recenziia
Tanja Lamovec (1 995), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup:
Nove oblike skrbi za osebe v duševni krizi. Ljubljana: Lumi (360 str.)
NE SMEŠ. Le to besedo poznam. To je edina
beseda, ki sem se jo kdajkoli naučila. Ne smeš.
Ne morem pisati samo z eno besedo. Ženski be-
sednjak: ne smeš. Ne povej. Ne misli. Nikdar
ne, karkoli delaš, ne občuti. Kajti če boš obču-
tila, se bo bolečina zopet povrnila. Ne.
Elly Danica
Resnična pomoč je lahko le tista, ki jo posa-
meznik poišče po svoji svobodni volji, pod po-
goji, na katere pristane. Vse ostalo je nasilje in
ga moramo kot takega tudi pojmovati. Psi-
hiatrija, kakršno poznamo danes, ne služi koris-
tim uporabnikov, temveč potrebam družbe.
Tanja Lamovec
Način, na katerega določena družba ravna
z ljudmi, na katere se lepijo etikete, tako na
ravni izjav kot na ravni dejanj, je eden naj-
pomembnejših kriterijev za oceno njene du-
hovne razvitosti in dosežene stopnje tolerance.
Za dosego takega duhovnega stanja pa mora
biti vsaj nekaj ljudi, ki z nadpovprečno sen-
zibilnostjo za določen problem širijo področje
znanja, nujnega za prevpraševanje starega kor-
pusa stališč in miselnih modelov.
Knjiga dr. Tanje Lamovec je v tem smislu
pionirsko delo, ki s svojim radikalnim pristo-
pom k tematiki duševnega zdravja odpira nove
prostore, ki se raztezajo onstran medicinskega
modela in tradicionalnih socialnih modelov.
Njeno delo zaznamujeta izjemna inovativnost
in radikalen pogled na obstoječa medicinska,
socialna in psihološka znanja. V evropskem
prostoru bi v tem hipu težko našla podoben
učbenik in znanstveno razpravo obenem, ki bi
problematizirala toliko področij in s tem raz-
prostrla problem duševnega zdravja v vseh
razsežnostih: vprašanje psihoz, spremenjenih
stanj zavesti, problem »psihiatrogenih« po-
škodb, pa tudi alternativna gibanja in skup-
nostne oblike skrbi za ljudi v duševni krizi.
Knjiga obravnava zgodovino razvoja psi-
hiatrije, duševnih bolezni in oblik zdravljenja.
ki so značilne za različna obdobja bližnje zgo-
dovine. Ta pregled pokaže, da zgodovina psi-
hiatrije temelji na nadzorovalnih mehanizmih,
ki naj bi rešili družbo pred človekom, ki je dru-
gačen, in človeka samega pred svojo lastno
drugačnostjo. Avtorica se ustavlja ob tem, kaj
danes pomeni biti zaznamovan kot »duševno
bolan«, kako to dejstvo spremeni vsako poro
življenja in kakšne so razlike med modeli
zdravljenja v tradicionalnih tribalnih družbah
in v zahodnih razvitih družbah. Če je v tribal-
nih družbah v proces zdravljenja vključena vsa
skupnost, je v zahodnem medicinskem modelu
človek iz nje izločen in podvržen številnim ritu-
alom ponižanja. Avtorica na dramatičen, ek-
spresiven in obenem realističen način opisuje
mortifikacijske rituale v psihiatrični ustanovi,
katerih izkušnje ima tudi sama in ki pripeljejo
do posledic, ki jih je Ivan Illich imenoval iatro-
gene poškodbe.
Nikomur nisem bila nevarna, le nekoliko boljše
volje sem bila. Vedela pa sem tudi, da se to ne
sme stopnjevati. Nihče ne bi mogel reČi, da sem
psihotična. Celo ona tega ni trdila. Nikogar na
svetu nimam, ki bi se zavzel zame. Nikogar, ki
bi veijel, da se mi godi krivica. Moji >najbližji<
so me izdali. Če ne bi bilo tistega telefonskega
pogovora, bi me mogoče še spustila. Potem sem
podpisala, da sem prišla prostovoljno. Cnusila
sem se sama sebi, a preveč sem se jih bala.
Bala sem se njihovega mučenja s prevelikimi
dozami zdravil, ki jih včasih uporabljajo kot ka-
zen. (Str. 32.)
Okoliščine zdravljenja pogosto bolj kot psi-
hična kriza spremenijo življenje človeka in ga
globoko zaznamujejo. Zato ljudje v času psi-
hiatričnega zdravljenja v klasičnih institucijah
razvijejo strategije, ki jih varujejo pred dolo-
gotrajnim bivanjem v ustanovi in pred njenimi
negativnimi učinki.
Kot alternativo zahodnemu medicinskemu
modelu avtorica postavlja socialni model,
podoben tribalnemu, v katerem človek doživi
249
RECENZIJA
kar najmanj stigmatizacije in institucionalnih
poškodb. Različna spremenjena stanja zavesti
je mogoče pripisati tudi različnim mističnim
doživetjem, ki povsem uhajajo medicinski in-
teфretaciji psihoze.
Dr. Tanja Lamovec proces doživetja psi-
hoze prikazuje na dveh študijah primera, ki
govorijo tako o procesu psihotičnega dušev-
nega stanja kot o procesu napora, notranje
moči in samodiscipline za izhod iz njega. Gre
za primer Johna Thomasa Percevala in Johna
Custancea, ki sta že v preteklem stoletju prav
zaradi osebne izkušnje psihotičnega doživetja
zahtevala reformo psihiatričnih bolnišnic.
Pomemben del knjige je uvod v fenome-
nološki pristop na področju duševnega zdravja,
ki se ukvarja s problemom intersubjektivnosti,
brezpogojnega sprejemanja, razumevanje do-
godka s pogledom tistega, ki je akter doživ-
ljanja (emski pristop), upoštevanje vsakdanje-
ga sveta kot izvora spoznanja in aktivne vloge
človeka v njem. Prav to pa so ključni elementi
pri ravnanju s človekom, ki je v globoki dušev-
ni stiski. Avtorica se opira na rimsko fenome-
nološko šolo in zlasti na predstavnike fenome-
nološke psihiatrije, ki so v severni Italiji začeli
demokratizacijo in dezinstitucionalizacijo psi-
hiatrije v 70. letih. Kot zapiše avtorica:
»Basaglia se kot fenomenolog ni ukvarjal le
s klasificiranjem simptomov in motenj, kot je
to značilno za klasično psihiatrijo, temveč je
poskušal povezati motnje z okoliščinami, v ka-
terih so nastajale. Ni se zadovolji le z družbeno
kritiko, temveč je, v skladu s predpostavkami
fenomenologije, aktivno pristopil k spremi-
njanju družbe.« (Str. 151.)
Pomemben del knjige sestavlja prikaz alter-
nativnih gibanj na področju duševnega zdravja
od sedemdesetih let naprej. Ta gibanja so bila
sestavljena iz gibanj uporabnikov, zainteresira-
nih laikov, prostovoljcev na tem področju,
staršev in različnih strokovnjakov. Vprašanje
duševnega zdravja so videli kot vprašanje ne-
ustreznega ravnanja medicinskih ustanov, kot
problem procesa stigmatizacije in kot problem
človekovih pravic. Med take alternative sodijo
na primer Kingsley Hall in Arbours Associa-
tion V Londonu, Soteria v ZDA in ALTRA -
Odbor za novosti v duševnem zdravju v Ljub-
ljani. Njihova skupna značilnost je, da te-
meljijo na konceptu skupnostne skrbi in na
organizaciji uporabnikov ter da so alternativa
ravnanju s psihotičnimi duševnimi stanji v in-
stituciji. Tudi druge skupnostne oblike, ki jih
predstavlja avtorica, temeljijo na podobnih
načelih: na konceptu normalizacije in deinsti-
tucionalizacije, na temeljnih človekovih potre-
bah in na človekovi avtonomiji in enkratnosti.
Modeli intervencije so sestavljeni iz krizne in-
tervencije na terenu, iz široke ponudbe različ-
nih bivalnih enot, kamor se lahko oseba za
daljši ali krajši čas umakne, ali iz večnamen-
skega dnevnega centra, kjer se odvijajo različ-
ne aktivnosti. Skupna značilnost skupnostnih
služb je, da so uporabniki in uporabnice ude-
leženi v vseh procesih odločanja in da načr-
tovanje službe temelji na njihovih potrebah.
Avtorica predstavlja skupine za samopo-
moč kot pomembno obliko druženja za ljudi,
ki so uporabniki psihiatričnih služb, in različne
tipe zagovorništva. Zagovorništvo se je na
pobudo Altre od leta 1993 začelo razvijati tudi
v Sloveniji. Avtorica, ki je tudi sama ena od
njegovih pobudnic, analizira dosedanje delo te
službe in njene cilje v prihodnje.
Naslednji model skupnostne skrbi za ljudi,
ki imajo težave z duševnim zdravjem, je delo z
družinskimi člani, ki lahko pomembno vplivajo
na izboljšanje ali poglobitev duševne krize. V
svetu obstajajo različni modeli za izobraževa-
nje družin in za sodelovanje med strokovnjaki
in svojci. Ena od alternativ medicinskemu
modelu je preživetje krize znotraj družine, kar
lahko pomeni varen in znan prostor za osebo,
ki tфi. Druga vrsta inovacij, ki jih predstavlja
avtorica, je gibanje ljudi, ki slišijo glasove; to je
najbolj razširjeno na Nizozemskem in v Veliki
Britaniji. Skupnostni model pomoči, ki razširja
ozke medicinske definicije, poudarja namreč
pomen drugačnega ravnanja z glasovi in ne nji-
hovega zanikanja.
Čeprav avtorica v predgovoru zapiše, da
poskuša knjiga spregovoriti o norosti, pa njeno
delo pomeni veliko več. Ukvarja se namreč s
procesi, ki se dogajajo v času psihoze — »raz-
pada filtra« —, s procesi, ki se dogajajo pri
uporabi nevroleptikov, pa tudi z načini, kako
premagati krizo brez vstopa v institucijo. Naj-
večja inovacija, ki jo prinaša knjiga v slovenski
prostor, je analiza načinov in pravil, kako si la-
hko človek v krizi pomaga sam, kako lahko
zmanjša posledice krize in kako lahko osebi
pomagajo drugi. Med alternative medicinske-
mu zdravljenju spada tudi preživetje krize
250
Lamovec, KO REŠITEV POSTANE PROBLEM IN ZDRA VILO POSTANE STRUP
doma, s podporno skupino ljudi, ki sledi prav-
ilom za ravnanje v krizni situaciji, saj »toplo in
vzpodbudno okolje, ki omogoča samostojno
odločanje, v večji meri preprečuje nadaljne
krize kot nevroleptiki« (str. 351).
Knjiga dr. Tanje Lamovec sega torej na po-
dročje zgodovine, socialne psihologije, social-
nega dela, filozofije in duševnega zdravja, pa
tudi na področje konkretnih sprememb v vsak-
danjem življenju pri nas in v tujini, na področje
socialnih inovacij, socialnih akcij in eksperi-
mentov. Odlikuje jo izjemno razumljiv jezik, ki
pričujoče znanstveno delo odpira tudi ljudem,
ki niso strokovnjaki/strokovnjakinje, vendar
potrebujejo pomoč. Knjiga sama ponuja pod-
poro in opogumljanje za samopomoč in samo-
zagovorništvo.
Kakor avtorica v zadnjem odstavku knjige
zapiše, da je čas, da začnemo ustvarjati alter-
native, tako je bil tudi že čas, da smo dobili
tako knjigo. Morda bi lahko imeli prav to delo
za mejnik, ki je na Slovenskem dokončno
definiral socialno in skupnostno perspektivo
na področju duševnega zdravja in tako zasul
sramotno in zevajočo zev, ki se je raztezala v
teorijo in prakso tega področja. Dogodek, ki
prinaša olajšanje in veselje.
Darja Zaviršek
251