LABODI
S T AN O    KOSOVEL
Sredi zelene gladine sneženi labodi — parniki beli — se vozijo tiho po vodi in med labodi in parniki dviga se val, rase do brega, odbija od gladkih se skal.
Beli labodi zamišljeni so nad gladino, ko da so našli v prihodnosti svojo davnino; nemi so, kadar na bregu razlega se smeh, kadar preliva se solnce v vodo iznad streh.
Nemi so vekom obupa, sekundi veselja, tuja po drugem življenju jim vsaka je želja, mirno gredo, mirno režejo čisto vodo — nikdar jim vesel ne vstavi nemirno oko.
Rad bi prodrl v ta misterij tišine življenja, ki mu obilje, pomanjkanje ritma ne menja, rad bi prodrl? — O, pronikni jezeru do dna, bodi labod vrh izglajenih sinjih voda!
PRAVLJICA   O  TEM, KAKO   SE JE  MESEC  UPRL  BOGU
L.    MRZEL
Od začetka je Bog imel veliko večje načrte, pozneje pa se je premislil in jih je opustil. Ljudje so ga hudo razočarali, kar v glavo mu ni šlo, da se mu je moglo kdaj kaj takega pripetiti — on je bil vendar vajen, vsak dan ustvarjati kake nove velike reči. Moj Bog, si je neprestano očital, kako sem neki mogel biti tako nepreviden, da sem jih dal tako zgodaj iz rok. Tukaj bo treba nekaj ukreniti, nobenega drugega izhoda ni. Zdaj pa zdaj jih je jemal v roke, da jih malo. popravi, in jih je potem spet postavljal nazaj, toda bilo je zaman, vse je zmerom ostalo pri starem, nič dobrega ni mogel spraviti med ljudi. Nazadnje mu je ostalo še eno samo upanje: na milijone jih je, si je mislil, prav gotovo se bo nekega dne na vsem lepem našel med njimi kdo, ki bo kar sam vse uredil, kar je narobe. Toda ko je minilo tisoč let, je le videl, da se je tudi v tej svoji najbolj skriti nadi uštel, in bil je neznansko žalosten in potrt — tako zna biti žalosten pač samo Bog, ki ve, za kakšne stvari da
262