mmm :tV:i:svVvyA w, "'te; w '.’V ‘ril*. V, V .'.lit It L. {983/64 •ŠT. 2 Stezice Glasilo novomeških gimnazijcev Leto 1083/84 Letnik XXXI Številka 2 Urejuje uredniški odbor Glavni urednik Suzana Potočar Odgovorni urednik Mateja Cekuta Tehnični urednik Bojan Jaklič Mentorica prof, Jevnikarjeva Tehnična skupina: Bojan Jaklič Igor Kupljenik Jani Mislej Število izvodov 300 Cena posameznega izvoda 20 dinarjev NAROD SI BO PISAL SODBO SAM, NE FRAK MU JE NE BO IN NE TALAR. (Ivan Cankar) Številko posvečamo 40.obletnicam NOB 2 LET - 40 LET - 40 LET - 40 LET - 40 LET - 40 LET - 40 LET - 40 PRETEKLOST, KI ŽIVI Jesen. Veter. Bež. Zebe me. Roke še globlje potisnem v žepe in odidem dalje. Okrog mene so ljudje. Ne peznam jih. Okrog mene vozijo avtomobili. Rdeči, beli, rumeni, modri, zeleni... Zeleni? Ba, pravkar sta švignila mimo mene dva zelenkasta kamiona. Ozrem se. V njiju so vojaki. Mladi, a ponosno drže svoje puške v rokah, tako kot so jih pred štiridesetimi leti nosili njihovi očetje, dedje, sorodniki, znanci... Morda so prav na današnji dan jurišali na sovražnika, morda so osvobodili ozemlje... Kdo ve? Mogoče so sovražniki prav na današnji dan požgali dom slovenski družini, morda so tisoče ljudi odpeljali v koncentracijska taborišča, v taborišča smrti. Mogoče so ugasnila mnoga življenja. <*. Toda ljudje so se kljub temu bojevali dalje. Ce so mjrali zapustiti eno osvobojeno ozemeljce, so še z večjo zagnanostjo začeli osvobajati drugo, še pomembnejše. Prevevala jih je misel, da za Jugoslavijo ni brezizhodnih situacij, saj je v vseh bojnih vrstah prisotna vztrajnost v naporih in odločnost, da se premostijo vse težave. Brez teh misli NOB ne bi bil tako uspešen. Jugoslovanski narodi in narodnosti so v njem videli ne le zmago nad fašizmom, ampak tudi osvoboditev izpod vseh tistih, ki so jih zatirali. NOB ni le stara, oguljena fraza, to je beseda, ki nosi v sebi bratstvo, svobodn in enakost. Naši ljudje so tedaj postavili temelje nove Jugoslavije in tako dali vedeti ostalemu svetu, da nihče ne bo krojil usode majhni državici na Balkanu, ki se je iz polkolonialne države razvila v domovino svobodnih ljudi in enakopravnih narodov, in prav ti preprosti ljudje so bili naša največja obramba, naša moč, čeprav pred tem še niso držali puške v rokah. Imeli so nekaj drugega, kar je več vredno nd najboljšega orožja. Imeli so voljo, železno voljo, odločnost in podporo v ljudskih množicah, ki niso hotele sprejeti okupacije, suženjstva in razdelitve Jugoslavije. Prestali so najhujše vojne grozote. V njih je bila naša moč, v njihovi"enotnosti in zavesti, da je sloga pogoj za napredek in obstoj„ Različnih narodnosti so bili, različne pesmi so peli, različne plese so plesali, pa sc vendarle bili prijatelji, ki so rade volje priskočili s^tovarišu na pomoč. Kolikokrat jih je kdo vprašal, če so utrujeni, potrebni počitka, hrane? Nikoli. Pa so vendarle vzdržali in upali na lepšo, svetlejšo bodočnost. Imeli so prav. Zelena kamiona sta že zdavnaj izginila izza ovinka, jaz pa še vedno strmim tja v daljavo. Okrog mene so ljudje, avtomobili. Tako tuje je vse. Neka žena se je obregnila vame, češ kaj se prerivam. Ironičen nasmeh. Koraki. Odhajam dalje. Sara Oberžnik, 2.b SREČANJE Z JANEZOM VIPOTNIKOM Z Janezom Vipotnikom, politikom in pisateljem, smo se gimnazijci srečali na proslavi, posvečeni dnevu republike in letošnjim 40. obletnicam, 25. novembra. Tovariš Vipotnik nam je pripovedoval svoja doživetja iz NOB, ko je bil partizan na Dolenjskem. Zaradi predanosti revoluciji in političnega znanja je naglo napredoval v bataljonskega, brigadnega in divizijskega komisarja, ob koncu vojne pa je postal celo komisar 7« korpusa. Naša revolucija je bila zanj čas, ki mu je navdihnil tudi večino njegovih literarnih del (Spomini na partizanska leta, Iz zanke, Rodna letina, Enainštirideseto, Petinštirideseto, Doktor). Prebral nam je odlomek iz svojega najnovejšega ro mana, ki bo izšel kunec leta. Po proslavi sva se s tovarišem Vipotnikom pogovarjala pred - 4 - vsem o njegovem pisateljevanju, pa tudi o mnogih odgovornih dolžnostih, ki jih je opravljal vsa povojna leta (danes je predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in član CK ZKS). Tovariš Vipotnik je zelo prijeten človek. Čeprav so težka vojna leta zapustila v njem globoke sledi, -je poln življenja. Tudi njegova literarna dela so taka, Večina dogodkov in oseb, ki jih je opisal v svojih knjigah, je resničnih. Opisal je predvsem dogodke, ki jih je sam doživel, v nekaj junakih pa je upodobil sebe. Vendar pa je -pisatelj vesel tudi drugih literarnih del o NOB, ki so jih napisali mlajši avtorji, ki vojne niso doživeli, saj to dokazuje, da se mlade generacije zavedamo pomena revolucije in njenih pridobitev. Tovariš Vipotnik se rad spominja tudi svojega pokojnega bra ta Ceneta, pesnika, ki je bil njegov prvi literarni učitelj in svetovalec. Ko je Cenetu pokazal svoj prvi literarni poskus, mu je ta svetoval, naj si najprej priskrbi pravopis. Ubogal ga je in Janez Vipotnik danes ne more brez pisateljevanja. Piše ob nedeljah, praznikih, na počitnicah - ob dnevih, ko večina ljudi počiva. Poleg partizanskih del je pisatelj napisal tudi veliko toplih zgodbic za otroke, med katerimi so gotovo najbolj znane Zgodbe o Niku, njegovem zvestem psu. Pisatelj dobro pozna tudi našo in svetovno književnost. Knjiga je njegova velika prijateljica. Čeprav je stalno zaposlen, vsak dan nekaj časa posveti branju. Bolj kot vsebina ga zanima, kako je delt* napisano. Svojo ljubezen do književnosti pa prenaša tudi na svojih pet vnukov, s katerimi - rad preživlja proste trenutke„ Prostih trenutkov pa je v življenju tovariša Janeza Vipotnika malo, saj nikoli ne miruje. Tudi po najinem pogovoru je hitel v Ljubljano, kjer sv ga čakale nove obveznosti. Suzana Potočar, 4.b GIMITAZIJA med prvo osvoboditvijo novega mesta od 0. septembra - 21. oktobra 194-5- Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 194-3, je NOV osvobodila večino slovenskega ozemlja, ki so ga do tedaj imeli zasedenega Italijani, Novo mesto je bilo osvobojeno 9- septembra in oblast v mestu je takoj prevzela 0F„ Razglasila je splošno mobilizacijo, ki so se ji odzvali tudi nekateri profesorji in dijaki novomeške gimnazije, Razorožena italijanska vojska se je začela umikati in je 10, septembra izpraznila tudi gimnazijsko stavbo, Gimnazija je po dveh letih italijanske okupacije začela delovati svobodno, 13» septembra je profesorski zbor sklenil, da se odslej uraduje samo slovensko, da se rabi žig Ljubljanske pokrajine, v katerem so prečrtali vse druge besede razen Realna gimnazija v Novem mestu, da se pri zemljepisu in zgodovini sprašuje samo domačo zgodovino in zemljepis, da se za spričevala uporabljajo bivši jugoslovanski obrazci. Na spričevalih tudi ni bilo več kolekov, na njihovo mesto so napisali: "Po odloku upravne komisije za osvobojeno slovensko ozemlje odseka za ljudsko vzgojo in prosveto - brez koleka." Nova ljudska oblast je pripravljala reorganizacijo gimnazije, 1, oktobra je rajonski odbor OR poslal ravnateljstvu dopis, v katerem je zahteval poročilo o stanju šolskega poslopja in o moči pedagoškega kadra, skratka, o pogojih za pričetek pouka. Tedanji ravnatelj Dolenc je odgovoril, da zaradi vojnih razmer pričakuje, da bo le 80 % vpisanih učencev obiskovalo pouk. Iz italijanske internacije so se vrnili nekateri profesorji. 5» oktobra je ljudska oblast imenovala za novega ravnatelja prof. Borisa Merharja. Od 24- članov prejšnjega .profesorskega zbora jih je samo 8 dobilo odlok od odseka za ljudsko vzgojo in prosveto, da so postavljeni za učitelje na gimnaziji. - e - Vpisovanje v novo šolsko leto 194-3/44- se je vršilo 12. in 13. oktobra. Vpisovali so se samo dijaki od prvega do šestega razreda, dijak6 višjih razredov pa je že zajela mobilizacija. Hkrati z vpisovanjem so potekale tudi druge priprave na pričetek pouka, med njimi tudi sestavljanje novega učnega programa. Učni načrt se je toliko spremenil, da se je uvedel ruski jezik v vseh razredih po tri ure tedensko, angleški jezik od tretjega razreda dalje tudi po.tri ure, srbohrvaški jezik v višjih razredih po eno uro in zgodovina OF v vseh razredih, razen v osmem, tudi po eno uro, Odpadel je pouk italijanskega, nemškega in francoskega jezika. Zaradi nevarnosti letalskih napadov se je o'tvoritev novega šolskega leta vršila zunaj Novega mesta. Izbrali so r Gotno vas. V tamkajšnji cerkvici je bila 13- oktobra po tedanji navadi slovesna maša, kateri je prisostvovalo 12 profesorjev in okoli 60 dijakov. Po maši so se profesorji in dijaki zbrali pod bližnjim kozolcem, kjer je v.d.ravnatelja prof. Boris Merhar govoril o pomenu NOB, ki naj prinese združitev vseh Slovencev v zedinjeni Sloveniji in pravičen družbeni red, kjer bo vsak živel od svojega dela in ne bo nihče mogel izkoriščati bližnjega. Potem je godba zaigrala Hej Slovani. Vsi dijaki in učitelji so peli. Dijaki so recitirali pesmi: Mi vstajamo, Zdravljico in eno partizansko pesem. Toda novo šolsko leto se ni nadaljevalo tako, kot je bilo pripravljeno„ Že 21. oktobra 194-3 so Novo mesto zasedli Nemci, gimnazijsko poslopje domobranci, na ravnateljsko mesto pa se je vrnil stari ravnatelj. K pouku niso prišli vsi profesorji in dijaki„ Veliko jih je odšlo v partizane ali pa so bili odpeljani v internacijo v Nemčijo. Mnogi od njih so dali svoje življenje za svobodo, ki je bila dokončno izbojevana leta 194-5- (Iz zbornika 225 let novomeške gimnazije) TEŽKI DNEVI Skoraj ga ni krajana, ki ne bi poznal Pirovega očeta po pridnosti, skromnosti, delavnosti, ljubezni do otrok in drugih. Marsikdo pa ne ve za njegove najbolj trpke dni. Prbsil sem ga, da mi o -tistih krutih vojnih dneh kaj več pove« Takole je začel: "V Gotni vasi, v današnjem Oprčmalesu, so imeli Italijani svoj magazin. Zaradi varnosti ga je stražilo veliko Italijanov. Jaz sera za časa italijanske okupacije delal pri mizarskem obrtniku Gazvoda, ki ima še danes svojo delavnico nedaleč od Opremalesa. Ko smo 9»9.194-3 prišli na delo, je bilo okrog Opremalesa vse mirno. Seveda smo se spraševali, kje so Italijani. Takrat šee nismo vedeli, da je Italija kapitulirala. To so nam povedali partizani, ki so kmalu zjutraj prišli v Gotno vas. Skupaj s štirimi delo, vci sen se priključil partizanom. Takoj sno dobili orožje in zastražili Opremales, da ne bi ljudje sami jemali orožja in hrane. Po nekaj dneh smo se priključili Kil. brigadi, ki je "pohitela" na Mokro polje, ker smo se bali napada Nemcev iz Kostanjevice. Pes so prišli, toda ko so opazili zasedo, so jo "zbrisali" nazaj. Ko smo tu zagotovili varnost, smo šli v Mokronog, od tu pa v Škocjan, ker so tudi tu Nemci grozili z napadom z Bučke. Oktobra so iz bataljona zbrali 6-7 borcev. Med njimi sem bil tudi jaz. Odpeljali so nas v Zagradec pri Žužemberku. Tu smo ustanovili I. bataljon VOS. Od tu smo se napotili v Dolenjske Toplice, kjer smo zbrali delegate za II. zasedanje AVNOJ. Kar nas je še ostalo, smo za stražo odšli najprej na zbor odposlancev v Kočevje, od tu pa v Črnomelj, kjer je bilo zasedanje SNOS. Po končanem zasedanju smo se vrnili na območje Novega mesta, kjer sno imeli boje z Nemci. Kmalu pa sem bil poslan na obveščevalni tečaj v Metliko, ki je trajal, 14 dni. Ko sem se vrnil, sem po- - s - stal bataljonski obveščevalec. 23» aprila 1944- pa sno se odpravili na Štajersko„ Sli sno preko Brezove Rebri in Trebnjega. Tu sno se ustavili, ker smo sklenili pripraviti niting . To pa je šla v Novo mesto izdat neka ženska. Ravno ko so začeli deliti hrano, se pravi golaž, smo zaslišali ropot tankov. Vsi so odvrgli posode in brez orožja bežali na vse strani. Jaz pa se nisem mogel predstavljati brez orožja, zato sem hitro stekel ponj v hišo. Na žalost pa sem se pri skoku skozi okno tako nerodno zapletel v bršljan, da še nisem utegnil šteti do tri, ko je name planilo nekaj Nemcev. Postavili so me pred tank, tako da na beg še zdaleč nisem mogel misliti. Poleg mene so ujeli še dva tovariša. S tanki so nas odpeljali do Bršljina, od tu naprej pa smo "maširali" peš do mesta. To pa zato, da bi ljudje videli, da imajo okupatorji še vedno glavno besedo. Najprej so nas peljali na komando belih, potem na sodišče, pa v gimnazijo in na žandarmerijo. Povsod so nas zasliševali -seveda s tepežem. Ker nismo nič izdali, so nas sklenili poslati v taborišče. Res so me z drugimi strpali na vlak. Najprej v Ljubljano do domobranske kasarne. Po enem tednu so nas "spravili" na tovornjake. Bil je to eden največ jih transportov. Prepričani smo bili, da nas bodo postrelili. Samo čakali smo, kd.aj se bo tovornjak ustavil, kdaj... No, pa ni bilo tako. Odpeljali so nas v Begunje, j kjer so nas strpali v "tiste" celice. Tu jih je veliko izgubilo življenje. Preživele pa so nas zopet strpali na vlak. Sedaj smo vedeli, da gremo v koncentracijsko taborišče. Samo, v katero?! V MAUTHAUSNU Z živinskimi vagoni, kjer smo bili ves čas vožnje brez hrane, kjer smo opravljali malo in veliko potrebo, smo se pripeljali v Avstrijo - v Mauthausen, Taborišče je bilo od postaje oddaljeno 7 km. Na postaji so nas prevzeli stražarji iz taborišča. Ti so z nami ravnali še posebej "nežno", Se predno smo prišli v taborišče, nisem vedel, če imam morda še kak zob ali če imam še sploh kaj mesa na telesu. Takoj, ko smo prispeli, so nas peljali v kopalnico, kjer smo se slekli do golega, oni pa so nas pobrili po glavi, nam pobrali zlatnino - tudi iz zob in sploh smo morali vse oddati. Dobili smo neke raztrgane "cunje", ki naj bi bile naše bodoče obleke. Jas na primer sem dobil take hlače, da ni je ena hlačnica segala do tri četrt noge, ena pa še do kolena ne. Na prsih smo imeli prišite rdeče trikotnike, v katerih je bila vpisana narodnost. Tako oblečene so nas postavili na mraz. Zvečer so nas vse prezeble, lačne in utrujene nagnali spat. Še prej smo dobili čorbo, po kateri smo skoraj bruhali. Spali smo kot prašiči. Eni z•glavo navzdol, drugi z glavo navzgor. Kdor se je slučajno premaknil, jih je tako dobil s korobačem, da se že zaradi novo pridobljene bolečine ni mogel premakniti. To se je ponavljalo d dni, ko so nam našli delo pri zidarjih. Pod našo barako je bil kamnolom, v katerem si z golimi rokami grebel po kamnu in ga nosil navzgor po stotih stopnicah. Veliko se jih je raje "vrglo" na bodečo žico, v kateri je bil električni tok, kot da bi prenašali težke udarce. V taborišču je mnogo ljudi izgubilo življenje v krematoriju in plinskih celicah* Jaz sem imel malo sreče, saj so me s 4-0 drugimi ujetniki peljali v Linz, kjer je bilo za stopnjo znosnejše kot v Mauthausnu. Tudi tu smo trd0 delali. Skupaj s tremi sem bil vprežen v voz - vozili smo zemljo. Hrana je bila podobna kot v Mauthausnu: tenka rezinica kruha z neko vodo - v njej je plavala včasih sem pa tja kakšna repa. V celi dobi "tabori- čevanja" so nas dvakrat skopali, V vrsto so nas postavili gole in nas "špricali s šlaufom". Drugače pa smo se lahko sem pa tja tudi umili, Tako je'"bilo vse do osvoboditve. Nas so osvobodili Angleži in Rusi. Okoli 3- ure ponoči so nas zbudili in nagnali v zaklonišča, kjer je bilo že polno civilistov. Zaradi prevelike gneče so nas spravili v neko tovarno. Ko je bilo bombardiranja konec, smo odšli v hosto na bližnji hrib. Okoli 10. ure dopoldne so Angleži vkorakali v taborišče. Jasno, da so Angleži zahtevali od Nemcev, da nas izpustijo. Ti pa ne in ne. Spraviti so' nas hoteli v bunkerje, v katerih so bile plinske celice. To so vedeli nekateri taboriščniki, zato smo se uprli: "Če že moramo umreti, potem raje zunaj, pa še več možnosti je, da preživimo." Končno pa so Nemci le morali popustiti. Angleži so nam jih dali za 10 minut v roke. To smo jih tako pretepali, da jim je z vsakega delca telesa tekla kri. Potem pa so jim sodili Angleži. Nam so povedali, da bomo še en teden v'taborišču, oni pa bodo skrbeli za nas. Rekli so, da si bomo vsaj malo opomogli. Toda nam, Slovencem, to ni bilo všeč in smo s prvim tovornjakom odšli iz taborišča. Ker vlak ta dan ni peljal, smo' prespali pri Rusih. Ti pa so pekli svinjsko meso. Nekateri se niso mogli upreti vabljivim vonjavam in so se mesa ter maščobe do sitega najedli. Na žalost pa so svojo neprevidnost plačali s mrtjo - popokali so jim trebuhi. Ostale pa je vlak naslednji dan ob 5"^ odpeljal do Maribora. Jaz sem se z vlakom peljal še v Sevnico, od tu pa s tovornjakom do Novega mesta. Domov sem prišel sredi junija." Njegove medalje, plakate in značke za hrabrost so le kan-ček priznanja za njegovo trpljenje in prispevek za svobodo. Renata Čampelj, l.d - 11 ODMEVI - ODMEVI - ODMEVI - ODMEVI - ODMEVI - ODMEVI - ODMEVI PISMO VODITELJEM VELESIL e Človek je najrazumnejše "bitje na zemlji, toda vse "bolj se zdi, da razum izgubljate voditelji najmočnejših držav. Vaša nora oboroževalna tekma je dokaz za to. Ste že kdaj pomislili, gospodje z Zahoda in tovariši z Vzhoda, da .naš planet vse bolj postaja tanka žoga, ki si jo poda, j ate in ki bo počilače bo kdo od vas to hotel? Zemlja, ki je pravzaprav last človeštva, je vse bolj vaša posest. Me, niste "samo" vi tisti, ki ogrožate .svetovni mir, kajti še veliko je sporov in vojn med manjšimi državami. Toda zanje krivim predvsem vas, kajti ni vojne, v katero iffe bi bili vpleteni tudi vi. V letih od 2. svetovne vojne pa do * XZ N/ danes je v takih lokalnih vojnah izgubilo življenje vec ljudi kot v obeh svetovnih vojnah. Na žalost izgubljajo življenje nedolžni ljudje. Mogoče vaša oboroževalna tekma res teži k ravnotežju moči v svetu, morda z vojno industrijo res rešujete problem brezposelnosti in morda vam trgovina z orožjem res drži gospodarstvo. Teda Človeštvo hoče mir in rešitev vseh problemov vidimo le v popolni razorožitvi vseh držav sveta. Kaj nikoli ne pomislite na otroke, ki se rojevajo v tem času? Tudi mi bi radi imeli otroke,. Nam boste to onemogočili? Najbolj pa me jezi, gospodje z Zahoda in tovariši z Vzhoda, da ste hinavci. Gospod Reagan, vaše besede so včasih tako ganljive, da bi se človek razjokal od ganjenosti, ko vas posluša, če ne bi poznal drugačne resnice. Pravite, da verujete v boga. Vi, tovariši z Vzhoda, ste seveda ateisti. In jaz se sprašujem, ali res obstajata tak bog in taka pozitivna ideologija, ki dopuščata tako očitne dejavnosti proti človeštvu, kot so vaše = Ce verujem, v boga, potem gotovo ne v vašega, in če sem ateist, se zelo razlikujem od vas. Priznam, morda ste naredili tudi kako dobro delo, pa me je pacifizem taki zaslepil, da ga ne vidimi Toda vem, da ni nujno, da je človek ravno pacifist, če hoče misliti tako kot jaz„ • ■ O * In priznam vam, da vas sovražimo Napovedujem vojno proti vaši vojni, toda vse bolj spoznavam, da so razni protesti proti oboreževanju in vojni, mirovni shodi in podobni za vas kot del neskončnosti, kar je nič. Bern namreč le ničla v vaših očeh o Pa ne le jaz, ampak večina ljudi, ki tudi mislijo tako kot jaz. Ali naj upam, da bomo prekrižali vaše uničevalne načrte, ker smo v večini? Naj bom zaradi te večine »ptimist?! n Ne morem vas spištcvati! i Suzana Potočar, 4.b * Ni-POTJJIIC VOJNO VOJNI n * • » Ze v osnovni šoli so nas poučili, kaj je vojna: Vojna je oborožen spopad med dvema ali več državami. V vsaki vojni ločimo napadene in napadalce..e Kako kratka in hkrati jasna je ta definicija vojne, a hkrati tako neosebna, predmetna, nekaj, kar gre mimo nas, nas ne pretrese. Ampak ali je vojna res samo oborožen spopad?! Pomislimo, kak, ■