ba časa načeti nagrobnik in mu polaga, ob obletnicah smrti šopke cvetja na grob. Dr. France Habe Viri : Arhiv Postojnske jame; Izvestja me ščanske šole v Postojni 1912; Biografski »Skromna, a samozavestna gorenjska narava, ki se nikjer in nikoli ne rine v ospredje, toda povsod in vselej, kadar je treba, je mož na svojem mestu in to me sto je samo po sebi spredaj. Se ko sva bila sošolca na ljubljanski gimnaziji in sočlana v tedanji dijaški Zadrugi, sem občudoval globoko etično resnost in ener gijo, s katero je spopolnjeval svojo not ranjost in se ukvarjal s problemi življe nja in človeške družbe. Ni čuda, da je nje govega na stvarnost usmerjenega duha mikal ravno trezni češki narod s svojo trpko umstvenostjo. Mehkejšega sloven skega borca za resnico in pravico je oma- leksikon (Glonar); S. Lapajne: Aus der Chronik der Adelsberger Grotte, Laibach 1907; F. Habe, Anton Globočnik — pionir slovenskega jamskega turizma (Proteus, Glasilo Postojnske jame 1977, 1/8); R. Sav- nik, Iz zgodovine Postojnske jame (Kro nika VIII/2, 99—110). mila Masarvkova humanitarna filozofija. Na tem temelju je iskal resnice v sebi in pravilnega obračuna s svetom brez vsake fraze. Zato je njegov razvoj tako logičen in naraven, njegova beseda, naj jo je iz rekel ali zapisal, brez doktrinarskih pri mesi ali strankarske slepote in njegovo ži vljenje in delo skupna narodna vrednota.« S temi besedami se je v reviji Slovan po slovil od dr. Antona Dermote slovenski pesnik Oton Župančič. V teh kratkih stavkih je zelo nazorno označil značaj in duhovni profil našega rojaka, ki mu ob 65-letnici prezgodnje smrti domači kraj na njegovi rojstni hiši odkriva spomin sko ploščo. V družini premožnega usnjarja v Želez nikih je Antonu Dermoti 1. januarja 1876 stekla zibelka in rojenice so mu naklonile bogate duhovne darove. Kot da bi ga ob likovala narava okrog njegovega rojstne ga kraja, je bil Tone velike, koščene po stave, trd in samosvoj na zunaj, pa bistre glave in po značaju blag in pošten človek, brez sebičnosti in hinavstva. Po končani osnovni šoli se je vpisal na ljubljansko klasično gimnazijo, ki jo je končal leta 1896, potem pa se je vpisal na pravno fa kulteto v Pragi, kar je bilo za tiste čase precej neobičajno nadaljevanje študija, saj so se slovenski maturantje v takratni Avstroogrski ponavadi odločali za študij na dunajski ali graški univerzi. Študen- tovska leta v Pragi so izoblikovala Der- motov idejni profil, tam je spoznal svoje somišljenike, s katerimi je kasneje izo blikoval posebno skupino intelektualcev, ki se je pridružila slovenski socialnode- mokratski stranki, poslušanje Masarvko- vih predavanj pa je poglobilo njegov etič ni čut in smisel za drobno organizatorsko in prosvetiteljsko delo med ljudstvom. Iz kulturno in politično razgibane Prage se je Dermota po opravljenih študijah vrnil ŽIVLJENJE, LIK IN DELO DR. ANTONA DERMOTE 181 v utesnjujoče slovenske razmere in ta provincialni duh je nanj zelo neugodno vplival. Zaposlil se je kot pravni prak- tikant in odvetniški koncipient v Kranju in Ljubljani. Leta 1908 se je preselil v Gorico, kjer je na sončnem Primorskem iskal zdravja za svoja že močno načeta pljuča. Uspel je sicer še, da je leta 1912 odprl svojo lastno odvetniško pisarno, že čez dve leti pa je, misleč, da je na poti popolnega okrevanja, nenadoma umrl 3. 5. 1914. 2e v dijaških letih je Dermota pokazal zanimanje za politične, kulturne in druž bene probleme svojega časa. Bil je član ljubljanske dijaške Zadruge, kjer je bil pod vplivom Janeza Evangelista Kreka, tu je tudi zaradi svoje strogosti in redo- ljubnosti naletel na nerazumevanje že te daj bohemskega Cankarja. Študij v Pragi in njegovo človeško dozorevanje so Der- moti odkrili vso zagatnost in brezper spektivnost slovenskih političnih strank. Čeprav je bil po svoji duhovni naravna nosti bližji liberalni stranki kot pa kleri kalni, mu njeno delovanje vendar ni us trezalo in tako ga leta 1901 najdemo med liberalnimi narodnoradikalnimi mladimi intelektualci, ki so svoj politični cilj iz povedali v brošuri »Kaj hočemo« in po kazali, da jih nobena takratna stranka ne zadovoljuje. V prepričanju, da je slo vensko ljudstvo treba prosvetljevati in izobraževati, je postal Dermota leta 1904 eden ustanoviteljev ljubljanskega izobra ževalnega društva Akademija, še istega leta pa ga že srečamo med uredniki prve slovenske socialne revije »Naši Zapiski«, ki ji je do zadnjega leta pred smrtjo po svetil zelo veliko svojih moči, skrbel za sodelavce, sam pisal kritike in članke ter revijo uredniško oblikoval. Prav pod nje govim vodstvom so Naši Zapiski postali najpomembnejša slovenska družboslovna revija pred prvo svetovno vojno. Čeda lje bolj intenzivno ukvarjanje s social nim vprašanjem je Dermoto vedno bolj zbliževalo s slovensko socialno demokra cijo, v kateri se je Dermota leta 1907 tudi strankarsko organiziral. Do Marksovega nauka je imel Dermota nekatere bistvene pridržke in ni priznaval diktature proleta- riata, marksizem se mu je zdel premalo etičen, pač zato, ker je Marksovo teorijo spoznaval v njeni reformistični bodisi Ma- sarvkovi ali socialdemokratski revizioni- stični obliki. Nadalje je socialni demokra ciji očital, da zanemarja agrarno vpraša nje in ne vidi rešitve nacionalnega vpra šanja, pri čemer v odnosu na konkret no politiko naše socialne demokracije ni bil v zmoti. Vsi ti zadržki pa Dermo- te niso ovirali, da se ne bi z vso vne mo vključil v strankino delovanje, in tako je že na prvih državnozborskih vo litvah na podlagi splošne volilne pravice maja 1907 v gorenjskih volilnih okrajih kandidiral na listi socialdemokratske stranke. Brez upa zmage, dotlej politično skoraj neznan, je s svojim prijetnim in umirjenim nastopom ter z močjo argu mentirane besede imel nekaj zelo uspe lih predvolilnih shodov. Zbral je skoraj 800 glasov, več kot liberalni protikandi dat in mnogo manj kot klerikalni. Cez štiri leta je Dermota ponovno kandidiral, spet ni bil izvoljen, toda število svojih glasov je podvojil in relativno mnogo bolj napredoval kot njegova protikandidata. V teh letih je skupaj z ostalimi našimi za- piskarji, zlasti z Dragotinom Lončar jem in Albinom Prepeluhom, ki jim pra vimo tudi slovenski masarikovci, skušal teoretično utemeljiti poseben slovenski tip socializma, ki naj bi po njegovih be sedah vzklil iz naše rodne grude, iz naših slovenskih političnih, gospodarskih in kulturnih razmer, iz naših slovenskih ljudi, iz naše slovenske zgodovine. Za htevali so demokracijo, dvig kulturnega stanja, zboljšanje gmotnega položaja ljudstva ter korenite socialne reforme, odklanjali pa so revolucijo. Dermotova politična publicistika razo deva, da je bil v bistvu meščanski demo krat, dosleden zanikovalec meščanske konservativnosti, ni se pa dokopal do po zitivnega socialističnega nazora, ki me ščansko konservativnost ne samo zani- kuje, ampak tudi nadomešča z drugo družbeno in nazorsko osnovo. Socializem je Dermoti ostal notranje tuj, s sociali stičnim gibanjem se ni organsko zrasel, čeprav se je brez pridržkov predstavljal za socialista po idejni in strankarski pri padnosti. Poudariti je potrebno, da je bil v tistih letih pred prvo svetovno vojno eden tistih kar nekam redkih slovenskih intelektualcev, ki so verjeli, da slovenski narod ne bo propadel. O tem je Dermota sam dejal: »Naša narodnost ni v nevar nosti in naš narod ne bo propadel, če se bo skrbelo za to, da se bo njegova zaved nost, njegova kultura dvigala vedno višje in višje, opirajoč se na vedno globlje in močnejše korenine. Kaj zato, če nas kak Nemec obsodi na smrt, tiste moči pa nima, da to obsodbo izvrši nad kulturno visoko stoječim narodom, četudi maloštevilnim. Ce naj bi se za idejo jugoslovanskega 182 edinstva propaganda vršila na ta način, da se vzbuja narodni pesimizem in ma- lodušno nsziranje, da smo Slovenci že zato, ker smo majhen narod, obsojeni na propast, moram z vso odločnostjo to pro pagando pobijati kot škodljivo. Jugoslo vansko edinstvo bo izvršljivo le na pod lagi enakopravnosti in enakovrednosti, posebno kulturne, vseh narodov, ki naj jih obsega, pa nič drugače.« Dermota je bil mož neutrudne delovne vneme, vendar brez bučnih manifestacij. Poleg rednega advokatskega in dnevnega političnega dela, je bil vnet sotrudnik različnih listov in revij, tako ga srečamo v Rdečem praporju, Zarji, Delavskem li stu, Ljubljanskem zvonu, Slovenskem pravniku, Narodnem gospodarju, Slova nu, Omladini, Slovenskem Pfehledu in še in še. Tu ne sme biti pozabljeno tudi njegovo prevajalsko delo iz češčine. Eden njegovih zadnjih pomembnih nastopov je Sprejeto obvezo in vaše povabilo sem razumel kot željo, da udeležencem današ nje svečanosti in Selčanom predstavim objektivni pomen življenja in dela dr. Ja neza E. Kreka. Seveda sem s tem sprejel zahtevno nalogo spričo obsežnosti in mno- gostranosti njegovega dela. ki je vrh vse ga premalo raziskano in kritično ureje no, da bi bilo lahko zares v celoti ovred noteno. Lok slavljenčevega življenja se razpe nja med Sv. Gregorjem nad Sodražico. kjer je kot prvorojenec — 27. nov. 1865 — preživel detinstvo, in Komendo (1868), kjer je v deških letih izgubil očeta (1875), ter Selcami, Skofjo Loko (1875/76) in Ljubljano, Dunajem ter drugimi krajšimi postajami po Slovenskem, dokler se leta 1917 po daljši in hudi bolezni, zadet od srčne kapi, v St. Janžu na Dolenjskem ne sklene. Njegova ustvarjalnost je od tretje šole dalje najprej tudi literarna in tako spremlja njegovo družbeno delo (kar ji je seveda bolj v škodo kot korist) v daljšem obdobju in je imela predvsem pobudniški pomen, čeprav obsega vse zvrsti: od lir- ske pesmi, novele, romana in drame. Vse kaže, da Krek ni bil rojen za umet nika in celo duhovnika ne, saj ga je na bil zagovor Ivana Cankarja, proti kate remu je bil avgusta 1913 proces zaradi njegovega znamenitega predavanja. »Slo venci in Jugoslovani«. Številne načrte pa mu je žal prekrižala prerana smrt. Vse kakor pa je Dermota že pred sedemdese timi leti s svojim ostrim kritičnim duhom osvetlil bistveni slovenski politični prob lem, da je za Slovence koristno in smotr no samo tisto delovanje, ki je v interesu enotnosti in složnosti vsega naroda. Zaradi svojega političnega in kultur nega delovanja in osnovne idejne narav nanosti se je tako Anton Dermota zapisal med pomembne in zaslužne može v zgo dovini slovenskega naroda, številne nje gove ideje pa so dve generaciji po nje govi smrti našle oživitev na tem koščku zemeljske krogle, ki jo je Dermota tako iskreno ljubil. Nenazadnje je vzklila tudi njegova vizija socializma s človeškim ob razom. Dr. Franc Rozman bogoslovje vodila bolj gmotna stiska kot notranja nuja. Očitno je izbiri botrovala prezgodnja očetova smrt ter družinska so cialna stiska, v kateri se je znašla vdova z mladoletnimi otroki na moževi dediščini v Selcih, kamor se je Krek rad vračal vse do materine smrti (1903). Nadarjen in delaven fantič in mladenič je z lahkoto opravil srednješolski in vi sokošolski študij v Ljubljani; po spreje mu mašništva pa še dunajski Augusti- neum. Po vrnitvi z Dunaja je krajši čas »pasel duše«, vzporedno učiteljeval na ljubljanskem bogoslovju, hkrati začel javno družbeno delovati kot publicist, družboslovec in politik v okviru krščan sko socialnega gibanja pod okriljem Ka toliške narodne stranke, ki je kot posle dica družbenih in političnih delitev na stala v slovenskem, slogaškem, in le na videz nerazčlenjenem narodnem organiz mu in gibanju. Njegova dunajska leta označujejo na slednji pomembni dogodki: ustanovljena je bila II. internacionalna zveza delavcev in po odpravi Zakona proti socialistom — v Hainfeldu (1889), tudi avstrijska social demokratska stranka. Dve leti pozneje je Leon XIII — urbis et orbis — objavil Ven- cikliko Rerum novarum. Krek tedaj pro- O ŽIVLJENJU IN DELU JANEZA EVANGELISTA-KREKA (Ob vnovični vzidavi spominske plošče v Selcih) 183