27
Slovenske literarne konstante (III)
Nevin Birsa
šE CVETE POMLAD še cvete pomlad nad prerijo vzdihov, ki si jih poslala kot rahlo nagrbančen zven do mojih ustnic, še se spomin raztaja,
Pesmi
28
Nevin Birsa
nenadoma, ne v kipečem studencu ne v iskrah, ki jih pošiljajo vode čez moje grlo:
tu cvete, res cvete pomlad!
ta zvijugana kantata sreče, čebelji let,
od koder se sinice poigravajo z mimoidočimi:
tu cvete, res cvete pomlad!
O neskončni obesek, pretkan v mojem srcu: o struna ustnic, razpeta nad menoj!
VZKLIKNI    Razdružuješ se v svetlobi, V SUHO NOČ    približaš se v temi: BOLESTEN KRč    okna ugašajo.
Vrata tlesknejo, veter se predrami: ponoven tlesk!
Enajsta je blizu, polnoč.
Zasuj še zadnjo pot,
jo odvrzi med amonijak zvezd
in vzklikni v suho noč bolesten krč.
Nihče ne ve za sij,
ki je zdaj v nama:
med vijoličnim drevesom
in enako potopljenim nebom
še iščem luč,
ki me ugonablja in spet oživlja, vrača k tebi.
Zunaj najinih žgočih src
pritiska mraz,
šklepetajo okna
in vse, tam zunaj visoko, je zdaj nedosegljivo:
temni curek iz zelenja in daljav
se prižiga v prsih.
In drsiva v razkrito bleščavo neba, o bog!
in še sanjava, med ladjami in vzhodi,
navzgor do anatomije zvezda,
še sanjava tisti čas;
in tisti čas je zdaj
belina, je jezero in je kristalen zven.
29
Pesmi
NAJ LJUBIM    Naj ljubim tvoje telo, tvoje pršeče oči! Streseš svetlobo,
režeš prsi s poševno nitjo molka, in te ne morem več imenovati: pena morij, tvojih zob, kako naj vendar rečem, — naj planem kakor propeler, o spet morja čez tvoje belo telo, to galebjo, plahutajočo sekiro, skrito za obzorjem, skrito v cevkah živcev, na nepremičnih gredicah venoznega veselja: skoraj kakor žalost, na katero se naslanjam, na kateri slonijo morske ptice, krvave od velikega zahoda halug in slik.
SVETLOBA,    Proč, proč z vsem štirioglatim, NAJMOČNEJŠA    rezajočim,
proč z ostrimi sencami, ki so vklenile svet.
Samo še ti obstajaš: obla, razgaljena, gladka.
Razklepaš nepoznane planete,
polagam srce na dlan,
vrtinčim ustnice k ustnicam,
tržem sebe,
pijem vate,
da, vate, tvoje noge, tesno razvejane roke,
da, da, malo, še malo,
da, da, da,
svetloba, najmočnejša, pekoča ...
Na okna buta noč.
30                                                                                                                Nevin Birsa
KI SO KOT CUDEž    Dišeči bliski cvetja mi vozlajo kri: tisti vzklik se spušča vame, in ustavim se na obodu eskima, vbitega v okvir kantine: čez rahlo muziko tekajo dekleta, in že si tu, greben iz sonc, nanizanih v belo nit, ki jih razliješ v seme, ki bo zdaj zdaj pognalo toplo pomlad, ki bo zdaj zdaj pognalo beli dih, zdaj zdaj osvojilo kri, toploto in se zazrlo vame z bleskom vseh rastlin, ki so kot čudež, kot resnica.
DA NE BI šE UMRL    Pozabil sem, da prideš, zato bi rad umrl, daj, da bi, sklonjen nad tolmun, med igre in jasmin teme, prepleten v čelu in tvojih rokah, zato bi rad umrl, daj, da bi, zrušen od tvojih oči umiril bliskovito ptico, ki ti mrši lase in misli, daj, da bi se, zapleten v gorenje lune in sanj, oblakov in senc in žarkov tvojega nemira, tudi jaz sesul, da bi se sklonil, da bi te poljubil, da bi ljubil, da ne bi še umrl.
NAJ UGASNE    Postavil sem šotor pred tvoje srce: BESEDA    odstopam od velikih stvari, odstopam od smrti.
Bakreni členki srca so žalostni,
razpet sem v praznem zraku
in sem med kamenjem, kakor rdeča zemlja.
Pesmi
Pridi in dokazi, da me ljubiš, da me ljubiš, če ne, naj se zrušijo zastave in mesta, naj ugasne beseda!
TI KONJIČKI KRVI    Skozi temo prihajam k tebi, skozi sončni dah
presekanih poti in z vozli semenja prihajam k tebi:
Oh, ti konjički krvi!
ki mi bijejo v sencih in srcu,
naj te ne straši utrip neba
ne bojazen zvezd: vse to nosim v duši,
ne morem skriti v drhtečih prstih.
Kakor zgubljen sem, med svojimi zbeganimi čuti
ne slišim drugega kot smešek
s tvojih ustnic, pomladnega viharja
in lase v vrtincu zvezd in drevja.
ZVEZDE SO ZELENE    Zvezde so zelene:
kragulj, ki kroži v območju temne gobe!
Skozi vetrovno prizmo
vekov te ljubim:
ko prihaja tenčica skrivne ljubezni
in skriva pekel
in skriva vročico, poljube živali
in reke:
spominjam se te, spominjam se te!
VRTNA UTA    Listje na stekleni strehi se bliska v obraze, se nasloni na tla.
V roke vzamem prostrani molk vrtov in zgubljenih mešičkov peloda:
31
Nevin Birsa
pozna luč se odbija od navideznih sten in igre praznine — vse police so strte, brez okraskov, kakor oropane.
Obrazi tonejo in valovijo,
in senca deklice, ki se porcelanasta smehlja,
se daljša in zgublja za vogalom: v sanjah.
Noč in strah se zlijeta v šum, nato sem steklo in prah, nato me oklene vročica.
32