Nič, razen oaze v spominu, pribežališča ptic, usojenih na samoto. Pod noč se razpusti pogodba ptic in peska v prah in žalovanje. Glej, nič, le še oaza v spominu, kamor odplavajo ptice shranit krhke skrivnosti nič ne brani žužnanju peska nadaljevati pot. * Dokler še hodiš pred onemelo smrt rotit jo z ubogimi rokami takrat še ne. Toda potlej - Glasba z naglasom krhkosti vesolja je brez nje skeleča sončna opeklina. Gugava se le preko noči. Na vrhu kameni dom, za njim v prepad odzvanja ključ. NASLOV 711 Le še oaza v spominu Zalka Drglin 712 Sirotnih rok me zibaš pa spet in spet spolziš v temo, zdaj senca, zdaj boleč dotik -zbegana koža, zbegano kamenje, begunca v zakleti, opusteli hiši. IME Ne kliči pome skozi utrdbo. Ti nori duhovi ulovijo ime, ga pretentajo, podajo narobe skoz skrivne, pozabljene vhode, ki stoletja molčijo. Ne kliči me skozi utrdbo. Vsi zblojeni ptiči strašljive mačke vse oskrunjene samote se ti oglase -skozi zvarjena grla šepajoči ogrizki zraka -moj triangel in zlat zvonec za ljubčke — vse preglase. Joj, ne kliči skozi utrdbo. Pome pridi, navzdol. Skozi najglobjo grajsko klet, na dnu. Pod marmornim pokrovom. Tu. OBISKOVALEC Ta angel, ko pride nad shlajena ležišča popoldan nabrat v prgišče okostja sanj Zalka Grglin 713 Le še oaza v spominu kako se razjoče, božji, kako se razjoče! Vsa težka blazina. Vprašanje, kje živim odgovor neizgovorljivo strašen komajda da sem na bridek rob spomina se naslanjam da rdeče orosi golobe ki se tišče pod suho dlan Dan se prepolovi na majhen gozd, poln mahu. In na rezek klic v polnem zraku. Mah potiho se razteza. V vlažnih prstih žubore žuželke, s komaj slišno silno glasbo. Skoraj v zlatu jadra ptič. Spodaj v gozdu madež raste. TRETJI Si ti klical tega nesramnega tujca, ki leži med nama in diha mrzko sapo v moj tilnik? In potem, si bil ti tisti, ki mu je razvnel roke do neznosnega žarenja, da me obliva kurja polt in se mi talijo lasje, ko se me gnusno dotika? Si mu ti sčesal grivo tako, da me hrapavo drgne s kito po vznemirjeni koži pod pazduho, si ga ti nagovoril, da mi praska umazanijo s podplatov, da me obupno žgečka, pa da žveči moje uhlje z volčjimi zobmi, da objema mojo rit z grabežljivimi rokami, si mu ti namignil, kam naj zabada slinasti jezik, si mu ti napilil nohte v krempljaste lune, ki jih kot pečate vtiskuje v moja stegna, prekleto, si bil ti, ki mu je razklenil moje telo, da polega name s svojo pohoto, pa vzbuja drget v bokih, da vzvalovijo, zaboga, si bil ti, ki mu je pošepnil opolzke besede, ki mi jih poriva v usta, da jih moram jecljati, si mu ti zaupal grleni ton, ki ga izvablja iz mene? 714 Zalka Grglin Ko boš začutil, da se začenja, prični. Nato tekaj okoli v norem tempu, brez prediha, brez ustavljanja, s hlastajočim globokim sopihanjem, dokler bo še kaj časa, in vpij na samotni poti, iz nog in rok zgrabi glas; teci tako dolgo, da te bo stiskalo v prsih, tako zelo dolgo, da bodo noge trpinčili krči, da te bo le še lastni glas suval naprej. Izkriči se, preteči še naslednji naval tesnobe, preskakuj, zgalopiraj, iztisni grozo, izcedi jo, z vsakim prekletim korakom jo izkapljaj. Nič se ne oziraj - za teboj se bo razpotegnila, iz stopinje v stopinjo, iz lužice v lužico, kot majceni svetli slapovi, stekala se bo v potoček. Pa naj te nič ne briga, ti samo teci. Ko bom začela umirati, tedaj prični, ko se boš končno ustavil, bo vsega konec - za seboj boš pustil nekaj kakor med utripoma, čez dolgo časa niti to ne, nek ogorek grozljivih sanj morda, mogoče le neka davno slišana zgodba ali pa le tvoj dozdevek, mogoče to ne boš ti in tvoj tek. Nekje daleč pa se bo pretakala voda z blago razredčino groze. V svojem plesu iz potoka v reko v morje v dežno zaveso, mogoče v neki zelo daljni in nepoznani deželi.