Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 26.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m L mi Leto XXXVII. - Štev. 34 (1865) Gorica - četrtek, 5. septembra 1985 - Trst Posamezna številka Lir 600 šolski verouk Draga“: 20 let kulture upanja Novi konkordat med Italijo in Apostolskim sedežem je tudi verouk na državnih šolah pravno postavil Tia trdno podlago. Kmalu se bo torej šolski verouk ravnal po novih določilih, verjetno s šolskim letom 1986/87. Zapisano je, da ima verouk svoje pravšno mesto v državni šoli vseh stopenj, obenem pa, da se državljani dobrine verouka lahko poslužijo ali pa tudi ne. Ni pa še jasno, kako bo to praktično urejeno. Ali bodo tisti učenci in dijaki, katerih starši se ne bodo odločili za verouk, med veroučno uro brez pouka ali bodo namesto nje imeli kak splošen humanitarni pouk. Tako država kakor Cerkev sta se znašli pred težkim vprašanjem. Že bežen pregled zadevne problematike, tako pred konkordatom kakor po njem, nam to potrjuje. Najprej je treba poudariti, da se je država obvezala za verouk v dogovoru z Apostolskim sedežem.Torej gre tu za katoliški verouk. Nekatoliške verske skupnosti bodo stvar ustrezno uredile po svoje. Nadalje gre za »šolski pouk«. V tem pogledu imajo šole v naših krajih svoje izročilo, ki ga drugod po državi ni. Naše slovenske šole imajo še svoje posebne značilnosti. Pri nas smo namreč šolski verouk, posebno na višjih šolah, že od nekdaj razlikovali od župnijske kateheze. Naj omenimo le enega strokovnjaka, dr. A. Trstenjaka, ki je že pred več kot 40 leti znanstveno pisal o tem in vplival na ves naš šolski verouk. Gotovo smo v tem prehiteli marsikatero evropsko državo za skoraj pol stoletja. VERO JE TREBA POZNATI Po konkordatu država daje in varuje pravico do šolskega verouka vsakemu državljanu. Tako je verouk na šoli tudi pravno dobil večji ugled. Zlasti veroučite-ljem je znano, kako ta šolski predmet omalovažujejo celo nekateri naivni katoličani. Medtem ko v totalitarnih sistemih najprej onemogočijo šolski verouk, pri nas država poudarja, da je le-ta primeren za vse učence in dijake. Na državni šoli, zlasti na višji, gre namreč za kritični, znanstveni in kulturni pristop k stvari. Zavoljo tega postane šolski verouk zelo zahteven predmet. Ne le država, tudi Cerkev se tega zaveda, zato želi posredovati verouk vsem šolarjem brez kakršne koli razlike in svobodno, torej ne samo vernim, še manj samo katoličanom. Šola poučuje npr. slovenščino in druge predmete ne samo za odličnjake, marveč za vse, ki so v razredu. Tako mora tudi šolski verouk pomagati vsem, ki iščejo resnico o svetu: pomagati jim mora pri iskanju odgovorov na življenjska vprašanja. Le tako bodo lahko kasneje kot izobraženci bolj služili skupnosti. Zato Cerkev pri šolskem verouku razkriva celotni zaklad Kristusovega odrešenja in se ne omejuje samo na zgodovino verstev ali na svoj socialni nauk. Vsak državljan ima pravico poznati dejstvo vere in verovanja ter se odločiti za življenje po veri. POMEN VEROUKA 7.A ZAMEJSKE SLOVENCE Poleg tega smo zamejski del slovenske Cerkve. Zato lahko prav na šoli prikažemo učencem in dijakom vso bogato dediščino krščanskih kulturnih korenin naše slovenske stvarnosti. Te korenine pa segajo v Oglej in v Salzburg, a še posebej temeljijo na delu sv. Cirila in Metoda, ki so ga nadaljevala vsa kasnejša stoletja. Šola usposablja mlade ljudi za življenje, da bodo močne osebnosti pri delu za druge. Zato bosta vsak oče in vsaka mati, čeprav se čutita neverna in nekristjana, segla po dobrini šolskega verouka, ki je otrok nikjer drugje ni mogoče deležen. Vesela bosta, da sta mu nudila vse pogoje za polnovredno življenje. Naj torej vsi starši, ko bodo k temu poklicani, vpišejo svoje otroke k šolskemu verouku. Ta predmet ni manj zahteven kot drugi. Mar ni že šola kot taka v celoti zahtevna? In kaj šele življenje! Otrok pa bo že čez nekaj let kot odrasel človek sam s svojim odločanjem v vesti, brez pomoči staršev, odgovoren za vsak korak v svojem življenju: v zakonu in družini, v poklicu, v skušnjavah alkohola, mamil in celo tihe ali tudi nasilne asimilacije. Če bo pa odrasel brez poznanja teh življenjskih razsežnosti, mu bo manjkalo tisto bistveno, kar bi mu bili morali ob svojem času dati starši in vzgojitelji. PROBLEM VEROUČITELJEV Novi konkordat pa glede šolskega verouka odpira tudi vprašanje usposobljenosti veroučiteljev. To bo pri nas kmalu občuten problem. Nekateri slovenski duhovniki bodo namreč v kratkem dosegli mejno starost za poučevanje šolskega verouka. Tudi usposobljenih laikov in redovnih sester ne bo veliko. Verjetno bodo v začetku prav ti nosili vso težo poučevanja tega predmeta. Vse nas mora skrbeti zadostno število teh, ki bodo poučevali verouk na državnih šolah. Zakon o šolskem pouku v Italiji je torej tu. Mimo njega ni mogoče. Skupaj z ostalimi šolskimi predmeti bo verouk na svoj način pripomogel, da bomo zamejski Slovenci živeli po modrosti, razumu, vednosti, spoznanju, ljubezni in svobodi, zavestno usmerjeni v absolutno prihodnost. VILJEM ŽERJAL ★ V Misijonarka m. Terezija je 27. avgusta dopolnila 75 let starosti. Njen dan je potekel v običajnem delu im molittvi. Po njenih redovnih hišah ni bilo posebnih slovesnosti. Laicistično usmerjeni dnevnik »La Re-pubblica« je pod značilnim naslovom »Številne polemike zaradi napovedanega papeževega obiska« zapisal v članku, ki je izšel 24. avgusta, da so mnogi furlanski verniki proti papeževemu obisku, ki naj bi bil prihodnje leto ob desetletnici potresa, ker bo preveč drag. Dežela naj bi prispevala tri milijarde lir, verniki pa pol milijarde. Na to pisanje je odgovoril videmski nadškof Alfredo Battisti s pismom, ki ga je poslal na uredništvo omenjenega lista. V njem pravi med drugim: Pobuda povabiti sv. očeta je izšla iz civilnih in verskih krogov v Gemoni, kjer se (pripravljajo, da leta 1986 znova odprejo bogočastju glavno cerkev, ki je biser umetnosti, a jo je potres strahotno razdejal. Potrebni so bili izredni napori, da so jo obnovili v prvotnem sijaju. S pobudo 'so se strinjali škofje dežele Furlanije-Julijske krajine in to iz treh razlogov: deseta obletnica potresa; od potresa prizadeta dežela je od nekdaj dežela povezave med latinskim, germansikim in slovanskim svetom ter izraz različnih kultur, ter lahko nudi papežu priložnost, da poudari pomen združene Evrope; končno j.; v tej deželi Oglej, od koder se je krščanstvo širilo v srednjeevropski in podonavski prostor. Dovolj razlogov torej za furlansko ljudstvo, da se ob vstopu v tretje tisočletje ob izzivu sekularizima, naraščajoči verski krizi in propadanju družine zave potrebe po /verski obnovi svoje domovine. »Zato obžalujemo — pravi videmski nadškof —, da se skuša s tendenčnimi članki vzeti ugled papeževim potovanjem, ki v Kristusovem imenu in v moči evangelija oznanja in brani človekovo svobodo in dostojanstvo.« ★ a Preteklo nedeljo se je papež v svojem opoldanskem nagovoru v Castelgandolfu spomnil nove obletnice nacističnega napada na Poljsko (1. sept. 1938) in petletnice podpisa dogovora med poljskim delav- »Ce se je kaj posrečilo Dragi, mimo intelektualne in strokovne poglobljenosti, potem se ji je posrečilo poroditi kal, ki jo lahko označimo kot kulturo upanja. Ta edina lahko premaga rastoči skepticizem, upadanje zaupanja, nezavzetosi in praznino, ki so se razbohotili ob propadu domišljavih in objestnih graditeljev babilonskega stolpa. Ta 'kultura upanja, ki jo goji Draga zavestno od svojega začetka, pomaga premagovati skušnjavo po begu, po popuščanju, po umikanju v zasebnost pred napakami prijateljev in nasprotnikov, ki se radi vdajajo varljivi misli, da je človek absolutno merilo vsega, kair ga Kipar Franc Gorše s Koroške je bil najstarejši udeleženec Drage 1985. Ob njem Sergij Pahor, moderator na predavanjih stvom in vlado 31. avgusta 1980. O tem dogovoru je dejal, da skupno dobro zahteva, da se ga spoštuje še naprej ter da se spoštujejo človekove pravice in da so delavci soudeleženi pri podjetju; isto velja za svet kulture in znanosti. Papež je vse, kar je povedal o Poljski, govoril v svojem jeziku ne da bi sledil prevod v italijanščino. ■ Pod okriljem Združenih narodov poteka v Milanu kongres o zločinstvu. Na njem so udeleženci dali velik poudarek mamilom in trgovini z njimi. Razpravljalo se je tudi o mladinskem kriminalu, zaporih in zapornih kaznih, nadailje o mučenju po zaporih v latinskoameriških državah, o zločinskem združevanju (mafiji) in podobno. V krogih vzhodnih držav je vzbudila ostre obsodbe izjava italijanskega notranjega ministra Scalfara o Stalinovih zločinih. Zlasti je protestiral češkoslovaški zastopnik. obdaja. Ugotavljati faliment mitologij, političnih avantur in fanatizma oblasti je dolžnost za vse, prav tako pa je dolžnost vseh, iskati in gojiti upanje, ki se mu niso nikoli odpovedali, in ga znova pogumno predlagati.« NAJLEPŠE DARILO S to mislijo, 'ki je analiza in program hkrati, je predsednik Društva slovenskih izobražencev v Trstu, Sergij Pahor, pozdravil udeležence letošnjih študijskih dni, ki so ob koncu preteklega tedna potekali v parku Finžgar j evega doma na Opčinah. Udeležba je presegla vse dosedanje, to pa je bilo najlepše darilo Dragi ob njenem dvajsetem jubileju, ob katerem so se prireditelji na častnem mestu spomnili rajnega prof. Jožeta Peterlina, čigar zamisel pred dvema desetletjema je že dolgo edinstveni duhovni element v zavesti Slovencev, ki odgovorno razmišljajo o sebi in svetu. IMENITEN DOKUMENT Jubilejno dejanje v Dragi 1985 je bilo izdaja knjige z dnevniškimi zapisi Vinka Beličiča, Vinka Ošlaka, Borisa Pahorja in Alojza Rebule »Sledovi Drage« (knjigo je uredil Marij Maver). »Imeniten in prisrčen dokument o pojavu Draga,« je poudaril prof. Martin Jevnikar, ki je knjigo predstavil na samem začetku študijskih dni. Na poseben način pa je bilo jubilejno dejanje tudi izbira predavateljev, ki spadajo vsi v povojni slovenski rod. S tem je hotela Draga dokazati, da gleda v vse tri dimenzije časa, še najbolj pa v najvaž-nešo, v prihodnost. NELOČLJIV DEL SLOVENSKEGA NARODA Prvi predavatelj letošnjega jubilejnega srečanja je bil GREGOR BATAGELJ, mladi kulturni in javni delavec iz Argentine in že tam rojen. V predavanju z naslovom »Štirideset let slovenskih daljav in bližin« je razgrnil pred publiko glavne probleme slovenske narodnostne skupnosti na daljni južnoameriški celini; probleme, sestavljene iz zmag in porazov, bojev in upov, vse pa uprte v glavni cilj: utrjevati in ohranjati slovenstvo. Batagelj nas je spomnil (pa tudi na novo povedal), s kakšno ljubeznijo in za kakšno ceno so argentinski Slovenci ostali neločljiv del svojega naroda in mu dali tudi svoj prispevek kulture in svobodne miselnosti. »Niso se izkoreninili; njih korenine so tako čvrste, da so prenesle vse žrtve, vse neprilike in poslale svežega soka v nove brstiče,« je ognjevito poudaril mladi govornik, ki si je osvojil občinstvo tudi z otipljivim dokazom te trditve, s svojo blestečo slovenščino, nazadnje pa še z optimizmom, iki ga naši oddaljeni rojaki črpajo iz gesla »Mati, domovina, Bog«. VIZIJA O ČLOVEKU Sobotni govornik dr. BOŠTJAN ZUPAN- ČIČ je prišel iz ZDA, kjer je izredni profesor prava na Seton Hall University v New Jerseyu. Spregovoril je o 'temi: »Slovenija konec 20. stoletja: prehod v novo dialektiko?« Dokaj zahtevno predavanje je podalo oris raznih oblik stisk, kriz in dilem, značilnih za osebe in skupnosti našega časa, osrednja pozornost pa je bila pri tem posvečena slovenskemu položaju. Med nakazanimi možnimi rešitvami za prestop na novo kvaliteto izstopa govornikova vizija o človeku, ki bi znal v sebi narediti nekakšen prodor ik Biti, o človeku z genialnim pogledom daleč čez obzorja vsakdanjosti, človeku, ki bi s svojo vizijo odprl še drugim duhovna vrata v nove možnosti za novo rast in nove perspektive. POGUMNO ISKANJE RESNICE V nedeljo dopoldne je po službi božji, ki jo je za udeležence Drage daroval tržaški škof L. Bellomi, nastopil mladi slovenski duhovnik in publicist IVAN ŠTUHEC, trenutno na študiju v Rimu. Svojemu predavanju je dal naslov »Med Ge-tsemanijem in Taborom: žar in stiska kristjanovega upanja«. To je bilo razmišljanje o temi, ki jo zgovorneje opredeljuje podnaslov »Povojni kristjan se vživlja v utrip svetovne in slovenske Cerkve«, še določneje pa kar prvi stavek iz predavanja, ki napoveduje in pojasnjuje: »Dana mi je odgovorna in prijetna dolžnost, da kot mlad duhovnik iz svojega post-NOB-jevskega in postkon-cilskega obzorja izmerim nekaj tistih drž in odločitev, .ki so zaznamovale Cerkev in kristjane v Sloveniji in ki določajo tudi nas.« To je potem tudi storil v imenitni obliki, s tehtno globino, s suverenim poznanjem snovi in ne nazadnje z vedrim pogumom pri iskanju resnice na vseh straneh. Zlasti mlajši poslušalci, ki jih je bilo letos v Dragi zelo veliko, so izrekli zadovoljstvo nad razkritjem cele vrste ključnih dejstev iz duhovnega in tudi konkretnega dogajanja v Sloveniji pred vojno in med njo. STISKA SLOVENCA NA TUJEM Zadnji predavatelj v parku Finžgarje-vega doma pa je bil dr. MARKO DVOR-2AK, slavist in publicist, trenutno pastoralni delavec v Nemčiji. Nastopil je z izpovednim nizom razmišljanj na temo »Duma 1985 - anatomija nekega zdomstva«. Šlo je za nekakšne miniaturne eseje, ki so se mu oblikovali v samoti, večkrat skoraj v nadomestilo za žive pogovore s toplino sočlovekove bližine. Zato je predavanje zazvenelo mestoma elegično, vseskozi pa je bilo v tonu poetičnosti in čustvene izpovedi, kar je znal izraziti tudi govorniško. Poslušalec je zvedel za intimne stiske Slovenca na tujem, ki ni v tujini le iz gmotnih potreb, ampak ,tudi in mogoče še zlasti zaradi ozkosti in nerazumevanja, ki ju je bil deležen v domovini. Ton in vsebina iskrenega sporočila sta bila docela v skladu z naslovom, vendar pa je — posebej še v debatnem delu — prišla do izraza tudi pogumnejša in udarnejša stran narave, ki ni samo občutljiva, marveč tudi možato jasna in živo prizadevna. Med drugim je izrekel izvirno misel: bratstvo in edinstvo med narodi ali državami je abstrakcija, če ne kar fraza; med narodi in državami mora biti nekaj drugega, stvamejšega in zato močnejšega: biti mora pravična pogodba. Skozi celotno predavanje dr. Dvoržaka pa je vela globoka vera v Boga tar strastna privrženost resnici, pravici in ljubezni do sočloveka. To je kratek profil letošnje jubilejne Drage 1985. Bogata v raznolikosti tem in pristopov, spodbudna ob mladostnosti predavateljev, široka v prostorskem zajemu slovenskih ljudi in problemov mimo vseh meja, predvsem pa — kot vedno: svobodna, resnobna in poštena. Taki Dragi želimo še dolgo in uspešno prihodnost. Tržaški škof Bellomi mašuje za udeležence »Drage«. Na desni je Tone Zrnec CM iz Kanade, urednik mesčnika »Božja beseda«, na levi pa letošnji zlatomašnik dr. Anton Požar, profesor v semenišču v Vipavi Si želiio Furlani papežev obisk ali ne ? b težkih dni našem naroda sto|p ■» Triglavu Pod naslovom »Iz težkih dni našega naroda« smo v št. 31 z dne 1. avgusta objavili prvi del zapiskov nemškega duhovnika Avgusta Hergenketterja, ki je med zadnjo svetovno vojno obiskoval slovenske pregnance po taboriščih v Nemčiji. Danes objavljamo njegovo srečanje s škofom dr. Ivanom Tomažičem v Mariboru. PRI NUNCIJU ORSENIGU O svojem dušnopastirsjem delovanju mod Slovenci sem poslal porodilo apostolskemu nunciju Orsenigu v Berlinu, obenem pa ga prosil za razne ugodnosti in spreglede na področju dušnega pastirstva. V začetku julija 1943 sem ga tudi osebno obiskal, da bi se z njiim pogovoril o razmerah v Sloveniji, od 'Nemcev okupirani. Tedaj mi je nuncij izrazil željo, da bi rad imel podatke iz prvega vira in da bi bil morda jaz za to poslanstvo najbolj primeren. Po molitvi pred tabernakljem sem stopil pred svojega škofa kardinala von Galena in mu povedal, kaj nuncij od mene želi. Kardinal me je blagoslovil in me vzpodbujal, naj vse natančno poizvem in nato poročam. Iz Neubeokuna sem odpotoval 22. julija 1943. Najprej sem se ustavil v Gradcu in se tam sestal s slovenskim katehetom Logarjem, nato pa pot nadaljeval proti Mariboru. Na poti iz Gradca do Maribora ni bilo obmejnega pregleda, ker je bilo slovensko ozemlje — še pred dozdevno nemško zmago — že priključeno Nemčiji. Zame bi bil pregled nevaren, posebno še, če bi oblasti našle moj dnevnik, kamor sem zapisoval vsa pota in delovanje med slovenskimi izgnanci in trpini v Nemčiji. Iz mesta Maribora, v katerem je pred drugo svetovno vojno živelo okoli 35.000 prebivalcev, so nemške zasedbene oblasti izgnale vse Slovence, le okoli 6.000 Nemcev in nemško govorečih ljudi je ostalo. Že v Gradcu sem pri frančiškanih zvedel, da so nemški SS oddelki zasedli frančiškanski samostan v 'Mariboru. Okoli 20 redovnikov in bratov so pregnali, samo p. Valerijan je smel ostati in stanovati v zakristiji cerkve, ki je bila za vernike odprta. P. Valerijana sem že dolgo časa poznal in zato sem bil prepričan, da mi bo povedal vse, kar bom želel vedeti. Povedal mi je, da je bilo pred drugo svetovno vojno v Mariboru nad 30 duhovnikov, sedaj pa, ko so Nemci zasedli Maribor, so smeli ostati samo štirje in sicer škof dr. Ivan Tomažič, škofijski tajnik Oberžan, župnik Umek in p. Valerijan, ki je edini redovnik v Mariboru. P. Valerijan mi je dobesedno takole dejal: »Če želite obiskati škofa dr. Ivana Tomažiča, bodite zelo previdni. Zavedajte se, da so škofijsko poslopje zasedli nemški SS oddelki. Pri vhodu v poslopje so pustili škofu dve sobi, njegovemu tajniku Oberžanu pa eno sobo. Vhod v škofijsko palačo straži oborožen vojak; včasih se sprehaja pred hišo sem in tja. Če se vam posreči neopazno priti v škofijsko hišo, potem boste lahko govorili s škofom. Bodite pa skrajno previdni!« PRI ŠKOFU DR. TOMAŽIČU P. Valerijanu sem se zahvalil za pojasnilo in pripomnil, da bom svojo pot do škofa dr. Ivana Tomažiča izročil v božje roke, nato bom pa previdno skušal priti v škofijsko .poslopje. Škofijski hiši sem se približal od strani in izza vogala opazoval vojaka, ki se je sprehajal pred hišo. Nihče me ni poznal in tudi ni slutil, da sem duhovnik, ker sem nosil civilno obleko. Ko se je vojak obrnil in mi pokazal hrbet, sem hitro stopil za njim in mu sledil do vhoda v Škofijsko poslopje. Če-bi se bil vojak obrnil, bi šel mirno naprej po trgu, ker pa se ni obrnil, sem hitro skočil v hišo in potrkal na vrata tajnika Oberžana, ki me je peljal k škofu dr. Tomažiču. Mariborski škof dr. Tomažič me je že veliko let dobro poznal, zato se je razveselil, ko me je zagledal. Tri ure sva se pogovarjala, ko sem mu pojasnil vzrok svojega prihoda v Maribor. Se prav posebno pa je bil vesel, da sem šel na tako nevarno pot po želji apostolskega nuncija C. Orseniga v Berlinu. Skof dr. Tomažič mi je pripovedoval o razmerah v Sloveniji. Zaupal mi je važna naročila za ljudi na ozemlju od Brežic do Krškega, katerega so morali Slovenci zapustiti. Na tem ozemlju so Nemci naselili Nemce iz Južne Tirolske, Kočevarje in iz raznih krajev preseljene Nemce. ŽALOSTNO POROČILO Pretresljivo je bilo poslušati škofa dr. Tomažiča, ko je govoril o žalostnem verskem in narodnem položaju njegove škofije. Sedaj je po vsej škofiji — je dejal — samo še 80 duhovnikov in od teh jih je 57 iz graške škofije. Duhovniki smejo spovedovati v slovenskem jeziku, drugače pa ne smejo v cerkvi slovenski pridigati ne brati evangelija in tudi ne peti. Na Gorenjskem (ljubljanska škofija) duhovniki niti spovedovati ne smejo slovenski. V škofiji delujejo tudi trije kočevski duhovniki, ki imajo posebne dušnopastirske fakultete v zadevi dušnega pastirstva. Na ozemlju, kjer je bilo pred vojno nad 30 župnij, obiskujejo ljudi, krščujejo, pokopavajo mrliče, spovedujejo, poročajo ljudi, opravljajo božjo službo brez pridige v nemškem jeziku in nimajo časa za poučevanje verouka. Imajo tudi svojega posebnega generalnega vikarja, ki ima sedež v Čatežu pri Brežicah. Duhovniki so revni, ker nimajo plače, pač pa žive od milodarov ljudi in od mašnih intencij in štolnine. V okrajih, kateri so pred vojno pripadali ljubljanski škofiji in spadajo sedaj pod celovško škofijo, ni niti 20 duhovnikov, pred vojno pa jih je delovalo okoli 200. Pregnani duhovniki se ne smejo vrniti, čeprav je veliko pomanjkanje dušnih pastirjev. Pred vojno je bilo v mariborski škofiji okoli 640 duhovnikov, po nemški okupaciji in izgonu jih je ostalo samo 71; po dveh letih jih je bilo 41 in sedaj je samo še 28 duhovnikov v vsej škofiji. Ko je nemško vojaštvo zasedlo mariborsko škofijo v letu 1941, je bilo takoj veliko duhovnikov zaprtih po taboriščih in potem so jih v zaplombiranih vagonih odpeljali čez mejo, nekatere pa so odpeljali v taborišče v Maribor in potem v Gradec. Tudi vsi kanoniki — ostal je samo kanonik Umek — so morali oditi iz Maribora. Vsi samostani so bili zaprti, imovina pa je bila zaplenjena in izropana. Usmiljenke so zaenkrat smele ostati v službi po bolnišnicah. Lazaristi so morali zapustiti Celje; tudi jezuiti, ki so delovali v Mariboru, so morali oditi. Prav tako so morali frančiškani zapustiti svoje samostane v Mariboru, Sv. Trojico v Slovenskih goricah, Nazarje, Brežice, Kamnik, Kranj in Brezje. Ista usoda je doletela tudi kapucine, minorite, trapiste in salezijance. Trapistovski samostan v Rajhenburgu je bil spremenjen v koncentracijsko taborišče, frančiškanski samostan v Brežicah pa v šolo. Tamkajšnjo cerkev so 20. decembra 1942 do tal porušili, marmornate oltarje pa porabili za popravilo cerkva. Nove orgle so razbili ter jih z drugim materialom vrgli v Savo. Duhovniki, redovniki in redovnice — navadno so prišli ponje od 23. do 2. ure ponoči — so morali v četrt ure zapustiti svoja stanovanja. S seboj so smeli vzeti le kovček obleke in perila. Zaprti slovenski duhovniki so morali delati na cestah. Tudi škof dr. Tomažič je bil 14 dni zaprt. Hitlerjanci so v južni Štajerski okoli 200.000 ljudi (predvsem inteligente in vse one, ki so 'bili javni delavci), zaprli in jih potem v zaplombiranih vagonih odpeljali na Hrvaško, v Srbijo ali v koncentracijska taborišča v Nemčijo. Okoli 50 tisoč ljudi je zbežalo v tako imenovano »Ljubljansko pokrajino«, ki so jo okupirali Italijani. Med njimi je bilo tudi nekaj duhovnikov. Okoli 28.000 Slovencev je moralo zapustiti Maribor, 600 Brežice (140 inteligentov). Prav tako so morali zapustiti Maribor in Brežice tudi njihovi sorodniki. Vse predvojne organizacije so bile razpuščene in prepovedane. * * * Tako je bilo žalostno poročilo o razmerah v Sloveniji, ki mi ga je škof dr. Tomažič posredoval. Nato me je naprosil, naj bi obiskal Krško in Brežice in tam delujočim duhovnikom izročil posebna pooblastila za dušnopastirsko delovanje, ki jih je Apostolski sedež poslal mariborskemu škofu. Rad sem škofu ustregel in šel na pot. Obljubil sem mu, da mu bom sporočil, če bom zaupano nalogo uspešno opravil. In tako se je tudi zgodilo. ■ V Aricci pri Rimu se je končalo zborovanje oženjenih katoliških duhovnikov in njihovih žena pod naslovom »Vesoljna sinoda katoliških oženjenih duhovnikov in njihovih žena«. Udeleženci — med njimi je bil tudi bivši škof iz Avellanede v Argentini Jeronimo Podesta s soprogo — so sestavili dokument, ki so ga izročili švicarskemu stražarju ob vhodu v Vatikan. V njem je naštetih pet »katoliških resnic«, ki opravičujejo zakon katoliških duhovnikov. Glede vloge ženske v Cerkvi je rečeno, da je Cerkev do njih nasilna in izvaja proti njim diskriminacijo. Udeleženci sinode so tudi sestavili »poslanico na božje ljudstvo«, ki pa ni bila soglasno sprejeta. Pred 90 leti je župnik na Dovjem Jakob Aljaž na vrhu Triglava postavil stolp, ki stoji še danes. Za današnji čas ni to nič posebnega, a nekoč je pomenilo prelom in še kaj več, začetnico slovenske -prebuje v naših gorah in z Aljaževimi kočami na Triglavu začetek slovenskega visokogorskega turizma. Pred nastopom Jakoba Aljaža na Triglavu se je takratno Slovensko planinsko društvo zadrževalo na nizkogorju okrog Ljubljane. Torej gre Aljažu tudi zasluga, da je Slovensko planinsko društvo, ki mu je podaril in prepisal ivse koče, reformiral v aktivno društvo in ga usmeril tja, kamor sodi po dejavnosti, v visokogorje. Tudi Aljaž je začel z malim. Za goldinar je kupil svet vrh Triglava, da bi Nemcem v obdobju najbolj zagrizenega boja za južnoslovanske dežele pokazal, kateremu narodu pripada Triglav. Iz kovinskih delov, ki mu jih je naklepal kovaški mojster Belec iz Šentvida, je postavil okroglo pločevinasto stavbo na Triglavu. Čeprav je Aljaž mislil s stolpom tudi na praktični pomen, muditi obiskovalcem zavetje pred nočjo, vetrom ali ob hudi uri, je gotovo, da je bila postavitev Aljaževega stolpa Od petka do nedelje preteklega tedna se je v Južni Afriki mudila tričlanska de-legaoija zunanjih ministrov Evropske gospodarske skupnosti. Vodil jo je zunanji minister Luksemburga J. Poos, spremljala sta ga pa Italijan Andreotti in Nizozemec Van Den Brook. »Naš obisk je poizvedovalne narave, hkrati pa nameravamo izraziti nasprotovanje EGS rasnemu razlikovanju, ki mora izginiti,« talko je dejal minister Poos ob svojem prihodu v petek 30. avgusta v Južnoafriško republiko. Evropska delegacija se je poleg z vladnimi predstavniki sestala tudi z anglikanskim škofom in Nobelovim nagrajencem za mir Desmondom Tutujem, z voditelji črnskih sindikatov, z zastopniki raznih Cerkva in z voditeljem črnskih Zulujev. Glavni razgovori so seveda potekali s predsednikom južnoafriške vlade Pietrom Botho in z njenim zunanjim ministrom Roelofom Botho. Slednja sta opozorila na nevarnost, da se Sovjetska zveza polasti črnskih osvobodilnih gibanj, dalje na neučinkovitost gospodarskih sankcij, ki bi predvsem prizadele črnsko prebivalstvo. Obljubila sta, da bo vlada postopno v teku petih let odpravila sedanje rasno razlikovanje, a predpogoj za to je, da se črnci odpovedo nasilju, kateremu se sedaj množično prodajajo. O potovanju bodo ministri EGS poročali 10. septembra na zasedanju ministrskega sveta v Bruslju, ki bo na osnovi poročila določil svojo nadaljnjo politiko do Južne Afrike. ★ Južnoafriški škofje o rasnem zapostavljanju Južnoafriški škofje so v skupni izjavi, ki jo je objavilo tajništvo škofovske konference te države 1. avgusta, pozvali predsednika Botho, naj nemudoma ukine iz- simbolično dejanje v narodnoobrambnem pomenu. Nakup sveta okrog Triglava je Jakob Aljaž izvedel po predpisih. Bojeval se je z zakonitimi sredstvi. Najemal je domače delavce, vodil in nadziral dela po svojih zamislih in dal vse stavbe, vključno z Aljaževim stolpom, zemljeknjižno vpisati. Aljažev stolp v jubilejnem letu vzbuja spomin na moža, ki ga je postavil, na čas in razmere v njem. Zelo toplo poročilo o zaslugah župnika Jakoba Aljaža za Triglav in sploh za slovensko gorništvo prinaša 14-dnevnik »Naši razgledi« izpod peresa Toneta Strojina. Svoj članek zaključuje z besedami: »Aljažev stolp nam mora v jubilejnam letu obuditi spomin na moža, 'ki ga ije postavil, na čas in razmere v njem. čaščenje gore in hoja na Triglav nam res lahko kaj povesta o Slovenčevi zavednosti, domovinski ljubezni, naravnosti. Korenine pa so lahko globlje in trdnejše, če seže ob tem zgodovinska zavest vsaj do časov, ko je župnik Jakob Aljaž postavil stolp na najvišji točki slovenske zemlje. Tak zgodovinski spomin je lahko tudi poroštvo za prihodnost.« redno stanje v državi, ki ga je. razglasili po zadnjih silnih nemirih črnskega prebivalstva. Prav tako so kritizirali politiko rasnega razločevanja, ki se ji vlada še vedno ni odpovedala. Predsednika Botho tudi pozivajo, naj izpusti vse politične zapornike, črnskih predelov naj več ne nadzorujejo vojaki in policisti, ki naj se umaknejo s sedanjih kontrolnih točk. Predsednik naj se tudi začne resno pogajati z voditelji zatirane črnske skupnosti, 'pokličejo pa naj na te pogovore tudi voditelje, ki živijo v tujini. Ravno tako je že čas za prenehanje nasilnega preseljevanja ljudi. Škofje v svoji izjavi tudi ugotavljajo, da niso presenečeni, ker je prišlo do razglasitve izrednega stanja. 'Politika rasnega zapostavljanja prinaša nasilje, zatiranje, gospodarsko izkoriščanje, sovraštvo med prebivalci različnih polti. Nič čudnega, da so se žrtve takšne politike začele braniti in bojevati za nov družbeni red, pravičnost, imir in enakost. Južnoafriška vlada ima le eno možnost: ukine naj rasno razločevanje in ustanove, ki ga podpirajo. ■ V soboto 31. avgusta je po teklo pet let, ko je bil podpisan sporazum med poljskimi delavci in vlado, iz česar je nastal samostojni delavski sindikat Solidarnost. Njen voditelj Lech Walensa se je tega dogodka spomnil s tem, da je položil šopak rož pred spomenik delavskim žrtvam iz leta 1970. Sledila je tiskovna konferenca, na kateri je predstavil 500 strani obsegajoč dokument »Poljska pet let po avgustu«. V njem predlaga oblastem nov družbeni dogovor, ki naj bi izvlekel Poljsko iz krize, v katero je zašla. Odpraviti bi bilo treba vse zatiralne ukrepe, uvesti gospodarsko reformo .in vzpostaviti sindikalni pluralizem. Pml Jam o srnjem predhodniku Pred sedmimi leti je v Castelgandolfu umiri 6. avgusta papež Pavel VI. Sv. oče Janez Pavel II. je zanj opravil mašo za-dušnico in obenem poudaril, da je Pavel VI. na izreden način razumel stiske in potrebe sodobnega človeka. Razumel je tudi dramo, ki se odigrava v njem. Leta 1965 je obiskal sedež Združenih narodov, da tudi pri tamkajšnjih predstavnikih držav in vplivnih osebnosti prebudi večjo odgovornost za mir. Ravno zaradi tega je tudi uvedel praznovanje vsakoletnega svetovnega dneva miru 1. januarja. Na grobu pokojnega papeeža v kripti vatikanske bazilike pa je daroval mašo zadušnico kardinal Baggio. Ta je izrekel upanje, da se bo kmalu začel postopek za razglasitev tega velikega papeža za blaženega. Verski položaj rimskega mesta V glavnem mestu krščanstva živi 32 kardinalov, 86 nadškofov in škofov, 1.517 duhovnikov, 3.495 redovnikov in trije stalni duhovniki. Redovnic je 19.812, 676 pa se jih pripravlja na redovne zaobljube. Od leta 1964 do 1984 je duhovniški stan zapustilo 139 duhovnikov, posvečenih pa je bi- lo v istem obdobju 155 bogoslovcev. Vedeti pa je treba, da je večina od omenjenih duhovnikov in redovnikov zaposlenih v kurijskih uradih in službah, osrednjih uradih in ustanovah redovnih hiš, -kongregacij in duhovnih skupnosti. Samo 1.045 jih deluje v dušnem pastirstvu, povprečno po trije v vsaki od 310 rimskih župnij. V vsaki od teh župnij je povprečno 9.118 vernikov. V teh župnijah prevladuje za velemesta značilno versko stanje, predvsem pa močna sekularizacija. Le 20 odstotkov od 2,8 milijona rimskih katoličanov bolj ali maid redno obiskuje nedeljsko mašo. Prejemanje zakramentov je v zadnjih letih spet nekoliko večje. To pa še me spremeni dejstva, da danes dajejo katoličani krstiti le 30 odstotkov novorojencev, medtem ko so jih leta 1963 še 90 odstotkov. -Število cerkvenih porok se je z 96 odstotkov zmanjšalo ina 70 odstotkov. Precej je tudi prošenj za ločitev. Kljub temu pa je v italijanski prestolnici število krstov in porok znatno višje kot v nekaterih -drugih italijanskih mestih: Milanu, Bologni, Firencah. Pogovori med obema Kore jama Do srečanja je prišlo v Pyongyngu v Severni Koreji. Sestali so se predstavniki obeh Rdečih križev. Razpravljali so, kako bi omogočili obiske med ločenimi družinami. Gre za deset milijonov oseb. Predstavniki Južne Koreje so predlagali, da bi ustanovili poseben urad v ta namen v Severni in Južni Koreji. Poleg tega naj bi stalno delovala mešana komisija v Pan-munjonu v obmejnem pasu za olajšanje medsebojnih stikov. Poročila pravijo, da so bili pogovori uspešni. Bralci pišejo Zakaj samo Miklavž? Nedavno sem prejel lično razglednico. Na njej sta vidna zvonika dveh cerkva v Novem mestu: na hribu kapiteljska, spodaj ob Krki pa frančiškanska. Nad kapiteljskim zvonikom je reproducirana slika benečanskega umetnika Tintoretta, ki se nahaja v glavnem oltarju kapiteljske cerkve in velja za veliko umetnino. Sv. Miklavž je upodobljen v nebeški slavi, pod njim pa sta oglejska svetnika škof sv. Mohor in diakon sv. Fortunat. Novo mesto je namreč vrsto stoletij spadalo pod oglejski patriarhat. Zbode pa napis na hrbtni strani razglednice: »Miklavž v kapiteljski cerkvi«. Miklavžev je v Sloveniji in drugod po svetu zelo veliko, a svetnik Miklavž je le eden. Vemo sicer, da se v Sloveniji režimski ljudje skrbno pazijo, da svetniška imena pišejo brez »sveti«. To je pač v skladu Z njihovim odnosom do vere in Cerkve.. Čudim pa se, da se s tem strinja uprava verskega tednika »Družina«. Kajti na isti strani najdemo zapisano: »Izdala Družina - verski list, Ljubljana.« Ali tudi zanjo svetnik, upodobljen v kapiteljski cerkvi v Novem mestu, >:i več svet? Novomeščan ■ V pokrajini Novara je prišlo do zemeljskega usada velikih razsežnosti. V dolini Fornazzi blizu švicarske meje je zemeljska gmota zasula nekaj avtomobilov, ki so pravkar vozili po tistem dedu ceste. Reševalcem je uspelo oteti osem oseb, za tri pa ni bilo več pomoči. Eni ženski je plaz odtrgal obe nogi. Avtomobilisti so bili iz Vareseja in Genove. TehQ.T.sK© ujuetno ■n f rstrsh v Air cvvfljrUcR TEHARSKO JEZERO — SLOVENSKIH FANTOV GROB Pričujoča slika predstavlja Teharje, kjer je bilo pobitih nad 28.000 slovenskih domobrancev, srbskih četnikov in dobrovoljcev, hrvaških borcev in številnih civilistov, med njimi mnogo družin z otroki. Domačini iz te okolice še danes pripovedujejo o grozotah tistih dni. Ker so bila grobišča zelo plitva, je divjačina izgrebla nešteto človeških kosti, zato so komunistične oblasti, da bi prikrile svoj zločin, navozile gramoz in pokrile z njim grobove. Ob spodnji strani so zgradili nasip in tako nad množičnimi grobovi med hribovjem in nasipom ustvarili umetno jezero. Pod njim počivajo tisoči, ki so padli pod streli brata morilca. Tamkajšnji ljudje so prepričani, da bo nekoč sredi tega jezera stalo božjepotno svetišče, posvečeno vsem, ki so padli za Boga, narod in domovino. Obisk mpste lipjt i Južni Url Ob 20-letnici prihoda notredamk v Sv. Križ pri Trstu Ob »modri« Donavi Preteklega 28. junija je minilo 20 let, odkar so notredamke prišle Ik nam. Kako hitro so minila ta leta! Še sedaj jih vidim, kako so sedele pri mizi v župnišču med večerjo ir. kako smo jim po večerji pomagati nesti prtljago dn jih spremljali v staro, a lično, najeto hišico pod vasjo nad stopnicami, ki vodijo na železniško postajo. Izpred te hišice je krasen razgled na morje, v katerem so, še ne dolgo tega, naši ljudje lovili ribe in z ribolovom preživljali sebe in svoje družine. Prvi dve sestri je pripeljala s. Avgusta Perkan, takratna in sedanja prednica v Trnovem pri Ilirski Bistrici, in je ostala nekaj dni z njima, da sta se vsaj za silo privadili novemu kraju in novim ljudem. Septembra pa je prišla ‘k nam še ena sestra. To sva šla iskat z g. Vončino z avtom iv Lovran, ker takrat še nisem imel ne avta ne vozniškega dovoljenja. V teh letih so sestre opravile ogromno delo v župniji. Skrbele tso in še skrbijo za župnijsko cerkev in za podružno cerkvico sv. Roka. Ce bi samo za to skrbele, bi 'se splačalo, da so v župniji. Toda na skrbi imajo tudi otroke in bolnike. Vsa leta vodijo župnijsko glasbeno šolo dn otroško-mladinski zbor, ki nastopa med letom v cerkvi in iv župnijski dvorani. Ena sestra -spremlja na orgle, druga pa vodi ljudsko petje vsako nedeljo in vsak praznik pri prvi maši in drugih pobožnostih, zlasti oktobra, maja, med adventom in postom. Pa to še ni vse. Sestre veliko molijo za našo župnijo, so vsak dan pri maši in obhajilu ter so s svojim lepim in Bogu zvestim življenjem najboljše Kristusove pričevalke v župniji. Te za našo župnijo važne obletnice smo se spomnili zadnji dve nedelji v juniju. V nedeljo 23. junija smo se odpeljali z avtobusom v Trnovo pri Ilirski Bistrici, kjer imajo notredamke svoj samostan. Z nami so šle seveda vse tri sestre, naš cerkveni zbor in nekaj drugih župljanov. Ob odhodu je lilo kot iz škafa. Na mejnem prehodu na Pesku smo morali čakati skoraj eno uro, ker je bila pred nami kolona avtobusov, namenjenih v Medju-gorje. Nam pa se je mudilo, ker smo imeli napovedano mašo v trnovski župnijski cerkvi za 10. uro. K sreči smo na jugoslovanski strani naleteli