Naš mesar ima biserne roke
Na vogalu naše in sosednje ulice je mesnica. Taka stara, predmestna, kakršne imajo gospodinje rade, saj jih spominjajo na dobre stare čase.
Naš mesar je starejši gospod, ki je prejšnji rnesec odšel v zasluženi pokoj. Štirideset let je rezal, sekal in TEHTAL meso in si prislužil ugled v okolišu, vilo ob robu mesta in lep avtomobil.
Vsa čast mu! Klobuk dol!
Tako so menili tudi v mesarskem podjetju ,,Kremenateljc-šnicel impeks" in mu pred odho-dom iz ,,vrst aktivnih ustvarjalcev brutoprodukta" priredili poslovilni večer. V slovo so mu podarili ilato uro z vgraviranim posvetilom in zaslužnemu mojstru so stopile solze v oči.
,,Solze ganotja . . ." so menili tovariši v pod-jetju, naš mesar pa drugače.
Šel je v gostilno in se napil. Od velike žalosti. Potem je poklical k sebi svojega naslednika in mu zaupno povedal naslednje sveto mesarsko izročilo:
,,Roke vsakega mesarja so biserne. Če kdo mesarskemu mojstru pravi, da ima zlate roke, je to za mojstra velika žalitev, saj ima zlate roke vsak  mesarski  pomočnik,  srebrne  pa  že  mesarski
vajenec  prvega  letnika," je šepetal  stari  mojster.
,,Kako to mislite?" je vprašal naslednik, ki je bil pač take sorte, da je imel bisere, zlato in sre-bro rad.
,,Ali veš kako se tehta meso?"
,,Preprosto! Položiš ga na tehtnico. Seveda prej podložiš kaki dve dekici papirja . . ."
,,Butec . . . Brez mene ne bi bilo nič iz tebe . . . Dobro poslušaj ... Ko odrežeš kos mesa, ga v elegantnem loku vržeš na tehtnico. Vržeš, a iz prstov ne izpustiš. Kos držiš za rob in ga navidez-no dvigaš, da bi bil lažji in bi stranki prihranil nekaj dekagramov. Ker pa ga držiš le z dvema prstoma — s palcem in kazalcem — imaš ostale tri prste proste. Te nalahko položiš na skledico teht-nice in jeziček pokaže kake tri dekice več. Pazi na to, da bodo le tri dekice, saj mesarji nismo ta-tovi. Ko gospodinja vidi, da si ji šel na roko, lahko račun zaokrožiš za kakega kovača navzgor. To je vse. Naj ti bo v korist vse življenje," je dejal stari mojster in se oddahnil.
,,To skrivnost našega poklica čuvaj bolj kakor najlepše kose mesa," je še dodal, naslednik pa je vprašal:
,,Kaj pa biseri, zlato, srebro?"
,,Vzemi svinčnik. V naši mesnici je vsc.k dan vsaj sto kupcev. Stokrat tri dekice vrže-jo tri kilogramčke, ki so vredni pet tisoča-kov. To je ob mesecu 130 tisočakov, ob letu pa milijonček in pol. Papirja in kovačev za dobro   vago   pa   še   štel   nisem   . . ."
,,Pri zlatu pa še vedno nisva . . ." ,,Kako da ne! Do upokojitve boš v službi štirideset let. To je, seveda če boš pameten in pošten - štiridesetkrat milijonček in pol ali 60 milijončkov. To je trideset kilogramov zlata. Iz tega se da uliti trideset zlatih rok, s tem denarjem se lahko kupi biserna roka . . . In tako biserno roko imcm jaz, nehvaležneži pa so mi kupili zlau uro. Meni, biserniku! Navadno zlato čebulo, kakor za malo boljšega vajenca . . ."
Narnestnik je gledal in poslušal in nauki, ki jih je posejal stari mojster, so padli na dobro zem-Ijo.
XXX
Zdaj je naša mescica že nekaj dni zaprta. Nekatere gospodinje vedo povedati, da je novi mefar goljufa1  in  da  so ga  zaprli.
,,Da, aa," pravijo, ,,takega, kot je bil prejšnji, re bo nin.oli več . . ."
.liT-el je biserne roke . . ." dodajajo.
Naš mesar pa sedi v gostilni  in  pripoveduje:
,,Eh, ti mladi . . . Saj ne znajo pošteno delati! Stirideset let sem sekal in vse je bilo v redu, ta pa je v slabem mesecu prišel za rešetke. Saj pra-vim: za nobeno delo niso . . . Za nobeno po-šteno delo . . ."
GENO