Dolžnost nasa ln vasa. Leto 1936 je bilo za naš list jubilejno leto. S prvo številko tega letnika smo začeli svoj sedemdesetletni jubilej in z današnjo številko ga končamo. Jadrno je minila naša jubilejska doba. Dokaz, kako hiti čas. Dozdeva se nam, da je bilo pred kratkim, ko smo pisali članek za novoletno številko 1936, pa je bilo pred enim letom. In zdaj ga pišemo ob zatonu leta. Pravilno je ocenil bežnost časa pravični Job, ko je izpovedal: »Moji dnevi so minuli hitreje, kakor tkalec prereže platno« (Job 7, 6). Bežen je čas, hitro mineva življenje človekovo, ostane pa to, kar je rojeno iz duha, ki je zasidran v večnosti. In iz tega duha je živel »Slovenski gospodar«. Živel je 70 let in še več jih bo živel v naprej. Živel je in živi iz krščanskega, katoliškega duha. Vsakega drugega duha je zametaval, odločno in dosledno. Nikdar ni dovolil, da bi se vanj naselil le majhen utrinek kakšnega liberalističnega, laži-naprednjaškega in materialistično-socialističnega duha. Celotno krščanstvo je vedno bilo naše najvišje geslo. Nauk Španije* Da smo hodili po pravi poti, ko smo vodili svoj narod dosledno v katoliško smer, ki naj se uveljavi v vseh panogah njegovega javnega življenja, dokazuje poleg zgodovine tudi vsakdanje izkustvo. Za primer nam bodi nesrečna Španija. Ljudstvo globoko vdano katoliški veri, toda zakoni javnega, političnega, socialnega in gospodarskega življenja v direktni protivnosti s krščanstvom. Ljudstvo je v cerkvi molilo Boga, izven cerkve pa čitalo protiverske časnike. V cerkvi se mu je propovedovalo s prižnice, da nikdo ne more služiti dvema gospodoma, zunaj cerkve pa so španski verniki pripuščali, da jim je urejsval življenje in vse njegove odnose protikrščanski liberalizem in njegov dedič, Bogu, veri in cerkvi strupeno sovražni marksizem in komunizem. Posledica teh razmer, ki jih moramo imenovati »zamirjene prilike« katoliškega ljudstva, pa so strahote državljanske vojne, ki divja v Španiji. Krščanski list — prijatelj ljudstva. Iz tega primera se vidi, kakšen škodljivec in sovražnik je versko mlačni, brezin protiverski časnik, kakšen dobrotnik in prijatelj pa je krščanski časopis. Med nami in našim Ijudstvora vlada prava prijateljska vez, ki je ne more pretrgati, pa tudi ne zrahljati nobena zloba in sila. Nekdaj se je trudilo liberalno nemškutarstvo, ki je za njim stala ter ga moralno in gmotno podpirala oblast nemške države, da bi naše ljudstvo odtrgalo od nas. Ni se mu posrečilo. Ponesrečil se je tudi sličen poskus slovenskega meščanskega in kmetskega liberalizma in pozneje jugoslovanskega liberalizma. Naše ljudstvo dobro ve, da je njegov pravi prijatelj samo tisti, ki brani njegove verske in narodne svetinje. Kjer pa ni verskih načel, ki naj vodijo zasebno in javno življenje, tara tudi ni tistega poštenja, ki je vredno zaupanja. Iz našega globokega verskega prepričanja je izvirala ter izvira tista velika ljubezen do našega ljudstva, ki nas je vnemala ter nas bodri, da delamo ter se potegujemo samo za blagor našega ljudstva, za njegove politične pravice io svoboščine, za vpostavitev prave ljudovlade v občini, deželi in državi, za gospodarski napredek in vsestransko blaginjo našega naroda in vseh njegovih stanov. Dolžnosti do krščanskega lista, Prijateljstvo nalaga dolžnosti. Z naše strani se teh dolžnosti zavedamo v polni meri ter daino in nudimo našemu Ijudstvu vse, kar moremo. Ali se pa tudi vsi člani našega ljudstva zavedajo svoje dolžnosti do nas? Splošno se sliši tožba, da se katoliški tisk med katoliškim ljudstvom ne ceni tako, kakor zasluži. Veliki socialni papež Leon XIII. je imenoval dober tisk »najboljši misijon, ki ne traja le osem dni, marveč od 1. januarja do 31. decembra«. Ko je papež Pij X. videl, kako se širi nekrščanski in protikrščanski tisk, se je bridko pritožil: »Katoliško Ijudstvo ne razume, kakšnega pomena je tisk.« Sedanji papež Pij XI. opominja ljudstvo, da je skrb za dober tisk njegova stroga dolžnost. Skupini romarjev je sv. Oče 3. marca 1934 tako-le govoril: »Z vso resnostjo resnice moramo buditi v srcih sodobnikov zavest, da je širjenje dobrega tiska dandanes postalo ena najvažnejših dolžnosti vsakega krščanskega bojevnika — in da spadajo grehi zanemarjanja te dolžnosti med najstrašnejše, za katere bo človek dajal nekoč odgovor svojemu večnemu Sodniku.« Izvršimo papežev opomin! Resna beseda sv. Očeta. Ravnajmo se po njej! Starši, ali se zavedate svoje odgovornosti, ako slab, nekrščanski časnik zahaja v vašo hišo, ki kvari vaše otroke? Krščanski bojevniki bi morali biti, pa prav mnogi pospešujejo pri svojih otro kih versko mlačnost in odtujenje veri s tem, da dovoljujejo, da so njihovi otroci člani nekrščanskih društev in čitatelji slabih knjig in listov. Naj bi starši kakor tudi mladeniči dobro pomnili, da veliki naš škof Slomšek v svoji prelepi knjigi za mladeniče »Življenja srečen pot« uvršča slabe knjige in nekrščanske časnike med strupene kače, ki so mladini posebno nevarne. Zato mladina samo v krščanska društva, v roke pa samo krščanski časnik! Naj ne bo hiše na našem Slovenskem Štajerskem in v sosednih pokrajinah, ki bi ne bila naročena na »Slovenskega gospodarja«! Pridobivajmo mu novih naročnikov! Sedanji papež Pij XI. vernike prav resno in nujno opominja: »Da bo mogel katoliški tisk vršiti svoje visoko poslanstvo, ga morajo vsi podpirati s pridobivanjem številnih naročnikov.« Izvršimo ta opomin zlasti ob novem letu!