VINOGRADNIŠKA ZAVETIŠČA IN GRUNTNE
BAJTE V VIPAVSKI DOLINI
Andrejka Ščukovt
IZVLEČEK
Vinogradniška zavetišča sodijo v tisto
zvrst dediščine, ki jo imenujemo občasno
naseljene stavbe ali na kratko zavetišča. Na
Vipavskem so to gruntne bajte. Frekvenca
vinogradniških zavetišč v Vipavski dolini je
velika. Po posamičnih območjih je njihova
gostota največja v okolici vasi Slap in v dolini
Pasjega repa; ta zavetišča so tudi najstarejša.
Vinogradniška zavetišča glede na starost in
obliko uvrščam v dva tipa s podtipi.
ABSTRACT
Vineyard shelters belong to the kind
of heritage called temporarily settled buildings
or, in short, shelters. In the Vipava Valley
they are called cottages {literally: land
cottages). The density of vineyard shelters is
very high in the Vipava Valley. Considering
individual areas their density is the highest
around the village of Slap and in the Pasji
rep Valley; these shelters are also the oldest
ones. Vineyard shelters are classified into two
types with subtypes depending on their age
and shape.
Predgovor
V tekstu Vinogradniška zavetišča na območju Vipavske doline predstavljam
stavbno dediščino, ki jo uvrščamo v občasno oziroma začasno naseljene stavbe
ali z eno besedo zavetišča. Poleg obravnavanih zavetišč poznamo še pastirske,
drvarske, oglarske, poljedeljske ki soHnarske občasno naseljene stavbe ki naselja.
Z občasno naseljenimi stavbami se je največ ukvarjal dr. T. Cevc' Njegova zasluga
je, da so nam zelo dobro poznani pastirski stanovi, drvarske in oglarske stavbe.
Ta zvrst dediščine je značilna za naš gorski svet. V sredozemskem kulturnem
prostoru pa so najbolj znana ki markantna zavetišča, ki jim pravimo hiške aH
bajte. Teh je največ na Krasu^ in v Istria po pašnikih in v vinogradih. To so manjše
1 Cevc Tone, Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem. Ljubljarw : DZS, 1984.
2 S hiškami na Krasu se je ukvarjala italijanska avtorica M. P. Pagnini. Svoja spoznanja je objavila v
knjigi La casa rurale nel Carso Triestino, 1996.
3 Eden izmed avtorjev, ki se je ukvarjal z istrskimi kažimi že leta 1940, je bil B. Nice.
117
Andrejka Ščukovt
Skrilje - zavetišče Novinčovca (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Skrilje - the Novinčovec shelter (photo
A. Ščukovt, 1996). ¦ SkrUje - abri de Novinčovc (foto A. Ščukovt, 1996).
enocelične stavbe. Največkrat so okrogle pa tudi pravokotniške oblike in zgrajene
iz nasuho zloženega kamenja. V poljskih hiškah so hranili orodje in se vanje
zatekali ob pripekajočem soncu. Pastirske hiške so služile predvsem za zavetje
pastirjem v neugodnih vremenskih razmerah. V njih je pastir lahko le čepel ali
sedel.
Območje, ki mu je namenjena ta obdelava, je Vipavska dolina. Pobočja in v
zadnjem času tudi ravninski del doline so porasla z okrog 1700 ha vinogradov.
Kot posledica naravnih lepot, klime in človeške aktivnosti se je izoblikovala
značilna, čeprav marsikod tudi že zaraščena in po drugi strani degradirana,
vinogradniška krajina. O odlikah vipavskega vina je pisal že Valvasor. Vinsko
trto pa so v Vipavsko dolino prinesli Rimljani.
Vinska trta in vino sta tesno povezani z načinom življenja vsakega Vipavca.
Ta povezava se odraža tudi na področju stavbarstva oziroma na vinogradniški
arhitekturi. Najbolj so nam znane obokane vinske kleti s faladurji, manj pa
vinogradniška zavetišča aU gruntne bajte.
Obravnavana zavetišča so plod terenskega dela, ki sem ga v glavnem
opravljala v zgodnjih pomladnih in poznih jesenskih mesecih.'' Ker pa je danes
veliko vinogradov že opuščenih in jih je prerasel gozd, se zahvaljujem
informatorjem /lokalnim poznavalcem terena/, ki so mi pomagali marsikatero
-1 Terensko delo sem opravljala med letoma 1994 in 1997. Vezano je bilo na zgodnje pomladne in pozne
jesenske mesece, ko vinska trta in predvsem ostala vegetacija v rasti miruje. Takrat je bil zato pogled na vinograde
in na evidentiranje zavetišč lažji oziroma delo olajšano.
118
Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini
Duplje - gruntna bajta pri Vrhpolju (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Duplje - cottage near Vrhpolje
(photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Duplje - naaisonnette pres de Vrhpolje (photo: A. Ščukovt, 1996).
Že popolnoma zaraščeno in pozabljeno zavetišče ponovno odkriti. Brez njih bi
nekatera zavetišča ostala nedokumentirana, predvsem na območju Pasjega repa
pri Podnanosu.
Zaradi lažje preglednosti nad terenom sem evidentirane objekte razvrstila
v osem funkcijskih območij. V vsakem funkcijskem območju so podatki o
zavetišču izpisani na obrazcu v obliki inventarnega lista, zavetišče je
fotodokumentirano in označeno na topografski karti TTN5. Nekateri objekti so
tudi tehnično izmerjeni, narejen je posnetek obstoječega stanja. Pri vrednotenju
vinogradniških zavetišč pa sem upoštevala naslednja merila in kriterije: razvojno,
tipološko in prostorsko merilo.'
Funkcijsko območje A: Je južno od vasi Šempas. To je zdaj območje vodnega
zbirakdka Vogršček in trase hitre ceste Vrtojba - Selo.
Funkcijsko območje B: Je med vasema Potoče in Skrilje.
Funkcijsko območje C: Je področje vinogradov okrog vasi Steske pri
Braniku.
Funkcijsko območje Č: To je vinogradniška krajina med vasmi Lože in Goče.
Funkcijsko območje D: Obsega vinograde od vasi Budanje do Dupelj in
Vrhpolja pri Vipavi
Funkcijsko območje E: Je severno in zahodno od vasi Slap pri Vipavi in
pod hribom Svetega Pavla.
5 Glej J. Pirkovič, Sistematika vrednotenja kulturne dediščine. Vestnik 11 (Ljubljana) / 1993.
119
Andrejka Ščukovt
Slap - Bizjak - Prhavčevo zavetišče oziroma gruntna bajta (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Slap - Bizjak
- the Prhavčev shelter or cottage (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Slap - Bizjak - abri de Prhavc ou
bien maisonnette (photo: A. Ščukovt, 1996).
Funkcijsko območje F: To je vinogradniška krajina južno od vasi Erzelj
oziroma od Tabora nad Erzeljem.
Funkcijsko območje G: Je dolina istoimenskega potoka Pasji rep, ki leži
jugozahodno med vasema Lozice in Orehovica pri Podnanosu.
Tipi vinogradniških zavetišč
Uvrščam jih v dva tipa:
V prvi tip uvrščam tista zavetišča, ki so nastala v 19. stoletju. So
pravokotniškega tlorisa in plod podedovanega znanja iz pradavnine. Grajena so
iz nasuho zloženega kamenja oziroma skrl, tako stene kot streha. Skrle so naložene
v višini po plasteh. Največkrat sta tako zgrajeni dve steni zavetišča, preostaU del
pa je delno vkopan v breg ali v živo skalo. Zavetišče V Lukovniku pri vasi Erzelj
je primer zavetišča, ki je vklesano v živo skalo. Tla v zavetiščih so iz zbite zemlje.
Streha je prav tako skrlata. V primeru, da je zavetišče manjše, je streha iz skrl, ki
so brez vsakršne opore položene druga na drugo. Večja zavetišča imajo skrle
položene na tramove. V primerjavi s kraškimi zavetišči, ki imajo plitvo kupolasto
streho, je tu streha največkrat enokapnica.
Vhod v zavetišče je preprosta pravokotniška nizka odprtina. Praviloma je
vhod orientiran proti jugu ali zahodu, tako da je obrnjen proč od burje. Starejša
120
Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini
Goče - zavetišče pred vasjo in vinogradiuška krajina Goč (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Goče - shelter
in front of the village and view of the vineyards of Goče (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Goče - abri
pres du village et les vignobles (photo: A. Ščukovt, 1996).
vinogradniška zavetišča so bila vedno tako velika, da se je v njih odrasel človek
lahko ulegel na tla diagonalno. Povprečne dimenzije zavetišč tega tipa so cca 3m
X 2.50m in višine 1.60m ali 3.90m x 2.60m ter višine 2.50m.
V drugi skupini so zavetišča, ki so v glavnem nastala po letu 1900, to je po
obnovi vinogradov. V osemdesetih letih 19. stoletja je tudi tukajšnje vinograde
prizadela trsna uš.'' Zato je bilo potrebno obnoviti praktično vse vinograde. V
tem obdobju je nastal tip vinogradniških zavetišč, kakršna poznamo še danes.
To so večja zavetišča - gruntne bajte, in so izrazito pravokotniškega tlorisa.
Gradivo niso več skrle, ampak že večji odbrani kosi lokalnega kamenja. Stieha je
krita s korci in je eno ali dvokapna. Ta zavetišča imajo tudi že kamnite detajle,
kot so vratni in okenski okvirji. Znotiaj tega tipa pa ločimo več podtipov.
1. Manjša vinogradniška zavetišča pravokotiiiškega Üorisa. Vanje pridemo
skozi manjšo pravokotniško odprtino. Poleg vratne je še manjša okenska odprtina.
Tla so iz zbite zemlje. Oprema je le najnujnejša - preprosta lesena klop. Stieha je
enokapnica, kritina korčna na lesenem tiamovju.
2. Večja zavetišča, tudi pravokotniškega tiorisa. Vhod je že opremljen z
enokrilnimi lesenimi vrati. Praviloma imajo ta zavetišča po dve manjši okenski
* Konec 18. stol. se je na Slovenskem pojavila trsna uš in je v zelo kratkem času mučila vinograde. Z
uvajanjem cepljenja evropske žlahtne vinske trte na ameriško podlago so zopet uspeh na Slovenskem postaviti
vinogradništvo na noge. Ob obnovi vinogradov so gradili tudi nova zavetišča.
121
Andrejka Ščukovt
Budanje - opuščena gruntna bajta (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Budanje - abandoned cottage (photo
A. Ščukovt, 1996). ¦ Budanje - maisonnette abandonnée (photo: A. Ščukovt, 1996).
odprtini, ki sta tako kot vratna, obdani s kamnitim okvirjem. Oprema je lesena
klop z mizo. Del prostora v teh zavetiščih je bil namenjen tudi za živino. Tu so
imeli največ po par volov. Vole so rabili za oranje vinograda in da so delali gnoj
oziroma za gnojenje.
3. V ta podtip uvrščam večje stavbe, ki so že stanovanjska poslopja v katerih
so živeli koloni. Ta poslopja so nadstropna. V pritličju so bivali, nadstropje pa so
uporabljali kot gospodarski del. Takih stavb je ohranjenih zelo malo, oziroma so
že v ruševinah.
Na velikost zavetišča ali gruntne bajte, kot jih imenujejo lokalno, so vplivale
tudi premoženjske razmere. Lastniki bajt, v katerih so živeli koloni, so bili
premožnejši kmetje, gostilničarji in cerkev. Primer večje kolonske bajte je pod vasjo
Erzelj. Njeni lastaiiki so bili ena najbogatejših družin iz Goč. To je Kebetova bajta, v
kateri je bila med drugo svetovno vojno partizanska bolnišnica, danes pa je le-ta le
še ruševina. Dve taki bajti stojita tudi na območju vinogradov pri vasi Slap pri
Vipavi. Prva je na območju imenovanem Mejakovec, njen lastnik je Župnijski urad
iz Vipave. Lastniki druge bajte pa so znani vipavski gostilničarji Hrovatinovi.
Gradnja zavetišč
Zavetišča so vsa kot po pravilu grajena na enak način. Smo v sredozemskem
kulturnem prostoru in zanj je značilna predvsem uporaba kamna kot gradbenega
materiala. Najstarejša zavetišča so zgrajena iz flišnega peščenjaka /skrle, škrle.
122
Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini
Orehovica - zavetišče v dolini Pasjega repa (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Orehovica - shelter m the
Pasji rep Valley (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Orehovica - abri dans la vallée de Pasji rep (photo: A.
Ščukovt, 1996).
škrli/, mlajša pa že iz večjih odbranih kosov lokalnega kamna. Prva imajo tudi
ostrešje iz skrl, druga pa so krita že s korčno kritino.
Gradnje zavetišča se je loteval kar sam gospodar ob pomoči družinskih
članov ali prijateljev. Gradil je brez načrta, saj ga ni potreboval. Po pripovedovanju
informatorja je v dolini Pasjega repa na začetku tega stoletja zidal zavetišča neki
Lipovž, doma iz Lozic.
Poznamo dva načina zidanja gruntnih bajt. Starejše so zidane na tako
imenovani suhi način, brez kakršnegakoli veziva. Mlajša zavetišča so zidana z
malto. Za vinogradniška zavetišča zidana z malto je značilno, da stene drži vezivo,
ki je narejeno iz mešanice peska, apna in vode. Kamnit zid je kljub vezivu še
vedno debel približno 0.5m. Število pozidanih sten pa je od primera do primera
različno in je odvisno od lege.
Streha
Pokrivanje s kamnito kritino je star način pokrivanja streh sredozemskega
kulturnega prostora. Starejša vinogradniška zavetišča imajo enokapno, skrlato
stieho.^ Skrle so tu gladke plošče romboidne oblike in postavljene tako, da vsaka
zgornja vrsta prekrije spodnjo. Edini primer, ki ima kupolasto /plitvo/ streho,
je na območju Pasjega repa. To je Lipovževa bajta.
" Umetnostni zgodovinar dr. F. Stele je v knjigi Umetnost v Primorju imenoval kamnito streho prastara
streha. S tem izrazom je označil njeno povezanost z naravo, predvsem pa starost in kontinuiteto.
123
Andrejka Ščukovt
Orehovica - zavetišče v dolini Pasjega repa (foto A. Ščiikovt, 1996). ¦ Orehovica - shelter in the
Pasji rep Valley (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Orehovica - abri dans la vallée de Pasji rep (photo: A.
Ščukovt, 1996).
Najbolj razširjena obUka strehe je dvokapna streha. Kritina je korena. Imamo
pa tudi več primerov vinogradniških zavetišč z enokapno streho. V zadnjih
desetletjih uporabljajo za kritino zavetišč tudi salonit in valovito pločevino. Ti
dve obliki kritine delujeta na tej zvrsti dediščine in v vinogradniški krajini zelo
grdo in nenaravno.
Oprema zavetišč
Oprema vinogradniških zavetišč, tako stavbna, kot tudi oprema v
notranjščini, je zelo skromna; minimalna in najnujnejša. Vhod v zavetišče je
pogosto na vzdolžni, južni strani zavetišča. Je odprt. Zavetišč z vratnimi krili je
malo. Vrata so v glavnem imela tista zavetišča, v katerih je bila živina.
Starejša vinogradniška zavetišča nimajo okenskih odprtin. Zadoščala je le
tista svetloba, ki je prihajala skozi vratno odprtino. Okenske odprtine se pojavijo
šele na novejših bajtah, v glavnem po letu 1900. So kvadratne ali pravokotniške
oblike ter obdane s kamnitimi okvirji.
Starejša vinogradniška zavetišča verjetno niso imela notranje opreme. Ta
se pojavi šele v mlajših zavetiščih. V glavnem sta to le lesena klop in miza. V
zavetiščih, kjer je bila tudi živina pa so še danes vidni v zid pritrjeni železni
obroči, na katere so živino privezovali. Danes je v vinogradniških zavetiščih
poleg klopi in mize še spravljeno orodje za obdelovanje vinograda.
124
Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini
Slap - zavetišče pod Sv. Pavlom (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Slap - shelter ui\der St Paul's (photo
A. Ščukovt, 1996). ¦ Slap - abri au-dessous de St. Faul (photo: A. Ščukovt, 1996).
Voda
Opozorim naj še na problem vode, ki je vpletena v vse naše dejavnosti. V
zavetišče so v glavnem vodo prinašali od drugod. V redkih vinogradniških
zavetiščih so jo zbirali v cisternah ali kalu.* Kjer pa sta bila voda ali potok, je že
samo nahajališče vode narekovalo postavitev zavetišča v njeni bližini. Tak primer
je dolina potoka Pasjega repa. Nujno pa so bue na vodo predvsem vezane kolenske
bajte ter tista zavetišča, v katerih so imeli živino.
Kamnite škarpe in zidovi
Tradicija v uporabi naravnega kamna se odraža tudi skozi uporabo le-tega
za ograde, zidove in škarpe.' Kamniti zidovi zidarü na suho na nas vedno naredijo
določen vtis.
Medtem ko stojijo hiške na Krasu na robovih parcel in parcelo omejuje
kamnita ograda, so v Vipavski dolini v vinogradih kamen uporabili za gradnjo
škarp, vinogradniško zavetišče pa je postavljeno ob škarpo.
Za prehod iz ene na drugo teraso so pri starejših zavetiščih naredili še stopnice.
Dobro ohranjena primera sta iz doline Pasjega repa, pri tako imenovani Čehovi in
8 v nobenem primeru ob zavetišču ni vodnjaka.
' Škarpa je zid med dvema višinama zemljišča. Funkcija škarpe je torej v preprečevanju usipanja
oziroma drsenja zemlje.
125
Andrejka Ščukovt
Šmoncovi bajti. Pri Šmoncovi bajti je še dobro ohranjen zidan plato, ki mu Vipavci
pravijo jahno. To je širši prostor na koncu terase, na katerem so obračali vole.
Kamniti zidovi in škarpe v Vipavski dolini imajo dvojno fimkcijo; ograjujejo
in omejujejo lastnino, služijo pa tudi za zavetje pred burjo.
VIRI IN LITERATURA
BOGATAJ, Janez: Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 1992.
CEVC, Tone: Arhitektiuno izročUo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slover\skem. Ljubljana: DZS,
1984.
CIGLIČ, Zvona: Kamniti svet. Koper: Pokrajinski muzej, 1994.
HRČEK, L., KOTAR, M.: Stari trsi vinske trte v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Biotehniška fakulteta, 1997.
NICE, Brimo: La casa rurale nella Venezia Giulia. Bologna: Nicola Zanichelli editore, 1940.
PAGNINI, M. P.: La casa rurale nel Carso Triestino. Trieste: Museo Civico di storia naturale, 1996.
PIRKOVIČ, Jelka: Osrednji pojmi in zasnova spomeniškega varstva v Sloveniji. V: Vestnik 11
(Ljubljana) / 1993, str. 117-125.
SLOVENSKO ljudsko izročilo (ured. A. Baš). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980.
BESEDA O AVTORICI
Andrejka Ščukovt, dipl. etnologinja in
sociologinja. Zaposlena kot višja konservatorka
za etnološko dediščino in dokumentalistka na
Zavodu za varstvo naravne in kulturne dedi-
ščine v Novi Gorici. Objavila je več prispevkov
o ljudsken stavbarstvu in konservatorstvu.
ABOUT THE AUTHOR
Andrejka Ščukovt is a graduated ethno-
logist and sociologist. She is employed as senior
conservator of ethnological heritage and
documentalist with the Institute for the Protec-
tion of Natural and Cultural Heritage in Nova
Gorica. She has published several articles on
vernacular architecture and conservation issues.
126
Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini
SUMMARY
VINEYARD SHELTERS AND COTTAGES IN THE VIPAVA VALLEY
In the Mediterranean cultural area the best known shelters are of the type
called "little houses" (hiške). Most of these "little houses" are in the Karst and in
Slovene Istria. In the wider Mediterranean area there are also shelters in the
remaining part of Istria, where they caUed kažimi, in Italy {trulli ) and in France
(bories). Some connections can be established between them. These centuries old
buildings have a simple (mostly oval, sometimes rectangular) ground plan, they
are made of dry-stone masonry using local rocks, the entrance is a simple opening
and the roof is dome-shaped. The basic use of shelters is as temporary living
quarters and for shelter. Tools were kept in them and the provided shelter against
sudden rain or scorching sun. Shepherds' shelters were mainly used for the
latter purpose.
This article deals with the vineyard shelters in the Vipava valley. To have a
better overview of the vineyard shelters they are classified into eight ftmctional
areas. All shelters are described in forms arranged like inventory records. These
forms list all existing details. If there are no data available, there is comment
either. The vineyard shelters are also documented by photographs and their
location is marked on topographic maps; for some objects the technical
dimensions were taken and the existing condition recorded.
Vineyard shelters are classified into two types. The first type are those
which date from the 19th century and they are entirely - walls and roof - made of
dry-stone masortry. The roof is either of the lean-to type or dome-shaped. The
second group are vineyard shelters which date from after the renovation of the
vineyards, that is after 1900. The type of shelters as we know them today originates
from this period. The shelters were stone-built and the roofs were covered with
Italian tiles. Within this type there are several subtypes of vineyard shelters.
Vineyard shelters were usually built by the owner of the land. However,
records mention a mason called Lipovž from Lozice in the Pasji rep Valley near
Podnanos, who was bom at the turn of the century and who used to build
vineyard shelters. He was even capable of building a shelter with a dome-shaped
roof, an achievement which had by then become very rare. In general there are
two ways of building shelters. The dry-stone shelters are the older ones, in the
yoimger ones mortar was used.
As to their dimerwions vineyard shelters or cottages are classified into three
groups:
- smalt shelters, also the oldest ones: 2,85 x 2,65 m and up to 3,90 x 3,0m;
- large vineyard shelters: 3,0 m x 4,5 m;
- (land) cottages, meant for coloni which are as big as small houses.
127
Andrejka Ščukovt
The furniture of vineyard shelters is more or less the same as that of other
shelters like shepherds' huts, loggers' cabins and saline huts and is quite plain,
consisting mainly of a wooden bench and a table.
RESUME
LES ABRIS DE VIGNERONS ET LES MAISONNETTES DES
PROPRIETAIRES FONCIERS DANS LA VALLEE DE LA VIPAVA
C'est dans l'espace culturel méditerranéen que se trouvent les abris les plus
connus, que nous nommons en slovene «hiska» (petite maison). Chez nous, on
rencontre la plupart des abris dans la région du Karst et de l'Istrie slovene. Dans
l'espace méditerranéen au sens plus large, on trouve également des abris dans le
reste de l'Istrie, sous le nom de kažun, de truUi en Italie et de bories en France.
On peut leur découvrir quelques points communs. Ces bâtiments d'une centaine
d'années environ, présentent un plan horizontal tres simple (de forme ovale ou
rectangulaire); leur matériel de construction consiste en pierres locales
superposées a sec; l'entrée se réduit a trne simple ouverture; le toit a la forme
d'ime coupole. Un tel abri sert d'habitat temporaire ou d'abri a proprement parler.
Dans les champs, les paysans y gardaient leurs outils et venaient s'abriter de
l'orage ou des brulures du soleil. Les abris de bergers servaient surtout a abriter
les bergers devant les intempéries.
La présente étude traite des abris des vignerons dans la région de la vallée
de la Vipava. Dans un souci de clarté, nous avons classé ces abris dans huit régions
fonctiormelles. Tous les abris sont également inscrits dans un inventaire qui
contient toutes les données disporübles. La, ou on ne dispose pas de données, il
n'y a pas de commentaire. On dispose aussi d'une documentation photographique
sur les abris de vignerons; leur position est pointée sur la carte topographique
TTN5. Certains bâtiments ont été mesurés et on en possede un relevé de leur état
actuel.
Nous avons classé les abris de vignerons en deux types. Les premiers ont
été constrmts au 19eme siecle: ils sont tous en pierres superposés a sec, tant leurs
murs que leur toit. Le toit présente la forme d'une coupole a une gouttiere. Les
seconds ont été construits apres le renouvellement des vignobles, c'est-a-dire
apres l'an 1900. C'est a cette époque qu'apparut le type d'abri connu aujourd'hui:
les murs en pierre et le toit en tuiles. Ce dernier type d'abri se divise encore en
sous-types.
Les abris des vignerons ont été pour la plupart construits par leur
propriétaires. Mais nous avons aussi des indications sur un maçon qui construisait
les abris, monsieur Lipovž de Lozice dans la vallée de Pasji rep, pres de Podnanos,
né vers la fin du siecle dernier. Il savait meme construire des abris avec toit en
128
Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini
forme de coupole, ce qui était rare a l'époque. Deux façoris de construire les abris
nous sont connus: les vieux abris sont construits a sec, les plus récents avec du
mortier.
Quant a leurs dimensions, les abris des vignerons et les maisonnettes des
propriétaires fonciers sont classés en trois groupes:
- les petits abris, qui sont aussi plus anciens,
de 2.85 x 2.65 a 3.90 x 3 metres,
- les grands abris de vignerons de 3m x 4.5m et
- les maisonnettes des propriétaires fonciers, destinées surtout aux colons,
qui ont déja la taille d'ime petite maison habitable.
L'ameublement des abris de vigneron est tres modeste, surtout si l'on
compare avec les chalets des bergers, les huttes des bucherons et les maisons
dans les marais salants. On n'y trouve que les meubles indispensables: im banc
et une table,    __________ ___________..................._______________.......   _
129
130