Le s trdno voljo v boljši jutri!
43 let svobode! Tisti, ki so doživ-ljali njene prve trenutke in ure so jim gotovo ostale v spominu. Neizbris-nem, saj so dolgo tlačena čustva od tistega daljnega 22. junija 1941. leta in z žico obdanega in zastraženega mesta, ob osvoboditvi z vso silovi-tostjo izbruhni\a Kmalu se jim }e pridružila ie vnema, s katero so ob-čani začeli graditi novo življenje. Ta-krat je bilo na območju mesta 181 industrijskih obratov, ki so v glav-nem takoj postali državna last in ka-terih obnove se je lotilo okoli 7 tisoč zaposlenih. Zaradi potreb po doma-čih izdelkih so začeli ustanavljati še nova podjetja, največ v kovinski in-dustriji. V njih so delali najbolj spo-sobni iz vse Slovenije, ki so se bili prisiljeni opreti zgolj na lastno zna-nje. Tako so septembra 1947 nastali tudi Titovi zavodi LITOSTROJ, ki je danes z nekaj več kot štiri tisoč delavci največja ljubljanska delovna organizacija. Že januarja 1950-ga je bil v Litostroju izvoljen začasni de-lavski svet. Nastanek in razvoj te delovne organizacije v marsičem ka-žeta razvoj nove samoupravne soci-alistične Jugoslavije. Zato bomo v tem kratkem sprehodu skozi čas naše občine Šiška kot sestavnemu delu mesta Ljubljane, najprej pouda-rili razvoj Ijudske oblasti in samou-pravljanja.
Življenje in razvoj sta terjala obli-kovanje mesta kot posebne družbe-nopolitične skupnosti, v kateri obča-ni sprejemajo odločitve o zadevah skupnega pomena. Že leta 1955 je Ljubljana dobila Mestni svet in se razdelila na več občin. Danes živi v petih ljubljanskih občinah oziroma v 132 krajevnih skupnostih skoraj 330 tisoč prebivalcev. Od teh jih kar 90 tisoč živi v Šiški, ki je po številu prebivalcev največja slovenska obči-na, po velikosti 15.603 ha pa druga največja Ijubljanska občina. Čeprav je Ljubljana predvsem upravno in politično središče republike, je tudi industrijsko dobro razvita, saj se je v zadnjem desetletju najbolj razmah-nila proizvodnja, katere razvoj teme-lji na prednostnih panogah in sicer na strojegradnji, na elektroindustnji in elektroniki ter bazični industriji. Prav tovrstna proizvodnja pa je naj-bolj zastopana v Šiški.
Da nekatere le naštejemo: TZ Li-tostroj,   IMP   DO   IKO,   AGRO-
STROJ, številne OZD ISKRE, LEK, DONIT, COLOR itd. V Šiški predstavlja industrija kar 60% celot-nega gospodarstva in jo uvršča med nabolj razvite občine v Sloveniji, saj je bila v letu 1985 po ustvarjenem narodnem dohodku na prebivalca na tretjem mestu v višini ) .251.000 din (leta 1976 na 12. mestu). Značilnoza razvoj šišenske industrije je nenehno prizadevanje za posodobitev in ob-novo obstoječih zmogljivosti in za vključevanje v mednarodno delitev dela. Ta prizadevanja se kažejo v do-seženih uspehih v izvozu na konver-tibilno področje (v slovenskem meri-lu zavzemamo drugo mesto). Nagle-mu razvoju industrije je razumljivo sledila tudi stanovanjska gradnja, ki je bila v Ljubljani najmočneje prisot-na prav v naši občini. To še najbolje ilustrira podatek, da znaša delež kmetijskega prebivalstva le še dober odstotek. Tam, kjer so še pred leti bila polja, livade, travniki, danes sto-jijo mogočne tovarae, šole, vrtci in stanovanjske soseske, ki se vzdolž magistralne ceste iz Ljubljane proti
Gorenjski širijo vse do medvoške kotline. Ne gre pa le za spalna nase-lja ampak za zaokrožene soseske z razvitimi spremljajočimi dejavnost-mi, do katerih pa smo se dokopali s programi iz treh samoprispevkov, ki smo jih v zadnjih dvajsetih letih izglasovali v Ljubljani. Na našem ob-močju smo jih v celoti uresničili. Ta-ko je bilo v obdobju od leta 1972 do 1986 na območju občine Šiika zgra-jenih, od skupno 126 objektov, koli-kor jih je bilo zajetih v programu Ljubljane, 32 objektov. Obiani so prispevali okoli 49% sredstev, ostali denar pa je bil zagotovljen iz prora-čuna in SIS. V okviru vseh treh sa-moprispevkov smo dobili v Šiški 13 vrtcev, 14 osnovnošolskih zgradb, zgradili smo Dom za starejše občane,
kl je skupnega pomena za Ljubljano, pa Varstveni delovni center ter Sve-tovalni center za otroke, mJadostni-ke in starie. Na področju osnovnega zdravstvenega varstva so se z izgrad-njo prizidka pri ZD Šiška in z izgrad-njo zdravstvenega doma Medvode bistveno izboljšali osnovni pogoji za dek>, pri osnovnih Solah pa smo v tem času pridobili 6 šolskih zoboz-dravstvenih ambulant. Na področju srednjih šol je DO Litostroj vložila veliko denarja v izgradnjo manjkajo-čih učilnic, za potrebe srednje iole za elektroniko je bil preurejen bivši va-jeniški dom v Šentvidu, tudi ŽG je vložila veliko denarja v pridobitev manjkajotih prostorov. Sldadno z razvojem družbenih dejavnosti se je razvijala tudi kultura in telesna kultura, ie zlasti množična rekreativ-na dejavnost.
A s pridobitvami bodi dovolj, kajti veliko je še potreb in želja, ki bi jih morali uresničiti. Namreč z neneh-nim naraščanjem prebivalstva nas pesti tako stanovanjska stiska. saj je v Šiški kar 5000 ljudi, ki potrebujejo
streho riad glavo. V tem srednjeroč-nem načrtu pa bomo v primerjavi z drugimi Ijubljanskimi občinami naj-manj gradiii le 1766 stanovanj, od tega dve tretjini v družbeni in eno v zasebni lasti. Kot tudi prostorska stiska v nekaterih osnovnih šolah, pa v centru za socialno delo. VpraSljiva, a nujna je izgradnja lekarne v Šentvi-du, ki nudi svoje usluge skoraj 30.000 krajanom, teiovadnice pri srednji šoli Franc Leskošek-Luka in dvorane za posrebe Glasbene šole Franc Šturm. Gotovo pa bo potreb-no posebno pozornost nameniti raz-reševanju problematike letovanja otrok, še posebej v gorskih predelih, saj je dom na Srednjem vrhu, kot edina tovrstna zmogljivost, v razpa-dajočem stanju in je zato dve leti zaprt.
Ob vsem naštetem si gotovo ne gre zatiskati oči pred dejstvom, da bo, v leh zelo zaostrenih pogojih gospo-darjenja vse to ... težko uresničiti. Še posebej, če vemo, da je zdaj v naši občini preko 20 organizacij združe-nega dela v izgubi in prav toliko na robu donosnosti.
Gotovo je, da s tako veliko vnemo kot doslej ne bomo več grudili. Pač
nakopičile so se težave, ki porajajo malodušje na vseh ravneh. A v tem prelomnem času prav revolucionar-na izročila dokazujejo, da jih je moi premostiti, seveda s trdno voljo, po-gumorn in odločnostjo. Skratka, pri-zadevati si bomo raorali, da bo Ljub-ljana in v njej naši občani. mesto v katerem bodo Ijudje radi živeli.
Vera VOGRINČlC
Filip Bernard - sin železničarja z Jesenic, roj. 1896, je končal glasbene šole in bil dirigent v raznih orkestrih, med drugim tudi v opernem in radijskem.
V revolucionarno delavsko gibanje se je vključii v začetku 20. let v Mariboru, kjer je najprej deloval v ursovih sindikatih, kasneje pa v delavsko prosvetnih društvih »Svoboda« v raznih krajih na Štajerskem. Leta 1936 se je z družino preselil v Ljubljano in tudi tu nadaljeval s svojo poUtično aktivnostjo do svoje aretacije, 23. 2. 1942, ko so njega in njegovo družino Italijani aretirali. Hčer so obsodili na 30 let stiogega zapora, njega pa deportirali v Italijo, od koder je po italijanski kapitulaciji odšel v partizane. Po končani vojni je nadaljevai s glasbo in ji posvetil vse svoje življenje.
22. junija je bilo v Siški na Vodnikovi cesti 27, ustanovljeno glavno poveljstvo slovenskib partizanskih čet. Za komandanta je bil imenovan Franc Leskošek-Luka, njegov pomočnik je bil dr. AJeš Bebler. politirni komisar Boris Kidrič, kalerega pa je kmalu zamenjal Miha Marinko. Da je biio poveljstvo iislanovljeno prav na Vodnikovi, ni zgolj nakJjučje, kajti v stanovanju Filipa Bemarda, so se ilegalno shajali najvidnejsi slovenski komunisti že v času pred okupacijo, pravi drugi dom pa so imeli tu od aprila 1941 do začetka naslednjega leta, ko so Italijani aretirali Bernardovo družino.