v božični noči.
Objel je mrak zvonike vitke in palače krasne, Na stolico se zgrinja noč božična, Noč sveta — ktera srečo, mir prinaša. Izložb visoka okna bajno so že razsvetljena, Po ulicah pa ljudstvo so pelia in vreje, Zavitek oni nosi — ta zaboj. In za gardinami, ki s svilo, zlatom so pretkane Drevesce v blesku dviga se božično, Z darilci dragimi ])reobloženo. Otročji smeli odmeva ljubko po dvorani širni Po lučicali in po darilcih krasnih Ročice steza delece nedolžno. Oli voglu tam, kjer vije ulica se v polutemo Stoji mož mračen in zamišljen gleda Zavese gori — čuje smeh in vsklik. — Zdaj vzdraini se. Domov hiti v podstrešno, revno sobo. Domov, kjer žena, dete težko čaka Kdiij atej pride in prinese krulia. Iz bornih okenc že mu lije moten svit naproti, Oj tam drevesce ne blesti božično. Tam so darilce glad in mraz strahotni. Zasopel ves — odpahne duri, zaječi bolestno, Drhti . . . oli, bede grozne dete mu umira, Očesca že meglena v smrtno luč upira. In z ženo gladno zgrudi se ob postelji jedinca V tej sveti noči — vzdiha strt, uničen — Krog pobledelih ustec pa smehljaj nebeški plava In (leteče že z augelji na zemljo kliče : Slava !
Kristina.