KOČA NA VREMŠCICI IN NJEN NEUTRUDNI ZAGOVORNIK
75. TOČKA NEKIH NADVSE LEPIH POTI
To je pravzaprav naključje, kakršnih je sicer vse polno v tem našem življenju. Pred dnevi /e v uredništvo Planinskega vestnika prispelo pismo Lada Cvetka, v katerem se v imenu primorskih planincev spominja življenjskega jubileja zdravnika in planinca dr. Branka Šalamuna. V nadaljevanju zapisa je jubilantov nekakšen sa-mointervju, ki se končuje z željo, da bi na Vremščici zrasla planinska koča. Le nekaj dni pozneje pa je v uredništvo prispelo pismo dr. Šalamuna, v katerem piše, da ga je pisanje o TV nanizanki s slovenske planinske transverzale v Planinskem vestniku spodbudilo k pisanju o bodoči koči na Vremščici. Tako združujemo pod en naslov vse tri prispevke s tistega predela naše (tudi hribovite) domovine, od koder je na straneh PV tako malo novic. (Op. ur.)
JUBILANT DR. BRANKO ŠALAMUN
Konec maja letošnjega !eta je dopolnil 75 let doktor Branko Šalamun iz Kopra. Malokdo od živečih primorskih planincev je tako znan in priijubfjen, kot je zdravnik — pediater, duhovit sogovornik in retorik Branko Šalamun.
Dr. Šalamun je prišel v Koper leta 1950 z že formirano družino. Organiziral je otroško ambulanto in otroški oddelek v koprski bolnišnici ter kmalu zatem prevzel mesto ravnatelja bolniških oddelkov od Ankarana do Pirana. Tu je posvetil svoje znanje zdravljenju mladih rodov južno-primorskih občin, ki so se rojevali in zdravili v bolnišnici, število staršev, ki so mu hvaležni, ne bo znano nikoli, zagotovo pa je eden med njimi tudi avtor tega zapisa. Vsi, ki vsaj površno poznamo doktorja Šalamuna, vemo, da je ta dobri človek ob bežnih srečanjih vedno nasmejan in dobre volje ter pripravljen pokramljati o vsem mogočem.
Branko Šalamun je bil v začetku šestdesetih let na čelu Planinskega društva Koper. V skromnosti, ki je prislovična za mnoge slovenske planince, pa meni, da so bila tista tri leta predsednikovanja bolj revna kar se tiče društvene dejavnosti. Misli, da je le nekaj prispeval, ker mu je uspelo pridobiti mnogo mlajšega predsednika PD, zdaj žal že pokojnega Vinka Lovrečiča, ki je pozneje v svojem 10-!et-nem vodenju Obalnega planinskega društva pomladil društvo. Da bi nam živel še mnogo leta, dragi doktor Šalamun, Vam kličemo vsi, kar nas dobrih je ljudi!
Lado Cvetka
ZAKAJ HODIM V GORE?
»Vprašali ste me, zakaj sem pričel hoditi v gore in zakaj še vedno hodim v planine, zato Vam skušam odgovoriti. Dr. Viktor Vovk, Tržačan, predvsem planinec in ustanovitelj planinskega društva ob morju v Kopru, Je rekel: »Planinstvo se začenja na domačem vrtu.« Tudi moje planinstvo korenini na dedko-vem vrtu, ob majhni hišici v Ptuju. Iz njega me je mlada mama vodiia vsa Jeta prve svetovne vojne na vsakodnevne popoldanske sprehode v ptujsko okolico, od Ljudskega vrta do Mestnega vrha. Pozneje sem posnemal svoje vzornike; Janka Pertota, požrtvovalnega primorskega vzgojitelja in sokolskega načelnika, prodornega športnika Marjana Pavšiča, ki je bil v hudi zimi 1929 moj inštruktor smučanja — in sem tekmoval s svojimi vrstniki, predvsem pod okriljem demokratičnega sokolskega društva v mestu Ptuju, od letnega telovadišča v Ljudskem vrtu do počitniških taborenj. Seveda sem v mladih letih pretiraval. 2ivo se spominjam vročega poletnega dne, ko sem od zgodnjega jutra do srede noči ob polni luni prehodil pot iz Logarske doline, mimo Rinke in Okrešlja na Kamniško se-dio, čez Planjavo in Ojstrico nazaj v dolino in čez Okrešelj do vrha Mrzle gore — pa ne po markiranih poteh. Ko sem odrasel družinskim sprehodom in izletom, sem zahajal v gore večinoma sam, kot študent medicine pa vedno botj s člani nove družine: od moje žene do najinih otrok in sedaj do vnukov. Zakaj še vedno zahajam v planine? Zato, ker to — hvala bogu, pa tudi moji materi in ženi — še morem. Hodim zaradi teles-
Dr. Branko Šalamun
PLANINSKI VESTNIK'
nega in duševnega zdravja, svojega, in zaradi spodbude mojim najbližjim, pa iudi zaradi dobre planinske tovarišije. Bolj sam kot v družbi sem reševal — 'in rešil — marsikateri osebni, življenjski In poklicni problem.
Svoje planinstvo bi rad zaključil v kraških Gabrčah, domovini primorske Miklove Zale, Srebrne — In moje junakinje zvestobe, s prizadevanjem, da dobi čudovita gora Vremščica na 75. točki slovenske planinske poti od Maribora do Kopra svoj planinski dom.«
ČUDOVITA VREMŠČICA
Neutrudni slovenski pisatelj Anton Ingolič je prehodi! slovensko planinsko pot od Maribora do Kopra v treh počitniških mesecih od 1959. do 1961, leta. Leta 1986 je v založbi Mladinske knjige (z odgovornim založnikom Borutom Ingoličem) izšla mladinska planinska povest »Čudovita pot«. Oče te poti, imenovane transverzala, je mariborski profesor in planinec Ivan Šum-ijak. Pot je zasnoval kmalu po drugi svetovni vojni prek Pohorja in počasi zagotovil njeno nadaljevanje s sklenjenim zaporedjem rdeče-belih markacij s številko 1 vse do Postojne in njene svetovno znane jame.
Planinci z Obale smo transverzalo podaljšali vse do Kopra, nakar je profesor šum-ijak izboril sklenitev krožne poti s tako imenovano razširjeno potjo do domačega Maribora z 19 obveznimi in 43 neobveznimi točkami.
Od 1958. leta, ko je 'izšel prvi vodnik po transverzali, do sredine 1974. leta, v katerem je izšla četrta dopolnjena izdaja vodnika, je prehodilo transverzalo 1580 planincev in je dvignilo transverzalne knjižice 20 785 pohodnikov. Leto za letom jim sledijo števiim tisoči novih planincev. Čeprav so iz Švice, pradomovine alpinizma, grobo napadli šumljakovo izvirno in spodbudno zamisel, češ da je nesimpatič-no obvezujoča, če že ne kar komunistično ukazujoča, pa so v naslednjih letih tudi Švicarji prevzeli trasiranje povezanih planinskih poti — in za njimi vsa Evropa, če že ne ves planinski svet. V vodilnem švicarskem planinskem glasilu je našo transverzalo uspešno branil pisec prve slovenske naravovarstvene knjige »Kjer tišina šepeta« profesor France Avčin. Svoj zadnji počitek si je izbral ob zvesti sopotnici Lilijani nad Sočo, na pokopališču v Trenti.
Od leta 1960 naprej obljubljamo planinci, da bo dobila Vremščica na 75. fočki čudovite poti svojo planinsko postojanko. Od planinske koče »Mladika« nad Postojno do Turno ve koče na Slavniku je osemnajst ur hoda. Na vsej transverzali od Maribora do Kopra je to edini odsek, ki ga nI mogoče prehoditi v enem dnevu. Planinsko
društvo v Sežani, ki je slavilo 1987. leta 35 let obstoja, je v svojih najboljših letih še vedno edino primorsko planinsko društvo brez koče. Premore pa Vremščico, v maju zbirališče primorske mladine. Sedanji odbor društva se je končno odločil, da bo zgradil mladinsko planinsko kočo na gori Vremščici v dobro vse slovenske mladine — in kriznim časom navkljub. Senožejcl na čelu z Badom Medenom so za kočo že marsikaj pripraviti: od lokacijskega dovoljenja, potrjenega od postojnske garnizije JLA in od goriškega zavoda za spomeniško varstvo, od parcele ob stoletni bukvi, kjer so se včasih, ko so na Vremščici še kosili, zbirali kosci, ko so jim prinesla kosila v jerbasih brhka senožej-ska, gabrška in vremska dekleta, do projekta za kočo, ki ga je pripravil Kraševec, arhitekt Marjan Vrabec, in do 3500 betonskih blokov, ki jih je dovolj za celotno stavbo. Pod njeno gostoljubno streho in v gozdu pod vrhom Vremščice bo vsem gostom odprta jedilnica z 20 sedeži, skupna spalnica z 20 ležišči, kuhinja, dve dvoposteljni sobi, prha s toplo vodo in odprta terasa. Vse to bo ob zaključku ceste, ki omogoča motoriziranim turistom, še zlasti Tržačanom, željnim ovčjega sira, pršuta in terana, da se brez posebnega truda pripeljejo prav pod vrh Vremščice. Senožejska in sežanska mladina naj bi imela v koči glavno besedo. Prav zaradi nje je dobro in koristno, da dobi Vremščica v kriznem in novega zaupanja vrednem 1989, letu mladinsko planinsko kočo na čudoviti gori Vremščici, na pragu svetovno znanih in od UNESCO priznanih — čeprav še vedno ogroženih — Škocjanskih jam.	Branko Šalamun
PV pred 83 leti
Pred 83 let), leta 1906, je bilo na straneh Planinskega vestnika objavljeno tudi tole:
»Vstopili smo v ves zamotan kaos dolgov, upnikov in dolžnikov, še Imamo dolžnikov, ki si ne delajo časti s tem, da še danes odtegujejo podružnici večletne zaostanke članarine. Te malo-zavedne naj se skuša v prihodnjem letu prisiliti k plačilu sodnim potom, tudi če bi Jih s tem skrajnim korakom odtujili podružnici; taki člani ne hasnijo nobenemu društvu.«
Ali je kaj novega pod tem soncem? Ali so se glede tega od takrat časi kaj spremenili? Spremenile so se le navade — in morda odločnost ljudi (tudi »udov« planinske organizacije): včasih bi bili pripravljeni članarino izterjali tudi s sodnijo, danes tak dolg preprosto odpišemo. Zato so takrat Imeli, danes pa tudi Imamo — kar pač imamo.