekem
dopisu ormoške gosposke 27. junija 1. 1803., da sploh brizgal¬
ni ce niso imeli; pač so jo poprej imeli, a so jo zanemarili in
ni bila več rabna. Magistrat se je zaradi tega moral zagovar¬
jati pred graščinsko gosposko, a določnega odgovora ni dal,
"vsled tega mu je bilo 14. julija zaukazano, da si trg v 3 tednih
■omisli večjo brizgalnico, ki bi se dala prenašati. Ob enem jim
1® bilo naročeno, oskrbeti si potrebne železne droge za raz¬
bijanje krun.

Že prej 10. maja 1802. je okrajna oblast izdala strogo
naredbo, da trški magistrat v 14 dneh poskrbi za potrebno
orodje pri gašenju ognja, bilo je namreč zelo pomanjkljivo.

Dne 31. oktobra 1792. je bil izdan poseben red za varstvo
Proti ognju. Med drugim je bilo prepovedano po noči v peč-
nicah lan sušiti in treti, a v Središču je ostalo še vse pri
starem; sušili so lan v hišah samih* ali pa v pečnicah poleg
hiš, zato je graščinska gosposka 1. avgusta 1798. zopet ostro
ukazala, da se držijo predpisanega reda. Mesečno so morali
Poročati o hišah in poslopjih, ki so bila bolj nevarna za ogenj,
2 lasti take, ki niso imele zidanih dimnikov. Sem so spadale
tu di pečnicc za lan, ki so stale tik hiš. Magistrat j c tedaj
dobil naročilo, zabičati vsem prebivalcem, da se nihče nc drzne
•sušiti lanu v pečnici tik hiše ali celo v domači peči, ampak

25 *

388

v pečnicah, ki so dalje od hiš — na pašniku. Ako bi vsled
sušenja lanu nastal kje ogenj, bo kaznovan župan za 6 tol.,
isto kazen plača, če ne objavi dotičnih ukazov. Hiše, ki niso
imele obokanih kuhinj in zidanih dimnikov, si morajo v krat¬
kem to preskrbeti, ravno tako mora biti pri vseh novih po¬
slopjih.

Nekaki policijski organi v trški občini so bili v po¬
znejših časih tudi če trtni  ki. Ko so Središčani dobili pravico,
voliti si mesto šest dvanajst svetovalcev, so dobili tudi pravico,
voliti si štiri može (četrtnike, Vierer), ki so bili v občinskem
svetovalstvu nekaki ljudski zastopniki (tribuni plebis), pravice
glasu sicer niso imeli, vendar so v sejah zastopali proste tržane,
smeli so predlagati želje in zahteve tržanov ter ugovarjati sklepom
občinskega starešinstva. Oni so nekako posredovali med magi¬
stratom in tržani. Sčasoma se je pa njihov delokrog spremenil
in so postali nekaki policijski nadzorniki v določenih četrt-
nijah mest ali trgov (Viertelmeister). Tržane je pa pri magi¬
stratu zastopal tržanski (meščanski) odbor (Biirgerausschuss),
udje tega odbora so se imenovali Občinarji (Gemainer).

Razen teh so tržani vsako leto volili po dva cenilca
(Schatzer), štiri desetinarje (Zechenter), enega mitničarja (Mauth-
ner) in tri logarje (Forster). V prvih časih, ko je trg imel
več vinogradov, so vsako leto volili tudi po dva vinogradniška
nadzornika.

c) Sodnja oblast.

Če hočemo prav umeti pomen trške sodnje oblasti, mo¬
ramo si kratko ogledati zgodovino sodstva na Štajerskem sploh.*

Ko si je Karol Veliki podvrgel naše dežele, je pri nas
obveljalo tudi frankovsko sodstvo. Cesar je pošiljal v razne
kraje svoje namestnike in sodnike, mejne grofe, po štirikrat
na leto kot svoje odposlance in višje nadzornike (missi domi-
nici), ki so izvrševali višje kriminalno in civilno sodstvo. Ti
nadzorniki so sodili navadno v januariju, v aprilu, juliju in

1  Prim. Graff Joh. Christ., Versuch. einer Geschichte des Criminal-
wesens in Steiermark. G raz 1821. Luschin v o n Ebengreuth, Geschichte
des interen Gerichtsvresens in Osterreich ob und unter der Enns. Weimar
1879. Maver Dr. Fr. M., Geschichte Osterreichs mit besonderer Riick-
sicht auf das Culturleben. Wien 1900.

389

oktobru. Krajevni sodniki, grofje, opatje in škofje so morali
dajati vselej račun o svojem sodstvu. Zatoženca je poklical
Pred sodišče ali tožnik sam s tem, da mu je pred pričami
vrgel v naročje snopič šibja, ali pa ga je poklical kraljev od¬
poslanec.

Ko so Franki zavladali v naših deželah, so tudi fran¬
kovsko sodnjc pravo pri nas vpeljali, vendar je pri tem vpo-
števati dvoje: prvič, Franki so se vsaj iz početka kolikor toliko
prilagodili napravam in običajem podjarmljene dežele in tako
je vsaj deloma ostalo pri nas v navadi še tudi dalje staro
domače sodnje postopanje; drugič, nemški graščaki, ki so pri
nas dobili obsežna zemljišča, so bili deloma iz Bavarskega,
deloma iz drugih nemških dežel, nekateri tudi domačini, ki so
se seveda polagoma potujčili ali pa izumrli. Zatorej v naših
deželah pride v poštev tudi bavarsko in staro domače pravo.

Za središko okolico je sodnjc pravo Karola Velikega in
njegovih naslednikov skoraj brez pomena, zakaj do smrti Ko-
celove (okoli 1. 873.) je bil ta kraj pod oblastjo slovenskih, pa¬
nonskih, precej samostojnih knezov, po smrti Kocelovi pa so
kmalu prihruli Madžari ter celo ptujsko okrožje odtrgali od
nemške države.

Redne sodne razmere so v središki okolici nastopile šele
Po 1. 1200., ko so ptujski gospodje pregnali Madžare. Uveljavilo
se je kajpada tukaj isto sodnje pravo kakor je bilo drugod
Po Štajerskem in v drugih deželah nemškega cesarstva.

Sodišča srednjega veka •— do najnovejših časov — so bila
last graščin, škofij, samostanov, mest in trgov. Ker je ptujsko
okrožje bilo last solnograških nadškofov, so ti tudi imeli višjo
sodnjo oblast, katero so izvrševali ptujski in drugi gospodje.

Listina iz 1. 1322. 1  nam na tančno opisuje obseg in delo¬
krog solnograškega sodišča v Puju. Meja ptujskega zemljišča
solnograškc cerkve je šla od Vurberga proti Pesnici, potem
(nimo Sv. Lovrenca v .Slov. goricah proti Ščavnici, potem ob
Ščavnici do ogrske meje (današnje medžimurske) in ob tej
nie ji naravnost proti Dravi. Med temi mejami sta Središče in

1  Izvirnik v joan. arhivu v Gradcu fol. 86 Salzb. Urb. Handschr.
kopija v deželnem arhivu v Gradcu št. 86.

390

Ormož  (inter quas predictas metas est Polstrow et Holermus)..
Vse to pripada neposredno solnograški cerkvi in kdorkoli kaj
v tem kraju poseduje, ima to v fevd le od solnograške cerkve.
Dasiravno je Hartnid  Ptujski deželsko sodstvo (iudicium pro-
vinciale) sprejel od avstrijskega vojvoda, pripada vendar k Ptuju
in solnograški cerkvi. Dalje je vedeti, pravi listina, da po¬
krajinskemu sodniku ni treba in tudi ne sme po pravu soditi
drugih reči, kakor so spodaj popisane. Prvič je dolžen soditi,
karkoli se tiče smrtne kazni, naj se imenuje kakorkoli; drugič
krvave rane majhne in velike; tretjič tatvino, majhno in veliko;
četrtič rop in nasilstvo (strazraub, nootnuft); petič, če kdo
koga premišljeno zasleduje ter mu vrata vlomi, kar se imenuje
„Haimsuchen“ ; šestič, v takih prestopkih in zadevah, v katerih
gospod nad svojim človekom na trojni opomin ni razsodil, t. j.
če navadni sodnik opusti zahtevano razsodbo, tedaj o tem sodi
deželski sodnik.

Dalje je vedeti, da deželski sodnik nima pravice soditi,
ampak gospod (kateremu je podložen), vsakaterega človeka
zaradi kakšnihkoli udarcev brez prelivanja krvi, tudi ne zaradi
lasanja, psovanja in zaradi dolgov malih ali velikih, če jih
tudi dolžnik še tako hudobno zadržuje; tudi ni dolžen soditi
zaradi spaševanja tudi ne zaradi odškodnine, ki si jo je človek
prilastil na pravi način zaradi storjene škode, tudi ne, če je
kdo pri oranju na njivah kaj odtegnil. Deželski sodnik tudi
ne sme na kakšno pritožbo vjeti kakega kmeta, ampak mora
gledati, če ga gospod ali predstojnik njegov postavi pred svoje
sodišče, ako namreč to obljubi in stori, naj bo sodnik zado¬
voljen. Če se pa gospod ali predstojnik brani zatoženca prijeti
in pred sodišče postaviti, tedaj ga (deželski) sodnik slobodno
brez škode gospodovega imetja prime in vklene.

Vsekako je deželska sodnija v Ptuju obstajala že v 13. stol.
Sodišča so bila dvojne vrste, večja in manjša. Manjša so imela
v svojem okrožju pravico, soditi o civilnih rečeh, ne pa o kri¬
minalnih. Imenovala so se zemljiška (gruntovna) ali krajevna
sodišča (Grund- und Orts-Gerichtsbarkeit). Večja sodišča pa
so imela pravico, soditi o zločinih, imenovala so se deželska,
krvna, kriminalna sodišča (Land-, Blut-, Hals-, Crimmal-Gerichte)
ter so imela pod seboj več krajevnih sodišč.

391

Poleg teh sodišč pa so imeli tudi deželni vladarji svoje
sodnike, ki so imeli višjo sodnjo oblast čez navadna deželska
sodišča ter so se imenovali pod avstrijskimi vojvodi pokrajinski
ali deželski sodniki  (iudices provinciales). Leta 1237. je Fri¬
derik II. imenoval takega sodnika za celo štajersko deželo in
mu pridjal enega pisarja (scriba provineialis). Od 1. 1513. naprej
so take sodnike začeli imenovati deželne glavarje (Landes-
hauptmann).

Kjer so škofje bili lastniki zemlje, so imeli tudi svoje
sodstvo. Krvnega sodstva pa niso smeli sami izvrševati, ker bi
se to ne vjemalo ž njihovim stanom in ker cerkvene postave
prepovedujejo duhovnikom sodelovati pri prelivanju krvi. Zlo¬
čince so tedaj zvezane izročali krvnim sodnikom deželnega
vladarja.

Deželska sodišča pa niso bila vsa enaka, ampak razlo¬
čevati je med prostimi  in neprostimi  sodišči. Prosta  so bila
n. pr. v Ptuju in Radgoni. Taka sodišča so bila prvotno neod¬
visna od krvnega sodnika deželnega glavarja, sčasoma pa se¬
je njihova oblast močno skrčila in pozneje so imela le še pre¬
iskavo zločinov, katero so morala doposlati višjemu sodišču,
da je ono sodilo. Neprosta  sodišča, in takšno je bilo v
Ormožu, pa sploh niso imela krvnih sodnikov, ampak njih
sodnik je vodil le predpreiskavo ter je moral akte poslati
deželnemu sodišču v Gradec, ki je odločilo, ali se gre za zlo¬
čin ali ne, in je potem poslalo tjekaj svojega krvnega sodnika.

Poleg nižjih in deželskih sodišč ter deželnega glavarstva
nahajamo na Štajerskem še neko drugo vrst krvnih sodnikov;
nemško so jih imenovali „Bannrichter <£  in so bili nekaki potu¬
joči sodniki višje vrste, ki so sodili večje zločince, do katerih
deželska sodišča niso imela oblasti. Deželska sodišča namreč
n iso imela za sodnike dovolj izučenih in izvežbanih pravnikov,
zato so jim sčasoma odtegnili važnejše sodbe ter jih izročili
v išjim sodnikom, ki so imeli potrebne lastnosti. L. 1510. so
štajerski deželni stanovi prosili v Augsburgu cesarja Maksi¬
milijana, naj ukaže deželnemu glavarju štajerskemu, imenovati
takega sodnika za Štajersko, da bodo ceste bolj varne in da
s e bodo zločini po zaslugi kaznovali.

392

Cesarju se je zahteva zdela tako važna, da je imenovanje
tega sodnika pridržal sebi, kadar pride na Štajersko. To je
tudi storil. Nov sodnik se je imenoval cesarski glavni krvni
sodnik  (kais. General-Bannrichter), drugi sodniki pri deželskih
sodiščih pa so se odslej imenovali le zasebni kriminalni sodniki
in so morali vsako leto prisegati.

Velik nedostatek takratnega sodstva je bil ta, da so so¬
dišča bila vir dohodkov. Vsled tega se je ž njimi trgovalo
kakor s kakim blagom. Kdor je znal dobiti pri sodiščih največ
dohodkov, je veljal za najboljšega sodnika. Del kazni je vedno
pripadel sodniku in sodnijskim uradnikom, zato so pa skrbeli,
da so se kazni pomnoževale. Plačilo je pa zadelo tudi tožnika.
Tako beremo v neki štajerski listini Friderika Miroljubnega iz
1. 1445. naslednjo določbo: Kdor vjame tata, plača sodniku
1 fL  vinarjev, biriču pa mora tožnik plačati hrano za tata. Ako
sodnik sam vjame tata in najde pri njem ukradeno blago, mora
enako svoto plačati sodniku tisti, kateremu je bilo blago ukra¬
deno. Zatorej mnogokrat ljudje tatu niso rajši tožili, kakor da
bi si nakopali raznih stroškov. Premoženje k smrti obsojenih
je bilo zaplenjeno.

Drug nedostatek je bil ta, da se je preveč zlorabila pra¬
vica pomiloščenja. Ta pravica ima pač le ta namen, da se v
izrednih slučajih ublaži ostrost postave, a takrat so na pri¬
prošnjo kake vplivne osebe izpuščali brez vsake kazni tudi
najhujše zločince; celo rablji so si smeli na smrt obsojene
ženske izprositi za svoje žene.

Velik napredek v sodstvu naših dežel je kazenski zakonik
cesarja Karola V., ki je prišel v veljavo v začetku 16. veka
za vse dežele njegovega carstva. Posamezne dežele so sicer
tudi še naprej rabile svoje stare postave, med njimi tudi Šta¬
jerska, vendar so jih morale spopolnjevati po novi postavi, ki
se imenuje Karolina.  Velikega pomena je določba tega zako¬
nika, da se poleg tožne mora vpeljati tudi preiskovalna pravda.
Načelo: „Kjer ni tožnika, ni sodnika", je sedaj prišlo ob
veljavo. Kazni so pa tudi v tem zakoniku jako hude po
takratnem načelu: „Veliki zločini se morajo zabraniti še z

večjimi kaznimi". Za stariše n. pr., ki bi umorili svoje otroke,
je bila določena kazen, da se živi pokopljejo in skozi njih

393

zabije kol; za ponočno tatvino in za tatvino čez 4 gl. so bile
določene vislice itd.

Na Štajerskem je Karolina imela veljavo do L 1574. Tega
leta pa je izdal nadvojvoda Karol II. nov zakonik, ki je od¬
pravil Karolino in vse druge stare navade. Ta zakonik je
mnogo boljši od Karoline. Pravico do pomiloščenja ima edino
le deželni knez. Pri krvavi sodbi mora biti poleg predsed¬
nika najmanj 12 prisednikov. Kazni niso več tako hude kakor
poprej Člen 17. tega zakonika določuje, da se uvedeta dva
odvetnika „pravdača“, 1  Bauernadvokat, za Zgornji in Spodnji
•Najer, ki bosta zagovarjala ubožne ljudi, kateri si sami ne
morejo najti zagovornika.

Tri leta pozneje je nadvojvoda Karol izdal policijski red,
ki je močno pospešil policijo in varnost po mestih in trgih.

Ta zakonik so potem spopolnjevali njegovi nasledniki
do Marije Terezije. Za Štajersko je cesar Karol VI. 1. 1717.
imenoval še drugega višjega sodnika, ki je 1. 1727. postal od
Prvega (v Gradcu) popolnoma neodvisen ter je imel svoj sedež
v  Ljubnem (Leoben) na Gor. Štajerskem. Ob isti priliki je cesar
izrecno določil, da so vsi deželski sodniki odvisni edino le od
v ladarja in od deželne vlade, nikakor pa ne od lastnikov
deželskih sodišč (graščakov); zločini se sodijo le v imenu
cesarjevem.

Ker je še vedno vsaka kronovina imela zakonik in je
v sled tega v državi bila velika zmešnjava v sodnih zadevah,
je Marija Terezija dne 31. decembra 1768. vpeljala nov za¬
konik, ki bi naj veljal za vso državo. Naslov mu je : „Consti-
tu tio criminalis Theresiana, oder peinliche Gerichtsordnung
•Maria Theresia“ (Kazenski sodnji red Mar. Terezije). Od prej¬
mi ega štajerskega zakonika ta ni mnogo boljši. Še vedno ni
natančno določena meja med zločini in prestopki; smrtnih
kazni kar mrgoli, vendar sodnik jih sme spremeniti v denarne
§lobe. Tudi natezalnico je Marija Terezija šele pozneje od¬
pravila.

Njen sin in naslednik cesar Jožef II. je pa 13. jan. 1787.
jzdal zopet nov kazenski zakonik, ki ima to prednost, da je

1  Ta izraz se nahaja v zapisniku T. Hrena 1598—1630. Gl. Časopis
19 07., str. 224.

odpravil nesrečne čarovniške pravde, in zločine razdelil v kri¬
minalne in politične ter jim natanko določil kazni.

V srednjem veku pa so bila tudi nekaka ljudska sodišča;
Slovenci so jih imenovali veče  (vet—ja), kar pomenja posvet
(Ratsversammlung). V njih področje je spadala le mala sodna
oblast;  tu se je sodilo o prepirih zaradi dedščin, o pretepih
pa o pravdah, ki se med letom niso (po županih) sodno po¬
ravnale. Bile so kmetske in trške veče. K prvim so morali
priti vsi podložniki gotovega okrožja, ali pa vsi župani; sodilo
se je navadno pod kako lipo, obravnavo je vodil graščak ali
njegov oskrbnik. Trškim večam pa je predsedoval trški sodnik.
Ko je pri nas prevladalo rimsko pravo, so prenehale ali se
zelo omejile tudi starodavne častitljive veče. 1

Kakor drugod, so menda tudi v ormoškem okraju bila
v navadi ta ljudska sodišča, a o njih nimamo poročil, pač pa
o sodnji oblasti središkega trga.

Iz početka so graščinska višja in nižja sodišča imela
tudi sodnjo oblast nad prebivalci v mestih in trgih. Kakor pa
so si mesta in trgi pridobivali raznih pravic, tako so si sča¬
soma dobili tudi sodnjo oblast. Vladarji, ki so proti oholemu
plemstvu skušali v prostem meščanstvu dobiti oporo, so poleg
drugih pravic in sloboščin podeljevali mestom in trgom tudi
sodnjo oblast. Velika dobrota je pač bila za meščane in tržane,
da jih niso smeli več soditi večinoma jim neprijazni graščaki,
ampak njihovi ljudje, sodniki in svetovalci, katere so si sami
volili. Mestna in trška sodišča se prvikrat omenjajo v 13.
stoletju ter so izpočetka imela le nižje sodstvo, sčasoma so si
pa pridobila pravico tudi do krvnega sodstva (Stock und
Galgen). Navadno pa so Je izvrševala razsodbe bližnjih dežel¬
skih sodnij. 2

V okviru velikega ptujskega sodnega okraja se 1. 1368.
dne 7. oktobra prvikrat omenja ormoška deželska sodnija,
v 15. stoletju se pa tudi Središče navaja kot deželska sod-

1  O večah gl. članek prof. Kaspreta v „Časopisu“ 1. 1907. str.
214—222.

2  Eliiuterungen zum Historischen Atlas der osterr. Alpenlander.
Herausgegeben von der kais. Akad. d. Wissenschaften in Wien.

395

/lija.  1  Ni pa povedano, je li pod deželsko sodnijo v »Središču
misliti na trško sodnjo pravico ali pa na graščinsko, ker je
takrat še stal središki gradič. A ni verjetno, da bi bil trg
takrat imel deželske sodnje pravice, ampak graščak. V 17. in
18. stoletju, ko je že izginil gradič, nahajamo v .Središču le
navadno nižjo sodnjo pravico, katere delokrog nam je sedaj
natančneje opisati.

Trško svetovalstvo je bilo prva instanca v vseh zadevah,
tičočih se gmotnega blagostanja tržanov in drugih, magistratu
podložnih občanov. V pogodbi iz 1. 1654. je v peti točki
odločno povedano, da prva sodnja stopnja ostane v Središču,
od tam pa gre priziv na ormoško graščino. Ako bi torej kdo
ne bil zadovoljen z razsodbo trškega starešinstva, ali če bi
le-to razsodbo preveč zavlačevalo ali sploh ne hotelo soditi,
tedaj se sme tožnik obrniti do graščine kot prizivnega sodišča,
drugam tržanov niso smeli klicati pred sodnijo. L. 1630. je
branečka gosposka poklicala nekaj srediških tržanov pred
svoje sodišče, a magistrat je to odločno odklonil, češ, take
zadeve se rešujejo le pred njim ali pa v ormoški graščini.
Pred vsem so spadale pod oblast trške sodnije zapuščinske
obravnave in delitev premoženja. Kadar je kdo umrl, je imel
Magistrat nalogo, napraviti inventuro, t. j. popisati in oceniti
vso zapuščino, premičnino in nepremičnino. To se je moralo
z goditi že zaradi pristojbin, ki so se plačevale od starodavnih
časov, kadar je imetje prešlo v druge roke. Pristojbine pri
inventuri so se imenovale „funtni denar“ (Pfundgeldj. 2  Pre¬
makljivo premoženje se je moralo ob inventuri zapreti in
zapečatiti. Do inventure je imel magistrat nedvomno pravico
in jo je tudi izvrševal pri vseh, ki so v trgu prebivali, razven
Ce  so bili podložniki kake druge gosposke. Še 1. 1798. dne
15- marca je bivši ormoški oskrbnik ..Matej Jožef Kikl potrdil,
da je središki trg vedno imel pravico do inventure ter jo je
tudi izvrševal, graščina pa nikdar ni delala inventure v trgu.
^a inventuro je prišla razdelitev premoženja. Ako so bili
kakšni dolgovi, je bilo magistratu pred vsem skrbeti, da se-

1  Istotam str. 43.

2  I. Vrhovec, Ljubljanski meščanje str. 22.

396

poplačajo ali upniki zavarujejo na posestvih. Ako je trebalo
zapuščino prodajati, je tudi to oskrbel magistrat. Hiše in
posestva se itak niso smela prodajati brez magistratovega
dovoljenja in sicer zato, da je magistrat mogel varovati pravico
do kupa v prvi vrsti tržanom ali takim ljudem, ki bi hoteli in
mogli postati tržani. S tem se je zabranjevalo prenaglo naselje¬
vanje tujcev v trgu.

Ker je tedaj vsa zapuščinska zadeva bila v magistratovih
rokah, so se oporoke njemu izročevale, da jih je odpečatil,
objavil in izvršil.

Ako so dediči bili še maloletni, je moral magistrat skrbeti
za njihovo premoženje, in če prav nikogar niso imeli, tudi za
njih same in njihovo odgojo. V ta namen jim je postavljal
varihe ali jerobe, navadno izmed svetovalcev, včasi pa tudi
izmed drugih tržanov. Graščina je imela pravico, odkloniti
varihe, če ji niso bili všeč ali če so zanemarjali svojo dolžnost.
Vsako leto so morali polagati račune, prve čase samo pred
magistratom, pozneje pa tudi pred graščinsko gosposko. Siro-
tinske denarje je hranil in varoval magistrat.

Ko so se dediči ženili ali postali polnoletni, jim je magi¬
strat moral izročiti njihovo premoženje in pohranjene denarje.
To pa ni šlo vselej gladko od rok. Mnogo in mnogo je bilo
v tem oziru pritožb in prepirov ne samo pred magistratom,
ampak tudi pred graščinsko gosposko, ki je morala magistratu
večkrat prav ostro zabičati, naj vendar izroči dedičem njihovo
premoženje. Vzrok različnim prepirom in pravdam so bili
mnogokrat površni računi in slabo gospodarstvo varihov, včasi
pa so tudi sicer pošteni svetovalci segnili v sili v sirotinsko
blagajno, če je bila trška prazna, potem pa niso denarja pravo¬
časno vrnili. Te nerodnosti so bile vzrok, da je sirotinsko
imetje prišlo sčasoma pod strožje nadzorstvo graščinske go¬
sposke.

V magistratovo področje so spadale tudi različne pogodbe
n. pr. jutrne, kupna pisma, vknjižbe, sploh vse, kar dandanes,
opravljajo notarji. Zato je pa v poznejših časih moral občinski
pisar imeti notarsko skušnjo.

Magistrat je dalje reševal tožbe zaradi dolgov. Ako je
kak tržan ali trški podložnik bil komu kaj dolžen, ga upnik

397

ni smel tožiti drugod kakor le pri magistratu, z druge strani
so pa tržani in občani imeli pravico, dolžnika postaviti pred
domače sodišče, če so ga dobili na trškem ozemlju. Zlasti je
bil pravi lov na dolžnike ob sejmskih dnevih in ob proščenjih.

A tudi tuji ljudje, katerim je kdo izmed trških podlož¬
nikov napravil kako škodo ali bil kaj dolžen, so se obračali
na magistrat, oziroma na trškega sodnika. Za vzgled sta nam
dve pismi v hrvaškoslovenskem narečju, ki sta se ohranili v
središkem arhivu. Prvo je iz 1. 1633. od Nikolaja Crnkoviča,
župnika pri Sv. Mihaelu v Čakovcu, drugo pa iz 1. 1647. od
varaždinskega mestnega sodnika. 1

Župnik Črnkovič toži nekega Jurija Dijaka v Središču,
ki je njegovemu kmetu Filipu Laptušiču bil že 2 leti dolžen
poldrugi dukat za dva korca ovsa in pol korca ajde. Varaž¬
dinski sodnik se je pa obrnil na svojega središkega tovariša-
sodnika v zadevi neke vdove po rajnem Miklavžu Krznarju,
kateremu je središki tržan Simon Klepač bil nekaj dolžen, pa
m hotel plačati.

Pri magistratu so se pritoževali tudi rokodelci proti tako
imenovanim „fretarjem“ (Fretter). V prejšnjih časih namreč
n ihče ni smel izvrševati rokodelstva, če ni bil tržan ali vsaj
u d kake rokodelske zadruge. Na deželi pa je bilo veliko sa¬
moukov, ki so na svojo roko delali in včasi boljše ter ceneje
kakor izučeni rokodelci, ki so seveda vsled tega škodo trpeli.
Mojstrske pravice pa tudi ni bilo lahko dobiti. Zatorej je ma¬
gistrat mnogokrat takim zakotnim mojstrom prepovedal roko¬
delstvo in jih kaznoval.

Po takratnih postavah se tudi ljudje, Ivi niso imeli pre¬
moženja. niso smeli ženiti brez magistratovega dovoljenja. Na
c ' 1 'ugi strani je pa magistrat skrbel za revne vdove in otroke
u mrlih tržanov, ker jih je, če le mogoče, pomožil in poženil z
osebami, ki so izvrševale isto obrt ali rokodelstvo.

Glede kazenske oblasti  je v prejšnjih časih večinoma
Povsod veljalo pravilo, ki ga je zapisal v neki listini 1. 1655.
§lavar v Škofji Loki, 2  da namreč sodniki tistih mest in trgov,

1  Pismi je pisatelj objavil v „Časopisu“ 1. 1908, str. 107—108.

5  Doneski k zgodovini Škofje Loke, št. 415.

398

ki niso imeli pravice do krvave sodbe (Pahn vnd Acht), ne
smejo soditi zločinov (crimina), ampak le prestopke (delicta),
dasiravno meja med obojimi ni bila natanko določena, in
marsikatera reč, ki je dandanes samo prestopek ali pa še to
ne, je v starih časih veljala kot hud, smrti vreden zločin.
Vendar so neke meje že tudi takrat bile določene med pre¬
stopkom in zločinom, kakor smo videli iz listine solnograškega
nadškofa 1. 1322.

Med prestopki, ki so dali središkemu magistratu dokaj
opraviti, so bile tožbe zaradi razžaljenja časti. Takratni tržani
so bili sila občutljivi in marsikateri smešen prizor se je v tem
oziru ohranil ne le v središkem arhivu, ampak tudi v arhivih
drugih trgov in mest, kakor v Ljutomeru, v Veržeju, v Rad¬
goni itd. Okoličani so imeli obilo zabavljic zoper „pur-
garje“ in tako je marsikomu ušla kaka žaljiva beseda, za
katero se je moral zagovarjati pred slavnim magistratom, ki
pa v teh rečeh ni bil tako strog, kakor sodišča ranega sred¬
njega veka, ko so razžaljivccm in obrekovalcem jezike rezali
in oči iztikali, ampak se je navadno pravda končala s tem, da
je krivec moral prositi za odpuščanje, pa plačati vedro vina,
da si „opere jezikL Seveda so svetovalci s sodnikom vred
ob takih prilikah pomagali s sladko kapljico slaviti spravo.
Graščina se v to vrsto tožeb in razsodeb ni vtikala. Bolj ob¬
čutljive kazni so zadele tiste, ki so razžalili župana ali sveto¬
valce. Tudi graščaku samemu niso prizanašali, ampak če jim je
povedal katero robato, so ga po svojem zastopniku takoj tožili
v Gradcu, in niso prej odnehali, dokler niso dobili kolikor
toliko zadoščenja.

0 tatvinah ko takih središki magistrat menda ni sodil, ker v
trških zapisnikih ne najdemo takih slučajev. Najbrž je v tem oziru
veljala vedno določba v listini iz 1. 1322, da o vseh tatvinah,
malih in velikih sodi le deželski sodnik. Tatvina se je namreč
v prejšnjih časih prištevala zločinom in zato ni bilo treba
ukrasti kaj posebnega, če si je kdo hotel zaslužiti vislice.
Verjetno pa je, da je magistrat sodil tatvine maloletnih uzmo-
vičev. 1

1  Tako poroča prof. Ilidermann o magistratu trga Kindberg. Mit-
teilungen d. h. V. tur St. XXIX, str. 164.

399

Pozneje v 18. stoletju celo ormoška sodnija ni imela
oblasti nad tatovi, ki so ukradli nad 25 gl. vrednosti. Take
tatvine je sodil višji deželski sodnik in obsodbe je morala
potrditi notranjeavstrijska vlada. Marija Terezija in Jožef II.
sta tudi znatno omilila kazni za tatove.

Kakor s tatvino tudi z ropom ni imel magistrat nič opra¬
viti, ampak graščinska sodnija, pač pa je v teh rečeh vodil
Magistrat predpreiskavo in sicer ne samo nad svojimi podlož¬
niki, ampak nad vsemi, ki so jih zasačili na trškem ozemlju.
Pe predpreiskave je magistrat vodil še nekako do 1. 1690,
Potem pa je ta pravica prešla na deželske sodnije. V drugi
polovici 18! stoletja pa je tudi ormoška sodnija glede ropov
imela samo preiskavo, sodila pa je višja deželska sodnija.

Če je bil torej kdo pri magistratu obtožen zaradi umora,
r opa, tatvine ali čarovnije, ali če je magistrat sam na to prišel,
Je bila njegova dolžnost, vso zadevo preiskati ter obtoženca
Vprašati najprej z dobrim, če pa ni hotel obstati, so ga smeli
semtertje nekoliko mučiti. Ko pa je preiskava bila končana,
§a ni smel magistrat soditi, ampak če je bil zločin dokazan
a li dotičnik sumljiv, so ga morali izročiti deželski sodniji.
Magistrat je po svojih ljudeh spravil zločinca na sred mosta
°cz potok Črnec, tam pa so ga sprejeli biriči iz graščine ter
■ga peljali v deželsko sodnijo.

Pač pa je magistrat imel sodstvo o zakonskih nemirih in
Prepirih, istotako je sodil tudi nečistnike in prešestnike, ka¬
terim je nalagal razne sramotilne kazni. Zatorej je potrebno,
c 'a si ogledamo razne kazni, s katerimi je magistrat kaznoval
različne prestopke. Najnavadnejša je bila denarna kazen iz
lahko umljivega vzroka: tretjino kazni je dobival sodnik, dve
tretjini pa sta tekli v vedno prazno in suho trško blagajno.
^ e cje krivce je magistrat kaznoval s., tem, da jih je izgnal iz
trga ali pa zaprl v ječo in vkoval v železje. Da bi bil magi-
strat koga kaznoval s palicami, o tem nimamo nobenega po¬
učila. Najbrž je ta kazen bila za večje zločine, katerih ni
s °dil magistrat, ampak ormoška sodnija. Izvzeto je bilo le
Prešestvo.

Najsramotnejše kazni so bile: sramotni steber (Pranger),
trei (Flaschentragen) in kletka za norce (Narrenhausl).

400

Sramotni steber je bil iz kamena, do dva metra visok,
postavljen na kamenit ali zidan podstavek. V steber je bil'
pritrjen železen obroček, na katerega so kaznjenca privezali,
navadno kako nedeljo ali praznik, ko se je zbralo več ljudstva
ter ga je zasmehovalo, dražilo in zasramovalo.

Še sramotnejši so bili vrči („flaše“). Obsojenec je moral
nesti dva velika in težka vrča od občinske hiše do sramotnega
stebra ali okoli njega med glasnim vriskanjem mladine in
drugih zijalcev, ki so ga častili z raznimi zabavljicami. Večkrat
so tudi na sramotni steber privezanemu krivcu obesili vrče
krog vratu.

Ti dve kazni sta zadeli navadno pretepače, nemirneže,
nečistnike in prešestnike, pa tiste, ki so razžalili magistrat in
posamezne svetovalce.

Tretja vrsta sramotilne kazni je bila velikanska kletka z
železnim ali lesenim omrežjem, v katero so za nekaj časa
vtikali kažnjence, da so jih ljudje hodili gledat in po svoji
volji brili iz njih norce. V to kletko so zapirali zlasti ponočne
rogovileže, pijance, pretepače in tiste, ki so se pregrešili zoper
javno nravnost. Na Dunaju je bila ta kazen v navadi od leta
1547. do 1710, v Središču in drugih krajih pa še mnogo dalje.
Šele 1. 1775. je dobil magistrat povelje, da mora to kletko
popolnoma odpraviti.

Nečistosti in prešestva pa ni sodil samo magistrat, ampak
tudi župnik; take krivce je vselej zadela tudi cerkvena kazen,
denarna, in zlasti pri prešestnicah tudi telesna. Magistrat ni
imel pravice v imenu cerkve določevati kazni za nečistost in
prešestvo, ampak župnik s cerkvenima ključarjema. Ti so na¬
lagali cerkveno kazen tržanom, gostačem in sploh vsem, ki so
jih zasačili v imenovanih pregrehah, posvetno kazen pa je do¬
ločeval magistrat, kateremu je bilo prosto, en del te kazni
odstopiti cerkvi. Take krivce je moral magistrat vselej nazna¬
niti cerkveni oblasti, nasprotno pa je cerkveno predstojništvo
moralo ovaditi magistratu one, za katere še župan ni vedel,
ampak je za nje prej zvedelo cerkveno predstojništvo.

O nečistosti med nezakonskimi ljudmi je vedno sodil magi¬
strat, ne da bi se graščina mešala v to. Tudi zakonskim pre-
šestnikom je nekaj časa sodil magistrat brez ugovora graščinske

— 401

gosposke in kazni nalagal, a Franc Anton Pethe mu je hotel
to oblast odvzeti. Njemu se sicer to ni posrečilo, pač pa so
njegovi nasledniki v drugi polovici 18. stoletja izvili magistratu
sodnjo oblast čez zakonske prešestnike.

Nečistnike je kaznoval magistrat navadno z denarnimi
kaznimi in sicer prav občutljivimi, sramotilne kazni pa je na¬
lagal, kakor je videti iz zapisnikov vsaj v 17. in 18. veku, le
prelamljavcem zakona. Kakor magistrat, tako je tudi cerkveno
predstojništvo očitne nečistnike in prešestnike kaznovalo na¬
vadno z denarnimi globami. Kakor je trški sodnik dobival
tretjino kazni, tako tudi župnik. Povrh je krivca zadela cerkvena
sramotilna in telesna kazen. Cerkev je v ta namen imela tudi
svoj sramotilni steber, ki je v starih časih stal navadno na
pokopališču. Sekovski škof je pri svojih vizitacijah leta 1617.
Povsod ukazal, da se tak steber odpravi iz pokopališča. Veči¬
noma so namreč očitne pohujšljivce vezali na veliki pokopa-
Hščni križ, kar pač ni bilo dostojno.

V pravdi med trgom in nemškim viteškim redom zaradi
trške kapele se omenja tudi to, da trg samolastno kaznuje
trške nečistnike in prešestnike ter nezakonske matere in sicer
tudi s cerkveno kaznijo brez znanja župnikovega ter jih po¬
stavlja k sramotilnemu stebru in h križu pri podružni cerkvi,
župniku da trg sploh odreka pravico, kaznovati tržane s cer¬
kvenimi kaznimi. Pri podružnici so imeli tudi klop. na katero
so polagali nečistnike ter jim odmerili prisojeno število batin. 1

Tisti nečistniki in prešestniki središke župnije, ki niso
kili podložni središkemu trgu, so dobili v ormoški graščini
Posvetno kazen, ki je bila dokaj ostrejša kakor pri magistratu.

Sodišče središkega svetovalstva je dalje imelo mnogo opra¬
viti s pretepi, in sicer tudi s krvavimi, dasi so ti drugod spa¬
dali pod oblast deželske sodnije. V navadne pretepe se graš¬
činska sodnija nikdar ni vtikala, ampak je pustila magistratu
P>'osto roko. Ta je pa tudi z res hvalevredno vnemo pretepače
i°vil, sodil in kaznoval. Takšnih obravnav je bilo prav mnogo,
a v zapisnikih so očrtane le z nekaterimi vrsticami. Pretepov
zmanjkalo nikdar; vinska kapljica je razgrela žile, jezik je.

1  Slekovec, Kapela M. b. str. 57—58.

Središče.

26

402

prekoračil svojo mejo. pesti so se stisnile in letelo je po gla¬
vah ! Vcasi so eelo tisti, ki bi morali po svoji službi zabranje-
vati izgrede, bili najhujši razgrajači.

Svoje sodnje kakor i druge pravice je trg zelo skrbno
•varoval. Graščak je sicer mnogokrat poskušal skrčiti te pra¬
vice, a tržani so se takoj po svojem zastopniku pritožili v
'Gradcu. Večkrat je graščak klical ljudi v graščino v takih
zadevah, ki so spadale pod oblast magistrata in tega niti ob¬
vestil ni o tem, a navadno je dobil odgovor, da je v takih
rečeh prva instanca trški magistrat. Četudi tržani in njihovo
svetovalstvo niso bili učeni juristi, so po izročilu in dolgo¬
trajnih navadah nekako čutili in se zavedali, kaj obsegajo
njihove pravice.

Daši pa imajo sodnje pravice starodavnih mestnih in trških
magistratov nekaj za nas moderne ljudi čarobnega in pesniškega,
vendar je pri tem bilo tudi dokaj nerednosti in zlorabe in raz¬
mere so zahtevale, da je državna oblast zadušila sodstvo trških
magistratov.

Vsled cesarskega odloka z dne 23. avgusta 1787. se je
trškim magistratom odvzela vsa sodnja oblast in se jim pustila
le še zapuščinska inventura, nastavljanje jerobov, oskrbovanje
sirotinskega premoženja in sploh vse, kar ne spada k sodnjemu
postopanju, ki je prešlo na graščinsko gosposko. Središčani so
skušali rešiti sodnjo oblast svojega magistrata ter so se v ta
namen 7. aprila 1788. zbrali v ormoški graščini in sklenili
prositi, naj sodnje, politične in zapuščinske reči ostanejo pri
magistratu. A bilo je zastonj. Prizivno sodišče je 4. julija 1788.
odbilo prošnjo ter zaukazalo, da se trško starešinstvo vzdrži
vsakega pravnega postopanja. Magistrat se je težko odrekel svoje
stare pravice, višje sodišče je moralo 17. aprila 1789. zopet
zabičati, da je vsled najvišjega odloka z dne 23. avgusta 1787.
vsa sodnja oblast trškega poglavarstva izročena ormoški graš¬
činski sodniji in se zato od trga ne sprejme nobeden pravni
izkaz več. Pod pravnim poslovanjem, ki se trgu odvzame, so
umeti ne le vsi prepiri, ampak tudi t. i. plemiška sodnost (das
adeliche Richteramt) ter prizivno sodišče tudi v tem oziru ne
sprejme od trga nobenega obvestila več. Tudi zapuščinske ob-

403

"Obravnave vodi odslej graščinska sodnija, zatorej je središki
magistrat moral sodniji v 8 dneh izročiti vsa pisma, tičoča se
sirotinskih zadev, pa tudi vse že končane ali šele pričete za¬
puščinske obravnave kakor tudi inventarne zapisnike.

Da je magistrat prišel ob svoje stare pravice, je bilo v
veliki meri krivo neredno poslovanje. Še 1. 1803. so se razne
stranke pritožile zoper središki magistrat, da jim pridržuje za¬
puščinske reči, zatorej se je odslej moral vsak slučaj takoj
naznaniti ormoški sodniji, ki je tjekaj poslala svojega uradnika,
cenilna vrednost pa se je morala natančno zaznamovati v po¬
sebnem izkazu.

Manjšim trgom, kakor je bilo Središče, je ostala le še
zemljiška knjiga, pa tudi le tako dolgo, dokler bodo imeli za
to veščega moža. Tako je trgu ostala le še senca nekdanjih
Pravic in sloboščin. Delokrog magistrata se je znatno spre¬
menil, s tem pa tudi njegova znotranja uprava. Sodnika ni bilo
več treba, ker ni imel več kaj soditi, na njegovo mesto stopi
župan ali občinski predstojnik v današnjem pomenu. Tudi šte¬
vilo svetovalcev se je skrčilo; od 1. 1799. do 1849. je bil
magistrat tako-le sestavljen: župan, štirje svetovalci in pisar.
Ta uprava je trajala do nove občinske postave z dne 17. marca
!• 1849.

Da čitatelji dobe vsaj približno predstavo o sodnem po¬
stopanju trških magistratov, zlasti središkega, navedemo iz
starega zapisnika nekaj slučajev.

L. 1717. dne 28. januarija je svetovalec Štefan Sejnkovič
t( >žil Martina Hernja, da ga je „za tata imel“. Obsodili so ga,
da plača 3 tolarje kazni in da na dobro pijačo (ein guten
Trunkh zu geben). Istega dne je bil obsojen na 6 tolarjev
kazni Jurij Pintarič, katerega je tožil-Matija Plepelec, da ga je
tata imenoval.

Dne 1. februarija i. 1. je tožil Štefan Plepelec Mihaela
Herga. Plepelec se je bil namreč zavezal, da bo hranil njego-
Ve ga očeta, starega in nadložnega Jurija Herga, ta pa mu je
Za  to obljubil dati s / 4  orali njive. Sin pa o tem ni hotel ničesar
vedeti, ampak je bil pripravljen, plačati za oskrbovanje očeta
to 20 gl. Plepelec je sicer zatrjeval, da lahko s prisego potrdi

26 *

404

obljubo starega Herga, vendar starešinstvo je razsodilo, da ob¬
toženec ni dolžen več dati, kakor sam hoče!

19. novembra 1717. je tožil Jurij Kolarič Mihaela Dečka,
da ga je imenoval lopova (Schelm), a Dečko je trdil, da mu
. je Kolarič v hosti posekal neki hrast. Ker pa tega ni mogel
dokazati, je bil obsojen na 2 gl. kazni.

Leta 1722. je 16. decembra tožila Marina Psik Andraša
Pintariča, da je ž njenim svakom Miklavžem Pintaričem, ko
nje ni bilo doma, vlomil v njeno skrinjo ter ji odnesel grudo
soli. Obtoženec se je izgovarjal, da ni on vlomil, ampak svak;
bila sta oba obsojena, vsak na 3 gl.

L. 1725. dne 12. januarija je tožil župan Matija Plepelec
Jurija Kolariča, ker mu je rekel, da se je sam za župana iz¬
volil, in je tudi pri graščini slabo govoril o njem.

Obsojen je bil, da mora prositi odpuščanja in plačati
'3 tolarje ali 30 grošev, povrh pa vedro vina, da si „opere
jezik “ ' (Zlim dem Zungen abwaschen). Ako bo še zopet kaj
takej|a ;  slišati-^' njem, bo plačal 6 tolarjev.

' !  :  No, pri „pranju jezika" so se gotovo župan in svetovalci
pobotali s svojim jezičnim sotržanom, toda čez tri leta so že
zopet imeli ž njim opraviti. Dne 22. jan. 1. 1728. ga je tožil
tržan in usnjar Blaž Borko, da mu je vkradel telečjo kožo in jo
odpeljal v Radgono (pač v delo). Stvar je povzročila v trgu
nemajhno zgledovanje, kajti Kolarič je bit takrat sam občinski
svetovalec. Gašpar Žnidarič, tudi svetovalec in lastnik ukradene
kože in Blaž Borko sta bila pripravljena s prisego potrditi,
da je Kolarič res ukradel kožo. Starešinstvo je bilo prisiljeno
izvršiti neljub posel in sodruga Kolariča za kazen izključiti iz
trškega svetovalstva (bey dem Ratlichen Tisch keinen Sit/ mehr
zu haben).

Več sreče so imeli tisto leto trije drugi svetovalci, Stefan
Šavora, Štefan Plepelec in Andrej Simunarič, katerim je tudi
na dobro ime in čast padla senca. Neka Marina Bedo je raz¬
širjala govorico, da je tem trem možem smuknilo v žep 45
gl. vojaškega denarja huzarskega polka (Jaki. Tožili so jo
zaradi razžaljenja časti in pri obravnavi pred trškim magistratom
30. decembra 1728. ženka ni mogla navesti dokazov za svojo

405

trditev; bila je zato obsojena na 30 gl. globe, da si je lažje
zapomnila, kako se obrekujejo občinski očetje.

Dne 22. januarija L 1735. je Mihael Zagorec tožil Petra
Horvata, da mu je ukradel tehtnico. Tatvina se menda ni dala
popolnoma dognati, ali pa je Horvat celo reč prej poravnal in
Prosil odpuščanja, ker razsodba se je glasila malo čudno: če
ho še enkrat kaj takega storil, bo plačal 3 gl. globe ali pa
dobil 100 batin.

Redek je pač gotovo na svetu slučaj, da bi tako ne¬
dolžna živalica, kakor je golob, dala povod pravdi. L. 1749.
je pa v Središču zaradi golobov nastala huda praska. Pred
nekaterimi leti je bil Matija Plepelec dobil dovoljenje, da si
sme napraviti majhen golobinjak in v njem imeti 10 parov
golobov, pa le do svoje smrti. Isto se je dovolilo tudi Andreju
Simunariču. Toda golobe so redili tudi njuni dediči, golobja
zalega se je tako zaplodila, da sta jih imela vsak do 200
Parov. Na bližnjih njivah so delali mnogo škode, tržani so se
Pritoževali, toda hiši Plepelec in Simunarič sta bili preugledni,
da bi jima mogel domači magistrat zaukazati, naj zapravita
golobe. Pritožba je tedaj prišla pred ormoškega graščaka,
grofa Jožefa Konigsackerja, ki je 20. junija 1749. zaukazal
Pod kaznijo 6 državnih tolarjev v osmih dneh golobe odpra-
v iti, drugače naj župan golobinjak podere. 1  Bržčas so tistokrat
segli golobom po življenju.

L. 1753. dne 3. marca je Štefan Plepelec tožil Franca
Modrinjaka mlajšega, ki ga je raznašal, da je z neko Ano
hevec na zemlji skupaj sedel. Razsodba je bila, da mora
Modrinjak to dokazati, dokler pa tega ne more, ostane zaprt
ln  kazni vreden. Kako dolgo je bil zaprt in kakšno drugo
kazen si je še zaslužil, ni znano; najbrž si je tudi on kje pri
hokalu vina „opral jezik“, in cela zadeva je bila poravnana.

Mnogokrat se je pri takih malih trških sodnijah sodilo
P r av „po domače“, vendar se je marsikaj poravnalo doma,
dočim dandanes le prepogostoma „iz malega zraste veliko“
ter  tožbe do najvišjih sodišč zaradi malenkostnih reči požrejo
ce la posestva.

1  Dotično pismo je Slekoveo spravil v deželni arhiv v Gradcu.

406

2. Čarovnice.

S starim sodstvom so v najožji zvezi čarovniški procesi.,
ki so dali mnogo opraviti magistratom in deželskim sodnijam.

Po Slovenskih goricah doli do medjimurske meje se je
močno vgnezdila praznovernost. V zvezi s tem je veliko
število nesrečnih žrtev, ki so bile po groznem mučenju obso¬
jene na smrt pri mariborski, hrastovški, radgonski, vurberški
in ormoški sodniji. Od 16. stoletja naprej so namreč sodnije
jako hudo preganjale čarovnice.

Iz Šalovec pri Središču je znana coprnica Tajčarica, ki
so jo sežgali v Koračiti. Še dandanes kažejo kraj pri Šalovcih,
imenovan „Grmača“, kjer so svoje dni sežgali Tajčarico. Kdor
mimo gre, vrže kako suhljad na to grmado, in ko je že večji
kup, se zažge. Ustno izročilo pravi, da je bila Središčanka,
drugo pa, da je bila iz Šalovec in se je njeno ime še ohranilo
v imenu Dovečar. (Slekovec.)

Njen hlapec je neki večer namazal kola, ker je mislil
drugi dan gnoj voziti. Po pomoti pa je vzel tisto mast, katero
je gospodinja rabila za svoje coprnije. Če je namreč hotela
kam zleteti, se je pod pazduhami namazala s to mastjo. Hlapec
je še tisti večer nakopal gnoja, da bi ga drugo jutro na vse
zgodaj odpeljal na njivo. A ko zjutraj pride s konji do gno¬
jišča, ne najde voza. Ko se ozira okoli, zapazi voz z gnojem
na slemenu konjskega hleva. Takoj hiti h gospodinji in ji
pove, kaj se je zgodilo, a ona mu mirno reče, naj le gre
zajutrkovat, ona bo že sama spravila voz iz strehe. In res, ko
hlapec pride od zajutrka, najde voz pri gnojišču.

Ob drugi priliki je neki čevljar šival obutelj v njeni hiši.
Ko je videl, da se je gospodinja namazala pod pazduhami, je
tudi on poskusil, kaj bi bilo iz tega. Mahoma sta oba zletela
na neki vzvišeni prostor, kjer je bilo zbranih mnogo ljudi pri
pojedini. Ko pa je čevljar po krščanski navadi napravil križ,
so izginile vse pošasti, našel se je naenkrat sam na nekem
visokem drevesu, iz katerega je le s težavo splezal.

Svoji dekli je na Jurjevo naročila, naj gre pred solnčnim
vzhodom na njeno pšenico rose pobirat. S to roso je mislila
namreč poškropiti svojo pšenico, kadar bi jo domu vozili, da
bi se je več namlatilo. Ker je pa bila v pšenici prevelika rosa

407

in se dekla ni hotela zmočiti, nabrala je roso okrog po trnju in
praproti ter jo nesla domu. Gospodinja jo je shranila in ko
so pšenico domu vozili, jo je s to vodo poškropila. A glej!
snopje se mahoma spremeni v trnje in praprot, bilo ga je
toliko, da so ga mlatiči komaj v Trnavo znosili. Zaradi tega
jo je ovadil njen mlateč Cvenkl, bila je obsojena in sežgana. 1

V namestniškem arhivu v Gradcu sta se ohranila še dva
druga čarovniška procesa pri ormoški sodniji, katerih eden se
nanaša na Središče. 2

Nekje začetkom 1. 1677. je bila pri ormoški sodniji
obtožena radi čarovništva neka Urša Lastavec, okoli 40 let
stara, velikonedeljska podložnica iz Cvetkovec. Deloma rado-
voljno, deloma z mukami prisiljena, se je priznala krivo, da je:

1. z Marino Herguljo, Plohico, Šnajderco, Finkovico,
Kovačičko in Petrinko (ki so bile v prejšnjem procesu, po
priliki pred pol letom, obsojene in sežgane) petkrat letela na
Donačko goro, kjer so jedle, pile in plesale; hudobni duh.
Janže imenovan, jih je gostil.

2. Trikrat je s hudobnim duhom nečistovala.

3. Hudobnemu duhu je zaobljubila svojo dušo in v zna¬
menje se je z iglo vbodla v srčni prst (Herzfinger) desne roke
ter ji je hudič iz prsta sesal krv.

4. Kadarkoli je s svojo družbo letela na Donačko goro,
vselej jim je hudi duh dal zadostno pijače iz nekega veli¬
kega soda.

5. Na Donački gori je s svojimi prej imenovanimi tovari¬
šicami trikrat napravila točo; Hergulja in Plohica sta bili
mojstrnji in sta točo kuhali.

6. Strašno točo pred 3 leti, ki je tako daleč segnila po
Hrvaškem in vse pobila, so tudi one napravile na Donački gori-

7. Pri čarovniški družbi je bila pet let.

1  Slekovčev zapisek iz ljudskega pripovedovanja v arhivu „Zg. dr.“

2  Z dovoljenjem g. arhivalnega vodje sem si oba procesa izpisal
1. 1907. Med tem je središki proces objavil v „Zeitschrift des Historischen
Vereines fur Steiermark“ 1908., str. 27—46. dr. Byloff, a- na prvi
slučaj se le kratko ozira, dasi se v arhivu nahaja v istem zvezku pod
naslovom Miscellanea, zatorej ga tukaj objavljam, četudi ni iz Središča,
ker nam osvetljuje značaj čarovništva.

408

Deželski sodnik Janez Jurij Franc pl Will, ormoški in
ljutomerski sodnik, jo je obsodil na smrt. Ker je pa bila
noseča, so morali čakati na porod. Dne 15. maja 1677. poroča
sodnik notranjeavstrijski vladi, da je že pred 6 tedni porodila,
otroka je vzel mož k sebi, sodnik pa sedaj predlaga razsodbo:
Urša Lastavec se zaradi dobrovoljno in prisiljeno priznanega
čarovništva izroči krvniku, ki jo odvede na grmado, jo zadavi
in njeno truplo sežge, pepel se pa pokoplje v zemljo.

Prve dni marca 1. 1677. je pa v Središču šla od ust do ust
novica, da je župan (najbrž Martin Kolarič) dal prijeti tržanko
Dorotejo Bedo, na katero je že dalje časa letel sum, da je v
zvezi s hudim duhom. Odvedli so jo v ormoško graščino,
kjer se je 15. marca vršilo zasliševanje, ki ga je sodnik pl.
Will natančno popisal v svojem poročilu na notranjeavstrijsko
vlado. Navzoči so bili: Janez Jurij Franc pl. Will, nastavljeni
sodnik v ormoški graščini, Jakob Link, mestni sodnik ormoški,
Martin Habič, Jurij Dopusch, svetovalca, Martin Kolarič. 1
Zenska je bila takrat stara 70 let. Cela obravnava se je vršila
po deželnosodnem redu iz 1. 1574. Izpraševanje j c zelo poučno,
ker nam nazorno predočuje značaj čarovniških obravnav in
nam kaže, kako zvito je znal sodnik zasuka vati vprašanja, da
je zmedel zatoženko in iz njenih odgovorov izvabil podlago
za obsodbo. Iz cele obravnave spoznamo tudi takratno duševno
obzorje obdolženih žrtev, pa občudovanja vredne predsodke
sicer akademično izobraženih sodnikov in njih topo hladno¬
krvnost napram groznim mukam ubogih žrtev njihovega zvitega
sodnega postopanja.

Vprašanje . 2  Zakaj so jo spravili v graščino in pred
ormoško deželsko sodnijo?

Odgovor. Ne ve vzroka, tudi ni nikomur nič žalega
storila.

V.  Naj prav izpraša svojo vest, morda ji bo pokazala vzrok.

1  Najbrž župan središki, vsaj za 1. 1670. vemo gotovo, da je bil
Martin’ Kolarič trški sodnik in župan.

2  V izvirniku stoji I (Interrogatur = se vpraša) in R (Respondet
= odgovori), zaradi okrajšave označimo v naslednjem vprašanje z V in
odgovor z O.

409

O.  Ona pač ne ve nobenega vzroka, tudi ne ve, da bi
komu kaj hudega storila.

V.  Ali je zvedla od koga vzrok takrat, ko so jo prijeli ?

0.  Ne!

V.  Ali je res, da je rekla trškemu sodniku središkemu
in njegovim ljudem, ko so jo prijeli: Martin Zamuda je bolan
in če koga malo glava zaboli, sem že jaz kriva, da sem mu
včinila.

0,  Potrdi to.

V.  Poprej je rekla, da ne ve vzroka, zakaj pa si tedaj
domišljuje, da je vzrok Zamuda. 1

0.  Ker so jo dolžili, kakor da bi ona bila včinila bolezen
Martinu Zamuda, zato je rekla pravočasno sodniku in s tem
dala razumeti, da bo tožila vsakogar, ki bi jo tega dolžil.
Zamuda pa da je vsled usode in kazni božje zbolel, pa bo
zopet ozdravel, ona pa ni kriva njegove bolezni.

V.  Kako ona ve, da je Zamuda vsled usode in kazni
božje postal bolan, pa da bo zopet ozdravel?

0.  Na to ne da nobenega pravega odgovora, ampak
besediči sem in tja.

V.  Kdo pa so tisti ljudje, ki so jo dolžili, da je Zamudu
včinila bolezen ?

0.  Martin Zamuda je tako govoril pred Kikeljico, Mo-
žečko in pred drugimi ženskami, tudi pred ženo Jakoba
Kedovca in Blaža 2  Zamuda, da mu je ona napravila bolezen.

V.  Ali pozna Marjeto Bogoničko ?

O.  Da!

V.  Kje je sedaj?

0.  Je umrla.

V.  Kako dolgo je od tega, da je umrla?

0.  Se ne spominja prav.

V.  Ali ve, na kaki bolezni je umrla?

0. O  njeni bolezni ni nič slišala.

V.  Ko je bila Bogonička bolna, ali ni Bedovka z drugimi
ženskami enkrat o polnoči prišla k njeni postelji ?

1  To je prvi zapletljaj, ki ga je sodnik izrabil v njeno pogubo.

2  Bvloffu je neznan slovenski izraz Balah , zato je krivo bral
tValaph mesto \Valasch.

410

O.  V svojem življenju ni bila v njeni hiši.

V.  Ali ni omenjene Marjete z drugimi ženskami tepla
z železnimi šibami in živimi kačami ?

O.  Zopet vse zanika.

V.  Ali ni pred kakimi 3 leti pri skednju Adama Repeša
izlila neke črne tvarine kakor črnilo ?

0. Ne!

V.  Kje je sedaj njena hči Gera?

0.  Je umrla.

V.  Na kaki bolezni?

0. Na nekem hudem tvoru.

V.  Kje je stanovala?

0.  V Središču, nasproti Sambčičini hiši.

V.  Kako daleč je to od Skednja Adama Repeša?

0. Je blizu skednja, za kakih 10 korakov.

V.  Ali je njena hči imela na koga sum, da ji je včinil
bolezen ?

0.  Na nikogar drugega, kakor na svakinjo, ženo
Marka Bedo.

V.  Zakaj pa ravno na svakinjo?

0.  Ne da nikakšnega pravega odgovora.

V.  Ali pozna Barbaro Repeša?

0.  Pozna jo dobro, je njena najbližja soseda.

V.  Če je njena najbližja soseda, bo pač gotovo vedela,
da je Repešica ležala vsled neke čudne bolezni ?

0.  Ne ve in ni nič slišala o njeni bolezni.

V.  Kako je to mogoče, da kot najbližja soseda ni nič o
tej bolezni slišala, ko so pa vsi Ormožanci in Središčani vedeli
za to ?

0.  Ona pač ne ve in ni nič o tem slišala.

V.  Zakaj govori neresnico in trdi, da ni nič slišala o
Barbarini bolezni, ko je pa Barbara poslala k njej Ano Schuster,
da če ji je (Bedovka) včinila bolezen, naj ji pomaga?

O.  Zanika popolnoma.

Opomba.  Tu predstavijo Ano Schuster Bedovki, ki ji v
obraz pove, da je bila pri njej, Bedovka pa taji.

0. Ali ni bila pri Barbari po noči z drugimi ženskami
(ljudem nevidljivimi) in je stala ob njeni postelji ter ji dajala

411

neko pijačo, Barbara pa ni hotela vzeti, ampak je rekla: Od¬
pusti mi ?

0.  Taji.

F. Ali nima v svoji hiši kakih maž, praškov in nenavadnih

zelišč?

0.  V njeni hiši se ne najde nič takega.

F. Kaj pa če bi se ji nasprotno pokazalo in dokazalo ?

0.  Tega ji ne more nihče dokazati, ker nima niti naj-
uianjše stvarce pri hiši, niti toliko kakor je konec igle.

Opomba.  Tu razgrnejo pred njo maže in druge stvari,
ki so jih našli v njeni hiši. Potem jo izprašujejo dalje.

F Kaka maža je v onih dveh črepinjah?

0.  Ne ve in ne pozna teh maž, ker niso nikdar bile v
ujeni hiši.

F Kaj pa pomenita oni dve modri krogli v škatlji z
dvema luknjicama ?

O.  Tudi ne ve, ker tega nikdar ni bilo pri njeni hiši.

F Kakšni so pa oni koralji v malih zavojčkih?

0.  Ne ve, ker tudi to ni bilo pri njeni hiši.

V.  Kake so pa one cunje in kaj pomeni žrebelj, ki je
zaboden v cunje ?

0.  Tudi ne ve, ker to ni iz njene hiše.

V.  Kakšne so pa maže v onih drugih zavojčkih?

O. To  je zajčja mast, ki pa ni iz njene hiše.

F. Zakaj taji in ne prizna, ko so se pa vse te stvari
uašle v njeni hiši in sicer poleg one maže, ki jo ona imenuje
2a jčjo mast?

0.  Taji naprej.

F. Kakšno je pa to čudno pecivo, ali prizna, da je to njeno ?

O.  Da. To ji je dal Marko Laguš, ki je pred kakimi 7
8 leti umrl.

F No, če priznava, da je to čudno pecivo njeno, zakaj
ta ji druge stvari, ki so se našle poleg tega v njeni hiši?

O.  Na to ne da nikakšnega pravega odgovora.

F. K čemu ji je pa Marko Laguš dal to pecivo ?

0. Za  očesno bolezen; če so jo oči bolele, je ostrugala
utalo od tega in si prah nasula v oči.

412

V.  Če je te reči strugala in si v oči vsipavala, kako pa
je to, da je vse celo in nikjer nič ni ostrugano?

0.  Ne da nikakšnega pravega odgovora, ampak govori
sem in tje.

V.  Kaj pa je v onih platnenih zvitkih zašito?

0.  Na to neče odgovoriti, ampak ostane zakrknjena.

V.  Ali prizna, da so ti zvitki njeni?

0.  Če so se pri drugih rečeh našli, tedaj že morajo biti moji.

Opomba.  Obtoženka zahteva vode, katero ji dajo po¬
mešano z blagoslovljeno vodo sv. treh kraljev. Ko jo okusi,
takoj odmakne in pravi, kaka je to čudna voda, in še tisto, ki
jo je imela v ustih, izpljune. 1

V.  Ali je ta veliki in mali hleb njen?

0.  Da!

Opomba.  Kruh razlomijo in notri je bilo vmešenega
vsakovrstnega žita. Na vprašanje, kaj je s tem delala, je rekla,
da je to rabila proti pesji steklini.

V.  Kaj pa pomeni motvoz s tolikimi gumbi?

' O.  Govori sem in tje.

V.  Ali je katoličanka?

0.  Da, je prava verna katoličanka.

V.  Zakaj pa je potem nase obešen škapulir strgala, vrgla
proč in pljuvala po njem ?

0.  Nič ne odgovori.

Opomba.  Pokažejo ji škapulir, na katerem so še bili
pljunki, predstavijo ji sodnijskega slugo, ki ji v obraz pove, da
je to storila, ona pa vse taji.

S tem je bilo končano prvo zasliševanje, ki se je očividno
opiralo že na neko predpreiskavo, o kateri se pa ni nič ohranilo.

Med tem je sodnik poročal o stvari notranje-avstrijski
vladi in zbiral še dokaze zoper obtoženko. Ko je došel od
vlade milostni ukaz“,da se sme rabiti natezalnica, se je 16. aprila
1677. vršilo drugo zasliševanje. Žensko so odvedli k natezalnici

'  Človek ne ve, ali bi pomiloval neumnost sodnikovo ali grajal
zlorabo blagoslovljenih reči. Skoraj tri mesece (od treh kraljev) stara voda
pač nc more biti okusna. Izšolanemu sodniku pa je to seveda znamenje,
daje  starka v zvezi s hudim duhom, ker ne mara blagoslovljene vode!

413

in so jo še enkrat z dobrega opomnili, naj prizna resnico. Ona
odvrne, da bo na vsa vprašanja resnično odgovorila, kolikor ve.

V.  V poprejšnjih preiskavah je bila vprašana, ali ve za
vzrok in ali ji vest pravi, zakaj je prišla v ječo deželske sodnije.
Naj pove resnico.

O.  Ni vedela, preden so jo zaprli, za pravo še tudi sedaj
ne ve.

V.  Ali ni coprnica, ali ni raznim ljudem včinila bolezni?

0.  Ni coprnica in ne ve, da bi bila komu kaj hudega
storila.

V.  Zakaj pa je potem imela take sumljive reči v svoji hiši?

0.  Tega ni imela pri sebi iz slabega namena.

V.  Ali prizna, da so te reči, ki se ji še enkrat pokažejo,
iz njene hiše?

0.  Prizna vse in pravi, da je te reči kupila od nekega
doktorja v Khermentu na Ogrskem in so jo stale blizu 40 gl.
Vse to je rabila za oči.

V.  Saj ni imela očesnih bolezni, torej tega ni potrebovala.

0.  Imela jih je za slučaj, če bi bila sila.

V.  Čemu pa je rabila žrebelj, zaboden v cunje?

O.  Ta žrebelj je slučajno prišel med cunje in gani rabila
za nič hudega.

V.  Čemu pa je rabila maže v onih dveh črepinjah ?

O.  Za nič hudega, padle so iz omare, ki jo je imela v
čumnati, med smeti.

V.  Smeti z mažami se niso našle pod omaro v isti čum¬
nati, ampak v Skrinji poleg drugih reči.

O.  Ne da nikakšnega odgovora.

V.  Zakaj je zadnjič tajila in ni hotela priznati?

O.  Ni prav vedela in je bila čisto zmedena.

Opomba.  Opomnijo jo, naj izpove resnico in naj ne čaka
ostrosti.

Ne izpove nič, ampak govori sem in tje.

Zvežejo  jo.

Ne izpove nič.

Nategnejo jo.

414

Izpove, da so žena sedanjega in prejšnjega župana, Re-
pešica in Gera Plevec pa 2 ali 3 ciganice kuhale človeško
glavo, ona (Bedovka) sicer ni bila zraven, ampak, ko so kuhale,
je šla mimo hiše in ji je Repešin hlapec povedal (kje je on
sedaj, ne ve). Na vprašanje, kaj so potem ženske dalje delale
z glavo, daje same neresnične odgovore, iz česar je sklepati,
ker so te ženske vsled včinjene bolezni deloma pomrle, deloma
se nekoliko opomogle ali ne več popolnoma ozdravele, da Be¬
dovka to govori iz hudobije in sovraštva.

Zopet jo nategnejo.

Ne prizna nič.

Pustili so jo s/, ure na natezalnici, a niso mogli nič iz
nje iztisniti. S tem je bilo zaslišanje končano. Poročilo še pri¬
pomni: Prima tortura. (Prva natezalnica.)

Dne 27. aprila so jo zopet privedli k natezalnici in ji
prigovarjali, naj pomisli na svojo starost in na svojo dušo in
naj ne ho tako zakrknjena, ampak naj pove in pripozna resnico.

Neče nič priznati.

Jo zvežejo.

Ne prizna nič.

Jo nategnejo.

Prizna, da je motvoz z gumbi in platnene zvitke nosila
pri sebi, kadar je šla med ljudi ali pa k spovedi.

V.  Čemu je to nosila pri sebi, kadar je šla k spovedi ali
med ljudi, saj vendar brez tega tudi lahko gre k spovedi in
med ljudi?

O.  Zato, da bi ljudje nič hudega o njej ne mislili, je ne
sumničili in o njej slabo govorili.

V.  Kdo pa ji je povedal, da so te reči v ta namen dobre?

O.  Ivan Kosec, po domače Šreb, ki je že več let mrtev.

V.  Zakaj pa so gumbi na motvozu ?

O.  Zato, da tistemu, ki to nosi, ne more nihče nič hudega
storiti, o njem slabo govoriti ali ga nadlegovati.

V.  Če nikomur ni nič hudega storila, kakor je prej rekla,
čemu potem nosi take stvari s seboj, da bi ljudje o njej nič
slabega ne govorili in je ne sumničili? Kdor je pošten, se nima
bati slabega govorjenja in sumničenja.

415

Prosi hitro, naj jo spustijo, bo vse z dobrega priznala.
Spustijo jo in opomnijo, naj ne draži sodnije, ampak naj re¬
snico govori.

0.  Nič ne odgovori, sploh ni besede spraviti iz nje. Ko
se ji ostreje zabičuje, tudi nič ne prizna. Ker se ni dalo nič
12  nje zvedeti in je že 3 / i  ure bila raztegnjena na tezalnici, so
jo spustili. Pripomba: Tortura secunda. (Druga natezalnica.) Pa
še ni bilo konca! Stavljena so ji bila še naslednja vprašanja:

V.  Obče se govori, da je njegovi milosti, gospodu vlad¬
nemu kancelarju (ki je zahteval od nje žitno desetino, pa
Je ni hotela dati, zato je vzel kopo in dal svoj delež odpeljati)
iz sovražnosti zavdala na desni roki. Kaj je na tem kriva?

0.  Nj. milost gospod kancelar je bolj zdrav kakor jaz.

V.  Kako more kaj takega reči, da je zdrav, ko pa ne
more nič z desno roko ?

0.  Ljudje so ji pripovedovali, da mu ni nič.

V.  Kakšni ljudje so ji to povedali?

0.  Vprašala je Jurija Lakuša in Barbaro Lesjak, ali je g.
kancelar zdrav, in sta potrdila.

V.  Kaj se ona briga za g. kancelarja in kakšen vzrok ima,
da povprašuje po njegovem zdravju ali bolezni?

O.  Govori sem in tje in ne da pravega odgovora.

Sedaj je še prišlo najhujše. V opazki pravi sodnik, daje
-8. aprila 1  ob 9. uri predpoldnem prišla na mučilni stol in je
bila na njem do 9. ure drugega dne, torej celih 24 ur, pa ni
dala nikakšnih znamenj, da bi čutila bolečine, čeravno so se
Porabila vsa duhovna sredstva, da bi se odgnal satan, ves čas
J e  ostala brezčutna, iz česar je sklepati, da je zli duh njene
Cl 'te storil neobčutljive, da bi si ohranil žrtev.

Ko so jo naslednjega dne izpustili iz strašne klopi, se je
Zgrudila, kakor bi hotela koj dušo izpustiti, a v 3 urah se je
Zo Pet zavedla in je bila tako zdrava in sveža, kakor bi nikoli
ne  prestala muk. Ker je že trikrat prestala hudo natezalnico
ln  so se uporabila vsa duhovna in dopustna sredstva, pa neče

1  28. majnika je v izvirniku očividno pomota.

416

nič izpovedati, je daljnje mučenje odveč, razen če nastopijo
novi dokazi.

Dne 2. maja je bila sveža in zdrava, je dobro jedla in
pila in ni bilo opaziti na njej nikakšne nevarnosti za življenje,
proti večeru pa so jo našli mrtvo. Ko jo je rabelj ogledal, so
se opazile modre in črne pege na vratu.

Svojemu uradnemu poročilu na vlado je sodnik smatral
za potrebno dostaviti še naslednjo opombo, s katero se je res
ovekovečil in celi preiskavi položil krono na glavo.

Tisto noč — poroča sodnik - je nastalo med 11. in
12. uro (dasiravno je bil grad zaklenjen, da noben pes ni mogel
notri) pred tistim prostorom, kjer je ženska mrtva ležala, tako
pesje lajanje in tuljenje, kakor da bi bilo skupaj 2- do 300
psov, ki se med seboj grizejo in trgajo za kost ali meso.
Gospa graščakinja je zaukazala svojim ljudem, naj naženejo
pse, pa se niso upali, ker jih je spopadla groza zaradi stra¬
šnega tuljenja; naposled so se vendar osrčili, vzeli posvečena
sredstva ter šli psov naganjat. Ko so pa prišli na mesto, od
koder je prihajalo lajanje, so našli le enega črnega in enega
šarastega psa, ki sta se tudi kmalu izgubila in je potem nastal
mir. Čez pol ure pa je prihrul tak vihar, kakor bi hotel cel
grad vzdigniti v zrak. Z ozirom na pse sklepa podpisani
sodnik, da je ženka gotovo napravila s hudiči posebno strašno
in za nje koristno pogodbo, zato so jo pa zli duhovi branili,
da ni povedala resnice; pesje grizenje in praskanje pa se ne
da drugače razlagati, kakor da so se hudiči prepirali, kateri
je pri tem več pripomogel in bo za to pri njihovem poglavarju
Luciferju dobil večjo pohvalo. Nagloma nastali vihar pa ne
pomeni drugo kakor velikansko veselje zlih duhov, ki so po
Bedovkini zakrknjenosti zmagali in tako sodnijo za norca
imeli. Motvoz z gumbi in zvitki so se našli tudi pri prejšnjih
čarovnicah ter so jih nosile v ta namen, da bi ljudje ne mogli
nič hudega govoriti ali jih sumničiti, zlasti pa da jim sodnija
ne bi mogla škodovati. Bedovkino truplo je bilo 3. maja sežgano
v prah in pepel.

Tako je končala zadnja središka coprnica. Ormoški sodnik
je pa imel še sitnobe zaradi tega procesa; iz dotičnih preiskav
ob enem spoznamo, kakšne razmere so bile pri takratni deželski

417

sodniji v Ormožu. Dne 4. maja 1677 je znotranjeavstrijska
vlada zahtevala v precej nemilostni obliki od ormoškega so¬
dnika odgovor na 4 vprašanja.

1. Zakaj ni dokončal do kraja procesa proti dvema sre-
diškima tržankama, ki sta bili obtoženi čarovništva; poleg
Bedovke je bila namreč obtožena tudi neka Mravljakovica.
Olede tega se opravičuje, da je bil vprašal, če sme proti Be-
dovki uporabiti natezalnico. Med tem ga je pa poklical krvni
sodnik v celjskem okrožju, Pavel Šac, kateremu je podrejen,
da je šel sodit v Ostrovnico nekega tatu, v Šoštanj pa neko
žensko, 1  ki je zastrupila dva moža. Ko se je vrnil, so nastopili
velikonočni prazniki. Proti Mravljakovici ni bilo nikakšnih do¬
kazov, da bi se proti njej strožje postopalo. Sodba proti Be-
dovki, ki jo je bil med tem pregledal kancelar, se ni mogla
hitro izvršiti, ker so Ptujčani štiri dni rablja zadržali in je
tako Bedovka prej umrla.

2. Zakaj gospod vladni kancelar (Regimentskanzler) ni
mogel ž njim govoriti, ko se je zadnjič mudil v Braneku? —
Vabilu se ni mogel odzvati, ker mu graščakinja tisti dan ni
dala ne voza, ne konja, ampak šele drugi dan. Za njim ni
mogel iti, ker je takrat zbolel.

3. Zakaj je tako dolgo odlašal z izvršitvijo smrtne ob¬
sodbe nad Bcdovko ? — Ker ni dobil krvnika in ker je zbolel..
Naslednje nam pojašnjuje razmere pri ormoški sodniji: Sodnik
ni imel pisarja in je moral vse akte sam pisati na čisto.
Bisarja bi si moral sam plačevati, a sposobnega pisarja gospa
graščakinja sploh ne mara, ampak le takega, katerega bi ona
hotela, zatorej v tej graščini sploh ni mogoč pisar, ki bi kaj
razumel in bil zanesljiv.

V 4. točki je vprašala vlada, kako varujejo kaznjence v
v  ormoški ječi. Na to poroča sodnik, da pri nobenem dežel¬
skem sodišču ni slabših ječ kakor so v Ormožu. Pravega
sodnijskega sluge in biriča ni, plača se jim sicer obeta, pa ne
Vplačuje, zato nihče ne mara ostati v službi. Z ubogimi jetniki
se hujše ravna kakor z živino; hrano jim jemljejo tisti, ki bi
Jhu jo imeli donašati; iz usmiljenja jim sodnik sam daje včasi

1  Ne dveh, kakor poroča Byloff.

Tr e Središče.

27

418

kruha in vina. Zato je prišel že večkrat z graščakinjo v prepir
in zamero.

Na posebej priloženem listku sodnik zagotavlja, da vestno
izpolnjuje svoje dolžnosti in poroča le golo resnico. Da pa ne
pride med njim in graščakinjo, lastnico sodnije, do prepira,
lepo prosi, naj višji sodnik v svojem naročilu ali ukoru ne
imenuje njegovega imena, da je namreč on ovadil te nerednosti.

V 5. točki je zahtevala vlada, so-li se proti Bedovki
uporabila vsa sredstva, da bi se pripravila k priznanju resnice.
Z ozirom na to je sodnik tako natančno opisal celo obravnavo.

Istega dne, ko je sodnik Will pisal poročilo na vlado o
Bedovki in se opravičeval, namreč 15. maja 1677., je že zopet
vlada graščakinji in sodniku poslala prav zasoljeno pismo.
Sodniku se resno očita, da je pustil ,.poginiti" (crepiren) glavno
coprnico Bedovko, njene sokrivke, katerih je gotovo bilo ve¬
liko število, pa je pustil, da so izginile in še bodo tako ubogim
ljudem veliko škodovale. Še glavno čarovnico je pustil brez
straže, zatorej je sklepati, da so mu druge babe ušle iz ječe.
Strogo se naroča, naj se odslej bolj pazi na jetnike in na
njihovo življenje, sicer bi se morala sodnija kam drugam pre¬
staviti. Za varstvo jetnikov niti ljudi nimajo, kar je vendar
pri tako veliki sodniji nujno potrebno.

To je bila menda zadnja čarovniška smrtna obsodba iz
središke okolice. Razumni in človekoljubni možje svetnega in
duhovskega stanu, katoličani in protestantje so naposled ta¬
kratni svet prepričali, kako okrutno, krivično in nečloveško
je sodnje postopanje proti čarovnicam, ki so bile le prepo-
.gostoma žrtev zavisti, sovraštva, obrekovanja in praznih čeftč;
tajiti se pa ne da, da je bilo med ljudstvom mnogo vraž, ki
•so sodnikom dajale stvarno podlago za kazensko postopanje.

Zadnja coprnica na Slovenskem Štajerskem je bila k
smrti obsojena pri Sv. Trojici v Halozah dne 6. oktobra k
1701. in sicer neka Lcnika Klanečnik. 1

1  Lapajne, Zgodovina Staj. Slov. 234.

419

3. Trški sodnik ali župan.

Trško upravo je izprva vodil sodnik (župan) in šest pri-
■sednikov ali svetovalcev pa občinski pisar. V 15. stoletju pa
so trgi dobili pravico, voliti si 12 svetovalcev in 4 može, ki
so zastopali in nadzorovali celo občino (Vierer, Viertelmeister).
Prvi dostojanstvenik in glava trgu je bil župan  ali sodnik
(Marktrichter).

Volil se je le na leto dni. V Središču se je vršila volitev
župana navadno na dan sv. Lucije dne 13. decembra v navzoč¬
nosti graščinskega komisarja, po katerega so morali voz poslati
in ga pričakovati v občinski hiši. Pred volitvijo so šli vsi v
cerkev, kjer so prosili sv. Duha za razsvetljenje. Potem se je
s slovesnimi obredi vršila volitev v občinski hiši. Navzoči so
morali biti tržani in ves magistrat. Ker se je volitev vršila
leto za letom, se tržani niso veliko zmenili za njo; vdeležba
je bila navadno slaba, le takrat so prišli tržani v večjem šte¬
vilu k volitvi, kadar so imeli kake prepire z graščino ali med
seboj in je trebalo odločne osebe na županski stolici. Večkrat
so morali tržane celo s kaznimi siliti k volitvi. Sicer je pa
tudi volitev v poznejših časih izgubila svoj pomen. V starejših
časih je navadno svetovalstvo predlagalo tržanom tri kandidate,
med njimi starega župana, in tržani so si celo prosto izvolili
ali novega župana ali pa starega potrdili v njegovi službi. Iz¬
voljenega je potem na novega leta dan potrdila ormoška gra¬
ščina. Sčasoma so pa ormoški graščaki omejili prostost volitve,
čemur so dali povod mnogoteri prepiri s tržani. Že v 17. sto¬
letju so morali tržani pred novim letom iz svoje srede izvoliti
dva moža, sposobna za župansko službo. Na novega leta dan
so ju predstavili v graščini in graščak je enega izmed njih
potrdil za župana.

Pred volitvijo je najprej vstal stari župan, v desnici držeč
sodnje geslo  Yer je ogovoril navzoče tržanstvo. Stara navada
Je — je rekel — , da se na današnji dan voli nov sodnik, stari
Pa .se odpove službi — v graščini pismeno, tukaj pa ustno.
•Minilo je leto njegove službe, katero je opravljal po svoji
slabi pameti. Omenil je potem sitnosti, ki so mu jih delali
tržani ali pa graščina. Zahvalil je za izkazano mu zaupanje
* er  je odložil žezlo v znamenje, da se odpove županski službi.

27 1 »

+20

Naposled je prosil — prvič, drugič in tretjič, naj mu tržani,
svetovalci, magistrat odpustijo, če je koga razžalil ali se mu
zameril. Na to je vstal magistrat in prosil po enem svetovalcu
župana odpuščenja, isto so storili tržani po svojem vodju (Vor-
geher). Ko so si drug drugemu odpustili zamero ali razžalitev,
je še prosil župan „za božjo voljo“, naj ga nikar več ne vo¬
lijo, ampak naj jim da Bog izvoliti drugega modrega sodnika,
da bo v občini mir, pravica, ljubezen in edinost.

Sedaj se je začela volitev sama. Trem, že poprej po do¬
govoru s tržani določenim kandidatom je pisar napravil v za- f  j
pisniku vodoravno črto, na katero je potem z navpičnimi potezi
zaznamoval ustno oddane glasove. Dva kandidata, ki sta dobila
največ glasov, so potem tržani na novo leto v Ormožu pred¬
stavili graščaku, ki je enega izmed njih potrdil za župana.
Včasi se je graščak tudi protivil potrditi predlagana kandidata
in je tržanom nagajal, tako n. pr. 1. 1746., a tržani navadno niso
odjenjali. Potrjeni župan je takoj prisegel zvestobo graščaku.
Ako je bil na novo izvoljen, mu je prejšnji sodnik nekoliko
dni po potrjenju po kakem svetovalcu ali po občinskem pisarju
poslal v občinsko hišo znamenja njegove častne službe, namreč
sodnjc žezlo, trško skrinjico in manjši pečat ter je še enkrat
ponovil prošnjo, naj mu prvič, drugič in tretjič vse odpustijo,
če se je bil komu zameril. Ko so si ponovno zagotovili med¬
sebojno odpuščenje, so vsi skupaj, stari sodnik, magistrat in
tržanstvo želeli novemu sodniku mnogo sreče, in ko jim je ta
odgovoril, so šli v cerkev k službi božji.

Čez nekoliko dni, in sicer navadno prvi petek po Treh
kraljih so se zopet zbrali magistrat in tržani ter so novemu
sodniku obljubili zvestobo ter ga potrdili v njegovi službi. Novi
sodnik je vstal ter ogovoril navzoče blizu tako-le: Slavni
magistrat in častito tržanstvo! Od starodavnih časov je navada,
na današnji dan potrditi novoizvoljenega trškega sodnika ter
mu obljubiti pokorščino. Čast županske službe je doletela mene
in graščina me je tudi že potrdila. Ker ste mi tedaj izkazali
zaupanje, želim slavnemu magistratu in častitemu tržanstvu
srečno, mirno, veselo, edino in zdravo novo leto. Bog nam daj
to leto dokončati v svoji milosti in v blagostanju, da bi tržan¬
stvo živelo v miru, edinosti in blagoslovu božjem.

421

Na to so magistrat in tržani z dotikanjem sodnijskega
žezla sodniku obljubili vdanost in pokorščino, želeč mu od
Boga srečo in zdravje v njegovi službi, da bi se v trgu vse
srečno izteklo . 1

Županska služba nikakor ni bila stvar, po kateri bi
bilo vredno hrepeneti. Zapisniki nam mnogokrat poročajo, da
se je ta ali oni na vse kriplje branil te časti, seveda navadno
brezuspešno, zakaj po mestih in trgih je bila stroga dolžnost
meščanov in tržanov sprejeti izvolitev, če je na njih padla,
sicer so bili strogo kaznovani; zgodilo se je celo, da so ga
izključili iz občine. Zelo težavno stališče je imel župan na¬
sproti graščinski gosposki. Odgovoren je bil pred graščakom
za ves trg, nad njim si je ta najprej hladil svojo jezo. Zgodilo
se je neredkoma, da je bil zaprt, zasramovan in tepen. Drzni
graščinski uradniki so imeli veselje s tem, če so mogli naga¬
jati priprostim in navadno malo izobraženim županom in
sodnikom ter se norčevati iz njih.

Z druge strani so jim pa delali veliko preglavic njihovi
soobčani, svetovalstvo in tržani. Le prepogostoma je manjkalo
sloge, edinosti in pokorščine, ki so se ob novem letu toliko
povdarjale, večkrat so jih celo osebno in očitno žalili. Splošno
je pa vendar oseba županova bila častitljiva, in če je kdo žu¬
pana očitno razžalil, so se navadno tržani streznili in odločno
Potegnili za njegovo čast in dostojanstvo.

Tudi v gmotnem oziru je bila županska služba le breme.
Župan in sodnik je imel obilo sitnih poslov, vsled katerih je
moral zanemarjati svoja domača opravila, nagrada pa je bila
Jako pičla. Sodnijsko-županska služba se je smatrala za častno,
zatorej ni dobival stalne plače, ampak le nekatere postranske
dohodke. Iz trških računov je razvidno, da je bil župan prost

1  Svečanost se je končala s pojedino. V občinski pisarni se še
sedaj hrani čaša iz brušenega stekla, iz katere je novoizvoljeni župan
Pil- Na eni strani ima čaša podobo cesarja Jožefa I. (1705—1711), okoli
«a,še je pa napis: Josephus Rex Romanorum et Hungariae. Arcid-Austriae.

dnu čaše je grb — najbrž rodovine Saurau. Seifrid grof Saurau je
hil  h 1673-1677. deželni komtur nemškega viteškega reda. Najbrž je on
ali kateri drugi žlahtnih rodovine Saurau poklonil to čašo kateremu sre-
diškemu županu.

422

davkov, pobiral je mestnino pri sejmih in dobival je tretjino
glob. Toda pri pobiranju mestnine je imel tudi stroške in mu
ni veliko preostalo, pri kaznih si je sicer lahko polnil žepe,
če je bil nepošten sebičnež ter je nalašč množil tožbe in sodbe
ter nalagal visoke globe, a ta stvar je bila zelo mrzka in takih
sebičnežev tudi tržani niso marali voliti za sodnike.

Ako je župan med letom umrl, so takoj izvolili drugega,
pa samo do konca leta. Isto se je zgodilo, če je bil kateri
odstavljen ali je sam odložil županstvo. Ako pa župan vsled
bolezni ali nujnih potov v zasebnih ali trških zadevah ni mogel
izpolnjevati svojih dolžnosti, si je smel sam izmed svetovalstva
imenovati začasnega namestnika. Takšnega namestnika so ime¬
novali „nastavljenega sodnika 1 ' (angesetzter Richter) in je imel
vse tiste pravice kakor pravi župan. Ako je kdo tožil župana
ali se je sploh razpravljalo o njem samem, je moral za tisti
čas odstopiti in svoje mesto v svetovalstvu prepustiti drugemu.
Enako se je moral odstraniti iz seje vsak svetovalec, če se je
o njem razpravljalo, da se je obravnava mogla vršiti popol¬
noma nepristranski.

V naslednjem podamo vrsto srediških županov, kolikor
se je dala sestaviti iz ohranjenih pisem in računov.

Vrsta znanih srediških županov.

Naj starejši po imenu znani središki župan je neki Krištof
ki je 4. julija 1528. moral iti s kapetanom Gašparjem Ameiser-
jem, s cerkvenima ključarjema Miklavžem in Filipom ter še
z drugima dvema župljanoma v Radgono pred obiskovalno
komisijo. (Gl. zgoraj str. 176.)

1579. Jurij Bedo,  podpisan s petimi drugimi tržani v
zapisniku srediških posestev Jerneja Coclja.

1613 in 1620. Mihael Modrinjak.

1616—1618. Vid Sveder.

1623. Martin Borkovič.

1626. dne 13. maja se v nekem pismu imenuje središki
župan Marko Bedo,  drugo pa o njem ni nič znano. Ker so
navadno posamezni župani opravljali svojo službo po več let,
je verjetno tudi ta dalj časa županoval v Središču.

1632 in 1633. Andrej Modrinjak.

423

Omenja se dne 11. decembra 1633. v pismu ormoškega
oskrbnika kot župan središki.

1636. Miklavž Repeša.  Županova! je tudi 1. 1642. in
1643. in najbrž vsa ona leta.

1644. dne 8. maja se omenja kot župan središki Mihael
Kolarič.

1645 in 1646. zopet Miklavž Repeša.

1647. Štefan Kosec.

1648. Marko Laknš.  (f 26. febr. 1671.)

1650. Dne 14. julija potrdi graščak Ladislav Štefan Pethe,
da mu je središki župan Mihael Kolarič  plačal 50 gl. davka.

L. 1651. se omenja kot središki župan Blaž Modrinjak,
najbrž prejšnjega sin.

L. 1652. je županoval Matija Bedo.

1654. je županoval zopet Blaž Modrinjak;  dne 31. de¬
cembra 1654. plača kot župan ormoški graščini davek.

1655. Blaž Modrinjak,  je 16. aprila plačal v graščini
6 gl. vojaškega davka za mesec april. 1  Za njim se imenuje
kot župan središki

1656—1657. Martin Dobrota.  Nanj je naslovljeno pismo
ormoškega oskrbnika, naj se on ali pa občinski pisar oglasi
v graščini zaradi oskrbe vojaštva. Naslednje leto pa zasle¬
dimo na županskem stolu že zopet

1658—1659. Blaža Modrinjaka,  ki je županoval tudi še
k 1659. Po njegovi smrti so Središčani terjali od njegove žene
Ane, da jim takoj izroči 50 gl. gotovine kot občinsko lastnino,
Potem pa so zahtevali še 140 gl. Vsled tega se je vdova zatekla
k ormoški graščini za pomoč, češ, da je njen mož položil račune
z a vsa leta in so bili tudi potrjeni. Občini da ni ostal nič na
dolgu, pač pa je občina še njemu dolžna 2 gl. 6 kr. Zato
Prosi, naj graščinska sodnija vso -stvar preišče in med tem
Us tavi sklep središkega poglavarstva. Kako se je ta zadeva
končala, ni znano.

1660. 'Jakob Plepelec.

1661. Stefan Simunarič.

1664. Ivan Hernak.

1  Dež. arhiv.

424

1665. Štefan Klobučar.

1668. Aloj sij Bregar  (Breger) se omenja kot župan sre-
diški dne 4. marca 1. 1668. Istega leta pa zasledimo kot župana
tudi Gregorija Kosec.

1670. Martin Kolarič.

1672. Adam Repeša.  (?)

Iz 1. 1673. je ohranjen precej natančen občinski račun, 1
a svojega imena župan ni podpisal. Zadnja stran je poškodo¬
vana, a še se da brati, da je župan tistega leta bil nekaj časa
v graščini zaprt, pa ne zaradi svoje krivde, in je imel pri
tem 1 gl. stroškov. Tistega leta je dal tudi župan znovič po¬
staviti sramotilni steber (Pranger) in je zanj potrošil 4 gl. 14 kr.

1678. Andrej Kopiar.  Dne 5. februarija je pisal Ljuto-
meržanom zaradi nekega dolga.

1680. Dne 17. aprila se omenja Mihael Plepelec  kot župan.

1681—1682. Štefan Simunarič.

1683. Andrej Kopiar.

1684—1685. Jvan Modrinjak.

1689—1690. Dne 21. novembra 1689. je podpisal Peter
Simunarič  kot župan neko vlogo na graškega advokata Rusa
v zadevi Herčka. Simunarič je podpisan kot župan tudi še
20. aprila 1690.

1692 — 1693. Naslednja leta se omenjata kot župana 'Janko
Sull  in J'anes Plepelec.  Dne 15. marca 1. 1692. je plačal Janko
Sull kot župan središki ormoškemu graščaku Francu Antonu Pethe
120 gl. od zaostalega davka, ki bi bil moral biti plačan že ob
Svečnici. Naslednje leto 1693. pa zasledimo na neki listini
z dne 26. marca, da je Janez Plepelec, „bivši župan" (gewester
.Marktrichter) _ plačal tega dne 83 gl. dače še za prejšnje leto.
Že dne 9. lebruarija 1693. je moral Plepelec kot župan plačati
graščaku 20 tolarjev kazni, ker Središčani niso pravočasno,
t. j. ob Svečnici in ob Binkoštih plačali davka. Mesto ob Bin-
koštih je Plepelec šele 2. novembra 1692. plačal 145 gl. davka.
Sul je dne 27. aprila 1. 1692. umrl. V 14 dneh je pri Sulu
umrlo troje otrok, potem žena in naposled gospodar sam. 2  Nje¬
gov naslednik je bil Plepelec.

1  V dež. arhivu.

2  Mrtvaška knjiga središka zv. II.

425

1697. Janez Plepelec  je županoval še 1. 1697. in 1700.,
in je najbrž tega leta umrl, ker se istega 1. navaja v neki listini
kot župan Ivan Govedič  (?).

1701. Štefan Simunarič.

1702. Štefan Savora.

1706. Dne 5. oktobra omenja neko pismo v središkem
arhivu Štefana Simunariča  kot trškega župana.

1709—1710. Gregor Šinko  se imenuje kot župan dne
16. januarija 1. 1710.

1711. Gašpar Žnidarič,  24. majnika na binkoštno ne¬
deljo t. 1. poročen z Ano, vdovo po rajnem Janezu Plepeleu.
Prva žena Helena mu je umrla istega leta 30. aprila, stara
70 let.

1713. Matija Plepelec.

1714. Štefan Šavor a.

1715. Jurij Kolarič.

1716—1719. Matija Plepelec.  Ko je 19. novembra 1717.
položil račun, so mu tržani ostali dolžni 22 gl. 39 kr. Pri vo-
iitvi 11. decembra 1719. sta bila graščini predložena Matija
Plepelec in Štefan Sejnkovič, potrjen je bil:

1720. Štefan Sejnkovič.  Pri volitvi 13. decembra sta bila
izvoljena Matija Plepelec in Štefan Sejnkovič, potrjen je bil

1721 -1722. Matija Plepelec.

1725—1726. Matija Plepelec.

1727 — 1728. Štefan Sejnkovič;  omenja se 22. januarija
1728.

1729—1730. Štefan Plepelec.

1731 — 1733. Mihael Dečko.

1734—1735. Franc Modrinjak.

1736—1739. Andrej Simunarič  se navaja kot župan
'• 1737, 1738, 1739 (27. julija).

1740. Štefan Plepelec.

1741—1744. Andrej Simunarič.  Dne 19. decembra 1742.
So  mu pokopali ženo Uršo. L. 1774. je 17. maja zamenjal neki

travnik.

1745. Matija Kolar  (Kollor), omenja se dne 3. marca
• 1745. kot župan središki, naslednje leto pa dne 9. junija

426

1746. Mihael Dečko.  Tržani so za to leto predlagali
poleg Dečka tudi Matija Šinko, a graščak ni bil ž njima zado¬
voljen, ampak je potrdil prejšnjega župana Matija Kolarja,
katerega pa tržani niso marali in so, opiraje se na točko 4.
1. 1654. dne 20. in 21. januarija v Gradcu sklenjene pogodbe,
tako dolgo ugovarjali, dokler ni bil Dečko potrjen. Občinski
pisar je v zapisniku ta dogodek zabeležil z vzklikom: Victoria!
(Zmaga!)

1747--1748. Za leto 1747. in 1748. je bil izvoljen ter
1. januarija od graščine potrjen Matija Sinko,  podpisan na
ženitnem pismu 26. februarija 1748. 1  Naslednje leto pa

1749. Andrej Bedo.

1751. Franc Modrinjak,  zakonski sin Matjaša in Dore
Modrinjak, rojen 18. februarija 1688.

1754. Franc Modrinjak,  zapisan 9. maja 1754.

1755. Matija Borko.

1756. Zopet Matija Borko.

1758—1759. Matija Golob.

1760 — 1762. Matija Poljanec.  Njegov sin Matej je bil.
župnik pri Mali nedelji.

1763—1765. Ivan Solar(y)  je bil potrjen za župana
1. januarija 1763. in je županoval tudi še 1. 1764. in 1765.

1766—1768. je županoval Andrej Stari.

1769—1771. Andrej Jaki.

1772—1774. znovič Matija Golob,  ki se je pa 1. 1774.
odpovedal županstvu in je bil potem izvoljen

1774—1775. Jurij Šinko.

1776—1778. Martin Šavora  (Schauer).

1779 - 1781. Andrej Jaki,  podpisan 30. januarija 1782.

1782—1783. Štefan Modrinjak.  Izvoljen je bil še tudi
za 1. 1784., pa najbrž ni bil potrjen, ker že 10. januarija i. 1.
se imenuje župan

1784—1785. Tomaž Pintarič.

1786. Al atija Jaki.

1787—1788. Štefan Alodrinjak,  izvoljen šele 9. januarija
t. 1. Občinski pisar je zapisal o njem, da je bil takrat 64 let

1  Dež. arhiv.

427

star, v občinskem starešinstvu je bil že 15 let, poldrugo leto
je bil župan. V trgu je imel hišo, posestvo in vinograd, zraven
je bil usnjar in sploh premožen mož, pa priprost; ni znal brati
ne pisati, govoril je le „hrvaški“ in ni bil nikjer dalje po
svetu. L. 1788. pa ni županoval do kraja, ker 5. julija je šel
z dvema svetovalcema v pravdni zadevi v Varaždin že župan
Tomas Horvat.

1789—1790. Tomas Horvat.

1791. zopet Stefan Modrinjak.

1792—1794. 'Janes Nep. Vrabl.  Dne 13. decembra 1793.
so bili graščini predloženi: Janez Vrabl, Štefan Modrinjak in
Andrej Jaki. Potrjen je bil Vrabl.

1795. Matej Bedo.  (Miklavž Kočevar?)

1796—1797. Andrej Solar.  Umrl je 64 let star 1. 1812.
v Središču h. št. 52 (po starem štetju).

1798—1799. Janes Škorjance,  prvikrat predložen graš¬
čini v potrjenje 14. decembra 1797.

1801—1803. Ivan Vrabl.

1804—1808. Miklavž Kočevar,  slovesno vmeščen 10. fe-
bruarija t. 1. Dne 31. oktobra 1808. je odložil županstvo in
prosil ormoško gosposko, naj razpiše volitev novega župana.
Svoj odstop utemeljuje s tem, da je opravljal župansko službo
ze 4 leta v zadovoljnost gosposke in v blagor tržanov, sedaj
Pa ne more več zaradi visoke starosti, bolehnosti in domačih
razmer. Res tudi v onih težavnih časih, ko so Francozi nad¬
legovali naše dežele, ni bila lahka županska služba. Volitev
novega župana se je vršila 29. decembra 1808. in izvoljen je
bil z 9 od 13 glasov Jakob Plepelec  ter potrjen 25. januarija
1809., a zaprisežen šele 13. junija i. 1., zatorej je dne 17. fe-
bruarija 1809. še podpisan kot „Marktrichter“ Nikolaj Kočevar,
~0.  junija t. 1. se imenuje že Jakob Plepelec  kot župan sre¬
mski v dopisu, s katerim mu je ormoška graščina odkazala
razredne dače 5 gl. in razdolžitvenega doneska (Bankozettel-
blgungsbeitrag) 2 gl. 30 kr. — Okrožna oblast je sicer naročila
A januarija 1809., da se naj vrši vmeščenje novega župana že
18. januarija predpoldne, a menda vsled vojnih homatij se je
vmeščenje zavleklo do junija.

428

1810—1811. županuje zopet Miklavž Kočevar , ki se
lastnoročno podpisuje.

1812-1813. pa zopet Jakob Plepelec,  o katerem pravi
neka opomba, da ni znal ne brati ne pisati. Zupan je imel
takrat 25 gl. plače, občinski pisar 300 gl., občinski sluga 4 gl.
in policijski nadzornik 2 gl.

1817. Nik. Kočevar.

1818-1819. Nik. Kočevar.

1821. Jakob Plepelec.

1822. Nikolaj Kočevar.

1823—1825. Jakob Plepelec.  Ta mož, ki je dolgo vrsto
let v najtežavnejših razmerah nosil župansko žezlo, je umrl za
sušico 2. septembra 1. 1834., star 65 let.

1826—1832. Matija Borko  (Vorko, po domače Gjura),
ki je bil manjši posestnik; imel je le kravico s teletom, 2
svinji in 1 prase, h. št. (staro) 138. Bil je ob enem krčmar.
Župan je takrat dobival za svoj trud 62 gl. 30 kr. letne plače,
občinski sluga 40 gl., stražar 37 gl. 30 kr. in občinski bla¬
gajnik 20 gl.

1833—1834. Miklavž Kočevar.

1835—1850. Ivan Sejnkovič.  L. 1850. je bil deveto ne¬
deljo po Binkoštih pri pozni božji službi slovesno zaprisežen.

1851—1855. Filip Jaki.

1756—1860. Lovro Modrinjak,  nečak pesnika Modrinjaka.

1861—1867. Andrej Sejnkovič,  zak. sin Ivana Sejnkoviča
in Helene, roj. Kočevar, narodil se je 2. novembra 1. 1820. in
umrl, splošno obžalovan 23. marca 1878. Bil je izvrsten sodar,
pa narodno zaveden in pošten mož.

1868—1870. Franc Dečko.

1871 —1876. Ivan Kočevar  star.

1877—1885. Martin Čulek.  L. 1880. je občinski zastop
4. aprila določil županu 270 gl. plače z oskrbovanjem pisarij
vred. L. 1879. je dobilo Središče orožniško postajo; 1. 1883. se
je začel pisati zapisnik občinskih sej slovenski.

1886—1888. Ivan Kočevar  ml., nečak slavnega dr. Koče¬
varja. Narodil se jc 17. junija 1. 1858. v Središču h. št. 83
(sedaj 92) kot zak. sin Ivana Kočevarja in Marije, roj. Ozvald.
Dne 23. januarija 1. 1881. je bil poročen z Julijano, roj. Šinko.

429

Kot priden in premožen gospodar se peča z lesotrštvom in
vinotrštvom. L. 1898. ga je cesar odlikoval z zlatim zaslužnim
križcem. Dne 4. novembra 1. 1902. je bil izvoljen za deželnega
poslanca za okraje Ljutomer-Ormož-Radgona. Bil je poslanec
do 1. 1909.

1889—1891. Jurij Zadravec.  Bil je zelo skrben gospo¬
dar, zaveden rodoljub in blag človek. V mladih letih se je
izučil pekarije, začel je z majhnim, a sreča mu je bila mila
in pridobil si je v kratkem lepo premoženje. Kupil si je v Sre¬
dišču dve lepi hiši in pri Sv. Bolfenku na Kogu obsežen vino¬
grad. Na Trnavi je postavil paromlin, ki je velika dobrota za
vso okolico zlasti v hudih zimah, ko so vse vode vkovane v
led. Rodil se je 1. 1842. ter je umrl po kratki bolezni 20. jan.
1. 1901., zapustivši staro mater, vdovo in edinega sina.

1892—1897. Ivan Kočevar  ml. V seji dne 9. decembra
1. 1894. se je ponovil sklep, da občina zanaprej le slovenski
uraduje ter se o tem naj obvestijo oblastva.

1898. do sedaj Josef Šinko,  rojen v Središču h. št. 13,
sedaj 17, dne 14. februarija 1. 1851. kot zakonski sin Antona
Sinko in Katarine roj. Sejnkovič. L. 1869. je dovršil učiteljišče
v Mariboru ter je 1870—1871 služboval kot učitelj pri Sv.
Miklavžu, potem pa v Središču do 1. 1879, vmes je bil nekaj
časa tudi orglavec. L. 1875. je napravil zrelostni izpit v Gradcu.
Oženil se je 1. 1878. z Elizabeto Klobučar, ki mu je umrla že
h 1892. L. 1883. je bil izvoljen prvič v občinski odbor ter je
kil občinski svetovalec do 1. 1898., ko je postal župan.

V naslednjem navedemo tudi imena občinskih svetovalcev
nekatera leta:

*

L. 1725.

Mihael Šimonarič
Štefan Šavora
Gašpar Šnidarič

Četrtniki:

Ivan Šimonarič
Štefan Plepelec

Matjaž Kolar
Gregor Šinko

Andrej Šimunarič
Franc Modrinah.

Štefan Seinkovie

Cenilci:

Jurij Kolarič
Matjaž Borko

Matija Borko
Mihael Horvat.

1726 .

430

Štefan Šavora
Gregor Šinko
Štefan Sejnkovič
Gašpar Šnidarič
Mihael Simunarič
Jurij Kolarič
Matjaž Borko
Štefan Plepelec

Četrtni ki:

Franc Modrinjak
Andrej Simunarič
Vid Manjoško
Mihael Dečko

Cenilci:

Matija Borko
Mihael Dečko

1747 .

Jurij Jaki
Štefan Rihtarič

1759 .

Štefan Plepelec
Fr. Modrinjak star
Mihael Dečko
Matija Šinko star.
Matija Kolar
Matija Borko
Matija Poljanec
Ivan Sollarv
Andr. Sejnkovič
Mihael Kolarič

Četrtniki:

Ivan Mlinarič
Ivan Škorjance
Anton Šinko.

Andr. Stari.

Mihael Dečko

Fr. Modrinjak

Jurij Zamuda

Štefan Plepelič

Matija Kolar

Janez Kolarič

Martin Simonarič

Andrej Bedo

Matija Golob

Mihael Ilerg (de novo).

Čolni nar:

Ivan Škorjanc

Cenilci:

Janez Kolarič
Miha Hrovat

Četrtniki za to leto in na¬
slednje:

Štefan Jerančič
Matija Polanec

Colninar:
Ivan Mlinarič.

Cenilci:

Andr. Seinkovič.
Nik. Bedo.

Logarji:

Matija Bratuša.
Mat. Poplatnik.
Matija Novak.
Jurij Antolovič.
Mart. Klobučar.
Blaž Kraner.

1760 :

Matija Golob.
Štefan Plepelec.
Mihael Dečko.
Fr. Modrinjak.

Tabla XXII. Občinski zastop srcdiški.

Fr. Dečko, Jak. Škorjanec. Jak. Ravšl, Fr. Lukačič, Jak. Jurjaševič,

Fr. Horvat, Iv. Kolarič, J. Kočevar, Jos. Šinko, Jak. Klemenčič, Jakob Zadravec, Jož. Ploh.

svet. župan svet.

431

Matija Kolar.

Mat. Borko.

Ivan Solary.

Andr. Sejnkovič.

Mihael Kolarič.

Cetrtniki:

Ivan Mlinarič.

Andrej Stari.

Mitninar:

Ivan Mlinarič.

Sedanji obč. odbor i

Šinko Josip, župan.

Kočevar Ivan, svetovalec.
Klemenčič Jakob, „

Zadravec Jakob, „

Dečko Franc, odbornik.
Horvat Franc, „

Cenilci:

Andr. Sejnkovič.

Nikolaj Bedo.

Logarji:

Andr. Balažič za Mih.
Horvata.

Martin Klobučar za And.
Lukmana.

BI. Kraner za sebe.

Matija Čeden za sebe.

sledeče ude:

Jurjašovič Jakob, odbornik
Kolarič Ivan. „

Lukačič Franc, „

Ploh Josip,

Raušl Jakob, „

Skorjanec Jakob, „

4. Občinski pisarji.

Vse občinske zadeve, izvzemši blagajno, so bile v rokah
■občinskega pisarja, ki se je imenoval sindikus in je bil blizu
to, kar so dandanes občinski tajniki. Ne smemo si pa v njem
predstavljati navadnega pisaea. Bil je največkrat mož, ki je
dovršil nekoliko šol in je bil zmožen nemškega, včasi tudi
latinskega jezika. Nekateri so si pridobili veliko izkušnje v
občinski upravi ter so v kočljivih zadevah lahko mnogo po¬
magali občanom, zlasti ker je takrat malokdo znal brati in pisati,
^ato je bil pisar v občini imenitna oseba, posebno v pravdah,
ki so se obravnavale pred županom kot sodnikom in pred
starešinstvom, ne le zato, ker je vodil zapisnik, ki je bil na-
v adno skromen in kratek, ampak ker je moral poznati postave
111  paziti na to, da se je pri obravnavah vse vršilo po pravo¬
sodnih predpisih in običajih ter da so razsodbe bile sestavljene
P° deželnih postavah.

Pisar je bil zaprisežen sestavljavec in hranitelj vseh
Ur adnih. pisem in listin. Županu je bil desna roka, zlasti če
l e  bil ta še novinec in še ni poznal raznih običajev, pravic in

432

dolžnosti. Sicer pa je bil le plačan občinski uradnik in ko tak
ni imel v sejah glasu ter iz lastne moči ni smel ničesar
ukreniti.

Koncem 17. stoletja so od obč. pisarjev zahtevali pravne
študije, po večjih mestih so bili celo doktorji prava, v manjših
krajih, kakor n. pr, v Središču, se to seveda ni moglo zahtevati,
vendar so tudi ti pisarji morali napraviti posebno skušnjo, tako
da so postali nekako javni notarji. Občinski pisarji nikakor
niso bili ljudje puhle glave ali izgubljeni študentje, ampak so
morali biti poštenega značaja, zato so uživali velik ugled,
neredko so si pridobili tržansko pravico ter prišli celo v
občinsko starešinstvo. Tržani so jim tudi zaupali ter jih v
važnih zadevah pošiljali v Gradec, da so zastopali trg. Ker pa
vendar trg ni mogel vselej dobiti pisarja, ki bi bil dovolj učen
in skušen v zamotanih pravdah, zato je trg imel navadno še
svojega pravnega zastopnika v Gradcu. Koliko so mu dajali
redne in stalne plače, ni znano, a po takratni navadi so mu
dajali razna darila kot mito, bodisi v denarju ali pa vino,
jajca, kopune, polže i. t. d. Tudi marsikateri puran je potoval
iz Središča v Gradec ter pripomogel, da se je advokat s tem
večjo vnemo potegoval za trške zadeve. Izmed pravnih zastop¬
nikov središkega trga v Gradcu so nam iz 17. in 18. stol. znani
naslednji: L. 1614 —1635. neki Habholz, 1. 1638. Nachtigal,

1. 1691 — 1700. dr. Jurij Rus (Ruess), 1. 1724. dr. Franc Kotnik,
1. 1798. dr. V. Weitzer.

Občinskega pisarja je najemal magistrat in sicer najprej
na četrt leta za poskušajo. Če se je v tem času dobro obnesel,
so sklenili ž njim pogodbo. Novo vsprejetega pisarja je moral
magistrat predstaviti graščini, ki ga je potrdila; brez graščin¬
skega dovoljenja ni smel magistrat pisarja ne sprejeti, ne
odsloviti.

Letna plača pisarjeva je bila z ozirom na njegova opravila
dokaj skromna. Vendar je poleg redne plače dobival še razne
takse, prosto stanovanje in še druge priboljške.

V 17. stoletju je plačeval trg pisarju po 1 gl. na mesec,
dajal mu je na leto 14 vaganov žita in dva orala veliko njivo.
V 17. stoletju je dobival 32 gl. letne plače, prosto stanovanje,
vrt pri hiši, nekaj zemljišča pa pet vozov drv.

433

V drugi polovici 18. stoletja je smel pisar zahtevati na¬
slednje takse :

pri zapuščinski inventuri od vsakih 100

gl- po. 1 gl.

od oporoke najmanj.1 » 30 kr.

od zakonske pogodbe (jutrne) .— »45 »

od reverza ali protipisa .. — »45 »

od dolžnega pisma z vknjižbo vred ... — » 22’/., »

od pobotnice.— »15 »

Slično od drugih pisarij v primeri z delom in trudom.

Od srediških pisarjev so znani sledeči:

1643—1647. Gabrič 'Jurij.

1648. Tobellius Ivan.

1654—1658. Hojfkogg Jurij;  za plačo je imel dva
orala njive, 14 korcev žita, na mesec 1 gl., prosto stanovanje,
Pa razne dohodke od različnih pisem in pogodb.

1682 —1687. Fuchs Nikolaj  (Lisjak), dobival je 18 gl.
Ha leto. Dne 9. septembra 1683. mu je neka Marija porodila
nezakonskega otroka, ki je bil krščen na ime Matej. Pozneje
jo je vzel v zakon in mu je 19. novembra 1686. porodila
hčerko Katarino. L. 1687. se je preselil iz Središča v Ljutomer,
kjer se še omenja 1. 1696., ko se mu je 31. decembra rodil sin
Silvester.

Na njegovo mesto je prišel središki domačin:

1687 — 1698. Kolarič Peter,  zakonski sin središkega žu¬
pana Martina (?) Kolariča. Dne 22. februarija 1683. je bil poročen
s  Katarino, roj. Prontnar, ki mu je pa umrla že 17. decembra
1687. Potem se je oženil z neko Ano, s katero je imel več
°trok. Dne 30. januarija 1691. mu je. umrl 4 tedne star sinček
hadislav, 10. julija 1692. se mu je rodila hčerka Magdalena,
2s - aprila 1694. pa Ana in 2. julija 1699 sin Peter. Ta je umrl
kot dijak na potu iz Varaždina domov dne 2. avgusta 1709.
^ajmlajši sin Janez, rojen 29. maja 1701. je 31. januarija 1725.
Vze l v zakon neko Doro Grlica. Peter Kolarič je umrl 1. 1703.
a li začetkom 1. 1709., ker je njegova vdova Ana 17. avgusta
17 D9. že vzela v zakon Jurija Goloba iz Varaždina. Pisarsko
Središče, 28

434

službo je pa že prej pustil, ker že 1. 1699. zasledimo kot
pisarja

1699—1709. Lehenreither Janeza Jurija,  ki je služ¬
boval 10 let.

1709—1713. Temlinger  (Temblinger) Matija.  Dne 7.
marca 1709. mu je umrl sin Andrej, star štiri leta. Dne 5.
aprila 1711. pa mu je žena Marija Terezija rodila sina Jurija,
ki se je pozneje 28. januarija 1742. oženil z Marijo, hčerjo
takrat že rajnega Mateja Horvata. L. 1712. dne 12. januarija
mu je smrt pobrala 13 letno hčerko Barbaro, a 19. maja 1.
1714. je umrl tudi sam, star šele 48 let. Ker je že dalje časa
bolehal in ni mogel opravljati pisarniških poslov, so tržani ob
novem letu 1714. sprejeli v službo novega pisarja

1714— 1715. Lenarta Trunk,  kije  bil rojen v Sp. Dravo¬
gradu na Koroškem. Umrl je v Središču že 2. septembra 1715.,
star 62 let.

1715— 1717. Lechenreither Janez Jurij,  drugokrat
pisar; prišel je v Središče iz Ljutomera, kjer je bil 1. 1713.
do 1715. oskrbnik Spodnjega grada in Braneka. 1

1718 — 1721. Korpar Janez  (Khorber). Dne 3. marca
1719. so mu pokopali ženo Marijo, staro 76 let, čez 2 leti, dne
8. maja 1721., pa je tudi on naglo umrl, star 60 let.

Njegov naslednik je bil bržkone

1726. Candistitz Janez Jurij,  ki se imenuje kot pisar
v neki listini dne 23. marca 1. 1726.

1729—1732. Prantcnberg Franc pl.  Njegovo ime za¬
sledimo v krstni knjigi dne 24. avgusta 1729., ko mu je žena
Helena rodila sina Mihaela, ki je pozneje postal frančiškan.
Služboval je še 1. 1732., ker je 2. junija t. 1. naveden kot
starešina v poročni knjigi središki. Njegov naslednik je bil

1734 — 1736. Šavor a Franc,  zak. sin Štefana in Urše
Šavora, rojen v Središču 1. 1698. Po dovršenih šolah je služboval
na raznih krajih kot občinski pisar. Umrl je v Središču 72 let
star dne 24. marca 1769. Za Šavoro je prišel

1737—1743. IVaizinger Janez Anton.  Poročen je bil s
Heleno, roj. Zadravec, ki mu je 19. decembra 1738. rodila sina
Janeza, 14. marca 1741. pa hčer Gero.

1  Slekovec, „Časopis“ 1905., str. 75.

435

1743—1746. Mernik Matija Jožef.  Bil je zak. sin
Mihaela in Tereze Mernik, rojen v Ljutomeru dne 19. febr.
1715. in si je dne 23. sept. 1739. vzel Heleno, zakonsko hčer
Tomaža in Helene Amering. Ko je pa ta 30. decembra 1763.
45 let stara umrla, zaročil se je 7. maja 1764. z Maksimilijano,
hčerjo Franca Lehnerja, c. kr. uradnika v Križevcih na Hrvaškem
in Barbare njegove žene. Umrl je 18. avgusta 1779. v Ljutomeru
64 let star.

L. 1746. dne 5. aprila so Središčani zopet v službo sprejeli

1746—1756. IVaisinger Janeza Antona  z letno plačo
32 gl. in 8 voz drv ter zemljišče kakor poprej. Opravljal je
službo gotovo do.l. 1756., umrl pa je, 59 let star, dne 31.
marca 1760.

1759—1762. Mechtig Jernej,  imenoma ga v krstnih
knjigah nahajamo kot pisarja še 1. 1762. V Središče je prišel
iz Ptuja. L. 1753. dne 19. avgusta je bil v Hajdini poročen
z Ano Marijo, hčerjo že rajnega krojača Matija Princ.

1763—1783. Od 1. 1763. je dvajset let nepretrgoma

opravljal službo občinskega pisarja:

Oswald Jožef.  Po njegovi smrti so si tržani izvolili za
občinskega pisarja

1783— 1784. Lustig Antona  ter mu obljubili isto plačo
kakor jo je imel njegov prednik, tako »da bo imel stalen kruh,
če bo zvesto in marljivo služil«. 1  Pisal je zelo slabo nemščino,
najslabše med vsemi pisarji. Z novim letom 1784. je prevzel
šolo, pisarsko službo pa je dobil 28. febr. 1784:

1784— 1784. Freylander Franc.  Za plačo je imel prosto
stanovanje, vrt in njivo, 4 vozove drv ter 36 gl. na leto »z
■drugimi dotlej običajnimi pridatki« (nebst iibrig bishero iiblichen
Accidentien) 2  proti četrtletni odpo.yedi.

Za Freylanderom je prišel

1784—1787. Lassacher Weyersberg Janez Kazimir;
tržani so mu obljubili poleg prostega stanovanja 5 voz drv, vrt
Pri hiši, travnik in njivo ter 40 gl. gotovega denarja; če bo

1  Trški zapisnik.

2  Občinski zapisnik v trškem arhivu.

28 *

436

svojo službo »zvesto, marljivo in častno opravljal«, mu obljubijo
še poboljšek. Neka listina v občinskem arhivu pravi o njem,
da je bil takrat (t. j. 1. 1786.) star 44 let; poprej je bil 3 leta
pisar pri rudniku Rabi, potem tri leta upravitelj pri železni
tovarni Tschuber. Imel je sedem latinskih šol, govoril je
latinsko, nemško, hrvaško, slovensko, laško; potoval je po
Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Hrvaškem in nekoliko po
Laškem.

1787—1789. Dne 3. marca 1787. je občina sprejela v
službo Osišeka Ivana  pod istimi pogoji kakor prednika. Bil
je najbrž sin učitelja Janeza Mihaela Osišeka.

1789—1791. Gutman Alojzij.  L. .1790. je prišel za
uradnika v ormoško graščino. Dne 8. novembra 1788. je kot za¬
stopnik Središčanov šel v Zagreb zaradi pravde z Varaždinci.

1789—1791. Trstenjak Ivan,  za njim pa je prišel

1792 —1798. Lasič Matija.  Dne 10. februarija 1798.
graja ormoški oskrbnik središki magistrat, da prepočasno in
zanikerno rešuje uradne posle, kar ni čuda, ker je trški pisar
Lašič vedno pijan. Dne 2. aprila naznanja magistrat, da je
Lasiču odpovedal službo. 1

Dne 12. marca 1798. so namreč tržani sklenili, da se
mora pisarna takoj zapreti, pisarju Lasiču so odkazali drugo
stanovanje, službo pa je moral nemudoma zapustiti in so mu
četrt leta naprej plačali, ker je pogodba zahtevala četrtletno
odpoved. Istega dne so si izvolili zopet Gutmana Alojzija za
pisarja, dr. Klaizerja pa za svojega pravnega zastopnika. A
Gutman službe najbrž ni sprejel, ali pa le začasno. Pisarniške
posle je med tem opravljal Andrej Škorjanec, ki je tudi 1.
1809. namestoval pisarja. V pismu iz Večice dne 26. junija
1798. piše Gutman, naj Škorjanec prepiše prošnjo za vojaški
odpust za Kranjčiča in Borka.

1799—1802. jfakl Lovro  je bil domačin in je nastopil
službo v oktobru 1798., dasi še ni bil potrjen.

Dne 17. novembra 1798. prosijo namreč tržani z županom
Janezom Škorjancem graščinsko gosposko, naj posreduje pl' 1
okrožni oblasti v Mariboru, da jim potrdi Lovrenca Jakla,

Koncept v sredi škem arhivu.

437

katerega so si že 11. avgusta t. 1. izvolili za občinskega
pisarja. Svojo prošnjo utemeljujejo s tem, da je pisarsko mesto
že dalje časa prazno, vsled česar zaostajajo uradni posli, ali
pa jih morajo opravljati ljudje, ki za to niso sposobni. Jakla
priporočajo s tem, da je bil doslej dober in pošten človek,
ima tudi potrebno znanje, je dovolj vešč slovenskega jezika,
ki je pri tej službi neobhodno potreben.  Okrožna oblast
ga je sicer 30. avgusta odbila, a le za to, ker takrat ni bil
dovolj označen vir, iz katerega bi dobival plačo. Med tem so
pa tržani primerno ukazu z dne 3. junija 1798. pisarsko službo
obskrbeli z 200 gl. plače v gotovini, z drvi in prostim stano¬
vanjem. Jaki da je tudi rojen Središčan ter se bo za trške zadeve
in občinsko blaginjo bolj brigal kakor kak tujec, in tržani bodo
tudi imeli do njega več zaupanja, kakor do tujega človeka.
Podpisal se je kot sindik še tudi 14. nov. 1. 1804. 1 2

1803—1809. Kreulič ’ 1  Karol.  L. 1809. je začasno opravljal
pisarniške posle Škorjance Andrej,  pozneje pa je bil zopet
več let Kreulič občinski pisar. Za ženo je imel Marijo Šinko.
Imel je krasno pisavo in je bil, kakor še sedaj pripovedujejo
starejši ljudje, zelo vesten in marljiv, pa tudi izveden v zadevah
občinske uprave.

Dne 11. dec. 1823. je okrožna oblast stavila predlog, naj
ormoški pisar opravlja proti primerni nagradi tudi posle središ-
diškega pisarja. Toda glede tega se Središčani takrat niso
niogli zediniti in poteklo je pet let, da so se sporazumeli in
določili nagrado 200 gl. na leto in pa brezplačno tedensko
vožnjo ob uradnih dnevih, ali pa poprečno 40 gl. na leto za
vožnjo.

Dne 25. sept. 1828. prosi trg za združitev sindikatov,
ormoški pisar bi naj ob določenih dnevih prihajal v Središče.
■Županstvo opira svojo prošnjo na sledeče razloge:

a) Ima trg 144 hiš, torej so občinski posli znatni, prebi¬
valci se pečajo večinoma s poljedelstvom in nimajo časa hoditi
vsak čas v graščino.

b) Graščinski uradniki so itak preobloženi in pri najboljši

volji

ne morejo hitro opravljati tekočih občinskih poslov.

1  Dež. arhiv.

2  Za pravo Kraljič.

438

c) Je dosedanji sindik že dobro znan z občinskimi posli
središkega trga.

d) Občina upa, če bo treba napraviti novo zemljiško
knjigo, bo tudi ta posel prevzel proti primerni nagradi.

e) Občina ima tudi dovolj denarja, ker se proda in
razdeli: 50 oralov občinskega zemljišča, za kar bo dobila
12.000 fl d. vr. in letnih dominikalnih dohodkov 50—60 gl.

1825 —1836, tedaj 11 let je opravljal posle občinskega
pisarja v Središču oskrbnik in okrajni komisar ormoške gra¬
ščine, Vaclav Kada;  listine in zapisnike središkega trga je
prevzel 4. avgusta 1825. Kada je za pravo zadnji občinski
pisar ali sindik. Časi so se spremenili in začela je bledeti tudi
oblast trških magistratov in sindikov, ki so bili nekako govoreča
usta občinskih zastopov. Dne 1. decembra 1832., št. 13033 je
okrožna oblast naznanila središkemu trgu, da je' znotranje-
avstrijsko in primorsko prizivno sodišče s soglasjem deželne
vlade sklenilo, odvzeti trškemu magistratu oskrbovanje pupi-
larnih (sirotinskih) in zemljiško-knjižnih opravil t. i. posle
žlahtne sodnosti in sicer zaradi tega, ker središka občina ne
more plačevati letnih 400 gl. izkušanemu  sindiku in da tudi
sodni delokrog središkega trga ni tolik, da bi v zmislu dvornega
odloka z dne 16. septembra 1824. št. 26.214 bil potreben zanj
izkušan  sindik. — Ko je Kada izstopil iz službe, so tržani
službo obč. pisarja ponudili njegovemu nasledniku Ant. Koglerju
z letno plačo 120 gl.

Posle, ki jih je prej opravljal sindik, je sedaj prevzela
ormoška graščinska sodnija, kateri je trg moral plačevati neko
nagrado, ki se je vsako leto imela določiti po obsegu in številu
opravljenih poslov ter po močeh trške blagajne. Ormoška
sodnija je pa morala poročati nadsodišču o sprejemkih trške
»plemiške sodnosti« in vodstva zemljiške knjige ter vpošiljati
poprečni izkaz vseh dohodkov zadnjih treh let. Ormoški
oskrbniki so odslej sicer imenoma vodili trške posle, dejanski
pa so jih izvrševali razni uradniki, vsled česar je bil trg čisto
navezan na graščino, dokler ni leto 1848. prineslo čisto novih
razmer.

L. 1825. dne 19. decembra sicer piše središki pravni
zastopnik na Dunaju Mikše županu Jakobu Plepelcu, da je že

439

ugotovil prošnjo na cesarja za sindikat ter je bil pripravljen,
če bi tržani želeli, celo osebno iti prosit cesarja za sindikat,
za ] / s  mitnine in za dovoljenje, da se zida nova občinska hiša.
Pa bilo je zastonj, sindikata občina ni dobila in odvetnik
najbrž niti ni bil pri cesarju.

5. Občinska uprava po 1. 1848.

S podložništvom je prenehalo tudi razmerje občine, bodisi
slobodne, trške, ali neslobodne, vaške napram graščini, to je
pa vplivalo tudi na znotranjo občinsko upravo. Da se v ob¬
činah ohrani red, je bilo treba hitro izdati vsaj začasno občinsko
postavo. In to se je zgodilo s cesarskim patentom z dne
17. marca 1. 1849. Načelo te postave je bilo: „Trdna podlaga
slobodne države je slobodna občina“. Potemtakem ima občina
pravico do obstoja in samosvoje uprave v določenem okviru.
Postavni zastopnik občine je občinski zastop, ki ga Občinarji
prosto volijo. Občinski zastop voli iz svoje srede ž absolutno
večino glasov občinskega predstojnika ali župana in najmanj
dva občinska svetovalca. Vsled ministerske naredbe dne
7. marca 1. 1850. je volitev župana in svetovalcev vodila po¬
litična oblast.

Omenjena občinska postava iz 1. 1849. pa je bila prekli¬
cana s cesarskim pismom dne 31. decembra 1. 1851. Občina
je sedaj postala popolnoma odvisna od vlade, kakor nekdaj od
graščine. To je bilo v duhu absolutizma; vendar ta postava se
dejanski ni izvršila, ampak so bile izdane razne naredbe, ki
so se večinoma opirale na staro postavo iz 1. 1849. Nova ob¬
činska postava, ki je še do današnjega dne v veljavi, je bila
izdana za celo državo v prvi ustavni dobi, 1. 1862. dne 5. marca
m  na podlagi te postave je za Štajersko izšla natančneja de¬
želna občinska postava 2. maja 1. P864. Po členu IV. državne
občinske postave ima občina dvojni delokrog: samostojni ali
lastni in preneseni. V samostojni delokrog spada (v mejah
državne in deželne občinske postave) vse, kar se naravnost
hče občine same in kar ona sama lahko izvrši; sem spada :
uprava občinskega premoženja, skrb za osebno in lastninsko
v arnost, vzdrževanje občinskih cest in mostov, nadziranje živil,
zdravstvo, snaga, služinčad, javna nravnost, stavbe, varnost

440

zoper ogenj, »skrb za domače reveže, prostovoljne dražbe pre¬
mičnin, sejmi, deloma šolstvo.

V preneseni  delokrog spadajo mnogotera opravila, ki
jih v zrnislu čl. VI. postave iz 1. 1862. in § 25. občinskega
reda nalagajo občinam državne oblasti. »Sem spadajo razne vo¬
jaške zadeve, klicanje k naboru, davščne in obrtne zadeve, razna
pozvedovanja, dostavljanje sodnijskih in drugih uradnih pisem,
sestavljanje volilnih zapisnikov za državni in deželni zbor.
Preneseni delokrog donaša občinskim uradom blizu toliko ali
še več dela kakor samostojni delokrog, ne da bi občine dobile
za to kako odškodnino. Zatorej je občina zelo važen organ
tudi v državni upravi.

Kdor plačuje v občini davek, ima tudi občinsko volilno
pravico in s tem pravico do občinske uprave, pa tudi dolžnost,
prispevati k raznim občinskim potrebam. Meščani v mestih in
tržani v trgih so tisti občani, ki so si pridobili ali si v bodoče
pridobe meščanstvo oziroma tržanstvo na podlagi »svoje posesti
ali vsled podelitve od občine. Za podelitev (meščanstva) tržan-
stva sme občina zahtevati pristojbino, ki pa ne sme presegati
40 K.

L. 1907. dne 24. marca je bil za Štajersko razglašen nov
občinski volilni red, vsled katerega so volitve občinskih od¬
bornikov in namestnikov tajne, kakor pri državno- in deželno-
zborskih volitvah t. j. volilec dobi od občinskega urada legi¬
timacijo in uradno glasovnico, na katero zapiše imena onih, ki
jih misli voliti za odbornike ali namestnike in nihče ga ne
more siliti, da bi pokazal popisano glasovnico. 1

Med občinami in deželnim zborom, oziroma deželnim od¬
borom so še v nekaterih kronovinah okrajni zastopi. Tudi
štajerski deželni zbor je 1. 1866. sprejel postavo, ki je bila
potrjena 14. junija i. k, s katero so uvedeni okrajni zastopi.
Okrajni zastop tvorijo:

1  Natančneje o občinski upravi beri: Občin.ski red in občinski vo¬
lilni red za vojvodino Štajersko. Po dr. I. Dečkovi prvi izdaji priredil
■dr. A. Božič. Celje, 1909.

441

a)  Zastopniki velikega posestva, ki plačujejo najmanj
60 gl. zemljiškega in hišnega davka na leto, ne vštevši vojne
doklade;

b)  zastopniki naj višje obdačenih industrij al cev in trgovcev,
ki imajo v okraju kako obrt, rudnik ali trgovino ter plačujejo
najmanj 60 gl. direktnih davkov na leto;

c)  zastopniki mest in trgov dotičnega okraja;

d)  zastopniki kmečkih občin.

V onih okrajih, ki imajo do 10.000 domačega prebival¬
stva, se voli v okrajni zastop 24 zastopnikov, v okrajih, ki
imajo nad 10.000 do 20.000 prebivalcev, 30—32 zastopnikov,
v okrajih od 20.000 do 30.000 prebivalcev 36, nad 30.000 pa
40 — 42 zastopnikov.

Ormoški okrajni zastop ima 33 udov in sicer veleposestvo
8, mesto Ormož in trg Središče 11, veleindustrijalci 3, kmečke
občine 11 zastopnikov.

Središki trg ima 5 zastopnikov in sicer v sedanji (do
dec. 1. 1909) dobi zastopajo trg: Jak. Klemenčič, Ivan Kočevar,
Ivan Kolarič, Maks Robič, Jos. Šinko; razen teh je lastnik
paromlina Jak. Zadravec zastopnik veleindustrijcev.

6. Tržani.

Prebivalci štajerskih mest in trgov so se z ozirom na
pravice in dolžnosti navadno delili v štiri vrste: 1. plemenitaši,
2. meščani, oziroma tržani (Burger), 3. želarji (Heidstaller,
Hausler), 4. gostači ali tujci. 1

Dokler je stal središki gradič, je vsaj začasno bival ondi
graščak, ki je bil za pravo lastnik in zaščitnik trga, pozneje
Pa je bilo Središče brez obrambe in obzidja, priprost in reven
tr g, brez bučnih zabav in razkošnih veselic, ki bi vabile
Plemstvo tjekaj. Zatorej med prebivalstvom središkim v starih
časih ne najdemo plemstva, kakor n. pr. v Mariboru ali v
Gradcu, kjer so bili plemiči prebivalstvu mnogokrat v nadlogo
z aradi svoje ošabnosti, samopašnosti in svojeglavnosti; branili

1  Peinlich, Die alteste Ordnung u. Verfassung der Stadte in Steier-
m ark, Graz 1879, str. 9.

442

so se celo plačevati davek od svojih posestev in hiš. Jedro
središkega trga so marveč tržani.

Kdor je hotel v trgu prosto živeti, si služiti svoj kruh
in uživati trške pravice, si je moral pridobiti tržansko pravico,
ki je bila le osebna in se ni dala podedovati. Tudi sinovi
domačih tržanov, ko so nastopili samostojno gospodarstvo, so
morali prositi pri magistratu, da jim potrdi tržanske pravice.
Domačinom se je navadno kratkomalo ugodilo, težje pa je bilo
tujcem, pridobiti si tržansko pravico. Mnogokrat je tu odlo¬
čevala tesnosrčna sebičnost — celo proti domačinom.

Tako je n. pr. 1. 1657. ormoška graščakinja Ana Marija
Pethe resno zagrozila magistratu, da se Središču odvzamejo
sloboščine in pravice, ker so sprejeli v trg nekega kmeta iz
Medžimurja po imenu Jurko, podložnika grofa Zrinjskega, ter
mu izročili hišo in posestvo Kolaričevih dedičev, dasiravno je
bil „sovražen štajerski deželi 11 . Novodošlec je dediča prejšnjega
tržana in lastnika hiše enostavno vrgel z ženo in otroki iz \

hiše na cesto ter mu zaprl vrata. Z grožnjo, da izgube trško
pravico, je grofica zaukazala, da morajo takoj povrniti svojemu
sotržanu hišo in posestvo ter ga pustiti pri miru.

Zlasti je težko dobil tržanstvo rokodelec ali obrtnik, če
je že dotična obrt bila v trgu dovolj zastopana ter se je bilo
bati konkurence. Sicer se je prebivalstvo središkega trga že
od nekdaj pretežno pečalo s poljedelstvom, vendar je rokodelstvo
bilo za pridobitev tržanskih pravic odločilne važnosti zlasti za
tujca. Če je tujec hotel postati tržan, je moral biti trgovec,
rokodelec ali obrtnik, moral se je izkazati z mojsterskim listom
ter biti sprejet v zadrugo. Ljudje, ki so živeli samo od svojega
denarja ali se pečali samo s poljedelstvom, niso mogli postati
tržani. Pozneje so sicer tudi take sprejemali za tržane, a za¬
htevalo se je, da so morali poprej tri leta služiti za logarja ali
sploh občinskega uslužbenca.

Prošnjik za tržansko pravico je dalje moral biti oženjen
ter imeti hišo v trgu, s katero je bila zvezana tržanska pravica, 1
ali se je moral vsaj z obljubo zavezati, da se v najkrajšem
času oženi in si pridobi trško pravico. Ncoženjenim prošnjikom

1  Mittheilungen d. hist. Vereines f. St. 29 (1881), str. 174.

443

je navadno magistrat sam svetoval, naj si vzamejo to ali ono
vdovo ali hčer umrlega rokodelca ali trgovca iste stroke in
je s tem mnogokrat res očetovsko oskrbel vdove in sirote.
Mnogokrat so pa prošnjiki morali dolgo čakati na tako ugodno
priliko.

Od 1. 1583. naprej, iz dobe protestantizma, je vsled ukaza
deželnega vladarja moral vsak prošnjik izpričati, da je kato¬
ličan. Stanovati je moral že več časa v trgu ter biti prost
osebnega podložništva (Leibeigenschaft); če je bil tujec, se je
moral izpričati z odslovilom prejšnjega deželskega sodišča.
L. 1220., 1231., 1276. je bilo prepovedano sprejemati v mesta
in trge tuje podložnike-begunce. 1  Ivako težko je bilo nepro-
stemu človeku dobiti meščanske ali tržanske pravice, nam kaže
naslednji slučaj, o katerem nam je središki arhiv ohranil
spomin.

Jakob Hrčko je bil sin Jurija Hrčka in je imel 5 bratov.
Okoli 1. 1649. je umrl oče, ko so bili sinovi še nedorasli. Na
njihovo kmetijo v Šal ovci h se je potem priženil Ivan Jurina, ki
je vzel vdovo, mater Hrčkovih sinov. Jakob je še v deških letih
odšel na Ogrsko, kjer se je izučil za krojača in je dobil v
madžarskem jeziku oprostno pismo. Po šestih letih se je vrnil
domov, kjer sta med tem že umrla mati in očim, bratje so si
pa med seboj razdelili dedščino brez njega. Najstarejši brat
Jurij je bil na kmetiji. Ker je uvidel, da zanj doma ni prostora,
je šel zopet kot krojač po svetu ter hodil po Hrvaškem in
drugod kakih 10 let. Po desetih letih je prišel v Središče ter
se oženil s Katarino, vdovo Petra Bogoviča, ki je bil ravno
Prej za kugo umrl. Ž njo je priženil tudi tržanske pravice in
bil zaprisežen kot tržan. Potem je mirno živel kot tržan v
Središču let; od onega časa, ko je kot deček odšel iz
Salovec na Ogrsko, je minolo že 23"’/ 2  let, kar se oglasi baron
Mauerburg, ki je prebival v Purgstallu blizu Ptuja in zahteva
Hrčka kot svojega podložnika pod svojo oblast. Njegova žena
Pa nikakor ni hotela zapustiti svoje domačije in iti ž njim na
kmetijo. Ponujal je graščaku odkupnino, pa je ni hotel sprejeti.
Zato si je imenovani Jakob Hrčko naprosil v Gradcu advokata

1  Peinlich, n. d. str. 16.

444

Jurija Rusa, ki bi ga naj zastopal pri obravnavi, ki se je
imela vršiti 7. nov. 1. 1689. Značilno je, da si župan in sveto-
valstvo nista upala nastopiti proti Mauerburgu v bran za
svojega sotržana, ker se je bilo bati pravdnih stroškov, zato
je Hrčko prosil advokata, naj zastopa le njega in ne občino. Se
21. nov. 1689. pišejo Središčani advokatu Rusu, da jih brani in
zastopa, ako bi slučajno Mauerburg zmagal ter dobil Hrčka za
svojega podložnika in bi stroške morda hotel zvaliti na trg.
Hrčko je sicer zagotavljal, da bo Središčane odškodoval, toda
če bi postal podložnik Mauerburgov, bi ga utegnil graščak do
te dolžnosti izvzeti in trgu naprtiti stroške.

Opozarjajo na to, da je posestvo ženino, ki je pod trško
oblastjo, o Hrčku pa da se pripoveduje, da misli oditi na
Hrvaško, ako bi padel v podložništvo Mauerburgovo. Vprašajo
za svet, kaj storiti, da se zavaruje trg proti morebitni škodi.

Pri prvi instanci je Mauerburg dobil odkupnino s stroški
vred, proti temu so se Središčani pritožili, zato je zahteval
Mauerburg 12. febr. 1659. novo obravnavo, da se revidira in
potrdi odlok prve instance.

Nastavljena je bila obravnava na 12. septembra, pa ni
prišlo do nje, zato je Mauerburg prosil za novo obravnavo.
Konec te pravde je bil, da je Hrčko plačal 32 gl. odkupnine,
ki je bila takrat na Štajerskem običajna, plačal stroške advokatu
in še mu v zahvalo kot nameček dal polovnjak dobrega vina.

Navadno se je zahtevalo tudi od novega tržana, da je
bil zakonski sin, pa prehudih dolgov ni smel imeti.

Ako je kdo mislil, da ima vse potrebne lastnosti in spo¬
sobnosti za tržansko pravico, je vložil prošnjo pri magistratu.
V Središču je prošnjika predstavil magistratu navadno kak
starejši tržan, ki mu je pri vsprejetju bil nekako boter in porok,
da je res vseskozi poštenjak. Ko je bil predstavljen magistratu,
se je trško starešinstvo posvetovalo, ali se naj sprejme za tržana.
To se je zgodilo v slovesni seji.  Ako je bil sprejet, si je
moral izprositi privoljenje tudi pri graščinski gosposki. Če j c
bil tujec, je moral poleg graščinskega potrdila še prinesti tudi
rojstni list, če pa ga ni imel, se je lahko pogodil z magi¬
stratom, da je mesto krstnega lista plačal trgu 2 do 4 gl.

445

Na novega leta dan ali pa po izvolitvi svetovalstva prvi
petek po Treh kraljih se je ime novega tržana razglasilo celi
občini, ki je bila ob taki priliki polnoštevilno zbrana. Sele te¬
daj, če tudi od te .strani ni bilo nikakšnega ugovora in zadržka,
je smel novi tržan priseči. Pred prisego se mu je še na srce
položilo, da mora biti pošten, marljiv, pokoren županovim in
magistratovim ukazom, zvest proti vsakomur, bodisi bogatim
ali revnim, mladim ali starim tržanom, zoper nobenega ne sme
kaj storiti ali govoriti. Na to je prisegel županu. Zapisnik iz
leta 1730. nam je ohranil tako prisego v slovenskem jeziku.
Glasi se:

Jas N. prifschefsem k torno Varafso Serdiskhomo y
obechem Tomu Bogu Nebeskhumu da hotschu toga Varasha
Serdiskhoga pravitsche Marliuo pomotschi braniti Chuvati y
Sagovariati koliko Meni Nei Vetsch Mogotsche Bode y  da
Netscho Nigdar Vo Nikakoui krivj y  Sapellanj Tolmatschj
privoliti. Niti da Netscho Nigdar pomoiem Tolmaschi alli Sre-
tschom Vo Nikakof kvar alli Sckhodo Spravitj y Tollikhaische
k torno da otscho Vsaa ouue kotera bifse govorillj fiproti
gofsponna Richtera plemenitega Magiftratuscha allj Bodi
celemo Varaschu Naperuo datj y Tulikha hoschu o’sche ouua
kotera so vredna Mutschatj pri meni Saderschatj y Nigdar
Nikhomu y Nigdi povedatj y da otscho Vsakhomo poleg
Moiega Rasuma alj tj Duschne konfscienzie prauitschno Schiu-
uitj Ni tj otscho prefstimatj Rodbino Sosinstuo priatelstuo alj
Nepriatelstuo Velikhohe Moie perfone dar alj Mito v da otscho
od voseh krivich Dolmatschof alitj budi Sprauiche Mene Se-
sema opderfati — tako meni bog pomofsi Vsi Bosy Svetnikj
presemakolle preieta Deua Maria itj Sveti Euangelium. Amen.

Po storjeni prisegi je magistrat slovesno predstavil med
bučanjem trobent („unter Trompetenstoss) novega tržana
zbranim občanom. Novi tržan (ali če jih je bilo več, vsi skupaj)
je moral svetovalcem pripraviti veliko pojedino, ki je bila
navadno o pustnem času. včasi pa se je z magistratovim
Privoljenjem vršila šele po Veliki noči. Vrh tega je moral
novi tržan plačati v občinsko blagajno tržansko pristojbino.

Dne 7. julija 1. 1824. je deželna vlada določila, da novo-
sprejeti tržani v Središču plačujejo po tretjem razredu 4 gl.

446

konv. den. pristojbine. Gosposka mora paziti, da te pristojbine
pridejo v občinsko blagajno, ker so jih drugače navadno zapili.

Domači tržanski sinovi in tisti, ki so z vdovo ali hčerjo
priženili kako obrt, so bili prosti pristojbine pri vsprejetju
med tržane . 1

Kdor je bil sprejet med tržane, je vžival vse pravice in
sloboščine trga, nosil pa je tudi bremena, ki so jih nakladale
potrebe države, dežele in trga. Smel je prosto izvrševati svoj
posel, prosta mu je bila pot do vseh dostojanstev v trgu, če
je sicer bil sposoben; brezplačno je smel pasti na trških
pašnikih ter sekati drva za svojo potrebo v občinskih hostah.
Če je obnemogel in si ni mogel več služiti kruha, ga je moral
magistrat podpirati. Najdragocenejša pravica pa je bila gotovo
ta, da so tržane v vseh civilnih rečeh, tičočih se imetja ali
osebe, sodili tržani sami, torej njihovi soobčani . 2

Tržani pa niso imeli samo pravice voliti, ampak to je
bila tudi njihova dolžnost in grajan ali celo kaznovan z
denarjem in zaporom je bil, kdor bi zanemarjal to dolžnost.
Še bolj stroga je bila dolžnost, volitev vsprejeti. Pod kaznijo
so morali tudi prihajati k takim sejam, pri katerih so morali
biti navzoči vsi tržani.

Tržani niso smeli v svoje hiše sprejemati zloglasnih ali
sumljivih ljudi; na svoje posle in gostače so morali paziti, da
niso z lučjo hodili po hlevih in parmah, ali pa, odkar je tobak
prišel k nam, kadili, da ne bi kje zatrosili ognja.

Dolžnost tržanov je bila tudi, točno plačevati davke in
doklade, spoštovati svojo gosposko ter se brezpogojno pokoriti
njenim naredbam.

Tržan pa je tudi lahko izgubil tržanske pravice in sicer,
če se je sam odpovedal, če je zapustil trg ter s seboj vzel
svoje imetje, ako je zakrivil kak zločin, pa ga je gosposka
morala izgnati iz trga, ako je izgubil hišo in premoženje, ako
ni hotel plačevati davkov, ako se ni maral ravnati po starih
običajih in navadah, kar je veljalo zlasti o rokodelcih, ki so
cesto prestopali zadružna pravila. Tržansko pravico je izgubil

1  Peinlich n. d. str. 9; Vrhovec, Ljubljanski meščanje str. 12.

2  Vrhovec, n. d. str. 16.

447

tudi, če se ni hotel oženiti, kakor je bil pred vsprejetjem
obljubil.

Ker je tržan mogel postati le tisti, ki je imel hišo, s
katero je bila zvezana tržanska pravica, je bilo število tržanov
omejeno. V starih časih jih je bilo v Središču le 45.

Da bi tržanske hiše ne prišle v oblast tujim in nespo¬
sobnim ljudem, so bile pod posebnim varstvom trškega magi¬
strata. Brez njegovega dovoljenja ni smel nihče svoje hiše
zastaviti ali prodati; če je pa katera hiša prišla na prodaj, so
jo smeli v prvi vrsti kupiti le tržani, šele, če noben tržan ali
domačin, ki bi mogel postati tržan, ni hotel ali mogel kupiti
hiše, smel jo je kupiti tujec. Če je pa tujec tudi imel hišo in
posestvo v trgu, tržanskih pravic še vendar ni imel, ni smel n.
pr. voliti in voljen biti i. t. d.

Tudi želarji, ki so sicer imeli v trgu hiše in mala
posestva ter so stalno prebivali v trgu in bili v ožji zvezi s
tržani, vendar tržanskih pravic niso imeli, pač pa so nosili
nekatera bremena, ker je trg bil tudi njim v varstvo ter je
magistrat sodil tudi njih. Zato so tudi želarji pri vsprejemu
v trško občino plačevali malo pristojbino, prisegati pa jim ni
bilo treba, ampak so samo s podajo desnice županu obljubili
zvestobo. Plačevali so tudi nekatere davke in kadar je pretila
nevarnost, so morali prijeti za puško. Vojake, ki jih je moral v
starih časih trg dajati državi, so navadno za denar najemali izmed
želarjev, ali pa so jih tudi silili k temu.

Gostači, posli, pomočniki in učenci pri obrtnikih in
trgovcih niso imeli nikakšnih pravic v trgu. ampak slednji so
morali biti zapisani v dotični zadrugi ter se natančno ravnati
po njenih pravilih.

Stari središki tržani so bili priprosti ljudje, večinoma
kmetovalci. Šolo so sicer imeli gotovo že od druge polovice
17. stoletja, vendar jih je malo znalo brati in pisati; mnogo
jih sploh ni v šolo hodilo, a če so tudi hodili, so hitro pozabili,
kajti v tistih časih je navaden človek redko prišel do knjige
itt mu je tudi redkokdaj trebalo kaj pisati. O njih značaju
imamo izrecno poročilo šele iz konca 18. stoletja.

448

Vsled vladinega ukaza je moral občinski pisar okoli leta
1785. 1  popisati tržane v nravnem oziru, župana in glavne sve¬
tovalce posebej, druge tržane pa splošno. Svetovalce in tržane
označuje takole:

Prvi svetovalec je bil Matija Golob, star 80 let, že 20 let
občinski odbornik, 15 let pa ožji svetovalec, oženjen, brez
otrok. Razen hiše v trgu je imel le nekaj malo zemljišča; bil
je jako zanikern, govoril je samo „hrvaško“, sicer nesvarljiv,
pa svojeglaven in vsled visoke starosti nekoliko siten, udan
pijači, s svojo potratnostjo je kopičil dolgove na dolgove.

Drugi svetovalec je bil Andrej Jaki, star 60 let, poprej
6 let župan, 8 let pa ožji svetovalec, oženjen, imel je otroke,
v trgu hišo, posestvo in mlin. V svojom poklicu je bil dokaj
marljiv, brati in pisati ni znal, bil je dober kristjan, napram
gosposki poslušen in spoštljiv, skromen in neprikoren.

Tretji svetovalec je bil Štefan Modrinjak, star 52 let, 2  dve
leti župan, svetovalec 12 let, oženjen, imel je otroke, hišo v
trgu in nekaj zemljišča, dober kristjan, marljiv, poslušen in
spoštljiv, miroljuben, dober gospodar in vedno trezen; brati in
pisati ni znal.

Četrti svetovalec je bil Tomaž Pintarič, 50 let star, 1 leto
župan, 9 let svetovalec, oženjen, imel je otroke, v trgu hišo
in nekaj posestva, v svojem poklicu malomaren, nevešč branju
in pisanju, mlačen kristjan, malo spoštljiv in poslušen, v ob¬
čevanju prepirljiv, udan pijači.

Peti svetovalec je bil Tomaž Horvat, star 50 let, 4 leta
svetovalec, imel je ženo in otroke, bil je premožen mož,
srednje marljiv, brati in pisati ni znal, govoril je pa nekoliko
nemški, bil je usnjar in kmetovalec, sicer pa dober kristjan,
vljuden v občevanju in skrben gospodar.

0 ostalih tržanih podaje tako-le sodbo: govorijo samo
„hrvaščii >“, poznajo le Spodnje Štajersko, pečajo se s polje¬
delstvom, skoraj vsi so uporni, sploh brezobzirni in večinoma
udani pijači.

Tudi iz drugih poročil zvemo, da je koncem 18. stoletja
bilo med ljudstvom zelo razširjeno pijančevanje; lahkomišljena

1  Letnice ni na dotičnem zapisku v občinskem arhivu.

‘‘  Podatki glede starosti se ne vjemajo.

449

zapravljivost je stari slovenski greh, ki je že mnogo domače
zemlje spravil tujcem v roke. Francoske vojske so potem ne¬
koliko streznile ljudi.

Pregled srediških hiš in posestnikov.

V naslednjem podamo pregled srediških hišnih posest¬
nikov 1. 1908. in koncem 18. stoletja.

V starih časih hiše niso bile zaznamovane s številkami.
Šele 1. 1770. je vlada zaukazala, da se hiše označijo s števil¬
kami, ob enem je bilo takrat ljudsko štetje. Opazka v mrtvaški
knjigi središki nam poroča, da so vojaki šli od hiše do hiše,
šteli ljudi ter na hiše pribijali številke. Dne 20. avgusta je
bilo štetje v Obrežu, kjer so našteli 64 hiš, istega dne v
Gornjih in Spodnjih Šalovcih, kjer je bilo 43 hiš, 21. avgusta
v Središču,  kjer so našteli 115 hiš, v Vodrancih, kjer je bilo
16 hiš, v Godenincih 16 hiš in na Grabah 28 hiš.

Opomba dalje pravi, da so med te hiše bile pozneje
postavljene nove, katerim je bilo treba dati novih številk, tako
so tu in tam med prejšnje številke pomešane poznejše, ker se
nabite številke niso smele samovoljno menjavati. Davčni za¬
pisnik iz 1. 1795. našteva že 142 hiš z imeni njihovih lastnikov;
to število je ostalo potem dogo časa nespremenjeno. Ta davčni
zapisnik nam pa podaje tudi vpogled v preteklost trških hiš
in obitelji. Znano je, da so sto in stoletja na kmetijah ostali
isti rodovi, še bolj skrbno se je pazilo v trgih, da tržanska
hiša s posestvom ni prišla v tuje roke, to se je zgodilo le s
Priženitvijo ali, če je rod izumrl. Koncem 18. stoletja so sicer
stara velika posestva začela razpadati in spreminjanje lastnikov
Je bilo gosteje kakor v prejšnjih časih, vendar v veliki večini
nam davčni zapisnik iz 1. 1795. še kaže rodove, ki so od
Pradavnih časov bili lastniki dotičnih hiš.

Številke, ki so se določile središkim hišam pod Marijo
Terezijo 1. 1770. in so potem rastle z novimi hišami, so ostale
dolgo časa v veljavi. Zmešnjava je bila že prevelika in pre¬
novitev je bila potrebna. Ako pomislimo, da je 1. 1770. bilo
n ašteto samo 115 hiš v Središču, in če primerjamo 142 številk
davčnega zapisnika 1. 1795. s popisom hiš, ki je veljal do 1.1899.,

^ r 8 Središče 29

450

lahko raz vidimo, kako se je trg razvijal in nekatera posestva
trgala. Visoke številke stavljene med nizke številke iz 1. 1770.,
nam kažejo prirast in kosanje starih posestev, deloma nakup
občinskega zemljišča. Novejši čas se je pa trg še hitreje
razvijal in tako je bilo potrebno začetkom 20. stoletja uvesti
zopet novo štetje hiš. To prenovitev je odobrilo c. kr. okrajno
glavarstvo v Ptuju 13. oktobra 1899. 1. št. 27992 in je stopila
v veljavo 20. oktobra i 1.

Vse tri štetve začenjajo od trške meje pri župni cerkvi
ter gredo po Bregu v spodnji del trga, v številkah so pa
precej narazen vsled novopostavljenih hiš in drugačnega reda
pri štetju v postranskih ulicah. Ako primerjamo najnovejši
popis hiš in posestnikov iz 1. 1908 . 1  z onim iz 1. 1795., raz-
vidimo, kateri rodovi so še ostali na svoji stari domačiji in
pa, kako se je trg novejši čas pomnožil.

Tudi domača imena še tu in tam spominjajo na stare, že
izumrle lastnike hiš, ki so brezdvomno dolgo časa gospodarili
pri tisti hiši, drugače bi se ji ne vtisnilo njihovo ime tako
močno, da še jih sedanji, sila spremenljivi čas ni mogel
izbrisati.

Imena najstarejših tržanov nam je ohranil zapisnik po¬
sestev, ki jih je imel v Središču ormoški gradnik (kastelan,
Burggraf) Jernej Cocelj, iz 1. 1579. Cocelj je bil tudi sam
središki tržan. Da bi po njegovi smrti ne nastal kak prepir,
je dal točno popisati svoja posestva ter mejaše. V tem
zapisniku se omenjajo naslednji središki tržani:

Kot priče:

Jurij Bedo, Jakob Tajčar, Jurij Segilovič, Vid Ciglar
(tudi mejaš), Matija Fendič, Andrej Golobič.

Kot mejaši:

Matej Zorko,

Andrej Lukašec (Lukačič),

Janez Durleb,

Martin Plepelec,

Janez Dravinjak,

1  Sestavil ga je na prošnjo pisateljevo g. župan Šinko 1 . 1908. Na
morebitne poznejše spremembe posestnikov se pisatelj ni mogel vež
ozirati.

Mihael Pukluzs (Puklič),
Ivan Plepelec,

Krištof Grozy (?),

Andrej Šalgo,

Matej Horvat,

Tabla XXIII. Običajni dom: Hiša na levi, s čelom proti cesti, škedenj počrez v ozadju, hlevi na desni; spodaj ob cesti
ograja. Manjka še koruznik sredi dvorišča. Hišna štev. 96, last Antona Štefanec-a. Fotogr. dr. A. Stegenšek.

451

Antol Schuster,
Krištof Puček,

Peter Gaulčič,

Jernej Kolarič,
Miklavž Župatec,
Ozvald Car,

Lovro Stražnik,

Ivan Lončar,

Miklavž Uterschlaker,
Klement Schrnit,

Jurko Kosmač,

Matej Gondič (Govedič?),
Ferenc Jurglinič (Jurinič ?),
Martin Pader,

Miklavž Mrzlak,

Jurij Segilo,

Urban in Peter Šavničar
(Schaffnizer),

Mihael Horvatič,

Peter in Martin Kolarič (brata).

Če vzamemo brate Urbana in Petra Šavničarja ter Petra
in Martina Kolariča kot samostojne posestnike in tržane, kar
so najbrž bili, povrh pa Cocelja samega, ki se sam izrecno
imenuje „biirger zu Polsteraw“, imamo 38 tržanov iz 16.
stoletja, manjkajo nam le še imena sedmerih.

Znana so pa še nekatera imena starih trških rodovin, ki
so v strašni kugi 1. 1681. in 1682. izumrle. Slekovec 1  navaja
naslednja imena: Fic, Kopij ar, 2  Vidič, Arnec, Streler, Senica
Kiseljak, Jurgec, Vinko, Cocelj, Geklač, Hlitič, torej 12 obitelji.
Od teh nam je Cocelj že znan.

Iz časa Ladislava barona Pethe (1604 — 1617) so nam
znana imena naslednjih tržanov srediških: Ivan Lukačič, Luka
Ivanuša, Mihael Zrnec, Gregor Strašnak, Ivan Zimica, Mihael
Kiseljak, Mihael Modrinjak, Jurij Zrnec, Marko Plepelec, Martin
Borkovič, Blaž Vinko, Matej Jurgec, Matej Plepelec.

Zgoraj smo na str. 285. poročali, da so nekateri tržani
središki bili podložni Herbersteinu in Stubenbergu in sicer v
iPrvih desetletjih 17. stoletja. Od teh tržanov so nam znana
Naslednja imena:

Janezu Frideriku bar. Herbersteinu so dajali desetino:
Jurij Cocelj, Jurij Plepelec, Jurij Saničar (Šavničar?), zopet
Jurij Plepelec, Martin Koper (Kopij ar), Martin Geklač.

Jurij Sigismund Stubenberg pa je imel naslednje tržane:
Ivan Sveder (Sveder), Matija Kelec, Tomaž Ivanošič, Jurij

1  Kapela z. M. b. str. 46.

2  Ta rodovina ni takrat izumrla, ker je še 1. 1683. županoval
Kopijar.

29 «

452

Horvatič, Jurij Ciglar, Benko Plepelec, Ivan Pintar, Blaž Fi¬
lipič, Mihael Gelark, Jurij Bedo, Jakob Hlitič.

Seveda je ta seznamek le približen; marsikatera v Cocljevem
zapisniku imenovana rodbina je morda med tem izumrla čelo
ali vsaj v moškem kolenu, deloma so pa med temi imeni morda
tudi gostači ali želarji, vendar imena v Cocljevem zapisniku so
gotovo tržanska, ker se nekatera večkrat omenjajo, znamenje,
da so dotičniki imeli več posestev, kar je bilo pač le pri tržanih.

Izmed teh so se do današnjega dne obranile rodbine:
Plepelec, Kolarič, Lukačič, Bedo, Horvat, Modrinjak, ki so torej
najstarejše korenike v Središču. Druge so se pozneje priselile
po ženitvi ali po nakupu praznih posestev, zlasti po velikem
pomoru 1. 1681. in 1682. iz Hrvaškega, Medjimurja, Murskega
polja in iz Prekmurskega. Ker so ormoški graščaki imeli po¬
sestva na Hrvaškem in Ogrskem, je povse naravno, da so
marsikaterega Hrvata in Ogra spravili v Središče.

V nekem pismu iz 1. 1613. 1  se omenjajo tudi naslednji
središki želarji: Mihael Strelec, Jurij Schuster, Mihael Foga-
ritsch (Bogonič?), Martin Zrnec, Marko Fic, Ivanoš (po madž.
Janos) Lukašec, Štefan Vorko, Matija Herg, ki je bil šele leto
dni v Središču, poprej pa je bil podložnik g. Pisca, stotnika
pri Sv. Juriju. Rojen je bil blizu Središča.

K popisu posestnikov 1. 1795. dodamo iz najstarejše
zemljiške knjige, koliko je katera hiša imela občinskega de¬
leža. To je namreč važno za starost trških hiš. Na nekem
lističu v trškem arhivu brez letnice in dneva je zaznamovano,
da „stare“ trške hiše dobijo enkrat večji delež kakor „nove“-
In tako vidimo, da imajo nekatere hiše po dva deleža, druge
po eden, nekatere pa nič. Slednje so bile postavljene šele po
razdelitvi občinskega zemljišča.

1  Slekovčev prepis v arhivu „Zg. dr.

453

Središki posestniki 1. 1908.

1  Z zvezdico zaznamovana imena so se že več ali manj pozabila.
* Gotovo kdaj trgovec. — 3  L. 1809 je pos. bil Simoni. — 4  L, 1800.
-k bil tu tkalec; ko se nit suče se pravi, da frkot gre. — 5  L. 1810. po¬
sestnik Ant. Šurk.

454

1  Nekdanji gospodar Jurij. — * Tukaj je nekdaj gospodaril Andrej
Simunarič, 1.1738—1742 župan središki, L. 1739. se je semkaj priženil Matija
Borko, ki je vzel Simunaričevo hčer Heleno, in je bil 1. 1755—1756 tudi
sam župan. Hrvaško domače ime Japa pohaja najbrž od starega Simunariča,
s katerim je ta prastara središka rodovina v moškem kolenu izumrla. —
1  Nekdaj zvonar, ime od „cvenklanja“. L. 1711. se na Grabah imenuje Jurij
Horvat s tem priimkom. — 4  Morda od nekdanje posestnice Gertrudr
(L. 1800.) — 8  L. 1781. posestnik Bartol Veselko. — 8  Nekdanji posestnik.

455

1  Ok. 1. 1770. posestnik Hedžet. — 2  Prvotna domovina Borkov. -
3  Isti kakor pri št. 46. — 1  Nekdanji posestnik. — 5  L. 1795. posestnik
Hlaž Majcenovič. — 6  L. 1795. posestnik. — 7  Gotovo nekdanji posestnik
Jurij. _ s l  1791. posestnik.

456

1  Gospodar je bil nekdaj občinski cenitelj. — 1  Nekdanji posestnik.
Na Hrvaškem je to ime običajno. — 3  L. 1795. posestnik. — 4  Nekdaj iz-
delovatclj „čoh“. — 5  Rojstni dom dr. Štefana Kočevarja. 'L. 1795.
posestnik Schorba. — 1  Rojstni dom zdravnika dr. Lovro Modrinjaka. —
* Prednik Borko. — 8  Prišel od Sv. Marjete na Dr. p. ok. 1. 1840.

457

1  Rojstni dom prošta Mat. Modrinjaka. — 2  L. 1795. pos. Martin
Sejnkovič. — 5  Nekdanji posestnik. — 4  Nekdaj ključavničar.

458

1  Prišel iz Grab 1. 1857. 2  Prejšnji lastnik. — 5  Nekdanji po¬

sestnik. — 1  L. 1712. lastnik Anton Simunarič. — 5  Rojstni dom Šteiana
Modrinjaka. 6  O tem priimku ima Slekovec zapisano tole opombo:
Stari Borko je bil Marko in je znal nekoliko latinski ter je v jezi rad
latinski zaklel: malefic! Od tega mu je ostalo ime. — 7  Menda nekdaj lončar.

459

1  Rej. dom prosta L. Herga. — 2  Stari gosp. Klaninger (Glavnikar?).

460

Središki posestniki 1. 1795.

1  Potomec je lastnik ene največjih železnih trgovin v Zagrebu. —

* Kratice pomenijo: M. o. = Mali ogradi, Os. = Osišcec, Ml. = pod

Mladolesom, G. = Gradišče, Nj. = Njivčica, Krč. = Krčovina, Kt. ==

Krtak, P. = Pesek, L. = pod Logom, Lp. = Lojpa. Pod mero so umeti

četvomi sežnji. — 3  Prekupljeno. — 4  Njiva pri Gr. je merila 1 or.

1349 s., v čemur je obsežen tudi obč. del.

461

* L. 1805. zamenjal z magistratom, izvzemši pekarijo in zemljišča.
— 2  Povrh še mu je magistrat odkazal 1 or. sveta, ki ga je Drava,
zavrgla. — 8  Drava razkopala, pa zopet en kos zapustila.

j

462

1  L. 1797. hiša v Steničnjaku podrtija, zemljišče je potem pripadlo

k št. 38, hišo št. 53 pa so podrli. — * Kot nadomestek za zemljišče, ki

mu ga je Drava razkopala. — 8  Nadomestek za zemljišče, ki ga je Drava

razkopala. — 4  Hišna štev. stare mitnice se je prenesla na novo postav¬

ljeno hišo Jož. Glavnikarja. — 6  Hiša s praznim prostorom 1833 podrta.

463

464

V najstarejši zemljiški knjigi iz 1. 1797. je vknjiženo le 139 hiš'

Tabla XXIV. Vrsta treh hiš ob cesti. Na desni najstarejša hiša v trgu, z letnico 1774 na tramu v sprednji sobi,
last Antona Lukmana, ki stoji pri ograji, Fotogr. dr. A. Stegenšek.

Vlil. Gospodarska zgodovina.

1. Cerkveno imetje.

a) Župnijske cerkve Sv. Duha.

V cerkvenem računu 1. 1627. dne 27. junija beremo, da
je Urša, vdova rajnega Mateja Zečeviča zapustila cerkvi Sv.
Duha polovico svojega imetja v Središču, ki je bilo cenjeno
na 150 gl. ter je na cerkev prišlo 75 gl. Iz tega je sklepati,
da se cerkvi ni izročila polovica posestva, ampak denar.

To je naj starejši znani slučaj, kako je župnijska cerkev
prišla do svojega posestva in premoženja.

Po inventarju 1. 1795. je središka cerkev imela:

1. vinograd v Križanjščaku, podložen graščini Altotters-
bach in se je gornina plačevala v denarju, 1  meril je 1 oral
1329 □ sežnj. in travnik zraven 855 □ sežnj. Pri vinogradu
je bila tudi viničarija s stiskalnico;

2. vinograd na Malem Kogu, pod graščino barona Stadel,
gornina v denarju, 2  je obsegal 1 oral 72 □ sežnj. in njivo
250 □ sežnj. z viničarijo;

3. vinograd v Velikem Vinskem vrhu, pod graščino
Massenberg, gornina v naravi, z viničarijo, stiskalnico in kletjo.
Obseg vinograda: 4 orali 378 □ sežnjev, njive 862 □ sežnj.

4. Vinograd v Litmerku, podložen sekovskemu škofu, in
v Brebrovniku, podložen grofu Kacijanerju, je sporočila Uršula
Keček, po domače Sember, ki je umrla 75 let stara dne
15. sept. 1761.

5. L. 1770. je župnik Andrej Borko sporočil župni cerkvi
Sv. Duha svoj vinograd v Vinskem vrhu proti temu, da vsak
župnik odsluži zanj in za njegovo rodbino na leto 25 sv. maš,
za to mu mora cerkvena blagajna izplačati 25 gl. Drugi so
trdili, da ta vinograd za pravo pripada trški podružnici, sicer
pa je bil vinograd pozneje prodan. (Glej ustanove.)

1  L. 1824. 6 gl. 57 kr.

2  L. 1824. 3 gl. 49 kr.

Trg Središče.

30

466

6. Franc Modrinjak je sporočil cerkvi vinograd v Vinskem
vrhu, imenovan „Ravnica“, a ta vinograd je bil za 100 gld.
prodan in denar 1. avgusta 1. 1791. naložen na Dunaju. Župnik
dobiva 4 gl. in mora vsake kvatre opraviti po eno sv. mašo.

V cerkvenih vinogradih je prirastlo vina 1. 1800. 4 štr-
tinjake, 1. 1801. 8 strt., 1802. 8, 1803. 10, 1804. 6, 1805. 2,
1806. 5 štrtinjakov.

Sedaj ima cerkev vinograd v Križanjščaku 1 or. 1327 □
sež. in zraven 706□ sež. travnika; na Malem Kogu 1 or. 13 □
sež. vinograda, 250 □ sež. njive in 183 □ sežnjev pašnika.

Kot dostavek k ustanovam župnijske cerkve (str. 169) je še
omeniti ustanova Mihaela Puklavca, kmeta v Šalovcih, ki je
župni cerkvi sporočil 250 gl. proti temu, da se zanj in njegovo
ženo opravita na leto dve peti sv. maši.

b) Trška podružnica.

L. 1641. je sporočil središki tržan Pavel Ruklič vse svoje
imetje cerkvama Sv. Duha in žalostne Matere božje. Hišo in
zemljišče so prodali za 200 gl., za premakljivo blago so pa
dobili okoli 50 gl. Na kapelo je prišlo 125 gl. 1

L. 1657. je imela kapela že svoj vinograd, v katerem se
je tisto leto pridelal štrtinjak vina, 1. 1658. pa 4 štrtinjaki.
Cerkvena ključarja sta bila takrat Matija Strašnak in Ivan
Kolarič. Cerkveni račun za 1. 1657. izkazuje 10 gl. 4 kr. 2 v.
dohodkov pa 6 gl. 29 kr. izdatkov. 1. 1658. pa 26 gl. 53 kr.
1 v. dohodkov in 27 gl. 25 kr. 2 v. izdatkov. V tem pa vino
ni vračunjeno, ki ga je ostalo 4 štrtinjake.

L. 1663. sta Blaž in Marina Župatek, ki nista imela otrok
in drugih postavnih dedičev, sporočila vse svoje imetje sre¬
diški kapeli. Hišo in njivo je dne 21. septembra i. 1. kupil Ivan
Kosec, tržan in cerkv. ključar, za 70 gl.

L. 1692. je 14. aprila sporočil Jurij  Sul, starejši sin ta¬
kratnega središkega župana Janeza Sula, svoj vinograd v Kaj-
žarju obema cerkvama s pogojem, da se njegovemu ujcu. Ivanu
Matekoviču, župniku pri Sv. Petru tik Krapine izplača 50 gl-

1  Slekovec, Kap. ž. M. b., str. 51.

467

L. 1713. je dne 3. maja umrli tržan Mihael Modrinjak
zapustil trški kapeli lep vinograd na Velikem Kogu.

L. 1735. je v oporoki z dne 20. januarija Marina, žena
središkega usnjarja Andreja Beda sporočila vse svoje imetje
trški kapeli. Po njeni smrti je mož trdil, da mu je žena vse
prepustila v dosmrtni užitek, a ker ni imel prič, mu niso ver¬
jeli. Le na njegovo prošnjo so mu prepustili polovico mlina
na Dravi, kravo, telico, tri svinje in kobilo. Vse drugo so pa
pobrali cerkveni ključar Matija Kolar in tržani .Štefan Plepelec,
Mih. Dečko in Tomaž Borko. Vsled pritožbe takratnega žup¬
nika Pankracija Rebernika in Andreja Beda je začela to stvar
preiskovati višja gosposka. Imenovani Andrej Bedo je 1. 1749.
postal župan ter je natančno popisal vse, kar je njegova žena
bila sporočila kapeli, pa so vzeli tržani. 1  Izid te nelepe zadeve
ni znan, a brezdvomno so morali krivci povrniti, kar so si bili
prisvojili. Sličnih slučajev najdemo tudi po drugih mestih in
trgih, da se je zlasti pri podružnicah prav samolastno gospo¬
darilo s cerkvenim premoženjem. L. 1748. so bili središki
kapeli tržani dolžni 656 gl., kar je potem nemški red iztirjal
in porabil za popravila in olepšavo.

Neki Andrej Posavec je sporočil kapeli svojo njivo na
Ogradih, katero je 1. 1740. dne 20. maja kupila Barbara
Gregorič.

Večletni središki župan Andrej Simunarič je 1. 1746.
sporočil svoje imetje cerkvi Sv. Duha in ž. M. b. Pa tudi te
zapuščine se je polastil trški magistrat in šele po dolgi pravdi
je kapela dobila svoj delež.

Cerkveni račun iz 1. 1744. izkazuje 106 gl. 41 kr. 2 v.
dohodkov, 133 gl. 29 kr. 2 v. pa izdatkov. Neka Marina
Poljanec je sporočila kapeli 30 gl., Lovro Bedo pa 11 gl.
Račun je napravil cerkveni ključa),; Matija Golob.

L. 1746. je zopet sporočila kapeli Marija Ažbah svojo
njivo, ki jo je kupil Franc Modrinjak za 50 gl, dasiravno je
bila vredna 100 gl.

Inventar z dne 12. septembra 1. 1752. našteva naslednja
posestva trške kapele:

1  Dotični popis gl. pri Slekovcu, n. d. str. 53.

30 *

468

L. Dva dela vinograda na Kajžarju, vredna 95 gl. in hišo,
cenjeno na 30 gl. Vinograd je spadal pod dornavsko graščino,
ki je dobivala od njega 3 gl. 49 kr. gornine. Sporočil ga je
cerkvi dne 16. aprila 1710. Peter Jurina, kovač pri Matiju
Dominkušu na Grabah. Obsegal je s hišo 1363 □ sežnjev.

2. Dva dela vinograda v Jastrebcih, cenjena 60 gl.
Podložna sta bila vdovi Hochenrein z letno gornino 2 gl.
45 kr. 1 v.

3. Vinograd na Kogu, podložen graščini Stadl, vreden
30 gl. Lavdemij z gornino je znašal 39 gl. 7 kr. V vizitacijskem
zapisniku 1. 1795. se že omenja kot lastnina župne cerkve.

Pri Matjažu Poljancu je bila posojena glavnica 100 gl.,
pri Matjažu Šinkotu 10 gl., v gotovini pa je bilo 43 gl.
28 kr. 2 v.'

Začetkom 18. stoletja se je začela zaradi patronske
pravice nad kapelo in zaradi njenega premoženja dolgotrajna
pravda med trškim magistratom in nemškim viteškim redom.
Nemški red kot patron župnijske cerkve je imel tudi patronsko
pravico nad podružnico, dasi so jo tržani bili sami pozidali.
Ko tak je zahteval, da se mu predlagajo letni računi o do¬
hodkih in izdatkih trške kapele, čemur se je pa upiral magistrat
s cerkvenimi ključarji. V znamenje, da ima nemški red pa¬
tronsko pravico nad podružnico, je dal deželni komtur nem¬
škega reda 1. 1725. napraviti grb nemškega reda nad velikimi
vrati. To je tržane silno razburilo in so pozneje grb sami
odstranili. Župniki Artič, Meislinger in Tobinger so imeli
zaradi tega veliko sitnob s tržani.

L. 1748. je velikonedeljski komtur Jožef grof Thurn Valle-
sassina tožil središki magistrat in tri cerkvene ključarje zaradi
slabega upravljanja cerkvenega premoženja. S tržani je poteg¬
nila tudi ormoška graščina, ki bi že od nekdaj kaj rada
dobila v roke patronske pravice. Dvorna komisija je 12. okt.
i. 1. imenovala za preiskovalnega komisarja dornavskega gra¬
ščaka, grofa Karola Jožefa Kellnerja, ki bi naj zaslišal veliko-
nedeljskega komturja, grofico Polikseno Konigsacker, magistrat,
c. ključarje in druge pri tem zadete osebe. Ker pa Kellner

1  Slckovec, n. d. 55.

469

ni imel časa, pečati se s to preiskavo, je dvorna komisija
poverila to opravilo 29. nov. i. 1. nekemu N. Goblais v Radgoni. 1

Preiskava je dognala, da so tržani brez vedenja župniko¬
vega zelo slabo upravljali cerkveno premoženje, zemljišča
prodajali pod ceno, denar pa večkrat zase obdržali. Posledica
je bila, da so magistratu odvzeli oskrbovanje cerkvenega
premoženja in kapelo izročili v popolno last nemškega reda.
Velikonedeljska komenda je na to z vso ostrostjo iztirjala
dolgove, zemljišča večinoma prodala in denar porabila za
popravila in opravo. Ostal je kapeli le še vinograd v Kajžarju,
njeni pičli dohodki so se odslej vštevali med dohodke župnijske
cerkve. Vsled tega pa tudi Središčani niso tako radi sporočali
kaj v prid podružnice.

Koncem 18. stoletja je neki Filip Vukovec postavil sre-
diško cerkev (pač podružnico) za univerzalnega dediča. Po
smrti pa je Jakob Vabič (Babič) iz Veržeja dokazal, da mu je
Vukovec bil dolžen 160 gl. Ta dolg je priznala središka cerkev
in tudi magistrat, zato je bilo teh 160 gl. všteteh med passiva.
Dotično listino so podpisali: Janez Rejc, (1774—1806, marca)
nadžupnik pri Vel. nedelji, Jern. Rojko, župnik pri Sv. Miklavžu,
in pa zastopnik nemškega reda.

L. 1906. je stolni prošt L. Herg sporočil kapeli 500 K.
proti temu, da se zanj opravi vsako leto ena sv. maša. (Drugo
gl. pri ustanovah str. 169—170.)

Dne 13. jan. 1. 1897. je občinski zastop vložil prošnjo
na nemški viteški red, naj bi prepustil kapelo v last in upravo
trški občini, ki bi jo na svoje stroške prenovila v spomin
501etnega vladanja cesarja Franca Jožefa L, toda red je
16. julija 1897. odgovoril, da „na podlagi natančne poizvedbe“
ne more ugoditi prošnji.

L. 1908. kaže cerkveni račun (za obe cerkvi skupaj)
K 2227 dohodkov in K 2303 izdatkov.

2. Župnijska posestva in dohodki.

a) Posestva.

Kakor zvemo iz ormoškega urbarja, je graščina začetkom
16. stoletja dovolila, da se za vzdrževanje središkega duhovnika

1  Namestn. arhiv v Gradcu. Miscellanea.

470

določita dva kmetska dvorca, od katerih se je pa morala še
naprej davščina plačevati graščini. To dvojno posestvo je torej:
tvorilo podlago za gmotne dohodke najprej lokalnega kapelana
in potem župnijskega upravitelja središkega. Eden teh kmetskih
dvorcev je najbrž bil tam, kjer je sedaj župnišče z vrtom in
gospodarskimi poslopji. Še 1. 1765. pravi župnik Borko, da
nadarbinsko posestvo obstoji iz dveh kmetskih posestev ž nji¬
vami za 8 dni oranja in s travnikom; zraven so še tri krpe,
kjer se lahko trava kosi.

Župnijska nadarbina ima sedaj po inventarju iz 1. 1860
naslednja posestva:

1. Pri župnišču dvorišče, vrt s sadunosnikom in gredami;
1396 □ sežnjev.

2. Travnike v „Koti“, v „Ogradu“, pri „Gatri“, v „Špa-
rovcu“, skupaj 3 or. 392 □ sežnjev.

3. Posestvo v Obrežu, ki ga je bil kupil župnik Pankracij
Rebernik ter sporočil svojim naslednikom. Imenuje se po njem
Rebernikovščak ali Rebernikovec. Spadalo je nekdaj pod
komendo v Meretincih. Meri 5 or. 426 3 / 10  □ sež. njiv in 10
or. 346 □ sež. travnikov. Del njive je odkupila juž. železnica.

4. Na Grabah: Dolga njiva, Gnojnica, pri „Gatri“, Špa¬
rovec, Cirkevca, Popova jama, skupaj 6 or. 446 □ sež.

Od zemljišča v Obrežu in na Grabah je Drava 1. 1827.
ob veliki povodnji znaten kos odtrgala in sicer v Obrežu
958 □ sežnjev njive št. 382/38 in 284 □ sežnjev travnika
št. 510/38, na Grabah pa 642 □ sežnjev travnika št. 184/33.
Meseca marca 1. 1830. je zopet odnesla v Obrežu 284 □ sežnjev
travnika št. 510/38 in 1067 □ sežnjev njive št. 494/30.

5. Nekaj pašnika pri župnišču, v Šparavcu, v Cirkevci
(vrati).

6. Vinograd v Vinskem vrhu, Šavorščak imenovan,
sestoječ iz dveh delov, zgornji del je spadal nekdaj pod
graščino Massenberg, spodnji pa pod Branek. Oba je sporočil
1. 1713. Mihael Modrinjak, tržan središki, proti temu, da župnik
zanj in njegovo žlahto opravi vsake kvatre po eno sv. mašo.

7. Drugi vinograd v Vinskem vrhu, je sporočil Nikolaj
Stari, bivši župnik pri Sv. Magdaleni v Bisagu (Višaltu) v

471

Zagorju na Hrvaškem 1.1731. Za ustanovnika in njegovo žlahto
mora župnik opraviti vsak mesec po eno sv. mašo. Vinograd
je spadal nekdaj pod graščino Massenberg.

8. Tretji vinograd v Vinskem vrhu je Latinovščak, ki je
spadal nekdaj pod Dornavo. Sporočil ga je 1. 1754. medji-
murski plemenitaš Ivan della Martina, ki je imel Središčanko za
ženo. Zato se imenuje Latinovščak, ker je njegov nekdanji
lastnik bil Lah iz Italije. Za ta vinograd ima župnik odslužiti
na leto 11 sv. maš in sicer eno peto za ustanovnika in nje¬
govo žlahto, 5 tihih sv. maš za vso živo in 5 za vso rajno
žlahto. Meri 1049 □ sežnjev.

Tudi iz cerkvenih vinogradov je dobival župnik 5 polov-
njakov (brez posode) mošta.

Lastnih šum središka nadarbina prej ni imela. Vizitacijski
zapisnik iz 1. 1795. pravi, da nadarbina nima šum, razen obč.
deleža v Obrežu 2 orala, od katerih se na leto dobi k večjemu
1 seženj drv, župnik je jemal ondi le protje, drva pa je do¬
bival od meretinske komende; zapisnik 1. 1800. pa pravi, da je
imel župnik nekaj šume, kjer se je na leto dobivalo k večjemu
2—3 sežnja drv. To je pač šuma na tistem prostoru, ki ga je
Drava okoli 1 1794. zavrgla, pa še 1. 1795. ni bil vdeležnikom

odmerjen, in o katerem pravi zapisnik 1. 1800., da v občini
Grabe pripada župniku del šume, ki se naj takoj izmeri, mera
zapiše v inventar ter naznani deželnemu komturju. Na drugem
delu, ki ga je bila Drava zapustila, si je župnik napravil 1 or.
njive, ki mu je rodila na leto 15 vaganov koruze, in pa
l / 2  orala travnika, ki mu je dajal vozek sena. Imenuje se
Pesek. Potrebna drva je dobival župnik iz križniškega loga
meretinske komende in sicer vsako leto po 12 sežnjev, 6 bu¬
kovih in 6 hrastovih, katere si je pa moral sam dati posekati
in domov spraviti. A to ugodnost je šele koncem 18. stoletja
red naklonil središkim župnikom, ker 1. 1765. še pravi župnik
Borko v svoji napovedi (fasiji), da mora vsa drva sam kupo¬
vati. Sedaj dobiva mesto drv 150 Iv na leto.

Zato pa mora župnik kapelanu dajati hrano, postrežbo,
perilo, kurjavo in svoje dni celo svečavo. Povrh še nemški
red daje kapelanu 200 K na leto.

472

b)  Razni drugi dohodki.

Splošno so središki župniki imeli nekdaj dokaj pičle do¬
hodke. Vsled posredovanja velikonedeljskega dekana je vlada
središkemu župniku 15. julija 1789. nakazala iz verskega za¬
klada 82 gl., katere so mu pa pozneje zopet odtegnili.

Fasija z dne 30. aprila 1801. izkazuje župnikovih
dohodkov iz verskega zaklada 82 gl., iz ajdovske bernje
74 gl. in raznih drugih dohodkov 29 gl., skupaj 185 gl. Med
izdatki je zaračunjena hrana, drva, luč, postrežba za kapelana
na 69 gl.; zanimivo za takratne poselske razmere je, da je
kuharica dobivala 20 gl. na leto, prva dekla 12 gl., hlapec
15 gl., pastirica 6 gl.

Fasija iz 1. 1812. pa kaže, da je središki župnik imel
359 gl. dohodkov, stroškov pa 173 gl. 4 kr. 1 v., torej mu je
ostalo 185 gl. 56 kr. 3 v. Enako se glasi fasija iz 1. 1816.

L. 1820. se je pritožil župnik, da njegovi dohodki ne
dosegajo niti postavne kongrue, zato je prosil, da mu se
manjkajočih 143 gl. 51 kr. doplača iz verskega zaklada,
deželna vlada je odbila prošnjo njemu kakor tudi ormoškemu
župniku, češ, da fasije niso pravilne, dohodki in izdatki da niso
dovolj izkazani, tudi Središče in Ormož nista med tistimi
župnijami, ki stoje pod kongruo. Ker sta ti dve župniji
inkorporirani nemškemu redu, nimata sploh pravice, dobivati
iz verskega zaklada dopolnitve kongrue. Tudi zaostali davek
ni bil spregledan. Na to je središki župnik prosil nemški red,
naj mu dopolni kongruo, toda tudi veliki komtur mu je 1.
1824. zavrnil to prošnjo.

k. 1827. je prosil župnik Milošič, naj bi mu nemški red
odpustil pristojbine v znesku 84 gl. 22V 2  kr. Svojo prošnjo z
dne 21. septembra podpira s tem, da je središka župnija naj¬
slabša, kar jih ima nemški red.

Gmotne razmere res niso bile sijajne, saj župnik niti
davkov ni mogel plačevati ter je meseca junija 1830. moral
prositi škofijstvo, naj posreduje pri vladi, da mu ustavi vojno
eksekucijo zaradi zaostalih davkov.

Župnik je imel od starodavnih časov tudi pisano ajdovsko
zbirco v trgu, na Grabah, v Obrežu, v Šalovcih, Godenincih in

473

Vodrancih, 1  ki je znašala 206 vaganov in 9 bokalov ter 39 gl.
15 kr. srebra v denarju mesto sira (Kase-Groschen). Od tega
je moral cerkovniku odšteti 3 gl. 56 kr. Ta zbirca je na pod¬
lagi postave deželnega zbora štajerskega z dne 18. jul. 1871.
I 1883. rešena v skupnem znesku 10.832 gl. 40 kr. Rešitev se
je začela izplačevati s 1. julijem 1. 1885. pri c. kr. davkariji v
Ormožu. Rešitev za cerkovnika je znašala 2879 gl. 40 kr. Iz
rešene zbirce je nemški red kupil za župnijske upravitelje
središke 1. 1888. od Blaža Lichtemvallnerja veliki vinograd z
viničarijo, kletjo in stiskalnico v Vinskem vrhu za 3900 gl.

Vsled odredbe c. kr. okrajnega glavarstva ptujskega
z dne 30. in 31. avgusta 1895. št. 15.259 in 15.294 ter c. kr.
namestništva v Gradcu z dne 7. novembra 1895., št. 3314 iz
1890. bi se moralo od bernske rešitve 900 gl. odpisati na
župnijo Sv. Bolfenka na Kogu. Vodranci so namreč nekdaj
spadali v središko župnijo, potem pa so jih priklopili k bol-
fenski, a zbirca je ostala središkemu župniku. Ker je zbirca
rešena, bi se naj dotični delež prenesel na bolfensko župnijo-
A c. kr. ministerstvo za uk in bogočastje je z odlokom 1. febr.
1897. št. 3682 iz 1896. razveljavilo odredbo okrajnega gla¬
varstva in namestništva, ker prenos premoženja od ene dušno-
pastirske postaje na drugo ni predmet instančno-upravne
sodnosti, ker taka prenovitev v postavi ni določena, ampak
take dotacijske spremembe spadajo po § 22. postave z dne
7. maja 1874. (Drž. zak. št. 50) pod prosto razsodbo bogočastnc
uprave.

L. 1747. pravi župnik Rebernik, da je dobil ajde na
bernji 150 drevenk, od tega je potrošil 100 drevenk za
družino, 50 pa prodal po 30 kr , torej 25 gl. Vse svoje
dohodke je cenil na 103 gl., od česar se je moral oblačiti in
plačevati družino.

Župnik Borko pravi 1. 1765., da ima mnogo izdatkov
vsled tega, ker je župnija ob veliki cesti in se oglaša mnogo
gostov in beračev.

Župnik ima tudi pravico pobirati grobnino na pokopališču
vsled Šolarjeve ustanove.

1  Kateri niso imeli ajde, so dajali po 15 kr. Tako beremo v
napovedi župnika Andr. Borko 1. 1765.

474

c) Štolnina.

L. 1747. dne 22. marca ceni župnik Rebernik celokupno štolnino
od previdevanja, posl. olja, krščenja, pokopov, porok, božičnega blago¬
slavljanja, velikonočne spovedi k večjemu na 70 gl.

L. 1753 12. febr. poroča župnik Rebernik, da plačujejo tisti, ki
so mu dajali zbirco, od krsta po 3 kr., kateri niso dajali zbirce, kakor
kočarji in gostači, pa po 15 kr. Od krsta nezakonskega otroka se je
plačalo 1 gl. 30 kr. Ob velikonočnem času t. j. od vel. sobote do
Binkošti in od Binkošt do praznika sv. Jan. Kr. 1 gl. 30 kr. od prvih
dveh (menda otrok), od drugih 1 groš manj. Za nezak. otroke v tem
času po 3 gl.

Za sprevidenja tisti, ki dajejo zbirco, plačajo 3 kr., kateri ne
dajejo, pa 15 kr.

Za poslednje olje vsi enako 15 kr.

Za poroko, kateri dajejo zbirco, plačajo 3 kr., drugi 15 kr.

Za trikratni oklic vsi enako 9 kr.

Za kopuna vsi enako 7 kr. 2 v.

Za pint vina in kolač kruha (label proth) 6 kr.

Za nevesto, ki gre iz župnije, 1 gl. 30 kr.

Za sprevod od hiše 1 gl. 30 kr.

Za pogrebno pridigo 1 gl. 30 kr.

Za sprevod od bližnjega studenca na Bregu 15 kr., od pokopa-
liščnih vrat 8 kr. 2 v.

Za kropljenje mrliča pri polaganju v grob 3 kr.

Za sv. opravilo (vigilije) 1 gl., a je v 10 letih bilo le enkrat.

Za „Libera“ 15 kr. Za peto mrtv. mašo 30 kr.

Za predblagoslov porodnice, ki umrje pri porodu, 1 gl. 30 kr.

Ajdovske kolekture je takrat imel 95 četrtink graške mere po 1 gl.

O Božiču se je pobiral sirov groš, nekatere hiše so dajale po
3 kr., druge po 6 kr. 3 v., nekatere po 9 kr. 3 v.

O Velikonočnem času se je dajalo od vsake osebe 3 v. Plačevalo
se je takrat, ko so se vračali spovedni listki.

Navadna štipendija za tiho mašo je bila 15 kr., za peto mašo
30 kr. Maš je dobival doma premalo, moral jih je dobivati od drugod,
kar je bilo negotovo. Kapelan je dobival do 80 - 90 gl. dohodkov z
bernjo vred (žito, predivo).

L. 1757—1758. jih je v Središču velikonočno spoved opravilo in
obhajilo sprejelo 1350, otrok in za obhajilo nesposobnih oseb je bilo
212, odraslih je umrlo previdenih s sv. zakr. 24, otrok in za zakra¬
mente nesposobnih oseb je umrlo 25. 1

L. 1765. pravi župnik Borko v svoji fasiji z dne 8. jan., da po
božičnih praznikih hodi s križem po hišah blagoslavljat, za to dobi
21 gl. Za krst in poroko se je plačevalo po 3 kr.

1  Iielatio sjmodalis 18. aprila 1758. župnika Lenarta Kneza,

475 —

d)  Župnišče.

Dokler je stala na sedanjih Cirkovcah stara cerkev sv.
Jerneja, je bila ondi gotovo tudi hiša za duhovnika, ko je
prišel od Velike nedelje ali iz Ormoža opravljat službe božje.
To župnišče je izginilo brez sledu s cerkvijo vred. Pozneje
so pripravili stanovanje za duhovnika pri cerkvi Sv. Duha;
odkar je bil v Središču stalni dušni pastir, je pač bilo treba
večjega prostora za družino in gospodarstvo. Prvotno župnišče
je bilo brezdvomno leseno in po priliki na istem prostoru
kakor sedaj. Neko večje popravilo pri župnišču je bilo
1. 1612., ker dne 17. marca 1613. je zaznamovano v cerkvenem
računu: „In Pfarhoff verpauth“ 65 gl. 54 kr. 1 v.

Ko so 1. 1704. prirazbijali na Štajersko Kruci, so tudi
župnišče popolnoma oplenili in požgali. Župnik je moral potem
dalje časa prebivati v najeti hiši. Sele 1. 1706. so začeli
staviti novo župnišče, ki je bilo dogotovljeno šele 1. 1709. za
časa župnika Adlešiča. Tudi to župnišče je bilo leseno, pa
dokaj prostorno. L. 1777., dne 26. avgusta, so pa ob dveh
popoldne perice zatrosile ogenj, ki je pokončal celo poslopje,
ki ni bilo kaj prida, ker že 1. 1765. toži župnik Andrej Borko
v svoji fasiji, da ga veliko stane popravljanje župnišča, ki se
Že hoče podreti (proximae ruinae unterliegend). Večja škoda
je bila, ker je pri tem požaru zgorelo tudi mnogo starih pisem.
Knjige in listine so metali skozi okna, a po nesreči so padle
v studenec, le nekaj malega se je rešilo, med tem stare krstne^
mrtvaške in poročne knjige. L. 1779. in 1780. so potem po¬
zidali sedanje župnišče. Gospodarska poslopja so pa bila tudi
še naprej lesena, šele 1. 1827. jih je dal župnik Martin Mi¬
klošič znova pozidati, pa s slamo pokriti. Skedenj in kolarnica
sta bila postavljena 1. 1791 — 1795., kar je stalo 70 gl.; 1. 1799.
so hleve znovič s slamo prekrili. ..

L. 1791. je nemški red naročil, naj se pri župnišču
omislijo nove gospodarske potrebščine in se je takratnemu
župniku namignilo, naj svojo opravo v oporoki v ta namen
določi.

Dne 8. avgusta 1. 1833. so bila za potrebno spoznana
naslednja popravila: prekriti streho na župnišču, popraviti pod
v župnikovi in družinski sobi, znotraj pobeliti župnišče, po—

476

praviti strešni oder, strop, okna, kapelanovo sobo, ključavnice
in peči. Proračun je znašal 123 gl. 36 kr. kovenc. denarja.
Opeka, vožnja in podavači niso bili vračunjeni.

Po smrti župnika Špicerja 1. 1837. so zopet bila potrebna
naslednja popravila: vložiti nekaj šip v okna, popraviti pod v
družinski sobi, pobeliti hodnik in družinsko sobo. Star studenec
je stal za kuhinjo blizu stranišča, vsled česar se je začela
vanj stekati gnusoba in je voda postala smrdljiva. Zato so
1. 1840. ta studenec zasipali in izkopali novega pred župniščem
na zahodni strani, kjer je še dandanes.

L. 1841. je bila pozidana nova klet za sočivje in žitnica;
nemški red kot patron je dal 11.000 opek in 36 gl. srebra v
denarju. Kamenje, apno, les, skrinje, pokrivanje, mizarsko in
ključavničarsko delo ter druge manjše reči je plačal župnik
Jakob Šalamun v znesku 105 gl,

O popravilih v naslednjih desetletjih ni nikakšnih poročil:
v župnijski kroniki sploh od 1. 1844—1882 ni ničesar zapisano.
Takratni župnijski upravitelji se menda niso potrudili, da bi bili
prebrali vsaj uvod Danjkove kronike, kjer govori o važnosti
in potrebi župnijske kronike, sicer bi si ne bili zapustili v kro¬
niki malo častnega spomina, da niso ničesar zapisali.

L. 1883. se je prostor pred župniščem olepšal. V trikotu
med župniščem in drugimi hišami na jugozahodni strani so bile
takšne jame, da so se gosi v njih kopale. Vsled dogovora med
župnikom in občinskim odborom so se te jame zasipale in je
tako nastal mali trg. Zavažanje mlak se je razdelilo na po¬
sestnike; kolikor metrov drv je kdo dobival v občinski šumi
pri Dravi, dvakrat toliko voz zemlje je moral pripeljati.

L. 1884. so na obeh straneh župnišča napravili nova vrata,
1. 1886. pa v kuhinji novo železno ognjišče, ki se je pa že 1.
1896. moralo nadomestiti z novim štedilnikom.

L. 1892. je nemški viteški red dal postaviti nove svinjske
hles-e, plačal je stroške v denarju 858 gl. (?) in povrh še dal les.

Spomladi 1. 1894. so se omislila nova znotranja okna ;
stroške v znesku 126 gl. 50 kr. je plačala cerkev, oziroma
„stavbena blagajna" (Baukasse) n. reda, župnik pa je dal na
svoje stroške poslikati sobe.

477

L. 1899. je nemški red dovolil z odpisom z Dunaja 17. fe-
bruarija 1899. št. 48 B. Oe., da se podero stari, s slamo kriti
hlevi in postavijo novi. Stroški so bili proračunjeni na 3145 gl.
76 Jrr., a ta proračun je bil znatno prekoračen, ker je zidar
Janez Masten bil prenizko cenil opeko, pesek in apno, tudi so
se morali temelji mnogo globlje zidati, kakor se je izpočetka
mislilo. Vsled župnikovega posredovanja je patron prevzel vse
stroške, tako da župljanov ni nič zadelo.

3. Ubožni zavod.

Najstarejši ubožni zavod v Središču je bil hospital, ki so
ga bili ustanovili križniki, o katerem pa nimamo natančnejih
poročil in je tudi kmalu zahiral. Pozneje so reveži bili pre¬
puščeni usmiljenju in krščanski ljubezni zasebnikov, za nje so
se ob velikih praznikih v cerkvi pobirali milodari, deloma so
tudi bratovščine izvrševale dela krščanske ljubezni. Obne¬
mogle siromake so hranili po hišah. Koncem 18. stoletja
je pa vlada začela siliti na to, da se uredi skrb za siromake
ter po župnijah ustanovijo ubožni zavodi. Dne 11. januarija
1. 1791. je vprašala okrajna oblast središki magistrat, ali se je
v Središču ustanovila od 1. 1787. kaka dobrodelna naprava:
bolnišnica, hiralnica, ustanova za poročno obdaritev deklet ali
za podpiranje dijakov. Zupan Štefan Modrinjak je 9. februarija
i. 1. odgovoril, da od pamtiveka ni takih naprav v Središču. 1

Šele začetkom 19. stoletja se je ustanovil župnijski ubožni
zavod v Središču, katerega je potrdila okrajna oblast v Ormožu
dne 4. januarija 1. 1800 s sledečimi pravili:

I. Organizacija zavoda.

1. Postavni zaščitnik ubožnega zavoda je okrožna oblast
v Mariboru, okrajna oblast v Ormožu ima pravico nadzorstva,
središki magistrat in župnik središki pa sodelujeta pri zavodu.

2. Vse posle ubožnega zavoda oskrbujeta 2 ubožna očeta
in računovodja po predpisanih navodilih.

3. Te tri može volijo vsako leto na Božič po popoldanski
pridigi občine Središče, Grabe, Obrež, Šalovci in Godeninci z

1  Trški arhiv.

478

večino glasov, za vsako občino izven trga se se izbere po eden
nabiralec milodarov.

4. Denar ali tudi pridelke, ki se lahko dajo prodati, iz¬
ročijo nabiralci ubožnim očetom in računovodji, slednji jih zapiše
v računsko knjigo.

5. Zbira se prve dni vsakega meseca, podpora pa se deli
koncem meseca javno, v navzočnosti ubožnih očetov in računo¬
vodja, pa tako, da tretjina dohodkov ostane v blagajni za ne¬
nadne slučaje.

6. Blagajna ubožnega zavoda se hrani v župnišču in za¬
klepa z dvema neenakima ključavnicama, eden ključ je pri
ubožnih očetih, eden pa pri župniku.

7. Vsako leto se položi račun o sprejemkih in izdatkih
okrajni oblasti, katerega potrdi trški sindik, podpišejo pa ubožni
očetje, župnik in računovodja, ob enem z izkazom ubožcev, ki
so bili oskrbovani ali kateri bi se še imeli oskrbeti.

8. Na Štefanovo se vrši vsako leto v župnišču skupščina
vseh udov ubožnega zavoda, na čelu okrajna oblast, trški magi¬
strat in občinski predstojnik, da se zavod pregleda in dajo na-
.sveti za njega zboljšanje in povzdigo.

II. Vodilna načela ubožnega zavoda.

1.  Pravico do oskrbovanja po ubožnem zavodu ima vsak
človek, ki je že 10 let v župniji, pa si vsled starosti, bolezni
in drugih nesreč ne more sam priskrbeti, kar je potrebno za
življenje.

2. Od dne, ko se ustanovi ubožni zavod, je treba z vsemi
močmi delovati proti škodljivemu beračenju; zasebna dobro¬
delnost naj se obrne v prid ubožnemu zavodu.

3. Udje te človekoljubne naprave naj skušajo pridobiti do¬
brotnikov s tem, da s primernim poukom prepričajo razum in
ganejo srce, živahno predočujoč človeško bedo in človekoljubje. 1

1  „Die Mittel, derer sich dicsc Gesellschaft von Menschenfreunden
bedient, sind die ('berzeugung des Verstandes durch verniinftige Auf-
klarung und Rtihrung des Herzens durch die lebhafte Darstellung des
Menschcnelendes und der Menschcnliebe.“ Ta točka je popolnoma nu-
dahnjena s humanističnim idealizmom onega časa.

479

4. Doneski so na enostaven in najceneji način zbirati;
naravni pridelki čim boljše prodati ali pa razdeliti na zahtevo
ubožcem mesto denarja.

5. Deleži se morajo nepristransko razdeliti po potrebščinah
in nezmožnosti za delo, po 2 gl., 1 gl., 40 kr., 30 kr., 8 kr.

6. Ubožni otroci brez starišev ali pa otroci celo ubožnih
starišev se naj oskrbijo s podarjeno obleko, odrasli se naj po¬
šiljajo v šolo.

7. Nihče ne sme slabo soditi darežljivosti drugih, zato se
vsak tudi najmanjši dar za zavod s hvaležnostjo sprejme.

8. Vse zadeve ubožnega zavoda se opravljajo javno in
občine imajo pravico kontrole, vsakdo si sme pregledati račune,
prisostvovati skupščinam, dajati nasvete; vse je javno, za vse
enako, ni nikakšne sile, ni razlike v stanu, ne v veri.

9. Nesebično človekoljubje naj vnema vsakega vdeleženca
tega zavoda in naj ogreva srca ter naplačuje trud, potem bodo
kmalu padle vse ovire, zavod bo napredoval in število nesreč¬
nežev se bo zmanjšalo.

Za ubošne očete  je sestavljeno naslednje navodilo: Služba
je častna. Njih dolžnost je, pozvedovati po ubožcih in trpinih,
jih poučevati ter jim po možnosti in potrebi nakazati podporo.
Skrbeti mora ubožni oče, da se vsak mesec vrši nabiranje.
Nabrane doneske treba skrbno čuvati in modro ž njimi gospo¬
dariti. Darila v pridelkih naj se spravijo v denar po javni dražbi.
Bolne reveže naj večkrat obiskujejo ter jim poskrbe potrebno
pomoč in sploh se naj brigajo za njih položaj tudi v nravnem
oziru. Pazijo naj ubožni očetje, da se ta določila res izvršujejo
in da zavod napreduje.

Tudi za računovodja  so dana. posebna navodila:

Njegovo opravilo je: voditi seznamek ubožcev, izkaz o
njih oskrbovanju, račun vseh dohodkov in izdatkov, zapisnik
na skupščinah sprejetih sklepov in nasvetov, sporočil; zazna¬
movati posebna dela ljubezni do bližnjega in pa nezgode, ki
zadenejo zavod.

Navzoč mora biti, ko se deli podpora, on presoja potrebo
in siromaštvo tistih, ki na novo prosijo podpore; shranjuje v
posebni skrinji listine in pisma, ki se tičejo zavoda.

480

Po potrebi sklicuje ubožce in druge ude ter vodi skup-
ščine in sestavlja zapisnik.

Ta navodila so se razložila vsem občinam ter 5. januarija
1800. izvolili ubožni očetje, nabirači in računovodja.

Prva ubožna očeta sta bila: Jožef Osvald in Matija Sejn-
kovič. Računar: Andrej DomaiVjko. Nabirači: Matija Kosec,
Štef. Potočnik, Jož. Gradišnjak.

L. 1821. je imel ubožni zavod 462 gl. glavnice, ubožci
so dobivali mesečno po 1 gl. ali po 30 kr. Uživali so pod¬
poro ubožnega zavoda 4 siromaki. Ubožna očeta sta takrat
bila Andrej Dominkuš in Karol Kreulič. Sedaj je ubožni oče
središki tržan Rudolf Borko.

L. 1908. je imel župnijski ubožni zavod 7488 K glavnice
in 127'53 K gotovine; podporo dobiva na leto 28 do 30 siro¬
makov.

Novejša občinska postava nalaga tudi občini dolžnost, skrbeti
za revne občane, ki si ne morejo sami prislužiti, kar jim je
potrebno za življenje, oskrbeti jim mora živež, obleko in stano¬
vanje, zdravniško pomoč in postrežbo v bolezni, če nimajo
sicer nikoga, ki bi imel dolžnost za njih skrbeti. Da bi siro¬
make hranili od hiše do hiše, ni v trgu več navada, ampak
občina jim najme stanovanje in plača hrano.

Vsled deželne postave štajerske z dne 27. avgusta 1896.
se mora v občini izvoliti poseben ubožni svet, ki prevzame
skrb za občinske reveže. Po postavi določeni udje občinskega
ubožnega sveta so: občinski predstojnik, dušni pastir, ubožni
oče župnega ubožnega zavoda, občinski ali okrožni zdravnik,
zastopnik domačega učiteljstva in trije udje občinskega zastopa,
Iti jih ta izvoli kot nadziratelje, potem največji davkoplačevalec
v občini in ena ženska, ki ima na skrbi revne in zapuščene
otroke. Predsednik ubožnega sveta je občinski predstojnik.

Za trške siromake je napravil Tomaž Sejnkovič ustanovo
200 gl., obresti te glavnice se razdele vsako leto 24. decembra
dvema najpotrebnejšima siromakoma, ki sta rojena Središčana.
Tudi 1. 1904. umrli središki rojak in častni občan, Fr. Kočevar
je napravil ustanovo za trške siromake. Ustanovna svota znaša
1806'59 K, za katero so kupljeni državni papirji. Obresti se

481

razdelijo vsako leto na smrtni dan trškim ubožcem. Ustanovo
je potrdila c. kr. namestnija 18. maja 1907.

Siromašna blagajna občinska (trška) je imela:

ostanek . . . 18-41 K

4. Trško ozemlje.

Kdaj in kako je prišlo do tega, da imajo posamezne ob¬
čine natančno začrtano ozemlje? Vprašanje o postanku in raz¬
voju občinskega zemljišča je še v avstrijskih deželah zelo
slabo preiskano, 1  bolj pa v deželah nemškega cesarstva, in iz
tega lahko sklepamo, kako je bilo pri nas. Odkar so namreč
pri nas zavladali Nemci, so se občine in naselbine razvijale
po določilih nemško-bavarskega prava, več ali manj na isti
način kakor v nemških deželah. Ko so nemški graščaki dobili
pri nas zemlje, so deloma že našli urejene naselbine, deloma
so jih šele ustanavljali. Novi lastniki obsežnega, še neoblju¬
denega sveta so ravno skušali pridobljeno zemljišče kar naj¬
bolj izkoristiti, zato so krčili šume, napravljali njive, travnike
in pašnike, na primernih krajih tudi nasajali vinograde. Ogrom¬
nih posestev pa seveda niso mogli sami obdelovati, ampak na¬
selili so kmete, katerim so prepustili nekaj zemljišča v obde¬
lovanje in porabo proti temu, da so jim dajali roboto, desetino
in dačo. Kmet je pa potreboval za sebe in za svojega gospoda
živino, zatorej so gotovi skupini kmetov (vas, občina) prepu¬
stili tudi nekaj nerazdeljenega sveta, kjer so kmetje lahko pasli
ter dobivali steljo in drva; včasi so dobili tudi lov in ribičijo..

1  Schiff, Oesterre.ichs Agrarpolitik I. str. 181.

Trg Središče.

31

482

Starejše naselbine so že prej imele določeni obseg sveta,
pa so potem postale odvisne od graščaka, ki je za pravo bil
sedaj lastnik njihovega zemljišča, a jim ga je prepustil v na-
daljno porabo in natančno začrtal meje. Kjer pa so se nasel¬
bine šele ustanavljale, je graščak razdelil zemljo na kmetije,
en del pa prepustil v skupno porabo. V prastarih naselbinah
so se sledovi prvotne razdelitve zemljišča tu in tam ohranili
še do današnjega dne.

Večkrat so pa vladarji občinam dali v last  in ne samo
v porabo nekaj sveta; to so bili proste občine, iz katerih so
se razvila mesta. V prostih kakor tudi neprostih občinah so
imeli Občinarji pravico do haska na skupnem zemljišču, ki se
je imenovalo marka ali almenda — občina. Podložniki s svo¬
jimi razdeljenimi kmetijami in s skupnim zemljiščem so tvorili
neko celoto, kateri so graščaki nastavljali predstojnika-župana,
katerega so si tu in tam Občinarji tudi sami volili, graščak pa
ga je potrdil.

Prvotno je vsaka naselbina imela določeno število
kmetij, ki so vse imele enako pravico do porabe skupnega
zemljišča, toda sčasoma so se k starim kmetijam pridružili
tudi drugi prebivalci, najemniki in rokodelci. Te novodošlece
so stari kmetje navadno pisano gledali in jim niso pripozna-
vali pravic do občinskega zemljišča. Imenovali so jih kočarje,
zelarje,  » siromake s. 1

Dočim je poprej osebna  občina bila enaka s posestveno
t. j. vsi posestniki so imeli enake pravice do zemljišča, je
pozneje osebna  občina postala večja kakor posestvena t. j.
nekateri udje občine niso imeli pravice do občinskega posestva.
Sčasoma so pa vendar tudi novejši prišleci se do dobrega vdo-
mačili, dobili ugled in si pridobili tudi pravico do občinskega
zemljišča. Zatorej so v trgih razločevali med „starimi“ in
„novimi“ tržani. V Središču so delali to razliko še začetkom
19. stoletja. Če se je kje kosalo občinsko zemljišče, so na¬
vadno „stari“ dobili večje deleže kakor „novi ££ .

1  Po nekaterih krajih na Sp. Štajerskem še veliki kmetje in tržani
dandanes želarje in vse tiste, ki nimajo deleža pri občinskem zemljišču,
splošno imenujejo „siromake“, četudi drugače včasi gmotno boljše stojijo
kakor kmetje ali „purgarji“.

483

Kar se tiče Središča, ne moremo s popolno gotovostjo reči,
je li naselbina preživela madžarski napad v 10. stol., zatorej tudi
ne moremo z gotovostjo trditi, je li imela ta naselbina že prej
svoje ozemlje, ali so ji ga določili šele ptujski gospodje po
odgonu Madžarov. Verjetnejše nam se zdi prvo, ker divji Madžari
vendar niso vsega pokončali, drugače bi se ne mogla ohraniti
prastara imena. Gotovo pa je, da so ptujski gospodje, urejujoč
naselbine in posestno razmerje, vzeli za podlago sledove prejš¬
njega stanja. Tn tako omejitev središkega ozemlja sega v pra¬
davne čase, natančneje pa je bila zaokrožena po 1. 1200, ko
so ptujski gospodje dobili v roke te kraje. Na južni strani je
seveda Drava močno spreminjala občinske meje.

Kolikor se da v listinah zaslediti, je v .Središču bilo v
starih časih 45 tržanskih hiš, v njih nam je iskati jedro prvot¬
nih Občinarjev, med katere je bilo v kmetije razdeljeno sedanje
ozemlje, drugo pa odločeno za skupno rabo.

Da je bilo število prvotnih občanov precej veliko, smemo
sklepati iz velikega obsega nekdanjega in sedanjega občinskega
zemljišča. Cim večje je namreč bilo število prvotnih Občinarjev,
tem več so potrebovali sveta za pašo, drva i. t. d. Če je gospod
hotel, da mu podložniki v njegovo lastno škodo gmotno ne
propadejo, se je pri odmeritvi skupnega zemljišča moral ozirati
na njih število.

Stari Občinarji so svoje pravice do občinskega zemljišča
krčevito branili ne le nasproti „novodošlecem“, ampak tudi
nasproti graščakom. Le-ti so namreč bolj in bolj kratili pra¬
vice kmetom glede paše, drv, lova in ribištva, dočim so jim
nalagali vedno večja bremena. Kmetje so vzdihovali po „stari
pravdi“ in so bili tu in tam res v obupnem položaju, 1  in to je
bil eden izmed glavnih vzrokov kmečkih vstaj.

Trške prebivalce so v tem oziru nekoliko ščitile njihove
pisane in potrjene pravice. Vendar so tudi tržani morali skrbno
čuvati ozemlje in pravice na njem. Prostor, na katerem je imela
kaka gosposka, bodisi velika ali majhna, pravico, ondi zasačene
ali naznanjene zločince prijeti in zapreti ter jih oddati dežel-

1  Beri »Razmere gorenjskih kmetov okolo 1. 1500.“, spisal prof.
A Kaspret. Slične razmere so bile tudi pri nas.

31 *

484

skemu krvnemu sodišču, če je bil zločin večji, se je imenoval'
sodnji okraj  ali grajsko ozemlje (Purkhfridt). Odkar je Sre¬
dišče postalo trg, so bile meje trškega ozemlja natančno do¬
ločene in označene z mejniki ali drugimi znamenji n. pr. z
vsekanimi križi na mostovih ali ob meji stoječimi drevesi. Da
bi se meje ne pozabile in vsled tega ne nastali prepiri
s sosednimi lastniki, so v starejši dobi vsako leto, pozneje pa
v večjih presledkih, navadno vsako sedmo leto, pregledovali in
obnavljali mejnike. To pregledovanje so imenovali objahavanje
sodnjega okraja ali grajskega (trškega) ozemlja (Purkhfridts-
bereitung). V Središču se je vršilo to navadno ob binkoštnih
praznikih ter je bil to dan veselja za mlado in staro.

Dan obhoda so morali poprej naznaniti sosednim oblastim,
da so se ga tudi one lahko udeležile. Določenega dne so trški
očetje z županom na čelu splezali na svoje konje, oboroženi
s puškami, sabljami, s sulicami in drugim orožjem. Od trške
hiše ali od županovega doma so slovesno odjezdili proti potoku
Črncu pri župni cerkvi. Tam je bil postavljen poseben šotor,
v katerem so imeli shranjene bobne, zastave in drugo opravo.
Pri šotoru je že čakalo vse, kar je v trgu lezlo in hodilo,
zlasti pa mladina. Na dolge drogove so nataknili zastave in
praporce, potem je pa vsa četa odrinila ob potoku proti Dravi.
Pred njo je vihrala velika trška zastava. Med troben¬
tanjem in bobnanjem so veselo vriskali in peli. Pri vsakem
mejniku in znamenju so župan in svetovalci natančno pregle¬
dali, ali je vse v redu. Kjer ni bilo mejnika ali znamenje ni
bilo več zanesljivo, ker je n. pr. drevo bilo prestaro ali se je
podrlo, postavili so nov mejnik; na dotičnem mestu so vtaknili
v zemljo trško zastavo ter izstrelili iz pušk, med otroke pa
so metali nove vinarje, včasi pa paglavce tudi potezah za ušesa,
da bi si bolje zapomnili, kje je meja.

Pri brodu na Dravi je bila prva postaja, kjer so se v
gostilni okrepčali z ljutomersko kapljico. Potem so jo mahnili
za Dravo proti vzhodu do ogrske meje, potem pa za mejo
proti severu, kjer je za Hraščico ob potoku Zeleni bila druga
postaja. Okrepčavši se z dobrim Medžimurcem, so odrinili proti
Preseki, od tam pa proti zahodu vedno tik meje preko Mlado-

485

lesa in Velikih ogrado v nazaj k šotoru ob Črncu, kjer so od¬
ložili bobne in zastave ter se pozno zvečer vrnili domov.

Ob takih prilikah je navadno poslala tudi ormoška graščina
svojih ljudi, da so bili priče. Zaradi meje je prišlo mnogokrat
do prepirov in celo krvavih pretepov, kakor o tem poročamo
na drugem mestu. Župan in svetovalci so vselej odločno branili
svoje pravice ter ugovarjali zoper vsako kršenje trške posesti.
Vsled tega so pa nastali s sosedi tudi vsakovrstni in dolgo¬
trajni prepiri, ki so v tesni zvezi s takratnimi gospodarskimi
razmerami in se v krajevni zgodovini ne smejo prezreti.

5. Obmejni prepiri.

Hud sovražnik Središčanov je bila od nekdaj deroča
Drava, ki jim je pogostoma poplavila njive, šume in travnike
ali pa jih celo spodkopala in, spremenivši svojo strugo, vničila
cela posestva. Zlasti hudo je bilo v sredini 18. stoletja. Na
središki strani je razkopala pašnike, njive in travnike, na hrvaški
strani pa je pustila cele kose praznega sveta, ki so si ga
prilastili Varaždinci, Središčani pa, da so sploh mogli rediti
živino, so morali od svojega lastnega zemljišča za pašo pla¬
čevati najemnino in celo davek. Naposled jim tudi za plačo
niso dovolili goniti tje živine na pašo, pretila jim je resna
gospodarska kriza. V sili so dobili nekaj sveta za pašo od
čakovske graščine, s katero so 1. 1763. sklenili posebno po¬
godbo, ki se je še ohranila v središkem arhivu. Glasi se:

Pogodba.

Med szlavnim Dominiumom Csakovechkom od jedne, od sztrani
pako druge Obcsinom Stajarszkoga Varassa Szerdische zvanoga, Leta,
Mefiecza, y dneva dolije podpisfzanech, pod Nachin dolije pofztavKen
vchinjena je.

Pervich Szlavni Dominium Csakovecski Obcsini Szcrianfzkoi do-
puscha, da oni vu Omcku Ternovcsak zvanom, k ovomu Szlavnomu
Dominiumu Csakovecskomu y  Szlavnoi Varmegye fzalascke od negda
fzpadajuchem do volye ovoga fzlavnoga Dominiuma rogatu marhu fzvoju
fzlobodno budu paszli. Za koju pako ifzta Obchina Szerdiska vfiako Leto
vu caffu fzlavnoga ovoga Dominiuma Raniskih pet platiti bude dušna,
kotcre za fzada tekuche Leto napunoma je platila, zverhu toga (zvun da
kvara nikakvoga fzvojum marhum podlosnikom ovoga fzlavnoga Do-

486

miniuma chinili nebudu) zavesujufie takai, da Marha podlosnikov
Megymorfikeh po ifztom Omeku pafztifle bude fzlobodna, koie ifzn>
y fzlavni Dominium fzebi zadersava y ako podlosnikov ovoga fzlavnoga
Dominiuma Marha na Hatar nyhov pripecfenyem kak bi nadoffla, tho
takaiffe Obchina Obecha, da Marhu megjmorflku zaimati neche, niti
nikakve ncprilike chinila nebude. Ako pak podlosniki ovoga fzlavnoga
Dominiuma ifztoi Obchini kakov kvar hotomcze bi chinili, vu takovom
pofzlu kada glafiilifze budu zadovolschinu dobiti hote, kotera pogodba
tak vuchinyena po obedveh fztrankah podpifzana y  Pechatjum fzlavnoga
Dominiuma podpecfacfena van dajeile. Vu Gradu Csakovecfkom, 21-a Ma-
jufa. Leto 1763.

Rihtar Ivan Kollar f L. S. Ignatius Pales in. p.

prefekt obcsinski.

J- Mathias Borko
■f Mathias Pulvanec

I

Priszesniki.

L. S.

Joseph Oflwald m. p.
Markt. Schreiber.

Marko Borko f
Joseph Ploh f
Joseph Kochevar.

Coram me Antonio Horvath Cottus Szaladiens Iudice

Nobilium L. S.

Et me quoque Sigismundo Berle eiusdem Cottus

L. S. Balu Jurratho.

Na podlagi te pogodbe so pasli po čakovskem zemljišču
1. 1763., 1764., ko so plačevali po 5 gl., 1765—1778., ko so.
plačevali po 10 gl. Graščinski logar jim je vselej dal potrdilo,
da smejo pasti dotično leto v graščinskih logih.

Ker pa jim je Drava raztrgala njive, so morali izkrčiti
svoje šume, da so si mogli pridelati kruh in dobiti krmo za
živino. S tem so pa prišli ob drva in ker je tudi kupčija
bila slaba, so zelo ubožali. Zastonj so trkali pri okrajni oblasti
in celo pri deželni vladi, da bi odpomogla kričečim razmeram.
L. 1755. se je uredila pač deželna meja med Ogrsko in
Štajersko od Ljutomera do Radgone ter je vsled Murinih
ovinkov prišlo do tega, da so Štajerci tu in tam dobili
zemljišče onstran Mure, Ogri pa tostran; ob štajersko-hrvaški
meji je pa še vedno vijugasta dravska struga delala mejo..
Središčanom se je godila očitna krivica: Drava jim je vzela
posestva, kar je bilo prej njihovo, si je sedaj onstran Drave
lastilo varaždinsko mesto, davek pa se jim ni odpisal, dočim
Hrvatje za ta svet niso plačevali nikakšnega davka. Vzpričo
tega so se 1. 1755. obrnili Središčani naravnost na cesarico-

487

Marijo Terezijo s prošnjo, da se jim vsaj primerno odpišejo
davki, ali pa vrne njihovo zemljišče ali izplača glavnica za
zemljo, ki jim jo je Drava vzela in nanesla Hrvatom. Dotično
spomenico, katere osnutek se še hrani v občinskem arhivu, je
imel izročiti cesarici neki Seidl.

Vršile so se potem dolge preiskave in zasliševanje prič.

Zapisnik z dne 25. marca 1775. ima izjavo Franca Vutoba
iz Svibovca, preko 60 let starega, ki je izpovedal, da je Drava
nekdaj tekla ob Sračinskih vrtovih, pri „Rdečem križu“ so
stali središki mejniki, varaždinska graščina je dobila 150
oralov, varaždinski jezuitje 140 oralov, ki so bili prej
središka last, 140 oralov pa so Varaždinci razdelili svojim
podložnikom, Svibovčanom po velikosti njih posestev. Tako
nam je razumljivo, da je svibovska kapela nekdaj spadala pod
središko župnijo, ker se je središko ozemlje raztezalo do
stare dravske struge, do današnjega sračinskega „bercga“.

Pri ureditvi meje je svet onstran Drave za Središčane in
za štajersko deželo bil izgubljen. K sreči se je Drava v 19.
stoletju zopet bolj pomaknila na hrvaško stran, vendar je še
nižje Središča dandanes precej hrvaške zemlje na levi strani
glavne dravske struge.

Vkljub pogodbi je bilo mnogo obmejnih prepirov nasproti
Medjimurju, kjer sta mejili ormoška in čakovska gosposka;
pogodba iz 1. 1763. se najbrž po letu 1770. ni več obnovila.

L. 1779. so meseca julija Trnovčani in Macinčani Sredi-
ščanom polovili živino, ki je prišla čez mejo na čakovsko
zemljišče. Središčani jim niso ostali dolžni. Iz maščevanja so
vdrli čez mejo in ugrabili medjimursko živino, ki je že bila zaprta
na domačem zemljišču. Stvar sta potem vzeli v roke ormoška
in čakovska graščina.

Dne 12. julija 1779. piše čakovski upravitelj Franc Jarič
ormoškemu upravitelju Antonu Dobrovšku, da je zaradi nujnih
graščinskih poslov več dni izostal in zato ni mogel takoj
odgovoriti na njegovo pismo. Ko se je pa vrnil, je takoj
odposlal 8. julija sodnika v Trnovec, da bi poravnal prepir
med Središčani in čakovskimi podložniki v Trnovcu in v
Macincu. Dal je povabiti tudi Središčane, pa ni prišel nobeden,
kar ni majhna trdovratnost. Njih trdovratnost kaže tudi to, da,.

488

ko so Macinčani prvokrat gnali živino iz občinskega pašnika,
so jim Središčani v graščinskem zemljišču že zaprto živino
vzeli in gnali domov. Zato je pa upravitelj čakovski zahteval
od središke (vjete) živine po 1 gl. od komada, vendar je bil
pripravljen, takoj vrniti živino in založen denar, če oni ma-
-cinsko živino zopet spravijo na kraj, kjer so jo šiloma vzeli
ter to en Macinčan in en Središčan prideta naznanit.

S tem da hoče le pokazati, da Središčani niso prav
ravnali in jih hoče v bodoče odvrniti od nasilnega zapiranja
živine, ker če bi se jim vse dovolilo, bi se bilo bati, kakor so
že letos 9 dni imeli v zaporu čakovske podložnike, bi si še
dovolili druge izgrede in bi celo napadli čakovske podložnike.
Kakor hitro bo torej živina, ki so jo odgnali iz Macinec,
prišla na svoje mesto, bo tudi on naročil, da se izpusti središka
živina in vrne založen denar.

Kako se je ta zadeva končala, ni znano, najbrž so Sredi¬
ščani ugodili zahtevi čakovskega upravitelja, ki je itak bila
prijenljiva. Naposled je tudi vlada posegnila vmes in dolo¬
čila mejo.

Vsled dvorn. odloka 8 dec. in gubern. odredbe znotr.
avstr, vlade z dne 27. dec. 1782. je bila odobrena meja med
•čakovsko in ormoško graščino v čakovski šumi Trnovščalc
in v Prodeh vkljub temu, da so Središčani ugovarjali. Na¬
mignilo se jim je, da jim daljni pravni pot sicer ni prepovedan,
vendar si naj prihranijo nepotrebne stroške.

Prepirov pa še ni bil konec.

Že 1. 1794. so imeli Središčani pravdo s sosednimi
Trnovčani zaradi meje na Prodeh. O tem je bil 15. julija
1794. sestavljen naslednji zapisnik:

1. Pogodili so se, da zanaprej ne sme nihče živine samo-
lastno zastavljati, ampak vlovljeno živino mora izročiti svojemu
županu, ki da napravljeno škodo preceniti in ukreniti, da se
škoda popravi.

2. Če pri ponočni paši, ko pastirji zaspijo, ali pri
nevihti in hudem dežju živina zablodi preko meje, se ne sme
zapleniti, ampak enostavno zavrniti preko meje, razen če bi
živina tam ostala 2, 3 ali več dni in če bi na obdelanem
zemljišču napravila škodo.

489

3. Trnovska občina si je izprosila, da si do polovice
svojo mejo zagradi, enako bi naj storila središka, če ne, pa
naj živino pasejo pastirji.

Vkljub temu prepirom ni bil konec; že 11. avgusta istega
leta so Trnovčani Središčanom ugrabili 10 glav živine in so
zahtevali za vsako glavo 1 gl. odškodnine.

Se hujše praske so imeli Središčani z Varaždinci in s
Sračinčani.

V četrtek, petek in soboto, 14. 15. in 16. februarja
1. 1788. so Sračinčani sekali drva na središkem zemljišču, ki
ga je dravska struga ločila od Štajerske in ki je ležal nasproti
mlinom pri Trnovcu. Ker je bila mala voda, so jo lahko
prebredli. Središčani so poslali nekatere tržane tjekaj, da bi
Sračinčane z dobrega odvrnili od tega, a ti so jim pretili s
kamenjem. Tako so delali tudi Petrijančani z Obrezanci. Trški
magistrat se je tedaj obrnil na varaždinski magistrat, ki pa ni
dal odgovora in tudi ni nič popravil škode. Zato so prosili
graščaka, da jih ščiti in brani proti krivici in nasilstvu, ker
drugače izgubijo polovico svojega pašnika. Tudi pri Obrežu
je Drava odrezala znaten kos sveta, katerega so si svojih
Petrijančani, vsled česar si središki tržani in obreški podlož¬
niki ne bi mogli več živine rediti.

18. febr. 1788. je vendar varaždinski magistrat poslal
nekaj odposlancev na mesto, kjer so Sračinčani sekali drva.
Ko so tudi Središčani prišli tja, jih niso več našli, pač pa
množino ljudi, ki so posekano kladje spravljali na kup in
sproti odvažali. Na njihov protest so jim odgovorili, da jim
je njihova gosposka to dovolila in da se držijo tega, kar jim
je Drava dala. Torej Središčanom ni drugo preostalo kakor
da posreduje višja oblast, ali pa da silo s silo odbijejo, kar
bi pa utegnilo povzročiti še večjo škodo. Kako se je cela
stvar končala, ni razvidno iz srediških aktov, pač pa je še
istega leta prišlo do novega prepira.

Dne 12. junija 1788. je ormoška graščina namignila
Središčanom, naj se nikar ne bojijo varaždinskih groženj,
ampak naj se neustrašeno drže svojih pravic in naj le naprej
pasejo na Prodeh. To so Središčani tudi prav radi storili.
Dne 30. junija si je živina ravno počivala, kar planejo čez

490

njo Sračinčani in zaplenijo 10 volov. Pastirji so bili prese¬
nečeni in niso mogli grabeža preprečiti. Posestniki volov so
skušali z dobrega dobiti svojo živino nazaj, a Sračinčani so
jih zavrnili na varaždinskega sodnika, ker da so po njegovem
naročilu zaplenili vole. Ni drugo pomagalo, kakor iti v
Varaždin. Tu jih je sodnik najprej dobro oštel, potem pa jim
zagrozil, da se voli drugi dan na dražbi prodajo, denar pa
vloži v mestno blagajno. V svoji stiski so se tedaj tržani
obrnili na ormoško graščino in prosili, naj jih ona brani. Pa
tudi tu so slabo naleteli. Še pred nekaterimi tedni jim je
graščina dajala pogum, naj se le držijo svojih pravic, sedaj
pa jih je oskrbnik kratko in hladno zavrnil: „Kak ste zagazili
tak se van spravte“. 1

Kaj sedaj storiti?

Obrnili so se na grofa Leopolda Konigsackerja samega
s pismeno prošnjo za pomoč. Grof jim je odgovoril 4. julija
1788. in jim dal najprej ukor, da niso prošnje sestavili v do¬
volj uljudni, predpisani obliki, potem pa jim je nasvetoval, naj
pošljejo v Varaždin dva modra moža s pismom, naj se voli
vrnejo in naj se v prihodnje več ne godijo take nasilnosti,
zakaj na dotičnem pašniku Središčani pasejo že od pamtiveka
in še 1. 1786. je geometer določil, da dotični svet spada k
Štajerski. O izidu tega poslanstva in odgovoru Varaždincev naj
poročajo graščini.

Naslednji dan 5. julija so šli v Varaždin trški sodnik
Tomaž Horvat in še dva odposlanca. Na pismeno vlogo na
magistrat varaždinski niso dobili odgovora, pač pa je mestni
sodnik obljubil, da bo v sredo sporočil odgovor ormoškemu
grofu samemu. Rekel jim je, naj gredo k mestnemu konzulu
in naj pogojno  položijo denar, ki ga dobe nazaj, ako se do-
žene, da je dotično zemljišče njihovo. S kraja so se branili
tega, potem so pa privolili. Prišedši h konzulu, so že našli
ondi svoje sotržane, lastnike zaplenjenih volov, ki so pa že
brezpogojno položili denar za vole, po 1 gl. 20 kr. za vsakega.
Odposlanci so protestirali proti temu, da so oni brez pravega

1  Ta stavek je v dotični, nemški pisani pritožbi zapisan slovenski
s starim pravopisom: .,Kak szte Szagaszili tak sze van szpravte".

491

povoda položili denar, in so zahtevali, da se ta denar sprejme
le pogojno. Konzul pa ni sprejel protesta, ne pogoja in tudi
denarja ni vrnil; morali so osramočeni oditi.

Dne 26. avgusta 1788. je mestni svet varaždinski naposled
odgovoril na opetovane vloge Središčanom, da kr. slob. mesto
Varaždin ne dela nikakšnih neopravičenih nasilstev in da tudi
mestnemu sodstvu podložne stranke ne delajo kaj takega. — Stvar
se je pa vlekla še dalje. Središčani so se pritožili na okrožno
oblast v Mariboru, ta jim je pa naročila, naj se obrnejo na svojo
zemljiško gosposko v Ormožu. Magistrat je to storil in pritožbo
izročil ormoškemu graščaku, ki jo je odposlal hrvaškemu nad-
poveljniku, vrh tega sta trški pisar Alojz Gutman in svetovalec-
Jernej Pintarič vročila osebno pritožbo banu grofu Balafsu v
Zagrebu 8. novembra 1788. Na vse to ni bilo nikakšnega od¬
govora, ampak podložniki varaždinskega mesta v Sračincih in
v Svibovcu so, podpihovani od mestnega magistrata, še naprej
nadlegovali Središčane. Zato 17. aprila 1789. Središčani zopet
prosijo grofa, naj posreduje pri hrvaškem banu, da reši to
zadevo in da se vrne denar, ki so ga Središčani položili za
vplenjene vole.

Naposled je cela reč kakor voda v pesku zastala v ta¬
kratnem birokratičnem aparatu.

Nekaj let je bil potem mir, vsaj v arhivu središkem ni
sledu o kakem prepiru. Zato pa so se začele tem večje ho-
matije 1. 1794.

L. 1794. je namreč od 6. maja do 21. jun. ormoški komisar
Fr. Messner pregledoval mejo in opetovano hodil v Varaždin za¬
radi uravnave meje, pri čemur je zaslužil 58 gl. Druge stroške
je plačala deloma dežela, deloma graščina. Obrež, Grabe in
Središče so obljubile 22. maja 1794. plačati omenjenih 58 gl.,
toda čakal je zastonj na plačilo- in 1. 1798. dne 3. marca je
tožil občine Središče, Grabe in Obrež. Umljivo, da občine niso
hotele plačati, ker je delo bilo zaman, ko so se prepiri po¬
novili še istega leta.

Dne 22. septembra 1. 1794. so Varaždinci zaplenili Sre¬
diščanom 27 glav živine in požgali pastirsko kočo. Vse skupaj
je bilo 24. septembra cenjeno na 749 gl. Živina je še naslednjo
spomlad bila v Varaždinu. Ko se je začelo spomladansko delo.

492

so se prizadeti tržani obrnili na graščino in prosili, naj se po¬
tegne za njih in jim dobi živino nazaj, sicer jim ne preostaje
drugo, kakor pustiti zemljišče neobdelano ali pa Varaždincem
šiloma ugrabiti njihovo živino.

Za povračilo so Središčani zaprli nekaj Hrvatov, ki so
jih zasačili na štajersko-hrvaški meji. Graščak Konigsacker je
zaradi tega 22. novemb. 1795. ostro pokaral središki magistrat
in zagrozil, da ga bo višja oblast hudo kaznovala, ako Hrvatov
takoj ne izpusti. Toda magistrat vjetih ptičkov ni hotel izpustiti,
dasiravno mu je graščak 25. novembra po tržanu Matiju Lahu
doposlal ukaz okrožne oblasti, naj Hrvate takoj izpusti. O iz¬
vršenem naročilu bi naj župan in občinski pisar še isti dan
poročala graščini. A še drugi dan ni bilo nikakšnega poročila,
zato je graščak 26. novembra ob 11. uri prepoldnem poslal
magistratu ukaz, da do 4. ure popoldne gotovo poroča, so li
Hrvati izpuščeni. Najbrž se je magistrat še sedaj obotavljal
izvršiti ukaz višje oblasti, ker še 9. januarija 1. 1796. sta bila
zaradi zaprtih Hrvatov poklicana pred okrožnega glavarja bivši
župan Bedo in še en svetovalec ali tržan.

Pravda se je vlekla še 1. 1796. in 1797. Naposled je
15. novembra 1.-1797. varaždinsko mesto izplačalo Središčanom
501 gl. 46 kr. za 1. 1794. vplenjenih 27 komadov rogate živine,
ki je bila na dražbi prodana.

Dne 25. avgusta 1. 1797. je okrajna oblast v Ormožu na¬
povedala posebno komisijo štajerskih in varaždinskih odposlan¬
cev, da bi se konečno poravnal prepir zaradi meje na Prodeh
in se ugodilo Središčanom. Poravnava je bila pozneje potrjena
z dvomim odlokom 12. junija 1. 1806. Avstrijska vlada je
stopila v dogovor tudi z ogrsko dvorno pisarno, naj opomni
obmejne ogrske in hrvaške občine, da varujejo dobro sosedstvo.
Takratna začasno sklenjena pogodba je določala neko gotovo
mero, preko katere se niso smela sekati drva na spornem
zemljišču, da bi se ne uničili gozdi, preden bi bila meja ko¬
nečno določena.

Nekaj let je bil sedaj mir, a 1. 1806. so si bili sosedi že
zopet prav hudo v laseh. Varaždinci so dvignili proti Središčanom
kar tri obtožbe, a Središčani so imeli nekega prav spretnega
zagovornika, ki je točko za točko zavračal varaždinske obdolžitve.

493

1. Varaždinci so tožili Središčane, da so zaprli 4 njihove
podložnike ter jim vzeli ladijo. Središčani odvračajo, da so
Varaždinci začeli zmešnjavo, ker so zaprli Središčana Matija
Vildonerja. Pred komisijo, ki je preiskovala to zadevo, so si
nasprotovale izjave Vildonerja in Središčanov pa Hrvatov. Ko
je komisija vprašala za kraj, kje je bil Vildoner  prijet, je na
drug kraj kazal on. na drug pa Hrvatje. Kraj, ki ga je kazal
Vildoner, je bil na štajerski zemlji, oni, ki so ga kazali Hrvatje,
pa na hrvaški strani.

Vildoner je imel za pričo svojega hlapca Ivana Škorjanca,
ki pa ob času preiskave ni bil več v njegovi službi, torej,
pravi zagovornik, je od njega neodvisen in zato zanesljiva
priča Nasprotne priče so pa v dvojnem oziru dvomljive; eden
izmed njih je v mestni službi kot logar, druga dva sta pa mestna
podložnika. Te priče so pa v tej zadevi tudi same prizadete,
ker za to se ravno gre, je li bil Vildoner postavno vjet, vjeli
so ga pa ravno ti trije in sedaj je umljivo, da kažejo na tak
kraj, da bi s tem opravičili svoje dejanje kot postavno. Vildo-
nerjev dokaz torej pretehta nasprotne izjave.

Razen tega je magistrat Vildonerja vzel 40 gl., ki jih je
imel pri sebi, k čemur nikakor ni bil opravičen. Vildoner je
pred magistratom samim izpovedal, da je v mestnem delu
gozda pobiral le suha drva, a še to izjavo je pozneje pred
komisijo preklical in popravil. Suha drva ne morejo nikoli
biti vredna 40 gl. Iz strahu je zvrnil krivdo, a potem to pre¬
klical, tudi na Martina Sejnkoviča, Martina Turka in Štefana
Juriniča, toda kako bi mogel Vildoner plačati za one, s
katerimi ni bil v drugi zvezi, kakor da ž njimi v enem kraju
stanuje?

Dočim je torej z ene strani gotovo, da je Vildoner bil
vjet na štajerski strani in zato nepostavno. pa varaždinski
magistrat ne more dokazati, da bi bili njegovi 4 podložniki
vjeti na hrvaški strani, ker razen vdeležencev nihče ni bil
navzoč, izvzemši Jožefa Kuriča, ki je pa videl le, ko so jim
vzeli ladijo. .Sicer pa Središčani trdijo, da so zasačili varaž¬
dinske podložnike s sekirami v svojih lastnih gajih in so jih
torej smatrali za tatove drv ter jih ko take prijeli. Njihovi
izpovedi se mora vsaj toliko verjeti kakor izjavi varaždinskih

494

podložnikov. V najslabšem slučaju se torej izjave ene in druge
stranke izravnajo, le s to razliko, da pri Vildonerju ni bilo
stvarnega povoda za aretacijo, pač pa za aretacijo varaždinskih
podložnikov. V prvem slučaju se je prestopilo sosedno (šta¬
jersko) zemljišče, pri drugem pa se to ne da dokazati.

Da so Središčani Hrvatom vzeli ladij o, so imeli dvojni
vzrok: prvič, da jim vjetniki niso mogli uteči, drugič, da so
dobili neko zastavo za vzetih 40 gl., za sekiro in obleko
Vildonerjevo, ker so vse te reči bile v Varaždinu.

Da niso Središčani drugo nič namerjavali, je razvidno iz
tega, ker so dva Hrvata bili pripravljeni takoj izpustiti, če bi
se jim zagotovilo, da se Vildonerju vrne 40 gl., druga dva
pa takoj, ko bi se ta denar izplačal; tudi ladijo bi bili takoj
dali nazaj, ko bi jim bili vrnili v Varaždinu poliranj ene reči.

2. V drugi obtožbi trdijo Varaždinci, da se je 18., 19. in
20. marca 1. 1806. zbralo kakih 40 oboroženih Središčanov,
da bi Varaždinče, če bi prišli po svoja drva, vjeli in z vozovi
vred odpeljali v Središče.

Zagovor pravi, da je ta obdolžitev že sama na sebi zelo
neverjetna. Kaj bi vendar Središčani s tem namerjavali? Bilo
je vendar jasno, da bo po toliko množino drv prišlo mnogo
ljudi in vozov, kako bi se ti 40 osebam dali gnati v Središče?
In če bi se tudi to zgodilo, so Središčani morali naprej vedeti,
da bo to vzbudilo veliko prasko in imelo hude nasledke.
Središčanom nikdar ni prišlo na misel trditi, da na varaždin¬
skem zemljišču nasekana drva niso lastnina Varaždincev, kako
bi torej mogli zamisliti in zagovarjati tak napad? Naj jih že
ima kdo za kakorkoli kratkovidne, taki vendar niso, da bi teh
nasledkov ne sprevideli.

Vse skupaj je torej izmišljotina pristranske priče Jožefa
Kuriča, ki hoče vse vedeti, pa si v bistvenih rečeh nasprotuje.
Najprej je rekel, da je videl kakih 40 Središčanov, pred
komisijo pa je izjavil, da jih je le nekaj malo bilo skupaj,
drugi pa so bili raztepeni po šumi, in da je le slišal govoriti,
da jih je 40. Prvokrat je tudi rekel, da so Središčani na
vprašanje, kaj delajo tu, vsi zavpili, da so prišli Varaždincev
lovit, pozneje pa je rekel, da so raztreseni po šumi hodili.

495

Dalje podtika priča .Središčanom izrek: „Vrag je rodil Varaždin-
čaneV a  ravno to kaže, da njegovo pričanje ni resnično. Ta
izrek je namreč v navadi pri Medjimurcih, nikdar se pa ne
sliši na štajerski strani. Tudi je Kurič prvokrat rekel, da so
bili Središčani oboroženi s puškami in sekirami, pozneje pa je
rekel, da je samo sin župana Miklavža Kočevarja nosil puško.
Priča govori le splošno, kaj se je tiste tri dni godilo, ne more pa
natančneje povedati, kaj se je ta ali oni dan zgodilo, vse tri
dni se vendar ni vse enako vršilo. Najbolj pa neresničnost
njegovega pričevanja kažejo priložena spričevala, iz katerih
je razvidno, da sta tiste dni Stefan Klobučar in Janez Repeša
bila bolna, torej nista mogla biti na otoku Prode, kakor je trdil
priča, da sta med drugimi bila ondi Stefan Bolvas in Franc
Repeša. Po domače se le Klobučar imenuje Bolvas, drugega
človeka tega imena v središkem trgu ni, Repeša pa tudi dru¬
gega ni kakor Janez Repeša. Priča je tudi trdil, da je Miklavž
Kočevar bil ondi, on pa je vse tiste dni bil pri svojem vino¬
gradu v Štrigovi, kar se lahko s pričami dokaže.

Če je slučajno bilo veliko Središčanov v šumi, pač
spomladi ni nič čudnega, iz tega se še nikakor ne sme skle¬
pati na kako zaroto. Tudi ni nič posebnega, če ljudje s
sekirami pridejo v hosto ali če ima ta ali oni puško s seboj.

3. Tretja obtožba dolži Središčane, da so Varaždineem
vzeli 147 sežnjev drv. Prvič bi trebalo šele dokazati, da so
Varaždinci res toliko drv imeli, in če so jih res imeli, ravno
s tem sami priznavajo, da so oni dali povod neljubemu prepiru.
Če so res nasekali toliko množino drv, so s tem prekršili
pogodbo iz 1. 1794., potrjeno z dvornim odlokom 1. 1806., 1 2 3  ki
prepoveduje prekomerno sekanje drv. a  Če so Varaždinci res
nasekali 147 sežnjev drv, potem Središčani morajo v zmislu
pogodbe slovesno čuvati svoje pravice. Čudno, da si Varaždinci
tega dejanja niso upali omeniti v svoji vlogi na ogrsko

1  Ta stavek je v nemškem zagovoru zapisan slovenski.

2  Zagovor je namreč spisan šele septembra 1. 1807., zatorej se že
sklicuje na dvorni odlok, ki je izšel 3 mesece po dogodkih, ki jih
omenja obtožnica ; pogodba je namreč bila v veljavi že prej.

3  Te pogodbe nismo mogli najti v središkem arhivu, torej tudi ne
Vemo natančneje za njeno vsebino.

496

namestnijo z dne 12. febr. 1. 1807. Priče, ki so jih navajali
Varaždinci v potrdilo, da so jim Središčani vzeli drva, so bili:.
Blaž Majcenovič, Matija Vildoner in Trnovčani iz Medjimurja.
Prva dva sta svojo prvotno izjavo pred komisijo preklicala,
Trnovčani pa niso zanesljive priče, zakaj Središčani imajo
zoper njih priče, da so sami vozili varaždinska drva domov.
Dejanski so se še 2. septembra 1807. našla v trnovskih in
macinskih dvoriščih drva iz varaždinskega loga. Središka
priče so navedle popolnoma določno razne podatke ter se
opirajo na lastno znanje, Trnovčani pa dajejo le nedoločne
odgovore glede oseb in okoliščin ter se sklicujejo večinoma
le na to, kar so od drugih slišali.

Med njihovimi izpovedmi nista niti dve, ki bi se med¬
sebojno vjemali ali vsaj podpirali in se nanašali na isto osebo
in isto dejanje. Za vsak polnoveljavni dokaz sta potrebni
— sklepa zagovornik —• vsaj dve priči, torej iz vsega sledi, da
Varaždinci ne morejo niti enega dejstva popolnoma dokazati,
da bi jim bili Središčani odpeljali 147 sežnjev drv.

Da bi se pa odstranil povod vednim prepirom in se
obnovilo staro dobro sosedstvo, je središki magistrat predlagal
Varaždincem, naj dajo Središčanom v najem za primerno ceno
oni del otoka Prode, ki je bil začasno pripoznan k varaždin¬
skemu ozemlju, dokler se definitivno ne določijo meje, vendar
tako, da se Središčani s tem ne odrečejo načeloma svojim
pravicam, ki so si jih lastili na ta del zemlje. Varaždincem
je itak otok bil preveč od rok, za pašo ga niso mogli rabiti,
drva pa je tudi težko izvažati in so jih smeli sekati le v
mali meri.

Pozneje je imela središka občina v najem otok Trnovščak
na varaždinskem ozemlju ter je polletno plačevala 25 gl. na¬
jemnine. 1

Dne 21. avg. 1. 1815. je bila namreč zaradi Trnovščaka,
kateremu Središčani pravijo Prode, sklenjena naslednja pogodba:

1. Mesto Varaždin da Trnovščak v najem središkemu trgu
na tri leta za letnih 50 gl., namreč oni del, ki mu je bil za¬
časno odkazan.

1  Pobotnice v središkem arhivu.

497

2. V ta namen se je imel do 15. septembra geometrično
izmeriti ter obema strankama vročiti po ena karta.

3. Občina Središče se obveže pogojeno svoto plačevati
v polletnih obrokih po 25 gl.

4. Mora skrbeti, da se šuma znovič zagaji in bo torej
les porabljala pod nadzorstvom okrožne oblasti.

5. Magistrat varaždinski se obveže, da bo ščitil Središčane
v porabi paše in drv na dotičnem svetu, in če bi se Središčani
pritožili, da kdo krši pogodbo, bodo krivca pozvali na odgovor,
in če bi to storili ogrski podložniki, bo magistrat posredoval
pri čakovski graščini.

6. Vsakoletni obhod mej se mora zgoditi v sporazumu
obeh strank.

7. Najem ostane le začasen do deželne komisije, in po¬
tem preneha.

8. Obe stranki si pridržita nedotakljivo svoje pravice do
lastnine, dokler se konečno ne določi deželna meja.

9. Središče kakor Varaždin se odpovesta odškodnini za
napravljeno škodo od nasprotne strani.

10. Če bi katera stranka odrekla sodelovanje pri obhodu
meje ali če bi Središče ne plačalo pogojene svote, zapade
kazni 500 gl.

11. Varaždinski magistrat bo v sporazumu s srcdiško ob¬
čino vse storil, da se čim prej konečno določi meja.

Središki zastopniki pritrdijo tem točkam. 1

Zaradi Majerščaka se je začel prepir med Grabami in
Središčem 1. 1824.

Dne 6. decembra so namreč Središčani ondi posekali
vso šumo ter les domu zvozili, drugi dan so pa še natepli tri
Grabčane, namreč Franca Šefa, ki je v svojem dnevniku ravno
zapisal ta dogodek, Janeza Vuka ih Antona Praprotnika. Vsled
tega je nastalo dolgoletno sovraštvo in toževanje, ki je obema
strankama mnogo škodovalo.

Dne 9. januarija 1. 1825. sta pušenski in libonjski gra¬
ščinski uradnik (Amtmann) precenila škodo na 10005 gl. Kot
priče so bili navzoči od tržanov župan Plepelec, Mihael

1  Dež. arhiv.

Trg Središče,

32

498

Modrinjak in Tomaž Šinko, iz Grab pa Franc Šef, Jožef
Lešničar, Štefan Dogša in Andrej Dominkuš.

Vsega tega je bila kriva Drava, ki je obema občinama
napravila velikansko škodo, zarnedla mejnike in zopet pustila
prodnati svet, za katerega so se potem vsi pulili. Zaradi
Majerščaka je najprej nastala pravda med grabsko občino pa
med ormoško graščino. O tem se je ohranil zapisnik z dne
21. junija 1. 1804., ko sta se stranki pogodili.

Pred 1. 1794. je Drava Majerščak popolnoma razdejala,
tako da graščina ni imela več let nikakšnega haska. Omenje¬
nega leta pa je Drava spremenila svojo strugo in krenila proti
staremu koritu bolj na hrvaško stran, za seboj pa je pustila
peščen in prodnat svet, a mejniki med grabsko in središko
občino so vsi izginili.

Dne 27. septembra 1. 1798. se je tedaj sešla posebna
komisija, da bi določila meje. Navzoči so bili: ormoški grof
Leopold Konigsaeker s svojim uradnikom Saturinom Zupanom;
v imenu središkega trga: župan Janez Škorjance, Matija Bedo,
Janez Vrabl, Matija Dečko, Tomaž Horvat, Janez Kanič, Lovro
Jaki; v imenu grabske občine pa: Andrej Dominkuš, Tomaž
Glavnik, Gregor Petovar, Jurij Borko, Matija Zadravec, Mihael
Kukovec in Andrej Babič iz Obreža. Komisar je bil veliko-
nedeljski upravitelj Anton Rauter.

Meja med Središčem in Grabami se v Majerščaku nikakor
ni dala spoznati, le v tem so se vjemali vsi navzoči, da se je
meja Majerščaka na severni in zahodni strani tikala zemljišča
grabske občine, na vzhodni strani pa središke občine. Za
določitev meje so tedaj vzeli kot izhodišče na severni strani
mejnik med središkim in grabskim zemljiščem, ki je stal na
središkem pašniku. Med središkim pašnikom in grabskim
ograjenim zemljiščem je šla cesta proti Dravi v središko ne-
ograjeno grmovje. Od tega mejnika so potegnili ravno črto
proti vzhodu do spodnjega ogla zemljišča središkega tržana
Jurija Laha, ki se je raztezalo ob omenjeni cesti. Tu so po¬
stavili drug mejnik, od njega so potegnili črto proti jugu ter
12 sežnjev od Drave na trdnem zemljišču postavili zopet
mejnik; od tod je šla mejna črta proti zahodu. Stranke so
bile s tem zadovoljne.

499

Kmalu potem je pa nastal prepir med Grabami in or¬
moško graščino. Grabčani niso hoteli pripoznati leta 1798.
določenih mej med občinskim in graščinskim zemljiščem,
češ, da so se določile brez njihovega privoljenja. Dalje
pa so oni in njihovi predniki od nekdaj v tej šumi imeli
pravico do drv in paše. Sedaj je pa graščina dala več oralov
izkrčiti in jih prepustila v rabo raznim strankam, vsled česar
so oni v svojih pravicah prikrajšani. Grabčani so torej prosili,
da se jim Majerščak proti primerni odškodnini celo prepusti.
Graščina je nasproti temu povdarjala, da jim je le prosto¬
voljno nekaj let prepustila pašo, sicer pa je bila šuma lastnina
graščine in Grabčani niso od nje nikoli dajali graščini kake
dače, kar bi se bilo moralo zgoditi, če bi bili imeli od šume
hasek. Glede lastnine je graščina imela prav, ne pa glede
haska. Trditev, da jim je prostovoljno nekaj let prepustila
pašo, se je opirala le na zadnji čas, odkar je Drava zavrgla
tukaj svet, ne pa na prejšnje čase.

Tukaj imamo vzgled starodavnih kmečkih pravic do paše
in drv na graščinskem zemljišču. Odkar se je nemška oblast
utrdila pri nas, je neobdelano in neobljudeno zemljišče bilo
last deželnega vladarja, oziroma graščin, kmetje so pa smeli
po njem pasti in drva sekati, sicer bi kmetijstvo ne moglo
obstati. A že od 10. in 11. stoletja se začenja boj med kmeč¬
kimi občinami in graščaki, ker so slednji vedno bolj krajšali
kmetom pravico do paše, drv in lova. Do vrhunca je prispel
ta boj v dobi kmečkih vstaj. 5

Tako je tudi grabska občina imela od prastarih časov
v graščinski šumi Majerščak pravico paše in drv, to je tudi
graščina čutila in posredno priznala, ker je graščak Konig-
sacker bil voljen odstopiti to šumo občini v popolno in ne¬
preklicno last, če mu 1) do 1. novembra 1804. izplača 100 gl.,
2) onim 14 strankam, ki so en del izkrčile, se mora nemoteno
prepustiti hasek 1. 1804., 1805. in 1806., 3) zemljišče se ne
sme pi'odati, ampak po cesarskem patentu z dne 7. decembra
1768. razdeliti vsem občanom. Grabčani so pristali na te po-

1  Schiff, Osterreichs Agrarpolitik I. 1, str. 43.

500

goje. Na ta način je torej Majerščak postal lastnina kmečke
občine Grabe. 1

Vsled tega je pa tudi bil brezuspešen poskus Središčanov,
da bi Majerščak sebi prilastili. Krivci so bili zaprti in so
povrh plačali stroške, 2  Majerščak pa je ostal grabski občini do
današnjega dne.

Še ni bila končana ta pravda, že se je začela druga —
zaradi „Loga“. Kaj jc bil bližnji povod prepiru, ni znano,
vsekako so bile meje premalo določene ter so Središčani
mislili, da je celi Log njihov. Pravda se je začela 1. 1824.

Dne 6. oktobra 1824. je pooblaščenec okrožne oblasti,
komisar velikonedeljske graščine sklical posebno komisijo, ki
bi naj poravnala prepir med obema občinama. Ker se to ni
posrečilo, je okrožni urad izdal začasno naredbo, da mora med
prepirajočima se strankama prenehati vsako nasilje ter občina
Grabe, ki je že več let imela v lasti dotično zemljišče, ostane
še dalje v posesti, dokler se preporno vprašanje pravnim potom
ne reši.

Dne 15. januarija 3. 1825. je bil sestavljen zapisnik, v
katerem so opisane meje. Gosposka je obe stranki opominjala,
naj se z dobrega poravnata. Vkljub temu so prihajale tožbe,,
da se tržani ne ozirajo na to naredbo, ampak da samolastno
motijo posest občine Grabe. Središčani so se sklicevali na
neko listino z dne 3. decembra 1. 1628., po kateri je takrat
Vid Sveder 3  zemljišče prodal središkemu trgu, pa na listino z
dne 21. januarija 1. 1654. Grabčani pa so se sklicevali na to,
da so doslej imeli Log mirno v posesti, in mislijo, da je
zemljišče vsled podedovanja ali nakupa nekdaj prešlo v last
grabske občine. Dokler se razsodba ne izreče, bodo branili
svojo lastnino, nasproti temu pa so Središčani izjavili, da bodo
tožbo nadaljevali, če se jim Log ne odstopi. Vpeljala se je stroga

1  Vredno jc omeniti, da se jc med podpisanimi pričami Tomaž.
Majcen podpisal slovenski: „Szvedog“.

2  Razsodba apelacijskega sodišča v Celovcu 14. nov. 1827.

3  L. 1614. dne 22. febr. je Jurij Sigmund Stubenberg prodal Vidu
Svedru svojo šumo na Grabah z vsemi pravicami in pritikami. Njegovemu
bratu Ivanu je bil podaril neki travnik, od katerega naj zanaprej plačuje
dačo bratu Vidu: 4 kopune na leto. (Trški arhiv.)

501

preiskava in okrožna oblast je 21. junija 1826. zopet strogo
zabičala strankama, da morata mirni biti in da grabska občina
začasno ostane v posesti dotičnega zemljišča.

Ko se je za uravnavo davka meseca jun. 1824. pregledo¬
vala meja, seje tudi označila meja zemljišča, katero sije svojila
ena in druga občina. Središka meja je šla od mejnika |
ob Dravi neverno čez občinsko grmovje ter je v ravni črti
prerezala dravsko strugo, je šla preko občinske dobrave k
mejniku na zemljišču Antona Vrbančiča, potem v ravni
črti preko travnika Ant. Vrbančiča in Jožefa Dogša, pa čez njivo
Štefana Dogša in Antona Praprotnika k mejniku - ^ na
njivi Lovr. Zadravca in Andreja Miklošiča. Tu se je začela meja
zemljišča, ki ga je grabska občina sebi svojila. Šla je odtod
levo proti obmejni grabi do plota na njivi, imenovani Grabanica,
pa do pašnika, kjer je ob plotu Jurija Jakla stal kol ,
tu se je zavila na desno, prerezala v ravni črti pašnik, prvi
dravski rokav in dobravo onstran tega rokava in je prišla k
prvemu mejniku. V tem krogu se nahaja en del Grabanice,
dobrava Majošek, njive Ant. Praprotnika, Štef. Dogša, Andreja
Dominkuša, župnijska njiva in travniki Jož. Dogša in Antona
Vrbančiča. Na teh zemljiščih si začasno ne smejo Središčani
ničesar lastiti, torej ne drv sekati in ne pasti, dokler sodnija
ne izreče svoje razsodbe. Ta začasna prepoved pa prav nič
ne zasega v pravice sred. trga, ki bo takoj dobil v last zem¬
ljišče, ako sodišče tako razsodi.

Pravda je bila izročena borlski sodniji. Borlski po¬
oblaščeni sodnik se je 5., 6. in 7. septembra leta 1825. s
svojim pisarjem mudil v Središču, pregledal sporno zemljišče
in zaslišal priče Janeza Blaviča, Matija Bračiča, Janeza Brat¬
koviča in vŠtefana Marčiča. Zaslužil je 33 gl. 37 kr. konv.
denarja, kar so mu plačali Središčani. Pravda se je vlekla
celo jesen in zimo, Grabčani in Središčani so opetovano hodili
v Bori, naposled je sodnija 6. marca 1826. izrekla razsodbo
ter Log prisodila Grabam. Stroški so padli na središko občino;
27. sept. je župan plačal 7 gl. 10 kr. pristojbin, o drugih
stroških ni podatkov. Središčani pa s to razsodbo niso bili
zadovoljni, ampak so vložili priziv na višje sodišče v Celovcu.
Prizivno sodišče je pritožbo rešilo že 8. aprila 1826. št. 4796

502

ter zavrnilo priziv. Stroški so zopet padli na Središčane, ki
pa še niso hoteli odjenjati. Najeli so si v Gradcu (oziroma v
Gnasu) odvetnika Bayerja, ki je gnal pravdo dalje. Ta jim je
delal pogum, dasi je bilo razvidno, da pravda za Središčane
ne more ugodno izteči. Četudi Grabčani niso mogli naravnost
dokazati, po kateri poti je Log prešel v njihovo posest, de¬
janski so ga vendar že od nekdaj imeli mirno v lasji in tako
se je lastnina zaletila, proti temu niso stare listine nič po¬
magale. Odvetnik vendar Središčanom še 30. decembra 1826..
želi srečno novo leto in jih zagotavlja, da jih bo še naprej
„krepko“ zastopal in upa na dober izid. Ako bi tožba ne bila
kmalu rešena, bo stvar naznanil višjemu sodišču, ob enem
potrjuje, da je sprejel 40 gl. Takrat še sam ni vedel, da je
sodišče malo prej, namreč 20. dec. 1826. št. 1573 rešilo tožbo
v prilog Središčanom, priznalo jim je namreč pravico do
hrastove šume v Logu. Proti tej razsodbi je pa zopet vložila
ugovor grabska občina ter zahtevala novo preiskavo. Meseca
junija 1827. je Bayer vložil prošnjo pri prizivnemu sodišču,
naj se preiskava poveri kakemu drugemu sodišču in ne
borlskemu. In res je potem bilo zaslišanih več prič iz Medji-
murja pri ormoški sodniji, vsled česar so Središčani 9. jul.
dobili plačilni nalog 7 gl. 29 kr., vendar se je tudi borlska
sodnija še naprej s tem pečala, ker jim je še 1. 1830. doposlala
račun iz 1. 1826., 1828., 1829. in 1830. v znesku 28 gl. 35 kr.,
potem šel. 1831. Tudi velikonedeljska sodnija je imela opraviti
s tem, ker je 19. aprila 1827. poslala trgu račun 4 gl. 56 kr.
za zasliševanje prič Miklavža Kočevarja, Jerneja Čoliča in
Matija Dogša. Meseca majnika i. 1. je zopet na zahtevo
Bayerjevo ista sodnija zaslišala več prič, za kar je bilo plačati
1 gl. 33 kr. Katera sodnija je sedaj izrekla razsodbo, ni raz¬
vidno, ker dotični akti manjkajo, a najbrž zopet borlska. Se
8. decembra 1827. piše Bayer županu Plepelcu, naj gre v
Bori in prosi sodnika, da kmalu reši njegovo prošnjo in do-
pošlje izpoved prič pri velikonedeljski sodniji. Razsodba
krajnega sodišča je bila za Središčane neugodna, a so vložili
nov ugovor in odvetnik jih je zopet zagotavljal, da upa na
dober izid. Pravda se je vlekla še 1. 1828., ko jim 2. marca
Bayer piše, naj pošlje župan v Gradec Jerneja Čoliča in

503

kakega starega moža, ki dobro pozna okolico, pa če mogoče,
še enega, ki zna nemški, da bo za tolmača. V istem pismu
zahteva, naj si dobijo pri ormoški sodniji izjavo medjimurskih
prič in ob enem naj mu pošljejo davčno polo iz časa cesarja
Jožefa II.

Toda višje sodišče je rešilo tožbo neugodno za Središčane,
ki so, podpihovani od odvetnika, prosili celo cesarja, naj se
proces še enkrat revidira. A bilo je vse zastonj in Središčani
so imeli plačati velikanske stroške. Razen tega, da so že med
pravdo plačevali pri raznih sodnijah vsakovrstne pristojbine in
svojemu odvetniku izplačali v manjših svotah 184 gl., jim je
ta še konečno naračunil 162 gl. 18 kr., dasi mu je še sodnija
nekoliko znižala račun. Dasiravno pa so tržani 17. junija 1825.
pri borlski sodniji izjavili, da si vzamejo svojega zastopnika
in ga bodo tudi sami plačali, so se po izgubljeni pravdi vendar
branili plačati. Vsled tega je prišlo do tožbe med Baverjem in
Središčani, stroški so pa 1. 1830. narastli na 357 gl. 18 kr.
Bayer je tožil župana, starešinstvo in 72 tržanov. Naposled so
se pogodili pri ormoški sodniji tako, da mu izplačajo 179 gl.
39. kr. do 1. maja 1831., ostalo pa do 1. avgusta i. 1.

Enake prepire zaradi mej srečavamo tudi drugod, zlasti
pri deželnih mejah in pri autonomnih občinah. Deloma imajo
vzrok v nejasnih razmerah javne uprave, deloma pa v duševnem
razpoloženju trških (in mestnih) prebivalcev, ki so bili na svoje
pravice sila ponosni in jih je ponos lokalnega patriotizma po-
gostoma zavedel tudi v trmo.

Obmejnih prask je še bilo tudi pozneje, a se ne moremo
ž njimi tukaj podrobneje pečati. Za uravnavo deželne meje se
ravnokar zopet delajo priprave. Stalno se ne bo mogla določiti
deželna meja, dokler se ne izvede regulacija Drave.

Dne 10. junija 1900. je občinski zastop glede mej sklenil:

Občina Središče stoji na stališču, da ji ostane zemljišče,
katero je doslej nemoteno izkoriščala.

Prosi se, da se določi meja in vpiše v zapisnik lastnina,
oziroma servitut občine ter to tudi komisija potrdi. Občina
Središče ima preko meje na Hrvaškem in na grabskem ozemlju
pravico paše, izvoz splavov, izvažanje prodca in peska; te
pravice si tudi zanaprej pridržuje.

504

Povodom meritve se je na središkem ozemlju posekalo
drevje, kar pa ne znači meje, temveč ostane sedanja z jagnjedi
zasajena lesa meja napram Hrvaški.

6. Trško premoženje.

Že od starodavnih časov je imel središki trg znatno pre¬
moženje v nepremičninah. Iz starejše dobe nimamo sicer na¬
tančnega popisa občinskih posestev, a iz novejše dobe tudi
nimamo poročil, da bi si bil trg šele pozneje pridobil svoja
posestva, izvzemši nekatere parcele; smemo torej trditi, da je
imel trg že od pradavnih časov dokaj posestev.

Že večkrat omenjeni zapisnik Cocljevih srediških posestev
iz 1. 1579. nam daje nekoliko podatkov tudi o občinskem po¬
sestvu. Cocelj je bil od trga kupil neko njivo za 100 križakov,
katero je potem zamenjal z Jurkom Kosmačem za neko drugo
njivo, ki je bila poleg njegove majhne njive. Še neko drugo
zemljišče je bil kupil od trga, katero je potem dal tržanu
Klementu Schmitu za 8 oralov (Pifanng) travnika.

Leta 1798. dne 25. septembra so bila cenjena naslednja
občinska posestva:

Hrastova šuma Mladoles  39 oralov 115 četv. sežnjev 2780 gl.
24 lcr., 2 orala livade 500 gl. Hrastova šuma Raki  tj  e 12 oralov 725 četv.
sežnjev in hrastova šuma Gornji  gaj  18 oralov 700 četv. sežnjev
1843 gl. 45 kr. Šuma Krt alt 12 oralov 1022 četv. sežnjev 315 gl. 58 kr.
Hrastova šuma Krtak 1  ž njivo 5 oralov 339 četv. sežnjev 150 gl. Hrastova
šuma Doljnji  gaj  51 oralov 985 četv. sežnjev 3677 gl. 43 kr. 2 v.
Cenitev občinskih zemljišč 1. 1798. je ostala dolgo časa za podlago
trškim računom. Razen tega je bila cenjena trška hiša 330 gl., mitnica
80 gl., 2 travnika v Lipju 140 gl., njiva 1066 četv. sežnjev 80 gl., uta
za opeko 30 gl., logarjeva hišica 30 gl., mitnina poprečno od 5 let
4876 gl. — Občinski blagajnik je bil takrat Matija Horvat.

Središče je še danes ena najpremožnejših trških občin na
Sp. .Štajerskem. Njeno premoženje je deloma v zemljiščih,
deloma v vrednostnih papirjih. Nerazdeljeno občinsko zemljišče
meri 394 oralov 992 četv. sežnjev ali 27 ha, 28 a 51 m 2  v 41
parcelah, ki se dele na pašnike, hoste in njive.

L. 1893. je bilo občinsko premoženje cenjeno tako-le:

1  Obe šumi Krtak sta se pozneje razdelili med posestnike, tako

ima sedaj vsakdo razmerno večjo šumo. Op. g. župana.

505

Zemljišče s poslopji.

Enoletna vrednost občinskih pravic

Glavnice.

Terjatve.

Premičnine.

Gotovina.

34.231T9 gl.
64'71

3863'58 „
20.707-77 „
290.52 „
929-41 „

Skupaj . 60.087-18 gl.

Od pradavnih časov poseduje sred. občina realiteto E. Z. 414
urbar. št. 2 pod ormoško graščino, katastr. št. 73 — šuma 19 ha 95 a
42 m' ali 34 oralov 1080 □ s.

Pare. 74 — šume ha 9, a 8 m 2  37, ali 15 oralov 1256 □ s. Skupno
29 ha 3 a 79 m 2  ali 50 oralov 736 □ s.

Čisti znesek prve parcele 90-16 gl.

» „ dr uge „ 41-04 „

Njiv: 27 ha 1 a 53 m* 131.20 gl.

Pašnika: 140 ha 47 a 93 m 2
Travnikov 3 ha 69 a 40 m*

Šume 40 ha 12 a 79 m 2

Vrta: 22 a 96 m 2

Stavbišče 36 a 16 m 2
Neplodnega zemijišča 28 a 21 m 2
Davkov proste zemlje 46 ha 6 a 49 m 2
Dne 28. avg. 1782. je kupila občina od Mat. Goloba Krč
za 55 gl. Mejaši: Josip Ploh pri mostu, Mat. Visenjak, medji-
murska meja (Siget) in trška občina. Tudi en del Mladolesa
je občina kupila od Vida Riederja za 520 gl. 2

Podrobneje nam kaže vrednost obč. nepremičnin račun
iz 1. 1830. vrednost * 1

1. Hrastova šuma Mladoles 39 or. 1052 s. . . .

2. Livada (Aue) 2 or.

3. Hrastova šuma Rakitje 12 or. 725 s.

4. Hrastova šuma Gornji gaj 18 or. 705 s. . . .

5. Borov les Krtak 12 or. 1022 s.

6. Borov les Krtak ž njivo 1 or. 339 s.

7. Les Dolnji gaj 51 or. 985 s.

8. Občinska in pisarjeva hiša z .vrtom.

9. Mitnica.

10. 2 travnika v Lipju.

11. Njiva 1066 sežnjev.

12. Opekarna.

13. Logarjeva koča.

14. Živinska mitnina po 5 letnem preseku . . . .

2.780-24
500’—
800' —
1.843’45
315-58
150' —
5.677-43
330- -
80' —
140' —
80 - —
30'—
30' —
4.876'—

33

33

35

33

33

33

33

33

33

33

33

_ . Skupaj . . . 17.633-50 gl.

1  Po cenitvi 25. septembra 1. 1798. — 2  Poročilo g. župana.

506 —

V starih časih je imel trg še več drugih dohodkov. Po¬
biral je sledeče davke in pristojbine:

a) Ob Miho!jem je moral vsak tržan plačati po 60
dunajskih vinarjev (Michaeli Zins) za graščino.

b) Mitnino.

c) Mestnino ob sejmih.

č) Mesnino, obrtni davek od mesarjev.

d) Razne globe, od katerih je tretjino dobival župan.

e) Razne pristojbine za rojstne liste itd.

Kakor marsikaj drugo, se je tudi občinsko gospodarstvo v
starih časih upravljalo prav „po domače“ in je višja oblast morala
večkrat poseči vmes. Iz navodil, ki jih je v tem oziru dajala
vlada, okrožna in okrajna oblast, se spozna tudi hvalevredna
težnja, zboljšati občinska zemljišča in pomnožiti občinske do¬
hodke. V računu za 1. 1810. očita magistratu okrajna oblast,
da je drva prodajal pristransko brez dražbe in cenitve na
škodo občinske blagajne. To se zanaprej strogo prepove. Zupan
Nikolaj Kočevar je zaostal z računi za 1. 1806., 1807.. 1808.
do 15. jun. 1809.; ta račun je bil položen vsled ostrega ukaza
okrajne oblasti 7. jun. 1811. Mož namreč ni znal pisati, vsled
tega je našla okrajna oblast mnogo nedostatkov v računih.

Dne 18. aprila 1827. je ormoška graščina priobčila
magistratu naslednje opombe okrožne oblasti glede občinskih
računov:

1. Treba je natančneje iztirjevati zaostale dolgove, zlasti
obresti pri zasebnih posojilih; posebno je čudno, da so Matiju
Stari pustili narasti zaostale obresti že od L 1816. na 214 gl.
49 1 / 2  kr. dun. vr., kar bi se že zdavna bilo moralo priklopiti
glavnici. Enako je bil Matija Horvat dolžan obresti od 1. 1822.
do 1824. v znesku 213 gl. 55 kr. Ti zaostatki v prihodnjem
računu ne smejo več stati.

2. Potni stroški in izdatki v uradnih opravkih v znesku
24 gl. kakor tudi onih 22 gl., ki so jih 1. 1826. izdali pri
volitvi in vmestitvi novega župana, se morajo občinski blagajni
vrniti.

3. Če župan gre v občinskih zadevah v graščino, si ne
sme za to nič računiti, zatorej se 1. 1826. izdani znesek 12 gl-
30 kr. dun. vr. mora vrniti.

507

4. Izdatek 12 gl. 4 kr. za katastralno meritev, izplačan
ormoški gosposki, se mora vrniti, ker ni dokazana potreba te
meritve in sploh o tem plačilu ni pobotnice.

5. Potroške za oskrbovanje občinskih zadev v Gradcu je
treba natančneje izkazati, drugače se morajo vrniti; tudi se ne
smejo všteti med občinske izdatke eksekutivni stroški zaradi
zaostale zemljiške dače.

6. Občinska zemljišča se naj bolj koristonosno porabljajo,
ker nekatari deli sploh nič ne nesejo, pri drugih pa dohodki
komaj pokrijejo deželno dačo.

L. 1828. je občina imela dohodkov. . 688 gl. 12 kr. 2 a /io v-

potroškov pa 616 „ 40 „ 3V 2  v.
torej je ostalo 71 gl. 31 kr. 2 4 / 5  v.

Nekatere stranke so tudi to leto ostale še na dolgu s
svojimi plačili, zato se je strogo ukazalo, da v določenem
obroku plačajo ali pa se naj naznanijo sodniji.

Prav dolg .pouk je dobil središki magistrat 1. 1840.

Dne 2. marca 1840. naroča namreč ormoška graščina
središkemu magistratu:

1. Da obeh blagajniških ključev ne sme imeti odslej
blagajnik sam, ampak enega on, enega župan.

2. Kakor hitro bo dozidana nova obč. hiša, se mora bla¬
gajna tjekaj spraviti na kraj, ki je varen pred ognjem.

3. O vsakem sprejemku in izdatku treba obvestiti župana,
ki mora podpisati dotične akte.

4. Za nezistemizirane izdatke, ki presegajo 10 gl., je
treba dovoljenja graščinsko - politične gosposke.

5. Vsaka prodaja ali najem obč. lastnine se mora pravi¬
loma vršiti po javni dražbi, za katero je treba dobiti dovoljenja
od graščine, kateri se mora predložiti ponujeni znesek. Dražbe
se smejo vdeležiti tudi drugi, ne ..samo domačini, kakor je bil
doslej običaj.

6. Gotovina se mora vsako leto plodonosno naložiti; smejo
se -dajati posojila tudi izven občine, ako je pupilarno varno,
kar ima preiskati in dovoliti graščinska oblast, kateri je pred¬
ložiti vsako tako posojilo z izpiskom iz zemljiške knjige.

7. Vsled pogodbe z dne 30. sept. 1839. med graščino in
trgom dobi trg za odvzeto mitnino odškodnine 893 gl. 45 kr.

508

8. Javne obveznice, ki jih je imela občina, so takrat imele
nominelno vrednost 4874 gl. 40'/ 4  kr.

Pri zasebnikih je bilo izposojeno 7098 g-1. 35 l / 2  kr. Zupan
in blagajnik sta dolžna jamčiti, da se obresti od teh glavnic
točno plačujejo, oziroma morata zamudo naznaniti grašč. oblasti.

9. Pristojbina za podelitev tržanskih pravic se doslej od
domačinov ni pobirala, odslej jo mora plačati vsakdo.

10. Mestnina ob 3 sejmih je na tri leta dati v najem.

Vsled pogodbe 30. sept. 1839. je občina dobila pravico

lova, ribičije in broda na Dravi, kar je treba v računih
izkazati.

V novi občinski hiši, ki je že skoro gotova, bo pred vsem
stanovanje za občinskega pisarja (syndicus), katerega si občina
že močno želi, in pa za pisarno.

11. V občinski mitnici je stanoval nadzornik komercijal-
nega urada in je erar zato plačeval na 1. 20 gl. najemnine.

12. Če bi si posamezniki hoteli pri obč..opekarni delati
opeko, naj plačujejo občini po 3 kr. od 100 opek, za peč pa
še 12 kr., če bi pa hoteli opeko prodajati, se morajo še po¬
sebej pogoditi z občino.

Odpraviti se mora razvada, da si vsak domačin dela na
občinskem zemljišču opeko, kjer se mu zljubi.

13. Dohodki nekaterih zemljišč so se rabili za pokrivanje
magistratnih stroškov, imenovala so se zato magistratska zem¬
ljišča, druga pa občinska, v računih se naj to posebej omeni,
slednja se smejo sčasoma prodati.

14. Gozdne parcele št. 130, 814a, 815 a so si tržani hoteli
razdeliti, česar pa okrožna oblast ni dovolila, ker bi ne odgo¬
varjalo gozdnim postavam, pač pa je dovolila, da se te parcele
po javni dražbi prodajo, kar je občina predlagala že 1. 1824.

15. Njiva pare. 1689. naj ostane za porabo občinskemu
pisarju, ki bi se imel nastaniti v trgu.

Pašnik pare. 379 se naj spremeni v travnik in da v
najem na 3 leta, in če bo kaj več nesel, se naj proda.na
dražbi na korist občinske blagajne.

Pašnik pare. 816, imenovan božja mlaka sred gozda »Doljni
gaj« se naj spremeni v travnik, razdeli sporazumno z graščino
v kose in da v najem. Če bi se pa ne našel najemnik, ker je

509

dotično zemljišče moč virno, naj se prepusti komu brezplačno
v porabo na 2 leti zproti temu, da izkopa jarke in odvaja vodo
ter tako travnik boljša.

16. Parcele št 73, 74, 378, 70la, 70Ib naj bi po želji
občine ostale, da iz njih domačini dobivajo drva in les za
stavbe, pa naj bodo last magistrata, zato se pa v njih ne sme
pasti, ampak naj se ogradijo.

Da se šume ne. vničijo, bo graščina določila dele, ki se
smejo zvrstoma leto za letom sekati in bo skrbela, da se le
določeni del poseka, potem pa zopet zasadi. Drevje za stavbo
je pa izvzeto in se bo sekalo brez ozira na določeni čas, kadar
dovolj poraste.

17. Parcela št. 30 (Brezje), na kateri je rastlo brezje in
jelšje, ostane za napravo opeke, kakor želi občina, ker je za
to primerna zemlja tam. Da pa ne bo nerabljena zemlja zastonj
ležala, se v sporazumu z graščino, županom in obč. blagajnikom
razdeli v dele ter po zahtevi prepusti brezplačno strankam na
1 ali 2 leti proti temu, da ondi napravijo njive, pozneje se pa
po dražbi dajo v najem v prid občinske blagajne. — Še sedaj
se na tej parceli dajejo njive v zakup.

18. Pare. št. 2091, tik mesnice in okrajne ceste, naj ostane
kot javni prostor, enako pare. 2081, tudi poleg ceste, in pa
pare. 2097, prostor pred župno cerkvijo.

Začenši z 1. 1840. naj od oktobra naprej občinski bla¬
gajnik napravi proračun za prihodnje leto. Tudi naj blagajnik
občinskemu računu priloži inventar občinskih posestev, da se
ne bodo mogla lahkomišljeno oddajati.

Proti takratnemu blagajniku Jakobu Jaklu tržani niso
imeli zaupanja, pri pregledovanju blagajne so se res tudi našle
nepravilnosti, zato so 15. aprila morali voliti novega blagajnika.
Županstvu se je strogo naročilo tekom tega leta osnažiti vse
jarke, ker stoječa voda škoduje zdravju pa tudi bližnjim
zemljiščem.

Prišel je poseben komisar, da se je obhodilo vse občinsko
zemljišče, postavili mejniki in sestavil zapisnik občinskih po¬
sestev, ki so se vsa precenila.

Sedanje občinsko posestvo je le majhen del nekdanjega
posestva vsled večkratne delitve.

510

Ker je v mnogih občinah ležalo mnogo praznega in pu¬
stega sveta za pašnike, je cesarica Marija Terezija 7. decemb.
1768. zaukazala, da se v letu dni t. j. od 1. januarija 1769 do
31. dec. i. 1. izmerijo vsi občinski pašniki, ki so jih imeli
podložniki sami ali skupno z graščino ter porazdelijo posest¬
nikom z ozirom na obseg zemljišča, ki je pripisano k njihovim
hišam. Vsled ukaza 30. oktobra 1771. so se ti deleži morali
pripisati k neločljivemu hišnemu posestvu. Tako so središke
hiše dobile občinske deleže, ki so vknjižcni v zemljiški knjigi
1. 1797. 1

Dne 18. decembra 1. 1871. je občinski odbor sklenil, da
se večji del občinskega zemljišča razdeli med tržane in sicer:
a) Log, Trate, Rakitje, Dolnji gaj; b) razdelitev naj bo kolikor
mogoče enakomerna; c) kosi se razdele z žrebom; d) stroške
nosi vsak posameznik. Po odborovi seji se je vršila tudi
tržanska skupščina, kjer je 100 tržanov glasovalo za raz¬
delitev. 2

Pašnik „Dolnji gaj" se je spremenil v travnik, ki redi
4 bike bikorejske zadruge, drugo se proda ter dobi občina do
1200 K na leto od te parcele.

Glede porabe občinskih zemljišč je magistrat večkrat
izdal razne naredbe, tako je 1. 1722. dne 5. avgusta zaradi
pobiranja želoda in svinjske paše bilo sklenjeno, da nihče ne
sme pred dnevom svinj na žir goniti, še manj želod pobirati.
Kdor bi kaj takega storil, bo plačal 1 gl. 30 kr. kazni.

Dne 1. jan. 1766. o priliki volitve novega župana se je
sklenilo, da nihče ne sme sekati drevja brez znanja župano¬
vega, sicer plača kazni za drevo veliko ali majhno 1 gl. 30 kr.,
za hrast 3 gl., za bor 2 gl. :1

Dne 7. jan. 1782. je bilo sklenjeno, da nihče ne sme sekati
od križpotja do Balaš Borkove šume pri cesti. Kazen: za
hrast 2 gl., za bor 1 gl., za topolo 1 gl., za jelšo 1 gl.

V seji dne 26. septembra 1886. je občinski zastop izrecno
sklenil, da ostane nepremakljivo občinsko premoženje kakor
doslej skupna in nerazrušljiva last.

Gmotno stanje središkega trga nam kažejo

1  Gl. str. 460 — 464 . — 2  Občinska kronika. — 3  Obč. zapisnik.

Občinski i> a č u n i.

1  V. dunajski veljavi (Wiener IVahrung). 2  Naprej konv. veljava (Conv. Miinze). — Zaradi okrajšave rabimo

decimalno štetje, zaradi starih obveznic se vlečejo drobci '/2 in */ 4  kr. še tudi v poznejših letih.

511

Občinski računi

1  Ta račun je slednji v Conv. Miinz.

marveč le vrednostni papirji in gotov denar.

-  Od tega leta naprej niso več obč. zemljišča in poslopja vračunjena,

Ul

to

Trg Središče


. Trški blagajnik je že več let Ivan Kolarič.

1

514

515

7. Davkarstvo.

Prvotno so deželnemu vladarju plačevali davke le lastniki
zemljišč in gospoščin, podložniki, bodisi kmetje ali od graščakov
odvisni meščani in tržani so plačevali davščino le svojemu
gospodarju deloma v pridelkih, deloma s tlako in tudi v de¬
narju. Ker je središki trg bil podložen ormoški graščini, je tudi
njej plačeval davek. Potrdilna listina grofice Barbare Franko-
panske nalaga Središčanom naslednja bremena:

1. Vsak tržan mora ob Mihelovem ali ob Martinovem od¬
šteti ormoškemu graščaku 60 dunajskih vinarjev. 1

2. Ob času trgatve v graščinskih vinogradih Hartl in Žerov
je imel vsak tržan na dan poslati po dva berača, nadzorniku
pa pišče in za en vinar kruha, cela občina pa za nadzorniko¬
vega konja 8 mernikov ormoške mere ovsa.

Od dohodkov pa, ki jih je imela graščina od trga, je imel
župan odšteti 1 funt vinarjev za večno luč v cerkvi Sv. Duha.

Prehudo torej niso bili ravno obdačeni, a v takratnih raz¬
merah še tega niso zmagovali. Vsled slabih letin, draginje,
bolezni, turških in ogrskih napadov so tržani tako ubožali, da
še premožnejši posestniki niso mogli graščini plačevati rednih
davkov. Prosili so tedaj graščaka Jakoba Sekcija za potrpljenje,
on se jih je res usmilil ter jim je s pismom dne 14. marca
1. 1494. spregledal zaostale davke ter mesto običajne dače in
robote določil, da odslej plačujejo graščini ob Mihelovem le
50 ogrskih goldinarjev. Le če bi njegovi nasledniki kdaj silo
trpeli in bi se časi zboljšali, sme graščina od tržanov zahte¬
vati zopet prvotne davke in roboto.

To pismo je še 100 let pozneje, namreč 20. marca 1595.
potrdil Mihael Sekelj ter izrecno dostavil, da neče nič zvišati
ali prikrajšati dače in robote, kakor so jo bili dotlej dolžni.
Zatorej je med tem robota vendaf' zopet prišla v navado.

Novi časi so prinesli nove potrebe in tudi nova bremena.
Neprestani boji z zunanjimi in znotranjimi sovražniki so stali

1  VViener Pfennig je bil koncem srednjega veka najnavadnejši denar
v'naših krajih. 30 vinarjev je tvorilo 1 šiling ali stari solid, 240 vinarjev
pa 1 funt, torej je 8 šilingov šlo na 1 funt (#.), X vinar je bil koncem
13 stoletja vreden po priliki naših 14 h.

33 *

516

deželne vladarje ogromno denarja in so vsled tega bili prisil¬
jeni zvišati stare davke in uvajati nove.

Že Friderik Bojeviti (1230—1246) in Rudolf I. Habsburški
sta vpeljala na Štajerskem občni davek. Slednji se je sicer
moral pismeno obvezati, da ta izredni davek ne sme nikdar
postati redni in stalni, vendar so se ti „izredni“ davki od leta
do leta ponavljali, da so jih naposled deželni stanovi morali
redno dovoljevati in plačevati. Rudolf IV. (1358—1365) je
vpeljal davek na vse tekočine, ki so se točile po gostilnah v
mestih, trgih in vaseh. Vendar so s temi davki bili bolj priza¬
deti graščaki kot lastniki zemljišč, kakor pa njihovi podložniki.
Toda ob času cesarja Friderika III, ki je bil v večnih denarnih
stiskah, so davek raztegnili tudi na podložnike.

V deželnem zboru v Velikovcu na Koroškem 1. 1470. so
koroški, kranjski in štajerski deželni stanovi uvedli tako
imenovani „telesni davek 11  (Leibsteuer), ki je zadel vsakega
deželana, naj si je bil gospod, meščan, kmet ali berač. Po tej
postavi je imel plačati vsak meščan ali tržan, ki je imel po¬
sestvo, 2 gl., vsak drugi 1 gl., trgovec 1 gl., rokodelec 32
vinarjev, kmet, ki je imel celo kmetijo, 34 vinarjev, ako je
imel pol kmetije, 24 vinarjev, za ženo se je plačal polovični
del možev, za otroka 4 vinarje, hlapec, dekla, težak je plačal
vsak po 7 vinarjev. 1  S tem davkom je bila naša dežela hudo
prizadeta, tem bolj, ker so jo ravno v tistih letih večkrat
opustošili Ogri in Turki. Ni čuda torej, da so Središčani
kmalu potem tako ubožali, da niso mogli več graščini dajati
navadnih davkov.

Turška nevarnost je sploh prebivalcem naše dežele na¬
ložila težka in trajna bremena. Za vzdrževanje stalne vojske
v obrambo dežele so vladarji potrebovali veliko denarja,
zahtevali so torej velike davke od deželnih stanov, ti so pa
1. 1518. izposlovali od cesarja Maksimilijana, da so tudi
podložniki morali nositi njihova davčna bremena. L. 1542. so v
Pragi in 1. 1578. v Bruku ob Muri določili stalno mero in podlago
za odmerjevanje davka. Preceniti so se morala vsa posestva,
ki so jih imeli podložniki, z živino vred; 60. del od cele svotc

1  Mayer F. M., Gesehichte d. Steiermark str. 145.

517

je bil določen za davek, če je torej neko posestvo bilo vredno
60 gl., se je plačevalo 1 gl. davka, ali po takratni navadi 1
funt vinarjev t. j. 240 vinarjev. 1  Pri živinski ceni se je smel
šesti del popustiti, če je torej živinče bilo vredno 6 gl., se je
plačeval davek le od 5 gl. 60. del t. j. 20 vinarjev. Po tej davčni
meri so se razločevala tudi posestva v rustikalna ali kmečka
in dominikalna ali gosposka. Rustikalna posestva so se do
1. 1848. imenovala tista, ki so že 1. 1542. bila v kmečkih rokah,
tista pa, ki so 1. 1542. bila še v graščinskih rokah, so se
imenovala dominikalna, četudi so pozneje prišla v kmečke
roke. Posestva, ki so prvotno bila namenjena za vinogradništvo,
so se imenovala gorninska (Bergbesitzungen) in njih posestniki
gornjaki (Bergholde). Kmečka posestva so kmetije ali ž e-
1 arij  e. Kmetije (grunt) so bile cele, če se je od posestva pla¬
čevalo 2 ali več funtov, 3 j i  kmetije, če se je plačevalo 1 funt
4 šilinge (l 1 /, gl.) ali več, pa vendar manj kot 2 funta, pol
kmetije, če se je plačevalo 1 funt ali več, pa manj kot 1 fupt
4 šilinge, četrt kmetije, ki so plačevale 4 šilinge ali več, pa
ne 1 funt, naposled želarije, ki so plačevale manj ko 4 šilinge.
Pri dominikalnih posestvih so cele kmetije bile tiste, od kateriih
se je plačevalo 21 gl. 30 kr., 3 / 4  kmetije od katerih se je pla¬
čevalo 16 gl. 7 2 / 4  kr., polkmetije z 10 gl. 45 kr., J / 4  kmetije
s 5 gl. 22 2 / 4  kr., želarije manj ko 5 gl. 22 2 / 4  kr.

Tudi gosposka zemljišča so bila takrat precenjena, a
razlika je bila ta, da se je pri gosposkih zemljiščih računil
šele 100. del za davek, torej so bila podložniška posestva
veliko bolj obremenjena, najhujše pa so bili zadeti tisti po¬
sestniki, ki so redili veliko živine.

Ta davčna mera je ostala v veljavi do 1. 1752. in v
nekem oziru celo do 1. 1848. Ako torej v starih listinah več¬
krat beremo, da se jc zemljiški davek računil po funtih,
pomeni to, da je zemljišče bilo vredno tolikrat 60 gl., od
kolikor funtov se je plačeval davek. Prvotni davek, da se je
od 60 gl. t. j. od 1 funta plačeval le 1 gl., je ostal v veljavi

1  Goldinar se je imenoval „funt“ radi tega, ker je 240 vinarjev, ki

so bili takrat najbolj v rabi, tehtalo ravno 1 funt in tvorilo takratni

goldinar.

518

le do 1. 1551., od 1. 1551—1570. se je davek podvojil, t. j.
vsak podložnik je plačeval od funta 2 gl., 1. 1590. še 2 šilinga
povrh, leta 1603. pa 3 gl. A poleg zemljiškega davka so
še sčasoma vpeljali razne druge davke. Hišnega davka se je
plačevalo 1 gl., 1. 1616 pa 4 gl. Vsakemu družinčetu je smel
kmet pri plači odtegniti 4 kr. za davek. L. 1616. se je zopet
vpeljal nekdanji telesni davek (Leibsteuer), 1. 1649. so vpeljali
davek za oskrbovanje vojakov: od 10 funtov 18 gl., 1. 1658.
deželno-robotni davek in sicer po 20 vinarjev na mesec. 1
L. 1670. so uvedli t. i. obrestni goldinar (Zinsgulden) za doto
cesarskih nevest (1. 1670. za poljsko nevesto). K temu so še
prišle doklade za nabiranje novincev, za predprego, za deželni
vojni sklic (Landaufgebotgeld). 2

Vse te davke so nosili tudi središki tržani, vrhtega je
tudi graščina zvišala svoje zahteve. V popisu ptujskih gospoščin
iz 1. 1616. se navajajo razne dolžnosti, ki so jih imeli Sredi-
ščani napram ormoškim graščakom. 3

V središkem občinskem arhivu so se ohranili naslednji
izkazi o davkih, ki so jih plačevali Središčani v 17. stoletju.
L. 1633., dne 11. decembra, tirja ormoški oskrbnik Emerik
Topolcaj župana Andreja Modrinjaka, naj do novega leta plača,
oziroma iztirja od tržanov 133 gl. 26 kr. davka, 26 gl. 40 kr.
obrestne dače (Zins) in telesno dačo kakor prejšnje leto od
45 trških hiš po 1 gl., od želarjev in gostačev 24 gl. 6 šilingov,
od vsakega mlinarja po 1 gl. in pa mitnino.

L. 1648. je plačal trg 488 gl. 4 šilinge deželnih davkov
ter doklad in sicer: navadne obrestne dače (Ordinari Zins) po
1 gl. od trške hiše, torej 45 gl, štirikratni zemljiški davek od
45 trških posestev: 180 gl., 3 1 /* obrestne dače (Drithalber
Zins) od funta po 2 gl. 4 šilinge, torej od 45 funtov 112 gl.
4 šilinge, dvakratna doklada po 2 gl. od funta: 90 gl., „rema-

1  Za utrjevanje deželne meje proti Turkom bi morali pošiljati
delavce v roboto, ker bi pa to šlo prepočasno in neredno, so mesto
delavcev plačevali davek, delavce pa si je vlada sama najela.

2  Joherl, n. d. 373. Zadnji davek pa ni bil uveden šele 1. 1683.,
kakor piše Joherl, ampak v srediških računih ga zasledimo prvič 1. 1658.

3  Mitteilungen d. h. V. XL., str. 217; gl. zgoraj str. 272—273.

519

nenčni“ 1  davek je znašal za celi trg 18 gl., na posameznega
tržana je torej prišlo 3 šilinge 6 vinarjev, gornine (Paamvein-
gelt) je plačalo 45 tržanov 34 gl., mlinarskega davka je pa
bilo 9 gl.

L. 1649. so trški davki skočili kar na 751 gl. 6 šilingov.
To leto se je namreč uvedel davek za oskrbovanje vojakov,
katerega so tržani od J. januarija do 30. novembra plačali
573 gl. 6 šilingov, vrhtega še nekako odstopno doklado
(Abdanksgelt) v znesku 81 gl. Navadna obrestna dača, gornina
in remanenčna dača je ostala kakor prejšnje leto, ostale dače
in doklade so pa odpadle. V teh visokih davkih se še kažejo
posledice končane 30 letne vojske.

L. 1650. so se davki znižali na 382 gl., za vojno oskrbo¬
vanje so namreč plačali od 1. decembra 1649. do 31. dec.
1650. le 285 gl., ostali davki so bili kakor prejšnje leto
oziroma 1. 1648.

L. 1651. so se zopet zvišali davki na 469 gl.; za vojno
oskrbovanje se je plačalo le 93 gl., a poleg navadne obrestne
dače se je še plačalo od funta izredno 45 gl. in enostavne
doklade (einfache Contribution) tudi 45 gl. (druga leta včasi
po 90 gl.).

L. 1652. so skupni deželni davki, ki jih je trg plačal,
znesli 448 gl., na davek za vojaško oskrbovanje je odpadlo
72 gl., 3 >/ 2  obrestni davek je celo odpadel, ostala svota se je
razdelila na prej imenovane vrste davka. Enako svoto so
plačali Središčani tudi 1. 1653. Naslednja tri leta davek zopet
znatno raste.

L. 1654. je trg plačal 470 gl. 4 šilinge, prišlo je namreč
zopet od funta l 1 /, obrestne doklade (Extra anderthalb Zins)
v znesku 67 gl. 4 šilinge. Na starega leta dan je župan Blaž
Modrinjak izročil graščaku Adamu-Štefanu Pethe 343 gl. 4 šil.

L. 1655. se je doklada prejšnjega leta zvišala pri funtu
za pol gl., torej je znesla 90 gl., davek za vojaško oskrbovanje
pa 75 gl., polovico je plačala graščina, polovico pa trg. Ves
davek je narastel na 496 gl.

1  Remanenzgeld je davščina za prepuščeno sodstvo. Geldleistung
fiir iibertragene Gerichtsbarkeit.

520

L. 1657. se je zemljiški davek početvoril (180 gl.), do¬
klada pa potrojila (135 gl.), za vojno oskrbovanje so tržani pla¬
čali 66 gl. ( 2 / 3 ), vsega davka je bilo 628 gl. Župan središki je te
davke odštel 1. februarija, 12. junija, 3. in 29. julija ter 21. fe-
bruarija 1657. velikonedeljskemu komturju. Ormoški graščak
Adam Štefan Pethe se je bil namreč hudo zadolžil ter je za¬
stavil velikonedeljski graščini davke, ki jih je imel pobirati v
Središču.

Naslednja tri leta je davščni vijak zopet nekoliko po¬
puščal.

L. 1658. se je znižal davek na 486 gl. 2 šilinga, dasi je to
leto bil vpeljan nov davek: deželna robota; 45 srediških trških
hiš je plačalo za 3 mesece robote skupno 11 gl. 2 šil.

Še nižje je padel davek 1. 1659., namreč na 452 gl. 7 šil.;
na deželno roboto je odpadlo 9 gl. 3 šil.

L. 1660. je davščni tlakomer zopet poskočil na 556 gl.,
potrojil se je namreč izredni obrestni davek in zemljiška do¬
klada, vsak po 135 gl.

L. 1661. je šlo zopet za 16 gl. nazaj — 540 gl., dasi sta
obrestni davek in doklada ostala potrojena in je deželna robota
znašala 7 gl. 4 šil.

Tudi 1. 1662. je še bil prizanesljiv državni fiskus, zado¬
voljil se je s 539 gl. 1 šil. davka; deželna robota je znesla
5 gl. 5 šil.

L. 1663. so se delale velike priprave za vojsko zoper
Turke; to so čutili tudi središki davkoplačevalci. Poleg na¬
vadnega davka so morali plačati za deželni sklic (Landauf-
pothgelt) vsaka trška hiša po 2 gl., torej skupno 90 gl., za
oboroževanje (Riistgelt) po 5 šil., torej 28 gl. 1 šil., za deželno
roboto skupno 7 gl. 4 šil., vsega skupaj 614 gl. 1 šil.

Skrbipolno 1. 1664. je Avstriji prineslo sijajno zmago
zoper Turke pri gori Sv. Gotharda in je olajšalo ljudstvu tudi
davke. Središčani so plačali vsega skupaj 520 gl. 3 šil. in sicer
je vojni davek bil početvorjen zemljiški davek t. j. 180 gP
doklada je ostala enostavna (45 gl.), deželna robota pa je
znesla 9 gl. 3 šil.

521

L. 1665. se je vojni davek znižal na 112 gl. 4 šil., deželna
robota pa vsa naslednja leta ostane enaka, namreč 9 gl. 3 šil.
Skupni davek je to leto znašal 452 gl. 7 šil., 1. 1666. pa 520 gl.
3 šil., ker je vojni davek bil zopet potrojen t. j. po 3 gl. od
trške hiše, skupno 135 gl.

L. 1667. se je davek zvišal na 552 gl., 1. 1668. in 1669.
pa so plačali Središčani 452 gl. 7 šil. kakor 1. 1665.

L. 1671. se je znižal davek na 486 gl. 5 šil., dasi se je
vojnega davka plačevalo od funta 3 J / 4  gl- — skupno 146 gl. 2 šil.

L. 1672. se je vojni davek zvišal tako, da se je od funta
plačevalo 3V., gl. t. j. v vsem 168 gl. 6 šil., skupni davki so
narastli vsled tega na 509 gl. 1 šil.

V vsem so Središčani od 1. 1648—1672. plačali raznih
davkov 12.736 gl. 1 šil., na 1 tržana je prišlo 278 gl. 2 šil. 2 3 2 / 3  v.

Iz občinskega računa za 1. 1681. in 1682. 1  je razvidno,
da so ti dve leti plačali Središčani redne dače (Ordinari Steuer)
po 348 gl. 8 kr. 1 v. in pa vojnega davka (Soldaten Zins)
skupaj 112 gl. Enako svoto rednega davka so plačali tudi
leta 1684.

Ti podatki nam precej jasno osvetljujejo davčne razmere
v trgu v drugi polovici 17. stoletja. Kakor drugod je tudi
tukaj pobiral davke graščak, vsled česar je prišlo večkrat do
prask med njim in tržani, kakor poročamo na drugem mestu.

Tržani so ski-bno gledali na prste graščaku in če se je
zgodila kaka nepravilnost, so jo prej ali pozneje izvohali; po¬
magal jim je pri tem njihov pravni zastopnik v Gradcu. Tako
so 1. 1745. tožili graščino po svojem zastopniku dr. Kajetanu
Seitridu Schober pri deželnih stanovih, da je od aprila 1. 1711.
do konca 1. 1744. pobirala od njih nepostavno davek za vojno
oskrbovanje. V teh letih so tega davka krivično plačali 765 gl.

Vsa ta leta so veliko pretrpeli zaradi neprestanih vojnih
prehodov, vojakom so dajali hrano in stanovanje, povrh pa še
je graščina pobirala od njih vojno oskrbnino kakor od tistih
krajev, ki niso imeli vojakov na stanovanju in hrani. Ko so
od graščaka zahtevali, naj jim povrne krivično iztirjan davek,
ni hotel o tem nič slišati. Središčani so bili v zadregi, ker

1  V deželnem arhivu v Gradcu.

522

niso mogli s pobotnicami dokazati, da so res plačali ta davek
založene so bile pri nekem „ starem županu“, kjer so jih na¬
posled našli, in tako je 1. 1746., dne 7. januarija graščina dobila
ukaz, naj jim denar vrne in jih več ne nadleguje s temi do¬
kladami. Še 1. 1747. je zahteval zastopnik, da se vrne še pre¬
ostalih 123 gl. 6 šil.

Tudi pri „remanenčnem“ davku se nekaj ni vjemalo, ker
so 23. marca 1720. prosili svojega odvetnika, naj v tej zadevi
posreduje za njih pri deželnih stanovih. V dar mu pošljejo
120 jajc in 40 polžev.

L. 1741. je Središče imelo sledeči davek:

549 ti. 37 kr. 2 v.

L. 1742. pa vsega skupaj. 538 „22 „2 „

Davčne reforme cesarja Jožefa  II., Leopolda  II. in

Franca I.

Kolikor bolj so se množili davki, toliko bolj se je kazalo,
da stara cenitev in napoved po funtih t. j. po 60 gl. vrednosti
ni primerna in resnična podlaga za odmerjanje davkov. Ljud¬
stvo je povsod godrnjalo pod težo raznovrstnih, nepravilno in
celo krivično razdeljenih davkov. Cesarica Marija Terezija je
sicer 1. 1748. 1750. in v marsičem zboljšala pobiranje davkov,
vendar je še bilo treba korenite preosnove. Cesar Jožef II. je
prišel na zdravo misel, da je treba pred vsem najti prave in
jasne podlage in mere za davek. Sklenil je, po vsej državi
vpeljati enake davke ter vsakovrstne dače spremeniti v eden,
enakomerno na vse pokrajine razdeljen zemljiški davek. Naj¬
prej je izdal razne naredbe, s katerimi je skušal omiliti
ravnanje s podložniki pri pobiranju davkov, dne 15. aprila k

523

1785. pa je sklical posebno komisijo, da prouči in pripravi
davčno preosnovo. Temeljno načelo te preosnove bi naj bilo,
da se zemljiški davek enako razdeli brez ozira na stan in
lastnosti posestnika. V ta namen je izdal že 20. oktobra i. 1.
posebno navodilo in sicer tudi v slovenskem  jeziku.

Da se davek pravično in enolično razdeli, je zaukazal popisati in
zmeriti vsa rodovitna zemljišča in realitete ter določiti pridelek posameznih
zemljišč (§ 1 a, b). Vsak gospodar je moral sam priznati svoja posestva
in njih znesek (priroditev); da bi pa ne mogel nihče goljufati, so se na¬
povedi natančno preizkušale. (§ 2.) Popisovanje in merjenje so vodila
graščinska in krajevna oblastva v navzočnosti šestero zanesljivih mož,
katere si je volila vsaka soseska sama (§ 3). Podkomisijo so tvorili okrožni
komisar, ekonom in inženir, ki so dobili natančna navodila (§ 3). Okrožne
komisije so bile pod vodstvom in nadzorstvom višje deželne komisije
(§ 4). Da se toli koristna in potrebna zadeva ne bi zavlekla, so morala
dotična oblastva z delom takoj pričeti ter do konca oktobra 1. 1785. ga
dokončati. Podkomisija je hodila od graščine do graščine in tudi deželna
nadkomisija si je v vsakem okrožju ogledala krajevne razmere, in če bi
kje kaka graščina zavlekla delo, je imela komisija na njene stroške po¬
slati tje svoje uradnike, da opravijo ta posel. Čim so graščine dobile
potrebna navodila od glavne komisije, so morale takoj začeti z delom
(§ 5). Napoved gosposk ali njih upraviteljev se je morala vršiti pred
sosesko ali pred njenimi izvoljenimi možmi, napovedovanje kmetov pa
vpričo župana in izvoljenih mož (§ 6). Da bi se nihče ne bal povedati
resnice, so bile odpuščene vse kazni, ki so bile prej nastavljene, če je
kdo zamolčal kako zemljišče ali pridelek; ni se smelo nikomur očitati,
če bi zdaj prišlo na dan zemljišče, ki prej ni bilo napovedano in ob-
dačeno (§ 7).

Kakor hitro so se napovedi oddale in pobrale, so se vsa tista
zemljišča, ki niso bila napovedana, pa so pozneje prišla na dan, smatrala
brez gospodarja in zapadla tistemu, ki jih je ovadil (§ 8). Če je pa dotični
hotel ostati nepoznan, se je zemljišče po dražbi prodalo in denar natihoma
izročil tistemu, ki je ovadil (§ 8).

Vsaka druga goljufija ali zavijanje bodisi od strani gosposke,,
uradnikov, inženirjev, zaupnih mož ali gospodarja se je primerno kazno¬
vala, globa pa vročila tistemu, ki jih je ovadil, njegovo ime pa je ostalo
prikrito (§ 9). Ko so bile napovedi zgotovljene in potrjene, so se razpo-
ložile na vpogled pri županih ali pri župnikih, da bi ena soseska in en
gospodar drugega mogel (previshat) kontrolirati (§ 10).

Popisovanje je vodila ona gosposka, pod katero so bile občine
dotičnega kraja. Graščinski uradniki so morali sklicati posamezne soseske
skupaj in jim natančno razložiti novo cesarsko postavo.

Pri merjenju in napovedovanju so morali biti vselej navzoči župani
in prisežniki, ako bi jih kje ne imeli, so jih morali takoj izmed sebe z večino

524

glasov izvoliti. Župan, prisežniki in zaupni možje so morali priseči, da
bodo svoj posel vestno izvrševali. Če bi bil župan bolan, se je moral
postaviti za to drug zanesljiv mož. Izmed 6 zaupnikov so izžrebali tri,
ki so morali biti vedno zraven; če je pa kje med temi in gospodarji bila
.žlahta ali če so prišle pritožbe, so poklicali druge tri.

Preden se je začelo z delom, so se morali prav postaviti mejniki
med soseskami. Majhne soseske in pa raztresene hiše so se stegnile v
eno in se je potem za njih volilo onih 6 zaupnikov. Popisovanje in mer¬
jenje se je vršilo na polju. Poleg župana, prisežnika in treh izvoljenih
prisežnikov in drugih treh mož je moral biti zraven tudi gospodar ali
sam ali po svojem pooblaščencu, pa to je bilo dovoljeno le tujim in
višjim graščakom.

Če kak komad zemljišča (Platz, plesmo) še ni imel imena, se mu
je dalo s privoljenjem soseske kako ime.

1600 četvornih sežnjev je tvorilo 1 oral. Pri napovedi priroditve
na njivah je prišla v poštev le pšenica, rž, ječmen in oves, od teh jo
moral napovedati, koliko navadno zraste enega ali drugega. Napovedati
je bilo treba, koliko se poseje in koliko se v srednji letini namlati.

Pri zanemarjenih posestvih se ni gledalo na dejanski pridelek,
ampak se je določil znesek v primeri z drugim enakim posestvom. Če
se je njiva opuščala od časa do časa (Trischfelder), se je to v napovedi
označilo in povedalo, koliko let se obdeluje. Sploh je bil hasek, ki ga je
neslo zemljišče, merilo za davek.

Ribniki so bili večinoma vsi takšni, da se je voda lahko spuščala
in so se orali, torej so se morali tudi kot oratna zemlja označiti pa do¬
staviti, da je to ribnik.

Pridelek travnikov se je štel po številu voz sena ali otave. Vrti so
se šteli kot travniki prve vrste, le če so bili slabi, kot travniki srednje
vrste. V § 36. navodila se je želelo, da bi se pašniki razdelili in obdelali,
šteti so pa bili kot travniki najslabše vrste; če so bili malo vredni, se
je moralo to omeniti. Občinski pašniki, ki niso bili za drugo rabo, so
se vpisali s svojim majhnim zneskom. Logi so se morali preceniti.

Tako razdeljeno zemljišče so razvrstili v tri razrede:
dobro, srednje in slabo zemljišče. Da bi pa graščine ne mogle
davkov zvaliti na podložnike, je bilo določeno, da 70% pri¬
delkov ostane prosto, od ostalih 30% se bo pa plačevalo 12%
deželnih davkov. Kar so pa bili podložniki dolžni dajati graščini
kot desetino i. t. d., je smelo k večjemu znašati 18%.

Pri njivah in vinogradih se je plačevalo 6 3 / 8  kr. od gol¬
dinarja cenjenega pridelka, pri travnikih, ribnikih in vrtovih
10% kr., pri pašnikih, grmovju in hostah 12% kr., pri jezerih
in rekah 6% kr. deželnih davkov. Ta meritev se je opirala
namreč na načelo: koliko več truda stane obdelovanje zemljišča,

525

s toliko manjšim merilom se obdači, odtod pride, da so n. pr.
njive nižje obdačene kakor pašniki, seveda je pri pašnikih,
grmovju i. t. d. bil tudi priznani hasek veliko manjši kakor pa
pri njivah, in zato tudi pri davku nižja svota.

Zemljiški davek se je razdelil na podložniška (rustikalna)
posestva, a zato so morali graščaki podložnikom kot nado¬
mestek 1. 1820. popustiti 16% vseh dač, ki so jih podložniki
dajali graščaku kot lastniku zemljišča.

V graščinah je bila okrajna davčna oblast kot prva in-
štanca, ki je razdeljevala davek na stranke, ga pobirala in
odpošiljala dalje. Nad okrajnimi davkarijami so bili okrožni
uradi, za ormoški, ptujski itd. okraj v Mariboru, za celo deželo
so pa imeli vodstvo deželni stanovi v Gradcu; najvišja davčna
oblast je bila dvorna pisarna na Dunaju za direktne davke, za
indirektne pa občna c. kr. dvorna komora.

Novi davčni red je stopil v veljavo 1. 1789, pa ni imel
zaželenega uspeha, ampak je povzročil splošno nezadovoljnost,
neštevilne pravde in prepire ter širom odprl vrata zlobnemu
ovaduštvu. Graščaki so se pritoževali, da so prikrajšani v
svojih pravicah, mnoge graščine so res prišle na boben, ljud¬
stvo pa je godrnjalo, da so pridelki samovoljno in previsoko-
cenjeni. Kakor v drugih rečeh, tudi tukaj Jožef II. ni imel sreče.

Njegov naslednik cesar Leopold II. je 6. aprila 1. 1790.
ta davčni red zopet odpravil, toda po starem funtnem sestavu
se tudi niso mogli več pobirati davki in tako so se dejanski
vendar še ravnali po Jožefovem davčnem redu. Nastala je prava
homatija v davkarstvu in ravno takrat, ko so se začele dolgo¬
trajne francoske vojske.

Takratne nejasne davčne razmere nam pojasnjuje naslednji
vzgled. Središčani so od nekdaj graščini plačevali točarino
(Bannweingeld), 34 gl. na leto. S cesarsko naredbo dne 19. avg.
1. 1792. je bil ta davek odpravljen; le takrat ga je smela
graščina zahtevati, če je gostilničar vzel v najem ali kupil
graščinsko krčmo in se je v dotični pogodbi obvezal plačevati
graščini letno točarino. Vkljub temu je ormoška graščina še
naprej pobirala od celega trga točarino, dokler ni bila prisiljena
povrniti cele svote od 1. 1792—1798 po 34 gl. za leto.

526

Zemljiški davek se je prišteval k rednim  davkom, k
izrednim  davkom je pa pripadal pred vsem osebni  davek,
uveden že za časa Marije Terezije 1. 1763. Vsak hišni oče je
moral popisati svojo družino, ki je bila pod njegovo skrbjo; o
oženjenih poslih je moral sestaviti popis hišni gospodar. Poleg
tega je bila še cela vrsta drugih izrednih davkov: doklade za
vojašnice in stanovanje za moštvo in častnike, za predprege,
za žrebčarstvo. za domobranstvo, za vzdrževanje poslopij
okrožnih uradov, za dobavljanje žita za vojaštvo itd. Redne
davke so pobirale graščinske gosposke, izredne pa posebni
komisarji okrožne oblasti. Tako je ljudstvo imelo opraviti z
dvema davčnima gosposkama, komaj se je ene odkrižalo, že
se je oglasila druga. Na komisarje, ki so pobirali izredne
davke, so pritiskali okrožni uradi, zatorej so brezobzirno iz-
tirjevali izredne davke in so imeli na razpolago tudi vojaško
pomoč. Zato pa graščinske gosposke niso mogle nikdar pravo¬
časno pobrati rednih davkov. Tudi v središkem arhivu je iz
tega časa veliko opominov, groženj, napovedanih in izvršenih
vojnih eksekucij zaradi zaostalih davkov. Tako so v jeseni
I. 1797. imeli v Središču dalje časa oddelek vojakov, ki so v
trgu in okolici pobirali davek. Dne 21. oktobra je došlo po¬
velje, da morajo nemudoma pobrati še zaostali davek in takoj
odriniti v Ormož, da nastopijo pot k svojemu polku. Ti vojaki
so bili strašna nadloga ljudstvu; ljudi je kar pretreslo, ko se
jim je zagrozilo z vojno eksekucijo, ako ne plačajo davka.

L. 1799. dne 1. novembra je bil vpeljan nov, t. i. raz¬
redni  davek. Ta davek je zadel vse tiste, ki so dobivali de¬
želno ali zasebno plačo ali pokojnino, obresti od glavnic, za¬
sebnikom posojenih, vdovsko oskrbnino in prevžitnino in druge
dohodke med zasebniki na podlagi pogodbe ali sploh kake
pravne obveznosti, dalje vse tiste, ki so dobivali čisti dobiček
od kupčije, menjačnic, tvornic, iz najemnin, obrti ali kakšne
koli industrijske in pridobitne službe. Ta davek se je na podlagi
predpisane napovedi odmerjal vsako leto sproti, kakor sedaj
naš osebno-dohodninski davek. S cesarskim odlokom dne
5. oktobra 1. 1829. je bil ta davek odpravljen in mesto njega
1. novembra i. 1. vpeljan užitninski  davek, ki se je pobiral
do 1. 1849., ko je 29. oktob. bil vpeljan občni dohodninski

527

davek.  Vsled postave z dne 25. oktob. 1. 1896. imamo mesto
tega pridobninski  (Enverbsteuer) in osebno-dohod-
ninslci davek  (Personaleinkommensteuer).

'  *

L. 1810. je cesar Franc I. z dvornim odlokom dne
21. avgusta ustanovil posebno dvorno komisijo, da konečno
uredi davke. Z odlokom dne 23. decembra 1 1817. je pa za¬
ukazal, da se napravi stalni kataster ter uvede pravičen in
lahko izpeljiv sestav za zemljiški davek. Za podlago so vzeli
razmeritev posestev iz 1. 1785. in takratne priznatke dohodkov,
katere so spopolnili in popravili Davek so delile na stranke
in ga pobirale okrajne davčne oblasti, ki so pa bile pod
nadzorstvom višjih kontrolorjev in so se morale ravnati po
navodilih deželnih davkarjev.

L. 1805. je plačevalo v Središču 141 hišnih posestnikov
in 52 drugih strank davka 492 gl. 33 kr. 3 v., 1 /' a  obrestnega
davka 40 gl. 53 kr. 2 v., šumske dače 110 gl. 26 kr., mesnine
23 gl., vsak po 10 kr., le nekateri po pet, drugi pa nič.

L. 1807. je vojašniškega davka plačevalo 142 hiš 345 gl.

L. 1808. je bilo v trgu 141 hiš in 452 oseb, ki so bile
dolžne plačevati osebni davek, ki je znašal po odbitju l°/ 0
popusta 223 gl. 45 kr., 1. 1810. pa je bilo osebnega davka
220 gl. 47 kr.

Francoske vojske so avstrijskim narodom poleg drugih
nezgod naložile ogromna davčna bremena in povrh še povzro¬
čile grozen denarni polom. Zlati in srebrni denar je popolnoma
izginil iz prometa, rabil se je le bakreni drobiž po 1 / i ,  J /s ,  1,
3, 6, 12, 15, 30 kr. in pa papirnati bankovci po 1, 2, 5, 10,
25, 50, 100, 1000 gl., ki so pa izgubili do 1. 1811. skoraj vso
vrednost. Če je kdo 1. 1810. hotel imeti 100 gl. v zlatu ali
srebru, je moral plačati 1000—1200 gl. v bankovcih. Ker je
tako silno padla denarju vrednost, je tudi cena vsemu posko¬
čila; par čevljev je veljal 50 gl. v bankovcih, vedro starega
vina 70 gl., mernik rži 50 gl., pšenice 70 gl., ječmena 40 gl.,
ovsa 30 gl. Zadnji hlapec pri hiši je prišel na 100 gl. na leto.
Težaki in delavci so se tudi silno podražili, zidar n. pr. je
dobival na dan po 4 gl. in zraven dobro hrano. Reda je

528

postala nepopisna, ker so še vmes prišle slabe letine, oderuhov
je pa kar mrgolelo, ki, so podraževali blago, bankovcem pa
zniževali vrednost. Razmere so postale neznosne in ni bilo
druge pomoči, kakor gnilo rano izžgati, z enim silnim udarcem
presekati zamotani vozel.

To je vlada tudi storila. Dne 10. februarja 1. 1811. se
je vsem cesarskim uradom in graščinskim gosposkam odposlal
skrbno zapečaten zavoj ter pod hudimi kaznimi zaukazalo, da
se ta zavoj ne sme prej in ne pozneje odpreti kakor dne
15. marca ob 5. uri zjutraj. Nihče ni slutil, kaj je v tem
skrivnostnem zavoju. Omenjenega dne so bili poklicani v ce¬
sarske in graščinske pisarne duhovniki, poštarji, sodniki,
župani in občinski svetovalci. Zagonetno pismo se je odprlo
in se je glasilo, da od te ure vrednost bankovcev in drobiža
pade na petino; goldinar, ki je doslej imel 60 kr., velja odslej
le 12 kr., novci po 30 kr, veljajo odslej le 6 kr. i. t. d. Dalje
je bilo določeno, da se bankovci sčasoma umaknejo iz pro¬
meta ter se za njih petkratno vrednost izda nov papirnati
denar t. i. odkupni listki (Einlosungsscheine). Kdor je n. pr.
hotel odslej plačati 5 gl. davka, je moral prinesti 25 gl. ban¬
kovcev ali pa prinesti odkupni listek, ki ga je moral kupiti
za 25 gl., kdor je bil dolžen 100 gl., je moral plačati sedaj
500 gl., kdor je imel gotovega denarja 1000 gl., je imel sedaj
le 200 gl. Marsikdo, ki si je prejšnji dan mislil, da je pre¬
možen človek, je 15. marca po 5. uri bil berač. Najhujše so
bili zadeti tisti, ki so imeli svoje premoženje v gotovem
denarju ali ki so živeli od obresti iz javnih fondov, n. pr.
ustanov, ker vse take glavnice so se za polovico znižale, če
je n. pr. kaka ustanova imela 1000 gl. glavnice, se je odslej
računilo, da ustanova znaša le 500 gl.

Meseca julija 1. 1811. je vlada začela izdajati nove ban¬
kovce po 1, 2, 5, 10, 20, 100 in 500 gl., stari bankovci so pa
koncem januarija prišli iz veljave. Ta denar, ki je bil v rabi
do 1. 1848. se imenuje „dunajska vrednostN — Ko so bile
končane Napoleonove vojske, so se polagoma opomogle tudi
državne finance, zlasti ko je bila 1. junija 1. 1816. ustanovljena
avstrijska narodna banka. Iz te kritične dobe imamo v sre-
diškem arhivu naslednje izkaze o davkih:

529

1. 1810. je osebnega davka plačevalo v Središču 446
oseb v skupnem znesku 223 gl., od katere svote se je smelo
odtegniti za pobiranje 2 gl. 13 kr., torej je država dobila 220
gl. 47 kr.

L. 1811. je 142 trških hiš plačalo davka samo za državni
dolg 148 gl. 54 kr., po 15. marcu v bankovcih seveda petkrat
toliko; vojašniške doklade je 142 hišnih posestnikov od 1.
novembra 1810. do 31. oktobra 1811. plačalo 269 gl. 54 kr.

L. 1813. so Središčani istega davka plačali 143 gl. 33 kr.

L. 1814. je bilo pri središkem magistratu vpisano 227
davkoplačevalcev, med temi 142 hišnih posestnikov in 85
drugih strank, ki so plačali 484 gl. 12 1 / 2  kr. rustikalnega
davka t. j. od podložniških zemljišč, 161 gl. 24 J / 2  kr. raznih
doklad, 31 gl. 57V 2  kr. nekega drugega davka, 1  23 gl. 40 kr.
pašniškega davka (Weidh-Kreuzer), 19 gl. 48 kr. dominikal-
nega davka t. j. od magistratskih zemljišč brez šum, 13 gl.
30 kr. mlinarskega davka, 101 gl. 39y 2  kr. gozdnega domini-
kalnega davka, skupaj 836 gl. 12 kr. L. 1815. je pa skupni
davek znašal 835 gl. 59 x / 4  ki'.

0 razrednem davku  imamo iz 1. 1809., 1813. in
1814. naslednji izkaz, ki nam ob enem kaže premoženjske
razmere takratnega prebivalstva v Središču.

L. 1809. je plačalo 220 davkoplačevalcev I. razreda po
15 kr., 92 II. razreda po 36 kr., 26 III. razreda po 1 gl. 12 kr.,
3 IV. razreda po 2 gl. 24 kr.;  vsi skupaj so plačali raz¬
rednega davka 148 gl. 36 kr.

L. 1813. je bilo 195 davkoplačevalcev I. razreda po 15
kr., 96 II. razreda po 36 kr., 27 III.  razreda po 1 gl. 12 kr.,
2 IV. razreda po 2 gl. 24 kr., višjih razredov sploh ni bilo v
Središču; skupno so plačali 143 gl. 33 kr.

L. 1814. jih je bilo I. razreda! 173, II. 91, III. 29, IV. 2,
ki so skupno plačali 137 gl. 27 kr. razrednega davka. Obrtni
davek je 1. 1813. in 1814. znašal po 196 gl., plačevalo ga je
49 strank.

Vkljub slabim letinam 1813—1817. je bilo 1. 1818. Sredi-
ščanom naloženo 1549 gl. 41 J / 4  kr. davkov. L. 1815. so bili pre-

1  Dotična beseda jc nečitljiva, ker je papir poškodovan.

Trg Središče,

34

530

računjeni dohodki Središčanom na 3099 gl. 18 3 / t  kr. ter so
plačali 232 gl. 27 kr. za deželno predprego, navadnega davka
po jožeflnskem ključu 393 gl. 44 Vi kr., vojne doklade 262
gl. 29 kr.

Za 1. 1812. in 1813. je bilo Središčanom naloženo 135
gl. 51 kr. predprežnega davka, navadni davek z dokladami je
1. 1813. znašal 393 gl. 44 1 /, kr., za vojaške konje 196 gl.
52 kr.

L. 1848. je prineslo tudi preosnovo davščnih uradov;
kakor druge oblasti, je bilo tudi pobiranje davkov graščinam
odvzeto. S cesarsko naredbo dne 19. jul. 1849. so bili uvedeni
novi davščni uradi, ki so začeli delovati 1. januarija 1. 1850.
S cesarskim odlokom 9. oktobra 1853. so bili vsi davščni
uradi razdeljeni v tri razrede. L. 1871. so bili davščni uradi
zopet preosnovani in 1. 1873. uvedeni glavni davščni uradi v
večjih mestih in navadni davščni uradi v manjših krajih.

Davki se razločujejo naravnostih (direktni) in posredni
(indirektni). Direktni davki se imenujejo oni, ki se naravnost
nanašajo na premoženje in dohodke ter se delijo v stvarne
ali realne in osebne davke. lv realnim davkom se prišteva
zemljiški, hišnoobrestni in hišnorazredni davek. Realni davek
se nanaša sploh na dohodke iz zemljišč ali poslopij, dočim sc
osebni davek nanaša na osebno delo in poklic davkoplačevalca.
Sem spada pridobitni davek (Enverbsteuer), dohodninski, oscbno-
dohodninski in rentni davek. K indirektnim davkom se prište¬
vajo davki na pivo, žganje, sladkor, vino, solni, tobačni,
smodniški monopol, kolekovina, poštnina, pravne takse, mitnina.
Ti davki spadajo v delokrog finančnih ravnateljstev (za Sp.
Staj. v Mariboru).

8. Mitnina in coinina v Središču.

Pri Nemcih kakor pri Slovanih (na Češkem in Poljskem)
je deželni vladar dobival znaten del svojih dohodkov iz mitnine
in colnine. Od blaga, ki se je izvažalo preko meje, je bilo
treba zlasti na deželni meji plačati gotovi znesek, od blaga pa,
ki se je uvažalo, takrat, ko se je postavilo na trg. Deželni

531

vladar pa je bil zato dolžen, varovati potujoče trgovce in nji¬
hovo robo.

Poleg deželnih mitnic so polagoma nastale tudi zasebne.
Kakor so namreč vladarji podeljevali raznim velikašem, škofom,
samostanom i. t. d. zemljišča, tako so jim dajali tudi pravico,
pobirati colnino in mitnino bodisi ono, ki je pripadala deželnim
knezom, ali pa so si smeli postavljati poleg deželnih tudi svoje
mitnice. Drugim so zopet dajali pravico, da so bili prosti mitnine
in colnine, vsaj pri nekateri robi. S pravico, pobirati mitnino in
colnino je bila navadno zvezana dolžnost, popravljati ceste in
mostove, toda lastniki mitnic ali colnišč so pač dobro izkoriščali
svoje pravo, nad olžnosti so pa kaj radi pozabljali. Brez pravega
vzroka so razni velikaši delali kar na prostem polju mostove
ter od njih pobirali mostnino, čez reke in ceste so razpenjali
ožeta in verige ter pobirali mitnino in brodnino. 1  Vsaka dežela
je do časa cesarja Jožefa II. tvorila za sebe posebno colninsko
ozemlje in ker je bilo vse polno deželnih in zasebnih mitnic,
je trebalo od iste robe večkrat plačevati mitnino in colnino.
Vse to je zelo oviralo kupčijo, zatorej je bilo velikega pomena,
če je bil kdo oproščen mitnine in colnine. Tako je n. pr. voj¬
voda Leopold z listino, dano 11. novembra 1. 1227. v Slov.
Bistrici, dal Žičkemu samostanu prostost od mitnine in col¬
nine pri soli in železu. 2  Cesar Friderik II. pa je med drugimi
svoboščinami 1. 1237. dal .Štajercem tudi to, da se je znižala
vsa deželna mitnina na ono stopinjo, kakor je bila za časa
vojvoda Leopolda, in noben deželni vojvoda je ni smel svoje¬
voljno zvišati. 3

Kakor mnoge druge graščine, je tudi ormoška imela ob
deželni meji tri mitnice: v Središču, v Ormožu in v Savcih,
vse tri pa so se smatrale za eden mitninski urad. Skozi celi
srednji vek je šla velika prometna cesta od Maribora preko
Ptuja, Ormoža in Središča na Ogrsko in Hrvaško, zatorej je
bila središka mitnica velikega pomena, ker je bila tik ob ogrsko-
štajerski meji kakor mutska ob štajersko-koroški, a važnejša

1  Grupp, Kulturgescliichte des Mittelalters, II., 153.

2  Krones, Verfassung und Venvaltung von Steiennark. Graz, 1897,
str. 154.

3  Istotam str. 173.

34 *

532

je bila središka, ker marsikatera roba sploh ni smela iz Ogrs¬
kega na Štajersko in nasprotno.

Ako se dandanašnji naši vinogradniki in živinorejci
upirajo uvozu tujega vina in živine, so tudi v 16. stoletju
imeli sličen gospodarski boj. L. 1533. dne 4. in 16. februarija
so deželni stanovi štajerski izdali stroge naredbe zoper uvoz,,
oziroma vtihotapljanje (Einschwarzung) tujega vina na Štajersko.
Deželna vinska paznika Volfgang Goj in Erazem Prantner v
okrajih Ormož,  Ljutomer, Veržej, Radgona, Feldbach, Fiirsten-
feld in Hartberg sta dobila strog ukaz, po noči in po dnevu
paziti na vsa ogrska in sploh tuja vina, ter jih na cestah in
potih, v mestih, trgih, gradovih, v hišah in kleteh zapleniti, če
potrebno, s pomočjo bližnje gosposke in vojaštva, jih zapečatiti
ter skrbno varovati deželne pravice. Če jih pri tem zadene
kako zasramovanje ali poškodba, se jim mora naplačati. Za¬
plenjeno vino se naj proda in ’/ s  denarja izroči deželnoknežji
komori, 1 / s  deželnim stanovom, 1 / 3  pa vinskim paznikom. 1

Glede domače živine in žita pa se je naredba štajerskih
deželnih stanov glasila nasprotno, da se ne sme izvažati. 2
Pri teh zanimivih odredbah takratne agrarne politike je prišel
seveda v prvi vrsti v poštev tudi središki trg, ki je imel
najožje zveze z Ogrsko.

Vsled pogodbe 1. 1654. so se tržani na korist graščine
odpovedali pravici do lova in ribičije v Dravi, zato pa so
dobili ribičijo v Trnavi in Črncu ter mitnico,  izvzemši vole
in drugo goved.

Če je Središčan peljal seno ali žito iz Ogrskega ali
Hrvaškega za svojo potrebo, je bil mitnine prost, ravno tako,
če je gnal iz Središča živino na sejem ali kupljeno iz sejma
domov. Središki mesar je bil tudi mitnine prost, a le pri oni
živini, ki jo je gnal za domačo potrebo, ne pa pri oni, katero
je mislil dalje prodajati. Prostor za mitnico si je najemnik sam
izbiral, nove zavornice je moral oskrbeti magistrat.

1  Neki Središčanec je pripeljal (v poznejšem času) čez mejo pet
polovnjakov vode, zraven pa za tri voze vina; tako je naplahtal mitnico.
Slekovčev zapisek.

2  Muchar, n. d. VIII, 396 — 397.

533

Colnino je na novo uredil cesar Leopold I. 1. 1658. in
potem Karol VI. 1. 1737. 1  V 17. stoletju so uvedli prevozno col¬
nino, v 18. stoletju so pa vdarili visoko colnino na tuje izdelke in
cesar Jožef II. je 1. 1784. celo prepovedal uvoz tiste robe, katere
se je dovolj doma izdelovalo. Vlada je hotela na ta način pov¬
zdigniti domačo industrijo. Za časa cesarja Jožefa II. so se
tudi vse avstrijske dedne dežele na eni strani in dežele ogrske
krone na drugi strani proglasile za eno colninsko ozemlje.

Kakor drugod, so se tudi pri središki mitnici godile razne
nerodnosti in graščina je opetovano zabičevala, naj se držijo
mitninskih predpisov. Središčani pa nasprotno tarnajo, da mit¬
nica slabo nese. Tako n. pr. 1. 1711. tožijo v pismu na svojega
zastopnika v Gradcu, Jurija Rusa, da mitnica čisto nič ne nese,
da je huda sila za denar, ker so davki veliki, zaslužek pa slab.

Mitnica pa jim je povrh še prinesla razne sitnobe in tožbe.
V arhivu središkem se je ohranil naslednji slučaj:

L. 1720. si je baron Janez Pavel Jožef Stadl nakupil doge
na Hrvaškem, katere si je brez vsakih ovir peljal domov, samo
Središčani so mu zadnji voz s 600 dogami prijeli in vkljub
navadnemu potnemu listu voz in doge zaplenili. Prišlo je vsled
tega do tožbe.

Središčani so se zagovarjali, da vsled pogodbe s Pethcjem
imajo pravico pobirati mitnino; ako bi vsak graščak bil prost,
potem bi jim mitnica bila na škodo in ne v korist. Stroškov
imajo itak veliko in Drava jim leto za letom jemlje zemljišča.
Toda nič ni pomagalo.

Graščaki so celo pri cesarskih mitnicah bili prosti mit-
nine, če so pokazali izvirni potni list, veliko bolj pri zasebnih.
Prejšnje in to leto je Stadl zvozil že veliko dog, kar so Središčani
videli in vedeli pa so ga proti potnemu listu pustili prosto iti.

Znotranje-avstrijska komora jim je tedaj 21. avgusta 1720.
zaukazala, nemudoma vrniti doge, glede pravice do mitnine pa
poslati poročilo.

Velike važnosti je mitninska naredba Marije Terezije
1. februarija 1757.

'  Mayer, Geschichte Osterreichs II., 333.

534

Da bi se prosteje razvijal promet, kar so doslej najbolj
ovirale premnoge zasebne, graščinske in občinske mitnice — v
kvar javnemu blagostanju, zaukazuje cesarica:

1. Nekateri si laste pravico do mitnine, ki je nimajo, drugi pre¬
stopajo mero pri pobiranju, in zanemarjajo pote, ceste in mostove, kar
zelo obtežuje promet obrtnikom, trgovcem in tudi kmetskim podložnikom,
kadar prevažajo svojo robo, ker se pri tolikih mitnicah vsikdar pregle¬
duje, in meri in šteje roba ter računi mitnina. Deželni stanovi štajerski
so se že pritožili, da so mnogi graščaki, duhovska gospoda, mesta in
trgi svojevoljno vpeljali prej neznano mitnino in colnino. Zato je že cesar
Friderik IV. v soboto po vseh svetnikih 1.1445. odpravil vse neopravičene
in neobičajne mitnine, tudi one, ki so se vpeljale za popravljenje cest,
se morajo zopet odpraviti, kadar so stroški poravnani.

Zato hoče cesarica mitnice tako urediti, da se olajša in povzdigne,
promet z domačimi izdelki in pridelki. Že njen oče Karol VI. je 5. nov.
1. 1736. storil začetek na Češkem s tem, da je proglasil, da ima le de¬
želni vladar pravico pobirati mitnino od podrobne robe, ostale mitnice
pa, kolikor dokažejo svojo pravico, smejo pobirati le od konj in voz po
različnih razredih določeno mitnino, kakor tudi od goveje živine, ki jo
ženejo na prodaj. Marija Terezija je potem to vpeljala na Moravskem in,
ko so bile premagane razne težave, na Nižje- in Gornjeavstrijskem, leta
1757. pa tudi za druge znotranje-avstrijske dežele, zlasti za Štajersko.

2. Od dneva, ko se objavi ta naredba, ne sme nihče imeti zasebne
mitnice razen tisti, ki so v dodatku te naredbe zapisani, oni pa, ki so
opravičeni, smejo pobirati le po določenem tarifu in se pri tem natančno
držati raznih oprostitev, pripomb in pogojev proti odmerjeni kazni. Vendar
pa so od te zapovodi oziroma prepovedi izvzeta plačila za skladišča v
mestih in trgih za robo, ki ostane ondi ni samo na prevozu, kakor
tudi mestnina ob sejmih, pa brodnina, kar je zaznamovano v posebnem
'zapisku.

3. Ostanejo še tudi zanaprej že 1. 1726. za popravljanje velikih cest
določene mitnice v Fronleithenu, v Vildonu, Landschabrucken, Gornji in
Spodnji Plač in Maribor, kakor tudi doklade za popravljanje teh cest,
ker se dotični znesek itak porabi v prid javnega prometa.

4. Popolnoma prosta od vskake mitnine, razen da se v Gradcu in
v Ljubljani plača mala prevoznina, je vsa ona roba, ki gre od prostih
trgovskih mest Reke in Trsta, ali pa tje; tudi konji in vozovi so prosti.
Opazilo se je tudi, da se je pri raznih privatnih mitnicah ob sejmskih
dnevih mitnina podvojila, odslej naprej se sme jemati vedno enaka —
po predpisu določena mitnina in brodnina.

5. One gospoščine in občine, ki še imajo naprej pravico mitnine,
se morajo obrniti na kameralno ravnateljstvo, da jim dopošlje mit-
ninsko tabelo. Postranske mitnice se smatrajo z glavno mitnico kot ena
mitnica, zato ne sme nihče dvakrat od istega voza tirjati mitnine.

535

6. Terezijanski tarif.  Tovorni vozovi, kočije in kaleše z inozem¬
skim blagom ali s popotniki plačajo od vsakega vpreženega konja ali
drugega živinčeta po najvišjem tarifu 4 kr., po srednjem 3, malem 2.
Voz s suknom, papirjem, železom, jeklom, činom, platnom, volno, perjem,
mlinskimi kameni in drugo trgovsko ali rokodelsko robo, ki se v domači
deželi izdeluje, enako tuzemske kočije s potniki plačajo po 3, 2, 1 kr.

Voz z žitom, lesom, senom, ogljem surovim maslom, zabelo, des¬
kami in z drugo domačo surovo robo ali z živežem, ki se vozi na prodaj,
po 1 in y 2  kr. Če je enak voz prazen, izvzemši one, ki so pozneje na¬
vedeni, plača se razmerno le polovica.

Enako tudi od obtovorenega konja ali drugega živinčeta, ki nosi
blago na prodaj, bodisi da ga kdo jezdi ali goni, se plača razmerno kakor
od zaprežene živine, enako od vozička, ki ga ljudje rivljejo ali vlečejo.

Tarif za živino,  ki se prižene ali žene skozi dotični kraj
na prodaj :

Od konja, govejega živinčeta, mule ali osla, če je čez eno leto
staro, od treh enoletnih ali starejših svinj, telet, kozličkov, ovc in druge
drobnice 2, 1, »/, kr.

Perotnina tukaj ni vključena, ampak je prosta mitnine. Kar pa kdo
vozi  na prodaj, se plača od zaprege ali tolig, kakor zgoraj.

Mitnine so prosti:

1. Vsi vojaški vozovi.

2. Natovorjeni ali prazni solni  vozovi, katere plačuje dežela.

3. Potrebščine za rudnike, kakor to določa posebni rudarski red«

4. Prevoz blaga v Trst ali na Reko.

5. Vsi poštni vozovi.

6. Tisti, ki se vozijo s svojimi ali najetimi konji po svojih opravkih
brez kupčijskega blaga.

7. Gosposki vozovi za lastno gospodarstvo ali z živili za lastno
potrebo, ne pa za prodajo, če imajo seboj gospodarski list ali sezna-
mek tovora.

8. Robotni vozovi ki grejo na roboto ali od robote in ne vozijo
seboj kupčijskega blaga ter se izkažejo z gospodarskim listkom.

9. Vozovi domače dežele, ki se vračajo prazni iz sejma.

10. Domači vozovi iz mitninskega kraja samega z razno prtljago
za hišne in gospodarske potrebe.

11. Tisti, ki so že od nekdaj prosti mitnine vsled deželnih slo-
boščin (Lands-Hand-Veste) ali vsled pogodbe.

Pripombe.

1. Zahtevati več mitnine kakor je določeno, je prepovedano pod
kaznijo 6 drž. tolarjev za vsak prestopek.

2. Mitninska tabela mora biti pri vsaki mitnini javno obešena, sicer
kazen 12 tolarjev.

536

3. Ako graščinska gosposka kaj pripelje, kar je kot živež mitnine
prosto, pa tistega ne rabi za sebe, ampak je na prodaj, kazen 12 tolarjev.

4. Od označene kazni pripade vsakokrat polovica tistemu, ki to
ovadi, druga polovica pa v prvih dveh slučajih državi, v tretjem pa imet¬
niku mitnice, ki je bil prikrajšan. Izvršitev te kazni je stvar okrožnega
glavarja.

5. Imetniki mitnic so dolžni skrbeti za dobre ceste in mostove,
sicer se jim zapleni mitninski dohodek, oziroma odvzame mitninska pra¬
vica. Pri tem seveda sosedi in drugi, ki so dolžni pomagati pri poprav¬
ljanju cest, niso oproščeni svoje dolžnosti.

6. Če k eni mitnici pripada več podružnih mitnic, se sme mitnina
pobrati le enkrat. Kdor se torej izkaže z boleto, se mora pustiti brez
vsakega daljnega plačila.

Prej naštete kazni veljajo tudi pri živini; mitnina se plačuje le od
živine, ki se žene na prodaj.

Mostnina in brodnina.

Kdor ima pravico do mosta, broda i. t. d., je dolžen vse potrebno
v redu imeti in popraviti, če povodenj kaj poškoduje.

Vendar s cesaričino naredbo niso bili odpravljeni vsi
neredi in nedostatki pri mitnicah. Vsaj Središčani se prito¬
žujejo, da mitnica slabo nese, stroškov pa imajo veliko; kaj¬
pada se pri tem ne sme pozabiti, da so bili vajeni v prejšnjih
časih po svoje pobirati mitnino, kar sedaj ni več šlo.

L. 1765. 2. oktobra piše župan graškemu advokatu Kajetanu
Schoberju, da „dandanes“ skoro nihče neče mitnine plačevati,
ampak hoče vsak prost biti, tudi neče nihče pokazati potnega
lista. Popravljati pa morajo ceste in mostove s svojimi ljudmi
in s svojim lesom, tako, da si bodo skoro čisto izsekali šume.
Z izgovorom, da vozijo provijant, gre noč in dan voz za vozom
skozi trg, vozijo pšenico, rž, ječmen, koruzo v Ptuj, v Maribor,
v Celovec, v Bistrico, v Celje in drugam na prodaj. Mitnino
jemljejo le od konjev, od enega 1 kr., če jih je 5 ali 6 pa
5 kr. Zatorej vprašajo za svet, kaj jim je storiti.

Včasi so na svojo roko skušali zvišati dobiček iz mitnice.
Iz 3. 1798. nam je znan sličen slučaj kakor 1. 1720., vsled
ukaza glavnega colnega urada in okrožne oblasti so morali
vrniti ptujskemu veletržcu Tadeju Stigelerju 67 gl. 45 kr. 2 v.
preplačane mitnine.

Dne 1. novembra 1775. so Središčani sklenili pogodbo z
Jakobom Doniš, colninskim nadzornikom v furstenfeldskem

537

■okrožju, kot pooblaščencem c. kr. bančne uprave, vsled katere
je prodal središki magistrat s soglasjem vseh tržanov za 64 gl.
kos zemljišča za uradno mitninsko hišo in sicer „na tratah"
pri mostu, kjer gre na desno cesta proti Varaždinu, na levo
pa proti Nedeljišču, v dolgosti od nedeljiške ceste do dveh
velikih hrastov, v širokosti pa od varaždinske ceste do njive
Matija Schauerja. To zemljišče je postalo prosto vsake dače,
bremena pa, ki so bila na njem, so prevzeli tržani.

Z raznimi pritožbami je najbrž v zvezi, da je 1. 1797.
graščina zahtevala vse računske priloge, med njimi tudi mit-
ninske polete. Središčani odgovarjajo, da so poprej pobirali
mitnino branja in pisanja nevešči tržani, odkar pa poseben
uradnik pobira mitnino, se bodo polete poiskale in doposlale. —
Tržani najbrž niso slutili, kaj se kuha.

Dne 9. februarija 1. 1799. jim je naznanila okrožna oblast,
da je sprejemanje mitnine regale (last deželnega vladarja) in
ko taka podeljena ormoški graščini, ki je ne sme brez višjega
dovoljenja odstopiti komu drugemu. Mitnice v Ormožu, v Savcih
in v Središču tvorijo le eden mitninski urad. Zato mora sre-
diško mitnico prevzeti zopet ormoška graščina, za odškodnino
pa se naj graščina in občina sami pobotata. Le če bi se ne
dala dognati za trg pravična pogodba, se naj Središčani obrnejo
na okrožno oblast, ki bo stvar preiskala in presodila.

Vsled tega se je začela dolgoletna pravda zaradi mitnice.
Iz nekega zapiska povzamemo, da je od 12. septembra 1. 1799.
do 11. junija 1. 1801. mimo središke mitnice šlo iz Ogrskega v
Trst in v Idrijo 9965 konj, kar je neslo 174 gl. 5 l / 2  kr.

Stvar se je vlekla do 1. 1824., ko je graščina vsled ukaza
okrožne oblasti dne 6. oktobra zaprla središko mitnico. Trgu
jc bilo prepovedano, napraviti lastno zavoro in pobirati mitnino,
ampak zaradi odškodnine za izostalo mitnino se naj pobota z
graščino. Graščina pa je trdila, da je stara pogodba iz 1. 1654.,
po kateri je trg dobival 1 / 3  živinske mitnine, neveljavna, ker
je mitnina last deželnega vladarja in se brez njegovega dovol¬
jenja ne sme ne celoma ne deloma komu odstopiti, torej ona
pogodba sploh ni bila veljavna. Ker je pa v poznejših časih
pobiranje mitnine po občini bilo obremenjeno s popravljanjem
velike ceste, ki gre na Ogrsko, in osmero mostov, je občina

538

zahtevala odškodnino, o kateri graščina ni hotela nič slišati.
Pogajanju ni bilo konca ne kraja. Še 27. avg. 1. 1830. naznanja
okrožni urad magistratu, da graščina sicer oporeka pravici sre-
diškega trga do odškodnine, vendar da je pripravljena, poravnati
se s trgom. Preden torej magistrat nastopi tožno pot, naj se skuša
prej z dobrega pobotati. Tako so vedno staro pesem godli
graščina, magistrat in okrožna oblast. V svoji vlogi na okrožno
oblast dne 17. sept. 1. 1833. pravijo, da je trg že od 1. 1645.
pobiral del mitnine, glede popravljanja cest pa da je vsikdar
izpolnjeval svoje dolžnosti.

Iz župnijskih matrik so nam znani naslednji mitničarji središki:

L. 1696. je 19. aprila umrl „telonarius“ (mitničar) središki Andrej
Bedo, star 40 let.

L. 1711. je 1. februarija umrl mitničar Martin Buder, star 76 let.

. L. 1720. je bil izvoljen za mitničarja Jurij Kolarič.

L. 1771. so 6. oktobra pokopali ceš. mitničarja Franca Saitl.

L. 1780. sta 7. oktobra mitničar Vencel Lintz in njegova žena Jožefa
iz hiše št. 81 poslala h krstu otroka, ki je bil krščen na ime Franc.

L. 1783. Janez Friderik pl. Schild.

Od 1. 1801. je pobiral mitnino za magistrat poseben c. kr.
čolni urad in sicer je dne 2. januarija 1. 1801. središko mitnico
prevzel Tomaž Persoglio  pod sledečimi pogoji:

1. Magistrat izroči Persogliu v upravo konjsko in živinsko
mitnino proti 15% od 100 gl. in dobi 4 sežnje drv na leto.

2. Zasebna mitnina se pobira od vsega blaga, kakor v
Ormožu na odgovornost magistrata.

3. Zapisniki o sprejeti mitnini se morajo voditi natačno
po predpisih.

4. Ker je sprejemanje mitnine po noči od voz, ki se
prazni vračajo, zelo težavno in mora paznik vedno paziti, ne
dobi pa nič od tega, mu vsako četrtletje magistrat da skupno
kot nameček 3 gl.

Pogodba velja le za eno leto, in če bi ne ugajala, se
mora meseč dni prej odpovedati. Sopodpisali so jo: mitninski
kontrolor Alojz Kuster, župan Janez Vrabl, svetovalca Janez
Škorjanc in Matija Bedo, Lovro Turk, „Gemeindevorgeher“ in
pisar Lovro Jaki.

Tomaž Persoglio je oskrboval središko mitnico do 1. 1814.,
ko je 28. marca odpovedal to službo, vsled česar se je mitnica

539

oddala na 3 leta t. j. do 1. maja 1817; najemnina se je morala
plačevati polletno naprej, ako bi se v 14 dneh ne plačala, se
na stroške najemnikove mitnina postavi žopet na dražbo in če
bi na tej dražbi se mitnina oddala za manjši znesek od prvega,
se primanjkljaj takoj eksekutivno iztirja od prejšnjega najem¬
nika. Vsako leto se mora magistratu predložiti račun o pobrani
mitnini.

Gospodarska in poljska vožnja Središčanov, kakor tudi
vožnja k središkim mlinom iz Ogrske in Hrvaške je bila prosta
mitnine.

Ogrske dežele so tvorile posebno colninsko enoto vse do
1. 1850, zato so tudi v Središču bili c. kr. čolni uradniki in
pa tobačni nadzorniki, večinoma tujci. Finančni uradniki so
bili zelo nepriljubljeni, ljudje so jih navadno imenovali „pro-
klete vuge", 1  ker so nosili žolto obrobljene suknje.

9. Obrtniki.

Obrtniki in rokodelci so v mestih in trgih tvorili jedro
prebivalstva, da, kdor je hotel dobiti meščanske ali tržanske
pravice, je moral izvrševati kako obrt. V Središču so bile raz¬
mere drugačne, tukaj je vedno prevladovalo poljedelstvo, obrt
pa se nikdar ni povzdignila, do večjega pomena. Zastopani so
bili le oni rokodelci, ki so zadovoljevali nujnim domačim po¬
trebam kmečke hiše. Sicer pa je v starih časih v kmečki
hiši marsikaj opravila domača industrija, kar sedaj daje zaslužek
trgovcu in obrtniku. Tako so si n. pr. Središčani sami zlivali
doma sveče. Obrtniki in rokodelci so bili združeni v zadruge
ali cehe; središki rokodelci so bili pridruženi ormoškim in
ptujskim zadrugam.

V naslednjem naštejemo tiste rokodelce starih časov, ki
smo jih zasledili v občinskem arhivu in cerkvenih matrikah.

V zemljiški knjigi 1. 1797. je vknjiženo rokodelstvo le
pri naslednjih hišah: štv. 21. Jožef Kočevar, tkalčija, štv. 27.
Matija Stari, pekarija (osebna pravica), št. 76. Klara Sejnkovič,
št. 94. Jakob Jaki, usnjarija, št. 111. nedoletna hči Terezija 2

1  Poročilo v deželnem arhivu v Gradcu.

2  Pozneje mati stolnega prošta L. Herga.

540

rajnih Matija in Ane Dečko, lončarija, št. 115. Matija Stari,
mlin na potoku s 4 kolesi, št. 128. Florijan Miki, mesnica.

a) Čre vij arji.

Nekdaj so natančno ločili črevljarje od čižmarjev, zlasti
na Hrvaškem, in ta razlika je bila tudi v Središču.

Po imenu jih je znanih le malo: 1. 1712. Mihael Hanželič,
1. 1772. v Obrežu čevljar Blaž Alekšič, 1. 1773. pa Anton
Lončarič, 1. 1779. Martin Lašič, ki je bil to leto sprejet za
tržana, 1. 1809. čižmar Miklavž Primožič, ki je prevzel iz¬
delovanje obutala za deželne brambovce; pomagali so mu pri
tem črevljarji iz Obreža, Šalovec, Godeninec, iz Vinskega vrha,
iz Krčovine, Brebrovnika. iz Loperšic in Žerovinec.

L. 1813 —1815. so našteli v Središču te-le čevljarje:
Tomaž Baumann, Janez Klobučar, Miklavž Primožič in čižmar
Janez Turk. Plačevali so po 4 gl. davka.

b)  Kolarji.

Ni dvoma, da so že od nekdaj kolarji v Središču izvrše¬
vali svojo obrt, vendar iz starejših časov sta nam znana samo
dva. L. 1710. se omenja neki Ivan Klemenčič, 1. 1760. pa
Mihael Wei8, kateremu so 24. februarija pokopali ženo Marijo.
Omenja se še 1. 1774.

L. 1813—1815. sta bila v Središču dva kolarja: Matija
Dečko in Janez Rubelnik, oba sta plačevala po 4 gl. davka,
dočim je Andrej Borko bil opustil kolarstvo.

c)  Kovači.

Za kovače je bil od nekdaj v Središču ugoden prostor,
ker je tod šlo neprestano mnogo voznikov. Voznik in kovač
pa na potu drug drugemu roko umivata. Kovaško obrt spravlja
ljudsko izročilo celo v zvezo s središkim občinskim grbom. V
spodnjem delu grba vidimo namreč pet kolobarjev. Pripoveduje
se, da je nekoč sred iški kovač ormoškemu graščaku tako
dobro obkoval kola, da je dal Središčanom pravico, imeti v
grbu kolesa. Jedro tega izročila ima toliko stvarne podlage,
da je obrtništvo res bilo podlaga trgom in mestom ter da je
v Središču, kot obmejni in prometni točki od nekdaj dobro
uspevala kovačija.

541

Imena starih srediških kovačev se nam niso ohranila.
Prvi kovač, ki ga po imenu poznamo, je Andrej Dukser r
ki je dne 4. marca 1. 1668. kupil od trškega župana Gregorija
Kosca vse kovaško orodje, katero je njegova žena dobila po
svojem prvem možu, ki je torej bil tudi kovač.

Kovači so pa bili nastanjeni ob cesti tudi na Grabah in
v Obrežu. L. 1710. se omenja v Obrežu ali „v Bohotih (torej
na Grabah) kovač Matija Ivanuša, 1. 1711. pa zopet v Obrežu
Matija Hettenberger, očividno tujec, priženil se je 16. febr.
1. 1710. od Sv. Miklavža v Ljut. gor. ter je vzel Marino, vdovo
po rajnem Miklavžu Shezen v Obrežu. Iz 1. 1714. nam je znan
Matija Kikelj, kovač v Godenincih, 1. 1715. pa Miklavž Benz,
kovač v trgu.

Okoli 1. 1761. je izvrševal v Središču kovaško obrt neki
Jakob Golob, kateremu je 25. marca i. 1. nagloma v cerkvi
med službo božjo umrla 34letna žena Urša.

L. 1771. se omenja kot občinski svetovalec in kovač
Martin Šavora, istega leta tudi Janez Munda.

L. 1774. se je priženil iz Cvena v Središče kovač Štefan
Bunderle ter je vzel Lizo, hčer središkega kovača Miklavža
Šinko-ta. Istega leta se omenja na Grabah kovač Matija Vuk.

L. 1789. si je z dovoljenjem središkega župana postavil
zraven hiše trškega pisarja hišo in kovačnico Lovro Prelog.

V zapisniku 1. 1813 — 1815. najdemo kar sedem kovačev
v Središču. Ti so bili: Janez Rubin, Matija Šinko, Martin
Horvat, Janez Ivančič, ki so plačevali po 4 gl. davka; po
2 gl. je plačeval Matija Vildoner; Franc Hernja in Vid Trstenjak
pa nista nič plačevala menda nista delala.

Važna za kovače na deželi je bila odredba dvorne kan-
celarije, razglašena z okrožnico štajerske deželne vlade dne
17. decembra 1828, da smejo žrebljc za podkavanje izdelovati
in na sejmih prodajati tudi kovači na deželi in ne samo žre-
bljarji po poklicu, ker je ta posel po svoji naravi v zvezi s
kovačijo.

č)  Krojači.

Krojače imenuje ljudstvo „žnidarje“ ter se nahaja tudi
več rodbinskih imen Žnidar, Žnidarič, kar kaže na nemški
vpliv. Panonski Slovenci pa krojača navadno imenujejo „saboPL

542

kar je povzeto iz madžarskega (szabo), vendar je mogoče, da
je korenina te besede slovenska, namreč s-bbosti, a vsekako
je zanimiv pojav, da se pri tej edini obrti kaže madžarski vpliv.

Najstarejši po imenu znani krojač je Jak. Hrčko, ki je okoli
1. 1689. imel sitnobe zaradi tržanskih pravic. (Gl. str. 443—444.)

L. 1771. je bil v Obrežu krojač Andrej Dogša. L. 1773.
v Središču krojač Matija Bedo. Dne 1. maja 1. 1776. si je neki
V. Herbes iz Semiča (Semitschberg) vzel Barbaro, hčer M. Šula,
krojača v Središču za ženo in je tako prišel do tržanskih pravic.

L. 1813 —1815. sta krojača Anton Habjanič in Matija
Borko plačevala po 4 gl. davka.

d)  Lončarji.

Iz prejšnjih časov so znani naslednji lončarji v Središču:

L. 1644. se je neki Jurij Peterlin, lončar v Varaždinu,
naselil v Središču, a varaždinski lončarski mojster ga je s
svojimi pomočniki od takratnega župana Mihaela Kolariča za¬
hteval nazaj.

L. 1755. je 1. julija bil pokopan Andrej Rutar, lončar v
Središču „na Bregu", star 30 let. — L. 1758. je 16. sept. bila
pokopana Urša Briznonin, „stara lončarica", v 90. letu svoje dobe.
— Dne 5. aprila 1. 1671. je bil pokopan Matija, lončar, dne
10. maja istega leta pa Jakob, ki se je tudi pisal Lončar ter
je bil predstojnik bratovščine vseh svetnikov. L. 1676. je dne
28. aprila poslal h krstu hčerko Heleno lončar  Andrej Kikelj.
L. 1710. se omenja lončar Mihael Porodič, 1. 1711. pa Mihael
Poškodnik in Simon Doller. Slednjega hčer Rozino je 31. jan.
1720. vzel za ženo lončar Matija Gabrijan.

L. 1771. je bil v Središču lončar Jakob Feit. — L. 1787.
je dne 5. jan. vzel Feitovo 1  hčer Gero lončar Janez Čolilc.

L. 1813—1815. so v Središču izvrševali lončarsko obrt
in plačevali po 4 gl. davka Anton Schuetz, Gera Antonič in
Janez Dečko.

Nekdaj sloveča središka lončarska obrt je celo zahirala,
tako da sedaj trg nima svojega lončarja.

1  L. 1786. dne 7. marca je bil pokopan 22letni Jernej Feit, lončar
v Središču, ki je na polju zmrznil. Bil je menda brat Gerin. Ime Feit je
ponemčeno ime stare središke rodovine Videc, ki je torej vsled tega
nesrečnega slučaja izumrla v moškem kolenu.

543

e)  Mesarji.

Prvi mesar v Središču, Matija Žnidarič nam je po imenu
znan iz 1. 1710, naslednjega leta se omenja tudi na Grabah
mesar (lanio) Matija Zagorec. L. 1732. se omenja mesar Matija
Gradišnik, ki je pa prebival na Grabah, pa je bil ob enem
trški mesar in se je obvezal na leto plačevati trgu 7 gl. 30 kr.
mesnine. Mesarska obrt je ostala pri njegovi obitelji, ker se
še 1. 1770. omenja Anton Gradišnik, 1  mesar in krčmar na
Grabab h. št. 16 in 1. 1798. istotam mesar Jožef Gradišnik.
Trg takrat najbrž ni imel svojega mesarja, ker v nekem dopisu
naroča ormoška gosposka središkemu magistratu, naj si oskrbi
mesarja, ker pride eskadron vojakov. Ge pa ne misli sprejeti
posebnega mesarja, ampak prepusti mesnico mesarju na Grabah,
naj ta (Gradišnik) zalaga domačine in vojaštvo z mesom. Za¬
četkom leta 1798. je umrl mesar Florijan Miki, zapustivši
dva maloletna otroka, 16 letnega Marka in 14 letno Anico.
Magistrat jima je 10. marca postavil za variha peka Matija
Stari. Florijan Miki je 7. januarija 1789. dobil dovoljenje, da
si na spodnjem koncu trga postavi gostilno, hlev in mesnico.
Za prostor je plačal 25 gl., na leto pa je plačeval davka 3 gl.
30 kr. L. 1792. je postal tudi tržan.

Sicer je trg imel'navadno svojega mesarja, včasi so bili na
Grabah in v trgu celo trije mesarji. Tako se je 8. jan. 1776.
obvezal mesar Andrej Vrečko  plačevati trgu 5 gl. mesnine
ter zalagati z dobrim mesom trg, pa tudi vojake, ki bi šli
skozi Središče. Pozneje se omenja neki Andrej Verčnik,
ki je gotovo istoveten s prvim; ž njim so sklenili pogodbo,
da bo plačeval 4 gl. mesnine, ker mesnica menda ni posebno
nesla, da bi plačeval 5 gl. Ta Verčnik ali Vrečko je še mesaril
tudi 1. 1782. in plačeval 4 gl. mesnine. L. 1786. pa je imel
mesnico že menda njegov sin F ran, c Vrečko,  razen njega
pa jc bil mesar še Ivan Vrabl.  Obema se je strogo zauka¬
zalo, da ob sobotah ne smeta tržiti mesa (ob petkih se itak

1  Mrtvaška knjiga pravi o njem: Bil je mož vseskozi poštenjak
(vir valde bonus), star šele 28 let. 11. oktobra se je po kosilu nekam
peljal, a konji so se mu splašili in voz prevrgli, on pa je tako nesrečno
padel na glavo, da je bil pri priči mrtev. Župnik je hitro prihitel na
mesto nesreče, a ga je našel že mrtvega. Pokopali so ga 13. okt. 1770.

544

ni prodajalo), tretjemu mesarju, Jerneju Zorec je pa bilo pre¬
povedano zunaj hiše (n. pr. na sejmišču) prodajati teletino in
svinjetino. Velika cesta, ki je šla skozi Središče in Grabe, je
bila takrat polna voznikov, zatorej je lahko izhajalo več me¬
sarjev in krčmarjev.

Okoli 1. 1812. je bil trški mesar neki Jernej Škrinjar.
Proti njemu je podpisalo pritožbo 42 tržanov in zahtevalo od
magistrata, da mu odvzame mesnico, ker ne drži pogodbe.
Obvezal se je, da bo občinstvo vsak teden oskrbel z dobrim
mesom; iz početka je še deloma držal besedo, sedaj pa že tri
tedne nič ne kolje. Magistrat mu je res odvzel mesnico, ker
1. je že s tem prenehala pogodba, ki jo je ž njim sklenil, da
tri tedne ni nič klal; 2. Središčani si morajo v Ormož hoditi
po meso, ondotni mesar pa se brani Središčanom dajati meso (!),
češ, saj ima Središče svojega mesarja; 3. Škrinjar živi zelo po¬
tratno in ker razen mesarije nima drugih dohodkov, pač ne
more izhajati s svojo veliko obiteljo. Zakopan je itak že v
dolgove in bi še se bolj zadolžil, če bi še nadalje obdržal
mesnico, pa bi še naslednika spravil ob zaupanje pri ljudeh.

Ob Veliki noči je kupil vole od nekega ogrskega kmeta
za 1100 gl., plačal je le 300 gl., 800 gl. pa je ostal na dolgu.
Čez nekaj časa je kmet prišel še po ostalih 800 gl., ker pa
ni nič dobil, se je pritožil pri magistratu. Mesar se je opravi¬
čeval, da gre hudo za denar, in prosil, naj se mu podaljša
obrok. S privoljenjem kmetovim se mu je to dovolilo. Ko je
pa potekel obrok in je kmet zopet prišel po svoj denar, se je
mesar zopet izgovarjal na slabe čase. Naposled se je kmet
vsega naveličal in ga ni bilo več. Drugemu ogrskemu kmetu
je ostal dolžen 106 gl., tretjemu pa 200 gl. in takih slučajev
je bilo več. Magistrat se je naposled naveličal vednih pritožb
in je zaprl mesnico.

V popisu srediških obrtnikov leta 1813, 1814 in 1815
ne najdemo mesarja, menda so le gostilničarji od časa do časa
klali, sicer pa je oddajal meso grabski mesar. Leta 1825.
pa je v Središču zopet neki Andrej Škrinjar, menda sin prej¬
šnjega, mesar, ki je od 1. avg. do 31. oktobra moral plačati
najemnine 75 gl. konvencijske vrednosti, pa še za. dve leti
zaostale najemnine 600 gl.

545

Cena mesu 1797. do 19. dec. je bila: <U.  govedine 5 kr:,
ker pa je vsled pomanjkanja krme cena živini nekoliko padla,
je tudi oblast znižala ceno govedini na 4’/ 2  kr. od &l

L. 1832. meseca sept. je stal &.  govedine 5 kr. konv. d.
ali 13 kr. dun. vr.

f)  Mizarji.

Mizarska obrt kot posebna panoga ni tako stara ka¬
kor druge, ter se je pri nas razvila pod nemškim vplivom,
zatorej ljudstvo do današnjega dne imenuje mizarje z nemškim
imenom „Tischler“.

O starejših srediških mizarjih nimamo nikakšnih poročil.

V zapisniku 1. 1813 — 1815. je omenjen le eden, namreč
Anton Kočevar, ki je plačeval 8 gl. davka, Jakob Govedič pa
je bil odpovedal izvrševanje mizarske obrti.

g)  Mlinarji.

Od starodavnih časov so, kakor drugod, tudi Središčani
imeli na deroči Dravi mline, ki so zadoščevali domačim po¬
zebam pa dajali tudi lep zaslužek. Nekateri tržani so imeli
celo po več mlinov ali vsaj na dvoja kolesa. Navadno seveda
lastniki mlinov niso sami izvrševali mlinarske obrti, ampak so
imeli najete izučene mlinarje, hlapce in učence.

L. 1701. se omenjajo naslednji mlinarji: Janez Libuh,
Franc Solar in Janez Hlebec, 1. 1711. pa (v Godenincih) Janez
Mravljak.

Prepis neke listine iz 1. 1711. v središkem arhivu govori
o pritožbi zoper mlinarje. Kdo jih je tožil, ni povedano, ker
je zgornji del odtrgan, a iz besedila je sklepati, da okolišni
mlinarji ali peki. Očita se namreč mlinarjem, da daleč naokoli
prodajajo moko za žemlje in s tem njim (pekom ali pa drugim
mlinarjem) jemljejo kruh od ust... Vsak mlinarski mojster, ki
podpira ali dopušča tako prodajo, bo plačal 4 cekine in 4
funte voska za kazen, vsak mlinarski pomočnik ali učenec, ki
kaj takega stori, bo pa plačal 2  cekina in 2 funta voska, če
pa tega ne bo zmogel, bo dobil batine in bo 3 leta izključen
iz mlinarske zadruge.

Med mlinarji so mnogokrat nastali prepiri in tožbe zaradi
tega, kdo bo na prvem mestu imel mlin, in mnogokrat je

35

Trg Središče.

546

morala graščinska gosposka poseči vmes. L. 1717. je bil
določen red, po katerem se naj vrste mlini, potem znovič
potrjen 1. 1739,, 1748. in 1769. Iz dotienih zapisnikov je raz¬
vidno, da so takrat Središčani imeli 10 mlinov, ki so bili 1.
1769. tako-le razvrščeni:

1. (Štefan 1’lepclec) Matija Jaki.

2. Matija Poljanec.

3. Simunaričevi dediči.

4. (Mihael Dečko) Jurij Dečko.

5. Jakob Skorjanec.

6. (Tomaž Borko) Martin Šavor.

7. Janez Puklavec.

8. (Mihael Horvat) Miklavž Šinko.

9. (Franc Modrinjak) Matija Kikl.

10. (Štefan Sejnkovič) Tomaž Vrabl.

Magistrat je moral skrbeti, da so se tega reda mlinarji
strogo držali, ne da bi drug drugemu nagajali, samovoljno si
izbirali mesta in prednji zadnjim zapirali vodo. Kdor bi pre¬
stopil ta red, je plačal prvokrat pri magistratu 1 državni
tolar kazni, drugokrat so ga pa morali naznaniti sodniji v
Ormožu.

L. 1773. se v poročni knjigi omenja tržan in mlinar Jurij
Kosec, 1. 1780. pa mlinar Jurij Lasič.

Neki zapisnik nam pove, da so 1. 1783. dne 9. maja
morali nekateri mlinarji plačati 1 gl. 20 kr. kazni, ker so
samovoljno prestavili mline.

Tudi magistrat se je včasi oziral bolj na osebe
kakor na pravico. Tako je n. pr. Jakob Skorjanec 1. 1792.
vložil v graščini pritožbo zoper magistrat, ker mu ni dovolil
postaviti mlina na peto mesto, dasi je svojo pravico dokazal
s pismom z dne 16. marca 1748. Magistrat je dobil ukaz, da
mu to nemudoma dovoli ali pa dokaže, da je Škorjance to
pravico izgubil.

Dne 3. decembra 1785. je okrožna oblast pod kaznijo
dveh državnih tolarjev na glavo zapovedala, da se morajo vsi
središki mlinarji priklopiti glavni mlinarski zadrugi v Ptuju.
To se je tudi zgodilo, kakor potrjuje listina z dne 16. jan.
1786. Takrat je bilo v Središču naslednjih 10 mlinarjev, ki so
imeli mline na Dravi z enim gredljem: Matija Jaklin, Miha Poljanec,

547

Andrej Poljanec, Jurij Jaklin, Anton Korianec (Škorjanec?),
Štefan Modrinjak. Florijan Mihael (pač Mihi), Andrej Jakci. Ivan
Vrabl. Nikolaj Lesinger in Andrej Jakel sta imela tudi mline
na potoku Trnava. Za sprejem so plačali vsak za svoj mlin
6 gl. Mojsterskc pravice so jim bile priznane pod sledečimi
pogoji:

1. Nikdar ne smejo ustanoviti svoje lastne, od ptujske ločene
zadružne blagajne.

2. Vsako leto na Telovo mora vsak plačati po 12 kr. glavni za¬
družni blagajni.

3. Kdor hoče sprejeti učenca ali ga oprostiti, ga mora prej pred¬
staviti zadrugi.

4. Za sprejem in oprostitev se plača po 1 gl. 15 kr.

5. Srediski mlinarji, ki s tem postanejo deležni vseh pravic, ki jih
ima zadruga, imajo svojega podnačelmka, katerega volijo z absolutno
večino na dve leti in ga naznanijo glavni zadrugi. Takrat je bil soglasno
izvoljen Ivan Vrabl.

Dne 4. marca 1769. je bila zaradi mlinov sklenjena na¬
slednja pogodba:

Ker so sc vedno dogajali prepiri in prihajale tožbe h graščini, so
po natančni preiskavi določili :

1. Naslednje stranke smejo imeti mline po tem le redu: 1. Štefan
Plepclec, 2. Matija Poljanec, 3. Simunaričevi dediči, 4. Miha Dečko,
5. Jakob Škorjance, 6. Tomaž Borko, 7. Ivan Puklavec, 8. Miha Horvat,
9. Fr. Modrinjak, ali drugi lastnik tega mlina, 10. Štefan Scjnkovič. Vse
prejšnje določbe glede tega so razveljavljene.

Prvi so večkrat tako nastavili mline, da so zadnjim vzeli vodo,
kar jc proti pravici in kr.šč. ljubezni. Zanaprej mora paziti na to magi¬
strat in če prvi ne bi hoteli premakniti svojih mlinov, nc velja več prej¬
šnji red. Magistrat naj pazi na to, da se nc bo delalo zoper ljubezen do
bližnjega in prestopalo mej pravice.

Dne 22. sept. 1786. je okrožna oblast rešila neko pritožbo mlinarja
Franca Modrinjaka ter odločila naslednje: Mlin se mu naj pusti, a ker
se ni postavil v vrsto drugih mlinov, naj škodo sam sebi pripiše.
Naroča se:

1. Naj postavi svoj mlin v vrsto drugih mlinov, kakor je navada.

2. Od onega časa, kar je lastnik mlina, naj plača magistratu mli¬
narski davek, na leto 45 kr., in mlinarski zadrugi v Ptuju letni donesek.

3. Niti magistrat niti zadruga ne smeta od njega kaj zahtevati za
tisti čas, ko ni imel mlina in ni mlel.

Mlinski davek

so 1. 1§14—1816. plačevali naslednji posestniki mlinov:

35 ®

548

'Jakob- Govedič, :  h: št. 75, je plačeval, vsa tri leta po 1 gl. 30 kr.;
Matija Stari, i h.'št. * 115, 'je plačeval po 3 gl. na leto; istotako Jurij Jaki,
b. št.. 24,<isti je pa plačeval še od drugega mlina po 1 gl. 30 kr. lia leto.
Naslednji posestniki so vsi plačevali po 1 gl. 30 kr. na leto mlinskega
davka: Mihael Modrinjak, h. št. 34, Matija Horvat, h. št. 104, Matija
Poljanec, h. št. 19, Martin Lasič, h. št. 61, Martin Jaki, h. št. 98.

Zapisnik iz 1. 1830. našteva 30 posestnikov, ki so od
mlinov davek plačevali. Ti seveda niso vsi imeli svojih mlinov,,
ampak je več lastnikov bilo na enem mlinu.

Tudi na otoku Trnavi je bil od starodavnih časov mlin,
kakor je sklepati iz pisma 8. aprila 1742., s katerim Matija
Plank, usnjar v Središču, potrdi, da je kupil od Franca Šavora
mlin ter pripozna. trgu pravico do ribičije v potoku, pašo ob
potoku, pravico nakupa pri prodaji.

h)  Pek.

O srediških pekih nimamo iz starejših časov nikakšnih
podatkov. Gotovo je pa proti koncu 18. stoletja bil v Središču
pek, ker je 7. aprila 1. 1798. dobil magistrat iz Ormoža ukaz,
naj vsak teden vsaj enkrat nadzoruje ondotnega peka, se li drži
predpisane mere in vage. Če ga zasači, da je prestopil predpise,
naj mu odvzame vse pecivo, povrh pa še ga naznani ormoški
sodniji. Tudi če pecivo ni bilo dobro pečeno ali je bila moka
preslaba, ga je moral občinski predstojnik zapleniti in krivca
naznaniti sodniji. Od časa do časa je oblast določevala ceno,
težo in kakovost moke za žemlje in kruh. Ljudstvu je gotovo
bilo to v prid, ker se je cena kruhu morala ravnati po ceni pri¬
delkov; če je padla cena žitu, se je primerno znižala tudi cena
kruhu. Razen žemlje, ki je tehtala po 6—10 lotov in se pro¬
dajala za 2 kraje. dun. vr., so v dvadesetih letih peki pekli trojne
vrste kruh: beli kruh iz čiste pšenične moke po 12 kr. hleb,
iz ržene moke in '/4  pšenične hleb po 12 kr. (imenovan
„Bollus“), iz čisto ržene moke hleb po 12 kr. (imenovan
„Oblas“). Cena je navadno bila enaka, pač pa še je spremi¬
njala teža.

V začetku 19. stoletja je izvrševal pekarijo v Središču
Matija Stari, ki je bil ob enem kmetovalec in občinski bla-

549

gajnik. L. 18G2. je prosil okrožno oblast, naj se mu dovoli za
občinsko računovodstvo 32 gl. letne nagrade, ker mora na
svoje stroške dati račune spisovati in ga oskrbovanje občin¬
skega denarja zelo moti pri pekariji in kmetijstvu. Okrožna
oblast je na to zahtevala 22. jun. 1802. od magistrata, naj
pove svoje mnenje. Izid ni znan.

L. 1812—1815. je še v zapisniku srediških obrtnikov
zaznamovan kot pek Matija Stari, ki je imel ob enem gostilno
in mlin, potem še 1. 1841., ko so prišle opetovane pritožbe na
ormoško gosposko zoper njega, da peče preslab in prelehck
kruh, večkrat pa sploh nima kruha. Dne 22. maja je tedaj
ormoška okrajna oblast naročila središkemu magistratu:

1. Naj strogo nadzoruje peke, gostilničarje in mesarje,
njih vago ter kakovost živil; vsaj trikrat na mesec naj pre¬
iskuje, se li ravnajo po dotičnih prepisih;

2. pek naj vsak dan speče dovolj peciva, žemljo in kruh;

3 pecivo, ki ni dovolj težko, ali ni iz predpisane moke,

ali je slabo pečeno, se naj zapleni in stvar naznani gosposki.

i)  Tkalci.

Tkalska obrt je bila nekdaj v Središču zelo razvita in
središko platno je bilo svoje dni na dobrem glasu. Po imenu
nam je vendar znano iz prejšnjih časov le malo tkalcev.

Andrej Zabavnik, tkalec v Godenincih; 19. febr. 1670. mu
je bila pokopana žena Gera. L. 1676. dne 16. aprila je umrl
in 17. bil pokopan tkalec v trgu Matija Mar. Na Grabah je
bil 1. 1712. tkalec Andrej Mraz, 1. 1713. se pa v trgu ome¬
njata dva tkalca Mihael Pisani (Pisanec?) in Gašpar Krail
(Kralj). L. 1768. je 5. marca bil pokopan tkalec (mojster) in
tržan Miklavž Lesar (Lesnikar?) star 64 let.

L. 1771. Jožef Jurinič, tkalec in tržan, Blaž Jurinič, tkalec
in tržan. L. 1772. Martin Borko, tkalec v Središču, in Janez
Ilovčak. L. 1774. Matija Horvat, tkalec v Središču.

V zapisniku 1. 1813—1815. je našteto osem tkalcev v
Središču in sicer: Filip in Franc Lesnikar, Mihael in Jurij
Horvat, Tomaž Bunderl, Anton Solar, Matej Kočevar, Marko
Glavnik; vsi so plačevali na leto po 2 gl. davka.

— 550 —

V zadnjih 50 letih se je ravno v tej obrti med našim
ljudstvom izvršil velikanski preobrat. V Slomšekovih Časih je
še bila velika čast za žensko, če je znala ..tenko nit narediti*,
sedaj je kolovrat predicam zastal, mnoge ženske in dekleta
tudi na kmetih ne znajo več presti. Kar je prej napravila pre-
dica in zaslužil domači tkalec, pride sedaj nazadnje v žep ve¬
likim tovarnarjem v tujih krajih. Tuja industrija nas je zasuž¬
njila, s kolovratom pa je iz domače hiše izginilo tudi mnogo
stare poezije. L. 1908. je bil v Središču le še en tkalec. 1

j)  Usnjarji in krznarji.

Obojna obrt je v Središču jako stara in so bili za to
tudi ugodni pogoji v Središču: dovolj vode in eresla, obilo
živine na Štajerskem in v Medjimurju, kjer so krznarji dobivali
tudi ovčje kože za kožuhe, dokaj živahen promet in nujna
domača potreba, ker Ormož, Čakovec, Ljutomer in Varaždin
so predaleč. Odkar so ljudje začeli opuščati tople kožuhe in
rajši zmrzujejo v lahkih suknjah, za katere pošiljajo k nam
blago za dober denar tuje tovarne, je krznarstvo skoraj do
cela izginilo iz dežele. Nekoliko boljšo usodo imajo usnjarji,
dasi tudi oni čutijo konkurenco velikih tovarniških podjetij.

L. 1713. je v Središču obdeloval kože neki Blaž Elijaš,
odpuščen vojak; 1. 1715. se omenja krznar Blaž Tillio, okoli
1. 1722. pa Blaž Ivralj, ki je bil zelo prepirljiv človek in jc imel
pravde z župnikom in županom. L. 1736. i. d. se omenja
kožar Andrej Bedo, tržan središki, 1. 1742. usnjar Matija
Plaflk, 1. 1744. pa neki Andrej Mahinič, kožar, ki je 17. maja
z županom Andrejem Simunaričem zamenjal neki travnik.

Cesar Karol VI. je 18. januarija 1719. potrdil ormoškim
usnjarjem pravico, na dve milji daleč izdelovati in prodajati
kože. Te pravice so bili deležni tudi središki usnjarji, ki so
bili z ormoškimi združeni v eno zadrugo. 2

L. 1754. je 4. febr. bil pokopan Jakob Rojko, usnjar v
Središču, star 59 let.

1  Poročilo trškega županstva

2  Obvestilo na središki magistrat v trškem arhivu.

551

L. 1771. se omenja v poročni knjigi Matija Jaki, usnjar
in tržan v Središču.

L.  1772. Tomaž Horvat.

L. 1813—1815. so v Središču trije usnjarji (krznarji se
ne omenjajo): Matija Horvat, Jakob jaki in Martin Sejnkovič,
ki so plačevali po 8 gl. davka.

k)  Zlatar.

Tudi tega zasledimo v nekem pismu po priliki iz 1.
1717., kjer se mimogrede omenja, da je Gregorij Čoling
(Čolik- Gulek) pral zlato v Dravi ter je imel za to tudi
spričevalo.

L. 1813. je bi) v Središču tudi klobučar  Marko Miki
in remenar  Janez Mlinarič, ki sta vsak po 4 gl. davka
plačevala.

L. 1908. je bil v Središču 1 barvar, 1 cementar, 1 tkal ep,
2 ključavničarja, 1 tesar, 1 strugar, 1 mesar, 1 pek, 2 klobu¬
čarja, 2 krojača, 4 šivilje, 7 čevljarjev, 2 usnjarja, 2 sedlarja,
2 mizarja, 2 sodarja, 4 kovači, 5 kolarjev.

Trgovci  z različnim blagom so sedaj v Središču štirje,
trgovca z usnjem dva, trgovec z lesom 1, s perutnino in z
jajci po eden. — O starejših srediških trgovinah nimamo na-
tančnejih poročil, a kupčija s Hrvaško in Ogrsko je bila od
nekdaj živahna, prečila jo je pa v poprejšnjih časih stroga cot-
ninska postava, vsled česar se je tukaj ob meji vgnezdilo vti-
hotapljanje.

10. Kmetijstvo.

Slabo razvito kmetijstvo, zapravljivost, slabe letine, pa
vojske, vse to je povzročilo, da je gmotno stanje srediških
prebivalcev v prejšnjih stoletjih bilo večkrat slabo; to nam pri¬
čajo prošnje na ormoško graščino za oprostitev dače v 15. in 16.

552

stol. A tudi koncem 18. stol. je bilo dosta slabo. Značilna je v
tem oziru izjava župnika Matija Dominkuša (1770—1781). Cesar
Jožef II. je namreč določil, koliko štolnine je treba plačevati
pri pogrebih i. t. d.; prebivalci so bili razdeljeni v več razredov,
tako je prišlo, da so tržani, ki so imeli pol kmetije, stali v
višjem razredu in več plačevali kakor želarji in viničarji na
deželi, dasi so slednji mnogokrat boljše stali kakor tržani. V
Središču je cesarska naredba povzročila mnogo nezadovoljnosti,
župniku pa sitnob, ki je vsled tega vložil ugovor na okrožno
oblast, češ, naj se za Središče ta naredba razveljavi, ker
itak v Središču ni ne enega premožnega tržana, ampak so
takorekoč sami berači. 1  V tej obliki seveda izjave ni vzeti
doslovno, ampak gotovo je, da je v trgu takrat vladalo pre¬
cejšnje siromaštvo.

Kakšno je bilo imetje posameznih srediških tržanov koncem
18. stoletja, nam spričujejo nekoliko zapuščinski zapisniki v
občinskem arhivu. — Za vzgled navedemo tri.

Dne 11. febr. 1787. so magistratni cenilci Marko Horvat, Ivan
Horvat in Ivan Vrabl z županom Štefanom Modrinjakom cenili zapuščino
po umrlem tržanu Mat. Hernja.

Hišo z novimi hlevi in sadonosnikom

„na Bregu 1 11  št. 13 so cenili na . . 6o gl.

Travnik doma.40 „

Njive na Ogradi, poleg Jere Šinko in

Fr. Novak.35 „

s / 4  orali njive na »širokih njivah 11 , poleg

Adama Kolariča.15 „

’/ 2  orali šume poleg Jožefa Kočevarja in

Jakoba Plepelca.15 ,,

Krpa travnika v Lipju, poleg Ivana

Vrabla in Fr. Novaka. 5 „

Živali:

2 kravi.16 gl.

1 svinja.   1 „

Med domačo premičnino se navaja 1 mernik (1 gl. 30 kr.) ajde,
1 predalčnik (kašelj), 5 kadi, 1 kramp, le ena napravljena postelja,
1 svečnik s čistilcem vreden 6 kr., 6 funtov prediva, vsa železnina 30 kr.,

1  Ingleichen beflndet sich in meiner Pfar der Markt Polstrau, in

welchem kein einziger Vermogender Burger, sondern sozusagen lauter
Bettler zu finden sind ... Žup. arhiv.

553

vsa kuhinjska posoda 15 kr. Celo premoženje je bilo cenjeno na 197 gl.
51 kr., od tega pa še je moral dobiti brat rajnega Jernej Hernja 67 gl.
51 kr., vdovi je vsled jutrne pripadlo 85 gl., cenilni stroški so zna¬
šali 1 gl. 40 kr., za dediče, 3 otroke: Anton (12 let), Martin (10 let) in
Helena (15 let) je ostalo za razdelitev le 43 gl. 30 kr. v enake dele.

Drug inventar z dne 30. febr. i. 1. obsega zapuščino po Mariji, ženi
Jožefa Borko, tržana v Središču Cenilci so isti.

Njen prvi mož je bil Jakob Šinko, iz drugega zakona so bili
otroci: Jurij (26 L), Tomaž (24 1.), Jakob (16 1.) in hči Katica (14 1.). Po
svojih stariših je rajna podedovala 67 gl. 39 kr., po prvem možu ji je
pripadlo 30 gl. kot lastnina vsled zak. pogodbe in kot univerzalna
dedinja je dobila po njem, po odbitih stroških in dolgovih, 54 gl.
-35 kr. 2 v.

Vso njeno obleko in perilo so dediči prepustili brez cenitve Katici.

Cela svota je tedaj znašala 152 gl. 14 kr. 2 v. Od tega je pripadlo
možu vsled zak. pogodbe z dne 1. februarija 1761. kot lastnina 44 gl.,
pristojbina, pisarniški stroški in kolek so znašali 3 gl. 4 kr. 2 v., torej
Je ostalo otrokom materine dedščine 105 gl. 10 kr. in je na vsakega prišlo
26 gl. 17 kr. 2 v.

Tretji inventar je sestavljen 15. februarija 1787. o zapuščini tržana
Lovrenca Majoško. Zapustil je vdovo in tri polnoletne hčere Uršulo,
Katarino, Barbaro. Cenilci: Št. Modrinjak, Mat. Jaki in Fr. Modrinjak.

Hiša št. 30 je bila cenjena na 50 gl., 2 orala njive v Ogradih 80 gl.,

1 travnik v Lipju 30 gl., 8 / 4  or. njive na Zalogah 50 gl., mala hosta 30 gl.,
3 / 4  or. travnika v Šparovcu 15 gl. Živali: 1 konj vreden 12 gl., 1 krava
vr. 8 gl., tele vr. 4 gl., 1 svinja vr. 1 gl. 30 kr., 2 prašiča vr. 30 kr.
Pohištvo je brez specifikacije cenjeno na 1 gl. 45 kr., posoda za žito

2 gl. 30 kr., železje 1 gl., 1 voz 5 gl. Vsa zapuščina 291 gl. 15 kr.

Vdovi je vsled zak. pogodbe z dne 13. februarija 1745. pripadlo
kot zapisana lastnina 20 gl. in polovica od pridobljenega premoženja
135 gl. 37 kr. 2 v. Pristojbina, pisnina in kolek 4 gl. 21 kr. 2 v., skupaj
159 gl. 59 kr. dolga, torej je ostalo za razdelitev 131 gl. 16 kr., na vsako
hčer 43 gl. 45’/ 3  kr.

Gospodarski propad središkega prebivalstva je povzročila
tudi Drava, ki jim je razkopala polje in travnike. Uprav obupen
klic odmeva iz pritožb Središčanov, da si ne morejo več „marhe“
rediti. Preveliko občinsko zemljišče, katerega znaten del je bil
popolnoma prazen, in če je nekoliko suša pritisnila, niti za
pašnik ni služilo, tudi ni bilo v prid kmetijstvu. Od časa Marije
Terezije in Jožefa II. se je delalo na to. da se nekaj občinskega
zemljišča razdeli med Občinarje ter obdela za travnike in njive.
V 18. in še začetkom 19. stoletja je bila tudi krog Središča
navada, kakor je še dandanes deloma po Hrvaškem, da so

554

spuščali živino vse poprek na njive, kakor hitro je prvi gospo¬
dar pospravil svoje pridelke, vsled tega so bili drugi prisiljeni
večkrat še nezrelo setev požeti, da jim je živina ni vničila,
z ozirom na to tudi nihče ni mogel prosto razpolagati s svojim
poljem, da bi si zboljšal pridelke.

Zato je ormoška graščina 30. septembra 1809. dala strog
ukaz, da se v Središču in sosednih Grabah ta zloraba takoj
odpravi in storjena škoda popravi.

Med tem so tudi francoske vojske občutno zadele sre-
diški trg in le polagoma so celile prizadete rane. Iz statističnih
podatkov 1. 1814., ki so se zbrali iz vseh okrajev po naročilu
nadvojvoda Ivana, zvemo za Središče naslednje: 1

L. 1813. je bilo v trgu 142 hiš, 161 obitelji, 382 moških,
384 ženskih oseb. skupaj 766 (nasproti 1125 1. 1900. in 970
1. 1850.). Goveje živine (Kinder, konj ne omenja dotični za¬
pisnik) 331 glav (nasproti 594 1. 1900.). O številu konj imamo pa
zapisnik iz 1. 1805., ko so delili prevozne stroške za vojno.
Takrat je pri 129 srediških hišah bilo vozne živine 147 konj
in 14 volov. Močnejše hiše so imele po tri konje, le dve po 4.

k. 1813. je bilo v središki občini 763 oralov 1448 četv. sežnjev
njiv (t. j. 439 ha, 59 ar, 99 m 2 , 1. 1900. pa okroglo 375 ha) v
travnikov 194 oralov 1594 četv. sežnjev (112 ha. 21 ar, 33 m 2 ,

l. 1900. okroglo 106 ha), pašnikov, gozdov in grmovja 381 or.
805 četv. sežnjev ali 219 ha, 54 ar, 14 m 2 .

Dominikalnih posestev je bilo: njiv 10 oralov 463 četv.
sežnjev, travnikov 1 oral 1442 četv. sežnjev, pašnikov, šum in
grmovja 381 or. 805 četv. sežnjev.

Isto poročilo nam podaje tudi izkaz žitnih cen 11. 1805.
do 1810. v ormoškem okraju.

1  Poročilo središkega magistrata (sindika Kreuliča) %  dne 10 . Janu-

arija 1814. v dež. arhivu v Gradcu.

Pridelek

Pšenica

Rž

Ječmen

Oves

Proso

Ajda

Koruza

556

Še natančne ji vpogled v gospodarske razmere Središčanov
v tistih kritičnih časih nam podaje zapisnik desetine, ki so jo
Središčani dajali branečki graščini. To desetino je občina vzela
v najem in jo sama pobirala. Pravico do te desetine je branečki
graščak 1. 1623. bil kupil od Wolfa Sigismunda Herbersteina. 1
L. 1824. je občina plačala branečki graščini 430 gl. najemnine.
Dotični zapisniki iz 1. 1814., 1819., 1820. in 1824., ki so se
ohranili v središkem arhivu, nam po priliki kažejo, koliko je
takrat neslo kmetijstvo v .Središču. Graščina, oziroma občina
je vzela vsak 10. snop, oziroma pri 6 hišah tudi gos. Kakor
znano, je 1. 1814. bilo zelo slabo, to se vidi tudi iz desetine
v primeri z 1. 1819. Ječmenske desetine 1. 1814. sploh ni bilo.
Da nam dotični pregled, ki bi itak zanimal le malo čitateljev,
ne vzame preveč prostora, podamo le skupne svote desetine.

O središki živinoreji v prejšnjih časih pa imamo natanč¬
neje poročilo tudi iz 1. 1820. Krav je bilo v trgu 247, telet in
druge mlade goveje živine pa 74 glav. Posamezne hiše so
imele k večjemu po tri krave, največ pa po dve in eno.

Novejši čas se je kmetijstvo v Središču znatno povzdi¬
gnilo, polje se je začelo bolj umno obdelovati, travniki so se
zboljšali, pri govedi in konjih se je poskrbelo za boljše pleme
itd., kakor smo omenili že v „Krajepisu“.

S!

(gSSŠI)

1  Deželni arhiv, Giiltbuch B. 10 dne 1. junija 1623.

IX. Letine in razne naravne nesreče.

Turški in drugi sovražni napadi so bili huda, a ne edina
šiba za naše kraje. Mati narava je včasi obsipala ljudi zelo
obilno s svojimi darovi, drugokrat pa spletla zopet strašen bič.
Letine pa razne uime pri ljudeh, živini in sadežih so velikega
pomena za človekovo gospodarsko, pa tudi nravno in umstveno
življenje. Če hočemo torej dobiti nekako .sliko o žitju in bitju ;
o veselju in trpljenju svojih pradedov, se nam je ozreti tudi
na izredne naravne prikazni, kakor: letine, povodnji, živinska
kuga, kobilice, požari in potresi. O človeški kugi smo govorili
že prej (str. 192 — 194).

a) Letine, uime na sadežih in nenavadne vremenske

prikazni.

L. 1254. je po Jurjevem nastopila tako huda zima, da je
na polju in v vinogradih vse pozeblo.

L. 1270. je bila najprej ostra zima, potem pa je prišla
strašna suša, ki je vse pokončala. Nastala je takšna lakota, da
so cele kupe mrličev, ki so gladu umrli, metali v skupne jame.

L. 1289. so se letni časi čisto zmešali, da ljudje niso
vedeli, kdaj je leto in kdaj zima. Meseca decembra 1288. so
cvetele vsakovrstne cvetlice, da so dekleta o Božiču vence
spletala, začetkom prosinca so ptice valile in okoli sv. Antona
Puščavnika (17. jan.) so že vinogradi cveteli. V svečanu je bilo
že dovolj zrelih jagod. V drugi polovici majnika pa je padel
pol sežnja debel sneg; sledilo je mrzlo leto, z bliskom, gromom
in pogostno točo.

L. 1327. dne S. septembra je besnela strašna nevihta z
bliskom in gromom, ki je trajala celi dan in celo noč. Ljudje
so bili čisto prestrašeni in so mislili, da je prišel sodnji dan.

L. 1330. je bilo zelo vetrovno in nerodovitno. Dne 28. sep¬
tembra in 9. oktobra je po višjih krajih že zapadel sneg in
pokril veliko poljskih pridelkov. Zima pa je pozneje bila topla
in prijetna, da so ljudje še okoli novega leta sejali ozimino.

558

L. 1333. jc bilo na Spodnjem Štajerskem meseca decembra
tako toplo kakor po letu. za to pa jc spomladi celih pet tednov
bil tak mraz, da so ljudje in živina zmrzovali.

L. 1341. je po Petrovem pet tednov bila taka zima, da
so jo. ljudje in živina komaj prenašali, potem so pa prišle
plohe in povodnji.

L. 1342. jc bila zima do aprila topla, potem pa je nastal
tak mraz, da so ljudje kar obupavali. To je trajalo celi majnik.
Na predvečer sv. Janeza Krstnika je strašna toča pobila vse
sadeže.

L. 1344. je bilo ob Božiču toplo kakor v poletju, koncem
lebruarija 1. 1345. pa je nastala strašno huda zima, da so ljudje
in živina zmrzovali. (Rajšp, Pettau.)

L. 1347. je poletu tako deževalo, da grozdje in sadje ni
moglo dozoreti. Vino je bilo tako kiselo, da ga ni bilo mogoče
piti. pač pa je prirastlo mnogo pšenice, ki pa ni imela ni-
kakšne cene. 1

L. 1385. je bila slaba letina; bilo jc malo kruha in vina,
povrh pa je še kuga posetila Slovenske in Ljutomerske gorice.

L. 1420. so že začetkom aprila cvetlice cvetele in žitno
klasje je bilo popolnoma doraslo. V drugi polovici aprila so
že jagode in črešnje dozorele; 15. maja jc bilo že grozdje, a
'8. junija je prišla slana, ki je napravila neizmerno škode. Kjer
so sadeži ostali, so bile proti koncu julija že breskve zrele,
tu in tam se je že celo začela trgatev.

L. 1433. je bil po zimi strašen mraz in padlo je nena¬
vadno veliko snega.

L. 1457. je še bilo meseca majnika veliko snega, pozneje
pa je bilo prav rodovitno leto.

L. 1458. in 1460. je bila strašno huda zima, da sta Drava
in Donava popolnoma zamrznili in so težke vozove po ledu
lahko vozili.

L. 1461. se je celo leto vlačila nezdrava megla in začela
se je kuga, ki je mnogo ljudi podavila. Imenovali so jo črno
bolezen, ker je vsak mrlič hitro po smrti počrnel.

1  S. Povoden, rokopis.

L. 147.3. je bilo spomladi tako gorko, da je v sredini
marca že drevje cvetelo, potem pa se je od suše vse posušilo.
Zemlja je bila tako razgreta, da so se studenci posušili in
vrelci vsahnili in na mnogih krajih so se hoste vžgale. Vodo
so drago kupovali, tem obilnejše so pa tekle solze, ker so to
leto tudi Turki obiskali Štajersko.

L. 1479. ni bilo žita ne vina, nastala je huda lakota.

L. 1499. so neznane žuželke vničile na polju vse zrnje.

L. 1526. je bilo mokrotno in hladno leto; nič ni moglo
prav dozoreti. Tako je bilo tudi 1. 1528.

L. 1536. je še o Veliki noči bila trda zima: trta in ozi-
mina je pozcbla. Potem je prišlo strašno deževje in vse zalilo,
ssled česar je nastala v deželi lakota.

L. 1540. je bila strašna vročina; vino je pri rasti o nena¬
vadno sladko in tako močno, da je že majhen kozarček opijanil
človeka. Vsled vročine so se na mnogih krajih hoste vnele.

L. 1545. je od 23. do 25. aprila bilo solnce kalno in rdeče,
okoli poldneva je nastala taka tema, da so se zvezde videle.

L. 1551. je bila zelo slaba letina. Deželni stanovi štajerski
popisujejo bedo ljudstva v neki vlogi na cesarja: „Ubogi ljudje
morajo jesti ovseni kruh, pa še tega nimajo; po hostah si iz¬
pod listja iščejo iz dreves padle suhe lesnike."

L. 1559. je bila zelo slaba .vinska letina. Zato so

1. 1560. vsi krčmarji dobili dovoljenje, da so smeli brez
■colnine uvažati vino.

L. 1568. je bilo zelo nezdravo, razsajale so vsakovrstne
bolezni. Vzrok je bil najbrž ta, ker je prejšnje leto bilo veliko
deževja in povodnji.

L. 1570. je bila strašna lakota. Ljudje so si hrastovo
skorjo in jezice mleli ter iz tega kruh pekli in jedli kuhano
travo. Mnogi stariši so svoje otročiče devali na ceste, kjer je
več ljudi mimo hodilo, ker jim niso imeli kaj dati jesti. Po
livadah je bilo videti male otroke, ki so lazili po zemlji in travo
jedli. Ob enem je bila strašna draginja; mernik pšenice je veljal
2 gl., 1  kar je za takratni čas zelo veliko. Tudi naslednje leto
1571. je v mnogih krajih gospodinjila lakota.

1  AVinklern, Chronol. Geschiehte.

560

L. 1574. je bila strašna suša, da so se na mnogih krajih
hoste vžgale.

L. 1590. je bila zopet huda lakota vsled slabih letin, vino
je pa to leto prirastlo tako sladko, kakor ga nihče ni pomnil. 1

L. 1601. je že 25. septembra padel pedenj debel sneg ter
pokončal ajdo in proso.

L. 1602. je bila nenavadno huda zima, tudi 1. 1604. ie
bila dolga in ostra zima, spomlad hladna in suha — tri mesece
ni bilo dežja, vendar je leto bilo rodovitno. Enako je 1. 1606.,
bila zelo huda zima.

L. 1632. je bilo vroče in suho leto, jesen pa deževna z
mnogimi povodnjimi.

L. 1642. je bila nenavadno huda zima in slaba letina.

L. 1649. je bila izvrstna vinska letina.

L. 1654. je bila velika suša.

L. 1663. je še meseca sušca padlo nenavadno veliko snega.

L. 1664. in 1666. ni bilo v Ljutomerskih goricah skoraj
nič vina.

L. 1679. je bil strašno velik sneg, potem pa huda zima.

L. 1690. je bila mila pa deževna zima. Mokrotno vreme
je trajalo do avgusta ter povzročilo mnogo povodnji. Žito je
bilo smetljivo.

L. 1708. je bil tako hud mraz, da je vino po kleteh zmrznilo
in sode razgnalo.

L. 1709. so o Binkoštih pozebli vsi vinogradi po Štajer¬
skem. Hrvaškem, Kranjskem in Ogrskem. Kdor je prej dobival
po 30 polovnjakov, to leto še pute ni dobil.

L. 1711. je bilo zelo nestanovitno in nezdravo vreme.
V prosincu je bilo mrzlo in veliko snega, svečan je bil suh,
majnik prav vroč, začetkom junija je bilo mrzlo in deževno,
potem zelo vroče, sredi julija je prišel dež in mraz, mrzel je
bil tudi avgust, september pa topel, jesen deževna in sneg je
zgodaj padel. Zaredilo se je nenavadno veliko črvov in raznih
žuželk, ki so zlasti trte zelo oškodovale.

L. 1714. je bila strašna lakota in je mnogo ljudi pomrla
od gladu, ker pomoči ni bilo od nikoder dobiti.

1  Celjska kronika.

3  Istotam str. 192.

561

L. 1718. je bila v ljutomerski okolici, zlasti po vinogradih
strašna suša. Celo spomlad in poletje ni nič deževalo. Drava
je bila tako majhna, da jo je človek kjerkoli brez nevarnosti
lahko pregazil. Imeli so po raznih cerkvah procesije za dež.
Tudi 1. 1719. je bilo precej sušno in vroče, enako tudi 1. 1726.

L. 1739—1740. je bila strašno huda in dolga zima. Tudi
v globokih kleteh je vino zmrznilo. Na Florijanovo 4. maja je
še zmržnjen sneg pokrival njive in travnike. Poletje je mnogim
krajem prineslo veliko toče, letina je bila sploh slaba. Takrat
so ljudje bili prisiljeni, učiti se krompir jesti, katerega so prej
le svinjam dajali.

L. 1741. je bilo vreme kaj neugodno in letina slaba. Po¬
mrlo je to leto veliko otrok.

L. 1742. je po letu skoraj vsak dan treskalo in gromelo;
mnogo krajev je toča opustošila. Škofijstvo je 5. julija 1. 1742.
zaukazalo procesije in molitve za lepo vreme.

L. 1744. je bila zopet slaba letina, ker je toča na mnogih
krajih vse pobila; nastala je huda draginja in lakota, najhujše
je bilo krog Radgone.

L. 1757. je vsled slabih letin nastala strašna lakota in
draginja. Graški četrt pšenice je veljal 6 gl. 45 kr., celjski
mernik ali škaf pa 2 gl. 15 kr. Ljudje so si mleli trsje,
skorjo, tropine in koruzno stročje in iz take moke pekli kruh.
Otroci so zapuščali stariše ter si šli po svetu iskat kruha.
Mnogo ljudi je gladu pomrlo.

L. 1764. je v Ljutomerskih in Radgonskih goricah pri-
rastlo jako malo vina, 1. 1766. pa sploh nič, pač pa ga je bilo
obilo krog Maribora, kjer so ga prav drago prodajali. To leto
je bilo zelo soparno. Središko polje je 17. avgusta 1764. in
11. majnika 1766. pobila strašna toča, da ni bilo skoraj nič
zelenega videti.

L. 1767. je 4. maja bil hud mraz, 6. maja pa je od dveh
do petih popoldne snežilo, ponoči pa se je razvedrilo in drugo
jutro je bil tak mraz, da je sneg na drevju zmrznil. Vinogradi
in sadunosniki so čisto pozebli, mnogo drevja se je tudi pod
snegom polomilo. Še naslednje dni je sneg pokrival Ivančieo
in bližnje hribovje ter je segal celo do vznožja.

36

Trg Središče,

562

L. 1768. je 15. oktobra prihrumela strašna nevihta. Med
bliskom in gromom je padala kakor kurja jajca debela toča
ter pobila najboljše Ljutomerske gorice, da je mošt kar cur¬
koma tekel po jarkih. Naj hujše so bili zadeti kraji krog Sv.
Tomaža in Male nedelje, Hujbar, Železne dveri, Radomerščak.

L. 1776. je bilo slabo vino.

L. 1777. je prirastlo malo vina, a bilo je prav dobro. Tudi
silje je slabo obrodilo in bi bil glad nastal, ko bi ne bili pri¬
peljali žita iz Ogrskega in Hrvaškega.

L. 1779. ni bilo snega; od februarija do pozne jeseni je
bilo večinoma lepo vreme in obrodilo je vsega obilo.

L. 1781. je bilo prav rodovitno.

L. 1783. je po vsem Štajerskem neka suha megla tako
prevlekla zrak, da sta mesec in solnce čisto rdeče sijala in
nekak žveplen dim se je kadil po zraku. V poletnem času je
strašno gromelo in se bliskalo, obrodilo pa je vsega v izobilju.

L. 1785., 1786., 1787. se je v Ljutomerskih, Radgonskih
in Ptujskih goricah pridelalo veliko vina, da so ga krčmarji
točili po 1—3 kr., k večjemu po 4 kr. bokal.

L. 1788. je bilo izvrstno vino, ki jih je veliko v grob
spravilo.

L. 1789. je bila slaba trgatev, pač pa se je obilo dobrega
vina pridelalo 1. 1790. in 1791. 1

L. 1791. in 1793. je bila zopet slaba trgatev, ker je spo¬
mladi mrazovje poškodovalo polje in vinograde, potem je
dolgo snežilo in deževalo, po letu pa je toča večkrat okle¬
stila vinograde.

L. 1794. je bilo srednje, ker je od marca do junija bilo
nenavadno hladno, 1. 1795. je bilo jako malo vina.

L. 1796., 1797., 1798. je bilo vino izvrstno in nenavadno
sladko, ker je bilo vreme suho in toplo; 1. 1799. in 1800. pa
je bila sploh slaba letina.

L. 1799. je po novem letu nastopila tako huda zima, da
je mnogo ljudi zmrznilo; drevje je po hostah pokalo, da se je
slišalo daleč naokoli; tudi 1. 1801. je bilo slabo vino, 1. 1802.
zopet zelo sladko.

1  Popis letin od 1789—1849 gl. Hofrichter, Luttenberg str. 6. op.
Povzel ga je iz zapiskov nekega gospodarja in pa iz izročila.

563

L. 1803. je bila slaba trgatev, 1804. nekoliko boljša, L
1805. pa je bila sploh slaba letina, vino je bilo sploh najslabše,
kar se ga je kdo spominjal. Celo spomlad, leto in jesen je bilo
tako mrzlo, da grozdje še koncem oktobra ni bilo mehko, a
zaradi snega so morali trdo in nezrelo pobrati, zato je pa bilo
tako kiselo, da je kar za ušesi škripalo, ko ga je človek pil.
Tudi 1. 1806. je bila trgatev zelo slaba.

L. 1807. je bila prav dobra letina in vino izvrstno, na¬
slednje 1. 1808. zopet slaba trgatev. 1. 1809. pa prav dobra, tudi
1. 1810. so pridelali mnogo dobrega vina.

L. 1811. ni bilo ravno mnogo vina, pa izvrstno in sladko,
da se boljšega najstarejši ljudje niso spominjali. Dalo se je
več let prav dobro ohraniti, zato je tudi dolgo slovelo. Starina
se je prodajala po 1 gl. do 2 gl. srebra bokal.

L. 1812. je bila trgatev obilna, da je posode zmanjkovalo,
vino pa slabo, vendar so v nekaterih krajih tudi to leto dobili
dobro kapljico.

Naslednja leta 1813.—1817. so bile sploh slabe letine in
tudi trgatev slaba. L. 1813. je bila nenavadno huda zima.

L. 1814. je 24. junija ob peti uri zvečer nastala straho¬
vita burja, vsipala se je kakor orehi debela toča in na pedenj
debelo pokrila zemljo ter vse sadeže pokončala. Še čez teden
dni se je tu in tam našla. Kar je pozneje zrastlo, je pa zgodnja
slana pomorila. Trgatve sploh to leto ni bilo; ljudje so si v
jerbasih znosili domu nekaj pritlikavih grozdov. Nastala je
strašna draginja; iz naših krajev so v Slavonijo hodili po zrnje.
L. 1815. je stal vagan (drevenka) zmesi 21 gl., vagan pšenice
pa 32 gl. Ljudje so trpeli strašno lakoto.

Nek pregovor pravi: Rana grmljavica — pozni glad, pozna
grmljavica — rani glad, t. j. če zgodaj spomladi začne grometi,
je pričakovati dobre letine, lakote torej ne bo kmalu; če pa
pozno gromi, ni pričakovati dobre letine. Ta pregovor se tisto-
krat ni vresničil. L. 1816. je že 7. februarija ob štireh popoldne
precej močno groinelo, a letina je bila vendar slaba, draginja
in lakota sta gospodinjili naprej. Ljudje so lakote umirali; mleli
so si drevesno skorjo in iz nje kruh pekli in kuhali si travo.

L. 1817. je bilo že nekoliko boljše; to leto so po več
letih prvič črešnje dozorele. Ljudje so pa bili tako izstradani,

36 3

564

da se niso mogli nasititi, velik hleb kruha ni bil dovolj za dve
osebi. 1  Vinska trgatev je v Ljutomerskih goricah bila še tudi
to leto slaba. 2

L. 1818. in 1819. je bila letina srednja, vina je bilo malo,
pa dobro.

L. 1820. in 1821. je bila zopet slaba letina, zlasti 1. 182L
ni bilo vina skoraj nič; ljudje so si zopet v jerbasih nosili
grozdje domu in kar se je natiskalo, ni bilo za pijačo, ker je
bilo prekislo, saj so še ob trgatvi bile jadode trde! Ajde in
turšice ni bilo nič, repe in zelja po srednje; tako tudi sena,
pač pa je bil lan lep.

L. 1822. so pridelali malo, pa izbornega vina. 1. 1823. pa
je bila zopet slaba trgatev.

L. 1824. se je pridelalo obilo dobrega vina, 1. 1825. se je
meseca septembra in oktobra videla velika repata zvezda, letina
pa je bila slaba; enako tudi 1. 1826. ko se je na središkem
polju pokazala ogromna množina miši, ki so vse požrle.

L. 1827. je bila slaba trgatev, naslednji dve leti, 1828. in
1829. je bilo sicer malo vina, pa dobro, 1. 1830. je bilo vino
nenavadno sladko, 1. 1831. pa zopet slaba trgatev in 1. 1832.
in 1833. sploh slaba letina. Tako so bili ljudje slabo pripravljeni
na glasovito leto 1834.

Po zimi 1833. 1834. ni bilo ne snega ne dežja; zima je
bila tako gorka, da so ljudje ves čas zunaj delali in živino na
pašnikih imeli. Pri hišah so na prisojni strani že meseca jan.
cvetele marulice in breskve. Meseca febr. so začeli v vinogradih
prvo kop in koncem marca je trsje že močno gnalo. Okoli 20. apr.
se je že grozdje prikazalo in je koncem majnika vse poprek
cvetelo; v juliju je že bilo grozdje mehko in v avgustu veči¬
noma zrelo. V Ljutomerskih goricah se je trgatev začela že
koncem avgusta in je trajala do konca novembra. Vročina je
bila to leto neznosna in suša nepopisna. Zemlja je bila že spo¬
mladi močno izsušena, ker po zimi ni bilo dežja in snega. Od
spomladi pa ni bilo dežja do Velike gospojnice, po drugih po¬
ročilih od Binkošti do Terezijinega. Bilo je pač v različnih

1  Zapisnik učitelja Šefa.

3  Hofrichter, n. m.

565

krajih različno, poprečno pa 3 mesece ni padla kapljica dežja.
Večkrat so se nabrali oblaki in se je pripravilo k dežju, pa
se je zopet vse razkadilo, ne da bi padla kapljica na prežgano
zemljo. Studenci in potoki so popolnoma vsahnili, celo Mura
in Drava sta bili tako plitvi, da je človek lahko brez nevar¬
nosti oblečen čez prišel. Ljudje so zlasti v hribovju strahovito
trpeli vsled pomanjkanja vode; po ure daleč so morali voziti
vodo zase in za živino. Vsled suše se je celo drevje tu in tam
posušilo in hoste so se od prevelike vročine zažigale. Livade
so do korenin izgorele, da se je po njih kadil prah kakor po
cesti. Zaradi pomanjkanja krme in paše je nastala strašna stiska;
cena živ ini  je močno padla, funt govedine je stal le 4 kr.
Vkljub silni suši je pa vendar še žita precej prirastlo, zrnje jc
bilo drobno, pa zdatno. Najbolj je pa strašna vročina vplivala
na trto; vina je prirastlo mnogo in izvrstnega. Bilo je sladko
kakor strd in se je dalo vžgati kakor žganje. Držalo se pa
v gorkih kleteh ni dolgo. Spravilo je mnogo ljudi pod grudo. 1

L. 1835. je bila letina precej dobra, vina je toliko pri¬
rastlo, da so ga v kadih shranjevali, ker jim je zmanjkovalo
sodov. Po nekaterih krajih so celjsko vedro prodajali po dvaj¬
setini. Vino je bilo slabo, ker grozdje vsled mraza ni moglo
dozoreti.

Naslednje 1. 1836. je pa rodilo obilo in dobrega, slad¬
kega vina.

L. 1837. in 1838. je bila slaba letina. Po zimi od 1837.
na 1838. je padlo toliko snega, da se je ustavila vsa vožnja,
ker konji niso mogli pregaziti snega.

L. 1839. je bilo toplo in suho leto, zato je pa prirastlo
mnogo dobrega vina, ki je bilo zelo sladko. 2

L. 1840. je bila srednja letina. Po zimi je Drava zamrznila,
potem je prišel topel jug in led se je nagloma trgal in odnesel
na Dravi več mlinov.

L. 1841. je prirastlo mnogo dobrega vina, toda mnoge
kraje je 1. 1840., 1841. in 1842. zaporedoma obiskala toča in
vničila trgatev. Sploh je sedaj sledilo več rodovitnih vinskih

1  Celjska in središka kronika.
8  Danjkova kronika.

566

let. L. 1842., 1843., 1844., 1845. so pridelali množino vina, a
kakovost je bila srednja.

L. 1845. je po novem letu bilo tako gorko vreme, da so
spomladanske cvetlice zadnjega januarija bile že vse v cvetu.

L. 1846. je bilo tudi mnogo vina, pa dobro, tudi 1. 1847.
ga je bilo precej, a slabše. To leto je krompir močno gnili],
da ga je ostalo le malo za živež.

L. 1848. je poleg vstaje in vojske prineslo tudi mnogo
dobrega vina, tudi 1. 1849. je bilo precej vina, a srednje ka¬
kovosti.

L. 1850. je bila strašna zima, kakršne nihče ni pomnik
Najhujše je bilo 23. januarija, ko je gorkomer kazal 28 stopinj
mraza. Pozeblo je drevje in trta, da to leto ni bilo ne vina
ne sadja. Tudi žita je malo prirastlo, zato so naslednjo zimo
mnogi ljudje stradali. L. 1852. je hudo pobila toča polje in
vinograde.

L. 1861. je 27. junija med 5. in 6. uro popoldne prišla
strašna nevihta nad Središče, Grabe, Obrež, Šalovce in sosedne
kraje. Padala je suha toča, ki je pokončala polje in vinograde
celoma, ali je vzela dve tretjini ali vsaj polovico. Segla je.
od Vinskega vrha do Stanetinskega in blizu Ljutomera. Stra¬
hovit vihar je podrl in odkril mnogo poslopij, skednje, dim¬
nike in stiskalnice je premetavalo kakor smeti, težke stiskalnice
je metalo čez ceste, kakor n. pr. Plepelcu v Vrablovčaku v
Velikem Kogu. V Središču je ubilo enega konja, pri Sv. Mi¬
klavžu pa kravo. Naj večje drevje je vihar s koreninami izruval,,
debele hraste v sredini prelomil, tu in tam je izruvano drevje
stoje nesel 5 do 6 sežnjev dalje in ga prislonil ob druga dre¬
vesa. V celem ormoškem okraju je bilo 460—470 poslopij
poškodovano. 1

L. 1866. je bil 24. maja hud mraz, ki je po vinogradih
in na polju napravil mnogo škode.

L. 1869. je 18. oktobra zapadel velik sneg, 27. oktobra
pa drugi, potem je nastopil strašen mraz. Mnogo grozdja in
poljskih pridelkov je ostalo pod snegom.

1  Jaklov zapisnik; Jančarjev dopis v Novicah, št. 28, str. 230.

567

L. 1870. je 24. in 25. marca razsajala celih 36 ur strašna
burja; namedlo je toliko snega, da na praznik device Marije
skoraj nihče ni mogel k službi božji.

L. 1871. je 25., 26. in 27. oktobra bil hud mraz, vsled
katerega so vinogradi močno trpeli.

L. 1872. je o Božiču bilo tako toplo vreme, da so mnogi
prišli bosi k polnočnici.

L. 1873. je v sredini januarija bilo tako toplo in južno
vreme, da so pastirji na pašnikih živino pasli in so cvetlice
cvetele. Dne 17. jan. je pa prihrul oster sever in prinesel sneg.
15. jul. istega leta je prišla huda burja, kakršne že dolgo ni
bilo, potem pa je nastopila strašna vročina, da se je vse
posušilo. Razen tega je miši kar mrgolelo po polju. Dne 24.,
25. in 26. septembra je bila zopet huda nevihta, ko pa se je
zjasnilo, je bil mraz in je vse pozeblo. Potem je bilo zopet
lepo vreme, še celi advent je bilo prijazno in toplo vreme.

L. 1874. je šele 5. januarija padel prvi sneg in 6. maja
je bil hud mraz, ki je po vinogradih in na drevju napravil
mnogo škode. V jeseni je sneg nadomestil to, kar je prejšnjo
zimo zamudil; dne 13. novembra je začelo snežiti ter je
neprenehoma snežilo dva dni in dve noči. Padlo je toliko
snega, da iz Ogrskega niso mogli vlaki prihajati. Potem je
prišel jug in dež.

L. 1875. je od novega leta do sredine januarija vlekel
vedno jug in je bilo prav prijazno vreme, potem pa je padlo
obilo snega in je nastopila prav huda zima. V jeseni je 13.,
14. in 15. oktobra bila strašna ploha in je mnogo grozdja
zgnililo. Potem je nastopilo zopet lepo vreme, a že 24. oktobra
je prišla burja s snegom. V sredini adventa je padlo mnogo
snega in začela se je prav huda zima, ki je segla še v
novo leto.

L. 1876. je okoli 15. januarija bil strašno hud mraz, v
jeseni pa je 15. septembra strašna ploha napravila mnogo škode.

L. 1877. je ob Treh kraljih bilo nenavadno toplo vreme,
topel veter je prijazno pihljal, ljudje so se spominjali enakega
vremena 1. 1834. in napovedovali sušno leto, kar pa se ni
izpolnilo. Dne 8. marca se je vzdignila huda burja s snegom,
ki je šele 10. ponehala.

568

Dne 21. in 22. aprila je bril hud brivec, ki je napravil
mraz, še 3. majnika je bila slana, vsled tega so setve hudo
trpele. V septembru je neprestano deževalo. Začetkom oktobra
je štiri dni zaporedoma bril strašen krivec, po gorah je padel
tudi sneg, pozneje je bilo zopet južno in toplo.

L. 1878. je bila srednja letina, v jeseni se zaradi deževja
ni moglo sejati. 8. novembra je nastopil hud mraz, potem je
postalo južno in deževno ter je prišla povodenj, v sredini
decembra pa je zopet hudo pritisnila zima.

L. 1879. je po novem letu postalo južno in prijazno
vreme, 23. svečana je dopoldne začelo snežiti, okoli poldneva
pa je nastala strašna nevihta z bliskom, gromom in precej
debelo točo. Dne 15. oktobra je dopoldne razsajal grozen
veter zdaj od te, zdaj od one strani, popoldne ob 4. uri pa se
je napravila strašna nevihta z gromom, bliskom in dežjem,
ponoči in celi drugi dan pa je snežilo. Debel sneg je pokril
grozdje in polomil mnogo drevja. Zima je bila to leto prav
huda, da je več ljudi in živali pomrznilo. V Dravi je bil 5 čevljev
debel led, ki se je potem v velikanskih ploščah (ledanjkah) trgal
in poškodoval mnogo mlinov.

L. 1882. dne 31. maja, na kvatrno nedeljo je ob 5. uri
popoldne nastal v Središču in okolici strašen vihar, da je kar
strehe metal na tla. Na Kogu, v Kajžarju, Vinskem vrhu,
Brebrovniku in okoli Svetinj je toča tako pobila gorice, da je
bilo vse pomandrano, kakor na cesti in se je komaj poznalo,
kje je bil trs. Na daleč ni bilo videti zelenega lista. Najsta¬
rejši ljudje se niso spominjali takšne toče. Trgatev je seveda
bila potem žalostna, oziroma je sploh ni bilo in vinogradi se
več let niso mogli opomoči. Razen tega je istega leta tudi
mraz 18. maja na polju napravil veliko škode.

L. 1883. je bil ves advent brez snega. Ljudje so do
novega leta pasli, orali, po vinogradih delali. Prvi sneg je
padel 11. marca, potem pa je večkrat snežilo. Tudi naslednja
leta 1884. in 1885. je bila suha zima brez snega, da se je
prah kadil, zato pa ga je bilo tem več 1. 1886. Od 1. 1879.
do 1885. so bile slabe vinske letine, vina je bilo malo, pa še
to kiselo in slabo.

569

L. 1884. je slana 28. maja napravila veliko škodo, pozneje
pa je toča večkrat zaporedoma oklestila sadje in vinograde.
Vsled neprestanega deževja v juniju grozdje ni moglo cvesti,
na travnikih pa je seno ljudem segnilo.

L. 1889., zadnji dan majnika, je ob J / g 4. uri popoldne
prihrula od severo-zahoda strašna toča ter je pobila od skrajne
meje ljutomerske do Huma vse vinske vrhe, le Hum in južni
konec Brebrovnika sta ostala nepoškodovana. Najhujše je
pobila Kog, kjer je drevje stalo golo kakor po zimi; vinogradi
so bili brez listja in mladik, le stari trs je štrlel kvišku. Še
teden pozneje se je v senčnih krajih našla toča. Celo najdebe¬
lejše drevje se je posušilo, ker je izgubilo listje in mladike.
Mesec dni pozneje je prišla kuga na rake, ki so v tamošnjih
potokih celo izginili.

L. 1890. je prirastlo nenavadno dobro vino.

Leta 1895. je bilo sila veliko snega in zima je tra¬
jala zelo dolgo, šele po Jožetovem se je začel sneg tajati,
vsled tega je zaostalo vse delo na polju in v vinogradih. Še
ob Jurijevem niso bile gorice do polovice prvokrat okopane,
dočim se je na trsju že tu in tam kazalo listje in grozdje,
ker se je v naravi nenavadno hitro vse razvijalo, ko je na¬
stopilo toplejše vreme. Setve so tu in tam vsled dolgega in
debelega snega močno trpele.

L. 1896. je 22. avgusta od Vinice čez Središče in okolico
prihrul strašen orkan, ki je drevje pulil in lomil ter je ajdo,
proso in koruzo popolnoma vničil. Vinograde krog Sv. Mi¬
klavža je večkrat toča oklestila, zato je bila trgatev slaba po
kolikosti in kakovosti.

L. 1900. je bilo veliko sadja in dobrega vina.

L. 1907. je dne 3. julija tpča pobila cele Ograde in
Krčevine, del trga in Trnje tako hudo, da nekateri posestniki
niti semena niso dobili.

L. 1909. je 24. julija popoldne prihrula strašna nevihta
•čez Slovenske in deloma Ljutomerske gorice. Med Ormožem
in Veliko nedeljo sta trčili dve pogubonosni megli, katerih ena
je prišla iz gornjih Slovenskih goric, druga od Haloz. Vsled
tega sta toča in vihar napravila nepopisno škodo zlasti krog

570

Ormoža in Velike nedelje. Središke župnije je bil zadet le
severozahodni del, v trg in spodnji del župnije ni segla nevihta.

b)  Povodnji.

Spodnji del Središča je že po svoji legi izpostavljen po-
vodnjim. Trgu samemu pa ni pretila toliko povodenj od Drave,
ampak veliko bolj od potokov Črnca in Trnave, ki ob nalivih
naglo narasteta in s strahovito silo dereta naprej.

Iz preteklih časov nam zgodovina poroča o naslednjih
povodnjih, ki so bile posebno hude.

L. 792. so vsled obilega deževja reke in potoki tako
narastli, da so poplavili vse nižje kraje; ravnine in doline so
bile podobne širnim jezerom. Iz tega so se razvile mnogotere
kužne bolezni med ljudmi in živalmi.

L. 1256. je do sredine julija tako deževalo, da je vodovje
zakrilo vse doline. 1

Hude povodnji so bile v letih 1316., 1340. in 1342. Ravno
tako tudi 1. 1550., 1567., ko je stala voda 16 čevljev nad na¬
vadno visočino, 1611., 1660., 1661., 1663. in 1683. L. 1653. in
1663. je zlasti led delal strašno silo in poškodoval ptujski most.

L. 1707. se je Drava razlila na vse strani, 1. 1736. je led
vtrgal kos ptujskega mosta, 1737. pa velika voda. Enako je 1.
1748., 1764., 1766., 1774., 1777., 1778., 1783., 1788. in 1803.
bila strašna povodenj in se je mnogo ljudi potopilo. L. 1764.
sta 17. julija Trnava in Črnec tako narastla, da sta poplavila
vse njive in travnike; v župnišču je voda tekla čez prag ter
čevelj visoko napolnila klet in kuhinjo.

L. 1812. se je spomladi v planinah nagloma sneg topil,
vsled česar je Drava delala strašno silo. Naslednje leto 1813.
je pa vsled neprestanega deževja in močnih nalivov nastala
povodenj, zlasti Pesnica in Trnava sta napravili velikansko
škodo. Tudi 1. 1814. je vedno deževalo; do 12. septembra je
bilo sploh solnce redkokdaj videti. Drava je vsled tega 22. in
23. junija ter 31. avgusta in 1. septembra tako narastla kakor
že od 1. 1567. ne. Tudi manjši potoki so se razlili čez njive
in travnike.

1  Muchar, V., 312.

571

L. 1820. in 1823. je bila meseca oktobra in novembra
strašna povodenj, da je bilo na daleč in široko vse pod vodo.

L. 1824. je od 18. do 20. julija močno lilo, vsled česar
je zlasti Trnava močno narastla ter poškodovala skoro vse
mline.

L. 1827. je 10. junija voda tako naglo narastla, da je za¬
jela mnogo ljudi in se niso mogli rešiti.

L. 1828. se je Trnava sredi poletja razlila po spodnjem
delu trga; pri Modrinjaku „na plači" je podrla peč, pri Sejn-
koviču pa je odnesla ves gnoj in drva.

Ena najstrašnejših povodnji je bila 1. 1851.,. takrat je od
1. do 4. novembra Drava tako narastla, da je na daleč vse po¬
plavila ter naredela velikansko škodo na njivah in travnikih;
stala je 16^ čevljev čez navadno visočino.

L. 1872. je bila 5. in 6. decembra velika povodenj. 1

L. 1875. so na Petrovo, 29. junija vsled silnega dežja iz¬
stopili vsi potoki. Pri Vargazonovem mlinu je Trnava zavornice
podrla, Blažu Klemenčiču pa je na godeninslcih travnikih od¬
nesla skoraj vso krmo.

L. 1878. je 4. oktobra nastala velikanska povodenj. Drava
se je na široko razlila čez polje ter odnesla mnogo rodovitne
zemlje. Pri Središču je odnesla dva mlina, v bližnjih Hraščanih
pa jih je 13 poškodovala.

L. 1879. je na samo Veliko noč, 13. aprila, nastala velika
povodenj; v Vargazonovem mlinu je stala 22 palcev nad tlemi.
Dne 3. maja istega leta je pa Trnava še hujše narastla in je
v omenjenem mlinu stala dva čevlja nad tlemi. Voda je na¬
raščala od 6. ure zvečer do 1 / i  na 11. uro po noči; proti jutru
je zopet začela naraščati. V Središču je drla po vseh ulicah in
cestah ter na polju napravila neizmerno škodo. Tudi Črnec
je od ;/i9. ure do p', 1.2. po noči naraščal ter je pri Gradišču
razdrl železniški most, da železnica 18 dni ni mogla čezenj.
Pri šoli je stala voda do praga, pri trgovcu Fridrihu je tekla
v prodajalnico, okoli župnišča je bilo celo jezero. V Godenincih
je Trnava podrla Majcenovo hišo, v Steničnjaku je pa voda pri
Lahu tekla skozi okna, da je vse pohištvo po hiši plavalo.

1  Dopis v Slov. Gospodarju.

572

Ni minol mesec dni in že zopet je prišla povodenj dne
4. maja. Po dvadnevnem hudem dežju je Trnava preplavila
Središče in „Štras“. Po hlevih in sobah je stala voda, ker most
pri veliki cesti ni mogel požirati vode, ki je drla po ulicah,
dvoriščih in vrtih. Po Golobovi, sedaj Turkovi ulici bi
se lahko s čolnom vozil. Vogel Kočevarjevega hrama št. 101
je odkopala voda 2 m globoko, v Steničnjaku se je obrnila po
Dečkovem sadovnjaku št. 67 v Dolnji gaj in na Štokovice,
kjer je blizu železniške čuvajnice drla prek velike ceste in
potem v dravsko strugo. Železnični most na Trnavi je močno
zmajala, drla je ob robu železniškega jeza v Črnec ter ž njim
ims Strakovinščico podrla železniški most, le železni tir s pragi
je visel v zraku. Tudi most na veliki cesti proti Ogrski je
podrla. Dohajala je voda od 1. popoldne do 9. zvečer.

L. 1883. je 53. oktobra ob 3. uri popoldne Črnec izstopil
in je voda pri šoli segnila do stopnic, tudi Drava se je razlila
čez polje in napravila veliko škodo.

Zadnja leta je bila posebno huda povodenj meseca sep¬
tembra 1. 1903.

c)  Ž i v i n s k a' k u g a.

Leta 1261. in 1262. je lakota in živinska kuga stiskala
naše kraje. 1

L. 1316. in 1337. je bila huda živinska kuga na Štajer¬
skem. Potem zopet poleg slabe letine 1. 1342.

L. 1606. in 1608. je razsajala živinska kuga okoli Borla
in sploh po Halozah.

L. 1709. se je živinska kuga prvikrat iz Tartarije v Aziji
čez Moskvo zanesla na Poljsko, od tod preko Podolij e in Besa¬
rabije na Hrvaško, od tod pa v Dalmacijo. Dalmatinski živino-
tržci pa so na cesti v Padovo na Laškem popustili za kugo
bolnega vola, ki ni mogel naprej; tega vola je pastir kanonika
grofa Borromea vzel v njegov veliki plev, ki je bil poln goved;
vsa goveda so poginila in kuga se je potem zatrosila po vsej
srednji in dolnji Italiji. Od tod je kuga romala na Francosko
in v druge evropske države. L. 1711. do 1714. je poginilo
poldrugi milijon goveje živine.

1  Muchar, V., 291.

573

Na Štajersko sc je iz Ogrskega zatepla ter je davila po¬
sebno od 1. 1728.—1732. Bržkone je tudi slabo vreme 1. 1729.
pospeševalo kugo. Zima je tako dolgo trpela, da je skoraj vsem
gospodarjem zmanjkalo krme in se je živini prav slabo streglo.
Nekaterim je živina od gladu pocrkala. Ko so začeli na pašo
goniti, je bila trava zaradi megle, rose in slane slaba in ne¬
zdrava hrana. Ko je spomladi trava naglo rastla, se je živina
preobjedla in že se je tu in tam prikazala driska in veliko
živine je padlo. Še slabše je bilo, ko so potem po letu nasto¬
pili hladni vetrovi in so pašnike izsušili, s peskom in prahom,
s pajčevino in žužki onesnažili ter so tudi vrelci in studenci
vsahnili, da je živina morala piti močvarno in nezdravo vodo.

Vlada si je veliko prizadevala, kugo zatreti kar v za¬
četku, pa ni šlo. Zaukazala je, boleno živino ločiti od zdrave,
padlo pa s kožo vred globoko zakopati. Boleno živino klati,
je bilo ostro prepovedano.

L. 1735. je živinska kuga razsajala z novega na Spodnjem
Štajerskem ter se je pozno v jesen in v začetku zime tako
močno razširila, da je vlada za dobro spoznala 21. decembra
naročiti posebno pobožnost in procesijo, naj bi Bog to šibo
odtegnil.

L. 1736. je prineslo veliko dežja in povodnji. Tu in tam
je voda po travnikih zaostala in vse zblatila, živina je imela
zelo nezdravo krmo. Še slabeje je bilo spomladi 1. 1737; komaj
se je zemlja stalila, so kipeli iz zemlje grdi soparji, vreme je
bilo neprijazno in nezdravo. Zboleli so ljudje in živina, posebno
okoli Radgone in ob ogrski meji po Murskem polju.

L. 1743. je zopet razsajala živinska kuga okoli Radgone
in Ljutomera. Ker ljudje niso spolnjevali vladinih ukazov ter
se jim je mililo padlo živino s kožo vred pokapati, se je kuga
hitro dalje širila. Še tudi 1. 1749. je tu in tam kuga precej
razsajala, 1755. zopet; ravno tako 1760., 1779. in 1780.

L. 1779. je razsajala živinska kuga zlasti po Ptujskem
polju, tudi krog Celja in Radgone.

L. 1873. se je začetkom decembra pojavila kuga v ptuj¬
skem glavarstvu; prepovedani so bili vsi sejmi.

L. 1898. je razsajala v Središču svinjska kuga, ki se je
zatrosila iz Hrvaškega. Samo v Središču je poginilo 231 svinj.

574

Kuga je razsajala od spomladi do meseca decembra. Pokapali
so jih pri Ciglenicah v Dolnjem gaju. —• L. 1899. se je zopet
pojavila kuga, ki se je pa vendar pravočasno omejila.

č)  Potresi.

V primeri z drugimi nesrečami je potres v Središču na¬
pravil še najmanj škode, vendar so potresi na rahlih srediških
tleh precej pogostni in močni.

L. 1201., dne 4. maja je bil v naših krajih tako silovit

potres, da se je podrlo mnogo hramov in gradov. V vitanj¬

skem gradu se je podrl stolp ter ubil štajerskega ministeriala
Hartroda in sedem drugih oseb. 1

L. 1328. je bil 21. avgusta zvečer potres, pa ne hud.

L. 1348., dne 25. januarija ob 4. uri popoldne je bil
tako strašen potres po Štajerskem, Kranjskem in Koroškem,
da je porušil cela mesta, vasi in več kakor 40 gradov; tu in
tam so se cele gore prekucnile. 2  V tem potresu je zlasti

hudo trpel Maribor. Ali je v Ormožu in v Središču ta potres

napravil kako škodo, nimamo poročil. Ponavljal se je več
tednov, da so ljudje postali čisto zmešani. Kmalu po potresu
se je začel pomor.

Tudi iz 1. 1511. poročajo zgodovinarji, da je bil v naših
krajih hud potres, enako tudi 1. 1590. in 1601. dne 7. in 8. sept.

L. 1690. je bil 4. decembra potres.

Precej močan potres je bil v Središču 16. februarija
1. 1815.40 minut popoldne, 3  potem ob četrt na osem zjutraj
19. decembra 1. 1S18. in o pol 11. uri predpoldnem 28. janua¬
rija 1. 1824.

L. 1838. dne 31. julija popoldne o pol petih je bil v
Središču tako silen potres, da se nihče v celi okolici ni spo¬
minjal takšnega. Sunek je bil v smeri od juga proti severo¬
zahodu. Zemlja se je bojda tresla 1 minuto. 4  Vmes se je
slišalo podzemeljsko bobnenje, kakor bi se zidovje podiralo,

, 1  Muchar, V, tis.

-  jul. Caes. Aquil., Annales III., 212.

3  Zapiski učitelja Sefa.

4  Gotovo pretirano; pri tako dolbem in močnem sunku bi se bilo
moralo vse porušiti. Trajal je gotovo le nekaj sekund.

575

in šumenje kakor ob močnem viharju. Zidovi na cerkvi, žup¬
nišču in šoli so dobili znatne razpokline. Čudno je vplival ta
potres na živali. Perutnina je z velikim krikom bežala na
travnike, na prosto proč od hiš in dreves, ki so se pripogi¬
bala, kakor bi veter pihal, dasiravno je bila popolna tihota.
Psi so tulili, mačke mijavkale in se poskrile. Nebo se je
nagloma prevleklo s težkimi oblaki in naslednjo noč se je
vlil močen dež; tudi celo prejšnjo noč je močno deževalo, da
so bili potoki polni vode in doline deloma preplavljene.
Ljudje, ki so bili na prostem, so čutili, kako se jim pod
nogami tla majejo, slišali so tudi bobnenje in šumenje. Župnik
Šalamun in učitelj Karničnik sta ravno stala pred šolo in
se pogovarjala, zdelo se jima je, da se šola na nju podere,
tako se je nagnila. Iz mlak in potokov je kvišku pluskala
voda; brodarji in mlinarji so opazili na Dravi, da so se valovi
vzdignili ter je voda ob bregovih blizu 3 čevlje izstopila.

Ta potres so čutili med Veliko Kanižo in Celjem, Slo-
venjim Gradcem, Mariborom, Arnovžem, Vildonom in Sobo-
tiščem na Ogrskem, t. j. med rekami Sava, Drava, Mura in
Raba. Najmočnejši je bil ta potres bojda v Ormožu, kjer so
se v zidovih pokazale hude razpokline. 1

L. 1877. so 4. aprila o pol deveti uri zvečer čutili potres.

L. 1880. je bil 9. novembra o pol osmi uri strašen potres,
ki je posebno hudo zadel Zagreb. Tudi v Središču in okolici
so ga močno čutili. Zemlja se je tako stresla, da so se stene
zibale, zidovi tu in tam popokali, s streh je padala opeka in
dimniki so se podirali. Sledila sta dva sunka v smeri od jugo¬
vzhoda proti severo-zahodu. Pri Veliki nedelji je cerkveni
obok tako počil, da se je skozi špranjo videla streha. Poti-es
se je ponovil v četrtek 11. novembra o pol 12. uri (?), pa ne
več tako silno, zemlja se je tresla kake tri sekunde; potem še
ponoči od 16. do 17. novembra.

Naslednja leta so imeli naši kraji mir pred potresom,
izvzemši neznatne sunke. Tem hujše je prestrašil naše dežele
potres ravno na velikonočni praznik, ponoči od 15. do 16. apr.
1895, ki je najhujše zadel Ljubljano.

> Danjkova kronika.

576

L. 1907., dne 5. januarija so v Središču in okolici čutili
kratek potresni sunek v smeri od severa proti jugo-vzhodu. 1

L. 1909. dne 8. oktobra ob 11. uri 2 minuti predpoldne
se je čutil močen potresni sunek, ki je trajal par sekund. Smer
je bila od juga proti severu, kakor je kazalo gibanje utežev
na urah.

d)  Kobilice. 2

Že iz 1. 872. in 873. nam poročajo zgodovinarji, da so
kobilice hudo opustošile zlasti Ptujsko polje in torej tudi sre-
diško okolico. Vihar jih je pometal v Dravo, ki jih je zopet
vrgla na suho ter so okužile ves zrak in povzročile kužno
bolezen. Potem vemo, da je 1. 1306. priletelo na Štajersko
toliko kobilic, da so solnce na milje daleč zakrile ter vse
objedle; drevje se je kar šibilo pod njihovo težo. L. 1309. so
sc vrnile in 30 let pozneje, 1. 1337. so se zopet vsule prav hudo
na Dravsko polje; še niso te izginile in že so meseca julija
in avgusta 1338. pridrvili novi roji. K sreči je že meseca
septembra postalo precej hladno ter jih je mraz odgnal nekam
na Ogrsko, a naslednjega leta so se vrnile okoli žetve, ravno
tako 1. 1340., takrat pa jih je deževje vničilo. Potem je imela
Slovenska Štajerska 100 let mir pred njimi, a 1. 1447. so se
zopet prikazale, še hujše pa 1. 1473. in 1474.. ko so zlasti v
ptujski okolici vse objedle, vsled česar je nastala lakota in je
mnogo ljudi gladu pomrlo. L. 1478. so se pa vsule na Slo¬
venske in Ljutomerske gorice, ob Muri in Dravi jih je tu in
tam padlo do kolena.

Tudi 1. 1480. so v desetih dnevih vse požrle, drugo so
šo pa potem požgali in odnesli Turki in Madžari.

L. 1542. so priletele kobilice iz Turškega in Slavonije

ter so posebno trpeli slovenski kraji med Muro  in  Dravo, pa

tudi celjska okolica. L. 1672. so okoli Ptuja napravile takšen

smrad, da je nastala kuga. Potem je bil nekaj časa mii pred

njimi. L. 1690., 1747. in 1748. so se prikazale v \ c oj ih rojih

na Ogrskem in na Poljskem. Bati se je bilo, da priletijo tudi

v naše kraje. Cesarica Marija Terezija jc 20. sušca 1. 1749. izdala
—-■- . <

* Poročilo v Sildosterreichische Stlmmen 1907., št. 4.

1  Prim. Slekovčev spis (po Peinlichu) v „Slov. Gospodarju" 1.
1S82., št. 19, 20.

577

poseben pouk, kako treba zatirati kobilice. Nastavljeni so bili
posebni komisarji, ki so po deželi nadzorovali priprave za po-
končevanje kobilic. Izkopali so velike jame, v katere so s
kričanjem in bobnanjem zagnali mlade kobilice, ki še niso
mogle leteti. Stare so pokončevali s cepmi in z ognjem ter
odganjali s kropom, streljanjem in zvonjenjem. Vendar v tistih
letih ni bilo kobilic k nam, pač pa so v veliki množini pri¬
letele na Jernejevo 1. 1782. ter so se z groznim šumom
spustile na Dravsko polje. Prestrašeni ljudje izprva niso vedeli,
kaj bi počeli. Vendar so se sčasoma zavedli, začeli so zvoniti
z vsemi zvonovi, streljati, bobnati, kričati, s cepmi po njih
udrihati ter zažigati kupe slame. S tem so jih res kmalu pre¬
gnali. In poslej jih ni bilo več na Štajersko.

e)  Požari.

V prejšnjih časih je požar mnogokrat razsajal v trgu, ne
le da so ga zunanji sovražniki, Turki in Ogri večkrat vpe-
pelili, ampak tudi po nesreči ali neprevidnosti je skoraj vsako
leto izbruhnil ogenj. Stare središke hiše so bile lesene in
s slamo krite, priprave za gašenje zelo priproste; zlasti je mnogo¬
krat nastal ogenj, ko so doma lan sušili, še bolj so se požari
množili, ko so ljudje začeli tohak kaditi. Vendar o posameznih
požarih imamo le pičla poročila.

L. 1797. je bil 7. maja strašen ogenj v Središču, ki ie
vpepelil več hiš.

L. 1874. je 22. junija ob 11. uri ponoči nastal požar, ki
je vpepelil Bedovo, Kaničevo in Dovečarjevo hišo.

Spomladi 1. 1883. so pogoreli Bedo, Munda in J love čar.
Občinski zastop jim je 16. marca dal iz občinskih šum les za
stavbo. Sklenilo se je tudi, predelati brizgalnico in nabaviti 2
nova soda na kolesih in 3 kadi po 15 veder za vodo.

L. 1896. je bil trikrat ogenj-v Središču; najprej je 14.
aprila pogorelo 11 hiš v ,.poštni ulici“. Posestniki so bili
večinoma zavarovani, vrh tega so dobili od dežele 1000 gl., od
nemškega reda 100 gl. in še drugih podpor, tako so si mogli
v kratkem postaviti nove, lepše hiše. Drugokrat sta pogoreli
dve hiši, tretjokrat pa je strela vdarila v neko hišo v Obrežu.

L. 1900. sta pogorela dva tržana: Vrabl in Horvat: občina
jima je dala v Mladolesu vsakemu po 5 borov.

37

Trg Središče

Dostavki.

K odličnim rojakom središkim so še dostaviti:

1. Lichtenwallner Matija;  roj. 28. okt. 1867. v Središču,
hiš. štev. 8. Ljudsko šolo je obiskoval v Ormožu (kamor so
se stariši bili preselili) od 1. 1873. do 1. 1878. Od 1. 1878—1882.
je obiskoval gimnazijo v Varaždinu, kjer je dovršil 4 razrede
z odliko. Ker so se stariši 1. 1878. preselili v Maribor,
je obiskoval Matija od 1. 1882. do 1. 1887. c. kr. učiteljišče v
Mariboru, kjer je 4. julija 1887. maturiral. Sposobnostno
izkušnjo za učitelja je naredil 13. nov. 1889. S 1. nov. 1887.
je bil nameščen za učitelja v Rušah, kjer še danes službuje kot
■def. učitelj.

Matija Liohtemvallner deluje tudi na pedagoško - slov¬
stvenem polju, spisuje zlasti metodične razprave, katerih večino
je objavil v „Učnih slikah“ Slov. Šolske Matice. L. 1908. je
izdala Šolska Matica I. snopič njegovega dela: „Prosto spisje
v ljudski šoli“.

Njegov brat

2. Lichtenwallner Franc  je bil rojen dne 14. sept. 1869.
v Središču, hš. štev. 8. Ljudsko šolo je pohajal v Ormožu in
Varaždinu, dva razreda gimnazije je dovršil 1. 1880—1882.
v Varaždinu, c. kr. učiteljišče pa v Mariboru 1. 1883—1888.
Maturiral je dne 3. julija 1888, sposobnostni izpit je pa
naredil 14. nov. 1890. Od leta 1888. do 1895. je služil kot
podučitelj v Središču, od 1. 1895—1899. pa kot def. učitelj v
Št. liju v Slov. gor. in od 1. 1899. do danes kot def. učitelj
na ljudski šoli Leitersberg-Krčovina.

3. Šalamun Franc,  cand. iur., rojen 1. novembra 1883. v
Obrežu. Ljudsko šolo je obiskoval od 1. 1889—1897. v Sre¬
dišču, gimnazijo od 1. 1897 -1903. v Mariboru, od 1903—1905.
pa v Celju, kjer je 1. 1906. maturiral. Od 1. 1907—190° je
služil kot enoletni prostovoljec pri c. in kr. pešpolku, š

v Pragi. Sedaj je vpisan na jur. fak. graške univerze,
napravil 1. 1909. prvi državni izpit (pravno-historični).

579

4. Zorjan Matko,  abs. jurist. Porodil se je dne 18. febr.
1884 v Šalovcih. Ljudsko šolo je obiskoval v Središču 1. 1890—
1896, gimnazijo v Mariboru 1896 -1904, kjer je maturiral 1.1904.
Kot enoletni prostovoljec je služil od 1. 1904—1905. pri c. in
kr. trdnj. topnič. polku štev. 4 v Pulju. Na graški univerzi
(jur. fakult.) je študiral od 1. 1905—1909. Prvi državni izpit
dostal 1907.1., drugi 1909 in judicielni rigoroz v istem letu.

5. Vrabl Nikolaj Ivan,  cand. iur. Rojen 5. dec. 1885 v
Središču. Ljudsko šolo je obiskoval od 1. 1891—1899 , gimnazijo
v Mariboru od 1. 1899—1907; maturiral na istem zavodu 1907.
Tega leta se je vpisal na jur. fakulteti graške univerze, kjer
je naredil 1909. 1. 1. državni izpit.

6. Herg 'Jožef.  Rojen 24. febr. 1888. v Središču, hš. štev.
60. Ljudsko šolo je obiskoval doma v Središču od 1893. do
1898., nižjo gimnazijo pa v Varaždinu od 1. 1898—1902. Od
1. 1902 -1903. je bil na pripravnici kadetne šole v Mariboru,
od 1. 1903—1906. pa na kadetnici v Liebenau pri Gradcu.
Sedaj je poročnik pri bosno-hercegovskem pešpolku štev. 2 v
Gradcu.

7. Kočevar Ivan,  rojen 11. dec. 1888 v Središču. Ljudsko
šolo je obiskoval istotam od 1894—1901. Realko v Mariboru
od 1901—-1908; maturo naredil 1908. Od 1. 1908—1909 je
služil kot enoletni prostovoljec pri c. in kr. pešpolku štev. 7
v Gradcu. Sedaj je v Gradcu slušatelj pripravljalnega tečaja za
eksportno akademijo.

8. Bedjanič Jožef,  bogoslovec prvega letnika teologije na
vseučilišču v Zagrebu, je bil rojen 11. marca 1889 kot zak. sin
Andreja Bedjaniča in Kate, roj. Dečko, veleposestnika, vzgled-
nega gospodarja in živinorejca v Obrežu štv. 67, bivšega
župana in 18 letnega cerkvenega ..ključarja. Jožef je študiral v
Varaždinu 6 razredov gimnazije, 7. in 8. v Zagrebu v nadškof,
liceju in tam na javni gimnaziji z dobrim uspehom maturiral
1909. 1. Mati Kata, rodom iz trške občine Središče, je umrla
1. 1905; oče Andrej je iskal pomoči v svoji bolezni v bolnišnici
usmiljenih bratov v Gradcu in tam umrl 23. julija 1909. Pre¬
peljan je bil v Središče in tu kot ugleden in zaslužen mož
cele župnije središke in ormoškega okraja ob ogromni mno-

37 *

580

žici prebivalstva domače in sosednih župnij, iz Hrvatske in
Medjimurja, slovesno pokopan 25. julija.

9. Osvald Anton,  stud. techn. Rojen 10. decemb. 1889 na
Grabah. Središko ljudsko šolo je obiskoval od 1. 1895—1901,
meščansko šolo v Krškem od 1901 — 1902, realko v Gorici od
1902—1909, na tem zavodu je maturiral 1909. Sedaj je vpisan
kot slušatelj češke tehnike v Pragi.

Priloge.

i.

Ormož, 29. junija 1488. Barbara Frankopanska roj.
Schaunberg potrdi Središčanom trške pravice.

Wir Barbara graffin zw franngepon vonn Schawnberg etc
Weylland gewaltige fraw zw Eridaw etc ” Bekenne offentlich
mit disn brief fur vnns vnnd ali vnnser Erbn das vnns \vo:l
wissn das vnnser lieb getrew weylland vnnser Burger zw Pol-
straw vo kayserlich’ Mayrstadt etc Auch vonn vnnsern frewnden
vnd vorffordern Salign von alter her durch briefliche Gebarung
gar gnadiklich her nach begriffn begabt gewessn sein. Solich
brief irrer freyhayt Weylland in vnnsers Sons ab besen vnd
geffenknus in der Prunst Fridaw versert vnd verpranndt wordn
sein wenn sy in gehaltn als vns woll wissn do zw Fridaw ge-
wessn Sein Nach solicher verserung wir angesechn vnnsero
genantn Burger gehorsam vnd ir vleysig gepet das Sy auch dy
ganz gemain Polstraw an vns gethann vnd Sy vviderumb als
woll pillich nach auszug ir vorign vnd alt herkome freyhaytn
mit disn brief begabt:

Item von Erst das als ir guet klain vnnd grofs Erb vnd
aygn als in andern der kayserlichn gnadn Marktn als kawffrecht
ist vnd noch furan sein Soli in Solcher Mafs das ain yeder
Burger do zw Polstraw gewaltig ist sein guet zw verkawffn
wenn Er \vill doch mit Eines Richter zw Polstraw wissn vnd
willn, vnd dem Richter soli von Solchn kawff gevalln oder ge-
raicht werdn als offt zbelff pfenig. Auch sind Sy in Sunderhayt
begabt mit alln den freyhaytn so and’ Burger in kayserlich’ als
Marktn mit begabt sein etc. — Mer ist hernach volgn was
Ernante Burger zw Polstraw Eine Herschaft gesessn zw Fridaw
oder Einer Herschaft Anwald sein schuldig zw thuen vnd
Raychn.

Von Erst sein Sy pflichtig zw Raychn ali Jar jarlich z\v
■Sannd Michels oder Sannd Merttn tage ain yeder Burger So ain
Burger zw Polstraw gehayssn will werdn Sechzig \viener pfenig
vnd so Man dy hoff Weingart genat Hartl vnd scherhawff thuet

582

lessn sein Sy aber schuldig ain yeder ain tag zben lessar zuhaldn
ain huen vnd fur ain pfenig prodt zw Solchn lessn Ein lesmayst
zw Raychn auch acht gorz Habern fridawer Mafs damit Solich
sein pferd in dem lessn Ennthalten Mag Solchn Haber Soli dy
ganz gemain der Burger Polstraw gebn. Auck ist widerub als
von alter herkomn vnd noch furan sein Soli ain yedr Richt zw
Polstravv gewaltig von alln Nutzn vnd Ronndtn So Einer Her-
schaft Fridaw von dem Markt Polstraw gevalln ain pfundt pfenig
zw Neme vnd von Solchn pfundt pfenig gottes (poškodovano)
zwm heylign Geist Gelegn ob Polstraw (poškodovano) vnnser
vor vordern vnns vnd vnnsern Nachkomn ....  seint verschribn.
Zw waren vrkund vnnd bestatt . . . . Gebn wir obgenannte
graffin Barbara den Nach genante vnnser libn getrevvn weyl-
land vnnsern Burger zw Polstraw vnd alln irn Erbn vnd Nach-
kome disn offn Brief versichert vnd geffertigt mit vnnsern Graffin
Barbara aygn anhangende Petschafdt, wo wir damals Begrabns
In Sigi nicht gehabt habn. Darunder wir vnns fvr vnns vnd
ali vnnser Erbn pey gesworend ayd verpundn Egenat vnnser
Burger pey alln freyhayttn zw haldn so hyr Inne verschribn
vnd auch von alter herkomn vnnd Pittn auch hyemit ali vnnser
Nachkome das ir wider Solich vnnser verschreybung in chain
weg nicht thuen wollet noch Nyemande der Ewrn dawider
thuen lasset Sunder solich freyhayt auch gnadiklich vnd willig
furann Erstrecket. Gebn zw Fridavv ann Sannd Petter vnd Pauls
tag der heylign zbelfpotn nach Csti vnnsers liebn Hern Gepurdt
vierzehnhundert vnd in dem Achtvnndachzigistn Jare.

Kop. Mat. Slekovec 8./I. 1880.

Z izvirnikom prim. Kovačič.

(Izvirna listina na pergamenu, precej poškodovana, je v
trškem arhivu v Središču.)

II.

Krapina, 20. marca 1595. Mihael Sekelj potrdi
Središčanom listino svojega deda Jakoba Sekelja s dne
14. marca 1494 . 1

1  Tudi listina Jakoba Sekelja je ohranjena v trškem arhivu, a je
tukaj ne objavljamo posebej, ker je doslovno povzeta v naslednjo listino,
le pravopis je v listini Mihaela Sekelja bolj moderniziran.

583

Ich Michael Zeckel von Keuent, Herr zu Fridau und Kra-
ping, Rom. Kays. Mayt. etc Rath, Obrister zu Zackhmar samt
derselben zuegethanen Griinitz und Flecken jenseit der Teifsa.

Bekhene fiir mich und meine Erben, hiemit wissentlich
in Kraft difs Briefs, dafs vor mein alhie zu Kraping erschinen
sein die Ersamen N: Richter, Rath u. Gemaind des Markhts
Polsterau und fiir mich bracht ein alten Gabbrief von Weiland
meinem lieben Hern Eve, dem Wohlgebornen Herrn Herrn
Jacoben Zaggl von Keuent, Herrn zu Fridau etc. Hochfaliger
Gedachtniifs ausge’undt, mit underthanig und Gehorsamer bidt,
Ich welle selch meines lieben Herrn Eve gegen Ihnen Treu-
getragens gemueth zu Herzen nemen und ihnen solchen Gab¬
brief von neuen Confirmirn, Welcher von Wort zu Wort alsO'
lautet:

Ich Jacob Zekel von Keuent Herr zu Fridau etc. Bekhen
fur mich vnnd ali mein Erben vnnd Nachkomen, offentlich mit
disem brief allenn vnd Jedlichen, so er fiirkhumbt, sechen,
horn vnd lesen. Nach dem Ich als ein rechtn Herrn zu thuen.
gebiirt vnd zu sein guetten vnd arrnen leuten sorgfeltig sein,
damit sein albegen aufnemen stifflich vnd pewlich beleibn vnd
Iren Herrn auch zu selbes nuzper vnnd dienstper sein mugen.
Hab Ich angesechn Meiner Marks Polsteravv genant vnd der
Imvonner daselbst verderbn vnd armut, dafs sich dann vor ett-
lichn vergangn schwarn Jaren durch tewrung krieg vnd ander
sachenhalben erhebt vnd gefuegt hat schir gar abgangn verodt
vnd verdorben sein, dardurch sen mir Zins Robot vnnd andre
dienstparkeit als sei mir das pflichtig vnnd schuldig gewessen
sein, nit volbringen haben mugen. Daran Ich ain Erparmung
gehabt, auf das hab ich denn bemeltn Invvonnern (des Markts 1 ).
Polstravv vnnd allen Irenn Nachkomen aus sonnder guettikait
vnnd naigung In erst gewondlichn Zins vnd gemaine Robat In
ain andren Zins vnnd dienstperkhait verkhert vnd verwandelt
hab. In solcher gestalt, daz dy vorbemeltn Inwoner Polsteraw
vnnd ali Ir nachkhomen furpaz der gewondlichn Zins vnd ge-
mainer Robat albegen frey vnd loz sein sullenn, vnd mir vnnd
ali mein Erbenn vnnd Nachkhomen alle Jar iarlichn darfur

V prvi listini je „des Marckts“ izpuščeno.

584

funfzig Hungris guldenn albegenn zu Sand Michels tag ganz-
lich entrichten vnd bezallen sullenn. Vorbehaltn So sich Erhaft
nothalben sich begab, daz mir Mein Erbenn oder Nachkhomen
not beschach So sullen sy mir oder meinen Erbenn vnnd Nach-
khomen dan ain gezimliche Stewr gebenn vnd Robath tuen
als frum leut Irenn Herrn zuhilf tuen sullen vnnd sie mir daz
zetuen auch schuldig sein vnd sie sich gegen mir vnd mein
Erben vnd Nachkhomen verschribn habenn. Darauf gib leh Herr
Jacob Zekel etc denn bemeltn InWonnern Zu Polstraw vnd
Iren Nachkhomen dissenn freybrief als das Ich vnd ali mein
Erbenn vnnd Nachkhomen daz ewiklich stat vnnd vnzerprochen
halten wellen. Zu warrer Urkunndt mit meinem aignen anhan-
genden Insigel besrattet. Der gebenn ist Z\v Frida\v am Suntag
Letare In der Vasten Anno domn Tausent vierhundert vnnd in
dem vierundneunzigisten Jare . 1

Darauf \vill ich Anfangs gemelter Herr Michael Zeckel
etc. fiir mich und meine Erben Ihnen von Polsteraw ietzt ver-
standnen Gabbrief angesehen ihrer fleyfsigen Bitt, hiemit wieder
Confirmirn und dahin Zuverstehn bestattn, dafs ich gleichwohl
an Iren seiderhero geraichten Zinsen, Steuern, Fron und Robat-
diensten, wie sie die nach dem Herrn Anschlag von einem Jahr
zum anderen Zuraichen, auch sunsten anderwerts gehorsamb
Zulaisten schuldig, wenigist nichts will aufgehebt, geschmelert,
oder denen nach mir eingetrettenen Innhabern der Herrschaft
Fridau, hierdurch Ichtes vergeben haben, Threulich und ohne
Gefahrdt. In Vrkhund gib ich vielgedachten Polsteraw disen
Brief mit meinen angebornen anhangunden Insigil und under-
Zognen Handschrift bekreftigt. Beschehen zu Krapping den
zvvanzigisten Marti Anno etc Tausend Fiinf Hundert fiinf vnd
neunzig.

L. S. Michael Zeckell m. p.

(Kopiral Slekovec. Primerjal z originalom Kovačič.)

III.  Literarni spomeniki.

Med spodnještajerskimi mesti in trgi nam jc Središče
ohranilo največ slovenski pisanih spomenikov, ki so vsi od-

1  L. 1494 . je Velika noč bila 4 . aprila, torej je nedelja „Laetare“
( 4 . postna), ko je listina bila izdana, padla na 14 . dan marca.

585

ločno pod vplivom kajkavske hrvaščine. To se popolnoma
vjema z značajem in zgodovino središkega trga. V njegovi
zgodovini imamo nekako sličico skromne narodne slovenske
samosvojnosti; v znotranji upravi so Središčanom jamčile
prostost njihove trške sloboščine, ormoški graščaki so od
konca 15. stoletja do sredine 18. bili ob enem ogrski in hrvaški
plemenitaši, zatorej nemški vpliv na Središče ni bil tako močen
kakor drugod po trgih in mestih.

Pismeni slovenski spomeniki središkega arhiva so že ob¬
javljeni in tukaj podamo le pregled.

L. 1633. pismo Miki. Cemkoviča v Mihaljevcu pri Čakovcu sre¬
diškemu županu v zadevi nekega dolga. „Časopis“, 1908, str. 107.

L. 1643. Pismo ormoškega graščaka Štefana Adama Pethe sre-
diškemu županu Blažu Modrinjaku. „Slov. Gospodar" 1879, str. 381; dr.
Ilešič, „Hrvatski utjecaji u starim istočno-štaj. tekstovima", v „Radu“ 162.
jugosl. akademije v Zagrebu 1905. Gl. tudi v tej knjigi str. 308—309.

L. 1647. Pismo varaždinskega sodnika Miki. Changj-aka središkemu
županu v zadevi nekega dolga. ,,Časopis", 1908, str. 108.

L. 1648. Tožilno pismo (koncept) srediških tržanov proti ormoškemu
graščaku. „Kres“ 1882, str. 282; dr. Ilešič n. m. str. 3—4.

L. 1705. Pravila bratovščine sv. Florijana. Dr. Ilešič n. m. str. 12  —
15. Gl. to knjigo str. 160—162.

L. 1713. Oporoka Mihaela Modrinjaka, središkega tržana. Dr. Ilešič
n m. str. 14—16.

L. 1730—1740. Središka prisega. „Kres“ 1882, str. 523; Dr. Ilešič
n. m. str. 17.

L. 1770- 1780. Središka prisega — krajši obrazec. „Kres" n. m.:
dr. Ilešič, n. m. str. 19.

L. 1776. Prošnja Matija Čolica središkemu županu. Dr. Ilešič n. m.
str. 19—20.

Pisatelj še ima prepis pisma nekega Janka Bedekoviča — najbrž
Varaždinca, z dne 3. julija brez letnice. Pismo je namenjeno središkemu
županu Mihaelu Rakušu. Bedekovič je bil porok nekemu Središčunu
Perku, katerega je rešil iz ječe, on pa se je obvezal, da bo za 15 dni
podvojeno vrnil tisti dolg, a minolo je že več obrokov, pa še ni
nič plačal in bi med tem on sam (Bedekovič) bil skoraj zaradi tega prišel
„v rest". Če do prihodnjega sejma ne plača, bo dal vjeti tri središke
tržanc in jih zapreti.

Iz virov, ki so pisatelju bili na razpolago, se ni dalo dognati, kdaj
bi bil v Središču županova! Mihael Rakuša, zatorej tudi v vrsti županov
ni zaznamovan.

Objavo pisma si pisatelj pridržuje za drugo priložnost. Pismo bo
bržkone iz 17. stoletja.

Osebno in stvarno kazalo . 1

Absolutizem 365.

Adamič Jakob 228.

Adlešič Gašp. 50, 118, 134.

Amand sv. 89.

Amon Eduard, slikar 51.

Alicano (Halicanum) 80.

Ameisser Gašp. 112.

Aprijan, škof ptujski 82.

Arno, nadškof solnograški 92.
Arnulf 95.

Artič Jur. Lov. 120, 468.

Aspach Jož., zdravnik 200.

Atila 84.

Ausserer, posl. 375.

Avari 84 86.

Babice 201—203.

Babič Blaž Iv. 222, 251, Matija
223 — Frančišek 238.

Bedenik Simon 222.

Bedič Janez 239, — Štefan 238.
Bedjanič Frančišek 248, — Martin
255, — Jožef 579, Andrej 579.
Bela III., kralj ogrski 97, IV., 263,
268, 269

Belec Franc 230.

Benkovič Janez 137.

Bohanec Jož. 147.

Bolezni — najnavadnejše v Sre¬
dišču 194.

Bolfenk Sv. — kuracija 111.
Bolnišnica 198.

Borel Jož., zdravnik 200.

Borko Matija 61, — Andrej Jožef
123, 166, 239, Jurij 168, -
Andrej 251, — Emanuel 240.

Borut, voj v. karant. 89.

Businiza 93.

Braslav 95.

Bratovščine — naše ljube Gospe
108, — sv. Florijana 122, 159,.
326, — Marij, obisk. 156 i. d. —
rožn. venca 158 i. d., 165, — kršč.
nauka 162, — sv. Križa 163, —
vedn. češčenja 164, — sv. Dru¬
žine 164, — Srca Jez. in Marije
165, — dekliška Mar. dr. 165, —
karmelska 165, — tretji red sv.
Franc. 165.

Bratuša Mat Henr. 136, - - Anton
241.

Bregant Kristina 236.

Brenner Martin, škof 179.

Breznice 38.

Brončena doba 70, - najdbe v sre-
diški okolici 71.

Brzojav 24, 25.

Cajnkar Jakob 132.

Cajnko Valentin 249 -250.

Ceste 23.

Cirkevca 75.

Cocelj 37, 450.

Colnina 530 i. d.

Curta 79, 80, 81.

1  V poštev pridejo le važnejša imena oseb in stvari, ki se narav¬
nost nanašajo na Središče, drugače bi morali še enkrat abecedno izpisati
dobro polovico knjige.

587

Čagran Anton 229, Ivan 154,
232.

Čakovec 80, 81, pogodba z gra¬
ščino 485 i. d.

Čarovnice 406—418.

Čavničar Matija 168.

Čebeloreja 22.

Čiolič Matija 240, 585.

Črevljarji 540.

Črna mlaka 6.

Črnec 37, 484.

Čulek Gera 167, — Andrej 242, —
Jožef 257.

Čurin Jurij 154.

Danjko Peter 50.

Davkarstvo 515, — davek ormoški
graščini 515, - deželni 516,
razdelitev na posestva 517, —
davčna reforma 522, — redni in
izredni davek 526, — razredni d.
526.

Dečko Marija 170, - Jožef 243, -
Matija 247, — Alojzij 248, — Ivan
dr. 256.

Delakorda Marija 234.

Divjačina 7.

Deželni zbor štaj. 362, 368, 370,
372.

Dogša Marija 168, — Martin 248.

Dolmač Andrej 230.

Dominkuš Mat. 124 i. d., 139, 240,
Andrej 251.

Draškovič Gašpar 179.

Drava 4, državna rimska meja 75.

Drozg Ant. 153.

Društvo Edinost 25, ■ — gasilno 26,
veteransko 26.

Državni zbor 362, 368, 370, 372.

Dualizem 371.

Dudleipin 93.

Eberhard II., solnograški nadškof
100, 103.

Eberhard IV., solnograški nadškof
265.

Fajdiga Jakob 114.

Feies Iv. Štef. 115.

Ferenc Jožef 141.

Ferdinand I. 364.

Fichna, posl. 371.

Filip, nadškof solnogr. 101.

Florijan sv., oltar 50, 51.

Fradl Jakob 145.

Frajkor-frankor — Kruc 321.
Francoske vojske 334—358.
Francozi v Središču 349, francoska
vojna kontribucija 354.

Franc Jožef I., cesar 364, napad
nanj 367, poroka 367, v Ptuju
373, 40letnica vladanja 373 i. d.,
50letnica 376.

Frančišek Ksav., češčenje v Sre¬
dišču 194.

Frankopan Dujam, Barbara 266,
279. — Mihael-Doroteja 267, -
Franjo 298.

Friderik Ormoški 262, 264.

Friderik Ptujski 97, 100, 101, 103..
Fuček Tadej 239.

Gabrič Jurij, pisar 433.

Galler Janez Jožef 331.

Garda narodna v Središču 1. 1848,
226, 227, 360.

Gerič Martin 114.

Geršak J. 372.

Gibanje ljudstva 180.

Giulaj Jurij 120.

Glavnik Andrej 149, 244.

Glaser Marko 53.

Gliebe Andrej 156.

Godeninci 29, 30, 107.

Golob Anton 50, 116.

Matija 426.

Gosnik Jakob 231.

Gostači 441, 447.

Goti 83.

Govedič Ivan 425.

Gozvin, grof 95.

Grabe 28, 69, 107, 499—503.

588

Gradišče 37, 77, 78.

Gravensteiner Jurij 112.

Grivic Lov. 126, 167.

Gutman Alojzij 436.

Hartnid Ptujski 100, 103.

Hayer 20.

Herberstein baron Jurij Rupert 178,
284, 285, Jurij 264, — Hein-
zeln-Henslein 264.

Hcrg Lavrencij 56, 59, 60, 245
Matija 109, — Jakob 255, — Aloj¬
zija 260, Jožef 579.

Herman, kastelan ptujski 101.
Herman Mihael 369.

Hermanci (vas) 101.

Heinak Ivan 423.

Hetes gl. Pethe.

Hipokaust 76.

Hodžar Lovro 127, 142, 240,
Hoffkogg Jurij, pisar 433.

Hojnik Fr. 148.

Holc Jakob 151.

Holermus — Friedau — Ormož
261, 262.

Horvat Matija 140, 166, — Marija
167, ■ Tomaž 222, 427, — Flo¬
rijan 239, — Barnaba 239.
Hospital pri Središču 108.

Hren Anton 236.

Hrnja Anton 169.

Hržič Jan. Nep. 147.

Hum 74, kuracija 112.

Ilešič Jožef 154.

Ilirik 72, 73.

Ilirci 73, — ilirizem 360.

Irgolič Franc 259.

Jaki Franc 252, — Andrej 426, —
Matija 426, — Filip 428, — Lovro
436.

Jaklin Mih. 142, — Anton 243.
Jambrekovič Pet. Jan. 115.
erman Helena 231.

Jernej sv., stara cerkev središka
104, 106, 107, — kip sv. Jerneja
104, — češčenje 106.

Jež Štefan 58, 244.

Jožef II., cesar 62, 88, 111, 522, 525.
Jošt Martin 117.

Jurinič Franc 169.

Kada Ferd. 372, — Vaclav 438.
Kaiser Anton 228.

Kalvinci v Središču 113, 178.
Kamenena doba starejša, 68, - no¬
vejša v središki okolici 69.
Kapela sv. Ane 61, 107, — Žalostne
M. b.-opis 40, — zvonovi 42, -
kip 44, 45, — oltarji 45,

Kapelan središki 108, 109.
Karantanija 89.

Karin Mat. Tom. 139.

Karmine 17.

Karničnik Matija 226, 227.

Karol Vel. 92.

Kitzbaupt Franc 228.

Klobučar Anton 255, — .Štefan, žu¬
pan 424.

Knez Lenart 50, 123.

Knjižnica javna ljudska 26.

Kobilice 576.

Kocel 94.

Kočevar Franc 38, 169, 254, Ana
232, — dr. Štefan 252, — Miklavž

427, 428, — Ivan posl. 375, 377,

428. 429.

Konigsacker grof Janez Jožef 332,

— rodovina in grb 332 op., —
Leopold, Anton, Karol, Jožef 333 d.

Kokoschinegg dr. 376, 377.

Kolar Matija 425.

Kolarič Mihael 423, — Martin 424,

- Jurij 425, — Peter, risar 433.
Kolarji 540.

Komornik (blagajnik) občinski 382.
Konrad, nadškof solnogr. 97.
Kopaček Helena 166.

Korošec dr. Ant. 377.

Kopiar Andrej 424.

589

Korpar Janez, pisar 434.

Kosec Štefan, župan 423, — Gre¬
gorij 424.

Kosi Anton 232, i. d. Blaž 241,
— Matija 245.

Koselj Franc 156.

Kovači 540.

Kovačič Štefan 209, 231, — Marija
237.

Kote 37.

Kralj Ivana 235
Krašovec Jedert 236.

Krathovilla Peter 147.

Krči mali 35, Krčeč 36, Krčevina
36.

Krculič Karol, pisar 437.

Kristl Jan. 229.

Krištof, župan sred. 112. 422.
Križev pot 53.

Križniki gl. n. vit. red.

Krojači 541.

Krščanstvo 82, 85, 89, 92 i. d.
Krtak 35, 81 i. d.

Kruci 117, 320.

Kuga človeška 192 i. d., — živin¬
ska 572—574.

Kuhar Anton 156.

Kukovec Ivan 371, — Vekoslav dr.
378.

Kunstek 375.

Lakuš Marko 423.

Langobardi 84, 85.

Lassacher Weyersberg Jan. Kazimir,
pisar 435.

Lasič Matija, pisar 436.

Latenska doba 72.

Lehcnreitter Janez Jurij, pisar 4714.
Lenart, škof lavantinski 107.
Lešnik Gašpar 231.

Letine 557 i. d.

Libanja — potok 4.

Lichtenwallner Mat. 577, — Franc 577
Lipje pod L. (kraj) 35.

Ljutomer 93.

Log (kraj) 37.

Lojpa (kraj) 35.

Losenau pl. 20.

Lončarič Josip 250.

Lončarji 542.

Lovrenčič Andr. 152.

Ludovik, pan. knez 90, 91.

Lukačič Ana 169, Matej 240.
Lustig Anton 223, 435.

Luter .Martin 175, — Lutrova vera
175 i. d.

Madžari 95, 96, 1. 1848: 359 i. d.
v Središču 361.

Magistrat 379, — seje - navadne in
slovesne 380, 381, — oblast mag.
politična 382 i. d. — policijska
383, nadzorovanje žival 385,
sodnja oblast 388 i. d.

Majcen Feliks 231.

Majcenovič Rozalija 260.

Marko, škof ptujski 82
Markovič Jakob 144.

Martina Ivan 165.

Masten Ivan 259.

Matične knjige sred. 129.

Matjašič Jurij 148.

Matjaž kralj 266, 279.

Mavrek Janez 114.

Mechtig Jernej, pisar 435.

Megla Martin 143.

Meislinger Jan. Jak. 121 , 468.

Meja župnije 3, — trške občine
30.

Mernik Mat. Jož., pisar 435.

Mesarji 543.

Meško Jakob 151.

Metodij in sv. Ciril 94, 95.

Mihalič Miki. 141.

Mikec Jurij 134.

Miklaus Ant. 119. 134. — Peter 134.
Miklošič Mart. 127.

Miklavž Sv. cerkev 103, 104,.

— župnja no, češčenje 106.
Milčinski Angela 235.

Mitnica središka 531—539.

Mitrov kult 82.

590

Mizarji 545.

Mlačine 5, 29.

Mladoles 36, 37, 70. 504.

Mlekarna 27.

Mlinarji 545 j. d.

Modrinjak Mihael 165, župan 422,
Franc .166, - župan 424, 426, —
Vincencij 239, — Štefan 241, 426,
427, — Matija 244, — Lovro dr.
254, 428, - Andrej, župan 422,
Blaž 423, - Ivan 424.
Mongoli 263.

Munda Franc 155.

Mutatio in mansio 80.

Muzek Ludovik 237.

Nadzorniki šolski 218 — 219.

Nager Fr., slikar 47, 51.

Najžar Katarina 168, — Ivan 236.
Napoleon I. 335, 341, 342, 343, 346,
347, 357, 358.

Nemški viteški red 98, 99, 101, 102,
103, 177.

Novak Fr. Leop. 139.

Občina 481 i. d.

Občinska hiša 33.

Običaji - narodni 14, — ženito-
vanjski 15.

Obleka mašna 57, 58.

Obrež 27, 28, 69, 107.

Obrtniki 539 -551.

Ojnik Mih. Aug. 141.

Okrajni zastop 440.

Oltarji v župni cerkvi 50, 52.
Ormož 74, — cerkev 103, — samo¬
stan frančiškanski 280, 281.
Osešek Mihael Jan. 222, 251.
Osiščec 38.

Osišek Ivan, pisar 436.

Otokar IV. Premisi 263.

-Ozemlje trško, postanek 481, —
razdelitev 482, - obhod 484.
Ozmec Jožef 249.

Ozvald Jožef, pisar 435, dr. Karol
258.

Padarji, gl. zdravniki.

Panič Jožef 250.

Panonija 72, 73, 95, 96.

Pavliša Marko 142.

Pauer pl. Jožef 334, — Franc 334.
Paukovič Anton 137, — Miklavž
139.

Peki 548.

Pernečki Jernej, negovski graščak
267.

Persoglio Marija 169, — Tomaž 538.
Perutnina 22.

Pethe Ladislav 284, — Jurij, Štefan,
Ana 285, — Adam Štefan 285,
286. 306 i. d. — Fr^nc Adam 286,
313, — Franc Anton 286, 316,

317, 323, 331, Marija Elizabeta

318, 331.

Pibcršck (Pliberšek) Jan. Jur. 135.
Pintarič Franc 59, 61, 247, 252, —
Tomaž 426.

Pipin 92.

Pisar občinski (sindicus) 431 i. d.
Plepelec Jak., župan 360, 423, 427,
428, — Mihael 424, — Janez 135,

424, 425, — Matija 425, — Štefan

425, — Ana 168, 239.

Ploj dr. Miroslav 377.

Podgorelec Marica 260, — Matija

426,

Poljanec Franc 128, 243, — Matej
138, 240, - Andrej 150, 241, 244,
Podložništvo — odpravljeno 363.
Podnebje 7.

Podobnik Marija 237.

Poschl Karol, zdravnik 200.
Pokopališče pri cerkvi sv. Jerneja
61, 75, — pri c. sv. Duha 61,
sedanje 62, 63.

Poljedelstvo 17, 18, 19.

Polstrau, Pulstrouvve, Polstrorv,
Polsteraw 275—278.

Porote 366.

Posestva — župnijska 469, — trška
504.

591

Posodba cerkv. 57.

Posojilnica 26, —- v Ormožu 372.

Postružnik Ivan 226.

Pošta 24, — rimska 76.

Potresi 574—576.

Povodnji 570 i. d.

Požarine 36.

Prantenberg pl. Jož. 239, — Fr.,
pisar 434.

Prazniki krajevni 173.

Prebivalstvo — število 9, - po¬
klic 10, — vera 10, — narodnost
10, — govorica 11, — noša 11,
hrana 12.

Prcdprege 337 i. d. 344, 352.

Premoženje — župnijske cerkve
465—466, - podružnice 466—469,
trško 504, - njega uprava, na¬
vodila 506, '507-510, - tržanov
551—554.

Prepiri obmejni 485, — z Varaž-
dinci 486, 487, 489 — 497, — z
Grabami 497—503, — s Trnov¬
čani 487—489.

Preseka 72, 81.

Prezbiterij župne cerkve 49, 50.

Privina 92, 93.

Procesije 170 i. d.

Protestantizem v Središču 175 i. d.

Ptice 8.

Ptuj 82, 83.

Ptujski gospodje - se bojujejo z
Madžari 97, 261, — Hcrdeg, Fri¬
derik 262, 270, — Hartnid 264,
— Bernard 264—265, -- Friderik
V. 265.

Pugel Melhior 231.

Puklavec Jakob, kurat na Humu 112.

Pultovia 80.

Puš Alojzij 225.

Radgona 81, 93.

Radovič Marko 140.

Rajbole Mihael 113.

Rakitje 37.

Raušl Ferd. 230, — Anton 249 .

Ravnale Primož Felic. 138.

Rebernik Pankr. 122, 165.

Red službe božje 170.

Repič Mart. 229.

Reš Jurij 225.

Regolec Franc 228.

Reisinger Jož. 229.

Robič Anton 229.

Reitz Jan. Nep. 62.

Remanenčna dača 363.

Renesy Mihael 112 .

Repeša Janez 167, Miklavž, žu¬
pan 423, — Adam 424.

Ribe 9.

Rimska doba 72, — cesta 74, 77,
vila pri Središču 75, 76, —
naselbina pri Središču 77.
pošta 76.

Reuter, posl. 371.

Rusi v Središču 342, 344, 345.

Rosina dr. Fr. 375.

Rozmanič Jurij Fr. 115.

Rubin Anton 243, Martin 169,
244, — Mihael 244.

Rudolf Habsburški 264.

Rudolf--  cesarjevič, rojstvo 367,
— poroka 373.

Sabaria 79, 81.

Samo 88.

Sečen Jan. Jur. 136, 239.

Sejmi 25, 273.

Sejnkovič Marija 168, — Dalmacij
244, — Frančišek 247, Štefan
425, Andrej 428, Ivan 428.

Sekelji Lukež 107, 108, 176, 282,
294, 304, - Jakob 176, 267, 279,
304, — Mihael 176, 178, 383, —
Liza, .Suzana 282, — Katarina,
Helena, Jakob, 383.

Sember Marija 165.

Serajnik Franc 235.

Serdin Martin 222.

Sinkovič Matej 222.

Simončič Janez 113.

Simonič Jožef 130.

592

Simunarič Anton 239, — Štefan,
župan 423, 424, 425, — Andrej
425.

Sindicus 431.

Sklenica Ivan 201.

Skuhala Peter 58, 132.

Slekovec Mat. 69, 106, 108, 153.

Slovenci, prihod 85, 86, 87.

Sodnja oblast 366, 388, — sodišča
srednjega veka 389, — deželska
390, — prosta in neprosta 391.
sodnje pravo 392, 393, — kazen¬
ska oblast 397, — kazni 399, 400.

Solar Andrej 167, 427, — Ivan, žu¬
pan 426.

Sorger Jakob 143.

Spešič dr. Jos. 201, 255.

Spritzey Roza 237.

Središče — prvič omenjeno v listi¬
nah 263, — Ebethard IV. ga po¬
dari Frideriku V. Pt. 265, -
grad, trg, sodnija in mitnica 266,
— postanek trga 267 i. d. — trške
pravice 273, — ime 273, — grb
278, — sodnija 389, 394 - 395,
odprava trškega sodišča 402,
postopanje pri trški sodniji 403.

Starešinstvo trško (magistrat) 379.

Svetovalci občinski 379.

Stari Miklavž 165, 238.

Stariha Martin 117, 324.

Starost visoka 195.

Steber sramotni (Prangcr) 400, 401.

Steničnjak 36.

Stipcrišče 38, 39.

Stolcer Valent. 229.

Strajnšak Anton 155.

Strakovinščica — potok 5.

Streler Alojzij 226.

Strelski dvorci 102.

Sveder Vid 422.

Svetopolk 95.

Stumberger Janez 146.

Sul Janko 424.

Suit Krist., zdravnik 200.

Šafarič Ana 168, — Franc 237.

Šalamun Jakob 130, 167.

Salovci — v miklavževski in sr.,
župn. 4, 28, 107, — pod Hum 112,
— zgodovina 29, — krajevna
imena 29.

Šalek Alojzij 229.

Šantl Mih. 150.

Schatz Marija 237.

Šavora Štefan 425, — Franc, pisar
434.

Schaunberg Janez, Ana 266, — Bar¬
bara 266—267, Sigismund 280, —
Jurij 280.

Šef Alojzij 209, — Boštjan 223, -
Franc 223.

Šerf Anton 129.

Schmiedinger Frid- 228, — Jurij
228, 229, — Janez 228.

Schierer Ferd., kužni komisar 193.

Šoštarič Jožef Maks. 240.

Šinko Matija 55, 61, 246, — Gregor
425, Jurij 426, — Jožef 231,
429.

Šket Martin 152.

Škofič Franc 2.91.

Škorjance Jakob 137, Andrej 437.

Šola - splošno 204 i. d., — sre-
diška 209 i. d., — šolski okoliš
210, šolska postava 205, 206,
207, — šolsko poslopje (staro)
211 i. d., — novo 214 i. d., —
šolske svečanosti 216, — šolski
dobrotniki 217, — šolski nadzor¬
niki — deželni 218, — okrajni
219, — krajni 219 i. d., — šolski
svet krajni 219—221.

Šparovec (kraj) 34.

Špešič Mihael 168, — Jakob 243.

Špicer Jožef 129.

Schreiner Prano 156.

Štolnina 474.

Štras 38.

Štrenkl Simon 231.

Štrigova 74, 83.

593

Sušič Mih. 134.

Švinger Albin 131.

Tabor rimski pri Središču 77, 78.
Tattenbach Erazem 298.

Temlinger Matija, pisar 434.
Templarski red 99.

Teodorik, pokr. škof 92.

Terčelj Matija 113.

Thavonat baronica Poliksena Jožefa
331.

Tkalci 349.

Tla središke okolice 3.

Tobellius Ivan, pisar 433.

Tobinger Mat. 121, 468.

T0koly vodja Krucev 321.
Tomislav, kralj hrv. 96.

Toplak Jan. Kr. 134, — Jožef 156.
Torjača (kraj) 35.

Trancl Ignac 228.

Trate 37.

Trg, opis 30—40, — razvoj in po¬
men 270, 271.

Trgovina 551.

Trnava — potok 5.

Trnje 37.

Trojner Pavel 149.

Trstenjak Jurij 168, — Ivan 251,
436.

Trunk Lenart, pisar 434.

Tržani 441, — sprejemanje 442,
pogoji 442—443, — prisega 445,
pravice in dolžnosti 446, — zna¬
čaj 447 448, — trški'posestniki

najstarejši 449—452. 460 - 464, -
sedanji 453 459.

Turk Sigismund 238.

Turki 282, 287—304.

Ubožni zavod župnijski 477. — or¬
ganizacija 477, — vodilna načela
478, — ubožni oče 479, — imetje

480, — občinski ub. zavod 480,

481.

Umrljivost po starosti 196—197.
Unger Pavel 231, Ema 237.

Uprava občinska novejša 439 i. d.
Usnjarji središki 550.

Ussitin 93.

Ustanove (župnijske) 165 i. d. -
podružnične 169.

Ustava — marčna 365, — 1. 1860,

368.

Wagner Franč 243.

Waitzinger Jan. Ant., pisar 434, 435.
Valent, arij. šk. 82, — cesar 83.
Valentin sv., patron zoper kugo 50,
— oltar 52.

Walsee Ulrik 264—265.

Varaždinska gimnazija 179.
Vargazon dr. Matej 259, - Ernest
259.

\Yaser dr. Jož. vit. 369.

Veče 394.

Vekivečna pobožnost 162.

Velika nedelja 94, bitka z Mad¬
žari 97, 100, 103.

Welsersheim Lud. 333.

Venedig Vilibald 132.

Vennigerholz dr. Ivan 258.

Wenger Jern. 118.

Vidovič Anton 230.

Wiesinger Jož., zdravnik 201.
Viktorin sv. 82.

Will Janez Jurij Fr., sodnik ormo¬
ški 408 i. d.

Vodranci 107.

Vodušek Andrej 154.

Vogrinec Anton 232.

Vojsk Anton 230, — Alojzij 248.
Volilna pravica — splošna, direktna
in tajna za državni zbor 377,
za dež. zbor 377, — skupina trška
vol. za dež. zbor 377.

Vorošič Mihael 115.

Volitve - direktne in tajne v de¬
želni zbor 377.

Vrabl Janez 427.

Vraz Stanko 360.

Vrbnjak Franc 128, — Jožef 131.

594

Vuk Lovro 228, 254, - - Andrej 245,
Matija 256.

Vulfing Ormoški 262.

Zadravec Jakob 168, — Alfonz 243,
Jožef 247, — Ivan 248, — Jurij
429.

Zadruga — gospodarska 26, —
obrtna 26.

Zangerle Rom. Seb., sek. škof 359.

Zakramentna hišica 53.

Zdravstvene razmere 192 i. d. —
pri šolski mladini 218.

Zdravniki sred. 199.

Zelišča — zdravilna 7, — strupena 7.

Zemljič Jožef 228.

Ziernfeld pl. Pavla 235.

Zlatar 551.

Zvonik ž. c. 54, — zvonovi ž. c. 54.

Zrinjski 293, — Nikolaj (Sigetski)
176, 294, — Jurij 176, — ml. 178,
Peter 298, 299, — Katarina 298,
299.

Žagar Mat. Mih. 115.

Žalostna Mati božja, kapela 107,.

kip 107.

Železnica 23.

Želarji 441, 447.

Žičkar Jos., posl. 376.

Živinoreja 10 , 556, — konjereja 20,
— govedoreja 21, — svinjereja
22 .

Žnidarič Jakob 260, — Gašpar 425.

Žula Ivan 146.

Župan (sodnik) 381, 419—422, —
vrsta sred. županov 422, 429.

Župnijska cerkev sv. Duha 78, 107.

Župnišče 475—477.