Borovlje: zadnji petek so odprli podjetje UNIOR „Podjetju in vsem, ki delajo v njem, želim vse najboljše za prihodnost, “ je v petek, 26. februarja 1988, dejal na otvoritvi tovarne UNIOR boroveljski župan dr. Krainer. Odprtje tovarne je bilo povezano s svečanim aktom, ki so se ga mdr. udeležili direktor tovarne UNIOR Žreče Osole, drž. poslanec Smolle, jugoslovanski ambasador na Dunaju Krstič, predstavniki osrednjih organizacij Wieser in Grilc, predsednik koroške trgovske zbornice Baurecht in Erwin Paska, ki je obenem nadomeščal tudi deželnega glavarja Wagnerja, ter seveda boroveljski župan dr. Helmut Krainer. Slika zgoraj: Slovenski oktet je s pesmijo čestital k odprtju nove tovarne v Borovljah. Spodaj: odprtja se je udeležil tudi državni poslanec Karel Smolle (v sredini: dir. Kalan) plasirati produkte tovarne skem trgu zastopan z najmanj UNIOR na avstrijskem trgu in 15 — 20% svojih produktov, seveda izboljšati ponudbo za Boroveljski program je torej jugoslovanski trg. Tovarna bo tudi tehnološko zelo intenzi-zaposlovala 77 ljudi. Oprema ven in pričakovati je, da se bo-pa je iz znanih firm in je seve- jo v Borovljah pojavile prej ali da na najvišjem tehnološkem slej tudi izboljšave in inovaci-standardu. je. Vrhu tega je ravnatelj Oso- UNIOR hoče biti na avstrij- le predstavil matično tovarno Olepšali pa so akt Slovenski oktet, mešani zbor iz Žreč ter ansambel Drava, povezoval pa je Horst Ogris. Direktor Osole je v svojem slavnostnem govoru dejal mdr., da so vzroki za ustanovitev tovarne v Borovljah bili izboljšanje jugoslovanske plačilne bilance, torej ekonomski vzroki. V Borovljah da bojo kompletirali produkcijski program tovarne in skušali dvigniti konkurenčnost na svetovnem trgu ter Drage bralke, dragi bralci! Naslednja številka NT ne bo izšla B. marca, temveč 12. marca — ob 50-letnici anšlusa. Dobili jo boste dan prej, v petek. S tem se hočemo pokloniti zlasti pred tistimi, ki so po Hitlerjevi zasedbi trpeli za svobodo Avstrije. uredništvo Tednikov komentar I Pogovor, ki je bil v prejšnji številki Našega tednika objavljen z dr. Matevžem Grilcem in državnim poslancem Karlom Smolletom, je pri večini naših ljudi odjeknil zelo pozitivno. Izjave obeh slovenskih zastopni- radia, trgovske akademije, finančne podpore in otroških vrtcev. Sosvet pa bi lahko bil tudi forum, v katerem bi se razpravljalo (in našlo stališče) o šolstvu. Odvisno je v prvi vrsti od „Kje ostaja vaša resnost?1 kov so bile konkretne in perspektivne. Kljub diferencirani in kritični oz. realistični analizi manjšinskopolitične stvarnosti niso manjkali konkretni predlogi za možen premik z mrtve točke. Taka možnost se ponuja med drugim s (čimprejšnjim) vstopom v sosvet. Lahko bi dejansko prišlo do bistvenega premika v zadevi televizije in (Dalje na str. 2) nas samih, ali se bomo poslu-žili tega foruma. Od nas pa bo tudi odvisno, 'ali bomo pripravljeni postopati tako, da si ne bomo zapravili zaupanja — vsaj ne pri naših odkritih prijateljih. S tem, da ti ne bodo imeli razloga očitati nam: „ Vi pa res ne veste, kaj hočete. Kje ostaja vaša resnost?“ Zato: kdor se danes na Koroškem postavlja proti paketu, ki ga je še malo prej na dunajskem pogovoru z Neisser-jem in Löschnakom docela podprl, tega tudi njegovi največji zagovorniki ne morejo razumeti. In kdor v šolskem vprašanju propagira sklepe preko vmesnega poročila zvezne pedagoške komisije, ta ne more biti v oporo tistih, ki iščejo skupno rešitev s Slovenci. Se bodo naši odgovorni zastopniki tega dovolj zavedali? Bilo bi potrebno. Kakor bi bilo tudi potrebno, da bi v tem smislu nastopati enotno, in to ne samo na Dunaju. Kajti tako bi naši nasprotniki proti nam težje argumentirali — predvsem še zunaj Koroške ter zunaj Avstrije. -Kuj- Politika 2 i'.c marca 1988 3 I.c marca 1988 h ‘ :# Precej Slovencev se čudi, da se po zadnjih pogovorih z Zvezno vlado slovenski zastopniki niso vrnili spet praznih rok na Koroško. Po desetletnih neuspešnih pogajanjih se nekaterim zdi ta uspeh tako neverjeten, da kar na široko razglašajo svojo skepso nad rezultati teh pogovorov. Škoda, da zastopnika ZSO svoje skepse nista tolmačila tudi Neisserju in Löschnaku. Zakaj je Zvezna vlada po desetletjih ignoriranja zahtev koroških Slovencev zdaj PIŠE RIHARD GRILC dajami v televiziji in radiu ter finančno podporo osrednjim organizacijam. Že dan navrh so sledili pogovori med Smolletom in ministroma. Skoraj istočasno se je Smolle pogovarjal s finančnim ministrom Lacino in državnim tajnikom Dietzom o financiranju osrednjih organizacij. Že jeseni je Smolle kon-taktiral generalnega intendanta Podgorskega v zvezi z manjšinskimi oddajami v avstrijski televiziji in radiu. Delo je pogoj za uspehe naenkrat pripravljena vsaj v nekaterih točkah uresničiti naše predstave? Se je avstrijska manjšinska politika res čez noč spremenila? Glavni razlog je v tem, da so bili ti pogovori z naše strani temeljito pripravljeni. Medtem, ko smo v prešnjih letih radi predajali memo-rande, smo tokrat konkretno izformulirali, kako si kratkoročno predstavljamo rešitev štirih vprašanj. Medtem, ko so v prejšnjih letih pričeli pogovori šele z vstopom v sobo ministra, smo tokrat tolmačili naše predstave s temi, ki so posedno ali neposredno pristojni za manjšinsko vprašanje pri Zvezni vladi in ORF-u že pred pogovornim terminom. Smolle je jeseni 1987 naslovil pismo na zveznega kanclerja Vranitzkega in na ministra Neisserja in Lö-schnaka, v katerem je konkretno izformuliral naše zahteve v zvezi z otroškimi vrtci, dvojezično trgovsko akademijo, slovenskimi od- Podgorsky je nato dal dr. Nagillerju nalog, da naj izdela koncept za manjšinske oddaje. Informacijski center avstrijskih narodnosti je pripravil pogovor med dr. Nagillerjem in zastopnikom avstrijskih manjšin, ki je bil osnova za koncept dr. Nagillerja. Stalno kontakti-ranje ministra Neisserja in ministrice Havviičekove je privedlo do tega, da je ministrstvo izdelalo koncept za realizacijo dvojezične trgovske akademije. Redni pripravljalni pogovori z dr. Holzingerjem, ki je odgovoren za manjšinsko vprašanje pri zveznem kanclerju, so osnova za ponudbe, ki sta jih predložila Neisser in Löschnak. Rezultati pogovorov gotovo še niso vzrok za evforijo. So pa majhen korak do enakopravnosti slovenske manjšine. Iz teh pogovorov smo se pa lahko naučili, da le konkretno in sistematično delo privede do uspehov, godrnjanje samo pa služi zgolj samovšečnosti. Slovensko in nemško govoreči ciki pripravili prireditev v pomislek „Mi sami smonaše upanie“ V petek, 26. februarja, so imeli dijaki v koncertni hiši v Celovcu „prireditev v pomislek“. Na to prireditev je vabil deželni šolski svet, geslo pa je bilo „Mi sami smo naše upanje“. Za kuliso na odru so skrbeli pevci mešanega mladinskega zbora Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu in zbor Zvezne gimnazije Celovec-Vetrinj. Skupno sta ta dva zbora na začetku v obeh deželnih jezikih zapela koroško himno. Simbolični trenutek že ob začetku je našel nadaljevanje tudi v nadaljnjem poteku prireditve. Pesem in beseda sta bili v slovenskem in nemškem jeziku. Tako so dijaki ljudske šole v Kotmari vasi pokazali in dokazali sožitje v obeh deželnih jezikih. Predvsem je na tej prireditvi šlo za pojem svo- bode človeka. Za človeka, ki je „kot najbližji“. To je bilo videti tudi v razstavi, ki so jo pripravili dijaki raznih šol na Koroškem. Razstava sama je bila nekaj posebnega. Šlo je za dela dijakov, ki so Obisk parlamentarcev ÖVP v dvojezičnih šolah Prihodnjo sredo, 2. marca, bodo zvezni parlamentarci ÖVP, ki so hkrati člani parlamentarnega odbora za šolstvo, obiskali ljudsko šolo nažihpoljah in Ziljski Bistrici. Parlamentarci so sami izrazili željo, da bi spoznali, kako se pouk v dvojezičnih razredih dejansko od- vija. Delegacijo bo vodil predsednik parlamentarnega pododbora za šolstvo Schaffer, ki je hkrati predsednik deželnega šolskega sveta za Salzburško. Da je prišlo do te ekskurzije, za to ima veliko zaslugo tudi Karel Smolle. Pogovor z veleposlanikom SFRJ Milošem Krstičem Prejšnji četrtek, 25. februarja, je jugoslovanski veleposlanik na Dunaju Miloš Krstič obiskal Koroško. Na sporedu njegovega obiska so bili mdr. tudi pogovori z deželnim glavarjem Wagnerjem in s predstavniki obeh slovenskih osrednjih organizacij. V imenu Narodnega sveta sta jugoslovanskega veleposlanika pozdravila predsednik dr. Grilc in podpredsednik mag. Warasch, v imenu Zveze slovenskih organizacij pa pod- predsednik ravnatelj Kukoviča in tajnik dr. Sturm. Zastopniki koroških Slovencev so visokega gosta informirali o trenutnem položaju slovenske narodne skupnosti, pri tem so bili v ospredju tudi aktualni razvoj v šolskem vprašanju ter vprašanja v zvezi z zadnjimi pogajanji med zastopniki vlade in koroških Slovencev. Pogovor z ambasadorjem Krstičem je bil na generalnem konzulatu SFRJ v Celovcu. Borovlje: zadnji petek odprli UNIOR (Nadaljevanje s 1. strani) UNIOR in prikazal, da je tako tehnološko kakor tudi socialno na zelo visokem nivoju. Dr. Erwin Paska je prinesel pozdrave deželnega glavarja in dejal, da Koroška specifično podpira razna podjetja, kar pomeni, da za vsako podjetje skuša pripraviti najboljša izhodišča. Boroveljski župan pa je mdr. dejal, da je današnji dan za Borovlje velik dan, posebno ga še veseli, da se po letih krize spet množijo delovna mesta v Borovljah, torej je optimizem, da bo UNIOR uspel, res upravičen. Po otvoritvi so si gostje ogledali produkcijske prostore in se na lastne oči prepričali o sodobnosti podjetja UNIOR. Franc Wakounig Koroško himno so šolarji zapeli v obeh deželnih jezikih. ponazorili svoje gledanje na leto 1938. „Drža gledalca naj' govori zase,“ je bilo rečeno. Dela dijakov so bila razstavljena na tleh. „To naj je v prvi vrsti prireditev za šolsko mladino,“ je dejal predsednik deželnega šolskega sveta Karl Kircher. V nadaljnjem poteku programa se je to vsekakor izkazalo. Na tej prireditvi sta spregovorili tudi dve zgodovinski priči. Kot prvi je spregovoril dr. Erhard Sei-wald. Nato je imel besedo dipl. trgovec Janko Urank. Pogledal je nazaj v čas, ko so ga aretirali in odvedli v taborišče. Njegove sklepne besede pa so bile besede Martina Lutra Kinga. Dejal je: „I have a dream ... “ S to prireditvijo so dokazali dijaki obeh narodnih skupnosti na Koroškem, da želijo iti skupno pot. Ob robu povedano Politiki se niso naučili poslušati V prvi vrsti so sedeli tudi tokrat politiki raznih strank. „Mi sami smo naše upanje“, je bilo geslo prireditve. Dijaki so prikazati svoj način sporazumevanja. Skupno so spregovorili in peli v obeh deželnih jezi- Z velikim vikom in krikom je včerajšnja Krone Zeitung raz-bobnavala, da so se v Rožu oz. v Šentjakobu v Rožu spuntali verniki proti nepriljubljenemu nega ni dejal, ker je itak vsak vedel, da ni hodil v cerkev. Sploh pa je on, župan, časnikarja napotil k župniku oz. k župnijskemu svetu, ker občina župniku. Ne samo, da je ni in ne bo dajala navodil žup-trmast in neverjetno intoleran- niji. ten, ampak božje službe so sa- Napadi na slovenske duhov-mo slovenske, kar ljudi hudo nike v koroških medijih niso razburja. Zadnji povod za punt nič novega. Še vselej so se Župan Gressl: „Moj citat v Krone _______________________ne drži!“_____________________________ pa da je bil pogreb socialističnega podžupana Gitschtalerja, na katerem da je župnik Mar-ketz „rajnega postavil na sramotni steber, ker v svojem življenju ni obiskoval nedeljske božje službe" (tako citira Krone župana Gressla). Na koncu pa pisec članka citira „marsikaterega občana“, ki potem župniku Marketzu o-čitava „protidržavne (staatszersetzende) aktivnosti in da po gostilnah ščuva mladino k zavračanju vojaške službe“. Župnik Marketz je bil zdoma, zato ga nismo mogli povprašati k očitkom. Župan Gressl pa je ves ogorčen dejal, da tega, kar stoji v Krone, nikoli ni dejal: „Ta izjava ne drži!“ O Gitschtalerju župnik Marketz ničesar napačnega, neresnič- doslej izkazali kot docela in iz trte zviti, predvsem očitek, da so obredi „samo slovenski“. V Šentjakobu so razen prve nedeljske božje služe (ob 7.30) vse maše in vsi obredi dvojezični, tudi čez teden. Po svoji dimenziji in usmerjenosti grozen in grozljiv pa je očitek „protidržavnih aktivnosti“ (staatszersetzender Aktivitäten). Podobnosti z nacistično terminologijo so srhljive in se same vsiljujejo: pod nacizmom so ljudem sekali glave, jih spravljali v kacete in pobijali na strelnih peletonih zaradi „wehrkraftzersetzender Tätigkeiten“. Kam bodo postavili Pepa Marketza? Grozno — in to v letu 1988! kih. Vendar je ostala po tej prireditvi tudi grenka kaplja: politiki, predvsem iz vrste FPÖ, se iz te prireditve, ki je dokazala sožitje, niso ničesar naučili. Dva dni pozneje je bila v časopisih izjava, v kateri so ponovno zahtevali ločitev otrok po jezikovnih kriterijih. Dijaki iz dvojezične ljudske šole v Kotmari vasi so dokazali, da tega ne želijo. Dokazov je bilo na tej prireditvi več. Politiki in političarke so bili za to slepi... Vlada poslala momorandum Kakor smo v prejšnji številki poročali, je dunajska vlada obljubila, da bo poslala memorandum o zadnjem pogovou med dr. Löschnakom in dr. Neisserjem ter predstavniki NSKS in ZSO. Prejšnji petek je bil memorandum poslan. Zapisnik je korekten; v bistvu smo dobili z Dunaja potrjeno, kar so se naši zastopniki zmenili z obema ministroma. Do predloga SP/VP/FP (zaenkrat) ni prišlo Kaj naj bi iniciativni predlog treh strank — izdelal ga je predsednik kluba SPÖ Heinz Fischer — vseboval? V zadevi delitvenega števila naj bi predlog predvideval število sedem; v tem primeru bi moralo priti do delitve razredov med prijavljenimi in neprijavljenimi. Hkrati pa vsebuje predlog tudi možnost odstopanja od tega števila. To možnost naj bi imel šolski ravnatelj *po svoji presoji v okviru svoje šo- V zvezi z asistenčnim učiteljem predvideva Fischerjev predlog, da naj dvojezični učitelj ostane razredni učitelj, asistenčni učitelj pa da mu naj pomaga. Za asistenč-nega je fleksibilna uporaba možna, ni pa v zakonu izrecno predvidena. V zadevi kvalifikacije asi- Bilo je predvideno, da bi v prejšnjem tednu SPÖ, ÖVP in FPÖ podpisale skupen iniciativni predlog o novi ureditvi dvojezične šole na Koroškem in ga prav tako v prejšnjem tednu vložile v parlament. Do tega ni prišlo, ker nasprotuje šef svobodnjakov Haider predsednikoma parlamentarnih klubov SPÖ in ÖVP, Fischerju in Königu, predvsem v vprašanju asistenčnih učiteljev. Fischer: „Če Haider ne bo spremenil svojega stališča, ne bo prišlo do takega iniciativnega predloga v parlamentu.“ Bosta Fischer in König vztrajala na tem stališču (kar bi pomenilo konec tristrankarskega pakta) ali pa se bo zgodilo to, česar smo bili že doslej vajeni: da bosta namreč SPÖ in ÖVP spet enkrat kapitulirali pred FPÖ? stenčnega učitelja Fischerjev dvojezična kvalifikacija je samo predlog na zahteva dvojezičnosti; „zaželena“. Haiderja (kakor tudi koroško ÖVP; koroška SPÖ se še ni docela izjasnila) zelo moti, da je kot razredni učitelj predviden dvojezični učitelj. Zato grozi s tem, da takega iniciativnega predloga ne bo podpisal. Fischer je na to odgovoril: „V poštev pride samo skupen predlog. Če Haider ne bo podpisal, potem ne bo prišlo do nobenega predloga.“ Naš državni poslanec Karel Smolle je v pogovoru z Našim tednikom dejal: „Vse je odvisno od obeh večinskih strank. Haiderjeva računica se bo izpolnila, če se bosta SPÖ in ÖVP pustili od njega gnati.“ Nadalje je Karel Smolle opozoril na to, da so tudi Slovenci izdelali predlog o šolskem zakonu. Smolle: „V parlament ga bomo vložili, ko bo vložen tudi vladni predlog.“ Gospodarstvo Škofija je predstavila svoj proračun „V primerjavi z različnimi nalogami, ki so ji naložene, Cerkev ni bogata“, je dejal v četrtek, 25. 2. 1988, ob priliki predstavitve škofijskega proračuna škof Kapellari. Škofijski proračun je predstavil skupaj z vodjo škofijske finančne komore, dipl. trg. Rauchensteiner jem, dipl. ing. Breitfuß pa je spre- govoril o gradbenih načrtih ter o financiranju le-teh. Tudi letošnji proračun je, kakor kažejo številke, izravnan: 207 milijonov šilingov pri dohodkih in izdatkih: je na nivoju manjšega mesta, vsekakor pa nižji od proračuna deželnega gledališča. Predstavila sta proračun škofijski finančni minister Rauchensteiner in škof Kapellari. Večji gradbeni projekti cerkve so renovacija stolnice v Krki, popravilo gradu Straßburg in Hemi-na hiša v Brezah, kjer bo v prostorih nekdanjega samostana domi-nikank nastal dom za težko prizadete (20 milijonov šil.)- Cerkev bo prodala za gradnjo zemljišča, del denarja pa si pričakuje od posebnega ofra v cerkvah in podpor. Z določenim zadovoljstvom je bilo ugotovljeno, da je plačilna morala pri cerkvenem davku kar zadovoljiva in da se je lani prvič zmanjšalo tudi število izstopov iz Cerkve. Glede papeževega obiska sta škof in vodja finančne komore ugotovila, da bo škofijo stal okoli dva milijona šilingov, da pa je seveda neverjetno večji pastoralni in spiritualni učinek. Papež bo pri maši spregovoril v treh jezikih: slovensko, nemško in italijansko, pa tudi sicer bo papeževa maša večjezična. Njegov obisk na Koroškem je zgolj pastoralnega značaja. Priprave za obisk so večidel zaključene, tudi razstava o Hemi na Straßburgu. Na vprašanje, ali je možno, da bo škof Kapellari postal primas Germaniae, to je salzburški nadškof, je škof sicer odgovoril, da ne, vendar pa ni zanikal, da ne bi bil v trojnem predlogu, ki je trenutno v Vatikanu. Franc Wakounig Beseda kmetu in kmetici RISE HEIDI STINGLER Več denarja — toda ne za kmete! Glavni vir dohodkov je cerkveni prispevek z 82% ali 169,5 milijoni šil. (na Koroškem ga mora plačevati okoli 285.000 vernikov), 26,6 milijonov vrača država iz svojčas od nacistov konfiscirane cerkvene posesti, ki je Cerkev ni dobila povrnjene, 11 milijonov pa prihaja iz prodaje cerkvenih zemljišč in naložb. Koroška Cerkev ima danes okoli 3000 ha lesa in isto površino obdelovalne površine. Škof pa ima na Blatnici 8000 ha veliko posest, ki pa po njegovih izjavah zagotavlja financiranje 120 delovnih mest in vzdrževanje raznoraznih inštitucij in poslopij. Od leta 1945 do danes je Cerkev prodala okoli 900 ha zemljišč, pretežno kot gradbene parcele. Izdatki pa so: plače za duhovnike in laike 122 milijonov, podpore župnijam, akcijam, osebam 28 milijonov, podpora pri gradnjah in renovacijah cerkva (Cerkev mora na Koroškem vzdrževati nad 1500 zgradb) znaša 41 milijonov in pa drugi izdatki 14 milijonov šilingov. V diskusiji je škof poudaril, da prodaja cerkva, kot se to dogaja npr. v Angliji, na Nizozemskem in tudi v Nemčiji, za koroško Cerkev sploh ne pride v poštev, ker tu gre za sakralne zgradbe in za skupno kulturno dediščino dežele. Ne prodaja, ampak vzdrževanje. Zato pa Cerkev predlaga tudi spremembe v zakonu o spomeniškem varstvu, kajti glavnino vzdrževanja nosi ona, ob tem pa letno plača državi 150 milijonov šilingov davka na promet, ker ohranja te spomenike. Od države pa dobi le 45 milijonov podpore. Cerkev predlaga dvig podpore na višino davka. Ko je dipl. inž. Josef Riegler prevzel zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo, so predvsem funkcionarji ÖVP na glas oznanjali, da se bo sedaj za kmete marsikaj spremenilo na boljše. Zakaj? Ker je bil predhodnik Riegierja, Schmidt, Sicer gospodarstvenik, v nobenem oziru pa ne kmet. Poleg tega je imel še markantno napako in sicer, da je bil kot minister za kmetijstvo socialist. V času Schmidta se za kmete ni kaj spremenilo na boljše, nasprotno, eksporti agrarnih produktov so se znatno zvišali in s tem tudi potrebna podporna sredstva za eksporte, tako da je v zveznem bičeju za kmetijstvo zmanjkalo finančnih sredstev. Kot smo od funkcionarjev ÖVP dostikrat slišali, je te „stare dolgove" moral prevzeti Riegler. Ko je novemu ministru uspelo pridobili za kmetijski biče 1988 111 milijonov dodatnih sredstev, so kmetje bili prepričani, da je op-■ timističen pogled v bodočnost po dolgem času zopet upravičen. Toda kmetje od tega denarja doslej še niso kaj profilirali in tako smo si stavili vprašanje, kam so šla ta dodatna sredstva. Tako so se na primer stroški za nastavljence zvišali v primerjavi z letom 1987 za 19,33%. Nadalje je v bičeju 1988 skoraj 14% dodatnih sredstev za izravnavo mlečne cene. Zato pa kasira zvezno ministrstvo za kmetijstvo od kmetov odslej še višji splošni prispevek za prodajo mleka kakor bi bilo po ugotovitvi fonda za mlečno gospodarstvo potrebno. Še pred dve-mi leti pa je ÖVP glasno zahtevala črtanje tega prispevka. Za naše južnokoroške kmete, ki imajo svoje obrate predvsem v gorskih legah, se stavlja vprašanje, kaj bo storil Riegler zanje, da bodo v teh strukturah lahko preživeli kot kmetje. Upam, da bo tiste kmete, ki so se odločili pri kmečkozborskih volitvah za to, da so svoj glas dali funkcionarjem ÖVP, zadovoljila re-prezentacija sledeče številke: v primerjavi z letom 1987 je predvideno zvišanje podpore gorskim kmetom za cela 2%. Če si boste sedaj morda prvič v življenju želeli, da ne bi bili kmetje, ampak nstavljenci na nekem uradu, ki menda deluje v korist kmetom, naj vam bo to poželenje odpuščeno. STRAN | - Torek, J 1. marca 1988 N A Š Naš gost Z dr. Požarnikom se je pogovarjal glavni urednik Janko Kulmesch S T NAŠ TEDNIK: Kateri so v Vaših očeh trenutno največji ekološki problemi v Sloveniji? DR. POŽARNIK: Ekološki problemi so v Sloveniji — podobno kakor v drugih predelih Evrope — veliki. Opažamo propadanje celotnih eko-sistemov. To se pravi: v Sloveniji je npr. že več ko polovica gozdov bolnih. Velik del stoječih in tekočih voda je iz leta v leto bolj onesnaženih, isto velja za zemljo. Imamo vedno manj poljske zemlje, zaradi pozidovanja. NAŠ TEDNIK: Vi prihajate tudi iz medicine. Kako pa trenutno ekološko stanje vpliva na zdravje Slovencev? DR. POŽARNIK: Klasični bolezni kakor kuga ali kolera danes seveda ni več. So pa danes druge hude bolezni, ki so na primer povezane s kvaliteto zraka. V določenih predelih Slovenije npr. otroci v dveh letih v povprečju štirikrat grejo k zdravniku — ker imajo težave z dihanjem. Tam, kjer tovarn, ki bi močno onesnaževale okolje, ni, grejo k zdravniku povprečno samo enkrat v letu. Nedvomno so se povečale bolezni, ki so povezane s slabo vodo in hrano. Vedno več raka je na prebavilih in želodcu, kar je nedvomno posledica naše napačne prehrane. To pa je spet posledica interesov agrokombinatov, ki nam dajejo nenaravno in vedno bolj kemično onesnaženo hrano. Po drugi strani vemo, da ima polovica bolnikov duševne bolezni; so zlasti rezultat stresa ter napačnega načina življenja. Ves kup duševnih in telesnih bolezni pa je seveda povezan tudi z radioaktivnostjo. NAŠ TEDNIK: Omenili ste radioaktivnost. Imate v Krškem jedrsko elektrarno, ki ravno v Vaši deželi vznemirja duhove. Kakšno je trenutno uradno stališče v zadevi jedrska elektrarna Krško? DR. POŽARNIK: Na pobudo ekoloških društev in potem Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) je bila lani problemska konferenca, na kateri je bil najprej sprejet moratorij do leta 2000. To Pomeni, da se do leta 2000 v Sloveniji ne bi gradilo novih jedrskih elektrarn. Sedaj se tudi pri zvezni skupščini v Beogradu pripravlja nioratorij za vso Jugoslavijo. Sprejeli ga bodo v naslednjih mesecih. V prvi vrsti pa je proti temu nrvaška republika. Na Hrvaškem nai bi se gradila druga jedrska elektrarna, konkretno v Prevlaki. Hrvaška ima od vseh republik naj-večje pomanjkanje električne energije. Kljub temu vse kaže, da bo ta moratorij za vso Jugoslavijo sprejet. Delno zato, ker ni denarja, verjetno pa — bistveno manj — tudi zaradi rastoče kritične zavesti do jedrske energije. NAŠ TEDNIK: Pravite, da so ‘Judje postali bolj kritični. Če bi v Sloveniji prišlo do referenduma o jedrskih elektrarnah: bi večina prebivalstva odklonila nuklearke iz prepričanja? DR. POŽARNIK: Take ankete javnega mnenja so bile narejene tako v Sloveniji kakor v nekaterih drugih ,delü]_Jugoslavije. Približno 80% ljudi je proti nadaljnji gradnji jedrskih objektov. NAŠ TEDNIK: Zakaj? DR. POŽARNIK: Mislim, da se je ta kritična zavest, ki je bila prej prisotna pri nekem manjšem delu raznih društev za varstvo okolja, razširila. Zlasti po Černobilu, ko so je izkazalo, da bojazen pred nuklearkami niso prazni strahovi, temveč realna nevarnost. Poleg proti volji ljudstva. Ker danes vemo, v Sloveniji zanesljivo ni občine, ki bi pristala, da bi na njenem teritoriju prišlo do takega skladiščenja. Zato se Slovenija danes že pogovarja s hrvaško vlado, ker pravi: če imamo mi v Sloveniji že nuklearko in rudnik urana, naj pa Hrvaška vzame vsaj radioaktivne odpadke. Ali bo Hrvaška na to pristala ali ne, ne vem. So tudi indi-cije, da naj bi se Jugoslavija povezala npr. s Kitajsko in da bi te odpadke odlagali v puščavi Gobi. NAŠ TEDNIK: Obstajajo ra- ziskave, da porabi Slovenija preveč energije — namreč približno toliko kakor Avstrija, čeprav je avstrijski brutonacionalni produkt Da naj gre za neko kemično industrijo na robu Ljubljane, kjer so ljudje čisto spontano rekli: „Ne!“ Ali pa za skladiščenje radioaktivnih odpadkov npr. v okolici Šoštanja, kjer so ljudje enostavno šli na cesto. Mislim, da se ta samoiniciati-va tudi veča. NAŠ TEDNIK: Omenili ste mladino. Kakšno je sodelovanje med mladino in etablirano Zvezo društev za varstvo okolja? DR. POŽARNIK: Včasih boljše, včasih slabše. Mladina želi sama zavzeti svoja stališča, noče se ozirati na neko drugo društvo. Kljub temu misli, da ni večjih problemov. Majhna možnost, da bi Krško zaprli Prof. dr. Hubert Požarnik, po poklicu psiholog, šteje v Sloveniji med najbolj goreče borce proti propadanju eko-sistemov ter jedrski energiji. Kljub temu je skeptičen, da bo prišlo do zaprtja JE Krško. tega mislim, da so ljudje sploh bolj senzibilizirani za vprašanja varstva okolja. Zato se tudi bolj javno postavljajo na noge. NAŠ TEDNIK: So v Vaših očeh razne javne ustanove, kakor npr. izvršni svet oz. vlada ali pa Skupščina Slovenije, dovolj aktivne in dosledne pri reševanju teh problemov? DR. POŽARNIK: Za Slovenijo je bil, kakor rečeno, sprejet moratorij do leta 2000. Tudi naša energetska politika se je dolgoročno temu prilagodila. Dejstvo je, da v Sloveniji v letu 1988 ne planiramo povečanja produkcije energije. Sicer pa smo še daleč od tega, da bi imeli kompleksen program za varčevanje ter alternativne vire energije. Ampak počasi se tudi v tej smeri nekaj premika. Slovenija je v tem trenutku v veliki meri sanirala rudnik urana Žirovski vrh, čeprav je tam še vrsta problemov. Še vedno ostaja problematično tisto skladišče urana, ki je zunaj na prostem odprto in sega v okolje. To bodo morali v naslednjih letih spraviti nazaj pod zemljo. Največji problem pa je seveda vprašanje skladiščenja radioaktivnih odpadkov zlasti iz jedrske elektrarne Krško. To je popolnoma nerešen problem. Vlada je zagotovila, da ne bo določila nobene lokacije za polovico manjši od avstrijskega. Očitno bo treba z energijo bolj varčevati. Vidite Vi za to kako možnost? DR. POŽARNIK: V Sloveniji je trenutno tako, da porabi industrije nekaj manj ko polovico vse energije, gospodinjstvo približno tretjino, ostalo pa promet. To se pravi, da bi bilo varčevanje v industriji in gospodinjstvu še posebno potrebno. Poleg tega pa nas trenutno vlečejo navzdol še stari grehi. To sta predvsem tovarna aluminija v Kidričevem in pa železarna na Jesenicah, ki sta ogromna porabnika električne energije. Kolikor vem, se je Slovenija dogovarjala z Avstrijo, da bi Avstrija zagotovila energijo za aluminijski kombinat. Avstrija bi za to bila pripravljena pod enim pogojem: mi bi za to energijo morali plačati z neobdelanim aluminijem, kar pa za nas ne bi bilo možno. NAŠ TEDNIK: Društvo za varstvo okolja Slovenije smo že predstavili v pogovoru s predsednico Jelko Kraigher (poleti 1987). So v Sloveniji še druge skupine ali gibanja, ki se ukvarjajo z reševanjem ekoloških problemov? DR. POŽARNIK: Tako gibanje je predvsem znoraj mladine. Poleg tega pa opažamo še en fenomen: veliko takih gibanj je spontanih. NAŠ TEDNIK: Kakšen pa je odnos ekologov do vladnih ustanov? DR. POŽARNIK: Mislim, da je v vladnih ustanovah prišlo do večje ekološke zavesti. Odkod ta zavest? Ali je to res iz srca prišlo? Ali je to res iz ljubezni do narave prišlo? Ali pa je do tega prišlo samo zato, ker si enostavno nobena vlada ne more več dovoliti, da bi podpirala propadanje celih ekosistemov. Pritisk javnosti je vedno večji. NAŠ TEDNIK: Pravite, da je v Sloveniji odpor proti nuklearni energiji vedno večji. Kakšne akcije so v bodočnosti še predvidene? DR. POŽARNIK: Trenutno je gotovo največji odpor proti nuklearnim odpadkom in proti rudnikom v Žirovskem vrhu. Na drugi strani vidim jaz strašno majhno možnost, da bi Krško dejansko zaprli, ne da bi se sočasno zgodila cela vrsta ukrepov v smislu varčevanja in prestrukturiranja energetskih virov. Poleg tega moram upoštevati, da gre pol nuklearne energije iz Krške na Hrvaško. Če bi hoteli zapreti Krško, bi morala Slovenija dati manjkajočo energijo Hrvaški od kakih drugih virov. Tega pa pa Slovenija ni zmožna. NAŠ TEDNIK: Hvala za pogovor. Rož, Podjuna, Zilja „Vsaki ženski bi želela, da se udeleži tega tečaja“ Iz hektike tajništva in uredništva sem se odpeljala v Dom v Tinje, kamor so vabile udeleženke 14-dnevnega seminarja za ženske na tiskovni pogovor. Tečaj, ki ga prireja Katoliška socialna akademija tokrat že tretjič v Tinjah, z 11 udeleženkami ni ravno dobro obiskan. Nizka udeležba pa sploh ni vplivala na kvaliteto tečaja in na dobro razpoloženje tečajnic. Čeprav so imele prvi dan še pomisleke, kako bo vse potekalo, so se v najkrajšem času znašle, kar je predvsem zasluga spretnega vodstva strokovnih spremljevalk tečaja: dr. Liselotte Wohlgenannt in mag. Marianne Haidinger. Zelo je tečajnicam ugajalo, da so si celoten tečaj oblikovale po lastnih prestavah in željah. Pri skupinskem delu so bolj in bolj spoznavale sebe in druge in tako senzibilizirale čut obzirnosti in socialnosti. Ta mreža medsebojnega zaupanja je bila baza za sproščeno in prijetno medsebojno učenje. Veliko področij so obdelale ženske v Tinjah: preverile so, koliko so partijski programi bili uresničeni in koliko so le ostali lepe besede na belem papirju. Temeljito so razčlenile razne časopise; si ogledale film o življenju Mahatme Gandija in se v tej zvezi veliko ukvarjale s pojmom nenasilnosti in kaj bi nenasilna akcija pripomogla k zboljšanju in k rešitvi raznih problemov npr. narodnostnega problema na Koroškem. Večinsko-manjšinski konflikt je seveda bil tema na tečaju, saj se mu ne moreš kar tako izogniti. Kako pozitivno je ta metoda medsebojnega učenja odmevala pri tečajnicah, sem lahko razbrala z enajst srečnih obrazov. Februarja 1989 spet načrtujejo tečaj v Tinjah. Morda si pa ta ali ona že sedaj zabeleži termin, saj je ta tečaj res edinstvena možnost, da si sami privoščite nekaj dobrega. Za zaključek pa še izrek, katerega sem se spomnila, ko sem bila med tečajnicami v Tinjah. Znani ameriški pedagog Carl Rogers je nekoč rekel: „Najboljši pedagog je tisti, čigar učenci rečejo, da so se sami naučili to, kar znajo." Milka Hudobnik Predavanje v Šmihelu „KOROŠKI SLOVENCI IN PRIKLJUČITEV“ Predava: dr. Theodor Domej, Celovec Čas: v četrtek, 10. 3. 1988 ob 19.30 Kraj: farna dvorana v Šmihelu „AVSTRIJA V LETU 1938“ Predava: dr. Janko Zerzer, Ce-Čas: v sredo, 16. 3. 1988, ob 19.30 Kraj: farna dvorana v Šmihelu „NACIONALNI SOCIALIZEM NA KOROŠKEM“ Govori: mag. Ulfried Burz, Celovec Čas: sreda, 23. 3. 1988, ob 19.30 Kraj: farna dvorana v Šmihelu • Sele-Kot Dia-predavanje „MALO GORA, MALO MORJA“ — nato PRIČEVANJA DOMAČINOV O LETU 1938 Čas: sobota, 5. 3., ob 19.30 Kraj: ljudska šola na Kotu i Prireditelj: SPD „Herman Velik“, Sele-Kot Predava: Stane Soklič NAŠ TEDNIK — Lastnik (založnik) in iz. dajatelj: društvo „Narodni svet koroških Slovencev“. Tisk: Mohorjeva/Hermagoras, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec. NAŠ TEDNIK iz-haja vsak torek, naroča se na naslov: „Naš tednik“, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec. Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave: (04 63)51 25 28. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22 30 23. Veliko ljudi se je poslovilo od Podnarja, Valentina Waldhauserja, na slovenjeplajberškem pokopališču. Pogreb Valentina Waldhauserja, p. d. Podnarja Velika množica je v ponedeljek, 22, februarja, pospremila Valentina Waldhauserja, po domače Podnarjevega očeta, na njegovi zadnji zemeljski poti na pokopališče v Slovenjem Plajberku. Valentin Waldhauser je preminil v soboto, 20. februarja, po težji bolezni. Mašo zadušnico je imel domači župnik Jančar, v cerkvi in ob grobu pa je pel plajberški moški cerkveni zbor pod vodstvom Mirka Lauseggerja. Težko je bilo slovo pevcev od sopev-ca, ki je od svoje mladosti sem prepeval sebi in drugim v veselje ter Bogu v čast. Na grobu je v imenu Narodnega sveta koroških Slovencev, čigar dolgoleten član in odbornik je rajni bil, spregovoril dr. Valentin Inzko, bivši predsednik NSKS. Dejal je, da se koroški Slovenci še v prav posebni meri zamislimo ob odprtem grobu človeka, ki je bil živ ud narodnega organizma, ki je z dejavnostjo in zgledom prispeval svoje k ohranitvi slovenske besede in kulture v naši deželi. Valentin Waldhauser se je zavedal, da bomo preživeli, če bomo vsak v svoji družini in okolici ohranjevali to, kar smo duhovno prejeli od naših prednikov in storili to, kar od nas pričakuje narodna skupnost. Dr. Inzko je poudaril, da se je rajni živo in krepko zavzemal za samostojen nastop koroških Slovencev pri volitvah, pa najsi so to bile občinske, kmečkozborske ali deželno-zborske. Poudaril je, da je rajni bil zgled družinskega očeta, zavednega člana naše narodne skupnosti, ki je bil prežet s trdno vero v bodočnost našega človeka na Koroškem. Svoje ideale je posredoval otrokom, ki so aktivno vključeni v kulturno, gospodarsko in politično ustvarjanje koroških Slovencev. Naj Valentin Waldhauser mirno počiva v domači zemlji! -fw- ZAHVALA Ob izgubi mojega dragega moža in našega dobrega očeta Valentina Waldhauserja pd. Podnar se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so spremili dragega rajnega k zadnjemu počitku. Posebna zahvala velja župniku gospodu Jančarju za mašna in pogrebna opravila, gospodu dvor. svetniku dr. Inzku za tolažilne nagrobne besede, zdravniku dr. Wuttiju za vztrajno in skrbno zdravniško pomoč ter cerkvenemu zboru in vsem sorodnikom in sosedom, ki so nam stali v teh težkih urah ob strani. Bog plačaj tudi vsem, ki so slovo olajšali z molitvijo in venci. Poden, dne 23. februarja 1988 družina Podnar Rož, Podjuna, Zilja Libuče/Šentjur: slovo od Gradišnikovega Štefana Štefana Skutina — ali kakor smo ga pri nas klicali: Gradišnikovega Štefana — ni več med nami. V ponedeljek, 22. februarja, smo se od njega za vedno poslovili in ga pospremili v Spodnje Libuče k zadnjemu počitku. Bil je mož, ki je poznal trdo delo, med drugim pri grofu, a tudi doma na Gradišnikovi kmetiji. Bil je mož, ki je spoštoval in negoval domačo, slovensko besedo, in ki je ljubil Boga ter Cerkev z vsem srcem. Ni bilo nedelje, ko se ne bi peljal s kolesom dol od Gradišnika v več kilometrov oddaljeni Pliberk k sv. maši, ni bilo dneva ko ne bi z molitvijo izrekel čast in slavo Bogu, svojemu resničnemu Gospodarju. Kot mežnar pa je skrbel, da je „njegova“ šentjurška cerkev bila v res dobrih rokah. Na vse to sta pri pogrebnih obredih opozorila tudi domači mestni župnik Alojzij Kul-mesch in suški župnik Matej Igerc. Matej Igerc se je od raj- • Šmihel V teh dneh se po naših društvih vrstijo številna pričevanja o letu 1938. V nedeljo, 28. 2. 1988, je bilo pričevanje v Šmihelu, organiziralo ga je KPD „Šmihel“. Geslo pričevanja v farni dvorani je bilo „AnschluB/priključitev“. Obisk je bil zelo dober, kar samo potrjuje, da je predvsem tudi med mladino živo zanimanje za tiste usodne dni. V Šmihelu so pričevali dr. Anton Jelen z Dunaja, Helena Igerc iz Podkraja, Micka Bricman iz Strpne vasi, Amalija Krištof z Bistrice, Katarina Onič iz Večne vasi in dekan Kristo Srienc. Več o pričevanjih bomo poročali v posebnem članku. nega Gradišnikovega Štefana, ki je umrl v 83. letu starosti, poslovil ob odprtem grobu predvsem še kot sosed in prijatelj že iz otroških let. Že zgoraj smo zapisali, da je rajni Štefan nadvse ljubil tudi svoj narod, svojo slovensko materinščino. Ostal je narodu zvest ne samo do konca svojega življenja. Izkazal mu je svojo čast tudi v času, ko je bilo življenjsko nevarno biti Slovenec. Leta 1938, ko je bila „Volksabstimmung“ za priključitev k nemškem rajhu, je bil Gradišnikov Štefan edini, ki je — v Šentrupertu pri Velikovcu — glasoval proti. Ostal je trden v svojem prepričanju, kakor je bila trdna njegova vera — in njegovo življenje. Poleg številnih žalnih gostov so Gradišnikovega Štefana pospremili k zadnjemu počitku tudi domači pevci „Kralja Matjaža“, občinska odbornika Jurij Mandl in Jožko Nachbar, podžupan mag. Raimund Grilc in predsednik Posojilnice Pliberk Lipej Kolenik. Naj se Gradišnikov Štefan mirno spočije v domači zemlji. Ohranili ga bomo v lepem spominu. Poslovili smo se od njega tudi v prepričanju, da bo mu Bog kot pravičen sodnik povrnil vso to ljubezen, katere je bil od njega deležen On in smo je bili deležni mi. «ui Ob 40. obletnici ustanovitve Slovenske športne zveze vabijo Slovenska športna zveza, Slovensko planinsko društvo Celovec in Slovensko prosvetno društvo „Rož" v Šentjakobu v Rožu na jubilejni X. zimski pohod „Arlhova peč“ 1988 in smučarski tek v spomin na padle borce pod Arihovo pečjo in opomin na 50. obletnico nasilne priključitve k nemškemu rajhu ki bo v nedeljo, 6. marca 1988, s pričetkom ob 10. url pri Polancu na Čemernlcl (Hodnlna) nad Šentjakobom v Rožu Smučarski tek (3 km — 1 krog): otroci do 10 let (letniki 1978 in mlajši) — dekleta do 16 let (1972—1977) — ženske do 30 let (1958—1971) — ženske nad 30 let (1957 in starejši) Smučarski tek (7 km — dva kroga): fantje od 11 do 16 let (letnik 1972—1977) — moški do 30 let (1958—1971) — moški nad 30 let (1957 in starejši) Pohod za pešce: Od Polanca preko bivškega partizanskega bunkerja do planinske postojanke „Koča nad Arihovo Pečjo“ (1084 m) in po drugi smeri nazaj mimo Resmanove lovske koče do Polanca. Prijave In štartnlna. Prijave sprejemamo na dan prireditve med 9- in 10. uro. Startnina znaša 50,— šil. za odrasle, In šil. 40,— (din. 3000,—) za otroke in mladince. Startnina se plača pri prijavi. Pohodniki in tekači prejmejo na Startu kontrolni kartonček in značko, tekači pa še dodatno štartno številko. 21. pevsko srečanje__________ ..Od Pliberka do Traberka“ V soboto, 27. februarja je bilo pri Florijanu v Vogr-čah že tradicionalno pevsko srečanje „Od Pliberka do Traberka“, kjer sodelujejo pevski zbori sosednjih obmejnih občin tostran in onstran meje. Na prireditvi v Vogrčah so nastopili mešani pevski zbor „Mato“ iz Črne, moški pevski zbor SRD „Edinost“ „Foltej Hartman“ in pevsko-instrumentalna skupina KPD „Drava“ iz Žvabeka. Krepko in moško so zadonele pesmi moškega zbora „Foltej Hartman“, katerega že nekaj časa vodi sin ustanovitelja, Božo. Pevsko instrumentalna skupina iz Žvabeka pa je posebej navdušila s slovenskimi narodnimi pesmimi v moderni ritmični priredbi. Mnogo- članski'zbor „Mato“ iz Črne pa je z „Zdravico“ slovesno pričel svoj spored. Med nastopi sta ob 230-letni-ci rojstva pesnika Vodnika člana „Oder 73“ — Krista Messner in Franci Kuežnik — recitirala življenjepis in pesmi Valentina Vodnika. Recital je naštudirala Anita Hudi. V okviru tega pevskega srečanja je bila prireditev v Vogrčah edina na Koroškem. Podobne prireditve v Sloveniji pa so se že vršile. Skupna zaključna prireditev pa bo 13. marca v Črni. Za naš biro v Celovcu Iščemo nameščenko z najmanj dveletno prakso za eno leto (kasneje možna trajna zaposlitev). Zaželeno znanje slovenščine. Kandidatke naj se javijo po tel.: 0463/51 62 62 Odvetnika v Celovcu Iščeta dvojezično tajnico. Interesentke naj pišejo na upravo Našega tednika pod šifro „zanesljiva“ ali pa se javijo po tel.: 0463/25 4 47 zjutraj do 9. ure ali zvečer. Reportaža Slovenski kulturni dnevi v izobraževalnem domu Mariatrost pri Gradcu 13. ROŽANSKI IZOBRAŽEVALNI TEDEN od 5.—13. marca 1988 Sodelujejo Slovenska prosvetna društva iz Bilčovsa, Borovelj, Kotmare vasi, Rožeka, Sveč, Šentjakoba, Šentjanža, Sel in z Radiš Predavanja, pričevanja, obrezovanje sadnega drevja, spominska proslava, koncert, dan domačih jedil, ekskurzija sobota 5. 3., 14,30 pričevanja domačinov Borovlje pri Bundru 19,30 Karl Samonig: Izkušnje z obveznim dvojezičnim šolstvom dr. Peter Cstettner: Medkulturna vzqoja - možnosti in upanja Kotmara vas pri Mežnarju ponedeljek 7. 3. , 19.30 pričevanja -domačinov Bilčovs gostilna Miklavž torek 8. 3.. 19.30 pričevanja domačinov Sele farni dom četrtek 10. 3., 19.30 pričevanja domačinov Sveče stara šola 19,30 dr. Avguštin Malle: Zgodovinski razvoj slovenskega šolstva na Koroškem Radiše Kulturni dom petek 11. 3., 19,30 dr. Matjaž Sienčnik Popovor z otroškim zdravnikom Bilčovs gostilna Miklavž 19.30 "O, težki čas, ne vrni se" pričevanja o letu 1938 in dobi nacizma (video dokumentacija) Št. Janž Tischlerjeva dvorana 20,00 dr. Teodor Domej: Koroški Slovenci in anšlus 1938 Rožek osnovna šola sobota 12. 3.. 12,30 dipl. ing. Franc Lombergar: Obrezovanje sadnega drevja, teorija in praksa Kotmara vas stara ljudska šola in pri Waschnigu p.d. Cvažnar 16.30 Spominska proslava pojejo združeni moški zbori Ljubeljski predor 19.30 Koncert MePZ "Rož", vodi Lajko Milisavljevič "Ponižani in razžaljeni" - pesmi zatiranih narodov Št. Jakob Kulturni dom nedelja 13. 3. Dan domačih jedil Sveče pri Adamu 19.30 Domače priče poročajo Radiše Kulturni dom sobota 19. 3. Ekskurzija v KZ Mauthausen od 23. do 27. aprila 1988 4x polpenzion, vodič po Rimu OOd za šil. ZAHTEVAJTE RODROBNEJŠI PROGRAM! Dobro opremljeni avtobusi s straniščem in klimatizacijo Prijave sprejema avtobusno podjetje Iz zbora „Rož“ je prav za ta koncert zrasla instrumentalna sl Edinstven koncert Rt Ta pesem „Bebsat san Kai-gurutan“ filipinskih staroselcev je ena od dvaindvajsetih, ki jih bo mešani pevski zbor „ROŽ“ pel v šentjakobskem kulturnem domu v soboto, 12. marca 1988, na koncertu „PONIŽANI IN RAZŽALJENI — pesmi zatiranih narodov“. Zbor „Rož“ je v preteklosti že nekajkrat ubral in nakazal nove poti in načine izražanja na področju pevske kulture, naj omenim le ziljsko ohcet „Vascit pr Žile“. Kot nalašč za spominsko leto 1988 in za trenutno narodnopolitično situacijo v deželi pripravljajo pri Rožu ta koncert. Prve predstave in zamisli, da bi naštudirali pesmi manjšin in narodov, ki hrepenijo po svobodi in spoštovanju, so se v zboru pojavile pred tremi leti. Druge obveznosti in pa določena doba, da se stvar tudi udejani, so prispevale svoje, da zamisel v teh dneh dozoreva. S polno paro in koncentrirano pa vadijo od Pastirske igre naprej. Ko so se dokončno odločili za ta koncert, so na podlagi prednostnih list sestavili program. Potem se je začelo is- kanje pesmi. Nekaj so jih imeli. Kako pa priti do tistih pesmi, ki jih nimaš? Ti narodi so raztrešeni po celem svetu. Da bi se kar tako obrnil na države, v katerih živijo, pa tudi ne gre vselej, kajti v mnogih primerih države teh narodnosti in njihove kulture sploh ne priznavajo, kot na primer Etiopija ne Eritrejcev in Bulgarija ne pirinskih Makedoncev in tako naprej. Rož bo na primer prvi izvajal makedonsko pesem iz pirinske Makedonije. Ko so pesmi imeli, nekajkrat le posnete na trak, je bilo treba dobiti nekoga, ki je objasnil vsebino in besedilo pravilno izgovarjal. Od vsega začetka, že iz spoštovanja do drugih kultur in narodov, so se pevci trudili za čim bolj avtentično izgovarjanje besedil, kar je seveda na začetku bilo skoraj nerešljiva zahteva. Naučiti so se morali nad dvajset besedil iz najrazličnejših con, kultur in jezikovnih območij sveta! Nekateri pevci so posamezna besedila posneli na kasete in se jih doma učili. Pri vajah pa so jih dobesedno drajlali do skrajnosti. Sedaj sedijo in tedniE^ Zanimanje za naše nagradno tekmovanje je bilo že prvič nepričakovano veliko, pa tudi skoraj vsi so našli pravilno rešitev. Iz celega koša pravilnih dopisov je mali Daniel iz otroškega vrtca „Naš otrok“ potegnil srečne zmagovalce. Vsem tistim, ki tokrat niso bili izžrebani, pa je seveda ta teden že spet dana možnost, da sodelujejo na našem nagradnem tekmovanju, čaka tudi tokrat vrsta lepih nagrad. Slika za nagradno tekmovanje tega meseca je bila posneta na Koroškem, vsak teden pa bomo objavili del slike več. Takoj, če boste uganili, kaj oz. kdo je na sliki, pošljite rešitev na Naš tednik, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec. Franc Roblek je zmagovalec Stereo-Kassetten-Rekorderja v vrednosti šil. 3980,- Prva nagrada v Bajdiše Gotovo pa imate tudi Vi doma šim imenom na Naš tednik. Za slike, ki bi bile zanimive za na- vsako objavljeno sliko bomo pla-gradno tekmovanje v Tedniko- čali fotohonorar, seveda pa bo-vem magazinu. Pošljite jih z Va- mo objavili tudi ime avtorja. NAGRADNO TEKMOVANJE ZA MESEC MAREC: 1. nagrada: BON za 3000f (premog, gradbeni material. . .) Nagrado je darovala ZVEZA SLOVENSKIH ZADRUG V CELOVCU Mohorjeva knjigarna pa je tudi tokrat dala na razpolago 10 knjižnih nagrad. Če ste že našli pravilno rešitev, jo pošljite na: Naš tednik, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec Mali Daniel iz otroškega vrtca „Naš otrok“ je izžrebal zmagovalca Zmagovalci nagradnega tekmovanja _________Našega tednika:________ 1. Stereo Cassetten-Rekorder za 3980,— Darovala trgovina Franc Roblek, Bajdiše 35 KRIVOGRAD 9170 Borovlje iz Šmihela pri Pliberku Po eno lepo knjižno nagrado Mohorjeve knjigarne v Celovcu so dobili: Simon Sadjak, 9142 Globasnica Hanzi Rosenzopf, Podgora 22, 9113 Ruda Kristina Hrobath, Šentlenart 21, 9587 Ričarja vas Ana Triesnig, Rosentaler Str. 26, 9582 Loče Rudi Sukalia, Rautweg 10, 9170 Borovlje Jožef Polesnig, Vogrče 6, 9150 Pliberk Monika Novak, Bela 51, 9135 Železna Kapla Ivana Weiss, Sariastr. 9/III/10 9020 Celovec Christian Schuster, 9182 Podgorje 117 r WSW- ■ ■ i Wi Pri katerih uradih je možno uporabljati sivenščino? Tokrat objavljamo ustanove in kraje, kjer je — na podlagi zakona o narodnih skupnostih — slovenščina priznana kot uradni jezik poleg nemščine. Seznam teh ustanov in krajev povzemamo iz predavanja dv. sv. dr. Pavleta Apovnika, ki smo ga objavili 29. 11. 1984. Dejstvo je, da je zelo malo slovenskih vlog in dvojezičnih postopkov pri sodiščih in upravnih organih. Ne moremo zvaliti vse krivde na uradništvo, tudi naša maloduš- nost je temu kriva. Je pa to predvsem tudi velika neinformiranost o svojih tozadevnih pravicah — zakar je ta seznam še tembolj važen in potreben. Če želite dodatnih informacij, prosimo Vas, da se obrnete na Naš tednik ali na Klub slovenskih občinskih odbornikov. Telefon: 04 63 / 5125 28 - 22 /32 ali 04 63 / 5115 53 Zakon o narodnih skupnostih z dne 7. julija 1976 (v nadaljnjem besedilu ZNS) in uvedba o slovenščini kot dodatnem uradnem jeziku z dne 31. maja 1977 hudo zožujeta območje, na katerem je slovenščina priznana kot uradni jezik poleg nemščine, predvsem na občinski ravni: od 35 dvojezičnih občin (brez mest Celovec in Beljak) je po ZNS oziroma uredbi le 13 občin, kjer je slovenščina priznana kot uradni jezik. Okraj Šmohor je docela izvzet iz območja veljavnosti ZNS, mesti Celovec in Beljak pa v tem smislu, da Slovenci, ki imajo tam svoje stalno prebivališče, nimajo pravice uporabe slovenščine pri uradih na območju teh mest. Po ZNS in uredbi je slovenščina kot dodatni uradni jezik priznana pri teh uradnih organih: • pri občinskih uradih 13 občin in sicer: Žrelec, Borovlje, Sele, Bistrica v Rožu, Šmarjeta v Rožu in Bilčovs v okraju Celovec-dežela, Pliberk, Suha, Globasnica, Žitara vas in Železna Kapla v okraju Velikovec, Rožek in Št. Jakob v Rožu v okraju Beljak • pri 9 krajevnih žandarmerijs-kih poveljstvih v navedenih 13 občinah • pri 3 okrajnih sodiščih: Pliberk, Železna Kapla in Borov-^e‘ • pri 3 sodiščih za spore iz delovnega razmerja: Celovec, Beljak in Velikovec • pri 3 okrajnih žandarmerijs-kih poveljstvih: Celovec-dezela, Beljak-dežela in Velikovec • pri 3 okrajnih glavarstvih: Celovec-dežela, Beljak-dežela in Velikovec • pri 2 okrajnih agrarnih uradih: Celovec in Beljak • pri 3 geodetskih uradih: Celovec, Beljak in Velikovec • pri 2 uradih za kontrolo meril: Celovec in Beljak • pri 3 uradih za zaposlovanje: Celovec, Beljak in Velikovec • pri 8 carinarnicah: Celovec, Ljubelj-predor, Podklošter, Podkoren, Podrožca, Beljak, Pliberk in Jezersko • pri 2 finančnih uradih: Celovec in Beljak • pri 3 okrajnih šolskih svetih: Celovec-dežela, Beljak-dežela in Velikovec • pri uradu za preizkušnjo strelnega orožja v Celovcu • pri inšpekciji za varstvo pri delu v Celovcu • pri uradu za pokojninsko oskrbo invalidov v Celovcu Finančna podpora gorskim kmetom Finančno podporo lahko dobijo vsi kmetje, ki imajo svoj obrat v conah 2,3, ali 4. Kmetijsko zemljo v obsegu 2 ha mora posestnik obdelovati skozi celo leto. V primeru, da ima kmet le med 0,5 in 1,99 ha zemlje za obdelovanje (Nutzfläche) a ima vsaj 3 govedi, mu prav tako pristoja finančna podpora. Pogoji za to so: a) da fiktivna davčna vrednost kmetijskega obrata ni višja kot šil. 300.000,—, pri čemer mora biti davčna vrednost gozda nižja kot šil. 200.000,— h) prejemnik finančne podpore se mora obvezati, da bo kmetijsko zemljo nadalje obdeloval. Dodatek gorskim kmetom znaša letno za gorske kmete s fiktivno davčno vrednostjo: cona 4 cona 3 cona 2 do šil. 50.000,- 19.000,- 15.000,- 8.800,- 50.001,- do 110.000,- šil. 14.700,- 11.300,- 5.800,- 110.001,- do 200.000,- šil. 12.000,- 9.200,- 4.100,- 200.001,- do 300.000,- šil. 10.500,- 8.300,- 3.600,-H. St. Gut aufgehoben Stanko VERHNJAK Graier Wechselseitige Versicherung 9143 St. Michael/Šmihel, Hof/Dvor 23, Tel. (04235) 3260 • pri uradu za rudarstvo v Celovcu • pri deželnem šolskem svetu v Celovcu • pri deželnem uradu za zaposlovanje v Celovcu • pri varnostni direkciji za zvezno deželo Koroško v Celovcu • pri deželnem žandarmerijs-kem poveljstvu za Koroško v Celovcu • pri deželni finančni direkciji za Koroško v Celovcu • pri finančnem uradu za pristojbine in davke na promet v Celovcu • pri Uradu koroške deželne vlade v Celovcu • pri uradu za pobiranje deželnih dajatev v Celovcu • pri inšpekciji za varstvo pri delu v kmetijskih in gozdnih obratih v Celovcu • pri deželnem agrarnem senatu v Celovcu • pri deželnem sodišču v Celovcu • pri razsodišču socialnega zavarovanja v Celovcu • pri javnem tožilstvu v Celovcu • pri deželnem vojaškem poveljstvu v Celovcu (v zadevah vojaškega nabora) • pri zvezni železniški direkciji v Beljaku (v zadevah oblastvene uprave) • pri direkciji poštne in telegrafske uprave v Celovcu (v zadevah oblastvene uprave). Pri teh uradih lahko uveljavljajo slovenščino kot uradni jezik pripadniki slovenske narod- ne skupnosti, ki so avstrijski državljani in imajo svoje stalno prebivališče v okraju Celovec-dežela, Beljak-dežela in Velikovec. Med navedenimi uradi je precej takih, s katerimi občan zelo redko ali nikoli ne pride v stik. Največ opravkov imajo občani na občinskem uradu in ravno tam je območje veljavnosti ZNS omejeno na 13 občin. ZNS ne ureja poslovnega jezika občinskih svetov. O tem odloča občinski svet sam. Le v nekaterih občinah uporabljajo slovenski občinski odborniki v občinskem svetu tudi slovenščino. Za zasebnopravne posle pošte in železnic (na primer za prodajo vozovnic) slovenščina ni priznana kot poslovni jezik. Za te v praksi zelo številne primere velja le priporočilo ZNS, da naj uslužbenci uporabljajo slovenščino, kolikor jo obvladajo, če to olajša sporazumevanje s strankami. ZNS ne ureja uporabe slovenščine pri zavodih socialnega , zavarovanja (pokojninskega in bolniškega) in pri zbornicah (na primer delavski zbornici, trgovski zbornici), čeprav bi sporazumevanje v slovenščini ravno v izredno kompliciranih zadevah socialnega zavarovanja moralo biti samoumevno. Tatjana Angerer ČISAVA ŽUPA, PISANA POGAČA IN ŠE KAJ Stare domače jedi iz južne Koroške ► Recepti so iz knjige „Čisava žu-pa, pisana pogača in še kaj“. Kupite jo lahko v Mohorjevi knjigarni. Iz mese, jušne zelenjav in dišav (razen cimeta in bazilike) skuhamo juho. Ko je juha kuhana, jo odcedimo, meso ločimo od kosti in ga drobno zrežemo. Posebej zmešamo kislo in sladko smetano, rumenjake in moko in vse skozi cedilo vmešamo v vrelo juho, ki jo ČISAVA ŽUPA SESTAVINE:__________ ‘A kg govejega mesa_ 14 kg ovčjega mesa___ pol piščanca, jušna zelenjava sol, cimet, muškatni cvet komarček, kumina, bazilika 14 l kisle smetane ._ 4 rumenjaki, 4 žlice moke kruhove kocke (bel kruh) neprestano mešamo, da ostane gladka. Pripravljeno juho, ki smo ji dodali še baziliko, nalijemo na krožnike. Narezano meso in kruhove kocke da v juho vsak sam. Prav tako juho vsak sam odišavi s cimetom in z limoninim sokom. HRUŠČEV MOČNIK Krompir olupimo, razrežemo na kose in skuhamo v slani vodi, ki ji dodamo timijan, sesekljan česen in poper po okusu. Medtem prepražimo na masti čebulo, dodamo moko in napravimo svetlo prežganje. Ko je SESTAVINE:___________________ 1,5 kg krompirja_____________ 3 stroki česna_______________ ščep timijana, sol, poper 3 žlice svinjske masti z ocvirki 14 srednje debele čebule_____ 2 žlici moke krompir kuhan, ga stlačimo, da nastane gost močnik, in ga zabelimo s prežganjem. H krompirjevemu močniku jemo kuhano goveje ali ovčje meso. Testo, ki je malo mehkejše kakor za rezance, tanko razvaljamo v podolgovato obliko in namažemo z nadevom iz mletih hrušk, sladkorja in cimeta. Pri mazanju pustimo tam, kjer bomo zavitnjek razrezali, presledek. Ko je zavitnjek zvit, ga na konceh dobro zadelamo, da na- ZAVTTNJEKI SESTAVINE:____________ testo —_______________ 60 dag bele moke, 2 jajci mlačna voda po potrebi, sol nadev —_______________ 1 kg suhih hrušk______ 2 čajni žlički cimeta_ 4 žlice sladkorja_____ dev ne uhaja, na presledkih brez nadeva pa močno pritisnemo z roko in nato razrežemo na primerne kose, da jih lahko kuhamo. Zavitnjeke kuhamo v slani vodi približno 25 minut. Kuhane značilno razrežemo in zabelimo z maslom. NABUIANA Pekli so jo za semenj in ob drugih posebnih priložnostih. Očiščena pljuča in srce skuhamo in drobno narežemo. Z juho, v kateri smo kuhali drobovino, namočimo na kocke narezan kruh ali žemlje, dodamo jajca, drobno narezano drobovino, baziliko, poper, sol, peteršilj in na masti prepraženo čebulo. Maso dobro zmešamo in napolnimo z njo pripravljen kos mesa, ki ga OVČJA PRATA SESTAVINE:______________ 2 kg ovčjih prsi________ 12 dag belega kruha_____ ali 3 žemlje____________ 15—20 das pljuč, srce, kos jeter 2 jajci_______________ 2 čajni žlički drobno narezane bazilike ________ zašijemo ali zašpilimo z zobotrebci. Nedevano pečenko polijemo z vročo mastjo in pečemo počasi približno uro in pol. 2 čajni žlički narezanega peteršilja, 1 čebula______ 3 stroki česna, poper, sol 1 žlica masti za nadev ■ mast za pečenje___________ Vprašanje: Lastnik kmetije umre in zapusti poleg svoje žene tri zakonske otroke in enega nezakonskega. Kdo podeduje koliko? Dobi dedni delež tudi nezakonski? Veljajo za kmetije ista določila o dednem pravu kakor za navadne stanovanjske hiše? F. L., Podkraj Odgovor: Za kmetije, ki so manjše ko 3 ha, veljajo v dednem pravu ista določila kakor na primer za navadne stanovanjske hiše. Ta določila so zajeta v Občem državljanskem zakoniku (ABGB). V Vašem primeru bi po zakonu oz. na podlagi določil o zakonskem dedovanju (Gesetzliche Erbfolge; ta določila veljajo, kadar ni testamenta) dobila vdova eno tretjino, ostali dve tretjini pa bi si razdelili trije zakonski otroci. Nezakonski otrok ne bi prišel v poštev, ker ga bi izpodrinili zakonski otroci. Če pa je kmetija velika 3 ha ali več (in če ni testamenta), začne veljati Koroški zakon o dednih kmetijah (Kärntner Erbfolgegesetz). Pogoj: kmetija mora biti povezana s stanovanjsko hišo. Zakon o dednih kmetijah določa, da — v primeru, da se dediči ne zedinijo — podeduje kmetijo najstarejši sin. Ta mora ostale, ki pridejo po zakonu kot dediči v poštev, izplačati. Izplačati jih mora v višini, ki ne bi povzročila, da bi pri tem prišel v eksistenčne težave. Vdovi mora zagotoviti užitek (Auszug). Kdo določa višino za iz-plačanje dednega deleža? Če se dediči ne zedinijo, jo določa sodišče s pomočjo izvedenca (Sachver- ständiger). Pa še to: Zakon o dednih kmetijah bodo v toliko spremenili, da bo od poleti 1988 naprej dedična (Erbin) enakopravna moškemu dediču, mag. Janko Kulmesch Pišite nam, če imate kakšno zdravniško vprašanje. V naslednjem magazinu boste dobili strokovni odgovor, seveda pa bo naš zdravnik svetoval tudi o drugih zanimivih in perečih zdravniških vprašanjih. Zdravniški nasveti 2_________________ Dr. Franc Wutti Klopi: pustite se zdaj cepiti Trenutno se začenja ponovno akcija za cepitev proti meningo-encefalitisu po klopih (FSME). V Avstriji je trenutno nad 2 milijona cepljenih proti tej bolezni. Od ostalih, ki niso cepljeni, pa jih vsako leto okoli 300 zboli na meningoencefalitisu, kakih 5 jih na tej bolezni umre, nekateri pa preživijo s trajnimi ohromitvami. Zato menijo zdravniki, da je zelo lahkomiselno, če se prebi- valci okuženih področij ne pustijo cepiti. Cepi naj se že otroke od enega leta starosti naprej. Zavarovanci pri kmetijski zavarovalnici dobijo stroške za cepitev povrnjene. Vsak mesec umre 20.000 kadilcev! Komisija evropske gospodarske skupnosti (EGS) je zahtevala omejitev količine katrana v cigaretah. V Bruslju so objavili predlog, da naj bi na vseh zavojih cigaret bila napisana zdravniška svarila pred škodljivimi posledicami užitja tobaka. Na prostoru EGS namreč vsak mesec umre skoraj 20.000 ljudi za posledicami bolezni, ki jih povzroča kajenje. Količina katrana v eni cigareti naj bi znižali na maksimalno 12 mg. Po mnenju komisije naj bi se evropska gospodarska skupnost zavzemala za to, da bi kmetje v sredozemskih deželah producirali manj škodljive sorte tobaka oziroma, da bi se preusmerili na druge produkte, kot so koruza ali bombaž. Tobak pa je trenutno od EGS najbolj subvencionirani agrarski produkt. Pravočasno na preiskave Arterioskleroza, rak in kronični bronhitis so najbolj pogoste bolezni v Srednji Evropi in so tudi v umrljivosti na prvem mestu. Nosilci te bolezni dolga leta (pri arteriosklerozi) ne čutimo in tako ne opazimo nobenih znakov bolezni. Da bi bolezen čimprej lahko odkrili in tako ustrezno zdravili ali vsaj nadaljevanje preprečili, so pred leti uvedli t. i. zdravstvene preiskave, ki so namenjene predvsem ljudem, ki se počutijo popolnoma zdrave. Januarja tega leta sta avstrijska zdravniška zbornica in zveza avstrijskih socialnih zavarovalnic sklenile podaljšanje te pogodbe za dve leti in razširitev medicinskega programa. Težišče leži sedaj na poizkusu spremeniti napačno zadržanje pacientov glede kajenja in napačne prehrane ter pomanjkanja telesne|a gibanja. Ti faktorji so namreč glavni povzročitelji omenjenih bolezni. Ker so te zdravstvene preiskave brezplačne, so morda najbolj zanimive za kmete, uradnike in železničarje, ki morajo sicer za druge bolniške usluge sami plačati 20%. ULIT piše Milka Hudobnik ------------------------------------------\ Pred leti mi je nekdo, ki misli, da je politik, rekel: „Milka, nehaj biti naivna in začni politično misliti“. Kako prav je imel. Moja naivnost me res martra. Ko so nekoč iz vseh zelenih kotov trobili parolo o boljši politiki, več odkritosti itd., sem vzela to zares. Ko je kmet Kaspanaze iz j Predarlske govoril o več lju- ; bežni v politiki, sem prezr-la, da so bolj politično misleči razumeli to izjavo tako, da bodo sedaj v politiki napočili orgiastični časi. Moja največja pomota pa je bilo — in to se niti ne da opravičiti z mojo naivnostjo — mnenje, da mora prav med koroškimi Slovenci obstajati posebna senzibilnost za družbeno obrobnost in neupoštevanost žensk. Potem pa sem slišala pred leti, koliko diskusij je bilo potrebnih, preden se je dunajski študentski klub zavedal, da ima včlanjene tudi študentke in to upošteval tudi v svojem imenu. No, pred nekaj meseci je isto ugotovitev naredil tudi graški klub in upamo, da je preimenovanje v Gradcu uspelo brez večjih zapletov. Borimo se za vsak dvojezičen napis — popolnoma upravičeno. Saj hočemo s prakticirano dvojezičnostjo dokumentirati svojo bit, navzočnost in domovinsko pravico v tej deželi. Želela bi si, da bi zapostavljenost, ki jo velikokrat doživljamo zaradi naše slovenske materinščine, razvila pri nas soli-daričen čut za vse druge zapostavljene skupine na svetu (npr. ženske, črnci, tujski delavci, Židje, socialno šibkejši itd.). In to naj ne bi bila še ena naivna želja v moji zbirki. v J Paulitschgasse 7 A-9020 Celovec telefon: 04 63 / 51 26 80 IZBRANI PROGRAMI ALBANIJA — CIPER — Velikonočni teden 1. dan: polet Ljubljana-Ohrid/Skopje. Bivanje v Ohridu z ogledom Ohrida in Sv. Nauma. 2. -5. dan: Potovanje po Albaniji: Oafa- Thanes-Berat-Apollonia-Vlora-Durres-Kruja-Tirana-Pass Elbasan — Ohrid 6./7. dan: Ohrid 8. dan: polet Ohrid/Skopje — Ljubljana 28. 3.-4. 4. 88 polet: Ljubljana-Larnaca-Ljubljana Transfer v Cipru Bivanje: B-kat., 2-post. s., TU/WC, N/zajtrk DUBROVNIK — 27. 3.-3. 4. 88 polet: Ljubljana-Dubrovnik-Ljubljana Transfer iz Celovca, ogled Dubrovnika Bivanje: hotel Plakir, 2-post. s., TU/WC, polpenzion BUDVA — od šil. 3.301,- 3-dneyni izlet polet: Ljubljana-Dubrovnik-Ljubljana Bivanje: hotel Avala, 2-post. s., TU/WC, polpenzion PORTOROŽ — OTOK RAB — od šil. 2.845,- 27. 3.-3. 4. 88 Bus: Celovec-Portorož-Celovec Bivanje: hotel Palace, 2-post. s., TU/WC, polpenzion Bazen: prosto kopanje 14.-17. 4. 88 WEdlMlE^ÜHM Bus: Celovec-otok Rab-Celovec Bivanje: Sporthotel Eva, 2-post. s., TU/WC, polpenzion Otroci do 12 let: 30% popusta ROVINJ — NOVIGRAD — 26.-29. 5. 88 od šil. 1.100,- Bivanje: hotel Istra/Crveni otok, 2-post. s., TU/WC, polpenzion doplačilo za bus iz Celovca: šil. 550,— 1. —5. 6. 88 2. -5. 6. 88 BESHEZsZSl od šil. 940,- Bivanje: hotel Maestral, 2-post. s., TU/WC, polpenzion doplačilo za bus iz Celovca: šil. 600,— MALI LOŠINJ — 9.—16. 7. 88, 16.—23. 7. 88 od šil. 2.796,- Bivanje: hotel Helios, 2-post. s., TU/WC, polpenzion doplačilo za bus iz Celovca: šil. 760,— IZŠEL JE NOVI CARTRANS-KATALOG — DOBITE GA PRI VSEH AGENCIJAH Biti Slovenec danes, na pragu leta 2000, se pravi v času jedrskih arzenalov in vesoljskih poletov, v času računalniške estetike in filozofije o mrtvem Bogu, očitno ne more biti isto, kot biti Slovenec, denimo, v Trubarjevem letu 1551, v Prešernovem letu 1848 ali v Krekovem letu 1914. V tistih letih je biti človek več ali manj isto: ista več ali manj tragična življenjska avantura, razpeta med nespremenljivim rojstvom in nespremenljivo ^ smrtjo, z istim skrivnostnim „Čemu“ nad sabo. A biti Slovenec ni nekaj kozmo-loškega. Je nekaj izključno zgodovinskega, čeprav ta zgodovinskost lahko zraste tudi v kozmično intenzivnost. Zgodovina — to pa je čas in prostor, to je minevanje geoloških dob in srčnih utripov, to je dialektika prahu, ki se vrača v prah. Občutek narodne pripadnosti je bivanjski atribut, podvržen minevanju in zato v različnih časih različen. Denimo, da bi trije že omenjeni Slovenci preteklosti — Trubar, Prešeren, Krek — vstali iz svojih grobov in stopili med nas. Mislim, da jih ne bi pretirano pretreslo, če bi jim šli pokazat kakšen veliki izum tega stoletja: Prešerna zanesljivo ne. Saj bi to bile samo variante določene umrljivostne industrije, ki so jo sami že videli, čeprav v skromnejših tehničnih dosežkih. Pač pa bi Trubar presunjeno prisluhnil, ko bi na primer zaslišal iz papistične cerkve mašo v slovenščini. Za Prešerna bi bilo veliko presenečenje videti Ljubljano vso v slovenskih napisih. Prav tako bi bilo za Kreka doživetje videti, da je Slovenija republika v jugoslovanski federaciji. Z eno besedo: njihova človeška zavest se ne bi imela čuditi čemu bistveno novemu pod soncem, lahko pa bi se njihova narodna zavest čudila nekaterim pridobitvam, ki jih je dosegel narod, za katerega so živeli. Biti Slovenec je biti čas: ena od časnih možnosti boja in dela, prahu in pepela. Slovenstvo torej ni ontološka kategorija, v kar se v naši travmatični psihologiji večkrat razrase, in to ne samo pri zamejcu, ampak tudi pri matičniku. Vzemite prav tako znamenito kakor zavajajočo Cankarjevo legendo o tistem človeku kraj ceste, ki mu niti Bog ne more pomagati, ko zve, da je Slovenec. Lahko bi tudi navedel besede kulturnika iz naših dni, ki mu je slovenstvo mora, če že ne prekletstvo. Naj bo takšno ontologiziranje še tako čustveno doživeto, ostaja dejstvo, da se suče na ravni miselnega provincializma. „To je samo slovensko, to je mogoče samo pri Slovencih, kot Slovenec si bivanjsko blokiran“ — takšno izražanje je tipično za določeno narodno zavest, ki bi slovenstvu naprtila celo krivdo za slabo _Alojz Rebula___________ Biti Slovenec danes vreme. Slovenstvo postane v tem primeru obešalnik, kamor odlaga svojo grenkobo pogorela osebna ambicija. Na žalost je takšna neve-lika zagrenjenost obsenčila tudi kakega velikega Slovenca, čeprav nikakor ni imel za sabo kakšne cu-krarniške usode. Dejansko po naši krvi buta dosti več človeka kot Slovenca. Zavist, ozkosrčnost, hlapčevstvo nikakor niso slovenski monopoli. V nas pač živi več ali manj standardni človeški Adam, ki mu je slovenstvo le pridani atribut. Kajpak na ravni idejnega vrednotenja, ne na ravni živete psihologije. Na psihološki ravni slovenstvo lahko postane usoda, shizofrenija, samomor, kakor je tudi večkrat postalo. Kdo naj se tega bolj zaveda kakor zamejec. Ontološko gledano je potemtakem narodna kategorija naravi ne vrojena, ampak prizgodovinjena, prikulturirana. Prav zato je narodno občutje lahko v različnih časih različno. Prav tako je lahko različno glede na različne idejne denominacije, od fašistične do socialistične. Narodno občutje je pač goba, napita od vode in mulja zgodovine. Kakšna nova svetovna ozvezdja, ki so nad planetom, naj bi pogojevala naše novo narodno čustvovanje? Mislim, da bi moral danes Slovenec imeti vsaj eno veliko zadoščenje: da vidi zahajati božanstva iz moči in številk, pred katerimi je še pred nekaj desetletji utegnila njegova narodna zavest veneti. Priča je relativizaciji, kakršne še ni bilo. Tu so seveda najprej mišljeni neposredni sosedje, ki so videli svoje imperialne in imperialistične ambicije izpuhteti v nekakšno tretjerazredno prisotnost na evropski celini. Tudi tisti prislovični veliki svet, ki je tako sirensko vabil Slovenca iz njegove podalpske vaškosti, se je obletel. Evropa ni več središče sveta, postala je njegova utrujena periferija, medleča v duhovni in kulturni dekadenci. Tudi Amerika nas gleda brez mitičnih zarij, odkar je bil že vsak drugi slovenski intelektualec, če že ne vsak drugi Slovenec, njen gost. Toda ali se ni planet sam skrčil v napeto jedrsko dvolastništ-vo, ki mu grozi, da ga pahne nazaj v ledeno dobo? Z eno besedo: Slovenec je danes vkrcan na prav isti minirani splav, na katerega so vkrcani veliki, Rus in American, Nemec in Francoz, Anglež in Kitajec. Zgodovina je z enkratno izravnalno potezo spravila vse na isti skupni imenovalec možnega — fizik Weitzäcker je te dni rekel, do zelo možnega — skupnega uničenja. To je pač demokracija na ravni poslednjih reči, kjer ni več ne Grka ne Rimljana, ampak človek v goloti svoje končnosti. V korak s tem planetarnim izenačevanjem se mi dozdeva, da gre vsaj civilizacijski, če že ne kulturni povzdig Slovenije. Slovenija se je vsaj na terminološki ravni iz predvojne administrativne banovine povzpela v državniški status republike. Njeno zamejstvo se je iz predvojnega genocidnega stanja vsaj formalno prebilo do mednarodno priznane eksistence v okviru pravnih državnih ureditev. Slovenski prostor je tako po svojih • superstrukturah kakor po svojih infrastrukturah enakopraven del evropskega prostora. Na ravni življenjskega komforta je slovenski človek tako v mestu kakor na podeželju izenačen z evropskim povprečjem. Porabništvo, proti kateremu je sicer že obvezno streljati z vseh ideoloških pozicij, je bilo morda v našem primeru demokra-tizacijski dejavnik. Avto, televizija, centralno ogrevanje — te dobrine nimajo razrednega predznaka: dejansko so dostopne vsem. Sociološki pojem „gospoda“ izginja tudi med Slovenci. Na drugi strani lahko v zadnjem polstoletju opažamo, da je v svetovno aktualnost vsaj posredno prodrlo tudi slovensko ime: v posvetu narodov smo le obsojeni na manjši molk, da povzamem Zupančičevo besedo. Primeri: glavni nosilec politike neuvrščenosti je bil sin slovenske matere; Nobelovo nagrado za literaturo je pred leti prejel človek, ki je v mladosti prevajal našega Murna, poglavar katoliške Cerkve nagovarja slovenske romarje v slovenščini; na vrh Everesta se povzpne Slovenec. Skratka, človek ima vtis, da se v dobi osveščevanja tolikih narodov tudi Slovenija prebija iz svojega brezimnega limbusa v izrazitejšo zgodovinsko identiteto. Vsiljuje se vprašanje: ali tej vsaj navidezni zgodovinski konsolidaciji slovenstva ustreza tudi premik v kvaliteti našega'narodnega čustvovanja? Odgovor, ki se mi vsiljuje, je nedvoumni n e. Naj navedem troje značilnosti, ki so pogojevale slovensko narodno zavest: krhkost, ogroženost, pode-želskost. Krhkost. Štiri desetletja po formalni zgodovinski zmagi slovenstva se njegovo zamejstvo, tako'koroško kakor primorsko, neustavljivo asimilira, ko da tiste zmage nikdar ni bilo: že je na vidiku njegovo izginotje. Slovenski zamejski intelektualec, kaj šele neintelektualec, je praviloma že brez slovenske forma mentis: postaja slovensko govoreči Nemec ali Italijan. Je torej, če ne še jezikovno, vsaj psihološko že asimiliran. Vrsta dejstev daje misliti, da matični Slovenec v svoji zavesti ni bistveno trdnejši. Slovenstvo ostaja rahla masa, krušljiva v svojem jedru in naglo krušeča se na svojem obrobju. Ogroženost. Slovenci se vračamo v morasto občutje izpred vojnih let, zdaj potenciramo z občutkom, da slovenstvo kopni ne samo na mejah, ampak tudi znotraj, od notranje imigracije z juga. Potemtakem je kvalitetni psihološki premik kvečjemu na slabše. Še bolj se oddaljujemo od tiste samopozabe zdravega organizma, ki se svojim temeljnim življenjskim funkcijam — na primer dihanju — predaja, ne da bi se jih zavedal. Svojega slovenskega dihanja se zmeraj bolestneje zavedamo, mu prisluškujemo, od njega zbolevamo, postajamo od njega samouničevalni. Skratka: namesto, da bi se zaradi objektivnih pogojev — začenši z lastno, čeprav pogojeno državnostjo — naš psihološki diagram dvigal, upada. Si moremo na primer danes zamisliti v našem literarnem pisanju zanosni moški glas iz Župančičeve Dume ali bistveno triumfalno — eshatološko triumfalno, seveda — sporočilo Cankarjevih Podob iz sanj? Podeželskost. Kot član ocenjevalne žirije literarnega natečaja, ki ga vsako leto razpisuje tržaška Mladika, opažam, kako se naš človek še zmerom boji mesta. Atavično ga vleče k potokom, smrekam, kozolcem. Mesta v tisti natečajski prozi enostavno ni. Zanimivo bi bilo videti, koliko mestne zavesti se odraža na kakšnem matičnem natečaju. Kolikor pa se je naša literatura pomeščanila, se je to zgodilo v nekem ne toliko urbanem kolikor predmestnem ključu. To se pravi, da se je preselila v mesto brez kmečkega etosa, namesto njega pa je odnesla njegovo primitivnost in brutalnost. Kaj naj sam postavim nasproti občutku krhkosti? Nezlomljivo zavest, da za narodno zvestobo na bivanjski borzi ni cene. In to ne samo iz poslušnosti nekemu kozmičnemu imperativu, ki diktira čas in prostor mojega obstanka, ampak tudi iz zavesti, da kot Slovenec nimam kaj zavidati komurkoli: Slovenska šahovnica ima prav vsa polja in vse figure, da na njej lahko odigram svojo življenjsko partijo do konca. Moja usodnostna potešenost je lahko v slovenskem risu popolna. Za nič bistvenega nisem prikrajšan kot Slovenec. Kdove če nisem celo s čim oblagodarjen. In kaj naj postavim nasproti občutku ogroženosti? Nasproti paniki, ki je začela vznemirjati našo psiho kakor slutnja potresa, bom postavil mirno gotovost, da je v skrivnostnih globinah zgodovine na delu sila, ki jo je Grk imenoval z velikim spoštovanjem D i k e. Z drugimi besedami: oprl se bom na zavest, da, če izginjamo in bomo izginili, bomo izginjali in izginili izključno po svoji lastni krivdi, po lastni smrtni izbiri. Razvej nas, pleve, veter, kaj mi mar — tega strašnega verza ni napisal odpadnik. In kaj bi zoperstavil manjvredni podeželskosti, ki se da približno prevesti tudi z izrazom provinciali-zem? Morda zahtevo, naj bi se slovenski človek trgal iz svoje zemeljske tradicije? Naj bi nehal kmetovati, romati, gobariti, planinariti? Nikakor. V zadnjem času mi ni nič bolj imponiralo kot zvedeti, da dva slovenska intelektualca, oba tako rekoč v avantgardi iščoče evropske zavesti, v svojih prostih urah vozita traktor. Ne gre torej za oddaljevanje od te naše čudovite gozdnate zemlje, ampak za duhovno urbanizacijo, ki naj to zemljo požlahtni. Gre za to, da se pomeščanjenje ne sprevrže v buržujski cinizem. Gre za to, da svetovljanstvo postane drža čim pristnejšega duha, ne izpr-savanje kulturniškega turizma: naš doslej največji svetovljan, avtor Zdravice, ni videl drugega kot Dunaj. Gre za takšen stil v kulturi, ki ne bo govoril iz neke podivjane možganske tehnike, ampak iz neke temeljne duhovne higienskosti, če že ne gosposkosti. Gre torej za neko dovolj neaktualno kategorijo, ki bi jo najrajši imenoval viteškost: kategorijo, brez katere bo slovenski duhovni prostor turški bivak, brez katere bo gluhota in dolgčas, paša provincialnih demonov. Naj povzamem to razmišljanje. Kaj naj si človek za tistih nekaj bežnih ur, ki so mu odmerjene na tej bežni zemlji, bolj želi kot nekaj zdrave narodne zavesti! Kaj naj si bolj želi kot ta vsaj za silo pomirjujoči domicilski izkaz sredi nepo-mirjujočega izgnanskega kozmosa! In če je Slovenec, kaj naj si bolj želi, ko da gleda v čudež in grozo prostora in časa iz neke izmirjene slovenske polnosti. Saj mu je samo enkrat dano razkošje življenja in smrti: nič več kot enkrat mu je dano razkošje, da je Slovenec. Iz knjige „Slovenska misel“ (glej desno) PO KNJIGARNAH- IZ ZALOŽB - PO KNJIGARNAH PRIPRAVIL FRANC WAKOUNIG SLOVENSKA M I S E L :'r:nv)ž Tnifcai Adam Bohorič I «Marko Pohlin Anton Torna/ Unhart' Anton Martin Slomkk Aliiiiei i'.:r,spielw .- jar»c>; Bisiweis / Pran i.cv-.rik K»:- i A::;;- |:i;nvr. Jlvangclisf Krek (■:.>.>o:in š v'..:: ■ A"U>n Dermota • htbin : Inmi fvaa Cankar • Aib:n ^ i'O'pcit.:: Andrej £_ Vodušek ■ vMohoWv!±n!IGA-^ Edvard Kocbek IVnr.cri hiv.ak Pan Urbančič Dimim! Rupe: Rebi k «la SLOVENSKA MISEL Od Primoža Trubarja, gor preko Linharta, Slomška, Bleiweisa, Levstika, Kreka, do Cankarja, Zupančiča, Ferda, Kozaka, Vidmarja, Kocbeka in vse do Rupija, Zlobca in Rebule — ta imena so izbrana brez vrednotenja, zgolj naključno iz velikega zbora imen — sega izbor spisov, esejev, razmišljanj, duhovnega ustvarjanja o slovenstvu. Vse to je zbrano v zbirki „Slovenska misel/Eseji o slovenstvu“, ki jo je leta 1987 izdala Cankarjeva založba, zbral in uredil pa dr. Jože Pogačnik. Zbornik je urejen tako, da omogoča pregled nad zgodovinskim razvojem te misli, njenim vzponom in padcem in obenem informira o smereh in usmeritvah ter o idejnih tokovih gledanja, pojmovanja in uresničevanja misli o slovenstvu. Te izkušnje so, podobne zgodovinskemu spominu naroda, neizpodbiten dokaz za ustvarjalnost, upornost in duhovno potenco slovenskega duha, ki se je brihtal, krepil in uveljavil na prepihu srednjeevropske sredine in se ohranil, vkleščen v interesne sfere drugih narodov in držav, ter preživel prav zaradi svoje trdoživosti. Knjiga stane 130,— šilingov. Anton Linhart: POSKUS ZGODOVINE KRANJSKE IN OSTALIH DEŽEL JUŽNIH SLOVANOV AVSTRIJE, del 1 in 2 Ponatis tega Linhartovega dela, ki je prvič izšlo v Ljubljani leta 1788 pri založbi Wilhelma Heinricha Korna, je leta 1981 oskrbela Slovenska matica. Originalni naslov je „Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Österreichs“ von Anton Linhart, k. k. Kreis-schulenkomissär in Laibach, und Mitglied der ökonomischen Gesellschaft in Bogo Grafenauer, Jaro Sašel in Fran Zwitter so komentirali to izdajo, Ta Linhartov „Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije“ sodi med najznamenitejša zgodovinskopisna dela. Linhart obdela, seveda na znanstveni višini tedanjega časa, dobo od prvih sledov prebivalstva v deželi do prve naselitve Slovanov ter informira o družbeni, politični in kulturni podobi ljudstva in poznejšem razvoju pod avstro-ogrsko streho. Knjiga stane 368,— šilingov, priloženi pa so velika karta in dva manjša bakroreza. VELEPOSLANIKOVI ZAPISI Avtor teh spominov je Mitja Vošnjak, izdala pa jih je leta 1984 Založba Obzorja v Mariboru. Knjiga stane 133,— šilingov. Mitja Vošnjak, po rodu Stajerc iz Maribora, je od vsega začetka sodeloval v narodnoosvobodilnem boju in je med njim vodil mladinsko delo. Bil je prvi urednik lista Mladina. Leta 1949 je vstopil v diplomatsko službo, služboval je na Dunaju (kot ataše za tisk in kulturo), in v Celovcu; kot uradnik zunanjega ministrstva je imel opravka s tržaškim vprašanjem, pozneje pa je v Trstu bil predstavnik jugoslovanske vlade. Temu so sledila službovanja v Nemški demokratični republiki, bil je član slovenske skupščine, vicezunanji minister Jugoslavije, veleposlanik v Avstriji in predstavnik Jugoslavije pri Mednarodni agenciji za atomsko energijo in pri OZN. V teh zapisih, osmi Vošnjakovi knjigi, avtor strnjeno in v zelo berljivi obliki prikaže svoje delovanje v diplomatski službi, pestro in živo opisuje odgovorno in nelahko nalogo v orkestru mednarodne diplomacije. ČUDOVITA POT Avtor tega romana je Anton Ingolič, izdala pa je mladinsko planinsko povest leta 1986 Mladinska knjiga. Ze ovitek in pa tudi naziv „planinska povest“ determinirata vsebino romana, čigar vsebina se spleta in razpleta od Pohorja Gorenjske tja do sinjega Jadrana. Glavni junaki vsebine so Cvetka, Aljaž in Igor, ki jih povezujejo ljubezen do narave, športa, vmes pa je še ljubezen in slična usoda. Ingolič opisuje, kako se krepi in zori tovarištvo. Roman „Čudovita pot“ je vodič po Slovenski planinski transverzali od Maribora do Kopra, odet in vpleten v literarno obliko in vsebino romana. Zanimiv je roman tudi zaradi svoje potopisne vsebine in pripovedne oblike in bo vsakega bralca, ne samo mladinca ali mladinko, pritegnil ter mu veliko izpovedal. Pred leti je Mohorjeva založba priredila v okviru avstrijskega tedna knjige literarni večer z Ingoličem. Naj med deli, ki jih je napisal, posebej še omenim „Tajno društvo PGC“ in „Gimnazijka“. Knjiga stane 210,— šilingov. Otrosk Dragi otroci! Že po prvem „Tednikovem magazinu“ smo dobili vrsto zanimivih dopisov, ugank in slik. Seveda bomo vse objavili, kar naj bo pobuda za vse ostale, da tudi vpošljejo svoje prispevke. Torej, če ste narisali doma kako zanimivo sliko, napisali kakšen kratek spis ali pesem, ali mogoče sestavili celo kakšno uganko, pošljite jo na Nas tednik. Gotovo je vsak izmed vas doživel pozimi marsikaj zanimivega, pri smučanju, sankanju, za pust ali kje drugje. Zanimalo bi nas, kako ste prebili zimski čas, v Našem tedniku pa smo za vaše prispevke rezervirali že svoj prostor. Prispevke pošljite na Naš tednik, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec. Doma sem na Lelini. Hodim Vam nekaj jaz sem Drc^i Mas Jednikl Hodim v- f. rqzred Ijifc/ske šote v V Šmihelu. Moja učiteljica je Kolfzr Ros wild. Imamo jo /si radi. Tudi jOZ 5617) s svojo mamo za (droško slran nelcaj pripravil. Lepo Vos pozdravlja NlARIO BLAŽEJ le lina 1 0 fl c 6b J 1] 3 Dve sliki spadata vedno skupaj. Npr. jabolko visi na drevesu. Ugani tudi vse ostale in jih označi s številkami. /UdUrCdh-T S&iata Sem, da dnxK mn/ttc, ena oda 'xa 3n ■ddeda St/n Aadx ( da rtOj 'VKXm stm h ^cclla. h mau. m. vam. . 'Oporno da jtK Äo cd Jku^y ©J'C&h /iaKo xicuftÜbalß. 'dbuf^cun. vam