Brozovićev standardni jezik
v knjigi je zbranih pet razprav, ki so že bile objavljene v domačem in tujem revialnem tisku. Napisane so bile od 1. 1964 do 1969. Razprave so urejene tematsko, ne kronološko. Prehajajo od splošne k specifični problematiki.
Najobsežnejša je prva razprava z naslovom »Slavenski standardni jezici i usporedna slavistika« (9—62). Je zelo pomembna za razumevanje avtorjevega odnosa do zapletenih in občutljivih jezikovnih problemov, ki jih obravnava v naslednjih razpravah, zlasti v zadnjih. Uvodoma razloži svoja teoretična izhodišča in utemelji izbiro termina »standardni jezik« v primerjavi z izrazi, ki so poleg omenjenega še v rabi (nem, Literatursprache, Schriftsprache, angl. literary language, frc. langue nationale, itd.). Avtor proučuje jezikovni sistem v sociološko-etničnem smislu. Ugotavlja, da se normiran in funkcionalno po-livalenten standardni jezik oblikuje, ko se neka etnična oz. nacionalna skupnost vključi v mednarodno civilizacijo. Pri tem je možnih več kombinacij: 1 narod 1 standardni jezik 1 diasistem; 1 narod 1 standardni jezik 2 diasistema (npr. frc. — pro-vansal.); 2 naroda 1 standardni jezik 1 diasistem (npr. angl.-amer., srbh., itd.). Naravna je težnja, da en narod izoblikuje en standardni jezik. V primerih, kjer en standardni jezik uporablja več narodov, nujno nastajajo variante. Pri tem se struktura jezika večinoma ne spremeni. Prav tako imajo variante isti sistem, le dopolnjen z dvojnicami. Ob tem vprašanju je zelo dobro pojasnjena razlika med variantama enega standardnega jezika in dvema standardnima jezikoma, ki sta se razvila na osnovi enega   diasistema.   V   zadnjem   primeru
imamo dva sistema norm. Nacionalno nehomogen standardni jezik obstaja samo kot sistem, praktično pa se realizira, tako v govoru kot v pisavi, samo v obliki variant. Dalje avtor navaja kriterije za klasifikacijo standardnosti, ki bi bili uporabni za katerokoli jezikovno družino. Po teh kriterijih definira in primerja posamezne slovanske jezike. Zanimiva je ugotovitev, da se slovanski standardni jeziki močno razlikujejo po tem, kako sprejemajo vplive drugih evropskih jezikov. V tem se ločita tudi obe varianti srbohrvatskega jezika.
V drugi razpravi »Tipovi dvojnih i višestrukih odnosa među slavenskim standardnim jezicima« (63—83) avtor opozarja, da se vplivi lahko kažejo na različnih področjih (gramatične norme, pravopisne norme, terminologija, stilistika, itd.). V okviru slovanskih jezikov raziskuje vzroke, zakaj do močnejših vplivov med jeziki sploh prihaja. Jeziki, ki nimajo razvitih vseh funkcij, si morajo izposojati določeno terminologijo od jezikov, ki imajo ta področja dobro razvita. Ta ugotovitev ni nova, vendar je proučevanje vplivov med posameznimi slovanskimi jeziki še posebej zapleteno. Pu-ristične težnje so se namreč v določenih obdobjih močno menjale (politični, nacionalni razlogi) in se je slika tako precej zabrisala. V večji ali manjši meri prihaja do takih pojavov tudi pri drugih jezikih, v slovanskih jezikih pa so posebno zanimivi.
• DALIBOR BROZOVIC, STANDARDNI JEZIK (teorija, usporedbe, genejia, povijest, suvremena zbilja). Matica Hrvatslta, Zagreb 1970.
216
v tretji razpravi »Vuk Stefanović Karadzic i novoštokavska folklorna koine« (85—118) avtor obravnava mesto srbohrvatskega standardnega jezika med drugimi slovanskimi jeziki in njegov nastanek. Skuša razjasniti razmere, v katerih se je oblikoval in pojasniti vzroke za izbor novoštokav-skega dialekta. V tej smeri nadaljuje raziskovanje tudi v četrti in peti razpravi z naslovoma »Jezično značenje hrvatskoga narodnog preporoda« (119—125) in »O početku hrvatskoga jezičnog standarda« (127—158). V zadnji razpravi analizira nastanek hrvatskega standardnega jezika in kontinuiteto njegovega razvoja. Tej razpravi je priloženo tudi pet dialektoloških kart. Dalibor Brozovič izhaja iz jasno za-
črtanih izhodišč, ki jih ob specifičnih problemih zelo logično razvija. Vendar ga to ne vodi v preveliko shematizacijo in poenostavljanje. Poleg jezikovnih faktorjev enakovredno upošteva tudi sociološke in zgodovinske momente. Rezultate svoje raziskave slovanskih jezikov na več mestih uspešno primerja z rezultati, dobljenimi za neslovanske jezike. Ta postopek govori v prid tudi nekaterim še ne zanesljivo dokazanim tezam, saj so splošni jezikovni zakoni, kot jih obravnava, le redko omejeni na ozka področja.
Zanimiv predgovor je knjigi napisal znani hrvatski lingvist Radoslav Katičič.
v a t i a Cvetko Ljubljana