Stran 68                 ANGELCEK                   Leto 29
J.E. Bogomil:
Zdrta ljubezen.
tSivojno opravilo je imela Tomažinova Rozika. V ^: zibeiki sc je oglašala njena sestrica Dorica, v naročje se ji je pa prisladkal zajček in hotel počivafi v njenem varstvu.
In Rozika je govorila Dorici v zibelki: »Le spanč-kai, Dorica, le ajčkaj! Če boš pridno spančkala, pa te bom rada imela, pa najlepšega zajčka ti bom dala, čisto belega. To bo lep!«
In zaičku je pripovedovala-. ^Kaine, pri racni si rad? Ti ubožec moj, kar pri meni bodi! Te bom lepo varovala, Lc nič se ne boj! Ne bo te kuža, ne! Pa mucko boon tujdi nabila, če te bo podila. Kako sc tre-seš! Nič se ne boj!«
In Dorica je sladko spančkala, zajček pa pri-iazno migal z gobčkom. Nad obema je pa čula skrbna Rozika, —
Obrnilo se je pa 'leto, in minil še nckatcri dan. Rozika jc hodila že v šolo. Dorica je pa koracala po hiši. Za njo je pa tekal n|en zajček, tisti lepi, čisto beli, ki ga ji je Rozika obljubila, Dorica mu je pa zdaj stregla. Povila ga jc v cunie kakor mati včasih njo, pa ga ie pestovala. V lesenem piskrčku mu je pa kuhala kruhovih drobtin, da so bile bolj tečne. In beli zajček je bil vese] dobrot, ki so prihajale iz Doričinih rok.
Dorica je dobila po tem za god lepo, rdečelično punčko. A tistega dne, ko se je to zgodilo, se je za-čela oMajati njena Ijubezen do zajčka. Zajček je to čutil, da ga Dorica nič več s takim vescljero ne pe-
Leto 29                     ANGELCEK                    Stran 69
Belinček se je dobro imel.
Stran 70                    ANGELCEK__________Leto 29
stuje, a pri svoji borni zajčji pameti se ni mogel do-mislitii' kaj bi bil zakrivil. Toliko je bilo iasno: On je bil komaj drugi, prva pa vedno in povsod tista punčka.
Dorica j« spravila nekega dne v tistem času, ko se je jela ohlajati njena ljubezen do zajčka, pod streho obilen zajtrek. V zabelo, ki je ostala na dau ponve, )e nadrobila krubo"vili drobtin, da bi bilo še nekaj za punčko, ki sc je tudi lačna prebudila. V hiš-nem kotu je pa čepel Belinček, in zdclo se mu je, da Dorica pripravlfa zanj nekaj dobrega.
In »pof!« je udaril s šapo po tleh, pa se zaletel naravnost proti Dorici. Dobro jo ie pogodil. Sirota Dorica se je kar prestrašila in zbežala na stoliček, da reši vsaj punčko. Belinček se je pa dobro imel. To mu je šel v slast namočeni kruhek! Še mari mu ni bilo vcč tiste neumne punčke in njene pestunje. Ko je pa odzajtrkoval, je mirno odšel, brcz jeze in brez zahvale. Dorica je bila rešena strahu, punčka pa tudi ni umrla od lakote. Le stare ljubezni ni več.