Igor Gedrih OD VAN EYCKA DO REMBRANDTA Nizozemske grafike in risbe od 15. do 17. stoletja - KRONIKA OD VAN EYCKA DO REMBRANDTA 617_____ V zatišju dunajske razstave o Pi- V čem je čar razstave ob dejstvu, etru Brueghlu st. (»kmečki Brueg- da je ob velikih mojstrih grafike tudi hel«), Pietru Brueghlu ml. in Janu vrsta imen, ki jih širši evropski pro- Brueghlu st. je v prostorih Kunstfo- štor ne pozna? Po svojih (kabinetnih) ruma potekala razstava grafik in risb zmogljivostih »dopolnjuje« razstavo nizozemskih umetnikov od 15. do 17. Brueghlov, seveda pa ne gre za pove- stoletja. Gradivo je sposojeno iz gra- zano vzporednico, prej za dotikališča fičnega kabineta v Dresdenu. Kakor s posamezniki, ki so posredno ali tu- so že prej prihajale grafike dresden- di neposredno povezani s slikanjem skega kabineta na razstave v Lenin- Brueghlov. Se več pa je tistih, ki so grad, Prago, Tokio, pa se dunajska zgolj v krogotoku časa teh stoletij na- razstava lahko ponaša, da je prvič v vzoči, nekateri bolj, nekateri manj. 280 letih, odkar dresdenski grafični Ko ne bi prostorov Kunstforuma na- kabinet obstaja, pride do tako kom- polnile grafike in risbe dresdenskega pletne razstave grafik in risb. Ob po- kabineta, bi lahko primaknila gra- gledu se izkaže, da gre za nekaj veli- fična dela tega časa tudi dunajska Al- kih imen grafične umetnosti, za ano- bertina. Zdajšnja razstava kaže tisto, nimne umetnike, pa tudi za vrsto kar dresdenski kabinet premore od manj znanih ali neznanih grafikov. V renesanse, manierizma do baroka, razcvetu nizozemske umetnosti med Za katere grafike gre? Naj zveni 15. in 17. stoletjem, v času prosperi- atraktivno »od van Eycka»...«, pa je tete, je tudi grafika imela opazno vlo- prikazana le risba kardinala Niccolo- go in pomemben delež v populariza- ja Albergatija, ki je rabila Janu van ciji umetnosti, ki je na grafičnem po- Eycku kot predloga za znano portret- dročju postala precej bolj dostopna, no podobo. Več je anonimnih grafi- Valenca teh del je seveda različna po kov, npr. Mojster Tobijeve legende, estetski vrednosti. Mojster Janezovega oltarja, Mojster Igor Gedrih 618 iz Frankfurta, Mojster iz Lichtenstei-na, vsi z nabožnimi motivi. Pri Pietru Brueghlu st. se vtisne perorisba na rjavi podlagi Porečje v alpskem predelu. Soslikar z Janom Brueghlom st. Karel van Mander ima kar nekaj grafičnih del v različnih tehnikah, npr. Beg v Egipt, Ugrabitev Evrope. Pri Janu Brueghlu st. najdemo pero, čopič z rjavo, modro in sivo Utrdbo s stolpom v pristanišču. Med več risbami s črno kredo P. P. Rubensa je študijo za osrednji lik Laokoonta, Pijanega Bacchusa, ki ga drži Dioniz, ter Menada. Pri Pripravi za potovanje Hendricka Avercampa s kredo in vodenimi barvicami najdemo spodaj zapis Brueghel, a strokovnjaki so delo spoznali za Avercampovo. Zelo bogat delež ima Rembrandt. Od študije za Moža z razprostrtimi rokami v črni kredi, peresa in čopiča z rjavo barvo za Ugrabitev Ganimeda, v isti tehniki Kmečka hiša pri Amsterdijku in Diana z Akteon, pa do znamenite grafike Stogoldinarski list in Podga-narja. Adriaen van Ostade je v mešani tehniki podal Kmete v točilnici. Jacob van Ruisdael je ostal zvest pokrajini, v črni kredi je podal Mlin na veter z možem in psom ter Pokrajino z neobrezano vrbo. Kar dosti je grafikov, ki jih obiskovalci ne morejo poznati in jih ne najdemo niti v zajetnem Evropskem umetnostnozgodovinskem leksikonu Luca Menašeja. Za primer nekaj imen: Jacob van Oostsanen, Jan de Beer, Barent van Orley, Jan Swart van Groningen, Lambert Lombard, Frans Floris in še drugi. Dostikrat ra- bijo risbe in grafike za predhodnico slikarske izpeljave, vendar so grafike tudi osamosvojena, v sebi zaključena umetniška dela. Pogosteje se motivi navezujejo na pokrajino, kar dosti je še primerov z bruegelsko višjo perspektivo. Pozna se tudi vpliv Italije, ne le ob ostankih pretekle kulture kot motiv, številni mitološki prizori so na Severu baročno bolj zaživeli kot prej. Nabožni motivi iz Stare in Nove zaveze so stalnica različnih umetnikov z različnimi stilnimi prijemi. Malo pa je portretov. Veliko število grafik in risb Rembrandta pomeni središče zanimanja obiskovalcev, prinesene so iz berlinskega grafičnega kabineta, prek 100 risb in grafik drugih umetnikov je ilustrativnih za nizozemski čas med 15. in 17. stoletjem; primeri kažejo različno kakovost. Posebno dragocen pa je prikaz Rembrandtovega dela, kot ga doslej razstavno še nismo imeli priložnost videti: včasih gledamo po dve, tri ali celo štiri izpeljave istega motiva, v enakem formatu in grafični tehniki. Tak zgleden primer najdemo pri Sto-goldinarskem listu; vidi se, kako je veliki mojster iskal optimalno rešitev zlepa ni bil zadovoljen; ne v izrisanem motivu, marveč v razmerju svetlobe in sence ter s porazdelitvijo obojega. Šele take primerjave omogočajo gledalcu, da spozna pot do končne podobe; pa tudi, kako različna uporaba kontrastov, intenziteta svetlobe in sence lahko da drugačne poudarke in učinke celoti. Zal teh primerov razstavni katalog ni zajel. OD VAN EYCKA DO REMBRANDTA Razstavni katalog prirediteljem ne more biti v ponos. Uvodna prispevka Christiana Dittricha sta brez dvoma zgovorna v predstavitvi dres-denskega kabineta grafik kot tudi pri prikazu tovrstnih nizozemskih del med 15. in 17. stoletjem, dragocena je njegova strokovna beseda ob reprodukcijah. Tu pa se zatakne. Študijsko zasnovan katalog bi moral nuditi celoto razstavnega gradiva. Pri Rembrandtu imamo komaj pet risb in grafik. Sto reprodukcij je seveda bolj ali manj skromna predstavitev tega, kar razstava ponuja. Resda najdemo ob posameznih listih še kako »stransko«, kot vzporednico drugemu umetniku ali istemu z drugačno izpeljavo, tudi slikarsko (črno-belo), vendar to ne more nadomestiti drugih sto in več nereproduciranih primerov. Za stroko pa bo dobrodošel obsežno naveden delež literature v različnih jezikih. 619