50
Kako svinje pitati.
Svinje pitati je dobro. Vendar se da mnogo več koristi dobiti, ako se razumno postopa. V to svrho treba je paziti na konsumente, zlasti tudi na to, kar zahtevajo mesarji v velikih mestih. Mesar želi si dobiti robo, ki je mlada, nježna, ki ima mnogo mesa in malo pa trdnega špeha.
S samim pitanjem ne pridemo do takošnega blaga. Treba je na to misliti pri odbiranji svinj za pleme. Naša navadna svinja daje pretrdo meso, če prav jo tudi dobro spitamo, meso ob rebrih je pretenko in ravno tukaj mesar največ dobička išče. Okostje pa pri naših svinjah je vse preorjaško in dela mesarjem in kuharicam pri deljenji porcijonov premnogo sitnob, na kar je vendar tudi pomisliti.
Krivo bi pa bilo, ako bi kdo mislil, da je z odbiranjem dobrega plemena vse storjeno. Pristopiti mora še razumno pitanje ali krmljenje.
Pitanje z ržjo dela meso temnejša barve pa tudi trdeje snovi, strožji sadeži pa narejajo preveč maščobe, po koruzi je špeh premehek, da ga časih ni mogoče povoditi, kajti vedno kaplja od špeha v vodilnici ter ostane vselej več ali menje mazast, tudi klobase iz mesa od tako pitane svinje niso dobre, ker so pre-mehke in mazaste. Posebno pa svarimo pred pitanjem s tako imenovano ;;mesno moko", nemški „Fleischmehl". Mesarji ne kupijo po nobeni ceni tako pitanih svinj, kar spoznajo na črnih svinjšekih, kajti ne morejo rabiti ne mesa, ne špeha.
Starejše svinje, ki so za pleme služile in so potem spitane bile, izkoristi mesar v manjšem mestu ložje, kakor oni v velikem mestu; zato svetujemo, takih svinj ne pošiljati na večja tržišča. Ne dobijo tukaj za nje toliko, kakor doma. Vrh tega jim še naračunijo precejšnjih stroškov kot voznino. Kmetovalec torej dobiva od svinjerejstva največ dobička, ako vzreja živali, kakoršnih na sejmih, na tržiščih najbolj iščejo, namreč mlade, dobro pitane, toda ne pretolste.
„Gosp. GtL«