Anton Gaspari: Da čujem zvonove . . .                           379
—  He, Zornik, kliče Drenolja, že spet govoriš! Pusti vendar, da zinem tudi jaz besedico. Ali ste slišali kaj sva govorila z Jamarjem ?
In Škorec reče:
—  Vidva sta ptiča. Kar je res, je res!
Gostje odidejo, Gospod in gospa se vrneta v sobo in sedeta. Zornik prižge cigareto. Kadi do konca, zaduši tleči ostanek na pepelniku in vzdahne.
—  Zakaj molčiš? vpraša gospa.
—  Usoda, meni on, sklene roke in gleda z bridko ironijo v strop.
Anton Gaspari:
Da čujem zvonove . . .
Lsa čujem zvonove, ki kličejo dan . . .
Zastore pri oknih
odgrinjajo rdeče,
pozdravljajo nagelje
iz lončkov viseče*
hitijo v domove,
tja v kamrice tesne
in božajo rahlo
obrazke preresne,
pa kličejo deklicam:
„Cujte, čujte, hitro vstanite,
sreče junaške fantom prosite -
y tujini boji, divjajo čez plan
že vso noč . . .
To je ran, težkih ran,
smrtnih ran — —"