Časopis s podobami ga slovensko mladino.
Štev. 6.	V Ljubljani 1. junija 1878.	Leto VIII.
%	veliko.
'1 z gore skrivnostne izteka se vir, (*!Poktina neznatna stnden.u je tir. 4 Slaboten, suhoten višave je sin, k Rodil se je komaj: preti inu pogin. I Na sinjem oboku luč solnca gori. Zatorej med peskom potoček medli. Počasi, po malem narašča mu moč, Ot rublje si listje, se v strugi rijoč. — Pohlevno potoček po skali šuniljd. Ponižno iz hriba v dolino skaklja. Postrviea gibčna se v vodi vrti, V nebrojuih se žarkih jej solnce blišči. — Od daleč mi bije ropot na uhó Potoček zdaj gòni že uiliusko kolo; — Ponosno pa reka hiti do morja In ladije nosi prepolne blagii.
Poznavati črke so deček uči; Mož/i učenost pa po svetu slovi.
Fr. Krek.
Igla medenka.
NajpremtónejSi bankir (penéznik) v Parizu je napravil veliko pojédino, b katerej je povabil vse svoje znance in prijatelje. Koncem pojedine so zapazili gđstje, da ima bankir svoj prtič pripét s preprosto, debelo-glavičasto iglo medenko. Vsi so se temu čudili. Bankir videč radovednost svojih gostov, začne jim pripovedovati tako-le : „Evo, ta preprosta medenka z debelo glavico naredila je mojega prijatelja srečnega in zadovoljnega. In ravno zat4 mi je ta igla ljubša in draža nego igla od zlati, naj bi imela tudi dinmautovo glavico. A da vam dalje povem! Omenjeni prijatelj je bil svoje dni velik nemarnež in postopač, bil je še deček, jedva deset let star. Bos in raztrgan se je klatil po vaséh in prosjičil po hišah premčžnejših ljudi. Njegovi zani-kerni starši ga nijso pošiljali v šolo, niti so skrbeti, da bi se siromašnemu dečku zasadila v mlado arcé zdrava zrnca lepih naukov in čednosti. Zato res iz dečka uij moglo hiti druzega, uego lenuh in postopač.
Necega jutra — bil je krasen dan — pohajkoval jo siromak ves umazan po bližnjej visi ter obiral skorjico suhega kruha, ki si jo je bil izprosil v zijutrek. V tem se mu nekaj zablesti ua tléh pred nogami. TakiSj se pri-pogne in pobere svetlečo stvarco, ki nij bila nič druzega nego preprosta igla medenka, kakoršne imajo sploh kmetska dekleta, da si ruto okoli vratu pri-puč k obleki. Tebi, meni nič, ogleduje ubogi deček malovredno medenko ter jo užč misli zavreči, ko pride do čedne, z vinsko trto obraščene kmetske hiše. Na pragu pred hišo je sedela ubožna deklica, samo za nekaj let mlajša od njega. Premetavala je o\ratno ruto slm ter tja, kakor da bi nekaj iskala, ter je milo jokala. Mlademu beraškemu dečku se to čudno zdi, žal mu je uboge deklice, obstoji pred njo ter jo vpraša: „Kaj ti je, da se jokaš ?" Deklica odgovori ihtčč se: „Izgubila sem iglo medeuko, s katero sem imela pripeto ovratno ruto; a moja mati so hudi in bojim se, dame bodo tepli." — „Tepsti te ne smejo," odgovori deček; „ni, tukaj vzemi drugo iglo, mislim, da bode ravno tako dobra, kakor óna, ki si jo izgubila." — Deklica hitro prime za iglo ter veselo reče: „Zdaj me mati ne bodo tepli!" i'o rekši, zapizila je, da ima deček suho skorjo kruha v roci, ki jo željno otépa. Prijazno ga pogleda in mu reče: „Tukaj imam jabolko; ni, vzemi, tebi je dam! Malo je uži nagriznjeno, a to nič ne dč, dobro ti bode dišalo." Brez da bi kaj rekel, ugrizne deček slastno v podarjeno mu jabolko ter otide svojim potem.
Preteklo je nekoliko tednov. Deček pride zopet v vas. Bil je ravno somenj. Po naključji ga deklica zopet sreča ter takój spozna v ujem svojega dobrotnika. Siromaku dečku se uže od daleč vidi, da je lačen. Deklica hitro seže v žep, a danes nij imela jabolka, iu vendar bi mu r da nekaj dala. Od lete, ki je na somnji prodajala, dobila je v dar polno škatlico šivanek in nekoliko medenek. Škatlico s šivaukami podari siromašnemu dečku, rekoč: „Ni, vzemi šivanke, prodaj je in kupi si kruha iu jabolk." — Zdaj se dečku zasvéti v glavi, hitro gre s šivaukami v domačo vas iu je proda kmeticam, lztržeuega denarja nij zapravil, nego kupil si jo zopet dimih šivanek in je prodajal po bližnjih vaséh. Kmalu je nosil koš nu hrbtu iu pmdajul razlivuo dioliuo blagii, kakor: šivanke, igle medenke, zapone, gumbe, iiapratnike, konce iu dru„e take stvari. Pri Icpeui in grdem vremenu je potoval po vseh bližnjih
krajih 9 svojo kramo na hrbtu ; pozneje je pr-notoval vso francosko deželo in čez dvajset let se je ustanovil v Parizu, glavnem mestu francoske dežele, kjer je odprl svojo malo trgovino. Tržil je z vsem, kar mu je neslo dobiček in Bog mu jo dal dobro srečo. S tridesetimi leti je imel uže preko sto tisoč frankov , katerih polovico je naložil na dobre obresti a z drugo polovico si je nakupil državnih papirjev. Vsa njegova podvzetja so bila natanko prevdarjena, delal je s pridnostjo in varčnostjo in v malo letih je bil milijonar.
Zdaj se je večkrat spominjal na malovredno iglo medenko, ki jo je bil našel kot postopač; spominjal seje pa tudi na prijazno, čruooko deklico, katero je z isto iglo bil obvaroval, da je nijso mati tepli. Necega dne odpotuje v <5no vas. po katerej je svoje dni prosjači! kot siromašni deček, radoveden, kako je zdaj z deklico, ki je v njem obndila duhi do kupčije. Nekdaj majheno, ubožuo dekletce, bilo je zdaj zalo in pridno deklè, to se znä, da až6 nekoliko staro, kajti imelo je nžč blizu do trideset let. Snubača nij bilo nobenega v hišo, ker je bilo deklè revno. Bankir iz Pariza jo poišče iu ob kratkem nagovori : „Božja roka vodi pota človeška. Ali so ne spominjaš več čnega dneva nežne mladosti, ko sem te bil našel jokajočo pred hišnimi vrati? Outil sem v sebi milosrdje ter ti ponudil malovredno iglo, da bi te mati ne tepli. O zdaj spoznam, da me je Bog v svoji milosti vodil, ko sem bil našel tebe. Jaz sein obogätel, zelč obogatel, imam milijon frankov v premoženji, ter pridem, da snubim tebe, po katerej mi je doletela tolika sveča! Neizrečeno me bode veselilo, ako mi daš rnki v zakon." Ubogo deklè je obledélo pri teh besedah. Jecljaje mu odgovori: „Gospod, zakaj se šalite s siromašnim dekletom, ki nema nikogar, nego Bogà v nebesih! — „Nè, nè, deklè; Bog me varuj tega, da bi so šalil s teboj, ki si sicer ubožno a pošteno deklè. Bog me je blagoslovil za dobrdtico, ki sem jo storil iz usmiljenja do tebe, ubo-zega dekleta. In zdaj naj bi te zapustil? Nè, nikoli ne storim tega! Moja bodi. in skupaj deliva srečo, ki mi jo je Bog dat.u —
Ubogo deklè si z rokama zakrije obraz in milo joka, ne vedoč, ali bi vrjela besedam bogatega bankirja.
Bankir jo tolaži, govoreč, da so njegovo besedo resnica, in da mu k nje-govej sreči ne manjka drnzega, nego njeoo blago sred, o katerem se je dovolj prepričal, ko je imela usmiljenje z ubogim lačnim dečkom. Seže jej v roko in pro-i, da bi mu ne odrekla svojega srcä.
Sramežljivo deklè mu poda svojo roko in reče : „Bodi si, kakor Bog hoče!11 Poroka je bila v domačej visi."
Tù umolkne bankir ter prijazno pogleda svojo soprogo, ki jo je mde-čica izpreletovala po vsem obrazu. „Dà, dà, gospMa moja!" reče bankir s povzdignjenim glasom, „rtni nbožni deček, o katerem vam sem ravnokar pripovedoval, nij zdaj le bogat, nego tudi srečen iu zadovoljen je. Z božjo pomočjo si je pridobil veliko premoženja, katero zdaj uživa v sreči in zadovolj-nosti s svojo soprogo, ki mu je zvesta tovarišica v njegovem življenji. In gospoda moja! čni nekdanji postopač nij nihče drugi nego jaz, a moja dobra žena, ki jo vidite tukaj, je čna uboga deklica, a ta preprosta medenka s s katero imam prtič pripét, je dna najdena igla, izvirek mojega premoženja."
J. B,
Za očetov god.
(Prijazni sobica. Milka, deklica o dvanajstem letu. sedi pri risanji. Ivanek, nje dve leti mlajfii bratec, i We nekaj med zvezki in knjigami. Na oknu stoji kletka in kan&rec v njej prepeva na vse grlo.)
I v a n e lt. M81či vendar uži enkrat, ali vsaj tako glasno ne poj, da bi človek skoraj oglušil. — Morda nema kaj jesti? Milka! ali mu si uži posula danes konopelj in mu premenila vodó ? Gotovo, da tega še nijsi storila !
Milka. Oh, saj res ne ! čisto sem pozabila na ljubega kanarca.
Ivanek. Ti pa tudi na vBe pozabiS, kadar si pri svojem risanji. A rad bi znal, kaj tičiš toliko časa pri tej podobici, vsaj si jo nže zdavnej iz-gotovila, a ti imaš vendar še vedno kaj popravljati — le glej, da nazadnje še tega, kar si naredila, ne pokvariš s svojim večnim popravljanjem.
Milka (kanarcu konopljinega semena sipajoč). Ti pa uži veš, kako je treba risati. Kaj ti moja risarija mar? Skrbi rajše za svoje reči, ki so v mnogo večjem neredu, nego h moje. Jaz uži vem, kako mi je risati. Nij dosti, da je le površna podoba izvTšena, nego treba jo je do najmanjše pičice natančno izdelati; a ravno s tem je mnogo dela, posebno z nasinčanjein.
Ivanek. Pojdi, pojdi, kaj bi tako natančno delala, vsaj oče ne vedi, kako je treba risati, in tudi ne bodo poznali, ali je podoba natančna ali ne. Se bolj se jim bode podoba dopadla, ako narediš vse bolj jasno in razločno, ter ne narediš toliko sence, da se skoraj podoba ne vidi. Meni se to uži ne dopade.
Milka. Oče uži dobro poznajo in umejo, kako je treba risati. In če bi tudi ue poznali, vendar želim podobo natančno izdelati, ker le dobro izvršeno delo je nekaj vredno, — A kaj boš dal ti, Ivanek, očetu za god? Nič, kaj ne ? To je najlepše. — Potlej bodo lehko veseli, vidèi, da si tako len ter se niti njihovega godi ne spomniš. — Še jaz se jim skoraj ne upam podobe darovati, ako tudi ti nekaj ne napraviš. Očeta bi gotovo žalostilo, ko bi videli, da si samo jaz prizadevam napraviti jim majheno veselje, a ti ne storiš ničesar k temu. Nè, nè, to ne sme tako biti. Bolje je, da mislijo, da sem tudi jaz tako pozabljiva kakor si ti.
Ivanek. Ali res misliš, Milka, da sem tako brezskrben in pozabljiv. O nè! Glej, uži davno sem mislil, kaj bi napravil očetu za god, da bi jim bilo v veselje, a nič pravega si nijsem mogel izmisliti. Risati in pisati še ne znam tako lepi}, kakor ti, da bi jim mogel kaj enacega podati. — Moje čačke in kljuke bi jim le malo dopadle. Sklenil sem toraj naučiti se na izust kako lepo pesenco iz berila, da bi jim jo znal prav gladko povedati. A to se mi je zdelo premalo. Tudi ne najdem v berilu uobene primerne pesenco, v katerej bi bilo to povedano, kar od srca želim ljubemu očetu. Rad bi zložil sam tako pesenco, ako bi le znal. A ker tega ne znam, hočem to prav po svoje narediti. Oži sem prevdaril, kako to naredim. Poslušaj me tedaj !
Pojutranjem je očetov god. Jaz na vse zgodaj vstanem, potlej se lepo umijem, snažno in čedno oblečeni, opravim jutranjo molitev zase, za vse, posebno pa še za ljubega očeta, — in potlej lepo mirno čakam do zijutreka. Ko pridemo k ziijutrekn, pri.topim k očetu in jim rečem:
„Ljubi moj oče! Danes je Vaš god, in jaz tega nijsem pozabil. Ker nemam nobene stvarce, da bi Vam jo mogel podariti v znamenje svoje ljubezni do Vas, vzemite torej majbeno voäilce, ki pride iz dobrega, äe nepokvarjenega srci. Ljnbi Bog naj Vas obrani zdravega še mnogo mnogo let, a meni naj podeli toliko moči, da bi bil vedno priden, in bi Vi bili vedno z menoj zadovoljni. To prisrčno željo hočem vsaki dan vpletati v svojo jutranjo in večerno molitev."
FiđiS tako jim rečem in gotovo bodo zadovoljni z menoj; vsaj dobro vedi, da jim nemam kaj druzega dati, ker sem siromak! — Kaj porečeš zdaj ti, draga Milka? Je-li, da boš zdaj tudi ti dala očetu narisano podobico za god. — In glej, od tebe uži tudi lehko kaj tacega pričakujejo, kor se uži dalji časa učiš, in si tndi starejša od mene.
Milka. Prav govoriš, Ivanek. — Bes je taki.
Ivanek. Ali so pa znabiti oče uži videli, kaj jim pripravljaš?
Milka. Nè.
Ivanek. To je dobro, ako res še nič od tega ue vedi. Samo pizi se, da te pri delu ne zasačijo; ker mnogo bolj jih bode veselilo, če jih popolnoma iznenadiš s svojim delom. Kaj ne, da je res taki, Milka?
Mati (stopivsi pri zadnjih besedah v sobo). Kaj pa uži spet imata tako skrivnega?
Milka (skoči k materi, oklene se jih okoli vrati in jim tibo zažepta:) Mati! nikar ne povejte očetu ničesar poprej ; rada bi jih hotela izneniditi. Glejte, to-le podobico sem jim narisala za god A prej ne smejo ničesar vedeti So li uži domi? — Dajte, da skrijem!
Mati. Nič se ne boj, saj jih Se nij domiv.
Milka. Kaj ne, da jim poprej ne boste nič povedali ?
Mati. Nič, nič, le brez skrbi bodi ! — Lepo je, da sta teko pridna, in skrbita, kako bi dobremu očetu veselje naredila. A Se mnogo več veselja lehko delata svojim starišem s tem, ako ostaneta vedno bogaboječa, dobra in pridna.	S». P . ft Ir.
Neskrbna mladina.
Po polji zelenem Mladina skaklja, Glavice cveticam Z nožico tepta.
Cvetice nedolžne Po polji vené, Ne meni za njé se Mladostno srce.
J. S. K.
Parobrod.
OSe Marko so bili imovit trgovec. Imeli so Stiri sinove, ki so se prav priđno učili Zató jim oče obljubijo , da jih bodo s seboj v Trst vzeli, ako koucem Šolskega leta dobra spričala domóv prinesó. Tega so bili otroci zelò veseli, in jedva (komaj) čakajo. da bi se Sole končale. Ta njihova Zelja se jim kmalu izpolni. Sole se koučajo in Markovi otroci so bili med najboljšimi
učenci Oče jim rekó: „Dobro ste se učili, zatorej odrinemo drug teden v Trst!" Otroci veselja poskakujejo, da bodo videli morje, morske ladij« iu parobrode, o katerih so u té marsikaj slišali v šoli. Znà se, da so težko pričakovali tega veselega dné.
Oče so bili mož beseda in osmi dan res odrinejo z otroci v Trst, kamor so večkrat v letu po Magò hodili. Zjutraj zgodaj, ko so se nžć solnčni žarki prijetno razlili po gladini jadranskega morja, prisopiha mešani vlak na Železniško postajo. Oče Marko, zapusti vši kolodvor, gredó z otroci v bližnjo gostilnieo, da odložé popotno robo in se malo okrepčajo. Kmaln potem gredtf na morsko obrežje gledat velikanske ladije. katerih otroci še nikoli nijso videli. Na ladijah je vse živo pomorščakov in drugih pomorskih deiovcev. Ne dolgo in dospejo do morskega ključa *), ki ga Lahi imenujejo „molo." To je širok jezik, sezidan od samih na štiri ogle rezanih kameuor, ki služi lju-dém za cesto ter sega dve. do tristo stopinj daleč v morje, katero je takój pri bregu zelò globoko, da se največje ladije lehko približajo suhej zemlji.
Čudeč se gledajo oče in otroci različne ladije, male io velike. Posebno jim ugaja véliki parobrod, ki ga imajo pred očmi. Daljši je od raznokatere velike mestne hiše ; tudi visok je, kajti polovica ga je pod vodó.
Oče Marko nagovoré pristaniškega uradnika, ki je blizu njih ob moiji s tal, ter ga prosijo, naj bi jim parobrod malo razkazal. Uradnik . zelò prijazen mož, rad je ustregel njihovej želji, ter jih takój opozoruje na posameznosti lepega parobroda, rekoč:
rKakor vidite, ladija je lepo pobarvana, a to zaradi tega, da je lepša in v rodi bolj trpežna. Leseni obód jf z bakrenimi ali železnimi pločami okovan. Kovinske plOče, gostejše od lesSl, ne zavirajo toliko uaglosti parobrodom, kadar plavajo v daljavo, nego leseni ob«5d. katerega morska voda kmalu razje : vrhu tega tudi daje ladiji večjo trdnost in stanovitnost. Vojne ladije so večjidel sestavljene od samih jako debelih Železnih ploč. V morji živi, kakor vam je znano, brez števila črvov in druzih razjédnih živalic. Kovinski oklepi jim branijo, da se ne morejo zajedati v les, katerega bi ga lehko kmalu popolnem uničile.
Na prednjem parobrodovem delu. malo pod vrhom, so majhene oknice, ki razsvetljujejo spalnico pomorščakom in popotnikom: a na zadnjem parobrodovem delu se svéti skozi dve vrsti oknic nekaj v veliko, bogato opravljeno sobano in nekaj v kajute za odlične ljudi, častnike in za kapetana.
Ono veliko kolo na sredi parobroda, podobno kolesu naših savskih mlinov. zgoraj pokrito, da pri vrtenji okoli sebe ne kropi, je navadno od železa : na drugej stràni ladije je zopet tako koló. Gòni ju velikanski parostroj, ki je vr središči ladije. A vsak parobrod nema koles , kakor ta. Novejši parobrodi imajo na zadnjem delu pod vodo vreteno ali vijàk (vinto), ki se neznano hitro vrti, nekako v vodi vrta, ter ladijo hitro gòni.
Ker se zelò velik parobrod ne more k bregu pritisniti, zato se pride nanj po mosteku od desäk. ki je nalašč v ta namen pripravljen. ,0b stranéh parobroda so navadno tudi stopnice nizdólu do vode. Po njih hodijo ljudje v majhene čolniče."
„Zdaj hočem," reče dalje uradnik, „prositi parobrodnega kapitana, svojega dobrega prijatelja, da mi dovoli vam razkazati tudi notranje prostore ladije."
*) Prava slovenska beseda za molo je kiju C. Predno so Lahi sezidali nov molo, imeli so starega s pravim slovenskim imenom kiju6, katerega Se zdaj sami Lahi imenujejo molo-ključ.
08« Marko so mn iato zelò hvaležni. Tndi otroci se tega ve.selé. Prijazni uradnik jih pripelje čez mostek ter jih posvari, da naj bodo plzni, ker čez zibajoči se mostek nijso vajeni hoditi. Dospéli so na ladijo. C radnik dobi takój dovolj nje. in tildi krmarja, ki jih vodi po parobrodu. Krmar jim reče, naj gredó za njim najprej na prednji del parobroda, od koder se gre po stopnicah v notranje prostore ladije, pomorščakom v spalnico, kjer vendar nij videti niti postelje niti kake druge pohišne oprave. Krmar takój zapazi, česa pogrešajo in jim veli. da je na vseb ladijah treba stiskati prostor. Pomorščaki ne počivajo v posteljah, nego v visečih plahtah, katere po dnevi zvijó in hranijo. Vse je jako snažno. A snaga je tnkaj tudi potrčbnejša nego-li drugod. Mnogo ljudi se stiska v majhen prostor, zrak nij čist, če tudi ima parobrod zgoraj na veter rpcgnene cevf. da dobra sapa dohaja. Oknfce, v katere je vdelano mračno prozorno in jako debelo steklo, dajó lemalo svetlobe, zatorej je malo ne mrak, katerega se oko le po malem privadi. Oknice se ne odpirajo. Zaradi tega je treba skrbno snažiti vse prostore. Nesnaga bi tu bolj kvarila, nego li koderkoli drugod.
Zdaj se vrnejo zopet na površje. Niže v sredi parobroda so druge stopnice, katerih se drži velik grot, kakor v naših konjskih hlevih, skozi katerega se meče senó iz poda. Ta grot se zgoraj zapira. Krmar nas pelje po stopnicah doli v spalnico tretjega reda popotnikov. Ta prostor je v spóred spalnice odločene pomorščakom. Tu so ozke postelje, po štiri skupaj postavljene, draga nad drugo, kakor v mestih pri nekaterih obrtnikih. Oprava je ubor-nejša. Kadar se prostor ljudi napolni, nastane velika gneča. Odtod se pride v nižje prostore pod obema spalnicama, kjer je nakopičeno raznega blagi v sodih, zabojih, vrečah, jerbasih i. t. d., katero se prevaža. Parobrod nese 1000 bačev (ton) re.kše 1000 X1000 kilogramov. Na dnu parobroda je prostor pogrezlln (balastni. Vsled ónega pogrezfla se ladija ne zvrne, če se tndi vse drago izprizni. Tu spodaj je tudi sv. Barbara: tako imenujejo pomorščaki óni prostor, v katerem se hrani smodnik in drugo nevarno blago. *) Svetloba in zrak prideta v ta prostor le po grotu, t. j. po velikem oknu, ki gre do vrha parobroda. Globokeje v parobrod nijso Sli. ker jih ne mika laziti po temnih prostorih. S posebnim dovoljenjem gosp. kapitana, pelje jih krmar tndi k parostroju. kamor je sicer vstop prepovedan. kar napis nad vhodom kaže. Tn Imaio pred očmi mogočen parostroj, kateri kakor mrtev velikan zdaj mirno počiva. Na strini je videti po Ifi. pri drnzih tndi po več vratic, skozi katera se poklada gorivo, premog; to so namreč peči. ki se kurijo, kadar ladija pluje po morji. Ob stranéh so veliki prostori za premog. Parostroj stoji malo ne v središči ladije. Kolfea, valji in drnge gonilne priprave, ki gonijo silni parostroj. so velikanske. Na ognjišči so paromčri, ki kažejo obilost in silo vođene sopare, gonilne moči. Parostroj ne tira samo ladije, nego goni tudi velika motovila pri nakladanji in razkladanji kupčijskega blagi. Pod parostrojem so še drugi prostori nekaj prémogu. nekaj drugemu bligu odločeni. Odtod pelje uradnik svoje goste na zadnji del parobroda; tukaj je vse ličnije in uzornéje. Odločen je ta kraj le parobrodskim častnikom in popotnikom, potujočim v prvem redu. Stopnice so pregrnjene z dragim pre-
*) Sv. Barbara je pomoćnica strelcev s topovi aa vojski.
grinjilom, vse se sveti po hodiiSfih. Skozi vež vhodov od raznih prostorov se pride v krasno sobano, kakoršne vidimo le v kneževskih palačah. Svetlobe je tukaj dovolj: sedeži so dragocene blazine, krasoti se je čuditi Tukaj je shajališče družnega življenja, res da samo gosposkega. Stopivši iz prekrasne sobane, stojé oče Marko s svojimi otroci na mostovži, ki od vrha dobiva obilo svetlobe. Od tod se pride v kajute prvega reda, to je, sobice za jedno osobo, ki so zelò bogato opravljene. Postelje so ozke in pritrjene k steni. Skozi majheno okroglo oknicé precej dobro sveti Še drug prostor v tej vrsti je obednica, in drug odločen častnikom.
Ogledujoč vse te lepe priprave, pridejo do mogočnega stebra in radovedno prašajo svojih voditeljev, čimn je ta steber. Užč poprej so videli dva taka stebra. „To so jadrila," reče krmar dalje, ter jih vede zopet na vrh parobroda , kjer se mogočno jadrila vzdigavajo k višku, nosčč obilo vrvi, lesi in jader. Jadrila so utrjena v dno parobrodu ali v grédlji. Gredelj je ladijam to, kar je živalim hrbtišče. K jadrilom visé lesene jadrenice, na konci koželjaste, a Bredi mnogokrat tako debele, da jih odrasel človek ne obseže. Privezane so z najtrdnejšimi vrvmi na jadrila, a obračajo se na vsako stran, kamor je po vetru treba. Na jadrenicah visé težka platnena jadra, ki jih veter napihuje in s tem ladijo žene. Vsako jadro ima svoje imé. Véliki parobrodi jih imajo obilo. Z vrvmi se privezujejo, natézajo, oslabévajo, zavijajo. Jadrilo na prednjem dein parobroda, ki malo ne ravno naprej moli. imenuje se „bug-sprit." Tudi Rusi je tako imenujejo, iznad ladije k višku moleča jadrila se imenujejo : prednji, glavni srednji ali veliki in zadnji. Na zadnjem konci ladije je še jadrilce, ki nosi samo zastävo (flago). Jadrila nijso od jednega debla, kajti nij tako visocih in močnih. Vsako je od treh delov. Na <5nih treh vélikih jadrilih sti po dve „vršeli," košem podobni, kakor ograjeni ho-dišči. Do njih plezajo pomorščaki po lestvicah od vrvi spletenih, pritijenih na zgornjem robu ladije. Do vseh druzih krajev ladije, treba da pomorščaki le po jednej vrvi plezajo ali hodijo po jadrenicah malo ne poprej omenjenih. V silnem viharji jim je to velika muka in njih trpljenja nij lehko popisati. Zato se pa ljudje na pomorščake ne hudujejo, ako se na suhem slo-bodneje nosijo, ker so na ladijah pod strogem redom in pod ostrimi zakóni.
A vse to bi pomorščakom ne bilo dovolj, ako bi ne imeli magnetne igle (kompasa). To umeteljno naredbo ima ladija na svojem površji za trdno voditeljico na neizroernej morskej ravnoti. Magnetna igla ostaje zmirom v ravnoležji, naj se ladija ziblje ali nagiblje. Tik magnetne igle je kolo, katero krmar ob mirnem vremenu sam z lebka vodi ; a ob viharji pristopijo trije ali štirje možj0, in še jim je pretežko.
Jeden Markovih sinov ugleda na parobrodu tudi golobinjak ter povpraša krmarja, je—li imajo na parobrodu tudi dvorišče za perotnino. Krmar se temu nasméhne. ter reče, da dvorišča sicer nemajo. a vendar v hrano s seboj vozijo tudi perotnino. drobnico in druge take živali. Imoviti popotniki in častniki imajo na razpolaganje različnih okusnih jedil, ki se pripravljajo v po-sebue j kuhinji ; a pomorščaki imajo svojo kuhinjo na prednjem delu ladije. Iznad ladije moli parostrojev dimnik, ki je nekoliko nazaj nagnjen ; tudi jadrila ne stojé navpično nego pošev, a to zaradi tega, da vetrovi nemajo tolike moči
do njih. Pred dimnikom je majhen most. na katerem stoji kapitan ali kak drug častnik, da straži in vlada parobrod, kadar pluje po moiji.
Od mosta do parostroja gre govorno trobilo. Po tem poti dohajajo ka-pitanovi ukazi do parnega stroja, če tndi je v dolnjih prostorih Se tako velik Sum in ropot.
Na drugem kraji so nakupičene verige, na katerih se kotva (maček) v dno morja pogreza, kadar je ladijo ustaviti. Kotve so jako težke in močne. Dve visiti spredaj ob ladiji, a jedna zadej. Po vitlu (vinti) jih v morje potapljajo iu zopet vzdigavajo.
Oče Marko videč, da sta pristaniški uradnik in krmar obilo časa izgubila s tem, da sta jim razkazovala najznamenitejše stvari parobrodove, za-hvabjo se jima za trud in se poslove. Tudi Markovi sinovi se spodobno pri-klonejo ter od morja idoč še jedenkrat prelepo ladijo pogledajo. Na strehi velieega kolesa je stalo zapisano z zlatimi pismeui parobrodovo ime: „11 desdioado furioso,"
Sr, SUyiìar.
Obrt.
Kar si ljudjé pridelujejo na polji in v gozdu in kar dobivajo od živine in od rudnine, to je največ še vse tako surovo, da se ne more naravnost rabiti. Pšenico mora mlinar zmleti, pek moko presejati, testo umésiti in speči, predno imamo kruh in ga uživamo. V gozdu posekan les mora Se veliko rok poprej obdelovati, predno imamo od njega mizo ali omaro. Iz kože, ka-korSno mesar z živine odére, ne more se še obutal šivati; usnjar mora kožo nstròjiti in vdelati, predno jo more črevljar rabiti. Železna ruda. ki jo izkopljejo, pusta je še in komaj železu podobua: mora se drobno stolči, potem v pMvžu raztopiti in očistiti, predno more kovač iz nje kaj narediti.
Delo, po katerem se surovi pridelki preustrojtljejo in za rabo pripravljajo, imenuje se obrt. ali obrt ni ja. Obrt surove pridelke oplemeniti in oplemeničeiiim daje večjo vrednost. Kruli je plemenitejši in več vreden, uego pšenica, iz katere je pečen. Omara je plemenitejša in več vredna nego les, iz katerega je narejena. Kožuh je plemenitejši in več vreden nego koža, iz katere je narejen. Nož, kosa, sekira in pila so plemenitejše in več vredne, nego ruda ali železo, iz katerega jih je kovač napravil.
Surove pridelke pridelujejo po vsem svetu, vendar po raznih podnebjih in po raznih deželah zelò različne. Po rodovitih ravninah se ljudjé pečajo s poljedelstvom in živinorejo; po gozdih in gorah se pečajo z gozdarstvom iu kopljejo nido. Z obrtom se ljudjé ne pečajo povsod. Obrt mora imeti òne surove prirodnine. katere izdeluje v obrtniško blagò, in potem še potrebuje <5nih moči, katere gonijo njegove stroje. Take gonilne moči so posebno voda in ogenj. Kjer nij tekoče vode, ondu nij mlinov niti žag; kjer nij kurjave, ondu nij pl&vžev niti tovaren. Kjer nij premoga, ondu tudi nij velieega obrta Obrt podpirajo in polajSujejo tudi dobre ceste, vzlasti železnice. Obrt evetò tudi najbolj po takih krajih, kjer so izobražena ljudstva. Poljedelcu in živinorejca nij treba toliko vedeti, kakor obrtniku, Vsacemu, posebno pa obrt-
niku veljd pregovor, ki pravi: „Nevednost je najdraža stvar v deželi". Kdor je dandenes imnejši, ta je sploh tudi prem-5žuejši in laže živi memo đnega, ki je manj učen, manj previden in manj izobražen. Nij vsaka obrt za vsak kraj in za vsako deželo. V tej deželi se izdeluje to blago, v drugej drugo. Na Laškem izdelujejo posebno sviluo tkanino, na Francoskem dragocenosti, na Angležkem bombažaste, na Nemškem posebno platnene tkanine. Kakor je po deželah, tako je tudi v posameznih krajih. Na Kranjskem n. pr. izdelujejo platno le okoli Loke, leseno suho robo le v Ribnici, krtače in sita na Gorenjskem, slamnike okoli Kamnika, lisnije in obutal v TrfiCi, zobce v Idriji Ltd.
Obrtnik mora veliko blaga izdelovati in ga po céni prodajati. Bolje je več blaga po nižej ceni izdelovati, nego manj pa draže. Bolje je, ako krojač na teden naredi 5 sukenj in vsako z dobičkom po 4 goldinarje prodi, nego pa, ako naredi na teden samo po 3 suknje, in ima pri vsakej po 5 goldinarjev dobička.
Poletje.
Za ljubo pomladjo pride vroče poletje. Solnce pripeka na jasnem nebn in ogreva redovito zemljo. Prava poletna vročina je. Dehteče cvetice, sočnata zelišča, vsakovrstni sadeži želijo mokrote. Blagodejni dež napoji in oživi suho zemljo ; cvetlice, zelišča in sadeži dobivajo novo, lepšo podobo. Čvrsto zelenje se vidi po gozdih in po polji. Cvetlice zopet vzdigujejo glavice in je obračajo k rumenemu solncu; prijetno pojd ptički po vrtih in logih.
Vročina zori poletne sadeže, Črešnje se rudeči in nam migetajo z zele-. nega drevja; po grmih dozrévajo jagode in druge rastline. Vse je posuto s cvetjem in plodovi. A najlepši je strniuo polje. Hitro se daljSajo sočnat« bilke, kolence se na koleuce natika in vrhu velieega bilja zakima klasovje. Neznatno in ponižno ter samo kratkih ur je strueno cvetje, a toliko bogatejši bodo plodovi.
Lehko klasovje se ljubko pozibava v godnem zraku. Kraj rizora izza gostega bilja se uam žari rudeča purpelica (divji mak), kakor danica na po-roblji jutranjenega nebesa. Tu in tam spinja rožno-evetni kokolj svoje lepe vršičke malo višje med rumeno žitno klasovje ; ž niim se druži jasno modra plavica in od spodaj gori rudečkasti grihor in belo cvetoči slak hitita ob nekaterih bilkah k višku, ovijajoč se in venčajoč ponižna steblica, ki podpirajo vse človečanstvo.
Kmalu potem začni objemati svitli solnčni žarki lehko pripogibajočo se strn. Najprej rumeni ječmen, potlej bledeča rčž a naposled zlato-rumena pšenica.
In zdaj pride ini veseli čas, da gre kmetič ob nedeljah popiludne tako rad po polji. Kaki ugodno mu diši kruh z napolnjenega žitnega klasovja! Kaki dobrodejno mu je pri srci počasi se sprehajajočemu po mejah med njivami, ko vidi povsod stoteren sad svojih žnljavih rok, ki se mu sam ob sebi obeša v naročje ! Kaki hvaležno se mu dviga oki proti nebu, k dobremu Bogu, ki ga je tako obilo blagoslovil.
Vročina bolj in bolj pritiska. Póludne zvoni. Nobena sapica ne dihne, noben klas se ne gane, nobena tica ne zaščebeti ; še celò črni mnren in zelena kobilica molčita o pdludnevnej uri. Samo gori z srede čisto modrega, nebésnega stropa sije solnce in pripeka, da vse medli in pojéma od vročine. Razbeljeni zrak živo migeti nad prepaljenim poljem, po katerem vse tli in čudno sika, kakor bi se skrivne moči snovale v njegovem naročji.
In kako prijetno je še le zvečer»! Nad žitnim klasovjem se zibljejogosti rftji komaijev. Zdajci prileti lastovka nad rumeno polje in razprši igrajoče se živalce. Prepelica za hladnega večera užč kliče izpod težkega klasovja kmetu v vas, da mu bode kmalu treba žeti.
In ženjice hité v velikih četah na polje, razstavijo se v vrste, prepevajoč lepe domače pesni. In glej! nìé Pod srpom podira Se klasje ljubo, Zastonj se upira In maja z glavó. V malo dneh so vse njive posnopane. Kmalu potem poka uži cepec na skednji, in žito se spravlja v žitnice.
Ko je žito s polja, nži jesenska mrklost in otožnost légate preko str-nišča. Da pa vendar kmetič ne jemlje prežalostnega slovesa od svojega ljubega polja, zagrne je ozimina znovič z zelenim krilom, lijič kmetovalcu veselo upanje v srci, da se zopet povrne čas, ko bode žel, kar je sejal, kakor pravi sveto pismo:
„Menjivala bodeta dan in noč, vročina in mraz, setev in žetev, dokler bode svet stal/	i, p.
Nevihta.
Poletn popiilndne je. Solnce razliva bliščećo luč z viška doli. Zrak je nestrpno soparen. Dvélo zelenje se onemoglo poveša k tlam. Prepelica mirno čepi v rlzoru, težko užč pričakujič hladne večerne rose, da bi svoj suhi kljun-ček namočila v njej. Ščinkovec se stiska pod košato krozuljo v senci in po-zijiva; petelin poje, kopije se v prahu na dvorišči, in psn, ležečemu na trebuhu, moli dolg jezik po strani iz odprtega gobca. Zemlja sama sim ter tja široko razprezana užč zéva v nebo po krepčalnej primiki.
Na polji se ratarju za brazdo kadi prah. Prioravši na konec njive si briše z rokavom pot z vročega čela in željno se ozirajič k višku okrog sebe zdihuje na tihem: ko bi pač dobri Bog dal malo pohlevnega dežja!
Nobena sapica še od nikoder ne dahne. Višnjavo nebo je čisto, kakor ribje oló.
Ali glej! Ne dolgo in lehak južni vetrič pripleše po zraku, naglo hitèS od drevesa do drevesa, ter nežno pozibovije gibična peresa in brstje. Otorej užč tudi izza juga priplava tenka, bleda oblačica po jasnem nebu, in počasi plazčč se dalje in dalje po nebeškem oboku je vedno očitnejša, z vsacim tre-notjern širočja in debelejša. Samo malo časa še, in solnce izgine za oblake,
kateri kmalu potem gosto in mračno zagrnejo ves obzor, da se pod njim hitro temni, kakor jeseni za večernega mraka.
Veter priteza krepkeje. Po potih in cestah se vzdiguje bel prah k viäku, plesom dalje vlekdč se v tisočih vrtincih. Po vrtih šumi, po gozdih hrušči; drevje se zibaje spogiblje, vrbovje se mu uklanja niže in niže do tal. Oblaki hitro se gosteč so osivéli in zamolklo začmčli, podé se in drvé, da se zdi, kakor bi vse podnebje dalje bežalo. Izza cuujevih robčv se jUn zdaj in zdaj užč blisek zasvetlika na temnem nebu. Iz daleč se tudi užč čuje, kako zamolkel grom pobobuéva vedno bliže in bliže.
Človek in živali slutijo, da se hnda ura približuje. Četa oplašenih vran beži s polja proti gozdu, skrivat se v borovji. Lastovke visoko v zraku in nizko pri tleh čivljaje letajo, vse križem se lovčč. Čeda kokoši s petelinom na čelu, hiti s povešenimi repi iS obirije se po perji domdv pod streho. Tudi poletna žaba na drevji uže poregljäva, čuteč posamezne deževue kapljice po listji. Jedini ratar, žejen in željen dežja, kakor suha gruda na njivi, vedno še pod milim nébesom mirno in srečno pričakuje dobrodejne prim&ke, če ga tndi ploha vjame in premčči do kože.
Zdajci krivec potegne, in sprekoma pritisne oblake, da se leteč vijó in kar na svitke šibč. Iz najhudournejšega se strela ukrčšo in snknivši žarkim pasom liizddlu se zabliska, da vzame oči. Brž za njo zadrdrà mogočen grom, in trdo buči po obnebji, da krepek odmév bobni med gorami in se zemlja potresa. Kaka redka kaplja debelo pade na tla.
Pastir žene čredo s paše v kraj. Katar izpreže plužnja kólca in tira domdv. Ženjice ali plevice, kosci in drugi delovci bite z njiv, pešpotnik s ceste, iskat si zavetja pod bližujo košato lipo, ne slutčč nevarnosti, v katero se podi
Strela drugič razkolje oblake, grom jih razspé in vetrovui vlak ozmé, da se vlijđ. Dež se poceja, zagrinjäje ves okraj v belo, neprozdrno meglo. Prihrušivši vihar divji in razsaja, da vse vrè in boboti Ruje in trga strehe, lomi kozolce, drevje, krha veje, vali deževne kolobäre preko sadežev po polji, raznovrstno sodrgo s sabo dalje po zraku uaprej.
Ploha se zaganja z vso silo in cokotà, kakor iz odprte zatvórnice. Strele se krešejo druga ob drugo in letajo križem, blisek za bliskom. Grmenje udriha brez prenehanja, drdrd in buči, da vse pretopi. TÙ pa tam trešči, da je gròza in strah, in se vsak užć boji, da morebiti skoraj se tù ali tam ogenj pokaže.
Gospodinja na pragu stoječ sklepa roki in se plaho ozira v podnebje, moli in zdihuje i družino, naj bi dobroüjivi Bog odvrnil nesrečo. In glej! hudo vreme se res začne preobračati.
Piš ponohiva, grmi in bliska se reje; oblaki se razgrinjajo ter poglà-jajo, dež pojenjava, začenja se svettiti. Ali z rébrij doli in po potih še zrni-rom lijaki derč, s sabo vlekdč pesek, blato in prótje. Iz ledin vrč hudouruiki; po senožetih in njivah stojé kalne mlake. Rastlinje vse posvalkauo teži na-pojeno in ubito v tla. Kmet hiti na polje pogledat, kako je s sadeži; še dosti vesel je, da nij hujšega, da nij toče bilo.
N» zapadu se oblaki pretrgajo. Zahajajoče solnce zasvéti na tenko po-mrénjenem nébesi. opirije rumene žarke sprekoma v krotko pršeči, lepo malem še roseči dež.
In proti jutrn sedmo-barvana mavrica razpnè svoj zali lok. poročdje ljudem, da jntri bode zopet ljnbo solnce sijalo. Vse je polno upanja.
Hrost in mravlja.
(Baspn.)
Težek hrost izvabi drobno mravljo na hrastovo peri, da se vozita malo po polokn. Pripoveduje jej. da ne moreta utoniti, ker se je on nže večkrat vozu, a že nikoli nij v vodo padel. Mravlja res stupi s hrostom na zeleno perd iu kmalu se zibljeta sredi potoka. Ali o grčza! perč zadene ob kamen in vrtinec je potegne pod vodo. Krilati hrost zleti v zrak, a mravlja nesrečno utone.
Po slabej tovarišiji rada glava boli.	j. S. K.
Prirodopisno - natoroznanska polje.
Pes.
Konja imamo zaradi njegove telesne moči, kravo zaradi mleka, ovco zaradi volne, a pes se nam je prikupil s svojimi umnimi lastnostmi, lta-zumnosl je mnogokrat več vredna nego volna in mleko. Zató je pa pe? jedini med domačo živino, ki spremlja svojega gospoilarja po vseh njegovih pittili in ž njim v hiši prebiva. A to prednost nam pt-s povračuje s svojo zvestobo in àragitm lepimi tastarteli. Dr>mS pra vs« nov, hwii pt>	Ur
hišo, premoženje in življenje gospodarjevo. Ovčarski pes je zvest in hraber čuvaj; skoraj vsako pastirjevo besedo razume, ter stori vse, kar mn veléva. Lovčev pes je dober lovec; äe cetó v vodo gre po ustrfljeno zvér ter jo prinese svojemu gospodarju. Za vse dobrote, ki je nam pes stori, ne zahteva druzega, nego to, kar nam ostane. Ako lepó i njim ravnamo, veselo uas pozdravlja, liže se nain ter ne vé od veselja, kaj bi začel. Pes je najrajše pri ljudeh in ima vse ljudi rad. Človeku na ljubav se nauči tudi raznih uineteljno^ti. Tujega psa ne prijemaj, ker rad ugrizne; stekel pes je zelò nevaren ljudém in živalim.
Mačka.
Ali ste videli lepo, belo mačko ondn gori na sosednvej strehi? tTže pol ure sedi na solnci. liže si tačice, pa se ž njimi umiva in gladi po glavi. Zdaj SB vzdigne in gre ško/.i okno ua strehi. Lačna je in gotovo gre v jedino shrambo, da si poišče piskrec mleka ali kako klobaso.
Da-si je mačka ztdd prekanjena tatica, vendar jo imamo radi, ker ima tako lepe iu mehke tačice, kakor nobena druga žival. Vsa njena dlaka je lepo gladka in čista Zna se nam dobrikati, sinukati in drgati okoli nas, da nam s tem pokaže, kako rada uas ima, kadar gladimo njeno dlako. A vse
drugače se obnaäa. ako grdo ravnaš ž njo. Grdo te gleda, zgrbi oči ter uzé od daleč puha in pljuje nate. V koži ima skrite ostre in močne krerapeljee, a katerimi se maščuje, ako jej storiš kaj žalega. S krempeljci se tudi spenja in pleza po drevji. po rAzkavem zidu ali sploh po stvareh, ki nijso dosti gladke in trde, da bi zasadila krempeljee va-nje. Kako gibičua, okretna in skočna je, tega se lehko prepričaš, kadar lovi miši. Vsede se za mišjo luknjo takó, da je miška ne vidi. Ali komaj se miška prikaže iz luknje, uže skoči mačka kakor blisek ua-njo, in uboga miška se zvija iu cvili v njenih kremp-Ijih. Ako mačka nij lačna, igra se nekaj časa z ubogo miško, predno jo zadavi. To se tua, da se nam miška ne sme smiliti, ker je nžč dokaj kvare (škode) naredila v hiši in vaši stariši imajo mačko zató pri hiši, da škodljive miši lovi.
Mačka ima svoje mlade neizmerno rada, vedno je liže iu snaži. Mlade mucke pridejo slepe na svet in še le deveti dan spregledajo. Stara mačka jih prve dni skrbno skriva pred mačkom, ki bi je takój požrl, ako bi do njih prišel. Mačka izvrstno vidi, a še bolje sliši. V očesu ima podolgasto zenico, ki se v temi raztegne, v svetlobi pa stisne. Zatorej mačka po noči tako dobro vidi, kakor po dnevi.
Eazne
Drobtine.
(Umrl je) 5. maja zjutraj vrl näroden mož gosp. Jan. Smukavec, deželni uradnik v Ljubljani, ki je bil, izvzemši letošnjega leta, vedno zvest naročnik našega lista. Naj v miru počiva.
(Starost sedanjih vladarjev). Viljem L, nemški cesar, je star 80 let; — sv. oče papež Leon XIII. <18 ( let; — Viljem III. kralj holandski, GO 'et; — Kristijan IX-, kralj danski, 59 let; — Aleksander 11., car ruski, 59 let; — Viktorija kraljica angležka, 58 let; — Karol I., kralj virtemberžki, 54 let; — Albert, kralj saksonski, 49 let; — Oskar II., kralj švedski, 48 let ; — Franc Jožefi., cesar avstrijski, 47 let; — Leopold II., kralj belgijski, 42 let — Ljudevit I., kralj portngaljski, 39 let ; — Abdul Hamid, turški sultan, 35 let; — Humbert, kralj italijanski, 34 let; Ljudevit II., kralj bavarski, 32 let; — Jnrij I, kralj grški, 32 let; — Alfons XII., kralj španski, 20 let
stvari.
(Velik sod) za svetovno razstavo v Parizu so naredili v Kaniži ua Ogrskem. Ta sod ima 82 dog, ki so po yJ/4 metra dolge iu po IKJ centimetrov debele. Samo delo tega velikanskega soda je stalo deset tisoč goldinarjev.
(Najmaujša knjižica na svetu.) Na Parižkej razstavi je .tako majheua kujižica, da jo leliko ua verižici pri žepuej uri uosiš. V tej knjižici je ves pesniški umotvor glasovi-tega Italijana Oauteja pod naslovom; „Divina comedia." Urke v knjižici so tako majhene, da jih le s pomočjo povekšalnega stekla inoreä brati.
Kmetska vremenska prorokovanja za rožnik.
Kakor bo vreme Mabii'da 18.) se kazalo, lakšao bode Sest tednov ostalo.
Urbanovo solute in Vidov (16.) dei, prav dobrega leta upati sines.
1'red sv Vidom raube, napovedujejo dneve prav sulie.
O kresi se dau obesi.
C« n« kresni dan deluje, orehom slabo prorokuje.
Kakoršno vreme je rožnika bilo. grudna se bode to ponovilo.
Ce rožnika toplo dežuje, kašte in nlnjake napolnuje.
Ce obroTt obrodi. sen4 veliko nij.
Rešitev rebusa v 5. „Vrtöevem listu."
Bog na nebu, miš v zidu.
Prav bo ga rešili: Gg. A. B. učitelj v Melcih; Andrej Puntar v Prošeku ; Fr. Jerič v Podgorji ; Adolf Jurca, dijak v Ptuji ; Ivan Hafner, dijak v Ljubljani ; Janez Karba v Babiucih in Viljema Franko, gospodična v Bujah.
Slovstvene novice.
*) Djetinje sigre 2» mladež o bo j eg a s pola. Priredio And. Hajde nak, ućitelj kr. muž. vježbaonice
u Zagrebu. CenaGOkr. Tako se zova lepa knjiga, ki obsega 128 milnih, deloma narodnih, deloma prevedenih iger za hrvatsko mladiuo obojega spol». Nekaterim igram so tudi pridejani nape vi, da otroci lehko pojó, kadar igrajo. Take igre bo jako zanimive, posebno pri telovadbi, zatorej bi dobro bilo, da jih tudi pri nas kdo nabira in v posebnej knjižici da na svetlo. V poprejšnih „Vrt-ćevih'- letnikih je uže bilo nekoliko tac ih iger natisneno, skušali bomo jih tudi dalje še prinašati. kolikor nam bode prostor pripuščal. A gosp. Hajdenakovo knjigo otročjih iger priporočamo živo vsem našim gosp. učiteljem. ki se zanimajo za take igre. Pri telovadnih vajah jim bode prav dobro došla, ako »e igre prelože na slovenski jezik, kar iz hrvatskega nij nobena težava. Knjiga se dobiva pri gosp. pisatelju ua adreso : Andrija Hftjdenak. kr. učitelj v Zagrebu. (Opatovina br. 102.)
Mh Vabilo k narorbi.
S prihodnjim mesecem, t. j. uzé s prihodnjim „ Vrtčevim" številom se začne drugo polletje; zatoraj uljudno prosimo vse 6m Čast. gg. naročnike-, ki so si „ Vrtec" naročili samo za pol leta, da poteklo naročnino takój obnové, da ne bodemo imeli neréda v razpošiljevanji. „ Vrtecu stoji za pol leta I gl. 30 kr.
Pri tej priliki prosimo vse prave rodoljube slovenskega ndroda, da bi naš list širili nied slovensko mladino. Ako nam bi vsak dosedanji naš naročnik vsaj se j e dne g a novega naročnika pridobil, kar bi ne bilo ravno težavno pri mkaterih naših domorodcih, lehko bi „ VrtecM po več gradiva na mesec pnnašal ter bi tako še primernejše podučeval našo slovensko mladino. Pri majhenem Številu naročnikov nam to nij mogoče ; dandenes se je vse podražilo, tako tudi papir in tiskovina.
Novim naročidkom lehko postrežemo še z vsemi letošnjimi listi.
Prosimo dalje, da bi naši gg. naročniki segli tudi po prvem zvezku „gledaliških igen* za slovensko mladino,u katerega razpošiljamo s poštnino vred po 18 kr. zvezek.
Priporočamo tudi. „ Vrtceu od poprejšnjih Ißt, ki se trdo vezani dobivajo po nasLednjej ceni: „ Vrtecu od IS74. L za 1 gld. 60 kr. ; „ Vrtec" od 1815. in 1816. leta, po 2 gld. letnik, in „ TTrtecu od 1811. 1. po 2 gl 20 kr.
Vse prijatelje slovenske mladine prosimo, da nam v obilem številu z naročnino priskočijo na pomoč.
f vedniitvo „ Vrle evo."
V Lingarjevih tdietih, hM, ilev. 1.
lzdatelj, založnik in urednik Ivan Toméió. — Natisnila Klein in Kovač (£ger) v Ljubljani