64. Spodnje Gameljne: Stoletnica Ravnikarjeve mame
Stoletniki so tudi dandanes redek pojav, čeprav se je življenjski standard v primerjavi s prejšnjimi desetletji, posebno še tistimi do zadnje vojne, kar nekajkrat izboljšal. No, tu pa tam včasih le najdemo koga, ki mu je uspelo prebroditi vse križe in težave, ter se povzpeti do zavidljive starosti, ki se jo zapiše z enico in dvema ni-člama. Tisti, ki ste doma v vaseh pod Rašico že veste o kom bo govora, ostaiim bralcem pa verjetno tudi ne bo odveč, če jim predstavimo eno najstarejših šišenskih ob-čank.
Mana Drešar je praznovala stoletnico. Na jesen živ-ljenja se je preselila v skromno hišico, ki tiči v bregu nad Spodnjimi Gameljnami in kjer se že od nekdaj po do-mače pravi ,,pri Ravnikarju". Tu se zdaj, stanujoča pri hčerki Julki, spominja dolgih desetletij življenja, ki ji je prinašalo udarec za udarcem, a jo vendar pripeljalo do visokega jubileja, kakršnega doživi le malokdo.
Luč življenja je ugledala leta 1889 v Polju pri Vodi-cah, kjer je tudi pre&vela oktroška leta. Teh se še živo spominja. Še danes pomni kako je kot šestletna deklica spletla kito za cekar, z izkupičkom pa kupila očetu to-
bak v bližnji gostilni, kako je potres leta 1895 podrl cer-kev sv. Marjete v Vodicah, spomni se svoje poti v re-penjsko Ijudsko šolo, davnih običajev, kako so ob svat-bah fantje vozili ,,baliž" in še bi lahko naštevali. Devet-najst let ji je bilo ko je podala roko v zakon Janezu Čer-nivcu iz Vesce. ,,Prav fejst je bii", se ga še danes spomni in pokaže sliko postavnega mladeniča z brki. Leta 1908 je bila njuna poroka, in lakoj zatem sta se preselila v Šmartno potem pa nazaj v Polje. Prvi otrok je bil že na svetu, drugi pa še pod njenim srcem, ko se je mož, po poklicu krojač, odločil da odide v Ameriko. Marca 1910 je to zares tudi storil in nekaj mesec zatem se mu je rodil drugi sin. Ko je poleti poslal nekaj prisluženega denarja je vse kazalo na najboljše. Žal pa je bilo to vse kar je dobila od njega, kajti pozneje se ni več oglasil. Preselila
se je k teti v Dobrušo, vasico blizu Repenj, vmes pa je med prvo vojno delala v ljubljanski ljudski kuhinji. Tam je skrbela tudi za ranjence, ki so v našo prestolnico prihajali iz raznih bojišč. Leta 1919 se je mož ponovno oglasil s pismom, ter oznanil da je prevzel ameriško dr-žavljanstvo. Od tedaj se je za njim izgubila vsaka sled.
Da bi preživela družino se je ubadala s priložnostnimi deli. Po dolgih letih samevanja se je ponovno poročila z domačinom iz Dobruše, Francem Drešarjem. Imela sta pet otrok, vendar se je tudi v ta zakon prikradla nesreča. Med zadnjo vojno so ji moža ubili Nemci, sama pa je nekoč komaj rešila svoje življenje pred njihovo patm-ljo. Sin iz prvega zakona je zbolel in umrl pri šestintride-setih letih. Na Golnik, kjer se je zdravil, ga je hodila obiskovat kar peš. Tudi sama je bila velikokrat bolna a je vseeno vestno skrbela za svoj dom. ,,Prerajžala" je Jugoslavijo po dolgem in počez ter po hišah prodajala puloverje, jopice, namizne prte in podobno blago. ,,Včasih mame po dva meseca ni bilo domov" pripotnni hčerka Julka, ki spremlja najin pogovor.
Ko pa so otroci odrasli in se je tudi njeno življenje prevesilo že v drugo polovico stoletja, je doživela nena-vadno presenečenje. Prvi mož se je vrnil iz Amerike. Po dvaintridesetih letih odkar se nista videla, si je spet zaže-lel domačih krajev. Predlagal ji je naj bi zopet živela skupaj, vendar tega ni sprejela. Zato se je odselil v bliži-no Kranja, se znova poročil ter umrl že po nekaj letih.
Taka je bila življenjska pot Mane Drešar, Ravnikar-jeve mame, iz Spodnjih Gameljn. ,,Težka leta so bila to in ne vem kaj me še drži pokonci" pravi. Vendar je prav to trpljenje obrodilo bogate sadove. O tem bi največ po-vedali njeni otroci, vseh štirinajst vnukov, še-stindvajset pravnukov ter trije prapravnuki. Skupaj z njimi ji tudi mi želimo »srečno" v novem stoletju.
Andrej Mrak