------    3------
Kaj je narodnost sploh? in kaj posebno narodnost slovenska?
Toliko beremo v raznih novinah o narodnosti; učeni pravijo in politikarji, da je sedaj vek narodnosti; celo do kmeta in v vasi nosijo ^Novice" to besedo. Kaj tedaj zna-menuje?   Kaj je narodnost?
Kjer je dete začelo gledati po svetu, — kjer mu je Bog dal stariše in brate in sestre, — kjer je živelo perve svoje bodi žalostne bodi vesele dni, tjekaj se bo rado ver-nilo od kjerkoli. — Ne morejo vsi ljudje doma ostati; osoda nas raztepuje na vbc strani belega sveta; al vsakemu rodo gre odtod; ko se pa približujejo veči svetki, ko snežni čas oznanuje Božične, pomladanski zrak pa velikonočne svetke, glejte! kako se kmetijski sinovi poganjajo iz bele Ljubljane, iz velikega Tersta, iz svitle Gorice, iz prijaznega Maribora ha pot, da zapustivši morebiti lepe hiše, stopijo v čumnate, v siromašne bajtice, da namesto mehkih postelj sladko spijo na terdi slami domači, ali v senu na svislih. Al zakaj je tako? Tamkaj vse jim je bilo tuje, hribi in gore merzlo jih gledajo, morje strašno šumi, Ljubljanica mlačna, Drava dereča, Soča ledena po tuje jim teče; tukaj pa jim je vse znano, vsak hribček jim je znanec, potok jih prijazno pozdravlja, zrak jim znano pihlja, solnce jih prijaznejše gleda kot v mestu, in ko začuje zvonove domače fare, k sercu mu sega, veselo mu tolče serce, ker je le doma.   To vam je  mila domovina.
lu fantiček slovenskega kmeta na Gorenskem, na Do-lenskem, ali na Štajarskem zapustivši domovino, pride v Ljubljano, v Terst, Maribor ali celo v Gradec, oziraje se po mestu ali gradu mnogo vidi ljudi, vse gomizlja po ulicah, cerkve so polne, v šoli tiči glava tik glave; in vendar ne zdi mu se nič prav; težko mu je pri sercu; zdi mu se, ko da je med toliko ljudi samoten. Al zakaj? j\oša mu je tuja; oblečeni so ljudje čudno ; take obleke ni vidil ne na materi, ne na očetu, ne na sestrah, ne na bratih. Al gredoč po ulicah zagledue prijazne dve podobi; znana mu je iz daleč obleka, klobuk, hlače, jopič, peča, kiklja, vse je po domače, in pred ko vidi obraz, pred ko čuje glas in besedo, že mu serce pravi: Ta je iz moje domovine, ti so oblečeni ko oče, ko  mati, ko bratje in sestre, ko moji znanci.
To vam je domorodna obleka ali noša.
In fantiču našemu, ko razgleduje grad ali mesto, kar koli delajo ljudje,  drugač  se mu  vse zdi, — vse je tuje.
Ljudje vedno tiče po kamenitih hišah, in če se jih kaj vec snide, ali kvantajo prazno slamo, ali pa se kartajo; tiho postopajo po ulicah brez pesem, brez ukanja, ko da bi proda vali lansko leto. In premišljuje fantič naš, kako je doma vse polno pesem: slovenske pcsme poje pastir na paši, ženjica na polju, prelja pri preslici, terilja pri terlici, mati pri zibelki; in žalost se v pesmah razlega o mertvih, o izgubljeni ljubi; pesme done, ko se repa ali korenje (_merkev) obrezuje, ko se turšica lika ali kožuha; in če so kaj do-peli, basni si pripoveduje, uganjke ali zastavice dajajo in uganjajo; in brez vsega tega slovenskega Iuščenja ni. — Pa pride čas pustni, ko ves svet norčuje, ko vsi Kurenta slave; al kakor v žalosti, tako je v veselju, v radosti vse drugače; res plešo tudi po mestih ali gradovih, in če je fantič naš v Terstu, Gorici ali drugem blizo Laškega ležečem gradu, vidi kako ljudje ko norci voze se po malem po strašni zimi zmerzavajo po ulicah ko vrabci v snegu; v slovenski svoji domovini pak, kjer jih niso potlačili žar-dari, letajo orači od vasi do vasi, orjo po snegu, sejo po belih brazdah in mastnjak za to prazno delo dobiva klobas in svinskega mesa in jajc in kar ima dobrega pridna gospodinja. Misli tedaj fantiček naš na domače, na domorudne, narodne šege ali navade.
Kakor so sedaj po slovenskih krajih gradovi ali mesta, fantiček našega kmeta zapustivši domovino, da stopi v višje škole ali h kakemu mojstru, čuje večidel le tuj jezik; gerdo se mu zdi, ko pride v mesto, ker nikogar ne razume; kar čuje, vse mu je tuje, nič mu ne sega do serca; ljudje so morebiti prav veseli, smejo se in šale zbijajo; toda fantiču je težko pri sercu; smeh se ga ne more lotiti, pesme, ki jih čuje, ne grejo mu do serca, vse mu je ostudno. lu želi si strašno domii, in ko se božični, velikonočni čas, ko se školski prazniki približajo, domii hiti po snegu, po dežu, po skeleči vročini; ker le tukaj mu gre do serca, kar mu oče in mati velevajo; joka se z žalostnimi, veseli se z veselimi, poje s pojočimi.    To je sila narodnega jezika.
In gredoč enkrat po gradu, vidi naš fantiček, kako dva v enaki noši ali obleki strašno kričita in se cukata; enega od nju po jeziku ne razume; drugi pa govori mu znan jezik, in tudi obraz mu je nekaj domač; pridruži se jima in pomaga temu, — saj mu je domač, saj sta oba enega jezika. Po jeziku je spoznal zemljaka ali rojaka; po jeziku ga bo vselej spoznal, če bi ravno sto in več ljudi bilo skupaj, oblečenih v enako ali razsiO obleko. — Jezik je tedaj najboljše znamenje, po kterem se pozna, kakega je kdo naroda; kdor od mladih nog jezik govori, ki je tebi naroden, tega boš prišteval svojemu narodu.
Al kaj je po vsem tem narod? Po tem, kar je gori fantič nas zvedil, vsi so mu ljudje mili in dragi, vsem se rad približuje, ki so iz njegove domovine; ki imajo taiste šege ali navade ko pri njem doma; al če se ravno kaj spremeni obleka, lahko pozna svoje ljudi po govoru, po jeziku. Vse te, kar jih razume, ki mu njihove besede gredo do serca, vse si te misli ko domače svoje, vsi so mu ti mili in dragi,  vsi so enega naroda z njim.
In fantič naš potuje iz Gorenskega po Goriškem, večidel po Istrii, po Koroškem vse do Celovca, po Štajarskem v Celje, vse do Maribora in Radgone, in povsod čuje pesme, ki mu serce grijo, povsod ga pozdravljajo s tistim jezikom, samo da se morebiti kje ktera besedica glasi malo drugač; karkoli ljudi razgleduje, serce mu pravi: to ti niso tujci, ker te razumejo. In pridruži se fantiču goren-skemu pri Ptuji na Štajarskem fant ondešenj; gresta oba na Horvaško pri Ormužu, ter hitita proti Varaždinu. Iu Stajarec, ki se je pridružil, najde tudi tam na Horvaškem nošo ko doma, ljudje pojejo pesme vesele in žalostne, in kamor koli prideta od Varaždina do meje vojaške, kar je koli kraja med Križevci, sv. Ivanom, Zagrebom, Sinkom in Karlov com, povsod jih ljudje razumejo, čeravno je našemu
------   4    ------
Gorencu nekaj težje ko Štajercu.    Takojeobisel   fantiček ves narod slovenski.*)                 J.  Macun.
*) Naj se ne moti nikdo pri tem, ker posebno po jeziku, ki je najvažnejši razloček narodov, Horvati, kakor je gori rečeno, prištevajo se Slovencom; politička osoda pridružila jih je daljnim našim bratom, Serbom ali boljše Srbom.