Učiteljeva sreča iu-nadloga. Vsakega učitelja naj večja sreča naj bo zadovoljnost. Le tisti človek, kdor zadovoljno živi, srpčno živi. Zadovoljnost je polovica srečnpga in veselega življenja. Zadovoljnost stori človeka sreenpga, naj ima vspga dovolj, ali naj mu pomanjkuje, naj bo vespl, ali žaloslin. — Kaj pomaga človpku, če je še tako prpmožen in če drugi mislijo, da je srečpn ; če mu pa zadovoljnosti manjka, je vendar pri vsem bogastvu le revež, siromak in nesrečnež. Druga k učiteljevi sreči ravno tako potrebaa lastnost, kakor zadovoljnost, je pa poterpežljivost. Po- terpežljivost je tista prijetnodišeča in niočna korenina, ki mu vse težave, britkosti, zopernosti in nadloge zlajša, osladi in nekako prijetne stori, da jih ložpje in bolj zadovoljno prenašati more. Te dve tako potrebne Iastnosti si pa učitelj naj ložeje z vdanostjo v božjo voljo pridobi. Človek, ki je popolnoma vdan v božjo voljo, vse lahko prpnaša, kar ga zadene, naj si bo še tako grenko in težavno. Veselje učiteljevo pa naj bo zvesto in na tanko spolnovanje njegovili svetih in važnili dolžnosti, gorečnost in marljivost v šoli, pobožnost v cerkvi, koristno podučevanje drugih pri vsaki priliki, časni in večni blagor njegovih učencev. Njegovo naj večje vesclje naj pa bo dobra in keršanska izrpja mladosti, ki mu je izročena. Zatoraj naj se on pred vsem prizadeva, pri svojih učencih najpred vse nagibe k hudemu zatirati in jih z lepimi čednostmi nadomestiti. To veliko veselje si pa učitelj naj ložeje pridobi, če ga učenci ljubijo in mu zaupajo. Iz tega izvirajo za učitelja nepopisiljivo veseli nasledki. Zakaj je pa vendar pri vsem tein toliko učiteljev nezadovoljnih in žalostnih? me bo marsikdo vprašal. Veliko učiteljev bi bilo prav srečnih, zadovoljnib in veselih, ko bi oni svoje kervavo zaslužene in dostikrat picle dohodke redno in o pravem ča8u dobivali. Pa, žalibog! to se le preredko zgodi. — Marsikteri učitelj bi na šolskem polji bolj marljivo delal, ko bi se uiu njegovi žulji bolje in bolj redno plačevali. Pa, naj bo Bogu potoženo, ravno v naši rnili domovini je še nekaj takih krajev, v kterih svojega učitelja tako plačujejo, da se Bogu usmili. Pri vsaki priložnosti mu že tako pičle dohodke še kratijo, in se to malo, kar mu gre, po tri, štiri in še več Iet izberačiti ne more. Kravarji, ovčarji in kozarji, ki neumno živino pasejo, dobijo svoje plačilo o pravem času ia redno; učitelj pa, ki se trudi in poganja za časno in večno ljudsko srečo, se mora skoraj za vsaki krajcarček tožiti in skoraj vsaki četertek med letom k sodnii pomoči iskat hoditi. Pa, ko bi bil še vselej uslišan, bi še bilo. — Večkrat se prigodi, da mora učitelj pri vseni tem še kakih 20 — 30 in še po več goldinarjev zgubiti. Saj tako se godi v D ... na D . ... — Res jp, da imajo v nekterih krajih srenjski predstojniki dolžnost, da bi učitelju denarne dohodke skupaj spravljali in mu jib redno odrajtovali; ali kako pa jih ti pobirajo? Navadno , kakor se jim ravno poijubi. Meni nič, tebi nič — če dobijo kaj, je dobro, — če ne, je pa — saj učitplj tudi brez denarja lahko živi. Navajeni so večji del, da vsaki mesec naj več kake tri ali štiri goldinarje vsak skupaj spravi, in jili učftelju odrajta. Sr ve, da to učitelju ne odverne dosti, če mora plačevati hrano, oblpko in dolge. Da bi si pa v taki stiski kako metodično knjigo, še manj pa kaki časnik napravil, mu še na misel ne pride. Ni čudno, da po takib krajih šole nič kaj koristnpga sadii ne obrodp; zakaj pri takem plačevanji zgubi marsikaka fara vso Ijubpzin do učitelja. Starši mu navadno nagajajo, da z lepo svojih otrok v šolo ne pošiljajo. Ce pa zanemarjene starše gosposki naznani, ga pa v pričo otrok opravljajo, obrekujejo in preklinjajo, da je joj. — Otroci bi mogli angeli biti, ko bi pri takih zglpdih vse ljubezni do svojega učenika ne zgubili. Še tako otroci dostikrat svojini staržem bolj verjamejo, ki jih velikokrat v slepi ljubezni napak učp, kot učitelju, če jih še bolj prav uči. Zavoljo tega otroci neradi vbogajo, in se tudi navadno nič ne uče. Tudi to, kar učitelj v šoli z velikim trudom dobrega pri otrocih obudi, v (akib okolisčinah huda nevihta slabib zgledov staršpv in odrasčenih doma navadno popolnoma pokonča in razruši. — Ne toži zastonj naš miii ^Tovarš" zoppr to bolpzin; zelo zelo navarna in strašno huda JC. (Konec prih}