Poštnina plačana v gotovini. t< r e d n i s t v o : Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Izhaja vsak petek. Ljubljana, 4. avgusta 1939. (Jpravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Osrednja in banovinska zakonodaja i otem ko je bil »izgradil lokalno upravo«, po našem prepričanju v prece j bolehni izmeri, načne dr. P. predmet razdelitve zakonodaje. Iz nižje navedenih zadevnih odstavkov bomo spoznali zopet, da je tudi ta razdelitev samo navpična, utesnjena v unitaristično zajeti oklep istega stanja, v katerem smo že. Koncesije, ki se zdijo v tej razdelitvi., so znatno bol j oblikovne, kot resnične; v tem poglavju se že razgalja precej nedvoumnih obstanek pri dosedanjem, preosnava pa za — fikcijo. Ali, naj govori dr. P.! Zakonodajo je treba decentralizirati in razdeliti Med narodno predstavništvo in banovinski zbor (sabor!) kot avtonomno zakonodajno telo, zakonodajno delo obeli pa je treba 'koordinirati zaradi vzajemne skladnosti. Zakonodajni avtonomiji banovine je treba prepustiti vse stvari, katere zaradi različnih kulturnih, družbenih ali gospodarskih razmer ne morejo bili Predmet skupne zakonodaje ali pa tega treba ni, in °ne, ki morajo biti obdelane za.radi svojega značaja Po krajevniilh nagibih. ■Na vsak način pa je treba pridržati državni zakonodaji: dvor, državni in pravni red, pravosodje, zunanjo politiko, vojsko, državno varnost, državljanstvo, 'ere, državne finance in nadizor nad samoupravnimi financami, narodni denar, mere m uteži, avtorsko pravo, splošno statistiko, zunanjo trgovinsko politiko, zaposlovanje prebivalstva, populacijsko, kmetijsko in kolonizacijsko politiko ,promet na suhem, v vodi in v zraku, pošto, ibrzojav, telefon in radio — končno — osnove prosvetne, gospodarske, družbene in zdravstvene politike. Če izvzamemo izrazoslovje in si pridržimo premislek glede »koordiniranja«, je prvi odstavek sprejemljiv, tako zelo je samo — teoretičen. V izrazoslovju pa vidimo tisto prizadevo sprejemanja hrvaških oznak za ustanove v vsej državi, ki je ze leta 1929 ob razdelitvi države na, »banovine« poskušala potolažiti predvsem Hrvate za proti njihovim narodnim mejam izvršeno parcelacijo s proticeno »recepcije« izraza »banovina« in »ban«. Na danem področju si izposoja dr. P. izraz »sabor« ali izkušnja z neuspehom povzetja banovin in banov govori zoper primernost takih iz posojili. Hrvati so prav zelo zamerili, da se je izraz, ki njim pomeni upravno obliko lastne državnosti, uporabil za ime upravne razdelitve drugačne državnosti. Zamena »banovinskega sveta« z »banovinskim saborom« bi vplivala politično še slabše ker bi perdstavljala vztrajanje pri tistih name-rali, .ki so pokvarile uspehe iz leta 1929. Pričakovati smemo sicer obrambo, da je dr. P. izbral izraz »sabor« vprav s tem namenom, da oznameni z iz bero izraza višjo politično vlogo- pokrajinskih odredbodajnih zborov, kakor bi jo pa imeli v ustavi predvideni »banovinski sveti,«. Pni razčlenitvi tretjega odstavka pa se bomo z lahkoto prepričali, da tudi »banovinskim saborom« po zamisli dr. 1. ne bo pripadala dosti drugačna naloga’, kaikor je tista, ki jo danes izvršuje med Hrvati iz lastne pobude in bolje Gospodarska fcioga. Izraz »sabor«, ki pomeni Hrvatom v resnici zakonodajno delo lastne državnosti, bi bil ponižan na vlogo imena, ki naj jih tolaži za drugačno bolj t varno izgubo vrednosti ustanove, ki je imela isto ime v prejšnjih časih. Prav tako, kot so postali bani po desetdnevnem večjem pomenu z novelo k zakonu o notranji upravi spet samo vidovdanski veliki župani, banovine pa zgoli ozemeljsko povečane vidovdanske oblasti.. Zaradi zgodovinske točnosti bi kazalo na tem mestu spomniti, ;da je bil dr. P. v tistih časih načelnik v notranjem ministrstvu, od 5 Vlil 1929 dalje do imenovanja, za pomočnika bana v L j lilijam, t j. do 12. X. 1929 pa celo generalni inšpektor notranjega ministrstva; da je zakon o razdelitvi kraljevine na banovine z dne > X 19^9 določal dokončno pristojnost 'banov, zči.kou "o no- veli k zakonu o notranji upravi z dne 9. X. 1929 pa jo je spet skrčil na prejšnjo, srednjo pristojnost bivših velikih županov. Dr. P. je bil torej v tistih kritičnih trenutkih na zelo. zelo vplivnem mestu tiste birokracije v osrednji upravi, ki ji moramo pripisati vse zasluge, da je bila prvotna,, razmeroma široka in visoka .pristojnost banov že po desetih dnevih spet pristrižena. Tembol j bi moral torej paziti, kadar »us vaj a.« hrvaške izraze! Drugi odstavek ogrodja »razdelitve zakonodaje« postavlja na obli eno zakonodajnem terenu ta k o imenovano splošno pristojnost banovinskih zborov. Še ta je že v ogrodju skrčena na zadeve, a) ki zaradi različnih kulturnih, družbenih ali gospodarskih razmer ne morejo biti predmet skupne zakonodaje, b) ki morajo biti obdelane zaradi svojega značaja po posebnih krajevnih nagibih. Razlika med zadevami obeli vrst je tako nežna, da bi jih mi na njegovem mestu dali kar vse. skupaj v eno vrsto. Toda pristavili bi tudi opozorilo, da unitarist sploh ne sme priznati takili posebnosti posameznih delo vdržave ali celo »naroda . ki dovoljujejo ali celo iz-siil j ujejo posebno obravnavanje kakršnih koli zadev. Unitarist, ki take zadeve priznava, se zanikuje, se zapleta v protislovje, iz katerega se bo v praksi rešil dosledno tako, da bo priznanje pridržal teoriji, dejansko pa bo vse posebne zadeve reševal po enem samem kopitu iz središča. Zgled: dosedanjih dvajset lei z najnovejšimi uredbami o sodnikih in sodiščih vred! Namenoma uporabljamo zgoraj prilastek oblikovno zakonodajno področje. Dr. P. hoče namreč ne samo decentralizirati zakonodajo, temveč jo tudi »koordinirati«. Razdelitev zakonodaje med »narodno predstavništvo« — ki po splošnih vodilih načrta in pri sedanjem stanju samo za sebe ne bo imelo (in nima z daj) zakonodaje, temveč jo deli s krono — in med »banovinske sabore« se da namreč s sočasno »koordinacijo« na unitaristični podstavi rešiti le tako, da bo »narodno predstavništvo« predpisovalo zakone, »banovinski sabori« pa bodo smeli izdelovati »za .posebne razmere svojega krajevnega področja« prikrojene izvršilne splošne naredbe, ki bodo veljavne le, če bodo v skladu z zakonom. To pa bo nadzorovala bržčas — osrednja uprava, ko nima načrt' nobene sledi o mislih dr. P. glede preosnov upravnega sodstva, kaj šele da bi vseboval le na jman jši zametek ustavnega sodstva. Pod ročje bodočih »banovinskih saborov« bo tore j vsebinsko zgolj upravno, ne pa zakonodajno. Če bi se že zdela ta sdba prenagljena, je treba samo natančneje premisliti o tem, kar pravi dr. P. v tretjem odstavku ogrodja za »razdelitev zakonodaje«. Kdor postavlja za določeno vrsto javnih organov obseg splošne pristojnosti, je dolžan našteti posebno pristjnst tistih organov, ki imajo višjo mioič. Tako je storil tudi dr. P. Če pustimo na strani dolgo vrsto, ki jo našteje, je za nas predvsem značilno dognanje, da rešuje dr. P. vprašanje o tistem činitelju, ki bo odločal o razdelitvi, v prid osrednjim, »vsedržavnim« organom. To. odločilno vprašanje notranje preureditve rešuje dr. P. v svojem načrtu v nasprotju z vodilom enakopravnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev kol ustanovnih narodov skupne države, s tem pa tudi v nasprotju z vodilom narodne vrhov n osti. On pravi namreč, da je treba na vsak način pridržati državnemu zakonodaj st v u državni in pravni red. V področje le-tega pa spada tudi odločanje o tem. o katerih predmetih smejo sklepati »zakonodaje« pokrajinskih zborov. Iz tega sledi, da bo bodoče osrednje zakonodajno telo izločalo dotične predmete po sklepu svoje večine, čeprav mogoče posebej za to določene. Kadar se pa več narodnih vrhovnosti sporazume glede ustanovitve skupne države, oidlolča vsaka teh narodnih vrhovnosti o tem, katere predmete izloči iz svoje prvotne pristojnosti in odda skupni, drugotni. Kadar se o tem razpravlja in sklepa ,je odločilna enako za vse dogovorjena in dosežena večina pri vsaki izmed njih. V tej smeri je načrt dr. P. izrazito nasproten prizadevam za dosego sporazuma med Hrvati in Srbi, torej samodejno tudi nasproten prav razumljenim slovenskim narodnim pravicam. Rekli smo, da našteva dr. P. dolgo vrsto predmetov posebne pristojnosti državne zakonodaje. Ta vrsta — videlii ste jo zgoraj — pa ni samo dolga, temveč izčrepna: dr. P. našteva — pri nekaterih predmetih s pridom nedoločeno — kratko in malo vse pristojnosti današnje osrednje zakonodaje, štiri od teh z »omilitvijo«, da ostaj osreld-nji zakonodaji le pristojnost za »temelje«. Spričo tako splošne pristojnosti osrednje zakonodaje bi moral vsaj primeroma navesti, kaj bi moglo še ostati za zakonodajno pristojnost »banovinskih saborov«. Ko tega ni storil, se nas polašča bojazen, da tega storiti ni več mogel, ker ničesar več bilo ni. Njegovi »banovinski sabori« torej res ne bodo nič drugega, kot že »sedajni« banovinski sveti, namreč fantomi. P. O. Po kongresu Kongres Kristusa Kralja je končan. Čeprav ga je delec naše javnosti skoraj ignoriral in »o ga skušali nekateri zagrizenci te javnosti v svoji omejenosti celo motiiti s prav nedostojno surovostjo. ki gotovo ni v čast našemu imenu, je bil njegov potek vendarle nad vsa pričakovanja veličasten. Nihče, tudi prireditelji sami niso upali na tak odziv. Zidovi naše slovenske prestolnice so zbrali v kongresnih dneh v svoji sredi menda zastopnike devetnajstih narodov oziroma držav, deset in deset tisoče slovenskega ljudstva je prihitelo nanj in se udeleževalo raznih pobožnosti, ki so bile z njim združene. Kar dva kardinala in cela vrsta drugih visokih cerkvenih dostojanstvenikov mu je dajalo tudi veličasten zunanji sijaj. Skratka: prireditelji morejo in morajo biti s kongresom več ko zadovoljni. Zadovoljni moramo biti pa tudi mi vsi že čisto s slovenskega stališča. kajti kljub grenkemu občutku, da med barvami številnih narodov še vedno niso plapolale tudi naše slovenske barve in tla mu prireditelji seveda niso dajali tako nacionalističnega značaja kakor Madžari svetovnemu evharističnemu kongresu v Budimpešti, je ta kongres nedvomno vpi- sati kot aktivno postavko tudi v naše slovensko knjigovodstvo. Marsikdo iz velikega sveta, ki doslej morda ni vedel niti za obstoj našega slovenskega naroda, je imel v kongresnih dneh priliko videti na lastne oči, da živi na tem izpostavljenem koščku Evrope visoko kulturen slovanski narod, ki je siicer majhen, a ki v polni meri zasluži vse upoštevanje. Nekaj pa je, kar vendarle nekako slabi ves vtisk. Gledali smo na primer naš lepi stadion, ki bo pač eden najlepših v srednji Evropi. Slovensko ljudstvo ga je postavilo zgolj le s svojimi lastnimi oulji in pobrtvovalnostjo. Zaradi svoje revščine ga še nismo mogli dovršiti, toda medtem ko se Belgrad pripravlja, da bo na državne stroške postavil kar tri stadione naenkrat, pa za našega ni denarja, da bi ga mogli dokončati. In še nekaj! Navzlic temu, da našemu ljudstvu upravičeno lahko očitamo mnogo premajhno politično izobrazbo in zavest, so pa ravno kongresni dnevi vnovič dovolj jako dokazali, da je v našem ljudstvu zakopan neizmeren zaklad idealizma in požrtvovalnosti. Od vseh vetrov, tod Bele Krajine do Prekmurja, so prihitele množice v našo slovensko prestolnico, premnogi so stradali po ljubljanskih ulicah, a so vendarle prišli. Kaj vse bi se dalo narediti iz tega ljudstva, če bi se njegovi politični »voditelji« vsaj malo zavedali svoje zgodovinske odgovornosti nasproti njemu. Iz njih usta neprestino slišimo kot opravičilo za svoje hlapčevanje, da naše ljudstvo ni vzgojeno za 'boj. Kakšno licemerstvo! Kadar koli so ga »voditelji,« klicali v boj, se je vedno odzvalo v polnem ob- Dejstvo, da se slovenisko vprašanje ne poudarja in sta vi j a v ospredje v teh dneh, ko se bližamo koreniti spremembi celotnega državnega ustroja, nam utegne še mnogo škodovati. Kajti po pravici menijo Srbi in Hrvatje ob tem molku naših voditeljev, da slovensko vprašanje ni pereče, in kolikor obstaja, da ga bo lahko rešiti z nekaj upravnimi spremembami in z nekaj »široke samouprave«. Namreč tiste samouprave, katere širino ni še nihče opisal, in če je kdo to samo poskusil, tedaj se mu je kar pod peresom spremenila v najsi rož j i centralizem, vidovdanske zaščitne znamke. V tem. pogledu je poučno razravnavanje med sarajevskim »Jugoslovenskim listom« in »Obzo-romn«. V prvega je napisal dr. Ivam Pavičič sestavek, v katerem razlaga, zakaj se v naši državi sicer postavlja hrvaško vprašam j e. ne pa slovensko. V Sloveniji da se je ves čals od prevrata sodila slovenska politika, in nikoli da se ni poskušalo, zatirati v imenu j ugoslovenske ideologije ali narodne enotnosti slovensko samobitnost. Danes se tičejo slovenske pritožbe poglavitno finančnih in gospodarskih vprašanj. Pravilno .poudarja temni nasproti »Obzor«, da to naziranje ni pravilno. Kajti da so slovenski časniki in skupine, na primer ljubljanski tednik »Slovenija«, ki nepretrgoma: pišejo o slovenskem vprašanju in zahtevajo, da se to reši hkrati s hrvaškim. Tudi tako imenovane ljubljanske punk-taeije so izhajale s stališča obstoja slovenskega vprašanja. Če pa 'Slovenci niso postavljali svojega vprašanja na enak način kakor Hrvatje, tedaj zato, ker- ne igra pri njih zgodovinsko izročilo tiste vloge:, kakor pri Hrvatih. K tein »Obzorovim« in Pavičičevim izvajanjem bi mi pripomnili in ugotovili več stvari. Najprej seveda ni res, da bi se v Sloveniji ne bilo nikoli poskušalo zatirati slovensko narodno samobitnost v imenu jugoslovenstva. Samo v našem listu si lahko vsa k nabere težkih dokazov na pretek. Saj so bili časi, ko se ni smelo celo o slovenskem narodu niti govoriti niti pisati. Jrngosloven i. so nam v namenu, da ubijejo slovensko narodno zavest, razbili celo komaj doseženo upravno elitnost, popolnoma po slaboglasnem zgledu Avstrije, ki ni hotelu za nobeno ceno dovoliti ze- tično zgodovino, vidimo, da so bili še vedno voditelji tisti, ki so na vsej črti odrekli in s tem ljudstvo le kvarili. Da, je mnogo, premnogo neuporabnega pozitivnega kapitala v tem slovenskem ljudstvu, toda »merodajni« uporabljajo prav vsa sredstva, da te talente zakopujejo sedemdeset sež-njev globoko. Težak bo obračun zgodovine z njimi in žal nam je tega ljudstva, ki nosi in bo nosilo nasledke takega nesposobnega voditeljstva. V. Ž. ž. dinjene Slovenije, da bi nas tako laže strahovala in germanizirala. Slovenščino so jugosloveni spodrivali kot uradni jezik pri železnici, pošti, carini in drugod. In odvzeta nam je bila zlasti mogočost, da razvi jamo svoje narodne in znanstvene zavode in ustanove. Saj smo morali celo za take stvari, kakor je Slovenska akademi ja za znanost in umetnost. dolg leta moledovati v Belgradu. Sicer pa tista finančna in gospodarska vprašanja, ki jih Pavičič tako mimogrede omenja, mar ta ne pomenijo nič? Vsako narodno telo je hkratu gospodarski organizem, brez gospodarstva ne more živeti. In kdor slabi in ovira naše gospodarstvo, ta obenem že dela zoper našo narodno samobitnost. Prav mi smo podali dokazov več ko dovolj, da nam še ni zlepa kaka stvar v narodnem pogledu toliko škodovala, kakor jugoslovenski finančni in gospodairski centralizem. Kaj nam pomaga Akademija, če nima sredstev, da bi delala, kaj univerza, če manjka slušalnic, laboratorijev, knjig, učii! Da, prav ima Pavičič, da so naše zahteve v prvi vrsti finančne in gospodarske zvrsti. A moti se, če .misli, da zaradi tega, ker smo v narodnem pogledu zadovoljeni. Ne, prav zaradi teiga,^ ker nismo narodno zadovoljeni in ob centralističnem finančnem in gospodarskem sestavu tudi nikoli ne bomo, hočemo imeti popolno finančno samoupravo. Morebiti sestavki, kakor je Pavičičev, niso zmeraj napisani v slabi veri in nameri. Za hrvaško vprašanje ve vsak človek pri nas, ve vsak politično razgledan Evropec. Kajti hrvaški narodni zastopniki so kazali nanj, ga poudarjali in širili smisel za njegovo razumevanje. A človeka skoraj zazebe, če pomisli, da naši poklicani in manj poklicani voditelji o slovenskem vprašanju ne govore, da svet celo v najbližjem političnem okolju ne ve zanj. Mar čakajo res v svoji podložni š,ko-cl robtinčarski miselnosti, da bo rešeno samodejno? V politiki se ne doseže nobena reč brez boja. In če se navsezadnje zgodi, da bodo sicer Hrvatje dosegli svojo pravico, mi pa bomo slej ko prej ostali bel grajski privesek, tedaj se utegnemo sicer zmodriti glede cene nekaterih voditeljev, škode, ki jo bomo imeli zaradi tega. nam pa ne bo nihče poravnal. • Nogavice, rokavice, vsakovrstno dan sko in i : moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, • m ■ • • : krojaške in šiviljske potrebščine kupite • Z • m • : najugodneje pri : VetdiM., J^u&t{ana ob vodi, blizu Prešernovega spomenika prav preprosto nikjer ne upošteva velikanskega pri' »pevka, ki ga Slovenija daje Rdečemu križu v teku tedna Rdečega križa, ki je z zakonom uvedem v mesecu septembru visako leto. Ta teden se pobira pri vseli poštnih pošiljkah ,pri vseh vrstah vozovnic, pri vstopnicah itd. iza Rdeči križ po pol dinarja, in ti pri' spevki 'znašajo nad milijon dinarjev vsako leto. Zato je narav nost amešna trditev, «la je leta 1936. in 1957. glavni odbor Rdečega križa iprejel od Slovenije saiftO 130.000 din. Toliko je vendar prejel v enem tednu samo na prispevkih pri prodanih ‘železniških vozovni* Končno smo pozvali l jubl janski odbor Rdečega križa, da točno ugotovi višino prispevkov, ki jih daje Slovenija 'letno njegovi centrali v teku obveznega tedna Rdečega križa. Pripomnili smo še, da bo šele po tej ugotovitvi, mogoče govoriti o tem, ali je med. vsedržaiiimi društvi Rdeči križ za Slovenijo res častna izjema ali ne. Kljub temu, da je od tedaj preteklo že skoraj poldrugo leto, še nismo prejeli od strani »Dravskega banovinskega odbora Rdečega križa« nobenega pojasnila ali odgovora. To okolnost morem0 šteti vsekakor le kot potrdilo upravičenosti našega dvoma, ki smo ga izrazili o pravilnosti poslovnega poročila ljubl janskega odbora Rdečega križa. Preden moremo tedaj ustreči želji Rdečega križa in ponatisniti poslani letak, moramo pač vztrajati na tem, da nam da Rdeči, križ natančna pojasnila o prispevkih Slovenije; kajti nikakor se ne moremo strinjati s tem, da tako važno društvo podaja naši javnosti netočna poslovna poročila. Tujci v' naši državi in Sloveniji Naša državna statistika objavlja vsako leto v svojem letopisu podrobne podatke o zadnjem ljudskem štetju, ki se je v naši državi vršilo dne 31. marca 1931. Tako je v zadnjem letniku letopisa izšla tudi statistika v zaposlenih tujcih v naši državi. Po teh podatkih je bilo v vsej državi 140.766 tujcev, od tega v Sloveniji 17.146. Podrobnejše številke kažejo: statistika zaznamuje posebej. Teh je bilo zaposlenih: v industriji v trgovini skupno in obrti v vsej državi 1.037 127 1.174 v Sloveniji 243 32 276 Že dejstvo samo, da je med zamejskimi zaposlenci toliko vajencev, vzbuja svojevrstne misli, primerjava pa celo kaže, da je petina teh zamejskih vajencev bila zaposlena v Sloveniji, od teh v trgovini celo četrtina. Po posameznih državah tujci niso navedeni, dasi bi bil tak podroben pregled .še bolj zanimiv in bi morda številke za Slovenijo opravičil za toliko., za kolikor bi se primeroma veliko število nanašalo na tuje državljane slovenske narodnosti. Ker se bo v letu 1941. vršilo novo ljudsko štetje v državi, bo primerjava prav zanimiva, posebno če se bo odstotek števila v državi v primeri s Slovenijo kaj povišal ali znižal. Vsekakor bi bilo s številom zaposlenih inozemeev v Sloveniji še vse bolj zanimivo primerjati število tistih domačinov, ki so šli v tujino ali pa v južne pokrajine države s trebuhom za kruhom. Za prav te zadnje ne najdemo v nobeni statistiki določnih podatkov. Opazovalec Slovenci pred Evropo 150 let po padcu B^stilie V založbi polmesečnika »Voix Europeennes« (»Evropejski glasovi«) je izšla v Parizu za letošnji 14. juli.j knjiga »1789, Prebujenje narodov, Francoska .revolucija, Osrednja Evropa in Balkan«. Knjiga se naroča pri reviji in stane 12 frankov. Po uvodu, ki ga je napisal Albert Bayet, sledijo kratki posvetil ni sestavki Edvarda Herriota, Edvarda Benešai, Nikole Jorge in glavni sestavek Kurta Kellerja »Misli leta 1789 in .svobod nosi n o gibanje v južnovzhodni Evropi«. Najzanimivejši del knjige predstavljajo nadaljnji sestavki, ki obravnavajo, razdeljeno po narodih, vplive francoske revolucije pri vsakem od teh narodov. V vrsti teh poročil za narode: turškega, za katerega je napisal tak članek Husein Nafiz, grškega (N. Plastiras in P. A. Argiropulo). rumunskega (Konsantin Graur), bolgarskega (Mir hael Dimitrov in D. Borisov), srbskega (Ra.ymond Gauthier), hrvaškega (Dinko Tomašič), češkega (Oton Pohl), avstrijsko-nemškega (Karl Rolirer) in madžarskega (Marcel Vallant) je .sprejet v to knjigo tudi kratek, objektivno in izčrepno napisan sestavek Frana Kidiriča: »Slovenci in velika revolucija«, tako da je slovenskemu narodu v tej knjigi tudi oblikovno priznana natančno ista višina svojepravnosti kot drugim vzhodno evropskim narodom. To je za nas morebiti najrazveseljivejša okolnost ob — stopetdesetletnicii francoske revolucije. Članek Frana Kidriča obravnava sledove dogodkov v Franciji, med Slovenci v razdobju med 1789 in 1795. opisuje odseve teli dogodkov pri posameznih, takrat tako redkih slovenskih izobražencih in njih krogu ter omenja vse vidnejše pripadnike idej francoske revolucije med nami in njih delovanje. Sklep članka opozarja na neutaj-Ijivo okolnost, da se je vprav v miselnem ozračju, oplojenem po francoski revoluciji, rodil in razvil Slovencem prvi in njih na j večji duh: 1‘ ranče Prešeren, tako da so ideje francoske revolucije v odločilni meri pripomogle, da smo Slovenci s Prešernom dali Evropi tudi svoj kulturni delež k prebujenju narodov. Žal se je v članek vtihotapila takoj v začetku kočljiva napaka, zaradi katere naj bi bili Slovenci zaradi »vekovne politične neodvisnosti« komaj mogli razvijati jezik in knjižno kulturo. Stati mora seveda zaradi »vekovne politične odvisnosti«. Tudi nekatera krajevna in osebna imena niso natisnjena dosledno; Celovec in Tselovets, N a-vershnik in Naverchnik. Tega bo pa kriv stavec v tamkajšnji tiskarni. Revija »Evropski glasovi«, ki izhaja v francoskem in nemškem jeziku v Parizu, 36, Rue de La-borde, je edina mednarodna revija, ki se ukvarja posebej z vprašanji in potrebami narodov v osrednji in južnovzhodni Evropi. Poitirebna je vsestranske podpore zlasti od naše, slovenske strani. Priporočamo jo v naročanje. Tembolj priporočamo gornjo knjigo. D. I. Š. Rdeči križ vabi Od »Dravskega banovinskega odbora Rdečega križa« smo prejeli letak, ki vabi prebivalstvo Slovenije. da pristopi k društvu Rdečega križa, s prošnjo, da njegovo vsebino ponatisnemo. Mi ti ne bleknil katere po pravici. Možak je štrlel izmed vseli kakor skala na zelenici, njegova zunanjost je zbujala pozornost že od: daleč, ra se je zgodilo, da je bil vprašan preko glav vseh. »Od kod, stric?« — »Fala na pitanju, cesarost.. Od tam in tam.« — »Koliko si star, stric?« — »Fala na pitanju, cesarost. Osamdeset i dve godine.« — »Star sii; težko si prišel, stric, j-e-Ii?« — »Dabome, cesarost. Pa morao sam... Pa došli so žandari... Pa d ošili so župan i bi'l ježil ik . •. Pa došli sn učitelj i pop... Pa nemo j di-rati u mene,« se je zadrl v soseda, ki ga je suval skrivaj, da naj neha. In je nadaljeval: »Pa dobio sam pedeset forinti; zašto bi onda ne došao?« Zadnje besede so utonile v splošnem pokašljevanju. Izpraševanja je bilo konec. Zunaj se starec ni mogel načuditi, zakaj da ne bi smel govoriti resnice. (Nadaljevanje prihodnjič.) po ižberi koristnejše za službo, a pravičnejše za mladino in državljane? Sprejemanje po protekciji povzroča mnoge zlorabe. Sprejemajo in nastavljajo se kandidati skoraj brez dokazov o sposobnosti in drugem... Sprejemajo se nesposobni kandidatje, neporabni, ki samo obremenjujejo državno blagajno, služba ima pa od njih zelo majhne ali nobene koristi. Znan nam je primer, ki se je zgodil v nekem večjem mestu v Bosni. Neki mladenič maturant, je prosil čez krajevno pošto za nastavitev. Pošta je prošnjo poslala naprej s pripombo, da je mladenič neoporečen in iz dobre hiše. Čez nekaj časa je bila prošnja vrnjena pošti, naj sporoči maturantu, da ne more biti nastavljen zaradi pomanjkanja kreditov. Niso pa minuli niti trije tedni, ko je prišel na isto pošto spis, s katerim sta se na njej nastavila za služitelja dva propadla rokodelca iz mesta. A pošta sploh ni potrebovala služite!jskih moči, ampak uradnike. In za ta napol-služitelja so bili krediti! Bili so zato, ker je njihno nastavitev zahtevala vplivna politična oseba, naS maturant je pa mislil, da mu je maturitetno spričevalo dovolj, da dobi službo. Odveč je pripominjati, da pošta od teh bivših rokodelcev mi imela nobene koristi, ker so ji bili odveč. Še en primer. V nekem »našem« okraju je dobilo nekaj pošt, ki imajo po statusu samo po enega služi-telja, po štiri in po šest služitcljev. Ti ljudje niso imeli 'nobenega dela niti niso hoteli delati; sedeli so brez dela in se dolgočasili, toda plača je tekla... Upravniki teh pošt so se takole razgovarjali po telefonu: upravnik A pravi upravniku B: »Kaj naj naredim s temi ljudmi, po ves dan sede brez dela.« — Upravnik B: »Kupi jim kvarte, da se ljudje kratkočasijo.« Tehničnim terenskim sekcijam je natočeno, da brez milosti odpuščajo z dela izurjene in sposobne ljudi, .ki delajo 'že po deset, dvanajst let v sekciji, da narede prostor novim, neukim kmetom, ki jih je pripeljala sem protekcija. Unitarizem ali sporazum Dne 28. letošnjega julija je zapisala »Samo-u prava« v u v od n iik u: Ali ker je naš (namreč jugoslovenslki, ur.) narod razdeljen na plemena, in ker imajo ta plemena svoje posebnosti, je bilo 'treba novo, skupno državo tako organizirati, da bodo vsa plemena v injej zadovoljna. S tem je torej »Samouprava« povzela staro ju-goslovenslko trditev, da slovenskega in hrvaškega naroda sploh ni. da so tu samo nekakšna plemena. Trditev, ki je imela od vsega začetka za namen, da opraviči centralizem in da obenem tudi opraviči izkoriščanje Slovencev in Hrvatov, češ če smo že en narod, je vendar vseeno, kateri del tega enotnega aroda dobi veliko, kateri pa malo. A prav zaradi takih trditev in miselnosti in iz njih izvirajočih dejanj je nastalo hrvaško vprašanje, pa seveda tudi slovensko, čeprav se o zadnjem po zaslugi naših voditeljev skoraj nič ne govori. Sporazuma s Hrvati 'torej ne more biti, dokler niso brezpogojno priznani kot narod in dokler ne dosežejo vsega, kar jim kot narodu gre. »Samoupravi« pa se ne zdi nič. navzkrižno, če piše komaj dvai dni spet v uvodniku takole: V Jugoslaviji je dokončno zmagalo prepričanje, da se hrvaško vpraišnje ne more rešiti enostransko, ampak z dvostranskim dejanjem sporazuma in bratovske edinosti, ki bo izhajala iz tega političnega dejanja. Lepo in dobro in prav! 1 oda prav zato naj poskuša »Samouprava« tudi malo z logiko delati. Potem bo spoznala, da ne gre, razglašati enostransko Hrvate in Slovence za pleme, če hočejo biti (i narod in če nikoli in pod nobenim pogojem ne bodo v dvostranskem sporazumu od tega odnehali. Ali še bol j razločno, preneha naj s centralističnim velikosrbskim plemenskim naukom, ki ga ne Slovenci ne Hrvatje no priznavajo, ki ga še veliko manj priznavajo Srbi, kolikor ga nimajo za sredstvo velikosrbskih prizadevanj. Kajti ali centralizem ali sporazum. Med njima je treba izbirati. Statistika gospodarskih obratov Po pravkar izdanem poročilu Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani posnemamo,, da izkazuje statistika gibanja gospodarskih obratov v Sloveniji za drugo letošnje četrtletje prirastek za 100 obratov. Toda ta prirastek gre skoraj v celoti na račun obrta, ker zaznamujeta industrija in gostinstvo malostni prirastek (5 odnosno 9 novih obratov), trgovina pa nazadovanje za 29 obrar .tov. Pri industri ji kljub izkazanemu prirastku ne more biti govora o kakem napreku, ker gre v večini primerov le za izvršeno izpremembo obrtnega lista zaradi naslovov tvrdk in družabne oblike. tako da docela nanovo ustanovljenega obrata ne more statistika zaznamovati nobenega. Prirastek v oblin in gostinstvu je kljub novim obrtom (117 odnosno 9) še vedno pod normalo let pred veliko gospodarsko stiska, medtem ko zbuja s'knb vnovično nazadovanje trgovskih obratov, ki so se v prvem in drugem četrt let j ru zmanjšali za 55 enot. Če sodimo samo po številkah, bi morala trgovina preživljati spet hudo stisko, ki se kaže že celo v odjavah oibrtov. Podrobnejši pregled nam kaže, kako hitro pogledamo krajevno razdelitev gibanja, da je po odjavah obrtov v prvi polovici letošnjega leta pr e v !"! vsem prizadeta Ljubljana in okraj ljubljanske okolice. V obeh četrtletjih zaznamuje mesto v trgovini 58 odjav več kakor prijav, torej več odjav, kolikor je bilo splošno v Sloveniji nazadovanja (55). Istočasno se je v Ljubljani zmanjšalo število gostinskih obratov za 25, (lasi je v splošnem bilo število prijav gostinskih obratov večje kot odjav. Podobno zman jševanje gospodarski h obratov zaznamujejo letos le še tile okraji: Gornji grad, Laško, Logatec in Novo mesto. Tako upadanje števila. gospodarskih obratov v Ljubljani pomeni mnogo. Na eni strani to, da Ljubljana po katastrofah vseli svojih večjih industrijskih obratov v zadnjih letih kmalu ne bo tudi v trgovini nič pomenila. Na drugi strani pa moremo videti v tem tudi dokaz za to; kako malo se zmenijo v današnjih časih ljudje za napredek glavnega mesta Slovenije, ki bi moralo v isti črti iti naprej kot druga jugoslovanska mesta, ostaja pa le leto za letom zadaj, brez vsake podlage za svoj potrebni razvoj in —- kar je še huje — brez vsake uvidevnosti na odločilnih mestih. Za razvoj Ljubljane glede na vse dolžnosti, ki jih mora glavno mesto vršiti kot predstavitelj mesta v kulturnem, političnem in gospodarskem pogledu, nas morejo navdajati zato prav črne skrbi, ako se položaj v zadnjem trenutku ne bo korenito izpremenil. Centralistična slika Tole beremo v dopisu iz Pariza, ki ga je napisal Janko Lavrič in priobčila »Nova doba«: Pred tedni in meseci so krožile v jugoslovanskem časopisju vesti o nameravani ustanovitvi novih državnih tovarn za celulozo, a gotovega se še danes ničesar ne ve. Tukaj v Parizu pa je bila te dni ustanovljena delniška družba s kapitalom petih milijonov frankov za prodajo te celuloze (»Comptoir franco-yougoslave pour la vente de Pate a papier«, S. A., Frs. 5,000.000.—), ki naj bi dobila izključno prodajo .snujoče se družbe »Jugoslovenska celuloza«. Tu ne nameravam pisati o državnem podjetništvu, ne o tujem kapitalu, marveč le o važnosti neposredne trgovske organizacije: nove tovarne niti ne obstajajo, niti se ne ve točno, kje bodo stale, a prodajna organizacija v zamejstvu za to blago, finančno močna delniška družba, že obstaja! Zastopnik Seligmanove finančne skupine je šele pred dvema tednoma odpotoval v Jugoslavijo, da poišče primeren kraj za te tovarne. Do nastopa jugoslovenstva smo imeli pri nas svobodno trgovino, samo za odpiranje določenih obrti, kakor gostilniških, tiskalniških in podobnih, je bilo potrebno posebno dovoljenje. To pa ni šlo nacionalnim centralistom v račun, ki so takoj zavohali velikanske mogočosti upravnosvet-niških, posredovalnih in drugih zaslužkov. Zato je bila ta svoboda takoj odpravljena, in danes je treba že prav za vsako maloto dolgotrajnega in dragega posredovanja v Belgradu. Kdor vse to ve, ta tudi lahko razume zgorajšnji dopis. Poglavitno je pač posredovanje in kar je v koristni zvezi z njim. Tak je zakon nacionalnega jugoslovenstva. Dva nova fonda Novi centralni fondi se m nože zadnje čase, da l>i lahko bledeli naj hujši pripadniki JNS od zavisti. Komaj je prišel pod streho fond za zidavo in opravo sodnijskih poslopij, že je izurjen ju-gosloven prišel na misel fonda za zidavo in spo-polnite.v gostinskih stavb v turističnih krajih in je seveda tudi takoj naredil načrt in pravilnik zanj. Izmed nepotrebnih, še več. škodljivih londov bi bil ta gotovo najbolj nepotreben, lem manj. ker prav na tein polju zasebna delavnost dela d-raje skoraj več. kakor bi bilo treba. Tak fond bi a Najboljše šivalne stroje ADLER za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri FERLINC LJUBLJANA za vodo, blizu Prešernov, spomenika Večletno jamstvo! — Pouk v umetnem vezenju brezplačen torej saimo nalagal nove dajatve in dejansko s tem oviral gostinski promet. Zato upamo, da so hoclo vsaj to pot poslanci iz Slovenije zavzeli, da se ta fond ne ustanovi. Pri tein boclo prav lahko nastopili proti vsem tistim, ki upajo na 'korita 'pri tem fondu, z opozorilom, da je snovanje novih fondov prav v teh časih popolnoma odveč, ko se pripravlja sporazum in s tem konec vsej fondov-ski politiki. Ustanavljanje novih fondov 'bi pa samo okrepiilo nezaupanje Slovencev in Hrvatov, ki bi se jim utegnilo zdeti, da se na odpravo centralizma ne misli resno, če se vsak hip ustanavljajo nove centralistične naprave. Obenem se je ustanovil poseiben fond za zidavo poslopja v Belgradu, v katerem bodo nastanjeni finančni uradi, menda tisti, ki teh sto in trinajst fondov, ali kolikor jih je že, in njihne milijardne fonde upravljajo. Torej nekakšen fond za fonde. To poslopje se bo seveda že kar začelo zidati. Kajti stvar je silno nujna in sicer v več pogledih. Ne narodni Hrvate »Samouprava« od 26. prejšnjega meseca piše o vlogi Jugorasa v delavskem gibanju. V njem zatrjuje tudi tole: Pomen in vloga Jugorasa je zlasti narasla cd dne, ko je v njegovo organizacijo stopila Zveza slovenskih delavcev s svojim celotnimi članstvom. S svojim pristopom ni samo povečata števil it članov Jugorasa, ampak je tudi popolnoma utrdila njegove vrste in mu dala pooblastilo, da govori in dela v imenu vseh narodnih delavcev Jugoslavije. Kakor je znano, nočejo Hrvatje in hrvaški delavci o Jugorasi kot unitaristični delavski organizaciji nič slišati. Kajti oni hočejo biti narodni Hrvatje ne pa nacionalni jaigosloveni. Očitno pn »Samouprava« ne priznava Hrvatom pravice, tla bi se imenovali narodni, če piše, da so v Jugorasu vsi narodni delavci Jugoslavije. Le zdi se nam, da je to malo težko, če preudarimo, da so Hrvatje tudi državen narod in da torej le ne gre odrekati narodnega značaja tistim Hrvatom, ki svoj narod priznavajo in se pripadnosti k njemu zavedajo. Sicer pa je stvar tudi glede slovenskih natančno ista. Sedanje volitve delavskih zaupnikov kažejo. kje je večina slovenskih deiavcev. In če bi že »Samouprava« hotela socialističnim delavcem odrekati narodni značaj, drugim ga le praviloma ne more. Razen v enem primeru, ki bi pa veljal potem tudi za Hrvate. Če bi namreč besedo naroden rabila v smislu jiugoslovenskega naciomalstva, ki Slovencev in Hrvatov kot narodov sploh ne pozna. V tem primeru bi bila trditev »Samouprave« seveda resnična in pravilna. In zdi se nam, da je tudi postavljena v tem duhu. Vrvitarji na delu »Eden izmed reševalcev« je poročal v »Slovenski narod« od >1. prejšnjega meseca ob zadnji planinski nezgodi na Jalovcu, da sta »v soboto zaplezali ....... dve vrvitvi v inž. Hornovo smer severozapadne stene Jalovca«. Slog. to je tisto, kar dela človeka, pravijo Francozi. Kakšnega človeka dela slog v tem primeru, to vidi vsak, ki prebere samo navedeni sta- vek. Da v takem slogu ne sme manjkati besednih potvor, je komaj vredno posebej poudarjati. Zato jo tudi »zaplezala« vanj »vrvitev«, brezmiselna jezikovna spaka, ne tvorjena, ampak po rokodelsko izdelana brez znanja našega jezika in brez posluha zanj, izdelana sicer po tuji, nemški besedi »Seilsehaft«, pa prav tako brez znanja 'nemščine, a najbolj brez čutai za logiko in jasno misel. Zato pa tudi noben slovensko misleč in govoreč človek ne bo razumel te besede, razen če zna nemški in si jo trudoma iz. nemščine razloži. Potem bo šele uganil, da gre za skupino dveh ali več gorphodcev, ki se na ledenikih in širnem, skalovju navežejo zaradi medsebojnega varovanja na vrv. Slovenec, ki misli s svojo glavo, ne bo ob tavern pojavu niti malo v zadregi za pravilno ozna-menilo. Videl bo, da sta se dva, da so se trije ali štirje na vrv navezali. Dejanje samo bo imenoval navezovanje, nasledek in uspeh navezovanja pa navezo. To bo zanj samoobsebno tem bolj, ker pozna slovenščina celo vrsto samostalnikov iz glagola vezati in njegovih zloženk: vez, veza, obveza, zaveza, poveza, podveza itd. Samostalniki na -itev pa stoje namesto glagol-nika pri dovršnih glagolih. Morejo se tvoriti torej samo iz glagola. Glagola vrviti pa slovenščina sploh ne pozna. Sicer pa res škoda, da se je ustavil iisti »eden izmed reševalcev« že kar pri vrvitvi. Da ga ni mikalo, še svojo reševalno skupino imenovati tako po pohlinovsko. recimo kot reševal itev. In če bi se mu zdelo, da se je z njo še premalo naslonil na nemško »Rettungsmannschaft«. bi mu na primer priporočali reševalno moštvi lev. Pa to sta samo dve izmed neštetih mogoč os ti. in prav radi priznamo, da je tu za jezikovnega nedulia še neobdelanega polja, ki je nepregledno za nas. Mali zapiski Slovensko delavstvo za demokracijo Pred nekaj meseci so bile volitve delavskih zaupnikov. Te volitve so tajne in torej svobodne. Delavstvo je že takrat pokazalo, da nima smisla za fašistične poskuse in je volilo pripadnike svojih starih demokratičnih strokovnih organizacij. Takrat so bile volitve preložene. Zdaj se vrše volitve spet. Pokazalo se je pri tem. da delavstvo ni spremenilo svojega prepričanja in da slej ko prej odklanja ljudi, ki se skušajo uveljaviti z i i edem o k r a tičn i m i načini. Bolje pozno kakor prepozno Belgrajski obzornik »Napred« spada med tiste redke srbske časopise, ki jih je začelo obhajati spoznanje, da je jugoslovenski centralizem tudi za Srbe škodljiv, kljub zlatemu dežju, ki rosi v znamenju »eoinstva« na njihne kraje. Takole piše: Centralistična premama je lahko premagala vse. stvarnosti ni mogla premagati, ampak ona sama je bila od nje premagana. Stvarno, ki ga je mislil uničiti centralistični zamah, je živelo dalje in postajalo vedno mogočnejše... Zastopniki centralizma so bili poglavitno Srbi in to ne samo Sirbi iz Srbije, ampak tudi iz drugih krajev naše zemlje... Zato se lahko NOVA ZALOŽBA V L3U&L3ANI e. z. z o. z. KONGRESNI TRG Priporoča Ivana Cankarja izbrani spisi 20 zvezkov z uvodi in opombami Iz. Cankarja Tl spisi niso samo naš najobSirneiSI narodni tekst, ampak so najpogumnejša Izpoved slovenskega duha. Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zvezkov); Fr. Stelč, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik, Uvod v glasbo; Dak. Kelemina, Literarna veda. Poseben oddelek za pisarniške potrebščine (/lUslUc S. Madfa&v&ki Meti od 5. do 13. avgusta 1939 Ve Sika gospodarska in kulturna revija Industrija — Trgovina — Cbrt — Kmefjstvo — Velika tekstilna razstava — Tujskoprometna razstava — Gostinstvo — Vinska pokušnja — Razstava narodnih vezenin — Narodopisne razstave — Jubilejna gledališka razstava — Skautska razstava — Razstava malih živali — Številne speclajne.^^zS^ove — Koncertne In gledališke prireditve — Športne prireditve — Veselični park na razstavišču ttd. L