Stanistaw Grochovviak Stanislaw Grochowiak Ti mene s kruhom kamnom cerkvijo Jaz tebe z rebrom BOJ JAKOBA Z ANGELOM Ti — kot s ščitoma — s krili oborožen Jaz — z gubami čela Za tabo ogenj hopliti in levi krilati Za mano — moj grob Ti mene z zarjo z žensko in z vrčem Jaz tebe z grobom Posvetilo: Juriju Gembickemu SLAČENJE PRED SPANJEM Swenu Czachorovvskemu Hodiva skupaj Po tisti veliki notranjosti Ona v asfaltni Jaz v sinji obleki Ona s komaj Zeleno plešo In tukaj Je rekla Prvi bo žebelj Tu boš obesil Citre obeh rok In ta ščinkec Mogoče je v njih Sprašujem Ona gluha v obeh črnih je zvezdah In tukaj Je rekla Naslednji bo žebelj Tu boš obesil Pljuč srebrno tančico In ta roža Mogoče je v njih Sprašujem 300 301 Pesmi Ona slepa v obeh ostrih je ušesih In tukaj Je rekla Žebelj bo za glavo Obesi jo lahno S kljunom v bruno poda A jaz Ne sprašujem Stojim tako bel S sijem kakor Krstnik Nad žičnatim vratom FLIRT Ko so Tomažu — Na stolpu zvezanemu zaradi pobožnjakarstva Bratje pripeljali žensko z dekoltejem in s skušnjavo Je Akvinec Gorečo batino zagrabil In mahal z njo. Govore, da po naravi Ta trebušasti Angelski Gigant, Ki ga — nekoč — Bog je dvigoval kot prah regratovih semen nad zemljo, Imel je dobrotljivost vola, Ciklamo v vazi In nežnost. Saj to ni bil voščeni Stanislav Kostka, Ki ga celo po smrti lahko vonjati je verno kakor cimet; Tudi ne Lovrenc Niti kak drug otročaj. Torej če je že fant kot zvon, s srcem kot nebeško topništvo, Pograbil ogenj in uporabil svojih dvesto funtov teže, Je moralo priti to Globoko Iz razuma. Zato pa, gospodična, ne izkoriščaj V kinu teme. Izvij roko iz moje dlani, Spametuj batino. StaniS'aw Grochowiak APOLON IN MARSU pravi dvoboj Apolona (absolutni posluh) z Marsijem (ogromna skala) pod večer se je odvijal ko kakor že vemo sodniki so zmago prisodili bogu k drevesu privezan trdno odrt iz kože skrbno Marsij kriči in preden dospe krik do visokih njegovih ušes v senci tega krika počiva pretresen od drgeta ogabnosti instrument svoj čisti Apolon na videz samo enoličen glas je Marsijev in iz enega sestavljen vokala A linije izražajoč ki se nikoli ne presekajo Marsij v bistvu opisuje neprecenljivo bogastvo svojega telesa plešaste gore jeter bele soteske črevesja šumeče gozdove pljuč sladke gričke mišic sklepe žolč kri in drget zimski veter kosti nad soljo spomina pretresen od drgeta ogabnosti instrument svoj čisti Apolon 302 hrbtenica Marsijeva zdaj priključuje se k zboru Pesmi kaj nagli konec označuje v načelu tisti A samo globlji in z dodatkom rje to že nad vzdržljivostjo boga je z živci iz umetnih snovi Marsijevega rjovenja ni mogoče prenesti po peščeni aleji s pušpanom posajeni odhaja zmagovalec premišljujoč če iz Marsijevega zavijanja nekoč ne vstane nova veja umetnosti — recimo — konkretne nenadoma mu je pod noge padel okameneli slavček obrnil je glavo in videl da drevo ki bil je k njemu Marsij privezan je popolnoma sivo 303