434
TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Ureja Janez Menart
Ašvaghoša: Budovo življenje I
Uvodne besede napisala in pesem prevedla Vlasta Pacheiner-Klander
Življenje ustanovitelja budizma Siddharthe Gautame (ali v jeziku pali Siddhatthe Gotame), ki je živel verjetno od 563 do 483 pr. n. š. in se je sam imenoval Buddha (Prebujeni), je spodbudilo številne umetniške stvaritve. Ena takih je Budovo življenje (Budd-hačarita), sanskrtska pesnitev sta-roindijskega pesnika Ašvaghoše iz 1. ali 2. st. n. š. V tretjem spevu, ki je tu preveden skoraj v celoti
(kitice 1—62), se pesnik ustavlja ob prvem srečanju prihodnjega Bude s trpljenjem. Oče, vladar v majhni državi na ozemlju ob meji današnjega Nepala in Indije, mu je namreč vso mladost to stran življenja prikrival, da ne bi razmišljanje o temeljnih življenjskih vprašanjih sina odvrnilo od praktičnih vladarskih dolžnosti, kakor je bilo prerokovano in kakor se je tudi res zgodilo. Ašvaghoša, prvi znani predstavnik klasične staro-indijske književnosti, gradi pripoved na nasprotju med čutno poudarjeno, umetno vzdrževano idilo in med neizprosno vsakdanjo resničnostjo, ki pa ji po legendarnem izročilu k razkritju pomagajo nadnaravne sile, naklonjene junakovi preusmeritvi v duhovnost. Čeprav je Buda videl rešitev za človeštvo prav v tem, da človek svoje ravnanje opre na lastno moralno spoznanje in moč, je slasti pozni budizem, ki je z nekaterimi idejami vplival že na Ašvaghoševa dela, razlagal življenje
435                                                                                    Ašvaghoša, Budovo življenje
tudi s posegi nadnaravnih bitij in je tako vsaj v podrejeni vlogi sprejel precej hinduistične mitologije in ustvaril seveda tudi svojo. Budov nauk, po katerem še danes živi velik del človeštva, zlasti v Aziji, v ohranjenem delu pesnitve ni podrobno predstavljen. V odlomku, ki ga objavljamo v tej številki, je v ospredju prvo izmed Budovih štirih temeljnih spoznanj: življenje je trpljenje. Ta stavek, ki bi sam zase res lahko zbujal vtis brezizhodnega pesimizma, pa je Buda, ki je bil nasprotnik vdanosti v usodo, dopolnil še s spoznanji, da ima trpljenje vzrok, da je minljivo, kakor je sploh vse minljivo, in da je mogoče odpraviti vzrok trpljenja, človekovo poželenje.
Nekoč pa princ je slišal za livade
in gaje, kjer odmeva ptičje petje,
kjer je pod drevjem hladna, mehka trava
in so tolmuni z lotosi prekriti. Je slišal za mikavne mestne parke,
tako zelo v časteh pri ženskem spolu,
in da odšel bo ven, se je odločil,
kot slon, ki je zaprt med štiri stene. Naposled kralj je zvedel za to željo
sinu, ki toliko mu je pomenil.
Pripraviti je zanj dal iz ljubezni
izlet, primeren letom in pa stanu. A prepovedal je ljudem preprostim,
ki mučile so razne jih nadloge,
na cesto priti, ker pogled bi nanje
utegnil princa nežnega pretresti. Krasili glavno cesto so in zlepa
so pregovarjali vse slepe, stare,
pohabljene, bolnike in berače,
naj ne pokažejo se kraljeviču. Že okrašena cesta je bila in pravi
bil čas je, da princ svetli z zvestim spremstvom
z balkona pride kraljeve palače
in kralj mu za izlet da dovoljenje. In orosile so oči se kralju,
objel je sina in ga dolgo gledal,
res mu na glas je rekel: »Pojdi!« Vendar
ostal pri njem je iz ljubezni v mislih. Potem se princ je vzpel na voz, ki v zlatu
se bleščal je, kot da močno se bliska,
in vanj bila sta vprežena dva para
konj ukročenih z zlatimi jermeni.
436
Vlasta Pacheiner-Klander
Vso cesto so posuli z belim cvetjem, z zastavami in venci okrasili. Princ s spremstvom se prikazal je kot mesec, ki se na nebu v družbi zvezd prikaže. Ko se počasi peljal je po cesti, so od povsod vanj gledali meščani, kot da ga z modrim lotosovim cvetjem obsipajo oči njih radovedne. Kot dobrega so eni ga slavili, spet drugi so se klanjali sijaju in tretje s svojo je prevzel lepoto, želeli so mu, da bi dolgo živel. Prišle so žene iz družin velikih in trume skromnih gozdnih prebivalcev, pritlikavci iz nizkih koč prišli so in se priklanjali mu kot zastave. Da že prihaja princ, so žene cule od strežnic. Brž od starešin dobile so dovoljenje, da gredo ga gledat, in stekle so v palačah na terase. Prevzela jih je taka radovednost, da so nadele si nakit narobe ; zapletale so v biserov se nize in komaj gledale, iz sna zbujene. Ko tekle bosih nog so po stopnicah, prerivale se in z verižicami, z nagležnjicami glasno žvenketale, preplašile so jate ptic domačih. Čeprav priganjala jih je zvedavost, so nekatere vendar zaostale, ker so ovirali pri hitrem teku jih polni boki in pa oble prsi. Med njimi eno je obšla zadrega, ker si nadela je bila na skrivnem predragocen nakit. Zato nalašč je, zdaj skrivajoč ga, malo zaostala. Potem za okni je nastala zmeda, ker ženske so se zgnetle kakor v klobčič, suvale se, pozvanjale z uhani prelepimi in drugimi okraski. Obrazi ženski, lepi kakor lotos, bili so videti povsod po oknih,
437                                                                                              Ašvaghoša, Budovo življenje
kot da ljudje na čast bi kraljeviču
postavili v palače živo cvetje. Kot so nebesa lepa, ker krase jih
vozovi, polni lepotic nebeških,
tako zdaj lepo je bilo to mesto,
ker lepotice gledale so z oken. Kakor da je na ozkih oknih cvetje,
te lepe radovednice za njimi
naslanjale so druga se na drugo,
z uhani lica božale sosedam. Na cesto princa gledale so žene,
kot da žele stopiti dol na zemljo.
Možje pa gledali so kvišku k njemu,
kot da bi radi vzdignili se k nebu. Ko videle so žene kraljeviča,
postavnega in zalega obraza,
so čistega srca in brez zavisti
dejale: »Srečna je njegova žena!« Prerokovano je, da princ ta silni,
obraza lepega kot bog ljubezni,
se odpovedal bo kraljevski kroni
za višji cilj — zato slave ga žene. Princ videl cesto prvič je v življenju.
Vedenje lepo in obleka čista
ljudi na njej sta ga razveselila,
bilo mu je, kot da je vnovič rojen. Bogovi z božjega sveta to mesto,
veselo kot nebesa, so uzrli
in starca so postavili pred princa,
da bi opomnili ga na poslanstvo. Opazil kraljevič takoj je starca,
ki je tako drugačen bil od drugih.
Zares natančno si ga je ogledal
in radovedno rekel je vozniku: »Voznik, kdo je ta mož oči udrtih,
oprt na palico in siv in sključen?
Je vzrok slučaj, sprememba, zakonitost,
da ude skrivljene ima, mlahave?« Voznik je odgovoril po resnici,
ker zdelo se mu ni prav nič nevarno,
saj so razsodnost vzeli mu bogovi,
ki starca so poslali h kraljeviču:
438
Vlasta Pacheiner-Klander
»Vzrok je star6st, da je ta mož propadel. Starost uniči moč, razje lepoto in čute otopi, prinese žalost in oslabi spomin, prežene užitke.
Ta človek pil je materino mleko, po tleh se kobacal kot vsi otroci, čez čas razvil se v lepega je fanta in navsezadnje je starost dočakal.«
Odgovor kraljeviča je pretresel, da prizadeto vprašal je voznika: »Mar pride ta nesreča tudi nadme?« Voznik mu je takole odgovoril:
»Vsekakor, če boš živel dosti dolgo. Kot bo mineval čas, se ti boš staral. Ljudje vedo, da jim starost uniči lepoto, pa si vendar jo želijo.«
Kakor ob gromu se prestraši krava, ob misli na starost se princ je zgrozil. Bil velik duh je: z dobrimi je deli v življenjih prejšnjih dušo si prečistil.
Globoko vzdihnil je in zmajal z glavo, od starca dolgo ni oči odvrnil, potem vesele gledal je meščane in si vznemirjen rekel sam pri sebi:
»Tako starost bo prav vsem brez razlike uničila spomin, moč in lepoto. To sami gledajo ljudje vse dneve, vendar jih ta usoda ne vznemirja.
Če je tako, voznik, takoj obrni voz proti domu! Le kako naj v parku naravo uživam zdaj, ko ni mi v mislih nič drugega kot ta starost strahotna.«
Na ukaz je gospodarjevega sina voznik svoj voz obrnil proti domu. In kraljevič, utopljen v skrbi, je stopil v domačo hišo, kakor da je prazna.
Pa tudi tu starost mu ni šla iz misli, nobena stvar ga ni več veselila. Zato še enkrat oče je dovolil, da je odšel kot prvič iz palače.
Zdaj so ustvarili bogovi isti človeka bolnega. In sin kraljevi
439
ASvaghoša, Budovo življenje
ga je opazil, dolgo dolgo gledal in navsezadnje vprašal je voznika:
»Zakaj ta mož ima napihnjen trebuh, povešena ramena, zvite roke in bled in shujšan trese se in hrope, oklepa se ljudi in vpije ,Mama'?«
Voznik odvrnil je: »Princ plemeniti, to zlo bolezen je. Človeka muči, če vnamejo se trije mu sokovi. Še sam bog Indra kdaj pred njo ni varen.«
Princ, poln sočutja, gledal je bolnika, potem pa vprašal i »Ali ta nesreča samo človeka tega je zadela ali preti ljudem vsem ta nevarnost?«
Voznik tako je odgovoril princu: »O kraljevič, nadloga ta je splošna. Čeprav ljudje tako v boleznih raznih se mučijo, svet vendar veseli se.«
Ko slišal je voznikove besede,
je kraljevič vzdrhtel, kot na valovih odsevi mesca v vodi trepetajo, in rekel tiho, ganjen od sočutja:
»Ljudje res vidijo to svojo bedo, a vendar upanje imajo trdno. Grozi bolezen jim, a vesele se: veliko mora biti njih spoznanje.
Voznik, obrni voz domov, v palačo! Ne mika več me v svet. Kot da otrpnil moj duh je, ko sem slišal za nevarnost bolezni, nič več ni mi za užitke.«
Ko kralj je videl, da se sin je vrnil v palačo dvakrat ves pogreznjen v misli in žalosten, kar sam se je napotil po mestu, da razišče vzrok spremembe.
Ko je dognal, zakaj se princ je vrnil, je vedel, da ga sin bo zdaj zapustil. Razjezil se je, vendar kaznoval ni moža, ki je skrbel za pot, prestrogo .
Le želel je: »Da ne bi nas zapustil,« pripravljal sinu vse mogoče užitke, misleč, da le morda ni čisto trden, da ga zmotila čutna bo naslada.
440                                                                                        Vlasta Pacheiner-Klander
A čuti prinčevi so otopeli
za vse naslade, ki jih nudi harem.
»Mogoče bi izlet ga le razvedril,«
je mislil kralj in zanj spet vse pripravil. Ko kralj je videl, da se princ res muči,
brez misli na nevarnost, iz ljubezni
naročil je, naj v parku kurtizane
omikane ga še razveselijo. In spet skrbno pregledali so cesto
in okrasili, kralj pa je ukazal,
naj čakata voznik in voz na princa.
Potem poslal na pot je znova sina. Ko princ tako se peljal je po cesti,
bogovi so poslali mu naproti
pogrebni sprevod. Nihče drug ni videl
mrliča razen princa in voznika. Princ vprašal je voznika: »Kdo je človek,
ki štirje nosijo ga na nosilih
in je pokrit, ozaljšan, a ne diha,
za njim pa trop ljudi otožnih stopa?« Bogovi čistih duš, ki v svetlih krajih
prebivajo, voznika so navdali
z vsevednostjo, da princu je povedal
resnico, ki naj bi bila mu skrita: »Ta človek brez zavesti je, razuma,
brez čutov, brez življenja, kakor tnalo.
Sežgali bodo ga in zapustili
prijatelji, sovražniki njegovi.« Ko slišal kraljevič je ta odgovor,
vznemirjeno voznika je povprašal:
»Mar vse, kar živo je, tako bo umrlo,
mar le ta mož dočakal tak je konec?« »Vse, kar je živega, tako bo umrlo,«
voznik je rekel. »Temu ne uide
nihče, ne kdor je velikan duševni
ne tisti, ki po duhu je pritlikav.« Bil kraljevič je trdnega značaja,
a ta pogovor ga je le potrl.
Naslonil se je z ramo na oporo
pri vozu in z globokim glasom rekel: »Ljudje živijo prav gotovo v zmoti,
ker vsega tega nič se ne bojijo.
441                                                                                               Ašvaghoša, Budovo življenje
Duševno so že čisto otopeli, da tu na cesti zdaj stoje brezbrižno. Voznik, obrni voz domov, v palačo! Ne kraj ne čas za izlet primerna nista. Kako naj človek sploh še v čem uživa, če ve, da vse na koncu smrt nas čaka?«