642                      Tabor: Iz mraka. — Kristina: Upi moji . . .
Iz  mraka.
oja mladost okrvavljena           Dviga za lesi se temnimi
je zakopana —                         črna gomila —
setve je svetle pogažena          vanjo je nade vse hladna mi
mlada poljana.                           prst zagrnila.
Ze zatonila je moja mladost, kot solnce zletela za gore,
nikdar ne vzide več, ne zažari.
Kje dnevi mladostne se zore?
Solnce pač vstane vsak dan iz morja, zlati se jasno, prerojeno,
kam smo zapravili svojo mladost, zaman, oj, zaman  zaželjeno ?
Tabor.
A
Upi moji
pi moji — beli cveti glavice povešajo . . . —¦ trudni potniki samotni — bolj in bolj mi pešajo . . .
Kam, korak, si me privedel v širno, mrtvo to ravan ? Ni ga pota — ni je steze — a nad njo ta mrkli dan . . .
In kot zli duhovi — misli moje me preganjajo, upi moji — beli cveti — smrti že se klanjajo ...
— Trudni potniki — zašli  so in zastali sred teme, ah, predaleč za oblaki zvezde vodnice bleste.
Kristina.