Tečaj VIII. Y Ljubljani, za mesec september 1880. liist 9.
Letna pi»«» 2 Bold-Dražtvenikl dobivajo lisi brezplačno.
n3biraj' POn>»°to;
Učitelji, dijaki in nepremožni kmetovalci plačujejo lo po 1 gld.
r
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Kratko poročilo o 25. občnem zboru avstrijsko-nemškili čebelarjev v Kolinu. — Nov pomoček okužene panje osnažiti. — Zledenen (kristaliziran) med. — Lahko delo izločevanja voska. — Čebele — vojskine trume. — Naznanilo. — Imenik.
Kratko poročilo o 25. občnem zboru avstrijsko-nemških čebelarjev v Kolinu.
Ker je spet letos visoko miuisterstvo kmetijstva na toplo priporo-čevanje e. kr. kmetijske družbe podporo za potnino dovolilo, se je urednik o svojem času na silno daljno pot podal. Nadejati se je bilo, da se bo v Kolinu marsikaj vidilo, kar drugod ne; ker Kolin je starodavno, sloveče kupčijsko mesto ob reki Reni, blizo francozke, belgiške in holandske meje. Še bolj sloveče mesto je Kolin zarad raznih svetinj, ki jih shranuje, zarad ravno dodelane cerkve, ki je po lepoti in velikosti prva na Nemškem in četrta na svetu. Vrh vsega tega so bile letos razne razstave kmetijskih pridelkov in obrtnij, n. pr. v Gradcu, na Dunaju, v Diisseldorfu iu kar je poročevalca naj bolj vleklo, predstava Kristusovega trpljenja v gornjem Amergavu. Res je bilo to iu uno malo od rok, vendar pa se je dalo strinjati.
Mnogo zanimivega bi imel poročevalec o marsičesem svojim bralcem pripovedovati, naj bi „čebela" tako majhina ne bila, a tako mora že večino za-se prihraniti in le sem ter tje kako malenkost objaviti. Tje grede smo si ogledali Dunajsko razstavo obertniških izdelkov. Kes lepe reči se izdeljujejo, da se mora človek umetniškemu razumu raznih obrtnikov le čuditi ter se skoraj načuditi ne more. In vendar vse take prečudne reči izdelujejo — uganite kdo? — potomci in nasledniki opice! Tako hočejo dandanašnji liberalni, brezverni učenjaki. Trape in bedaki, da veči ne morejo biti! Kako visoko čez vas stoji veren kmetič, ki svojega Stvarnika in svojo vrednost spozna, ko ste
vi v svoji pulili učenosti oslepeli ter se do nespametne živine in še pod njo ponižali! Čudno čutilo včasih človeka prevzame, ko vidi v velikih mestih celo kardelo takih opičnili učenjakov in učeucev. Pa — pustimo jim veselje! Kdor je rajši sorodnik oslička in volička, kakor otrok božji, no — naj pa bo!
Od Solnograda proti Monakovem, Avgsburgu, Ulmti i. t. d. se razprostirajo sicer lepe, pa dolgočasne bavarske ravnine. V Ulmu je po velikosti peta cerkev na svetu, ter prva za Kolinsko. Prostorna je za 28.000 ljudi; noter se vidijo prečudne rezbarijo; žalibog, da so si jo luterani osvojili. Takoj unkraj mesta je že WürtembergSki svet, ki je vse drugačne podobe, kakor bavarski. Povsod se skoraj spreminjajo nizki griči z doliuami. Sadnega drevja se vidi povsod veliko. Bolj proti jugu se začnejo vinske gorice, ki segajo do glavnega mesta in še dalječ naprej. Kraljevo mesto Stutgart leži kaj lepo v sredi vinskih goric, ki ga kakor zidovje okrog in okrog obdajajo. Vsa dežela je res prav prijazna, le škoda, da večinoma luterani tu prebivajo. Kolikor pa je katolikov, so navadno prav vneti, izvrstni kristjani.
Memogrede naj omenim, da smo v Vormsu videli imeniten spominek, postavljeii Lutru in njegovim tovarSem na čast, ker tü se je upor do papeža in česarja dovršil. V Heidelbergu smo si ogledali slavui grad, zdaj velikanska podrtina, kakoršnje menda ni kmalo. V kleti stoji sloveč sod, ki je bil le enkrat poln, ter drži 30.000 vedrov.*) Od tod smo prišli v Speyer, zadnje bavarsko mesto, kjer so ravno sedemstoletnico kraljeve rodovine Wittelsbachov slovesno obhajali. Stolnica bila je navadno pokopališče rimsko-nemških cesarjev in je kaj krasno prenovljena. Tudi naš presvitli cesar so k prenovljenji mnogo pripomogli, kakor zvedoči pozlačena, vzidana plošča pri velikih vratih Prav krasna in velikanska stolnica je v Majncu; le škoda da jo hiše okrog in okrog obdajajo in stiskajo.
(Dalje prili.)
Nov pomoček okužene panje osnažiti.
Nek čebelar, g. Holz, piše o tem sledeče:
Vsakemu čebelarju je znano, kako čebele smrad sploh, še posebno pa nekterega sovražijo, n. pr. po mačkah, miših, grilili i. t. d. Navadno rajše panj zapustijo, kakor bi v takem smradu bivale. Ravno tako je znano, da se mora panj vselej dobro posnažiti, preden se roj vanj vsadi, da ne bodo noter pajčevue, jajčica kakih žuželk ali ktera koli nesnaga, kar bi znalo čebelam nadležno ali škodljivo biti. še naj
skrbnejši se pa mora panj poznažiti, če so čebele v njem umrle ali sicer kaj bolj bolehale, u. pr. na griži. Pri gnjili zalegi je pa sna-ženje tako važno, da so marsikteri pisatelji svetovali (in čebelarji tudi tako storili), rajši panj sožgati, kakor ga snažiti in čebele v nevarnosti okuženja postavljati. Tega bi gotovo nikdo ue svetoval in nikdo ne storil, naj bi vedil gotov pomoček nevarnost odstraniti.
Tak pomoček pa imamo in ta je žveplena kislina, ki se rabi tudi za znaženje slamnikov. Delo je prav lahko. Naj pred naj se zamažejo vse razpokline in votline z ilovko; potem se postavi skle-dica z žvepleno kislino v panj. Žveplena kislina naglo izhlapi, prešine vsako spranjico ter pokonča merčes in zalego. Ce se panj potem omije in suh še enkrat z žvepleno kislino hlapi, se sme roj brez vse skrbi vanj vsaditi.
Ko bi panj po žveplu preveč dahnil, se pokropi s staujšenim me-lisnim cvetom, ali pa le tudi z sivknim ali melisnim zeliščem dobro podrgne.
Zledenen (kristaliziran) med
iz satovja brez poškodovanja dobiti, svetuje g. Frey v Norimberu sledeče :
Vzemi sat s strdenim medom ter pokrove celic ali piskercev odstrani, položi ga potem v posodo nalito z merzlo vodo. V 24. urah se med tako raztopi, da se iz sata prav lahko spravi in sat popolno cel ostane. V isti vodi se lahko več satovja zaporedoma postavlja, medena voda pa potem postavi na žrjavico, da voda izhlapi ter ostane med sam. Tudi bi se zamoglo, če je čas za to, z medeno vodo pitati. Enako naj se dä spraznjeno, pa še medeno satovje čebelam osnažiti. Tako medü nič ne zgubi in satovje celo ostane za prihodnje potrebe. Poskušnja je lahka.
Lahko izločevanje voska.
Na dno prostornega kotla se dene satovje, ktero se pokrije z ne-pregosto drateno mrežo. Mreža naj se obteži z železnimi palicami ter kotel z vodo nalije. Vosek se v vreli vodi stopi ter ločen od voščin na vrhu vode steka, nesnaga pa pod mrežo ostaja. Tako se dobi vosek brez truda iz voščin.
Popolno pa se vosek od voščin po tem potu naj berž ne loči, kar tudi pisatelj malo dvomi. Ostanki naj se toraj zdrobijo ter še enkrat prekuhajo.
Čebele — vojskine trume.
Leta 1642. v znani tridesetletni vojski so sovražni Švedi toplice in mesto Kisingen na Bavarskem oblegali in hudo stiskali. Pač je
imelo mesto trdno zidovje, ali brambovcev malo. Že so se sovražniki mestu toliko približali, da so ravno pod mestnem zidovjem povelja za naskok čakali. TÜ pride nekomu na misel vse panje s čebelami po mestu pobrati ter jih na sovražnike pometati. Res se tako zgodi ter panjevi od vsili strani na Švede padajo. Po padcu so se panji razdrobili in čebelo se kakor besne na sovražnika usule ter tako zdelovale, da je obleganje mesta popustil ter naglo odrinil.
Tako je bilo mesto rešeno hude stiske in sovražnika.
Naznanilo.
24. avgusta t. 1. je umrl v Eystrupu na Hauoveranskem G. Dathe po kratki bolezni.
Bil je v mladosti učitelj, potem pa je zarad bolehnosti učiteljstvo popustil ter le za svoje ljube čebelice živel. Bil je prav izvrsten čebelar in opazovalec čebelnega življenja. Pisal je 1. 1870 knjigo: „Poduk v čebelarstvu", ki je doživela do zdaj tri natise in je ena naj boljših čebelarskih knjig. Bil je skoraj na vsakem občnem zboru avstrijsko-nemških čebelarjev in veči del ceuivec in presojevalec razstavljenih čebel, orodja in pridelkov.
Letos bi bil imel v Kolinu poročevati o izgledno-pravilni meri satnikov, pa smrt ga je štirnajst dni pred prehitela. Poslavljen je bil z mnogo častnimi Svetinami in diplomi. Naj v miru počiva!
JLetno plačo za leto 188Ö
so plačali sledeči častiti in spoštovani udje čebelarskega društva:
Čast. gosp.	Arzenšek Matija, župnik v Grižali......2	gld.
„	Besednjak Miha, posestnik v Komnu.....1	„
„	Fakin Janes, posestnik v Skerbini......1	„
„ „	Hajšek Anton, župnik v Makolak.......2	„
„	Grah Tomaž, nadučitelj v Št. Juriju......1	„
„	Jemeč Jernej, posestnik v Ljubljani......2	„
„ „	Mandelc Anton, župnik v Banjiloki......2	„
„	Mašera Andrej, posestnik v Kobaridu.....1	„
„	Matičič Franc, posestnik v Rakeku......1	„
„	Nosan Janez, posestnik v Ribnici.......2	„
„ „	Pahor Štefan, vikar v Pevini........4	„
„	Pišek Franc, posestnik v Hotinji vasi.....1	„
Big. „	Urbas Leopold, uradnik v Idriji.......2	„