Problemi, september 1970, letnik VII, št. 93 Ivan Kreft, ij Računalniške dileme ^ f ) - Ï t i Dušan Pirjevec, Kako je mogoče tS f --i t . ■ i i Pismo zvezi komunistov Jugoslavije _ Günter Brus, Poskus samorazrezanja New York, - Ш Resnična smrt na odru Dominik Smole, ° Slovenski konec tedna Rudi Šeligo, Poklici čakajo PROBLEMI—MAGAZIN. Ureja uredni- ški odbor: Tomaž Brejc (glavni ured- nik), Niko Grafenauer, Matjaž Koc- bek, Tomaž Kralj, Marko Pogačnik, Marjan Rožanc, Dimitrij Rupel (odgo- vorni urednik), Tomaž Šalamun, Rudi Šeligo in Marko Svabič. Tehnični urednik: Marjan Rožanc. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Soteska 10, tel- 20 -187. Tehnični urednik posluje vsak delovni dan od ii do 13 ure, upra- va pa v četrtek od 14.30 do 16.30 ure. Naročila pošiljajte na upravo Proble- mov, Ljubljana, Soteska 10, tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Ce- loletna naročnina 50 din, cena posamez- ne številke 5 din, cena dvojne številke 8 din. Nenaročenih rokopisov uredni- štvo ne vrača. Izdajata predsedstvo ZM in UO ZŠJ. Tiska »Tiskarna PTT« v Ljubljani. Ivan J. Kreft: Računalniške dileme................................1 Dušan Firjevec: Kako je mogoče.................2 Nike Grafenauer: Pesništvo, (ideologija) in politika..........3 Dimitrij Rupel: Pismo Zvezi komunistov (Jugoslavije) Slovenije.....5 Samo Simčič : O ritmu....................6 Same Simčič: Psihofizični trening.................8 Janez Pcvše: Umazana igra...................9 Russell Baker : Gledališče napreduje................10 Andrej Inkret: Paradoksalna eksistenca Marjana Rožanca........11 Jolka Milič: O primerah in še kaj................13 Bora Cosič: Modna revija, maneken, obleka.............16 Zvonko Makovič: Ambientalna plastika najmlajših zagrebških plastikov . . 18 Jože Olaj: Izmerljivost našega latentnega herojstva..........20 Primož Žagar: Iz dveh kemikalij dve ljubezni............21 Z Rolandom. Barthesom....................24 Dimitrij Rupel, Mate Dolenc: Peto nadstropje trinadstropne hiše.....29 Günter Brus: POSKUS SAMORAZREZANJA Milenko Matanovič: LJUBLJANICA, LES — VRVICA David Nez: VIBRACIJA VOŽNJE Andraž Šalamun: NOC, LOK, GORECE PUŠČICE Vinko Tušek: VABLJENI STE K REŠEVANJU NAGRADNEGA TESTA Tatjana Wolf: XXXV. MEDNARODNI BENEŠKI BIENALE BOUTIQUE BOZA Tomaž Kralj : Speed kills....................33 Majda Kne: Pesmi......................36 Aleksander Zorn: Cesen mlatit v Korotan............39 Tone Stojko: Molitev tete Lize.................43 Dominik Smole: Slovenski konec tedna (Pota k Mariji I)........48 Kudi Šeligo: (Poklici čakajo) 1. Še kakšna očala...........57 MED ZNANOSTJO IN GOSPODARSTVOM Računalniške dileme IVAN J. KREFT Uporaba elektronskih računalnikov ne pomaga samo pri hitrejšem in smo- trnejšem reševanju problemov gospo- darstva, znanosti in družbenih služb, temveč tudi povzroča nove probleme in nove dileme na novem, višjem nivo- ju razvoja. Tu ne želim razpravljati niti o uvajanju računalnikov v urejanje družbenih odnosov niti o nevarnosti zlorabe elektronske kontrole podatkov o posameznikih; to sta problema ju- trišnjega dne. Že danes pa je v Slove- niji in Jugoslaviji izredno aktualen pro- blem optimalizacije gospodarjenja z računalniki. Od ustrezne uporabe elek- tronskih računalnikov je danes odvi- sen obstoj in uspeh podjetij in nacio- nalnih gospodarstev. Neizkoriščena možnost optimalizacije uporabe raču- nalnikov lahko pomeni relativen za- ostanek za polovico koraka, v zaostre- nih pogojih gospodarjenja pa je tudi tak zaostanek lahko usoden. V čem je optimalizacija uporabe ra- čunalnikov? Tu je pomembno : 1. optimalno usposabljanje in upo- raba kadrov 2. optimalen način vlaganja investi- cijskih sredstev, namenjenih za elek- tronsko obdelavo podatkov 3. način organiziranja dostopa do ra- čunalniških storitev, ki naj omogoča zanesljivo uporabo ustreznih računalni- ških zmogljivosti v ustreznem trenutku in z ustrezno hitrostjo 4. sistem, ki omogoča najširšo upora- bo že znanega »know-how« na področ- ju programiranja in njegovo dopolnje- vanje 5. sistem, ki ima zagotovljeno mož- nost širjenja zmogljivosti navznoter ter široko kompatibilnost navzven 6. zagotovitev določene mere neod- visnosti od vplivov, zasnovanih na mo- tivu podjetniškega ali celo političnega interesa proizvajalcev in prodajalcev. Ad 1. Že pri današnji, nesorazmerno majhni uporabi računalnikov pri nas je problem ustreznih kadrov bolj pereč kot problem sredstev za nakup raču- nalnikov. Problem bi bil rešen danes, če bi ga začeli reševati pred petimi leti. Če bi ga začeli intenzivno reševati danes, bi bil problem verjetno rešen čez pet let. Toda danes se žal zaveda- mo le enega njegovega dela, problema operaterjev in programerjev. Drugi del problema je pomanjkanje strokovnja- kov, ki naj bi stalno zaptavljaii izho- dišča ter skrbeli za aplikacijo rezulta- tov elektronske obdelave podatkov. Tu niso mišljeni samo matematiki in eko- nomisti z modeli poslovanja in orga- nizacije, temveč celoten spekter stro- kovnjakov, ki so potrebni za gospodar- jenje ob uporabi računalnikov. Viden skandinavski raziskovalec, ki ga je podjetje za prodajo elektronskih raču- nalnikov s ponujeno podvojitvijo oseb- nih dohodkov in boljšimi delovnimi možnostmi »speljalo« iz znanstvene ustanove, mi je dejal: »To podjetje za prodajo računalnikov gradi lasten ke- mijski inštitut, ker je ugotovilo, da je največja ovira za hitrejše uvajanje ra- čunalnikov v tovarnah določene stroke pomanjkanje hitrih, cenenih in zaneslji- vih metod za kemijsko ugotavljanje po- sameznih neizogibnih razlik v surovi- nah.« Kdaj bomo pri nas ugotovili, da uporaba računalnikov zahteva tudi kvalitetne strokovnjake drugih strok? Razlika med računalniki in strokovnja- ki je med drugim v tem, da, ko uvi- dimo potrebno po nabavi računalnika in razpolagamo z ustreznimi sredstvi, lahko računalnik nabavimo (po primer- javi potrebe, ponudb in predpriprave) v nekaj mesecih, za formiranje stro- kovnjakov pa potrebujemo več let. Ad 2—6: Nekateri uporabniki raču- nalnikov v Sloveniji, med drugimi in- stitut »Jožef Štefan«! opozarjajo, da je zmogljivost računalnikov sorazmerna kvadratu cene. Smotrnejši je torej na- kup manjšega števila večjih računalni- kov od nabave večjega števila manjših računalnikov. Uporabniki, ki bi zdru- žili svoja sredstva, bi po tem predlogu imeli v svojih prostorih terminale, pre- ko katerih bi ob želenem času oddali v obdelavo želeni program. Za posa- meznega uporabnika bi tako velik ra- čunalnik opravljal vse storitve na po- polnoma enak način kot poseben manjši računalnik, le da bi bilo to ceneje in hitreje. Prednost velikega ra- čunalnika je tudi v tem, da bi ta zmogel reševanje nekaterih posebno zahtevnih nalog. Po že navedenem viru je »odločitev o nakupu velikokrat od- visna tudi od iracionalnih in prestižnih faktorjev, ki so tem močnejši, čim manjša je strokovna moč ekipe, ki vodi priprave za nabavo in ki bo vo- dila delo računskega centra. V večini primerov je svetovalna dejavnost in pomoč pri vodenju in vsebini dela ra- čunskih centrov v rokah proizvajalca računalnikov, kar pomeni, da koristi kupca niso vedno zaščitene, saj so bolj ali manj dobronamerni nasveti proda- jalca motivirani s provizijo od proda- je. Pri določeni prodani računalniški kapaciteti je zaslužek prodajalca večji, če namesto enega večjega računalnika proda več manjših. V gospodarskih or- ganizacijah so nezaupljivi do združeva- nja sredstev za nakup večjih računal- nikov. Tega nezaupanja ne smemo pri- pisovati samo partikularizmu skupin v računskih centrih podjetij, temveč tudi slabim izkušnjam gospodarstva z raz- nimi samovoljnimi administrativnimi in »centralnimi« ukrepi. Sistem večjih skupnih računalnikov predstavlja ekonomsko bolj upravičeno in tehnološko naprednejšo rešitev za- radi relativno nižje cene, možnosti šir- šega in kombiniranega izkoriščanja, večje kompatibilnosti ter spbsobnosti hitrega reševanja izredno zahtevnih nalog. Zato je treba pospeš-evati zdru- ževanje računalniških kapacitet. Toda upoštevati je treba tudi tehnološko, kadrovsko in organizacijsko danost na- šega gospodarstva, ki ni vedno združ- ljiva z načrti, ki se sami po sebi kažejo kot najustreznejši. Tu pa se prične zgodba o Mohamedu in gori. ' Institut »Jožef Stefan« : o razvoju elek- tronske obdelave podatkov v SRB«, Ljublja- na, 23. 4. 1970 (ciklografirano). 1 MED IDEOLOGIJO IN EKSISTENCO Kako je mogoče DUŠAN PIRJEVEC Naslov tega zapisa namenoma spo- minja na Javorškovo knjigo, ki jo je doletela pravzaprav zelo čudna usoda. Na eni strani je tako rekoč čez noč postala bestseller, na drugi strani pa ni pričakala nobene zares primerne kritične »obravnave«. Vse, kar je bilo ob njej napisano, se središča knjige ne dotika, ali pa se skorajda po nepotreb- nem ukvarja s čisto obrobnimi zadeva- mi. Čeprav je postala bestseller, se zdi, da je nekaj nadležna in da bi se je že- leli najprej čimprej »otresti«. Vsega tega je kriva najbrž tudi knji- ga sama. Kriv je tudi njen avtor. Knji- ga govori na eni strani o nečem, kar je nadvse pomembno, vendar se ji očit- no ni posrečilo spregovoriti zares ustrezno in zares pomembno. Kljub te- mu ni nič manj jasno, da tudi »publika« še ni pripravljena na to pomembno in bistveno, ki bi se moralo navzlic vsem »pomanjkljivostim« knjige in njenega avtorja vendarle razkriti, če bi bili nanj pripravljeni. Pričujoči zapis je skromen poskus, opozoriti na tisto, kar je v Javorškovi knjigi zares pomembno, ne da bi pri tem posebej opisovali bistveno proble- matičnost Javorškovega pisanja kot ta- kega. Javorškova knjiga sprašuje: kako je mogoče biti Slovenec? Vendar sprašuje najprej in predvsem: kako je sploh mogoče biti? Njen temelj, oziroma njen izvor je nerazvidnost, nerazločenost in nerazločnost biti, oziroma vprašljivost biti. Vprašanje o tem, kako je mogoče biti, je zastavljeno na ozadju smrti, se pravi na ozadju in zaradi samomora. Vprašanje samomora se v knjigi zliva z vprašanjem, kako je mogoče biti Slo- venec. Samomor je torej postavljen za osrednje vprašanje slovenstva. Gled« tega Javorškova knjiga ni nič novega. Že nekaj let je, odkar je vpra- šanje samomora postalo na Slovenskem osrednje vprašanje. Že nekaj let nas obseda prav to vprašanje. Obseda nas zaradi samomorov predvsem mladih ljudi. Čeravno nas obseda, pa se vpra- šanju samemu še nismo odprli, nismo še začeli o njem resno in zares premi- šljevati — tako vsaj kaže vse, kar je bilo v zvezi s tem javno zapisano. Na svoj način priča o tem tudi Javorškova knjiga. Ni treba pričakovati, da bo pri- čujoči zapis razvil vprašanje samomora v celoti. V svojih skromnih možnostih hoče pokazati le obrise začetka poti, ki vodi do samega vprašanja. Začeti je možno le s tem, kar je naj- bolj očitno in kar je očitno že na prvi pogled. Pri samomoru je najbolj in naj- prej očitno to, da je predvsem popolno in dejavno zanikanje življenja, je po- polno pretrganje ali nepreklicna »uki- nitev« življenja. »Prekinitev« in »ukini- tev« življenja S'è v samomoru dogajata kot smrt. Samomor je možen, zato ker smrt je in ker je smrt totalno, dokonč- no, nepresegljivo in nepreklicno zani- kanje življenja. Samomor je tedaj mo- žen ne le zato, ker smrt »preprosto« je in ker je človek pač smrtno in končno bitje, marveč je možen šele, ko ima to »preprosto« dejstvo, ko ima človekova končnost in ko ima smrt čisto določen pomen. Smrt ima v samomoru čisto do- ločen pomen, zato je samomor »kon- stituiranje« določenega razumevanja in pomena same smrti. Samomor je mo- žen le, ko »onstran« ni ničesar več. Hamlet npr. ne more napraviti samo- mora, ker se sprašuje: »Kakšne sanje bi prišle nam v spanju, / ko se otresemo teh zemskih spon?« Če »onstran« ni popolnega niča, po- tem samomora ne more biti. Zaradi te- ga se utegne zazdeti, da je edina »obramba« pred samomorom samo ve- ra v onostranstvo. Vero v onostranstvo ponavadi združujemo z vero v boga. Marsikomu se zato zdi, da je vera-reli- gija edino uspešno sredstvo proti sa- mouničenju. Drugim se spet zdi, da je sleherno razmišljanje o smrti že znak religioznosti in vere v boga, kajti kdor je zares ateist, o smrti pač ne more ni- česar razmišljati, ker tam onstran ni nič in torej ni kaj razmišljati. Premiš- ljanje o smrti se marsikomu zdi kot tista priprava na lepo smrt, ki o njej govori ravno vera v boga, ko uči, da je smrt prehod na ono stran, se pravi tja, kjer bo človek neposredno postav- ljen pred boga in zato mora priti tja »lep« in »očiščen«. To nenehno preple- tanje vprašanja o smrti z vprašanjem o onostranstvu je eden izmed bistvenih razlogov, ki preprečujejo, da bi se vprašanju o smrti zares odprli, si ga zares zastavili: niti ko smo postavljeni pred vprašanje samomora, si ga ne zmoremo in ne upamo zares radikalno zastaviti. In vendar: če je res, da je samomor eno naših osrednjih vprašanj; če je res, da so številni samomori mladih ljudi na Slovenskem eden naših poglavitnih problemov, potem imamo na razpola- go samo eno pot: razviti in premisliti radikalno vprašanje o smrti. To vpra- šanje na svoj radikalni način zastavlja- jo prav samomori sami, ki uveljavljajo čisto določeno »razumevanje« smrti. Vprašanje, ki nam ga samomor zastav- lja, se glasi: ali je smrt res to, kakor »nastopa« in kakršna se kaže prav v samomoru? To vprašanje nikakor ne ugiba o tem, ali je onstran še kakšno »življenje« ali ne, marveč sprejema smrt vnaprej kot nekaj dokončnega, nepre- segljivega in nepreklicnega: onstran ni ničesar. Vprašanje sprejema smrt takš- no, kakršna se kaže tudi v samomoru, zato se v resnici sprašuje: ali je smrt res samo to, kar se kot smrt dogaja v dejanju samouničenja? Vprašanje sprašuje potemtakem o resnici smrti. Kaj je resnica smrti in kako priti do te resnice? Biti v resnici smrti vendar pomeni: umreti, biti v smrti. Resnica smrti človeku kratkoin- malo ni dostopna: nihče ne more biti v njeni resnici. Dokler smo živi, smo vseskozi zunaj te resnice. Niti kdor je že bil pred puškami, ne more reči o sebi, da je bil v resnici smrti, kajti cev puške ni resnica smrti, pa tudi zanka samomorilčeve vrvi ne. Smrt nam je kratkoinmalo nedosegljiva, jc nekje vi- soko nad nami, je zares prava in abso- lutna transcendenca. Če pa je tako, potem vprašanja o smrti in njeni resnici sploh ni mogoče zastaviti, smrt je, kar je, absolutna transcendenca, ki je človeku dostopna samo kot taka, se pravi samo preko uničenja in samouničenja. Smrt kot transcendenca je hkrati človeku nene- homa »na razpolago«, človek se lahko vsak trenutek ubije in umori ter tako stopi v resnico smrti. Potemtakem v sami smrti ni ničesar, kar bi človeka »branilo« od smrti, zato o njej sploh nima smisla razmišljati, ker ne more človeku ničesar povedati, razen če ver- jame, da je onstran smrti res še nekaj drugega. Oziroma: o smrti se da raz- mišljati samo tako, da razmišljamo o tem, kako bi jo »premagali«, presegli, kako bi si podaljšali življenje, kako bi dlje živeli, bili čim dlje zdravi in se s svojimi deli in dejanji čim zanesljiveje zapisali v knjigo sveta, kajti: »V delih svojih sam boš živel večno!...« Človek zareS premaga smrt samo v svojih večnih in nesmrtnih delih. Posta- ne nesmrten. Postati nesmrten pomeni tedaj: vse svoje minljivo in enkratno življenje v celoti izročiti prav »izdelo- vanju« teh nesmrtnih in večnih del. Te- mu pravimo tudi : svoje življenje žrtvo- vati neki ideji, ideologiji, stvari ali smislu. Žrtvovati v prav dobesednem pomenu besede: če je treba, je treba za idejo, smisel in stvar tudi umreti. Šele smrt za idejo potrdi zvestobo ide- ji, ali kakor je zapisal Oton Zupančič: Bodočnost je vera! Kdor zanjo umira, se vzdigne d življenje, ko pade D smrt. Smrt ni nič dokončnega, onstran je življenje. Smrt je premagana. Vendar je premagana samo v in preko smrti. Vprašanje smrti se nam torej vrača z vso svojo nepopisno in skorajda ne- znosno težo, saj se v »življenje« očitno ni mogoče »vzdigniti« drugače kakor ravno preko smrti. Niti ko se človek dvigne v novo življenje, ne more brez smrti. Tudi če ne stori samomora in tudi če ne verjame v boga in v vstaje- nje na onem svetu, ni mogoče brez smrti. Kaj je torej smrt, kako je z njo? Smrt očitno ni samo dokončno, ne- preklicno in edino zaresno zanikanje življenja. Smrt ni samo nekaj, kar nam 2 ni dostopno in kar je nekje visoko nad nami. Smrt je nenehoma z nami, ker smo smrtna in končna bitja. Smrt, smrtnost in končnost pripadajo človeku kot človeku. Ko bi bil človek neskon- čen in nesmrten, bi kratkoinmalo sploh ne bil to, kar je : večno bi živel, bil bi neranljiv, ne imel bi nobenih potreb, od nikogar ne bi bil zares odvisen in nikomur ne bi bil zavezan. Smrt je za človeka kot človeka prav bistvenega pomena, saj šele smrt stori, da je člo- vek človek in da sploh je. Človek je samo na ozadju smrti. Po svojem člo- veškem pomenu smrt človeka ne dolo- ča v smrt, marveč ga določa v človeč- nost, določa ga v biti. Biti in biti človek je za človeka ne- kaj najprvotnejšega. Zato je prvotni tudi tisti pomen smrti, ki človeka do- loča v njegovo človečnost. Ko hoče člo- vek »premagati« smrt in doseči nesmrt- nost, »premaguje« in »presega« tudi to, v kar ga smrt določa, gre preko svoje človečnosti, gre na ono stran, a na ono stran stopa preko smrti, stopa v smrt, ki nima več človeškega pomena. Samomor je potemtakem možen šele, ko se človeški pomen smrti nekako skrije in v tej prikritosti se smrt šele razodene zgolj kot nekaj, kar je le čisto in nepreklicno uničenje življenja, čisti in nepreklicni, do kraja ne-človeški nič. Ta smrt, ki je brez človeškega pomena, je golo fiziološko biološko dejstvo, je golo bivajoče kakor kamen ali zvezda. Vendar ni samo navadno bivajoče, ni samo kot kamen in zvezda, je še nekaj več, saj kamen in zvezda kot golo bi- vajoče samo na sebi nista nič uničujo- čega in ne odločata o biti ali ne biti. Smrt pa v samomoru neposredno pose- ga po biti sami, odloča o biti, odloča o življenju, o bivajočem in ima zato pomen same biti. Smrt je bivajoče, je kot drevo in ocean, a je hkrati tudi takšno bivajoče, ki odloča o vsem dru- gem bivajočem, je najvišje ali vrhovno bivajoče. Vprašanje samomora se, zdaj razkri- va kot vprašanje metafizijce.. Zato se samomor dogaja po meri dogajanja me- tafizike. Oziroma: vprašanje samomora je rešljivo samo v povratku k smrti, se pravi v povratku k človeškemu pome- nu smrti. To se ne more zgoditi dru- gače, kakor da začnemo o smrti tudi zares in resno misliti: neki Malrauxov junak pravi: »Ne mislim na smrt, da bi umrl, marveč da bi živel.« Smrt, ki je nanjo treba misliti, da bi živeli, ni bio- loško fiziološki konec, ni postopno pro- padanje in staranje, ni zanikanje ali sredstvo za zanikanje življenja, marveč je tista smrt, ki nas določa v to, da smo in da smo ljudje. Takšna misel na smrt je konec metafizične smrti in me- tafizike. Ce je tedaj res, da je na Slovenskem osrednje vprašanje prav vprašanje sa- momora, potem je res tudi to, da se naše osrednje vprašanje glasi: kako je z metafiziko in njenim koncem na Slo- venskem. To seveda ni medicinsko, so- ciološko ali psihološko vprašanje in ga ne morejo razrešiti nobene znanstvene raziskave. To je vprašanje mišljenja. Vprašanje, kako je mogoče biti Slove- nec, se zato glasi: Kako je možna na Slovenskem misel o smrti in življenju, o biti in niču, oziroma : Kako je na Slo- venskem možna misel o biti? Pesništvo, (ideologija) in politika NIKO GRAFENAUEK Vprašanje o tem, kakšno je razmerje med literaturo in pohtiko, je staro vsaj toliko, kolikor vprašanje o smislu lite- rature. O tem pa se je prvi začel ra- dikalno spraševati Platon v deseti knjigi svoje Države, kjer razpravlja o smislu in socialni vlogi pesništva. Po Platonovi sodbi, kot je razložena v tej knjigi, pesništvo človeka odvrača od spoznanja bistva stvari, saj mu spričo svoje mimetične narave odkriva samo njihov videz, se pravi samo tisto, kar se ponuja njegovim čutom in čustvom, ne privlači pa njegovega razuma, ki mu gre za spoznanje izvorne resnice vsega bivajočega. To pa pomeni, da je pesništvo po svojem socialnem po- slanstvu bistveno drugačno od filozo- fije, ki s potrebno racionalno strogostjo vodi k spoznanju resnice, v kateri sta utemeljena človek in svet. Filozofija je potemtakem izrazito s-miselna di- menzija človekovega duha, medtem ko je pesništvo spričo svoje emocionalne intencioniranosti ne(s)miselna, neureje- na, anomična duhovna struktura, ki s svojo spontanostjo spodkopuje dane družbene normative, zato je socialno škodljiva in kot taka nezaželena v uti- litarno disponirani državi. Platon se torej opredeljuje do pesni- štva glede na njegovo smotrnost, ko- ristnost in potrebnost. S tem pa, ko poezijo označuje kot socialno nekorist- no, celo škodljivo manifestacijo duha, hkrati per afirmationem postulira po- seben vrednostni sistem, ki zagotavlja takšno družbeno-moralno konstelacijo, kakršna v najvišji meri omogoča uve- ljavitev s-misla, to je misli in misel- nega spoznanja; njegov najpopolnejši in najdoslednejši izraz pa je seveda filozohja. Brž ko pa se filozofija skuša socialno realizirati kot državotvorna in politična sila, pomeni, da se iz spekulativne, mišljenjske ravni spušča na tla prag- matizma, akcionaštva in volje do moči. Ali z drugimi besedami povedano: v trenutku, ko filozofija zapusti prostran- stva nenehnega spraševanja, po kate- rem je, kot pravi Kari Jaspers, dolo- čena, in se skuša socialno uveljaviti kot posoda in najvišje utelešenje smisla, v tem trenutku se izmakne tudi spraše- vanju o svojem temelju kot nečem ne- -odgôvornem, vprašljivem, indefinitizi- bilnem. S-misel namreč daje stvarem prosojnost, zanesljivost in vrednostno določenost, iz njega potekajo in se v njem utemeljujejo vse družbene insti- tucije, prostor in čas, vprašljivost po- stane nekaj relativnega, naključnega in problematičnega, znajdemo se v območ- ju dosledne odgovornosti in teleološko- sti, ki je srž ideologij. Tu avantura ni več mogoča, spraševanje o posameznih pojavih sveta postane odgovorno, esha- tološko, torej takšno, da se kar najbolje prilega njihovemu smislu, ne pa tudi njihovi resnici, katere prebivališče je zunaj njega. Če je Platon v svoji Državi filozofom nameni! vlogo politikov, jim jo je z namero, da bi čimbolj smotrno uredili in vodili atensko družbo. S tem pa jim je seveda naprtil tudi odgovornost, da bo socialna realizacija smisla kar naj- bolj dosledna in promptna. Takšna pa bo le v primeru, če jo bo uravnaval razum in ne čustvo, ker je le razum sposoben postopati smotrno, koristno in odgovorno. Poezija pa je že po svojem izvoru, kakor tudi po svojem socialnem učinku nekaj nepredvidljivega, ne-odgôvorne- ga in nezaključenega. Poiesis, ki je po- sebna oblika prehajanja iz nebivanja v bivanje, kot je zapisano v Platono- vem Simposionu, se po njegovi raz- lagi v dialogu Ion godi po božjem navdihnjenju, in statu vaticinationis, kar pomeni, da je počelo tega porajanja v sferi nezavednosti, kamor ratio nima dostopa, ali z drugimi besedami: v ira- cionaliteti. Pesniki so potemtakem glas- niki te iracionalitete v nasprotju s filozofi, ki so protagonisti racionalitete, zato je tudi pesniško delo takšna be- sedna tvorba, kakršna se izmika racio- nalni obvladljivosti. Po drugi strani pa je pesniška umet- nina tudi mimetična struktura, v kateri se ideja ali bistvo stvari ne razkriva na dovolj razviden in zadovoljiv način. V njej se zrcali samo njen videz, pisana lupina čutno nazornih predstav, ki nas zaslepljujejo, tako da polni nejasnosti nikoli ne spoznamo njene prave vsebi- ne. Zato pesništvo po Platonu ne more imeti spoznavne funkcije, logična po- sledica tega pa je, da v racionalno urejeni državi ni mesta zanj, razen v tistih primerih, ko je moralno politično angažirano in služi ideologiji smisla. V helenistični besedni umetnosti je to predvsem himnično pesništvo. Vseka- kor bi zašli predaleč od predmeta, ki je naznačen v naslovu našega razmiš- ljanja, če bi se želeli še naprej zadr- ževati na področju platonističnega mo- dela politike in njenega odnosa do poezije, v okviru katerega se odpira cela vrsta novih in novih vprašanj. Platonovega primera smo se poslužili samo zato, da smo lahko prav na iz- vorih evropskega metafizičnega mišlje- nja, ko se prvotni mantični odnos do sveta začenja subjektivistično spremi- njati, vsaj približno nakazali razmerja med poezijo, filozofijo in ideologijo. To se nam je zdelo potrebno storiti pred- 3 vsem zategadelj, ker je eshatološka na- rava politike, kakršna je eksplicirana pri Platonu, opredeljevala in še opre- deljuje evropsko metafizično utemelje- no družbenost in vsebino njenih in- stitucij. Govorimo namreč iz takšne zgodovinske situacije, ko je politika z vsemi svojimi instrumenti še vedno zasnovana na eshatologiji, pa naj bo smisel, ki jo pogojuje, prisoten v ideji nacionalizma, internacionalizma ali hi- liastičnega humanizma. Bistvo je to, da je dana neka apriorna vrednota, v ka- teri se politična praksa lahko uteme- ljuje. V takšnem socialnem prostoru, kjer platonični s-misel določa konkret- no politično ravnanje, pa je vse, kar se ne podreja temu enotnemu smislu a limine nekaj problematičnega, škod- ljivega, sovražnega. Ker je pesništvo že po svojem poreklu — tu seveda osta- jamo v območju platonistične oprede- litve literature in politike — spontana, ne-odgôvorna, magična struktura, je zato vseskozi izpostavljena sumu poli- tične digresivnosti in diverzantstva. S tem pa je kajpa že izvršena tudi njena , politizacija in ideologizacija, ki jo naj- bolj razvidno ilustrira dejstvo, da se nam na primer vsa naša literarna tra- dicija prikazuje kot permanentno zani- kanje obstoječih norm, vrednot in in- stitucionaliziranega smisla in da se tudi naša nacionalna literarna zgodovina ves čas utemeljuje prav na spoznanju in eksplikaciji te dihotomije. To pa se- veda pomeni, da se tudi pesništvo kot specifičen komunikacijski proces ne more izogniti opredeljujoči totalitarno- sti smisla, ki je tu zato, da ureja, potrjuje in klasificira spontaniteto. V območju ideološkega in političnega totalitarizma, kakršnega je razvil Pla- ton v Državi, in čigar socialno realizi- rano moderno varianto v svoji najbolj drastični izvedbi predstavljata hitleri- zem in stalinizem, je pesništvu dana ena sama možnost: da se »vede« smi- selno, se pravi prilagojeno danemu normativnemu sistemu. V nasprotnem primeru je politično anatemizirano. Vse to pa pomeni, da ideologizacija pesništva ne poteka samo a posteriori, marveč se lahko ideologija prelije vanj že na samem ustvarjalnem izhodišču, iz česar se izoblikuje tako imenovana ideološko angažirana literatura. Takšna literatura neposredno sledi institucio- naliziranemu smislu, odgovoru, zato je enosmiselna in glede na ideološki mo- del, na katerem participira, politično docela komensurabilna, uporabna, pa- rolistična. Ta njena strukturalna opre- deljenost je vselej ista, pa naj bo njeno sporočilo zasnovano na oficialni ali antioficialni ideologiji, v legalni ali ile- galni socialno politični tedenci. V vseh teh primerih gre namreč za odgovorno, aktivistično, voluntaristično literaturo. Vprašanje, ki se nam na tem mestu zastavlja, pa je, kakšna sta socialni status in politična referenca ideološko neverificirane literature? Ko govorimo o odnosu med pesni- štvom in ideologijo, med poiesis in upravljanjem, se ves čas sučemo v ob- močju smisla in smiselnega ravnanja. To pa pomeni, da je in politicis vrhovni kriterij vsakršne prakse s-misel, ne pa resnica, ki je smislu skrita in nedo- stopna. S-misel pa je nekaj subjektiv- nega, po misli določenega, nekaj, kar dobi svojo politično vsebino v trenutku, ko se skuša socialno realizirati kot misel-vodilja, kot doktrina. Poiesis, ki je — kot že rečeno — prehajanje iz nebivanja v bivanje, ne pozna apriornega smisla, kot ga ne pozna nobeno porajanje; ta prehod iz ne-biti v biti sam po sebi namreč ne more vsebovati nekega vrednostnega predznaka, zato je tu identiteta resnice in biti popolna in se »kaže« na način odprtosti. Odprto bivanje poezije pa ni več možno, brž ko le-ta stopi v ko- munikacijo z ideološko, smiselno deter- minirano eksistenco danega sveta. Tu se namreč začenja proces njene reifi- kacije, zapiranja v odgovorno nomič- nost in socialno osmišljenost. Poezija kot komimikacija je torej, če jo gle- damo sub specie societatis, nujno po- tisnjena iz svojega brez-smiselnega mi- rovanja v prostor zgodovinske aktua- litete in tako izročena na voljo najraz- ličnejšim ideološkim redukcionizmom. Posledica tega je, da se njena prvotna brez-smiselnost in brez-temeljnost zač- ne pretvarjati v več-smiselnost in pomensko ambivalentnost, katere izvor je v tem, da se njena resnica v procesu ideologizacije substancionalizira in se iz imanence njenega bivanja pomakne za horizont transcendentnosti. Le tako je namreč mogoče, da se na osnovi diference med bistvom in resnico po- rajajo najrazličnejše tematizacije in aktualizacije poezije, kjer se potrjuje njena več-smiselnost. Tudi Platonova odločitev, da sprejme v svojo Državo samo himnično pesni- štvo, temelji na tej več-smiselnosti poezije kot socialne komunikacije. Aktualizacija pesništva, s kakršno se srečamo pri Platonu, namreč izhaja iz spoznanja njegove politične in socialne koristnosti in smotrnosti. Če bi pri njem tudi v sferi političnega načrtova- nja veljala za selektivni kriterij resnica, potem bi moral glede na dejstvo, da je poezija posnetek posnetka in kot taka trikratno oddaljena od resnice, pregnati iz svoje Države sleherno, torej tudi himnično poezijo. Ker pa mu velja za odločilni politični kriterij s-misel, je njegova selekcija docela pragmatične narave. Takšen odnos do poezije pa je značilen za sleherno totalitaristično po- litično koncepcijo, ki za relevantno pe- sniško dejanje ne priznava produkcije (poiesis), marveč le re-produkcijo ali ponavljanje dane ideološke teksture. To pa seveda predstavlja redukcijo in de- poetizacijo poezije na nivo časo-pisa. Kljub temu pa nikakor ni mogoče spregledati dejstva, da literatura ne nastaja iz praznega, politično neopre- deljenega prostora, marveč se poraja iz takšnega ali drugačnega, a vsekakor tudi političnega skustva njenih tvorcev. To skustvo pa je kajpada zelo različno. V pravkar opisanem primeru je uteme- ljeno v ideološki eshatologiji dane po- litične strukture, ki jo reproducira. To je nivo splošnega, razvidnega, verifici- ranega in nevprašljivega ponavljanja. Poezija (literatura) kot svobodna pro- dukcija jezika pa nujno nastaja v ob- močju individualne in socialno neveri- ficirane vizionarnosti, v kateri se ideo- logija kaže le kot nerealizirana možnost, kot potencialni sunek v zgodovino in je zato tudi njen smisel v vizionarnem premagovanju konkretnega zgodovin- skega sveta, v eksteriorizaciji danega socialnega skustva, v avanturi, katere cilj je neznan. Kolikor torej ideologija zaznamuje to poezijo, jo zaznamuje kot izraz neza- dostnosti konkretnih socialno političnih razmerij, ne more pa hkrati predstav- ljati tudi že odrešilnega modusa za njegovo realno premagovanje. Prav to, da poezija ostaja v območju vizionar- nosti, ideološke potencialnosti in inde- finitizibilnosti, je tudi vzrok za tisto njeno spolzkost in izmuzljivost, zaradi katere je nemogoča njena dokončna racionalna redukcija na enoznačno po- mensko strukturo. To pa je seveda tudi temeljni pogoj za to, da je sploh mo- goča komunikacija med eksistencial- nim skustvom, ki je ubesedeno v lite- rarnem delu, in med eksistencialnim skustvom njegovih konzumentov, ka- terih socialno zgodovinske in ideološke prenotacije so lahko docela različne ali celo diametralno nasprotne ena drugi. Takšna narava literature pa z ničemer ne preprečuje tudi svoje enopomenske ideologizacije, ki pa seveda ni toliko posledica te njene, narave, kolikor je izraz določene socialno historične kon- stelacije, v kateri do tega prihaja. Sku- šal bom biti konkretnejši: ideologizacija slovenske literature od narodno pre- budnega Vodnika, preko Prešerna, Jen- ka, Levstika, Cankarja, Zupančiča in drugih, do Mateja Bora je najbolj raz- vidna v tematizaciji in aktualizaciji nacionalne ideje kot tistega konstitu- tivnega smisla, ki daje tej literaturi njeno preglednost in zgodovinsko dolo- čenost. Razlike med posameznimi lite- rarnimi pojavi so le kvantitativne na- rave, medtem ko osrednji vrednostni postulat slej ko prej ostaja verifikacija nacionalitete. Ta je aktualna vse dotlej, dokler nacionalna ideja ni socialno realizirana. Zato je razumljivo, da je tudi ideološka podstat našega razume- vanja literarne tradicije v socialni in- suficientnosti slovenstva glede na idejo o njem. Tako se tudi historiološka si- stemizacija ^lovenske literature, kot je uveljavljena v naši literarni zgodovini, ravna po tem insuficientnostnem prin- cipu, kar je očitna posledica institucio- nalizacije tistega s-misla, v luči katere- ga je misel o slovenstvu še zmerom misel nerealizirane nacionalitete. Glede na to seveda slovenska literarna zgo- dovina ne more premagati dihotomije med pesniškimi hotenji in realiteto, ki se ponuja pri obravnavi naše literarne tradicije in ki je dostopna preko anali- ze časa in prostora, v katerem se je ta tradicija oblikovala. To pa pomeni, da skuša potencialno ideološko inten- cijo te literature pripeljati do cilja in jo postulirati kot nasprotje v danem zgodovinskem prostoru uveljavljene ideologije in smisla. Če bi se hotela temu izogniti, bi morala ostajati v ob- močju literature in njene potencialne ideološkosti. Vendar je to nemogoče, saj nas sleherna tematizacija te poten- cialnosti nujno vodi k njeni socialno historični aktualizaciji, kar v posledici pomeni že tudi njeno uklepanje v obroč ideologije, ki je integralni del tudi naše sedanje prakse. Preko pred- meta pričujočega razpravljanja se vse- kakor vsiljuje tudi nam, saj je vpra- šanje o odnosu med pesništvom in politiko takšne narave, da implicira prav tisto razsežnost, v l bo še tako krvavo rdeča ali kričavo modra, iz sa- mih ostrih krikov in bučanja glasbil, pod nenehnim tušem zvokov in barv, enoličnost bo naposled udarila ven ko sajast madež: ubijajoče utrudljiva. Ve- nel boš pod njeno sapo ko ... poseka- na roža. Sredi gejzirov iz stekla in pla- stične mase boš od žeje umrl. Nočem. Nočem se sliniti kakor polž, tacati kot vol, odpirati ust kakor konj, gle- dati kakor ovčica, strmeti kakor pes, razprostirati rok kakor papiga perut. 14 gapti kakor gos, hrzati kakor žrebica, začmokati kakor prašič, mukati kakor krava, sopsti kakor utrujena žival, po- mežikovati kakor kokoš, lesti kakor močerad itd. itd..... če se že vsa so- seščina, z bližnjimi in daljnjimi sorod- niki vred — KORALNO — slini kakor polž, taca kot vol, gleda kakor ptič, gaga kot raca, hodi kot orangutan itn. Nočem zagoreti kakor sanjska prika- zen, ker je gorečih sanjskih prikazni že v vsaki hiši več kot žlic. Nočem, da mi noč šumlja kakor papir, ker je vse preveč stvari, reči, ljudi, ki šumljajo kakor papir. Odklanjam celo lepenko, platnice, staniol, risalne in šeleshamer pole, pisemske ovojnice in mape, skrat- ka, Vevče v celoti z vsemi pisarniško papirniškimi potrebščinami vred, ki jih ondi proizvajajo, ker jih štejem za de- teriorno, manjvredno blago, za vari- iranje misli vodnice. Primadono so nam samo zamenjali s tretjerazrednim dvojnikom, s kontrafiguro, a vstopnino moramo vseeno plačati, ko da bi pri- madona zasedala in odpela madrigal. Nočem. Odklanjam. In nevzgojeno ce- petam z nogami. Odklanjaš, odklanjaš. Ko da se ti ni- koli ne ponavljaš, mi oporeka glas. Se. A pišem nevtralnejši slog. S piri- ti, hrisoliti, kalcedoni, diaspori, albiti in sardoniksi ne prepleskavam svojega besedila. S preprogami metafor in vleč- kami primer ne prekrivam svojih mi- sli-podov, ne polaščam se z njimi trino- ško sveta, ne silim ga pred seboj na kolena. Ne tlačim ga v vreče in predale z nalepkami. Tu in tam frcnem podo- bico, trop, da ga komaj kdo opazi. Kaj je lisa ali prtiček? vpraša. Če od blizu pogledaš, se »razodeva« kot pladenj, diši pa kot medenjak. Nekaj bo že, se opravičujem, bogzna kaj... Zdaj pa le ti naprej govori, spodbudim glas. Zdi se, povzame, da se je Zidar svo- jih junakov malce utrudil. Ljubi jih že — in sovraži — brez pretirane domiš- ljije, vse na isti način, z besedami, ki so postale že konvencionalne. Dojema in razlaga jih nediferencirano: obklada jih z istimi izrazi, ki zvenijo že kot refren. Ne ustvarja jih več — od nog do glave — s svežo kreatorsko sper- mo, pač pa si hodi sposojat ali krast ... primerjalni navdih k zgodnjemu Zi- darju. (Približno tako, kakor hodijo na- ši teoretiki po modrost k mlademu Marxu ali poznemu Sartru.) Jaz temu pravim ... alienacija ali pa zrahljan čut za proporcije in mero. Ali pa — na to nisem pomislil — zahvalim se Mitrovičevi za sugestijo — bo stvar avtoironije. Morda pa se je Zidar zares že začel norčevati iz lastnih primer in nasploh primer ter jih kani sprav'ti v stečaj. Narediti iz njih predmet sme- ha in posmeha. Nemara nam že pri- pravlja pasjo bombico, ki se bo razle- tela približno takole: Petelin je zavpil kakor pob, ki je gledal v svet kakor ptič, ki je stresal čopasto glavico ko grmič, ki je šelestel kot osmojeni časo- pisni papir, ki se je zibal v vetru ko pšenično rumena rž, ki se je nežno ugrezala kakor radirka, ki je bila meh- ka kakor mah, ki se je tiščal skale kot mlad zajček, ki je nagnil gobček vstran kot trileten otrok, ki se je zagledal ka- kor slepec v temo, ki je vrela in se usipala kakor prst, ki je bila tanka in prosojna kakor sladkor, ki je bledo ža- rel kakor smrt, ki je šklefetala kakor okostnjak, da se je petelin zdrznil in zavpil kakor pob. Nehaj že enkrat, sem okrcala glas. Drugim očitaš, da se ne znajo držati krmila in kolesarske steze, sam pa za- padaš baroku najslabše vrste. Grajaš čarodeja, ki je vpričo vseh, na tešče, požrl klopko konoplje in koj nato vle- kel iz ust metre in metre svilenih vr- vic, nitk, rutic in traku, sam pa sej- marsko goltaš 24-karatno zlato, iz tebe pa leti suho dračje, zamaški in lupine. Rajši še kaj pametnega prideni, če zmoreš še kaj. Drugače : Adijo, Ber- nardka. Na svidenje nad zvezdami. Ca- ka naju le ... nesvečan pokop____brez blazinice z odličji in godbe na pihala. No, pa naj bo. In ne zameri za malo prej. Nespodobnosti seveda preleti. Smrtnika pač zanese. Praviš v svojem zapisu : Recimo bobu bob, kruhu kruh, ko govorimo o bobu in kruhu. Postanimo obzirni, previdni, stvarni in natančni. Obzirni do kruha, do boba, to misliš? Drugače rečeno: ne delajmo iz boba šablon, ne trpajmo kruha v model, ne degradirajmo jih v kliše. Kajti dve štru- ci nista enaki in ne dva boba. In ne dve babi in ne dve gubi. Jabolčna pita naj le bo jabolčna pita, glavno je, da ne pozabiš, da dve piti nista enaki. Niti malo pa ni potrebno, da imata okus po pehtranovi potici ali bezgovem čaju, da se ... udejanita, da »realizi- rata« svojo bit. Narcisa ne dehti kot pelin, mandelj nima jesenčkovih oblik in jurček ni lisička, dasiravno sta oba goba. Recimo torej Stihiji Stihija, a samo njej. Ne obmetavajmo, ne obre- menjujmo drugih reči in stvari z misli- mi, predstavami, obnašanjem in prime- rami, s katerimi smo že Stihijo zamal- tali in obtežili. Ne ogovarjajmo ducata žensk z besedami, ki so le njej name- njene — morale bi vsaj biti — skrojene nalašč zanjo, po njenem životu. Naj bo Stihija na videz še tako podob- na Kocmurki, prava Stihija je samo ena: ni ji enake na svetu. Nezamenljiva je. Nezapopadljiva ko brezno. Nepo- novljiva. Nepogrešljiva. Edinstvena.'Ne utrujajmo se potemtakem, ne varajmo se med seboj, ne zavajajmo drug dru- gega z videzi podobnosti, pač pa izbezajmo obraz, profil... razlike. V mnogih Zidarjevih tekstih pa ravno obraze pogrešam — pogrešam razlike. Njegove »junake« tlači že mora vnaprej razdeljenih vlog, vnaprej dogovorjenih gibov, predpisani ritual. Že vnaprej veš, da se bo nekdo — vseeno kdo — v knjigi, ki si jo pravkar vzel v roke — zamujal z režo pri hlačah, drugi se bo raztegnil ko tanko valjano testo ali raztresel ko seno, tretjemu se bo vzpel glas kot otroku, četrti bo lovil zrak kakor piščanec zrnje, peti bo odkima- val kakor starec in se zvil kakor kača, šestemu bo pa duša obmirovala, gore- la, vzhajala, sopla, rasla, pljuskala, po- jemala, pošla, hropla itd____Nekaj žensk bo kajpak v spominih ščebetalo s ptičem Feniksom, pardon, penisom ko z birmanskim botrom (primera je moja), ki jih je pred 20—30—50 leti osrečil z zlato uro: saj jim je, zlomka, predrl kot biblijski papir krhko de- viško kožico njihove med tršatimi krači zagozdene tavžentrože. Potem bo nekaj oljveznih repriz (izven, za šole in po- deželje) iz zoološkega vrta, vmes pa še nekaj rosno cvetoče nature, nekaj kozmične miline, ne še povsem izprane in izlizane. Tudi tebi bodo vzhajali spomini ko vime ali mesec. To pa sem že nekje bral, se boš začudil prizadeto. To tudi, boš hiral ko studenček. To tudi, boš zaplahutal ko plat zvona. Novine bo namreč bolj malo, novim situacijam in sceneriji navkljub. Zahrepenel boš nà Герет po Zidarjevem stvarstvu in po- krajinah, ko jih še ni razžirala navada. Zahrepenel po svetu, ko so ljudje in misli... pr\ ič shodile, puščoba se pr- vič razlezla kakor lišaj, breg se prvič zgubil kakor deževnik in ustnice prvič trepetale kakor metulj na cvetu, klavir pa prvič zakričal kakor ptič ... Spomnil se boš, nostalgično, kako ti je dih zastajal, ko si bral in strmel, strmel in bral, srce pa se ti je vzdigo- valo ... ko fakirjeva kača in blejalo ... ko hvaležna ovca, ki je končno našla svojega dobrega pastirja in odrešenika, ki ji je obljubljal, da jo na ramah po- nese, njo in ves svet, v prezračno sta- jo, v nove, nepovaljane dimenzije, v sam nebes. Zdaj pa trepetaš in drhtiš, da ti lava besed in poplava primer ne odnese tistega obljubljenega raja. Bojiš se, da ti povodenj ne odpihne in potep- ta ... sanjskih ali peklenskih podob. Pred leti, ko si prebiral Svetega Pav- la in še kaj, si tudi molil. Kakor so te v šoli pri Eliotu naučili. Za tiste, ki ne vedo, kaj delajo, in za tiste, ki vedo, pa ne.delajo prav, a vse- eno ne odjenjajo. Molil si za Rajglovko in njeno bolno svinjče. Za Strgarko, ki je že vse skusila. Za Trinhalterja in Četarja, da ne bi preveč nalágala. Za krčmarja Slavomirja, da bi mu šli posli v klasje brez ovajanja. Za geodeta Ladota in sekretarko Francko. Molil si za Peterlinko, ki melje z gofljo kot z mlinčkom. Za rajno Žegarco, ki se je pri sedem- desetih zgonila. Za živino, ki po stajah crkuje, in za pujske, ki jih naskrivaj koljejo. Za Anzeljca, ki ima rad kmete in krave. Za Hacljevo.iz Gorenje Stabrge, ki je menda z njim zaigrala kranceljček in zanosila. Molil si za izdajalca Frenka, ki... baje visi na veji (ter še za vse včerajš- nje preganjavce in današnje preganjan- ce. Pa tudi obratno. Molil si za reko Savo, da bi nazaj tekla, ker le takrat — pravijo — bo na svetu mir. Molil si za Rezo, ki se ne bo od strahu pred Mirkom usrala. Za prikrajšane in zapostavljene otro- ke revnih ljudi, pa če močijo stenične postelje ali jih sploh ne vlažijo. Molil si za zrak, za dež, za pšenico, za večer, za roso. Molil si, pa čeprav ne znaš več mo- liti. Čeprav nimaš nič vere, nič čistosti, nič boga. Molil si vseeno. Za tiste, ki so si iz niča naredili veli- ka premoženja, pa za tiste, ki so še težko prislužen dinar zgubili. Molil si za vse in vsakega posebej. Za vse naštete in neimenovane Zi- darjeve junake. 15 Pa za sebe. Pa še za sebe. Molil si za naprej, za nazaj in za ta- krat. Iz globočin kličem k tebi, jutro, zo- ra, življenje. Miserere nobis. Ne straši nas, ne udrihaj, ne preme- tavaj. Nasmehni se nam, usmili se nas. Reži nam nauke in kruh. Daj nam mir. Napolni nas s spravljivostjo in dobro- to. Zdaj tudi moliš. O gospod, ne dopusti, ne privoli, re- ši, otmi! Reši, kar se rešiti da. Ustavi mline primer, kolovrate glagolov, rag- Ije besed ... ali pa naj meljejo drugače. Podaljšek: Kar zadeva »kulturo«, se z Mitrovičevo tudi precej razhajava. Jaz namreč kulture in civilizacije ne pojmujem na klasični, diskriminatorskl, etnocentrični način, pač pa policentrič- no: pristajam le na kulturni pluralizem. Mnenja sem — s Claude Lévi-Strau- ssom, »da je barbar predvsem tisti člo- vek, ki veruje v barbarstvo.« Ne delim narodov in ljudi v visoko razvite, manj razvite, komaj razvite in divjake, pač pa v narode in ljudi z različnimi kulturnimi cilji in dediščinami. Sodim, da vsi skupaj prihajamo od daleč in smo daleč namenjeni — ne le Kocbe- kovi lipicanci — ter da nosimo na svo- jih plečih skladovnice izkustev, strahov, časa, spominov, tabujev, pred- sodkov, običajev, preteklosti, naplavin. Zame kultura ni potemtakem le hiero- glif, klinopisje ali ideogram, na kratko zadeva pismenosti, marveč stvar živ- ljenja, dihanja, gibanja, bivanja, mišlje- nja. Ljudi, ki delijo svet v visoke, sred- nje, nižje in nizke kulture, se pravza- prav bojim, ker so navadno obremenje- ni s superiornim kompleksom, z voljo do moči, ki rada sebe uveljavlja in potiska navzgor in naprej, druge pa peha v kot, dol s hrbta, rajo na kolena. Ker: reci superiorni kompleks in rekel si rasizem, reci rasizem in rekel si ge- nocid. VIZUALNE UMETNOSTI Modna revija, maneken, obleka BORA COSIČ Geometrizem sodobne ženske obleke, likovni dogodki in koloristične eksplo- zije, ki se do|ajajo na docela konven- cionalni površini, ne da bi se ta po- vršina in njene pragmatične pogojeno- sti upoštevale, porazna, šokantna asi- metričnost risbe, »kroj«, ki kapriciozno obsega neki rokav, ne da bi upošteval »ostalo«, barva, ki gre mimo kroja, »faktura«, ki se ogiblje modistični tra- diciji, po kateri naj bi iz kosa cunje izvlekli nekaj primernega za oblačenje, vse to je značilno za zadnjo fazo sli- karske revolucije na področju življenja, ekspresionizma, naperjenega »proti« stvarnosti, artizma, ki je prostor so- dobnega sveta prevedel v prostor, pri- meren za umetniško delovanje. Ta celoviti preobrat ni mogel mimo »trivialnega« detajla vsakdanjosti, njene vsakdanje kože, sredstva in orodja permanentnega teatra preoblačenja, najbolj razširjene »artistične« dejavno- sti človeka. Na tej paradoksalni točki nuje in umetnosti, prisile in svobode, fizioloških imperativov in klanovskih nagnenj »biti nekaj drugega«, na tej cunji z dialektičnim pomenom se odvija negacija, se kaže resume, v katerem in po katerem ni več mogoče preprosto trditi, da obleka posluje, da je namen, da služi kot neke vrste osebno po- hištvo, prakticistična obloga, bolj ali manj svobodno zamišljen oblat, ki va- ruje to pogačo ženskega telesa pred zunanjimi vplivi, pač pa moramo upo- števati, kako označuje sama predvsem s svojim likovnim, »umetnim«, namer- no »nepraktičnim«, s prenosnim in ne- prenosnim pomenom v glavnem vizual- ni dogodek. Danes si modni kreator, sicer v za- mudi za celo stoletje, privošči slikarsko svobodo, tako da človeškega telesa kot simetričnega geometrijskega konven- cionalnega pojava ne obravnava več na akademsko shematičen, »fotograf- ski« in faktografski »realističen« način, temveč dopušča, da tudi njemu roka zadrhti, tako kakor j'e drhtela Cézannu, kadar si prizadeva okrog človekovega fizikusa kot evklidovske konstante, ne- spremenljive in vztrajno enolične, izri- sati svojo »variacijo«, svoje odstopanje, svojo nedobesedno, metaforično, pesni- ško parafrazo. S tem, ko se odreka svojemu prvotnemu opravilu, »oblače- nju«, čedalje bolj in čedalje pogosteje »slika« na prostranem platnu, ki zgolj s pogojenostjo najbolj neogibnih raz- sežnosti spominja na svojega porabni- ka, a ta pogojenost celo spodbuja to, večidel nerealistično početje. Tej opredelitvi, katere dejanski za- četnik je bila že leta 1913 slikarka Sonja Delaunay, se moramo zahvaliti za tisto serijo kostumov-slik, za tisto galerijo novo ustvarjenega oblačila, ki, postavljeno v prostor, v realne, »stvar- nostne« okvire, to stvarnost rekon- struira in artistično obnavlja in napravi iz tega prostora prostor novo izmišlje- nega in zamišljenega »estetskega« sveta. Ta ogrinjala z »madeži« namesto vzor- ca, te nogavice, ki izbirajo porazno »disparatne« tone, ta oblačila zaplat, košmarskih diagramov, matematične eksaktnosti, obsedeno geometrizirana in lincarizirana, obenem toliko svobod- na kakor kakšno Pollockovo platno, optično hrapava in strahotna, sestav- ljena iz vrste mrež vizualno provoka- tivnih detajlov, kakor da so izšla iz kakšne sennettovske bitke s tortami, ne združujejo samo nekaj reprezenta- tivnih ideogramov sodobne civilizacije, pač pa na svojih lastnih tleh, v obla- čenju rušijo, devalvirajo in se norču- jejo na račun krojaške komedije, ki traja že stoletja in po kateri se žensko telo v vsaki bolj ali manj »elegantni« varianti ni veliko razlikovalo od kakš- ne secesionistične, z balkoni preobre- menjene fasade. Ta arhitektonizem ženskega fizikusa, to inženirstvo na ravni cunj je končno pokopala Mary Quant, majhna londonska šivilja, po- tem pa tudi številni drugi, ki so s svo- jimi škarjami pričeli striči sam obraz pepelnate krojaške stvarnosti. Toda »delo« se ne končuje s svinč- nikom in »kreatorjevimi« škarjami, do- polnjuje in definira se z objektivom fotografa, ki uporabi končni model kot eno izmed premis svoje stilizacije. Na ta način odkrivajo in konstruirajo am- bient, dekor, kulise, »v naravi« iščejo elemente, ki bi resonirali z »umetno« obliko obleke, razmišljajo o tem, kateri predmeti, živali in rastline bi prispevali k temu splošnemu usklajevanju, in šele tedaj, v tej celoviti mimikrijski paradi, v tem splošnem kolorističnem, linear- nem in valeurskem rimanju dobi poanto vse to početje »nasilja« nad živo stvar- nostjo, na katero se kakor na podlogo nalepi etiketa novo izumljenega kostu- ma »za naslednjo pomlad«. Brez »ob- delave« okolja, brez upoštevanja vseh komponent, prav tako kakor v pravem gledališču, pade v vodo največji del značilnosti, ki jih prinaša model. Brez te omejitve, tega lesa in te zebre po- menijo kaj malo ti čudni geometrizmi in te linerane šarade, speljane po telesu Jean Shrimpton, kar vse govori o tem, da gre za »lažno« opravilo nasproti 16 stvarnosti, in tudi to, da se po petili stoletjih v nekem okolju, katerega pro- fanost je splošno sprejeta, obnavlja klasična ideja renesančnega slikarja, ki svet okrog sebe uporablja zgolj kot strelivo za svojo kreacijo, in da gibanje v naravi ni tako daleč od kanalizira- nega gibanja v vsakem, pa tudi ma- rionetnem gledališču, oziroma da je življenje slika. Drugi del opravila opravlja modna revija, ta hrestomatija sodobnega živ- ljenja, večstransko angažirana pri sti- liziranju, preobračanju »stvarnosti«, ta slovar ne samo (v klasičnem pomenu) »uporabne« umetnosti, pač pa tudi povsem novega pogleda na »vso stvar«. Šele zdaj, na njenih straneh, v tem posebnem scenografskem aranžmaju, se pokaže nenavadna vizualna tempi- ranost novega kostuma, katerega likov- ni in kompozicijski »ekscesi« dobijo odziv v celotni (režiserski) postavki modnega fotografa. Jasno postane, da številni primerki zamišljenih oblačil niso komponirani za nošenje »nasploh«, pač pa je pričakovati njih pojav v po- sebnem kontekstu, v specializirani vi- zualni sestavi z ozadjem, ki bi naj bilo (a ni) navadno življenje. Šele v tej fotografsko-aranžerski predstavi, v ka- teri se risba obleke podaljšuje v »pro- storu«, koloristično in kompozicijsko iibranem dekoru, ter skupaj z njim šele tvori definitivno celoto, šele tu se končuje »slikarska« poteza, artistični navdih, za katerega je cunja (ali lepše: tekstil) in model (krinka človeškega bitja) samo sredstvo, neke vrste »plat- no« in »olje«, pribor v najmaterialnej- šem pomenu te besede. S svojim namenom, s svojimi »orod- ji«, z osnovno vsebino svojih »fabul« kaže modna revija na visoko stopnjo stilizacije, celo višje kakor številni pri- meri čiste umetnosti. Kakšne пеИ »zgodbe« najdemo na teh lepo pisanih straneh »s polno slik«, kakor da gre za knjige, namenjene otrokom? Kateri neki je osnovni ton teh slikanic, teh v prvi vrsti »ženskih« čitank? S svojo navado »poučevanja«, nasvetov in na- potkov je modni časopis določen za to, da se odreče »realizmu« na račun ideal- ne sfere, ki se ji kar naprej skuša pri- bližati. To pomeni, da tisto, kar je tam mogoče najti, ni podoba sveta, kopija stvarnosti, njena še tako uglajena po- doba, temveč bolj projekt, utopični program, likovna in duhovna kvinte- senca, kraj brez spopadov in proble- mov, skratka popolna pokrajina. Samo na prvi pogled nam prinaša modna revija prikaze poprečne eksistence, ne- kaj kakor »podobe z ulice«. Dejansko pa je beseda o zamišljenih stanjih, »umetnih« relacijah, prototipih oseb- nosti. Od tod nenehni prizvok »umetnega«, k čemur prispevajo vsi elementi tega duhovitega tipografskega vodvila: »ju- naki«, okoliščine, temperatura. Nikjer, tudi v najbolj avantgardnih romanih ni najti toliko »ničelne« tem- perature, toliko opaznega vakuuma, neke vrste breztežnega stanja dogod- kov kot v neki takšni, četudi »masovni« modni mizansceni. Ta brezbrižnost do partnerja, ta indiferentnost do scene, kateri pripada, prihaja seveda od tod, ker gledališče oblačenja »nima kaj po- vedati« razen tega, kar se v njem takoj »vidi«. Toda ko že gre za fotografirani prostor, je neogiben ta gledališki re- fleks, ta gledavska izkušnja, ki se torej vendarle ugaša, sanira z neke vrste antidramo brez »krvi«, temperamenta, emfaze in seveda brez »dogodka«. Okoliščine, v katere vstopajo »oseb- nosti« modne revije, so brez svoje dra- matike in zapleta. Razen sprehajanja, te stalne peripatetične vsebine, ki pro- vocira filozofsko ozadje tega opravila, je tukaj še nekaj kakor kramljanje; ta- ko se resnično »slikajo« filozofi, umet- niki ali skratka pomembni ljudje svo- jega časa na svojih spominskih dagero- tipijah ali basreliefih, namenjenih po- tomstvu. Če torej je kaj patetike, tedaj je to patetika same stoje, poziranja drugim ali zgolj tista, ki je neogibna pri vsakem fotografiranju. Maneken vselej predvaja neko lažno opravilo: tudi kadar »jé«, kadar se »če- še« in kadar »telefonira«. Ko prikazuje (prav tako kakor na nekaterih artifici- ranih slikah petnajstega stoletja) neko trenutno, dovršeno opravilo, bolj nje- govo posledico kakor opravilo samo, tedaj maneken »laže«, da jé dišeči za- logaj, naboden na vilico, prav tako ka- kor »laže«, da nekoga sliši, medtem ko reklamira svoje perilo in samo »po na- ključju« drži v roki slušalko. Iz te kon- vencije izhajajo tudi druge, vse postaja samo videz, dekor, obloga dejanskih okoliščin, vse je samo »podobno« obi- čajni življenjski realnosti. Par ženskih nog, oboroženih s škorenjci, ki so za- racali v akvarij, »anarhizem«, povzro- čen s tem »vskokom« — sestavlja obi- čajno čevljarsko oznanilo; kar lahko s svojo »grobostjo«, s svojo ekstrava- gantno potezo, neprimernostjo, nena- vadnostjo zadovolji hkrati destruktiv- nost in »svobodo« dadaistov. Na sploš- no vzeto ima modna revija pogosto obliko kakšne avantgardistične razsta- ve, a njeni eksponati vsak hip opozar- jajo na »uporništvo« nadrealistov. S poudarjanjem svojega dizajnskega po- slanstva idealne oblike, s to platoniado na ravni kuhinjskega pribora in detaj- lov iz kopalnice prinašajo ilustrirani ča- sopisi prečudovite prikaze najrazličnej- ših kopičenj; najsi gre za steklenice, stare ure ali povrtnino, vse takoj spo- minja na »smetarski« stil pop-artistov in na nj hovo skladiščenje, polno este- tike, na njihovo muzealstvo absurda. Te nepregledne, esteUzirane glavice če- bule, ti elegantni odmašnjaki, te sklad- ne pipe za toplo vodo, pomnožene in povezane s kolekcionarsko-filatelistič- nim okusom, tako kakor vsaka zbirka, tako kakor vsak sistem ali skala, ka- žejo na tisto dragoceno nenavadnost in nasilje, odstopanje od nereda stvar- nosti, ki prinaša s pomočjo montaže kot ustvarjalnega akta novo razvrstitev in s tem na neki način tudi nov svet. Kaj pomenijo te lepotice v prozor- nem perilu, ki držijo v baletni eskapa- di, v kvazigibanju in lebdenju na robu kadi v rokah nekakšen detergent, ka- kor da držijo Salomonovo krono? Ka- tero »fabulo« izpolnjujejo ti večni opti- misti, polizani, napomadeni statisti, medtem ko se »brijejo za druge« z ne- ko neponovljivo vrsto žiletke, obsijani z vsemi reflektorji sedme umetnosti? Neko »kompozicijo« iz revije Elle skušam opazovati z očmi, ki so dolo- čene za gledanje Carpacela, in spozna- vam, da se v okvirih in relacijah te mi- zanscene zbujajo efekti in poante, ki prehajajo praktični namen prikazati s pomočjo dveh ali treh primerno graje- nih statistk, »kaj se bo nosilo prihod- njo pomlad«, da se s tem tako dopad- ljivim spektaklom aktivirajo čuti za sprejemanje bolj sestavljene (vizualne) strukture, ki je bila odkrita in priprav- ljena z veliko potezo kot celovitostjo pred petimi stoletji. In kakor se na kakem Uccellovem platnu dogajajo stvari, ki presegajo namen, da bi nasli- kali, opisali nekakšen dogodek, da bi »odrazili« njegovo zgodbo, fabulo in ta- ko naprej, tako lahko modni prikaz v trivialnem kontekstu neke revije, na- menjene oblačenju, postane področje za toliko in toliko »neprimernih asociacij«, včasih celo tudi »estetskih«. 17 Ambientalna plastika najmlajših zagrebških plastikov ZVONKO MAKOVIC Prvi ambienti v sodobni jugoslovan- stci umetnosti so se pojavili šele lani, sam način oblikovanja prostora in do- ločanja mere prostoru s pomočjo sa- mega dela, ki daje materialu plastike v prostoru nov pomen in vlogo, sam način plastičnega raziskovanja pa ima pri različnih ustvarjalcih, ki so se opri- jeli plastičnega raziskovanja, različne oznake. Aleksandar Srnec in Koloman Novak sta pristopila k ambientu s pomočjo premičnih svetlobnih izvorov, medtem ko sta Ljerka Šibenik in Mla- den Galič oblikovala okolje in mu dajala zasebno vizualno obeležje s sta- tičnimi svetlobnimi izvori. Aktivnost ljubljanske grupe OHO pristopa na svo- jih dveh razstavah (v ljubljanski Mo- derni galeriji, predvsem pa v zagrebški Galeriji suvremene umjetnosti) k pojmu ambienta spet na drugačen način kakor omenjeni luminoplastiki. Z izkorišča- njem naravnih in prefabriciranih ma- terialov bodo slovenski plastiki opred- metili prostorsko okolje, s postvarje- njcm plastične oblike in prostora sa- mega se bodo približali tisti stopnji, kjer sta zunanji prostor (prostor oko- lja) in galerijski prostor skoraj isto- vetna. Krog najmlajših zagrebških plastikov se je oprijel ambienta kot načina pla- stičnega oblikovanja, prostora kot pri- marnega gradilnega sredstva, medtem ko osnovni elementi njihovih ambien- tov samo dajejo mero prostoru, ga modulirajo in prilagajajo novim funk- cijam. Poudariti je treba še nekaj, kar je za sodobno jugoslovansko likovno problematiko prav tako važno, to je, da se prav v krogu teh ustvarjalcev prvič javlja pri nas tudi »zračna plastika«. Karakteristično za večino teh ustvar- jalcev je tudi to, da je galerija oziroma notranji prostor samo eden izmed na- činov, s katerim je možno samemu okolju plastike dati nov plastični po- men, sama vizualizacija pa je možna tudi v polnem, zunanjem in odprtem prostoru. Boris Bučan je v določenem smislu odprl vrata celotni grupi zagrebških plastikov s svojo »Pikturalno pentljo«. Napihnjena plastična cev, nameščena v zunanjem prostoru, je s svojim raz- tegovanjem in iztegovanjem definirala novo prostorsko celoto, samemu pro- storu dodelila drugačen pomen. Čeprav je prostor tudi po namestitvi te cevi obdržal svojo stalno vrednost, se je zgodila sprememba, ki je ustvarila iz ustaljenih prostorskih dimenzij neko novo situacijo in je tudi same dimen- zije prostora privedla v drugačen od- nos. Če torej poskušamo določiti novo- nastali »environment«, bi bila definicija prvenstveno v spremembi prostora in spremembi pojmovanja prostora. V zgodnjih objektih je bil prostor okolje, v katerem oblika je, sedaj pa je pro- stor pripeljan do oblike: prostor je skupno z obliko, oziroma, njegovo pravo funkcijo lahko določimo šele v sklopu s samimi materialnimi (taktilno Slobodan Dimitrijević: Suma 630, Galerija študentskega teatra 18 vizualnimi) elementi ambienta. Glede na to je bila Bučanova »Pikturalna pentlja« preokretna točka za celotno nadaljnje delo mlajših zagrebških umetnikov. »Ambient+« Dejana Jokanoviča in Janeza Segolina je nadaljeval to, kar je Bučan začel. Galerijski prostor je dobil novo obliko z napolnjevanjem prosojnih plastičnih cevi. V njunem delu je bolj naglašena možnost destrui- ranja materialne (snovne) vrednosti objekta, šele potem določanje novih plastičnih vrednosti prostora in dode- ljevanje novih vizualnih karakteristik prostora. Tudi tukaj lahko zaslutimo poskus integracije dveh prostorov: ga- lerijskega in prostora znotraj samih elementov, kar je vsekakor doseženo s prozornostjo materiala. »Niz« Gorka Žuvele v določenem smi- slu povezuje to, kar je že omenjeno v delih Bučana, Jokanoviča in Segolina z ambienti Slobodana Dimitrijevica »Suma 680« in delom Sanje Ivekovič. Žuvela poskuša s svojim ambientom oblikovati prostor preko statičnih m premičnih elementov, v katerih igra kromatika bistveno vlogo, in posebno z ritmom, ki ga deli ambienta ustvar- jajo, ter možnostjo direktnega sodelo- vanja opazovalca v kreiranju takega ambienta (premikanje cementnih obro- čev), se sam prostor aktivira, pri tem pa je podrejen novi vizualni stvarnosti. Vsekakor, če smo tukaj omenili neka- tere pojme kakor ritem (barva, s ka- tero so elementi Žuvelinega ambienta označeni) in premikanje samih elemen- tov po prostoru galerije, se sama pri- sotnost opazovalca glede na to razume. Opazovanje in spoznavanje tega ambi- enta je možno na dva načina: statično in dinamično. Oziroma, glede na vi- zualno percepcijo dela lahko opazujemo samo statično, s sodelovanjem opazo- valca v ponovni kreaciji, premeščanju barvnih cementnih obročev, pa postane ambient plastično bogatejši. Aktivnost opazovalca obstaja glede na to v igri in šele s tako igro bo Žuvelin ambient celovit. Prav tak direkten dialog med opazo- valcem in delom, perceptiranje dela z igro, je karakterističen tudi za dela Slobodana Dimitrijeviča in Sanje Ive- kovič. Prostor, kjer je delo razstavljeno, potemtakem postaja igrišče, »posvečena tla, oddeljeno, omejeno področje pra- znovanja, za katerega veljajo posebna pravila« (J. Huizinga: Homo ludends«). Ambient Slobodana Dimitrijevica »Suma 680« je sestavljen iz 680 ploče- vinastih škatel pobarvanih črno, rdeče, modro in belo, ki so svobodno raz- metane po tleh. To delo lahko opa- zujemo na dva načina, prav tako kot Žuvelin »Niz«, vendar pa je pri Dimi- trijeviču komponenta igre veliko moč- neje izražena. Vizualno doživetje, ki ga dosežemo z zapažanjem elementov (680 pločevinastih škatel) ima statično in nespremenljivo vrednost, če razsta- vo gledamo izključno s čutilom za vid, vendar pa dobimo popolni pomen sa- mega dela šele preko premestitve elementov v prostoru v zaseben red, premestitev pa je možna samo preko igre. Elementi tako postanejo dinamič- ni, sam prostor prav tako. Ta dinamič- nost se ne kaže samo s spremembo položajev elementov in opazovalca, ampak tudi z zvočnimi efekti, ki izha- jajo iz take percepcije. Človek dela ne sprejema samo s čutilom vida, ampak tudi s čutilom za sluh in tip. Da bi delo obstajalo v popolnosti, je treba prodreti v njega, vstopiti v njegovo življenje, mu spremeniti položaj, obču- titi ga kot nekaj fizičnega, tu-prisotne- ga. Zato, da bi bila »Suma 680« celotno delo, je potrebna igra. »Environment« Sanje Ivekovič je se- stavljen iz snopa tankih plastičnih cevi, pobarvanih modro, rdeče in ru- mena. Te cevi so tudi edina taktilna in vidna vrednost oblike, obešene so pod strop in po zidovih in so podobne gosti mreži ter tvorijo prostorsko ris- bo. Cevi tvorijo novo prostorsko stvar- nost in pri tem dajo slutiti celokupno prostornino celotne oblike. Materialni deli tega ambienta pa niso njegove meje. Ti materialni deli naglašujejo možnost prostora (imaterialnega), da postane oblikovno sredstvo. Glede na to je prostor tukaj primarne važnosti. Cevi s svojim medsebojnim prepleta- njem ustvarjajo nekakšen notranji ilu- zoren volumen, ki je s celokupnim volumnom galerije povezan do maksi- muma, so pravzaprav ena in ista pro- stornina. Z aktivnostjo opazovalca, s koristnikovo uporabo te prostorske igre, doživlja delo konstantne spre- membe. Z vsakim premikom skozi nje- ga se prejšnja slika briše, ni pa si je treba zapomniti, ker je vsaka nova slika zanimivejša in večje vrednosti, ker vsebuje tudi dejanje in delo opa- zovalca. Cevi, s katerimi Sanja Iveko- vič vizualizira prostor, ko ga oblikuje v novo, tako optično kakor fizično stvarnost, postanejo tako predmet za igro, brez igre pa bi si bilo nemogoče zamisliti pravilno percepcijo njenega ambienta. Odnos opazovalca in dela v navede- nih primerih je bil zelo neposreden: opazovalec je delo lahko sam premikal, ustvarja! nove prostorske celote s spre- membo položajev materialnih delov ambienta. V projektu Dalibora Marti- nisa »Modul N&Z« je vloga opazovalca izključno vizualna percepcija, udeleže- nec vizualnih sprememb tega dela pa postane izključno gledalec. Martinisov ambient ie poskus, da se določi prostor s pomočjo vizualnih modulvektorjev nremika, možno pa ea je postaviti v dve popolnoma različni obliki: kot tunpl v vidu dveh heksagonalnih pri- zem — znotrai galerijskega prostora in kot neprekinjen niz, postavljen nekje v svobodnem prostoru. Martinis je raz- stavil modul v obliki dveh tunelov, notranjih heksagonalnih prizem. Med seboj sta tunela spojena s prostorom v srednjem delu. tako da se na ta način še bolj ojačuje naoetost notra- njega prostora. Namreč, ritmika barva- nih elementov enega tunela je različna od drugega, z »zarezo« pa pride do medsebojne povezave dveh celot, po obliki istovetnih, vendar pa prav po ritmu različnih. Prostor notranjosti tu- nela je strogo določen: je longitudina- len in vsaka sprememba glede na do- ločeno smer je skoraj nemogoča. »Modul N&Z« je postavljen v odprt prostor, na primer v urbani pejsaž ali celo v naravo, zamišljen je kot nepre- kinjen niz, v katerem premikanje ni strogo fiksirano. Niz je možno opazo- vati iz katerekoli točke. Vsekakor, bar- va in ritmi, ki jih ustvarjajo barvani elementi v taki splošnoprostorski ce- loti, imajo svojo funkcijo, ko izzivajo oko, prav tako pa kličejo k sebi opa- zovalca, ter na tak način aktivirajo sámo mesto, kjer se niz nahaja. Če bi končno poskušali definirati resnične vrednosti poskusov in rezul- ■ tatov najmlajših zagrebških plastikov, bi v prvi vrsti lahko govorili o po- skusu nekega zasebnega in novega na- čina plastičnega govora znotraj celotne jugoslovanske umetnosti. Oziroma, po- skusiti določiti resnične dosege teh umetnikov, bi pomenilo določiti tudi nove smernice v notranjosti samega problema ambienta kot nove oblike plastičnega jezika v sodobni jugoslo- vanski plastični umetnosti. 19 KOMUNIKACIJE Izmerljivost našega latentnega herojstva joZe olaj Dvajseto stoletje je občinstvu dalo zvezdo. Kaj je zvezda? Zakaj je občin- stvo do nje pokazalo tako afiniteto? Kaj izraža zvezda? Je z njo človek od- kril nekaj čisto novega? Človeški rodovi podedujejo od pred- hodnih generacij vrsto vednosti o svetu in bivanju. Vendar je sleherni posamez- nik s svojim enkratnim, še nikoli prej uresničenim bivanjem postavljen, vržen v svet, ki ga ne pozna in ki ga mora torej spoznavati neposredno, prek last- nega bivanja v njem, če hoče to biva- nje v njem tudi resničevati. Danost, v katero je postavljen (okolje, družba, odnosi), je zanj kakor pragozd, poln neslutenih, nevarnih, grozljivih in ugod- nih okolnosti, splet najrazličnejših mož- nosti in nemožnosti. Da ne bi propadel, je primoran spoznavati pravila, ki ve- ljajo v njem in po njihovih normah usklajati svoje odnose ter akcije. Pro- ces tega spoznavanja je zmeraj poln najrazličnejših konfliktov, zato človek neprestano bega med najraznovrstnej- šimi možnostmi reagiranja na spremi- njajočo se danost. Pri tem lahko ugotovimo tudi nekaj drugega: za izoblikovanje pravšnjega vedenja, ravnanja, odnosa do stvari in pojavov, do sveta in bivanja v njem pa potrebuje tudi vzore, učitelje, ideale. Nekoč so te vzore, idole dajale religija, zgodovina ali tudi književnost. Iz spo- ročil le-teh je posameznik črpa! svoja spoznanja ali pa v njih spoznaval svoje latentne dimenzije, svoja najgloblja in prek lastne življenjske prakse še ne uresničena čustva, svoje misli, svoje želje. Čim več teh svojih čustev, misli in želja je tedaj našel, denimo, v neki novi veri ali v vsebini neke nove so- cialne ali politične grupacije, tem bolj je bilo to gibanje, s katerim se je lahko identificiral, tudi uspešno in toliko več privržencev je tudi lahko našlo, kolikor bolj je bilo na konici tisti trenutek najbolj množično razširjene frekvence zavestnih ter tudi latentnih hotenj in želja. Podobno lahko vidimo tudi pri knji- ževnosti. Samo droben, drastičen pri- mer: Wertherjev samomor je bil spod- buda za vrsto ljudi, da so si potem vzeli življenje. »Junak, primer in vzor je nepogreš- ljiva prvina slehernega človeškega in narodnega pesništva, od starih epov do novodobnega filma.« Tako Béla Balázs (Filmska kultura, CZ Ljubljana 1966)). Spremljanje junakov in njihovega ravnanja je prav tako nepogrešljiva prvina početja ljudi od rodovno-ure- ditvenih dni do danes. Svet se je raz- vijal, toda junaki so ostali skorajda isti, samo podobo in lastnosti so času primerno menjali. In tudi spremembe na relaciji vzornik — učenec so v bistvu zlasti samo tehnične narave : povečala se je množičnost konsumiranja enega in istega junaka in njegovih početij ter pospešil proces, s katerim se učenec lahko polasti ponujenih mu vzorov. Če ostanemo samo pri tem zadnjem, lahko ugotovimo, da je bilo spremljanje last- nosti in reakcij religioznega, zgodovin- skega in literarnega junaka sila zamud- no in utrudljivo početje, šele z veliko mero vloženega potrpljenja in časa se je bilo mogoče pregristi do vedenja junaka, ki so ga ponujali mit, legenda, ep, roman itd. ter si nato po tem vzoru zgraditi svoj lastni, s primerom iden- tificirani odnos do sveta. Medtem pa se je, na primer, lahko neznansko hi- treje in laže identificirati z junakom, ki ga ponuja film, sprejeti zunanjo, vizualno reagiranje le-tega na to in ono. »... novi razvoj vizualne kulture s filmsko kulturo je spet povzdignil le- poto v pomembno ninož'.čno doživet- je ... V dobi filmske kulture je postala lepota spet vidna in v človeku se je znova prebudila zavest in spoznanje lepote, in vizualna propaganda lepote je postala izraz najglobljih bioloških in družbenih tendenc.« (B. Balázs, isto- tam). Prišli smo torej do zvezde. Če je slehernega junaka množica sprejela zato, ker se je z njim lahko identificirala, našla na njem, v njegovi pojavnosti, v njegovem početju, v nje- govem odzivu na vprašanja realnosti odseve svojih lastnih zavestnih in pod- zavestnih kvalitet, nagnjenj, svojih ne- izraženih in neizrazljivih, vendar v njem neprestano tlečih gonov, potem to lahko rečemo tudi za filmskega ju- naka. Dodamo pa lahko temu še vi- zualnost, ki je bila v dobi pojmovne kulture (tiskana knjiga) brez pomena, ki pa je nekoč že igrala veliko vlogo v človeški kulturi (npr. v antiki, ka- tere kiparstvo je izražalo veliko vital- nost in slo po polnem življenju takrat- nega človeka). Množica je sprejela tudi novega ju- naka — filmsko zvezdo. To je racional- no izdelana shema poprečnih, v dolo- čenem trenutku najbolj prisotnih, sploš- nih človeških ravnanj, hotenj, gonov, ki s svojo zunanjostjo, vizualnostjo uteleša to, kar imajo množice tisti trenutek bolj v podzavesti kakor v za- vesti. Zvezda je na vrhu želja množic. Toda če natančneje pogledamo, je ta vrh dokaj nizek: gledalec potrebuje takega junaka, ki ni božansko vzvišen nad njim, marveč mu je povsem dosegljiv, ali z drugo besedo, takega, ki mu je tako enak, da bi lahko na njegovo me- sto stopil tudi on sam. Zvezda mora biti taka, da jo lahko posnema brez težav. In mora biti lepa, zakaj ljudje se radi vidijo lepe, privlačne. Razen tega mora zvezda ljubiti in biti ljubljena ter spolno privlačna ter aktivna. Pygmalion, ki je ustvaril eno takih zvezd zadnjeg a desetletja, je Roger Vadim. Kaj izraža podoba njegove zvezde? tasje so okvir obraza. Njeni lasje so nekaj divjega, skuštrani so, kakor nekakšna metafora človekove davne divje preteklosti. Neprestano silijo na- prej, pred obraz in si jih mora — po- gosteje kakor ljudje na sploh — po- rivati stran, popravljati. Toda zlasti poudarjajo njeno telesnost, gladko okroglost njenega obraza in se rimajo z njenima razširjenima nosnicama, ki so zmeraj kakor na preži in zmeraj tudi učinlćujejo seksualno. Njen obraz izraža ujetost, nesproščenost, sumniča- vost, napadalnost, nezaupljivost, naiv- nost in pohoto. Toda pomembnejše so njene kretnje, geste. Te — podobno kakor njen obraz, samo da še izraziteje — izražajo otročjo nezaupljivost do zunanjega sveta, nekakšno nagonsko odzivanje razočaranega otroka, ki ne- česa ni naredil prav in je bil zato tepen. Otroka, ki se še ni naučil dr- žati na vajetih seksa, ki izbija iz njega in zato zmeraj pride v konflikte z ob- dajajočim ga okoljem, ki ga ne razume. Njeno pojavnost je filmska industrija shematizirala tako, da ji je odvzela skorajda vse intelektualne poteze ter celo tiste ženske poteze, ki odražajo materinske čute. Za gledalce je na plat- no prišla osiromašena osebnost, polna infantilizma in strasti, seksualnosti in strahu, čutnih izpadov in zagrenjenosti, utelešeni konflikt bitja, ki se hoče na svoj primitivni način izživeti v zanj nemogočih razmerah družbenih pravil. Brigitte Bardot ima, če se nekoliko groteskno izrazimo, tudi svojega brata. Resda je najbolje prikazal svoje cinič- ne, velikomestne ipd. vloge, bi bilo ven- darle zanimivo pogledati njegovo po- javo samo. Tudi obraz Jeana Paula Belmonda je kakor Brigittin poln konfliktov. Je brez pravega ravnovesja, kakor reagiranje celotne njegove pojave v tej ali oni konfliktni situaciji. Močan moški je sicer in zaradi svoje moči tudi samo- zavesten, toda vendar je v njegovih oprezujočih očeh tudi nekaj strahu pre- ganjanca in nekaj žalosti človeka, ki vnaprej že čuti svoj propad. Njegova usoda in pogin sta že vnaprej določena in to tudi čuti. Da je izgubil notranjo gotovost, izkazujejo njegove avtoma- tične kretnje, igračkanje s cigareto, na primer, ali dotikanje ustnic. Tudi v njem so se osredotočili človeški kon- flikti, kakršne smo prej opisali pri B. Bardot. Na kratko smo povedali nekaj reči o dveh zvezdah na filmskim nebu, ki ga bomo kmalu začeli imenovati že 20 polpreteklo. Zvezde se nenehno roje- vajo, iz dneva v dan, in vsaka prinaša podzavest množice svojega trenutka. Iz njih in iz njihovih reakcij lahko na- tanko izluščimo, kaj smo, česa nas je strah, kaj hočemo, česa ne moremo. Iz zvezd, s katerimi se identificiramo, lahko v najbolj množični obliki raz- beremo tudi svojo človeško moč v času in prostoru. Če se človeku približamo in si ga ogledamo prek njegovih zvezd, so v primerjavi s tem vsi nacionalni in logični pristopi čisti verbalizem. Člo- vek ni izračunljiv, ni shema. Toda prek sheme, ki mu jo je postavila za zrcalo moderna filmska industrija, lahko tudi izračunamo njegov pogum in strah, nje- gove želje in strasti, njegovo totalno človeško fiziognomijo. Navsezadnje lahko na ta način po- stane izračunljivo tudi to, koliko je v njem v danem trenutku heroja in ko- liko slabiča. Ne bi se smeli tedaj toliko slepiti z nekim svojim namišljenim he- rojstvom ali z nekim latentnim narod- nim pogumom, ki da bo o morebitnem usodnem trenutku lahko planil na dan. Vizualna propaganda lepote ni samo postala izraz najglobljih bioloških in družbenih tendenc, marveč je tudi pri- nesla kakor na pladnju izmerljivost našega latetnega herojstva. INTERVJU Iz dveh kemikalij dve ljubezni PRIMOŽ ŽAGAR France Forstnerič, rojen pred 37 leti v Pobrežju pri Ptuju, je svoj razumski svet razpolovil na dva kosa. V prvem kosu je novinar-komentator pri mari- borskem Večeru. V drugem kosu, ki ga jc večidel postavil pod streho svojega dvo in polsobnega stanovanja v Fran- kolovski ulici št. 1 v Mariboru, pa je pesnik. Doslej je dal na svetlo pesniški zbirki Zelena ječa in Dolgo poletje Pesnitev Kurent pa prihaja iz njegove glave že mnogo let in ne vem, kdaj bo vsa zunaj. O njegovem drugem, on sam bi rekel biološkem in kemičnem svetu, pa vem za začetek to, da ima ženo in hčerko. — Kaj je za zakon bolj pomembno, ljubezen ali tovarištvo? »Jaz dajem ljubezni prvo mesto.« — Je potem to, kar vas druži z ženo v zakonu, ljubezen? »Je ljubezen.« — Ampak ali je tudi tovarištvo? »Mora biti tudi tovarištvo, ker če človek ne bi bil sposoben živeti odno- 21 sa, ki ga imenujemo tovarištvo, bi ta, zakonski odnos ne bil možen. Tovariš- štvo je drugotno.« — Ali lahko moški prijatelj nadome- sti ženo? »Lahko, v smislu porabe prostega časa, ne pa v smislu čustvene privrže- nosti, kajti za mene je pravi moški vedno izrazito dvopolen, ima pol, ki se veže na moškega, in pa pol, ki se ve- že iarazito na žensko. Moški je zame apriori bipolarno bitje, ženska je izra- zito enosmerna, ženska se izrazito ve- že, sposobna se je vreči v eno smer.« — Ali ste že imeli občutek, da je moški prijatelj bolj pritepil kot žena, da je to nekakšna močnejša vez? »Jaz bi rekel tako. Na žensko sem vedno gledal, odkritosrčno rečeno, ne- koliko zviška. To pa zato, ker nasploh radi podcenjujemo biološko-psiholo- ško stran. Ženska je zame bitje, ki su- vereno obvladuje to področje moške- ga, področje žlez, nagonov, podzavesti, medtem ko deželo duha, ratia, razmiš- ljanj in iskanj po mojem mnenju za- obsegajo predvsem moški. Mislim, da se v najgloblji muki temeljito pogovo- rim predvsem z moškim.« — Moje vprašanje je bilo, ali je ta vez z moškim močnejša kot z žensko? »Ja, moram pritrditi. Rekel bi, da je močnejša.« — Ampak, ali ni to nekakšna ljube- zen? »Človek bi se lahko s tako floskulo izmazal. Če se spomnim na Weininger- ja, bi rekel, da je to neke sorte ljube- zen.« — Kako bi to ljubezen opredelili? »Ona je nagonska ljubezen, to pa je razumska ljubezen, mogoče tako.« — To kaže, kot da ste nagnjeni k razumski ljubezni? »To pa vem, da bi se odločil za mo- ško ljubezen zato, ker moški pol lju- bezni vedno zajema družbeno dimen- zijo, to je tisto dimenzijo, v kateri je človek navezan na drugega človeka in na ljudi. To pa pomeni za mene odgo- vornejšo funkcijo, človek na tem pla- netu je sam toliko kot nič. V eksisten- cialne pozicije stopamo iz intimne.« — Pa ti moški stiki ne zmanjšajo vrednosti ženske? »Nikakoj, ona ima majhen manevr- ski prostor, ampak tistega drži tako suvereno, da ga ne more noben napad zavzeti.« — Ali ste imeli v življenju dosti pri- jateljev? »Nisem jih imel veliko, imel pa sem velike prijatelje, dasi sodim kot veči- na Štajercev med zelo komunikativne ljudi« — Pa ste kdaj, ko ste se srečali s prijateljem, čutili tako toploto, ki je ne odtehta ženski objem? »Absolutno sem čutil. Čutil sem, da je to popolnoma druga stvar, moško prijateljstvo. Če bi mi pa bilo večno samo prijateljevati z moškim, bi čutil naravnost nesrečno in zavrženo nostal- gijo po ženski.« — Pa bi med takim večnim prijate- ljevanjem lahko prišlo do homoeroti- ke, do homoseksualizma? »Ne, pri meni nikoli.« — Kako pa lahko to že vnaprej ve- ste? »Mislim, da sem preveč zasidran v normalnem biologizmu, ki ga vsrka kmečki otrok že od malega, ker vedno vidi kravo in bika.« — To je čednost, bi rekel, ki jo je dalo opazovanje narave? »Če bi me vprašali, ali je to priroje- no, bi rekel, da mi je prirojeno in pri- vzgojeno, kajti že v najzgodnejšem otroštvu sem imel občutek za te raz- like dveh spolov in tudi globok obču- tek za njune funkcije.« — Zakaj pa se mnoge zakonske že- ne tako bojijo moževih prijateljev? Skorajda se stepejo z njimi, tako je, kot da bi šlo za moževe ljubice? »Ta občutek ženske ogroženosti na- sproti moškemu je v bistvu boj žen- ske, da bi prišla iz tistega večno de- terminiranega biološkega položaja do moškega, na njegovo razumsko po- dročje.« — Ne morem biti možev prijatelj, tako misli ženska? »Tako je, ženska je trajno zagrenje- na ob spoznanju, da je njej namenjena biološka plat moškega, moškemu pa svet razuma in racionalnih odločitev.« — Ali ste čutili notranjo toploto ob srečanju in govorjenju s prijateljem? »Čutil sem.« — Ta toplota je čustvo? »Ja, eros verjetno ni, žleze so, koli- kor najavljajo človeško veselje, rado- vednost, spolni nagon ni, čustvo pa je.« — Kako naj bi si to razlagala? Ču- stvo je že sestavina ljubezni, ni tako? »Mislim, da moramo iti čisto k izho- dišču. Kaj pa, če je moški v svojem bi- stvu tako strahovit osvajalec svetov, civiliziran moški, da se bolj razveseli ob spoznanju, da bo znova zavzemal svet, kakor pa ob spoznanju, da se bo zopet razplojeval? Kaj pa, če je moje zanimanje za svet intenzivnejše od mo- jega nagona po razplojevanju in se morda zato tako divje razveselim? — Zdaj sva prišla do toplote. Kaj pa, če ženska čuti toploto in to čustvo in se zato tako divje bojuje z moškim za moškega? »To pa je čisto možno. Ljubezen ni samo razplod. Jaz bi zdaj podvomil o ljubezni, ali je to res samo vprašanje penisa in vulve. Kaj pa, če je ljubezen do raziskave še večja ljubezen? — Ali ženski ob moškem ni prijetno raziskovanje? Ali je prijetna zgolj bli- žina? »Mislim, da sama bližina ni prijetna, če nisi v sočloveku, v somislecu našel odzivnega človeka, človeka, s katerim lahko nekaj premozgaš.« — Potem pri takem, rekel bi, tvor- nem razmerju med moškima ne gre zgolj za samo raziskovanje. Od kod toplota? »Do toplote sploh ne pride, če ni v njem nekega občudovanja, nekega šar- ma, neke privlačnosti. Verjetno te pri- vlačnosti sploh ne bi bilo, če ne bi bila kronana z duhovno privlačnostjo.« — Ampak dostikrat je ženska mo- škemu najprej duhovno privlačna in se od tod naprej razvije tista ljubezen med obema spoloma.« »Mislim, da je sovražnik v dolgih le- tih civiliziranega in biološkega izpopol- njevanja človeka prišel do nekaterih naših orožij.« — Kdo je ta sovražnik? »Ženska«. — In katera so ta orožja? »Nas že premaga z našimi lastnimi orožji, z intelektom in tako naprej.« — Zakaj pravzaprav štejete žensko za sovražnika? »Ja, ker na neki način moški vedno teži k maksimalni izpopolnitvi onega drugega pola, intelektualnega in social- nega pola, nekako zavestno teži k te- mu izpopolnjevanju. Biološki pol bi rad, vsaj jaz, nekako odmislil.« — Prav, ampak, ko pride šarm, ki sva ga ugotovila pri moškem, je to že tudi šarm telesne bližine in ne samo duhovni šarm? »Poglejte, jaz niti v enem trenutku, — pa sem z nagim moškim spal, ker ni imel hlač, poljubljal sem se z moški- mi v pijanosti, do solz sem se razve- selil prijatelja — niti v enem trenutku nisem začutil erotičnega nagiba. Po tem sklepam, da sem v tem oziru skrajno poprečen človek, v smislu bio- loške poprečnosti.« — Ste čutili željo, da bi pobožali prijatelja? »Začutil sem željo, da bi ga pobožal, ampak nikoli nisem ob tem čutil niti srage, niti molekule erotičnosti.« — Kaj pa, če je tisti eros skrit v pod- zavesti? »O podzavesti ne morem soditi, ker če bi, ne bi bilo podzavesti.« — No, ampak kaj domnevate o tem? »Domnevam, da je v moji podzave- sti prisotna temeljna razločenost med ženskim in moškim svetom in med ženskim in moškim polom sveta.« — Toda ko ste čutili željo, da bi ga pobožali, ali ni to že želja po telesni bližini, ali ni to že nekakšen eros? »Mislim, da je, samo, da so izvori te želje popolnoma drugačni kot želja prijeti žensko.« — Kje so ti izvori, poskušajte jih otipati. »Ne morem jih, ker bi se moral vr- niti k svojemu temeljnemu prepriča- nju, na začetku izrečenemu, da je mo- ški izrazito bipolarno bitje.« — Ženska ni bipolarno bitje? »Je tudi ženska, samo zdaj raziskuje- mo moškega.« — Odgovor je odbijajoč? »Skušate se dotakniti človeške bio- loške kemije. Ne vem, katere telesne snovi spodbujajo moje intelektualno na- gnjenje do moških in katere snovi mo- je biološko nagnjenje k ženski. Očitno gre za dve različni snovi.« — Ampak če je to eros, kar sva re- kla, ali ni to že homoerotika, ljubezen do istega spola? »Mislim, da dve različni telesni snovi pogojujeta ..., jaz telesnosti ne izklju- čujem, samo, da sta to različni snovi. Dopuščam možnost, da je biokemično utemeljen tudi stik z moškim.« — Potem gre za dve različni ljubez- ni, ljubezen do moškega je ena, ljube- zen do ženske je druga? »Tako je, popolnoma tako, dva raz- lična tipa ljubezni.« — Ali dajete kateremu tipu pred- nost? »Razumsko dajem prednost moške- mu tipu, priroda pa me vleče v ženski tip, kar je podobno lakoti, žeji, občut- ku strahu, skratka temeljnim biološkim manifestacijam.« — Kateremu tipu bi se laže odrekli? »Mislim, da se človeško bitje nasploh laže odreče funkcijam, ki so v sferi so- cialnega občutka in intelekta, teže pa se odreče funkcijam, ki so kot žeja, lakota, utrujenost.« 22 — Ampak vseeno me zanima, čemu bi se vi laže odrekli, če malo razmisli- te? »Na neko vprašanje sem že odgovoril, da bi v primeru, če bi imel doživljati samo moško prijateljstvo, čutil neznos- no nostalgijo po ženski. Tako lahko zdaj rečem, da bi v primeru, če bi moral živeti samo prijateljstvo z žensko, ču- til neznosno nostalgijo po moškem pri- jateljstvu. Mislim, da bi bil tedaj že skoraj nenormalno nesrečen. Zdelo bi se mi, da gre bistven del sveta mimo mene.« — Poslušajte, ali ni želja po božanju moškega prijatelja, ali ni poljubljanje moškega tudi žeja in lakota? »Je tudi žeja in lakota. Toda vsaka žeja in lakota imata za osnovo svojo biološko kemijo. Očitno je žeja in la- kota po moškem prijateljstvu druge vrste kemija kot lakota po ženski.« — Če poznate obe vrsti lakote, kaže to, kot da bi bili dvospolnik v zamet- ku? »Kaj pa, če je moška narava ohrani- la v sebi zametek dvospolnosti?« — Ali mislite tako tudi o sebi? »Ja, seveda.« — Ste kdaj sam pri sebi razmišljali o tem? »Sem.« — Do česa ste prišli? »Že to, da skušam žensko razumeti z enako brezobzirno pravičnostjo kot sebe, je mogoče nekakšno znamenje, da imam v sebi zavest dveh spolov. Od kod pa naj bi enospolno bitje do- bilo zavest dveh spolov, če ne bi bili v njem tudi zametki drugega spola?« — Kaj pa, če to, kar zdaj govorite, ni v skladu z naravo, splošno priznano? »Na to bi rekel, da o splošno znani naravi vemo verjetno še premalo.« — Kaj pa, če je tista vaša dvojna žeja zgolj proces, ki teče k pravi ljubez- ni do istega spola? »Ne, mislim, da se ne kaže noben prehod, ampak da se kaže v tem te- meljna, izvirna bipolarnost bitja.« — Vsekakor bi vas lahko imel za dvospolnika po čutenju. Kaj pa, če ste v pogovoru iznašli to dvospolnost za to, da bi pri sebi prikrili znamenja čiste homoerotičnosti, čiste nagnjeno- sti k ljubezni do istega spola? »Mislim, da smo ljudje podvrženi istim zakonom kot cvetni prah, kot bik in krava, kakor koli to že mislimo. Mislim, da predvsem miselno trans- cendiramo grobo naturo, miselno po- doživljamo grobo naturo, ki je dvo- spolna pri razumsko razvitih osebkih.« — Kaj pa, če je pri vas homoerotika še miselne narave? »Če je miselno čustvene narave, pa ni biološko utemeljena.« — Ali se lahko nagnjenje k ljubezni do istega spola kaže v želji, da bi moškega pobožal, da bi mu stisnil ro- ko? »Po mojem ne. Za mene se vsakršno nagnjenje do moškega utemeljuje iz či- sto drugačnih izvirov, kot je erotika.« — Ali je lahko želja po božanju tudi znamenje homoerotike? Pri ljubezni je telesni stik bistven, ne? »Telesni stik je bistven, prirojen. To- da v našem primeru stiskanje roke in božanje ni odločilnega pomena, ampak so to znaki intenzivne želje po duhov- nem stiku.« — Človek božji, ampak tudi pri žen- ski je lahko tako! »Ja, pravim, da je pri ženski isti pro- ces, ampak obrnjen na glavo.« — Kako na glavo? »Tam je temeljni stik telesnost, ki pa se poslužuje tudi duhovnih stikov.« — Toda to je isto, samo poti so obrnjene. »Gre verjetno za enak proces, poti pa so popolnoma obrnjene.« — Torej je obrnjeno. Kaj pa, če je učinek isti, če je učinek prava ljubezen? »Kaj je ljubezen, kaj si predstavljate kot ljubezen?« — Tu mislim tudi na čustveno privr- ženost, ki je pomešana z duhovno, ki pa se kaže enkrat v duhovnem, drugič pa v telesnem stiku.« »Za mene obstajata dve vrsti ljubez- ni. Ena je ta, ki ste jo nakazali vi, druga vrsta pa je telesna združitev.« — Za katero ljubezen gre pri vas? »Tu gre za čim večjo sugestivnost, ki izsili telesni stik. Recimo, če hočemo človeku nekaj karseda sugestivno po- vedati, ga primemo za roko.« — Potem ljubite prijatelje platon- sko? »Prijateljska ljubezen se včasih po- služuje nekaterih prijemov erotične ljubezni, da bi bila bolj učinkovita pri komunikaciji. Platonsko, to je beseda, ki se hoče ves čas sukati v erotičnem pojmovnem svetu, to se pravi v poj- movnem svetu, ki ponazarja odnose med moškim in žensko.« — A potem prijateljev ne ljubite platonsko? »Pa jasno, da je to med moškimi vse- skozi platonsko.« — Ljubezen je lahko samo drugač- na? »Platonskost je zame nekaj takšnega kot ljubiti objekt na razdaljo.« — Prijatelje ljubite na razdaljo? »Ne, s prijateljem pa hočeš doseči najintenzivnejši duhovni stik, zato se trudiš, da bi bila razdalja med vama kar najmanjša.« — Ali mislite, da vas lahko manjša- nje razdalje privede do homoerotike? »Ne.« — Veste, še vedno se mi zdi ob tem zelo pomembno znamenje, da se žen- ska tako boji za vas. »Ženska ve, da je manevrski prostor, ki je v tvoji duši namenjen njej, silno majhen, in kakor vse majhne na svetu jo preganja panični kompleks majhno- sti. Zato hoče svoje območje moči raz- širiti.« — Kaj pa, če čuti, da se ji hoče mož zaradi moškega odreči? »Mislim, da prave ženske razumejo prave moške. Moja žena je v šali tr- dila, da sem z nekim literarnim kole- gom v homoseksualnem odnosu, dasi je vedela, da nisem, ampak hotela me je potipati na najobčutljivejšem mestu, da bi me odtegnila moškemu prijate- lju.« — Kaj pa, če to ni šala ? »Mislim, da ona dobro ve, da je šala, kajti v ženski naravi je, da se tudi od- vrne od moškega, če ni popoln.« — Znano je, da ženske ljubijo tudi moške, ki so že globoko v homoerotiki? »Mislim, da so oni obenem tudi ime- nitni moški.« — Lahko, da ste tudi vi imeniten moški, pa imate to nagnjenje? »Tega sploh ne bi rekel. Mislim, da je tisti ženski očitek vendarle šala. Mislim, da ženske nagonsko vedo o naši biološki sferi več kakor mi.« — Ampak znano je, da lahko žen- ske ljubijo tudi moškega, ki se do njih ne obnaša po moško? »Ja, čakajte, ampak moškost v njem je pristna. Kaj pa, če ženske včasih ne mika to, da se moški zanjo ne zmeni? Kaj pa, če ženska ljubi stvari, ki niso biološke?« — Kako pa veste, da je tudi z vašo ženo tako? »Kadar je erotike zasičena, kadar si želi skrajno neerotičnih stvari, je to do- kaz, da si tudi ženska želi duhovnega stika. Samo v tem intervjuju o ženskah nisva govorila.« — Tista toplina stiska, to ni duhov- na toplina? »Dve kemiji imata dve ljubezni.« — Potem imate in čutite dve ljubez- ni? »Ja, popolnoma različni sta mi tudi po radosti, ki jo povzročata.« 23 z Rolandom Barthesom L'Express: Ravnokar ste posvetili ce- lo knjigo analizi kratke Balzacove no- vele »Sarrasine«. Zakaj? Roland Barthes: Zato ker je »Sarra- sine« mejni tekst, v katerem je Balzac prišel zelo daleč, prav do področij sa- mega sebe, ki jih je slabo razumel in jih ni niti intelektualno niti moralno prevzel nase, čeprav so se vrinila v njegovo pisavo. Pa tudi zato, ker sem hotel začrtati neke vrste formalno mrežo branja, se pravi celoto vseh možnih branj tega teksta. Naredil sem film s časovno lupo. Podal sem sliko »Sarrasine« skoz časovno lupo. Kakor cineast, ki raz- stavi gib s tem, da ga posname s časov- no lupo. L'Express: Zakaj ste govorili o mej- nem tekstu? Barthes : Oseba, ki pripoveduje nove- lo — to ni Balzac — pravi: »V bistvu je pravzaprav čisto mogoče, da si to zgod- bo izmišljujem.« In to pove v zgodbi. Zaradi te vrste opomb, tega nenavad- nega »čisto mogoče« govorim o mejnem tekstu. Poskušal sem pokazati, da je ta no- vela zelo kvaliteten tekst, kjer pripo- ved izpostavlja samo sebe, se postavlja pod vprašaj in se predstavlja kakor pripoved. Ena od možnih vsebin zgod- be je namreč ta, da je pripovedovalec zaljubljen v Mme de Rochefide, mlado žensko, ki jo sreča na plesu, da ve za skrivnost, ki je ona ne pozna in bi jo rada zvedela, on pa bi rad preživel noč z njo. Tako skleneta tiho pogodbo : lepa pripovedka za ljubezensko noč. Daj-dam. L'Express: Kakor v »Tisoč in eni noči.« B. : Da, kakor v »Tisoč in eni noči«, kjer je pripoved ravno tako predmet zamenjave. Zakaj pripovedujemo zgod- be? Da bi se zabavali ali razvedrili? Da bi se »poučili«, kakor so pravili v XVII. stoletju? Mar pripoved odseva ali izraža ideologijo v marksističnem pomenu? Vsi ti odgovori se mi zdijo danes zastareli. Vsaka pripoved misli samo sebe kakor neke vrste blago. V »Tisoč in eni noči« zamenjujejo pri- poved za dan življenja,- tukaj za ljube- zensko noč. Prav tako je pri Sadu. V njegovih romanih se s pravo obsedenostjo me- njujejo orgiastični prizori in metafizič- na razmišljanja, ki jih bralci navadno skrbno spustijo. Če bralec na primer bere od začetka do konca »Filozofijo v budoarju«, potem zares kupi orgia- stični prizor za ceno filozofske razprave — ali narobe. E.: Kako se novela časovno uvršča v Balzacovo delo? B.: Balzac je umrl leta 1850, »Sarra- sine« pa je nastala leta 1830, torej raz- meroma na začetku njegovega dela. Sam jo je uvrščal med »Prizore iz pa- riškega življenja«. E.: Če že pravite, da je pripoved predmet zamenjave, ali nam lahko po- veste »Sarrasine«? B.: Prav rad. Prvi del se dogaja v pariškem salonu ob času restavracije. Eksplicitna snov novele je obsodba bur- žoazne družbe. S svojega monarhistič- nega stališča napada Balzac zlato, pri- dobljeno s špekulacijami, zlato jare go- spode — in ga obda s simboliko, ki je simbolika zlata brez izvira, zlata, ki ga ni posvetila zemljiška preteklost, kakor je bilo to pri plemstvu. V drugem delu postane »Sarrasine« pripoved o kastraciji. Zambinella, ose- ba, ki je v jedru uganke, je kastrat. Njegovo ime pomeni »nožica«, »lutki- ca« ali celo, kakor mislim, »mali falus«. In zlato jare gospode, ki je brez izvira, to malone alkimistično zlato, saj pri- haja iz niča, ustreza prav Zambinelli, ki je nič, saj je Zambinella lažna žen- ska, skopljenec. Mislim, da to nikakor ni za lase pri- vlečena razlaga, če rečem, da je med praznino kastrata in praznino novega pariškega zlata tesna zveza. E.: Brez dvoma, toda Sarrasine, po katerem se novela imenuje, je kipar, o katerem med pripovedjo zvemo, da so ga ubili, ker je ljubil Zambinello, za katerega je mislil, da je ženska. S svojo interpretacijo tvegate, da se od- daljite od poprečnega bralca, ki pre- prosto bere Balzaca in sledi zgodbi. B. : Toda saj tudi jaz temeljito sledim zgodbi, kakor berem Balzaca, verjemi- te. Vendar sta vselej vsaj dve ravnini branja. Vi govorite o naivnem bralcu, ki bere Balzaca kar tako, spontano, in uživa v svojem branju, ki se mu zgod- ba zdi zanimiva in bi rad prišel do konca, da vidi, kako se bo končala. 24 Tak bralec dojema zgodbo v njenem časovnem zaporedju, od strani do stra- ni, od meseca do meseca, od leta do leta. Pravzaprav se pri branju ravna po tisočletni logiki, saj se za nas za- hodnjake tako branje začenja z Iliado in Odisejo in traja tja nekam do He- mingwaya. Potem pa je še simbolični bralec, ki sega globlje in prodira do simboličnega bogastva pripovedi. E. : Ali se pri vas oba načina branja dopolnjujeta? B.: Seveda, kakor pri vsakomer, dru- gače tudi biti ne more. Toda ker je druga ravnina branja nezavestna, je nujno, da naivni bralec o njej nič ne ve. Simbolični red, v katerega se vklju- čuje druga ravnina branja, je — kakor je pokazal Freud — red, v katerem ne vlada ista časovna logika, tudi- ni ni- kakršnega prej ali pozneje, kakor v sanjah. Njegov čas je reverzibilen, je simbolična konfiguracija sil, komplek- sov, podob. Nasprotno pa je čas naiv- nega bralca v bistvu ireverzibilen. Simbolični red, v katerega se vklju- razkriva njegovo označujočo strukturo. To mu ravno omogoča, da dojame naiv- ni način branja, da razume, zakaj naiv- ni bralec »sledi zgodbi«. E.: Drugače povedano, s tem drugim načinom branja hočete opredeliti kri- tiko. B.: Da, toda s pogojem, da ta drugi bralec začne pisati, da se sam spo- prime s pisanjem. In s pogojem, da kri- tika ni, kakor se vse prevečkrat do- gaja, vprašanje dobre ali slabe volje. E. : Kaj je po vašem kritika? B.: Zame je to dejavnost, ki tekst dešifrira, in tu mislim predvsem na »novo kritiko«, kakor jo navadno ime- nujejo. Zakaj stara v bistvu ni dešifri- rana, še niti vprašanja o dešifriranju ni postavljala. Vso »novo kritiko« lahko določimo glede na ta horizont. Naj bo dešifrira- nje marksističnega tipa, naj bo psiho- analitičnega tipa ali tematično, eksi- stencialno, pri vseh najrazličnejših slo- gih in ideoloških prepričanjih je namen vselej isti: prizadevanje, da bi dojeli neki pravi pomen teksta, preiskovanje videza teksta, da bi odkrili njegovo strukturo, skrivnost, bistvo. E. : Kam bi, na primer, uvrstili Pain- terjevega Prousta? Je to stara kritika? B. : To ni kritika, to je biografija. Od- lično napisana. E.: In kaj mislite o Lanson-Truffautu, s pomočjo katerega so se prvič spo- znale s književnostjo cele generacije gimnazijcev? B.: Ah, zdaj postavljate vprašanje o poučevanju književnosti, ki je malce drugačno. Od nekdaj se mi je zdelo nenavadno, da pisci priročnikov iz zgodovine knji- ževnosti nastopajo zmerom po dva: Lanson-Truffaut, Castex-Surer, Lagarde in Michard, kakor pari na vlečnicah. Pri svoji izbiri so očitno pristranski. Njihovo delo je literarna zgodovina, se pravi, da konstituirajo književnost v popolnoma opredeljen in zaokrožen civilizacijski objekt, ki naj bi imel svo- jo posebno notranjo zgodovino. V njej se kakor nekakšni fetiši hranjajo vred- note, vsajene v naše institucije. Pri gimnazijcih bi bilo predvsem tre- ba enkrat za vselej spodnesti samo idejo o literaturi, se vprašati, kaj je književnost, razčistiti na primer, ali lahko vanjo vključimo tekste norcev, tekste novinarjev itd. E. : Čemu služi to dešifriranje, ki naj bi bilo po vašem kritika? B.: Rušenje. Ne vem namreč, če lahko v trenutnem zgodovinskem sta- nju počnemo kaj drugega. Toda v šir- šem pomenu — kakor na primer govorijo o negativni teologiji. E.: Kibernetiki pravijo: motiti. B.: Natančno to. Motiti, subvertirati. In v odgovor na vaše vprašanje: mi- slim, da se kritika lahko vključi v ne- kakšno kolektivno delovanje, kolektiv- no dejanje, ki ga za mano povzemajo drugi okoli mene, delovanje, ki bi se ravnalo po tistem, tako nadvse pre- prostem stavku, ki pa ima neskončno subverzivno moč, po slavnem ničejan- skem stavku: »Nov način čutenja, nov način mišljenja.« E.: Začeli smo z Zambinello, »majh- nim falusom«, in zdaj smo prišli do spreminjanja družbe. Kaj se vam ne zdi, da vseeno malo pretiravate glede vloge simbolične dejavnosti? B. : Ne, mislim, da ne, zakaj lahko se samo strinjam z Lacanovo mislijo : ni človek tisti, ki konstituira simbolič- no, temveč simbolično konstituira člo- veka. Ko pride človek na svet, se vklju- či v simbolično, ki ga že čaka. In ne more biti človek, če ne vstopi v simbolično. E.: Reči hočete, da se z rojstvom vključi v neki način prehrane, vzgoje, v družbeni razred, da prevzame nase že vzpostavljene institucije. B.: Ni čisto tako. Institucija se vzpo- stavi vselej na ravni kulture, implicira kode, protokole, govorico. Simbolično pa je veliko bolj arhaično, veliko bolj elementarno. Že otrok, pravi Lacan, vstopi v sim- bolično, ko pri šestih mescih odkrije svojo podobo v zrcalu. To je »zrcalno obdobje«, se pravi tisti trenutek, ko otrok prvič dojame celotno podobo svo- jega telesa. Kakor veste, je človek pre- zgodaj rojena žival: biološko je nedo- nošenček. Zato nekaj mescev preživlja čas gibalne in govorne nezmožnosti, čas neenotnosti, biološke nedozorelosti. No, in to stanje, ki opredeljuje tisto, kar je na biološki ravni značilno za človeka, otrok simbolično kompenzira, ko zagleda svojo podobo, kako odseva v zrcalu. To, kar je doživljal kot razkosano, se mu zdaj pokaže kot podoba druge- ga. S tem hipom se začne vsa pusto- lovščina intersubjektivnosti, pustolov- ščina imaginarne konstitucije jaza. E.: Kako pa je bilo v starih družbah, ko zrcala še niso poznali? B.: Lacan je prepričan, da ima nje- gova analiza transhistorično vrednost. Zrcalo je alegorija. Pomemben je tre- nutek, ko otrok dojame celotno podobo svojega telesa. Toda pomembnost sim- boličnega podpira vse, ne samo teore- tično razmišljanje nekega psihoanalista. Psihosomatična medicina je na pri- mer ugotovila, da specifično psihoso- matske motnje, kot so astma, želodčni čir, izvirajo zmerom v neki motnji sim- boliziranja. Psihosomatski bolniki ne simbolizirajo dovolj. Idealno za njiho- vo ozdravljenje bi bilo, ko bi jim vbriz- gali simbolično, jih torej nevrozirali. E.: Ozdravljenje z nevrozo. Medicina, ki jo vi predlagate, se zdi vsaj čudna. B.; Ampak ne, sploh ne. Sploh pa je ne zagovarjam jaz, ampak psihoso- matiki. Nevrotik je tisti, čigar zapora izvira iz najrazličnejših cenzur, ki uničijo vse njegove simbole. Njegov molk je cen- zurni molk. Psihosomatski bolnik je nekaj čisto drugega. Ne simbolizira svo- jega telesa, ki ostaja medlo, brez od- ziva. Njegov molk je molk praznine. Ozdravil bo, če jim bo uspelo vzpo- staviti simbolično funkcijo, ki pa je ravno v primeru nevroz hipertrofična. E. : Že skoraj petnajst let je, odkar sta začeli kazati na pomembnost sim- boličnega v svojih »Mitologijah«. B.: Vsaj deloma, da. Izšle so iz strast- ne zavzetosti. Tisti čas me je razjezil način pisanja velikega tiska, reklama, vse, čemur pravimo množične komu- nikacije. Razjezile so me in me hkrati pritegnile. Nisem se strinjal s tem, da so do- godke predstavljale kakor funkcijo ne- kakšne implicitne naravne psihologije. Kakor da bi bilo vse, kar pišejo o dogodku, razumljivo samo po sebi, ka- kor da bi se dogodek in njegov pomen že po naravi ujemala. E.: Cemu, kaj se ne ujemata? B.: Ne, in to vam lahko potrdim s primerom. Spominjam se, da sem v eni svojih prvih »Mitologij« govoril o pisatelju na počitnicah, o tem, kako nam ga, da bi ga še bolj sakralizirali, prikazujejo, kako gre on, ki ni kakor kdo drug, na počitnice ravno tako ka- kor delavec ali uslužbenec. To je prav isti prevarantski prijem, kot če nam kažejo kralje in kraljice v njihovi člo- večnosti, v družinskem krogu ali kot zakonce. Diskurz nas s tem slepari, saj nam pripovedujejo, da so kakor vsi drugi, da bi nam v resnici povedali, da niso taki. Njihova vsakdanjost uveljavlja in po- trjuje njihovo izjemnost. To je eden od mehanizmov, ki sem jih skušal raz- krinkati. Hotel sem pokazati ne samo proces, kako družba proizvaja smisel, ampak tudi, kako hoče vsiliti ta smisel pod videzom naravnega. E.: Lotili ste se tudi pralnih praškov, turističnih vodičev, kolesarskih zvezd Tour de France, igrač iz plastičnih snovi. B.: Da, mislim, da sem vsega skupaj napisal kakih petdeset »Mitologij«. Snov pa, ki me je dolgo zanimala in pritegovala, je moda. Med tistim, kar je moda v resničnosti, in modnimi opisi v ženskih revijah, je temeljna razlika. Vsakdo ve, da obleka ima pomen in da je ta važen, saj se dotika erotizma, družbenega življenja in še vrste stvari. Vendar pa mode ni brez transmisijske- ga sistema: slike, fotografije, risbe, na- pisanega teksta ali pa celo obleke s ceste. Ukvarjanje z njo postane težav- no v trenutku, ico moramo rekonstitui- rati slovnico neke substance, ki pa jo končno bolj slabo poznamo. E.: Moda torej obstaja samo kot po- menski sistem? B.: Točno, vendar je to hkrati zelo reven pomenski sistem, se pravi, da velike diferenciacije v oblekah izvirajo iz diferenciacije situacij. In seznam teh situacij je reven. 27 E.: Toda za ženske je moda vendar- le pestra. B.: Pestra je samo na ravnini modne revije, ki razlikuje med peto uro po- poldne, osmo zvečer, enajsto, opoldne- vom, koktajlom, gledališčem itd. V realnosti ni pete ure popoldne. S so- ciološkega in statističnega stališča še ni tako dolgo, ko so v naši deželi poznali le dve obleki: delovno in nedeljsko. E.: Pa danes? B.: V naših družbah postaja zdaj vse to zelo zamotano, kajti prav množična kultura meša ideologije, superstrukture. Ponuja predmete razredom, ki za nji- hovo porabo nimajo ekonomskih sred- stev in zato največkrat konsumirajo samo njihove podobe. Ne da bi hotel pridigati poceni druž- beno kritiko, pa vendar mislim, da sta bogastvo in pretanjenost semantičnega vesolja mode, kakor ga kažejo v žen- skih revijah, popolnoma irealna. E.: Ali lahko shajamo brez mito-lo- gij? B.: Ne, seveda ne. Kakor tudi ne brez simbolične funkcije. Edina govorica, ki ne razvija dru- gotnega smisla, je matematika, ker je tako popolnoma formalizirana. Alge- braična enačba nima nobenega drugega smisla. Razen seveda, če je ne napi- šemo na tablo in potem fotografirano vstavimo v članek o Einsteinu. V tem trenutku razvijemo drugotni smisel, ko- notiramo, in enačba hoče zdaj pove- dati: »Jaz sem znanstvenik, matema- tik.« E.: Ali si lahko predstavljamo poleg matematike še kakšno čisto nekonoti- rano govorico? B.: Ne, mislim, da je to utopija. Za neko marksistično prepričanje naj bi bili miti imaginarni in naivni produkti, ki nastajajo na tisti stopnji, ko člo- veštvo še ne zna in ne more rešiti protislovij resničnosti. Reševalo pa naj bi jih s temi zgodbami, v katerih naj bi na imaginarni način presegalo proti- slovja. In marksisti so prepričani, da bodo miti v hipu, ko bomo s socializ- mom znanstveno rešili ta protislovja, zginili. To vprašanje je izredno zapleteno in ne bi rad površno odgovarjal nanj. Marksizem si lahko prav dobro pred- stavlja, da bo socialistična družba z za nas čisto nezaslišanim in nepredstav- ljivim posegom predelala zemljevid go- vorice. Mislim pa, da bo celo takrat ostalo zadnje, nepremagljivo protislov- je v širšem pomenu besede : protislovje smrti. In dokler bo smrt, bo tudi mit. E.: Zakaj pa potem naši družbi oči- tate njene mitologije? B.: Zato, ker — čeprav smo vsi polni znakov in čeprav je to neizbežno, teh znakov vendarle ne jemljemo nase kot znakov. Na Zahodu mi ni všeč to, da izdelujejo znake in jih hkrati zavračajo. E.: Zakaj? B.: Brez dvoma iz zgodovinskih raz- logov, ki so v veliki meri povezani z razvojem buržoazije. Jasno je, da je buržoazija izdelala univerzalistično ideologijo, ki jo utemeljuje ali bog ali narava ali navsezadnje znanost; vsi ti alibiji delujejo kakor preobleke, kakor maske, ki so jih nadeli znakom. E.! Z vsem svojim prizadevanjem na njegovih različnih ravninah — sociolo- ški, kritiški, književniški — skušate to- rej demistificirati. B.: Ne ravno demistificirati, zakaj s kakšno pravico bi govoril v imenu res- nice? Pač pa skušam neutrudno razbiti naravnost znaka; to pač! Kakor veste, je to zelo star boj in nekatere njegove oblike se nam zdijo danes malce zastarele, toda bili so ga že v XVIII. stoletju, ko so hoteli rela- tivizirati francoska prepričanja, tako da so jih primerjali s prepričanji Kitajcev, Perzijcev, Huroncev; ljudje kakor Vol- taire so že posegli v ta boj. Če ne priznamo znakov za to, kar so, namreč arbitrarni znaki, potem nam zahodnja- kom grozi velika nevarnost — kon- formizem, grozijo nam moralizem, mo- ralni zakoni, pritisk večine. E.: Zato imate rajši Vzhod in še po- sebej Japonsko? B.: Da, pri Japonski me zanima staro in malone etično vprašanje, vprašanje mojih odnosov z znaki. Zakaj Japon- sko berem kakor tekst. E.: Se pravi...? B.: Mislim na napise, gibe vsakda- njega življenja, male obrede na ulici; naslovi, hrana, gledališče, ki izdeluje znake in jih prikazuje kakor znake, medtem ko pri nas temelji predvsem na ekspresivnosti — vse to so zame poteze, lastnosti teksta. Na Japonskem se neprenehoma posvečam dejavnosti branja. E.: Toda to pravzaprav niso napisani znaki. B.: Niso napisani v knjigah, so pa napisani na svilo življenja. Najbolj pa me je očaralo, kako neverjetno popolni so ti znakovni sistemi v svoji pretanje- nosti, eleganci in tudi moči, čeprav so navsezadnje prazni. Prazni pa so, ker nas ne pošiljajo k nekemu zadnjemu označenemu, ki je pri nas hipostazirano kot bog, znanost, um, zakon itd. E.: Prazni znaki, pravite. Tega ni ta- ko lahko razumeti. B.: Pač, dal vam bom preprost pri- mer, pa boste videli: slovar. Slovar sestavljajo označujoča, to je gesla, na- tiskana z mastnimi črkami, vsaki teh besed pa je prirejena opredelitev, ki ima vrednost označenega. Toda ta ozna- čena, te slovarske opredelitve so same sestavljene iz drugih besed — in tako do neskončnosti. Slovar je vseskoz paradoksen objekt, prav vrtoglav, hkrati strukturiran in nedoločen; zato je tudi zelo dober pri- mer, saj je neskončna struktura brez središča, saj v njegovem abecednem zaporedju fii nobenega središča. E.: Z drugimi besedami. Japonska vam je všeč, ker jo prebirate brez do- ločenega reda, kakor prebiramo slovar. B.: Da, toda na Zahodu je neizbežna točka, kjer se slovar, ali če hočete, spisek vseh stvari na svetu, ustavi z bogom, ki je njegov sklepni kamen, saj je bog lahko samo označeno — ni- koli označujoče: ali bi lahko dejali, da pomeni kaj drugega kot samega sebe? Medtem ko na Japonskem, vsaj po mo- jem branju, ni najvišjega označenega, ki bi ustavilo verigo znakov, ni sklep- nega kamna, zato se lahko znaki raz- vijajo z zelo veliko pretanjenostjo in svobodo. Vse civilizacije z monoteistično reli- gijo nujno zaidejo v monistično omeji- tev, v nekem trenutku morajo ustaviti igro znakov. In to je strukturalna ome- jitev naše civilizacije. Zato lahko razu- mete, zakaj se mi zdi tako važno vse, kar skuša prebiti zahodni monocentri- zem, vse, kar nam odpira možno po- dobo pluralnosti. E.: Zanimalo bi nas, če bi malo po- bliže spregovorili o teh japonskih znakovnih sistemih, ki vas tako prite- gujejo. B.: Nič lažjega. Tam klijejo od vse- povsod. Vendar je nemara najbolj ekspliciten znakovni sistem prehrana. Toda najprej se vprašajmo, kako de- luje znakovni sistem. Od Saussura je klasična primerjava s šahovsko igro: so elementi, ki jih premikamo po ša- hovnici, in pravila premikanja, to je dovoljene in prepovedane poteze. Če to prenesemo na sistem, kakršen je prehrana, pomeni, da moramo najprej razločiti elemente igre. V japonski prehrani so ti elementi različnih vrst. Najprej je surovo, ki zajema tisoč vrst jedi in ki je zelo pogosta kvaliteta; potem je razrezano, navadno na zelo majhne koščke; po- tem je tudi barva. Krožnik z japonskimi jedili je prava slika. Kakor vidite, sem se takoj postavil na zelo formalno rav- nino. Nisem rekel: riž pomeni to in riba to. Na ta način lahko razumemo, kako sistem deluje, kako se povezujejo njegovi različni elementi. E.: Saj imamo tudi pri nas surovo, skuhano, razrezano itd. B.: Seveda, toda sestavine našega obeda se ne povezujejo na isti način. Zahodni jedilnik je po svoji sestavi in po zaporedju uživanja zelo tog. Zadostuje, da greste v restavracijo: povsod vam ponujajo predjedi, entreje, pečenke, sire, poobedke, in vse po več- no istem zaporedju. To je logično-ča- sovno zaporedje klasične pripovedi in ne da se ga spremeniti. Ireverzibilno je kakor v Iliadi in Odiseji, kakor v Ne- varnih razmerjih ali v zadnjem Troya- tovem romanu. E.: Medtem ko je na Japonskem obed kakor Robbe-Grillet. B.: Veliko bolje od Robbe-Grilleta. V japonskih restavracijah gostu prinesejo pladenj, na katerem so razporejene je- di, in paličice, s katerimi sega po hra- ni. Paličice so sijajne priprave za se- ganje, to niso priprave za grabljenje in polaščanje kakor naše vilice. Tako se- žete najprej po grižljaju riža, potem po grižljaju vložene zelenjave in spet po rižu, potem spijete požirek juhe itd. Vsakdo si sestavlja svoj prehrambeni diskurz vselej popolnoma svobodno in na popolnoma reverzibilen način. In to nenavadno spodbuja kramlja- nje. Ni obvezne pogovorne snovi za vsako stopnjo obeda kakor pri nas: na poslovnih kosilih se glavna razprava, kakor pravilno pravimo, odvija med hruško in sirom. Na Japonskem se po- govor poraja iz reverzibilnega zapored- ja obeda. E.: Kakšne posledice ima glede na ci- vilizacijo dejstvo, da je japonska kuhi- nja pravo nasprotje naši? B.! Seveda ni treba sklepati, da je kot nasprotje monoteizma ali mono- centrizma japonska prehrana politeistič- na. Toda vsi ti znakovni sistemi se vključujejo v zelo veliko mentalno strukturo. 2G Zelo značilna se mi zdi japonska jed, ki se imenuje sukijaki. To je nekakšna obara, ki se kuha brez konca. Pred sa- bo imate veliko posodo, v katero med jedjo mečejo surovo hrano. Za vami je pomočnica, ki streže hkrati jedi in pogovoru, če lahko tako rečem. Toda odkrito povedano, japonsko ne znam in šele prek jezika bi lahko najneposred- neje prišli do japonskih mentalnih struktur. E.: Ker jezik prenaša ideje. B.: Recimo raje, da si ne moremo predstavljati znakovnega sistema, v katerega se ob določenih trenutkih ne bi vmešala artikularna govorica. Saussure, glavni utemeljitelj sodobne lingvistike, je mislil, da je lingvistika del obširnejše znanosti: znanosti o zna- kih. Brez dvoma vodilni del, toda ven- darle samo del, in pozneje bi morali razviti še druga področja te širše zna- nosti, ki naj bi se imenovala semiolo- gija- Vendar pa sem prišel do sklepa, da tudi če raziskujemo znakovne sisteme, ki niso artikulirana govorica — kakor na primer prehrana ali moda, o kate- rih smo pravkar govorili — opazimo, kako so vseskoz prepojeni z govorico. E.: Kaj je to semiologija? B.: V kanoničnem pomenu besede je to veda, ki raziskuje znake, pomene. E.: V čem je lingvistika, znanost o govorici, za vas temeljnega pomena? B.: To je zdaj že skoraj obrabljena trditev, toda na operativnem področju nam je lingvistika preskrbela zelo na- tančno opredeljene koncepte z nespod- bitno vrednostjo, vsaj za sedanjo zgo- dovinsko stopnjo raziskovanj v huma- nističnih znanostih. Sam črpam iz nje učinkovita sredstva za dešifriranje lite- rarnih tekstov ali kakršnihkoli drugih znakovnih sistemov. Po drugi strani pa je bilo na pod- lagi njenih poznejših dognanj v zadnjih desetih letih možno odkriti tako ime- novane decentrirane strukture. E.: To se pravi...? B.: Dovolite mi, da spet uporabim primer slovarja. Sodobna lingvistika uči, da obstajajo skupine zvokov in po- menov, ki so med seboj organizirane in imajo torej strukturalni značaj, ven- dar pa ni mogoče določiti središča, oko- li katerega bi se gradila struktura. Sovražniki strukturalizma posmehlji- vo pravijo, da je bil pojem strukture že od nekdaj znan, in se sprašujejo, za- kaj tolikšen hrup zaradi nje. Res je, da je strukturalizem v nekem smislu zelo star: svet je struktura, objekti, civili- zacije so strukture, to že dolgo vedo. Popolnoma novo pa je to, da zdaj opa- žamo to decentracijo. In to je bilo zelo težko ugotoviti v klasični kulturi, ka- kršna je naša. E.: Zakaj? B.; Ker je naš jezik, tako kakor naš jedilnik, zelo tog, zelo osrediščen, saj ga je kodificirala v XVII. stoletju majh- na družbena grupa. To, čemur so do Rivarola pravili »duh francoskega jezika«, je v bistvu skrivalo prepričanje, da je francoščina najboljši jezik na svetu, ker stoji v njej subjekt pred povedkom in povedek pred objektom. Klasiki so bili prepri- čani, da je to logični, naravni red duha. Iz te vere je zrasel francoski lingvistič- ni nacionalizem E.: Zdaj nihče več ne misli tako. B.: Seveda ne. Danes predpisujejo nekateri univerzitetni programi študij kontrastirajočih jezikov, na primer ki- tajščine ali japonščine, da bi tako pri- silili prihodnje lingviste, da se teme- ljito zavedo, da obstajajo jeziki, ki so popolnoma različni od naših indoevrop- skih. V XVI. stoletju je Montaigne še re- kel: »Ce suis-je« in ne »Je suis cela«, kar je popolnoma pravilno, saj subjekt konstituira vse, kar se mu zgodi in kar stori. Zakaj subjekt pride šele na kon- cu kot produkt. E.: Ali nam lahko natančneje opišete decentracijo govorice, ki je za vas očit- no pomemben pojav? B.: Prav rad. Ce rečem: »Stopil sem v hišo«, je ta zelo vsakdanji stavek, strukturiran na ta način, da se ravna po konstrukcijskih pravilih francoske slovnice. Osebek v prvi osebi, povedek, prislovno določilo kraja, to so vsa pra- vila. Imamo elemente in pravila kakor pri šahu. Vendar ta strukturirani sta- vek ni hkrati tudi vase zaprt. Dokaz, da ni, je v tem, da ga lahko neskonč- no podaljšujemo. Lahko ga podaljšamo na primer ta- ko: »Jaz, ki se ne maram vzpenjati po stopnicah, sem, medtem ko je zunaj deževalo, stopil v hišo št. 25, ki stoji na rue de Berri.« Nekaj res očarljivega na intelektualnem področju je ta ideja, da stavek nikoli ne more biti nasičen, da se ga da katalizirati, da uporabim ta posvečeni izraz, z zaporednimi do- polnitvami v procesu, ki je teoretično neskončen: središče lahko predstavlja- mo brez konca. Ne vem več, kateri lingvist je izre- kel tole zelo lepo in zelo vznemirljivo misel: »Vsakdo od nas govori en sam stavek, ki ga lahko pretrga samo smrt.« Ob tem pretrese celotno znanje nekak- šen poetičen srh. E.: Govorica naj bi bila torej kombi- natorika, povezana naj bi bila z idejo igre. B.: Kombinatorika, da, toda s pogo- jem, da to besedo, če jo že uporablja- mo, odrešimo tabuja, saj je na njej s stališča nekega humanističnega ideala nekaj manjvrednega. Glede pojma igre pa — z vsem srcem sem zanjo. Ta beseda mi je všeč iz dveh razlo- gov. Zato, ker po eni strani pomeni ludično dejavnost, po drugi strani pa je igra tudi igra naprave, stroja, tista čiSto majhna svoboda, ki je možna v razporeditvi njegovih različnih delov. Govorica je veselje izdelave in delo- vanja. Nanaša se na psihoanalizo užit- ka in hkrati na prisiljujočo in prožno dinamiko delovanja, povezovanja de- lov. Lahko bi tudi rekli, da je stereofo- nija. E.: Stereofonija? B.: Da, s tem hočem reči, da je go- vorica prostor, da razvršča misli in ču- stva glede na različne oddaljenosti in prostore. Seveda, če rečem: »Vstopite in zaprite vrata«, v tem stavku ni dosti stereofonije. Literarni tekst pa je čisto stereofoničen. E.: Kakor »Sarrasine«. B.: Seveda. Vsak Balzacov stavek ima zmerom svoj prostor, svoj rob smisla, to je gotovo. Vzamemo lahko katerikoli del njegove novele ... E.: Morda kar naslov »Sarrasine«. B.: Da, sijajno. Na prvi pogled je to naslov brez posebnega pomena, beseda, zvok: Sarrasine. Če razvijemo prostor- nino smisla, ki je v tem naslovu, če razgrnemo rob, nas knjiga takoj po- stavlja pred vprašanje: Sarrasine, kaj je to? Gre za skupno ali lastno ime? In če je to lastno ime, ali gre za moškega ali žensko? Na ta vprašanja bralec ne 'dobi takoj zadovoljivega odgovora. To je torej prvi smisel. Postavili smo vprašanje, ki je že samo dovolj obširno, saj ga je treba dopolniti z nekakšno sadiko kakor pri jagodi. Vprašanje se razbrsti, toda njegovo stebelce ostane v zraku skoz vso prvo polovico nove- le, vse dokler ga ne presadimo v logič- no-temporalno, in to veliko pozneje, ko namreč zvemo, da je Sarrasine kipar. E.: V Sarrasine je tudi nekaj nasilno seksualnega. Nič se ne bi začudili, če bi novela pripovedovala, kako Saracen posili žensko. B. : Res je. V francoščini nemi končni »e« navadno zaznamuje ženskost. Pre- den torej zvemo, da je Sarrasine mo- ški, tega moškega na čuden način femi- niziramo. Ne brez razloga, saj se med pripovedjo razodeva seksualna proble- matika. Seveda bi lahko pomen razgr- nili tudi drugače. E.: Svoj čas ste vpeljah razlikovanje med piscem (écrivant) in pisateljem (écrivain), ki je zdaj že klasično. Za kaj pravzaprav gre? B.: Pisec je tisti, ki misli, da je go- vorica preprost instrument misli, ki vi- di v jeziku samo orodje. Za pisatelja pa je ravno narobe govorica dialekti- čen prostor, v katerem stvari nastajajo in razpadajo, v katerem se potopi in razkroji njegova subjektivnost. E.: Ali je kritik pisec ali pisatelj? B.: To je odvisno od vrste stvari. E. : In vi, ste pisatelj ali pisec? B.: Rad bi bil pisatelj. Ne glede na vrednostne sodbe ne pravim tega za izid tega, kar delam, temveč za svoj pro- jekt. Zakaj pisateljeva pisava ni slog. Pogovarjajmo se zdaj na zelo obrt- niški ravnini. Sociolog, ki piše sociolo- ški članek, je pisec, brž ko začne za- vračati nekatere retorične figure; anti- tezo na primer. Ce berete sociološke, demografske, zgodovinske tekste, bo- ste videli, kako so gladki. V isti stavek ne zapišejo dveh antitetičnih besed, kot je to delal Victor Hugo. Prav tako ne uporabljajo metafore, če se jim pa vse- eno prikrade v pisanje, jo imajo za ne- kaj nejasnega, kar nas oddaljuje od resnice. Medtem pa dela pisatelj ravno v pro- storu govorice, o katerem smo prejle govorili. Odpove se jamstvom prosoj- nega, instrumentalnega pisanja. E.: Pravite, da biti pisatelj ni vpra- šanje sloga, toda prav tako ni v tem, da gojiš nejasnost. B.: Ne, seveda ne, vendar pa jo tve- gaš. Zame je eden bistvenih kriterijev za to, ali je uspel tisti, ki, kakor pravi- jo v lingvistiki, performira tekst, se pravi — ga piše, izdeluje — eden glav- nih kriterijev za uspeh je zame toref vpeljava dveh ali več kodov v isti sta- vek, tako da bralec v nobenem polo- žaju ne more odločiti, kdo ima prav in kdo se moti, kdo ali kaj je boljše kot kaj drugega itd. V »Sarrasine« na primer na nekem mestu v prvi polovici novele pripove- 27 dovalec, ki pozna skrivnost zgodbe, ki jo pripoveduje, to je, da je Zambinella, v katerega se je zaljubil kipar Sarrasi- ne, samo kastrat, te svoje skrivnosti noče povedati. Mladi ženi, ki ga vpra- ša, kdo je ta starec — ki je v resnici ostareli kastrat — odgovori samo: »To je ...« Tri pikice pomenijo za tistega, ki pozna konec novele, besedo kastrat. E.: Drugače povedano, pisati bi bilo znati vzdrževati napetost. B.: Ne samo to, saj je veliko vulgar- nih del, ki so zelo napeta, posebno v množični književnosti, ki ji je to glavni prijem. Če v »Sarrasine« Balzac namesto be- sede kastrat napiše tri pikice, stori to iz dveh razlogov, ne da bi se mogli od- ločiti za enega samega od njiju. Prvi razlog je simboličen: beseda kastrat je tabu. Drugi razlog je operativen: ko bi avtor na tem mestu napisal besedo ka- strat, bi bilo vsega konec, pripoved bi se ustavila. Tu sta torej dve ravnini, simbolična in operativna. Dober pripo- vednik zna pomešati obe ravnini, tako da se ne moremo odločiti, katera je prava. Pisateljeva pisava je odvisna predvsem od kriterija nedoločljivosti. E.: Ali nista vaša kriterija izključna? B. : Nikakor ne. Možna je tudi kaka drugačna razlaga, uporabimo lahko tu- di druge kode, na primer historični kod, čeprav to v našem primeru ni mo- goče. Vseeno pa mora biti pri pisatelju vsaj pluralnost in nedoločljivost kodov, to, česar pri piscu ni. E.: Še zadnje vprašanje. Zakaj ima knjiga, ki ste jo posvetili analizi »Sar- rasine«, skrivnostni naslov S/Z? B.: Naslov je tak, da ga lahko razla- gamo z več možnimi pomeni, in tako tudi predstavlja enega od namenov knjige: da pokaže možnost pluralistič- ne kritike, ki omogoča, da najdemo v klasičnem tekstu več pomenov. Pošev- na črta pa je znak, ki prihaja iz lingvi- stike in označuje alternanco dveh čle- nov paradigme. Če bi bili natančni, bi morali brati S versus Z, kakor pravijo v lingvističnem žargonu, to je S proti Z. E. : Da, toda zakaj ravno nasprotje med tema dvema črkama? B.: Ker sem iskal monogram, ki bi emblematiziral celotno Balzacovo no- velo,- S je začetnica kiparja Sarrasina, Z pa začetnica Zambinelle, transvestita, kastrata. V knjigi razlagam, kako se lahko vprašamo po teh dveh črkah s simboličnega stališča, saj moramo v ze- lo balzacovskem in malce ezoteričnem duhu upoštevati hudobije črke »z«, ki je črka odklonov, deviirana črka. Da se piše Sarrasine s »s« in ne z »z«, čeprav v francoski onomastiki navad- no pišemo »Sarrazin« z »z«, je pravi lapsus v freudističnem pomenu, to se pravi zelo majhen dogodek, ki je vi- deti nepomemben, ki pa v resnici po- meni zelo veliko. In navsezadnje je v imenu Balzac tudi črka »z«. E.: In v imenu Barthes črka »s«. B.: Da, navadil sem se že, da po po- moti spuščajo ta »s« na koncu mojega imena. Veste pa, da je napad na oseb- no ime nekaj zelo resnega: to je napad na lastnino (kar mi je sicer vseeno), toda tudi na integriteto — glede česar pa, mislim, ni nihče neobčutljiv, še po- sebej, če je ravnokar prebral zgodbo o kastraciji! 28 NON STOP ROMAN Peto nadstropje trinadstropne hiše DIMITRIJ RUPEL MATE DOLENC Miškin je sanjal naprej. Vasiljka je najbrž pri Borisu in igrata šah. Zraven ližeta čokolado. Jurka je doma in piše latinsko prcparacijo za profesorja Koprivo. Včasih se za- smeje in vzklikne; »Ah, ta Miškin, ta idiot!« Potem se uči na pamet heksameter; »Aurea prima satast, aetas que vin- dice nullo, sponte sua sine lege fidem, rectumque collebat.« Odlično obvlada heksameter, zato je Kopriva skoraj nikoli ne praša, pač pa vsako uro vpraša Marka Simčiča, ker on nikoli ne zna. Potem ko spet enkrat ne zna, profesor Ko- priva tuli: »Pišite to tridesetkrat, ne, štiridesetkrat!« Miškin se je naveličal Mraka, vtaknil je steklenico pod "plašč in hotel oditi. Natakarica ga je dohitela pri vratih; »Hej, vi niste plačali!« »Pustil sem na mizi,« je rekel. Na- takarica je tekla k mizi, toda Miškin ni ničesar pustil. Na žalost se je zaletel v vrata in ni uspel priti pravočasno ven, da ga natakarica ne bi ujela. »Niste plačali!« je za- klicala in ga držala za rokav. »Plačal sem vaši kolegici,« je rekel. Natakarica je stekla k točilni mizi vprašat, če je res plačal. Medtem je hotel Miškin spet uiti, a se je zale- tel v nekega debelega moža in se zapletel z njim v prepir. Natakarica je spet pritekla in ga prijela za ovratnik pla- šča; »Ne, niste plačali.« »Potem sem pozabil,« je priznal Miškin in začel iskati denar po žepih. »Hej, kje pa je steklenica?« je kriknila natakarica.« »Postavil sem jo na sosednjo mizo,« je odgovoril Miškin. Natakarica je tekla pogledat, če je res. Miškin je bil že med vrati, toda zagle dal je policijsko patruljo. »Vdam se,« je rekel, »zmagali ste,« pustil je, da mu je natakarica vzela steklenico in de- nar. »Ne prihajajte več sem,« je zakvakala, »to je solidna gostilna !« Miškin je šel do sosednje veže in odprl spodnjo pipo, da je spustil iz sebe prefiltrirano tekočino. Opazoval je potoček, ki se je izlival na cesto. Tedaj je prišel mimo miličnik in strogo vprašal; »Ste to vi storili?« »Nikakor ne,« je rekel Miškin, »toda videl sem tistega, ki je to storil.« »Kam pa je šel?« je rekel miličnik. »Tekel je proti Mraku « »Ali ga poznate?« »Ne, videl sem ga samo v hrbet.« Mi- ličnik je odhitel za storilcem prekrška. Miškin se je vrnil v bližino začetka. V Mesingu je bilo toliko ljudi, da je moral na silo poriniti vrata, pri čemer je nekaj ljudi sprešal v nekaj podobnega stlačenemu grozdu. Odkril je majhen prostorček na radiatorju, kjer ga je našel Fič in spraševal, če ima kaj denarja. Miškin mu je dal petdeset tisoč in Fič je odšel. Potem je prišel Matjaž Puc, ki je pravkar dobil mesečni prispevek svojega očeta, in je plačal Miškinu vinjak, kajti Miškin je pozabil, da ima še mnogo denarja. Spustil se je v dolg govor o dnevu pre- mišljevanja in se vmes preselil iz Mesinga v Emona, kajti »iz Emone si in v Emono se povrneš.« Ves čas je govoril Milanu Pintarju, ki je nekaj časa hodil ob njem, ampak zdaj ga ni bilo več, ker Milana Pintarja ni več, če greš od dalje nazaj. Naletel je, prvič v tej knjigi, na Petra Božiča, ki je stal ob polici s kozarcem mleka v roki. Ob pogledu nanj bi se direktor Ljubljanskih mlekarn raznežil in bi ga goto- vo povabil požirat za reklamo Ljubljanskih mlekarn. Zra- ven Petra je bil seveda tudi Lesar in Danilo Celofiga. Lesar ga je objel in poljubil ter začel recitirati eno svojih pesmi iz cikla Prelepa Dolenjska; »V tvojem naročju iz sena, v tvoji mehki, zeleni kotlini strasti, se cesta začne, ki vije se nerazumljiva iz prsti čez prst se zvije nazaj v prst.« (Tako jo je vsaj Miškin razu- mel). Spomnimo se Jaroslava Novaka, oziroma njegovih predvojnih časov, si je rekel Miškin, ko je hotel od obupa zmrzniti na Rožniku pod hruško. Potem ga je začelo zeb- sti in je odšel domov, da se tam raje pokonča s pištolo. Imel je pištolo z dvema nabojema, enega zase in enega za najhujšega prijatelja. Ustrelil je in si je rekel, da je sreča, ker ima dva naboja. Prvič je namreč zgrešil sebe in zadel svojo fajfo. Ustrelil je še enkrat in zadel svojega psa. Po- tem je pripovedoval zgodbo, da mu je pes ušel, v resnici pa ga je pokopal v pralnici pod kotlom.« Prinesli so mu še eno pivo. »Tudi jaz bi imel rad revolver,« je nadaljeval,« in vsaj dva naboja. Z enim bi ustrelil kakega politika, z drugim pa kakega obrtnika. Ostali bi pa mene. Tako bi bilo vsem zadoščeno. Pustite me, da se izpojem, preden storim usod- ni korak; korak proti pošti, od koder bom razposlal usod- ne telegrame. Preden utonem v Had svojega jaza. Preden me jaz utone v mrak mojega Hada. Hočem reči, preden me telegram mojega jaza zmrači v uton svojega Hada.« Vstal je in svečano dvignil reko z vrčkom piva; »Poglejte moj nos!« je rekel, »in mu, prosim, sledite, da se mu po poti kaj zgodi.« Potem je zlil pivo Fiču na |lavo (kajti medtem je prišel Fič), toda ta mu je bil za to še kar hvaležen, ker mu je bilo ravno preveč vroče. Med potjo proti pošti je Miškin tvezil; »Kaput! Jurka je nedolžna. K temu izrednemu jubileju ji moramo poslati častitljiv telegram. Jaz, Mikimiška, se moram vsem opravičiti. Zdaj bomo poslali sto opravičlji- vih telegramov na vse strani sveta. Neba. Pekla. Ali ste brali knjigo »Menjalnica teles«? Priporočam vam jo. Vam ga, ga.« Prišli so na pošto in Miškin je zahteval telegramske listke. Takega je poslal Jurki: »OB ČASTITLJIVEM JUBILEJU TI ČESTITA MIKI- MIŠKA ŠE NA MNOGA LETA ŠE!« Fič ga je sicer opozoril, da je zadnji ŠE odveč, a ga je Miškin zavrnil, da dlako- cepec pa res nikoli ni bil in skopuh tudi ne. Potem je napisal Vasiljki: »TUKAJ SO ROŽE OB TVOJEM ROJSTVU MOJEGA' SINA PO POMOTI PREZGODAJ.« »Kaj hočeš reči s tem, saj še ni rodila,« je rekel Danilo Čelofiga. »Naj oprosti, ker sem po pomoti prezgodaj tele- grafiral in prinesel rože,« je objasnil Miškin. »Nisi niti prinesel rož in prezgodaj najmanj sedem mesecev,« se je namuznil Fič, ampak ostalim se je zdela šala kar posrečena. »Kaj že tri mesece traja ta roman?« se je zdrznil Peter Božič, »to je vendar že konkurentno blago!« Tole pa je Miškin napisal čiki Jovici: »DRAGA JOVICA POZNAVA SE ODKAR TRAJA RO- MAN OPROSTITE BREZ ZAMERE«. »Ne pošiljaj, to je či- sto brez veze,« je rekel Slave. »Ne moreš trditi, da se poznava od prej. Nihče nas ne pozna od prej.« Potem je napisal Abarthu: »KUPIL TI BOM FIAT ABARTH? KO BOM IMEL JAZ BMW 2002.« »Zakaj pa si postavil za ABARTH vprašaj? To je čisto brez veze,« je rekel Čelofiga, ampak Fič ga je zavrnil, naj ne bo tak preklet formalist, pa čeprav je Mariborčan. Oddal je telegrame in se skušal z ostalimi vrniti v Emono. Toda na poti čez cesto se je izgubil. Bilo je že pozno zvečer in na cesti le malo ljudi. Bilo je precej mraz. Miškin je polulal drog cestne svetilke in naslednji dan so psi ugibali, ali je bil tam volčjak, dakelj, terier ali doga. 29 Nobeden od njih ni pomislil na kakega Mikimiškina. Našel se je šele naslednje jutro in se prepoznal po značilnem glavobolu in slabem okusu v ustih. Miškin je bil sprijaznjen z mislijo, da je življenje eno samo veliko tveganje. Ko se je zjutraj zbudil in se medlo spomnil svojega popotovanja od Litije do Čateža, si je dejal: »Nikake poti nazaj ni. Treba je iti samo naprej.« Napudral si je rdeči obraz in se odpravil k Jurki narav- nost, na dom, ne oziraje se na nevarnega deda. Ko je prišel do prekrasne vile njenega očeta, se je razkoračil in rekel: »Ubogo dekle! Cesa takega si pa res ni zaslu- žila.« Hiša je bila zelo moderna, malo rumena, malo mo- dra in nekoliko bela. Imela je zelo ostre vogale in topo streho. Potem je na ves glas zarjul; »Juuuuurkaaaa!« Cez nekaj sekund je skozi majhno aluminijasto okence nad vrati pokukal Jurkin nežni obrazek in prestrašeno rekel z ljubkimi usteci: »Takoj pridem, tiho bodi!« Takoj je prišla, v svilenih copatkah in zelo čedna, ker je imela lase spete v čopek in je bila videti majhna in nežna pred velikansko stavbo. »Se klanjam,« je rekel Miškin in se priklonil, »ter poljubljam roko.« Obnašal se je kot kak neroden knez. Jurka ga je z eno roko prijela za rokav, drugo pa je dala na usta: »Pssst, šema, predsednik vlade je pri nas na obisku, ti pa tuliš kot jesihar!« Miškin je začutil, kako mu je nekaj utripajočega padlo iz srajce v spodnje hlače in tam divje poskakovalo z glasnim šumom: tik, tak, tik, tak. Vstopila sta v hali, ki je bil ves v marmorju in poln kristalnih lestencev, ki so ob prepihu rahlo pozvanjali. »Tukaj,« je zašepetala Jurka in ga vodila po stopnicah v zgornje nadstropje, kjer je imela svojo ljubko rezidenco. V njej je bilo prekrasno pohištvo, stereo gramofon, velika knjižna omara, polna klasične literature in slovenskih pi- sateljev, v kotu je stal planino in na njem krasna indijska vaza s pravimi pravcatimi svežimi orhidejami. »Ti,« je mcdleče rekel Miškin, »kaj je pravzaprav tvoj očka?« »Ah,« je rekla, »sekretar ali podpredsednik, saj nihče na- tančno ne ve.« »Tako, tako, seveda, razumljivo,« je rekel Miškin, kot da razume. Začel je brskati po ploščah in je izbral Chopina, ker se mu je ob njem vedno prikazovala neka ženska, v katero je bil zaljubljen pred sto leti. »Prav- zaprav sem prišel,« je rekel in malo jecljal, »prišel sem, da vidim, če živiš'... mislim, kako kaj živiš. Kako si kaj?« »Kar dobro se imam,« je rekla Jurka, »in dobivam zabavne telegrame brez podpisa.» »Seveda,« je rekel Miškin, »to pride od tega vremena. Mislim, Francozi delajo poskuse z bombo. Cisto značilno.« »Torej, naj ti povem; čez tri tedne bom stara sedemnajst,« je rekla Jurka, »bil si na- pačno obveščen o mojem rojstnem dnevu in sploh o moji starosti.« »Saj se mi je zdelo,« je rekel in premišljeval, koliko naj reče, da je mislil, da je stara, ne da bi se zameril. Koliko ženske rade slišijo, da so stare? »Jaz sem mislil, da jih imaš kakih ... okrog ... osem, največ dvaj- set.« »Tako rekoč bom kmalu zrela ženska, ali ne?« je rekla Jurka. »Na vsak način. Hec, ali ne, kako se staramo? Še kakih deset let, pa boš že prava dama.« »Deset let? Ali se ti meša?« je rekla užaljeno Jurka, ampak ko je vi- dela, kako je Miškin zmešan, mu je oprostila. Miškin pa jo je gledal in gledal in bil iz trenutka v trenutek bolj prepričan, da se je zaljubil. »Kaj naj storim?« si je na glas postavil vprašanje. »Ne vem,« je rekla Jurka, »lahko igrava domino ali pa Beyerja štiriročno.« Miškin se je od- povedal igranju na klavir in je rekel, da bi bilo bolje, če Jurka zaigra kaj lepega brez njegove pomoči. Jurka si je nekoliko privzdignila krilce in sedla za klavir. Zaigrala je neko nebeško melodijo. Miškin pa je potoval po njeni po- stavici gor in dol in si želel nežno pobožati krasne, male prstke, ki so plesali po tipkah. »Kakšna milina,« si je šep- nil in se spomnil nekega čutečega pesnika Ivana Cimer- mana, »kakšne breskvice!« Jurka ga je hudomušno pogle- dala, ne da bi nehala tipkati opojno melodijo. »Prava poe- zija,« je rekel Miškin in Jurki je bil kompliment zelo všeč. »Saj lahko še prideš,« je rekla in nehala igrati, »toda zdaj moram na čaj k svoji prijateljici Staši Urbančič.« Miškin je turobno pomislil, da je lahko to tudi pretveza in da gre v resnici h kakemu frajerju, ali pa celo k Borisu. Ža- lostno je capljal k izhodu. »Veš, obljubiti moraš, da boš še kdaj prišel,« je rekla Jurka z glaskom pol-smeh-pol-piš- sladke-sape in ga nežno prijela za roko. Kolena so mu za- trepetala kot pred sodnikom za prekrške in z roko, ki mu je preostala, ni vedel kam ter jo je dvignil nad glavo. Tam pa je bil majhen lestenec, ki je takoj nato padel na tla in se s strahotnim žvenketanjem razletel na tisoč kosov. »Zdaj pa brž od tod,« je rekla Jurka in ga rinila proti izhodu, tedaj pa so se odprla neka velika dvokrilna vrata, skozi je pogledal predsednik vlade in rekel: »Ce so spet ceste, me ni tukaj.« »Ne, ne, samo malo sem ga skušala poboljšati,« je rekla Jurka. Predsednik se je prijazno na- smehnil in pokimal. Jurkina mama je pritekla iz nekega drugega salona in spraševala: »Jurkica, kaj pa si nare- dila? Joj, golobičica moja, si se porezala?« Medtem pa je bil Miškin že zunaj in je korakal po železniški progi, misleč, da je na Prešernovi cesti. Kraja avtomobila je bila seveda tipična Abarthova za- deva. Ker je bil tako rekoč član Jurkine družine, je dobro poznal njihove navade in načrt hiše, zato se je odločil, da ukrade avto svojega pol strica, Jurkinega očeta. To je bil krasen, dolg mercedes z radio aparatom in pomično stre- ho. Abarth si je nabral prostovoljce za izlet in je delno določil, delno pa so se sami javili. Miškina, svojo punco Zvonko, Fiča in Francka Rudolfa. Franček Rudolf se je obvezal, da bo na tej veselici skrbel za kulturni program, s tem da bo deklamiral odlomke iz svoje zadnje drame, v kateri nastopa osem tisoč oseb. Rekel je, da bo skušal spraviti to stvar na Mali oder ljubljanske Drame. »Počakajte za vogalom in pojte, da ne bodo slišali ropota avtomobila,« je ukazal Abarth in izginil v temnem vrtu v smeri proti garaži. Skušali so peti, a ker je bila ura okrog enajstih zvečer, se je slišalo daleč naokrog, kot bi pel cel zbor Slovenske filharmonije. To torej ni bil dober način, kajti prav lahko bi privabili nočno patruljo in izleta bi bilo v hipu konec. Zato so zašepetali Abarthu, naj raje počaka, da pripelje mimo avtobus, ki bo naredil dovolj hrupa za neopaženo delovanje. Toda mimo sta pripeljala že dva avtobusa, mercedesa pa ni bilo od nikoder. Pač pa sta prikorakala izzva vogala vile Abarth in Jurka. Vsi so se zelo prestrašili in Franček je hotel pobegniti, a ga je Miškin zadržal, s tem da ga ie držal za brado. »To pa res ni lepo,« je rekla Jurka, »da meni nič ne poveste.« »Abarth se je samo šalil,« je rekel Miškin. »Nič se ni šalil, saj je že sedel v avtomobilu,« je od- govorila Jurka. »Jaz tu zraven nimam ničesar,« je rignil Franček. »Stopila bom k očku in ga prosila za ključe avtomobi- la,« je rekla Jurka. Vsi so zavpili: »Nikar, pretepel te bo!« Jurka pa je odkimala: »Ne, ne. Vi ne poznate mojega očka. Vi ne veste, kako je dober. Takoj bom nazaj.« In je že nikjer ni bilo. »Kje si jo našel?« so vprašali Abartha. »Sedela je na vrtu in štela zvezde,« je povedal Abarth. Vsi so vzdihnili. Tedaj je bila Jurka že nazaj. V roki je imela ključe in pet jurjev. »To je dal očka za bencin,« je rekla. Jurkin očka je na vse naredil izreden vtis. Sli so v garažo in se vkrcali v limuzino. Franček je sedel v zad- njem desnem kotu in mrmral : »Pravzaprav ga serjem. Vče- raj sem napisal samo štiri drame in to je pod poprečjem.« Toda bilo je prepozno, da bi odstopil, ker so se že peljali proti Vrhniki s sto petdesetimi kilometri na uro. Vožnja je minila, kot bi mignil. Miškin je predlagal, da obiščejo Can- karjevo rojstno hišo. Strinjali so se vsi razen Abartha, ki je prvič v življenju slišal za nekega Cankarja. Toda moral je parkirati pred Cankarjevo hišo. Bila je trda tema in vsi so začutili bližino literature, še celo Abarth, čeprav sploh ni vedel, kaj je bilo. Hiša je bila zapuščena in po njej se je plazila vinska trta, taka jalova, zanemarjena, ki ne daje nič vina. Miškin si je mislil, da je mizerija biti pisatelj takega naroda, ki se te spomni samo, če zaide v ulico tvo- jega imena ali če potrebuje v politične namene kak za lase privlečen in iz vsebine iztrgan citat. Le kako razvlečene lase mora imeti uboga Ivanova lobanja in kako ovalen mora biti njegov skelet od neprestanega obračanja v gro- bu! Fiču se je utrnila zanimiva misel, da bi šli k cerkvi Pri sveti Trojici. Predlog so soglasno sprejeli, avto pa pu- stili pred Cankarjevo hišo, »kot da se je prišel spovedat kak slovenski kulturnik«, kakor se je izrazil Miškin. Fran- ček pa se je ob tej misli samo namrdnil. Potem so kora- kali v temni rog, kajti nikjer ni bilo lune in bližala se je polnoč. Fič je stekel naprej in jih prestrašil z nenadnim skokom izza plota. Jurka se je na smrt prestrašila, zato jo je Fič prijel okoli pasu in jo trdno držal. Nekateri so se 30 smejali, a v tem smehu je bil kanček predsmrtne groze in patološke histerije. Miškin se je povzpel na neko kamnito ograjo in krilil s plaščem kot pterozaver, Abarth pa je oponašal volka tako verno, da so začeli tuliti psi po celi Vrhniki. Zvonka, ki je bila sicer Abarthova last, je hodila po stezi navzgor skupaj s Frančkom, ki je brž izkoristil priliko in položil nanjo svojo pokroviteljsko roko. Fič je pripovedoval Jurki, kako je v neki podobni strašni noči izgubil pol ušesa, kar je bila kazen za neko bogokletstvo, ki ga je izvršil kot deček. Tedaj je iz teme pred skupinico vstala velika, bela žena in Jurka je omedlela. Zvonka pa je spustila nekaj kapljic v hlačke. Toda brž se je ugoto- vilo, da je bela žena samo velik bel kamen. Cerkveni stol- pi so se svetili v čudni bledi luči, čeprav ni bilo nikjer svetlobe in nobene lune. Psi na Vrhniki so lajali kot nori in so dobili čisto volčje glasove. Svetloba z zvonika je ob- sijala nekaj begajočih postav, ki so bile kot svetniki, ki potuhnjeno bežijo iz cerkve v socializem. V resnici so bili Miškin, Abarth in Franček Rudolf. Jurka se je po nesreči znašla čisto sama v temi in s široko odprtimi očmi opazo- vala mrtvake, ki so s kosami kosili travo okrog cerkve. Tedaj jo je od zadaj prijela neka mrzla roka. Jurka se je onesvestila, neki glas pa je dejal: »Jurka, miška moja.« Bil je Fičev glas. Miškin 5e je odplazil v zvonik, tako da ga nihče ni videl. Tam je potegnil za vrv in zvon se je oglasil, čeprav sploh ni bil čas za zvonjenje. Skozi okno v zvoniku je vi- del, kako se je v temo razbežalo pet postav, ki so odslej spet dobile vero v gospoda. Potem je odšel do oltarja in premaknil nekaj svetUh relikvij, s čimer je hotel vrniti vero v boga tudi farjem. Nenadoma pa se je zavedel, da je skru- nilec, in je začel iskati žegnano vodo, pri" tem pa je padel v neko jamo, polno vode. Potolažil se je, da je najbrž to ista voda, ki jo uporabljajo tudi za žegnanje, zato je še ne- kaj časa sedel na robu jame in namakal noge vanjo. Med- tem so se njegovi pajdaši vrnili in ga zaskočili od zadaj tako nepričakovano, da so za hip celo njemu zbudili vero v misterij. Potem so na svojo lastno grozo zapeli ponaro- delo pesmico o župnikih in še neko melodijo Cajkovskega, ker je že ravno tako odmevalo. »Včasih,« je rekel Miškin, »se taka šala spremeni v kruto resnico.« Tisti trenutek se je na stropu odtrgala opeka in padla točno Fiču na glavo. Fič se je samo stegnil po tleh in obmiroval, ostali pa so panično zbežali iz cerkve. Na obzorju se je zabliskalo in zagrmelo in nenadoma se je vlila ploha, ki je že prehajala v točo. Vsi so dirjali k avtomobilu in padali po splozkih blatnih tleh. Tekli so, kot da vedo, da se bog več ne šali in da gre zdaj zares. Nekajkrat so zgrešili pot in mislili, da jim jo je zmešala višja sila v svojem slepem, maščeval- nem besu. Potem so le dosegli avtomobil in se natlačili vanj. Šele tedaj so se spet spomnili Fiča in sklenili, da ga gredo z avtom iskat, saj ga ne morejo kar pustiti tam, tudi če je mrtev, ne. Krasni mercedes je hropel po strmi stezi in se nekajkrat počohal ob kakem drevesu, kot da ga srbijo bolhe. Končno je obstal na travniku pred cerk- vijo. Tisti trenutek sta si stala nasproti mercedes in bog oče. Dež je ponehal in priznal nebeški poraz. Toda Fiča ni bilo nikjer. Našli so le strnjeno lužico krvi. »Torej so ga zgoraj vzeli k sebi,« je rekel Miškin. »Ali spodaj,« je za- brundal Franček. Še nekaj časa so kričali Fičevo ime, po- tem pa se zedinili, da nima več smisla. Bledi, težki in za- morjeni so se peljali nazaj proti Ljubljani. V vozilu je vla- dalo gosto vzdušje, ki jim ni dalo govoriti, in vsi so imeli težke možgane, kot da so jim jih zamenjali s svincem. Nenadoma pa je zadaj v prtljažniku nekaj zaropotalo. Abarth je prestrašen pritisnil na zavoro, misleč, da je od- padel zadnji de! avtomobila. Vsi so se obrnili nazaj in vi- deli, kako je neka krvava roka odpirala pokrov prtljaž- nika. Za roko je prišla ven noga z blatnimi čevlji in na- zadnje glava z rdečo brado. Miškin je najprej pomislil, da gre za novo vstajenje, potem pa je ugotovil, da je glava podobna Fičevi glavi. Da, bila je Fičeva glava. »Ali mi prepustiš svojo sobo?« je vprašal Miškin, ki se je v naslednjem trenutku zbral in hotel potegniti kako korist iz srečanja s Fičevim duhom. »Mi v glavo ne pade,« je rekel Fič in zleze! v kabino. »Ali si ali nisi?« je vprašala Jurka in ga otipavala. »Sem,« je rekel Fič in si z robcem obrisal krvavo čelo. »Kako pa si to napravil?« je vprašal Franček Rudolf z vidnim zanimanjem. »Bela žena me je prenesla,« se je zarežal Fič. Toda nihče se ni zasmejal in nihče si ga ni več upal ničesar vprašati. 10. Doma pa je bil pravi joj; oče je dal Jurki avto samo do polnoči, vrnila pa se je ob treh zjutraj. Ogledal si je lepega mercedesa in postal zarif»! v obraz, ko je videl odrgnine na vseh straneh. Prtljažnik je bil odprt in po- krov zverižen, leva luč ni gorela in od štirih se jih dvoje ni dalo zapreti. Takole je zarohnel : »Hči moja, razočarala si me. Tega od tebe nisem ni- koli pričakoval in zato je vse še bolj strašno. Končno je avto naš, privaten, in ti bi to lahko vedela. Poleg tega si kot ugledna javna družina ne moremo privoščiti takih stro- škov, sama veš, kaj vse ljudstvo o nas govori. Veš, kako nas obrekujejo po gostilnah in v študentski Tribuni, prav vse jim prav pride. Da si boš to dobro zapomnila, ti tri dni ne posodim avtomobila, pa če se na glavo postaviš.« Jurko je strogi vzgojni ukrep spravil v jok: »Tri dni brez avtomobila,« je hlipala, »in to prav zdaj, ko sem prišla v tako interesantno družbo!« »Kakšna je ta družba?« je vprašal oče. »To so Miškin, Abarth, Filip Robar in Franček Rudolf,« je med kolcanjem, ki ga je dobila od joka, rekla Jurka, oče pa: »Frančka Rudolfa poznam, ker poznam njegovega očeta. Kdo pa so drugi?« »Miškin je tisti, ki bi se moral poročiti z mojo pol- sestrično Vasiljko, ali si že pozabil?« »No, o tem delu naše familije imam zelo slabo mne- nje in o Miškinu tudi. Čeprav je njihovih šest očetov — oziroma pet — veliko prispevalo za našo stvar, jih ne maram, ker so neurejeni. Javni mož, kot sem jaz, si ne more privoščiti sorodnil^ov s šestimi očeti, od katerih je eden celo tovarnar v Düsseldorfu. In Josipa Šestega smo samo zato poslali kot veleposlanika na Havaje, da imamo tu mir pred njim.« »Toda Miškin je tak zanimiv fant! Stanuje na pod- strešju skupaj s Filipom Robarjem in pričakuje otroka z Vasiljko, mojo polsestrično.« »Vedno bolj mi smrdi vse skupaj,« je rekel oče mrko, »socialni realizem v časih, kot so današnji, samo spodbuja ljudi k negodovanju. In kdo je ta Filip Robar?« »Filip Robar ali Fič je pesnik. Preživlja se s tatvinami v samopostrežbah. Sicer bi že umrl od gladu.« »Vedno huje, vedno huje,« se je oče prijel za glavo, »in prav moja hči mora zaiti med huligane. In kdo je Abarth?« »Abarth je vendar moj bratranec! Pravzaprav pol bratranec, seveda.« »Slišal sem, da ima cveke v gimnaziji, da sploh ne pri- haja k pouku, da strelja ptiče z zračno puško in da krade avtomobile. Je vse to res?« je spraševal veliki oče. »Res je, očka, toda tak je! To ima v krvi tako kot ti politiko. Ti se tudi ne moreš ločiti od politike, ali ne, očka?« je rekla Jurka. S tem pa ga je izredno razjarila in pri priči je podaljšal kazen na pet dni odvzema avtomobi- la, češ da »jo bo že poučil, kakšno družbo si bo izbirala, in da ne bo cinično zafrkavala svojega ačeta«. Jurka pa je do jutra bridko jokala, ker je bila prijazna dobra dekli- ca, ki je še imela posluh za ponižane in razžaljene. Medtem ko je bila druščina na izletu, je Vasiljka iz- koristila priložnost, ker ni bilo v bližini Miškina in Abartha — ki je najbolj objesten brat, medtem ko so drugi več ali manj duševno zaostali — in je povabila Borisa k sebi v svojo sobo. Tako je bil torej Boris v Vasiljkini sobi in je sedel čisto na robu postelje in sramežljivo zavijal oči. Va- siljke si sploh ni upal pogledati. »Poglej me!« je rekla Vasiljka. Boris je dvignil pogled do njenih prsi in ga hitro umaknil. »No, tak močan fant, pa taka šleva,« je rekla Vasiljka in sedla k njemu, tako da je pritisnila svoje stegno k nje- govi nogi. Zalila ga je vročina in malo se je umaknil, toda kakega večjega giba si ni upal narediti. Vasiljka ga je po- božala po čelu in po tilniku. Boris je da! roke za hrbet in si skušal predstavljati kako zapleteno formulo; ampak Va- siljkina prisotnost je bila preveč dejanska. »Sama sva in končno si pri meni,« je dahnila Vasiljka in si potegnila puli čez glavo. Zadišalo je po ženski koži in skoraj vrglo Borisa po tleh. Zaslišal je glas orgel in za- gledal procesijo vernikov, urejenih, mirnih, nerazburljivih ljudi. 31 »Moram oditi,« je rekel, »maša se začne čez deset mi- nut.« »Ce boš rekel še kaj takega, te bom s harmoniko po glavi,« je rekla Vasiljka. S spretnim prijemom ga je pre- valila na posteljo in splezala nanj. Boris je mislil, da ga bo razneslo, divje se je otepal in jo končno vrgel s sebe. »Ne morem,« je rekel, »ne morem pred diplomo. In zakaj imaš tak velik trebušček? Jaz se ne dam, jaz se ne dam ...« je stokal. Vasiljka je prestrašeno pogledala svoj trebušček. »Pre- več sem jedla,« je rekla, »Boris, Borisček, ali me res ne maraš več?« »Ma — ma, maram, ampak pred diplomo ... moja ma- ma je rekla, ne pred diplomo ...« »Kje pa živiš, Borisček? Saj smo v atomski dobi? Ali si čisto za luno?« Potem je predlagala: »Ali naj ti zaple- šem?« »Ja, ja!« je vzkliknil Boris, ker je mislil, da bo bolj varen, če bo Vasiljka plesala in se ga ne bo dotikala. Vasiljka je odšla v sosednjo sobo, toda vrata je za- klenila in storila je prav, ker je hotel Boris uiti. Precej dolgo je ni bilo nazaj, ko pa je prišla, je bila drugače oble- čena; v oprijet črn puli in tesno usnjeno krilo. Nosila je gramofon in plošče. Postavila je aparat na šivalni stroj in dala gor neko ploščo s France Gall. Potem se je v ritmu počasi premikala pred Borisom, z eno roko nad glavo in z drugo na trebuščku, ki je bil lepo napet in gladek. Borisu so se popolnoma posušila usta in jezik se mu je tako pri- lepil na nebo, da ga nekaj časa ni mogel odlepiti. Vasiljka se je zasmejala, ker je videla, kako je postal rdeč in so se mu zasolzile oči, ker jih je pozabil zapirati. Obrisal si je solze z robcem. »Ti si res dete!« je vzkliknila Vasiljka, »moje ljubo bedasto dete.« Pri tem se je pomikala v ritmu tik pred njim. Nenadoma se je obrnila in mu pokazala zadnjico. Sunila ga je z njo, da se je prevrnil. Potem je odskočila in začela plesati strastno kot orientalska plesalka. Zaprla je oči, se gladila z rokami po prsih in bokih in potiho pre- pevala napev s plošče. Ko se je plošča iztekla, je sedla k Borisu, čisto, čisto zraven... novo usnjeno krilo je škri- palo, ko se je spredaj upognilo in zadaj napelo... Tedaj pa so se gromovito odprla vrata in na pragu je stal čika Jovica. Z groznim hreščečim glasom je zavpil: »Žena, daj piftolj, sada fu pufat u ovog majmuna!« Vasiljka je pre- bledela. Hip nato je skočila pokonci, dvignila Borisa in ga spehala k oknu. »Skoči dol!« je zavpila. »Previsoko je,« je rekel Boris jokavo, Vasiljka pa: »Miškin je tudi skočil!« Ko je Boris to slišal, se je brez besed pognal skozi okno. Medted je čika Jovica dobil v roko pištolo in ustrelil v harmoniko. »To je harmonika!« je kriknila Vasiljka. Cika Jovica se je trikrat obrnil okrog sebe in ustrelil v gramo- fon. »To je bil gramofon, čika Jovica,« je rekla Vasiljka. Hotel je ustreliti še v šivalni stroj, a ga je Vasiljka že vna- prej opozorila, da je tisto šivalni stroj. »2ena, daj naofari, nif ne fidim!« je zatulil ded. Zena je pritekla in mu dala naočnike. Ded je divje gledal po sobi, a ni videl nikogar razen sebe in Vasiljke. Končno je rekel skesano: »Kupifu ti nofa gramofoni« Osramočeno je odšel, Va- siljka pa je planila k oknu, skozi katerega je izstopil Bo- ris. V izložbi s fotoaparati je tičal neki spaček s strgano streho, okrog njega pa je ves obupan skakal Peter Vodo- pivec in si pulil lase: »Joj, joj, moji milijoni, moje premo- ženje, moje bogastvo ...« Boris je skušal zbežati, a je pa- del pred trgovino z jajci, ker mu je spretni miličnik pod- stavil nogo. Cez Borisa je padel miličnik, čez oba pa stara gospa, ki je prav takrat stopila iz trgovine s polno košaro jajc. Vsa jajca so se razletela po Borisovi obleki in milični- kovi uniformi. Tedaj je prišel po ulici navzgor Miškinov oče, ki je hotel iti domov. Ko je videl, kaj se dogaja, je mislil, da je spet vpleten njegov sin, zato je odšel nazaj v svoj snack bar in se popolnoma zapil, naredil pretep in škandal in preživel noč v zaporu. Vasiljka je zaprla okno in s popolno odsotnostjo pri- jaznosti rekla: »Kreten!« Prihodnjič: Slovenski kulturni škandal, samomor in občevanje z mrtveci 32 GÜNTER BRUS: POSKUS SAMO- RAZREZANÜA AKTIONSRAUM 1 - MÜNCHEN KRATEK POTEK AKCIJE Brus, oblečen v spodnje hlače in damske nogavice, poklek- ne na belo rjuho. Položi si prozorno trikotno ravnilo na bedro in zareže z britvico ob stranici v meso. Nato nasloni ravnilo na koleno in čaka toliko časa, da priteče kri na rjuho v obliki trikotnika — to nekajkrat ponovi. Sledi sun- kovito valjanje po tleh. Na vsako stran rane zabode var- nostno zaponko, na katero priveže vrvico. Ti vrvici zatakne za radiator in konca drži v ustih. S premikanjem glave povzroči, da se rana bolj ali manj odpre in s tem spreminja moč krvavenja. Vstane in reče z mirnim glasom: Ali mi lahko kdo prinese kozarec vode? Vodo popije ter v koza- rec urinira (urin je zelene barve), vsebino kozarca popije in izbruha. S škarjami si razreze nogavice in spodnje hla- če. Gol, s hrbtom obrnjen proti občinstvu, stopi pred radiator ter ves napet zdrsne ob steni na kolena. Z britvi- co si prereže obrito glavo od čela do temena in čaka, dokler kri ne priteče do zadnjice. Nato zaveže na vsak gleženj vrvico in z njima vleče nogi narazen, pri tem pa zdrsne ob radiatorju do tal. Z mirnim glasom reče: Ali mi lahko kdo prinese kozarec vode? Zakriči: Ne! Sledi blisko- vito valjanje po tleh. Z nogo stopi v majhno posodico polno vode, nato v naslednjo..., voda v posodicah se obarva rdeče. Z mirnim glasom reče: Ali lahko kdo odpre okno?, ne čaka na odgovor, temveč se vrže na tla, biča z jermenom po podu, vodi, kriči in se valja do onemoglosti. Izboči trebuh navzgor tako, da se dotika tal le z glavo in nogami. V tem stanju vztraja nekaj minut, nato vstane in gre med gledalci proti stranišču. Akcija je končana. Trajala je približno 25 minut. FOTO: PETER NEMETSCHEK MILENKO MATANOVIČ, 1969: LUUBLUANICA, LES-VRVICA DAVID NEZ, 1970 Risbe, ki dokumentirajo vibracije vožnje med avtorjevim potovanjem iz Ljubljane v Wasiilngton D. C. (Izbor). 1. risba se začne s postavitvijo flowmastra v center papirja, 2. avtorjeva kontrola je omejena na to, da zadržuje flovvmaster v mejah. traneportetlon-.....îïSiS---------transportation------.........apead----¿lO.SSO!».---gaop-aphlcal location—------tl.a-вpan-ÎS^ÎÏ^ПЛlЛ^lЛ9lL:.г^^;locatlon-î^îi^^:E^îi?i-^ì-^^^-îî-tiшe-apaп?^íí!i5rïxЗ^Л^lJ6^ transportation--------------epaad-9:3î2-Înot=-----geographical transportation!------ÍHS-------------geographical ANDRAŽ ŠALAMUN, NOČ, LOK, GOREČE PUSCICE VINKO TUSEK: VABLUENI STE K REŠEVANJU NAGRADNEGA TESTA, da bi se razjasnil vpliv okolja na človekovo bivanje Vinko Tušek: Rdeče—modro—oblo (ambient). Moderna galerija, Ljubljana Ni vseeno, v kateri točki prostora stojimo, sedimo ali ležimo. Nenehno izbiramo svojo lego v prostoru, v vsakem trenutku se odločamo v raz- merju do čistega ambienta (pustimo ob strani psihološke in funkcio- nalne motive, občutek varnosti ipd.) Ali obstaja v istih pogojih nekakšna kolektivna izbira? Predvsem k osvetlitvi tega vprašanja cilja test. Za avtorja je obenem lahko kolektivni načrt njegovih bodočih ambientov. Označite na štirih risbah zahtevane točke, izrežite list in pošljite na naslov Problemov (Ljubljana, Soteska 10) in ne pozabite pripisati va- šega naslova, ki ga bomo rabili izključno pri obdarovanju, kajti pet udeležencev bo obdarjenih s Tuškovo barvno grafiko Belo-črno-rdeče: SONČNA OBALA. Skica predstavlja peščeno obalo iz ptičje perspektive. Pesek ¡e po vsej dolžini obale enak. a. Katero mesto bi si izbrali za sončenje? (x) b. Kateri del obale se vam zdi najbolj neprijeten? (c) HRIBI. Kriva črta predstavlja nekaj vzpetin-hribov. Položni deli so peščeni z nizko travo, stene so kamnite. a. V kateri točki teh vzpetin bi radi sedeli? (x) b. Kje se ne bi hoteli za dalj časa ustaviti? (o] PARK. Grmovje in peščene poti. Vse klopice v parku-labirintu so prazne. Ste sami in imate dovolj časa za izbor klopi. a. Označite klop, katero mesto se vam zdi najbolj prijetno? (x) b. Na kateri klopi ne bi sedeli? (o) GOZD. Skica predstavlja listnat gozd. Pod drevesi in med grmi je trava pomešana z mahom. Nebo je del- no oblačno. a. Kam bi legli? (x) b. Katero mesto vam je najbolj neprijetno? (o) XXXV. MEDNARODNI BENEŠKI BIENALE Komentar: Tatjana Wolf ^ïn (Argentina): Biotren. Poskusni sistem za predmete, 1970. (Kovin- sko ogrodje, pleksiglas, les, elektronski sistem). irNuvm ^ k^Ìerih element »žival-gibanje« dozdevno določa središče tT,« И del je Biotren (prostor primeren za življenje) gotovo orozon Pr^M Stiri tisoč čebel se je prilagodilo umetnemu amLntu, ~ f 1; ''T^J zaznavne meje zginevajo v znanstveni fantaziji, vlzacil ustvarjanja je Izključevanje vsakršne slučajnosti. Impro- vizacije ali igranja z efekti; v njegovem delu e rezkost znanstvenega raziskovania tesno povezana z zeljo; pripraviti gledalca k razmišljanju o »uporabnosti, umetnosti ^ 2 Michael Snow (Kanada): Avtorizacija, 1969. (Črno-bele polaroidne fotografije, lepljiv suk- nen trak, ogledalo in kovina). Pet črnobelih polaroidnih fotografij je s sivim suknenim trakom prilepljeno na površino ogledala. Fotografije so dokumenti in pred- stavljajo del vnaprej določenega niza dogod- kov, ki 80 se zgodili znotraj okvirjenega pra- vokotnika. Točno pred ogledalom je postav- ljen polaroidni fotografski aparat tako, da okvir iz lepljenega traku natančno sovpada z mejami v leči aparata. Aparat je bil usmerjen na svojo zrcalno sliko in posneta je bila fo- tografija. Ta je bila na to prilepljena na zgor- nji levi vogel pravokotnika. Druga polaroidne fotografija je bila potem posneta iz iste točke tako, da ji je prvi posnetek služil kot osnova. Ker je bil aparat usmerjen na zrcalno podobo in ne na zrcalno površino, je prva fotografija izven fokusa in se pojavi zabrisana v drugi fotografiji. Ta proces se ponavlja, dokler ni središče pravokotnika zapolnjeno in je peti posnetek, ki preprosto beleži ta zaključek, prilepljen v zgornji levi kot ogledala. Če fotografije skušamo razbrati kakor si sle- dijo, je Avtorizacija istočasno izbrisanje umet- ne predstave s pomočjo sitema in procesa. Poslednja fotografija potrjuje, da je ta siste- matični proces izbrisanja popoln. Tako pride- mo do realizma procesa samega. 3 Juhani Linnovaara (Finska): Veliki radoved- než, 1970. (Fiberglas in pleksiglas). Linnovaara — predvsem slikar — predstavlja zmes tradicionalizma in kurioznega moderniz- ma. Pod vplivom surrealizma so njegova ti- hožitja, porteti in kajine kmalu prešle iz real- nosti v fantastično vizijo, (vrsta imaginarnih »zgodovinskih« portretov: Sončni kralj. Ma- dame Pompadur, Markiz de Sade itd.) Počasi se človeške figure spreminjajo v abstraktne, vendar še ohranjajo človeške značilnosti. Isto- časno se v njegovem delu spremeni način. Slikani okvir postane bolj in bolj integralni del kompozicije in motiv sam prekorači okvir. Od tu ni daleč do trodimenzionalnih kreacij, ki jih je tokrat Linnovaara prvič razstavljal in ki naj bi pomenile njegov odgovor pop-aru na- šega časa. 4 Shusaku Arakawa (Japonska): Ekspanzija in redukcija — Pomen mere. Spolni odnos..., 1969. (Olje, kolaž in risba na platnu). Arakava povzema svoje znake iz pisanega jezika in jih tipografsko in kaligrafske predstavi na platnu, ki je navadno neopredeljene sive barve. Razen znakov so na platnu lahko še slike, resnični predmeti, zapleteni znaki. Pojasnila so preprosta, toda vizualna struktura poročila je nepričakovana. »Da bi se lahko ponovno definiral pomen prostora in časa je nujno raziskati vsa dvoumna področja. Možnosti, ki jih odpira Arakawa, so tako obširne, da jih z obotavljanjem reducira v meje lastne spekulacije«. 5 Jagoda Buie (Jugoslavija): Poliptih — tapiserija, 250 X 500 cm. IVIonumentalne tapiserije Jagode Buić že zdavnaj presegajo prvotni pomen te besede ¡n njen namen. Postale so plastične, stopile so v prostor, ki ga s svojo enkratno celovi- tostjo popolnoma obvladajo. Strukture in barve se dopolnjujejo na najbolj prefinjen način in dajejo slutiti neizčrpen vir idej ter izredno poznavanje in obvladanje tehnike. 6 Dario Villalba (Španija): Noseča žena, 1970. 210 X 114 X 97. (Konstrukcija in figura. Akril na platno in pleksi- glas.) »Človek je dvakrat prekrit: enkrat s kožo (biološko) in drugič s svojo invencijo — industrijo — ki je postala njegova lastna mreža. Steklena prevleka osvoji kreacijo in prisili človeka iz »mesa in krvi«, da se prilagodi sintetičnemu svetu. Patološke igrače za odrasle! Gugalnice, vislice podpirajo bitja v nji- hovi prostorski vznesenosti. Sarkofagi — klinične konstrukcije in antiseptična smrt. Somnabulna cesta — pajaci se materializirajo. Trodimenzionalna para- da. Vsak je definiran s svojim izgledom, stereotip- nosti ni več. Ponovno se srečamo z individualnostjo. Fiziološka in psihološka združitev s plastiko in ko- vino. Koeksistenca«. Umetnik se je približal realno- sti. »Roke ne morejo pozabiti, kar so iznašle oči.« BOUTIQUE BOZA Božena Regovc Kranj, Koroška 33 ARTE POVERA PASOVA MARIKE POGAČNIK Rezano semiš usnje, beljena goveja kost, stancane luknje In antlluknje, zvezan prerezan trak, ornament. PLET IN PONČO Kvačkano, 40 centimetrske franže, luknje, barve. Tomaž Kralj: SPEED KILLS Miza ni bila posebej posebno pospravljena. Miza sploh ni bila pospravljena. Namizni ambient je bil neurejen. Ura eska, avtomatična, z datumom, sedemnajst kamnov, sedemnajstega v me- secu. To je bil edini primer vsaj navidezne urejenosti. Miza je imela dva predala. Tudi v predalih ni vladala urejenost. V nobenem izmed predalov ni bilo nobene ure. Edina ura v sobi je bila ura eska. Edini predmet, ki je imel zvezo z uro eska, je bil svetlomer werralux. Svetlomer werralux je bil nastavljen za določanje zaslonke in časa za 27-din- ski film. V sobi ni bilo Petra Pana, Shakespeara, Zelenega nosoroga. Franka Zappe, Petnajstih čudnih pojavnikov, Romea in Julije, Misleca, Krišne, Boba Dylana, Le- nina, Salvadorja Dalija, Briana Jonesa, Hegla, upravnika Muzeja, Abraksasa, bra- tov Grimm, Velikega Zelenca, Havajske rože, strica Alberta in Nola. V sobi ni bilo Avara. Alica je medtem vabila Avara na obisk. »Lucija Se Domisli,« je rekla Alica. »Tako Simon Pravi,« je rekel Avar. »Ne,« je rekla Alica. »Lucija Se Domisli.« »Ne,« je rekel Avar. »Tovornjak Se Prevrne.« »Ali bi me hotel fotografirati?« je vprašala Alica Avara. »Ali bi me hotel fo- tografirati?« »Mishš zaradi praktike FX?« je vprašal Avar Alico in si popravil trak, na ka- terem je visel fotoaparat praktika FX preko njegove leve rame. »Lahko Se Dogo- voriva.« »Tako Se Pove,« je odgovorila Alica. Svetlomer werralux je dobil povabilo v dogajanje. Ura eska ni dobila povabila v dogajanje. Avar je vskočil v sobo. Fotoaparat praktika FX je pustil pri Alici, da ga ne bi oviral pri dirjanjudivjanju po svetlomer werralux. Obseden je bil od ideje, da je tako brez praktike FX predirjal pot od Alice do svoje sobe v 3 ure krajšem času, kakor bi ga, če bi pri dirjanjudivjanju še opletal okrog s praktiko FX. Lotil se je iskanja svetlomera werralux. Nekaj časa ga je zaman iskal, potem pa si je začel domišljati, da za iskanje ni izbral pravega dne ali prave sobe ali pra- vega svetlomera ali pravega kdo že ve česa. Dirjedivje je hodil po sobi in preme- taval stare časopise, knjige, prazne pa pokracane papirje, olupke gramofonskih plošč brez gramofonskih plošč v svoji notranjosti, gramofonske plošče brez olup- kov gramofonskih plošč okrog svoje zunanjosti. Vendar pa mu vsa ta prizadev- nost ni preveč koristila, pravzaprav mu sploh ni koristila, ker svetlomera werra- lux ni našel. Opomba med tekstom : da je Avar iskal svetlomer werralux, je bilo specifično za iskanje Avara za iskanje svetlomera werralux. Avar je imel samo en svetlo- mer. Ta edini svetlomer, ki ga je imel Avar, je bil svetlomer werralux. »Too much speed, man,« si je rekel Avar in dalje divjal dirjaje iskaje iskal divjaje dirjaje dalje. Končno ga je našel. Torej : Avar je našel svetlomer werralux. Zbasal si ga je v levi spodnji žep gasilskega suknjiča, ki je imel gumbe na tri luknje in pločevinasto ploščico s številko 16, ga izbasal ven, ker je ugotovil, da je levi spodnji žep že tako ali tako prenabasan, se namenil, da zbaše svetlomer wer- ralux v desni spodnji žep, saj med obema zgornjima žepoma ni mogel izbirati, ker sta bila premajhna, zbasal svetlomer werralux mimo desnega spodnjega žepa, tako da je padel na tla na tepih, samogibno potlačil 3-luknjati gumb skozi gumbnico, 33 ki je bila prav temu gumbu namenjena že od vsega začetka, se potapkal po žepu, kjer naj bi bil svetlomer werraiux, ugotovil, da svetlomera werralux najbrž ni tam, za kontrolo segel v že večkrat omenjeni žep (desni spodnji žep), da bi se prepričal, če ga res ni tam, se prepričal o tem, se domislil, da ga najbrž sploh ni zbasal v žep, pogledal na tla na tepih, na tleh na tepihu odkril svetlomer werralux, se domislil, da bo mogoče odstranil tepih s tal iz sobe, da bi v prihodnosti slišal, če bi svetlo- mer werralux še kdaj padel mimo žepa, se sklonil k desnemu stopalu ter pri tem malo upognil obe nogi prav v kolenih, da se ne bi preveč naprezal, stegnil desno roko in pobral svetlomer werralux, se zravnal in ga resnično zbasal v spodnji desni žep gasilskega suknjiča, se s pogledom in dotikom prepričal, da je res tam, zapel žep in oddirjaloddivjal k Alici. »Lepo si Dočakan,« je rekla Alica. »Zakaj pa si tako divjal?« Avar je rekel nekaj o tem, da bo kupil nortona ali kawasakija ali kaj, potem pa je dodal še nekaj o postavljanju histrostnih rekordov, končal pa je s too much Speed, man. »Speed kills,« je rekla Alica. »Tukaj je werralux. Jutri kupim kawasakija,« je rekel Avar. »Tukaj je fotoaparat. Tukaj je Alica. Too much speed, man,« je rekla Alica. Potem sta se še nekaj pogovarjala, vendar pa je bilo očitno, da sta na različ- nih valovnih dolžinah. Zato je Alica rekla, da mogoče tistega dne, sedemnajstega v mesecu, ne bi šla fotografirat. Avara je sicer hotelo zanimati, zakaj ne, vendar se je pravočasno domislil, da je tako bolje, ker se njemu tako ali tako ne ljubi, sicer pa da sploh nima filma v praktiki FX, da bi ga nabava filma stala nekaj truda in denarja, da ni pretirano denaren, da bi se bacio u takve troškove, da sicer to niti ni tako pomembno, da pa se mu res ne ljubi, da je preveč utrujen od dirjanjadivjanja, skratka, da ne. Zato je rekel Alici: »Daj mi praktiko FX.« »Kaj?« je vprašala Alica. »Fotoaparat.« »Misliš tole?« Avar je mislil prav tisto in je prikimal. »Vsekakor nikakor,« je rekla Alica in mu ga dala. Avar si ga je obesil na levo ramo in se namenil, da odide. »Kam se odpravljaš?« ga je vprašala Alica. »Proti prebivališčem.« Potem se je obrnil na peti. Istočasno je naredil prvi korak proti prebivališčem. »Ali bi šla jutri fotografirat?« je zanimalo Alico. »Seveda zakaj ne jasno da ne da,« je rekel hitro Avar, ki je (že) bil na poto- vanju. »Prav je zakričala Alica. »Jutri te prebudim v Labirintu. Zgodaj zjutraj sredi noči. Ce danes kaj prideš k sebi, pridi k meni na Počivališče tišine. Tam danes čakamo poletnega dežja.« Avar je poslušal dirjajcdivjaje proti Labirintu. Ni čisto razločno slišal, kaj je kričala Alica, vendar pa je zakričal, da zaradi njega lahko tudi sodo ali sodro ali sodrgo ali kaj. Alica od vsega skupaj ni slišala prav nič, ker je bil Avar medtem še bolj oddaljen, čeprav je dal izjavo precej gromoglasno, vendar pa je imel glavo, in s tem tudi usta, obrnjeno v smer stran od Aličinih ušes. Alica je iz dlani nare- dila trobljo in na ves glas zakričala: »SPEED KILLS, MAN!« Potem se je obrnila na peti in odkorakala proti Počivališču tišine. na počivališču tišine sta robin hood in noi kegljata fmikulata drobita za drobiž peter pan piska podoknice sli sem na poti sroboti proti koncu noči Shakespeare se usede na kamionet preklet in zavzet je nosorog veliki zelenec spregleda svet sally spregleda senatorja 34 alica se zgubi v restavraciji od restavracije Alica pride na Počivališče tišine. Pot je opravila v dvajsetih minutah, vendar ni dirjaladivjala kakor Avar. Po- gosto je rekla, da hitrost ubija. Pogosto je to rekla in nikoli tekla. SPEED KILLS »Poglej navznoter,« je rekel Robin Hood, ki je pristopil k Alici. »Poglej na- vznoter.« »Vsebinskost je zaprepaščena,« mu je odgovorila Alica. Avar je pridirjalpridivjal v Labirint, burno in hrupno je zaloputnil vrata za seboj in se končno (finalno) sesedel na kavč. »Too much speed, man!« je rekel. »TOO MUCH SPEED!« Potem se je vrgel nazaj na hrbet in z glavo treščil ob zid, ker je kavč stal ob zidu in ni bil dovolj širok, da bi človek ležal na njem po širini, namesto po dolžini. Sunek, ki ga je bila deležna Avarova glava, je bil precej močan. Avarovo za- vest je preplavila črnina. Zmanjkalo ga je. Počasi je zdrsel ob hrbtnem naslonjalu kavča vstran. Podzavestno si je pokril glavo z rokami in se zvil v klopčič. Takrat se je tudi njegova podzavest izčrpala. Brez možnih kretenj in misli je obležal na kavču, zvit liki človeški zarodek v ma- ternici. 35 Majda Kne: PESMI KAJ SE MI LAHKO ZGODI NA POTOVANJU če grem vsako jutro ob šestih v tovarno še ne pomeni da sem tukajšnja če je moja halja kot od ostalih in umazana in imam opraskane roke še ne pomeni da sem tukajšnja če mi je dolgčas še ne pomeni da sem vsi ostali če grem na avtobus ko je gneča še ne pomeni da imam enake namene izgleda pa ravno tako to je glavno AB INITIO Jeftej o Jeftej zakaj si storil Г- dajejo nam poslušati zabavno muziko dajo nam zaboje stroje orodje ukaz — rečejo nam in tako se zgodi Jeftej zakaj si storil GRŠKA ZNAKA 1 golobi so leteli v krogu melpomena (zakleta od rok svinjarja kitaironskega) si reže lase 11 hrbti se svetlikajo v soncu ribam je utišal liro slepi pevec amior daroval drob in vino lari so poslali belo jahto njegovemu očesu slepi pevec amior poje o zmagi junakov GIBANJE ZA ODPRAVO ELEGIJ Dolga je pot ki pelje v Mar del Plato Velike in bele snežene oči za na pot Seženje globoko v močvirje Veličastni zemljin mrk zajci z modrimi očmi Pšenica raste v Tesaliji kopice piščancev odprava zgodovinarjev Kako daleč nazaj sega ta reka ki se sreča z Azovskim morjem Dolga in bela peščena steza na robu Afrike puščave Okostnjak na robu Afrike puščave Veseli svet je vino pil Veseli Herman je ženske ljubil Ozkotirna železnica v Mar del Plata Afgani in Afganistanci Moder kralj živi v deželi ob Marmornem morju Nataka smeh v bledo posodo Govorim z vami gospod Govorim z vami gospod Ceden zajec z modrimi očmi In želim vam srečno pot In želim vam srečno noč 36 Razkuštran veter in cesta v Mar del Plata Ne moti me oznaka prehodne dežele Vlak stoji na robu Afrike puščave ŠKOLJKE SUE 1. v tej ogromni deželi živijo kjer kurijo ognje in pečejo koruzo in rastejo sue školjke na dolgih pecljih 2. kar naprej kaj pravim preženi te muhe poškropi jih ali kaj ali napolni škatlo s keksi ali krožnik ali o velikih dogodkih na vzhodu 3. kaj naj delam . da me bodo spoštovali kot moža 4. ukvarjam se mnogo s seboj s hrbtom pa prednjo stranjo: pijačo kozarci iz pihanega stekla jezicami kot takimi stvar ni rožnata nikakor kar krči se in sploh se ne sliši nekdo je najbolj vnet in to meni čisto osebno in to drži DEFINICIJE ZA »NEKAJ DELATI« uvod s principialno razlago stanja obstoječega ^ 1. spomladi poleti jeseni pozimi se imam dobro elegično popoldne z jazzom 2. samo ti ti ti mi lahko vmeš voljo do popravljanja ur 3. na kaj takega sploh ni misliti 4. .................................... 5. .................................... 6. tudi na kaj takega sploh ni misliti borzna posredovalnica 7. zavarujte se ker se vašim krajem bliža obdobje kokošje kuge 8. in mrzlice 9. spoznali me boste po rdečih emblemih vprašalnik št. 2 10. povejte kako ravnate z besedo asortiment 11. navdušujem se nad potovalkami duo iks ker so praktične in v njih poleg osta- lega lahko nosim žepne šahovnice 12. odločitev je v vaših rokah omer kavčič 13. ne bojim se omerja kavčiča ker ni jezljive narave 14. omer kavčič je izmišljena oseba ki se vozi z avtobusom naslovnikove potegavščine 15. gotovo bi bil član prirodoslovnega društva 16. po ne de Ij ek je dobri sklepi v okviru dosegljive kvantitete 17. začne se s ponedeljkom 18. meja med rdečo streho in belo streho 18. a krajevni praznik 18. b absolutna večina dobri sklepi v meteorološkem zavodu 19. vse glose poslanice ljudje narodnosti oblike barve številke pokrajine MAKAVEJEV IN ZDA Med številnimi srečanji, ki so jih člani naše redak- cije imeli v Pulju, je bil tudi — pol zasebni (sicer pa javni ljudje tako ali ta- ko ne morejo živeti popol- noma zasebnega življenja) razgovor z Dušanom Ma- kavejevom — Makom. Znani beograjski režiser (Nedolžnost brez zaščite), ki ga hrvatski tisk vztraj- no imenuje »simpatični Novosadčan«, je ob tej priložnosti pokazal izjem- no zanimanje za kulturne dogodke v Ljubljani, po- sebno za revijo Problemi. Menil je, da slovenska kulturna situacija nudi pri- mer celi Jugoslaviji, ven- dar da mu v zadnjem času postaja na neki način ne- razumljiva. Eden uredni- kov naše revije mu je po- skušal s skopimi beseda- mi, vendar v nevezanem pogovoru (sedela sta v majhni slaščičarni Jadran po projekciji filmov Bube u glavi in Onkraj in ura je bila že čez polnoč) razlo- žiti bistvene razsežnosti tako imenovane slovenske kulturne situacije. Resnici na ljubo je treba reči, da Makavejev tudi sam ni ve- del odgovora na vpraša- nje, kaj sledi režirani štu- dentski revoluciji in spret- ni politiki Staneta Kavčiča — drugega kot deskripcio- nizem Rudija Šeliga, pozi- tivizem Tomaža Brejca, heideggerjanstvo Ivana Urbančiča, strukturalizem Braca Rotarja, lacanizem Rastka Močnika, splošna zajebancija Marka Švabi- ča, vdana religioznost Marjana Rožanca ter shi- zofrenični aktivizem Di- mitrija Rupla ... Nekako je bilo razumeti, da sam ne ve, kaj bi... Na pro- gramu nima nobenega 37 DREVESA NA NAŠEM VRTU SO ZELENA 1. 1. tri sončnice tri je slovenslco število v beli ali črni ali sivi posodi nekoliko pomanjšano 2. karo risalni žebljički 3. drevo se bo prevrnilo na njive z žitom svetloba je limonova 4. bili smo v gorah ampak sedaj smo doma 5. pet prvin pravi tudi aristofanes 6. trikrat smo razdejali papir ko smo čistili čopiče enkrat smo dvakrat kvadratni dvakrat smo enkrat pravokotni enkrat lepo učinkujemo 7. sonce potrebujemo to vsakdo ve najrazličnejša sonca: prvo sonce kaj imajo metulji z njim in nagrobnikom (ali je razpelo) drugo sonce ima sončne pege peščeni vihar eksplodira in poje na zemlji raste trava (njeno ime se z e začne) tretje sonce se je zataknilo za eifflov stolp ravno v parizu miši grizejo sir polja očitno niso opleta 8. zaprti smo v podzemski jami zvonik je višji od nebotičnika 9. grde grde spake grde grde spake (10) 9a. sonce iz pack kljunil bi ga pa je previsoko to je ptič ki ne zna plezati po lestvi 11. srebrna barva je pleskarska barva (sleherna barva je pleskarska barva) ampak obris roke ta je moj 12. zavarovan prehod preko železniške proge 13. vse kar storim je da pritrdim risalne žebljičke da narišem načrt da nekaj prepovem da prepovem v diagonalah da je diagonala lepa da pritrdim diago- nalo da je privlačna za oko da se sklada z okolico 14. en list je stal pred enim letom 20 par 15. ni ravno domiselno da uporabljam geometrijske like 16. ni prijetno iti v Španijo ne maram iti v Španijo 17. za druge vse vem kaj so samo ta ki obrača hrbet je lahko moški ali ženska psiček k; ga ima je koder zato pa še vedno ne vem ali je moški ali ženska 18. spoznam da je surrealizem sledil fauvizmu dadaizmu futurizmu kubizmu eks- presionizmu in impresionizmu 19. letos nimamo takšnih nageljnov in tudi primožkov ne bo 20. zvem da je abstrakcija sledila surrealizmu 21. ta kljun ostane vedno zaprt ta ptičja glava je podobna mački to moraš imeti prav mirno roko da nakapljaš toliko pik 22. to moraš biti že vztrajen da nakapljaš toliko pack 23., 24., 25. to ni bila muha enodnevnica ampak muha mladoletnica ki živi cel teden 26. naš mali pravi že zdavnaj sem pozabil kaj je vse to samo rdečega ptička se še spomnim (ta ptič je lastovka) 27. mar ne smem prav ničesar izpustiti 28. dobro da stolpnice pobarvajo z različnimi barvami 29. zvem da op-art sledi neoekspresionizmu 30. zvem da gre stari popravljat kozolec če ne bo pijan 38 Aleksander Zorn: Cesen mlatit v korotan Nekega dne jih bom vse spravil v kakšno zgodbo. KO GOSPOD kupi vžigalice in plača s kovancem, oni drugi pa ima melono na glavi, kupi tudi oni vžigalice in jih plača s kovancem. Ko gospod kupi cigarete Raimund in jih plača z bankovcem, oni z melono kupi cigarete Raimund in jih plača z bankovcem. Zato pravi gospod, oprostite, ali mi jih lahko zamenjate s ci- garetami Himmelf, pa mu jih zamenjajo, in tedaj reče oni pod melono, oprostite, ali mi jih lahko zamenjate s cigaretami Himmelf, pa mu jih zamenjajo. Ne ne pravi zdaj gospod, vedno sem si želel cigarete Bibiana. Pa mu jih zamenjajo. Oni pa pod melono ne ne vedno sem si želel cigarete Bibiana. Pa mu jih zamenjajo. Zato zdaj gospod glasno vzklikne oh ali tam vidim cigarete Irenäus, pa mu jih za- menjajo. Oni pa izpod melone oh ali tam vidim cigarete Irenäus, pa mu jih zame- njajo. Gospod zdaj odide in hodi nekaj časa ritensko. Prav tako melona. Tam pa je konec pločnika in gospod telebne v obcestni regrat, kjer ga posuje vse belo lučk. Vse belo. Melona nekaj časa stoji ob robu, nato odločno telebne. Z lučkami pa ni nič, ker so vse osute. Se pa melona skotali na sredo ceste in gospod jo pomečka z obema nogama hkrati. Zdaj oni s pomečkano melono nekaj časa stoji sredi ulice, potem pa na tla z njo in jo pohodi z obema nogama. Gospod zdaj v gostilno Fron- leichn in naglo v ozadje pod vrata z moškimi nogami. Tam potegne lulčka in ga nameri v školjko. Oni z melono takoj za njim, a dveh školjk ni, zato prične men- cati in se prijemati v sredo med noge. Ko naredi prostor, gospod steče ven iz Fronleichna in navzdol po opečnati ulici. Melona za njim. Spotoma si zapenja hla- če. Gospod se sredi teka hitro ustavi in napravi kozla. Melona se komaj ustavi, da ne pade čezenj in tudi sam napravi kozla. Zdaj reče gospod iz kozla Ti si vohun. Ti si plačanec. Ti si proti meni. Ti si mi enak. Ti si mi nevaren. Oni drugi pa se odkrije, rekoč Preživljam se pač tako, gospod, in je malo zardel. Gospod gre topotajoč po opečni ulici, rdeči rdeči. In je malo zardel. Za njim oni z melono. Rdeč večer. Gospod pa noter v konfekcijo Albin. In si kupi melono. GOSPOD z novo melono spregovori. Jaz sem gospod Soter in stegne roko svojo in se prime za roko gospoda pod staro melono ki pravi. Jaz sem Radoš. Zdaj ko sva dobila ime pravi gospod Soter moram. Proti mestu gre navzdol in navzdol iz hriba, ki je opečnat in rdeč. Radoš za njim čez regrat. Zadaj gredo same lučke v zrak, visoko, bele, v samo rdeče nebo. Ali bo tam regrat reče Radoš in gospod Soter odkima. Mesto je na dnu. Gospod Soter in Radoš po stopnicah. Tam sedi kratkih nog predpostavljeni za mizo svojo. Pokaže zgornje sekalce in gospod Soter in Radoš sedeta. Nato puha v očala in jih snaži, g. Soter njuha tobak, Radoš nič. Nato natakne očala na uhlje in. Vidva sta, gospod Soter ste naš najpogumnejši lovec in pokima tudi Radošu in naše mesto gradi živalski vrt. In pokima obema. Zdaj in zato vaju pošljemo v Afri- ko živali lovit, v Afriko blasfemično deželo. Opice in nilske konje in noje. Živalski vrt. Največji. Bo ponos. Za mesto, za živalski vrt pravi Soter moram. Pa vzdigne prste v sveto prisego in Radoš jih vzdigne in predpostavljeni jih vzdigne. Proti temu moram živeti pravi Soter in si spravi prste v žep. SREDI lesketajočega se tira naprej proti svetlobi, v samo svetlobo se tiri bolj belijo, vedno bolj svetijo, vzporedni se združijo v samem soncu. To je pot pravi Soter lovec. Na svetlih tirih črn vlak, iz vlaka dim in sredi okna majhno sonce v steklu. Tu vstopiva pravi Radoš lovec. filmskega projekta in daje vtis rahle neorientiranosti. Nato sledi zanimivi in marsikaj razlagajoči opis skušnje Dušana Makaveje- va v ZDA (od tam se je ravnokar vrnil po skoraj enoletnem preučevanju so- cialnih, političnih in kul- turnih razmer). V ZDA vladajo črni pan- terji, to je jasno. Levica pa je blazna — t. i najnovej- ša levica, ki je pravzaprav »stara levica« ... Stalinisti, maoisti.. . RADICAL SO- CIALIST PARTY. Mak je sam prisostvoval sestanku nekega aktiva te stranke. Nanj so povabili še neke- ga liberalnega voditelja (tako je Mak prebral v časniku — ime pa je pisec teh vrstic na žalost poza- bil), da bi imeli pravo po- lemično »panel-discussion«. Moža iz liberalnih vrst ni bilo.-Predsedujoči za rde- če pogrnjeno mizo je po- jasnil, da je povabljenec »zadržan«. Precej hrupno, toda brezuspešno glede na potek uvodnega referata je nekdo v publiki izjavil, da je omenjenega gospoda maloprej videl na ulici. Delovno predsedstvo je sklenilo obračunati z libe- ralističnim psom v njego- vi odsotnosti —- saj so tu njegove ideje, ki jih je tre- ba zatrdno pokončati. Ma- kavejev je pripomnil, da ga je ta komunistična laž, katere je bil navajen iz nekdanjega SKOJA, blaz- no potrla in mu izgnala iz glave iluzije o možnostih levičarstva v Ameriki. Kaj tedaj. Mak? O, Beo- grad je živahen. Tam za- pirajo študente, voditelje »lipnja«- Zelo dinamično, revolucionarno vzdušje. — Vsaka zapadna družba po- zna dekadenco, kot jo imate v Ljubljani, to ni nič novega, je dejal. Nato je bila ura še poz- nejša. Makavejev je stopil k svojemu volkswagnu in našel na njem spominček puljske milice, ker je ne- pravilno parkiral. PULJ 70 Gotovo je marsikoga presenetila enoglasnost iz- jav jugoslovanske filmske kritike, da je letošnji pulj- ski festival preprosto za- nič. Nihče teh kritikov se ni spraševal po temelju svojega nezadovoljstva, po kriteriju svoje ocene. No, treba je priznati, da je vr- sta kritikov to lastno (me- todološko) zmoto kmalu opazila — glej prispevek Zike Bogdanoviča v NIN, ki se sprašuje po vzrokih 39 Ob vlaku zato zdaj stojnice stoje. In umetne rože s puško in leseni konji gor in dol in debeloglavi ljudje v ogledalih. Električni avtomobili. Visoko v zraku de- kleta. Držijo krila v krožnem vetru in roke podajajo nazaj in naprej. Nato izsto- pijo. In najbolj suhe in najbolj debele bruhajo koščke hrenovk in vermut pomešan z gorčico. Blede. Visoko v zraku. Gospod dobi dva konjaka na obroč. Tam gre držeč se za kito plavih las. Pegasta in pošvedrana. Turški med in orehi. Rosni vrči. Zahvala. Tam piše na razpetem platnu : Soter Soter domovine sin. Pasje stopinje v blatu. Majski hrošč v nebo. Hrošček. Nebo. Predpostavljeni pomaha za vlakom. Vsi slavimo. Vlak v sonce. V TEREBINTU lovska koča stoji, bodlič in ružičevec okoli bosih nog. Ta sen- ca se končuje v mojih očeh. Soter. Saj ne uganem. Na zelenem kamnu s tremi rjavimi črtami Radoš. Prestopi na belega. Prestopi rumen, moder, bel. Stopa. Zdaj ljubezen pravi Radoš, zdaj edino. Kakor žvižg pod oknom ven na morje. Trni so ostri v jutru ko gleda. Spodaj v sandalah in belih hlačah in roka je jutranja ko se poda. Začetek je. Jutranja riba iz vode. In se raz- galita in se poljubita. Soter in Radoš. Roke jima švignejo na erogene cone in grizljata spolovila. Prstne jagodice ji- ma drsijo približno tri centimetre od glavice, petnajst minut trajajoče. Uporab- ljata tudi palce na nogah. Poljubita se in se združita v tipu, okusu in vohu, me- njaje si vtikata jezika globoko v usta. Tam dolgo premikata. Sem in tja po ustni votlini. Ce so spolni organi nečisti in slabo dišeči spregovori Radoš, pa tega ne moremo trditi za zadnjik. Kratko se pošnofata. Res je pravita. Ustrezno nabreka- nje spolnih udov ju opozori da sta pripravljena. Soter vzame vazelin, Radoš pa kar pljune. Soter se nasloni na noge in kolena. Močno nagne naprej, prsi in usta se dotikajo afriške zemlje. Radoš zadaj za njim uvaja ud med bedri. Bum reče Radoš. Soter se tedaj usede na afriška tla. Radoš pa se usede s hrbtom naprej v njegovo naročje. Bosih nog. VEN IZ lovske koče med bodlič z mrežo na rami živali lovit. Z drevesa krdelo magotov visi, drobnih in dolgih kosti. Pačijo škrtajo in šklepetajo, kričijo visoko. Soter visoko mrežo zadega in vejo drevesa ujame. Zdaj pa magoti na drugem dre- vesu. Vreščijo, rohnijo. Soter potem na drevo da mrežo odpleta, na zemljo telebne. Niso za vrt naš rojeni tile magoti ga Radoš bodri poberaje. Rdeče olivni spuščajo kratke odpadke z vej. Silno razsrdi se Soter, moški ponos si potegne na plan in ga pokaže magotom. Belo obarvanih vek so mangabi. Ustne mošnjice štrle jim na desno in levo in zagrgrajo zamolklo, ko jim rozine na dlani pokaže. Gobce podaljšajo in podočnjake pokažejo. Soter pa jadrno roke zatakne nazaj si za hlače. Mežikajo z uči. Gresta naprej. Modri kozliček huškne iz temne kotanje. Nikdar ne vidi se več. Povodni konj je na reki. Velik nevaren. Male puščavske miši se parijo, peščeno rumene po luknjah izginejo. V višinah z ušesi nazaj netopir skozi noč. Soter napiše na kočo Sin domovine. Luskavca črne luskine krase, rumeno obrobljene. Goli obraz mrtve oči. Soter strmi. Kot vkopan je gnu bolščeč. Divje zatuli in se požene navzgor. Prah proti son- cu. Soter. Sonce skoz prah zlato naredi. Pade na Sotra, Soter je v zlatu, Soter je v son- cu. Sredi pogleda je zemlja sveta. Sredi je Soter. Radoš v senci. Hitra vroča kuščarica. Pod pesek. Kratek tek in isto. Nič več kot to pod po- gledom. Radoš in muhe. Svetlikajoči obraz. Zeleni zadek. Kovinske in zelene in Radoš. Kako sredi steze črna sloji rumenih podplatov. V noči samo še podplati. In koraki hroščev in tek mravlje m udarec sence in prerezana svetloba in spust opol- dneva in svetost samote. Vse to. Vse to. Radoš in Soter na sredi. LOVSKA koča je in je noč in je ogenj, sredi koče in noči je rdeči svit. Levi Soter desni Radoš. Samo en svit. Noč odleti nazaj v nebo, ogenj prozorno izgine 40 med sabljaste trne. Zdaj Soter po drobnem kamenju, samo eno drevo na pesku je in trnje je vse ostalo. Soter z rokama poprime za deblo in spleza na vejo. Samo temu drevesu žirafe ne morejo požreti sence. Samo tu opoldan ne umre vse živo. V trnju opoldan, ta ni več za žive. Samo Soter sedi visoko sredi neba. Radoš je spodaj, vedno bolj poldan je, Radoš gleda navzgor in sunkovito diha, samo vroč zrak je spodaj. Radoš zavpije Soter, pridem še sam. Pleza na drevo, dokler ni do veje, dokler se ne oklene Sotra okoli telesa, dokler ni več prostora in Soter zdrsne. Samo z levo drži vejo Soter, z desno ujame Radošev pas, visoko pod nebom visi ko se pas utrga in potem se drži noge z zobmi. Okobal na veji je Radoš ko kriči samo ti si junak, zdaj se spusti, tu je prostor samo za enega, zakaj si ti junak, zakaj. Za domovino, pravi Soter skozi zobe v nogi, njen junak sem in ti si vohun, vedel sem. Išče z desnico. Jaz sem vohun za domovino reče Radoš. Za mojo domovino reče Soter. Za najino pravi Radoš. In potem dvigne roko v pest da razbije Sotrov prijem okoli veje. In potem se meso na nogi pretrga. Soter pade z njim na pesek. Tam obleži molče. Z belimi očmi namerjenimi kvišku. Radoš je na veji, poten je in kriči v svoj kr\'avi sredinec. Ta kaže iz mesa rdečo kost. Radoš sopeče pleza z drevesa, skorja mu potno oprsje obdrgne v široko rano. Ko je na tleh. Potem z eno nogo skače v kočo in po krvavi sledi se naselijo mravlje. Širokih oči je ko pride na plan in sekiro drži ko gre pod drevo. Ko se skloni. Sotru levo nogo potegne od telesa, kos lesa porine pod njo. Nato dvigne sekiro in jo v gležnju odseka. Sredi svetlobe stoji, obsijane votline oči so črne. Opoldne je in je mrtvo. Ko gre Radoš s telesom na plečih v kočo, ko razbeli sekiro in jo potisne v konec Sotrove noge. Žile mu zašije in jih premaže z zdravi- lom. Ihteč jih povije v belo, potem skozi obveze prihaja kri in potemneva. Obraz mu umiva in ga ljubkuje z rokami, kvišku jih dviga in se zaklinja, obraz si pokriva s prahom in kleca. Puh nozdrvi v prahu. Masten v solzah in krvi. Tam kjer je okno pričenja svetloba rdečiti, tam kjer je bil plamen pričenja pepel temneti. Noč pride navzdol po nebu in koča izgine sredi nje. Zdaj vstane Radoš in je noč in je strašna bolečina, rjoveč pokonci. Ogenj ga posveti med gomazečimi nočnimi mravljami in hrošči slaninarji mrhojedi. Vsaka mravlja prime krvav kamenček in ga odnese. Vsak hrošč se valja v majhni strjeni mlačici. Radoš zmelje mravlje v rjave svaljke, Sotra očisti in ga varuje, bolj ko tepta golazen, več je prihaja. Mravlje odnašajo svoje mrliče, hrane je vedno več, lačnih je vedno več. Ta prostor je samo še za lačne in mrtve. LOVSKA bajta gori v plamenih in noč je zdaj vidna. Okoli in okoli se svetli- kajo hrošči slaninarji. Radoš jih nabira. Ena vreča in pol. Noč v nebo. Iz sonca pade jutro na Sotra. In Soter se nerazumljivih oči zagleda vanj. LADJA krene v sredo vode, pogled je mrtev na nebu, sol je mrtva v vrveh. Iz vreče jemlje Radoš slaninarje hrošče, vsakega vtakne v kloroform, dokler ni mrtev in svetlikajoč, prebode ga v sredini in pribije na rdeč les. Hroščev je več sto, dni je več deset, ko potemnijo v morju in se prižgejo v Sotrovih očeh. Na oljnatih deskah sedi in liže slane roke. Vsako vedro pomij vidi v morje, vsakega hrošča, v obrvih se mu nabira sol. Radoš ne spi, hroščev je veliko. Morje je bolj zeleno in prozorno, proti domu je razlito. Dni je vse več na vodi, desk je vse več pod hrošči. Ladja vedno bolj ovinkasto okoli otokov. Ko so vsi hrošči pripeti, pri- stane ob pomolu. Soter in Radoš izstopita, z berglami in eno prazno hlačnico spodaj, šepaje, mornar za njima nese hrošče, ose obletavajo marmelado okoli ust strmečih otrok. Prazne sode valijo v pristanišče in jih vkrcajo na ladjo, da se napolnijo drugje. Naprej proti mestu je pot ki je vrnitev. Vlak je na tirih znan in vedno bolj vroč. Zapelje v mrak. Pod svetlobo iz oken se drevesa sekajo v nepreberljive dele, pod hitrostjo koles postajajo mostovi po- dobni udarcem. Na stropu svetloba na nebu tema. V steklu navzven vidi Soter samo še sebe. Za oknom neznano in temno. Sredi domovine noč. Soter samo še sebe. In Ra- doš. Ko svetloba na stropu pomodri je jutro in vlak stoji v mestu. Nad njim megla, v megli hrib. Vstaja. Zdaj bo vse vidno. Soter in Radoš po stopnicah v jutranjo sobo, prazno z zamrlim tobakom proti stropu. Pride nadrejeni. Stiska jima roki in vpije. Vina naroči. Izbrano rudeče, bu- teljka. Soter in Radoš stojita mirnih oči. in temeljih takšnega festi- vala (finančne težave, za- kon o filmu, politični pri- tiski ...). Vendar ostane dejstvo — to velja pred- vsem za četico slovenskih učenih žensk: Stanko God- nič, Mišo Grčar, Vesno Marinčič — da je Pulj 70 ostal nepremišljen, nedo- rečen, skopo zavrnjen ... Morda se kaže vprašati po strukturi, po filmski situa- ciji, kakršna je? Ali — takšna, kakršna je, brez vnaprejšnje sodbe — ne izreka neke resnice poli- tičnih, kulturnih in sploš- nih družbenih razmer leta 1969 in 1970? Ali ni festi- val kljub vsemu vreden temeljnejše analize — z bolj teoretičnih, manj mo- ralističnih pa iz zdravega razuma izvirajočih vidi- kov? Ne da bi se spuščal v analizo konkretnih fil- mov — politika ter z njo priležna filmska kritika je nekoč očitala preveli- ko resnobnost, temnogled- nost, zahtevala prodor med publiko. Ali niso fil- mi kot Krvava bajka, Li- lika. Onkraj, Enajsta zapo- ved .. ■ natančna replika tem zahtevam? Sicer pa naša filmska kritika ne go- ji mišljenja, temveč ideo- logijo. JEAN GENET SE RAZBURJA Francoski dramski pi- sec, pesnik in eksistencia- listični svetnik Jean Genet (Služkinji) je govoril v Berkeleyu, ZDA, na zboro- vanju Črnih panterjev. Sil- no se je vznemiril zaradi zaporne kazni Bobbyja Seala (8 let), enega izmed leaderjev Črnih panterjev. Genet se je ves čas zgra- žal nad rasizmom, grmel pa je tudi proti časopisom, ki se po njegovem mnenju ne trudijo dovolj za revo- lucijo, in proti rasizmu. Zmerjal je tudi podzemelj- ske časopise in jim očital, da bojo prej ali slej pre- stopili na stran policije. Dodal je še, da bi prav ti časopisi morali biti glas- niki revolucije, ne pa »sa- tirični seksualni drek«. Na vprašanje, če je rasist, ni hotel odgovoriti, izjavil pa je, da je edino belo revo- lucionarno gibanje na sve- tu, ki ni rasistično, fran- cosko marksistično-lenini- stično gibanje. Z EROTIZMOM IZ OBUPA Ameriški pisatelj Micha- el McClure, avtor drame Brada, katere odlomek je bil preveden v slovenšči- 41 stari časi so bili pozabljeni, novih še ni pravi predpostavljeni. Naša dolžnost je da rešimo upanje. Morda bomo nekoč postavili živalski vrt, ko bo potreben pravi. Strmi v Sotrovo hlačnico in je tišina. Zakaj noga reče. Zato ker je šla na pot. Soter vodenih oči. Domovina vaju bo poklicala na zagovor za to. Predpostavljeni kaže v prazno hlačnico. Midva zahtevava njen zagovor. Radoš sivih brk. Predpostavljeni zlatih zob. Potem prinesejo najlepšo zbirko hroščev slaninarjev v deželi. Vseh barv na rdečem lesu. Predpostavljeni strmi. Lovca reče. Naše majhno mesto se bo lahko postavilo med sleherno mesto sveta. V ravnih vrstah na rdečem lesu. Skrčenih nog, krhkih tipalk. Soter in Radoš navzdol v jutro proti hribu, med borovnice in volčje jagode. SOTER reče. Devico Marijo je razdevičil prvi Jezus Kristus, ko ji je prilezel ven na slamo. Razdejanje svetega himna, ki je preprečeval božjemu faličnemu po- slancu opravljati stvari človeško, je izguba poslednje prepreke božjega vstopa. Zdaj je imel bog moč početi z našimi spolnimi organi kar koli se mu je izmislilo. Tega pa je kriv Jezus Kristus, kriv je gnusnega krvavega dejanja, kriv nasilne blodnje, kriv posilstva, kriv. Zato je naš začetek blasfemija. Zato je naš začetek konec te domovine. Soter kaže s hriba navzdol. Soter in Radoš naprej pod krošnje. Polna usta vzdigujoče se sluzi, polna ušesa hrepenenja moči poletja. Velikost zenic stoji ta kraj, prosojnost svetlobe stoji ta kraj, možnost preizkušnje. Rojstvo pogleda. Sredi parka, v nedeljo opoldne usedejo se možje v kolobar rekoč. Zdaj bomo eno uganili. Ne uganejo ne. Odrezane glave. V juniju 1970 42 Tone Stoj ko: MOLITEV TETE LIZE Ko je bila pri meni, je rekel on, oče, Teta, da mi boste ja pazili, da ne bo po- noči okrog fakinila. Tega ne sme. Toda ti veš, da ni smela delati tistega in da sem bila stroga. Zdaj imam vest, kot se sliši, ker je odšla od mene nedolžna. Ampak njemu sem rekla Te fante poznam in vem, da so pošteni. Pa pravi Vi že poznate, samo ona je še premlada. Pred dvajsetimi leti ne sme z nobenim. Gledal me je, kot da mi ne verjame, in verjetno mi ni verjel, da poznam sosedove fante. Pa sem si mislila, da dokler bo pri meni, ne bo nič hudega, ko bo pa prišla drugam, pa se bo že navadila. Večkrat sem se smejala, ko je prišla hčerka sem, na obisk, pa sta se nekaj pogovarjali. Eno in drugo od falotov. Kako je eden, kako je drugi, kako je tretji. Ležala sem na divanu in onidve sta mislili, da ne slišim. Toda ti veš, da še slišim. Tiho sta špistali in si govorili ta je tak, ta je tak. Haha. Morala bi se smejati, pa sem komaj zadržala. Moja pa je še sedaj taka, kot je, ker ima doma take, ki ji ne pustijo. Je prevoznica. Ja, piše se Butolenc. Po mojem ledičnem sta- nu. Ampak hči njene gospe je prišla iz Slovenske Bistrice. Bila je pri nunah in Nemci so takrat rekli, da morajo iti te babe ven. Bila sem tam in rekli so Veste kaj, zdaj pride Hanika domov, pa ne bomo rabili več dekle. Zaslužili si boste lahko drugje. Punco pa bomo mi skopali gor. Ce jo boste rabili, jo boste vzeli, če pa ne, pa bo pri nas. Pa je še zdaj tam. Zdaj bo imela kmalu enaindvajset let. Ja, štiri- desetega je rojena. Ne, saj ji bo šele devetindvajset let. Pa je še zmerom ledična. Ne mara se poročiti. Pravi, da ne. Rekla je, da pošteni malokateri da je, kakšnega falota za fribaje pa noče. Ce bi bil kateri pameten, pa da bi imel kaj denarja, pa da bi dobro zaslužil, potem bi še rekla da. Ko so pa skoraj vsi nepošteni. S takimi pa noče imeti pripetij. Kam naj pa grem, je rekla. Tam me pojejo. Mislila sem, da je kar dobro, da ima tako strogo gospo. Ampak se ji na poti lahko tudi kaj pripeti. Smejala sem se, ko sta se punci menili o nekem šoferju, ki jo je hotel nakibicati. Rekel je, da če ga noče, pa tak, da se bo utopil, pa tak. In je šel k Dravi. Nalašč. Ona je rekla Pa idi. Nič mi ni, če greš. Utopi se, zlodej, saj jih je še več. Tako jè povedala in še je rekla Kaj misliš, da se bom jokala. Ho ha, je rekla, to pa ne. Pustila ga je, da je stal tam ob Dravi, in potem je baje šel po drugi strani navzgor. Ona pa po tej strani in videla ga je, da se je pričel posmihati. Pa je potem raje šla v drug avtobus, ker je preveč norel za njo. Pa govoril ji je, naj bo njegova pa tak. Ona pa je rekla, da ne mara za nikogar. Ha ha. Kakšno komedijo so špilale. Prav kratko mi je bilo. Samo ona druga je bila malo preveč groba. Tako za hec sem jo hotela ščegetati po nogi, pa je rekla Pusti me pri miru, jaz moram spati. Veš, ko bi bila žleht, bi jo imela pravico vreči ven. Pa je nisem. Sem mislila Si še mlada in še ne veš, kaj govoriš. Potem utihne in gleda proti stolu. Z rokami, spuščenimi kot vrvice, stoji tam ob štedilniku in ne dočaka odgovora in potem, ko je videti, da odgovora ne bo, gre z glavo malo v desno. Pogled ji drsi ob robu zida. Rob se konča v višini vrat, toda glava se še dviguje in pogled se zareže v zvonec. Potem glava obstane in ver- jetno so misli napete, zakaj glas ji reče naprej in tudi ona se odmakne od štedil- nika in naredi nekaj korakov. Njeni čevlji so kupljeni pri Borovu in na tleh je zlizan linolej, pod linolejem pa razžrt pod. Nekje na sredi poti med štedilnikom in vrati se ustavi. Ne stopi z nogami skupaj, ampak stoji tako, kot da bi naslednji trenutek hotela nadaljevati hojo. Še vedno gleda navzgor proti žici, ki prihaja iz podboja vrat in se končuje v ušesu deset centimetrov velikega zvonca. Zvonec je drugače gladek in z oznako M v sredi in le, če bi ga kdo podrobneje pogledal, bi videl, da je kovina ponekod že načeta. Skozi uho zvonca je v zid zabit kavelj. Na desni strani ušesa je navezana nanj jeklena žica, na nasprotni strani pa je neka vzmet, ki se na koncu dotika zida. Tako se zvonec lahko vedno povrne nazaj, če kdo povleče žico od zunaj, se pravi na nasprotni strani podboja in nad napisom no in objavljen v reviji Problemi štev. 67—68 (Ka- talog) in je sprožil na slo- venskem ozemlju precej zgražanj zaradi stavkov kakor »Ti si vreča dreka«, »O, ti porivač svinjski! Ti prekleti svinjski kurbin sin« in podobno, je napisal nov roman Ponoreli mleč- nozobec (Mad Cub). V tej knjigi podaja McClure oja- čena občutja obeh juna- kov iz Brade, to sta Billy the Kid in Jean Harlow, ki se tudi tokrat rešujeta iz alienacije in obupa z erotizmom. Zadnji stavek v knjigi se glasi: »Da«. DEMONSTRACIJE V LJUBLJANI Maja 1970. Ob napadu ZDA na Kambodžo so mla- dinci pred NAMO sežgali ameriško zastavo Maja 1970. Po košarkar- ski zmagi Jugoslavije nad ZDA je v mestu zavladalo ljudsko veselje, miličniki (spodnja slika) pa so se potrudili, da so povrnili mestu podobo dolgočas- nosti 43 PROSIM, ZVONITE. Telo je nekaj časa tako, da se ne ve, ali bo nadaljevalo pot ali se bo vrnilo na prejšnje mesto. Ura je desno od vrat in hrastov les je jel že razpadati. Tudi ena utež je že zgubljena. Toda ura še vedno glasno tiktaka in ušesa verjetno zaznavajo tiktakanje prav nalahno. Gleda proti žici in zvoncu in išče od- govor v tem, da bi se zvon, kembelj, žica, uho in vzmet premaknili. Pa mirujejo. Tedaj se premakne ona in odpre vrata. V sobo vdre mrzel zrak. Nekaj reče in odide v vežo in za ovinek ter gleda skozi vežna vrata, kako sneži. Nekaj ljudi je tam in avto pluži cesto. Potem ljudje odidejo, pa tudi avtomobila ni več. Konec zida je nekje pri vratih, le da na nasprotni strani ceste. Granit je siv, verjetno je tudi kje bel ali rjav, in luč sveti tako, da lahko vidi svetlikajoče se kristale snega. Takoj za zidom je stojnica in lesena uta, kjer prodajajo suho robo. Za uto so ste- bri, ki nosijo streho pokrite tržnice. Betonskih klopi ne more videti, ker jih za- krivata zid in lesena uta. Potem se nečemu nasmeji in odide nazaj mimo vodo- vodne pipe, ki v tem času rada zmrzuje, razstavljene lambrette, nekega stola in škatle na njem. Pred vrati se ustavi in potegne za žico. Zvonec zazvoni precej glas- no in visoko. Njej pa se zdi, da je ravno tako, kot je bilo poprej. Zdi se ji, da je nekdo moral zvonici. Dvoriščna vrata so oddaljena dva, tri korake od njenih in so povešena. Tako se mora opreti nanje z ramo, sprostiti levo nogo, da se dotika stopalo tal samo na konici, desna noga pa je pošev in v liniji s telesom. Stopalo te noge je pritisnjeno ob beton. Potem, tako naslonjena ob les in z obema rokama prilepljena ob kljuko, sune proti vratom. Na dvorišču ni nikogar. Ko se vrne v kuhinjo, zaklene vrata. Na Košakih sem bila pri Ergosu. Se spomniš. Po vodo sem šla, ker je nismo imeli spodaj. Bilo je suho leto. Ti si prišel za mano in od zadaj in se pričel pogo- varjati. Jaz sem se zgovarjala kar tako. Pa si pričel praviti tak pa tak in da bi se rad oženil. Spasala sem se. Pa je prišel špas pri špasih do resnice. Rekel si, da bi se rad oženil in imel koga, ki bi skrbel zate. Samo da te ne bi zaničevala. Dejala sem, da ne rečem, da te ne bi vzela. Saj vzamem. Samo nočem, da bi ti mene zaničeval. Jaz te ne bom. Jaz tudi ne. Ce si tak, sem rekla, kot se sliši, se lahko zgodi, če pa ne, pa je boljše, da ne. No, dobro je. Pa smem priti nazaj. Lahko pri- deš, sem rekla. Ce imaš resnico, lahko prideš. Ce pa nimaš resnice, je pa bolje, da te ni. Imam resnico, si rekel. Potem je deževalo in rekla sem, da sem sedaj brez skrbi. Ti hodnik, moral si špegati, da si videl, kam sem šla spat. Mislila sem, da te sedaj ne bo, ko je dež. Toda ti si imel lederno suknjo in v lederni suknji si pri- šel k meni. Na štalo si splezal po lojtri. Rekel si, naj bom tvoja in da bi me rad vzel. Dobro je, sem odgovorila. Pa mi boš ostala zvesta. Ho, saj bom, sem se he- cala. Bom videl. Vse bom videl, potem sva se pa vzela. Pa še nič naju ni stalo. Se spomniš. Imela sem tvojo knjigo in sem šla v Frančiškansko cerkev. Vprašala sem, ali bi se dalo narediti, da bi bila poročena. Seveda, so rekli, samo če imate krstne liste. Svojega imam, samo njegovega nimam. Ko dobimo njegovega, se lahko takoj zgodi, so dejali. Prosim. Rojen si nekje blizu Slovenske Bistrice. Ne spomnim se več, kako se reče tistemu kraju. Ampak takrat sem vedela. Morda bi tudi sedaj, pa kaj, ko sem izgubila tvojo knjigo. Potem sera dobila čez dva, tri dni pošto, kjer je pisalo, naj pridem k njim. Prosim, kako je. Zdaj smo pa že dobili krstni list od vašega fanta. Lahko se zgodi. Kdaj pa mislite dati gor. Prej kot slej, sem dejala. Ce je mogoče, bi dala v soboto. V nedeljo so že dali dol. Ti pa še vedel nisi, ker te ni bilo pri maši. Pa sem ti rekla naslednjo nedeljo Pojdi danes, da boš nekaj slišal. Danes ne morem, danes moram delati. Tretjo nedeljo pa sem te povlekla. Ce misliš kaj, potem pojdi z mano. Danes moraš iti. Ce pa ne misliš, potem pa nič. Zakaj si mi pa potem dal svojo knjigo, a. Potem si šel. Ampak nisi verjel. Maša je bila končana, pridige je bilo konec in pričeli so oznanjevati. Elizabeta Krušič, Stanujoča Košaki št. 44, in on, Peter Krančan, Pekel št. 37, se bosta poročila. Te je pogrelo, veš, in tako rdeč si postal, kot bi te kdo s krvjo polil. Kaj pa ti je, sem rekla. Si zdaj slišal. Pa si se začel smejati. Zdaj sem slišal, ne bi pa verjel, da bi ti sama naredila kaj takega. Pa sem zares sama hodila tja. Potem so rekli v cerkvi, naj prideva zjutraj k šesti maši in da bova potem lahko poročena. Vam je volja storiti. Rekel si ja. Prej pa je še mene vprašal, ali imam prstane. Prstane sem dala na oltar in potem nama je podal prstana. Se spomniš. Tebi sem ga nataknila jaz, ti si ga pa meni. Ampak od maše sva šla delat. Ti si prevažal in nalagal smeti, jaz pa sem šla čistit pod v Livarno. Še dolgo si se mi smejal. Ti goreča ženkica, si pravil, mislil sem, da ne boš mogla tega narediti. Zdaj sem pa poročen brez vsa- kega koštanja. Plačala pa nisem več kot sto din. Rekli so, da ne smejo računati. To je bilo petinštiridesetega. Ce hočete, dajte kaj sami, so rekli. Dala sem sto din. Je dobro. Dobro je, dobro. Bog vama daj srečo in zdravje. To so rekli in nič dru- gega. Hahaha. Toda ljudje so tudi nasprotovali. Dejali so, da jaz ajfram, da te 44 žrem, če se kje pogovarjaš. Sam veš, da ni bilo res. Za tabo sem hodila, da se ti ne bi kje kaj pripetilo, in zaradi denarja. Ko si imel denar, so te lupali, ožemali. Babe so te lupale. To ne, da bi hodil za katero, toda denar si dajal za njih. Nekaj- krat sem šla za tabo in bil si jezen. Rekel si, zakaj ti hodim za ritjo. Dejala sem, da moraš biti zadovoljen, ker te zavarujem. Lahko bi se kaj zgodilo. Kaj pa, če bi kje padel. Kdo bi ti pomagal vstati. Kdo te bo imel na skrbi, če ne žena. Povej, kdo. Nekoč si se mi skril v bunker na Trgu svobode. Zvečer si pa prišel domov in se jel smejati. Tudi jaz sem se smejala in ti rekla Kako je kaj bilo tam, kjer hodijo srat. Ti goreča bodi, si dejal, potem si me videla. Seveda, sem rekla, samo v bunker nisem šla, ker preveč diši, haha. Tako je bilo. Stiri leta so te babe lupale. Jezna sem bila, ker ni bilo nikoli denarja. S svojim denarjem sem te oblačila, obu- vala, fojtrala in vse, kar je bilo treba. Potem pa ne bi smela vedeti, kam gre de- nar. Petnajstega si me vprašal, kdaj delam. Popoldan. A, popoldan delaš, si dejal in šel. Pa ni bilo res. Ti si šel v službo ob pol petih, jaz pa ob petih. Popoldan sem vzela škarje in odšla v Košake ter narezala brinja ali kakšnega zlodja. Pri gospodu, kjer sem nekoč stanovala, sem dodala še koprive in povila vse v papir. Pa vpraša on, gospodar. Ja, kaj boste s tem. Za kopat sem si naredila. Prehladila sem se in bi se rada malo skopala. Pa sem šla k Lahoviču, gostilni, ki je nekoliko od kolo- dvora sem. Polkno sem tu nekoliko zrahljala in gledala skozi okno. Ti si bil pri mizi, zraven je bil še nekdo in one tri babe. Trinkali ste, pa govorili na zdravje, na zdravje, in ona je rekla Peter so pridni in dober človek. Tebi se je to dobro zdelo. Jasno, hvalili so te, da si jim dajal za vino. Potem pa je ona v rdeči bluzi še rekla Veste kaj, Peter, za liter pa boste še dali. Ja, še za več bom dal, si rekel in gledal proti šanku. Štefan vina prinesite, za vraga. Ne bo več plačeval, sem za- kričala in grabila za vrat Štefana. Pa je rekla ona z rdečo- bluzo Saj je rekel, da bo plačal. Ne, ne bo plačal. Denar je moj. Ona pa je vstala in šla proti meni tako malo sklonjena in z obrazom naprej. Kaj boš pa ti, kaj. Saj nisi njegova žena. Po- tem pa si ti. Prijela sem jo za roko in rekla Greva ven, in ko ni hotela iti in se je upirala, sem jo zanesla ven in za hišo. Tu sem ji podstavila nogo, da je padla na hrbet, janko sem ji potegnila čez glavo in jo pričela čohati, hahaha. To je bil hec, da so se ljudje kar smejali. Jaz pa sem jo tako dolgo čohala po riti in tam, da je bila skoraj vsa krvava in mehurnata. Potem sem rekla še oni drugi Pridi sem, tebe še moram. Pa je šla kot beli dan. Ona na tleh pa je klicala Micka, Treza, pojdita na pomoč. Pa si ni nobena upala. Pa je rekla tebi Peter, pridi mi pomagat. Ti pa zgini. Se bova že doma pogovorila. Toda ti si šel doma takoj spat in šele zjutraj sem ti rekla, zakaj zapravljaš denar za take navadne kurbe in kako pamet imaš. Niso one toliko zmožne, da bi same skrbele zase. Si človek. Samo enkrat še. Tako jih boš dobil, primojkrščeni, da boš vedel. Pa nisi bil več z nobeno. Potem sede na zaboj, v katerem je še nekaj premoga, in luč sveti od zgoraj in ji poudarja gube. Roke da na predpasnik in tako, da ležijo na stegnih in priti- skajo grobo spodnje perilo h koži. Sklonjena je nekoliko naprej, da lezejo prsi navzdol in verjetno jih čuti kje na trebuhu. Toda tudi takrat, kadar hodi, ji prsi niso nič več pokončne in trde, ampak so kot vosek pri prižgani sveči in so vedno nekje pri pentlji predpasnika. Dlani sklene in razpokana koža se dotika na blazini- cah med prsti. Jopa ji je tkana iz grobe volne in med rjavo barvanimi vlakni se je nabralo že toliko umazanije, da daje barvi temnejši ton. Volna je ponekod že raztrgana in niti se tam cefrajo, na koncu rokavov pa so luknjice zašite s preveli- kimi šivi. Predpasnik je iz klota in je tak z dvema žepoma spredaj in z dolgima vrvicama, ki sta zvezani spredaj na pentljo. Vrvici bi se lahko zvezali tudi zadaj, toda ona si jih vedno zavezuje le spredaj. Predpasnik ni več temno plav, kot je verjetno bil takrat, ob nakupu, temveč je osivel, kot so osiveli tudi lasje, ki silijo izpod črno rdeče rute in so drugače počesani nazaj, spleteni v kito, kita pa je po- tem zavita kot kakšna kača v svitek. Svitek je zadaj, nekoliko nad tilnikom, spre- daj pa sili iznad gub nos, podoben orlovemu kljunu ali kakšni zaviti reči. Sedaj se nosnic dotikata gubi, ki se pripodita prav od kotičkov usločenih ustnic in se potem kar izgubita v gubicah na nosu. Linije teh gubic se stekajo proti očem in se kon- čujejo nekje v senci, v očesni duplini, kjer ni videti ničesar razen premikajoče se beločnice. To je zaradi luči. Podnevi, ko sije sonce in ko se svetloba razprši kot preplašene ptice, sc oči verjetno kot kakšne račke na razburkani vodi. Obe očesni duplini veže globoka, nekoliko poševno zasajena guba. Prične se nad levo obrvjo in se spusti čez nekaj kocin in nosnico z nekaj prečnimi gubicami. Na drugi strani nosnice se potem izgubi v temo. Iz te, prečne gube, se vzpenja nekaj kratkih, toda globokih gub proti čelu. Ampak na čelu je koža najprej polkrožno nagubana in imajo linije obliko redkih obrvi, šele na sredi in dalje proti lasišču se zazdi, kot da bi se linije naenkrat ujele in mirno stekle. Ustnici nista razprti, temveč se doti- TEPENA ZARADI ZASTAVE V Bostonu so policaji pretepli dekle Jennifer, 16 let, ker se je sprehajala ovita v ameriško zastavo, ki je pred 10 leti ležala na krsti njenega očeta, ko so ga nesli k zadnjemu po- čitku. Policaji so pretepli dekle pred 60 ljudmi na policijski postaji: od vseh je poskušal intervenirati samo eden. Jennifer je pri tepežu dobila težje po- škodbe po glavi in obrazu. Ni znano, kako je tepež preživela ameriška zasta- va, ki si je Jennifer ni pustila vzeti- KAJ DELA MILES DAVIS Jazz trobentar Miles Da- vis bo napisal glasbo za film Jack Johnson, doku- mentarec o prvem črnem šampionu v boksu, težka kategorija. Film bo finan- cirala filmska družba Big Fights Inc.. Zadnji film v njihovi proizvodnji Legen- darni šampioni (The Le- gendary Champions) je bil predlagan za oscarja. PEKEL MAMIL V San Franciscu so za- čeli snemati nov film Pe- kel marihuane (Marijuana Hell). V njem nastopajo Congress of Wonders (Kongres čudežev), to je tričlanska komedijantska skupina, in Donahue Tom, včasih disc-jockey, sicer splošno znana rock oseba. Donahue igra voditelja Ameriškega sindikata za marihuano, člani skupine Kongres čudežev pa so njegovi agenti, ki poma- gajo zasužnjevati mlade tako, da jim prodajajo ma- mila. Roland Jacopetti (prijatelj Kongresa) ima nekaj — ne preveč — iz- kušenj s filmanjem in je režiser. ČRNI PANTER NA FILMU Londonska filmarka Midge Mackenzie je odšla v Alžir, kjer bo snemala dokumentarni film o El- drigu Cleaverju, enem iz- med voditeljev Črnih pan- terjev in avtorju knjige »Duša na ledu« (Soul on Ice). Eldrige Cleaver živi v Alžiru kot izgnanec. PORTNOYEVA TOŽBA V Združenih državah je bestseller številka ena ro- man Philipa Rötha (zna- nega po delu »Zbogom, Columbus«) — Portnoys 45 kata nekje čisto na robovih in sta пекоИко usločeni in tako, kot da se hoče žena nečemu nasmehniti. Morda se hoče celo smejati, zakaj tudi gube od podbradka se vzpenjajo v globokem loku proti kotičkom ustnic. Ura prične biti in takrat se njen obraz malo dvigne. Oči sedaj ne gledajo več skozi okno ali proti stolu ali proti tistemu, čemur vse pripoveduje, ampak se zaženejo proti hrastovini z nerodno narejeno streho zgoraj. Potem glavo povesi in ne ve se, ali je slišala, kdaj je ura odbila. Verjetno zaznava vse na pol, če pa ne, si resničnost bitja ali tiktakanja domišlja. To uro je slišala biti tisočkrat in njeno bitje ji je bilo takrat samo- umevno, kot je samoumevno bitje srca ali tek reke. Sedaj pa, kadar se ustavi kaza- lec na rimski dvanajst, pa ji gre glava vedno navzgor in verjetno je spominjanje tisto, kar daje tej uri živost. Potem ko je ura že zdavnaj odbila in ko reže pol- temo samo še enakomerno tiktakanje, se vzravna in se nečemu nasmeji. Roki sta še vedno na stegnih in prav tako, kot bi hotela vsak čas moliti. Pa ne moli. Tudi smeh ji po nekaj hipih zamre in gube se sedaj bolj uredijo in niso nič več toliko lomljene. Potem se roke odprejo in telo se ji dvigne, tako da se lahko blago spusti navzdol in čez kolena. Oči ima uprte v točko pod uro in verjetno o čem premiš- ljuje. Nekaj zamomlja in privzdigne pokrov lesenega zaboja. Nato da nekaj grud premoga skozi vratca štedilnika in se pri tem prav nič ne jezi, ker ji pada še topel pepel na tla. Samo da ne bom stopila nanj, reče. Zelo grda navada je sto- pati na topel pepel. Tudi to je del spominjanja, ker so bile te besede že nekoč izrečene v pisarni, kjer je bila bila za čistilko. Sedaj je verjetno čas že zbrisal ves lesk iz besed in niso v spominjanju nič več tako zveneče, kot so bile zveneče takrat, ko so bile rečene. Štedilnik ne stoji tik ob glavnem zidu, ampak je tam stena vsekana za kakšnih dvr.jset centimetrov. Ves prostor je majhen, ima največ devet kvadratnih metrov, in štedilnik bi porabil drugače preveč prostora. Tako pa je sedaj videti, da rabi štedilnik mnogo manj površine kot skoraj enako velika miza, ki je prislonjena ob zid, še preden se ta zoži. Na vratih pečice štedilnika je napisano Proleter, zgoraj, nad štedilnikom, pa je na stanjšanem zidu pribita bar- vasta slika, ki prikazuje moderno kuhinjo, moža in ženo, ki gledata drug proti drugemu in se nečemu smejita. Za mizo sedita otroka in jesta. Sliko je stara verjetno kupila v papirnici za petinosemdeset dinarjev. Še više, nad kolenom dimne cevi, ki pride iz stene in steče potem proti štedilniku, je razpeta vrv, na njej pa visi umazana krpa. Toda ona se odmakne od štedilnika in tudi cunje na njej prav na lahno vzvalovijo in so videti prav tako, kot bi pihal lahen vetrič. Telo se ji potem skloni in roke zopet prijemajo za suh les pokrova in pokrov pade s treskom navzdol. Udarec lesa je slišati tudi skozi okno in v vežo, ampak njen izraz na obrazu ostane isti in nobena guba ne izdaja vznemirjenosti zaradi ropota. Obraz ji je zadovoljen zaradi storjenega opravila in potem, ko zopet sedi na zaboju in gleda proti tistemu, so roke sklenjene in ramena precej povešena. Veš, da mi je stari Ergos pravil, naj bi te pustila. Svinja samo pije in obleži v jarku, je rekel, in človek nikoli ne ve, kaj bo. Pa nisem za to prav nič marala. Toda on je stal tam ob vodnjaku in me gledal, kot bi kaj hotel. Verjetno je res kaj hotel, hihihi. Saj ne moreta imeti denarja. Bodite kar tiho, sem odgovorila. Bi radi, da bi se še enkrat rinkala ali kaj. Pa si potem prišel ti ves pijan in tudi njegov sin je prišel izza vhodnih vrat ter te jel suvati. Stopila sem proti njemu in rekla Kaj imaš z njim. Pijance bi vsak otrok metal. Ce vidiš, da je pijan, ga pusti na miru. Saj ti ni nič storil. Za mano je prišel še stari in ona. Stari je rekel, da bo vse stvari zmetal ven. Saj lahko zmečeš, sem rekla, toda kolikor boš ven zmetal, toliko boš znosil nazaj. Tista debela prašiča me je nato usekala preko rame. Veš, da sem bila jezna in sem jo zgrabila z eno roko za vrat, z drugo pa sem jo tolkla po plečih. Tako sem jo usekala, da je še mene bolela roka. Štirinajst dni je ležala, jaz sem pa šla že naslednji dan v službo. Koliko Ergosov vas je, hahaha. Mislite, da naju boste lahko pretepali ali kaj. Saj me ni krava srala sredi ceste, da bi lahko delali, kar bi hoteli. Gube sedaj vzvalovijo in smeh razreže besede in enakomerno tiktakanje ure. Roke nič več ne mirujejo, ampak gre dlan desne roke navzgor in tresoči prsti hočejo zakriti usta. Verjetno se boji, da bi smeh motil njega. Toda takrat, ko je dlan že skoraj pri ustih in ko bi se naj palec in kazalec naslonila na ličnici, se premisli in dlan gre nekoliko niže ter popravi vozel rute. Glava se pri tem dvigne in leži med rameni, ki niso sedaj nič več tako široka, kot so bila nekoč. Podbradek je drugače ohlapen, podoben kepi starega testa in sedaj, ko je brada vzdignjena, ni koža čisto nič napeta. Potem se glava spusti navzdol in tudi podbradek se spusti kot preperela vrv. Videti je, da ji vozel rute dobro stoji. Njeno dihanje je glasno in včasih ga pretrga oster, iz notranjosti prihajajoč kašelj. Takrat pride 46 v usta tudi sluz, ki zleti zatem v deset ali dvajset centimetrov oddaljen robček. Roka potem zmečka robec in ona morda niti ne opazi, da bombaž ni več mehak in se ne vdaja voljno pritisku prstov, temveč je že sprijet in trd od sluzi. Vendar mora opaziti, da gibi udov niso prožni in da prsti takrat, ko jih rabiš, pričnejo odpovedovati. Kot konj so, si reče. Ce ti enkrat odpove poslušnost, lahko priča- kuješ, da ti bo še drugič in tretjič. Misel je še jasna, se pravi, da je umrla samo polovica mene. Ko bo pričela umirati druga polovica in ko se ne bo mogoče več ničesar spomniti, bom že umrla. To vem zagotovo. Človek umre takrat, ko se neha spominjati. Potem se udi premaknejo in telo se vzdigne iznad lesene in slabo zbite škatle. Stara prečka sobo in gre proti mizici, ki stoji blizu ure in pod velikim ogledalom. Spodnji rob okvira ogledala je naslonjen na žeblja, zabita v steno, in je v višini njene glave. Ogledalo je postavljeno poševno na steno in je zgoraj privezano z debelo kito vrvi. Vrv je ovita s tanko, rjasto žico. Okvir je lesen in ima izrezljane okraske. Je pozlačen ali pa. le spretno pobarvan z zlato barvo in premaz se pričenja že luščiti. Ko pride do mize, pogleda navzgor in v zrcalu vidi svojo podobo. Ne vidi samo obraza in ramen, ampak vse telo ter tla, majhen divan, okno, stol, steno in verjetno je, da vidi celo njega. Potem imajo roke opraviti s predalom mize. Z blazinicami prstov prijema za les, ki je spodaj že čisto zlizan, a više, kjer tišči nanj palec, je zopet grobo naguban. Predal se nekje zatakne in ona se huduje na to reč. Verjetno niti več ne ve, da je miza že stara in skoraj razpadla ter da pričenjajo borove deske pokati, se krčiti in izločati smolo, če stojijo nekaj časa blizu štedilnika. Toda ni kriva smola za to, da se je predal zataknil. Z leti se pričnejo te reči kriviti, reče, in potem so skoraj kakor človek. Predal potem prime z obema rokama in ga sunkovito povleče proti sebi. Ovira popusti. Šele sedaj, ko udari dno predala ob mizno ploščo, se ona skloni nad predal in nad mizo. Njeno telo je takrat usločeno in prsi lezejo proti bradi. Toda v ogledalu je videti samo ruto, ramena, roke in na hrbtu zmečkano blago obleke. Z rokami gre med papirje in verjetno kaj išče, ker vsako stvar, ki jo pri- me v roke, pogleda, in potem, ko vidi, da ni prava, jo da na mizo. Vse je tu, reče, in včasih samo takšne reči pomagajo k spominjanju. Potem drži v roki rdeč listek. Na njem si je nekaj čitljivo zapisala in sedaj si to glasno prebira. Posmrt- nina za dva meseca tisoč štirideset din. Stanovanje šest sto osem din. Pet sto štirideset tok. Dve sto štirideset rdeči križ. Dve sto štirideset OF. Skupaj dva tisoč štirideset din. Nekaj nama bo ostalo, reče. Toda roke se potem posvetijo iskanju. Sedaj ne zlagajo več stvari na mizo, temveč se premikajo dlani med papir- jem precej nepravilno in oči so verjetno kot leteče ptice. Ustnici sta tesno stis- njeni, tako da so lične mišice napete in gube od nosu navzdol globoko zarezane. Gubice postanejo tako majhne in skoraj neopazne. Ruta je zlezla naprej, na čelo, in že zakriva pramen sivih las. Ko drži med prsti sliko, se roki umirita. Telo se ne vzravna, ampak je nekaj časa kot kak kljun. Ko se vzravna, obrne telo v levo in vidi vrata, zvonec in nato še uro in sedaj je skoraj gotovo, da ne sliši tiktakanja, ke|r se ji pogled spusti pavzdol proti uteži, ki je že v višini debelo narisane črte na zidu. Zopet bo treba naviti uro, reče. Ta črta me vedno spominja, da je treba povleči utež navzgor, če hočem, da se bo kazalec premikal. Potem bom lahko vsako uro slišala bitje. Potem boš lahko tudi ti slišal biti uro, reče in gleda sliko. Saj me razumeš. Rada bi, da bi oba poslušala uro. Z roko, v kateri je slika, gre navzgor in proti ustom, tako da se papir dotakne suhih ustnic. Tedaj morda spozna, da je pravzaprav sama in da je vse, kar je ostalo od njega, samo ta orumeneli kos papirja, na katerem je zadaj napisano Umrl mi je 14. aprila leta 1964. A roki se potem povesita in telo hoče naprej. Verjetno je sedaj povsem prepričana, da bo res treba naviti uro. Complaint. Roman obrav- nava moralne in seksualne težave mladostnika, pri- padnika židovske družine. Mnoge ameriške gospe menijo, da je knjiga por- nografska, vendar se nam kaže, da ni tako. Dejstvo je, da so v njej zapisane besede kot fuk, pizda, kureč ... Besede so vklju- čene v izrazito moralistič- no strukturo — hetero- seksualne in celo puritan- ske narave. O delu bomo obširneje poročali v pri- hodnji številki, sicer pa bralcem priporočamo, da si ga čimprej nabavijo- To je knjiga, o kateri se da- nes v svetu mnogo raz- pravlja ! OFF OFF THEATER, MÜNCHEN V tem gledališču si je bilo moč ogledati zanimi- vo, komaj tričetrt ure tra- jajočo predstavo dramske- ga prvenca sicer znanega avstrijskega slikarja lx- herba. V delu nastopajo tri dame: gospodujoča da- ma, strežnica in emigrant- ka. V treh delih predstave zamenjajo igralke vloge, tako da vsaka zaigra ne- koliko gospodovalnosti, kar je zvezano tudi s po- sebnim detajlom v kostu- mu — gospodujoča dama je golih prsi. Gospodujoča dama večkrat ponovi, da je lačna. Strežnica njeno lakoto interpretira zelo enostransko, tako da jo poskuša seksualno zado- voljiti s čopičem in ve- drom goste rdeče barve. PISATELJSKO SREČANJE V PIRANU, MAJ 1970 V tem mestu je dal v času srečanja krstiti svoje- ga rosno mladega sina slo- venski pisatelj Jože Javor- šek. Za botra je bil fran- coski pesnik Pierre Ema- nuel. Poleg je bil še predsednik SAZU Josip Vidmar, ki se je sicer v krogu srečujočih se pisa- teljev pojavil le neko sončno nedeljsko dopol- dne. Z njim je bil dr. Brat- ko Kreft. 47 Dominik Smole: SLOVENSKI KONEC TEDNA (Pota k Mariji I.) Gorazd se je vrnil iz Nemčije sinoči (to mi je kajpada sporočil s pomočjo telefona), spet je bil tam gor v spremstvu neke poslovne osebnosti, ob kakršnih me še zmeraj obseda nelogična in brez dvoma tudi anahronistična ženantnost in me ponižuje bogve zakaj, šest ali koliko dni sem bila zarjavela devica in sem ves ta čas prečemela, malo ranjena, predvsem pa zelo lena žival, dopoldne tu, v tej gladki sprejemnici s pepelniki iz (tako tako) kristala, sredi zmeraj zelenih rastlin pred zeleno tapeciranimi vrati njegovega zelenega, zdaj, ko ga ni, ves čas demo- kratično odprtega kabineta, popoldne pa doma na modelu najnovejšega kavča (od nekod ga mi je dal pripeljati) — bili so to ne toliko mirni kot nekam votli dnevi, telefon sem doma izključila, dopoldne v službi pa sem bila odrešena vsak- danjih majhnih laži,, v teh minulih dopoldnevih si mi ni bilo treba nič izmišljati, šef je v tujini, beležim si, hvala, telefonirajte prihodnjič, hvala, oglasite se pri- hodnjič, hvala, nekaj pošte, ki jo je vendarle bilo potrebno odpreti in porazdeliti, kakšen kratek diktat punci, natančni, pusti in dolgočasni, pust in dolgočasen pejsaž začrnelih strešnikov na starikavih hišah spodaj (prej ali slej obsojenih na smrt) deževna megla ali meglen dež že ves ta kratki teden, nekaj oprijemljivo nelagod- nega, veliko preveč cigaret (kot ponavadi) in tudi pudrnica z ogledalcem, strogo dvignjenim kot kazavec. Lahko bi se ta čas umirila, lahko bi, vraga, ta kratki hip šestih, sedmih dni nekoliko postala, bila je zlata priložnost za izvirni dih, vem, ampak tako je in ni drugače, ženska mojega kova mora dandanes, če je v tekmi, nenehoma hiteti, hiteti z razlogom in brez njega, živci morajo biti dobro utečeni, v obratu, ne sme jim dovoliti, da se umirijo, zakaj če bi se umirili, bi bilo vse narobe in brez smotra. Smoter pa naj ženska ima, dandanašnja ženska mojega kova. Sinoči mi je torej telefoniral od doma domov, bili so tujci pri njem, to sem slišala žici navkljub, hočem reči, imeli so goste, govoril je tesno v slušalko, kako se je v redu vrnil, poznam to, z desnico prav ob membrani, da je utrujen, legel bo kmalu in bo spal spal spal, kaj je jutri, ja, jutri je petek, saj res, naj se ga za božjo voljo usmilim in mu nikakor ne pripravim nikakršnega sestanka, ker se bo oglasil v kabinetu samo opoldne in samo mimogrede, morebiti pa tudi ne, vse to pa je izzvenelo vendarle preveč poslovno, zato je desnica zdaj domala pokrila membrano in izgovorila, se pravi, Gorazd je izgovoril nekaj, denimo, intimnega, nekaj, kar naj bi oznanilo, da so reči take kot ponavadi, da je med nama kajpada status quo ante, dal mi je torej na ta telefonično apokrifni način vedeti, naj še v prihodnje računam z njim v celoti. Neusmiljena zareza iz tega pripetljaja, ki si jo je nespametno tajiti: s hudim besom aH samo s pradavno, tudi anahronistično žensko ihto sem ga (ob tem telefonu) želela imeti pri sebi, vsega, tudi z njegovim preveč skrbnim, preveč toplim, preveč družinskim perilom vred. Želela imeti. Seveda ženska dandanašnjega kova o tem molči, toliko že ve o tekmi. Ce je utru- jen, potem so se na Nemškem dobro zabavali, zakaj nobenega vzroka ni, da bi bil utrujen, ker spi kot ubit, kadar spi, v naslanjaču letala prav tako dobro kot v spalniku, to je spanec stremuških petdesetletnikov, varčno zagrizeno obnavljanje, brez katerega stroj ne obratuje. In Frida z zelo navadno mondenostjo nosi naslov njegove soproge, prilagodljivo, superiorno, z malo ironije, tako se zabava, to se ji zdi kot drobec duhovitega maščevanja na nivoju — Gabrijelca, dekletce, moj mož, ali je kaj telefoniral od zgoraj? Ja, saj verjamem, da ni, mi smo tako majhen narod in, rekla bi, tako sokolski, dokler smo znotraj mejá — potem pa ... no ja, pustimo to. Kdaj, pravzaprav kje bo ateriral, ne vem zanesljivo, v Zagrebu ali 48 na Brniku, domá je tako zgovoren in tako naprej, a jaz vse pozabim, saj veste, Gabrijelca, dekletce, ali ne? Povem pa vam, da na ta letala ne dam nič, dandanaš- nja naglica je za moj okus kar preprostaška, kaj sem že hotela, ah da, saj ste zdaj, ko je ta moj mož v tujini, vendar veliko bolj prosta, tako računam, in kvar- tate tudi, pri nas je proti večeru zmeraj kakšna družbica, pravzaprav ni nobenega vzroka, da ne bi prišli, če kvartate in take reči, ali ne? — Maščevanje na nivoju, prav in v redu, ampak ta Fridin »ateriral«, to je le preveč, tega moj želodec ne prenese, pri nas doma smo skozi dve generaciji jedli počasi, v jedilnici, z noži, z vilicami in na krožnikih. In zdaj je petkov opoldan, kmalu bo za Gabrijelco in za vse konec tedna, Fabjančič pa hodi od stene k oknu z zastonjsko drobljivostjo kot stonoga, vlažni črni obraz obvladuje slabo obvladana jeza, tako več ne gre, govori, tako ni mo- goče, majhna strahopetna duša, vse brez besed, samo s pogledi vrojene marljivosti, ki preskakujejo na obe uri, na stensko in na svojo. Gabrijelca razločno in nalašč kaže, kako nemogoč je v tej obleki za službo, to dobro čuti, z natikači in z obrab- ljeno baretko v tem prostoru gladkih ploskev, pepelnikov, vaz, slik v steklu in sredi teh večno zelenih rastlin, kar vse je, takšno, kakršno pač je (nič prida), v hudem prepiru s to marljivo in jezljivo baretko in Fabjančičem, saj je konec koncev le glavni računovodja z visoko plačo, misli Gabrijelca, bodimo pravični, si misli, ampak ne zaudarjajmo po naftalinu. Tako ne živi nobeden, tako živeti je dandanes protinaravno. Ta Baje pa sedi v naslanjaču na svoj večni, zdi se, zelo utrudljivi način, z dolgimi, potegnjenimi udi kot kakšen piškav Amerikanec, ves je sklonjen k tlom in več kot očitno je, da ga Fabjančič ne mika prav nič, zakaj vneto prešteva niti na preprogi, videti je že tako. — Baje, pravi Gabrijelca, ali nikjer na svetu nimaš nič početi, zaspal si, saj si kar zaspal. Jaz? pravi Baje in se rahlo zgane. Ce sem spal, sem zaspal komaj kdaj proti jutru, moral sem pol noči piti to ostudno kavo, kateri hudič mi daje Israti te bedarije? Tu sva zato, pravi Fabjančič, da nama šef že enkrat podpiše, ničesar drugega ne želiva. Jaz ne želim ničesar, pravi Baje, jaz grem domu, sanja se mi o ribah, do smrti, po smrti se mi bo sanjalo o ribah, prebral sem v eni noči célo knjigo rib, prebral sem vse ribe, kar jih je bilo, kar jih je, kar jih bo. Čakala bova tukaj, dokler nama tega ne podpiše, pravi Fabjančič, ne želim nobenega razgovora, nobenega posveta, samo podpise, šest podpisov, šest podpisov brez česarkoli, šest podpisov v dobrih šestih mesecih ni preveč, ali sploh ve, kako stoji bilanca? Dajte tisto sem, pravi Gabri- jelca. vložila bom v podpisnik. Ne boste, ne dam, v podpisniku je že bilo, pobral sem vse svoje ven, tovarišica tajnica, iz vašega podpisnika ne pride ven nobena moja reč, vaš podpisnik je pokopališče mojih reči, vse sem vzel ven. V Gabrijelci delata zmešnjavo jeza in stud. Ne stikajte po mojih predalih, pravi, kakšen način je to! Ampak prosim vas, tovarišica, tu zdaj ne gre za način, ali moram imeti teh šest podpisov, ali ne? Moj bog, moj ljubi bog, pravi Gabrijelca in ga gleda. Baje se dviga, šef je v skupščini, pravi Gabrijelca, v kakšni vražji skupščini, pravi Fabjančič, Baje se dviga iz naslanjača trdo, a zanesljivo kot gradbeni žerjav, rahlo predomač je s to svobodoumno kravato in sploh, misli z naglico Gabrijelca, rahlo nesramen, rahlo nevaren v tej navidezni apatiji, morala bo spregovoriti z Go- razdom o njem, tako se zdaj pri teh moških kaže prikrita ambicioznost. In res je, vidi Gabrijelca, ko ga gleda, kako stopa k oknu, visok, eleganten moški, táki so v modi. Bajčev obraz malo oživi, ko se zazre iz te osemnadstropne perspektive še više gori v nebo, v atmosfero pravzaprav, globoko spodaj pa se na črnikastih strešnikih nabirajo prve sončne lise. To je dobro, si misli Baje. Ali je jutri avto prost, vpraša Gabrijelco, pogleda Fabjančiča, ki je za hip kakor vkopan, nasmehne se in pravi: moral bi na razne kraje, če je prost, mali, mali seveda. Kramarska duša, misli Gabrijelca o Fabjančiču, varčuje s tistim, kar se mu nabira za nohti, in misli vmes, v teh kratkih hipih šestih, sedmih dni bi si morala najti dih čisto zase, prost je, pravi Bajcu, mali je prost. Ni ji treba pogledati, iz zvokov in iz izkušnje, po tem, kako so mu šli koraki skozi njen oddelek, kako je z vso silo praznega upora, a tudi s pečatom osramo- čenosti zginil tja čez v svoje računovodske luknje, med svoje ženske za računskimi stroji in med registre, v postani zrak, ki kakor da na orjaških, ampak nepremičnih plečih, noč in dan stisnjenih ob pod, nosi uležani zadah po kavi in nedoločljivo starem, da, to je vonj starih teles, nemarnega staranja teh teles, ni ji ga bilo treba niti pogledati, Marji, in vseeno ve, da je bil spet zadet z natančnim strelom točno v srce, da je spet ostal ne toliko brez svojih šestih podpisov kot brez nečesa temeljnega, kar ga drži skupaj, in ne da bi se ji zares smilil, ji ga je žal, ali kaj. Zaman in nerazumno se peha, misli. Narobe se peha. Spet sta mu šef in Gabrijelca soboto in nedeljo spremenila v klopčič grizenja, ali pa sta mu ga morebiti po- Marko Soahič POLJSKE MIŠI PRESUNLJIVI KADAVER (Himnična tragedija) Takole.■ — Vaša ura pet minut- zaostaja. — Praoa reč! — Pa Vam je oseeno umreti pet minut prej? — Vseeno! — In če je to zdajci? Dimitrij Rupel TO SO SANJE Sneži. Smo v gostilni zu- naj mesta, o smeri, ki se nadaljuje iz Rožne doline. Sneži mnogo. To so raz- svetljene sobe z lesenimi mizami in stoli, krožniki na stenah, nekoliko poli- to, sledovi gumaric po ke- ramičnem podu rumeno- rjave barve. Nato stopim ven, da se nadiham. V sneg, ki se topi zaradi vi- soke centralne luči, ki osvetljuje kamnito dvori- šče. Hrup iz kuhinje. Mo- ra biti že zelo pozno po- noči. Kuharice in pomival- ke še vedno izredno naglo in precizno delujejo. Ne- koliko lukenj v snegu. To je atrij. Luknje so od ne- kakšnega pasjega lulanja. Sneži in vse se zelo mo- kri. Avtomobil zdrsuje. Peljemo se. Pot je mračna in hladna, kurjava ne dela. Mama sedi v nekem starem plašču poleg neke ženske osebe, ki je ne po- znam. Mlajše, lepe, kot manekenka. Oče sedi spre- daj. Zdi se, kot da sva z manekenko brat in sestra. Ljubim njene oči in njen glas. Avto stoji, iščemo očeta. Nikjer ga ni mo- goče izslediti in biti mora ubogi revež, ker je v mo- krem. Svetilke svetijo skoz pliš naletavajočega. Znaj- de se velikanska, nekoli- ko kmečka hiša. Avtomo- bil odbrzi in to mi ni prav. Zdaj sem v notra- njosti zelo leseno rjave, popajcane hiše, ki diši po senu. Velik prostor. No- benega okna. Tišina. Mo- goče je kdo zraven, toda ne. Vzpenjam se po ne- kakšnih stopnicah, ki niso narejene za vzpenjanje, ampak so bolj kot tribu- na, da bi na vsakem pla- toju čakal buffet. Vzpe- njam se, kot bi plezal in zelo je naporno, kot da mi pomagajo žagasti srpi na čevljih. Povzpnem se do visokega stranišča. Spu- stim hlače, sedem, oprav- ljam veliko potrebo. Zelo visoko sem in zdi se mi, da sem preveč tvegal. Olajšal sem se. Zdaj pot 49 klonila, ta klopčič, mu ga napolnila s smislom obupa, ali ni že skoraj tako z njim, kot da si želi teh dokazov nepopolnega, porušenega sveta zunaj sebe. Ne bo mu jih zmanjkalo, pomisli Marja in se malo nasmehne v zrcalo znotraj omare, ko se preoblači, prava Slovenka, si pravi, še^ zmeraj pošteno Slovenkino telo z ne- izogibnima dvema otrokoma, nikomur ne bo zmanjkalo te neskladnosti, misli, in to je konec koncev tako urejeno brez Gabrijelce in šefa in njegovih podpisov in brez krivde kogarkoli ali česarkoli. Vrata počijo znova in siloviteje. Baje kaj- pada, edini v hiši je tako dosledno nemaren z rečmi. Visoka postava stopi v ogle- dalo, objame jo od zadaj čez trebuh, čvrsto in ljubeznivo. Lep par, pravi, taka bi morala biti midva. Nič? vpraša Marja in si pazljivo veže ruto. Nič, pravi Baje, v skupščini je, se pravi, naj bi bil, jaz pa sem začuda brez težav dobil mali avto za konec tedna, ampak Fabjančič, ta avto ga je podrl do konca... če torej hočeta, bi se skupaj kam peljali čez soboto, se pravi, vi z vašim in jaz z našim. — Marja jc pri oknu, globoko zdolaj se na črnkastih strehah sprehajajo trpežnejše lise opol- danskega sonca, Janez bo za to, pravi, zunaj se bo megla dvignila, jutri bo lep dan, otroka potrebujeta sonca. Lahko gremo k nam na Krko, tvojima otrokoma bom govoril o ribah, vse vem o ribah, vso noč sem jih prebiral, če se boš ti peljala z mano. Ne, pravi Marja, peljala se bom z možem, dobil boš samo otroka, meni se ribe smilijo in tudi voziš preveč nemirno. Nemirno? sprašuje Baje in si natika površnik, kako nemirno? Tako, pravi Marja, saj veš, še se malo čutijo vajeti in bič. Baje bi ugovarjal, vendar se pravi čas spomni, da je to ljubeznivost. Torej jutri ob osmih, pravi. Oho, pravi Marja, ob osmih ne, če boš pri nas ob desetih, boš ravno pravi čas ali celo malo prezgodaj, in zdaj, prosim, imej malo usmiljenja z rečmi, reči hočem, z vrati, ne loputaj z njimi, reči so zato, da jih imamo čim delj. To si misliš ti, odgovori Baje, pri vas bom ob desetih ali še malo prej, spravi Janeza v posteljo zgodaj in sploh. Mogočni pok vrat kakor strel iz kanona. Marja je zdaj za hip sama, v nji je znano in drago razpoloženje bližnjega delo- pusta, skoraj starinsko razpoloženje dobrega zvena, položeno je bilo že tudi v dni njenega otroštva, to je bil dar velikega in premožnega možaka, ki mu ni do hva- ležnosti in želi ostati v senci, nespoznan. Rahlo, za vsak dan neškodljivo raz- položenje, drobec v človeku, ki se je izmuznil zakonom trajanja in zapovrstnosti in izkušnje, ker se (ta skritost) znova začenja prav od začetka in (nova) dopušča začetke spet in spet. Sède, popolnoma opravljena, brez naglice skuša zadržati in še okrepiti ta radoživi drobec, ne odkriti skritosti, ampak čutiti jo, vendar so tukaj že Fabjančičeve ženske od onstran, odhajajo skozi njeno pisarno, vse tri malo podobne in v teh dostojnih dvodelnih oblekah pod poceni krznom so zdaj smešne zdaj zlobne tetice, ki pravzaprav ob koncu tedna nerade zapuščajo podobo preizkušenega in nepogrešljivega uslužbenskega sloja, videti so, misli Marja, ko jim odzdravlja z vedno istimi rekli že leta nazaj, videti so kakor posušene in celo nage pred ogromnim časom dveh prostih dni in njihovo prešerno žlobudranje je (medtem ko odhajajo) ali farsa ali groteska ali preprosto — nesreča. Pod njim, pod tem žlobudranjem je kajpada (zoper Marjo uperjena) zelena zavist in nemočni bes, tako se oznanja čreda zoper posameznico, ker ni stopila v čredo. In zoper vso pamet jim tudi Marja vrača ta bes, ženska ženskam, le da je v nji še tudi jeza, ki jo ji povzročajo te majhne, piškave slovenske ženske duše, izkoreninjenke, kaznovane z jalovostjo v duhu, neplodnostjo v telesu, po pravici obsojene na nialost, pritlikavost in prazno zloveščost. Jutri bo kmalu po deseti, si misli Marja, ko je v gostem prometu zunaj in čuti, da je videti v redu, jutri bo ob vodi in v razpoloženju miru in tihote, ne, ni kaj posebnega to, kar jo čaka, je pa le dar tistega možaka, ki želi ostati v senci m nespoznan in ji je umeril pamet in pravo mero, in ko zdaj hodi ne prehitro v svojo smer, vé, da tudi Janez ni podoba izza časa prvih romanov in prvih dekliških naklepanj, sta pa tu (nekaj sto metrov proč) njena otroka in ie on, tak, kot pač je, zmeraj malo zaskrbljen zaradi načrtov ob koncu tedna in tudi ganljiv v tej skrbi, malo enosmeren, ampak ves njen, ves potopljen v njen svet in ona v njegovega, tako je pač, si misli Marja, in tako je dobro. Jutri bo potemtakem okoli enajste ob Krki, daj bog lep dan, premišlja, ko si, s pol očesa samo, srednje srečna, vedra in jedra ogleduje ljudi, izložbe trgovin in sploh vse — na poti domov. V enem delu resnice je imela Marja prav (kakor je tako zmeraj in pri vseh: le v enem delu), glavni računovodja te hiše ni dobil šest podpisov in jih ne bo najmanj do torka, Gorazd je gosposki šef, zanj ponedeljkov ni, ob ponedeljkih je zmeraj ali v tujini ali v skupščini ali kjersižebodi, kakor pač ve in zna Ga- brijelca, neodgovorno življenje, si misli Fabjančič, ko si snema ščitnika za komolce, kako le more živeti tako v prazno in v golih užitkih, se sprašuje in si nadene za 50 spoznanje boljšo baretko in si natakne še čisto trpežen plašč iz balonske svile in si misli: da bi vsaj drugim omogočil delo, šest podpisov, mojbog, kaj je to, svet in red sta v resnici porušena, premišlja, ko odzdravlja vratarju, kot se spodobi, ne neprijazno in ne naduto, ko pa je na cesti in v hipu postanka (kakor da bi vstopil v svet), ga spet doleti kar naenkrat tisti čudni čudež, ki ga pozna že leta nazaj ob koncih tedna, zmeraj enak in zmeraj enako čuden. V aktovki, napoljeni z akti, v en mah začuti hudo težo iz drobnega najlona spletene, prazne nakupo- valne mrežice, in ko začuti to težo brez teže, vé, da je konec tedna zdaj definitivno tukaj in da je življenje še najbolj podobno smrti, če je, denimo, huda smrt zares kaj hudega. Mojbog, si misli, tako brez fantazije sem ob vsakem koncu tedna, zmeraj isto, k isti branjevki po ananas in po pomaranče in jabolka, to sadje ni nič, moral bi ji kako v resnici pomagati. Veri, a vse je zaprto in v molku, ti obiski konec tedna, ne, to ni tisto, kar je konec koncev in nekako le obljubil njenemu možu, ko sta se poslovila že zdavnaj (bil je zadnji, ki ga je videl, kaj je res od tistega stiska rok dvajset polnih let), to ni tisto, kar mu je obljubil, ko mu je, Verinemu možu, kazalo slabo, prav slabo, Fabjančiču pa veliko bolje. Verin mož je pač inženir. Je bil inženir. Je še? Vidi ga, njenega moža, kakor z očmi, ko stopa z nakupovalno mrežico v aktovki k svoji stalni branjevki, vidi ga in ga sliši še prav razločno (v podobi mladeniča izza dvajsetih let), kako je to mogoče, kako je urejena človeška glava, da vidi in sliši za toliko toliko let nazaj, sliši natančno: ti, Fabjančič, mu pravi Verin mož, v govoricah je pol resnice, mogoče tudi ni res, vse skupaj bi bilo brez pomena, na svojo ženo pa le moram računati, zares ne- rodno je, da ni človek sam, najbolj pošteno bi pravzaprav bilo, da bi bil, gi sliši Fabjančič, in če me ne bo nekaj časa na spregled, skoči kdaj k nji in ji povej, da ni z mano nič narobe, da se imam dobro in da me ne bo nekaj časa, ali kako, sam ne vem, naj pač ukrene, kakor ji bo kazalo, ti ji samo reci, kako je, ne daj, mu pravi, da bi Vera mislila, da se mi je kaj zgodilo. Povej ji, da me pač jemljejo kot inženirja, tako je menda po vsem svetu, saj to človek navsezadnje razume ali kaj, kaj pa naj bi? Povej ji, govori Fabjančiču Verin mož, naj ne zganja nobenega hrupa, in povej ji še kaj, kar ti bo padlo na misel, če se ti dà, Fabjančič, če se ti ne dà, ne stori ničesar. Fabjančič izbira sadeže, ki mu jih že toliko let nazaj znova in skrbno hrani pod pultom sadjarka, najlepše, najbolj sveže, najdražje, in mrka stiska ga daje. Glavni računovodja z oguljeno baretko, s ščitniki za komolce, z večno sitnobo zaradi podpisov, bilance in slabega reda sploh, misli na življenje in na smrt, ko plačuje potrošek in primika podkupnino. Nerazločno misli o živ- ljenju posebej, nerazločno posebej o smrti, hvala bogu, jutri zjutraj bosta lahko šla k nji (k Veri) skupaj z ženo, avtobus pelje dvajset čez osmo, slabe pol ure je do njenega doma zunaj mesta, pred dobrimi dvajsetimi leti je bil to v resnici dom, nato bi Fabjančič ta trenutek skoraj pozabil, obe ženski bosta pripravljali kosilo, on se bo potikal naokoli kakor zmeraj, hiša je lepa in okolica tudi, hiša je lepa, si misli Fabjančič, leži na samem, pravzaprav je grozovito na samem in smrtno hladna vse leto. Vera hodi v šolo in uči frkoline kot vsaka druga njenega poklica, vidi jo. Vero, kako se stara že dvajset let, potemtakem se stara tudi njen mož, to je logično (če živi), ampak Fabjančiču nekaj ne gre v tem mrzlem sklepu, potem bodo sedli za mizo, malo požlobudrali med jedjo, potem (po obedu) pa se začne popoldne brez diha, ker ni zraka, brez luči, ker ni sonca, brez glasu, ker ni kaj reči. Zdaj res ni mogoče reči ničesar po vsem, kar je Vera storila in ukrepala od Poncija do Pilata, molk, en sam neprediren molk vsepovsod. Ni živ, ni pa tudi mrtev, videti, govoriti z njim ni mogoče. Kakor je to okrutno, gospa, računati je treba, da ga ni in se po tem dejstvu, tudi to je okrutno, da, popolnoma razumevamo težo vašega položaja, in se po tem dejstvu tudi ravnati. Kakšen je greh in kdaj sem ga zagrešil, se sprašuje Fabjančič, otovorjen z nakupovalno mre- žico in uradniško aktovko, da mu ne osvobodita glave Vera in njen mož, zakaj res je, njegovi ženi in njemu tičita v središču možgan ne le ob koncu tedna, temveč tudi sredi tedna in vsak dan. Iznenada in brez vzroka pa se mu zazdi nakupovalna mrežica lažja, saj je čisto brez teže; misli: to je bržkone zvestoba, misli in misli in misli Fabjančič, zvestoba, ki nima z življenjem nobenega opravka, s smrtjo nobenega, to je samo zvestoba sáma. Kdo si jo je izmislil, se vprašuje Fabjančič, ko trikrat pritisne na zvonec svojega stanovanja (dvakrat kratko in enkrat na dolgo, kakor sta domenjena z ženo), kdo jo je ustvaril? In njegova žena že odpira, jemlje mu iz roke nakupovalno mrežo, vzame tudi baretko in mu pomaga sneti plašč iz balonske svile, aktovko s spisi, ki jih bo reševal in urejal čez nedeljo, pa nese v svojo sobo sam, te (aktovke) ne da iz rok. Nikomur. Kaj pa bi brez nje, si misli, ko jo skrbno odloži k steni na levi rob pisalne mizice. Kaj bi brez nje? Kaj bi? Po kosilu bo malo legel in njegova žena, ki je kar v redu ženska, mu bo še prinesla pol kozarca piva, izpil ga bo ležć, kramljala bo in brbljala majhne nanzdol. Težko bo. Nemo- goče. To so bile nekakšne aluminijaste žage in zrezal bi se na koščke, če bi se spustil. Vsaka stopnica je zdaj samo za gor, nav- zdol ne gre. Ne morem. Prepad. Seno? Ničesar ne- Didim, samo prazna step- tana črna tla slutim glo- boko. Kje je suknjič, kje plašč? Obesil sem ju na kavelj spodaj. Na nekaj kot za konjsko opremo. Daleč. Ne vidim. Tukaj sem ob stranišču. Pot navzdol nemogoča. Jokal bi. Veliko belo stranišče. Zdaj sem priklenjen nanj. Lahko potegnem in zna- čilno zašumi. Potem zati- pam vhodna vrata v skriv- nostno stanovanje. Razbe- rem napis na vratih. Dve vizitki: Souček in Virant. Kdo so ti čudni ljudje? Zvoniti ob tej uri. Prebu- diti ljudi. Tukaj je vendar čista tema in na oni stra- jejo, saj se me morajo videti, kdo prihaja, zakaj, od kod? Tujec, saj me ubi- jejo, saj se me morejo zbati. Iz stranišča direkt- no na obisk. Sredi noči? Že sem se prislonil ob zvonec. Kmalu odpre žen- ska z ruto v glavi. V roki drži palico z medeninasto špico. Na oni strani, pod njeno pazduho, mora biti metla. Oglasi se zvončklja- nje, zelo prijetno žubore- nje čembala ali zvončkov, kakor glasbena skrinjica, pomešano z vljudno kon- verzacijo. Gospa vpraša, zakaj sem prišel. Pravim, da ne morem dol, vzpne se za mojim pogledom in reče, seveda ne morem. Povabi me noter. To je panoptikum. To je lutkov- no gledališče. Precejšnja globina tudi na oni strani, samo da so rdeči tepihi . in medeninaste luči, opo- zorila za vstop in izhod, ljudje prihajajo v dvorani- co. Rdeč zastor. — Pro- sim, pridite na našo pred- stavo. Vsak dan je druga, nikdar je ne ponovimo, vsak dan nova, imamo ze- lo stalne obiskovalce. Pla- čali boste manjšo vsoto in se včlanili v našo skupino. Pojavi se še moški in po- navlja, da je vsak dan drugače in da me bo zelo zanimalo, saj sem zelo avantgarden človek in bom gotovo kaj napisal o njih. Skoraj vstopim v to sina- gogo, potem se obrnem. Zdaj bom padel dol. Ne, ne padem. Sem dol. Ozi- ram se. Gori je še vedno stranišče. Moj suknjič visi skupaj s plaščem. Zdaj sta dva suknjiča, dva plašča. Enaka. Dvojni komplet. novice (pazljivo izbrane, nevznemirljive, ker ve, kako mu je spanec potreben) njen glas bo najprej jasen in glasen, potem vse tišji in tišji in čisto tih proti koncu, ko se bo nalahno dvignila iz gugalnika ob peči in brez šuma zapustila njegov spanec. Sla bo v drugo sobo, sèdia in zalistala po knjigi, površno, kot pač bero ženske, vrstice se bodo bržbrž začele premikati, črke se bodo zmešale, spanec bo kajpada premagal tudi njo in v njen sen bodo stopile tiste zle sanje, pestili jo bodo njeni nesrečni dnevi v porodnišnici, ki jih je v resnici (se pravi: bede) že zdavnaj prebolela. To je smešno in je dosti huje kot smešno, sramotno je in kompromitirajoče, si je rekla Gabrijelca, ko je bila ura že daleč čez eno, nevzdržno je, računala je kajpak na to, da ga dopoldne ne bo (spal spal spal da bo, ji je sporočil že sinoči po žici z roko ob membrani) tretje leto je, ne, že v četrtem sta, odkar ga ljubi (in se ljubita), to je več kot kompromitirajoče, to je žaljivo, si je rekla in čakala, da slednjič le zazvoni telefonski zvonec, ali je sploh mogoče, da si ne najde časa (Gorazd), da bi jo poklical po tej prekleti žici magari ali kakorkoli že, ura je toliko, da sta v hiši le še dežurni vratar s hišno centralo in ona, kaj je to v meni, da ne odidem nemudoma in za zmeraj, pol mlajša sem od njega, izvežbana in ne grda, si misli Gabrijelca, v enem tednu si lahko najdem moža, tako pa so zdaj tukaj današnji popoldan, jutrišnji dan in cela nedelja, ne more biti drugega, kot da sem brez prave sile, brez življenskega soka, si je mislila, ko je čakala na telefonski klic, stroj sem, ki obratuje, kot so ga oskrbeli in kakor so mu ukazali, in je medtem razločno začutila, da bo pozvonilo vsak čas. Stopila je torej iz svoje sprejemnice v njegov kabinet, telefoniral bo seveda direktno, brez vratarjeve hišne centrale, bila je sredi stekla, večno zelenih rastlin, vaz, zelenih naslanjačev ob konferenčni mizi, desnica je bila nared, niti hipec ne bo minil, če bo dvignila slušalko. Ni minil: Gabrijelca, si ti? Ja, ti si, govorim direktno, se razume, oprosti mi, hvala ti, dopoldne so bili neki Švedi, posel pač, razvažal sem jih po mestu semintja, saj veš. Gorazd, prosim te, pravi Gabrijelca. No dobro, prav, reče Gorazd, niso bili, spal sem, bil sem zbit do fermenta od Nemčije, s temi Nemci ni nič ali komaj kaj, ne vem, kakšen narod je to, tako je z njimi najbrž zato, ker mislijo, da imajo zgodovino, vraga, saj vemo, skratka, za prazen nič sem se mučil ves teden tam gor. Gorazd, pravi Gabrijelca, če telefoniraš od doma in če si sam domá, te prosim. No ja, pa naj bo po tvojem, pravi Gorazd, navsezadnje je res neumno, saj me konec koncev poznaš in zares nima smisla. Švedi pa so zares tukaj, dva pravzaprav, sinoči sta bila pri nas doma še čez polnoč, polokala sta mi pol bifeja, moral sem ju sam peljati v hotel sredi noči, pijanca, ampak ljubezniva, Frida je bila vsa iz sebe, nji je res vse dobro, domenili so se, Šveda in ona, da je prav, če se jima pokaže dežela, naš pejsaž, ali kako že pravimo temu, Frida pa je snob, čisti snob je, to ti rečem, torej domenili so se za ta pejsaž, z velikim, seveda, z velikim avtom, uredila boš to, kajne, kaj sem že hotel, ah da, moral bom biti hočeš nočeš dva tri dni zdoma, se razume, kajne? Je današnji popoldan zraven tega računa, pravi Gabrijelca. Ne, današnjega ne štejva, pravi Gorazd. Tako bi torej bilo danes popoldne, jutri, céla nedelja, pravi Gabrijelca, in končno tudi ponedeljek. Ja, hudiča, videti je res tako, pravi Gorazd, vendar ni vrag, da bi se kako ne izmuznil, ampak kako, nemogoče, ne morem ju pustiti sama s Frido, bil bi to pravi in čisti škandal, zdaj vsi tako pazijo na vse, le čemu, se včasih sprašujem, le čemu, saj nismo več bajtarji in krošnjarji in dninarji, a glavno je, da te sploh še nisem videl in bi te rad, želim te videti, to ti je vendar jasno, o, vraga, na vratih zvoné, punca že odpira, slišim jo, to so oni, Gabrijelca, ljubica, oprosti, prekiniti morava, jaz sam ne vem, zakaj je tako, torej ljubim te, ja, saj bi lahko v torek popoldne, torej res hvala, žal mi je, slišim jih v predsobi, najbrž so še zmeraj pijani. Prav, pravi Gabrijelca, če boš utegnil v torek popoldne, potem pač v torek, dolgčas mi,je, videla bi te rada tudi jaz, pojdi jim že nasproti, kot se spodobi, slišim jih do sem, pozdravljen. V ponedeljek bo šef zadržan, neki Švedi so tu, poslovno, reče Gabrijelca zdolaj v vratarjevi loži, če me ne bo navsezgodaj, sporočite to, komur je treba, hvala. Hvala vam, pravi dežurni vratar in telefonist, prijeten konec tedna vam želim, tovarišica Gabrijelca. Tudi jaz, pravi Gabrijelca in čuti, da je njena desna dlan še nekoliko vlažna od slušalke. Res je tu to sonce, svetloba se ji zdaj, ko je na prostem, zapiči v oči, brska po torbici, kaj je to, si pravi, ali jočem, najde očala, sploh ne vem, kakšna sem videti, ali bi morala k frizerki ali kam. Domov ne, na tisti kavč ne, sploh najrajši nikamor. Ampak kaj, ko nikamor drugam ne morem, samo domu, zakaj ljubim ga, temu ni moč reči drugače, vsemu navkljub, saj so zadaj tri zrela ženska leta in četrto se začenja, stroj je utečen, kot so mu ukazali. Švedi in Nemci in Frida in 52 vse, si misli Gabrijelca, vse to se je zbralo v obroč in ni nobenega ščita, nobenega skritega rova, nobenega zaklonišča. To je prepih, tako se temu pravi, si reče Gabrijelca. V torek popoldne, si misli o Gorazdu, da, to mu verjame. Se pravi, prešteva: danes, jutri, v nedeljo, tudi v ponedeljek ne, ampak v torek popoldne. Ateriral bo, si misli in vé, kako je ta šala puhla, ateriral bo v torek popoldne, bržkone pa šele zvečer, stavim, da šele zvečer, si misli Gabrijelca in spet šteje kakor na prste: petek, sobota, nedelja, in če ne računam ponedeljka, potemtakem v torek zvečer. Da, če bi zmogla in si našla kaj razumnejšega, ampak stroj teče, dokler pač teče, tu ni pomoči. Nobeden ni srečen, si pravi Gabrijelca, domov grem, na tisti kavč, ki ga je dal pripeljati od nekod, domá imam vsaj tisto, kar mi ne manjka, poleg kavča stereo, televizijo, knjige v policah in tudi okno, za konec tedna prav zares obetajo lepo vreme, lahko bo za kakšno minuto ob odprtem oknu, čas bo, zlata priložnost, v miru bo in na samem, izvirni dih — ah, vé Gabrijelca, do torka zvečer ničesar ne bo, prav nič do torka zvečer. Ženska v igri sem, to je jasno, prav se mi godi, preostane ji le, da v nedeljo opolnoči (petek sobota nedelja) obrne list tedna na koledarju za en list naprej. Krka je lepa reka, si misli Marja, ko leži in je ob nji njen mož, zdaj je res že malo preobljudena, to drži, dà pa se še najti miren kotiček, posebej, če ti ni do tega, da bi bil čisto ob vodi (tako nezamotan ljubimec je, si misli o Janezu z blagodejno utrujenostjo prave zadostitve, nezanesljivo sluti, da njenemu očetu in njeni materi ni šlo tako, ampak tega ne sme reči, ker ne ve), Bajea navsezadnje razume, da sili tolikokrat k tej reki, rodil se je ob nji, on pravzaprav ne, temveč njegova mati Marija, njena pota ubira Baje — kdo jih pa ne, vsi skrito prikrito potujemo nazaj, vsak ima kje kakšno Marijo — Bajčeva mati je prišla v mesto kot večina slovenskih deklet, ki so se lotila sveta, ali ni presenetljivo, da tako hitro hitro hitimo nazaj, zaman kajpada, hvala bogu, in misli o Janezu, ki spi poleg nje in se rahlo poti, Janez je že drug, pravi sodobnik je, hvala bogu. Pri- sluhne, dih, dah njenih otrok sliši v redu, čeprav ga skoz vrata pravzaprav ni moč čuti, saj je res, si misli, kot hitri vlaki ali kakor hitra letala hitimo naprej — in skuša pripreti oči zaradi odsvita cestnih luči — skrito prikrito pa se le vsi vračamo v maternico, vsak hodi svoja pota k Mariji. Zdaj jih zapre, oči, ve, da nc bo še takoj povsem zaspala, to je nenavaden nespanec z veliko ugodja, dih in dah deklice v otroški sobi, duh moža ob nji, s čim in kako sem se prikupila tistemu, ki o tem odloča, misli že motno Marja, prav zagotovo ni nobene poseD- nosti v meni, če ni posebno tisto, kar ji je (zdavnaj, morebiti res že ob zibelki) poklonil radodaren bogataš in možak, ki pa želi ostati v senci, nespoznan. Za spoznanje obrne obrne glavo k možu, ki je prevroč (misli kuje v spancu, tako mil je, tak, kot je) šteje Marja: četrti mesec bo naslednji mesec, potem peti, šesti, sedmi, osmi mesec in potem pride deklica, tretja, moških je zmeraj dovolj, sloven- skih deklic je zmeraj premalo, in se nasmehne tej svoji misli, resnična je, si reče, tako prijetno v sen stopam, si misli, sploh ne vem, kako žive drugi. Ni kaj poseb- nega to, kar ima, si je mislila opoldne domov gredé, si misli Marja, ampak to so bile tiste hitronoge misli, ki jih misli človek, ko stoji ali hodi ali se premika kakorkoli že, prave misli se mislijo lezé in s priprtimi očmi. Ti svinjski ključi, se huduje Baje, ko je ob prvem mraku pred dvigalom stolp- nice, kjer sama stanuje (živi) njegova mati, ta prekleti snop ključev (kakor tisti rokopis o ribah sinoči) vse življenje jih dajem v isti žep in jih nikoli ni tam, kakšna skoporitost je to, delati ključavnice posebej za dvigala, si pravi, ko jih najde, s temi podrekanimi dvigali bi se pač lahko vozili vsi, kar nas je. Odpre si ga in se zapre vanj, prvo, tretje, peto, sedmo, kako da ni mogel kaj storiti, da bi ta ženska (njegova mati Marija) stanovala niže, sedmo nadstropje ni za njo, previsoko je, doma je ob reki. Nekdo zabobna na vrata, spet mora odpreti, vi se peljete v sedmo, ja, pravi Baje, no, potem bom šel z vami in eno nadstropje dol peš, prav, pravi Baje ne preveč prijazno, kdo pa je to, si misli, gotovo je novinec v hiši, sicer bi ga poznal, on, ta novinec pa me očitno pozna, tako je videti, pol obrazov ne poznam, si jih ne zapomnim, si pravi Baje in si misli (ko se vozita gor) čemu bi si jih, pet, šest obrazov je za človekov spomin dovolj. Dvigalo se ustavi v sedmem, hvala, gospod, v redu, pravi Baje in si misli: saj nisem za to tu, da bi poznal vsakega, zbogom, pravi in nekoliko preostro zapre vrata dvigala za sabo, gre po hodniku, kako ostudno smrde te novodobne stavbe, prav po scalnici, stopniščna luč je za hip ugasnila, vendar najde njena vrata v temi, seveda ji moram povedati, da grem jutri h Krki, paziti pa moram, kako bom to storil, se spomni. Ja, pravi Marija, nisem mislila, da boš nocoj prišel, berem. Ti zmeraj bereš, pravi Baje, odloži plašč in zaklene materina vrata za sabo, in same oslarije. No, pravi Marija (mati), ti se pa kaj spoznaš na to, prav lepa knjiga je, lahko Pojavi se oče s časopisom, sname suknjič in plašč. Zelo mi ¡e hudo, ko ga Didim, kako prihaja. — Si se pokakal? Prikimam. Oče s časopisom. Reče, äa je tudi on moral na stra-. nišče. Potem greva ven, v sneg. Avtomobila ni nikjer. Sva v Rožni dolini. Marko Švabič VELIKI TEKST Pač se vračam k Veli- kemu tekstu. Ali ta tekst je strašen. Ne znam ga prijeti, dasi je ves čas tu v meni in okrog mene. Včasih se mi posmehuje, prijeti se pa noče dati. Kajti samo da se ga en- krat dotaknem, tedaj je konec, tedaj je moj. Veseli me (kako prav ima K..'), da sem pometel spod nog vso nesnago od prej in od zdaj. Pasje grobo sem se moral obnašati, pa je šlo. Škode nimam prav niti majhne. Zdaj vse bolj ču- tim, kako sem posebna zverina: Veliki tekst paje tu okoli mene, jaz pa sem zdrav in spočit, dela vo- ljan. Danes utegnem pri- četi. Potem bom shujšal za 10 kg in svet se mi morda zazdi velik in sončen in surov in temačen in pri- jazen ..., samo ne biti sto- žen! Če trezno premislim, saj dela ni več kot za me- sec, dva, največ tri. Vse jc že tako zbito, da mi je le jemati s kupa in pre- ložiti nanovo v kup. Po- šasten je ta Veliki tekst: spopasti se z Velikim tek- stom je ... saj mi zmanj- ka misel, nimam kondicije. Včasih trepetam. Veliki tekst pa se me kdaj malo oplazi, da kar otrpnem, kar zablaznim; potem me po vse noči trese od histe- ■ ričnega zdušja, ki ga nosi in trosi okoli mene Veliki tekst. Včasi me Veliki tekst dobi tako celovito v oblast, da se enostavno ne zavedam več ne svojega položaja, ne mojega po- mena v tem položaju: in tedaj sem ploščnata senč- na lutka: Veliki tekst mi pravi: »Pij!« in jaz pijem šnops. Ali pa pravi: »Haj- di, zlezi skoz okno na dvajset centimetrov široki robnik in tam ekvilibriraj in se igraj z življenjem!« in jaz zlezem skoz okno nad prepad, stanovalci so- sednjega bloka pa se tedaj posmehujejo ne le meni, temveč mojih sorodnikom, da s tem Veliki tekst mojim sorodnikom zbija ugled, ceno in veljavo. Pa le celo take čase za kak izjemno drobcen trenutek dobim oblast nad Njim: 53 tu in tam kaj preskočim, mislila pa sem, da te nocoj ne bo, saj imate konec tedna, ali kako že rečete temu v časopisih, ali si lačen? Kaj pa imam jaz s časopisi, pravi Baje, večerjal sem (pregrob sem, si pravi), če imaš kos sira, ga odreži tenko, sit sem. Nič kruha, kajne, pravi Marija. Ne, kruh ni več v modi, odgovori Baje. Bo že še, pravi Marija, bo že spet. Ali si sitna, vpraša Baje. Vsak večer prideš, pravi Marija. Sitna si, zamomlja Baje, ko začuti (dragi) suhi poljub na svojem vratu. Nič nisem sitna, pravi Marija, ampak lahko tudi ne prideš kakšen večer, prav lahko sem sama, ničesar mi nisi dolžen, prav nič, prav nič, ali me slišiš, me po- slušaš, ali me razumeš, odrasel človek si, poglej se, kakšen dolgin, svoja pota imej, nisi več moj otrok. Baje ugasne stropno luč in si prižge malo, zlekne se na divan, ki je zmeraj prost zanj, čevlji, pravi Marija, aha, pravi Baje in jo uboga, kako, pravi, saj imam svoja pota, jutri gremo čez nedeljo na Krko, k nam, s tistimi znanci iz službe, prižgi televizor, če hočeš, on, ona in dva otroka, deklici, fletni. Spet z avtom, ali ne, pravi Marija, pazite med vožnjo, slaba cesta je, huda pot. Ni huda, pravi Baje, že zdavnaj so jo asfaltirali, le ti se nikamor ne premakneš. Bogve, ali bo čista, reče Marija. Krka, vpraša Baje. Krka, da, kaj pa drugega, pravi Marija. Potem molčita in gledata televizijo, minute se nabirajo in se množe, noč zunaj se tudi množi, še gledata televizijo, potem v sredi reče Marija: videti si utrujen, jej sir. Bom, pravi Baje, ampak malo pozneje ga bom. In še molčita in še se zbirajo in se množe minute. Potem spet Marija: ne vidim rada, da si vsak večer tu. Baje molči molči molči, rad sem pri tebi, pravi. Ce si rad, pravi Marija, potem ja, pomisli pa, da nisi otrok. Kdo pa pravi, da sem, pravi Baje že kar jeznorito, z zadnjim trolejbusom bom šel domov, saj tako ne moreš spati. Prav, pravi Marija, ta sir pa pojej, izbirčen si, nekam neješč, že dolgo te gledam, nekaj ni prav. Daj. no, pravi Baje in gleda svojo mater, kako si natika očala, gleda bistro in vidi, da je nekoliko počasnejša, manj zanesljiva pri tem opravilu. Pametna ženska je, si misli, ne smem biti grob z njo, snedel bom ta sir, najslabše sire ji dajejo, tako rekoč vse ji že lahko podtaknejo, ljudje so večidel tako umazane svinje. To ni dobro, si misli Baje — za kanec bolj zaskrbljeno kot večer pred tem večerom. Frida vstopi, brez Švedov seveda, ne, pravi punci, niti grižljaja ne, jedla sem zunaj s tvojima gostoma, pravi Gorazdu, za danes sem ju sita do grla, ne upo- rabljaj me več za svoje posle, jaz nisem nikakršna zvodnica za tvoje severnjake, uporabljaj Gabrijelco tudi za to, kajne, ali ne? Kaj pa govoriš, sveta nebesa, pravi Gorazd in še drži v roki slušalko. Tudi jaz sem še pijana, ampak to je nekaj drugega, upam, pravi Frida, govori v telefon naprej ali pa ga pusti, kaj strmiš vame, ne maram, da me gledaš. Kati, deklica — prosim, gospa, pravi Kati — daj, da me ne budé, na smrt sem zaspana, spala bom v svoji sobi kar v naslanjaču, samo narazen ga daj, prinesi mi kaj proti žeji, kakšen sok ali kaj, zakleni me od zunaj in pazi, da me ne zbude do večera, zvečer ne grem ven s Svedi, za danes jih imam čezinčez, mojbog, kako smo kolovratih po tej nemščini, kot rokomavhi, prav, pravi Gorazd, prav, ljubica, spočij se, kdo ti brani, tudi jaz sem spal, bodiva zvečer torej preprosto doma, za jutri sem naročil avto, veliki, naj si malo ogledata pejsaž, to že morava storiti zanju, jasno. Ne bom doma zvečer, pravi Frida, najin avto naj bo prost, prosim, k Ani moram, klicala me je dvakrat. Jaz bom vseeno doma, pravi Gorazd, Sveda sta pa le sijajna, ne moreš reči, da ne, kaj je s to sestro, pravi, naj pride sem, če kaj hoče, čemu ne pride sem? Ona ne mara sem in jaz ne maram, da bi prišla, pravi Frida in gre v svojo sobo. Kati, še zakliče, dajte mi dva aspirina zraven soka, in dajte mi že to, pohitite. Nate, gospa, tukaj je vse, tudi aspirin, dala sem ga zraven sama, enega imate dovolj. Dva sem rekla, pravi Frida. Ne, enega, pravi Kati. Sèdi, pravi Frida. Kati sède ob vznožje, in ko je tam, pravi Frida: zvečer grem k sestri, kaj si delala, Kati? Kot ponavadi, pravi Kati, več kot ponavadi, od sinoči je bilo vse narobe. Si utrujena, vpraša Frida. Drugače ne, samo v noge, preveč sem na nogah. Z gospodom te pravzaprav do nedelje zvečer ne potrebujeva, v nedeljo zvečer pač, prosim, pravi Frida, sploh te bom dala zdravniku, spomni me v ponedeljek na to, ne garaj toliko, navse- zadnje lahko uredimo tako, da pride kdaj čez teden še kakšna punca za težje reči, če pa so gostje tu, vidim najrajši, da si sama, saj si še mlada, koliko let imaš zdaj? Dvaindvajset že, reče Kati. No vidiš, pravi Frida in si mish: dvaindvajset. Torej, Kati, pravi, ne zbudi me do šeste zvečer, razen če te ne pol